RAST - L. VIII, ŠT. 7-8 (53-54) DECEMBER 1997 ISSN 0353-6750 REVIJA ZA LITERATURO KULTURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA VSEBINA m str. UVODNIK Junaki volčjih noči 435 LITERATURA Poezija Osebi 438 Poletno jutro Zaliv 439 Živim Poletni dan Odsevi narave 439 Noč 440 Žalost Moje pesmi Zajezena divja smer 441 Na iskrem vraneu razpršen zenit Iz Gorjanskih legend 442 Bojani VVraber in življenjski radosti Dan spomina na mrtve 443 Legla sva pred šotor 443 Kam z zdrobljenimi koleni? Prevod Zbogom, Sizon 444 Spominjaj se Marija 445 Slovo Marije Stuart 445 Proza KULTURA NAŠ GOST Mladiči 448 Medalja 450 Cvetoči dolenjski halštat 468 Podarjeno mi je bilo iskanje 472 Anton Posti, dolenjski baročni slikar 480 Hodil po zemlji sem naši (Pogovor z dr. Marijanom Zadnikarjem) 488 DRUŽBENA VPRAŠANJA Za skladnejši regionalni razvoj Posavja 500 Internet in mesto 508 RASTOČA KNJIGA Reka Krka, naravna in zgodovinska znamenitost 514 RAST št.7- 8 (53-54) Milan MARKELJ Janez KOLENC Vlado GARANTINI Rudi ROBIČ Smiljan TROBIŠ Ladislav LESAR Magda K. HOČEVAR Stanka HRASTELJ Alfred de MUSSET (Prevod: Janez KOLENC) Pierre Jean de BERANGER (Prevod: Janez KOLENC) Bariča SMOLE Stane PEČEK Borut KRIŽ Tone GOŠN1K Ferdinand ŠERBELJ Marinka DRAŽUMERIČ Marjan RAVBAR Tomaž LEVIČAR Frane BUČAR ODMEVI IN ODZIVI Umetnik po milosti božji 524 France BERNIK Pojoče rožice 525 Rudi STOPAR Z Janezom Kolencem na mostu med nevidnima bregovoma 527 Ivan GREGORČIČ Mesto nad Bojico Jožeta Dularja 529 Tomaž KONCILIJA Gorjanci - Dolenjski zbornik 1997 531 Danilo BREŠČAK Novosti Dolenjske založbe 533 Franci ŠALI Prehrana v Velikem Nerajcu 536 Ksenija KHALIL Novomeška severna magistrala 537 Marjan DVORNIK Telekom Slovenije se spreminja 539 Boris ZIHERL GRADIVO ZA DOLENJSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON 545 Karel BAČER KRONIKA Avgust - oktober Peter ŠTEFANČIČ 554 Lidija MURN LETNO KAZALO 561 Peter ŠTEFANČIČ Naslovnica: Anton Posti: SV. ANTON Z DETETOM IN MATERJO BOŽJO, olje na platnu, 166 x 96 cm Blečji Vrh pri Trebelnem, p. c. sv. Antona Padovanskega JUNAKI VOLČJIH NOČI Pozna jesen se poslavlja, prihaja zima. To je čas, v najglobljih plasteh našega kolektivnega spomina zapisan s tesnobo in strahom pred temo, mrazom in lakoto, ki sparjeni s silami zla tiščijo v ledeni objem dobrotno zemljo in sonce, vire človekovega in vsakršnega življenja sploh. V ljudskem izročilu nosijo ti temačni poznodecembrski dnevi grozljiv naziv - volčje noči. Tema je navidez zmagala, požrla je sonce. A vendar je prav ta čas, ko “staro” sonce umre, tudi čas rojstva “novega ” sonca. Po zimskem kresu se noči, četudi še vedno dolge in mrzle, le začnejo krajšati, sonce počasi pridobiva na moči, zato je prav tako globoko kot strah v našem kolektivnem spominu za ta čas zapisano tudi veselo upanje: sonce se dviga iz teme, zbudila se bo pradavna moč rasti in življenje bo znova klilo. Rojstvo novega sonca, rojstvo Boga, rojstvo novega leta, obeti novih rasti, to so ozadja, morda že pozabljena in potisnjena v nezavedno, na katerih vznika božično in novoletno veselje, ki prav tako zaznamuje ta čas, v katerem prihaja med vas zadnja letošnja dvojna številka Rasti. Kaj ni navsezadnje vse naše življenje takšno prepletanje teme in svetlobe, strahu in upanja, veselja in potrtosti? Če se ozremo po mrazovih, ki ta čas vlečejo čez polja kulture, nam je lahko tesno pri srcu. Ledena logika tržne miselnosti rojeva “povampirjeno fiskalno vizijo naše prihodnosti" (izraz iz protesta Društva slovenskih pisateljev) in pripravlja dodatna obdavčenja knjige in avtorskega honorarja. Namesto da bi opustili še sedanjih 5 odstotkov prometnega davka na slovenske knjige, revije in druge kulturne publikacije, pripravljajo tem posodam duha dodatnih 15 odstotkov več davčnih obremenitev. Tako in tako predrage knjige in revije bodo še manj dostopne vse plitvejšemu žepu povprečnega Slovenca. Enaka logika diha ledeno sapo za vrat ustvarjalcem izvirnih del; že tako prepogosto mizerni avtorski honorarji bodo ustvarjalcem dodatno skopneli v rokah, saj naj bi se drastično zmanjšal neobdavčeni del normiranih materialnih stroškov, kar seveda pomeni, da se bo krepko povišala obdavčitev honorarja, prizadeti bodo tako naročniki avtorskih del, ki si bodo težje privoščili sodelavce, kot avtorji sami. Da vse to lahko zaviralno vpliva na izvirno ustvarjalnost, ni težko ugotoviti. Če bo zmagala ta protiustvarjal-na logika, se bo kulturna zima vlekla, vlekla, vlekla... In vesela upanja? Tudi ta so. Ljudje še pišejo, skladajo, oblikujejo, ustvarjajo, in to bodo počeli tudi naprej. Vsemu navkljub. Dokaz je navsezadnje tudi ta številka Rasti. V zavesti širše javnosti, ukrojeni po meri množičnih medijev, sicer “sanjske ” dosežke dosegajo drugi in drugačni junaki tega časa, dobro plačani in z vseh strani podprti gladiatorji belih aren, športnega parketa in stez ter estradnih desk. A junaki so, četudi skriti in neslavljeni, tudi pisci, likovniki, publicisti, kulturniki, razumniki, da, tudi ti, katerih dela prihajajo k vam na teh straneh Rasti. Nič razvpiti, nič medijsko sanjski, malo znani, a vendar so! Tu so, da nam presvetlijo volčje noči z radostjo ustvarjanja, bivanja in upanja. Milan Markelj ANTON POSTL SV. TROJICA KRONA MARIJO olje na platnu, 188 x 122 cm; Tržišče, župnišče LITERATURA Janez Kolenc OSEBI Iz sanjskih želj sem srkal kri in rast iz zemlje, ki živi, drhteč zdaj plujem v nek pristan, zdaj bom dozorel darovan. Iz žene bil sem se rodil in z ženo svojo strast varil, da sem slepel, zdaj ves ožgan sem človek s slutnjo le dognan. Mi moškost trgala je ude, zavrelost kuhala me v žganje, zdaj muči želja me - iskanje. Sin s te zemlje, ki se odeva s tem, kar minljivost razodeva in me spreminja v mir iz grude. POLETNO JUTRO Pramen luči v mrak tišine, že svetloba sence plete. Potok vidi se v globine, sonce nad gozdovi cvete. Kamen, v molku živi kamen, v njem zatrti vzdih ječanja. V polju grm kleči na samem in v višine se zaganja. Potok, v jelšah skriti potok, struga v deblih mu prikrita, kraj potoka senčen otok, v njem pa vrb samotnih kita. In svetloba se razrašča, naglo skozi senco raste, ob svetlobi mračna kašča, ki žuželke v sebi pase. Moj pogled je kot posoda, jelša mračna v njej se senči. Senca globlje v temo gloda, rahel veter jo krivenči. Pasejo se krhke sence, rosno travo grizejo in ko sonce vžge lestence, sence v vetru begajo. LITERATURA Rast 7 - 8 / 1997 Vse se na valovih ziblje, rast, begotna senc menjava, misel slepa pa kot tiplje, ker ne ve več, kam, kje tava. Živo - mrtvo je vseeno? Svetlo - temno se le spaja? Je sproščeno že dušeno, ko se v temi luč poraja? Veter pa semena trosi kamor koli in kjer koli, v ho s ti gob nabrekli trosi za kjer koli, kadar koli. Še petelin na gnojišču v svetli pesmi se razdaja, jaz pa molim kot v svetišču, ki vsak dvoma mrak razkraja. V časih teh vse dozoreva, plod pa nosi v sebi seme, s streho sinjo se odeva, sonce vtaknjeno mu v sleme. So sprostili se cvetovi, trave zrelost so opile in čeljusti so s plodovi plodnosti se razklenile. Človek ni več le človeški, žarek, senca, cvet pojoči, pesmi so mu kot oreški, stvarstvu se ponujajoči. Vlado Garantini ZALIV Rudi Robič LITERATURA Rast 7-8/1997 Morje, tu je konec tvoje moči, razbliniš se v beli morski peni, pohlevno poležiš pred mojimi nogami v nežni plivkajoči mivki in se spočito odkotališ brezbrežni sinjini naproti. Čakam te spet in spet, v' šepetajočem drobirju srkam vase srebrnikasti, dišeči pršec in s pogledom jezdim na tvoji vihrajoči grivi. ŽIVIM POLETNI DAN Posrkam vse barve Razprt srebrni lokvanj do zadnjih nians, nad vodico. svetlobo sonca asimiliram Svilnat pajčolan meglic. v zelenilo svoje biti, Deviško čist metulj, z dehtečim pelodom polnim bleščeči dan, nabrekloplodnico dneva, drhti z rožnatimi krilci žejni rilčki srkajo opojno medičino, nad polji, travniki in griči. omamljen s pesmijo ugasnem v noč. JESEN vrtinči ODSEVI NARAVE zlatorumene liste. Utrinek zvezde. POMLAD prebuja zelene žile drevja Črni štrclji vej. in bistri duha. Plamen reže borov gozd. Let ptic v neznano. Brin in jagode. Brinjevke v zavetju. Veter v kozolcu - vonj po brinovcu. zapuščenega doma strune uglaša. Brhka devica je našla deteljico - Vino. Sedmina. štiriperesno. V črno odeta žalost in bolečina. POLETJE diha, zemlji daje moč, ljudem ZIMA razgrinja duševno silo. bele štrene v poljani. Izgubljene sledi. Bobnenje valov - skrivnostna Hripov lajež psa. govorica morja. V staro hišo otroštva se vrača tujec. Ranjeno drevo toči lepljive solze - Venci na parah. smolasti balzam. Blagoslovljena voda. Smiljan Trobiš NOČ Zvezde sijejo, kot da niso one same, kot da je Bog oči pripel na nebo, skozi njih pa poslaI žarke zame, da mi je ob njihovem siju mirno, mirno. Mislim, da se počutijo tako varne, ko jih nosi neznana moč, mislim, da so lahko še celo same, kot jaz, ko gledam v to čudovito noč. Zvezde me učijo gledati čez stvari, saj ko te minejo, zaupanje ostane in njihov sij še nekje žari. Saj smo vsi le sad neskončne milosti, med vsem nebivajočim izbrani za življenje in bivanje s svojina angeli. ŽALOST Žalost je v duši in na srce ti lega mrak, ko se ti življenje zruši in spoznaš, da si - bedak. V svojih našli črni ruši strašne grehe prepoznaš, piješ blatnico - saj v suši pražen je vsak vodnjak. Tako na tleh z Jobom tožiš, ne veš, si Peter edi lškarijot, nekdo v tebi solze toči... Še ni dovolj. Kot črv plaziš se domov v zadnji kot in moliš. Nekdo v tebi solze toči... MOJE PESMI Veter ziblje moje pesna, kakšno odpihne tu pa tam, kot molitvi je besedam dovolil, da gredo na ono stran. LITliRATURA Pesmi kakor Bogu zvest Rast 7 - 8 /1997 sem se dal pijan, da po čisti blagi cesti 440 potujem tudi jaz - na ono stran. In vžge se ogenj, vžge se val strasti in sence obenj kakor val milosti zabobnajo na boben besede nove jasnosti. Ladislav Lesar ZAJEZENA DIVJA SMER LITERATURA Rast 7-8/1997 Obstal je um in briga je zašla Modrina nežnega neba odpira pot in molk teme se mi zajezi v kri Trpljenje pa je v večnosti zašlo Počakaj brat na večno pot neba in vrni mit trpljenja spet nazaj da vem do kod j e tvoja zvezda šla od radosti do upanja pekla Kot ocean me morje ukroti in sreča pride kakor nežni val in mrzla groza v nič se spremeni Ubij me kamen z morjem me umij Pomladi smrt naj znova se rodi kot morska pena tistih rajskih dni Goli otok, 28.7.1997 NA ISKREM VRANCE RAZPRŠEN ZENIT (Hibi) Tišina zaobjeta v molk in smeh ki v sreči se kroti in vsa vihrava kot pomlad priteče in se razprši Na iskrem vrancu oddivja in išče zemeljski zenit Nekje na poti do neba se tanjša sled In spet jo najdem kot odmev zgosti se molk V molitev sili skrhan jok kakor razdražena človeška vest Mladost in njen črnikasti oblak prijadra vame kot nemir in več ne vem zakaj je smrt in rojstvo v nič se spremeni Ladislav Lesar IZ GORJANSKIH LEGEND Jeleni na Gorjancih srh strasti Popušča breg in encijan umre Dosegam palico popotovanj in luna je čarovniški brevir Kostan ji luščijo se s košenic Zaplemba zla mi leze v temno kri in Bog ničvrednic znova se rodi in angelsko čaščenje skozme gre Krvavi kamen pije jutra kri Jesen me nosi v škratov pajčolan Od gore sem kjer moj malik stoji je Kristus svoje sanje razprodal Čarovnice s peščeno radostjo trpinčijo drobovje do neba in tiha leska raste v bregu zla in vsa podgorska kri se lesketa Nevesta mojih sanj se spremeni Razhodim pot skozi češminov grm in sije zvezda jutranjo temo in išče potok svojo davno sled Legenda stopi vame kot nemir Ubije me skrivnostna sreča kač O bajke davnih nič nižin in bajke zakopane v nič spomin Jeleni na Gorjancih so izvir in angel z voščeno praprotjo Graščina davnih prednikov temni Vzbrstela znova je tlačanska kri BOJANI H RABER IN ŽIVLJENJSKI RADOSTI Nemir kot veletok Potem je dan in jutro se spočne se spremeni in mladi smeh privre in reka umre na dan LITERATURA Mladost je ranjena O reka vrni čas od nemoči nekdanjih dni Rast 7-8 / 1997 in mrtva roža v grozi Zaupaj mi skrivnost 442 onemi zakaj je ni Magila K. Hočevar DAN SPOMINA NA MRTVE Prva novembrska noč. Topla, spokojna in tiha. Gledam temo. Poslušam tišino. Tema rdeče žari v čast spominu nanje, ki jih več ni. Tišina zlovešče doni v mojem srcu. Izguba boli! Tema in tišina. In spomin, ki živi še dolgo potem, ko plamen dogori, ko roža oveni, ko bolečina otopi. Stanka Hrastelj LEGLA SVA PRED ŠOTOR Legla sva pred šotor. Prinesel si gozdne sadeže. Jedla sva jih, kot da jeva poslednje. Iz oči v oči sva trgala zadnje tople jesenske ure. Med nama dve konjenici, dve legendi, zmagi, ki sta izvirali ob najinih glavah, kadar sva legla. Naplavljalo te je vame. Ljubezen mi je polzela med prsti, nato proti vrhu, na kolena, boke, rame in okoli vratu, v usta, do dna, do ročajev... Bruhnila sem to reko, vso to ljubezen, skozi oči... KAM Z ZDROBLJENIMI KOLENI? Poljub se je prežgal skozi bluzo... Odkrušek iz mojega življenja: "Prišla in otrpnila. ” Nikdar te ne bi smela gledati -od blizu. Da, znova se priplaziš, ne da bi kaj rekel, mi od zadaj vzameš dih in trpinčiš mojo košuto, zapečatiš vse stavke, ki bi ti jih izrekla, posadiš jih na vrtiljak v moji glavi, besede nikdar ne dospejo trezne do mojih ust; zdi se kot bi vse življenje jedla samo rože in tigre... Kam - z zdrobljenimi koleni, z razmočenimi okornimi gibi, kam gola glava v zavetje??? Alfred de Musset Prevod: Janez Kolenc Alfred de Musset (1810 -1857) romantični pesnik, pripovednik in dramatik ZBOGOM, SIZOI\ Sizon, zdaj zbogom, roža plavolasa, ki si ljubila me le nekaj dni; slast, trajajoča v svetu najmanj časa, prečesto sled najglobljo nam pusti. Kaj veš v trenutku zdaj, ko te zapuščam, kam zvezda blodnih vleče me, bogve, v slovesu vendar, mala, se prepuščam, blodeč, se ve, proč, proč, čim dlje. dreni in na ustnicah še mojih vroče poljub mi, ljubka trapica, gori poslednji: med rokami čelo vroče je pravkar, mala, še ležalo mi. Si čula mi srce, kako je bilo, in tvoje vriskajoče je bilo, a vendar grem, ti moje malo, milo čim dlje samo, bolesti žgo. Hi, konj - bo sedlo kmalu osedlano, otrok, da mogel bi na pot svojo odnesti tvojo glavico pretkano, ki mi je odišavila roko. Smejiš se le, hinavka mala, o mala, kot bežeče nimfe mik, a vendar bova, ljuba, se razstala, čim dlje, vsak hip, moj srčni utrip. Kaj čara dala si in bolečine, otrok ti nežni, v nežno mi slovo, pijaniš me, iz solzne raztopine srce zrcali tvoje se toplo. K življenju tvoj pogled me kliče, še umirajočega bi tak tolažil me, a vendar me oditi, draga, miče, čimprej, čimdlje, v očeh solze. SPOMINJAJ SE Na Mozartovo muziko Ko plaha zarja soncu dvor odpira čaroben v jutru, se spominjaj me; spominjaj se, ko noč si pot utira in sanjajoči krila se zlate. Na klic radosti, ko srce vztrepeče, noči sanj sladkih, v senco nje vabeče, LITERATURA ~ ■ i / cu/ v dnu gozdov Rast 7-8/1997 šepet glasov: 444 Spominjaj se. Alfred de Mussci se spominjaj, ko me bo ločila od tebe zla usoda za vselej. Ko bol, pregnanstvo, leta zla ranila mi bodo to obupano srce. Ljubezen trpko sanjaj to in nje slovo, kdor ljubi, čas ločitve ni mu v zlo. Vsak utrip srca naj šepeta: Spominjaj se. Spominjaj se, ko večni mir uspaval pod hladno rušo strto bo srce; spominjaj se, ko cvet bo vztrepetava/ v samoti, ko na grobu se odpre. Ne boš me videla več, a duša neumrljiva bo v vračanju ti sestra dobrotljiva. Čuj iz noči glas, ki ječi: Spominjaj se. MARIJA Na pomlad roža se smehlja v gozdovih, preden cvet odpira in v dihu prvega zejira tako skrivnostno šepeta. Ko v steblu sveža in lahka začuti, da se cvet odpira, v osrčje zemlje od nemira v veselju, želji trepeta. Tako ko ustnice odpre Marija, drage in sladke, in modre ji oči pojo. V sozvočju z lučjo, se mi zdi, da njena duša vsa drhti se dvigajoča pod nebo. Pierre-Jean de SL O V O MA RIJE S TU A R T Beranger Prevod: Janez Kolenc Francoska, zbogom, domovina, ki sem vzljubila te tako, v slovesu smrtna bolečina, mladost zibala si ljubo. LITERATURA Rast 7 - 8 / 1997 Za rodno tebe sem sprejela, kako v izgonu zdaj trpim, kako Marija je ihtela, le čuj, ohrani vsaj spomin. Picrre Jean «UM»*Mr VKOR 1: HlttOMA TT BOdOTOOlA R A Z I1 K A V E D 135BUTATlOM ES IV. J MAK I JAN ZADNIKAR KOM AN S K'A STIČNA STIČNA A !/firOQUK KOMANE LJUBLJANA IV57 NAŠ GOST Rast 7-8 / 1997 področju umetnostne zgodovine in 27. maja 1997 sprejem v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Dr. Marijanu Zadnikarju, ki nam v pisnih odgovorih na zastavljena vprašanja brez dlake na jeziku odkriva marsikatero podrobnost iz svojega osebnega in službenega življenja, želimo, da bi mu letošnji Janžev dan prinesel še dosti zdravih in trdnih let. - Za začetek najinega pogovora, za ogrevanje, mogoče nekaj besed o vaših prednikih, s katerim ste vsaj po materini strani tudi vezani na Novo mesto, na katerega ste ohranili, tako upam, prijetne spomine iz otroških let. "Vidim, da ste res temeljito prebrali knjigo mojih spominov Z mojih poti iz leta 1991, da ste mi lahko zastavili vsa ta vprašanja. Za začetek ste kar prav zapisali: po očetu sem Ljubljančan, po mami pa Novomeščan, a se zato nimam za razklano osebnost. Medlo svetlobo zakajene petrolejke sem morda zaznal 27. decembra 1921 ob 20.15 v Zurčcvi trgovski hiši nasproti rotovža, ki se je s sedmimi okni v nadstropju prav malomeščansko bahato razkazovala na Glavni trg in je imela številko 94. Mamin oče, Janez Nepomuk Zurc, je bil trgovec z manufakturo in bratranec imenitnejšega Josipa Zurca - Štembuija, po smrti maminega očeta leta 1 897 tudi njen jerob in njena imenitna poročna priča. Koliko mladostnih spominov je mojo mamo Hani vezalo na Novo mesto, ki jih še leta potem, ko smo se za stalno preselili v Ljubljano, nikoli ni mogla preboleti. Mamimo in mojo rojstno hišo je vdovela stara mama kmalu po prvi vojni prodala trgovcu Ivanu Šmalcu, ki pa jo je v obnovitveni vnemi strahotno iznakazil. Namesto poprej strme skodlaste strehe je dobila položno iz cementnih zareznikov, pročelje seje poskušalo razkazovati v zakasneli in zidarsko razumljeni secesiji in čez notranje dvorišče smo z vrta, kar se spominjam, hodili kar po zibajočih se lesenih hodnikih, ker je 'bogatinu’ zmanjkalo denarja za zidane. V prodani hiši si je stara mama Polona, rojena Mišič iz Češče vasi, izgovorila dosmrtni kot, kjer sta skromno živeli s sestro Barbo do smrti obeh med drugo svetovno vojno. V dolgo sobo z enim samim oknom smo prihajali za kakšen dan na obisk in v njej smo vsako leto doživljali svete večere, ki so se mi z dreveščkom in jaslicami za vse življenje vtisnili v dušo. Pozimi smo se otroci sankali po Florjanovem trgu vse do Sokolskega doma in na kapiteljskem Marofu, poleti pa smo se v Krki kopali v Ragovem logu. Dobro sc spominjam družine Stepišnik, ki je stanovala v pritlični hiši ob našem vrtu, pa na oglu Papeževih deklet, Moretov, Gromovih in Prežljevega Jožeta. Kadar zdaj pridem za kakšno uro v Novo mesto, z bridkostjo ugotavljam, da to ni več idilično mestece iz mojega otroštva in da nikogar več ne poznam." - Ko ste v šolskem letu 1940/41 vpisali študij umetnostne zgodovine, ste v seminarju našli knjižničarja, Novomeščana Jožeta Gregoriča, kije ravno v teh letih poglobljeno študira!gotsko arhitekturo in odkrival skrivnosti novomeške kapiteljske cerkve. "Jožeta Gregoriča se dobro spominjam. Ko sem kot bruc prišel v umetnostnozgodovinski seminar, je bil že stara bajta, kakor smo tačas imenovali študente, ki nikakor niso mogli ali upali zaključiti študija. Tudi njega je prof. Stele večkrat vabil, naj pride izpit 'naredit’, a ga je zaman čakal. Pa je Gregorič veliko vedel in znal. Menije dajal osnovne nauke o domači gotski arhitekturi, o razvoju S p. Ansclmom Dimicrom, najboljšim poznavalcem cistercijanske arhitekture, leta 1968 v Malsu na južnem Tirolskem NAŠ GOST Rast 7-8 / 1997 njenih rebrastih obokov, skupaj sva obiskala marsikatero dolenjsko cerkev in študirala arhitekturne detajle. Leta 1941 sem ga obiskal tudi v Novem mestu. Razkazoval mi je svoja odkritja na Kapitlju in z očetovim fotoaparatom na meh sem vse fotografiral, kot bi bil odkrival Ameriko. Gregorič je stanoval pri stari teti v pritlični hišici na Bregu pod Kapitljem. Zaradi množice knjig in preperelega poda, ki se je grozeče upogibal, sem s strahom pričakoval, kdaj se bo vse skupaj po strmih pečinah zapeljalo v Krko, čeprav takrat še nisem imel sedanjih slo kilogramov. Na našo srednjeveško arhitekturo je imel Gregorič za tisti čas že zelo zrele poglede. Škoda gaje, daje v vojnem dogajanju leta 1943 tako zgodaj odšel. Njegovo delo o srednjeveški cerkveni arhitekturi v Sloveniji do leta 1430, ki je izšlo s Steletovimi dopolnitvami leta 1951 in v ponatisu 1994 v Rasti, še zdaj s pridom in zlasti s spoštovanjem uporabljamo." - Po uspešno zaključenem študiju, ki ga je prekinila internacija med drugo svetovno vojno, ste se I. novembra 1947 zaposlili kot asistent konservator - pripravnik na Zavodu za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov inprirodnih znamenitosti Slovenije, in sicer “zaradi sodelovanja pri umetnostno - topografskem proučevanju kočevskega okraja Skupaj z dankam Troštom, upokojenim ravnateljem iz Ribnice, in Jožetom Kregarjem, študentom arhitekture, ste popisali spomenike cerkvene umetnosti v kasneje zaprtem območju Kočevske. Takrat zbrano “Gradivo za umetnostno topograf ijo Kočevske"je v knjižni obliki izšlo leta 1968, leta 1990pa ste znova obiskali te kraje. "Prav letos mineva natanko petdeset let, kar sem se kot umetnostni zgodovinar in asistent-konservator pripravnik zaposlil v takrat še edinem in kasneje osrednjem slovenskem spomeniškem zavodu. Po Steletovem predlogu sem moral za nekakšen sprejemni izpit ali ognjeni krst za svojo namestitev na zavodu na terenu zbirati gradivo o kočevskih umetnostnih spomenikih, kolikor jih je po medvojnem pustošenju še ostalo. Z Jankom Troštom in Jožetom Kregarjem (oba že pokojna) smo v nemogočih razmerah hodili s kolesi po kočevskih vaseh. Mnoge cerkve so bile porušene, večina pa je le še stala. Poleg arhitekture smo v njih ugotavljali še neznane stenske slikarije in bogato baročno opremo. Nekaj smo jih v tisti topli jeseni 1947 popisali, posneli tlorise in jih fotografirali. Po našem odhodu pa se je z njimi zgodilo najhujše. Podivjani politični oblastniki so po letu 1950 pod okriljem Ivana Mačka - Matije dali zravnati z zemljo mnogo še povsem ohranjenih cerkva, da bi ustvarili podobo boljševiškega raja. Res je bila očarljiva. To se ni dogajalo kje med ljudožerci v centralni Afriki, temveč v najnaprednejši družbeni ureditvi v srcu Evrope. Kakšen zločin in kakšna sramota! Konservatorji smo bili ob takem vandalskem početju brez moči, saj nas nihče niti poslušal ni. Nihče ni nikogar klical na odgovornost, pač po načelu, da vrana vrani ne izkljuje oči. Kakšna sramota in nemoč je legla na naše delo! In v taki službi naj bi se bil dobro počutil? Tiskano Gradivo za umetnostno topografijo Kočevske, ki sem ga uspel izdati leta 1968, je domala vse, kar je po rdečem barbarstvu ostalo od kočevskih umetnostnih spomenikov. Pa so ob najnaprednejši spomeniški zakonodaji že sploh koga klicali na odgovornost za vse te zločine? Menda niso vsi mali bogovi, neomejeni, a duhovno zelo orne- NAŠ GOST Rast 7 - X / 1997 jeni oblastniki v nekdanji Mačkovim že pomrli? Sicer pa v nepravni državi tudi za povojne množične poboje slovenskih ljudi še nihče ni odgovarjal pa bo za stare cerkve? Kakšna naivnost!" - Na zavodu “z dolgim imenom ” ste si kot konservator “razdelili ” Slovenijo z Novomeščanom Dragom (Ivanom) Komeljem, ki je kot umetnostni zgodovinar prišel na Zavod tri leta za vami. Vse do vašega odhoda v pokoj sta bila službena kolega, vi ste imeli na skrbi Štajersko s Prekmurjem, slovenski del Koroške in Koprsko, Komeljpa nekdanjo Kranjsko in Goriško. "Z Novomeščanom Dragom Komeljem sva bila sicer oba internirana v Gonarsu, a sva se srečala in osebno spoznala šele, ko se je leta 1945 vpisal na univerzo, v zavod pa je prišel tri leta za menoj. Tako sva postala kolega in kmalu tudi prijatelja. Kot konservatorja sva si razdelila Slovenijo tako, kakor ste povzeli iz mojih spominov. Tako je za Dolenjsko skrbel Drago, a mene ni napodil, če sva se srečala ob kakšnem dolenjskem umetnostnem spomeniku, ki je oba zanimal, kakor denimo v Stični, ki je krepak zalogaj za kar več umetnostnih zgodovinarjev. Imel je silno dober spomin in široko zanimanje, rad pa je bil malce skrivnosten in do vsega zelo kritičen, tako da celo samemu sebi včasih ni verjel. Za vso Dolenjsko je imel zbranega ogromno umetnostnega topografskega gradiva z mnogimi novimi spoznanji, ki pa jih je, žal, obdržal zase in jih vzel s seboj v mnogo prezgodnji grob (1985), ker mu pisanje knjig ni preveč ležalo. Z velikim uspehom se je že med študijem lotil raziskav dolenjskih gradov, v svojem nemiru je potem presedlal na gotsko arhitekturo, ki jo je obdelal tudi za doktorat, jo spet opustil in se za krajši čas oprijel fresk, nazadnje celo numizmatike, ves čas pa je bil vnet za knjige, tako da si je ustvaril menda največjo zasebno strokovno knjižnico v Sloveniji. Sam sem poskušal na svojem delovnem področju reševati slovenske umetnostne spomenike, kakor mi je velevala vest in nalagala tudi spomeniškovarstvena zakonodaja. A le redkokdaj s polnim uspehom in v osebno zadovoljstvo, saj sem imel proti sebi vse, od partijskega sekretarja in zvijačnega kaplana do farovške kuharice in celo do lastnega tovariša ravnatelja, ki se je bal lastne sence. Od samih neuspehov in porazov pa je težko živeti. Zato sem se vedno bolj zatekal v varnejše zavetje čiste umetnostne zgodovine, za kar sem končno tudi študiral. Vendar o tem kaj več kasneje." - Ko je bi! Drago Komelj pri vojakih, ste morali prevzeti tudi njegovo delovno področje, tudi Dolenjsko. Takrat sta morala z ravnateljem zavoda Edom Turnherjem sodelovati pri odločitvi o tem, ali je res nujno odstraniti cerkev sv. Ane na Grabnu pri Novem mestu in na njenem mestu zgraditi vodni zbiralnik. "To je bil le eden mojih manjših neuspehov, razočaranj in bridkih spoznanj. Z ravnateljem sva res šla na Graben pri Novem mestu zaradi tamkajšnje cerkve sv. Ane, ki naj bi jo porušili in ravno na njenem mestu zgradili vodni zbiralnik. Takoj mi je bilo vse jasno. Ne samo to, da za rušenje cerkve, kar je terjal nekakšen upravnik, iz terenskih razlogov ni bilo prav nobene potrebe, temveč daje šlo le za umazano igro. Kot konservator naj bi bil jaz samo strokovno požegnal to, kar so domači partijski funkcionarji skuhali pri večerni kavici in pri šahu, da mora cerkev iz tega okolja pač izginiti, njeno baročno opremo bodo pa 'kulturno’ spravili v bližnjo Smolenjo vas. Tako bo v Sloveniji spet Ob znamenju na Viru pri Stični leta 1970 NAŠ GOST Rast 7 - 8 / 1997 vsaj ena cerkev manj. In v ta voz je bilo treba pač vpreči spomeniško službo, da bo vse v skladu z zakonom. Ne morem zapisati, kaj sem si takrat (ne prvič) mislil o spoštovanem tovarišu ravnatelju strokovnega zavoda, ki je za vso stvar vedel že prej in je zato ves čas molčal, le igro je bilo treba odigrati do konca. Grenak okus pa se mi je vedno bolj nabiral v ustih, toda živeti in preživljati družino je bilo treba." - Leta 1950 ste začeli s proučevanjem romanske arhitekture, ki je bila takrat slabo raziskana. Posvetili ste ji obsežno doktorsko disertacijo, ki je leta 1959 izšla tudi v knjižni obliki, do leta 1982 pa je število spomenikov iz te naše najstarejše stilne dobe tako naraslo, da ste jih ponovno predstavili v obsežni knjigi. "Zaradi samih porazov in neuspehov, kakor jih je doživljala spomeniška služba in z njo jaz kot povsem nemočni konservator, ne le na Grabnu pri sv. Ani, temveč še mnogo hujših na Kočevskem, ob sistematičnem ideološkem podiranju znamenj in kapelic, na Ptuju v zvezi z minoritsko cerkvijo, v Poljanah nad Škofjo Loko, v Spodnji Vižingi v Dravski dolini in še marsikje, le berite moje spomine, da posebej ne omenjam dolenjskih gradov, se je v meni nabiralo vedno več pelina. Spraševal sem se, ali sem zato študiral najlepšo znanstveno stroko, da me bodo imeli za norca partijski sekretarji in tudi kdo z nasprotnega brega. Beg v umetnostno zgodovino je bil zame edini izhod, če sem hotel ostati samemu sebi zvest. V množici umetnostnih spomenikov, ki so se kljub temu, da nismo Francija, Italija ali Nemčija, in kljub mnogim neprijaznim zgodovinskim usodam ohranili na Slovenskem, vse od slikarstva, kiparstva in umetne obrti do arhitekture, sem izbral prav to slednjo, ker je najbolj neposredno zvezana z zemljo, na kateri se je ohranila, saj je izraz vsakršne zmogljivosti naših ljudi in zato ena bistvenih sestavin pojma - domovina. Pa še celo stare arhitekture, cerkvene in posvetne, je iz tolikih stoletij preveč za enega človeka in za eno samo življenje. Kakor se je povsod in vedno v življenju treba omejevati, sem se tudi v raziskavah domačega historičnega stavbarstva omejil le na najstarejšo ohranjeno cerkveno arhitekturo iz obdobja romanike, nekako od 11. do 13. stoletja. Privlačila meje zato, ker je v sebi precej zaključena in ni bila še skoraj nič raziskana, saj nerad hodim drugim po petah in pobiram ostanke. Po prvih uspehih, ko so se začeli raziskani spomeniki množiti in se sami urejati v tipološko zaključene skupine, sem romansko arhitekturo na Slovenskem prijavil tudi za temo svoje doktorske disertacije, ki sem jo pred imenitno komisijo (F. Stele, I. Cankar, M. Kos, .1. Klemenc, S. Mikuž) uspešno obranil leta 1955 in je leta 1959 izšla tudi v knjigi. Romanika me je potem spremljala vse življenje. Posvetil sem ji mnoga strokovna potovanja po Evropi, seveda ne z državnim denarjem, saj so dobivali štipendije le “naši”, mnogo razprav doma in v tujini in leta 1982 izdal še zadnji, celostni knjižni obračun z več kot 200 raziskanimi spomeniki." - Pri raziskovanju naše romanske arhitekture ste se srečati še z enim Novomeščanom, arhitektom Marjanom Mušičem, ki je v petdesetih letih vodil Inštitut za proučevanje domače arhitekture na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Z njim sta tudi sodelovala pri prvih raziskavah stiške-ga samostana. "Temu mojemu raziskovalnemu delu, ki je končno pomenilo tudi razvid spomenikov, je bil tovariš ravnatelj Edo Turnher v duhu takrat NAŠ GOST Rasi 7-8/1997 edino zveličavne parole 'kramp in lopata’ vsaj sprva izrazito nenaklonjen. Omehčal seje šele, ko sva se s prof. Marjanom Mušičem, ki je bil tačas zavodov zunanji referent za arhitekturo, leta 1950 dogovorila za sistematične raziskave stavbne zgodovine stiškega samostana, zlasti še njegovega prvega, romanskega obdobja. Mušič je bil v obojnem pomenu besede velik gospod, kulturen in velik estet, osebno zelo občutljiv, jaz pa še strašno majhen zelenec. Tako sem se sprva sončil v njegovi senci, kasneje pa sva vrsto let prav lepo sodelovala in se medsebojno dopolnjevala. V Stično je leta 1950 pripeljal več svojih študentov višjih letnikov arhitekture, s katerimi smo preplazili vsa podstrešja, merili, risali in fotografirali, jaz pa sem polnil zvezke svojih popotnih zapiskov. Samostan je bil tačas zelo ubog in utesnjen, ves prestreljen od vojnih dogodkov. Vsak dan smo se vozili z vlakom iz Ljubljane, ker nas ni mogel sprejeti pod streho. V njegovih širnih prostorih sta bili kar dve šoli z internatom in na oknih nad križnim hodnikom so se sušile dekliške hlačke. V šolski kuhinji smo dan za dnem natepavali makarone, da pri celodnevnem delu nismo omagali. A kljub vsemu je bilo lepo, saj smo bili mladi in je bilo v nas navdušenje in vsaktero upanje." - Samostan Stična vas je “osvojil ’’ za vse življenje. Z njim ste začeli svoje znanstveno delo, ko je leta 1957 izšla pri SAZU prva razprava, njegovi arhitekturi je bila dvajset let kasneje posvečena vaša enaindvajseta samostojna knjiga, leta 1988 ste predsta vili samostanski križni hodnik, dve leti kasneje pa ste oh praznovanju Bernardove 900 - letnice posvetili samostanu samostojno monografijo. "Resje: Stična je postala moja prva strokovna ljubezen kar za vse življenje. Za svojimi častitljivimi zidovi še danes skriva marsikatero stavbno uganko, kije še po pol stoletja raziskav, razkopavanj, nemira in poglobljenega študija, tudi primerjalnega, še nisem uspel rešiti. Tako lepo ste našteli vsa moja dela, ki sem jih posvetil Stični, tej moji prvi ljubezni, da skoraj nimam kaj dodati. Omenim lahko samo še to, da bo stiška opatija drugo leto praznovala 900-letnico ustanovitve svojega reda in 100-letnico, kar je bila po cesarjevem razpustu v 18. stoletju kot samostan leta 1898 obnovljena. Za jubilejni zbornik, kije v pripravi, sem prispeval pregled, kako so zorela spoznanja o najstarejši stiski arhitekturi, in še svoje polstoletne spomine na Stično, saj me z menihi, zlasti še z opatom Antonom, veže tudi iskreno človeško prijateljstvo. V množici vsega, kar bi se dalo o Stični povedati, sem seveda povsem pozabil omeniti, zakaj je Stična tako imenitna in že dolgo vrsto let tako blizu mojemu srcu, kakor bi sc izrazil veliki Plečnik. Stična namreč z arhitekturo svoje redovne cerkve, romanske triladijske slopne bazilike iz sredine 12. stoletja, ni le najpomembnejši spomenik naše romanske arhitekture, temveč ima v zgodnji arhitekturi cistercijanov v vsej Evropi kot njena prava inkunabula izredno vidno mesto. Posebna je kot necistercijanska cistercijanska cerkev ravno v svoji arhaiki. Ne vem, ali je z njo Slovenija že takrat hodila povsem svoja pota? Lahko smo veseli in ponosni, dajo imamo. Pa je bila pol stoletja v javnosti politično nezaželena, ker ni bila 'naša’. Pa še kako je naša!" - Umetnostno monografijo ste leta 1994 pripravili tudi za drugo dolenjsko cisterco, nekdanji samostan v Kostanjevici, ki nudi danes zavetje številnim likovnim zbirkam. S prijateljem Ladom Smrekarjem, kostanjeviškim kulturnikom, v pozni jeseni 1997 v Kostanjevici NAŠ GOST Rast 7 - 8 / 1997 "Kostanjevica. S tem imenom imamo umetnostni zgodovinarji v mislih ne toliko celotno otoško mestece kakor zlasti nekdanji cistercijanski klošter Fontis S. Mariae. Vsa desetletja sem spremljal njegovo žalostno usodo po nespametnem partizanskem požigu in njegovo propadanje, ko je bil skoraj že zapisan smrti. Velika zasluga mojega kolega Draga Komelja je, daje predvsem po njegovem prizadevanju ta veliki spomenik vstal iz ruševin in da daje zdaj streho odlično urejeni umetnostni Galeriji Božidarja Jakca. Kaj vse je Drago storil za svojo Kostanjevico! Še kot dijak je v njenih ruševinah spal na tleh med ščurki, ko so študenti iz kupov sesutin reševali dragocene kamnoseške kose. Ali si ni Drago le zaslužil vsaj skromne spominske plošče nekje v samostanu? Kot konservator se s Kostanjevico sam nisem pobliže ukvarjal. O pomenu njene cistercijanske arhitekture iz 13. stoletja sem več razmišljal v primerjavi s Stično, ko seje pokazala njena slogovna naprednost in z bogastvom kamnoseškega okrasja tudi njena visoka umetnostna cena. V kakšno pisanje o tem pa se nisem spuščal, da ne bi Dragu preveč dihal v ovratnik. Po njegovi prezgodnji smrti pa mi ’je kostanjeviški grof’ Lado Smrekar nekoč v pogovoru skoraj očital, da sc posvečam le Stični in da Kostanjevico povsem zanemarjam. Te besede sem si vzel k srcu in sc lotil še pisanja monografije Kostanjeviški klošter, ko s tem prijatelju Dragu nisem več hodil v zelje. Tak naslov pa sem dal knjigi zato, da bi domačini in nekateri tujci končno le opustili nesmiselno oznako kostanjeviški grad, saj ta veliki umetnostni spomenik z redovno cerkvijo nikoli ni bil sedež posvetnega zemljiškega gospoda, torej grad, temveč vse od ustanovitve leta 1234 do razpusta 1786 cistercijanski samostan ah klošter, kakor take cerkvene ustanove v pogovornem jeziku imenujemo Slovenci. Pri pisanju te knjige, ki je nastajala, kakor večina mojih knjig, na terenu, sva se človeško in prijateljsko zelo zbližala z Ladom Smrekarjem, vsestransko zaslužnim kostanjeviškim kulturnikom, ki je znal dati rešenemu in vsaj delno obnovljenemu kloštru novo vsebino z ustanovitvijo vzorno urejene in vodene naj večje umetnostne galerije v Sloveniji. Kadar mi opešane moči še dopuščajo in me kakšna dobra duša vzame s seboj, rad ponovno obiščem ta veliki slovenski umetnostni spomenik, to čudovito pravljico pod Gorjanci, da s prijatelji popijemo kakšen kozarček nebeškega cvička in da sc srce napije lepote. A kaj, ko bo pa tudi tega kmalu konec..." - Svoje raziskovalno delo ste posvetili tudi pleterski kartuzijanski arhitekturi. Tako kot pri cistercijanski Stični ste tudi tu orali ledino, pa ne samo v našem, ampak tudi v evropskem merilu. "V Pleterje, v to dolenjsko zavetje duha in miru, sem rad zahajal že kot mlad konservator in s pokojnim priorjem p. Janezom Drolcem sva prelezla vso bližnjo okolico, ko sem iskal cerkve za 'svojo’ romaniko. Še bolj pogosto pa potem, ko sem se lotil študija srednjeveške arhitekture kartuzijanov in slovenskih kartuzij. Ob raziskavah domače srednjeveške arhitekture sem namreč spoznal, da pomeni stavbarstvo kartuzijanskega reda posebno različico v vrsti monastične arhitekture. Ker smo imeli pri nas v srednjem veku kar štiri kartuzije, Žiče, Jur-klošter, Bistro in Pleterje, prve tri celo najstarejše v vsej Srednji Evropi, je bil ta študij še privlačnejši. Oprijel sem se ga z vso zagnanostjo, saj so se prav na naših zgodnjih spomenikih pokazale nekatere Lela 1991 mi je ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar v Stični izročil najvišje cerkveno pirznanjc, odličje sv. Cirila in Metoda Takole smo v Stični z opatom Antonom proslavili moje republiško nagrado za življenjsko znanstveno delo (9.januar 1993) Predsednik SAZU dr. l-rancc licrnik mi je 10. junija 1997 izročil listino o izvolitvi za člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti NAŠ GOST Rast 7-8 / 1997 Z vnukom Tomažem (19 let) in Majo (9 mesecev) pri nas doma avgusta 1997 NAŠ GOST Kast 7 - 8 / 1997 značilnosti, kijih tudi evropska znanost dotlej ni poznala. Domače spomenike bi bil moral zato primerjati z drugimi evropskimi, zlasti še s francoskimi, kjer je domovina tega samotarskega reda in njegove arhitekture. Čeprav mi je vlogo za vsaj skromno denarno pomoč priporočil tedanji pleterski prior p. dr. Edgar Leopold in celo ravnatelj mojega zavoda, mi je Prešernov sklad 6. julija 1961 'vljudno’ sporočil, dane more ugoditi moji prošnji, medtem ko so se mnogi slovenski kulturniki z njegovim denarjem sprehajali po Parizu. In potem naj o tistih časih in o odnosu rdečih oblastnikov do mene mislim drugače? Iz zadrege me je rešila ameriška štipendija. Tako je leta 1972 nastala knjiga Srednjeveška arhitektura kartuzijanov in slovenske kartuzije, skupaj z nemškim založnikom Wienandom iz Kdlna pa sva leta 1983 pripravila še nemško knjigo o redu molčečih menihov. Monografija o pleterski kartuziji je leta 1995 zaključila mojo trilogijo o velikih dolenjskih umetnostnih spomenikih: Stični, Kostanjevici, Pleterjah. Rad sem sodeloval tudi pri zadnji temeljiti preobrazbi stare gotske pleterske cerkve, kije zdaj med najlepše urejenimi kartuzijanskimi cerkvami v Evropi, brez vse navlake ali kakšne muzejske zbirke. Sama po sebi zgovorno govori o tem, kakšna je bila v poznem srednjem veku cerkev redovnih samotarjev, teh pravih junakov duha, z vsemi posebnostmi kartuzijanske arhitekture: z značilnim enoladijskim tlorisom, z lektorijem ali berilnikom, vsa obokana in s 'štimancami' v stenah. Ko me kdaj prijatelj Zvone Pelko, ki je mojo pletersko knjigo lepo opremil s fotografijami in ki brez Dolenjske pa svojega (in mojega) Novega mesta ne more živeti, vzame s seboj v Pleterje, da obiščem dragega prijatelja p. Janeza I lollensteina in natočim kakšno steklenico cvička, si vedno vzamem kakšno urico zase in si v stari cerkvi, ko ni nikogar v bližini, zapojem Schubertovo Ave Maria, da ob pleterskih 'štimancah' preskusim, če mi glas še tako nese kakor takrat, ko sem pri šolskih mašah v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani pel to pesem. Nihče se ni ob tem pohujšal. Zdaj pa taka vojna, če bi učenci in dijaki v šoli kaj slišali o krščanstvu, iz katerega smo zrasli. Nič me niste vprašali, kaj zdaj počenjam, pa vam kar sam odgovarjam. Moj pisani svet je v desetletjih obledel in seje močno zožil. Nobenih potovanj, izletov, skoraj sprehodov ni več, zato pa doma veliko in mnogo preveč razmišljam. V mislih in v spominih potujem po domovini, obiskujem stare cerkve in cerkvice božje, ki bogatijo obraz domovine, saj mora človek tudi potem, ko si je naložil že kar preveč križev, ostajati sam sebi zvest. Vedno bolj se oglašajo tudi spomini na mladost in na otroštvo in misel na svoje korenine, brez katerih sc ne da živeti. Te korenine pa segajo na mojo rodno Dolenjsko in v mesto ob Krki ter v hišo s sedmimi okni na Glavnem trgu nasproti rotovža. Ko se poredko za kakšno urico ustavim v svojem rodnem kraju in se na trgu komaj prebijam skozi premikajočo se in mirujočo pločevino, se rad ustavim na drugi strani ceste pred svojo rojstno hišo, kije skoraj ne spoznam več, tako so jo v desetletjih spremenili, pa ne na bolje. Na oknu v prvem nadstropju spet slonita stara mama in Barba, moja mama z lepim sopranom prepeva ob klavirju, očeta pa ni; verjetno je že odšel v Ljubljano. Pod oknom je vzidana spominska plošča, a napisa z zlatimi črkami ne morem prebrati. Pa ne verjemite vsega. Saj jaz tudi ne. Nič več." Pogovor pripravila: Marinka DRAŽUMERIČ ANTON POSTL SMLEDNIŠKA LEGENDA olje na platnu, 70 x lil cm; v prezbiteriju, Blečji vrh IV DRUŽBENA VPRAŠANJA Marjan Ravbar Raziskavo jc financirala OSI-HESP, št. 'pogodbe 1461/347/ 1 9 9 6 DRUŽBENA VPRAŠANJA Rast 7 - 8 / 1997 ZA SKLADNEJŠI REGIONALNI RAZVOJ POSAVJA Uvod Po nekajletnih strokovnih pripravahje ministrstvo za okolje in prostor z neposrednim sodelovanjem prizadetih občin, Brežice, Krško in Sevnica, v letu 1996 organiziralo v Posavju regionalno planersko delavnico z udeležbo večjih, interdisciplinarno sestavljenih skupin strokovnjakov. Takšna posebna oblika strokovnega dela naj bi predvsem spodbudila dodatno organiziranost strokovnih služb, omogočila pripravo izdelave regionalnega prostorskega plana ter prispevala k reševanju aktualnih vprašanj urejanja prostora v občinah in regijah. Planerska delavnica je potekala v dveh sklopih, ki sta bila vsebinsko in organizacijsko povezana V podprojektu A - Regionalni koncept Posavja so bile predstavljene razvojne možnosti regije. V podprojektu B -Usmeritve za urejanje prostora pa so bila obravnavana naslednja prednostna področja: urbanistično načrtovanje občinskih središč in Senovega; prostorski pogoji graditve državne infrastrukture s poudarkom na predvideni verigi hidroelektrarn na Savi; razvoj in urejanje podeželskih naselij; sanacija razvrednotenih območij naravnih dobrin; vplivi jedrske elektrarne Krško na rabo prostora in možnosti izrabe gospodarskih prednosti obmejnega območja. Delovna skupina za pripravo in izvedbo delavnice je za vodjo izbrala podpisanega, ki je koordiniral delo prvega podsklopa, pripravil sintezno poročilo in v pričujočem prispevku povzel nekatere ključne razvojne probleme Posavja z nakazovanjem možnih rešitev. Z objavo delnih rezultatov želimo predstaviti rezultate strokovnega dela. Seveda pa tudi pričakujemo, da bo zapisano spodbuda k nadaljnjim razmišljanjem o skladnem regionalnem razvoju Posavja. Poglavitne naravne in pokrajinske značilnosti Posavje je majhna, toda geografsko zaključena pokrajinska enota, predstavlja 4,5 odstotka območja Slovenije in šteje le 3,7 odstotka prebivalstva. Leži na jugovzhodu Slovenije, ob meji s sosednjo Hrvaško. Sestavljajo jo tri občine: Največjaje Krško s 344 km2 ozemlja in je po popisu leta 1991 štela 28.576 prebivalcev. Po velikosti ji sledi Sevnica s 298 km2 ter 18.958 prebivalcev. Najmanjše so Brežice z 268 km2 in s 24.724 prebivalci. Občina Brežice je z 92,3 prebivalca na km2 tudi najgosteje poseljena občina v regiji, je pa še vedno redkeje poseljena od slovenskega povprečja. V Posavju je v ospredju nižji svet ob Savi. Precej visoki in slabo prehodni grebeni Posavskega hribovja ostro ločujejo Posavje od sosednjega Savinjskega. Po drugi strani pa sta nižje Krško hribovje in dolinski svet ob Krki precej manj ostri ločnici nasproti Dolenjski in Novemu mestu. Pokrajino tako rekoč po sredini razpolavlja Sava, ob kateri poteka zelo pomembna železniška magistrala skupaj s prav tako pomembno regionalno cesto. Nasploh je pas ob Savi oz. osredju Kt-ško-brežiškega polja pomembna razvojna os, kjer se uveljavljajo gospodarske aktivnosti. Druga pomembna prometnica je “avtocestna” povezava Ljubljana-Zagreb, ki republiško središče povezuje z obema osrednjima mestoma v Posavju. Posavje ima 48 odstotkov kmetijskih površin. Največji delež jih je zopet na Krško-brežiškem polju in ob Sotli, kjer so najboljši talni pogoji za kmetovanje. Na tem območju znaša delež kmetijskih površin več kot 70 odstotkov. Slabši pogoji za kmetovanje so v Posavskem hribovju in v podgorju Gorjancev. V sevniški občini so najboljši pogoji v sami Sevniški kotlini. Zaradi ugodnih klimatskih in talnih razmer je na območju severnega dela brežiške in krške občine večina prisojnih pobočij zasajenih z vinogradi in sadovnjaki, kjer so najbolj poznani vinogradniški rajoni: bizeljsko in sremiško območje ter prisojna pobočja Gorjancev. Pomembna značilnost pokrajine so obsežna poplavna območja, ki pomenijo četrtino Krško-brežiškega polja. 87 odstotkov vseh poplavnih območij je na ravnini. Poplavljajo vse tri naj večje reke: Sava, Krka in Sotla, prav tako pa tudi večina njihovih pritokov, predvsem tistih s krških in bizeljskih goric. Ob Krki se poplavno območje vleče vzdolž reke. Znatno se razširi v Zakrakovje in precejšen del Krakovskega gozda. Ob Savi je poplavno območje urezano med Krško in Brežiško polje, od Brežic dalje poteka ob robu Gorjancev in se ob državni meji spoji s poplavnim območjem ob Sotli, ki na slovenski strani najbolj poplavlja ob Kapelskih goricah. Posavje nima izrazitega regionalnega središča, zato tudi ne gre za homogeno regijo. Vlogo medobčinskega središča si sicer delita Krško in Brežice. V prvih povojnih letih so se kot regionalno središče pojavljale Brežice s svojo terciarno in kvartarno infrastrukturo (bolnišnica, gimnazija), pozneje pa je vse bolj stopalo v ospredje tudi Krško zaradi hitrejšega industrijskega razvoja in tudi zaradi pomembne energetske vloge oz. jedrske elektrarne. Močnejše regionalne funkcije se niso razvile zaradi relativne bližine drugih središč in zaradi populacijske in ekonomske šibkosti območja ter predvsem zaradi obmejnosti ter dolgoletnega metropolitanskega vpliva Zagreba (v nekdanji skupni državi). Primerjave med slovenskimi regijami pokažejo, da ima Posavje: • manj prebivalcev kot sosednji celjska in dolenjska regija, a več kot zasavska, • tretjino do skoraj polovice manj delovnih mest kot dolenjska ali celjska regija, • pri primerjavi so najbolj izrazite razlike v velikosti regionalnih središč: Celje je šestkrat večje, Novo mesto trikrat in tudi Trbovlje so več kot dvakrat večje od Krškega ali Brežic. Delež mestnega prebivalstva v celotnem območju komaj presega četrtino (26%). Razvoj mest je bil tudi relativno počasnejši, kar je v skladu z relativno skromnim gravitacijskim zaledjem. Ni pa v skladu z nekaterimi drugimi, po splošni presoji ugodnimi razmerami: dobra lega ob pomembnem prometnem koridorju, veliki presežki delovne sile in ne ravno skromna industrializacija. Najšibkejša točka Posavja do sosednjih regij je prav v velikosti urbanih središč, manjši ponudbi in diverziftkaciji delovnih mest ter v “neobstoju” regionalnega središča, kajti Krško in Brežice si s svojimi funkcijami prej konkurirata, kot dopolnjujeta. Tako je to ozemlje glede storitev srednje in višje ravni v številnih pogledih navezano na Novo mesto ali Celje (in tudi na Zagreb). REGIONALNI KONCEPT POSAVJA - POSELITEV - OBMEJNOST l: d<č^ < ‘V • j. ;. , s&V** < :* rf4:* f** • :d: Razvojna središča in njihova vplivna območja 3 • "■*»** regionalnega pomena . 2 - mesta medobčinskega povezovanja .1 - občinsko amdiiče in/M sr«