Nekaj starega v novi obleki. Serce nagibuje, pamet pa vodi cloveka pri njegovein djanji in nehanji. Ker se razne dušne raoči pri otroku že zgodaj začenjajo razvijati, mora tudi učitelj kot rejnik skerbeti, da se otroku dušne moči spešno razvijaj«. Kako blažiti serce, smo poslednjič nekaj govorili, poglejmo danes, kako učitelj razvija pamet pri otroku! Začenja se to precej, kedar se otroci čerke uče. Kdor bolje čerke razločuje, jih tudi hitreje spoznava. Tedaj naj učitelj otroku pove, v čem so si čerke podobne, v čem pase razločujejo; da jih ložeje obderže, naj jim to poočituje. Se bolje se pa otrok uči razločevati, spoznavati in misliti, če spreminjamo na tablo narisane čerke in iz njih druge izpeljujemo; pamet, ki se pri otroku zbuja, dobi s tem vedao kaj gradiva. Branje pa donaša pameti čedalje več dušne hrane. Kedar enkrat otrok pravilno zloguje (zloge skupaj izgovarja), ni več daleč od branja, in brez težave do tje pride. Razločujemo pa dvojno branje, in sicer a) raehanično in b) premišljeno. Kdor posamesne zloge pravilao in razločno izgovarja in jih veže v besede, ta bere mehanično pravilno. Kdor svoj glas po berilu vravnuje, ga zvišuje ali znižuje, povdarja ali odjenjuje, ta bere premišljeno. Oboje je v šoli imenitno, in za oboje naj se enako skerbi. Kjer pa otroci berd le mehanično, zgodi se, da berilno vajo preberd, pa vendar nicesar ne vejo povedati. Mehanično branje je za učitelja in učenca bolj zložno; a branje s premislikom tirja od učenika, da je ves vanj zamišljen. Učeaik, ki sana premišljuje, napeljeval bo tudi učence v to; njih pamet bo dramil, da se bo veselo zbujala. Kje bo pa jemal učitelj moči, da bo zrairom veselega, čiljega in bistrega duha, ker ga skerbi od vseh strani' obdajajo in ima toliko sitnosti v šoli? Res da, težko je, pa s terdno in stanovitno voljo, bo že šlo, včasi bolje, včasi slabeje. — Varujmo se pa posebno zelene nevošljivosti in nezadovoljnosti s svojim stanom, ker ta človeku življenje popolnoma ogreni, ostrupi, in mu jemlje vse veselje. Da bomo premišljevalno brali in s tem kaj prida dosegli, deržimo se nekterih starih vodil, ktere je skušnja poterdila; te la so: 1. Učitelj naj bo sam pazljiv pri branji, in naj bo s svojimi mislimi pri otrocih in pri berilu, to je, on naj prevdarja, kako otrok po svoji pameti to razumeva in zapopada. 2. Naj posebno gleda na to, da otroci počasi in premišljeno berd, ker to je neogibljivo potrebno, da se branje razume. Ce pa otrok hitro in poveršno bere, branja ne bo razumel, ne zapopadka v glavi obderial. 3. Odveč bi bilo, ko bi hotel se opomniti, da naj se pri branji pazi na ločnice. Kdor bi na nje ne pazil, bi sara branja ne razumel, pa tudi drugi bi ga ne razumevali. 4. Ako drugače ni, naj učitelj otrokoi.i pokaže, kako napčno bi bilo brati in ne paziti na ločnice. Kaj jim bere neznauo povest, in naj nič ne pazi na ločnice, potein pa naj sprašuje otroke, koliko so ga razumeli. Ako jira pa to povest pravilno prebere, bodo otroci kmali spoznali, da je potrebno paziti na ločnice. Učenik naj tedaj sam pervi bere, potem pa boljši učenci, tako se bo vsa šola privadila Iepoglasnega branja. Beremo pa za to, da se kaj naučinio; prizadevajmo si torej, da bodo učenci, ko so se naučili brati, s tem si mnogo koristnega in lepega pridobili in razne dušne moči urili. Torej naj učitelj praša učence, kaj so brali; kar je pri branji nerazumljivega, naj jim razloži, in naj jim pove, kako si bodo prebrano po svojih okoliščinah v prid obračali. Tako se bodo navadili otroci brati s premislikom in pridom. Naj bolje se pa pamet bistri posebno pri malih otrocih s številjenjem iz glave. Steviljenje zbuja tudi zanikerne v poslušanje in v bistri razsnjo, in navadi duha, da premišljuje in pretehtuje. \i pa zadosti, da otroci le mehanično številijo, timveč učitelj naj jim razlaga, zakaj mora to tako biti, in ne drugače, razloge naj ponavljajo; duh ostane tako vedno delaven. Tudi slovnica in pravopisje je prav pripraven priponioček vaditi otroke, da mislijo in prevdarjajo. Razločevati morajo naj poprej besedna plmipna, gledati na njih sklanjavo in sprego; to jili sili, da prevdarjajo ia različnosti iščejo. Še bolje pa od besedoslovja sili stavkoslovje v prevdarek. Sploh stavka teoretično ne moremo razuraeti, ako umno ne mislimo. Koliko tedaj slovnica prav in umno obdelovana pripomore, da se pamet budi, Jahko iz tega posnamemo. Posebno pa naj učenik keršanskega nauka vadi otroško patnet, da bode resnice sv. vere razumevala. Resnice sv. vere morajo otroci z nedolžnim in vernim sercem sprejeti; poleg tega je pa še tudi potrebno, da se svoje vere zavedajo. Zaničevavci sv. vere in sploh tisti, ki bi radi ljudstvo ob sv. vero pripravili, merijo na nevednost prostega Ijudstva, in s svojimi videznimi in zapeljivimi razlogi Ijudstvo v veri motijo; a prosta člo- 6* veška pamet, ki se terdno derži razodete božje besede in ki je bila v verskih rečeh zadosti podučena, dostikrat bolj močno in krepko spodbija napade in naskoke na sveto vero, kakor učenjaki v svojih učenih in zapletenih obravnavah. Treba je tedaj take resnice sv. vere, ktere se dan danes navadno naskokujejo, otrokom tako pojasnovati, da bodo razloge za to vedili; videzno modrovanje jih ne bo osupnilo; spoznali bodo krive preroke in zapazili volka v ovčji koži, potem ga pa lahko z njegovim lastnim orožjem napadli in zmagali. Ce tedaj učenik šolske nauke tako obdeluje, da čutila blaži, serce požlahnuje, um bistri in pamet vedri, odgojuje ljudstvo; ni driinar ali le najemnik, in otroci spolnovaje njegove nauke bodo srečni na tem in unem svetu. m. Moenik.