TEORIJA IN PRAKSA let. 56, 1/2019 247 UVODNIK Pričujoči tematski sklop je nasledek izvedbe mednarodnega znanstve- nega simpozija z naslovom REGIONALNE POLITIČNE TRADICIJE KOT INSPIRACIJE: SOUPRAVLJANJE IN SAMOORGANIZIRANJE, ki je potekal na Fakulteti za družbene vede 31. 5. in 1. 6. 2018. Simpozij je obravnaval soupravljanje in samoorganiziranje kot politično tradicijo, ki se je začela razvijati v regiji že z delovanjem Svetozarja Markovića v drugi polovici 19. stoletja, se nadaljevala s krščanskim socialistom Andrejem Gosarjem v tri- desetih letih 20. stoletja in se uveljavila kot politični eksperiment z uvedbo samoupravljanja v SFRJ leta 1950. Na simpoziju smo osvetlili soupravljanje in samoorganiziranje z vidika politične zgodovine, politične filozofije, poli- tične etnografije, infrapolitike, antisistemskih gibanj in teorij državljanstva. Temeljni vsebinski motiv simpozija je bil, da danes na globalni ravni znova izumljamo in v politični praksi privzemamo oblike soupravljanja in samoorganiziranja, pri tem pa premalo upoštevamo že obstoječe tradicije, ki so izšle iz naših specifičnih zgodovinskih okoliščin in na njih utemeljene politične kulture. Samoupravljanje je bilo v Sloveniji ukinjeno pred tride- setimi leti, a v slovenski javnosti še nikakor ni zgodovinski, ideološko nev- tralen pojem. Nedavna ekonomska kriza ga je celo na hitro reaktualizirala oziroma reciklirala prek nekaterih alternativnih političnih za zdaj zunaj- parlamentarnih gibanj in pobud. Pred tem je bila beseda samoupravljanje za konservativni politični pol eden od simbolov socialističnega režima, ki so ga zrušili, da bi si lahko delili tranzicijsko oblast, za tranzicijsko “levico” pa neljub zgodovinsko-politični spomin na “kontinuiteto” s prav tem reži- mom. Vsakršno omenjanje samoupravljanja s pozitivno konotacijo je tako za daljše obdobje postalo samodejno zavzemanje za Jugoslavijo, s tem pa že antislovenstvo in skoraj narodno izdajstvo. Čeprav sta samoupravljanje in demokracija izvorno pomensko skoraj sinonimna, sta bila v tranzicijskem političnem diskurzu pogosto predstavljana kot antipoda; ugibamo lahko, v kolikšni meri so bili na delu zavestna manipulacija, akutna politična amne- zija, nerazumevanje temeljnih političnih idej, podvrženih hibridizaciji, a tudi kontinuiteta zgodnjega modernega razumevanja predstavniške demo- kracije kot nasprotja neposredne demokracije pri političnih elitah prvih meščanskih revolucij. Obdobje demonizacije samoupravljanja v političnem diskurzu se je zaključilo s krizo, a smo se tudi po njej bolj ukvarjali z nebistvenimi vpraša- nji, kdo je bil izvorni snovalec koncepta, namesto da bi stekel kritični premi- slek o evalvaciji in potencialu reaktualizacije samoupravljanja. Zdi se torej, da se glede samoupravljanja pri nas vrtimo v krogu, obenem pa je samou- pravna politična praksa glede na slovensko politično zgodovino in kulturo “neumrljiva ideja”, če parafraziramo žižkejansko definicijo komunizma. TEMATSKI SKLOP: REGIONALNE POLITIČNE TRADICIJE KOT INSPIRACIJE: SOUPRAVLJANJE IN SAMOORGANIZIRANJE Cirila TOPLAK TEORIJA IN PRAKSA let. 56, 1/2019 248 Danes je samoupravljanje cinično “rehabilitirano” tudi tako, da ga je kapi- talizem uspešno poblagovil oziroma zvedel na benigno individualizirano marginalizacijo v smislu neštetih, a vselej dobičkonosnih pristopov k trže- nju samega sebe kot posameznika. Pri tem se še kako ohranjajo slojne raz- like, saj je self-management v pomenu “upravljanja samega sebe” večinoma namenjen povečevanju produktivnosti, s pomočjo katere pa lahko manj- šina lastnikov produkcijskih sredstev samo-upravlja svoje bivanje v smeri največjega možnega udobja (npr. preko interneta stvari ipd.) Neumrljivost samoupravne ideje se kaže tudi na najbolj dobesedni ravni v odnosu do jugoslovanskega samoupravnega socializma, ki je bil v petdesetih letih 20. stoletja najprej uveden v podjetjih, saj so danes slovenska podjetja v državni lasti še zmeraj in spet samoupravljana, le da na način, ki ponazarja neokon- servativnost celotnega projekta “suverene” slovenske nacionalne države, in sicer s t. i. gosarjevskim korporativnim pristopom k (so)upravljanju.1 Trije izvirni znanstveni članki v okviru tematskega sklopa obravnavajo soupravljanje in samoorganiziranje iz treh specifičnih perspektiv. Andrej Kurnik problematizira neoliberalni postopek zastiranja lokalnih zgodovin in s tem lokaliziranih konceptov, kot je samoupravljanje, pri čemer kot refe- renčni okvir uporablja izsledke latinskoameriških avtorjev postkolonialnih študij. Koncept samoupravljanja se skozi to teoretsko prizmo izkazuje kot ignoriran in prezrt zaradi neoliberalnega izključevanja koncepta dela in lokalne zgodovine iz politične misli. Obravnavani avtorji Luis Tapia, Walter Mignolo in Eduardo De Castro se seveda ne ustavljajo zgolj pri kritiki za kolonialnost oblasti značilne ideje univerzalnega, ampak osmišljajo tudi strategije preseganja tega sublimiranega kolonialnega nasilja: perspektivi- stično prevajanje, mejno mišljenje in primordialno formo. Andrej Kurnik v članku ugotavlja relevantnost teh strategij za aktualno slovensko družbeno- politično paradigmo in opredeljuje samoupravljanje kot ambivalenten kon- cept, ki niha med moderno in altermoderno. Za Žigo Vodovnika samoupravljanje ni le ekonomski projekt, ampak politična forma, ki temelji na predrugačenju temeljnih izhodišč modernih kapitalističnih družb. Samoupravljanje torej predpostavlja in prinaša trans- formacijo družbe v polju političnega, medtem ko se večina študij samou- pravljanja omejuje predvsem na njegove učinke v polju ekonomije. Prvi del članka obravnava pozabljeno, anarhistično (pred)zgodovino samouprav- ljanja. Sledi analiza jugoslovanskega samoupravljanja iz perspektive praxis filozofije, ki pokaže, da je bila jugoslovanska inačica samoupravljanja ven- darle nepolitična in ideološko nedorečena forma. Sklepni del aplicira samo- upravno teorijo na globalno iniciativo Occupy, s posebnim poudarkom na fenomenu nedržavnih oz. od države nenadzorovanih prostorov. 1 Gosar, Andrej (1887 - 1970) (1933/1994): Za nov družbeni red. Celje: Mohorjeva družba. Cirila TOPLAK TEORIJA IN PRAKSA let. 56, 1/2019 249 Cirila Toplak analizira soupravljanje in samoorganiziranje kot “avtoh- toni” politični tradiciji oziroma značilni, čeprav lokalno specifični historični obliki družbene organizacije v slovenofonem prostoru, ki imata egalitari- stično in avtonomistično ideološko podlago. Teza je preverjena na primeru lokalne zgodovine družbenih praks v severozahodni Sloveniji, saj je zgo- dovina zamišljene skupnosti, kot je slovenska, pravzaprav vsota lokalnih zgodovin, slovenska politična kultura pa posledično vsota političnih kultur. Kritični razmislek pokaže na osnovi aplikacije mikrozgodovinske metode, da je treba konceptualno razlikovati med lokalnimi avtonimizmi in moder- nim “narodizmom” zamišljene nacionalne skupnosti, slovenski koncept ega- litarizma pa relativizirati s patriarhatom. Podobno kot ugotavlja tudi Andrej Kurnik, je iz analize razvidno še, da je v historičnem kontekstu prav sociali- stično samoupravljanje primerjalno največje zbližanje med primordialno in državno formo družbene organizacije in s tem obdobje največje zmožnosti za slovensko družbo, da se (tudi intelektualno) avtonomno samorealizira. Cirila Toplak,* gostujoča urednica * Dr. Cirila Toplak, profesorica, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani, Slovenija.