r m—T ___
/ R Z / A /<	/
Leto III (1996) št. 10 (28)	OKTOBER 1996	Cena 40.- SIT
TU V O LD 1ST I KL
TRŽIČ JE PEKLO IN PEKO JE TRŽIČ
Kaj bo, če gre največji paradni konj Tržiča - PEKO v stečaj? To kar se sedaj vprašujejo zaposleni v PEKO so se spraševali že mnogo tako v Sloveniji kot tudi drugod po svetu. Tudi v Zahodni Evropi se v sedanjem času srečujejo s slabim stanjem v gospodarstvu - tako imenovamo recesijo, vendar dobro vedo, da za dežjem vedno pride tudi sonce.
Na vsak način pa je treba priznati, da je Tržič ena zadnjih občin v Sloveniji, ki doživlja posledice slabega gospodarjenja in vodenja podjetja. Železarska, kovinska, lesna in povečini tudi tekstilna industrija se že nekaj let spopadajo z realnostjo: zaslužiš toliko za kolikor lahko prodaš na trgu, ne pa toliko kolikor ti določijo politični funkcionarji bivše partije. Čevljarska in tekstilna industrija sta v tem procesu zdržali najdlje, saj sta bili vedno prisotni na evropskem trgu, pa tudi število zaposlenih v teh panogah je bilo tolikšno, da je oblast morala tu na nek način ohranjati socialni mir.
Vendar vse to zaposlenim v PEKO nič ne pomaga. Vprašamo se lahko le, zakaj pa Alpina in Planika še vedno dokaj uspešno poslujeta. Tu in samo tu pa je razlika med temi tremi čevljarskimi velikani. Odgovor je v vodenju podjetja. Medtem ko so vodilni v PEKO desetletja dolgo razvijali le znan produkt elegantnih čevljev in ga prodajali (za vedno nižjo ceno in vedno višjo provizijo?!) prek Afisa, so se v Alpini (pod vodstvom direktorja Izidorja Rejca, ki je sedaj poslanec SKD) preusmerili na bolj donosne “pancarje”, v Planiki pa (sicer šele pred časom) v “treking” program. PEKO pa je spal... Dobro vemo, da iskanje boljšega zaslužka ni bila naloga delavcev podjetja, ampak stalna naloga vodstva. Vodstvo je zatajilo in ob koncu povečini zapustilo delavce z novimi vodji in starimi sindikati vred same.
Vendar... tako kot se svet vrti, tudi življenje v Tržiču teče naprej. Le od naše iskrenosti, odločnosti in poguma, predvsem pa od izbire poštenih in sposobnih voditeljev, ki bodo v naših podjetjih takšne ali drugačne oblike zaposlovali Tržičanke in Tržičane, bo odvisno, kdaj bomo izplavali. Čim boljše vodje si bomo izbrali, tem hitreje nam bo šlo navzgor.
Za primer lahko vzamemo Boroveljsko Voest -Kestag. V tem gigantu je bilo zaposlenih 4000 ljudi, vendar so dolgo časa poslovali z izgubo. Ko avstrijski minister za finance ni mogel več trpeti tega, da mora vsako leto za podporo te tovarne iz proračuna prispevati milijone in milijone šilingov, je podporo ukinil. Vendar pa je hkrati Borovljam namenil druge oblike pomoči: kdor si najde delo, dobi toliko in toliko šilingov, država je sofinancirala najemnino za prostore novim in starim
podjetnikom, sofinancirali so prispevke in davke za novozaposlene delavce,... V nekaj letih so Borovlje doživele ne le stabilnost, temveč tudi razvoj, saj je sedaj precej več zaposlenih kot v času pred stečajem (nad 5000).
Zato tudi novemberske volitve v Državni zbor pri tem niso brez pomena. Država tako ali drugače še vedno ostaja tista, ki ustvarja pogoje za gospodarjenje: določa stopnjo prispevkov in davkov, dodeljuje finančno pomoč v obliki ugodnih kreditov tako podjetjem kot tistim, ki si sami priskrbijo zaposlitev, sofinancira nova delovna mesta,... Sama lahko rečem, da sem k temu vsaj nekaj prispevala, čeprav se zavedam, da je ostalo še veliko nepostorjenega. Zato vam v smislu nadaljevanja skrbi za naš Tržič in še zlasti za delovna mesta v PEKO priporočam, da za mojega naslednika v parlamentu izvolite dr. Janeza Poklukarja, ki ga cenim kot izredno poštenega, delavnega in sposobnega človeka.
Pa srečno!	Jana Primožič
Trziška poslanka SKD
Poslanka Jana in naš poslanec dr. Janez ob prebiranju Našega Tednika. »V Borovljah gre že na bolje. Zakaj ne bi šlo tudi v Tržiču.
IZ VSEBINE:
Uvodnik - Tržič je Peko in Peko je Tržič Zapoj mi ptičica pesmico Spoštujsmo Tržuško zgodovinsko preteklost Alpinizem - Slavc Rožič
Občinski svet
VOLITVE
ALI BODO TRŽIŠKA VOLIŠČA OSTALA PRAZNA?
Tržič, 23. oktober. Kot kaže anketa se bodo Tržičani o volitvah v Državni zbor odločali v zadnjih dneh. Kar dve tretjini vprašanih je namreč na vprašanje: “Koga boste volili v nedeljo 10. novembra?”, odgovorilo z NE VEM. Obstaja pa tudi možnost, da bodo tradicionalno dobro obiskana volišča v Tržiču na Martinovo nedeljo ostala prazna. Anketiranci so sicer dali prednost LDS (10%), sledijo ji stranke slovenske pomladi; SKD 7%, SLS 7%, in SDS ter ZLSD (6%).
Kot kaže anketa bi stranke slovenske pomladi v Tržiču lahko zmagale, saj imajo skupaj 20% anketiranih glasov, medtem ko jih imata LDS IN ZLSD 16%.
Seveda bo do dokončnih rezultatov potrebno počakati do volitev še posebej zaradi še izredno visokega deleža neopredeljenih volilcev.
LDS SKD SLS SDS ZLSD ne vem
Rezultat ankete TR na dan 23.10.1996 N = 100 volilcev
6.	IZREDNA SEJA.
OBČINSKEGA SVETA.
30. oktobra 1996 je bila v veliki sejni dvorani Občine Tržič 6. izredna seja Občinskega sveta Občine Tržič. Sklic seje so predlagali naslednji svetniki: Vito Primožič, Boris Tomazin, Stanislav Meglič (SKD), Jože Kuhelj (SLS) in Milan Gregorčič (SNS). Seja je bila sklicana sicer kot 18. redna seja OS, a so jo svetniki na začetku preimenovali v izredno, saj je (bivši) tajnik OS dostavil gradivo prepozno (rok za dostavitev gradiva je po poslovniku OS namreč 10 dni).
Po potrditvi zapisnikov in sprejetju dnevnega reda so svetniki končno dobili v roke ključ (1) prostora občinskega sveta. Že samo to dejstvo nam pove, da občinska uprava na čelu z g. županom Pavlom Ruparjem izrazito podcenjujoče gleda na delo Občinskega sveta. Po skoraj dveh letih uslišati upravičene zahteve po zagotovitvi ustreznih prostorov je kratko malo pareveč. Kakorkoli, občinski svet je sedaj pridobil (ne)ustrezen prostor, jasno pa so bile izražene zahteve po boljši nadaljni prostorski rešitvi. Enako, kot je na državni ravni parlament oz. državni zbor najvišje telo odločanja, tako je v občinah najvišje telo odločanja občinski svet.
Sledilo je poročilo nadzornega odbora, ki je v mesecih sebtembru in oktobru 1996 končno začel delovati, a je bil žal vedno na robu sklepčnosti. Sej so se redno ' udeleževali predsednik NO g. Tone Kramarič (LDS) ter
člana NO ga. Ema Roblek (SKD) in g. Milan Marinšek (SLS). Razlogov, zakaj se Marko Valjavec (ZLSD) in Ivana Valjavec (lista Peter Smuk in volilci) nista udeleževala sej NO pač ne poznamo. Ker sta izrazila željo po zamenjavi bo Občinski svet na eni prihodnjih sej odločal o zamenjavi oz. imenovanju novih 2 članov. Na žalost pa je spet prišlo de precendensa s strani g. župana. Poročilo NO mu je tajnik OS že prej izročil, tako da si je občinska uprava zopet prisvojila pristojnost sklepati o dokumentu NO, ki naj bi ga najprej morali predložiti predsedniku občinskega sveta g. Petru Smuku oz. svetnikom, ne pa g. županu in njegovim službam. NO je odkril pri pregledu dokumentacije najmanj 5 kršitev zakonodaje: 1. Izplačilo Cestnemu podjetju Kranj za ureditev površin v KS Senično - o izvršenih delih ni bil sprejet sklep občinskega sveta. 2. Stvarniku d.o.o. iz Ljubljane je bilo izplačanih skorak 1.000.000.- SIT za ureditev grafične podobe Občine Tržič - spet ni bil sprejet noben sklep o odobritvi teh del. 3. Za obnovo občinske stavbe je bilo nakazano MT-Trade d.o.o. (firma v lasti županovega bratranca) in podjetju Elektrolift-Zaplotnik Marko kar 1.866.141,50 SIT - spet ni bil sprejet sklep OS. 4. Biotehniški fakulteti iz Ljubljane je bilo izplačano 157.500,- SIT za domnevno izobraževanje g. Darka Veternika. 5. Najhujši primer kršenja pa je gradnja mestne obvoznice, kjer je bilo izvajalcem plačano kar 10.525.464.- SIT, čeprav sredstva za to niso bila odobrena. Iz navedenega je NO zaključil, da g. župan krši sprejeti proračun za leto 1996. To se je seveda vedelo že dlje časa, ampak poročilo NO je to stvar še dokazalo. Stvari se bodo seveda odvijale naprej in take kršitve pravil pač ne morejo ostati nekaznovane.
Pri 4. točki dnevnega reda so svetniki odstavili prejšnjega tajnika OS g. Andreja Žitnika, ker ni delal za interese občinskega sveta, kršil poslovniška določila in podobno. Na to mesto je bila imenovana gdč. Olga Sajovec, abs. iur.. Svetiki so izrazili željo, da bi delo in servisiranje OS sedaj potekalo nemoteno.
Svetiki so se dotaknili tudi izvševanja proračuna za leto 1996 - ugotovili so staro resnico, da se sprejeti proračun ne izvaja ter se konstanto kršijo določila iz odloka o proračunu za leto 1996.
Sprejet je bil še Odlok o moratoriju za gradnjo na Lajbu v Podljubelju s smislom, da se na začetih delih ne nadaljuje.
Tako 6-letni otrok vidi nastop Čukov v Tržiču
KONGRESNIKI	EU c:D
S ČUKI V TRŽIČU
Slovenski krščanski demokrati s tržiškim predsednikom Janezom Poklukarjem so v začetku oktobra priredili veliko zabavno prireditev v bivšem skladiščnem objektu BPT, ki je sedaj v lasti Živile. Nastopili so znani ČUKI. Poleg programa za otroke, starejše in mladino je večer popestrila še udeležba skupine uglednih kongresnikov - predstavnikov prijateljskih krščansko demokratskih strank iz vse Evrope, ki je tisti večer zapustila neživahno Ljubljano in se sprehodila po tržiških ulicah. Prva sta v Tržič prispela podpredsednik DZ Miroslav Mozetič in poslanka Nada Skuk, ki so so bralci revije Jana izbrali za miss parlamenta. Na ostale goste so počakali v Speli z rundo tople čokolade, ki jo je poklonil Janko Ropret.
Pred občino sta jih po stari slovenski navadi najprej sprejela g. in ga. Tomazin v narodni noši, jim pripela gorenski nagelj in roženkravt ter ponudila kruh, sol in šnopček. Uvodni pozdrav je z lepimi slovenskimi in tržiškimi pesmimi izvedel kar domači zbor CPZ Ignacij Hladnik, v slovenščini in angleščini pa jih je nagovoril tudi občinski svetnik SKD Vito Primožič.
Kljub dežju so se gostje odpravili čez plač proti cerkvi sv. Andreja, kjer kar niso mogli verjeti, da je v Tržiču celih 12 let živel sam maršal Radetzky in da se mu je Tržič tako priljubil, da si je tu želel prebivati do konca svojih dni. Tudi za Bojana Križaja so že vsi slišali, le to, da je doma prav iz Tržiča, niso vedeli vsi. Veseli so se razgledovali tudi po stari Cerkveni ulici z ohranjenimi obcestnimi kamni in si od zunaj ogledali lepo osvetljeno Kurnikovo hišo, ki je ena najstarejših hiš v Sloveniji.
Na koncertu Čukov so spili kozarček vina, še rajši pa še en šnopček, nato pa jim je Čuk Jože Potrebuješ prepustil besedo. Na odru so se poleg tržiškega predsednika SKD dr. Poklukarja in Lojzeta. Peterleta pokazali še drugi predstavniki EUCD (Evropske unije krščanskih demokratov)-. Wim van Velzen - predsednik EUCD iz Belgije, Walter Schwimmer - vodja poslancev ljudskih in krščansko demokratskih strank v Svetu Evrope, iz Avstrije, g. Steiner - vodja mednarodnega odbora Sveta Evrope, mož, ki je predlagal, da so Slovenijo sprejeli v Svet Evrope v Strassbourgu, sicer Avstrijec, Jan Čarnogurski - prvi demokratični ministrski predsednik Češkoslovaške, Algirdas Saudargas, bivši zunanji minister Litve, ki je podpisal priznanje Slovenije, poslanci iz nemškega parlamenta v Bonnu,.. Ob koncu lepih pozdravov in plesa (kjer se je še posebej odlikoval vodja diplomatske šole na Dunaju g. Rainer Stepan, ki je zaplesal z domačo poslanko) seveda ni zmanjkala tudi nova sestava Čukov, ki se je povečala za harmonikarja Lojzeta Peterleta.
Večer se je nadaljeval v Vili Bistrica, kjer so evropski gostje skupaj s povabljenci iz Tržiča poskusili domače salame in sire, za posladek pa še potico. Čeprav so bili še enkrat povabljeni na koncert, so raje uživali v čudovitem ambientu Vile, tihe glasbe in ob pogovoru, ki bo (prepričani smo!) prinesel kaj koristnega Sloveniji in Tržiču. Ob slovesu so se prisrčno zahvalili za lep večer in rekli: “Pri vas v Tržiču je lepo!”
Ves večer nas je spremljala ekipa POP TV in naslednji dan je bil obisk kongresnikov v Tržiču druga novica v osrednjem dnevniku. Naj povem še to, da je začetek večera spremljal tudi novinar Gorenjskega glasa, za ostale lokalne medije pa to dogajanje očitno ni bilo dovolj zanimivo, da bi si ga vsaj malo ogledali. Kakor za koga.
SPOŠTUJMO TRŽIŠKO ZGODOVINSKO PRETEKLOST
Ko občinski svetniki izbirajo himno
Tržičani moramo še vedno dajati v najlepši okvir spomin na svojega velikega in zaslužnega sotržana v svoji zgodovini - JOŽEFA VENCESLAVA RADETZKY-ja. Med Tržičani je živel od 23. februarja 1807 do 19. novembra 1819, torej dobrih 12 let. V tem času je bil tržiški najbolj zavzet sotrudnik in celo sotrpin. Ni se mu posrečilo izvršiti v Tržiču svojih glavnih gospodarskih projektov, toda storil je za Tržič veliko. Iz Tržiča ga je klicala dolžnost v Italijo, pokopan je v gradu Wetzdorf v Avstriji, toda Tržič je imel nadvse rad in še kot 86 letni starček je želel obiskati Tržič in Tržičani so mu takrat - 25. septembra 1852 - priredili prisrčen sprejem.
Svoj čas je bil Radetzky, poleg avtrijskega cesarja, v takrat veliki Avstriji najznamenitejša osebnost. Po izvoru je bil češkega rodu. Ni bil nikakršen nacionalist, da bi ga lahko prištevali nemški naciji in Radetzkyga slavo si lahko lasti le tisti, ki mu jo je sam poklanjal in Tržič je zanj to tudi bil. Ni ga brez vzroka naslavljal MOJ LJUBI TRŽIČ.
Za časa Avstrije so v Tržiču pri cerkvenih slovesnostih peli Debeljakov TE DEUM, posvečen Radetzkyju. Tudi Dunajski filharmoniki redno igrajo kot višek Novoletnega koncerta Strausev - Radetzkyjev marš. To je orkestralna glasba in nima besedila. Ker smo po svoje Tržičani tudi Radetzkyjevi dediči, ni brez osnove zamisel, da se doda tej znameniti melodiji še besedilo in da se melodija z novim besedilom priredi za pevske zbore.
Začuden sem poslušal 15. septembra letos radijsko posmehljivko temu predlogu, ki se je glasila: “Se nikoli se nisem čemu tako nasmejal kot temu predlogu, ha ha ha, ha ha ha.” Jaz pa se strinjam s predlogom. Iz zgodovinske dediščine se ni norčevati! Čisto možno je, da bi Tržič z glasbeno podlago Radetzkyjevega marša in besedilom “Mi smo pa Tržičani” dobil prvovrstno himno. Ne bi bilo odveč, da Tržič odkupi od ljubljanskega muzeja deponiran Radetzkyjev kip ali pa naj ga izdela domači umetnik in ga namesti nekje na ustreznem mestu - v njegovem “ljubljenem kraju”. S tem bi Tržičani zares lahko pokazali, da spoštujemo tudi tisto, kar je bilo v preteklosti dobro. In ... kdo se ne bi rad ponašal z Radetzkym.
Franc Primožič
/ k ž / .v r< /
Razglee>i
■ č	:: . : ■ . ■ ' . ■ ■	■ ;
Zgodovina
“ZAPOJ Nil PTIČICA PESMICO...”
Tržičani radi pojemo in muziciramo. Tržičani nismo nikoli živeli brez glasbe. To potrjujejo tudi naše pevske navade in glasbeno življenje v Tržiču med obema svetovnima vojnama, o katerem bom napisala nekaj mojih spominov.
Prvi stik z glasbo smo dobili otroci v družini. Družinsko petje je bilo svojčas zelo razširjeno. Pri nas doma je mama mlajšim otrokom zapela uspavanko: “Mati ziblje, lepo poje, dete milo se smehlja...”. S petjem smo si včasih polepšali in krajšali dolge zimske večere. Skupaj smo prepevali, ko je bila po delu vsa družina zbrana v “hiši” (dnevnem prostoru). Odrasli so sedeli za mizo, mlajši otroci pa smo se gnetli za pečjo. S petjem smo počastili v družini naše godovnike. Ob velikih cerkvenih praznikih smo doma prepevali nabožne pesmi. Med božičnimi pesmimi je bila najlepša - še danes v srce segajoča - Sveta noč. Ob novem letu pa smo prepevali koledniške pesmi. Otroci smo hodili koledovat tudi pred hišna vrata k sosedom in dobili za to kakšen dar. Citre ali kitara sta bili tedaj uveljavljeni družinski glasbili, kateri sta pogosto spremljali družinsko petje. Glasbo smo si doma “delali” sami, ker še ni bilo radia; kasneje, ko so pričeli oddajati radijske valove, pa so le redki imeli radijski sprejemnik.
Pravi glasbeni pouk pa nam je dala šola. Petje je bilo obvezni predmet v takratni ljudski (osnovni) šoli. Glasbo je gojila tudi meščanska šola. Iz teh šolskih časov se spominjam pevskih zborovskih nastopov, ki so jih prirejale šole. Ne morem pozabiti tudi hudomušnega župnika g. Jožefa Potokarja. Za “ogrevanje” sem mu pri verouku morala mnogokrat zapeti Sveto noč, naj je bil petek ali svetek.
V meščanski šoli smo imeli dva imenitna učitelja petja. Prvi je bil g. Alojzij Škorpik. Poleg petja je poučeval tudi violino. V svojem prostem času je brezplačno in z veliko vnemo učil igrati violino kakih 21 učencev. Ne vem ali je bila to prva zasebna šola v Tržiču; zagotovo pa vem, da je mnoge navdušil za glasbo in nekateri učenci so pozneje muzicirali tudi v orkestru. Zal je g. Škorpik prekmalu odšel iz Tržiča v svet. Ob slovesu je najboljšemu učencu, ki je pozneje postal moj mož, podaril svojo violino. G. Škorpika je življenska pot iz Tržiča vodila na konzervatorij v Berlin. Mnogo let pozneje smo o njem čitali v časopisu,
G. Škorpik s svojimi učenci (Tržič leto 1920)
da je naredil kariero velikega umetnika. Bil je član svetovno znanega Evropskega godalnega kvarteta. Petje je potem poučeval mladi ravnatelj g. Albin Lajovic. Tudi on nam je pomagal ostriti posluh za ubrano zborovsko petje.
Tako smo že v mladosti razvili občutek za lepoto glasbe. Glasba nam je potem vse življenje bogatila doživetja.
To so bile tudi čustveno zapete in v srce segajoče podoknice fantov na vasi. Ponoči zapete pesmi pod okni - podoknice so bile sploh v modi; z njimi so počastili tudi kake zaslužne ljudi in med njimi naše dušne pastirje - duhovnike. Porok, veselic, drugih prireditev in sv. maš sploh ni moglo biti brez petja in muzike. Glasba je spremljala naše vesele, svečane, posvetne in verske dogodke - pa tudi žalostne; opevajo jih naše številne lepe slovenske pesmi.
Včasih je na pogrebih igrala tudi pihalna godba. Najlepša žalostinka pa je bila pokojniku zapeta pesem, ki jo je za življenja sam prepeval. Čudno je to, da skoraj vse naše ljudske pesmi zvenijo otožno, kot bi bile žalostinke.
Središče glasbenega življenja v Tržiču med obema svetovnima vojnama pa se je odvijalo v dveh prosvetnih društvih in na koru v farni cerkvi.
Liberalno usmerjeno Slovensko bralno društvo (Sokolov) je imelo svoj pevski - odsek, ki so ga navadno vodili učitelji. Dvorano za prireditve so imeli v telovadnici “Sokolnice”. Versko-kulturni značaj pa je imelo Slovensko izobraževalno društvo sv. Jožef (Orlov). Ti so skupaj z ostalimi katoliškimi društvi imeli svoj kulturni dom “Na skali” - imenovan Naš dom.
Društvi sta prirejali razne kulturne prireditve. Na glasbenem področju so bili to predvsem koncerti pevskih zborov. Leta 1927. pa so na tržiškem odru prvikrat uprizorili celo opereto Mlada Breda in zatem še nekaj operet; med drugimi tudi opereto Cigan baron in Ptičar. Nekaj časa so imeli tamburaški orkester. Tega leta je bila osnovana še pihalna godba, ki jo je več let vodil kapelnik Rudolf Ahačič. Za Božič 1922 pa je na koru prvič nastopil s cerkvenimi pevci “štrajh orkester” - orkester godalnih glasbil v manjši zasedbi.
Za razcvet glasbenega življenja v Tržiču med obema vojnama pa je bil posebno zaslužen g. Martin Planinšek, ki ni bil samo organist, pevovodja cerkvenega zbora, ampak tudi velik glasbeni učitelj. S premišljenim vodenjem, poučevanjem in velikim ustvarjalnim zanosom je močno razgibal kulturno glasbeno življenje v Tržiču. Pod njegovim vodstvom je nastal zelo dober cerkveni pevski zbor, ki je na koncertih združenih pevskih zborov posegal celo po največjih odličjih. V svoji sestavi je zbor imel nekaj odličnih pevcev, med katerimi so izstopali zlasti basist Flore Radon, tenorist Ivan Ahačič (Dečman) in njegova soproga sopranistka Tončka Ahačič. G. Planinšek je oživel tudi instrumentalno glasbo v Tržiču. Ustanovil je “Mali simfonični orkester”, ki je nastopal na operetah in spremljal pevce pri svečanih sv. mašah ob velikih cerkvenih praznikih.
Pri snovanju orkestra se je znašel v velikih težavah. Imel je veliko violinistov, manjkali pa so mu glasbeniki za nekatere druge instrumente. Iz zagate so mu pomagali
kar ljubitelji glasbe sami. Med drugimi glasbeniki je potreboval tudi čelista. Moj mož se je sam naučil igrati čelo, za potrebe plesnega ansambla pa tudi saksafon.
V	začetku ni vedel niti, kako je treba držati čelo. V “predilnici”, kjer je bil v službi, ga je nekega dne poklical tovarnar g. Glanzmann in mu dejal: “Tu imate denar za vstopnico. Pojdite v opero in poglejte, kako se drži čelo”.
Ob tako bogatem glasbenem življenju v malem mestu Tržič je bil tudi problem z nastopi posameznih pevcev in glasbenikov; posebno če sta hkrati potekali dve prireditvi. Tedaj ni bilo pomembno, kdo je iz katerega društva. Pevce in glasbenike so oboji “posojali” drug drugemu. Včasih je šlo tako na tesno s časom, da so naročili celo taksi, s katerim so vozili posameznike iz Sokolnice na Skalo ali obratno - samo da je bila “zamenjava” pravočasno izpeljana in rešena predstava.
Pri svečanih sv. mašah ob nedeljah ob 10. uri nihče od pevcev ni smel izostati. Pevci so čutili veliko odgovornost, da so bili ob takih priložnostih vedno prisotni in da je bil zbor v polni sestavi. Zgodilo pa se je, da so nekateri odšli v soboto popoldne na Kofce. Zvabila jih je vesela družba. V planinski koči so prenočili, v nedeljo zgodaj zjutraj pa so jo še pravi čas “mahnili” v dolino, prišli k maši in po maši še hitreje odrinili nazaj v planinski raj, da se medtem ni “ohladilo” veselo razpoloženje s petjem in vriskanjem. Ljudje iz drugih krajev so Tržičane mnogokrat prepoznali prav po njihovem lepo ubranem večglasnem petju.
V	mojih spominih ima posebno mesto tudi ljudski pesnik in pevec Tržičan (Rodarjev) Polde Rop. “Zložil” je marsikakšno pesmico, jo opesnil, sam uglasbil in nam jo zapel, pesem pa je za njim povzela vsa zbrana druščina. Sčasoma je pesem postala ljudska last. Ena njegovih pesmi je nepozabna: “Zapoj mi ptičica pesmico, zapoj mi jo še enkrat. Udaril na strune vesel bom umes, morbiti da zadnjikrat...”.
Takšno je bilo naše glasbeno življenje med obema vojnama v Tržiču in takšen je bil naš odnos do petja in muziciranja. Petje, glasba nas spremljata takorekoč od zibelke do groba. Bog daj, da se naša pesem in glasba nikdar ne bi izpeli! K sreči imamo danes v Tržiču veliko dobrih nadaljevalcev naše bogate pevske in glasbene tradicije.
Metka Kavčič-Robeževa
KNJICiA ALOJZIJA ŽIBERTA - POD IVI AR1.F1NI IVI VARSTVOM
V	tržiški knjižnici je v torek, 1. oktobra 1996 ob 19. uri, v uspelem literarnem večeru avtor predstavil svojo prvo in drugo knjigo “Pod Marijinim varstvom: Spomini Slovenca - nemškega vojaka na drugo svetovno vojno v letih 1941-45”. Alojzij Žibert - inženir organizacije in računalništva iz Kranja je bil kot 18-letni fant mobiliziran v nemško vojsko v januarju leta 1943, najprej v takoimenovano delovno službo (RAD). Od tam je bil poslan v Ukrajino na urjenje v nemško Armado in nato na fronto. Po Božiču 1. 1945 se je kot 100%-ni invalid s težko okvaro na nogah in hrbtenici po lastni odločitvi vrnil v domovino.
V svojih spominih je nanizal vrsto težkih doživetij in sicer:
-	kako je s težkim srcem odhajal od doma v tujino v RAD,
-	kako so ga prestavili na urjenje in vežbanje v Ukrajino,
-	kako je bil poslan na rusko fronto v Novograd Volinskij ali po nemško Zwiachel,
-	kaj je doživljal v prvih frontnih vrstah od Korostena, Malina in Kijeva v Ukrajini,
-	kako in zakaj je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo od Nemcev,
-	kako je bil čudežno rešen smrti na priprošnjo Marije Pomagaj z Brezij,
-	kako je doživljal napad na Korosten, prvi ognjeni krst, kjer se je odvijal boj “mož proti možu ali nož na nož“,
-	kaj je doživljal in kako je bil 11. avgusta 1944 težko ranjen,
-	kako se je zdravil po raznih bolnišnicah in nazadnje pristal v avstrijskem Freisingu, kjer je bil po lastni odločitvi po Božiču 1945 poslan domov.
Predavatelj nam je posredoval svoja doživetja okronana s tolikim trpljenjem Slovenca - mobiliziranca v nemško vojsko, da so se mnogim, posebno še kolegom iz vojske, orosile oči. Svoje doživljaje je znal avtor predstaviti zelo zanimivo v dveh knjigah, za kar je prejel tudi priznanje širše strokovne javnosti. Knjige lahko naročite pri avtorju ali pa pri Gorenjskem Glasu v Kranju.
Meglič Janez, Čadovue
TRŽIŠKI VRTCI SKUPAJ Z DRUŽINAMI
Zadnja nedelja v septembru je bila nepozabno doživetje za vse, ki so prišli na prireditev CICIBAN - DOBER DAN pred vrtec Križe.
Kdor si je želel zabeve in sprostitve, je sodeloval z ansamblom Čudežna polja ali plesno skupino Miki. Veliko pa jih je prišlo predvsem zato, da bi skupaj z otroki ustvarjali v različnih delovnih kotičkih. Zanimivo je bilo opazovati mamice in očke, ki so poizkušali skupaj s svojim korenjakom sestaviti zlaganko, izdelati hišo, letalo in še kaj iz lesa, ustvarjati z glino, barvami, papirjem, blagom, volno, naravnim materialom, usnjem. Kakšna razstava bi bila to, če bi vse skupaj na koncu združili! Pa nismo, saj je vsaka družina naredila svojo razstavo kar doma in spominjala jo bo na prijeten jesenski dan, ki ga je preživela skupaj. Za tiste, ki so si zaželeli novo pričesko preden odidejo domov, so poskrbele neutrudne frizerke.
Prepričana sem, da se je za vse udeležence nedeljsko popoldne prehitro prevesilo v večer, ko smo se morali posloviti. Obljubljamo, da ne za dolgo!
Erna Anderle Ravnateljica WZ Tržič
ZT K Ž I Š K I
Razgledi
IN MEMORIAM
Smrt na žalost ne pozna meja in kosi tudi med našimi bralci in naročniki Tržiških razgledov. Za dan vseh svetih in vernih duš dan je prav, da se jih spomnimo. Bili so naši zvesti bralci, nekateri tudi pisci raznih prispevkov. V letošnjem letu so odšli naslednji naši naročniki:
Marija Ahačič, po domače “Kajtanova”, 1923 - 1996, Štefka Žitnik, po domače “Majeršičeva”, 1923 - 1996, ki je živela v Argentini,
Heli Zech, rojen 1932 v Jelendolu, 1932 - 1996
H E El ZECH je objavil tudi nekaj člankov v TR.
Gospa Kavčičeva je zato zapisala nekaj o njem: “Bil je vedno veder, ljubezniv, pripravljen povsod sodelovati v dobrem. Rad je prepeval in tudi pesnil. Zato je bil član kvarteta Spomin,
Upokojenskega pevskega zbora, član planinskega društva Ljubljana Matica in član gorske straže. Njegove pesmi so izpovedne in poglobljene.” Eno od njih objavljamo.
Drevo Pod težo snega se klanja drevo, kaj šele duša, ki ni trdna tako?
Slabo vreme pritiska jo čisto do tal, mokrote in teme se mraza sem bal.
Veje so pokale in nastale so rane, sedaj duši odleglo je nič več me ne gane. Naučiti se moraš le tiho trpeti, kar nudi življenje - preprosti vzeti.
Rane pokrila je smola dišeča, notranjost moja ni več trpeča.
Prenese udarce več me ne zvije,
tudi takrat ne več. Heli Zech
DR. ČEPAR V TRŽIČU
Državni sekretar za družino v Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve dr. Drago Čepar je v četrtek, 25. oktobra obiskal Tržič. V času delovnega obiska si je skupaj s poslanko Jano Primožič, kandidatom za volitve v Državni zbor dr. Janezom Poklukarjem, Tinco Markič, Marijo Lavtar in Vitom Primožičem ogledal vrtec v Križah, obiskal kmetijo pri Urinovih in Dom Petra Uzarja.
V vrtcu je dr. Janez Poklukar, organizator zabavnega večera z ansamblom Čuki 5. oktobra letos, izročil Vrtcu Tržič čisti izkupiček dobrodelnega srečolova, ki
je bil takrat izveden. Izkupiček sta prevzeli pooblaščenka ravnateljice Vrtca Tržič gospa Irena Puhar in vodja vrtca v Križah Vesna Polajnar, namenjen pa je nakupu malih sedežnih garnitur.
V pogovoru je državni sekretar dr. Drago Čepar nanizal uspehe in načrte na področju družinske politike. Poudaril je, da ima danes vsaka porodnica (tudi tista, ki ni zaposlena) eno leto pravico do starševskega dodatka. Uzakonjen je univerzalni otroški dodatek. Uveden je posebni dodatek za nego hudo bolnih in prizadetih otrok. Izveden je bi projekt prenosa izplačil družinskih prejemkov neposredno iz Ministrstva na koristnike. Tako zdaj država neposredno izplačuje upravičencem otroške dodatke, starševske dodatke in porodnine neposredno na tekoče račune in hranilne knjižice. S tem so stroški razdeljevanja sredstev znatno manjši.
Podaljšanje porodniškega dopusta je poglavje zase. Javno mnenje in večina poslancev (razen SKD in nekaterih drugih) je zaenkrat podleglo domnevnemu vplivu delodajalcev, ki trdijo, da njihov proizvodni proces ne prenese daljših odsotnosti ob porodniškem dopustu. To vsekakor ni res. Analize so tudi pokazale, da je prisotnost tistih mater, katerih otroci so stari dve ali več let, precej večja od prisotnosti mater z enoletnimi otroki. Otroci v starosti enega leta so najbolj navezani na matere in ni dobro, da se jih ravno takrat loči. Podaljšanje porodniške, še zlasti pa delo za krajši delovni čas so znane oblike delovnega časa, vendar mora biti delo za krajši delovni čas odobreno s strani delodajalca. Leti pa večkrat nimajo posluha za to in morajo matere (kdaj tudi očetje) dokazovati, da delovni proces tako obliko dela to omogoča. Tudi vedenje o teh možnostih je še premajhno. Spregovorili smo tudi o kršitvah zakona. Med najpogostejšimi so zagotovo izsiljevanja mladih deklet z raznimi pogodbami, s katerimi se zavežejo, da ne bodo zanosile. Vsaka taka pogodba ja pravno neveljavna in iztožljiva (nekateri se za pomoč obračajo tudi na Ministrstvo). Vseeno pa pričakujemo, da bo tudi sindikat namenil tem kršitvah ustrezno pozornost in pomagal mladim ženskam in materam v boju proti kršitvam zakonov.
Vzgojiteljice v vrtcih imajo zanimive izkušnje z malimi otroci. Posebno pri malčkih v jasličnem oddelku so pogoste solze mater in jok otrok zjutraj ob ločitvi. Vzgojiteljice poskušajo pomagati po svojih močeh, vendar matere ne more nadomestiti nihče, pa naj se še tako trudi. Moderna medicinska in psihološka stroka vse bolj ugotavlja, da je tudi dojenje mater izredno pomembno za normalen razvoj otroka. Več kot milijon otrok na svetu je že umrlo zaradi nepravilne prehrane v prvem letu. Dojenje v trajanju enega leta je skoraj obvezno, priporočajo pa celo dojenje otroka do drugega leta starosti. Ko pa mati začne hoditi na delo, o dojenju ne more več razmišljati.
Mlade družine se včasih znajdejo pred skoraj nerešljivimi težavami. Marsikje na podeželju je velika težava v tem, da je za na kmetijo težko najti primernega partnerja. Ko pa mladi pričnejo z delom na kmetiji, nastane problem, kje dobiti denar za nujne investicije v proizvodnjo. Zadruge vse bolj izgubljajo svojo osnovno vlogo - zaščito članov in ves bolj postajajo trgovske firme izven vpliva kmetov. Poleg tega je svetovalna služba pogosto neučinkovita in ne dosega svojega namena. Izgleda, da
Dogodki / Sport
bo v okviru programov za ohranjanje poseljenosti podeželja bolj potrebno prisluhniti mladim ljudem, ki v nezavidljivem položajo poskušajo preživeti v kmetijski proizvodnji.
Z leti pridejo razne težave. Pogosto je edina možnost človeka vrednega preživetja v domu za starostnike. Domovi pa se neprestano ubadajo z včasih nerešljivimi problemi. V Domu pri tem niso nobena izjema. Stokovno visoko usposobljeno osebje poskuša olajšati stare dni številnim varovancem. Pri tem nimajo neke dragocene opreme, poskušajo pa ljudem pomagati z veliko mero prijaznosti in srčne topline.
Osnovna celica vsake družbe je nedvomno družina. Res je, da je v modernem tempu življenja izgubila del svoje vloge, vendar je zdrava zakonska skupnost še vedno eden od temeljev življenja v družini v mladih, srednjih, pa tudi zrelih letih. Po besedah državnega sekretarja dr. Draga Čeparja je nedvomno velik uspeh Ministrstva tudi uvedba programa vzgoje za življenje v zakonski skupnosti, ki je uveden v šolski sistem.
dr. Janez Poklukar
DVA MESECA "V STENAH
Tržiški alpinist Slavko Rožič in Urban Golob sva dva meseca plezala po Ameriki in Kanadi
Dva meseca sva bila na poti. Več kot 7000 milj z avtom, pa še 2000 milj z avtobusom sva prevozila. Vmes pa plezala po plezališčih in gorah ZDA in Kanade.
Potovanje sva začela v Clevelandu - Ohio pri teti. Nato sva se z avtobusom odpeljala v Denver - Colorado 36 ur daleč. Tu sva plezala po bolvanskih problemih nad mestecem Bovlder. Nato sva se ustavila v Wyaningu. Najprej sva splezala Neon cowboy (5.9 + 2 Razt.) v plezališčih Wedauwdo. Naslednje plazališče je bilo Wildiris v Limestone Mt. Tu sva plezala smeri do 5.11.(VIII VIAA).
Skozi Teton, Yellowstone in Glaciar National Park sva se peljala do Kanade - Calgary, Baw Walley vse do Rocky Mts. Tu sva plezala v pogorju Selkirk, skupina Bugaboos. Bil je začetek septembra in imela sva dva dneva, preden naju je zapadel sneg. Splezala sva novo smer v East post spire - Gorska pravljica (5.9 A3 270 m), ki sva jo posvetila kolegu Vanji Furlanu. Se eno novo sva splezala v Cresent Spire - Mc Tech Arete - West
side strory (II 5.10 250 m). Moj solo poizkus na najvišji vrh skupine Bugoboo Spire (3176 m) se je končal 40 m pod vrhom v hudem neurju in po žledu. Pa drugič. (Kainova smer 5.6).
Prek Britanske Kolumbije sva se skozi Washington peljala do Smith Rock v Oregonu. Tu sva plezala športne smeri do 5.11 (VIII-VIII+). Prek Britanske Kolumbije sva se skozi Washington peljala so Smith Rock v Oregonu. Tu sva plezala športne smeri do 5.11 (VIII-VIII+).
The Big Stone
Sledil je glavni cilj - Yosemitska dolina. Soplezalec URBAN GOLOB si je poškodoval koleno v smei Steck - Solathe v Sentinel Rocku. S pol smeri sva se spustila nazaj pod steno. Zal zaradi poškodb ni mogel več plezati. Nato sem z naključnimi soplezalci splezal še: Tangerine Trip (VI 5.9 A3 + , 18 r) v vzhodni steni El Capitana. Plezala sva štiri dni in pol. Skupaj z nemškim soplezalcem sva splezala smer Salathe (VI 5.10c A2+, 35R), ravno tako v El Capitanu. Splezala sva jo v 3 dneh. Z Lukom (A. Polegek iz AO Maribor) sva splezala Hoodwing (5.10a, 130 m) in By Hook Or By Crook (5.11b, 100 m - VIII VIAA) v Harlequin domu na Tolumne Meadows. V dolini pa sem splezal še Nutcrakerja (5.8 6R) in nekaj krajših bolvanov. Ni šlo vse po načrtih, a skušal sem izkoristiti možnosti kar najbolje. Saj stene počakajo.
Zahvala sponzorjem - donatorjem AO Tržič, ITV M&M SPORT FASHION in ga. Olgi Hvale (zastopstvo SALEWA).
Sicer pa za vse, ki jih zanima tista prava, divja Amerika gozdov, gora in puščav pripravljam predavanje z diapozitivi, najveijetneje v Lomu.
Slavko Rožič
PISMO BRALCA
Po dobroti glavne urednice Jane Primožič mi je prišlo v roke par izvodov vaših Tržiških razgledov. Presenečen sem bil nad listom, ki vas tako lepo povezuje. Ker živim v Argentini, kjer je gotovo tudi več Tržičanov, bom z veseljem poročal za vaš list kaj o življenju Slovencev na tem daljnem jugu. Torej: na skorajšnje snidenje v prihodnji številki!
Tone Mizerit
Dogodki
24. FOTOGRAFSKA
RAZSTAVA TREH DEŽEL
Odprta v Tržiču od 18. oktobra do
Slovenija, Koroška in Furlanija-Julijska krajina so priredile že tradicionalno 24. fotografsko razstavo, ki jo prirejajo v raznih krajih teh dežel oz. države Slovenije.
Letošnjo so pripravili prav v Tržiču, za kar je zaslužni zlasti prireditveni odbor v sestavi: Vinko Brezar, Janko Krmelj ter Milan in Janez Malovrh.
Med nagrajenimi je bil letos tudi domačin Janko Krmelj za črno-belo fotografijo - Ledena razpoka.
Razstava je bila odprta od 18. oktobra do 4. novembra 1996.
Ledena razpoka Janko Krmelj, 3. nagrada
V LETOŠNJEM GROZI TUDI MO SENIK
Potok Mošenik je v preteklosti dajal obrti in industriji v Tržiču velik pomen. Doslej je bil poznan kot izjemno miren, bogat vir energije, letos pa se je že dveh neurjih razhudil. Zadnje neurje na področju Dobrče in Begunjščice je naplavilo v dolino veliko naplavin, ki so zatrpale zgornjo strugo mošenika, in naplavile na Ankeletov travnik veliko naplavin. Neurje je povzročilo zemeljski plaz tudi na cesti proti Begunjam, podrlo nekaj mostov na Mošeniku in povzročilo še nekaj druge škode.
OBISK MINISTRA DRAGONJE, GANTARJA, ROPA V TRŽIČU
Minister za gospodarstvo Metod Dragonja se je na priporočilo poslanke Jane Primožič udeležil svečanega srečanja Poslovnega kluba v Vili Bistrica in “prinesel” obljubo o 200 milj. SIT za pomoč PEKO. Minister za okolje in prostor dr. Pavel Gantar in minister za delo mag. Anton Rop pa sta se ustavila v Tržiču v okviru predvolilnih srečanj. Bilo bi lepo, če bi nas obiskali večkrat in ne le pred volitvami.
PREDOR JE SPET ODPRT
Po dobrem mesecu obnavljanja ljubeljskega predora tako z naše kot z avstrijske strani se lahko spet vozimo skozi predor. Ob tej priliki smo lahko dodobra spoznali kakšna škoda bi šele nastala za podljubeljsko dolino in ves Tržič, če bi se Slovenci odločili, da se ne vključimo v Evropsko zvezo. Če je vsak dan zaprtja predora prinesel izgubo prometa v vrednosti več stotisoč DEM, kaj bi se zgodilo šele, če bi bil prehod zaprt. Šele vključitev v Evropsko zvezo nam zagotavlja odprte meje (tudi brez pretiranega nadzora), nam vsem pa svobodno trgovanje prek meje. Tisti, ki ne marajo evropske povezave nam torej lahko povzročijo le izgubo zaslužka.
4. novembra 1996
LETU
KONCERT ZBORA LOKA V LOMU
V nedeljo, 29. oktobra 1996 popoldne je bil v Lomu koncert Komornega pevskega zbora Loka, ki prepeva že petindvajseto koncertno sezono. Skupaj z glasbeniki, solisti ter pod vodstvom zborovodja Janeza Jocifa so poskrbeli za lep večer.
LOJZE PETERLE PRI KOHLU
Dober tržiški znanec in predsednik SKD Lojze Peterle je sredi oktobra obiskal Bonn in predsednika prijateljske
stranke CDU dr. Helmuta Kohla, ki so ga Slovenci že večkrat razglasili za mednarodno osebnost leta. Ker je dr. Kohl velik ljubitelj kamnin je bil-še posebno vesel darila v obliki živosrebrne rude iz Idrije (njegova zasebna zbirka v delovni sobi je vidna na desni strani slike). Za naslednji obisk bomo pripravili lep primerek
Aleks Milošev, viola m Miloš Mlejnik, violonče bodo
v nedeljo, 10. novembra 1996 ob 18. uri izve v župnijski cerkvi v Tržiču Godalni kvartet v c-molu, op. skladatelja Johannesa Brahmsa. VSTOP JE PROST.
Končen je posvečen lansko leto tragično preminuli SKZ Ireni Dolžan, prireja pa ga
Društvo prijateljev umetnosti Lumen iz Tižiča.
I K
1 S J< 1
Tržiške razglede izdaja OO SKD Tržič. Časopis je
VPISAN V EVIDENCO JAVNIH GLASIL, KI JO VODI URAD VLADE ZA INFORMIRANJE POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 1174. UREJA UREDNIŠKI ODBOR. GLAVNI IN ODCVORNI UREDNIKI JÀNA PRIMOŽIČ Naslov uredništva: Uredništvo Tržiških razgledov, p. p. 141, 4290 Tržič. Telefon uredništva: 064/53 016. Cena posamezne številke 40,00 SIT. Računalniški prelom: Astrum d.o.o., Tržič • Tisk: Tiskarstvo uzar, Tržič Naklada 1.500 izvodov.