223
ZUZ – LII – 2016
Čas ustanavljanja Univerze v Ljubljani in razširitev delokroga in pristojnosti Spo-
meniškega urada je bil tudi čas spreminjanja statusa Deželnega muzeja za Kranj-
sko.1 Nekaj dodatnih pogledov na vse te pomembne dogodke nam omogočajo li-
stine, shranjene v arhivu Narodnega muzeja Slovenije.2
V okviru Deželnega muzeja za Kranjsko in njegovih naslednikov je delovala po-
leg kustodiatov in muzejske knjižnice posebna enota, namreč arhiv, ki je imel do 
leta 1918 status deželnega, nato pa do leta 1945 državnega arhiva. Po drugi svetov-
ni vojni, ko je arhivsko gradivo prevzel novoustanovljeni Osrednji državni arhiv 
(zdaj Arhiv Republike Slovenije) je arhiv izgubil svoj status enega najpomembnej-
ših znanstvenoraziskovalnih segmentov muzeja.3 Danes je področje, ki ga zajema 
1 Težave s statusom in imenom Deželnega muzeja za Kranjsko – Rudolfinuma, ustanovljenega 
leta 1821, so se začele po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro­Ogrske. Muzej je takrat 
pravzaprav pridobil status državnega muzeja, čeprav je to postal formalno šele leta 1921. Ime De­
želni muzej (brez lokacije) so uporabljali do leta 1920, ko se v dokumentih pojavi tudi ime državni 
muzej, spet brez kakšnih drugih opredelitev. Šele leta 1921 so s stavbe sneli napis Rudolfinum. Ime 
Narodni muzej je prvič kot nevtralno oznako, o kateri je mogoče še debatirati, predlagal ravnatelj 
Josip Mantuani – cf. Arhiv Narodnega Muzeja Slovenije (Arhiv NMS), akt 369/20 (15. 12. 1920). 
Ime Narodni muzej so uporabljali do leta 1997, ko je Vlada Republike Slovenije muzej preimeno­
vala v Narodni muzej Slovenije. Več o zgodovini muzeja: Peter Petru, Misli ob stopetdesetletnici 
Narodnega muzeja, Argo. Časopis slovenskih muzejev, X/1, 1971, pp. 3–34; Peter Petru – Matija 
Žargi, Narodni muzej v Ljubljani, Maribor 1983, p. 8; Maja Lozar Štamcar, Dragocenosti Na-
rodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2007, pp. 9–13.
2 V članku uporabljam naziv muzeja, kot je naveden v dokumentu, na katerega se nanaša bese­
dilo.
3 Osrednji državni arhiv je gradivo prevzel leta 1946. O problematiki arhiva Narodnega muzeja v 
letu 1945 cf. Arhiv NMS, akt 211/45, 7. 7. 1945.
Seminar za umetnostno zgodovino, Spomeniški 
urad in državni muzej v obdobju direktorjev Josipa 
Mantuanija in Josipa Mala
mateja kos
224
MATEJA KOS
arhiv Narodnega muzeja Slovenije, omejeno na zgodovino muzeja ter muzejstva 
in je dragocen vir za preučevanje muzejskih zbirk.4
Med gradivom iz prve tretjine 20. stoletja najdemo dokumente v zvezi z odnosi 
med velikimi protagonisti stroke v času ustanavljanja Univerze in z njo Seminarja 
za umetnostno zgodovino, statutarnih sprememb v muzeju in ustanavljanja Na-
rodne galerije, ki je pridobila čez 500 umetnin iz zbirk Narodnega muzeja.5 Zato 
je simpozij Izidor Cankar, Vojeslav Molè, France Stelè: ob 130-letnici rojstva treh 
umetnostnih zgodovinarjev predstavljal pravo priložnost za predstavitev doku-
mentov, ki jih hrani Narodni muzej Slovenije.
Državni muzej je bil že pred ustanovitvijo Oddelka za umetnostno zgodo-
vino (takrat Seminar za umetnostno zgodovino, v nekaterih aktih tudi Inštitut 
za umetnostno zgodovino)6 na različne načine povezan z Univerzo kraljevine 
Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 naprej Univerza kralja Aleksandra) 
v Ljubljani, saj je za predavanja oddajal prostore Visokošolskemu tehničnemu 
tečaju,7 ki je bil predhodnik Tehniške fakultete. Drugi primer sodelovanja je 
Akademija za glasbo, ki je nastala iz Konservatorija Glasbene matice.8 Tudi ta 
je bila povezana z muzejem, saj je Odbor Glasbene matice že leta 1919 povabil 
Josipa Mantuanija, naj na konservatoriju predava zgodovino starejše glasbe, in 
sicer dve uri na teden v popoldanskih oziroma večernih urah, o čemer je Man-
4 V tako imenovanem Zlatem Argu, ki je izšel ob 150­letnici ustanovitve Narodnega muzeja, je 
navedena zgodovina arhiva samo do leta 1945. Cf. Branko Reisp, Sto petdeset let knjižnice Naro­
dnega muzeja v Ljubljani, Argo. Časopis slovenskih muzejev, X/1, 1971, p. 53. Arhiv v muzejskem 
vodniku iz leta 1983 ni več omenjen niti v sklopu knjižnice, kamor je sodil, le v pregledu zgodovi­
ne muzeja sta avtorja zapisala, da so leta 1946 izločili še »obsežne zbirke dokumentov in drugih 
listin v Arhiv Slovenije«. Cf. Petru – Žargi 1983, cit. n. 1, p. 8.
5 Za zadnje cf. Jasna Horvat, Narodni muzej – Narodna galerija: odstop umetnin iz muzejskih 
zbirk v letih 1933–1934, Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije = The Collection of Paintings of the 
National Museum of Slovenia, Ljubljana 2011 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev / Sour­
ces. Topics in Slovenian Material Culture 10), pp. 51–56, ter Andrej Smrekar, Društvo Narodna 
galerija 1918–1945, Osemdeset let Narodne galerije, Ljubljana 1998, p. 26.
6 Za zgodovino imena sedanjega Oddelka za umetnostno zgodovino cf. Luc Menaše, s. v. Ljubl­
jana, Oddelek za umetnostno zgodovino, Evropski umetnostnozgodovinski leksikon, Ljubljana 1971, 
col. 1215. Ime Inštitut se pojavi na primer v dopisu rektorja Riharda Zupančiča Poverjeništvu za uk 
in bogočastje glede fotografske temnice – Arhiv NMS, akt 392/1920 (20. 12. 1920). Matematik Ri­
hard Zupančič je bil rektor univerze v študijskem letu 1920/21. Cf. Anton Suhadolc, Življenje in 
delo matematika Riharda Zupančiča, Kronika, XLIX/1–2, 2001, pp. 85–94.
7 Tatjana Dekleva, Visokošolski tehnični tečaj, začetek univerzitetnega študija tehnike v Ljublja­
ni, Šolska kronika, VIII [=XXXII]/2, 1999, pp. 248–257; Univerza v Ljubljani – ustanovitev in razvoj 
do konca 20. stoletja na spletni strani https://www.uni­lj.si/univerzitetni_arhiv/zgodovina_ul (18. 7. 
2016); Arhiv NMS, akt 139/19 (17. 5. 1919).
8 Univerza v Ljubljani …, cit. n. 7.
225
ZUZ – LII – 2016
tuani obvestil Komisijo za začasno vodstvo in likvidacijo deželne uprave,9 ki se 
je s tem strinjala.10
Leta 1920 je bil v okviru Filozofske fakultete11 ustanovljen današnji Odde-
lek za umetnostno zgodovino (takrat seminar ali tudi inštitut za umetnostno 
zgodovino).12 Med letoma 1920 in 1936 ga je vodil Izidor Cankar. Od 1923 do 
1927 je Cankarju asistiral praški doktorand France Mesesnel, od leta 1933 Fran-
ce Kos, študenti pa so na univerzi od umetnostnih zgodovinarjev lahko poslušali 
še Vojeslava Moleta13 (od leta 1920), Josipa Mantuanija (od 1920), Franceta Stele-
ta (od 1937) in Rajka Ložarja, od 1940 (ki je sicer predaval na študijski usmeritvi 
arheologija).14
9 Arhiv NMS, akt 329/19 (31. 10. 1919). Ob tem velja opozoriti, da so celo v uradnih dokumentih 
zelo nedosledno rabili imena upravnih organov in vlade na ozemlju današnje Slovenije. V času od 
konca oktobra 1918 do leta 1929 so se ta spreminjala. Nekaj primerov iz dokumentov iz arhiva NMS: 
po zlomu Avstro­Ogrske je upravno enoto vodila Komisija za začasno vodstvo in likvidacijo dežel­
ne uprave, s premoženjem pa je upravljala Komisija za upravo kranjske deželne imovine, nato Pred­
sedstvo deželne vlade za Slovenijo, v poznih dvajsetih letih 20. stoletja je muzej posloval z Velikim 
županstvom ljubljanske oblasti, nato pa z vodstvom Dravske banovine. Imena upravnih organov so 
bila pogosto zapisana nedosledno ali samo s kraticami. Po letu 1921 je bilo potrebno programe, po­
ročila, prošnje za zaposlitve in napredovanja v plačilne muzeje urejati pri osrednjem ministrstvu v 
Beogradu, od koder so dekreti in odločbe prihajali v cirilici. Več o spreminjanju poimenovanj uprav­
nih organov v: Sergej Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, 
Ljubljana 1961, pp. 465, 469–474.
10 Arhiv NMS, akt 345/19 (15. 11. 1919).
11 O zgodovini fakultete: Vasilij Melik, Predhodniki in začetki ljubljanske filozofske fakultete, 
http://www.ff.uni­lj.si/oFakulteti/zgodovina_fakultete (15. 7. 2016).
12 Cf. n. 6.
13 Vojeslav Molè je predaval tudi na študijski smeri arheologija, kjer je leta 1923 kot izredni pro­
fesor zasedel katedro za klasično arheologijo. Cf. Predrag Novaković, Arheologija, Zbornik Filo-
zofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 2009, p. 45. Arheologija se je prvič pojavila v Seznamu preda-
vanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani za zimski semester študijskega 
leta 1923/24, Ljubljana 1923. Takrat je Vojeslav Molè predaval Plastiko in slikarstvo v dobi rimskega 
cesarstva, Parthenon, Starejšo grško religijo in kult ter imel seminar Domača arheologija. Že pred 
tem, na primer v letnem semestru 1923, pa je v okviru umetnostne zgodovine predaval Zgodovino 
etrurske in rimske umetnosti, Izbrana poglavja iz antične gliptike in keramike ter imel seminar iz 
arheološke hermenevtike. Cf. Seznam predavanj na univerzi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 
v Ljubljani za letni semester 1922/23, Ljubljana 1922, p. 9; Mihael Budja, Arheologija na univerzi 
v Ljubljani – Palimpsesti osmih desetletij, Osemdeset let študija arheologije na Univerzi v Ljublja-
ni, Ljubljana 2004, pp. 2–3. Predavanja s področja arheologije je imel tudi Josip Mantuani, tako je 
na primer v zimskem semestru leta 1922/23 predaval Zgodovino grške in helenistične umetnosti 
ter Izbrana poglavja o antični tehniki. Cf. Seznam predavanj… 1922, cit. n. 13, p. 9. O razmerah in 
odnosih Moleta z Mantuanijem in Izidorjem Cankarjem cf. še Vojeslav Molè, Iz knjige spominov, 
Ljubljana 1970 (Spomini in srečanja 5), pp. 298–300.
14 Novaković 2009, cit. n. 13, p. 47; Matej Klemenčič, Umetnostna zgodovina, Zbornik Filozof-
ske fakultete v Ljubljani 1919–2009, Ljubljana 2009, p. 471.
226
MATEJA KOS
1. Fran Vesel (?), Portret Izidorja Cankarja, dvajseta leta 20. stoletja. Ljubljana, Narodni muzej 
Slovenije, inv. št. N 9203 
227
ZUZ – LII – 2016
Muzej in univerza v obdobju Josipa Mantuanija
Josipa Mantuanija je Komisija za upravo kranjske deželne imovine 20. maja 1920 
imenovala za honorarnega profesorja za arheologijo in starejšo umetnostno zgo-
dovino na Modroslovni (Filozofski) fakulteti.15 V tem študijskem letu je predaval 
naslednje predmete: Kulturna in idejna podlaga starokrščanske umetnosti ter O 
drobni in obrtni umetnosti X. stoletja.16
Univerza, ki je svoje prostore dobila v Deželnem dvorcu, ni imela dovolj prostora 
za vse fakultete in vse oddelke. Zato je gostovala drugod. Za potrebe Seminarja za 
umetnostno zgodovino je Izidor Cankar s študenti najprej uporabljal profesorsko 
knjižnico ljubljanskega učiteljišča, leta 1921 pa si je pridobil najprej eno in nato dve 
sobi v deželnem dvorcu, vse s pomočjo svojega dunajskega sošolca Vojeslava Mo-
leta, predavatelja arheologije in bizantinske umetnosti.17 Predavanja pa je Cankar 
imel tudi v državnem muzeju. Vlogo, ki jo je poslal na Komisijo za upravo kranj-
ske deželne imovine, so mu odobrili 19. maja 1920.18 Poleg predavalnice je lahko 
uporabljal tudi muzejski diaprojektor. Komisija mu je naročila, da mora biti ob vsa-
kem predavanju prisoten muzejski uslužbenec, ki bo pazil na red in varnost.19 Prav 
tako je univerza morala muzeju povrniti vse materialne stroške, ki so nastali pri 
uporabi predavalnice ali fotoateljeja. Za uporabo predavalnice je morala univerza 
plačevati elektriko in kurjavo. Plačevati je morala tudi hišnika, ki je prostore kuril, 
skrbel za osvetljavo in varnost.20 Obračun je muzej vsakih nekaj mesecev poslal 
rektoratu.21 Muzejska predavalnica je bila edini prostor, ki ga je muzej lahko po-
15 S predavanji je moral začeti takoj, da bi lahko izpeljali semester, in sicer v muzejski predavalnici, 
kjer je bilo treba tudi poskrbeti za varnost. Mantuani je takrat predaval štirikrat na teden, ob torkih, 
četrtkih, petkih in sobotah od 17h do 18h. Poleg predavalnice je univerza uporabljala še en prostor 
v galeriji slik.
16 Seznam predavanj na univerzi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani, Ljubljana 1920, 
p. 9.
17 Klemenčič 2009, cit. n. 14, p. 471; Novaković 2009, cit. n. 13, p. 47; Molè 1970, cit. n. 13, p. 299.
18 O odnosih med Josipom Mantuanijem in univerzo cf. Janez Höfler – Gašper Cerkovnik, Jo­
sip Mantuani: med umetnostno zgodovino in muzikologijo, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. 
XLVIII, 2012, pp. 171–173; Ana Lavrič – Blaž Resman, Josip Mantuani – starosta slovenskih ume­
tnostnih zgodovinarjev, Mantuanijev zbornik. Simpozij ob 60. obletnici smrti (ed. Edo Škulj), Lju­
bljana 1994, p. 95.
19 Arhiv NMS, akt 157/20 (19. 5. 1920).
20 Cf. Arhiv NMS, akt 337/21 (22. 6. 1921).
21 Arhiv NMS, akt 188/20 (5. 7. 1920). Da so v muzeju skrbno bedeli nad porabo, kažejo računi za ele­
ktriko, ki jih je Univerzitetni upravi izdajal muzej. Tako na primer iz računa za 30 kron sledi, da je Can­
kar med predavanji od 21. maja do 25. junija leta 1920 porabil 50 hektovatov elektrike po 60 vinarjev.
228
MATEJA KOS
nudil univerzi, ta pa je želela še prostor za seminarske vaje in kabinet, v katerem 
bi se lahko predavatelji pripravljali in puščali svoje stvari. Zaradi prostorske stiske 
muzej ni mogel oddati še drugih prostorov.22
Urnik zasedenosti predavalnice je bil kar precej natrpan. V letih 1920 in 1921 
se je v njej tedensko zvrstilo več predavateljev, predvsem profesorjev s Tehniške fa-
kultete, zato je bilo treba urediti urnik, da ne bi (več?) prihajalo do prekrivanj. Pre-
davanja so potekala tudi ob sobotah popoldan. V letnem semestru študijskega leta 
1920/21 so potekala ob ponedeljkih in sredah od 11h do 13h, ob torkih od 14h do 
16h, ob četrtkih (v dokumentu je napaka) od 14h do 15h, ob petkih od 18h do 19h.23
Stavba Deželnega muzeja je ob koncu drugega desetletja 20. stoletja komaj za-
doščala za vse potrebe. Muzej je obsegal področji arheologije in kulturne zgodovi-
ne, ki formalno nista bili razdeljeni na oddelka, etnografsko in prirodoslovno zbir-
ko. Predavalnico je zasedala Univerza, v muzeju so od leta 1919 bili tudi prostori 
Spomeniškega urada.24 V muzeju je deloval Francoski inštitut,25 dva prostora (iz-
praznjeno sobo Muzejskega društva in eno v kleti) pa je zasedala Zaloga šolskih 
knjig, ki jo je Mantuani v muzej sprejel prostovoljno,26 nato pa se je moral precej 
potruditi, da so prostore spet izpraznili. Tudi ta prostor je namreč novoustano-
vljena Univerza želela uporabiti za predavanja.27 O uporabi prostorov muzeja in 
muzejskih zbirk za univerzo so razpravljali na sestanku v direkciji muzeja, ki ga 
je organiziralo Poverjeništvo za uk in bogočastje, poleg predstavnikov univerze in 
ravnatelja muzeja pa so bili vabljeni še kustosi Josip Mal, Angela Piskernik in Gvi-
22 Mantuani v dopisu poudarja, da muzej ne more zagotoviti dodatnih prostorov za profesorje, 
zato naj vstopajo le skozi glavna vrata in svoje plašče odložijo v predavalnici, kjer bo muzej namestil 
ustrezen obešalnik – Arhiv NMS, akt 445/21 (27. 9. 1921).
23 Arhiv NMS, akt 83/20 (7. 3. 1921). Ure, navedene v dokumentu, se ne ujemajo z urami v napove­
di predavanj v Seznamu predavanj… 1920, cit. n. 16, p. 9. Tam najdemo naslednjo napoved: »Hon. 
prof. dr. Josip Mantuani: Uvod v študij umetnostne zgodovine (nadaljevanje), 1 ura: torek od 17. do 
18. ure; v deželnem muzeju; Zgodovina grške umetnosti, 2 uri, četrtek, petek od 17. do 18. ure, isto­
tam; Umetnost v šolskem pouku, 1 ura: sobota od 17. do 18. ure, istotam.«
24 Deželni konservatorski urad za Kranjsko je začel delovati v Ljubljani leta 1912. Cf. Franjo Baš, 
Organizacija spomeniškega varstva v slovenski preteklosti, Varstvo spomenikov, IV, 1953/54, p. 28; 
France Stelè, Iz konservatorskih spominov, Varstvo spomenikov, X, 1966, pp. 18–21; France Stelè, 
Spomeniško varstvo v Sloveniji do leta 1941, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. s. XL, 1969, p. 
536; Emilijan Cevc, »Vse življenje sem bil konservator«, Varstvo spomenikov, XX, 1976, pp. 58–60.
25 Francoski inštitut je leta 1926 dobil nove prostore v Narodnem domu. Cf. Arhiv NMS, akt 398/26 
(12. 5. 1926).
26 Arhiv NMS, akt 339/19 (13. 11. 1919).
27 Arhiv NMS, akt 295/20 (18. 10. 1920).
229
ZUZ – LII – 2016
don Sajovic.28 Prav tako je univerza (predvsem umetnostnozgodovinski in inštitut 
za klasično arheologijo) uporabljala muzejski fotografski laboratorij.29 Uporabo je 
odobrilo Predsedstvo Deželne vlade za Slovenijo in jo poslalo v izvedbo Poverje-
ništvu za uk in bogočastje, to pa jo je posredovalo muzeju. Ravnatelj Mantuani je 
postavil zelo stroge pogoje uporabe temnice. Univerza bi morala imeti svojo lastno 
opremo, plačevati bi morala porabljeno elektriko, obenem pa skrbeti za red in var-
nost ter se prilagajati potrebam muzeja.30
28 Sestanek je potekal 14. maja 1920 – Arhiv NMS, akt 135/20 (7. 5. 1920).
29 Arhiv NMS, akt 329/20 (20. 12. 1920). V dokumentu je najti ime Inštitut za umetnostno zgodo­
vino (in ne Seminar). Podpisan je rektor univerze, prof. dr. Rihard Zupančič.
30 Arhiv NMS, akt 395/20 (27. 12. 1921).
2. Fran Tratnik, Josip Mantuani, olje na platnu, 70 x 54 cm. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije,  
inv. št. N 6909 
230
MATEJA KOS
Muzej in univerza v obdobju Josipa Mala
Odnose med muzejem in univerzo, ki v Mantuanijevem obdobju niso bili najboljši,31 
je rektorat želel urediti leta 1925, ko se je v Narodni skupščini v Beogradu pripra-
vljal sprejem zakona o izobraževanju. Rektorat univerze je s tem v zvezi muzeju 
poslal dopis s prošnjo, naj ravnatelj opredeli razmerje med obema.32 V odgovoru je 
novi ravnatelj, Josip Mal, pozdravil čim tesnejše sodelovanje, obenem pa opozoril, 
da je muzej povsem samostojen znanstveni inštitut, ki mora predvsem slediti la-
31 Mantuani je ščitil interese muzeja, le stežka je odobril uporabo predavalnice, poleg tega razen 
zbirke slik (kjer je potekal del predavanj oz. vaj) ni posojal predmetov za obravnavo v seminarju. Iz 
Moletovih spominov (Molè 1970, cit. n. 13, pp. 298–299) sledi, da ni bil v dobrih odnosih z nekate­
rimi pomembnimi predavatelji iz Seminarja za umetnostno zgodovino. Mantuani je bil poleg tega 
precej konfliktna osebnost – cf. Janez Dular, Dr. Dragotin Lončar, prezrti ravnatelj Narodnega mu­
zeja, Argo. Časopis slovenskih muzejev, LI/2, 2008, p. 43; Mateja Kos, Medsebojni odnosi v Kranj­
skem deželnem muzeju: ravnatelj dr. Josip Mantuani in asistentka dr. Ana Schiffrer, Argo. Časopis 
slovenskih muzejev, LVI/2, 2013, pp. 74–76.
32 Arhiv NMS, akt 385/25 (8. 6. 1925).
3. Neznani fotograf, Stavba Narodnega muzeja, po 1921. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije,  
inv. št. N 22064 
231
ZUZ – LII – 2016
stnim težnjam, ciljem in potrebam.33 Malova previdnost se kaže v obsegu sodelo-
vanja, ki jih ponudi v nadaljevanju. Tako piše, da je muzej vedno pripravljen poso-
diti knjige, ki jih potrebujejo univerzitetni profesorji, prav tako pa tudi omogočiti 
delo z zbirkami, ki jih profesorji bodisi želijo raziskovati bodisi jih rabijo pri semi-
narskih vajah. Za seminarske vaje nameravajo preurediti eno od sob v muzeju.34 
Mal seveda pričakuje, da bo znanstvenim delavcem v muzeju (torej kustosom) na 
razpolago znanstveni aparat v okviru seminarjev na univerzi. Kaj je natančno mi-
slil s tem, ni podrobneje razložil. Zelo pomembno se mu zdi tudi, da bi se morala 
porazdeliti nabava knjig med obema zavodoma, da ne bi prišlo do podvajanja.35 
Očitno je, da je Mal, podobno kot pred njim Mantuani, univerzi ponudil le naj-
nujnejši okvir sodelovanja, torej uporabo prostorov, knjižnice in zbirk. Predvsem 
je želel ohraniti status muzeja kot znanstvene ustanove, status, ki ga je muzej vsaj 
33 Arhiv NMS, akt 500/25 (15. 7. 1925).
34 Tu se Malov načrt sodelovanja razlikuje od Mantuanijevega, ki muzejskega gradiva ni želel po­
sojati in poleg predavalnice ni našel nobenega dodatnega prostora.
35 Arhiv NMS, akt 500/25 (15. 7. 1925).
4. Neznani fotograf, Stavba Narodnega muzeja, po 1921. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije,  
inv. št. N 21611 
232
MATEJA KOS
neformalno kot ena najstarejših znanstvenih ustanov v slovenskem prostoru imel 
do ustanovitve univerze. Muzejski kustosi so do ustanovitve univerze imeli ali vsaj 
želeli imeti status akademikov, muzej pa je imel status, ki je bil podoben inštitut-
skemu. Prav ta negotovost zaradi izgube statusa je najbrž preprečila, da bi se mu-
zej in univerza tesneje povezala.
Najjasneje osvetljuje odnos med univerzo in muzejem dopis, ki ga je ravnatelj 
muzeja od rektorata prejel v začetku novembra 1930.36 Gre za predlog prihodnje 
ureditve muzeja, ki so jo rektoratu posredovali Izidor Cankar, Balduin Saria37 in 
Milko Kos. Rektorat je nato dopis posredoval Narodnemu muzeju. V dopisu ome-
njajo, da zaradi svojih strokovnih interesov predlagajo nekatere spremembe, ki bi 
koristile tako univerzi kot muzeju. Opazili so namreč tri glavne pomanjkljivosti. 
Prva je, da je zastalo delo na področju arheologije, čeprav je ravno to področje eno 
najpomembnejših delovnih področij muzeja, njegove zbirke pa so evropsko po-
membne. Muzej sicer ima arheologa (to je bil dr. Rajko Ložar), ki pa je bil zaposlen 
s katalogizacijo knjižnice in delom s strankami. Drugo pomembno področje, ki v 
tem času kustosa sploh ni imelo in je zato ostalo neobdelano, je področje umetno-
sti. Očitno muzejski arhiv, ki mu avtorji predloga pripisujejo največji pomen v Jugo-
slaviji, ni bil zelo dobro urejen, saj podpisniki kot tretjo pomanjkljivost vidijo ravno 
ureditev arhiva in zaposlitev arhivarja. Dopis so zaključili: »Podpisani želimo, da bi 
se ta osnovna napaka v Narodnem muzeju čim prej in čim popolneje odpravila.«38
Narodni muzej z zaposlenimi že od leta 1926 ni mogel več pokrivati vseh na-
log, saj je v drugi polovici tega leta z dekretom ministrstva za prosveto iz Beogra-
da izgubil dve delovni mesti, tisti, ki sta ju zasedala Angela Piskernik, ki je postala 
profesorica na gimnaziji, in Fran Kos.39
V programu, ki ga je prav zaradi izgube delovnih mest pripravil Josip Mal,40 je 
poudarjen predvsem pomen arhiva in knjižnice. Tu se kaže razlika do programa 
Malovega (oz. Lončarjevega) predhodnika, Josipa Mantuanija, ki je sta se mu zdeli 
36 Arhiv NMS, akt 862/30 (13. 11. 1930).
37 Balduin Saria je v poznejših letih veliko sodeloval z muzejem, saj je urejal in preučeval muzejsko 
zbirko epigrafike in numizmatike. Cf. Stane Gabrovec, Sto petdeset let arheologije v Narodnem 
muzeju, Argo. Časopis slovenskih muzejev, X/1, 1971, p. 45.
38 Arhiv NMS, akt 862/30 (13. 11. 1930).
39 Arhiv NMS, akt 405/26 (12. 5. 1926). Ministrstvo prosvete v Beogradu je Josipu Malu predlagalo, 
naj sam določi, kateri uslužbenci bodo izgubili delo. V Malovem odgovoru (takrat je bil namestnik 
direktorja Dragotina Lončarja – ta je vodil muzej nekaj mesecev v letih 1924, 1926, 1927 in 1928 – 
ter opravljal delo arhivarja – cf. Dular 2008, cit. n. 31, p. 44) je na seznamu zaposlenih v muzeju, ki 
ostanejo v službi, tudi France Stelè.
40 Arhiv NMS, akt 129/26, 1. 2. 1926.
233
ZUZ – LII – 2016
pomembni predvsem področji arheologije in umetnostne zbirke.41 Mal je sicer iz-
redno zaslužen za dopolnjevanje umetnoobrtne zbirke in pripravo načrtov za ume-
tnoobrtni muzej,42 a njegove strokovne prioritete so bile drugje, predvsem sta se 
mu zdela pomembna muzejska knjižnica in arhiv. Tudi sam je bil v času prejšnje-
ga ravnatelja Mantuanija in v Lončarjevem času zaposlen v knjižnici in v arhivu.43 
V času njegovega ravnateljstva je bilo delo v arhivu pogosto v ospredju. Muzej je 
takrat pridobil vrsto listin in pomembnih velikih sklopov gradiva, kot na primer 
graščine Klevevž pri Novem mestu, Brdo pri Kranju, Podgrad pri Celju,44 arhiv 
in korespondenco Karla Dežmana (tudi Dežmanovo dopisovanje z Anastazijem 
Grünom)45 in mnogo drugih. Zapisi ob mnogih zbirkah in fondih Arhiva Repu-
blike Slovenije pričajo, da je Mal arhiv vestno urejeval.46
Mal se je z zapisom Cankarja, Sarie in Kosa strinjal, saj se situacija v muzeju v 
petih letih še vedno ni bistveno izboljšala, in je kopijo dopisa ter svoja pojasnila po-
slal Ministrstvu prosvete v Beograd,47 drugo kopijo in poseben dopis z natančnejšo 
razlago pa načelniku Oddelka za proračun istega ministrstva, Pavlu Fleretu.48 V 
spremnih pismih Mal ugotavlja, da muzej dejansko ne more opravljati znanstve-
nega in strokovnega dela, ker ima premalo zaposlenih. Omenja, da muzej združuje 
prazgodovinske, zgodovinsko-arheološke (predvsem rimske), umetnoobrtne, zoo-
loške, botanične, geološko-paleontološke in mineraloško-petrografske zbirke. Na-
41 Höfler – Cerkovnik 2002, cit. n. 18, p. 170; Mateja Kos, Josip Mantuani in umetnostna zbirka 
Deželnega muzeja, Zbirka slik Narodnega muzeja Slovenije = The Collection of Paintings of the Nati-
onal Museum of Slovenia, Ljubljana 2011 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev / Sources. 
Topics in Slovenian Material Culture 10), pp. 22–35.
42 Jasna Horvat, Dr. Josip Mal in njegov trajen spomenik v Narodnem muzeju, Predmet kot repre-
zentanca, okus, ugled, moč, Ljubljana 2009 (2010), pp. 417–451.
43 Cf. Karel Capuder, s. v. Mal, Josip, Slovenska biografski leksikon, II/5, Ljubljana 1933, pp. 30–
31 (dostopno tudi na spletnem naslovu: http://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi343881/ [10. 7. 
2016]) ter deli: Josip Mal, Pomen in organizacija arhivov, Dom in svet, XXIII/1, 1910, pp. 19–24 in 
Josip Mal, Organizacija ljubljanskih arhivov, Znanstveni vestnik, 1, 1934/35, pp. 3–6.
44 Poročilo o delu v zadnjem trimesečju leta 1929 – Arhiv NMS, akt 61/30 (23. 1. 1930).
45 Arhiv NMS, akt 466/18 (23. 9. 1918). Več o knjižnici Anastazija Grüna v Narodnem muzeju Slo­
venije cf. Anja Dular, Knjige Anastasiusa Grüna – Antona Auersperga v Narodnem muzeju Slove­
nije, Anton Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün (edd. Mira Miladinović Zalaznik – Stane 
Granda), Ljubljana, 2009, pp. 13–30; Arhiv NMS, akt 508/30 (6. 6. 1930).
46 Cf. Mal 1910, cit. n. 43; Mal 1934/35, cit. n. 43, pp. 3–6 ter Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva 
republike Slovenije, Ljubljana 1999, III, pp. 88, 405, 416, idr. (18. 9. 2016). Mal je uredil del zbirk lis­
tin in urbarjev ter mnoge druge dokumente.
47 Arhiv NMS, akt 889/39 (20. 11. 1930).
48 Arhiv NMS, akt 890/30 (20. 11. 1930).
234
MATEJA KOS
vaja, da v Zagrebu in Beogradu za vsako od teh področij obstaja poseben muzej,49 
čeprav nimajo nič bolj številčnega gradiva. Vsak od teh muzejev ima vsaj dvakrat 
več znanstvenega kadra kot Narodni muzej v Ljubljani. Tu sta namreč poleg rav-
natelja zaposlena samo še dva uslužbenca z akademsko izobrazbo (dr. Angela Pi-
skernik in dr. Fran Kos). V ljubljanskem muzeju je poleg muzejskih predmetov tudi 
knjižnica, ki obsega več kot 50.000 publikacij in je največja znanstvena knjižnica za 
stroke, zastopane v muzeju. Tudi Mal ugotavlja, da so brez kustosa obsežne in po-
membne umetnostne in umetnoobrtne zbirke, seveda pa tudi arhiv. Ker se muzej-
ske zbirke širijo, širi pa se tudi zanimanje javnosti in njene zahteve po polni znan-
stveni obdelavi gradiva, je treba zagotoviti potrebno število znanstvenih delavcev, 
kot jih imenuje Mal, in predlaga, da naj bi v proračunu za leto 1931 predvideli po-
novno vzpostavitev enega od obeh ukinjenih delovnih mest, kamor bi nastavili 
kustosa za kulturno zgodovino in biblioteko. V pismu načelniku Pavlu Fleretu pa 
predvsem poudarja pomen arhivarja, za katerega delovno mesto je prosil v letnem 
programu muzeja za leto 1931, in predlaga, da bi mu Ministrstvo za prosveto do-
volilo vsaj to delovno mesto.50
Status muzejskih uslužbencev in univerzitetnih profesorjev
Odnos med muzejem in univerzo ilustrirajo tudi prizadevanja za uvrstitev mu-
zejskih uslužbencev z akademsko izobrazbo v plačilne razrede univerzitetnih pro-
fesorjev. Z izenačitvijo plač bi muzejski uslužbenci pridobili tudi enak status kot 
profesorji. Že pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani, še zlasti pa po tem, so si 
strokovni muzejski delavci (v dokumentih najdemo izraz znanstveni delavci, kar 
so bili ravnatelj in kustosi, tudi pripravniki), želeli podobnega statusa in plač, kot 
so jih imeli univerzitetni predavatelji. Oba muzejska direktorja iz prvih desetle-
tij 20. stoletja, Mantuani in Mal, (ravnatelj Lončar se s tem problemom ni ukvar-
jal) sta muzejsko delo pojmovala kot znanstveno. Mantuani tako v svojem predlo-
gu statuta muzeja iz leta 1918 med muzejsko znanstveno delo prišteva naslednja 
opravila: arheološka izkopavanja, zbiranje gradiva, pridobivanje knjig in arhivalij, 
inventariziranje, katalogiziranje in preučevanje zbranega gradiva z znanstvenimi 
metodami in glede na načela znanosti »kakor tudi vseh pogojev in odnošajev, vsled 
49 Arheološki muzej Zagreb, Povijest i djelovanje muzeja, http://www.amz.hr/naslovnica/o­muzeju/
povijest.aspx (19. 2. 2014), Muzej za umjetnost i obrt, http://www.muo.hr/hr/muo/o­muzeju/ (19. 2. 
2014).
50 Arhiv NMS, akt 890/30 (20. 11. 1930).
235
ZUZ – LII – 2016
katerih je [gradivo] nastalo«.51 Mantuani je v predlogu statuta poudaril, da imajo 
zbirke značaj znanstvenega gradiva.52 Kasneje, leta 1921, so Josip Mal, Fran Kos in 
Ivan Avguštin Žibert zapisali, da imajo muzejske zbirke, »ki so edina permanentna 
reprezentanca kulture in civilizacije naroda napram sebi in tujini«,53 poleg polju-
dnoznanstvene tudi znanstveno vrednost.
Komisija za vodstvo in likvidacijo deželne uprave je konec leta 1919 pripravila 
plačno reformo, po kateri bi muzejske kustose izenačili z gimnazijskimi profesorji, 
ravnatelja pa z mestom ravnatelja gimnazije. Mantuani nad tem ni bil navdušen, 
saj bi se s tem znižal tudi status muzejskih uslužbencev, in je v začetku decembra 
omenjenega leta Komisiji poslal svoj ugovor.54 Dve leti kasneje je Mantuani pripra-
vil utemeljitev za izenačitev plač muzejskih ravnateljev z rednimi univerzitetnimi 
51 Arhiv NMS, akt 806/18 (brez datuma).
52 Arhiv NMS, akt 806/18 (brez datuma).
53 Arhiv NMS, akt 324/21 (6. 7. 1921).
54 Arhiv NMS, akt 375/1919 (4. 12. 1919).
5. Neznani fotograf, Pogled v stalno razstavo, ok. 1930. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije,  
inv. št. N 30650 
236
MATEJA KOS
profesorji (Filozofska fakulteta naj bi celo imela pravico predlagati ravnatelja mu-
zeja) in kustosov z izrednimi profesorji, pri čemer bi moral kustos za pridobitev 
enakega statusa imeti vsaj petnajst let službe.55 
Ponovno so se spremembe plačne ureditve pripravljale v poznih dvajsetih in zgo-
dnjih tridesetih letih 20. stoletja, v obdobju direktorjev Lončarja in Mala. Najprej so jo 
sprožili v Arheološkem muzeju v Splitu in jo želeli izpeljati skupaj z muzejskimi kolegi 
iz Zagreba in Ljubljane.56 Zvišanje plač za kustose (premične kulturne dediščine) in 
konservatorje (nepremične kulturne dediščine) naj bi potekalo skupaj z uveljavitvijo 
novega zakona o muzejski in konservatorski dejavnosti, ki ga je takrat pripravljalo 
Ministrstvo prosvete v Beogradu. Zanimiva je povezava obeh strok, ki se ukvarjata s 
kulturno dediščino, saj so se protagonisti zaradi nedeljivosti dediščine zavzemali za 
skupen zakon o zaščiti spomenikov, kamor je sodilo tudi področje naravne dediščine.
Temelj za določitev plač so bili najprej dohodki docentov in izrednih profesor-
jev, kasneje pa so uslužbenci Kraljevskega arheološkega muzeja v Splitu, ki so ak-
cijo vodili, ugotovili, da so se plače teh dveh univerzitetnih nazivov dvignile manj 
kot plače rednih profesorjev in so svoje zahteve spremenili.57 Za posredovanje pri 
ministru prosvete so prosili profesorja Ivana Meštrovića.58
V prošnji, naslovljeni na predsednika ministrskega sveta Petra Živkovića, ki se je 
novembra leta 1930 mudil v Ljubljani, za čim prejšnje uzakonjenje Zakona o muzejih 
in zaščiti starin, je odstavek, ki opisuje znanstveno delo muzejskih kustosov. V njem 
pravi Josip Mal takole: »Nadziratelj in nosilec vsega tega [muzejskega] dela za zaščito 
historičnih, kulturnih in prirodnih spomenikov pa je že po svojem zvanju muzejski 
znanstvenik, ki je po vseh naših pokrajinah bil prvi pionir in glasnik domoznanskega 
raziskovanja. Bil je muzejski uradnik, ki je iztrgal zemlji spomenike davnih časov in 
naše prirode ter jih prvi po znanstvenih vidikih uredil, ohranjal, določil in razložil ter 
s tem množil in širil pridobitve naše nacionalne kulture.«59 Tudi zvezi štirih muzejev, 
v Beogradu, Ljubljani, Splitu in Zagrebu pa ni uspelo, da bi plače kustosov izenačila 
s plačami na področju visokega šolstva in znanosti in s tem izenačila njihov status.
55 Arhiv NMS, akt 87/21 (14. 3. 1921). Utemeljitev je poslal direktorju Arheološkega muzeja v Splitu.
56 Arhiv NMS, akt 207/30 (13. 3. 1930).
57 Arhiv NMS, akt 488/30 (2. 6. 1930). Enak dopis je Mal naslovil še na Ivana Hribarja, ki je bil ta­
krat minister in član vrhovnega zakonodajnega sveta. Cf. Arhiv NMS, akt 883/30 (19. 11. 1930).
58 O Meštrovićevi politični dejavnosti in zvezah na dvoru v Beogradu cf. Vinko Srhoj, Ivan Meštro­
vić i politika kao prostor ahistorijskog idealizma, Ars Adriatica, IV, 2014, pp. 369–374.
59 Arhiv NMS, akt 847/30 (10. 11. 1930). Tipkopisu je dodana pripomba v Malovem rokopisu, da so 
dopis 10. 11. 1930 oddali s F. Steletom in F. Kosom predsedniku ministrskega sveta. Poleg omenje­
nih treh je bil podpisnik prošnje še ravnatelj Kraljevega etnografskega muzeja dr. Niko Zupanič.
237
ZUZ – LII – 2016
Muzej in spomeniški urad
V stavbi Deželnega muzeja za Kranjsko je od leta 1919 do leta 1945 deloval Spo-
meniški urad,60 ki ga je vodil France Stelè. Kljub temu, da sta bili muzejska in 
spomeniška služba ločeni, je med njima prihajalo do različnih interakcij. V doku-
mentih iz arhiva Narodnega muzeja Slovenije lahko najdemo prošnje za izposojo 
predavalnice in diapozitivov, ki jih je muzej naročal na Dunaju, pa tudi opozorila 
o prostorski stiski, dopise v zvezi z informacijami o umetninah, predloge finančne 
narave (plačila najemnin ipd.) in pozive k vračilu knjig v knjižnico muzeja zaradi 
pretečenega roka izposoje.
Ustanovitvene akte za Spomeniški urad je pripravil Josip Mantuani. Njegov spis 
je vseboval naslednje postavke: organizacijski statut za Spomeniški urad za Slove-
nijo, opredelitev stroškov, zasnovo navodil za konservatorje, navodila za varuhe in 
dopisnike na terenu ter seznam predlaganih kandidatov za člane Strokovnega sve-
ta.61 Sodeloval je tudi pri pogovorih o prihodnji organizaciji spomeniške službe in 
preliminarnih debatah o potrebnosti priprave novega zakona o varstvu spomeni-
kov, ki ga je zaradi nelegalne trgovine in uničevanja spomenikov sklicala Komisija 
za prenovo javne uprave oziroma v njenem imenu njen predsednik, Viktor Steska.62 
Kot je razumeti iz dokumentov, je bil Mantuani naklonjen prenovi spomeniškega 
varstva, saj je poudarjal, da je prejšnja ureditev (konservatorsko službo je izvaja-
la Centralna komisija na Dunaju skupaj z deželnimi uradi) povzročala navzkrižje 
kompetenc različnih služb. Zato je pozdravil predlog zakona, ki urejuje obe službi 
in tako celostno varuje nepremične in premične spomenike.63
Akte Spomeniškega urada je muzej prevzel novembra leta 1918. Takrat je rav-
natelj Mantuani obvestil gospodično Wrus z Miklošičeve ceste v Ljubljani, da so 
iz stanovanja zastopnika »C. kr. komisije za negovanje spomenikov na Dunaju«, 
dr. Franceta Steleta, odnesli dva zaboja službenih aktov ter ju po naročilu vlade 
SHS deponirali v muzeju.64 Zaboja z nedotaknjenimi pečati je Stelè prejel decem-
60 Več o zgodovini v: Vito Hazler, Sto let organiziranega varstva kulturne dediščine na Sloven­
skem, Glasnik slovenskega etnološkega društva, 53, 2013, pp. 16–23; Stelè 1966, cit. n. 24, pp. 538.
61 Arhiv NMS, akt 312/20 (6. 11. 1920). Ohranjen je samo dopis, listine manjkajo.
62 Arhiv NMS, akt 268/20 (20. 11. 1920).
63 Arhiv NMS, akt 87/21 (14. 3. 1921). Za naloge Spomeniškega urada cf. Emilijan Cevc, France 
Stelè – umetnostni zgodovinar, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. s. V/VI, 1959, p. 9.
64 Arhiv NMS, akt 552/18 (27. 11. 1918).
238
MATEJA KOS
bra 1919.65 Takrat je podpisal reverz in pripisal svoj naslov, ki je bil v župnišču Sv. 
Petra v Ljubljani.
O povezavah med muzejem in Spomeniškim uradom govorijo predvsem po-
ročila in nekateri programi dela muzeja. Trimesečna, kasneje pa letna poročila 
Spomeniškega urada je oddajal Narodni muzej skupaj s svojim poročilom, kot da 
bi bil urad pravzaprav oddelek muzeja. Enako velja za letne načrte dela muzeja za 
Ministrstvo za prosveto v Beogradu, ki so bili skupni za obe ustanovi. Tako je na 
primer finančni in vsebinski načrt za leto 1930/31 naslovljen kot načrt Narodnega 
muzeja in Spomeniškega urada. V njem so navedene nekatere postavke, ki se tičejo 
obeh ustanov, ki sta bili upravno in formalno ločeni, v resnici pa sta vsaj v nekate-
rih postavkah tesno sodelovali. To so zlasti popisi pisarniškega in drugega potro-
šnega materiala ter materialni in potni stroški.66
Letna poročila Spomeniškega urada, ki so omenjena v poročilih muzeja, v ar-
hivu Narodnega muzeja Slovenije niso ohranjena. Nanje opozarjajo samo zapisi 
ob poročilih muzeja, da muzej pošilja v privihku (kot prilogo) poročilo Spomeni-
škega urada.
Nekatere odločbe za Spomeniški urad so bile naslovljene na Narodni mu-
zej in so prihajale v muzej, enako kot odločbe, ki so se tikale drugih muzejskih 
uslužbencev. Stelè je odločbo lahko dvignil z lastnoročnim podpisom, tako kot 
vsi ostali zaposleni, kar spet kaže, da Spomeniški urad ni bil ločen od uprave 
muzeja.67 To je na primer razvidno prav iz odločbe iz februarja 1930, ki Fran-
ceta Steleta izrecno naslavlja kot uslužbenca Narodnega muzeja. Odločba si-
cer govori o priznavanju nekaterih zgodnjih službenih let (1906–1907) v po-
kojninsko dobo in je ena redkih, ki se tiče Steleta in je ohranjena v muzejskem 
arhivu.68
65 Arhiv NMS, akt 372/19 (4. 12. 1919).
66 Omenjeni program dela izpostavljamo, ker sta v naslovu dokumenta navedeni obe ustanovi. 
NMS, akt 61/30 (23. 1. 1930).
67 Nekateri dokumenti razkrivajo tudi bolj osebne odnose in podatke. Med njimi je na primer od­
ločba Finančne prokurature v Ljubljani, ki Francetu Steletu nalaga vrnitev ujetniške pristojbine 
(Cevc 1959, cit. n. 63, p. 8), ki naj bi jo dobil neupravičeno. Šlo je za 2080 kron, ki jih je sicer delno 
že poplačal, prokuratura pa je zahtevala zaseg polovice njegovih mesečnih dohodkov, dokler ne bi 
bil dolg poplačan (Arhiv NMS, akt 234/25 [22. 4. 1925]). O odločbi je Mal obvestil Veliko županstvo 
ljubljanske oblasti (Arhiv NMS, akt 236/25 (28. 4. 1925). V začetku leta 1925 sta na direkcijo muze­
ja prišli poštni pošiljki z odlikovanima dekretoma in insignijama kralja Romunije za Mantuanija in 
Steleta (Arhiv NMS, akt 122/25 [27. 2. 1925]). Odlikovanji sta bili napačno poslani na rektorat Uni­
verze kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani. Oba odlikovanca sta odlikovanji sprejela.
68 Arhiv NMS, akt. 118/30 (13. 2. 1930).
239
ZUZ – LII – 2016
6. Fran Tratnik, Josip Mal, 1931, olje na platnu, 70 x 54 cm. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 
inv. št. N 6908 
240
MATEJA KOS
Poročilo muzeja iz leta 1930 prinaša oris stanja in statusa Spomeniškega ura-
da.69 Mal v njem omenja, da urad vodi konservator, ki ima status muzejskega 
kustosa, njegov delokrog pa se je razširil (iz Kranjske) na celotno Dravsko ba-
novino. V večjih centrih delujejo konservatorjevi zaupniki, ki ustrezajo statu-
su nekdanjih častnih konservatorjev in korespondentov Centralne komisije za 
varstvo spomenikov. Konservator je banovinski referent za varstvo spomenikov 
in je obenem posvetovalna instanca pri obeh škofijskih ordinariatih, v Ljublja-
ni in Mariboru.
Glavni nalogi Spomeniškega urada, ki ju Mal opisuje v poročilu, sta priprava 
umetnostne topografije in sistematično raziskovanje spomenikov srednjeveške 
umetnosti. V zvezi s tem je nastalo 5000 fotografij. Sodelovanje z Narodnim mu-
zejem je v poročilu Mal ocenil kot sicer ozko usmerjeno, a zelo plodno.70
Interakcija med muzejem in Spomeniškim uradom se je kazala tudi pri pri-
dobivanju gradiva. Spomeniški urad je vplival na zbiralno politiko muzeja, med 
drugim tudi zato, ker je imel na voljo določena finančna sredstva za odkup 
ogroženih umetnin. Stelè se je ob nadzoru različnih del na terenu seznanil z 
gradivom, ki bi bilo primerno za muzej, in o tem redno obveščal muzejskega 
direktorja. S Steletom so povezane nekatere najpomembnejše pridobitve Naro-
dnega muzeja v času med obema vojnama. Med njimi je korespondenca z ing. 
Anno Baader iz Gradca v zvezi s pridobitvijo arhiva Karla Dežmana.71 Doku-
menti so danes v Arhivu republike Slovenije. Stelè je posredoval tudi pri pre-
vzemu gradiva z gradu Brdo pri Kranju, kjer je šlo predvsem za baročne peči, 
ki jih je nato muzeju prodal lastnik gradu Michelangelo Zois. Peči so bile do 
leta 2000 dolgoročno posojene in razstavljene v tedanjem Mestnem muzeju 
Ljubljana (zdaj Muzej in galerije mesta Ljubljana).72 Tudi financiranje odkupa 
risb bratov Šubic je omogočil Stelè,73 muzeju pa je podaril še več razstavnih 
katalogov in knjig.74 Na obraten način, preko muzeja, ki ga je Okrajno sodišče 
v Murski Soboti obvestilo o prodaji Szaparyjevih premičnin, je Spomeniški 
69 V omenjenem poročilu je posebej opredeljen status konservatorja, ki ima status muzejskega kus­
tosa, kar kaže na tesen preplet obeh služb v muzeju. Arhiv NMS, akt 85/29 (7. 2. 1930).
70 Arhiv NMS, akt 85/29 (7. 2. 1930).
71 Arhiv NMS, akt 53/1926 (12. 1. 1926).
72 Arhiv NMS, akt 10/30 (7. 1. 1930).
73 Arhiv NMS, akt 340/21 (26. 7. 1921).
74 Arhiv NMS, akt 221/20 (18. 7. 1920).
241
ZUZ – LII – 2016
urad izvedel za namero75 in Stelè je lahko originalne interierje še pred draž-
bo fotografiral.76
Status muzeja
Čas po zlomu Avstro-Ogrske je zaznamovalo tudi dogajanje v zvezi z novo vlogo 
nekdanjega Deželnega muzeja za Kranjsko. Treba je bilo preučiti domet in delokrog 
nekdanjega Deželnega muzeja za Kranjsko in določiti status in vlogo edinega mo-
dernega muzeja na področju tedanje Slovenije.77 Med različnimi možnosti je bila 
tudi ustanovitev znanstvenega zavoda oziroma vsaj pripojitev posameznih segmen-
tov (kustodiatov) k inštitutom na Univerzi. Pri preoblikovanju v osrednjo muzej-
sko institucijo ljubljanski muzej ni imel konkurence, saj so bili vsi ostali obstoječi 
kompleksnejši muzeji v Celju, Mariboru in Ptuju z izjemo zadnjega na precej rudi-
mentarnem nivoju.78 Nova uprava ni hitela s podržavljanjem muzeja (sprejemanja 
muzeja v državno last, kot piše v aktih).79 Tudi ravnatelj, Josip Mantuani, si je želel 
temeljitih razgovorov o vlogi in položaju muzeja. Poverjeništvu za uk in bogočastje 
je predlagal, naj organizira pogovor, pri katerem bi sodelovali predstavniki kura-
torija za prevzem in likvidacijo deželne vlade, deželnega knjigovodstva, rektorata 
univerze ter profesorskega zbora, gradbene direkcije ter deželnega sodišča.80 Šele 
takšen pogovor vse zainteresirane javnosti, znanosti in stroke bi pomenil premik. 
Obenem opozarja na situacijo v Zagrebu, kjer so deli muzejskih zbirk postali inte-
75 Arhiv NMS, akt 370/30 (5. 5. 1930).
76 Fotografije hrani INDOK center Ministrstva za kulturo pri Direktoratu za kulturno dediščino 
in so prvovrstni vir za preučevanje stanovanjske kulture. Cf. tudi Tina Košak, Slikarske zbirke v slo­
venskih gradovih. Pogled skozi »Steletov objektiv«, Kronika, LX/3, 2012, pp. 583–598.
77 Cf. Katja Mahnič, Josip Mantuani in moderni muzej. Prispevek k razumevanju Mantuanije­
vih prizadevanj za reorganizacijo Deželnega muzeja za Kranjsko, Zbornik za umetnostno zgodovino, 
n. s. LII, 2016, pp. 199–220.
78 Mateja Kos, Deželni muzej in status muzejev v Celju, Mariboru in na Ptuju, Argo. Časopis sloven-
skih muzejev, LIV/2, 2011, pp. 50–52. Za zgodovino muzejev in muzejstva cf. Jasna Horvat, Zbirke – 
predhodnice muzejev, Argo. Časopis slovenskih muzejev, XXXVI–XXXVII, 1994, pp. 15–18; Marjeta 
Mikuž, Pogledi na muzeje v dobi globalizacije, Ljubljana 2003; Lidija Tavčar, Zgodovinska konsti-
tucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije, Ljubljana 2003; Jože Hudales, 
Slovenski muzeji in etnologija. Od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja, Ljubljana 2008; Bojana 
Rogelj Škafar, Upodobljene sledi narodne identitete. Zbirka risanih zapisov učencev Otona Gre-
benca v Slovenskem etnografskem muzeju, Ljubljana 2011, pp. 30–36.
79 V zvezi s podržavljanjem muzeja med letoma 1919 in 1922 obstajajo v arhivu NMS obširna ko­
respondenca in drugi dokumenti.
80 Arhiv NMS, akt 137/20 (8. 5. 1920).
242
MATEJA KOS
gralni deli univerzitetnih inštitutov in so tudi financirani iz proračuna zagrebške 
univerze.81 Podobne načrte je namreč imel Zoološki inštitut ljubljanske univerze 
z zoološko zbirko muzeja, kar pa je Mantuani utemeljeno zavrnil.82
Razprave o statusu muzeja so se nadaljevale, nanj je še posebej vplivalo ustana-
vljanje novih muzejev. Zanimiva je misel Ivana Hribarja o relaciji med Narodnim 
muzejem in ljubljanskim Mestnim muzejem, kjer je prvi označen kot nemški in 
torej reakcionaren, drugi pa kot slovenski in napreden: »Hribar je za protiutež te-
daj ‹nemškemu‘, kot ga je razumel, Deželnemu muzeju želel postaviti ‹slovenski‘ 
muzej, ki naj bi zbiral ‚vse predmete z ozirom na Ljubljano, glede na vlogo mesta 
v duhovnem in narodnem smislu‘. Njegova namera je jasna: muzej mora pokazati 
slovensko identiteto ‚narodne in kulturne prestolnice‘«.83
Ustanovitev Univerze v Ljubljani, reorganizacija Deželnega spomeniškega urada 
in večletno urejanje statusa osrednjega državnega muzeja so zaznamovali dvajse-
ta in začetek tridesetih let prejšnjega stoletja. Vse troje je dobro dokumentirano in 
raziskano, kljub temu pa nekateri dokumenti iz arhiva Narodnega muzeja Slovenije 
nanje mečejo drugačno, jasnejšo luč. S pomočjo arhivalij so se nekoliko določneje 
pokazali odnosi med tremi pomembnimi ustanovami in njihovimi predstojniki, 
predvsem pripravljenost za sodelovanje in previdnost pri sprejemanju pomembnih 
odločitev. To pojasnjuje nekatere poteze, ki stroko zaznamujejo še danes.
 
Viri ilustracij: Narodni muzej Slovenije, Ljubljana (1–6)
81 Arhiv NMS, akt 79/20 (13. 3. 1920) in akt 168/21 (28. 4. 1921).
82 Arhiv NMS, akt 79/20 (13. 3. 1920).
83 Irena Žmuc, Mestni muzej za duhovno in narodno prestolnico Ljubljano. Ob 80­letnici ustano­
vitve Mestnega muzeja Ljubljana 1935–2015, Kronika, LXIII/2, 2015, pp.1–18.
243
ZUZ – LII – 2016
Art History Seminary, Monument Office and State Museum 
in the Period of Museum Directors Josip Mantuani  
and Josip Mal
 
SUMMARY
 
The first decades of the 20th century were the period when the present Department 
of Art History was founded, the field of work and responsibilities of the Monument 
Office of Slovenia broadened, and the status of the Carniolan Provincial Museum 
changed, turning it into a state (national) museum. Additional insight into these im­
portant events is provided by documents preserved in the archives of the National 
Museum of Slovenia.
 Even before the foundation of the Department of Art History (at that time the 
Seminar of Art History, also referred to as the Institute of Art history in some docu­
ments), the museum was connected in various ways with the University of the King­
dom of Serbs, Croatians and Slovenes in Ljubljana. The University, which was housed 
in the Provincial Mansion, lacked premises for all its faculties and departments, and 
the then Carniolan Provincial Museum put at its disposal its lecture room for lectures 
on art history and archaeology. It was here that the first professor of the seminar of 
art history, Izidor Cankar, held his lectures. Josip Mantuani, the museum’s director, 
was appointed part­time professor of archaeology and ancient art history in the same 
seminar in 1920. In that academic year, he gave lectures on the following courses: The 
cultural and ideational basis of ancient Christian art and On the small art and handi-
craft of the 20th century. Mantuani also lectured at the then Music Conservatory (now 
the Academy of Music).
 The cooperation between the museum and the university in the early 1920s included 
above all the use of the lecture room and the participation of the museum’s director in 
the study process. And it remained similar at the time of the later directors Dragotin 
Lončar and Josip Mal, with the difference that museum objects were provided to the 
university’s seminars for study purposes.
 The principal problem in the relationship between the two institutions was the mu­
seum’s fear of losing its status as a scientific institution, which it had held, at least in­
formally, as one of the oldest scientific institutions in Slovene territory until the foun­
dation of the university. Related to this situation, negotiations were held, first between 
the museum and the provincial government, and later in the new state negotiations 
about changes to the salary system of museum workers. The directors of the museums 
in Ljubljana, Zagreb, Split, and Belgrade sought to be on the same salary scale as uni­
versity professors. 
 The building of the Carniolan Provincial Museum (later the National Museum) 
also housed the Monument Office of Carniola (later the Monument Office of Slove­
nia), headed by France Stelè. Although the museum and office were separate institu­
tions, interaction occurred between them in various ways. Their activities were indeed 
244
MATEJA KOS
partly interwoven, although they were formally separated. Stele, for instance, medi­
ated in the acquisition of important objects and documents, as well as the execution 
of archaeological excavations, and the museum informed him on particular events, 
like the auction of the Szapary legacy in Murska Sobota.
 The foundation of the University of Ljubljana, the reorganisation of the Monument 
Office, and the protracted negotiations over the status of the central state museum 
marked the 1920s and early 1930s. These three developments are well documented and 
researched, but some documents from the archives of the National Museum of Slove­
nia show them in a different, clearer light. The archived documents reveal in greater 
detail the relationships between the three important institutions and their directors, 
especially their willingness to cooperate, and their caution in adopting important de­
cisions. And this also sheds light on traits that mark the discipline to the present day.
 
Translated by: Franc Smrke 
 
 
[Kos 2] Fran Tratnik, Josip Mantuani, olje na platnu, 70 x 54 cm. Ljubljana, Narodni muzej 
Slovenije, inv. št. N 6909 
ZUZ – LI – 2015
 
[Kos 6] Fran Tratnik, Josip Mal, 1931, olje na platnu, 70 x 54 cm. Ljubljana,  
Narodni muzej Slovenije, inv. št. N 6908