ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
(Okrogla miza, Cankaijev dom, maj 1992)
Na okrogli mizi Ženske in duševno zdravje so sodelovale povabljene strokovnja-
kinje: dr Metoda Dodič, dr Tanja Rener, Mirjana Čupić, dr Mirjana Ule in dr
Tanja Lamovec. Okroglo mizo je pripravila in vodila mag. Darja Zaviršek
Darja Zaviršek:
Ženske so danes pogostejše uporabnice zdravstvenih in psihiatričnih storitev,
njihovo število je večje pri uporabi različnih tablet, zlasti trankvilizantov in
antidepresivov, in prav ženske v svojem vsakdanjem govoru govorijo o svojem
slabem počutju tako, da ga izrazijo s pojmi, ki segajo na področje medicine ali
psihiatrije (slabost, živčnost ipd.).
Bolezenska vloga, s pomočjo katere je mogoče izražati vsakdanje stiske,
nerešljive probleme in tфljenje na kulturno sprejemljiv način, se v zahodni
kulturi pripisuj e ženskem obnašanju. Znotraj predstavo dveh razhčnih naravah,
ženski in moški, ki sta ob koncu 18. stoletja utemeljih ostro delitev vsakdanjega
življenja na sfero doma/gospodinjstva in sfero javnosti/produktivnega dela, je
postala ženska predstavnica šibkosti, ranljivosti, slabosti, pa tudi najrazličnej ših
bolezni. Bolezen in neodpornost sta tako postali del ženske identitete, ki sojo
nekatere ženske uporabljale kot strategijo za doseganje določenih koristi, kot
strategijo za preživetje, ali pa so se s tem spohiim stereotipom tako identificirale,
da je postal neločljivi del njihovega vsakdanjega življenja.
Zgodovinska perspektiva dokazuje, če se navežem na zgodovinarja Edwarda
Shorterja, da so bile ženske v zgodovini vedno pogosteje bobe kakor moški. Po
njegovem mnenju je razlog v tem, ker so pretežno ženske skrbele za bolne ljudi
v družinah, to paje prinašalo večje možnosti okužb. Ženske so rojevale in ob
tem tudi pogosteje umirale. Imele so menstruacijo, kar je veljalo za anomalijo,
za nekaj nenormahiega, nečistega in tudi za bolezen. In vse to se j e palimpsestno
nalagalo skozi zgodovino, katerih ostanke danes zelo pogosto najdemo v
fenomenu, ki mu pravimo bobe ženske.
v
Danes govorimo o tipičnih ženskih in tipičnih moških boleznih. Ce so moške
bolezni bolezni srca in ožilja, so ženske depresija, nespečnost, glavoboli,
vegetativna distonija.
V kontekstu realnosti vsakdanjega življenja je mogoče najti številne razloge za
114
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
tO, da vse več žensk danes prevzema bolezensko vlogo. Bolezen je za mnoge
posledica številnih obremenitev v vsakdanjem življenju, protislovnih zahtev in
izgub, ki so povezane z načinom življenja, ki je bolj obrnjen k drugim in premalo
usmerjen nase. Za mnoge je bolezen totalna identifikacija z zaželjeno vlogo
šibke in bolne ženske. Zadrugeje obhka upora in protesta proti spohiim vlogam,
ki se od njih zahtevajo.
Duševno zdravje žensk je po eni strani podoba kompleksne družbene realnosti,
v kateri živijo različne skupine žensk, in po drugi strani pričakovana reakcija
strokovnjakov, ki temelji v stereotipnih predstavah o spolih. Ideal "ženskosti"
se tako kot v drugih aparatih države reproducira tudi znotraj psihiatrije in
medicinskega osebja.
Ko govorimo o strukturni diskriminaciji v patriarhalni družbi, ugotavljamo, da
družbene institucije ne upoštevajo obstoja dveh spolov, katerih izhodiščna
situacija ni enaka. Tudi pri reševanju psihičnih stisk žensk je pomoč spolno
specifična. To pomeni, da obstaja moška norma, prek katere je ženska vedno
znova subsumirana pod moško in prek katere se različne reakcije žensk in
njihovi simptomi tudi inteфretirajo.
Metoda Dodič:
Po poklicu sem zdravnica, ukvarjam se s t.i. aktivno populacijo, čeprav mi izraz
samnivšeč. Vtej aktivnipopulaciji sodelujejo seveda tudi ženske. Z določenimi
parametri skušamo prikazovati trenutno stanje. Parametri običajno odražajo, so
odsev, slika družbenih gibanj. Sami veste, da bolezen sama ni pogojena samo
z nekim agensom, npr. bakterijami, temveč je pogojena s celo vrsto zunanjih,
družbenih dejavnikov. Veste tudi, daje med zdravniki veliko dialoga in prepira,
kako na nastanek bolezni vpliva sam psihični, družbeni, ekonomski stres - tu je
cel kup teorij. Vendar bi to pustile in šle na bolj konkretne stvari.
Pri nas spremljamo določene parametre, kot so bolniški stalež, nesreče pri delu
- to so stvari, ki so v neposredni zvezi z družbenim dogajanjem. Za bobiški
stalež je že davno znano, daje ne samo njegov procent pogostosti, temveč tudi
diagnoza sama odvisna od družbenega gibanja. Zanimivo: longitudiiiahio
spremljanje stanja bolniškega staleža kaže izrazita nihanja v odvisnosti od
družbenih kriz. Osredotočila se bom predvsem na ženske, želim pa vam še
povedati, da smo dobih prve podatke o gibanju bolniškega staleža za leto 1990
in da so bih rezultati izredno zanimivi.
Pokazalo seje namreč, da seje v prejšnjih letih (po 60. letih) stalež gibal v naši
družbi tako, da je v času hudih gospodarskih kriz padel, in to zelo močno,
signifikantno. V letu 1990 pa je bil v zadnjih desetih letih največji porast
115
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
bolniškega staleža. Postavlja se nam direktno vprašanje, kaj seje dogajalo in
zakaj je do tega porasta prišlo?
Druga stvar, kije značilna predvsem za ženske, v zvezi s staležem, so nesreče
pri delu. Do sedaj sem uspela narediti eno samo analizo večje tovarne, pri kateri
smougotavljali v zadnjem tromesečju, pa tudi leta 1990, strahoten porast nesreč
pri delu. Ko smo šH v analizo (to so samo hipoteze, ki bi jih bilo potrebno
potrditi), smo ugotovih, da so v podjetjih na veliko odpravljali malice. Vemo,
kako hipoglikemija vphva na natančnost pri delu (hipoglikemija pomeni
zmanjšano koncentracijo sladkorja v krvi) in kako vpliva na samega človeka.
Tuje velika možnost za potrditev naše hipoteze, namreč, kaj vse lahko ukrep,
ki ga sproži delovna organizacija, potegne za seboj. Če bi pozabih, da smo
zdravniki, humani delavci, in bi naredili zelo preprost izračun, kolikšen kos
predstavlja benefit, bi verjetno ugotovili tole: če bi malice ohranili, če bi jih
primemo razdelili in če bi stroške primerjali s tistimi, kijih terjajo nesreče pri
delu, bi verjetno poslovali drugače.
Kar se tiče žensk, se bom opredelila samo na bolniški stalež.
Opazili smo, da so leta 1990 obolevale pretežno ženske. Moški so glede na
prejšnja leta celo manj obiskovali zdravnika ter so manj pogosto in manj težko
N/
obolevaH. Ženske pa so zelo pogosto obiskovale zdravnika. Najbolj nas je
zaskrbelo to, daje teža bolezni danes veliko večja kot prejšnja leta. Medtem ko
je prejšnja leta povprečna odsotnost trajala 11 dni (velja za leto 1987), paje leta
1990 terjala kar 14 dni.
Ko sem namenoma analizirala, v katerih občinah se to dogaja, sem ugotovila,
da so to ravno tisti kraji, kjer imajo največje gospodarske težave, pri čemer
izstopa seveda Maribor. Po številu odsotnih dni pa so najbolj kritične Ravne na
Koroškem (do 23 dni za bolezen), kar je glede na industrijo, ki se tam nahaja,
zelo razumljivo.
Izstopajo torej ženske. Zanimivo je, da to ne gre na račun zdravniške nege, le-
ta je bila tudi prejšnja leta enako visoka, pač pa na račun bolezni. Zanimalo me
je tudi, v katerih dejavnostih je nasploh največ odsotnih ljudi, tako moških kot
žensk, in ugotovila sem, da izstopajo tiste dejavnosti, ki v večini zaposlujejo
ženske. Najvišja odsotnost je v tekstihii industriji. Ko smo analizirali tudi ta
podatek, smo ugotovih, da je največja odsotnost pri finahiih izdelkih. Za
medicino dela je to pomemben podatek, saj finalna opravila pomenijo
fi-agmentirane delovne operacije, kar pomeni, da vsak delavec in vsaka delavka
opravlja le del delovnega procesa. Kaj to povleče za seboj? Neprestano
ponavljanje gibov, neprestano ista drža telesa. Konkretna študija, ki smo jo
delali, kaže, da te ponavljajoče delovne operacije, ki smo jih na žalost pred
116
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
veliko leti prevzeli od držav, ki so jih v svoji proizvodnji že zdavnaj opustile,
vodijo do težkih sprememb ravno na hrbtenici, na vratnem predelu hrbtenice.
To paje tudi tista diagnoza, zaradi katere se ženske najpogosteje predčasno
upokojijo ah zaprosijo za bolniški stalež.
Tekstilni industriji, ki je na prvem mestu, sledi industrija električnih strojev.
Tisti, ki to delo vsaj malo poznate, veste, daje zelo podobno tekstibi industriji,
in sicer v smislu sestavljanja izdelkov. Če ste kdaj videh navijanje tuljav, potem
vam je jasno, da gre vseskozi za isto delovno operacijo. Tu se ne bom spuščala
v poneumljanje s tovrstnim delom, želim namreč le poudariti, da vodi tako delo
na vsak način do kombinacije težav, ki jih najpogosteje označimo kot psiho-
somatske težave, ter da gre skoraj 30% vsega staleža na račun t. i. ženske
industrije.
Še nekaj se nam je zdelo zanimivo (to so sicer hipoteze, ki bi jih bilo potrebno
potrditi), namreč to, da so imeh v občinah, v katerih je bilo največ stečajev, tudi
najvišji delež bohiiškega staleža. To ne pomeni, daje bil zdravnik benevolenten
in vam je stalež napisal. To pomeni, da so grozljive stiske teh ljudi privedle do
bolezni, ki so zahtevale bolniški stalež.
Zadeva je na vsak način zaskrbljujoča in mislim, da bi bile potrebne posebne
analize, ki jih bomo tudi naredih.
Na tem mestu želim opozoriti še na en aktualen pojav. Zdravniki so začeh
opozarjati (predvsem na medicini dela), da prihaja vse več žensk na t.i.
komisijske preglede (to je stalež nad 30 dni) z depresivnim izrazom na obrazu;
somatskih simptomov pravzaprav ne moremo najti, dejansko pa ne morejo
delati.
V literaturi smo na osnovi teh podatkov našh t.i. sindrom kronične utrujenosti.
Do takrat so to bih samo občutki, ki so jih dobivali zdravniki pri svojem rednem
delu, nato pa smo zaprosili za možnost, da bi zadevo objektivizirah.
Zakaj gre? Sindrom kronične utrujenosti je bolezen, sicer opisana s celim
kupom izrazov, obdelovali pa so jo seveda pri tisti klienteh, kije ah imela denar
ah paje skrbela sama zase. Imenuje se tudi "sindrom izgorelosti" ("bum out
syndrom"), opisana paje pri sociahiih delavcih, zdravnikih, skratka pri ljudeh,
ki se razdajajo, če smem tako reči. Popohioma ista simptomatika se pokaže pri
t.i. sindromu "yuppie", ki je značilen zlasti za managersko populacijo (raziskave
so bile predvsem v Angliji) inje izredno popularen v ZDA. V Sloveniji smo
opozorili na to, da popoboma upravičeno sumimo, da je sindrom kronične
utruj enosti močno prisoten predvsem pri ženski populaciji, in to veliko pogostej e,
kot na splošno pri prej omenjenih poklicih.
Domnevamo, daje kombinacija prevelike utrujenosti, ki jo povzroča istočasna
117
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
zaposlenost ženske doma in repetativno, enolično, ponavljajoče, iz leta v leto
enako delo in preobremenjenost v službi, z družbenimi in gospodarskimi
gibanji, privedla do prevelikih pritiskov, tako da je ženska populacija
dekompenzirala.
To je zaenkrat domneva, do katere nas je napotil tudi sum o zelo veliki odsotnosti
žensk iz dela. Zaprosih smo za možnost, da bi to tudi tudi s številkami obdelali,
ovrednotih na popolnoma novi populaciji.
Naj vam povem, da smo šH skozi vso mogočo svetovno literaturo, skozi različne
informacijske sisteme iskanja in da nismo našh niti enega samega opisa
sindroma kronične utrujenosti pri delavcih z repetativnim delom. Prvi so nas na
to opozorih psihiatri in to iz zelo preprostega razloga.
Kot veste, je bila v Angliji narejena študija, kije pokazala, da 67% vseh teh ljudi
konča s psihiatrično diagnozo. To so te ženske, o katerih govorimo. Gre za
ciiculus vitiosus, za začaran krog, ki se začne s tem, da ženska utrujena pride
k zdravniku, ki ji ničesar ne najde, vendar ji da en teden bolniškega staleža.
N/	_
Ženska gre po enem tednu spet na delo, omaga v dveh dneh in se vme nazaj. Ta
igra traja kar nekaj časa. Konča se pri invalidski komisiji, ki na somatski ravni
znova ničesar ne najde. Tu se začne odnos zdravnik-pacient krhati, ker nastopi
s strani zdravnika temeljno nezaupanje, začaran krog pa se vrti do onemoglosti.
Ta oblika kronične utrujenosti je medicinsko zelo lahko postavljiva diagnoza,
vendar jo mora zdravnik seveda poznati, da mu ne bi zbežala. Zaprosih smo, da
bi lahko sodelovali v raziskavi kronične preutrujenosti pri tej populaciji v
Sloveniji, ne vem pa, ali nam bo to omogočeno.
Tu bi se namenoma ustavila. Imam pa še na razpolago, če bi koga zanimalo,
natančne podatke o bokiiškem staležu in nesrečah pri delu. Mislim, daje o teh
stvareh zelo dobro govoriti v argumentih, v številkah.
Darja Zaviršek:
Postavlja se mi vprašanje, kako bi bile definirane stiske teh žensk, če bi bile
institucije, ki se ukvarjajo s temi problemi, bolj senzibilizirane na t.i. probleme,
ki zadevajo predvsem ženske, in kakšne možnosti imajo pri tem recimo moški,
da nekako odreagirajo fizične in psihične stiske, recimo prek alkoholizma ali
prek agresije, ki sta družbeno veliko bolj toleriram reakciji, kot pa če se teh
reakcij poslužijo ženske.
V tem smislu je zanimiva tudi misel Phillys Chesler iz knjige Women and
Madness iz leta 1984, v kateri pravi, daje depresija samo ženski odgovor na
razočaranje in izgube.
118
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
Mirjana čupić:
Govorila bom hrvaško in mislim, da se bomo razumele. Delujem v skupini za
žensko pribežališče. To je bilo prvo žensko pribežališče v Jugoslaviji, ki gaje
organizirala "Ženska pomoč sada" iz Zagreba. V njen sklop spadata tudi "SOS
telefon za žene i dijecu žrtve nasilja" ter svetovabica za ženske. Te tri dejavnosti
zajemajo vse, kar spada pod problem pretepenih žensk. Najprej bi podala nekaj
informacij o samem pribežališču. Ustanovljeno je bilo konec lanskega leta, in
v	v
sicer na iniciativo skupine "Ženska pomoč sada". Ženske, ki prihajajo v
pribežališče, so iz družin, v katerih doživljajo nasilje. Večinoma ne gre za
nasilje, ki bi se zgodilo prvič ah samo enkrat, temveč se nasilje vleče več let. Kaj
mi razumemo s pojmom nasilje oz. zlorabljanje?
Zlorabljanje razumemo kot napad na psihično in fizično integriteto človeka, v
našem primeru ženske. To je zelo težko razločevati zaradi tega, ker navadno ne
naletimo samo na fizično aH samo na psihično nasilje, temveč se zelo pogosto
pojavljata skupaj. V tem smislu govorimo o psihičnem terorju, ki vključuje
poniževanj a, grožnj e, zmeij anj e itd., pa tudi paleto fizičnega terorj a od lomlj enj a
kosti, vbodov z nožem, do davljenja itd. V pribežališču ženske in njihovi otroci
najdejo varnost, svetovanje in stanovanje.
Najprej bi hotela razjasniti, da te dejavnosti nimajo nobene karitativne vloge,
vse tri so namreč organizirane po principu samopomoči.
Naše pribežališče se nahaja v stanovanju, kije bilo prej pisarniški prostor, zato
ima veliko pomanjkljivosti. Prostora nismo dobile od mesta ah od kakšne
družbeno politične organizacije, temveč smo se vanj nasibo vselile. Po tem
principu so v glavnem nastale ženske hiše tudi po svetu. Veliko težav smo imele
s fimkcionabostjo prostora (prav zaradi tega, ker je bil prej tam pisarniški
prostor), npr. trebaj e bilo zgraditi kuhbjo, stranišče, kar pa nima velikega vpliva
na samo delo m na bivanje žensk v pribežahšču. Prostor obsega 180 kvadratnih
metrov, vanj lahko sprejmemo окоИ 10 žensk, nekatere pridejo z otroki, druge
brez. Vendar pa nismo nikdar zavrnile niti ene ženske, ki se je oglasila - za to
so poskrbele same ženske iz pribežališča. S so namreč zelo solidarne z ženskami,
ki se oglašajo natelefonmpotrebujejoprostorvpribežahšču, tako da seje vtem
smislu ženska sohdamost pokazala na zelo visoki ravni.
Kako je organizirano delo v pribežahšču?
Kot sem že povedala, je pribežališče projekt feministične skupme "Ženska
pomoč sada" m deluje po principu ženskih hiš, ki so bile organizirane drugje po
svetu. Pri nas sta zaposleni dve ženski, ki usklajujeta življenje v pribežališču,
vse od sprejema ženske, organiziranja vsakdanjega življenja, do stikov z
mstitucijami, kot so Centri za sociabo delo, sodišča, bobice, šole itd.
119
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
Kriterij, po katerem smo zaposlile ti dve ženski, se ni nanašal na strokovno
izobrazbo na področju socialnega dela, temveč na interes in delovanje na
področju nasilja nad ženskami. Poleg tega v pribežališču deluje tudi skupina
prostovoljk, ki pomagajo, da pribežališče kar najbolje fimkcionira.
Prebivalke pribežališča si organizirajo življenje na lastno odgovornost, po
svojih načelih, in ena osnovnih značibosti je velika medsebojna pomoč.
Pribežahšče je dejansko tudi koncipirano kot oblika samopomoči, ki se lahko
organizira samo kot teamsko delo. Pomembna koncepcij ska točka v delovanju
pribežališča j e pristranski pogled na zlorabo žensk (pogled iz ženske perspektive).
Ženskam, ki nam pripovedujejo o preživetem nasilju se neizpodbitno verjame.
Vedno se sprejemajo stališča ženske, ne želimo namreč ugotavljati, kdo je kriv,
ker v princpu ne delujemo kot sociabo delo, ki navadno sooča obe strani.
Želimo shšati stahščaposamezne ženske, želimo shšatinjeno videnje problema
in njeno doživljanje teh problemov.
Na kakšen način pridejo ženske v pribežališče?
Obstajata dva načina: prvi je, da sije ženska že prej poiskala pribežališče, bodisi
pri materi, sestri, prijateljici, inje šele pozneje dobila informacijo o našem
pribežališču. Navadno se dogovorimo za srečanje v mestu, potem pridemo v
pribežališče. Bolj uveljavljen je drugi način, ko se ženska zateče v pribežahšče
neposredno po fizičnem napadu. V glavnem se to dogaja zvečer ah ponoči. Zelo
pogosto jih pripelje pohcija ali vozilo prve pomoči. Tudi v tem primeru se
dobimo na dogovorjenem mestu, kajti eno naših osnovnih načel je tajnost
pribežališča. Četudi tako pohcija kot medicinske službe stalno želijo izvedeti
za naslov našega pribežališča, vztrajamo pri tajnosti. 90% žensk, ki so v
pribežališču, ima doma moža, kijih išče. Večina teh mož išče svoje žene, da bi
jih vmih nazaj visto situacijo, iz katere sopribežale, saj mnogi med njimi ničesar
ne obljubljajo (npr., da se bodo spremenili), enostavno želijo svojo ženo doma.
Ženske lahko ostanejo v pribežališču do 3 mesece. To obdobje je določeno
zaradi omejenih kapacitet pribežahšča, čeprav razmišljamo, da bi ga raztegnile
do 6 mesecev, v katerem bi ženske laže razmislile o sebi in si organizirale
poznejše življenje.
Kdo so ženske, ki se nahajajo v pribežališču?
Zelo pogosto javno mnenje je, da so to neke "druge ženske" (saj se nasilje ne
more dogoditi nam), ki izhajajo iz nižjih socialnih slojev, iz razbitih družin, iz
družin, v katerih je že vladalo nasilje, daje važno sociabo poreklo, zakonski
status. Obstaja mnenje, da so to ženske, ki se jih lahko kategorizira. Vendar so
naše izkušnje pokazale, da ženske, ki se zatečejo v pribežahšče, ne pripadajo
nobeni homogeni skupini. Izhajajo iz različnih socialnih slojev, skupm, imajo
120
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
različne profesionalne statuse, razlikujejo se po starosti (prihajajo zelo mlade
in zelo stare ženske) in po zakonskem statusu (ženske, ki so ločene, ki so
poročene, ki živijo v izvenzakonskih skupnostih), v glavnem vse mogoče
kombinacije.
Ženske, ki so pri nas, so bile v glavnem psihično zdrave. Zakaj poudarjam
psihično zdravje? Zelo pogosto se misH (sama sem večkrat kontaktirala s
psihiatri, s psihologi, s psihoterapevti), da gre za ženske, ki so na določen način
mazohistke, ki svoj izhod vidijo prav v trpljenju in nimajo dovolj moči, da bi
prišle iz tega. Strokovnjaki zaradi tega smatrajo, da gre za določene obrambne
mehanizme. Vendar se naše izkušnje, četudi niso velike (v 6 mesecih je v
pribežališču prebivalo okrog 30 žensk), pokrivajo z izkušnjami ženskih hiš v
svetu.
Samo ena ženska, ki je trenutno še v pribežališču, bo odšla na psihiatrično
zdravljenje zaradi alkoholizma. Imeh smo še tri ženske, ki so občasno iskale
psihiatrično pomoč: ena zaradi nasilja očeta in incestuoznega odnosa z njim,
druga je dobila živčni zlom, ker je bila pretepena inje zaradi tega izgubila otroka
v 5 mesecu nosečnosti, tretja pa uporablja psihiatrijo, da bi se vsakih nekaj
mesecev odpočila od nasilja.
Mnenja smo, da so to zdrave osebe, ki so se znašle v bohiem okolju.
Vse ženske, s katerimi smo se srečale, so problem nasilj a v glavnem interiorizirale.
Ko paje postal očiten, so ga doživele kot osebni problem, zato so ga želele še
naprej prikrivati. Mnoge ženske so šele v pribežališču spregovorile o nasilju, ki
so ga doživljale v svojem najbližjem okolju. Govoriti o nasilju je pomenilo
priznati lasten neuspeh, biti manjvredna, osamljena, brez prijateljev. V
vsakdanjem življenju neprestano govorimo o prijatelju ali prijateljici, ženske v
pribežališču pa v glavnem nimajo prijateljic in so se v stiski največkrat obračale
na mater ali sestro.
Toje primarna viktimizacija, ki se pojavlja vnajožjem okolju. Ko pa se odločijo,
da bodo iz tega okolja odšle, pride še do sekundarne viktimizacije. To je
viktimizacija, ki jo doživljajo s strani družbenih institucij, policije, sociabega
dela in vseh, ki spadajo sem.
Ko pridejo npr. na socialno delo in začnejo govoriti o zlorabljanju, maltretiranju,
se njihove pripovedi ne sprejme samoumevno. Četudi posamezna ženska pride
tja z modricami, potrebuje cel kup potrdil, da bi lahko potrdila resničnost svojih
besed. Že ko smo delale na telefonu, smo verjele, da se to res dogaja, odkar pa
lahko v pribežališču shšimo o razgovorih žensk s socialnimi delavci, seje naše
mnenje samo še utrdilo.
121
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
Socialnim delavcem j e že v navadi, da postavlj aj o pod vprašaj mentalno zdravj e
ženske, vedno se pojavlja težnja, da imajo večje zaupanje v moža, kije nasilen.
Npr., če se ženska umakne iz družine in želi, da se otrok začasno dodeli njej,
bodo socialni delavci izpeljali na njej cel kup preiskav, hoteli bodo izvedeti o
njej čimveč podatkov, medtem ko od moža ne bodo zahtevali ničesar. Pred
.kratkim smo imele primer, ko otroka, ki je bil začasno nameščen v neko
ustanovo, niso dali materi, ker se po treh dnevih videvanja z njo, niso mogh
odločiti za to. V zadnjem trenutku so sklenih, da bi lahko otroka dodelih moževi
materi, ki je niso nikdar videh in ki ne živi v Zagrebu. To je nezaupanje v ženske,
nezaupanje v njihovo sposobnost, da se lahko znajdejo, da so sposobne skrbeti
same zase - to je nekaj, s čimer se ženske srečujemo vsak dan.
Kot sem že rekla, pride 90% vseh žensk v pribežališče neposredno po napadu.
So v šoku, težko govorijo, pogosto jočejo, roke se jim tresejo, bojijo se, da jih
bo mož kljub vsemu našel, da bo prišel ponoči ah podnevi (prav zaradi tega zelo
težko spijo, dogaja se, da celo po nekaj noči ne spijo). Prav zaradi tega strahu
zahevajo ženske, ki so s hudimi poškodbami v bobišnici, naj jih premestijo v
pribežališče. Naslov pribežališča je namreč tajen, mož pa lahko pride v bolnico
kdajkoh.
Poleg težjega komuniciranja se pojavlja tudi prenos agresivnosti, ki so jo same
doživele, na otroke, in to brez vzroka. Strah pred možem se kaže tudi v začasni
agorafobij i, to pomeni, da si ne upaj o same odhaj ati ven. Navadno šele čez nekaj
dni odidejo in še to v našem spremstvu, tako da nas trdno držijo za roko. Daje
ta strah utemeljen, potrjuje tudi dejstvo, da so celo na socialnem delu, ko
prihajajo na spravni postopek, ženske doživele nasilje partnerjev. Zaradi tega
smo angažirale privatno agencijo osebnih stražarjev (navadno v primerih
največjih nasilnežev).
V prvih dveh, treh dneh, ko so ženske v šoku, navadno poslušajo pripovedi
drugih žensk in v principu spoznajo, da niso edine, ki so doživele nasilje.
Osveščajo svoj problem in ga skušajo rešiti. Vedno znova pa se pri tem srečajo
z institucijami, za katere je pretepena ženska ekscesni, posamezni problem, ki
ga smatrajo za pretiravanje, kjer morajo vse podkrepiti s določenimi potrdih.
To naj bi bile osnovni pojmi o tem, kdo so pretepene ženske, s kakšnimi
problemi se srečujejo.
Še nekaj bi povedala o tem, kakšnaje situacija žensk, ko odhajajo iz pribežališča.
Od teh 30 žensk jih je 20 šlo v novo, samostojno življenje. Našle so si novo
stanovanje, otrokom so zamenjale šolo, življenje si skušajo organizirati zunaj
dosega nasilneža. Po navadi se jih 50% vme k možu, ker se jim zdi, daje lažje
tфeti nasilje doma kot pa tфeti nasilje institucij, kjer konec koncev zelo težko
122
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
kaj rešijo. 30% se jih vme k možu zaradi njegovih obljub, da se nasilje ne bo
več ponovilo, ker v bistvu ni sposoben živeti sam.
Poskušala bom povzeti naše izkušnje. Lahko rečemo, da ženske, ki so žrtve
nasilja, gredo skozi dvojno viktimizacijo: primarno od partnerja in od svoje
družine, sekundarno pa od družbenih institucij. To, s čimer se ukvarjamo in kar
spada pod oznako "skupina samopomoči", je, da nasilje označimo kot družbeni
problem.
Trebna je pokazati, da nasilje nad ženskami ni marginahii problem, da se ne
more reševati individuabo, da to niso posamezni primeri, ker reduciranje na
posamezne primere pomeni institucionalizacijo nasilja.
Mirjana Ule:
Obe izvajanji sta pokazah drugo plat položaja žensk danes in tukaj. Dejstva, ki
jih je navedla dr. Dodičeva, so me pretresla. Slutila sem že, da se pravzaprav
mora nekje poznati in "udariti ven" ta specifični položaj žensk na delovnem
mestu in doma. Sama se ukvarjam s problemi bolj teoretsko in raziskovalno, ne
pa praktično, zato bodo tudi moje teze šle v to smer.
Kar bom tukaj govorila, verjetno ni nič novega, vendar pa nekako sintetizira
tisto, kar vsi vemo in čutimo.
Dejstvo je, daje ženska objektivno bolj prizadeta oz. da obstaja neka, lahko bi
rekli fimdamentalna zveza med žensko in duševnim zdravj em/duševno boleznij o,
kije pravzaprav samo delno pojasnjena oz. ostaja celo nepojasnjena.
Dejstvo je in tudi raziskave kažejo na to, da se zdijo simptomi ženskih pacientk
bolj psihosomatski, oz., bolj psihični kot somatski, in da je med psihiatričnimi
bobiki več žensk kot moških, kar kaže tudi statistika. Zakaj tako?
Preden bi to komentirala, še nekaj besed o statistiki, ki sem jo dobila v neki
britanski študiji, statistiki o hospitaliziranih pacientih in pacientkah v letu 1982
v Veliki Britaniji.
Iz te statistike je razvidno, kako različno so diagnosticirane bolezni ženskih in
moških. Navajam: za shizofrenijo je bilo diagnosticiranih 15266 moških in
16755 žensk (torej ni bistvene razlike po spolu). Za depresivno psihozo je bilo
diagnosticiranih v tem letu 7200 moških in 16206 žensk (torej več kot še enkrat
toliko žensk kot moških). Za senihiimi psihozami je bilo diagnosticiranih 3000
moških in 6600 žensk (torej še enkrat več žensk). Za drugimi psihozami je bilo
diagnosticiranih 4900 moških in 7500 žensk (skoraj še enkrat več žensk). Za
osebnostnimi in vedenjskimi motnjami je bilo diagnosticiranih 8400 moških in
8500 žensk (ni bistvenih razlik po spolu). Za psihonevrozami je bilo
123
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
diagnosticiranih 7900 moških in 16080 žensk (skoraj še enkrat več žensk).
Bistveno vprašanje, ki se tudi nam zastavlja, je, zakaj je to tako? Zakaj ženske
pogosteje manifestirajo simptome, kijih diagnosticiramo kot duševne bolezni,
in zakaj ženske pogosteje manifestirajo simptome, ki so psihotične in nevrotične
narave, oz. simptome, ki se izražajo kot občutki. Zakaj raje obračajo simptome
v same sebe, kakor da bi jih izrazile navzven tako kot moški?
Razne teorije razhčno pojasnjujejo razloge in nekako bi jih lahko združila v dve
vrsti pojasnjevanj.
Na eni strani se pojavljajo teze, da so to naravne motnje, determinirane z
biološkimi razlikami, npr. z vlogo žensk v biosocialni reprodukciji, itd. To se
dopolnjuje s tem, da so ženske bolj ogrožene predvsem v določenih življenskih
obdobjih, da se simptomi v puberteti manifestirajo kot menstruahie težave, v
času nosečnosti, ob porodu kot porodne težave (npr. poporodne psihoze), v
menopavzi pa kot težave, povezane s spremembami hormonskih in bioloških
funkcij žensk. Vse te težave so vezane na reproduktivno in seksualno vlogo
ženske in ko se ta vloga spreminja, pride do motenj.
Na drugi strani pa obstajajo razhčni pokazatelji, ki povezujejo te simptome z
življenjem žensk in povezujejo ženske bolezni preprosto z ekonomskim in
socialnim statusom žensk v posamičnih družbah in posamičnih fazah zgodovine.
Študije kažejo, da se na razhčen sociahii in ekonomski položaj vežejo tudi
razhčni simptomi in bolezni. Zgodovinske študije tako pokažejo, da so ženske
nižjih slojev, npr. gospodinje, delavke, prostitutke, označene kot potenciabo
ogrožene z določenimi oblikami bolezni, recimo tuberkulozo, spohiimi boleznimi
itn., medtem ko se na ženske iz višjih socialnih slojev vežejo druge oblike
motenj, kot so histerija, depresija itd.
Simptomi, kijih ženske pravzaprav kažejo, so osamljenost, osamitev, materialna
deprivacija, in po mojem mnenju so to jasni znaki, da gre prej za sociahio-
ekonomske in psihološke vzroke kot pa za neke naravne, biološke vzroke,
vezane na "žensko naravno funkcijo". Vendar se večkrat išče razloge za duševne
motnje v ženski moralni inferiornosti, v fiziološki strukturi, v ženski duševni ali
emocionalni inferiornosti.
Zanimivo je, da se na žensko naravo vežejo določene lastnosti, oz., da v
percepciji ljudi obstaja shema zdravih žensk, od katerih se pričakuje neke
lastnosti, ki so v bistvu simptomi motenj, oziroma, ki se običajno tako pri
ženskah kot pri moških percipiraj o kot motnje (čustvena labibost, odvisnost,
Ч/
potreba po varnosti). Simptom je za ženske torej ideal. Ženske bolezni so zelo
podobne stereotipu duševne bolezni, duševnih motenj. Rekla sem že, da se
določene duševne motnje pri ženskah toleriraj o, recimo, depresija je tipična
124
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
motnja, ki se veže na žensko, prav tako se določene motnje toleriraj o pri moških,
npr. alkoholizem.
Dejstvo je, da so ženske definirane v večji meri kot odnosna bitja in da so
odvisna od tega, s kom so v odnosu. Zato so bolj občutljive na osamljenost, na
osamitev in na emocionalne in čustvene probleme. Tu se nam ponovno zastavi
vprašanje, zakaj tako? Ženskam j e bila v modemi družbi dodeljena vloga čuvaja
doma, družine, zasebnosti, predvsem pa naj bi ženske s svojimi emocionalnimi
in interakcij skimi potenciah ustvarile v družini neke vrste terapevtsko klimo,
torej takšne odnose in socialno klimo, ki podpira kompenzacijo identitetnih
izgub vseh družinskih članov, predvsem zaposlenih, torej predvsem moža.
Zasidranje žensk v družinski zasebnosti ni bila le podreditev žensk, ampak tudi
njihova osvojitev doma. Vzporedno s tem ločevanjem posla v družini od javnih
opravil zunaj družine je dejavnost žensk postala privatna v smislu nečesa
marginabega in partikulamega. Skozi zgodovino 19. in 20. stoletja se je ta
marginalizacija družine, gospodinjstva, vzgoje in seveda položaja žensk še bolj
utrjevala, toliko bolj, kolikor več tradicionalnih družinskih in hišnih opravil je
prešlo v okvire zunaj družinskih ustanov.
Sodobna, jedma družina je pravzaprav enota, ki kljub vsem notranjim in
zunanjim pritiskom na družino omogoča njenim članom, da v omejeni obliki
kompenzirajo učinke obremenitev in odpovedi, vendar ob predpostavki
neplačanega in sploh družbeno neovrednotenega dela v družinski skupnosti. To
delo je po zgodovinski in kulturni tradiciji vseh modemih družb pripadlo
ženskam. Zato se socialna vloga žensk v družini kot varuhinj doma, družinske
klime, zasebnosti, v ideološki perspektivi vedno znova kaže kot nekaj samo po
sebi nujnega in naravnega, kar vodi v legitimiranje temeljno različnih sociahiih
pozicij, vlog in identitet moških in žensk.
Tanja Rener:
Pripravila sem dve kulturološki pripombi. Prva nosi naslov "Ženske težave z
identiteto".
V	sodobni teoriji, kot veste, kroži nekaj na prvi pogled prav mizoginih izjav,
kakor npr., da ženska ne obstaja, daje ženska človek z mankom, poleg tega
žensko definirajo predmodeme, pripisane kategorije, kot so rojstvo, spol ipd.
V	vsakem primeru gre za izjave, ki napeljujejo na težave z identiteto in so na
tej ravni čisto gotovo prepričljive. Natančneje bi rekla: ženska ima težave z
identiteto, brž ko se kaj zalomi na poti sprejemanja, zgodovinsko gledano,
heteronomne ženske socialne identitete.
Znano je, da se modema ženska identiteta v Evropi konstituira od 17. stoletja
125
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
dalje, in to na dveh fiindamentabih točkah, ki jih je omenila že Miijana, to je
na materinstvu in na terapevtstvu. Obe točki temeljita na odpovedi obema
temeljnima predpostavkama, ki ravno konstituirata moderno novoveško sub-
jektiviteto, se pravi, na odpovedi racionalizmu in individualnosti.
•Ч/
Ženska identiteta je, po moj e, ne toliko iracionalna kot predracionalna. Zavezana
je predmodemim, predracionalnim elementom, kakor so skupnost, rod, kri ipd.,
in ne vstopa v modemi ris racionalnosti, ki ga definira ravno možnost razumske,
racionalne izbire med razhčnimi opcijami.
Prav tako je ženska modema identiteta pred-individuahia, v kolikor se nenehno
odpoveduje individualnosti, oz., v kolikor jo nenehno investira v pomembne
dmge.
Zanimivo je, daje nova sociahia zgodovina, ki je v marsičem preinteфretirala
družinsko preteklost, namenila veliko pozomosti socialnemu konstruiranju
modeme družine, zlasti preko sociahie konstrukcije otroštva in preko socialne
konstrukcije materinstva, skoraj nič pozomosti pa praviloma ne namenja
dmgemu polu ženske identitetne osi, ki sem ga poimenovala terapevtska
fimkcija oz. vloga. In vendar se zdi, daje ta terapevtska ñmkcija ženske še kako
pomembna za preživetje prebivalcev evropske in ameriške modernizacije.
Tega niso prezrh veliki duhovi 18. in 19. stol., kot so Kant, Hegel, Comte in Mili.
Med temi sta zlasti slednja dva povsem eksplicitno pridala primat ženski
terapevtski ñmkciji, in sicer pred njeno funkcijo matere. Zelo nazomo podobo
je najti v literaturi tega časa. Dickens je, kot je znano, najpomembnejši in pri
bralcih izredno priljubljen pisec viktorijanske Anglije. Pri njemu sta ti dve
zadevi zelo nazorni. V njegovem osrednjem delu David Cooperfield sta dve
dominantni ženski. Najprej je podoba Dore kot podoba romantične ljubezni, ki
je sicer zelo navdušujoča in umetniško inspirativna, vendar na popohioma
abstraktni, predmodemi ravni. Dora je nebeško lepa, naivna, popohioma
nepraktična, intelektuabo na ravni imbecila in seveda značibo neplodna.
To, kar šteje pri Dickensu, ko gre zares, je seveda vse kaj dmgega. Je podoba
Agnes, ki je praktična, emotivna, tiha, vztrajna, zelo izobražena pomočnica,
tolažnica, svetovalka, ki nikoh ne zataji. Gre torej za pojme, ki nedvomno sodijo
v register sodobnih terapevtskih praks. Torej z Agnes in ne z Doro (ta namreč
tragično umre, kot se za romantično junakinjo spodobi) se romantični junak
naposled zveže v srečen in seveda tudi zelo ploden zakon. Otroci so omenjeni
na zadnjih straneh romana izredno bežno, poglavitno je bilo opravljeno že
poprej.
Skozi vse tri knjige Davida Cooperfielda Agnes predvsem zelo intenzivno
terapira. Njena terapevtska funkcija je odločihia na dveh točkah: prvič, ko mora
126
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
romantični junak premagati razočaranje nad revščino in bedo starega sveta, ki
se sesuva pod vplivom modernizacije. In drugič, ko se mora taisti romantični
junak soočiti s svetovljansko hladnostjo, tujostjo modernega sveta, v katerem
pa ravno postaja uspešen.
Ženska torej tu nastopa kot terapevtska figura par excellence, ko je treba
predelati travmatično preteklost in ko se je treba opremiti, oborožiti za
spoprijem s prihodnostjo.
Ženska je potemtakem čudna, nenavadna, nevarna in če hočete nora, ko zaradi
tega ali onega razloga pade ven iz te identitetne sheme. Ven pa pade takrat, ko
se odreče identifikaciji s spolom, ko noče biti mati, ali pa ko ni dobra mati ipd.,
pri čemer je prva varianta veliko hujša. Če ni dobra mati, se že najde kakšno
opravičilo, in navadno je to opravičilo socialne narave, npr., saj bi bila boljša
mati, pa ne more, ker seje zlomila, ker ima težave ipd. Veliko huje je, če noče
biti mati, najhuje paje, če se ima pri tem še zelo v redu. Namreč, ni mati in se
ima dobro!
S tem v zvezi je seveda težko prezreti težave v domačiji. Aktuabe diskusije o "
deliberahzaciji, če že ne delegahzaciji abortusa, imajo seveda raznotere pomene.
Ko sem že pri kulturoloških opombah, se mi zdi, daje treba dodati, da ženska,
ki abortira, ruši še eno identitetno žensko shemo. Očitno ima ženska v teh
kulturnih shemah nenehno opravka s shizofrenimi pozicijami. Ena med njimi je
ta, da tista, ki abortira, ruši pozicijo Devica-Mati. Jasno je, da tista, ki abortira,
ni več devica in hkrati tudi noče biti mati. Zakaj je to tako zelo hudo? Ker zadeva
v zvezi z abortusom napeljuje na misel, ki je v tej kulturi neznosna - namreč,
neznosno je to, daje mogoče, da ženska seksuabo uživa ter se pri tem ne počuti
krivo.
Drugič, ko pravim, daje ženska nenavadna, čudna, nora, je to takrat, ko noče
ali ne zmore preprečevati norosti drugih, takrat ko odpove v svoji terapevtski
fimkciji.
Druga kulturološka opomba nosi naslov "O nemoči t.i. dobrega fiika".
Reprezentativni model modeme ženske norosti je bila histerij a in reprezentativni
model sodobne ženske norosti so depresivna in vse bolj množično tudi
anoreksična stanja.
Najpogostejša ponudba terapije, ki jo dobi nora ženska, so seksualne terapije.
Histeričarka svojo norost uprizarja, íq vsaj na ravni vsakdanjega diskurza je
ponudba terapije histeričarki t.i. dober fiik, kar je v skladu s starogrško
definicijo, ki histerijo definirakot vnetje maternice zaradi pomanjkanj a hladibe
sperme.
ni
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
Ženske so torej kričale in v odgovor dobile terapijo "dobrega flika". Ta odgovor
so dobivale vse 20. stoletje... To sicer lahko definiramo tudi kot seksuabo
revolucijo (ali kaj podobnega), vendar se mi zdi, daje posledica te terapije
naslednja: danes ženske ne vpijejo več, histerije psihiatrična praksa skorajda ne
diagnosticira več, je pa toliko več depresivnih in anoreksičnih žensk, ki
praviloma ne delajo spektakla. Nasprotno, odrekle so se glasu, vpitju, zato pa
imajo v tej nemi osamljenosti tohko več opravka z avtodestruktivnostjo.
Darja Zaviršek:
To mi pomaga asociirati na druge socialnokulturoloških zgodbe. Platon je
recimo histeričarkam svetoval nosečnost, trdil je, daje histerij a motnja maternice,
ki hlepi po otroku. Zelo znano je tudi viktorijansko zdravljenje t.i. "rest cure",
kije ženske podvrglo najprej fizičnemu tretmaju, morale so negibno ležati, piti
izjemno velike kohčine mleka in izjemno veliko jesti. Ko je bil fizični del
tretmaja končan, so jih začeh zdraviti psihično, t.j. z apeliranjem na njihovo
disciplino. Ženske so morale natančno slediti umikom, ki so jih dobile in kar je
büo najpomembnejše, svoje okolice niso smele obremenjevati s svojimi psihičnimi
težavami.
Tanja Lamovec:
V naši ustavi piše: "Ženske so enakopravne". Upreti se identiteti, ki jo ženskam
vsiljujejo, je dmga stvar. To mora storiti vsaka sama. Seveda to ni lahko.
Svobodo si vsakdo vzame sam. Rekla sem vzame, ne izbori. Vzemite si, kar vam
gre, ženske. Pomembno pa je, da je človek legabo zaščiten. Ve ženske ste
zaščitene. Pri nas so ženske legalno zaščitene, t.i. duševni bolniki pa to niso.
Tisti, ki so nekoč dobih to nalepko, so lahko vedno hospitalizirani proti njihovi
volji. Kadarkoh in brez razloga. So torej popohioma brezpravni, kot kasta
nedotakljivih v Indiji.
Naj mi feministke oprostijo, moški niso nič krivi, moški niso nič bolj krivi, moški
in ženske so enako krivi. Fatalno je spodbujati sovraštvo med spoloma. To sem
pred leti povedala slovenskim feministkam, ki so prišle k meni. Ponudila se jim
"assertivness training", ki sem se ga naučila v ZDA. Brezplačno. In glej, ni jih
bilo več. Jaz pa se tudi ne bom silila.
Torej, povem še enkrat: moški niso nič krivi! To je zgodovinsko pogojeno, da
jih je več na oblasti. Se pa spreminja. Ženske na oblasti niso nič manj zatiralske
kot moški. Posebno v psihiatriji. Zatiralska je oblast, ki nima spola. Pri nas je
na oblasti birokracija, mediokriteta, ki tlači ustvarjalnost, preganja ustvarjalce
in jih zapira v norišnice.
128
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
Nekaj paje res, pri nas je ženska delovna žival. To je njena identiteta. Ni dosegla
še niti stopnje spolnega objekta, kot v zahodnem svetu. Tudi toje zgodovinsko
pogojeno.
Darja Zaviršek:
Pomembno se mi zdi, kar si opozorila na začetku, da redukcionizmu,
stigmatiziranju in temu definitoričnemu nasilju v psihiatriji niso podvržene
samo ženske, temveč tudi moški.
Rekla bi še to, da smisel govora o ženskah in duševnem zdravju ni v tem, da
ženski damo še eno stigmo, temveč v tem, da specifične probleme definiramo
in da zahtevamo specifičen pogled, kije drugačen od tistega, ki nam ga vsiljuje
moški način reševanja problemov.
Tanja Lamovec:
Psihiatri iščejo simptome. Če iščeš simptome, jih najdeš. Če iščeš človeka, ga
vidiš. Človek je predvsem človek, ali pa to ni. Ne glede na spol.
Vladimir Gajšek:
Zelo dobro sodelujem z zdravnikom dr. Janezom Rugljem. To, kar je gospa
povedala o stigmatizaciji klasične psihiatrije, bi čisto na kratko pojasnilo tudi
njegovo sporočilo, ki seveda velja človeku, tako moškemu kot ženski, na
enakovredni ravni.
Namreč, v ambulanto "Za bolezni odvisnosti in preprečevanja alkoholizma" k
zdravniku Ruglju prihajajo ne samo alkoholiki in alkohohčarke, temveč tudi
drugi, dejal bom označenci.
Med njimi je mnogo tistih, ki so prišh z diagnozami, kot je shizofi-enija itd., in
ki so večinoma vsi na moditenu. Kaj se dogaja? V zdravljenju bolezni
odvisnosti, kajti tudi odvisnost je stigmatizacija, kot ste jo vi pojasnih, se pri dr.
Ruglju dogaja, da ni potrebna nobena psiho-farmakološka obravnava in nobeni
elektrošoki, temveč samo zdrav način življena, sprejetje programa, kot je npr.
bibhoterapija. V teh skupinah se redno prebere vsak teden, mesec nova knjiga.
^ Potem je tu tek, maraton. Vzemimo, v Radencih so ženske pretekle 42 km, ena
izmed njih je bila tretja v Slovenji. Tudi drugi, ne glede na starost.
Tretja psihoterapevtska vloga zdravljenja je, da ljudje niso označeni, da niso
znotraj štirih sten. Čeprav mislim, da me človek, ki se ne ukvarja redno s tekom,
knjigami, ne razume. Skratka, gre za to, da se človek otrese temeljne označenosti,
zaležanosti, debelosti (sedaj obstaja tudi terapija poštenja, človek lahko vzdrži
129
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
tudi do 100 dni brez hrane), da se odvaja od kajenja, skratka od vseh teh
bolezenskih odvisnosti, kijih družba v Sloveniji na eni strani še vedno tolerira,
na drugi strani pa obsoja.
Kar zadeva žensko vlogo, moram reči, da so, vzemimo, žene alkoholikov, kajti
alkoholizem je ena izmed psihosocialnih, zelo razšiijenih bolezni v Sloveniji,
tiste, ki dejansko postavijo, kot je to razvidno iz vseh današnjih referatov,
odločitev. Ali - ali. Ah boš živel in se uredil, ah pa pojdi. In to je tudi dobro.
Glede na bolniški stalež pa samo tole. Dal bom primer podatkov iz Amerike, kjer
v primarni produkciji deluje 5% ljudi - seveda imajo vsi dovolj žita, mesa,
skratka hrane. V sekundami dejavnosti deluje okoh 20 do 27%, vse ostalo pa
zajemajo terciabe dejavnosti, se pravi zdravniki, odvetniki, pisatelji, umetniki.
Dokler bo pri nas vloga primarnih in sekundarnih dejavnosti takšna, bodo
ženske dejansko pojmovana kot manjvredna človeška bitja. Kajti edino
neizobražen človek, neizobražena ženska opravlja takšne posle. Zdravnik ne
opravlja repetativnih poslov. Tudi obrtnik ne. Dokler se tu ne bo spremenilo
razmerje med temi dejavnostmi, industrijo, poljedeljstvom in seveda tercialnim
sektorjem, tako dolgo bomo mi lahko samo diskutirali o bohiiškem staležu,
govorili o transferu ah o hostibosti med pacientom in zdravnikom. Skratka, ta
družbeni problem se pri nas kaže tako, daje treba kult fizičnega dela ovreči in
povedati, da lahko sposobni ljudje uspevajo. Tisti, ki niso sposobni, gredo
običajno delat v primame in sekudame dejavnosti. Takšna je pač stvamost.
Tanja Lamovec:
Zelo se strinjam z vami, da je treba ovreči kult dela in dati poudarek na
sposobnost, se pravi, da naj jih tisti, ki sposobnosti ima, tudi izrazi.
Pripomnila bi, da niste z ničemer omenili pravic, "legal rights" - vseh ljudi, tudi
označencev. To bi rada poudarila, ker seje treba boriti za pravice označencev
vseh vrst.
Jana Rošker:
Navezala bi se na prejšnjo repliko. Ob vsem spoštovanju svobode govora se mi
ne zdi posebno primemo, da se ravno na tej okrogli mizi govori o nekem
izhodišču enakovrednega vrednotenja moških in žensk v psihiatriji, ker se mi
zdi, da so ravno današnji prispevki, vsak s svojega zomega kota, pokazali, da
j e ta način vrednotenj a iluzij a.
Po dmgi strani se seveda strinjam, daje večina psihičnih problemov vseh ljudi
v naši družbi povezana s sistemom, s sistemom represivne oblasti, kot je omenila
poprej gospa.
130
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
Ne strinjam se z njeno tezo, da je oblast brezspolna. Kot vsi vemo, seveda
obstajajo tudi ženske, ki pridejo na oblastveni položaj in se obnašajo še bolj
represivno kot moški. Vendar je po mojem mnenju to samo ena izmed oblik
prevzemanja patriarhalnih vlog, ki smo jih veUkokrat prisiljeni sprejemati, če
hočemo preživeti in fimkcionirati v tej družbi.
Zanima me tudi vprašanje deinstitucionalizacije psihiatrije. Zelo pomembno se
mi zdi dej stvo, da so ženske, zlasti na zahodu, glavni uporabniki psihofarmakov,
kar se mi zdi ena izmed oblik prenašanja zidov represivne institucije psihiatrije
navznoter, v sfero osebne integritete človeka.
Torej, zanima me, koliko se gibanje dezinstitucionalizacije psihiatrije ukvarja
s vprašanjem povezave med tem dejstvom in dejstvom, da so ženske nosilke
psihične družbene reprodukcije v družbi in družini, o čemer sta govorih Mirjana
in Tanja.
Zanima me predvsem zato, ker se mi zdi, da so psihične težave žensk dosegle
že tako velik kvantitativni obseg, da si država enostavno ne more več privoščiti,
da bi jih izolirala kot moteč faktor, ampak mora najti pot, kjer bi po eni strani
ostale kolikor toliko pri sebi, po drugi strani pa bi še funkcionirale in opravljale
svojo psihično reprodukcijo, ki predstavlja enega izmed temeljev celotnega
socioekonomskega sistema.
Darja Zaviršek:
Ravno psihofarmarki opravljajo to funkcijo, saj si, po mojem mnenju, ženske
ne morejo privoščiti niti tega, da bi se hospitalizirale. Da bi lahko še naprej
opravljale svoje družbene in družinske funkcije, uporabljajo različne
antidepresive, tablete proti bolečinam ipd.
Sonja Lokar:
Opravičujem se, ker ne bom mogla cel dan prisostvovati. Rada bi samo
povedala, da je bila ta diskusija danes zelo zanimiva in da je bolj razgrnila
probleme in pojave, kot pa se ukvarjala s tem, kako se lotiti teh problemov, kako
si pomagati, da se ne bi še bolj razširjali in da ne bi prišlo do še hujšega, tako
družbenega kot ekonomskega kolapsa.
Družbe imajo, tako kot je napisala ena izmed naših sociologinj, mesto centra ali
periferije, se pravi, svoje razvojne iniciative bodisi sproščajo same iz sebe
bodisi jihmorajo prevzemati od drugod. Mislim, daje ta trenutek pri nas največji
problem ta, da se mehanizmi, ki so omogočali civiliziran spopad med potrebo
ljudi po svobodi, individuahiosti, človeški identiteti in med oblastjo, rušijo.
Mislim na mehanizme sociabe države, države blagostanja, mislim na varnost
131
ŽENSKE IN DUŠEVNO ZDRAVJE
zaposlitve,na varnost delavcevvprocesih dela, nanjihovo možnost, da vplivajo
na svoje življenje tudi s tem, da soodločajo o tem, kaj bo z njihovim podjetjem,
kako bo z njimi v teh podjetjih, itn.
Bojim se, da bo velik del psihičnih težav, ki se danes množijo v družbi, tudi
posledica tega zloma, zloma zaupanja vto, da ljudje lahko z neko samoaktivnostjo,
na organiziran način preprečujejo, da bi se jih polaščali mehanizmi oblasti.
Vem, daj e bilo v zvezi s tem zelo veliko iluzij, vendar sedaj niti teh ni več. Nastal
je prostor, kjer se človek počuti še veliko bolj brezpravnega in nemočnega, kot
seje prej. Pa ne zato, ker bi se mu to samo dozdevalo, ampak ker ga vsakdanja
življenska dejstva prepričujejo, daje res tako.
Izgubiti delo je zelo preprosto, biti popohioma brezpraven na delovnem mestu
je vsakdanja izkušnja, izgubiti mehanizme, ki so te varovali pri delu, ni več
nobena izjema, in popolnoma normalno je, da lepega dne ne pride več babica,
ki naj bi pregledala novorojenčka in tebe, ki si rodila, ampak pride namesto nje
patronažana sestra, ki sploh ni usposobljena za to, ker je medtem modra oblast
ukinila babiško službo.
To se zgodi čez noč.
^0 so drobna dejstva, ki po "mojem mnenju povzročajo še dodatne občutke
nemoči, frustriranosti. Temu se je treba upreti. Gospa, ki je prej govorila, je
v
rekla: "Ženske, pravice imate!" Jaz mislim, da ta trenutek postaj a pomembnejše
te pravice zavarovati, ker smo te pravice imele, jutri pa jih morda ne bomo več
imele. Ne bomo jih imele več v zdravstvenem zavarovanju, sociahiem
zavarovanju, varstvu pri delu. Mislim, daje treba odreagirati na tej ravni in ne
več na ravni teoretičnega razglabljanja, kaj vse je bilo v zgodovini ali je ta
trenutek aktuahio, ampak kako se bomo uprle temu preprostemu dejstvu, da na
tem mestu nastaja neka zelo liberaba, mladokapitalistična država, ki na zastavi
svoje oblasti nima več ideje o sociabi državi, o družbi blagmje. To je tisto, za
kar mislim, daje važno m zato sem se oglasila.
Vladimir Gajšek:
Rad bi opozoril, daje bilo pred 10,15 leti, koje bilo nadvse moderno odhajati
iz mstitucij, to tudi nadvse modro m potrebno. Vendar bi bil že čas, da se
pričnemo ukvarjati s vprašanjem, kaj danes pri nas demstitucionalizacija
pomeni. Priznati si moramo, da je to izraz nemoči, da zato rinemo v
demstitucionabe postopke, ker nimamo možnosti ukrepati, nastopati, delati v
mstitucij ah.
Navsezadnje je ravno iz izkušnje, denimo, levičarskih gibanj na zahodu tudi
132
Socialno delo 32/1993, št. 1-2
razvidno, daje bilo pravzaprav lažje imeti obroben položaj zunaj institucije kot
pa spreminjati institucijo navznoter.
Ravno zaradi dejstev, ki jih je navedla Sonja, menim, da seje treba prebiti nazaj
v institucije. Mnogi zahodni, najbolj razsvetljeni sociologi, filozofi, itd, se
opravičujejo za svoje nekdanje polemike zoper institucije in začenjajo čedalje
bolj govoriti v okviru institucij ter se na ta način bojevati za legahiost v družbi.
Če se še navežem na Sonjo, je to zelo pomembno vtem trenutku, ko so se pričeh
t.i. demokratični procesi v družbah in se je razglasila pravica do drugačnosti, ki
ni vkalkulirala dejstva, da bodo pravice do drugačnosti zahtevali tudi najbolj
drugačni. Tudi označenci. Niso računali, da se bo pravica do drugačnosti blazno
razšiijala, daje čedalje več tistih, ki jim bo pritikala oznaka označenci, glede
na njihov prejšnji socialni, ekonomski, statusni položaj.
To pa pomeni, da se prostor drugačnosti izjemno širi in ne more biti več
zadovoljen samo z deinstitucionalnimi in zunajinstitucionahiimi delovanji'.