Cloveka nikar...! (Iz zbirke: »Nenapisana kronika.«) Tako je bilo in nič drugače. Vsi tisti, učitelji, ki bodo z besedo hoteli olepšati tvoje življenje, bodo lagali, vsi tisti pa, ki bodo hoteli poveličati tvoje trpljenje, se ibodo vedno prezgodaj rodili. Učitelj Nerad je nekje v življenju, nekje na tisti strmi poti, kjer te gonijo in porivajo, kjer te hvalijo in opljuvajo, kjer ti plezajo na hrbet in s hrbta, srečal človeka. Zdelo sc mu je kot v prividu. Pa le za hip. Iz privida je rastla resnica. Spomin se je zaril v najbližjo preteklost, na ulico, na prve korake v samostojno življenje. Toliko, da ni bleknil: »Nisi lc ti? Za ,,cerberusa" so te imeno- vali« Človek se je zasmejal. Smeh je zaknl »cerberusovo« obličje, zakril pa ni njegove duše, katere vražji sij je žarel v najbolj skritem kotičku lcvega očesa. Čez desno oko je rad povešal žmurko — baje zato, ker je eden njegovih slavnih prednikov imel tudi to navado. To srečanje je bilo kratko. Na učitelja Nerada pa je napravilo globok vtis. Bil je pač mlad, tudi žmurke ni imel navade povešati, revež pač ni imel slavnih prednikov, in tako je siromak gledal kar z dvemi očmi v ta božji svet. In to je bilo zanj usodno. Preveč je videl, toda to bi mu še bilo odpuščeno, toda siromak, imel je še to grdo napako, da je tudi preveč govoril. Za govorjenje brez slavnih prednikov pa ni pravega odpuščanja. Tako se je učitelj Nerad že v zorni mladosti dokopal do globokega spoznanja: malo videti, še manj pa govoriti. Namesto v življenje, je obrnih pogled vase. Gledati je moral; rodil se je pač revež z dvemi očmi. In tako sc mu je odprl nov, dotle; neznani svet. Videl je, da človek, v svojem idealizmu je sem prišteval vse vzgojitelje, živi prav za prav iz dveh življenj. Prvo te vodi do zunanjega sveta in do zaročaranj vseh vrst, ob vsaki priliki in času. Drugo, naši učeni duhoslovci bi mu rekli: notranje ali dušno življenje, pa je le njegova last, z edino napako, da človeka povsodi spremlja in draži, če nima žmurke. Hote ali nehote. nočemo ga soditi, toda učitelj Nerad je postal radi takšnega gledanja na svet: dvoživka. Človeka bi streslo, že misel na dvoživko je grozna, biti dvoživka pa je vsekakor čudo, vsaj na tem svetu. Doslej so o dvoživkah govorile le pravljice, ki so imele nekoč resnično ozadje. Vest za zunanji svet mu je postala mirna. Pripetilo se je celo, da so ga jeli hvaliti. Eden izmed velikih gospodov ie ob neki priliki celo zinil: »Učitelj Nerad, prerodili ste se, kdo bi si kaj takega o vas mislil? Le tako naprej!« Učitelj Nerad se je zahvalil kot se spodobi, pri tem pa, o joj, nadloge! Nekje notri, kjer ni izgovorov, ga je zbodlo, spomnil se je, da nima pravih žmurk in — pobegnil. Velikemu gospodu je kar ušlo: »Zopet se je prerodil. Vrag naj ga vzame! Prezgodaj sem ga pohvalil!« Nič na svetu ni moglo priti učitel.ju Neradu tako do živega kot ta pohvala. Prvič v življenju je spoznal, da prav za prav ni tako težko priti do sreče. (Siromak je pozabil, da jo je s svojim begom zapravil.) Zunanji človek se je v njem razbohotil, zunanja sreča mu je jela uhajati radi lastne prenapetosti, po isti poti kot je prišla. Postajala je puhla. Sam se je ustrašil te puhlice, najmanjši vetrič mu jo lahko odnese. Še pravočasno se je spomnil, da postaja zopet enoživka zunanjega sveta. In to je slabo. »Vse zunanje je varljivo, vedno so me tako učili«, je pomislil in sc oddahnil. Ubogi Nerad! Ko bi se le bil revež spomnil obupnega Prešernovega krika svetu: »Svojega se spomni stanu...«, pa bi mu bilo kar lažje. Ne! Nerad se je začel zopet pogrezati v svoje notranje življenje; dosegel je drugo metamorfozo življenjskega razvoja. Postajal je iz zunanje, notranja enoživka. Zopet je začel govoriti, oči so se mu privadile svetlobi. Toda pri govoru je bilo opaziti veliko izpremembo, glas se mu je globoko znižal. samo najbližji so ga lahko čuli. (Hudomušneži so celo namigavali, da se je pri Neradu zgodilo prirodno čudo: dvakrat je mutiral.) In tako jc ob neki priliki spregovoril v družbi (z mutiranim glasom): »Nekoč je prijatelj ljubil prijatelja ...« Družba se vznemiri. Nekdo ga prekine: »Počakaj, ne modruj!« Nerad se ni dal motiti. Zopet je nadaljeval: »Nekoč je tovariš zaupal tovarišu.« Nemir. Nekdo: »Kaj le hoče danes s tovarištvom?« »Danes pa,« Nerad nadaljuje z naraščajočim glasom, »danes pa se ga izogiblje, boječ se ga.« Na družbo je padla senca. Nerad govori dalje: »Nekoč je mati pokrila s svojim telesom grob svojega sina ubijalca, da ga ne bi opljuvali njegovi sovražniki...« (Citat iz neobjavljene drame prijatelja.) Iz družbe: »Kaj le govori?« »Danes pa,« Nerad je dobil prvotni glas, »dancs pa je čas, ko rodna mati zataji svojega sina.« Družba: »Kaj le hoče?« »Tovariši, zdi se mi, da je trpljenje namesto ljubezni rodilo sovraštvo. Najvišji Učitelj je ...« Družba: »Pijmo!« Nerad: »Prekleti, nič ne razumete! Tudi jaz ne. Do nedavna sem mislil, da je za zgodovino celjskih grofov najvažnejše, da so bili fevdalci in zatiralci našega kmeta, danes pa vem, da je važno le to, da so pili nekjc daleč v družbi svojih kronanih gospodarjev baje prleško vino. To je zgodovina!« Iz, družbe: »Kdo te je učil tako govoriti?« Nerad (kot bi se pogrezal v zemljo): »Mladost, tista strta mladost, ki je prišla do spoznanja: ,,človeka nikar..." —, če še kdo želi vzgojiteljev!« Nerad je omahnil. Vrišč družbe ga je prekričal. Drugi dan 6e je zopet zabubil. Hotel je pač živeti — ta Nerad. Dvoživka iz pravljic, ki imajo resnično ozadje, je stegovala zopet svoje pošastne šape... Zmago Švajger: