Panijel Defoe: (DalJ ) - Oni so se stresli od strahu. Eden mi je, oči polne solz, odgovoril: »Gospod, ali ste angel ali človek?« ' »Umirite se, gospod«, sem rekel. »Človek sem. Anglež kakor vi. Povejti mi, ali vam morcm pomagati?« Teclaj sem izvedel, da je bil tisti gospod kapetan ladje. Polovica njegovih mornarjev se je uprla, prijeli so za orožje ter zaprli njega in vse one, ki so mu ostali zvcsti. OdloCili so, da puste (kapetana in dvojico njegovih pristašev na otoku, oni pa bodo odplovili dalje. Rckel mi je, če mu posodim orožjc in mu pomagam, da se bo zopet polastil svoje ladje, da mi bo dal vse, i.ar si želim, in ako mi je volja, da me vzamc s Petkom na svojo ladjo. Radost, da se rešim otoka, me je napotila, da sern takoj sprejel ponudbo. Dal sem orožje kapetanu in njegoviina spremljevalcema in vsi smo obkolili uporniko, l_i so spali v gozdu. S puško v roki je pristopil kapetan k vodji upornikov ter ga jc sunil z nogo. Vodja so je prestrašil in je zacel prositi kapetana za milost. V tem so se prebudili še ostali. Tedaj sem zaklical izza grmovja: »Tu je zapovednik otoka z vojaki, predajte se, ali bom zapovedal, da strcljajo!« — Prcstrašeni upoi*__iki so pokleknili na tla \n so začeli milo prositi, naj jim puslimo življonjo. — Naročil sem Petku, naj pobere njihovo orožjo, ivjim pa sem zapovedal, naj sedejo na kup in da se ne smo nihče ganiti z mesta. Kapetan je pozval vodjo, naj bi Sel z njim r.a ladjo, ostalc upornike pa jc nagovarjal, naj se predajo. Dogovorili smo se, naj da kapctan vstroliti na Jadji iz topa, če bi svoj posel srečno dovršil. Zelo razburjen scm čakal, fcaj bo. Čcz kako uro so jc začul stvel. Moje veselje je dospclo do vrha. Niscm dolgo čakal iu kape.an sc je vrnil v čolnu. Povedal mi je, kako je preraagal upornike. Mornar. !.i ga je odvedel s seboj, je zaklical svojim tovanšen., naj se prcdajo ¦kapotanu, ker so vsi ostali tovaviši nje.i na otoku. Če sc ne jpredajo, jo na otoku. zapovcdnik z vojaki, ki bodo vse pobili. Uporniki sr niso piotivili. Izpustili so zaprte tovariše in-so odložili orožje. Nato jc stopil kapetan r.a ladjo in je dal zapreti iiporiiike. Zdaj je bilo treba premisli.i, kaj bo z njimi. Po angleškem zakona bi jih moral dati v okovc ter odpcljati v domovino, da jih. tam obsodijo pred sodiščcm. Lahko pa jih tudi kapetan pomilosti toliko, da jih pusti na o.oku. Naj si torej izbercjo sami, kaj bi bilo zanje bolje. Vsi uporniki so prosili, naj jih kapetan pusti i.a otoku. Nato se je kapetan obrnil proti meni in me je pozal, naj se pripravim, ker mora z ladjo ta- koj odpluti. Žal mi je bilo, da ni mogel ostati vsaj toliko ča3a, da bi se bil vrnil španec. Ali želja, da bi se čimprej rešil dosedanjega življenja, je bila močnej-ia od prve želje. Upornikom sem prepustil vse svoje imetje pod pogojem, da ga dele pravično s Španci, ko bodo prispeli. Kapetan je bil prinesel zame in za Petka po eno obleko in po tolikem Casu sem se prvič zopet oblekel, kakor to pristoja izobraženemu človeku. S seboj sem nesel za spomin kapo in kože, solnčnik in eno izmed papig. Poslovil sem se od svojega otoka ter ukrcal s Petkom na ladjo. Tako sem zapustil otok, na katerem sem živel osemindvajset let, dva meseca in devet dni. Dne 11. julija 1687 sem dospel zopet v svojo doinovino na Angleško, katere nisem videl polnih petintrideset let. Konec. Uvod. To, kar vam bom tu pripovedoval, sliči bolj pravljici. Pa je to povsem istinita povest o otroku, iki se je rodil v sijajni palači pri bogatih in prebogatih starših. Od vseh igrač je ta otrok najbolj Ijubil dleto in kladivce, da z njiina kaj izklcsa iz kamena, rad je tudi kaj upodabljal iz gline in tudi kaj risal. Otrok je želel postati nekoč slikar in kipar. Ali oče! Bil je ošaben in ponosen, pa je hotel, da bi postal njegov sin velik gospod, in zato mu je prepovedal tako preproste igračkc. Ker pa mu tega ni mogel popolnoma odvzeti, ga je to tako razjezilo, da je svojcga lastnega otioka pognal od hiše, ker ni hotel dopustiti, da bi postal kdo iz njegove rodbine »zidav«. Mcdtem Je bil ta mali fciparček poznejši slavni Michelangelo (reci: Mikelandželo!), katerega umetniška dela se najdejo po vsej Italiji. Prcbiti je moral mnogo zaprek. Ali s pomočjo naravncga daru in svoje vztrajnosti je po3tal slaven za i-odbino in za domovino. On je večnoslavni tvoritelj slik, ki jim ni primere, stavb in kipov. Upam, da bodo doživ.jaji malega kiparja zabavali tudi naše male čitatelje in da bodo v njih našli nevsakdanji primer pridnosti in vztrajnosti. Olrcaka leta. Prod več koletji je živel v Italiji bogat graščak Ludovik Bonaroti. Bil je vladarjev namestnik cele pokrajine. Imel je sina edinca, po imenu Michclangelo. Oče, ponosen na to, da je bil bogat, visokega rodu in na visokem položaju, je hotel, da bi bil lako tudi njegov sin. Deček pa navidezno ni stremel za tem prav nič. Namesto da bi ljubil bogastvo, orožje in tkonje, je najrajši lisal, si pomazal roke z glino, obtesaval kamne in obrezaval les kakor kak delavec. Oče je srdito opazoval svojega sinčka pri taki zabavi. Zato je večkrat grajal svojo ženo: »Ti mi kvariš tega otroka. Ko mu jaz prepovedujem take nizke zabave, mu ti dovoljuješ, da ima pred tvojimi očmi v rokab kladivce ali dleto.« »Ali, dragi moj, pusti otroka, naj se bavl s temi nedolžnimi zabavami. On je še majhen. Še le dvanajst let mu je. Vsak otrok rad reže, gnete in riše.« (Dalje sledi.) fafci.,.--. ...» ^ .- .—,~^- s v^r-~v