v dobro vsehInkluzija - 18 Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 V okviru priprave magistrske naloge (France Pavlin, 2014) ob zaključku študija inkluzivne pedagogike sem se posvetila študiji primera deklice, ki je izkazovala čustvene in vedenjske težave že od rojstva dalje. Starša sta ob vstopu takrat enoletne deklice v vrtec priznavala, da ne zmoreta več. Otrok s čustvenimi in vedenjskimi težavami v vrtcu Karmen France Pavlin, mag. prof. inkluzivne pedagogike, je zadnjih 10 let vzgojiteljica predšolskih otrok v vrtcu Zelena jama v Ljubljani. Dekličine težave so ob vključitvi v vrtec po- stale še bolj intenzivne. Imela je težave tako z rutino (prehranjevanjem, spanjem) kot tudi z odzivi v stresnih situacijah. Težave je reševala z vpitjem in jokom, zavračanjem telesnega stika, umikanjem. V stikih z otro- ki je bila groba, agresivna. V igri in govoru je zaostajala za vrstniki. Pogosto je upora- bljala telesne tike in samozadovoljevanje. Kako vzgojiteljica s svojim znanjem in izku- šnjami pristopi k delu s takšnim otrokom in seveda z njegovimi starši? Ali je za delo s ta- kšnim otrokom sploh usposobljena, ima dovolj strokovnega znanja? Predšolsko obdobje (Globačnik, 2012) je v otrokovem razvoju še posebej občutljivo. Dokazano je, da so najučinkovitejši inter- vencijski programi v predšolskem obdobju tisti, ki se izvajajo takoj po odkritju pri- manjkljajev ali odklonskega vedenja pri otroku in so usmerjeni na družino z otro- kom s posebnimi potrebami, vrtec pa ima pri tem ključno vlogo. Odnos med otrokom in vzgojiteljico je izje- mnega pomena, še posebej pri otrocih, ki izkazujejo čustvene in vedenjske težave. Vzgojiteljica otroku (Sroufe, 1993 v Cu- gmas, 2003) ne nudi le spodbudnega okolja za govorni in spoznavni razvoj, ampak mu preko vloge skrbnice in tiste, ki socializira otroka, pomaga oblikovati zaupljive odnose z odraslimi zunaj družine in uživati pozitiv- ne interakcije z vrstniki. V predšolskem ob- dobju je vloga vzgojiteljice kot mediatorke zelo pomembna za kasnejše socialno prila- gajanje v šoli (Howels idr., 2000 v Klarin, 2006). Vloga vzgojiteljice je ključna v fazi prepo- znavanja in identifikacije otroka s posebni- mi potrebami (Stritih, 2010), ko je otrok že vključen v vrtčevsko skupino, vendar še ni- ma odločbe o usmeritvi oz. se proces usmerjanja sploh še ni začel. Njena naloga je predvsem: • opazovanje otroka, spremljanje in do- kumentiranje nje- govega razvoja, na- predka, razvojnih težav oz. primanj- kljajev; • izmenjava strokov- nih opažanj o otroku s svetovalno de- lavko vrtca oz. starši; • načrtovanje, izvajanje in evalvacija pr- vih 'prilagoditev' rednega programa od- delka glede na opažene otrokove poseb- nosti; • sodelovanje s svetovalno delavko pri pripravi prvega poročila o otroku, ki je del strokovne dokumentacije o otroku v postopku usmerjanja. Žnidaršič (2004) pravi, da je razumevanje otroka, ki kaže posebnosti v svojem vedenju že tedaj, ko prvič pride v vrtec, nadvse pomembno za njegovo uspešno vključevanje v skupino. Meni, da lahko vzgojiteljica v vrt- cu otroku s čustvenimi in vedenjskimi teža- vami pomaga na dva načina, in sicer z indi- vidualnim delom z njim ter z delom z družino/starši. Vzgojiteljica naj bi v indivi- dualnem delu (Myschker, 1993 v Žnidaršič, 2004) z otrokom predvsem: • navezovala stike preko igre, • zagotavljala sproščujoče vzdušje, v kate- rem se bo otrok počutil varnega, • spodbujala otrokovo sproščanje čustev, • dobila vpogled v otrokovo odzivanje, • povzemala opažanja in jih skušala pre- našati v realne situacije, • izgrajevala temelje za navezovanje zau- pnega stika, • previdno postavljala meje in sproti reše- vala konflikte. Hkrati naj bi s pomočjo dela s starši (Žni- daršič, 2004) vzpostavila osnovni stik in so- očila starše z otrokovimi težavami ter hkra- ti navezala razgovor na situacijo doma. Metljak (2010) pa poudarja, da ključni ele- menti odnosa do otroka s težavami (Me- tljak tu govori o šolskem otroku, op. a.) ne smejo temeljiti na njegovih težavah, temveč na enakih elementih, kot veljajo za vse otro- ke. Po njegovem mnenju prevelika usmer- jenost na težave in na njihovo odpravljanje prinaša dodatno stigmatizacijo. Otroku se ne posvečamo celostno in smo pretirano usmerjeni le na težave, pozabimo pa pou- (Foto: Peter Prebil v dobro vsehInkluzija - Vzgoja, december 2017, letnik XIX/4, številka 76 19 darjati njegove potenciale, s kateri- mi lahko pravzaprav reši izziv po- zitivnega vključevanja v okolje. Za malčka, ki s svojim odzivanjem že od prvih mesecev svojega življe- nja napoveduje, da bo v njegovo vzgojo treba vložiti več energije kot pri kom drugem, je izjemnega pomena urejeno okolje z ustaljeni- mi navadami. Tak otrok želi vede- ti, kdaj naj pričakuje malico in kdaj naj bi šel spat, kdaj naj bi se okopal in kdaj šel v vrtec (Campbell, 2002). Zalokar Divjak (1998) na- vaja ključne faktorje za težko obli- kovanje ustaljenega reda: starši so zaposleni in cele dneve delajo, sta- ri starši ponavadi živijo daleč stran, ni časa za redne skupne obrede, pri katerih bi se zbrala družina, starši pridejo domov utruje- ni, otroci zaspijo pred televizijo. Vse to je bilo prisotno tudi v dekličinem vsakdanji- ku. Določen red otroku daje občutek varno- sti. Zato so navade, pravila in obredi po- memben sestavni del življenja. Otroku nudijo varnost in oporo; bolj ko se otrok ču- ti varnega, bolj se razvija. Na tem področju je vrtec pri deklici odigral ključno vlogo. Deklica je imela ob prihodu v vrtec neureje- ne prehranjevalne in spalne navade, zato je bilo za vzpostavitev rutine potrebnih več mesecev. Vrtec otrokom zagotavlja dnevno rutino, ki je za otroke s čustvenimi in ve- denjskimi težavami še posebej pomembna, saj je pogoj za občutek varnosti. Šele ko se otrok počuti varnega, začne zaupati in lah- ko napreduje tudi na drugih področjih. Poleg vseh uporabnih stvari, ki se jih otrok nauči, se mora naučiti tudi, kje so pri vede- nju meje, ki so jih pomembni odrasli še pri- pravljeni tolerirati. Ko so meje določene, je ključnega pomena doslednost, in to ne gle- de na to, kako močno si želi otrok te meje razrahljati (Mackonochie, 2006). Dekličina starša deklici nista zmogla postaviti meja, saj se je na vsako neugodje odzivala zelo burno. Strokovnim delavcem vrtca je mor- da te meje lažje postaviti, saj je pri delu z ve- čjo skupino otrok to razmeroma bolj po- membno kot pri delu s posameznim otrokom. Otrok sprva pravil ne sprejema (Zalokar Divjak, 1998), vse hoče doseči ta- koj in zdaj, vendar pa sčasoma spozna, da ne gre vse tako, kot hoče. Največkrat se otroci na pravila, ki jim jih postavljajo star- ši, odzovejo z jokom, vendar pa s tem pogo- sto le preizkušajo meje potrpežljivosti in popustljivosti svojih staršev. Otrokov jok je sprva prošnja, ki pa se lahko ob nekajkratni ugoditvi spremeni v zahtevo. Odrasli tako postanejo orodje za zadovoljevanje njiho- vih želja, otroke pa prepoznamo kot sitne, ukazovalne in zamerljive. Tak vzorec se je verjetno vzpostavil tudi v odnosu med de- klico in njenima staršema. Ena od težav, ki je pri deklici prisotna pred- vsem v stresnih situacijah, je njen neprime- ren odziv na nalogo, ki od nje zahteva nekaj napora, pa čeprav tisti hip še niti ne ve, ali jo zmore opraviti ali ne. Zato je pomembno, da se otroku omogoči čim več takšnih ak- tivnosti, ki jih zlahka opravi, ob njih doži- vlja uspeh in ohranja motivacijo. Nasprotno ga dejavnosti, ki jih otrok ne zmore, jezijo, dobi občutek neuspeha, kar je lahko pove- zano tudi z izbruhom agresije. Ko otrok preraste dobo malčka, torej okoli tretjega le- ta, so njegove izkušnje, doživljanje, izraža- nje in razumevanje čustev bogatejši. Kavčič in Fekonja (2004) pravita, da se v tem obdo- bju glavni razvojni napredek kaže na po- dročju nadzora nad čustvenim do- življanjem in izražanjem, ki postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo. Ne vzgojiteljica in ne vrtec kot ustanova ne moreta reševati neu- godne družinske situacije, lahko pa prispevata k izgrajevanju otro- kove psihosocialne odpornosti, k oblikovanju njegove pozitivne sa- mopodobe in k vsestranskemu razvijanju njegovih sposobnosti (Žnidaršič, 2004). Za uspešno odpravljanje čustvenih in vedenjskih težav predšolskega otroka so torej ključni zgodnje od- krivanje ter spremljanje težav, so- delovanje s starši in ustrezen pristop k delu z otrokom, ki te težave izkazuje. Kljub temu, da je za današnji čas to strokovno neustre- zno, je v zgodnjem predšolskem obdobju še vedno prisotno čakanje, da otrok težave 'preraste'. Velikokrat je odločitev o tem pre- puščena staršem ali dovolj ozaveščenim (kompetentnim?) vzgojiteljicam. Študij in- kluzivne pedagogike je ena od možnosti za dodatno strokovno usposobljenost vzgojite- ljev ali učiteljev in drugih pedagoških delav- cev, ki se v svoji praksi vse pogosteje srečuje- jo s tovrstnimi otroki. Literatura • Campbell, B. Susan (2002): Behavioral Problems in Preschool Children. Clinical and Development Issues. New York: The Gu- liford Press. • Cugmas, Zlatka (2003): Narisal sem sonce zate. Ljubljana: Cen- ter za psihodiagnostična sredstva. • France Pavlin, Karmen (2014): Prepoznavanje in spremljanje čustvenih in vedenjskih težav predšolskih otrok. Magistrsko de- lo. Koper: UP PEF. • Globačnik, Bojana (2012): Zgodnja obravnava. Ljubljana: Za- vod RS za šolstvo. • Kavčič, Tina; Fekonja Peklaj, Urška (2004): Čustveni razvoj v zgodnjem otroštvu. V: Ljubica Marjanovič - Umek, Maja Zu- pančič (ur.): Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenorazi- skovalni inštitut Filozofske fakultete, str. 334–349. • Klarin, Mira (2006): Razvoj djece u socijalnom kontekstu: rodi- telji, vršnjaci, učitelji – kontekst razvoja djeteta. Jastrebarsko: Naklada Slap. • Mackonochie, Alison (2004: Izbruhi togote in druge oblike otroškega vedenja. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Metljak, Uroš (2010): Inkluzivni pristop k čustvenim, vedenj- skim in socialnim težavam v osnovni šoli z vidika svetovalnih delavcev. V: Alenka Kobolt (ur.): Izstopajoče vedenje in pedago- ški odzivi. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, str. 209–240. • Stritih, Božena (2010): Razvijanje inkluzivnega modela vklju- čevanja otrok s posebnimi potrebami v redne – večinske od- delke vrtca s prilagojenim izvajanjem programa in dodatno strokovno pomočjo. V: Maruška Željeznov - Seničar, Edita Še- lih (ur.): Otroci s posebnimi potrebami v vrtcu. Zbornik. Lju- bljana: MiB, str. 46–54. • Zalokar Divjak, Zdenka (1998): Vzgoja za smisel življenja. Lju- bljana: Educy. • Žnidaršič, Darja (2004): Socialnopedagoško diagnosticiranje v predšolskem obdobju: delo z otrokom s težavami v socialni integraciji. Socialna pedagogika, 8(3), 315–330. Ne vzgojiteljica in ne vrtec kot ustanova ne moreta reševati neugodne družinske situacije, lahko pa prispevata k izgrajevanju otrokove psihosocialne odpornosti, k oblikovanju njegove pozitivne samopodobe in k vsestranskemu razvijanju njegovih sposobnosti. (Foto: Matej Hozjan