Za slovensko šolstvo in drugo. -f- Istrski poslanec dr. Matko L a g i n j a je imel v seji poslanske zbornice dne 18. pret. mes. ob razpravi k budgetnemu provizoriju daljši govor, ki se je v njem zavzel tudi za slovensko šolstvo in za druge zahteve Slovencev. Poslanec dr. Laginja je dejal: Naši najbližji rodni bratje, Slovenci, ki zavzemajo Kranjsko, del Koroške, velik del Štajerske ter Goriško in prebivajo tudi v Trstu, čeprav le kot manjšina, vendar kot avtohtono prebivalstvo, stoje dandanašnji kulturelno tako, da v vseh teh deželah ni niti ene prave srednje šole s slovenskira učnim jezikom, kaj še vseučilišče, do katerega iraa 1V3 milijonski narod na vsak način pravico. Po mojem mnenju nikakor ni zdrava ta ideja, ako se trdi, da bi imeli le narodi 40 ali 60 milijonov pravieo do višje kulture in do višjih učilišč. *) Cenjene tovarišice se izleta tudi lahko udeleže. **) Vse te kooe so opremljene z vsem konfortom: vino, pivo, žganje, juha, čaj, različne konserve, kruh, slaščice itd. Ce omenjam, da prosijo Slovenci v Trstu, ki so avtohtona manjšina dežele, oziroma tamkajŠDJe obžine, že 20 let za ljudsko šolo v svojem materinem jeziku, in sicer toliko pri občini, kolikor pri vladi, ter te šole doslej še niso dobili po 20 letih ter da morajo vzdrževati, da se kolikortoliko narodnostno ohranijo, privatno šolo, ki jo obiskuje nad 700 otrok, iz svojih ne vedno bogatih sredstev, potem je kulturelni položaj tega naroda s stališča vlade po mojem mnenju označen zadostno. Ne more pa se reči, da bi ljudstvo ne imelo morda nobenega hrepenenja, nobene želje po napredku in kultri. Ta mali narod, če ga ločite od nas Hrvatov, izkazuje neki unieum v Evropi. Ima n. pr. društvo za izobrazbo ljudstva, BDružbo sv. Mohorja", ki jo podpira nad 80.000 članov in čigar publikacije se čitajo letno ali boljše rečeno, vsak dan, zakaj ne le višji izobraženci, marveč nižji in pred vsem nižji sloji prebivalstva čitajo te publikacije; to je znano. Ta narod ima gospodarske organizacije, ki so že Iepo napredovale. V jeziku tega ljudstva se uraduje mnogo, skoro ^ključno na Kranjskem, v velikem delu na Štajerskem in Goriškem. S stališča vlade se torej ne more trditi, da ni treba tega jezika še razvijati z državnimi sredstvi, češ, da bi ne bilo potrebe za to. Naloga in dolžnost vlade je, vsaj s stališča vzgoje, dobrih, ljudstvu blizu stoječih uradnikov, uvesti jezik tega naroda v šole, v srednje šole in eventualno v visoko šolo. Sveta dolžnost vlade je — ker drugače ostane sramota — da prisili tržaško občino, ki končno vendar ni velesila, k temu, da napravi Slovencem v Trstu potrebno ljudsko šolo, ali že že to ne gre iz kakršnegakoli vzroka — zakaj mi vemo, da imajo avstrijske vlade tam doli obilo obzirov — naj se napravi iz državnih sredstev slovenska šola, in to z večjo pravico, nego da se srednje šole z nemškim jezikom vzdržujejo sredi slovenskega in laškega prebivalstva. Dotakniti se hočem še razmer justicne uprave. Lahko bi bilo, slovenskemu narodu tudi v tem oziru ustvariti vsaj nekoliko usprejemljivejši položaj. Višja deželna sodnija v Gradcu ima brezdvoma preveliko število agend. Ako se jih že neče — zopet iz kakršnihkoli vzrokov — deliti, se more po analogiji tega, kar je bilo uvedena po 50 letih nekdaj na Tirolskem, po analogiji Tridenta, urediti vsa reč v Ljubljani tako, da bi tam uradovali slovenski senati višje deželne sodnije v Gradcu za Kranjsko, za del Koroške in za slovenski del Spodnje Štajerske.