teil i>tetnebuJš vaet.von.er »»neiidMiJ e»)Mfve*& tlIVX jtinleJ 3A MAKEflOHCKHTE PABOTH I lUUIIIIIUUI Id študentski list Ljubljana,19. februarja 1968 Letnik XVI Številka i4J (odlamek) Do izoblikovannja samostojne Srbije in Grči-je je bil boj vseh zasužnjenih narodov na Bal-kanu skupen; to je bil boj proti skupnemu so-vražniku — otomanski Turčiji. Ta boj se je odvijal na verski osnovi, boj kristjanov proti hegemoniji muslimanskega plemena, boj križa proti polmesecu. Po osamosvojitvi Srbije in Grčije pa so se stvari spremenile. Vladajoči razredi teh držav niso gledali na borbeno tra-dicijo in se niso zanimali za sosednje narode, Makedonce in Bolgare. Boj bolgarskega in ma-kedonskega ljudstva so začeli gledati s svojega državnega, razrednega stališča. Usodi bolgar-skega in makedonskega naroda, ki sta še na-prej ostala pod turškim gospodstvom, pa sta Taili še skupni. Zato so Makedonci in Bolgari v boju proti skupnemu sovražniku zaradi skupnih interesov hodili po skupni poti. Zaradi tega so imeli v tem obdobju skupen duhovno-kulturni preporod. Takrat se makedonsko vprašanje ni postavljalo ločeno od bolgarskega, ampak sku-paj, kot vprašanje kristjanov ali vprašanje tla-Čanov, raje. Makedonsko vprašanje se je po-stavilo posebej na berlinskem kongresu oz. po osvoboditvi Bolgarije, po njeni državno-nacio-nalni osamosvojitvi. Tako so mnogi naši (ma-kedonski) prosvetitelji pred tem zgodovinskim obdobjem v skupnem boju makedonskega in bolgarskega naroda proti istemu sovražniku zaradi zvez z bolgarskim preporodom dajali nekaterim svojim delom bolgarsko ime, čeprav Ie-ta nosijo. čisto makedonski narodno-prepo-rodni značaj in vsebino. Spremenjeni ekonom-ski in politični pogoji, v katerih se je znašla turška država po krimski vojni, so izzvali ve-liko rast makedonskega narodnega gibanja. Pri-hajajoči kapitalizem so ovirali ostanki fevda-lizma v Turčiji. Po drugi strani sta se inake-donska obrtniška proizvodnja in trgovina du-šili zaradi zahodnoevropskega blaga. V teh po-gojih je odrivanje turškeega gospodstva za ma-kedonsko ljudstvo pomenilo odstranjevanje fevdalnih ostankov in odstranjevanje konku-rence zahodnoevropskega blaga. Ta položaj je makedonske obrtnike in kmete naganjal v ne-pomirljiv boj s turško fevdalno državo. III. Berlinski kongres (1878), ki je Makedonijo izključil iz meja Bolgarije in drugih samostoj-nih narodnih držav na Balkanu, je prvič pred evropsko javnostjo priznal samostojni etnični značaj makedonskega naroda in kmalu potem TRIBUNO UREJAJO: NADE2DA CACLNOVIC. iZTOK GEISTER (ODOOVORNl URED-NIK), TONE PACNIK, BOST-JAN PIRC (UREDNIK POTa GRAFIJE), SLAVKO PREGL, RUDl RIZMAN (ZASNOVE), DIMITRIJ RUPEL, DUŠAN TR-ŠAR (TEHNICNI UREDNIK). PETER VODOPIVEC, GLAVA IN SIGNATURE — ALEŠ VODO-PIVEC ITUBUNA - IZDAJA 00 ZSJ - UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE 1/1] -TELEFON 21-280 - TEKOCl RACUN 501-8-78/1 - LETNA NAROCNINA ZA STUDENTE DESET N DIN, ZA OSTALE PET-NAJST NDIN - POSAMEZEN IZVOD 50 PAJR - BOKOFISOV LN FGTOGRAFI3 ME VRAČAMO — TISKA CP DELO, LJUBLJA-NA, TOMSICEVA 1, TELEPON 23-522 - POSTNINA PLACANA V GOTOVINI sta se imeni »Makedonija« in »makedonski na-rod« razširili ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Krste Misirkov se v svoji knjigi »Za make-donckite raboti« in v svojih drugih delih odli-kuje s širokim demokratizmom; široka duša — ostroumnost, spravljivost. Za splošni blagor je razlagal svoje pojmovanje makedonskih narod-nih idealov. Prepričan je bil, da so ti ideali edi-no pravi, in je pozival vse, da bi postali sploš-nomakedonski in splošnoljudski. Trudil se je z vsemi močmi, da bi dvignil nacionalno zavest makedonskega naroda, računal je na »ideale vseh duš o splošnonarodnih zadevah in na zdravje teh duš, od česar je odvisno zdravje in plodovitost vsega javnega narodnega dela. Napačno razumljeni narodni ideali samo pove-čujejo narodne nesreče, ne da bi prinesli kaj dobrega«. Tu misli na velikobolgarsko, veliko-srbsko in velikogrško propagando, ki se je v tem času bojevala za makedonsko zernljo in vnašala v glave makedonskega ljudstva proti-makedonske narodtne ideale ter razbijala nje-govo enotinost. V tej prapagandi vidi nerpo-.sirednega sovražniika makedonskega naroda in zahteva energičen boj proti njej. Krste Misirkov je bil prežet z reformatorsko mislijo, ki je prevladovala v Evropi 19. stoletja in ki jo je negovala od pretresov in revolucij prestrašena buržoazija. Bil je proti pretresom, a za kulturno in politično evolucijo: »Evolucija ali postopno razvijanje našega naroda v mo-realno-religiozno smer.« Apeliral je na revolu-cionarne komiteje, da bi odložili orožje in s svojo lojalnostjo dokazali Turčiji, da so za njeno preureditev v evropsko državo. Bal se je revolucionarnega programa, ki bi lahko pre-strašil Turčijo in Evropo in priporoča miro-ljuben program, rekoč: »Samo takšen mirolju-ben program Makcedoncev bo dobil podporo in odobravanje veliikih sil.« Krste Misirkov je naredil natančno analizo makedonske stvarmosti in njenega prihodnjega razvoja, postal je prerok makedonskega lite-rarnega jezika in pravopisa. Dokaz za to je nje-gova knjiga, apisaa predvsem a veleško-prilep-sko-bitolsko-ohridski govorni osnovi. »Kot na-slednik ideje o popolni odcepitvi naših intere-sov od interesov balkanskih narodov in o sa-mostojnem kulturno-nacionalnem razvoju sem pisal centralno makedonsko narečje, ki bo od-slej makedonski literarni jezik.« In res, central-ni makedonski govori so postali osnova make-donskega literarnega jezika v svobodni ljudski republiki Makedoniji. V odnosu do azbuke je odvrgel staroslovanske »b«, »t«, nazalni o, e in »§« terzveze »ja«, »ju« in »šč«, kot znake, ki ne ustrezajo aoseženemu napredku v razvoju maike-donskega jezika ob začetku 20. stol. Zadržal je staroslovanski, g, lc, n in 1 je oniehčal z zna-kom '. Na koncu svojega »Predgovora« ostaja glede svojega poznavanja jezika skromen: »Napake, ki se bodo našle v moji knjigi, so nekaj narav-nega in bi jih bilo mogoče odstraniti samo s temeljitim znanjem centralnega makedonskega narečja, s čimer se jaz ne more pohvaliti. Ven-dar upam, da bo Makedolnce takše jezik še ved-no prijetnejši in bolj zveneč kot jezik naših so-sedov ...« Sklepni del uvoda v drugo izdajo knjige K. P. Misirkova ,,Za makedonckite raboti !44 Krste Misirkov, borec za nacional-no kultnro, je poznal problem maike-donskega literamega jezika In pravoipisa ter je z veliko topilino in ljubeznijo govoril o tej pomembni naciionalni karakteristiki. Pisal je: »Do našega narodnega jezika moramo gojiti ljubezen, če hočemo ostati zvesti našim prade-dom. Ljubezen do naradnega jezika je naša dolž-nost in naša praviica. Dolžni srao ljubiti naš jezik, ker je naš, tako kot je naša domovina.« Misirkov s svojiim delom in svojim odno-som do literarnega jezika zasluži v naši kultur-ni zgodovini takšno mesto, kot ga ima v srbskl začetnik srbske filološke znanosti Vuk S. Ka-radždc in v bolgars.ki kulturni zgodovini Otec Paisij. V knjigi »Za makedonckite raboti« je Misir- kov utemeljil svoje poglede na makedonsko nacionalnost in zadal rušilni udarec velikobol-garskim, velikosrbskim in velikogrškim osva-jalnim in šovinističnim načrtom. Njegova misel in klic za boj proti tistim, ki so vlekli naš narod na krivo pot, je bila: »Boj s prppagandami v Makedoniji ne pojema, am-pak traja naprej in narašča, zato imamo tu še dela z bojem za svobodo,z bojem proti rnrač-nim silam, ki ne pustijo, da bi domovina s svo-jimi očmi videla svoje interese, ampak ji na-tikajo očala, ki zamegljujejo resnico ter ji do-dajajo srbsko, bolgarsko ali grško barvo. čas je, da odvržemo s svojih oči mreže, ki nam jih natikajo nacionalne in verske propagande v Makedoniji;« ta misel je ostala aktualna do le-ta 1912 in do leta 1918, ko sta bila makedon-ska zemlja in makedonski narod dvakrat raz-deljena. Ta misel je ostala aktualna do leta 1941, ko je bila Makedonija tretjič okupirana in razsekana od nemško-italijansko-bolgarskih fašističnih tolp, ki so jim pomagali velikobol-garski, velikosrbski in velikoimakedonski šovi-nisti. Ta misel ostaja aktualna tudi danes; naj služi kot parola za dokončno uničenje sovraž-nih ostankov makedonskega naroda tako v me-jah naše skupne domovine Jugoslavije kakor tudi zunaj njenih meja. Naj služi za okrepitev enot-nosti makedonskega naroda ter bratstva in enot-nosti makedonskega naroda z drugimi jugoslo-vanskimi narodi. V knjigi »Za makedonckite raboti« je Krste Misirkov strasten avtonomist in nacionalni se-paratist. Avtonomija in nacionalni separatizem sta bila v takratnih objektivnih ekonomskih in političnih pogojih na Balkanu pravilna. Avto-nomija kot minimum programa nacionalno-re-volucionarnega gibanja je služila kot močno orožje vrokah makedonskega naroda v obram-bi proti osvajalni politiki sosednjih balkanskih imperialističnih držav in njihovi razdiralni, raz-narodovalni propagandi v Makedoniji; to, av-tomomija — je služilo kot močno orožje proti ostankom fevdalizma v Otomanskem imperi-ju, za zaščito nacionalnih, ekonomskih in kul-turnih pravic makedonskega naroda. V novih, spremenjenih pogojih s spremenjenimi social-no-ekonomskimi in političnimi razmeraini v sve-tu in z naraščanjem progresivnega gitoanja v Ju-goslaviji, katerega namen je, da se usmeri v splošni boj za socialno in nacionalno zatirane jugoslovanske narode in v ustvarjanje splošne ljudske fronte proti skupnemu sovražniku — fašizmu, postajata avtonomija in nacionalni se-paratizem, v svojem času napredna, nazadnja-štvo in nevarnost za makdeonski narod, posta-jata njegova največja sovražnika. V obdobju kapitalizma oziroma njegovega preraščanja v imperializem je reševanje naro-dnostnega vprašanja dobilo novo osvetlitev in nov princip, ki ga je postavil Lenin, da ima namreč vsak narod pravico do samoodločbe. Ta princip, za katerega se je bojevala KPJ že v stari Jugoslaviji, je leta 1941 postal meso in kri, postal je stimulans v skupnem boju socialno, ekonomsko in nacionalno zatiranih jugoslovan-skih narodov proti fašizmu... Makedonski narod je šel z orožjem v rokl skozi štiriletni osvobodilni boj, bojeval se je za uresničitev principov samoodločbe, skupaj z drugimi jugoslovanskimi narodi je nasproto-val okupatorju in notranjim sovražnikom in uspel uresničiti svoje stoletne ideale. Tega makedonski narod ne bi mogel storiti sam, am-pak samo v bojni skupnosti z drugimi bratski-mi narodi Jugoslavije, — tako se sami zase ne bi bili mogli osvoboditi niti drugi jugoslovan-ski narodi. Svoboda makedonskega naroda je zato hkrati svoboda drugih jugoslovanskih na-rodov, je delo splošne ljudske fronte teb. na-rodov. Tako »makedonsko vprašanje« preneha biti samo vprašanje za makedonski narod, am-pak ravno tako za srbski, hrvatski, slovenski in črnogorski, postaja splošno — jugoslovansko vprašanje. Za svobodo makedonskega naroda in njegovo enotnost so zainteresirani tudi dmgi jugaslovanski narodi Krste Misirkov je med analizo novih pogo-jev in razmer pred svojo smrtjo govoril svo-jim prijateljem: »žal mi je, ker nisem predvi-deval federalizma.« Navedene misli Krste Misirkova v knjigi »Za makedonckite raboti« so bile z določeni-mi izjemami pravilne za svoj čas. Marsikatera njegova misel se je v novih pogojih uresničila, a nekatere so še danes aktualne in čakajo na uresničitev (npr. zedinjenje makedonskega na-roda, odstranitev nacionalno-religiozne nestrp-nosti, dokončno uničenje velikobolgarske vrho-vistične, velikosrbske in velikomakedonske re-akcije in &ovinizma). Tako ideje makedonske inteligence, med njo tudi Krste Misirkova, ki se je zbirala okrog časopisov »Loza« in »Makedonski golos«, osta-jajo v zgodovini makedonskega naroda kot iskre, ki se bodo razširile ter se izoblikovale in uresničile v novih pogojih in v višji formi. Skopje 1946 Darko Džambas ANDRAŽ S1IU!! \'. MILENKO [VIATAiSIOVIČ IN MARKO POGAČMK V MODERNIGALERIJI Andraž šalamun je bil v beli srajci. Iz li-kovnega kota njenega ovratnika je visela vijo-ličasta kravata. Tako kot srajca tudi kravata ni bila vidna v celoti. zakrival jo je siv suknjič, oblečen čez srajco. Suknjič se je z istovrstni-mi hlačami ujemal v t. im. obleko. Na glavi se je od časa do časa pojavil prenosljiv polcilin-der, na nosu pa so se največkrat simultano s pokrivalom pojavljali naočniki vrste »lornjon«. Milenko Matanovic je imel čez običajni pu-li strog suknjič z visokim ovratnikom. čudo-vito blago s srebrnim orientalskim vzorcem na črni podlagi se dobl v Nami, iz katerega potem edini dolgolasi krojač v Ljubljani skroji v dveh dneh tak suknjič. Blago kupujejo pretežno go-spodinje za predpasnike. Marko Pogačnik se je pojavil v oranžnoze-leni črtasti mini obleki, izpod katere so, poetič-no rečeno, rasle gi\.»be moške hlače. Okoli vra-tu je bilo na obleko vrženo nič koliko barva-stega okrasja, ki p;i je v celoti ohranilo ravno-težje z vzorcem blaga na obleki. Deloma je bilo imenovano okrasje tudi užitno. Do ramen sega-joči lasje so se med potjo večkrat cepili. V Moderni galeriji so bili tudi drugi ljudje z drugačnimi imeni in oblekami. Nekateri so prišli okrašeni s cvetjem in so takšni tudi od-šli. Cvetje je bilo okrašeno s cvetličnimi in dru-gačnimi vzorci. Papirnati krogci (približno dva in pol centi-metra v premeru) so ppotzarjaJi gledalce na zve-zo med razstavljenimi artikli in razstavljalci. Krogec rdeče barve je v zvezi z imenom An-draž šalamun, ki je znak za enega izmed raz-stavljalcev. Krogec rožnate barve je v zvezi z imenom Milenko Matanovic, ki je znak za dru-gega izmed razstavljavcgv. Krogec karmin bar-ve je v zvezi z imenom Marko Pogačnik, ki je znak za tretjega izraed razstavljalcev. Krogec rdeče barve. Razmerje med barvo in obliko je edino raz-merje, ki Še kako interesira te slike. Ker so oblike (konture) jasne, in ker so v okvirih te jasnosti določene tudi barve, so slike čiste po metodi, ki je edina interesantna vsebina. V okle-paju zdržnosti je treba zadrževati občutek, po katerem je le človeška kontura shematična v razmerju do novodobnih oblik. Tudi novodob-ne oblike so shematične oziroma približne. Krogec rožnate barve. Oblika se v prostoru pojavlja kot energija. Različnost energije funkcionira preko različ-nih barv. Barve so znaki. Značilno za te barve je, da so kontrastne. Oblika kot taka nudi pod-lago lepoti (urejenosti) energije. Krogec karmin barve. Plastike so narejene po stvareh, ne pa po spominu na te stvari. Spominu je znan obču-tek, ne pa stvar. Ker sta dve stvari, je lahko ena po drugi le tako, da sta dve (različni) stva-ri, vprašanje identifikacije ne pride v poštev. Značilria je teža, občutek lahko(tno)sti je var-Ijiv. Pri risbah metoda ustreza videzu. Vidimo le toliko črt, kot razpoznamo oblik. Posamez-na risba je nepojmljiva, kar potrjuje naslednja risba v okviru istega, različna od prejšnje. I.G. »DELO« JE VENDARLE ZAČELO RAZPRAVO O KONCEPTU - »BORBiNEM« Seja univerzitetnega svetazdne 15. februarja 1968 Za novega predsednika univerzitetnega sveta je bil izvoljen dr. ing. Milan Osredkar, direktor inštituta Jožef štefan in redni prof. na elektro-fakulteti v Ljubljani. Ker je nekaterim predsednikom oziroma članom komisij univerzitetnega sveta potekla mandatna doba, so bili izvoljeni novi predsed-niki oziroma člani kot njihovi namestniki. Na mesta člana v komisiji za znanstveno razisko-valno delo Silvo Hrast. Na mesto predsednika v komisiji za tuje študente ing. Leopold Andree in na mesto člana v isti komisiji njen dosedanji predsednik dr. ing. Stanko Grafenauer. Na me-sto predsednika v komisiji za telesno kulturo, tehnično in izvenarmadno vzgojo Janez Zem-ljarič in na mesto člana v isti komisiji Franc Koglot. Prof. dr. Stojan Cigoj pa je bil izvoljen na mesto predsednika v komisiji za mat^rialna vprašanja študentov. Rektor prof. dr. ing. Roman Modic je v svojem poročilu seznanil univerzitetni svet s tekočimi rektoratskimi posli. Povedal je, da bo univerza v letošnjem letu prejela sicer nomi-nalno enaka sredstva kot lani, vendar bo realna vrednost po predvidevanjih za približno 8°i) manjša. Prisotne je opozoril na osnutek zakona o visokem šolstvu. Osnutek, ki ga pripravlja skupščinska komisija, je v zadnji fazi priprav in bo kmalu dan javnosti v razpravo. Sporočil je tudi, da je zagotovljena nadaljnja gradnja strojne, gradbene in biotehniške fakultete. Glavni tajnik univerze Edo Grgič je visoki zbor seznanil z zaključnim računom univerze za leto 1967. Navzoče je obvestil o razdelitvi odviših p^edstev na rezervni sklad in na sklad odvišne porabe s klavzulo, da je iz rezsrvnega sklada ta sredstva v primeru nujnih nepredvi-denih izdatkov še vedno moč koristiti v teko-čem letu. Predsednik študijske komisije prof. dr. Kobe je navzoče seznanil z obširnimi raziskavami ln razmišljanji študijske komisije o vrsti proble-mov s področja osnovne dejavnosti na univerzi. Prisotni so največ razpravljali o eventualni uvedbi t. im. pripravljalnega Ietnika, ki bi prak-tično podaljšal študij na univerzi za eno leto. Mnenja o podaljšanju študija niso bila naklo-njena: nekateri so menili, da je problem rešen s ponavljanjem prvega letnika v primerih, ko je to potrebno, to pa je uresničljivo tako, da se študenta tudi v tem kritičnem obdobju z vpi-som naveže na matično fakulteto. Slišati je bilo tudi mnenje, da je treba glede na to, da terja delo z novinci poseben napor, najti ustrezne in učinkovite oblike takega dela v prvem letniku. Pojasnilo o potrebnosti pripravljalnega leta na univerzi le pri nekaterih specialnih usmeritvah ni razjasnilo nejasnosti v zvezi s tem vpraša-njem. Kar zadeva jezike (latinščino, Hemščino), bi pripravljalno vlogo gotovo lahko prevzelo nase srednje Šolstvo. V okviru racionalizacije študijskih moči in sredstev je bilo z vso ostrino obravnavano vpra-šanje smotrnosti izpitov iz predmeta predvoja-ška vzgoje na univerzi, s posebnim pogledom na to, da uspešno opravljanje izpitov iz tega predmeta ne nudi študentu nikakršne stimula-cije v smislu zmanjšanja vojaške obveznosti. V razpravi je bilo poudarjeno, da izpit iz predvo-jaške vzgoje ne more biti več pogoj za prehod iz enega letnika v drugega, lahko je kvečjemu pogoj za dvig diplome. Poudarjena je bila potreba dolgoročnega na-črtnega dela pri uvajanju humanistične izo-brazbe na tehniške fakultete. Predlagan je bil podiplomski režim priprave strokovnjakov teh-niških fakultet za poučevanje humanističnih ved na matičnih fakultetah. Takšne strokovne za-deve upošteva.ioča družboslovna izobrazba bi gotovo pomenila pomemben korak naprej na obeh »navzkrižnih« področjih, tako v tehniki kot v družboslovju. Sledilo je poročilo univerzitetne stanovanj-ske komisije in sprejem predlogov univerzitet-ne komisije za kulturne stike s tujino o pode-litvi univerzitetnih in Knafljevih štipedij. Sejo univerzitetnega sveta je zaradi odsot-nosti novoizvoljenega predsednika vodil prof. dr. ing. Anton Hubelj. PREŠERNOVE NAGRADE ZA SHDfcNTI V četrtek, dne 8. februarja, je bila ob 10. uri v zbornični dvorani univerze svečana pode-litev Prešernovih nagrad za študente. Nagrade je ob prisotnosti nekaterih vidnejših družbeno-politicnih predstavnikov podelil rektor ljub-ljanske univerze dr. Roman Modic. Akademski pevski zbor je ob tej priložnosti zapel nekaj pesmi. Za dela, ki so napisana posebej za Prešer-novo nagrado — na teme, ki jih vsako leto na predlog fakultet razpiše univerza, se podelju-jejo nagrade v znesku 1000 ND, za seminarske ali diplomske naloge pa 400 ND. Nagrade so dobili: Filozofska fakulteta: Alenka Novak, Janez Kavčič, Marija Hrovat, Nevia Segota, Janez Dular, Marija-Mojca Grafenaueir in Niko Gra-fenauer; Pravna fakulteta: Matevž Krivic; Ekonomska fakulteia: Anton Tadel, Magda Ocepek-Banovič in Ivan Lozej; Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo: Alojz Vrbanič, Alenka Kovačič, Branko Boršt-nik, Breda Bučar, Andrej Arhar, Marjan Ce-sar, Anton Kotar, Dušan Kotnik, Janez Malo- vrh, Matija Maučec, Igor Vilfan, Slobodan Žil-mer, Vinko Pctočnik, Ranko Todorovič in Ra-denko Komljenovič; Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo: Rozika Tath, Vladimir švab itn Božo Kogovšek; Fakulteta za strojništvo: Vinko Skubic; Medicinska faknlteta: Martina Žmuc, Jože Drinovec, Marko Medvešček, Tomaž Toimaže-vič in Milan čavič; Biotehniška fakulteta: Maruška Vidovič in Katja Toplak. Akademija za likovno umetnost Rektor akademije prof. Kalin je podelii Pre-šernove nagrade devetim slušateljem Akad^-mlje za likovno umetnost v Ljubljani. Za dela na slikarskem in kiparslkem pad-ročju so dobili nagrade naslednji slušatelji specialisti: Emerik Bernard, Lado Pengov1,, Redžo Kolakovid in Alija Kučukalic. Med slušatelji rednih letnikov so bili na slikarskeim oddelku nagrajeni Srečko Dragail in Vida Slivnikar, na kiparskem pa Viktaf Gojkovič. (Nadaljevanje na 2. strani) Iz mladinskih aktivov in drugih podro-6ij mladinskega udejstvovanja prihajajo poročila o slabi angažiranosti mladine, 0 nezainteresiranosti za družbeno dogajanje In o razmeroma apatičnem sprejemanju in spremljanju političnih gibanj. »Kako bl po vašem mnenju lahko povečali angaži-ranost mladih Ijudi in izboljšali delo v mladinskih organizacijah s pomočjo stro-kovnega dela in — ali bi bilo to sploh mogoče?« smo vprašali tovariša Bernarda Stritiha, psihologa in predavatelja metodi-ke na višji šoli za socialne delavce v Ljub-Ijani. Prispevek tovariša Stritiha smo pre-jeli že prej a ga zaradi smanjšanega ob-sega lista objavljamo šele v današnfi šte-vilki. Na vprašanje kako izjpolniti delo v mladinskih organizacijah ne morem od-govoriti, ne da bi pred menoj zaživeli spo-mini. S tem vprašanjem sem se srečeval že v nižji gimnaziji (sedanji osemletki), okrog leta 1950, ko je učitelj enkrat letno predlagal kandidate in smo potem z dvi-ganjem rok izvolili predsednika, blagajni-fca itd. V času med takimi enkratnimi vsa-koletnimi dogodki pa se je neusmiljeno vrivalo vprašanje »zakaj«. Odgovora na ¦Viprašanje pa nisem mogel najti tudi ka-sneje na vajeniški šoli. čeprav tu ni več predlagal učitelj, ampak je vsakokratmi seznam predlogov za predsednika, blagaj-nika itd. prebral eden od mladincev, in čeprav so bili ti predlogi globoko uteme-ij©ni z repom funkcij, ki jih je vsak od prediaganih Že »uspešno« apravljal. Repi funfccij v utemeljitvah so se iz leta v leto daljšali: no, resnici na Ijubo, tudi sam sem dobil tak repek, vendar v delu mla-dinske organizacije, kot sem ga čutil na »voiji koži, nisem našel odgovora na tisti »zakaj«, ki se mu je takrat, ko sem sam postal mladinski funkcionar, pridružilo še vprašanje »kaJko«. Ne vem, ali se mi je zato, ker se je dvignila moja druižbena zavest, ali pa zafco, ker sem se tudi sam vključil med funkd-enarje, vprašanje »zakaj« na univerai bolj poredko oglašalo; pač pa je vprašanje »kako« postalo prav nadležno. Ko je Člo-vek mlad, so razdalje od misli do dejanija fcrajše, zato sm skušal dobiti odgovor fcudi preko svoje afctivnosti. Nemalo sem bil začuden, ko sem spoznal, da so se moji kolegi v študentski organizaciji pustili hi-tro prebuditi. Ko se danes oziram nazaj, se ved ne čudim, kako nam je uspelo to storiti; opustili smo naučene poze, name-sto globokih političnih referatov sino sku-šali kolegom pofcazati svoja vprašanja, in kmalu smo si bili edini, da to niso le moja, tvoja in njegova vprašanja, ampak, da so to naša vprašanja. Pa je že tako; ko si zastaviš vprašanrje, si ne moreš kaj, da ne bi iskal odgovora. Potem se ti zgodi, da najdeš odgovor, ali pa se ti vsaj zdi tako. Tudi nam se je zdelio, da sano dobili mar-sikak odgovor, ne vem, kako globok, a adelo se nam je, da je vsaj tako dober, kot so bili odgovori, ki so nam jih dajali Btarej&i; predvsem so bili naši odgovori plodovi našega dela, in zato smo z vese-ljem hoteli te odgovore pokazati vsem. No, končalo se ni prav slavno. Prav tako kot n^koč v nižji gimnaziji so se naen-krat pojavili tovariši, pa ne z namenom, da bl nias poslušali, pač pa aato, da bi inam Bopet prebrali seznam kolegov, ki so zre-lejši mladinci od nas. Nadaljevanje s 1. srani Za dosežke pri pmimetiu Grafika pa so nagradili Jureta Ctilafja in Gorazda šefrana. Akademija za glasbo Relktor akademije za glasbo prof. Karlo Rupel je dopoldne y Lajovčeivi divorani podelil nagrade in diptome štirim slušafjeljem, ki jlh je svet akar demije izbral za niajbolj uspešne ne-produiktivce in prodiiktivce v 1. 1967. Nagrade so dobili: Uroš Lajovlc, Vera Lacid, Milan Mihelič in Kosta-din KkfcOT. Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Predsednik akademijskega sveta dr. France Koblar je na akademiji v Nazorjeivi ulid podelil nagrade ab-solventom akademije za stvaribve, ki so jih opravili v letu 1967 kot redni študenitje IV. letniika — Andreju In-kretu, Dušanu Mauserju in Matjažu Turkiu. Kako povečati angažiranost mladih Ta fcratek uvod sem nar&dil zato, da bi po> kazal, da so me bolj moja doživetja kot vaše vprs^evanje motivirala za pisanje teh razmišljanj. Moj odgovor predstavlja predvsem sistem oseb-nih, nesistematično pridobljend izkušenj, kd so urejene glede na moje teoretično znanje. Pri postavljanju ciljev in načrtovanju metod dela mladinskili in študentskih organizancij bi morali nujno upoštevati troje: — potrebe miadih Ijudi, — potrebe družbe, — zmožnosti mladih na posamezni stopnji raavoja. Mladinska organizacija bi morala omogočati svojim 61anom, da v njenih okvMh zadovoljujejo predvsem tiste potrebe, katerih ne morejo zado-voljevati v okvdrih drugih skupin, katerim pri-padajo, oziiroma sami za sebe. Jasno je, da tu ne misltoi toliko na biološke oziroma ekonom-ske potrebe kot na psihosociailne potrebe. Ees Je, da smo ob pogovoru o psihosocialnih potrebah na tankem ledu, saj prav glede tega vprašanja danes v okviru sooiailne psihologije nastajjajo vsak dan novi teorefcični modeli, nave hipoteze, le malo pa je pozitivno dokazanih znanstvenih spoznanj. Zakaj? V veliki merd zato, ker se 61o-vek ne zaveda potreb, kl so v osnovi njegovih socialnih motivov. Opravlta imamo s kompldci-ranim spletom prirojenih bioloških potreb, ki se kasneje socializirajo, prirojenih socialnih pobreb in pridobljenih sooialnih potreb, vse to pa je pod močnim vplivom kulture. Znane so nekatere zakonitosti pojavljanja In zadovoljevanja teh potreb. Sooialne potrebe po-stanejo močnejše, ko so zadovoljene osnovne bio-loške potrebe. Tukaj venjetno tiči kal enega od današnjih nesporazumov z mlajšo generacijo. še prav do vfteraj&njega dnc je blla borba za osnov-no eksistenco večine tatoat miladih ljudi mnogo trša, kot je danes, zato fci ljudje težko razumejo današnjo mladino. Pogosto slišimo: »Kaj jim le še manjka, vsega so sitl.« Res je, niso več lačni, pa vseeno ostajajo nezadovoljene njihove tipično 61oveške potrebe. če rečem, da ostane neka potreba nezadovoljena, je v tej ugotovitvi skrita mdsel, da je to potrebo mogoče zadovoljitl, to pa glede socialnih potreb ne drži. Zadovoljimo lahko biološke potrebe, sociatae potrebe pa lahko zadovoljujemo, vendar se med tem, ko dosežemo določen nivo zadovoljitve, dvigne nivo aspiracije, potreba se poveča. Zato je iluzomo pričakovati, da se bo mladiinec, ki se \e privadii določenega mainj ustreznega načina zadovoljevanja sooitaih potreb, kdaj zasitil. Ravno nasprotoo. Lahko torej rečemo, da ima mlad človek so-cialne potrebe, katerih se ne zaveda; delno se zaveda le socialnih motivov, ki pa so priTejeni vplivom kultumo-socialnega okolja. Socialne po-trebe pridobivajo moč, kolikor so biološke po-trebe zadovoljene. SooiaJne potrebe je možno zadovoljevati na razne načine; katerih vrednost razlifinih načinov zadovoljevanja je različna glede na vsakokratao družbo in njeno ideologijo. V okviru družine. v prijateljskih gnipah. v športnih društvih, v interesnih dejavnostih itd. naj bi naš mladinec zadovoljevah potrebe po socialnem uveljavljanju, po prijateljstvu, po tem, da bl bil sprejet;- zelo težko pa v teh skupinah zadovolji potrebe po zaokroženem gledanju na svet — po enovitem svetovnem nazoru, po prl-padnosti in mestu v širši družbeni skupnosti. Cloveku njegov um omogoča opazovati svoje tM6no in socialno ofkodje ter svojo interakcdjo z okoljem, njegova bazična anksiofanost, ki Je čustvene narave, pa deluje kot motiv za tako opazovanje, Tako pride posameznik že v mladosti do vrste izkustev, kd so v začettai nepovezana, vfiasih tudl protislovna, kar vse človeika bremeni, povzroča napetosti, iz katerih se mora na nek način rešiti. Prav odtod izvira potreba po za-okroženem gledanju na svet, po svetovnem in živ-IJenjskem nazoru, saj se je posameznifc s tem, da je svoja izkustva in parcialna sposmanja za-okrožil v bolj ali manj skladno celoto, rešil kon-fliktnosti na tem področju, hkrati pa je ohranll izkustveno gradivo v bolj uporabni obliki. FunJl, cija svetovnega ln življenjskega nazora je na enl strani pomirltev in večji obdutek gotovosti pri poisamessnifcu, po drygi strani pa je osnova za dosledno ravnanje, torej osnova za razvoj karak-ternih potez osebnostl. Funkclja svetovnega na> zora je • lahko negativna, č« je posameznilc ures-nlčll potrebo s prtvzemanjem sistema dogem, saj ima tak svetovnl in življenskt nazor lahko za posledico togo, neuvidevno In s tem v posaineznlh sltuaoijah tudi nehumano vedenje. Zato je zelo važno, da posamezndk zgradi svetovni nazor v skladu s principi dialektlke, ki zahtevajo stalno dopolnjevanje Že i^ndelanega slstema. To bi mo-rala mladincu omogočiti mladinska organiizacd'Ja kot politlčna orgaiiizacdja. To je lahko le modeilj fflovekovlh socialnih potreb nl mogode razdvojltt, zato bi morala vsaka skupina ojmog^očatd In n&-vajatd posamearAa na družbeno pozitivno in kreativno zadovoljevanje vs* potreb, čeprav S6 težišče lahko spremdnja. - Potreba po spoznavanju družbenih zakonitosti In ideologije se pojavi pnl mladean člov^cu v pu-bertetl. V mladem človeiku se tedaj pojavijo raz-na vprašanja. Odgovorov ne išče le v šoJskllj knjigah ampak v žMjenJu, v kulturl, v kateri živl. Kultura, katere del je tudi javno mnenje, vpliva tako močmo, da tudi tisto, kar \me otrok iz šolskih knjig, selekcionira in Interpretira V skladu s kuiturnimi vplivi, ki nanj delujejo, alasbi preko družine in neformalnih prljatdjsJcih skupin. Pri tem se maramo zavedati dejstva, da smo na določeni prehodni stopnjl razvoja, da so torej ideološkl vplivi od včeraj in od predvče-rajšnjim še zmeroin žlvl; da smo v kultumem pogledu odprta družba in se zato pri nas križajo vplivi raznih ideologij; vse to bl zahtevalo po-sebno poglobljeno deHo z mladino na tem pd-dročju. Zdi se mi, da se ml pri razpravah v idejno polifclčnem delu z mladino vdajamo nekatertan iluzljam. Tako je že kar splošno sprejeto miž-ljenje, da ]e bila mladfaa vedno nosilec napred-nih idej, da je ide.ina naprednoet ena od znafiM-nostim ladastd. Ob takih pojmovanjih smo tem bolj razočaranl, fco vMmo, da je naša mladtoa mlafea. Ne bi se spuščal v anailzo porekfla te iluzije; dejstro je, da ni v skladu nitl s sodo-lSko niti s pedagoško znanostjo, kl govori o po-stopnl socializacdji filoveka, še manj pa je tako mišljenje v skadu z zgodovlnskimi dejstvi. Ob naprednih miladtaskih gibanjlh so živela tudi nasprotna reakcionama mladinska gibanja. Res Je, da je bila progresivna mladina v revoJucijah V prvih borbenih vrstah, a nič manj zagrizeno se nl borila mladina na nasprotni stTani. Kar spom-nimo se zadnje dni Reicha. Mladino je kaj lahko preslepiti tudi z demagcškimi gesli. Navidezna pasivnost mladine je v veliki meri znak nespreje-manja naših družbenih norm. Pri tem pa mirno gledamo oziroma celo sami preko masovnih komuinikacij širimo nam popol-noma tujo ideologijo. Pri tem mislim na filmsko in literarno plažo, ki ima v svojih mationih deželah pogosto važno vlogo pri zaslepljevanju množic in pri vsajanju pra-gmatističnih idealov. Ko govorirn o tem, ne mislim toliko na to, da bi bilo te vplive mogoče zajeziti; taki poskusi bi kaj lah-ko vodili obraten efekt — prepovedan sadež je zmerom slajši. To je plevel, ki bi se porazgubil, že bi zasejali zdravo in rastljivo žito, tega pa mi ne naredimo. Najlažje bi bilo z ideološko vzgojo začeti v šoli. Menim, da je še zmerom odprto vprašanje primemosti učnih programov predmeta »spoznavanje družbe« v nižjih raz-redih, popolnoma neurejeno je stanje gle-de predmeta »temelji socialistične morale«. Za ta predmet je izdelan načelno dober udni načrt, vendar ta predmet dejansko poučujejo večinoma dobri kadri, ki za to nimajo posebne temeljite strokovne izo-brazbe. če bliže pogledamo, kako je z idejno-političnim delom v okviru mladinskih po-litičnih organizacij, se moramo najprej dotakniti vprašanja, kakšne so sploh po-trebe družbe na tem področju. Iz večine referatov nosilcev našega političnega in družbenega razvoja lahko povzamemo dve nalogi, ki jih postavljajo pred mladin-ske organizacije. Aktivno sodelovanje pri izgradnji našega družbenopolitičnega si-steima, in druga, nič manj važna naloga — z dmžbenopolitično aktivnostjo se mladina pripravlja na prevzem odgovomih nalog ob vključitvi v proces dmžbene proizvod-nje. Pri tem pogosto pozabljamo, da morajo naloge iz obeh navedenih skupin sporedno s splošnim gospodarskim in družbenim razvojem spremeniti svoj karakter, čeprav ostanejo cilji isti. V povojni iasgradnji se je mladina aktivno vključevala v splošno akeijo s prostovoljnim delom. Skoro golo-roke so se delovne brigade lotile izgradnje veldkih objektov. Od takrat sta gospodar-stvo in organizacija proizvodnje tako na-predovala, da človeške roke brez dobrega sodobnega orodja več nič kaj dosti ne pomenijo. Iz tega bi sledMo: če hočemo danes mladino s prostovolijniin delom vMjučiti v izgradnjo, moramo to narediti tako, da ji damo v roke tudi sodobna orodja in stroje. Tu pa naletimo na para-doks, ki je s svojlin delovanjem otežkočll oziroma zavrl tak način vključevanja. Dati nekomu v roke sodobno orodje in stroje je rentabilno le, če delavec ta sredstva s strokovnim in hitrlm delom izkoristi. če stroji stojijo ve6, kot je to nujno potreb-no pri normalnl organizaciji industrijske-ga dela, potem so stroški večji od vred-nosti pordukta. — Zdaj pa, tovariš profesor, mi povejte, kam naj grera z diplomo? — Na pot okoli sveta, kolega. NAŠI DANI — Sarajevo Mladina ni sodelovala le v izgradnji gospodarstva. pač pa je sodelovala v iz-gradnji našega družbenopolitičnega siste-ma tudi na ideološkem področju. Mladi ljudje so iaže spoznali zgodovinsko nuj-nost in sprejeli progresivne ideje za svoje. Sin se je laže odločil za nov družbeni red kot oče, ki je bil zakoreninjen v starem. Zato je miadinska organizacija odigrala pomembno vlogo pri uveljavljanju novih idej, vendar predvsem v funkciji transmi-sije partije. Ne glede na to, da taka vse-bina dela lahko odtuji organizacijo njenim članom, lahko rečemo, da danes taka fnnk-cija mladinske organizacije ni več po trebna. Imam vtis (dopuščam, da je popolnoma varljiv), da je mladinska organizacija da-ties nekako v mrtvem kotu. Njeno sode-lovanje pri fizični izgradnji gospodarstva Di več potrebno, vloga transmisije za uve-Ijavljanje načel partije ni v skladu z no-vimi predpisi v ZK, ki se skuša reorga-nizirati prav v tem smislu, da bi spodbu-dila osnovne strukturne dele k večji kre-ativnosti, k samostojnemu in kreativnemu uveljavljanju načel v praksi. Daleč za nami so že 6asi, ko smo mislili, da je mogoče nadomestiti razne znanstvene discipline z ideologijo. Ideologija nam pove »zakaj«, le teoretično fundirane metode dela, ki jift je znanost in praksa izoblikovala za razna konkretna področja človekove ustvarjalne aktivnosti, pa nam lahko odgovorijo na vprašanje »kako«. rsta socioloških in so-cialno psiholoških raziskav, katerih pred-met je bilo javno mnenje delovnih kolek-tivov dokazuje (več poročil o teh raziska-vah smo slišali v sekciji za socialno psi-hologijo na jugoslovanskem psihološkem kongresu jeseni leta 1967 v Beogradu), da se naši delovni ljudje strinjajo z odnov-nimi idejami našega družbenopolitičnega sistema. Zarumiva je ugotovitev, da se de-lavci v mnogo večji meri strinjajo z idejo samoupravljanja kot družbenim idealom, da pa mnogo bolj kritično gledajo in izra-žajo več negativnih stališč do samouprav-nega sistema v njihovih lastnih delovnih kolektivih. Tak rezultat je dejansko razve-seljiv, saj kaže na revolucionarno priprav-ljenost našUh delovnih Ijudl, da se ne za-dovoljijo z doseženim razvojeim, ampak iščejo nove potl za uresničitev družbenih idealov v praksi. Vprašamo se, kako naj se v to snovanje vključi naša mladina; ali naj mladinci razpravljajo o konkretnih gospodarskih in političnih problemih? Od-govor na to vprašanje je navadno enoten: da. Ko se potem vprašamo, čemu bodo njihovi sklepi služili, je dogovor že manj črnobel: če bodo sklepi uporabni, če ne bodo prenagljeni, če bodo strokovno in politično utemeljeni... Ali realistična pri-čakovanja, da bo mladina, kl je že po svo-ji naravi nagla, polna fantazije, po drugi strani pa še v procesu pridobivanja stro-kovnega znanja in ob površnem poznava-nju prakse, dajala uporabne sklepe? Tako se naSa družba pogosto znajde v podobnem položaju kot mati, kl uvidi, da bo delo v hiši hitreje in uspešneje oprav-Ijeno, če naredi to sama, kot pa, če bi v delo vključevala otroke. Mladina pa naj se uči za jutrišnji dan, ko bo sama prevze-la na svoja pleča breme dela In upravlja-nja. Tako kot skrbna matl tudl mi vsi po-zabljamo, da delo In ustvarjanje ni le pokora za izviml greh, amipak živa potre-ba človeka, In da za opravljanje česarkoli v življenju ni potrebno le znanje ln sploš-na pripravljenost, ampak tudi delovne na-vade. Mlad človek mora na svoji koži do-živeti težavnost dela (fizičnega in duševne-ga), doživeti tudi srefio ustvarjalca, ki po-čiva ob produktu svojega dela. Na Idejno-političnem področju se mora že mlad člo-vek naučiti postavljati vprašanje, gledatl politiko ne kot sistem dokon&iih rešitev, ampak kot sistem rešitev na trenutnem razvojnem nivoju, čuiti se mora samostoj-no iskati poti za reševanje zastavljenih problemov, ln ob tem se bo naučil ceniti političen sistem kot relativno celovito reži-tev mnogih težkih, življenjskih važnih važnih vprašanj naroda oziroma skupnosti na določenem razvojnem nivoju. Zato mora naša družba poiskati možnosti za smotrno vključevanje mladih v družbeno delo in politično življenje. Pri planiranju tega de-la pa rnoramo biti realisti, upoštevati mo-ramo potrebe in zmogljivosti mladlh na eni strani ter resnične potrebe družbe na drugi strani. Npr. področje družbenega standarda je pogošto izven mej delova-nja ekonomskih zakonov. Namesto renta-bilnosti se na tem podro^ju upošteva pred-vsem kriterij zadovoljevanje delovnih sku-pnosti je predvsem naloga tn problem samih delavcev (v veliki meri velja to za šolske delovne kolektive), kako pa je s samoaipravljanjem v samih mladinskih or-ganizacijah? V rekreacijskih skupinah? Menim, da pri odgovoru na vaše vpra-šanje nisem mogel mimo vsebine tn kon-kretnih ciljev dela mladinske organizacije. S tem sem vas najbrže malo razočaral, saj ste pričakovali, da bom govoril predvsem o metodah dela. S tem svojim odgovorom nikakor ne mislim pokazati svojega omalo-važevanja pomembno^ti metoci in tehnike dela. Hotel sem le reči, da je v trenutni situaciji težko govoriti o metodah dela, saj obstaja nevarncst, da se metodično delo ob nedoločenih in nejasno začrtanih na-logah, KI JIH CLANI ORGANIZACIJE NE SPREJMEJO ZA SVOJEGA, lahko izrodi v nepristno, neodgovorno in neučinkovito »igro«. Pri pisanju svojega odgovora so me spodbujale misli tov. Marka Sladnjaka, ob-javljene v vašem listu (citiram): »Orga-nizacija naj bo res organizacija mladih, tistih, ki so mladi, ki se spotikajo, zale-tavajo, protestirajo, motijo, omahiujejo, pa je vse to le znak prave mladosti, ne pa lisjaškosti in preračunljivosti, ki ju mla-dinska organizacija ne bi smela poznati... Vračanje nezaujpanja, dolga in naporna, pa vendar ena od redkih poti k oživitvi takšne organizacije, ki...« (konec oitata).1 aikKo naj stopimo na to pot? Iz vidika me-tod dela je na prvem mestu zastavitev predmeta in ciljev dela, ki jih morajo po-staviti tn sprejeti sami člani. V prvi vrsti moramo raztnisliti o mož-nostih za izvedbo demokratičnega formi-ranja ciljev v okvirih take organizacije, kot je danes Zveza mladine. Kakšna bi mo-rala biti vloga raznih. stmkturalnih enot na raznih nivojih v takem prooesu? Struk-turalne enote, ki so v organizacijski struk-turl na višjem nivoju (komiteji in podofo-no) bi morale apuščati vlogo dajalca di-rektiv, animatorja za konkretne delovne naloge in kontrolorja za delo podrejenih skupin. Zaradi svojega sestava — sestav-Ijajo jih spasobnejši in zrelejši mladinoi bi lahko te skupine opravljale nekakšno Bervisno službo za osnovne skupine član-Stva. V okvirih naše družbene stvarnosti bi iskali področja in konkretne možnosti za delo osnovnih skupin, zbirali bi izku-stva osnovnih skupin članstva in jih v pri-merni obliki po potrebi posredovali sku-pinam, ki tega izkustva še nimajo, pa jim je potrebno, oziroma bi organizirali izme-njavo izkustev med osnovnimi skupinami Bamimi. Npr. skuipina mladincev želi do-biti rekreacijski objekt. Mladinski komite, kl ima pregled nad dejavnostjo mnogih Skupin, posreduje tej zainteresirani sku-pini svoje znanje o možnostih za uresni-Čitev načrta v danih okoliščinah, po potre-bi organizira stike s skupino, ki je podob-no idejo že uspešno uresničila. Zaradi svoj&ga položaja v družbi — kot predstavnika priznane družbenopolitične Organizacije. bi morala zagovarjati vitalne interese članstva oziroma osnovnih sku-pin pred upravniini organi na vseh nivo-jih in organizirati sodelovanje s temi orga-ht in z drugimi družbenopolitičnirni orga-nizacijami. Da bi to funkcijo lahko opravljali, bi bilo potrebno poiskati možnosti za organi-zacijo komunikacijskega toka. od spodaj navzgor. Pogosto se srečujemo s pojavi, ko članstvo želi informirati vodstvo o sta-nju v osnovnih skupinah, vendar si vod-stvo pred tem maši ušesa, ker čuti, da bi bilo s tem ogroženo njihovo samoza-dovoljstvo. Nasprotno bi morali te tokove spodbujati in jih kvečjemu usmerjati k bistvu prablematike z zastavljanjem pri-mernih vprašanj. Posebno organizirano obliko dobivanja inforrnacij od spodaj bi lahko predstavljalo analitično delo, ki pa bi moralo biti zelo realistično s ciljem ne le opisati, ampak tudi poiskati uresnič-ljive možnosti za rešitev problemov. Ker je tako delo strokovno zelo zahtevno, bi ga mladinska organizacija sama težko zmogla, lahko pa še zmerom daje pobude, odpira vprašanja, ki bi jiti analitično pro-učevale razne raziskovalne ustanove. Določene programe dela bi morall sprejemati člani osnovnih skupm sami za-se. Pri tem se zastavlja vprašanje zrelosti mladih za samostojno programiranje. Če bi bilo področje dela določeno in omeje-no na področja, ki imajo splošen druž-ben pamen, a niso vezana neposredno na gospodarstvo, potem lahko dopustimo mla-dim, da delajo tudi po metodi poskusov in zmot. Poleg tega mladina ne živi sama; o^rasli zlasti pa razne strokovne službe (ZK oziroma njeni člani, prosvetno-peda-goški delavci, socialni delavci itd.) — bi jim pri planiranju nalog lahko pomagali S tem, da bi jih z vprašanji spodbudili k poglobljenemu razmišljanju o snaotrno-sti in izvedljivosti zastavljenih nalog. Se-veda pa v nobenem primeru odrasli nitd kot predstavniki družbenopolitičnih orga-nizacij ne bi smeli uastopati kot sive emi-nence. Menim, da je prav planiranje dela v mladinski organizaciji eno od osrednjih vprašanj. če so programi vsiljeni, pride do apatičnosti članstva, če pa so programl nestvarni, pride prej ali slej do razočara-nja. še zmerom je boljša druga možnost, zlasti, če struktura komunikacij omogo-ča na.knadno korekcjjo programa. l Menim, da sem z nizanjem vprašanj in svojih pogledov pripravil osnovo za siote-tičen odgovor na vprašanje, ali je mladin-ska organizacija sploh potrebna. Ce bo-mo dogovor na to vprašanje iskali v nsta-vi ali proigrsmu dru^ih političnih organi- zaoij, smo na napadnl potl. DružbenojpaU« tična organizacija obstja, oe ima članstvo, ki čuti potrebo po določenih oblikah orga-niziranega dela in kl tio dek) tudi opravljaj če tega ni, je vsako razpravljanje brez sinisla — organizacije ni. Med tema dve-ma ekstremoffna so razlčne inožne stop-nje živijenja in usmerjanja družbenopoli-ti&iih organizaoij v vseh družbah ln vseh 6asih, Za mnoge organizacije Je barome-ter število članov, ki plačajo članarino} to pa je lahko merllo le v primeru, če je dlanstvo popolnoma prostovoljno. Svoboda vUdjučevanja v člansfcvo neke organizacije je zelo relativen pojem. Lahko jo zagoto vimo v tem smislu, da se izkljiUiči vsaft organizran pritisk, vendar — kakor hltro neka organizacija dobro deluje in l^pol-njuje pozitivno fumkcijo, začnejo delovati dmgi dejavniki; posameznik s članstvom v 1»ki organizaciji pridobi ugled in tako javno mnenje posamesznika lafako sili k vfcljučitvi, orgamzacija pa v tem primeru lahko zaostri pogoje za vstop v članstvo, ne da bi se ji bilo pri tem potrebno bati za svoj obstoj, kaj šele, da bi pridobivala člane z »volivnimi golaži«, torej z večjimi ali manjšimi uigodnositmi materialne nara-ve, ki jih nudi svojim članom. Vstop v članstvo se mora zato opraviti z nekim aktom po želji bodočega člana, to željo mora kandidat tudi utemeljiti in izpolnje-vati določene pogoje. Pri sprejemanju v mladinsko organizacijo se pogosto dogaja nasprotno; z dopolnitvijo dolčene star-sti so mladinci balj ali manj avfcomatično sprejeti, poseben dogodek je le, če kdo noče vstopiti. Hmerom šo suimljivi pojavi, kadar po-trebnost obstoja neke organizacije glasno zagovarja predvsem njeno vodstvo, saj to lahko pomeni, da se je vodstvo odtujilo 61anstvu, da opravljanje vodstvenih funk-oij ne obremenjuje preveč in da si vod-stvo iz svojega dela kuje osebno korist. Bernard Stritih $E ENKRAT: JETANJE V VODO -METANJE NA SUHO" V tretji letošnji številki Naših razgle-dov (10. februarja 1968) je na enainsedem-deseti strani objavljen članek profesorja Jožeta Goričarja s tem naslovom. Avtor član ka piše, da je društvo sociologov skupno Z uredništvom Naših razgledov pred krat-kim priredilo posvetovanje o novem de-lovnemu času, ki se ga je udeležilo večje Stevilo sociologov, psihologov, ekonomi-Stov itd. Med drugim so na posvetovanju Ugotovili, »da še ni uresničen marsikateri pogoj — neogibno potreben za to, da bi nch v ZR Nemčiji je sicer žs bil objavljen v 12. šte-viilki Tribune, vendar smo ga morali zniova clati v časopis, saj je v njem preveč hudih tisliovr.ih napak. Npr. skoraj vsi navedeni znsski imajo po eno ničlo preaimto; v tretjem odstavku recirno piše 250 DM nanaesto 2500 DM, in taio 4a-je. Torej so napake povsem spremenile smisel in namen članka, kar pa samo z otojavo golih po-pravkov. ni mogoče popravitl. Avtorja ia T3ra':ce prosimo, da nam ta spodrsljaj oprostijo. UredništvO BUDA Zgoraj nebo, spottej zemlja, edino meni pri-pada največja čast. CUANG-TSE Si lahko kot novorojen otrok? Otrok joka ves dan in kljub temu njegov glas nikoli ne postane hripav: ker ni izgubil naravne harmo-nije. Otrok ves dan gleda reči brez mežikanja: ker njegove oči niso usmerjene na nobeno po-samezno reč. Gre, ne da bi vedel kam, in se ustavi, ne da bi vedel, kaj počne. Pogreznjen je v okolje in se giblje vzdolž z njim. To so načela čistosti duše. SOJO-NANSEN Nebo in zemlja in jaz smo iz iste tvarine, deset tisoč reči in jaz smo na istem položeni. Mar ni to nekaj najbolj čudovitega? MATSUO BASHO Ogenj vžiraš. Pokazal ti eom nekaj še bolj čudovitega. — Veliko snežno kepo! KA WAKAMlFUHAKU Prah na nogah. Ne drznem si ga oprati. — Izvir je prečist. BHAGAVADGITA Clovek, ki je združen z Božanskim in ve resnico, misli »povsem ničesar ne delam«, kaj-ti v gledanju, poslušanju, dotikanju, vohanju, okušanju, hoji, spanju, dihanju; v govorjenju, oddajanju, odvzemanju, odpiranju in zapira-nju oči se drži tega, da so le čuti zavzeti s predmeti čutov. CHANDOGYA UPANISHAD človek napreduje iz telesnega istovetenja, da bi z doseženjem velikega Razsvetljenja pre-vzel nase svojo resnično podobo. Takšen člo-vek je najboljši med vsemi. živi kot kralj — je, se igra in uživa ženske, posest in družino, ne da bi se istovetil s telesom. SUBHASHnA-SAMGRAHA Neumneži imajo Osvobojenje za nekaj po-polnoma drugačnega od uživanja sveta. Toda vse zvišeno in veliko, kar je slišano, videno, ovolmno, pojedeno, znano, je skozinskoz do-bro. Vso dramo sveta je treba spoznati kot popolnoma čisto po Naravi. SARAHA-PADA Ostaneš lahko doma pri svoji ženi, ne da bi razmišljal, ne da bi zavračal svet. Ali moremo imenovati to popolno vedenje, pravi Saraha, če nekdo v čutnih užitkih ne najde Osvobo-ditve? ANGELUS SILESIUS Jaz sam moram biti sonce, s svojimi žarki moram brezbarvno morje Vsega božanstva risati. LVSERGIC ACID INKORPORIRANOST Odkar so ljudje pod vplivom LSD-25 začeli skakati s streh in odkar je buržoazni tisk (pri nas in v tujini) to razpihnil kot zadnji dosežek hipijev in kot njihovo prvo potrebo, se je hip-pijevskemu časopdsu The Oracle zdelo vre-dno opozoriti bralce na to. The Oracle je od-svetoval nadaljnjo uporabo tega dražila. To kaže; da so bila mamila od vsega začet-ka le pripomoček, ki je nekaterim pomagal prek prvih težav, da pa njihove uporabe in učinkov ne gre mešati s pravim Razsvetlje-njem. O razliki LSD-skušnje in prvavega Osvo-bojenja piše sodelavec The Oracla Alan Watts, vodilni ameriški poznavalec budizma, v eseju This Is It (Pantheon, New York 1960). Pokaza-la se je tudi možnost, da bi čedalje večje sku-pine uživalcev mamil, ki bi jim to postalo ne-ogibna fiziloška potreba, prišle pod vpliv, ka-sneje pa pod neomejenc vlado preprodajalcev mamil. V poplavi »znanstvenih« apadov na LSD-25, ki jih naš tisk marljivo povzema po »napred-nih« ameriških revijah (Life, Newsweek), velja opozoriti na eno redkih studioznih del s tega področja. Gre za razpravo dr. Stanleya Krip-pnerja s psihiatričnega oddelka klinike Maimo-nides v Brooklynu pod naslovom Creative Pro-duction and Mind manifesting Experience, a Study of the Psychedelic Artist. HIPPIELAIMD 500.000 mladih ljudi — runaways — večino-ma z manj kot osemnajstimi leti, med njimi pa so tudi starci; brez denarja so zapustili svoje družine in peš, z avtostopom ali kakorkoli že odšli v eno izmed središč hippijevske Ameri-ke: Haight Ashbury v San Fr.anciscu (sem jih poleti prihaja tudi po tristo na dan), Greenvvich Village v New Yorku, Denver v Coloradu, Los Angeles. Nastaja hippieland — dežela Cvetja. Imajo svoje trgovine, kjer dobiš vse zastonj (vsak pač odnese, kar potrebuje), svojo radij-sko postajo, svoje bolnice (kjer se lahko za-stonj zdraviš), svoje šole, kjer se učijo otroci hippijev in kjer poteka pouk v skladu zurad-nim učnim programom, le da je v celoti pre-stavljen na dopoldanske ure (ves popoldan je namenjen početju po prosti izbiri). Nekateri hippijevski časopisi in revije: THE ORACLE (1371 Haight, Street, San Francisco; vodilni ča-sopis, kjer sodelujeta Allen Ginsberg, Alan W. Watts itd.), INNER SPACE, the magazine of psychedelic community (206 West 23 d Street, New York City), BERKELEY BARB (2321 Ore-gon Street, Berkeley, California, 94705), LOS ANGELES FREE PRESS (5903 Melrose Avenue, Los Angeles, California, 90038). Nekateri hip-pijevski ansambli: SAN FRANCISCO SOUND, THE ALLNIGHT APOTHECARY, JEFFERSON AIRPLANE, THE GRATftTFl, DEAD, THE QUICKSILVER MESSENGER SERVICE. Zahteve po legalizaciji kajenja LSD-ja, zate-kanje k vzhodnjaškim potem Razsvetljenja, o čemer pričajo skupine zen-budistov in templji drugih vzhodnih religij, nenasilen protest proti vietnamski vojni z zažiganjem nabornih pozi-vov in begom v Kanado ali Evropo, mahanje z rožami, medtem ko na drugem koncu ameriške družbe padajo uporni črnci pod streli belih sni-perjev in brutalnimi akcijami policistov, posku-si realizacije idej o skupni lastnini, beg v divje kanjone, na obalo Pacifika ali v Novo Mehiko, ustanavljanje napol religioznih skupnosti po vzoru zgodnjega krščanstva, kjer je vse zastonj in kjer tisti, ki imajo delo,delajo za tiste, ki ga nimajo, ogorčenost nad denarjem in grobo materializacijo, ki naj bi bila kriva vseh iluzij, celo samomorov: mar ni to »najslabši« možen način inkorporiranja v obstoječe? če se odpovemo globokoumnim geslom, ki s samim načinom zastavitve zastrejo bistveno vprašljivost vprašanj (npr. Robert Kennedy: »Drama ameriške mladine je v tem, da ima vse razen nečesa. To nekaj pa je bistveno.«), spre- vidimo, da je zastavitev prejšnjega vprašanja možna le iz nekega razumevanja današnjega sveta — svetg Dela, ki se zapira sam vase in iz katerega zginja Negativiteta —, iz razumeva-nja, ki za zgubljeno Negativiteto išče nek na-domestek, da bi le še rešilo, kar se rešiti da, pa naj bo to skrito upanje v prevrat »tretjega sveta«, v revolucionarno akcijo »upornih črn-' cev«, y »neizprosen boj tistih, ki še varujejo Negativno misel«; iz razumevanja, ki je zato ne-strpno do vsake dejanske Poti. Družba kot umetniško Delo (Marcuse) se že dogaja, ona je temeljno dogajanje sodobne Amerike. Vprašati pa je treba onstran dileme Inkorporiranost — Negativiteta, onstran naspro-tij »obstoječega« sveta, kolikor je takšno spra-ševanje sploh še lahko »tema« razmišljarna. Po vsakem spraševanju ostane še nekaj. Hippiji so način tega »nekaj«. REINCARN/VTIOISl OF THE BODV Zakaj me mika gledati se, ko sem nag? Ker sem leta in leta mislil, da sem grd. To mislim še zdaj, nič več pa ne gledam nase skozi last-ne oči. Oziram se na svojo željo in se-dotikam teles, ki jih ljubim, brez strahu, da me bodo odbili. Ljubim nagoto vseh tistih, ki sprejema-jo dejstvo, da so se rodili v tem telesu, v tem mesu, na tem planetu, in da bodo umrli. To meso je samo epizoda, mar ga bomo zavrgli zaradi bolečin v jetrih? (Allen Ginsberg) STOKELV CARMiCHAEt HIPPIJEM Ko bo policija prišia v geto, da bi nas sredi ulice pobila, nam lahko pomagate tako, da ma-hate z rožami. Penple of the World fook at these Flowers as if they were in a Dreani. Rože so lepe. Delirij Rož izžareva ra-dostno Ne-Vednost: ignorance or ignore-ance. žarenje razdajajočega JAZa (Lju-bezen) prežema Svet Brez-mejno do-puščanje (ne-nasilnost) posamezni Reči, da je iz voljnosti razdanega JAZa čute-na, hoče ta zadržani trenutek čutenja: v-stojnost drsečega gibanja, za-obsežena v opuščenosti zapadlega mirovanja. Več-ni Da vsemu raz-da časnost poteka brez-časnemu Prostora-Večnosti. Reči so lepe. Razkrije se pravo ime Volje do Volje: amor fati. Novoveška voljna bitnost Dela se razpre iz zadržanosti, ki oblikuje (He-gel, ki te težnja k..., prehajanje samo-pretakanja danosti (»projekt«, »provo-kacija obstoječega«). Prehajajoče zapo-padanje tvori bistvo Subjekta (Danes že nevrotična) po-Treba po Delu zadrži opučenost vzdolžnega samo-prepuščanja (Ne-Dela): premočrtni napredek zmaga nad krožnim gibanjem. Ta oblikujoča zadranost se ob izteku Zahoda iz svoje-ga prikrito izmikajočega bistva daje kot razprtost težnje k..., ki pa obenem že použivajoč zajame v slasti zaželeno (Vo-lja do Moči): zenačenost (metafizično skušene) biti in nastajanja (večnosti v časnosti). Voljni pretok se iz v njem doslej zastrte bitnosti do-puščanja raz-pirajoč da-je kot samo-Volja blodnega Sveta: resnica je blodnja bogov (ale theia) kot v igri svetleči razpor Svetosti. IGRA svetega razpre pri-vid. Sveta. To, da je Svet pri-vid (sen), pomeni: JAZ sem moj Svet (Wittgenstein). JAZ se raz-Da drseči raz-prtosti čutečega Da-ja Svetosti. Ne-Dejavnost Kazanja odstre voljnost vse-zmožnosti (cUdež), da je gib vselej že gib Rituala, zvok vselej že zvok Pesmi, Da vselej že Da Magije: Rože so čudež čudežev. To, kar zaznamo (kažemo) z organi čutil, je Orgija. Ves organizem je iz Preroj^nja Telesa Orga-zem pojočega Orfeja, kijrazžareva hladno čistost skalovja. Ime tega žarenja ime-nuje EROS. KAJ DFIA EMMET GROGAN Prva kazen, s katero je hoted nek podoficir izučiti Emmetta Grogana, novega rekrutiranca US Army iz San Francisca, se je glasila: »Po-ribaj in polepšaj sobo! čez pol ure se vrnem!« Grogan se je takoj spravil na delo. Začel je s puškami, lepo razvrščenimi na stojalu. Nabral jih je nekaj naročij in jih zmetal čez okno. Potem si je v kantini nabavil čopič in posodo z barvo. Z lepo rumeno barvo je zacel pleskati zarjavele železne postelje. Premestil je tudi pohištvo in okrasil sobo s cvetjem. čez pol ure je Grogan izjavil podoficirju, da je soba polepšana in očiščena vsega ne-estetskega. Podoficir je pobesnel in ga poslal k psihiatru, kjer je bilo ugotovljeno, da je Grogan zaradi omejenega psihičnega razvoja nesposoben za vojaško službo. Zaradi krvavih nemirov, ki so jih povzro-čali črnci, je policija v času neredov odredila strogo policijsko uro. Po osmi uri zvečer ni smelo biti nikogar več na ulici. Policija je kri-žarila z jeepi, vojska pa je s tanki blokirala oster sniperski ogenj črncev s streh. Grogan si je proti večeru, ko se je že bli-žala policijska ura, zaželel svežega zraka in je s prijatelji odšel večerjat v park. Naredili so si sendviče, poležavali so in nikakor se jim ni zljubilo domov. Patrulja, ki je prišla mimo, je bila ob po-gledu na druščino precej v zadregi in niti ni intervenirala. Policajem je Grogan ponudil sendviče, pa jih niso marali vzeti. PESEM EMMETA GROGANA Vi ste pripadniki nekega naroda, Pripadniki naroda z zakonodajalci, ki izdajajo zakone, Zakone, ki vam ukazujejo, da bodite svobodni: '^'-Svobodni, da hodite v šolo do šestnajstega leta, Svobodni, da opravljate obvezno vojaško službo, Svobodni, da plačujete 60 odstotkov svojih davkov za vojaški proračun, Svobodni, da vam nadzorujejo svobodo policaji, ki so va*i prijatelji, ki vas ščitijo, pred potepanjem, pred uporom in prevratom, pred tem, da bi bili vi sami. K/U JE PSIHEDELlCNA REVOLUCIJA Strukturalna transformacija človeških raz-merij z ritualno uporabo določenih razkrival-cev in ojačevalcev zavesti (LSD-25, peyotl). (Jean-Jacques Lebel) JACOB BOEHME Ljudje ne razumejo več čutnega jezika, in ptice v zraku in zveri v gozdu ga razumejo v soglasju s svojim rodom. Zato mora človek premisliti, česa je bil oropan in kaj mora po-novno razkriti ob drugem rojstvu. Kajti v ču-tnem jeziku govore vsi duhovi drug z drugim, nobenega drugega jezika ne potrebujejo, ker je to jezik narave. NORMAN O. BROWN Freud ne pravi le, da je nekoč človekovo občutje Ega objemalo ves svet, marveč tudi, da je Ego prav po Erosu gnan k ponovnemu razkritju tega občutja: »Razvoj Ega se-stoji v taegu od prvo.ie narcisoidnosti in se končuje s silnim poskusom, da bi jo ponovno razkril.« V prvotni narcisoidnosti je osebnost Eno s svetom ljubezni in užitka; odtod izvira poslednji cilj človeškega Ega: obnoviti to, kar Freud imenuje »brezraejna narcisoidnost« in se še enkrat najti v Enem z vsem svetom v Ijubezni in užitku. HERBERT MARCUSE Samo-sublimacija spolnosti pomeni, da lah-ko spolnost v določenih pogojih ustvari visoko civilizirane človeške odnose, ne da bi se pod-redila represivni organizaciji, kakršno je ob-stoječa civilizacija vsilila nagonom. Takšna samo-sulDlimacija predpostavlja zgodovinski napredek onst-ran ustanov načela izvedbe; ta napredek bi nato osvobodil nagonsko regresi-jo. Za razvoj nagonov to pomeni regresijo iz' spolnosti, ki služi reprodukciji, v spolnost, ka-tere funkcija je preskrbovanje užitkov iz pod-ročij telesa. S to spostavitvijo prvobitne struk-ture spolnosti se zruši vodstvo genitalne fun-kcije — kot tudi deseksualizacija telesa, ki je spremljala to vodstvo. Organizem v svoji ce-loti postaja substrat spoinosti, medtem ko obenem cilj nagonov ne absorbira več poseb-na funkcija — namreč funckija dovajanja človekovih lastnih genitalij v stik z genitali-jami nekoga iz nasprotnega spola. Tako pove-čano postane območje in cilj nagono.v življe-nje samega organizma. Ta proces skoraj pri-rodno, s svojo notranjo logiko, sugerira kon-ceptualno transformacijo spolnosti v Eros. VLAN W. WATTS Poti Osvobojenja so zelo jasne v tem, da življenje nikamor ne gre, ker je že tu: je v Igri, in kdor ne igra z njim, ga je preprosto zgrešil. Osvobojena seksualnost bi utegnila biti po-dobna tistemu, kar je Freud tako neustrezno imenoval »polimorfna perverzria seksualnost« otroka: erotično sorodstvo organizma in oko-lja, ki ni omejeno samo na genitalni sistem. Oči in ušesa, nos in koža, vse postane mesto erotične združitve, ne le z drugimi ljudmi, mar-več s celotno naravo, kajti genitalni eroticizem je preprosto posebna usmeritev temeljne Lju-bezni, ki je polarnost yanga in yina. Tak se-ksualnost je popolnoma prirodna in spontana; njen užitek je določen v tem smislu, da ni prisiljeno izzvan, da bi umiril tesnobo, dokazo-val moškost ali nadomeščal Osvobojenje. Onstran Igre penisa in vagine leži Igra or-ganizma z okoljem — polimorfni eroticizem človekovega izvornega telesa, kakršno pride iz maternice. Kot popoln seksualni orgazem mora tudi slast eroticizma »priti« neprisiljeno. Ne obstoji samozavestna vaja osvobajajočega sproščanja aii razpiranja čutov, ki naj bi ga to sproščanje prineslo varno kot upaya, način, ki kaže, da še ga ne da naučiti. Polimorfni eroticizem ne more biti niti kultiviran niti zdignjen v kult; lahko je le razvit po samem sebi, kadar se duša vrne k telesu in kadar se individuum več ne istoveti z Egom. S tem, da živi na način glasbe namesto na način jezika, igra osvobajajoči umetnik vlogo Orfe,j.a. Vsa njegova dejavnost je Ples, ritem zaradi samega ritma, in tako postane vrtinec, ki vabi ostale, naj ga posnemajo. Očara njiho-vo pozornost, za vselej jih vsrka v ritem, zno-traj katerega preneha biti preživetje merilo vrednosti. Zaradi te privlačnosti in ne zaradi ukaza ali pouka izstopi kot učitelj poti Osvo-bojenja. Kaj lahko je postati mučenec s tem, da odkrito vržemo pozive in sodbe o poti sve-ta. Vse prelahko je vdajati se smislu za pra-vico s tem, da napihujerno bedo prepovedi in pretresamo represivno družbo. Toda visoka umetnost resničnega bodhisattve, upaya, se raz-krije le tistemu, ki je šel preko vseh potreb za samo-opravičevanjem; kajti dokler je še tre-ba kaj dokazati, dokler je še sekira, priprav-Ijena na udarec, dotlej ni nobenega Plesa. FERDO MIKLAVC DOLINA OKROGLIH KAMNOV I iščeš zvezde podnevi sonce ponoči pa najdeš le sivino ker ni več dneva ker ni več noči greš na dolge peščene obale dobrega morja hočeš pisati pesmi v pesek ko se en val umakne drugemu hočeš najti morsko deklico da bi se ljubila pa prideš nazaj pa nimaš pesmi ker jih vzame morje pa nimaš morske deklice da bd se ljubila ker je moreje ne da II v otroškem snu grem prvič v čudežno dolino ugledam jo vso belo hladečo dobro kot mati takoj vem to je moja dolina dolina okroglih kamnov na klic jutra se odpravira a maten ponesem velik bel kamen sanjam komaj čakam da se zbudim. v roki imam kamen za mater ki se razblini ko odprem oči z žalostjo sem spoznal da je dolina samo moja in dolgo nisem stopil vanjo dokler nisem neubranljivo začutil da je treba imeti dolino dolino okroglih kamnov da jo je treba imeti samo zase III natrgal bi vrtnic • nabral žlahtnih narcis se okitil z njimi in bil veseli kralj a v dolini okroglih kamnov ni vrtnic ni narcds so samo vijolice im jaz ne morem biti veseli kralj marsikdo ve kaj pomenijo vijolice pa mu jih nikoli ni bilo treba vdeti v gumbnico a v dolini okroglih kamnov rastejo samo vijolice žalostne vijolice otožne vljolice hrepeneče vijolice vijolice nabdram vijolice v dolini okroglih kamnov okitim se z njimi kralj sem v oblačilu iz vijolic sem lep kralj sem žalosten kralj sem krut kralj sem dober kralj kralj doline okroglih kamnov kjer rastejo samo vijolice kralj sem zato moram imeti dolino okroglih kamnov da me sprejme v svoje megle kadar ne maram sonca moram imeti dolino okroglih kamnov čeprav v njej rastejo le žalostne vijolice IV dedek s tresočo roko odtrga listek s koledarja hivala bog za ta dan reče jaz pa obrneni okrogli kamen v moji megleni dolini da pokaže svojo temno stran hvala dolina za ta kamen rečem obračam kamen za kamnom in rišem temne znake v belino meglene doline okroglih kamnov temne znake v belino meglene doline okroglih kamnov in ne slišim morja ki mi hoče nekaj povedati ko liže robove doline in čaka galebe ki jih ni ladje ki jih ni blodeče mornarje ki jih ne bo ker ne vedo za dolino in jim zvezde nočejo pokazati poti do nje ker je to moja dolina ker jaz prevračam kamne v njej ker jaz rišem temna znamenja v belino meglene doline ker je to moja dolina ki je ne zapustim ker hočem celo popisati s teranimi znaki da bom jaz povedal morju pravljico ki je še ne poana kot jaz ne poznam njegove V nekoč sem razkoračen stal na kolovozu blatnem in razritem od neusmiljenega dežja jnislil sem da sem odjezdil iz doline okroglih kamnov in jo pustil za seboj kopajočo se v blagodejno hladeči hladeči megli težko je preiti reko odjezditi in pustiti za seboj dolino okroglih kamnov in neizmerne sive pokrajine težko je vedeti da se ne vračaš več sedet na ofcrogle kamne v megleni dolini kjer noro upaš da se bo sin prismejal na svet težko je vedeti da se ne vračaš več v dolino preobračat okrogle kamne in iskat majhen košček sreče pod njimi čeprav si raniš roke in ga ne najdeš treba je imeti doiino okroglih kamnov VI (prstan in obiskovalcd) zactonno trombe razgnnjajo se ODiaKi pripeljejo se osebnosti marinka ne križa ženin se Diiza zavpijem v množico v nepričakovanem trenutku tišine živio pesnik marinka ne križa ženin se bliža ženin ženin velike besede so to marinka križa bliža trombe osebnosti oblaki pesnik marinka križ ženin vsd plešejo kolo zardeli v lica zasopli in srečni ker so bile izrečene velike besede trombe se ustavijo utihnejo padejo kolo okameni začudeno obstanejo vsi y grotesknih pozah in se ne morejo premakniti le moje besede odmevajo med njimi marinka ne križa ženin se bliža marinka ne križa ženin se bliža ko spet astanern sam še dolgo zamišljen strrnim v ternna znamenja v belini spet samotne doline ki mi olajšano pojejo marinka ne križa ženin se bliža COEKfc CODSO (X) KB CQD3DQDiO CO mssmm oo miusmm co GGKBMDDSO OD &s>mmm co camsoDSO co oci(mm>$o co CGf 3DQ}1Xr(K) CO cnmmfsoco biccGftga&o co coDiCRsocao co mmmm co camcoDio co ctraoaKEODHO co ta>smsam oo ttKram(co co mmmm co, cofmmm co co c®x®mm co caccopj— cocoro"" co (mm&___ CO C0C^3DQPKKJDO co co co co co co co co 00 CQ aiccscsDaDBO 03» caccotnoDiJO cjd O3CaKDQD33O CLQ aSJ-CCKKlSCO 0X0 oszsmm) 03C0 CXJt'33QDSO)(SO CfLQ CCKBODaraDBO C0D3 CaDXatGE0B3IO CxSO cof co C0 03 j00 CO co co 8! co; OD oo co co:ax®io&o co co co casccsaraco co. co co cammn oo co cx) co mmsaooo co co co oa-JKcsaoco co CG 03 CGPXGDBOD03 03 co co caaEfjojiao 03 co CQ 03 CffirjDGtttK) 03 03 CO 03 OJPJDJDJJOCO G3 03 03 C3 aXGDjDGODQ03 03 03 co cmxtmo co co