Ob
zasnovi in obisku neke razstave!
Po dolgih pripravah, dogovarjanjih in še kaj,, nam je tik pred novim letom vendarle uspelo v preddverju velike obdnske sejne dvorane po-staviti likovno razstavo.
Povemo naj, da stvar vseeno ni bila tako enostavna. Seznam likovnikov v naši občini, ki ga imamo na Zvezi Kultumih organizacija je nekoliko zastarel, uporabili smo celo osebna poznanstva, pa kljub temu nismo uspeli. Pa nas ni nihče »potegnili za nos«, ali celo odpovedal tik pred zdajd, mi sami smo bili skoraj malce preveč pesimistično razpoloženi do likovnih raz-stav in če smo čisto odkriti, skoraj smo jih odrinili v kot in daii vei prednosti dejavnostim, ki se jih sliS, obenem pa celo prav dobro vidi.
Pa se je zgodil čudež, in ko je nekega dne zazvonil telefon, smo bili vsi presenečeni, in to zelo prijetno, saj se je na drugi strani žice oglasil glas, ki se je predstavil kot Ukovnik, ki bi rad razstavljal. Pričeli smo obljuMjati na vse kriplje, celo za termine smo se dogovarjali, sami pa niti služajno nismo vedeli, kje naj začnemo. In po-tem ko smo se zares dogovorili, poskrbeli za panoje, natisnili kataloge in rezervirali prostor, je bila stvar v hipu tako preprosta, da nas je bilo kar malce sram.
In, da ne bomo besediiiii tjavdan je prav, če se pomudimo pri našem prvem razstavljalcn Vladimini Valantu. Mislim, da ni potrebno, da ga razkrinkavaino in načenjamo njegov življe-njepis, saj za umetnika njegovega žanra to ni pomembno, saj nara vse kar misli nazorao po-kaže, poleg tega pa je še tako mlad, rojen je namreč leta 1954, da bi o tem govorili mnogo, mnogo let kasneje.
Valant je samorastnik, po poklicu sorialni delavec, zaposlen kot vzgojitelj na Poklicni gradbeni šoli. To pa je njegova prva samostojna razstava.
In kakšno je naše mnenje o razstavi? Težko bi povedali nekaj, kar bi ustrezalo vsakemu obi-skovalcu, nam in na koncu seveda še umetniku. Sicer pa, razstave so zato, da si jih ogledamo in si ustvarimo svoje mnenje ne glede na mnenje drugih!
Valantova dela so, lahko bi reUi precej nana-vadna in ni nam težko ugotoviti, da se v njih preliva trenutna inspiracija, prav tako pa je čutiti, kako umetnik hiti, da bi jo čim preje »prerisal«, zdpečatil, saj se mu ob njej poraja še kup novih idej. In ta skupek inspiracije in idej, ki se prelije v sliko, sloji pred nami, takrat se nam zazdi vse skupaj kot ogromen mozaik neče-sa tisoikrat doživetega, vendar nikakor mono-tonega, temveL primer mozaika, Id je v vsakem izmed nas, prepleten pa je z grenkobo, tesnobo, trpkostjo življenja, ki nam ga narekuje današnji tempo. Vendar stvari nas oplazijo, pa čeprav še tako malo, na nas samih pa pustijo majhen delček vsega prelitega, doživetega, to pa se zasi-dra s takšno sigumostjo in gotovostjo, da se tega ne znebimo nikdar vei.
»Cudovito le za en pogled - a za kaj vei se spomnim svojih boletin« - tako je napisano v knjigi opomb likovne razstave. Pa se s tem, Id je to napisal popolnoma strinjam.
Toliko o Valantu. Trenutno razstavlja Lebič Janez, ki dela kot llkovni pedagog na osnovni šoli Vrhovci. In kdo bo naslednji? Pravzaprav vam tega nikakor ne moremo zagotoviti, saj smo vezani na majhen prostor v naši občini, Id ga pa koristimo tudi v druge nujne namene. Na Viču namreč nimamo svoje likovne galerije. O tem, da jo bomo kdaj imeli se na glas sicer šc ne govori, morda pa se bo za&lo takrat, ko bodo z našo pomoijo prišli na vrsto tudi ostali in bomo dokazali, da jih imamn mnogo, mnogo!
MOJCA SUHADOLC