33-34
SB	JANEZ DOKLER: UMETNOST IN SVET TEHNIKE (1097)	BS
VALENTIN CUNDRIC: KRUSNI CAS (1103)	Í i
ANDREJ BRV AR: PESMI (1109)
VLADIMIR GAJSEK: PESMI IZ CIKLA BLAZNOST (1112)
DORO HVALICA: JEZNA RAZMIŠLJANJA III, IV (1121)
DUŠAN PIRJEVEC: ZLOCiN JULIJANA SORELA (1124)
PESMI VLADA GOTOVCA, prevedel Veno Täufer (1166)
HANS MAGNUS ENZENSBERGER: PESMI, prevedel Niko Grafenauer (1П2)
HANS MAGNUS ENZENSBERGER: NASTANEK PESMI,
prevedel Niko Grafenauer (1180)
IVAN URBANCIC: SARTROV HUDIC IN DOBRI BOG V FILOZOFIJI (1193)
IZ SODOBNE MAKEDONSKE LIRIKE, prevedel Veno Täufer (1211)
DIMITRIJ RUPEL: POGOVOR Z LEVERIEROM (1221)
VLADIMIR KAVCIC: ONKRAJ IN ŠE DLJE IV (1223)
VELJKO RUS: VODSTVENA PRAKSA IN OBLASTNIŠKA STRUKTURA
V DELOVNIH ORGANIZACIJAH (1248)
ZDRAVKO MLINAR: PRIJATELJSKI, SOSEDSKI IN SORODSTVENI ODNOSI
V VELENJU III (1271)
HANS CHRISTOPH BUCH: JAMES BOND ALI MALOMESCAN Z OROZJEM,
prevedel P. S. (1295)
LIKOVNA PRILOGA:
ANDREJ ЈЕМЕС: PEJSAŽ XXVI (olje-platno); RISBA (z ogljem);
PEJSAZ 39 (olje-plalno); RISBA (z ogljem) 1964
DECEMBER 1965
REVIJA ZA KUITURO IN DRUtBENA VPRAŠANJA
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, december 1965,
leto ni., št. 33—34
Ureja uredniški odbor: Vinko
Blatnik, Barbara Brecelj (se-
kretar redakcije), Božidar De-
benjak, Janez Dokler, &vin
Fritz; ing. Jože Guzelj, Tine
Hribar, Ivan Hvala, Savin Jo-
gan, Vladimir Kavčič (glavni
urednik). Marko Kerševan,
Andrej Kim, Viktor Konjar,
Milan Kučan, Zdravko Mlinar,
Janez Pirnat (odgovorni ured-
nik), Franci Polak, Stane
Saksida, Ratko Sčepanovič
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 31 00 33, tekoči
račun: 503-608-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
1800 dinarjev. Za študente in
dijake 1350 dinarjev. Cena
posameznega izvoda 250 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: tiskarna »-Jože
Moškrič« v Ljubljani
Imelnost in svel tehnike
Janez Dokler
Vključevanje v skupni napor,* ki naj bi vodil k filozofski osvetlitvi
položaja »umetnosti« v »svetu tehnike«, predpostavlja določeno soglasje
o obsegu pojmov, vsebovanih v naši temi. Drugače rečeno: začeti bi morali
z vprašanji: kaj je umetnost? in kaj pravzaprav mislimo, ko rečemo »svet
tehnike«. Jasno je, da v danem okviru ni mogoče dovolj izčrpno in teo-
retsko zanesljivo odgovoriti na nobeno izmed obeh vprašanj. Vse, kar
lahko o tem rečemo, ne more biti več kot najnujnejši referenčni okvir,
potreben za eksplikacijo nekaterih problemov, ki jih naša tema očitno
vsebuje in jih sam smatram za ključne. Prisilna nedorečnost odgovorov na
izhodiščni vprašanji pa ima za nujno posledico nadaljnje omejitve; ekspli-
kacija problemov in njihovo razvijanje lahko vodi samo k bolj ali manj
provizoričnim rešitvam. Ne kaže jim pripisovati prevelikega teoretskega
pomena in tudi nočejo biti več kot teze, ki jih dajem v razpravo.
Ni treba posebej dokazovati, da je prvo izmed obeh vprašanj —
namreč vprašanje, kaj je umetnost? — zahtevnejše in da se je težko
dogovoriti za definicijo, ki bi bila sprejemljiva za večino in hkrati pri-
merna za nadaljnje razpravljanje. Položaj je nekoliko olajšan s tem, da
naj bi bilo — po okvirni temi sodeč — govora o »umetnosti« v soodnosu
s »svetom tehnike«. Sprejemajoč torej hoteno ali nehoteno sugestijo, vse-
bovano v naslovu okvirne teme, se lahko za začetek zadovoljimo z začasno
definicijo umetnosti kot človeške prakse sui generis, ki v »svetu tehnike«
ohranja integriteto humanosti.
Odgovor na drugo vprašanje bo manj decidiran zaradi nekaterih
nujnih omejitev v odnosu do negativnega vrednotenja tega, kar — za zdaj
v širšem pomenu — imenujemo »svet tehnike«.
Razpravljanje o teh omejitvah lahko — upam — razbremenimo pole-
^mike s stališči, ki smatrajo sodobno tehniko skupaj z znanostmi, ki ji
služijo in so hkrati njen pogoj, in z velikanskim industrijskim poten-
cialom, za zlo tako rekoč »an sich«. Nemogoče je namreč obiti dejstvo,
* Prispevek je bil napisan kot referat za simpozij Jugoslovanskega zdru-
ženja za filozofijo na temo »Umjetnost u svjetu tehnike"".
1 Problemi
1097
da je prav v tem in takšnem »svetu tehnike« ostvarjena možnost, da se
človeštvo kot celota osvobodi surove materialne nuje. Na stvari se nič
ne spremeni, če se ta možnost danes kaže samo kot alternativa totalnega
uničenja ali nekega novega, drugačnega sveta, kot alternativa komunizma
ali barbarstva (Marx). Zavest o omenjeni možnosti je v svojem pozitivnem
aspektu, čeprav deformirana, temelj nekaterih svetovnih humanitarnih
organizacij; v izjemnih primerih velikih nesreč in naravnih katastrof se
manifestira tudi kot množična zavest o skupni usodi človeštva in kot
taka vsaj za trenutek ruši ograje sebične brezbrižnosti. Na drugi strani
pa je bolj ali manj jasna zavest o neslutenih možnostih »sveta tehnike« —
tako se zdi — tudi vzrok, ali vsaj eden izmed vzrokov za masovni fetišizem
tehnike in tehničnih dosežkov celo v primerih ko gre (gledano s stališča
humanitete) za njene pervertirane manifestacije. Tu ne mislimo samo na
noro igro z jedrsko energijo ali na množični kruh za lačni del človeštva,
ki ga v imenu znanosti, človeške domiselnosti in pionirskega poguma
izstreljujemo v vesoljski prostor; gre tudi za pojave, ki jih sploh ne
opažamo več kot nenormalne, ker se sami pogrezamo v nekakšno moralno
avtarkijo relativno sitih: na primer za delež avtomobilske idustrije v
skupni proizvodnji razvitih dežel ali za permanentno, s stališča človeštva
kot celote absurdno krizo trga s kmetijskimi pridelki. Celo če opazujemo
»svet tehnike« z vidika njegovih pervertiranih manifestacij, ga ni mogoče
vrednotiti samo negativno; nič namreč ne pomagajo razumni odgovori na
odprta vprašanja, dokler vprašanja sama niso postavljena z vso ostrino
in evidentnostjo, dokler tako rekoč sama ne izsilijo odgovorov.
A kakorkoli je že s tem: za naš namen želim >vsvet tehnike« omejiti na
pojem za vrsto tehnicističnega racionalizma, ki ga kot možno perspek-
tivo človeštva opisuje dominikanec Dubarle v svojem prikazu Wienerjeve
knjige Kibernetika. Avtor prikaza razpravlja o možnosti vodenja člo-
veških zadev z računskimi stroji, ki bi delovali na principih teorije iger,
in pravi: »Machines à gouverner bodo definirale državo kot — na vseh
nivojih — najbolje obveščenega igralca; država bo edini vrhovni ko-
ordinator vseh delnih odločitev. To so velikanske prednosti. Ce se do
njih pride znanstveno, bodo omogočile državi, da v vsakršnih okoliščinah
premaga vsakega igralca človeške igre, razen samo sebe, postavljajoč
ga pred dilemo: neposredno uničenje ali planirano sodelovanje. To bo
posledica igre same brez zunanjega nasilja. Tisti, ki si žele najboljšega
vseh možnih svetov, imajo o čem sanjariti.« Dubarle potem govori o
težavah, ki bi lahko paralizirale takšno mehanično manipuliranje člo-
veških situacij, in pravi, da ji samo dva pogoja lahko zagotovita stabilnost
v matematičnem smislu. »To je, na eni strani, zadostna neinformiranost
množice igralcev, s katero se okorišča en sam spreten igralec, ki sam
lahko celo planira metodo za paraliziranje zavesti množic, na drugi strani
pa zadostna pripravljenost, da se v interesu stabilnosti igre pravica od-
ločanja prepusti enemu samemu ali manjšemu številu igralcev s poljub-
nimi privilegiji.« To je — po Dubarlu -- »surova lekcija hladne mate-
matike, ki pa meče določeno svetlobo na avanturo našega stoletja: okle-
vanje med neskončnim prerivanjem v človeških odnosih in nastopom
1098
velikanskega Leviatana; v primerjavi z njim je bil Hobbsov Leviatan
samo prijetna šala.« Skratka: Dubarle sodi, da stojimo pred nevarnostjo
»velike svetovne države, v kateri lahko postane hotena in zavestna kri-
vičnost edini pogoj za statistično srečo množic — svet, ki je za vsako
bistro pamet hujši od pekla«.
Čeprav je Wiener komaj šest let po Dubarlovi oceni, se pravi že leta
1954, trdil, da nekakšne machines à gouverner že delujejo na obeh
straneh svetovnega konflikta, vse te zgodbe o »svetu tehnike« nismo
navajali zato, da bi si vzbujali tesnobo. Gre preprosto za ilustracijo skraj-
nih konsekvenc cognitivne redukcije, na kateri so konec koncev uteme-
ljene filozofske predpostavke eksaktne znanosti in tehnike. Te konse-
kvence so otipljiva stvarnost sodobnega sveta, oziroma točneje: so tisti
aspekt stvarnosti, ki ga tu imenujemo »svet tehnike«. Znotraj tako poj-
movanega sveta tehnike seveda za umetnost ni prostora. Toda ravno
tu moramo biti previdni, da ne bi delali distinkdj, ki jih ni: Kolikor
je namreč svoboda ustvarjalnega subjekta, svoboda, da v obstoječem
spoznava racionalne meje svoje svobode, in da jih skuša premakniti —
kolikor je taka svoboda pogoj vsake ustvarjalnosti, toliko znotraj sveta
tehnike tudi za ustvarjalno znanost in njene rezultate ni pravega pro-
stora. Naš pojem sveta tehnike ali bolje »tehniziranega sveta« je za
temo, o kateri razpravljamo, relevanten samo toliko, kolikor drži zelo
verjetna domneva, da je živa umetnost našega časa usodno povezana s tem
fenomemom. Z drugimi besedami: pomemben je toliko, kolikor se kot
aspekt stvarnosti v strukturi estetskega fenomena izkaže kot dovolj po-
memben element.
II.
Pred razpravljanjem o nekaterih konkretnih problemih, ki jih po
mojem mnenju vsebuje tema »umetnost v svetu tehnike«, se mi zdi
potrebno, da vsaj v najsplošnejših potezah nakažem svoje stališče do
vprašanja o možnostih estetike kot filozofije.
V nasprotju s tistimi, ki si jo zamišljajo kot »znanost o...« in so
zato v skrbeh, ker druge znanosti — kos za kosom — prevzemajo njen
»predmet«, sem prepričan, da v tem smislu nikoli ni bila in tudi zdaj
ne more biti znanost. (To pa seveda ne pomeni, da more ali celo mora biti
neznanstvena.) Po vseh bolj ali manj neuspelih poskusih, da bi bila ali
da bi se vsaj prikazovala kot takšna, se danes zdi, da si je ni mogoče
zamisliti, oziroma da je ni mogoče osmisliti, če je ne definiramo kot
zatrjevanje takšnosti estetskega fenomena, kot zatrjevanje takšnosti nje-
gove strukture, relatov in relacij.
Kaj to pomeni?
Predvsem je treba povedati, da se takšna definicija vsiljuje zaradi
vprašanja o modalnosti njenih izjav. Formalno so indikativne in se v tem
pogledu ne razlikujejo od znanstvenih. Toda že če sprejmemo strukturo
estetskega fenomena v obliki razvite subjekt—objekt—subjekt relacije,
kakršno je predložil eden izmed jugoslovanskih filozofov, in jo kot heuri-
1099
stični model uporabimo v komparativni raziskavi sodobnih estetskih
teorij, se bomo kmalu prepričali, da so nekateri očitno važni deli te
strukture v sodobnih estetikah komaj prisotni ali pa sploh niso. Treba
se je torej vprašati, zakaj niso, oziroma zakaj so, kadar so, kar je v bistvu
isto. Ali gre za neznanje ali za kakšno drugačno oviro, ki onemogoča,
da bi videli celoto? Vsekakor to in druga podobna, čeprav manj pre-
prosta vprašanja navajajo k misli, da je pojavljanje ali odsotnost relatov
(kot subjekt — umetnik, subjekt — občinstvo, stvarnost itd.) in relacij
odvisna od nečesa, kar bi lahko imenovali intencioniranost strukture,
seveda s pogojem, da se ta pojem ne spravlja v zvezo s Husserlom.
Ce bi si bili edini o tem, da v estetiki kot filozofski disciplini obstaja
kontinuirani napredek v smislu aproksimacije k neki absolutni resnici,
bi mogoče lahko vso to problematiko skrčili na problem ideologije in
ideološkega momenta v spoznavanju. Toda, prvič, nič ne govori v prid
takemu prepričanju in, drugič, sploh ne gre za znanstvenost ali neznan-
stvenost posameznih izjav, temveč gre za celoto v smislu koherentne
strukture, za ustvarjalno pobudo v jedru te strukture in konec koncev
za ustvarjalne možnosti estetike kot filozofije.
Zdi se mi, da je v tem smislu estetika — definirana kot zatrjevanje
takšnosti estetskega fenomena — hkrati manj in več od »znanosti o...«
Vsekakor je nekaj drugega. Vendar pa kot takšna tudi ne more biti gola
trditev, nekaj subjektivistično poljubnega, temveč je mogoča samo kot
v koherentni pojmovni strukturi realizirani zgodovinski odnos. To na
eni strani predpostavlja določeno družbeno-zgodovinsko pozicijo (in inte-
res = inter esse), na drugi strani pa implicira zahtevo po vključenosti
v relativno avtonomni tok filozofskega mišljenja, torej tudi zahtevo, da
ne pade pod raven že postavljenih vprašanj in že obstoječih odgovorov.
S tega stališča je laže braniti tezo, da je predmet estetike estetika sama,
kot pa tezo, da je njen predmet Lepota, umetniško lepo in podobno. Tako
definirane estetike namreč ni mogoče reducirati na odnos do te ali one
umetnine ali umetnostne smeri, ne more postati poetika ali stilistika, niti
se ne more spremeniti v teorijo umetniškega ustvarjanja ali v logiko
estimativnih (estetskih) sodb, ne da bi takoj nehala biti to, kar po defi-
niciji je. Na drugi strani pa — če jo pojmujemo kot zatrjevanje takšnosti
estetskega fenomena — zanjo ne morejo biti irelativni rezultati katere-
koli znanosti, ki se s stališča enega izmed relatov ali relacij ukvarja z
estetskim fenomenom.
Na začetku tega izvajanja smo — kot začasno — sprejeli definicijo
umetnosti kot prakse sui generis, ki v svetu tehnike ohranja integriteto
humanosti. Potem ko smo omejili in natančneje določili pojem »svet teh-
nike«, lahko dodamo, da je določilo sni generis mišljeno predvsem v od-
nosu do sveta tehnike kot gole reprodukcije že danega in manipuliranja
z njim, da pa — kot rečeno — ne vidimo nobene metafizične meje med
umetnostjo in ustvarjalno znanostjo niti med tema in katerokoli obliko
dela, ki proizvaja človekov zgodovinski svet in s tem tudi človekove
zgodovinske možnosti. S tega stališča je zanimiva Lukacsova definicija,
po kateri je umetnost »način izpovedovanja realnosti« in se — če smemo
1100
sklepati iz konteksta — samo po modalnosti razlikuje od drugih oblik.
Vsekakor se zdi sprejemljiva misel, da gre v primeru iste družbeno-
historične pozicije za določeno paralelnost struktur. Estetika seveda ne
more vsebovati nobenega zakona, po katerem naj bi se izdelovale umet-
nine, pač pa obstaja dovolj dobrih razlogov za domnevo, da kot zatrje-
vanje takšnosti estetskega fenomena sama nastaja po podobnih zakonih
kot umetnina. Refleksija na to zakonitost mora za vsak čas posebej najti
skupne izvore. Kot taka pa estetika — kljub svoji formalni indikativnosti
— na določen način obvezuje, to se pravi, da »hoče« biti verificirana z
identifikacijo ali z zavrnitvijo. Umetnost se v rtireži elementov in relacij
njene strukture razporeja ali pa ne razporeja. V tem smislu je torej
estetika vendarle tudi temelj vedam, ki se tako ali drugače ukvarjajo
z umetnostjo, pa tudi izhodišče kritike, ki je sposobna reflektirati svojo
pozicijo.
Da se izognemo nesporazumom, je treba dodati, da se nikakor ne
zavzemamo za estetiko kot nekakšno nadrejeno katedersko disciplino,
čeprav nam je seveda veliko do tega, da se posebne znanosti tega področja
postopoma osvobode nekritičnega pozitivizma.
III.
Ko se zdaj vračamo k osrednji temi — odnosu med umetnostjo iH
svetom tehnike — si lahko neposredno postavimo vprašanje: ali dogajanje
v sodobni umetnosti dovoljuje in na določen način tudi opravičuje našo
omejitev pojma »svet tehnike« na tisti aspekt stvarnosti, ki ogroža —
a to je implikacija predlagane definicije umetnosti — integriteto huma-
nosti s tem, da reducira človekove možnosti na goto reprodukcijo ob-
stoječega.
Odgovarjajoč na to vprašanje bi se morda lahko sklicevali na Gold-
mannovo raziskovanje antiromana, oziroma novega romana kot ga on
imenuje. Toda — na žalost — Goldmann insistira na realizmu, ki za
njega pomeni »ustvarjanje sveta, katerega struktura je analogna bitni
strukturi družbene stvarnosti, v kateri je (umetniško) delo ustvarjeno«.
Ker pa se Goldmann kot sociolog ne smatra za kompetentnega, da karkoli
reče o specifični razliki med »bitno strukturo družbene stvarnosti« (kar
je v bistvu sociološki model te stvarnosti) in analogne strukture umet-
nine, lahko samo preverjamo analognost dveh struktur: tiste, ki jo je
sociolog Lucien Goldman »odčital« na družbeni stvarnosti, in tiste, ki jo je
isti Lucien Goldman našel na primer v Robbe-Grilltovem filmu Lani
v Marianskih Lažnih. Verjetnost, da strukturi ne bosta analogni, najbrž
ni kdo ve kako pomembna. Sicer pa se ob tem lahko tudi vprašamo, na
kaj bi bilo treba reducirati strukturo družbene stvarnosti, da bi lahko
preverili analognost s strukturo pesmi, ki obsega nekaj stihov, ali s struk-
turo abstraktne slike.
Zanimiva tavtologija sicer odličnega erudita in analitika Goldmanna
— če že ne odgovori na naše vprašanje — na določen način osvetljuje
1101
problem celote estetskega fenomena in specifičnost funkcije estetike. Sicer
pa bi njegovo definicijo realizma v umetnosti morali zavrniti že zaradi
praktičnih razlogov. Reifikacija, tesnoba in upanje kot umetnostne teme
se namreč vedno bolj pogosto pojavljajo v umetnostih socialističnih dežel
in to v delih, ki zaslužijo vso pozornost. Kar zadeva slovensko literaturo
in umetnost sploh, lahko rečemo, da je v zadnjih desetih letih ravno
ukvarjanje s temi temami dalo najpomembnejše rezultate. Ce bi sprejeli
Goldmannovo definicijo za to vrsto del, bi to pomenilo ali brisanje razlike
med »bitno strukturo družbene stvarnosti« socialističnih in kapitalističnih
dežel ali pa trditev, da ta dela niso ustvarjena v tem družbenem okolju,
da niso avtentična.
Raziskovanje konkretnih del pa tudi splošno izražene tendence kažejo,
da gre ravno za nasprotno, za oddaljevanje od realizma v smislu težnje,
da se v delu zajame celota družbene stvarnosti skupaj s pozitiviteto,
z vrednotami, ki obstoječe na določen način potrjujejo in opravičujejo
njegovo trajanje v prihodnosti. Ta umetnost iz celote družbene stvarnosti
izdvaja ravno tisti aspekt, ki smo ga skušali zajeti v pojem »svet tehnike«,
in pri tem ustvarja svoje relativno avtonomne strukture — svetove, ki
so eksistentni, stvarni, samo relativno; v romanu na primer samo toliko,
kolikor jih s svojo eksistenco potrjujejo osrednji junaki. Brez njih te
strukture nimajo niti prostorske niti časovne dimenzije in — kar je naj-
važnejše — človek je v odnosu do teh svetov vedno postavljen kot razlika,
kot odprta možnost, da sam s seboj konstituira neki boljši, humanejši svet.
Zdi se, da je ravno to postavljanje razlike v odnosu do obstoječega,
to doživljanje in prepoznavanje sebe kot razlike, bitna odlika omenjene
umetnosti, ona sama pa tako rekoč po definiciji umetnost aktivnih ljudi,
ki v obstoječem, poskušajo premikati meje svobode.
Vprašanje komunikativnosti te umetnosti, vprašanje, koliko je ta
umetnost »pričakovana umetnost« — kot bi rekel E. Souriau — in bitna
potreba neke družbe, je vprašanje, ki ga je treba posebej obravnavati.
Vsekakor se zdi, da ga ni mogoče obravnavati brez zveze s tako imeno-
vano industrijo zabave, ki sama spada v »svet tehnike« in je vsaj po
imanentnih možnostih sredstvo za »paraliziranje zavesti množic«.
1102
VALENTIN CUNDRIC: KRUŠNI CAS
prihodnost kliče treba se je oglasiti
se vdati zlomiti kopje odvreči lok
preteklost je moral še vsakdo zapustiti
ko zravnal jo z gnilo je prstjo
dopolnjeno je s tabo nikjer ne zaplodiš
plemena po svoji podobi pa je to res pomembno
nujno neizogibno zanič ostane zanič
sprijazni se s trpežnostjo pojmov in predmetov
ne umivaj se ko drugi v raztopljeni kovini
pričel se boš vrteti nazaj ko se boš dovrtel
in potlej naprej in spet nazaj nič boljši nisi
ko drugi le odpravi se dobre volje leč
za prihodnost smo samo poneumljeni prsteni gejziri
še v spalnico nas spremi njen posmeh
še v spalnico nas spremi njen posmeh
ona vstopi za nami ne rmše žene
ona zaklene in veščo prežene
ona odpira usta za ljubezenski obed
ona premenja umazane rjuhe
in pri tem nesramno mežika
da se nas ko z jezikom dotika
na mestu ki ni rojeno za poljube
ona leže z nami z ognjem v ledeni gori
v plavajoči ledeni gori ki jo krmari pohlep
po neodkritih kraljestvih po umorih
dolgo ne ohlapne njen trdi objem
ko se prebujamo v vročični grozi
s stropa bolšči v nas njen mrki pogled
1103
s stropa bolšči v nas njen mrki pogled
ne ve kaj se pravi od morja suhih kamnov ne zahtevati
na poti k vodi žejnega ne prehitevati
in odpraviti se tujo milost žet
o jutrišnji dan ko bo treba spet ugajati
na novo določene ikonoklaste pobiti
spet red in srečo vase pričarati
in se užiten med vse razdeliti
kaj bo danes kaj jutri te misli padejo na tla
in to vsako jutro zrcala in glavniki
človek odpre oči in ga je strah
prihodnost je doma гш vsaki njegovi sliki
tudi z vsemi njegovimi znanci se pozna
doma je v vsaki tudi otroški knjigi
doma je v vsaki tudi otroški knjigi
jutrišnji dan umazan nevaren neznan
ne prizanese črvu metulju bilki
pod njegovo pestjo se drobi suhi venec gora
v človeka se zasadi ko strupeno želo
in če je mogoče naravnost v odprto oko
megleno zaznavamo koliko jih pogoltne njegovo žrelo
in da bomo tudi mi nekoč padli na njegovo dno
njegovo dno najbolj gluha dežela na svetu
dežela brez vesti brez meja brez cest in zvezd
njen zakon je pisan v živem pesku
prihodnost se tu sprehaja dan za dnem
postoji in pomenljivo gnijočemu mesu
pravi: vsem vam je ko meni ime
pravi: vsem vam je ko meni ime
zato je najboljše da sklenemo zavezo
zame ste minljivi stonogi sneg
ko žogo brcate svojo jekleno jezo
a to ne pomaga treba je skloniti glavo
kaj bomo oblekli jedli in pili
so žeblji ki pribijejo puntarsko postavo
na moj prag da bi jo moji škornji čisto pohodili
1104
iznakazim vse meso in kri prelivam
ker mi niso potrebni obrazi
kar ljudje ohranjate od ieh ki jih ubijam
so želje redkost in pohabljeni junaki
žive mrtve terja moja igra
če še bolj ubežite mi ne boste ubežali
če še bolj ubežite mi ne boste ubežali
po volji mi je da lišaj sameva
po volji da se zver drži na jasi
po volji če mrčes ne odleti iz mesta
po volji če so pločniki vesti ledeni
če v prgišču groma bo poginil slavec
po volji če sonce vam s temó prelepim
in če strupa hroščkom nakapljam v cvetlične banje
ni mi po volji kdo tjavdan povzdigne glas
zavrne breme ki na rami
mora ga nositi dokler ne odveze ga grobar
dolžnosti človek to je pesem v lajni
dotrajani samota je njegov blodnjak
moti se kdor prenočuje s kamni
moti se kdor prenočuje s kamni
mož ne zmore tako odrešilnih orgij
zena ne zamesi zveličavnih hostij
zrak rože pesmi hrana to le moji so zapahi
čemu ta mravlja leze prav zdaj tule mimo
kako da rož ne prime za roko velik strah
in jih ne odpelje v podzemlje vsaj čez zimo
tako pa zgnijejo in ne pomislimo: poginil je junak
in iz vode ribe se blešče
kot ploščice zlata so bolj pojav ko bitja
zakaj to niso plave kače s krinko listja
in človek mora biti tu ne sme drugam
a zakaj trdi da hoče biti sam
da ga ne držijo moje roke
1105
da ga ne držijo moje roke
človeka čemu se je potem rodil
in ker življenje od mene je sprejel
ga je da oče mojih bo stvari
ne štejem in kljub temu nisem mati
jemljem in kljub temu nisem žena
redko vas odbiram od poneumljenih živali
slišite me ko zadnji zlog pradavnega povelja
ne za preteklost za prihodnost ste rojeni
preteklost oslepi vas s poneverbami oropa
ona vas odvzame in jaz vračam zemlji
kdor razočaran slep gluh proti meni stopa
mu ne zakličem: pozdravljen v moji deželi
tudi on je samo moja sirota
tudi on je samo moja sirota
redka enodnevnica dva dni živi
redek je spomenik ki ga ljudstvo ne umori
kdor gre vase je kaj smešen redek romar
Redka je majhna zver ki napade večjo živo
redka je prostost ki je svobodnih ni strah
redke planine ki ne žele v dolino
redki oblaki ki rose tolažilni čas
zato je tu pred mano iznakažen
to so bile oči to usta to so udje ki trohnijo
na mojih tleh ko neizbrisen madež
tako je z njimi ki se kažipotov ne držijo
vsak dan rm moje duri trka kak zavržen angel
zapustil jo je in se bo vrnil v mojo hišo
zapustil jo je in se bo vrnil v mojo hišo
nikogar ne sprejemam kakor sina
nič več ni v moji hiši kakor pajčevirm
pod klopjo ki je sprejela mojo milost
pridejo postanejo med vrati ko zločin
svoj kot poiščejo lastno meso jim je za prejo
kesanje predejo do smrti pozen opomin
česa smeli niso in kaj smejo
1106
včasih v roki podrže kakor skodelo
besedo pa se me zbojijo
in ne podajo je utrujenim sosedom
slednji teh vojščakov čaka spačen mimo
konca in dokler ne pride slepo
vase bo gledal ko na nezavzeto celino
vase bo gledal ko na nezavzeto celino
in vedno dalj bo do vrat imel
čemu bi vstal in tipal v daljino
v sebi bo nosil vedno manj semen
ko do konca premislil svoje bo izdajstvo
bo izdihnil nebogljen kakor preteklost
ki mu je zavdala in zakrilil bo v zrcalo
ki mu bo zaprlo svojo svetlo vežo
vsak se razočara morda nad stopinjo
eno samo in nikdar do konca zmota
ni objokana da človek stopil bi iz mlinov
ki ga meljejo na razorana pota
rekoč: več nisem niti manj kdo je drugače klical
najboljše je če se človek z menoj pobota
najboljše je če se človek z menoj pobota
če noče biti več ne manj kakor določim
če več je in če manj je nisem dolžna
da kako si ime s skrbjo zapomnim
moja pravica je drugačna ko človeška
žrtev ne iščem ker vsi ste žrtve
zdaj je zima dolgo ne bo za vas sploh ne poletja
nisem kriva jaz ne vi če prte
vezete ki z njimi ne boste okrasili svojih koč
če zasajate vrtove da v večeru
čisto drugim bo ljudem nekoč lepo
ne preostane drugega kot da vsakdo v dnevu
ki njegov je dela in ustvarja in nato
se odpove svojemu malemu imenu
1107
se odpove svojemu тпаХети imenu
zrak ki je navzoč ob rojstvu ljudi
lisica ki laja na vsakem večjem slemenu
mah ki je za blagor zemlje zgnil
dan ko ste bili najbolj nesrečni in srečni
letni čas ki vam ojekleni roke in oči
beseda ki ste jo mimogrede malomarno sprejeli
drobiž ki buden v zvezde strmi
glas ki prihaja iz gorečih ust
sled ki jo puščajo zverine v snegu
vrata ki jih odpre ukaz ne ključ
človek kar stori sebi sinu očetu
da dobljena hvala ni trd kruh
prepusti svoja dejanja mojemu namenu
prepusti svoja dejanja mojemu namenu
preden jih človeška cena iznakazi
človek ki gre zame proti vetru
ki raje plava če so kapitani
na ladji namenjeni v preteklost
človek ki ne gre prejokovat v samoto
človek ki ne gre po svetu z nežno kretnjo
skoz množico pa s topo roko
človek ki ne bo tajil človeka niti misli
ker je iskren tako da se ne more sprijazniti
s tem kar vidi naokoli in kar sliši
človek ki se bo moral šele roditi
in bo zaklical med prstenimi gejziri:
prihodnost kliče treba se je oglasiti
prihodnost kliče treba se je oglasiti
še v spalnico nas spremi njen posmeh
s stropa bolšči v nas njen mrki pogled
doma je v vsaki tudi otroški knjigi
pravi: vsem vam je ko meni ime
če še bolj bežite mi ne boste ubežali
moti se kdor prenočuje s kamni
da ga ne držijo moje roke
1108
tudi on je samo moja sirota
zapustil jo je in se bo vmli v mojo hišo
vase bo gledal ko na nezavzeto celino
najboljše je če se človek z menoj pobota
se odpove svojemu malemu imenu
prepusti svoja dejanja mojemu namenu
ANDREJ BRVAR: PESMI
Krik
Pridite,
vrzite svojo prekleto bombo v ta sobotni večer:
skuštrati glave,
skrbno razrezane s prečami,
pazljivo vtaknjene v kučme, klobuke;
sprostiti telo, ki bi rado iz steznikov,
lepo, nemarno;
vzburkati okrogle gladinice kozarcev
v napravljenih kretnjah;
videti jih,
s srcem iz sala,
z uradnim obrazom,
z nosnimi žepi,
v pižamah, kombinežah, s starinsko uro v naročju;
pognati cesto v asfalt,
čez strugo fasad;
razbiti sivo polizano nebo,
ki se že večnost pripravlja na sneg;
umirati poln vodika
in vedeti, da se nekaj godi!...
V ušesih zgubljeni blues;
teden v Sahari naslednjega tedna.
1109
Jlllro
v tebi je to jutro,
to jutro z zrakom,
ki diši po predmestnih vrtovih,
s koščki neba,
razmetanimi po tlaku,
z vrčki piva,
ki se potijo v trebuščke;
v tebi je to jutro,
to jutro po dolgih deževjih,
po sivih, brezkončnih cestah,
po dneh obupno iskanih besed;
v tebi je to jutro
in ti si v njem,
to jutro, ko si skrivaj
skočil na tramvaj
in se zdaj pelješ,
kamorkoli,
skoz dan,
pod soncem,
ki kot velik regradov cvet
blešči rmd mestom.
April
Greš, greš
daleč čez polja,
do prvih gozdov.
Ne veš,
da si moker do kože,
da čevlji,
napiti kot goba,
z odprtimi usti požirajo Ho;
ne veš,
da je blizu večer,
da žalosten čaka pred kinom
dežniček s koščenim ročajem.
Greš, greš
in loviš ta nori, razkošni april,
da ga zakolješ,
da se odžejaš,
da se okopaš
v vrelcu njegove krvi.
1110
Popevka
Nekdo je zjutraj spet
preklinjal svežo srajco,
kavo, kruh in roko,
ki vse to je dala.
Nekdo dopoldne spet
preklinjal je bife,
debato, stihe, ploščo,
ki je vmes hreščala.
Nekdo popoldne spet
preklinjal je predfilm,
mrak, lase in usta,
ki so nekaj šepetala.
Nekdo preklinja dan,
ker spet je tu večer,
ker spet je v srcu mir,
čeprav je prazna dlan.
1111
VLADIMIR GAJSEK: PESMI IZ CIKLA BLAZNOST
Blaznost
Rekli smo mu, naj vendar ne hodi,
starci iz naše prašne četrti so se smehljali,
odšel je, moral je oditi,
čeprav smo mu vsi rekli, naj ne gre,
prinesli so nam fotografije,
ko stoji za železnimi rešetkami
jetnišnice lastnega duha,
ker ni hotel imeti svojega doma,
ker je vedel, da je vse skupaj lep nesmisel,
z volovskim obrazom in sivkasto gladino oči,
z ustnicami, ki požvižgavajo,
z nasmehom, ki ni nasmeh, ampak je
kakor obupan beg skozi pajkove goreče mreže,
skozi lepljive vrvi Resnice in Razuma
in namišljenosti vsakdanjih pojmov ...
potem so nam še prinesli magnetofonske posnetke njegovega
kričanja in momljanja,
ah, pregrozno, so klicale matere in skrile svoje otroke,
da ne bi videli,
da ne bi slišali,
da sploh ne bi skušali razumeti —
govorili so še, da so ga našli na bregu močvirja,
čisto golega, izmozgano truplo, za božjo voljo!
in zdravniki upajo, da ga bodo rešili:
zdaj stoji miren in osamljen s svojim neizrazitim pogledom
v lastno zmedene drhtečo zlato notranjost,
kakor da hi bil brez oči, momlja nerazumljive besede,
požvižgava,
o strahota,
in mi smo mu vendar rekli, naj ne hodi tja
1112
2
Srce kakor srebrna težka posoda
podivljanosti,
bela sled mrličev in krizantem,
izkopavanje kasti
z rdečo zemljo vred,
hihitanje mrličev, ki so se skrili v barake,
bleda roža, ki ponoči znova vzcvete,
trepetanje živih pod vsemogočno oblastjo bežanja,
ali pa sploh ne to, ampak nekaj čisto drugega,
stari čolni ob reki, otroci med suhim listjem,
cepetanje z nogami in klici k večerji,
otroštvo so posušene solze na licih,
stare počrnele majhne barake,
videl sem dekle ob oknu v kombineži
in najraje bi vstopil —
prekleta sramežljivost
o glasovi harmonike in ptic v hrepenenju
za belo toplo goro ženskega telesa
in srebrna pena peska na naših podivjanih srcih,
kakor težka posoda,
mislil sem, da ima človek
tudi kot človek
manjšo ceno
3
Mislil je, da bo prišel,
pa nikoli ni prišel, ker je brez konca
in lastovke letijo po nebu in cvrčijo —
Ibis redibis
non
morieris in bello
je rekla blazna Pitija nad žveplenim vrelcem,
črne lepe lastovke so se še vedno vrnile,
naše vdove smrti s prastarim glasom —
boril se je s svojo podobo
ves popoldan
ves popoldan pod žarečim rumenim soncem,
2 Problemi
jokal je od besa, grizel je, kričal je,
potem je omamljen odnehal
V sebi nosi plod, nerazumljivo zorenje,
za zdaj še cvet
in potem zmaga baje čisto navadna smrt, je rekel
pojmi ljubezni tu niso več pomembni,
ker smo razsvetljeni kot večne zvezde
ali pa smo zvezde, ki jih določamo
4
Nihče ni bil svetnik,
ujet v lastno telo
v besedah, ki niso
meso postale:
znova čutimo
zlati glas
Feniksa
v ognju,
na dnu
duše
5
Kot po navadi se vrnejo zlate sanje, o ljubi moji,
in škorci letijo skupaj na jug
med nami ostajajo dnevi neizpolnjenega pričakovanja ali
pričakovana popolnost v srcih iz brona,
iz svinca so tvoje veke, o blaženi
iz svinca so tvoje zenice, o blaženi
iz svinca so tvoje šarenice, o blaženi
med nami vzgibi
čustvo kot škorec
kot po navadi škorci kricijo
škor-
ci-
kriči-
jo
selili se bodo čez megleno morje ustvarjanja in skoz senco
skoz sen skoz krog brez omejitve
1114
človek
Nag stoji v svoji veliki
neznani sobi
skače od stene do stene
kriči
poje
zunaj so ljudje,
čisto navadni ljudje,
potem prisluškuje jutru:
svojemu lastnemu telesu,
saj je brez smisla,
gleda skoz zamreženo okno,
spominja se svojega otroštva in igrač,
utrujeno posedanje v nočeh brez spanja...
stare preživele izživele podobe
češčenje zamegljenega prizora
praznega prostora,
molčanje in lakota
večna lakota
podivjane ptice krilijo proti soncu,
zobna proteza je na nočni omarici,
to je tvoj konec, dragi,
in ne začetek
Tvoje srce je mrtev negiben ptič
mogočen
lep
strašen,
poslušaš ga,
čeprav ne govori,
že zato ga raje poslušaš —
metulji niso letali pomladi zate,
vse tiste lepe stvari, ki vstanejo po smrti naši (amen)
Tvoje nago telo!
počasi prinaša sonce opoldne v naročju
ledeno nebo, ki utriplje kot tvoja žila
in tvoj lastni zemeljski grob:
truplo,
ki ga nikoli ne boš dosegel v večnosti umskega
1115
Moj slari
Povej kje je zdaj tisto spoznanje
ki je zorelo v tebi iz noči v noč
ki te je mučilo do blaznosti in imaš zdaj raje rešetke
z obsegom tega kar ostane kot posnetek
in kaže zdrobljeno jutranjo moč
(velika grozna gora našega uničenja ali ljubezni
velika jezera s prosojnostjo svetlobo z ledom in vzhodom sonca
obrežja hvaležnosti in časopisov v črnem tisku)
ali te še ni dovolj izpral dež
ali te še ni dovolj zasipal sneg
ali te še ni izglodalo tisočletno sonce
kaj imaš od svoje smrti ki je bila iskanje
v času ki se ne spreminja v dremajočih možganih
vem
rad bi se približal večnosti ali zvezdam
ampak MI te ne bomo pustili...
(raztrgane verižice na vratovih deklet
gola gluha razgreta telesa
s kostmi ki so razpele krila v mozgu
nekih drugih
plima in oseka v megli kjer jadrajo ptiči in lobanje
po morju uličnega življenja)
Utapljanje v večno nove ritme	^
v čas in v prah nedoslednega hiranja hitrosti hoje
o star si norec toda sprijaznil si se z vsem med lučmi
kot senca ni ti mar kaj nosiš v sebi
tebi je DOVOLJ . . .
lahko posedaš rm pločniku na neznanem pragu ki je bil tvoj
ki je več kot tvoj
zdaj gledaš gosenice na vejicah neznanih rastlin
vidiš pajke v lenobnih mrežah
in kriliš s krili mozga za lastovkami pozlačenimi od sonca
KAJ se sprašuješ ZAKAJ so mravlje znesle na sonce
med atome peska svoja jajčka
zakaj žuželke vztrepetavajo na listih in iščejo izhod v veter
vzdignejo krila in ne odletijo ostanejo v cvetnih listih
zakaj ostanejo ribe v višini vode in se vzdignejo samo do roba
1116
nikdar čez roh kjer je konec luči in pretakanje v senco
zakaj so oblaki oblečeni v belino bolnišnic kot beločnice
kolikokrat si ponovil ZAKAJ kolikor je zvezd na nebu
ljudje hodijo mimo tebe kot pošasti spletene iz žice
ki bi jih tako rad ubil ljubil
ljubi svojega bližnjega
svojega bližnjega
ljubi svojega bližnjega
Tvoje veke so ranjene od rdečega ali rumenega mesca
ne moreš zaspati v sanjah senc oh mrtva zenica
v šarenici dneva se je prebudilo mesto iz sna
tisoč mravelj pajkov gosenic lastovke
Ampak tebi je še vedno vseeno in v tem najdeš vzgib duše
kaj sem hotel reči — že kot prijatelj ti pravim
spametuj se v rasti v globino v čas brez čutil
brez čutil in brez čutil
pobegni iz brloga vzredi srečno golo družino
hijena zapoj nam himno o čudovitem podzavestnem svetu
z glasom lastovk ki so obešene na vrveh ribičev
mrtve na obrežju brez vode z ranjenimi grli
ki so se vračale v svobodo mrzlične svobode v jatah
Poglej tiste nore vojake ki odhajajo zjutraj po ulici
pripenjajo si rože krvave križe na prsi
ki ne bežijo
čisto so pohlevni
in kaj preostane meni kot novo rojstvo ostanka
v sebi čutiš jeklene kragulje in dušo
nago žensko telo ki bi ga rad objemal jemal ljubil in ali ubil
vse je samo pogoj za zapovrstje bivanja v prostoru
na ravnini na ploskvah na tlorisu na narisu
zdaj beži duša pred tabo in je ne ujameš ker je pred tabo
ne moreš je ujeti v praznini mirujočega
žejen si
lačen si
nagonski
in ljudje si očitajo medtem v mračnih sobah
grizejo se
nekateri preprosto molčijo
prebujeni mežikajo v umiranje skoz šarenico skoz življenje
1117
ki je
umiranje ki je življenje
In tisti ki so blaženi sedijo za rešetkami
koncentracija
logika
krogi halunacij
svet v soju mesca v spanju v jogi
hranimo se kot živali hranimo jih kot živali smejimo se
nikdar ne jočemo glasno ne slišimo se v svetlobi
v vlažnih kleteh kjer prerokuješ TI vstajenje
iz nemogočih človekoljubnih zasliševanj
Črvi čakajo na človeka
nihče noče zgubiti sreče ki jo ti oznanjaš v krvi zveličanja
ničesar ne rečeš da bi pregnal sovražnike svojega imena
tvoja sreča je NORMALNIM tako tuja nevšečna neuporabna
kajti biti pijan in spoznati bivanje stvari je najlažje
ampak kričati šepetati jokati smejati se z besedami
to je takrat nemogoče
(o punca pojdi z mano v sobo
glejva se v oči
zunaj bodo lastovke zunaj bodo rože enodnevnice in ljudje
zunaj bodo cerkve ustanove skupščine
vključil bom gramofon tako je namreč lepše tako je namreč
bolj skrito
sploh ne vem zakaj bi se skrivala
kakor imam rad tvoje majhno lastovičje telo tvoj temni glas)
Biti lep in biti srečen z iznakaženim obrazom
sevati skoz senco videza
zapomni si stari
ne ugovarjaj ne momljaj jaz vem dobro to so stare izkušnje
pretegni se
ne bova več klepetala
spet bo deževalo skoz najine prsi na zemljo
prah diši tako čudovito
prah si bil in prah boš ostal
prah si bil in v prah se povrneš
rože dišijo z neznanim vonjem ki ti poboža srce mesen sadež
bodiva tiho in čakajva nekaj se bo še zgodilo
1118
Travnik
Izmučen od sonca poslušam svoj glas nekje v globini
notranjega odkrivanja
ko besede in misli samo padajo na dno in se ne vrnejo
vizije ptičjega petja dotiki prstov in sonce na obrazih
na ramenih v srednjem ušesu
in prelepa trava ki diši zeleno —
sonce bo izžgalo naša telesa
prazni bomo
besede bodo govorile neprestano naprej za nazaj
Neprespani bomo objokani
votli
suhi
Posušila bom svojo vodo ki je moja duša
pravi reka In vsi boste pomrli v žeji
človek jo prosi odpuščanja
najprej se sklanja
potem poklekne
Reka je Minila svojo jezo
posušiti se moram pravi
neizogibno je
predaja se soncu ki je njen ljubimec
obiskuje jo zvečer in podnevi
sije skoz globino na dno
skoz dihanje dolgih rok
Reka bo nekoč suha struga
krsta peska z mrliči STRAH
potem bo noč z milijoni zvezd in z lakom pod sabo
s pepelom pod sabo
z mastnim vročim medenim pepelom
in dekleta prihajajo kot svetloba na travnik
kot življenje z nasmejanimi otroškimi očmi
z zibelkami
prihajajo od obzorja neznanih morij ene same smrti
ki je naša
ki je naša
ki ostane naša
ne domišljajo si da se bomo prebudili zjutraj
1119
sami si bomo morali izžreti usta ali grla
poskrili se bomo v hiše pretepali se bomo
nekateri bodo tekli po ulicah brez rok
nekateri brez trupa
brez nog
nekateri bodo slepi
s pepelom v suhih prsih
gledali bodo v zvezde ur
izmučeni od kričanja
zaslutili bodo
stali bodo nad žveplenimi vrelci svojih prepričanj
nad skalami sanj nad vetrom nad travniki
potem se bodo na koncu spraševali KDO je bil njihov
sovražnik
Kdo me bo ljubil
v travi so nevidni škržati ki jih slišim
lezejo v moja usta
takšna je moja ljubezen pomešana z zlato zemljo
1120
DORO HVALICA: JEZNA RAZMIŠLJANJA III., IV.
III.
sodrga spominov
znosno breme neresnih želja
(prekratko krilo ali preskopa beseda)
kletev v zrelejših pesteh
kradoma prehojene z žrtvijo
sprte v nočeh kot
zasledovalci v nemem močvirju trav
in mrtvega pozabljenega čolna
prvega bežanja v obalah gozdov
na podnožju katerekoli gore
da so le sence dreves
kjer zaspi ali umre jezdec
pse so jedli gospodarjeve pse
v tujih rokah so s kosi mesa
izmerili lakoto
v blato rm koncu poti so posedli
in v močeh iskali tlečo podobo
najboljše od dobrega
ikorm boga ali enega
od oživljenih pridigarjev
za zavrženo molitev (izumrlih) volkov
prepoterm jekla, konic
izginjajo v globinah neha
v prebujeno zapuščino
nečitljive oporoke teh nekaj tisoč let
da bi ozdravili hromega otroka
živali v brokatu
bedastega opravičevanja in krivde
preveč sonca za kalitev kipečega cvetja
ničesar in nikogar ni
da bi olupil si obraz
resnica je ostudnejša
od skrivanja v kleteh
bolj papeški od papeža
1121
določajo devištvo kakor čast
in hvala za drobiž za besednjak laži
politič-na zavest (vest est t
t kot ptič tip ali tovariš)
na koncu mi ostaja vera v svate
zapahnjena so vrata
na grmado in z nje
teši čepečo lakoto
v barakah poenostavljenih možnosti
velikih in rejenih
čudežno svetlopisanih podlosti
kakor nezasedene sobe
ali brezposelne sanje
nevezana je misel slo
v besedi spoštovanja če
je neveljavna pogodba in
poiskus biti zajec ali
poet v slepi podrasti
sedemtisočdvesto in enega dne
pa se najej s čeljustjo
izglodanega okostja in žveči misel
če že ne čir bo vsaj poginil
pasje je živeti kakor krt (ne ptič)
pa se nasmej če obešencu
snamejo čevelj ali če ti
pijanec izleže čudno ime
in poklic v cerkvenem narečju
naučeno preganjanje zla
(zlobe zlata ta a aaa)
v razrasli praproti iskati
ali celo najti razbojnike
raztelešerm zmota nesrečnikov
hlastno pozobano pleve
oznojenih nehvaležnih neumnih
z negotovostjo vsakega dne
nedonošenega rojstva groženj
skoraj za vse ljudi
IV
otroško klicanje
še zaposlenih v škarjah cest
(lev tiger slon medved)
medvedov je več ali mnogo
tudi medvedjih slaščic-
1122
v goltancih izmišljenega trpljenja
za velikost strehe in nekaj brlogov
kjer sedè prebavljajo
na utrujenosti po deževju
s točo nesmislov ubijati
ali celò brisati sledove ubojev
котпај sitim ali lačnim
v žetvi dozorele pšenice
ali prodajati besede
z zapuščenih nagrobnikov
takrat pokopanih (prekopanih)
skrivati za sklesanimi kamni
in skozi špranje ponujati opravičevanje
vselej vsakomur
in dozorevanju konca nečesa in vsega
podtikati tihe tišje neme dokaze
ostudna kupčija duha
za basen o ljudeh
z vonjem strahu v nosnicah
tatov in okradenih
znotraj meja in zaradi njih
in otopelega staranja
ali ponarejene mladosti
raztresen že prvi korak
klica nerazumnosti utrujenih
naveličanih ječarjev
in jetnikove žene
v izpovedi presenetljivega dejanja
opotekajočega človeka
drobnega majhnega človeka
da si ovlažiš pesti
s krvjo pripovednika
o sanjah v polarnih nočeh
da preseješ steklo in kositer
kruha ne iger kruha ne iger kruha
za pogače v sklenjenih obročih
(z ribjo ostjo sem zakrpal dlani
zalizane rane skelijo
z dežjem zavlekel na breg
barko in smeh
iztegnjen v pesku odmeril čas
za slovo na nasprotni obali
v razkošju zaliva
kamen odložil na sredi poti)
1123
Zločin Julijana Soreia*
Dušan Pirjevec
Svet brez boga
Osebnost in značaj Julij ana Sorela, glavnega junaka Stendhalovega
romana Rdeče in čmo povzročata francoski literarni kritiki in zgodovini
še vedno precej težav in preglavic. O njih zgovorno priča tudi uvodna
študija, ki jo je pred nekaj leti o tem romanu napisal Henri Martineau,
eden izmed najvidnejših sodobnih stendhalistov, za prvi zvezek Stendha-
love proze, ki je v treh zvezkih izšla v znani Gallimardovi zbirki «-La
Bibliothèque de la Pléiade«. Ta študija pripoveduje med drugim o šte-
vilnih kritikih in zgodovinarjih, ki očitajo Stendhalu, češ da poskus
umora gospe Rênalove, Julij anov crime passionnel — zločin iz strasti •—
ni v skladu niti z logiko celotnega dogajanja pa tudi ne z značajem sa-
mega Julij ana Sorela. Prepričani so nekako, da bi se markiz La Mole tudi
to pot prej ali slej pomiril in navzezadnje le spoznal, da je edino pametno,
če privoli v poroko svoje hčere z Julijanom Sorelom. Julijan bi moral
tedaj samo nekaj časa počakati in vse bi bilo urejeno. Namesto tega pa
je izgubil glavo, se brez pravega premisleka vsedel v poštno kočijo, se
odpeljal naravnost v Verrières in streljal na gospo Rênalovo, kar vse je
docela v nasprotju z njegovimi prejšnjimi postopki in ravnanji, ki jih je
vendar opravljal z nenavadno mirnostjo, jasno mislijo, hladno preraču-
nanostjo in disciplinirano zadržanostjo. Zato se je Julijan po mnenju
kritikov zdaj naenkrat izneveril samemu sebi, tako da sploh ni zagrešil
pravega zločina, pač pa je storil samo veliko neumnost.
Prav poseben dokaz za svoje sklepe vidijo ti kritiki tudi v zadnjih
odstavkih petinšestdesetega poglavja, kjer je opisana nenadna Julijanova
odločitev, njegova pot v Verrières in njegov zločin. Ves ta opis se zdi
kritikom preveč kratek in preveč skop — v naši izdaji obsega komaj
sedemintrideset vrstic — in sprašujejo se, kako se je vendar moglo zgo-
diti, da je Stendhal, ki ponavadi zelo izčrpno poroča o mislih in čustvih
svojega junaka, zdaj skoraj povsem umolknil. Odgovor na to, v bistvu
retorično vprašanje se ponuja, kar sam od sebe: Stendhalu je zmanjkalo
* Ta esej je uvodna študija k slovenskemu prevodu Stendhalovega romana
Rdeče in črno, ki bo izšel pri Cankarjevi založbi v zbirki Sto romanov.
1124
besed kratko in malo zaradi tega, ker bi moral opisati nekaj, kar ni ne
logično, ne utemeljeno in ne verjetno. Znašel se je v nerazrešljivi zadregi.
Ob tem priskoči kritikom na pomoč še posebno naključje, neko kon-
kretno historično dejstvo: nepobitno je namreč dokazano, da je zasnoval
Stendhal svoj roman Rdeče in čmo na podlagi časopisnih poročil o »za-
devi« Antoina Bertheta. Antoine Berthet je bil doma nekje v okolici Gre-
nobla, Stendhalovega rojstnega mesta. Bil je sin revnega obrtnika in si
je zaradi svoje naravne inteligence že v rani mladosti pridobil naklo-
njenost domačega župnika, ki mu je nudil tudi prvi pouk. Vpisal se je
v semenišče, a ga je moral zaradi slabega zdravja kmalu zapustiti, pač
pa ga je sprejel domači bogataš, neki Michoud, za vzgojitelja svojih otrok.
Antoine Berthet je postal ljubimec šestintridesetletne gospodarjeve žene
in ni več dolgo ostal v Michoudovi družini. Vpisal se je v veliko seme-
nišče v Grenoblu, a tudi zdaj ni zdržal v šoli in je sprejel službo doma-
čega vzgojitelja pri aristokratu de Cordonu. Tu se je nekaj zapletel z do-
mačo hčerjo in spet izgubil službo. Dne 22. junija 1827 pa je v domačem
ki'aju med mašo streljal na svojo prvo ljubico gospo Michoudovo. Sodišče
ga je ob.sodilo na smrt in 23. februarja 1828 je bil obglavljen, star pet-
indvajset let. In kritiki po vsem tem ugotavljajo, da je Julijan Sorel samo
zato streljal na gospo Rênalovo, ker je že pred njim Antoine Berthet
streljal na gospo Michoudovo.
Vsej tej kritični analizi se Henri Martineau odločno upira. Najprej
dokazuje, da Julijan Sorel kljub vsemu le ni tako hladen in zadržan
računar in egoist, da bi ga nikdar ne moglo zanesti kakšno močnejše
čustvo. Razen tega opozarja, da sta v vsem njegovem ravnanju nenehoma
prisotni sicer prikrivani, vendar nadvse siloviti strastnost in zagnanost —
in vse te njegove lastnosti udarijo zdaj z vso močjo na dan ter ga poženejo
v zločin. Nazadnje se Martineau sklicuje še na tista dognanja sodobne
psihologije, ki pravijo, da izvršujejo nekateri zločinci svoje zločine v sta-
nju posebne somnabulnosti — in prav takšno je, vsaj po Martineaujevem
mnenju, tudi stanje Julijana Sorela: vse od trenutka, ko se odpelje iz
Pariza, je v oblasti nekakšne »jasnovidne hipnoze«, tako da ne dojema
več razločno zunanjega sveta, da ne čuti, ne rriisli in tudi ne čustvuje
več, zato tudi Stendhal o njem nima kaj poročati. Potemtakem je Juli-
janovo dejanje, kakor je opisano v romanu, docela utemeljeno, sklada se
z značajem glavnega junaka pa tudi z dognanji psihološke znanosti.
Njegov zločin je tedaj res zločin iz strasti, je pravi crime passionnel, in
pri tem še natančno tak, kakršnega zahteva psihologija.
Ko pa bi vsa navedena Martineaujeva sklepanja obveljala, bi bila
zgodba o Julij anu Sorelu samo zgodba o posebnem tipu zločina, o crime
passionnel. Pred bralcem bi bil nekakšen psihološki portret zločinca, ki
ubija v strasti in zaradi strasti, ne pa zaradi neposredne koristi ali iz
računa. Ker pa zločinskost nikakor ni redni, vsakdanji in temeljni položaj
človeka, bi roman Rdeče in črno postal samo bolj ali manj zvest, znan-
stveno bolj ali manj natančen opis neke izjemne usode, ki utegne zanimati
predvsem juridične strokovnjake in psihologe in ki bi o verjetnosti tega
opisa lahko zares zanesljivo sodili ravno ti strokovnjaki, nikakor pa ne
1125
literarni zgodovinarji in kritiki, za katere je vendar splošno znano, da
niso niti juristi niti psihologi.
Takšno čisto juridično in psihološko razlago pa onemogoča tudi Sten-
dhalovo besedilo samo, kar je razvidno že iz besed, ki jih govori Julijan
Sorel svojim porotnikom, ko jim zagotavlja, da bodo hoteli v njegovi
osebi »kaznovati in za vselej ukrotiti tisto vrsto mladih ljudi, ki so rojeni
v nižjih slojih in ki jih je kakorkoli tlačilo uboštvo, pa so imeli srečo,
da so bili deležni dobre vzgoje in so bili toliko drzni, da so se pomešali
med tisto, kar ponos bogatih ljudi imenuje družba-^.
Julijanove besede nas zanesljivo premeščajo iz območja izjemnosti na
področje neke širše veljavnosti in pomenljivosti. Pa tudi Stendhal sam na
več mestih posebej poudarja, da je Julijan upomi plebejec, kar vse kaže,
da nikakor ne gre za preprost zločin iz strasti, saj je vendar očitno, da je
Julijanova usoda obložena z znamenji nekega temeljnega socialnega spo-
pada in da so jo opredelile potrebe enega celega družbenega razreda.
Zaradi tega nam Julij anov zločin, kakor je uprizorjen v romanu Rdeče
in čmo, ne more pomeniti takšnega pisateljskega napora, katerega namen
bi bil, da kar se da natanko popiše zločin kot zločin, marveč je Julijanovo
dejanje, ki je p>o svoji zunanji obliki sicer res nekakšen crime passionnel,
v resnici samo šifra, ki pomeni nekaj drugega. Zato tudi ni mogoče, da
bi Stendhalov opis zločina primerjali z dognanji psihološke znanosti, nato
pa na rezultatih takšne primerjave ugotavljali tudi vrednost romana.
2e takoj na začetku se je treba postaviti na docela drugo ravnino in raz-
mišljati o romanu docela mimo vseh kategorij tradicionalne psihologije
in sodne prakse.
Pa tudi ko ne bi bilo citiranih Julij anovih besed in posebnih Stendha-
lovih opozoril, bi ne bilo mogoče spregledati cele vrste drugih sestavin,
ki jasno pričajo, da si z mislijo o posebni psihologiji zločina iz strasti,
ne da kdo ve koliko pomagati. Ze površni bralec bo namreč moral opaziti,
da se zadnjih deset poglavij romana precej razlikuje od poglavij, ki opi-
sujejo jimakovo življenje pred zločinom. To se kaže že v načinu avtor-
jeve prisotnosti. Za roman v celoti je značilno, da Stendhal sam nenehoma
posega v dogajanje ter tako ali drugače komentira Julijanove misli in
dejanja, le da so ti posegi pred zločinom polni ironičnih in kritičnih
poudarkov, kot npr. naslednja ugotovitev: »Priznati moram, da mi vzbuja
Julijanova slabost, ki jo razodeva ta samogovor, prav klavrno mnenje
o njem. Bil bi vreden tovariš tistih salonskih zarotnikov, ki trdijo, da
hočejo temeljito spremeniti razmere velike dežele, pa nočejo imeti na
vesti niti najmanjše praske«.
Tudi po zločinu je Stendhal v besedilu še vodno neposredno prisoten,
vendar je njegov odnos do Julijana bistveno drugačen, kot kažejo med
drugim naslednji stavki: »Bil je še zelo mlad, ampak po mojem mnenju
je bilo v njem dobro jedro. Namesto da bi se iz rahločutnega človeka
razvil v zvijačneža, kakor večina ljudi, bi bil s starostjo postal dovzeten
za nežna č-ustva; ozdravljen bi bil svoje blazne nezaupljivosti-«. To je še
vedno kritika, vendar brez sleherne ironije in ostrine, pač pa polna razu-
mevanja in naklonjenosti. Tako se po zločinu razdalja, ki je prej ločila
1126
avtorja od njegovega junaka, vedno bolj zmanjšuje, dokler slednjič ne
dobi popolnoma nov značaj. Zato je tudi bralec na Julijanovi usodi inten-
zivneje udeležen.
Hkrati tudi jasno čutimo, da se »kvaliteta« tega, kar se dogaja v
zadnjih desetih poglavjih, močno, če že ne kar bistveno razlikuje od
»kvalitete« dogodkov, dejanj in misli, o katerih govori ostali del romana.
Iz sveta cinizma, egoizma in hinavščine smo postavljeni v neko drugo,
plemenitejše območje, in v zadnjih poglavjih je mnogo več pretresljivosti
in poetičnosti. Zato nas tudi besedilo samo mnogo bolj priklene, magija
besede je dosti bolj silovita, in v tem novem, magično poetskem vzdušju
dobiva tudi beseda sama nove razsežnosti.
Dylan Thomas je o poeziji rekel med drugim tole: »Nekateri ljudje
odgovarjajo telesno na magijo poezije, to se pravi na trenutke resničnega
razodetja, na medsebojno zvezo med ljudmi, na to, da so tudi oni deležni
osebne izkušnje na najvišji ravni. Pravijo da čutijo trzanje v solznih
mešičkih, ali da jih srbi koža na glavi, ali da čutijo drgetanje tam, kjer
mislijo, da imajo srce.«
Priznati je treba, da lahko z vso pravico uporabimo te besede, ko bi
hoteli nekoliko natančneje opisati učinek zadnjih poglavij romana Rdeče
in čmo. V to svojevrstno atmosfero, v območje te stopnjevane poetične
magije pa stopamo ravno preko Julijanovega »zločina«. Sele Julijanov
zločin odklepa bralcu vrata v ta novi, višji, plemenitejši in poetičnejši
svet — in kako naj spričo tega verjamem, da ni JuHjanovo dejanje nič
drugega kot eden izmed neštetih primerov, ki so pokopani in varno sprav-
ljeni v sodnih fasciklih in kakršni so hkrati znanstveno »obdelani« v sle-
hernem nekoliko boljšem učbeniku za psihologijo.
Ce pa ni mogoče sprejeti možnosti, ki jih p>onujata sodna praksa in
psihologija, se je treba vprašati, kako naj bi se naše »naloge« sploh lotili.
Avtor pričujoče študije se hoče opreti najprej na sodobno teorijo litera-
ture, zlasti še na zgodnja dela Georga Lukacsa in predvsem na njegovo
Teorijo romana.*
Smisel evropskega romana in pomen usod njegovih glavnih junakov
od Cervantesovega Don Kihota dalje, hoče Lukacs opredeliti tudi z na-
slednjim aforizmom: »Pot se pričenja, potovanje je končano.« Ta stavek
hoče povedati, kakor je razvidno iz celotne razprave, približno tole: junak
romana odkrije šele po dolgem potovanju skozi svet in družbo svojo edino
pravo pot, vendar na to p>ot ne more več stopiti, ker je potovanje enkrat
za vselej in nepreklicno končano. Prava in resnična pot se je sicer že
prikazala, a ostane nedostopna in junak zapušča svet in življenje, ne da bi
mogel doživeti ali uresničiti to, kar je pravo in resnično.
* To delo je bilo napisano v letih 1914/15 in je svoj čas močno navdušilo
Thomasa Manna. V zadnjem času je postalo spet nadvse aktualno, kakor do-
kazujejo med drugim eseji Th. W. Adorna o literaturi, zadnja knjiga Luciena
Goldmana Pour une socilogie du roman — Za sociologijo romana, Steinerjeva
študija Tod der Tragödie — Smrt tragedije, pa tudi »teorija in praksa« tistega
tipa modernega romana, ki ga predstavljajo Michel Butor, Alain Robbe-Grillet,
Nathalie Sarraute in drugi.
1127
Ze v prvem velikem evropskem romanu, v Cervantesovem Don Ki-
hotu, je to načelo prisotno z vsemi svojimi posledicami: Don Kihot pre-
neha biti Don Kihot, postane zdrav in razumen ter se reši svoje norosti,
šele ko začuti svojo smrt, šele ko je njegovo »potovanje« končano. Ob tem
nenadnem preobratu ta smešno veličastni junak sam izjavlja: »bajke, ki
so trajale vse doslej ... so bile živa resnica meni v škodo,« Cervantes pa
nadaljuje: »Eno izmed znamenj, iz katerih so sklepali, da resnično umira,
je bilo, ker se je s toliko lahkoto spreobrnil iz norega v pametnega člo-
veka.« Potovanje so bile bajke, je bila norost, a zdaj tik pred smrtjo tudi
Don Kihot sam spozna nesmisel teh bajk in te norosti, vendar na novo pot
ne more več, ker ga čaka smrt, in tako bodo bajke in norost ostale edina
resnica njegovega življenja.
Verjetno je, da se za opisanim načelom skriva nekaj mnogo globljega
in temeljnejšega, kar dokazuje tudi vsakdanja skušnja, ki pravi, da smo
že apriori nezaupljivi do slehernega romana, ki ga sklene avtor s tako
imenovanim happy endom. Pravi roman, estetsko vredni roman je za nas
še vedno roman z nesrečnim ali pa vsaj z nejasnim koncem. »Pot se pri-
čenja, potovanje je končano,« je tedaj takšna resnica, ki je v nas samih,
mi sami hočemo nesrečni konec in z njim združene občutke kot so žalost,
melanholija itd. Tudi Lukacs govori v svoji razpravi o melanholiji, med-
tem ko je Benedetto Croce v svoji knjigi o poeziji zapisal: »Za vtis, ki ga
poezija ustvarja v dušah, se je spontano porodila beseda melanholija...
Pajčolan žalosti ovija lepK>to, a to ni samo pajčolan, to je pravi obraz
lepote.« Verjetno bi ob tem lahko doumeli tudi estetski polom tistih
naših pa tudi sovjetskih, skratka socialistično realističnih romanov, ki so
hoteli ustvariti pozitivnega junaka in ga nagraditi s srečnim koncem,
z zmago.
Tudi Stendhalov roman Rdeče in čmo urejajo »zakonitosti«, ki jih
razkrivajo Lukacsove definicije in ki jih pravzaprav potrjujejo že tiste
naše ugotovitve, ki se dotikajo zadnjih desetih poglavij. Se več pa bo
povedala nekoliko podrobnejša analiza teh poglavij.
Ta poglavja pripovedujejo namreč o Julijanovem očiščenju: otrese
se svojega častihlepja, znebi se nečimrnosti in hinavstva, »za vsako ceno
hoče biti poštenjak« in res postane »večji poštenjak kot prej v življenju«.
»Castihlepnost je bila v njegovem srcu mrtva.« Pozabil je na »vse ra-
zumsko igračkanje« in zato se je počutil »močnega in odločnega, kakor
človek, ki jasno vidi v svoji duši«. Hkrati pa je iz »pepela« preteklosti
»vzklila druga strast«: šele v ječi je bil res lahko do kraja vdan svoji edini
resnični strasti, ljubezni do gospe Rênalove. Od te ljubezni je bil ves iz
sebe, ali kakor pravi Stendhal: »epérduement amoureux«: izgubil se je
v ljubezni, tako da tudi zanj velja, kar pravi gospa Rênalova o sebi: »vse
moje bitje je samo ljubezen do tebe«. Njegova strast je »dosegla višek«,
odkrila mu je svoje, dotedaj neznane razsežnosti, saj ni bila več samo
preprosta »omama ljubezni«.
Takšnih trenutkov Julijan, kakor trdi Stendhal, v življenju sploh ni
poznal, zato so to trenutki najvišje strasti in najvišje sreče, Julijan sam
pa izjavlja, da so to najsrečnejši dnevi njegovega življenja. Tako je Julijan
1128
šele v ječi doživel to, kar je vse življenje zaman iskal: srečo. Dosegel pa
je to pravo in najvišjo srečo očitno zato, ker se je odrekel častihlepju,
hinavščini, prenarejanju, slehernemu razumskemu igračkanju, živel samo
po ukazu svoje strasti, in ravnal tako, kakor mu je narekovalo njegovo
najgloblje bitje, njegova prava »narava«; ker je bil dosledno zvest sa-
memu sebi, je bilo njegovo bivanje identično z njegovim bistvom. Živel
je torej avtentično, neposredno, strastno, spontano ter dosegel identiteto
med bivanjem in bistvom. Sreča je potemtakem v identiteti, spontanosti,
avtentičnosti in strasti.
Vsa ta sreča, se pravi neskaljena spontanost, dosledna identiteta, ne-
zadrževana avtentičnost in čista strast, vse to je bilo Julij anu dano šele
v ječi, pred obličjem smrti, onstran življenja, ko je bilo potovanja za-
nesljivo in za vselej konec. To pa seveda vzbuja misel, da gre za nekakšen
tragičen nesporazum med Julijanom in življenjem — in pri tem nam je že
vnaprej jasno, da »krivde« za tak nesporazum ne moremo »naprtiti« le
življenju samemu, saj je Julijan ravnal vse skozi hinavsko in častihlepno,
kar si mora pred smrtjo celo sam priznati: »Izneveril sem se preprostemu
in skromnemu zasluženju na ljubo zunanjemu blišču«. Utegne se celo
zazdeti, da je njegov polom docela pravična kazen za njegovo nemoral-
nost in cinizem, za vsa tista njegova dejanja, ki bi jih bilo možno pro-
glasiti če že ne za nepoštena pa vsaj za moralno dvomljiva. Temu se lahko
pridruži še dejstvo, da nas besede strastnost, spontanost, resnična narava,
ki smo jih uporabili za definicjio Julijanove sreče, ptonavadi spominjajo
na individualistični egoizem, kar bi pomenilo, da je pred bralcem takšna
oseba, ki od življenja zahteva in pričakuje samo vsestransko, nekontroli-
rano izživljanje in zadostitev svojih nagonov, potreb in strasti, ne glede
na upravičene potrebe in interese drugih ljudi. V tem duhu je ravnala
tudi fanooska publicistika, ki je že zelo zgodaj označila Julijana Sorela za
amoralnega človeka, brezobzirnega karierista, častihlepneža in egoista.
Vendar pa se negativna sodba in obsodba Julijana Sorela ne moreta
zares in zanesljivo uveljaviti. Julijan je namreč hkrati tudi dober in celo
plemenit človek. Nadpovprečno je talentiran, nenavadno inteligenten, ob-
čutljiv za vse lepo in dobro, visoko izobražen je, v njem je, kakor pravi
Stendhal, »dobro jedro«, ima mehko srce in sleherna odkritosrčna beseda
ga gane do solz — in spomnite se, kako ga je na kosilu pri Valenodu pre-
treslo, ko je Valenod pre{x>vedal zapornikom prepevati.
Spričo teh različnih razsežnosti Julijanove osebnosti je očitno, da je
treba pojem sreče in nesreče definirati tako, da bi ustrezal prav tem
različnim razsežnostim. In če sodimo po zadnjih desetih poglavjih romana,
je srečno predvsem tako življenje, ko ravna človek v skladu s samim
seboj, ko ravna tako, kakor misli in čuti, da je prav, medtem ko je
Julijan ravnal v življenju ravno nasprotno. Stendhal pripoveduje, da si
je mladi Sorel že zelo zgodaj ustvaril lastni sistem vrednot in meril in
ta sistem sta predstavljala pred vsem imeni Napoleona in Rousseauja.
Vendar pa je Julijan že zelo zgodaj sklenil tudi, da teh dveh imen, ki
mu pomenita vse. ne bo nikdar več omenjal, oziroma da bo javno govoril
o Napoleonu in Rousseauju samo slabo. Tega sklepa se je zvesto držal,
3 Problemi
1129
in ko je nekoč v neprevidnosti omenil Napoleona s posebnim navdu-
šenjem, je samega sebe ostro kaznoval.
Takšno zavestno hinavstvo vzbuja v preprostih srcih sicer predvsem
odpor, čeprav je bolj važno, da bi razumeli, kaj takšna hinavščina pomeni
in kako je sploh možna. Odgovor je docela jasen: Julijan je lahko svojega
Napoleona in Rousseauja tako dosledno »izdajal«, prikrival in zatajeval
samo zato, ker zanju ni nihče vedel, ker sta bila takorekoč samo njegova
čiisto »privatna«, drugim neznana last. Ko pa bi bil Julijan npr. član
skupine ljudi, ki bi delovali in se združevali ravno v imenu Napoleona in
Rousseauja, in bi smisel ter obliko svojega delovanja pa tudi svojega
združevanja črpali predvsem iz Rousseauja in Napoleona, bi bila njegova
»izdaja« če že nemogoča, pa vsaj mnogo težja, bila bi nekaj docela dru-
gega, mnogo več kot prikrivanje, zatajevanje itd.
Na drugi strani se je Julijan javno navduševal za cerkev, za boga,
za kralja, skratka za ideale in vrednote, ki jih je ustoličevala in posve-
čala veljavna družbena konvencija — vendar je hkrati te vrednote in
ideale globoko in iskreno zaničeval. Kako je bilo to sploh mogoče? Gotovo
zato, ker mu ni bilo potrebno nič drugega, kakor da je veljavne norme
samo z besedo razglašal, se-jim samo na videz podrejal. Splošni položaj
je bil očitno tak, da mu ni bilo treba nikdar izpričati resničnosti svojih
dejanj, besed in vedenja. Nikdar ni bil postavljen pred pravo, resnično
preizkušnjo, kar pomeni, da tudi njegova beseda in dejanje nista bila
resnična.
Vse to Julijan tudi sam prav dobro ve, saj si mora priznati tole:
»Zarota odpravi vse naslove, ki so jih podelile družabne muhe. Tu človek
na mah zavzame tisto mesto, ki mu ga določa način, kako zna gledati
smrti v obraz.« Položaj in mesto, ki ga ima človek v družbi, sta samo
družabna muha in nimata nobene zveze z njegovo resnično vrednostjo.
Ta vrednost se lahko izkaže samo nekje zunaj družbe in vsakdanjega
življenja, v okviru zarote, pred obličjem smrti. Splošne razmere so tedaj
takšne, da je edina resnična preskušnja, da je edini prostor identitete
samo v limitni situaciji, pred smrtjo.
Julijanova hipokrizija potemtakem ni samo nekakšna subjektivna
napaka, marveč je hkrati tudi objektivno zlo, hipokrizija je edina možnost
in temeljna resnica njegovega konkretnega bivanja v družbi. Julijanov
svet je tedaj tak, da je v njem vse varljivo. Norme in ideali, načela in vred-
note, ki jih ljudje razglašajo in ki v njihovem imenu ravnajo, v tem svetu
niso več resnična načela in ideali, kar pomeni, da nimajo nobene res-
nične združujoče, integracijske moči, da niso nikakršna prava trascen-
denca in zato je svet, kakor pravi Julijan, samo še puščava, puščava
egoizma. Docela nujno je, če razmišlja v ječi tudi takole: »Ah, če
bi bila kje prava vera!... Kakšen bedak sem! Vidim gotsko katedralo,
častitljiva okna!... moje slabotno srce si zamišlja svečenika, ki bi bil
vreden tistih oken... Moja duša bi ga razumela ... Ampak resničen
duhovnik.. . skratka resničen duhovnik... Tedaj bi nežne duše imele
kraj, kjer bi se združevale — un point de réunion — ... Ne bili bi
osamljeni. . . Dobri duhovnik bi nam govoril o Bogu.«
1130
To, kar Julijan najbolj goreče pogreša, je — če sodimo po pravkar
navedenih besedah — najprej un point de réunion, prostor združevanja.
Zato tudi berem takoj za citiranim odlomkom vzdih: »Živeti osamljen ...
Kakšna muka!«
Ta prostor združevanja, ta point de réunion, pa bi nastal le, ko bi
bil nekje pravi, resnični duhovnik, ki bi lahko avtentično govoril o bogu,
bil pravi božji namestnik in prinašal s seboj pričujočnost boga samega.
Gre tedaj za pričujočnost boga, kar hkrati pomeni, da morajo »nežne
dulše« samo zato trpeti muke osamljenosti, ker te pričujočnositi ni. Bog
je torej svet zapustil, »skril se je«, z njim je izginila tudi prava trans-
cendenca in prostor združevanja se je pogreznil v nič. Očitno je tedaj,
da se v Stendhalovem tekstu prikazuje vprašanje sreče identitete, avten-
tičnosti in ekstaze v neposredni zvezi z vprašanjem transcendence in
boga — in ni naključje, da je Stendhal nekaj vrstic za obravnavanim
odlomkom zapisal »veliko ime BOG« z velikimi črkami.
Ta kratka analiza nekaterih stavkov iz predzadnjega poglavja utegne
zbuditi upravičeno negodovanje precejšnjega dela naše literarne kritike
in zgodovine, ki bosta rekli, da vseh teh Julijanovih razmišljanj ne gre
jemati preveč zares, da vse to ni drugega kot opis delirija, ki ga človek
doživlja tik pred smrtjo, da gre torej za nekakšno psihološko podobo
smrtnega strahu in obupa. Da, to je res, dokler dojema bralec literarno
delo kot nekakšen nadomestek za psihološko analizo v duhu tradicionalne
psihološke znanosti — in dokler ga dojema tako, mu o literarnem delu
literarni kritik in zgodovinar res nimata kaj povedati. Zaradi tega načel-
nega pomisleka pa se ni mogoče odreči trditvi, da tudi opis zadnjih dni
Julij ana Sorela nadvse jasno kaže, kako gre v romanu Rdeče in črno
v resnici za boga, za transcendenco, za tisto tretje načelo, ki bi raslo
iz neke zavezane in zvezane človeške skupnosti in to s'kupnost hkrati
tudi ustvarjalo. Spričo tega pa dobijo tudi pojmi, ki smo jih doslej
uporabljati — avtentičnost, identiteta, spontanost, strastnost — drugo
vsebino. Vsi ti pojmi nimajo nobene zveze z egoističnim individualizmom,
mai-več so sinonim za vdanost nečemu tretjemu, za ekstatičnost in milost,
ponazarjajo temeljne razsežnosti človekovega bivanja v združeni, zave-
zani in zavezujoči skupnosti. Tako so torej vse sestavine tiste sreče, o
kateri govorijo zadnja poglavja romana Rdeče in črno, v neposredni
zvezi z vprašanjem transcendence in integracije.
Vsa ta sklepanja pa so vsaj na prvi pogled v nasprotju z nekaterimi
Stendhalovimi docela nedvoumnimi izjavami, saj grof Altamira tako
rekoč v imenu avtorja takole označuje francosko družbo: »To prihaja cd
tod, ker vaša ostarela družba ceni predvsem spodobnost... Nikoli se ne
boste povzpeli nad vojaško hrabrost; imeli boste sicer dovolj Muratov,
nikoli pa Washingtonov. V Franciji ne vidim drugega kot nečimrnost.«
Tu je Stendhal za glavno zlo družbe razglasil najprej spodobnost in nato
še nečimrnost — la vanité. Ta pojem pa ima v celotnem Stendhalovem
delu in posebej v njegovem romanu Rdeče in črno tak pomen, da je
Réné Girard v svoji knjigi Laž romantike in resnica romana — Mensonge
romantique et vérité romanesque — takole označil notranji smisel Stend-
3*
1131
halove proze: »Pred nami potekajo različna življenja in vsa imajo isti
cilj, vsa so samo zato tu, da bi odgovorila na isto temeljno vprašanje:
Zakaj ljudje v modernem svetu niso srečni? ... Stendhalov odgovor se
ne more izraziti v jeziku političnih strank ali družbenih ved ... Nismo
srečni, pravi Stendhal, ker smo nečimrni, vaniteux.«
Stendhal je torej prepričan, da ljudje v modernem svetu samo zato
niso srečni, ker so nečimmi, zaradi svoje nečimrnosti — la vanité. Kdor
vsaj nekoliko pozna celotno Stendhalovo delo, bo brez oklevanja pritrdil
temu sklepu, ker je namreč res, da izvaja vso nesrečo vso jalovost, ves
brezup svojega časa ravno iz njegove nečimrnosti — la vanité. In za
nas se ob tem postavlja naslednje vprašanje: kako naj spravimo to
dejstvo v sklad s tistimi našimi ugotovitvami, ki so hotele bralca pre-
pričati, da je vprašanje človekove sreče v resnici samo vprašanje boga,
transcendence, integracije, pristne človeške skupnosti. Odgovor na to
vprašanje je odvisen seveda od vsebine, ki ga ima pojem nečimi-nosti.*
Za tisti način mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki mu pravi Stendhal
nečimrnost, ničevost — la vanité — je značilno najprej to, da se človek
ne vede več po ukazu in potrebi svoje spontanosti, marveč po vzorcu,
se pravi tako kot drugi, da torej hoče imeti, da si želi to, kar že ima
ali kar si želi drugi, da hoče biti drugi, skratka da mu je drugi vse
določujoča in vse odločujoča norma. Ta drugi je seveda otipljivi, živi,
neposredni bližnjik, kakor se pojavlja v enkratnem svetu posameznika.
Zato je nečimrnost, ničevost najprej posnemanje, kar povzroči, da so
ljudje »natančna kopija drug drugega«, kakor je zapisal Stendhal, ko je
sestavljal osnutek za članek o svojem romanu. In tako si tudi Julijan
Sorel na koncu predzadnjega poglavja prizna: »Hinavec sem, kakor da
je kdo tu, ki me posluša.« Julijan se torej vede do samega sebe kot
hinavec, a ta način vedenja ni spontan, marveč se uveljavlja zato, ker
Julijan »misli«, da je še nekdo drugi zraven njega, skratka: način ve-
denja je Julijanu določila »prisotnost« drugega — in čeprav je v tem
primeru ta prisotnost fiktivna, je načeloma vendar jasno, da ima drugi
vlogo določujočega načela.
V enem izmed zadnjih poglavij, ki ima naslov Spokojnost, Julijan
v ječi med drugim takole zavrača Matildo in svojega prijatelja Fouquéja:
»Pustita mi moje lepo življenje! Vajine malenkostne skrbi, podrobnosti
vajinega resničnega življenja, so mi bolj ali manj zoprne, vrgle bi me
iz nebes.. . Kaj mi mar drugi? Vsi moji odnošaji z drugimi bodo v tre-
nutku pretrgani. Prosim vaju, ne govorita mi več o ljudeh...« Julijan
torej živi zdaj — v ječi — svoje lepo življenje, »v nebesih« je, postal
je srečen — vse to pa mu je dano le zaradi tega, ker mu drugi niso
nič več mar.
Nič manj zanimivo ni, kako Stendhal v poglavju Spletka opredeli
razliko med Julijanom, ki je že ves očiščen, in Matildo, ki je še vsa v živ-
* Vprašanje nečimrnosti, njenega smisla in njenih variant, kot ene izmed
glavnih tem evropskega romana od Cervantesa do Prousta, pa je osrednji pred-
met že omenjene Girardove knjige, in zato je naravno, da se opiramo ravno
na to delo, čeprav pri tem njene okvire tudi nenehoma prestopamo.
1132
ljenju. Takole piše: »Nedvomno bi bil (Julijan) bolj dovzeten za preprosto,
naravno, skoraj boječo ljubezen; nasprotno pa je Matildini ponosni duši
zmerom bila potrebna misel na nekakšno občinstvo, na druge«. Na eno
stran je Stendhal postavil naravno, preprosto, skoraj boječe čustvo, kakrš-
nega je zmožen samo Julijan, ki mu drugi niso več mar; na drugi strani pa
stoji Matilda, ki ravna vedno tako, kakor da bi jo gledali drugi, zanjo so
tedaj odločilni ravno drugi — in zato njeno čustvo ne more biti pravo,
ne more biti naravno, preprosto, boječe.
Vse, kar je bilo doslej navedeno iz romana, so v glavnem le nekakšne
načelne izjave. Za nas pa je važno, da je na podlagi tistih zakonitosti,
ki začno delovati v trenutku, ko se drugi uveljavi kot norma, zgrajeno
tudi samo dogajanje romana, kar se kaže že takoj na njegovem začetku.
Gre za vzroke in razloge, ki so mladega Julij ana Sorela pripeljali v dru-
žino Verrièrskega župana za domačega vzgojitelja. »Bilo je lepega jesen-
skega dne,« pripoveduje Stendhal, »ko se je gospod Rénal, vodeč pod roko
svojo soprogo, sprehajal po Sprehajališču zvestobe. Medtem ko je gospa
Rênalova poslušala svojega moža z resnim obrazom, je njeno oko za-
skrbljeno opazovalo .početje treh majhnih dečkov«. Eden izmed teh »treh
majhnih dečkov« pa si je naenkrat privoščil precej nevarno drznost, ki je
zaskrbela tudi gospoda Rênala, da je rekel svoji ženi: »Vse kaže, da bom
moral vzeti v hišo Sorela, žagarjevega sina, pazil bo na otroke, ki za-
čenjajo biti za naju preveč divji.« '
Na prvi pogled se zdi vse normalno. Rénal je ob nekem konkretnem
dogodku nenadoma zaskrbljen opazil, da so postali otroci preveč divji —
in kaj je v takšnem položaju bolj naravno kot misel na posebnega doma-
čega vzgojitelja? Vendar je to samo videz, kajti Rénal ni rekel ženi, da
bo pač treba nekje poiskati nekoga za vzgojitelja, pač pa je svoj stavek
formuHral tako, da nam je jasno, kako je na vzgojitelja že prej mislil, in
da je pri tem mislil ravno na mladega Sorela, se pravi, da je mislil na
vzgojitelja in na Sorela že prej, preden je sploh bila za to prava potreba.
To izpričuje tudi nadaljnji pogovor med Rênalom in njegovo ženo. V mislih
imam naslednji odlomek iz tretjega poglavja: »,Ureditev te zadeve bi nam
prišla prav iz več kot enega razloga,' je nadaljeval Rénal in se ozrl z
diplomatskim pogledom na svojo ženo: ,Valenod je ves ponosen na svoja
dva lepa normadca, ki ju je pravkar kupil za svojo kočijo, vzgojitelja za
svoje otroke pa le nima'.
,Nazadnje bi nam utegnil vzeti prav tega izpred nosa.'
,Torej se strinjaš z mojim načrtom?' je dejal Rénal in se z nasmehom
zahvalil svoji ženi za izvrstno misel, ki jo je pravkar izgovorila. ,Torej je
to sklenjena stvar.'
Ah, ljubi bog! Kako hitro se za nekatere stvari odločiš, dragi moj!'
,Zato, ker sem značajen... Le ničesar ne prikrivajmo, tu živimo med
samimi liberalci. Vsi ti kramarji s platnom mi zavidajo, o tem sem pre-
pričan; dva ali trije bodo kmalu bogataši; no, prav všeč bi mi bilo, če bi
videli, kako hodijo Rénalovi otroci na sprehod pod vodstvom svojega
vzgojitelja. To bo vzbujalo spoštovanje. Naš stari oče nam je dostikrat
pripovedoval, da je imel v svoji mladosti vzgojitelja. Resda me bo stal
1133
sto tolarjev, ampak to je izdatek, ki je potreben, da poudarimo svoje
dostojanstvo.'«
Zadeva se je zdaj popolnoma razjasnila: na začetku sploh ni bilo
nikakršne resnične potrebe po domačem vzgojitelju, pač pa samo potreba
po ugledu in prestižu. Zelja po domačem vzgojitelju in še posebej po
Julijanu Sorelu se ni porodila iz resnične potrebe, ni spontana, pač pa je
nastala zaradi »kramarjev« in zaradi Valenoda: Valenod ima konje —
Rénal bo imel domačega vzgojitelja; kramarji s platnom bodo obogateli —
Rénal bo svojo plemenitost in dostojanstvo dokazal z domačim vzgoji-
teljem.
Rênalovo željo je v načelu in konkretnosti določil med drugim zlasti
Valenod; Rénal si vzgojitelja in Julijana Sorela ne želi zaradi sebe, marveč
zaradi Valenoda, oziroma preko Valenoda, kar pomeni hkrati, da je Julijan
Sorel postal vredni predmet Rénalove želje zaradi Valenoda, zaradi
drugega.
Vse to se kaže tudi v nadaljnjem dogajanju. Ko se namreč Rénal po-
gaja s starim Sorelom za Julijana, se stari Sorel nekam obotavlja, kar
navdahne Rênala z naslednjo ugotovitvijo: »Ker Sorel ni kdo ve kako
očaran in srečen zaradi mojega predloga, kakor bi naravno moral biti...
je jasno, da so mu stavili ponudbe že drugi; in odkod naj bi prišle, če
ne od Valenoda?«
Pa tudi stari Sorel pozna vso to logiko. Ko se vdrugič pogaja z
Rénalom za svojega sina, reče kar tako brez sleherne podlage: »Morda
pa dobimo kje drugje kaj več.«
Stari Sorel ni imel v resnici nobene druge ponudbe, nikjer drugje
ne bi dobil kaj več, a je s svojo lažjo vendar uspel in dosegel za svojega
sina višjo ceno in ugodnejše p>ogoje. To pa se mu je lahko posrečilo le,
ker je bil Rénalu nenehoma v mislih Valenod, in ravno zaradi Valenoda,
je pK>stal Julijan v Rénalovih očeh vreden višje cene.
Vse to kaže, kakšno usodno in odločilno vlogo ima drugi, kadar se
vsili kot norma. Ta vloga pa je tem ugodnejša in tem bolj odločilna,
ker ta norma ne ohranja svoje normativne vzvišenosti, marveč se ne-
nehoma pojavlja kot konkurent in kot rival: Rénal se nenehoma boji,
da mu bo Valenod pobral Julijana izpred nosa. Drugi potemtakem ne
more biti merilo, ne da bi bil hkrati tudi konkurent in rival. Zaradi te
svoje dvojne funkcije, pa ne odloča samo o tem, kaj bo predmet želje,
marveč določa tudi vrednost tega predmeta, tako da cena, ki jo je moral
Rénal plačati za Julijana ni niti v skladu z intenzivnostjo Rênalove res-
nične potrebe niti v skladu z resnično, tj. »uporabno vrednostjo« doma-
čega vzgojitelja, marveč je odvisna od razmerja med Rénalom kot sub-
jektom želje in Valenodom, ki je za Rênala njegovo merilo in njegov rival
hkrati.
Zelja potemtakem ni spontana in tudi ne neposredna. Tok želje ne
teče naravnost od subjekta k objektu, marveč preko mediatorja, posred-
nika in ima obliko trikotnika. Zdaj pa se sei'eda lahko tok tudi obme
in vloge zamenjajo. Prvotni mediator, tj. prvotno merilo si prav tako
lahko zares zaželi isti predmet in zdaj postane prvotni subjekt mediator
1134
in nonna, kar se je z Valenodom in Rênalom tudi res zgodilo, ko je začel
V2ilenod, ki spočetka ni bil pomislil, da bi mu bil potreben kakšen domači
učitelj, snubiti Julij ana, naj zapusti Rênalovo družino in pride k njemu
v službo. Prvotno rivalitetno razmerje se je zdaj aktualiziralo tako, da
pride do očitnega konkurenčnega boja. Zaradi tega se pojavijo ob takem
ravnanju še druge zakonitosti, ki jih zelo jasno razkriva Julijanovo rav-
nanje z Matildo La Molovo.
Da bi v Matildi spet prebudil poželenje po sebi, da bi spet postal
vredni predmet njene želje, skuša Julijan ustvariti vtis, da je postal
ljubimec maršalke Fervaquesove •— in njegov načrt se tudi v celoti po-
sreči, kar pomeni, da je Matilda Julijana spet vzljubila šele, ko mu je
drugi, tj. maršalka s svojo naklonjenostjo podelila novo vrednost. Julijan
je moral tedaj kar sam in »-umetncH^ postaviti med sebe in Matildo poseb-
nega mediatorja, da je lahko dosegel svoj cilj. Pri vsej tej operaciji pa
je moral ravnati skrajno previdno: z ničemer in niti za trenutek ni smel
pokazati, da v resnici Matildo še vedno ljubi z vso strastjo, niti za tre-
nutek ni smel ravnati avtentično ali v skladu s svojo spontano željo,
pač pa je moral skrbeti samo za to, da je mediator primemo deloval
in učinkoval, ter disciplinirano in zadržano čakati, da bo Matilda pod
niediatorjevim vplivom »dozorela« in se mu sama od sebe vrgla v naročje.
Enake zakonitosti urejajo ljubezensko razmerje tudi, ko mediator ni
neka tretja oseba — in ker je ljubezen ena izmed osrednjih tem romana,
je potrebno, da na kratko opišemo tudi te zakonitosti. Stendhal poroča
med drugim o Julijanu in Matildi tole: »Julijan se je predajal svoji
brezmejni sreči samo v trenutkih, ko Matilda ni mogla brati v njegovih
očeh izraza te sreče. Vestno je opravljal dolžnost, da ji je tu in tam rekel
kakšno trdosrčno besedo.« Maršalka Fervaquesova je torej opravila svojo
»nalogo« in Matilda spet strastno ljubi Julijana. Julijan je zdaj srečen,
vendar svojo srečo pred Matildo skriva in ji hkrati reče tu in tam, kakšno
»trdosrčno besedo«, kar pomeni, da samega sebe zatajuje, da skriva svojo
strast in svojo spontanost, da hlini trdosrčnost. Tako se je Julijan nekako
razpolovil. Najprej je pred nami tisti Julijan, ki je predmet Matildine
ljubezenske želje, Julijan-objekt. Zraven njega stoji še tisti Julijan, ki
tu in tam izreče »kakšno trdosrčno besedo«, skratka Julij an-subjekt.
In ta Julijan-subjekt dokazuje Matildi s svojim ravnanjem in trdosrčnimi
besedami, da svojega cilja, ki ga predstavlja Julijan-objekt, še ni dosegla
in ji tako njen predmet kar naprej izmika iz dosega njenih rok. Julijan-
subjekt razpolaga z Julijanom-objektom in mu tako določa vrednost, ki
naj ga ima v Matildinih očeh. Med Matildo in njenim predmetom stoji
zdaj nekdo tretji, stoji Julijan-subjekt, in s tem Julijanom se mora zdaj
Matilda bojevati za onega drugega Julijana, ki mu pravimo Julijan-
objekt. Julijan pa se je kot dragoceni predmet Matildine želje odkril šele,
ko mu je Matilda zaradi učinkovanja maršalka Fervaquesova priznala vso
svojo strast, iz česar sledi sklep, da si ljubimec sam ustvari svojega so-
vražnika in svojega rivala, s katerim se mora potem bojevati za svoj
predmet, brž ko razkrije svojo spontano željo. Spontana želja mora ostati
prikrita. Zato mora Julijan na eni strani zatajevati samega sebe, zatirati
1135
svoje najbolj žive vzgibe in tako samega sebe mučiti. Mučiti pa mora tudi
Matildo, govoriti ji mora »trdosrčne besede«, odrekati ji sleherno zado-
ščenje.*
Jasne sledove opisanih zakonitosti lahko odkrijemo seveda tudi v
Julijanovih odnosih z gospo Rênalovo. Zato je očitno, da so disciplini-
ranost, zadrževanje spontanosti, dosledno prikrivanje lastne avtentičnosti
nekaj splošnega. Subjekt namreč, ki je predmet svoje želje odkril preko
drugega, te svoje želje sploh ne sme pokazati, kajti v tem trenutku bi
se sam spremenil v mediatorja, tako da bi predmet postal dragocen tudi
za drugega. Zdaj bi se vrednost predmeta povečala, postal bi težje do-
stopen, hkrati pa bi se prvotno implicitno rivalstvo aktiviralo, nastala bi
prava bitka — in če je prvotni mediator po svojem položaju in po svoji
moči višji in močnejši, si lahko predmet kratko in malo prisvoji, odnese
ga subjektu prav izpred nosa ali pa ga s stopnjevanjem njegove vrednosti
odmika v nedosegljivost. Subjekt torej ne sme ničesar storiti, ohranjati
je treba navidezni mir in ravnotežje. Vse poteka tako, kakor fx>pisuje
Stendhal na začetku dvainštiridesetega poglavja: »Neki angleški popotnik
pripoveduje, kako je živel v prijateljstvu s tigrom; sam ga je bil \'zgojil
in božal ga je, ampak na mizi je imel zmeraj nabito pištolo.«
Način vedenja in ravnanja, ki je takorekoč v temelju določil ustroj
medsebojnih odnosov v romanu Rdeče in čmo, se razkriva seveda še v
drugih in drugačnih oblikah, ki pa jih tu ne kaže podrobneje opisovati,
saj gre predvsem zato, da bi opredelili glavne razsežnosti takega načina
bivanja. Najprej lahko trdimo, da se za vsemi opisanimi razmerji in
dejstvi skriva to, kar je možno podati z besedami: človek je človeku vse-
določujoča norma. Hkrati pa mu je, kakor smo videli, tudi rival, so-
vražnik, ali kot ponavadi pravimo: volk — Stendhal bi rekel: tiger.
Vendar to še ne more biti vse. Ce si namreč morem in smem želeti to,
kar si želi in kar že ima drugi, potem je ta moja želja možna le, če sem
drugemu enak, oziroma enakopraven. Prisotna mora biti neka temeljna
enakost in enakopravnost, kar pomeni, da opisana razmerja in ravnanja
ne bi bila možna, ko bi človek človeku ne bil človek.
Odkrivajo se tedaj tri razsežnosti: človek človeku norma, človek
človeku volk, človek človeku človek. Notranja vsebina in pomen teh treh
razsežnosti pa sta takšna, da druga drugo nenehoma blokirajo, onemogo-
čajo in jemljejo vrednost, tako da doživlja v tej interakciji vsaka izmed
njih svoje posebno pervertiranje. Človek je človeku norma, a ker mu
je hkrati tudi človek, se norma izkaže kot nekaj sovražnega, tako da
postane človek človeku volk. V vrtincu tega nenehnega sprevračanja je
edino zadovoljstvo napuh, in ljubezen je možna samo kot »1'amour de
tête«, razumarska ljubezen. Človek mora biti nenehoma na oprezu, da slej
ali prej uplahne sleherni spontani vzgib in da možnosti za avtentičnost in
ekstazo sproti propadajo. Opravljati je treba svojo mučno dolžnost: zati-
rati samega sebe in mučiti druge, zato ni čudno, da človek navsezadnje
* Gotovo je, da dobi razmerje med ljubimcema tako mazohistično sadistični
značaj. Podrobno je vse te in podobne pojave opisal in analiziral J.-P. Sartre
v tretjem delu svoje knjige Bit in nič.
1136
še samega sebe zasovraži, kakor se je to primerilo tudi Julijanu Sorelu,
ko si je priznal, da je »odumo bitje« in ko je vzkliknil: »Moj bog, zakaj
moram biti jaz — jaz?«
Vse odločujoča norma, merilo vsega je postal človek, bližnji, kakršen
nastopa znotraj trenutne in enkratne socialno zgodovinske situacije in
tako nastane svet, ki je vase zaprt in brez možnosti pravega prese-
ganja, transcendiranja in transcendence. V tem svetu nadomešča boga
človek, ali kakor pravi Girard: »Bog je mrtev in človek naj prevzame
njegovo mesto«, kar hkrati pomeni, da je »posnemanje Jezusa Kristusa
postalo posnemanje svojega bližnjega«. Svet ki se nam tako razkriva,
tedaj ni brez norme, vendar je ta norma bližnji, ni brez boga, a boga
nadomešča človek, ni brez transcendence, a ta transcendenca človekovega
napona ne vodi kvišku, marveč ga potiska na to-stran, da se obrne navzdol,
vrne k svojemu začetku in sklene krog. To je torej humanistični svet,
v katerem so si vsi ljudje enaki, a hkrati drug drugemu sovražniki in
volkovi, ker so lahko vsi tudi norma. Tako ostane človek v resnici brez
so-človeka, pa tudi brez prave transcendence v svetu, ki so ga bogovi
zapustili. Vse je sprevrženo, sprevmjeno in deviirano.
Ti sklepi nas očitno vodijo nazaj k Lukacsu in njegovi Teoriji romana,
saj trdi ta knjiga med drugim, da je roman »epopeja sveta, ki so ga bo-
govi zapustili«, in dokazuje hkrati, da je roman takšna literarna oblika,
ki najdoločneje izraža »transcendentalno izgubljenost« oziroma »brez-
domovinskost« modernega sveta in človeka. Tako nas je torej razmišljanje
o Stendhalovem pojmu nečimrnosti, ničevosti — la vanité privedlo do
istega temeljnega vprašanja, pred katerega so nas takoj na začetku študije
{xetavila tudi zadnja ptoglavja romana Rdeče in čmo, kar pomeni, da
naša prvotna domneva, češ da je v tem tekstu vprašanje sreče v nepo-
sredni zvezi z vprašanjem o bogu in transcendenci, nikakor ni v nasprotju
s tistimi sestavinami Stendhalovega dela, ki so vezani na predstavo
nečimrnosti — la vanité.
Hlapci in gospodarji
I
Svet brez boga, brez prave transcendence, to je tisti prostor, v kate-
rega je postavljen Julijan Sorel. V tem degradiranem svetu, v vrtincu
nenehnega sprevračanja in izprijenosti išče srečo, prostor združevanja,
vir milosti, možnost ekstaze, dosledno, trajno identiteto med bistvom in
bivanjem. Roman je »poročilo« o tem iskanju in o plodovih tega iskanja.
Kakor vemo, se to iskanje konča z zločinom.
Zaradi tega moramo zdaj z Julijanom vred stopiti v svet, v katerega
je bil jx)stavljen, premisliti moramo korak za korakom vse njegovo poto-
vanje. Tako bodo dobili naši dosedanji sklepi, trditve, pojmi in kategorije
čisto konkretno, takorekoč vsakdanjo, neposredno človeško socialno vse-
1137
bino in smisel, na drugi strani pa se bomo le tako približali tudi rešitvi
tLstega vprašanja, ki je glavni predmet pričujoče študije, vprašanja o Juli-
janovi usodi in njegovem zločinu. Zdaj nam gre torej za nekakšen po-
dolžni prerez skoz Julijanovo življenje in zato je naravno, da moramo
začeti pri začetku, pri izhodišču Julijanovega potovanja. O tem pa nam
skoraj vse pove že njegov govor porotnikom, ki ga je treba zdaj še enkrat
citirati:
»Gospoda, nimam časti, da bi pripadal vašemu sloju; v meni vidite
kmeta, ki se je uprl nizkosti svojega stanu... Pa tudi če bi moja krivda
ne bila tako velika, vidim med vami ljudi, ki se ne bodo ozirali na so-
čutje, ki ga utegne zaslužiti moja mladost. V moji osebi bodo hoteli
kaznovati in za vselej ukrotiti vrsto mladih ljudi, ki so rojeni v nižjih
slojih, pa so imeli srečo, da so bili deležni dobre vzgoje in so bili dovolj
drzni, da so se pomešali med tisto, kar ponos bogatih imenuje družba«.
Na eni strani stoji torej družba, se pravi vse področje hierarhično
organiziranega in strukturiranega prostora, vse tisto torej, kar je obliko-
kovano in kar neposredno oblikuje tudi svoj čas. Na drugi strani stojijo
kmetje v nizkotnosti svojega stanu, mladi in izobraženi pripadniki nižjih
slojev. Vsi ti so, — kakor ponavadi pravimo, — zunaj družbe in zgodovine
ter predstavljajo to, česar organizacija družbe ni vnaprej predvidevala in
česar ne more kar organično in samoumevno sprejeti vase. Julijan Sorel je
torej predstavnik v.sega spontanega, nepredvidljivega, novega. Zaradi tega
je treba zdaj dognati naprej, kaj je doživel Julijan Sorel ravno kot pred-
stavnik in del te družbene spontanosti. O tem podrobno govori prva knjiga
romana, še posebej pa vsa tista poglavja, ki opisujejo njegovo življenje
v besançonskem semenišču.
Julijan se je skupaj s svojimi vrstniki, z mladimi, revnimi kmeti
znašel na najnižji stopnji družbene lestvice, kar pomeni, da tista spon-
tanost, ki jo predstavlja, ne ostaja dosledno zima j družbe in njene orga-
nizacije, pač pa se z ozirom na že obstoječo hierarhijo konstituira kot
hlapec, kot služabnik, skratka kot najnižji družbeni »stan«, ki se hoče
čimprej otresti »nizkotnosti« svojega položaja. Ob tem pa se začno stvari
zapletati.
Stojimo namreč sredi izrazito humanističnega sveta, kjer nadomešča
boga človek in kjer je potemtakem tudi hlapec najprej človek. Zato ima
vso pravico imeti in biti to, kar že ima in kar že je drugi, se pravi njegov
gospodar. V tem trenutku pa svojega gospodarja seveda že ogroža, saj
si ne želi samo neke njegove poljubne lastnine, marveč ogroža njegov
status, njegovo socialno in politično moč. A gospodar je tudi zares gosp>o-
gar, ima v rokah stvarno oblast in samo on lahko stori, da se služabnik
povzpne nekam višje, da v večji ali manjši meri uresniči svoje aspiracije
in potrebe — in ravno zato služabnik svojih pravih želja in pravih potreb,
svoje resnice sploh ne sme objektivirati, kajti v tem trenutku bi se tudi
dejansko razkril kot gospodarjev sovražnik, začela bi se neenaka bitka,
v kateri bi gospodar nujno zmagal, tako da bi služabnik niti svojih mini-
malnih ciljev ne mogel doseči. V zvezi s tem naj navedem sceno iz
XXVI. poglavja romana:
1138
«■Zgodilo se je, da je slišal Julijan mladega semeniščnika, ki je imel
precej bujno domišlijo, kako je dejal svojemu tovarišu:
,Zakaj ne bi nekoč postal tudi jaz papež kakor Sikst Peti, ki je bil
svinjski pastir?'
,Za papeža je lahko izvoljen samo Italijan,' je odvrnil njegov pri-
jatelj; ,pač pa bodo med nami žrebali za mesta velikih vikarjev, kanoni-
kov, mogoče celo škofov'..
Mladi semeniščnik hoče biti torej papež. Vendar ga njegov tovariš,
ki mu je po položaju in -po aspiracijah načeloma docela enak, odločno
zavrne ter ga vrne v »realne« okvire, češ: »med nami bodo žrebali za
mesta velikih vikarjev« itd. kar pomeni, da sme »izraziti« služabnik samo
»realne«, tj. dovoljene aspiracije in tako potrjuje tudi tiste, ki »bodo
žrebali«, se pravi svoje gospodarje. Stendhalov tekst je v tem pogledu
nenavadno precizen in zato je docela logično, da je tistega mladega seme-
niščnika, ki je hotel postati papež, opremil s »precej bujno domišljijo«.
Ko pa se služabnik ne vdaja »bujni domišljiji«, se v resnici hlini, in
ravno s tem hlinjenjem si ohranja možnost »pametnega« napredovanja,
ker ne more zagrešiti tiste usodne napake, o kateri posebej govori
Stendhal, ko pripoveduje, da velja med francheoomtéjskimi kmeti, se
pravi med tistimi nižjimi sloji, katerih predstavnik je ravno Julijan
Sorel, za veliko neprevidnost »če se kdo že pri samem imenu gospoda
r>erfekta spoštljivo ne nasmehne« — »neprevidnost pa je pri siromaku
brž kaznovana s pomanjkanjem kruha.«
Za nas so te besede še posebej pomembne, ker prinašajo pojem
previdnosti, ki ima v Stendhalovem romanu tako velik pomen. Služabnik
mora biti previden, a ta previdnost je na eni strani posledica logike
odnosa med služabnikom in gospodarjem, na drugi strani pa jo zahteva
tudi vodoravna vezanost, ki nam o njej zelo mnogo povedo ravno tista
poglavja, ki opisujejo Julijanovo bivanje v besançonskem semenišču.
Ta vodoravna vezanost, ki ureja odnose med samimi služabniki,
zahteva, da se nihče ne sme preveč izkazati, da se nihče ne sme gospodar-
ju preveč prikupiti, kajti ena realizirana šansa uničuje šanse drugih in
zaradi tega je jasno, da mora logika rivalitete in konkurence delovati tudi
na vodoravni črti. Smisel te logike je možno opredeliti nekako takole: vsi
smo enaki, vsi imamo enake pravice, nihče naj ne bo več od drugega.
Sloj služabnikov se mora tedaj v lastnem interesu spremeniti v čisto
brezoblično maso, vsak mora biti vsem enak, da bi vsi imeli enako šanso
za uspeh in napredovanje. Kdor pa se od drugih razlikuje, sproži proti
sebi sovraštvo sovrstnikov, kar vse je občutil tudi Julijan Sorel. Preveč
bister je bil, preveč delaven, prelahko se je učil in tako je imel več šans
za napredovanje, zato so ga njegovi vrstniki sovražili in proglasili za
Lutra, za brezverca. Sam sebi je moral ob tem priznati: »V svoji do-
mišljavosti sem si tolikokrat čestital, da sem drugačen kot drugi mladi
kmetje! No zdaj sem dovolj star, da vidim, da razlika rodi sovraštvo^.
Zato se je začel skrivati in prenarejati, postal je »previden«, hotel je
doseči stanje »non culpa« kot pravi Stendhal, tj. stanje nedolžnosti, po-
polne enakopravnosti s sovrstniki.
1139
Takšno prenarejanje je velikanski napor, saj Julijan sam ugotavlja:
»Kako težko je svetohlinstvo, ki se mu ne smeš niti za trenutek izneve-
riti ... Herkulova dela so samo senca v primeru s tem naporom..Pravi
smisel tega napora in pravo resnico tiste logike, ki ta napor zahteva, je
poznal tudi Stendhal — tako vsaj kažejo naslednji stavki: »Herkul naše
dobe je Sikst Peti, ki je s svojo ponižnostjo dolgih petnajst let varal
štirideset kardinalov, ki so ga ves čas svoje mladosti poznali kot živahnega
in oholega človeka«. Nekdanji svinjski pastir Felice Peretti je samo zato
lahko postal papež Sikst Peti, ker ni nikoli porušil načela vodoravne
vezanosti in nikoli razodel svojih resničnih aspiracij, tako ni nikogar
ogrožal, ne svojih sovrstnikov ne svojih gospodarjev. Kljub svoji živahni
in oholi naturi ni nikdar storil ne takšne napake kot Julijan Sorel, pa tudi
takšne ne kot tisti mladi semeniščnik s preveč bujno domišljijo.
Julijan je hotel svojo napako sicer popraviti, a zaman, preveč se je bil
že razkrU. Odnos semeniščnikov se je do njega spremenil šele, ko ga je
odlikoval sam monsignor in mu s posebnim posvetilom podaril Tacitova
zbrana dela. »Od tega trenutka dalje,« pripoveduje Stendhal, »ni bilo
več zavisti, prilizovali so se mu, da se mu je kar gabilo«. Julijana je zdaj
gospodar takorekoč posvetil in zdaj se mora skriti celo zavist, saj bi od-
krita zavist pomenila dvom o pravilnosti gospodarjevega posega. Zato
se smeta zavist in sovraštvo odkrivati samo dokler se ne pojavi gospodar.
Tako sloj služabnikov zares nenehoma sam konstituira svojega gospo-
darja, sebe pa spreminja v nepregledno maso, ki samo še čaka in ki zato
doživlja gospodarjevo intervencijo, se pravi svoje lastno napredovanje,
svoj lastni uspeh kot čisto usodo, kot čisto iracionalnost.
Splošni socialni položaj, ki ga postavljajo pred bralca Stendhalovi
opisi Julijanovega bivanja v semenišču bi morda še najbolje opredelili
kot stanje zadostne, zadovoljive navpične socialne mobilnosti. Nižjim
slojem očitno zadoščajo tisti uspehi, tisto »napredovanje«, ki ga omogoča
že obstoječa socialna struktura, se pravi da je stopnja vertikalne socialne
mobilnosti do tiste mere v skladu s stvarnimi aspiracijami, da si zaželi
papeškega prestola lahko samo mladenič, ki ima »precej bujno do-
mišljijo^<.
Zdaj si je možno vsaj deloma pojasniti tudi, zakaj so morali Julijanovi
ideali tj. Napoleon in Rousseau ostati takorekoč njegova privatna last,
zakaj niso mogli doživeti svoje socialne aktualizacije. Napoleon in Rous-
seau pomenita, kakor je to jasno razvidno iz samega romana, takšno
vizijo, ki zahteva zase celotni svet. Takšna vizija pa je popolna negacija
zadovoljive vertikalne mobilnosti, odstranjuje gospodarja, hkrati pa podira
vodoravno vezanost. To pa konkretno pomeni: čeprav je Julijan pred-
stavnik nižjih razredov, se v teh razredih ne more zasidrati, ker je po
vsem svojem bistvu, mišljenju, čustvovanju in bivanju zanikanje njihove
socialne prakse.
Ta dejstva so seveda odločilnega pomena za vso nadaljnjo Julijanovo
usodo in zato se je treba vprašati, kako to, da je Julijan Sorel po svojem
bistvu, mišljenju, čustvovanju in bivanju zanikanje socialne prakse last-
nega razreda. Odkod Julijanu njegova osebnost, odkod tiste njegove last-
1140
nosti, zaradi katerih ne more ostati v območju svojega izvora? Tudi pri
tem vprašanju se lahko sklicujemo na Georga Lukacsa, vendar zdaj
nimamo več v mislih njegovih zgodnjih del, marveč tista, ki so nastala
v njegovi takoimenovani ortodoksno marksistični fazi. Za nas je pomem-
ben zlasti njegov esej Polemika med Balzacom in Stendhalom, kjer
berem tudi naslednjo trditev: »Toda on (Stendhal) ni videl in ni mogel
videti p>omena proletariata v ustvarjanju družbe, niti i>erspektive so-
cializma in demokracije novega tipa«. Ta trditev dobi v našem primeru
naslednjo obliko: Julijan Sorel se samo zaradi tega ne more zasidrati
v lastnem sloju in v lastnem razredu, samo zaradi tega ne more doživeti
ne resnične norme in ne resnične transcendence, ker Stendhal ni videl
in ni mogel videti proletariata kot novega nosilca zgodovine in nove
družbe, skratka, ker ni enako videl kot Kari Marx, oziroma, ker ni videl
tako, kakor je po Lukacsevem mnenju videl Marx.
Ce bi kar brez premisleka sprejeli Lukacsovo trditev, bi s tem seveda
hkrati povedali, da nam velja nesrečna usoda Julij ana Sorela za že pre-
seženo resnico, za resnico že minule in presežene zgodovine. Stvari pa se
začenjajo zapletati v trenutku, ko se spomnimo, da je bil za Marxa
proletariat sicer res nosilec prihodnosti in zgodovine, vendar mu je bil to
samo an sich ne pa tudi für sich, kar pomeni, da konkretna zavest in
konkretno ravnanje konkretnega proletariata nista niti razodevali njegove
historične vloge niti nista bila uresničenje ali izpolnjevanje te vloge.
Razlika, ki loči Stendhala od Marxa, je tedaj najprej v tem, da je Marx
videl v proletariatu še nekaj več od tega, kar je ta proletariat konkretno
bil. Ce hočemo tedaj razumeti, kaj je smisel razhke med Marxom in
Stendhalom, moramo ugotoviti, kako je prišel Marx do tega »več«, kaj
je torej tisto, kar je storil Marx in česar Stendhal ni storil, oziroma kaj
bi moral Stendhal storiti, da bi ugledal nižje sloje v drugi luči.
Brž ko pa je vprašanje tako zastavljeno, je že očitno, da moramo
ostati kar pri Stendhalovi ¡x)dobi nižjih slojev in se vprašati, kaj je
treba na tej podobi spremeniti, da pridemo do Marxovega pojmovanja
proletariata. Resnični, živi interes nižjih slojev je, da se čimprej rešijo
tega, kar imenuje Julijan Sorel »nizkotnost svojega stanu«. Pri tem pa se
ti nižji razredi, kakor kaže roman Rdeče in črno, zadovoljujejo pretežno
z že prisotno socialno mobilnostjo, zadostujejo jim tedaj postopni in delni,
zato pa čisto konkretni, otipljivi in dosegljivi uspehi in dlji. S takšnim
vedenjem pa je v neposredni zvezi, kakor smo videli, ravno tista vodo-
ravna, notranja blokh'anost, ki ob njej ti sloji ne morejo eksplicirati svoje
temeljne resnice, vseh svojih aspiracij in se zato ne morejo konstituirati
kot samostojni akter. Ce pa je res tako, potem je potrebno ta sloj najprej
deblokirati ter doseči, da bi se vodoravna rivaliteta spremenila v vodo-
ravno solidarnost. Vprašanje je, kaj je ključna točka blokade? Ali je to
morda gospodar? Toda če izgine gospodar, se v trenutku podre celotna
hierarhična ureditev družbe, vse bogastvo in ves svet postaneta nena-
doma v celoti neposredno dostopna, začne se vsesplošni »juriš« na
ta nezavarovani svet in bogastvo, a ta vsesplošni »juriš« je hkrati tudi
vsestranska rivaliteta in pokol. Odstranitev gospodarja sama po sebi
1141
tedaj še ni dovolj — to dokazujejo tudi izkušnje v vseh revolucijah, saj
vemo, da ni nikdar bilo mogoče do kraja preprečiti nasilnega, nelegitim-
nega prisvajanja nezavarovanega bogastva. Kaj je treba torej še storiti?
Na to vprašanje je možno odgovoriti le, če vemo zakaj sama odstranitev
gospodarja še ne pomeni prihoda solidarnosti, marveč samo vsesplošni,
anarhični »juriš«. Ta »juriš« bi se sprožil nad drugim tudi zato, ker je
predmet aspiracij ostal isti — to je še vedno nekaj dostopnega, konkret-
nega, otipljivega, čutnega. Iz tega pa je možno sklepati, da je treba najti
med drugim tudi nov predmet aspiracij, ki ne bo več tako otipljiv in
konkreten, pa tudi ne več tako parcialen. Cilj mora postati nekaj bolj
daljnega, nekaj totalnega. To mora biti tak cilj, ki ni več samo objekt
za posameznika, marveč za vse, za razred kot celoto. Načeloma takšnega
cilja ni težko določiti: proletariat nima nič in mu pripada vse. Cilj mora
postati torej vse, ves svet, celotna družba. Zdaj gre seveda za vse ali nič
in zato poje tudi Internacionala: mi smo nič in bomo vse. To pa je tudi
deviza Julij ana Sorela, ki se prav zaradi tega titko močno razlikuje od
sovrstnikov v semenišču, od drugih revnih kmetov, pa tudi od očeta in
bratov.
Ta velika razlika pa kaže, da ima vprašanje še druge razsežnosti. Tisti
parcialni uspehi, ki jih je omogočala in ki so sami tvorili zadovoljivo
vertikalno mobilnost, so bili sicer res nekaj parcialnega, bili pa so do-
segljivi in po svoji dosegljivosti primerni trajanju enega človeškega
življenja. Totalni, globalni cilj pa je nekam abstrakten, postavljen nekam
v prihodnost, in zato mora nujno nastati naslednja temeljna dilema, ali
parcialni in postopni, zato pa stvarni in otipljivi uspehi v okviru zadostne
vertikalne mobilnosti — ali pa kdo ve koliko časa trajajoči boj za nekaj
totalnega, za vse. Dokler zadostna vertikalna mobilnost ni ogrožena, ali
dokler se celo stopnjuje, se stvarna, živa, vsakdanja potreba ob tej dilemi
ne more odločiti. Največ kar se lahko zgodi, je nekakšna notranja dife-
rencijacija, ki pa je prav tako odvisna od že doseženih uspehov: kdor
je čisto na dnu in na začetku svoje poti, bo prej za totalni cilj, kot pa
tisti, ki že nekaj ima — vendar se bo sam odrekel totalnemu cilju, brž
ko bo nekaj dosegel, ko ga bo vase posrkala logika vertikalne mobilnosti.
Ker se torej živa in vsakdanja potreba ob opisani dilemi ne more
sama odločiti, sta potrebna prepričevanje in vzgled, teorija in organizacija
— ki seveda lahko prideta samo od zunaj. Potrebna je intervencija inte-
lektualca, filozofa, kajti: srce emancipacije je proletariat, njena glava
pa filozofija, kakor je zapisal Kari Marx.
S tem pa je »naloga« organizacije in teorije, se pravi naloga intelek-
tualca, filozofa docela jasno določena: nenehoma dokazovati in vzdrževati
nič, tj. razkrivati in potrjevati nesmisel delnih uspehov, razkrivati in
potrjevati temeljeno neučinkovitost vertikalne mobilnosti, dokazovati, da
je hlapec vseskozi samo hlapec, dokler ne bo dosežen končni cilj — in
ravno zaradi vseh teh elementov je morala na področju teorije nastati
znana Marxova teza o absolutni pauperizaciji proletariata. Ali natančneje:
teza o absolutni pauperizaciji je nosila v sebi takšen pomen, da se je
lahko odtrgala od predstave o vsesplošni odtujenosti, to pa v takšnem
1142
smislu, da se je po Marxovi smrti lahko premaknila v samo središče
marksistične teorije, docela izrinila vizijo posplošene alienad j e in prole-
tariata kot »množice človeštva«, ter tako izgubila svojo filozofično raz-
sežnost in postala samo še predstava o vedno večji materialni revščini
najnižjega sloja družbe.
Drugi sklop vprašanj je takšne narave, da zadeva teorijo samo. Spričo
dejstva, da je proletariat samo an sich nosilec zgodovine, da torej teorija
samo iz njegove konkretne zavesti in samo iz njegovega konkretnega
ravnanja ne more legitimno sklepati, da je res pravi nosilec zgodovine
in prihodnosti, se postavlja vprašanje, od kod pa sploh teoriji spoznanje
o posebni zgodovinski funkciji in pomenu proletariata? Takšnega spo-
znanja realna dejstva sama po sebi ne omogočajo, zato ga mora omogo-
čati nekaj drugega — to pa je poseben pojmovni model celotnega zgo-
dovinskega dogajanja, ki je zgrajen na domnevi o takšnem objektivnem
zgodovinskem zakonu, ki deluje ne glede na voljo in konkretno ravnanje
ljudi in ki v našem primeru tudi ne glede na konkretno zavest in kon-
kretno bivanje določa proletariat za edinega pravega nctsilca zgodovine
in prihodnosti. To pa za teorijo pomeni, da nadaljuje tradicijo historično
materialističnega determinizma in tako je naravno, da je Marx z nekimi
deli svojega nauka lahko aktualiziral tudi historični materializem, kar je
še posebej razvidno iz dejstva, da se je po njegovi smrti v okviru prole-
tarske teorije in prakse začela njegova filozofija spreminjati v pravo
pravcato eshatologijo.
In kaj ima vse to opraviti s Stendhalom in njegovim romanom?
Preden lahko odgovorim na to docela upravičeno vprašanje, je treba
najprej zelo odločno poudariti, da naš kratki in glavnemu predmetu
našega razmišljanja prilagojeni opis nekaterih sestavin Marxovega nauka,
nikakor noče zajeti celotne njegove filozofije in koncepcije o družbeni
akciji proletariata. V središču razpravljanja sta bila v glavnem le dva
sklopa vprašanj: domneva o absolutni pauperizaciji in metafizika histo-
ričnega determinizma, a še to ne zaradi tega, ker bi mislili, da tvorita ta
dva sklopa celotni in vse odločujoči temelj, saj je vendar očitno, da bi
se znašli pred vprašanji, ki jih obravnavamo, tudi ko bi ostali dosledno
v okviru Marxove filozofije same, se pravi ko bi se opirali kar na njegovo
teorijo o alienaciji, o generičnem človeku, o proletariatu kot o do kraja
odtujenem človeštvu in o revoluciji kot o človekovem povratku iz reli-
gije, družine, države ipd. v njegovo človeško, tj. družbeno tu-bit (Dasein).
Zato smemo zdaj ugotoviti samo, da za konkretni proletariat sredi devet-
najstega stoletja ni bilo možno zasnovati njegove historične vloge in
sprožiti njegovo družbeno politično akcijo drugače, kakor da je bilo treba
uveljaviti tudi domnevo o absolutnem obubožan j u in oživeti tudi določene
sestavine historičnega determinizma in finalizma. Nam pa, ki razmišljamo
o Stendhalovem romanu Rdeče in črno, je po vsem tem mogoče, da na-
tančneje opredelimo vprašanje, pred katerega nas je postavil Georg
Lukacs: trditi namreč smemo, da bi bila usoda Julijana Sorela pa tudi
drugih Stendhalovih junakov drugačna le, ko bi Stendhal lahko sprejel
tudi misel o absolutni pauperizadji, o vedno manjši stopnji navpične
1143
mobilnosti in ko bi se hkrati odločil še za to ali drugo varianto historične-
ga determinizma in finalizma. Ko pa bi hoteli zanesljivo dognati še smisel
in pomen tega, kar loči Stendhala od Marxa, bi bilo treba seveda obsežno
in podrobno razpravljati o vsej novejši zgodovini, zlasti še o zgodovini
Evrope in Amerike in posebej o zgodovini delavskih gibanj in njihovih
različnih oblikah in obdobjih. Tega v okviru pričujoče študije ni mogoče
storiti, pač pa naj kljub nevarnosti nesporazumov in neustreznega posplo-
ševanja, opozorim vsaj na nekaj vprašanj in dejstev. Najprej je treba
ugotoviti, da so se na podlagi Marxovega nauka razvila mogočna delavska
gibanja in ob njih je nastal tudi poseben tip takoimenovanega levega
intelektualca, ki je imel mnogo več možnosti za stvarno integracijo kot
pa Julijan Sorel. Vendar pa so ta delavska gibanja nekako otrpnila,
izgubila so svojo dinamičnost in zmožnost za akcijo, kakor da jih je
zajelo nekakšno pasivistično pričakovanje. To se je pripetilo svoj čas
z nemškim proletariatom, danes pa se dogaja nekaj podobnega v Fran-
ciji.* Vprašanje je, v kakšni meri je ta pasivizem prirejen posplošeni tezi
o absolutni pauperizaciji in posplošenim sestavinam historičnega determi-
nizma in finalizma. Nedvomno pa je, da je razvoj sam ovrgel predstavo
o popolnem obubožanju in je vertikalno mobilnost samo še stopnjeval.
Proletariat Evrope in Amerike pa še do danes ni uresničil svoje svet
odrešujoče vloge v smislu pozitivnega ukinjenja (Aufhebung) privatne
lastnine in človekovega povratka v človekovo, tj. družbeno tu-bit, med
tem ko so se socialistične revolucije uveljavile samo zunaj tega sveta in
še to v prav posebnih okoliščinah kot so vojne, okupacije, splošna za-
ostalost, kolonializem itd. Celo francoska komuna je nastala v neposredni
zvezi s polomom francoske armade v francosko pruski vojni.
Spričo naštetih, a ne dovolj analiziranih dejstev, pa vendar lahko
rečemo vsaj to, da tista razlika, ki loči Stendhala od Marxa, še ne more
dokazati, da stoji Stendhalovo delo zunaj ali na robu resnice modernega
sveta. Čeprav Stendhal ne pozna ne absolutne papuerizacije in ne histo-
ričnega determinizma, izpričuje njegov roman še vedno temeljno resnico
modernega sveta, ki se mu je prikazovala predvsem kot nemožnost nove
resnično univerzalne skupnosti, kot nemožnost novega »hiliastičnega-« ali
če hočete »posvečenega« gibanja. Spričo tega gotovo ni več težko razumeti
tudi naslednjega Julijanovega retoričnega vprašanja: »Ali mora človek,
ki hoče pregnati s sveta nevednost in zločin, priti kakor nevihta in delati
zlo, ne oziraje se ne na levo in ne na desno?« Iz konteksta je razvidno,
da se Julijan tukaj sprašuje o revoluciji, oziroma o zaroti. Julijan hoče
imeti »čisto«, »neomadeževano«, revolucijo, revolucijo, ki ne bi delala
hkrati tudi zla. Revolucija se mu tedaj ne prikazuje več kot čisto dobro,
marveč tudi kot zlo in zato ji lahko postavlja celo pogoje, kar pomeni, da
zanj revolucija ni bila nekaj brezpogojnega, nekaj takega, kjer bi se
lahko uresničevala človekova identiteta, iz česar seveda lahko napra-
vimo sklep, da se je Stendhalu prihodnost evropske družbe kazala kot
nenehno obnavljanje in morda celo razširjanje socialne mobilnosti, zaradi
* O teh in i^dobnih vprašanjih razmeroma obsežno razpravlja André
Gorz v svoji knjigi Stratégie ouvrière et néocapitalisme. Ed du Seuil, Paris 1964.
1144
•česar vprašanje realizacije novih družbenih razredov zanj ni moglo več
imeti dobiti oblike nenadnega, nasilnega totalnega preobrata. Spričo tega
pa je tudi očitno, da si Julijanove izločenosti iz njegovega lastnega raz-
reda ne moremo več pojasnjevati s tisto interpretacijo Marxove filozofije,
kakršna je zapopadena v citirani Lukacsovi misli iz njegovega ortodoksno
marksističnega obdobja. Odgovor moramo tedaj iskati v drugi smeri. Pri
tem se moramo držati seveda Stendhalovega teksta in zato moramo zdaj
z Julijanom vred stopiti v nov ambijent, v »pariške salone«, na sam vrh
družbene hierarhije.
Temeljne zakonitosti, ki urejajo ta, za Julij ana Sorela novi svet,
je grof Altamira Julijanu pojasnil med drugim takole: »Ampak v vaših
salonih misel sovražijo. Ne sme se dvigniti nad duhovitost poulične po-
pevke ... Človeka pa, ki misli, imenujejo cinika, če je le kaj krepkega
in novega v njegovih mislih. Kaj ni neki vaš sodobnik dal tega imena
Courrieru? Vtaknili ste v ječo Bérangera. Vse, kar je pri vas po svojem
duhu kaj vredno, spravi kongregacija v kaznilnico; dobra družba pa
ploska... V Franciji ne vidim drugega kot nečimrnost. Človek, ki sproti
ustvarja, kar govori, prav lahko izpusti kakšno neprevidno duhovitost in
hišni gospodar se počuti onečaščenega«. Nad vse pomembno je, da je
grof Altamira ravno v tem kontekstu izrekel tudi že enkrat citirano misel,
češ da ceni francoska družba samo spodobnost in da se Francozi ne bodo
nikoli povzpeli nad preprosto vojaško hrabrost, da bodo torej imeli sicer
svoje Murate, nikdar pa ne Washingtonov. ljudi, ki resnično preobli-
kujejo svet.
Ne gre za to, da bi hoteli res do kraja izčrpati pomen navedenih
besed in misli. V tem trenutku so za naše razmišljanje pomembne samo
naslednje sestavine: družba sovraži misel, zatira vse, kar je novega, krep-
kega, kar je po svojem duhu kaj vredno in kar je plod spontanega stva-
riteljstva. Zato je edini način vedenja to, kar imenuje Stendhal spodob-
nost, oziroma nečimrnost, ničevost. Zdaj seveda ni nobene spontanosti in
ustvarjalnosti več, zato prevladujeta dolgčas in blaziranost. Po drugi
strani pa so zdaj vsi drug drugemu enaki, saj nenehoma drug drugega
reproducirajo, tako da je vse, kar se godi, samo obnavljanje in ponavljanje
že zdavnaj znanega, ne glede na spontanost in resnico. Obnavljanje in
ponavljanje znanega pa je seveda hkrati tudi hlinjenje. Zato je pred
nami cel sistem hlinjenih, neresničnih, takorekoč neeksistentnih pravil,
vrednot, načel itd.
Popolnoma napačno bi bilo, ko bi sklepe, ki izvirajo iz besed grofa
Altamire posploševali, ali ko bi dali misli o neresničnosti in neeksistent-
nosti vsesplošno veljavnost. Vrednote, o katerih tu govorimo, so vrednote
aristokracije in tvorijo v sebi sklenjen sistem, v katerega sodijo kralj,
cerkev, država, bog, plemenitost rodu, pogum, spoštovanje tradicije,
čast itd. Ko bi bile te vrednote zares do kraja razveljavljene, bi ne bilo
mogoče razumeti, zakaj se gre npr. grof Croisenois dvoboj evat za Ma-
tildino čast in v tem dvoboju tudi pade. Ne bi bilo razumljivo, kako da
more Matilda tako zvesto častiti svoje prednike in tako dosledno posne-
mati Margareto Navarrsko. Te vrednote torej še vedno so, še vedno imajo
4 Problemi
1145
moč integracijske sile in socialna skupina, ki iz njih živi je — tako se vsaj
zdi na prvi pogled — še vedno avtentična.
Vse to pa je spet samo del resnice in eksistentnost vrednot se ne
kaže samo v tem, da je Croisenois zmožen za Matildino čast dati svoje
življenje, marveč opravljajo še neko drugo funkcijo. To je možno raz-
brati še iz tistih besed grofa Altamire, ki govorijo o Muratu in Washing-
tonu: očitno je, da družba s takšnim načinom vedenja onemogoča neko
čisto konkretno spontanost: preprečuje prihod Washingtona in sleherno
p>omembno socialno ali kulturno spremembo. Pravila vedenja, noiTne in
ideali, obnavljanje znanega, reproduciranje drug drugega, vse to ima
očitno nad vse pomembno funkcijo, saj je del nekakšnega zaklinjanja,
ki na »magični« način onemogoča »Washingtone« in hkrati ustanavlja
vsesplošno varnost. Ob tem lahko razumemo tudi naslednji stavek, ki
ga je napisal Stendhal v osnutku za članek o romanu Rdeče in čmo: »Ti
mladi ljudje (mladi pariški aristokrati), ki so sicer popolnoma dobrosrčni,
bi se počutili popolnoma izgubljeni, ko ne bi bili vsi natančna kopija drug
drugega.« Posnemanje in ponavljanje je tedaj obramba pred izgublje-
nostjo, ki pa je seveda prava resnica sveta.
V takšnem položaju je pomembna že vsaka malenkost, celo beseda.
Zlaganost sveta je očitno že tako velika, da ga usodno prizadeva naj-
manjša sled spontanosti. Svet je očitno že tako izpraznjen in votel, da
bi v tej praznini in votlini sleherna še tako tiha, a resnična beseda za-
grmela z glasom groma. Ko torej ljudje v vedenju in govorjenju repro-
ducirajo drug drugega, se sicer res hlinijo in res igrajo komedijo ter tako
sami razveljavljajo svoje besede in dejanja, vendar pa hkrati opravljajo
nadvse pomembno opravilo: drug pred drugim skrivajo svojo resnico
in tako ohranjajo sebe in svoj svet.
Vrednote, norme, ideali in načela torej niso enosmiselni, marveč so
hkrati tudi svoje nasprotje. Vprašati se je treba, kako je to možno?
Na to vprašanje se da odgovoriti le tako, da opozorimo na neko usodno
ogroženost, ki jo Stendhal v svojem besedilu tudi res nenehoma poudarja,
saj večkrat namiguje na možnost nove revolucije, ali pa to možnost kar
neposredno pokaže kot npr. v tistih poglavjih, ki govorijo o tajni noti.
Ob tem pa moram navesti tudi nekaj stavkov iz Stendhalovega osnutka
za članek o romanu Rdeče in čmo: »Veliki gospodje, ki so predvsem leni
in ki se jim zdi delo najhujše zlo in ki se na drugi strani bojijo jakobincev
in povratek republike iz leta 93 so se obdali z renegati liberalcev, ki so
postali vohuni. To, kar je najbolj plemenito in najbolj bogato si tako
stiska roko s tem, kar je najbolj umazano in najbolj ubožno.«
Stendhal govori tedaj o dveh bistvenih prvinah. Najprej gre očitno
za ogroženost, ki pa je samo posledica nemožnosti, da bi obstoječa druž-
bena organizacija v celöti, dovolj hitro in brez bolečin posrkala vase vse,
kar življenje sproti poraja. Opraviti imamo torej s premajhno odprtostjo
družbenih komunikacijskih kanalov. Hkrati pa govori Stendhal tudi »o
lenobi«, o takšni miselnosti in takšnem vedenju, za katera je delo najhujše
zlo. Vse to pa nas vodi prav do temeljnih pomanjkljivosti tistega, čemur
pravi »ponos bogatih ljudi dmžba« in za nas je v zvezi s tem posebej
1146
zanimiva zlasti sklepna scena sedemintridesetega poglavja, ki ima naslov
Kadar imajo gospodje putiko. V tem poglavju izvemo med drugim, da
je dobil Julijan neko odlikovanje — križec in tako postal vitez: »Križcu
se je imel zahvaliti za izreden obisk; obiskal ga je baron Valenod,« ki je
hotel postati namesto Rênala Verrièrski župan in je prišel v Pariz, da bi
si poiskal primernih zvez in si našel zaščitnikov. Zato je zahteval od
Julijana, naj bi ga predstavil tudi markizu La Molu, vendar Julijan tega
ni hotel storiti, ker se mu je zdel Valenod prevelik malopridnež, pač pa
je o Valenodovem obisku markizu kljub vsemu poročal: »Julijan je vse
povedal markizu. Zvečer mu je prpiovedoval o Valenodovih nakanah, ka-
kor tudi o njegovem dejanju in nehanju od leta 1814.«
Po tem poročilu pa steče med markizom in njegovim tajnikom takle
pogovor:
»,Ne samo da mi boste jutri predstavili novega barona,' mu je od-
vrnil markiz z zelo resnim glasom, »temveč ga tudi povabim za poju-
trišnjem na obed. To bo eden naših novih perfektov.'
,V tem primeru,' je odvrnil Julijan hladno, ,prosim za svojega očeta
mesto ravnatelja ubožnostnega sklada.'
,No, naj bo,' je dejal markiz in spet pokazal vesel obraz. ,Velja! Pri-
čakoval sem moralne pridige. Razvijate se.'
Valenod je povedal Julijanu, da je pred kratkim umrl predstojnik
verrièrskega loterijskega urada. Julijanu se je zdelo zabavno, da bi isto
mesto dobil Cholin, tisti stari tepec, čigar prošnjo je bil nekoč pobral
v La Molovi delovni sobi. Markiz se je od srca smejal tisti prošnji, ko mu
je Julijan bral in mu dal podpisati pismo, v katerem je prosil finančno
ministrstvo za to službo.«
La Mole kot eden najvišjih in najbogatejših oblastnikov podeluje
mesta v hierarhiji in s tem materialno in socialno moč docela po lastnem
preudarku, v skladu s svojim interesom in svojimi potrebami. Tako raz-
veljavlja načelo koristnosti ali kakršne koli prave vrednosti, zato ga tudi
ne zanima kakšne so Valenodove moralne lastnosti, zanima ga samo stop-
nja njegove »uporabnosti« in korumpiranosti. Prenehalo je delovati prav-
zaprav sleherno načelo, vsa merila so razveljavljena, oziroma: velja samo
še načelo delnega interesa. Samo to temeljno dejstvo je omogočilo Juli-
janovo intervencijo v korist očeta in »starega tepca« Cholina, in samo
zaradi tega temeljnega dejstva, je ta intervencija lahko tudi uspela. Samo-
volja je popolna in dosledna, zato se La Mole skupaj z Julijanom vede
kot bog, za katerega je drugi goli predmet.
Očitno torej je, da mesto v družbeni hierarhiji, napredovanje in moč
niso niti plod stvarnega, koristnega dela, pa tudi ne posledica posebnih
lastnosti ali resnične vdanosti kakršni koli ideji. Hierarhična organizacija
ni tedaj niti posvečena, harizmatična, niti koristna oziroma funkcionalna.
Celotni upravni ali če hočete birokratski, hierarhično urejeni aparat nima
zunaj sebe prav nobenega kriterija in zato tudi ne prave utemeljitve.
Postal je causa sui. je samo sam zaradi sebe in njegov edini pravi interes
je samo njegov lastni neutemeljeni obstoj. Razpolagati hoče s svetom v
celoti, a ne v interesu sveta. Svet hoče spremeniti v goli predmet, sebe
1147
v absolutni subjekt. Gre tedaj za neko temeljno protislovnost: upravni
aparat, hierarhično urejena zgradba hoče biti nekaj univerzalnega, v
resnici je samo nekaj parcialnega.
Ta temeljna notranja protislovnost pa se nekako ne more aktuali-
zirati, ne more se spremeniti v razstrelivo, ki bi razgnalo celotno stavbo.
Kako je to mogoče? Tudi na to vprašanje dovolj jasno odgovarja nave-
dena scena, ko se Julijan in markiz La Mole vedeta kot dva bogova. Ta
»božanskost« namreč ni samo nekaj privatnega, ni nekaj, kar lahko ugle-
damo le, če pogledamo v markizovo delovno sobo. Očitno namreč je, da
bo prišla La Molova odločitev za Julijanovega očeta in za starega tepca
Cholina kot blisk z jasnega, kot čisto iracionalni poseg, tako da bosta do-
živela nevidnega La Mola zares kot boga, kot nekakšno »dobro« usodo.
Z vsem svojim vedenjem bosta seveda to božanskost in to usodnost tudi
potrjevala in v imenu lastnega interesa bosta izpovedovala, razglašala
ali kako drugače uveljavljala tiste norme, vrednote, ideale in načela, ki
jih razglaša tudi La Mole, oziroma veljavna družbena konvencija. Nikdar
ne bosta mogla odkriti pravega razloga za svoje nenadno »napredovanje«
in s svojim bivanjem bosta nenehoma prikrivala nefunkcionalnost in
neutemeljenost hierarhične organizacije. Na ta način se v La Molovo
osebnost zares naseljujejo prvine nekakšne harizmatičnosti, a to sveda ni
prava harizma, marveč samo nadomestilo za harizmo, ki na eni strani
prikriva izvorno pomanjkljivost celotne hierarhične zgradbe, na drugi
strani pa omogoča Julijanovemu očetu in Cholinu njuno napredovanje in
integracijo — omogoča torej »skladno« delovanje celotne družbene stavbe.
Vse to pa pcmeni: če artikulirani družbeni prostor ni dovolj odprt in ga
zaradi tega družbena spontanost nenehoma ograža, če se piramidalne
hierarhične strukture zaradi svoje nefunkcionalnosti, »lenobe« in »odpora«
do dela znajdejo brez prave utemeljitve, tedaj navpična socialna mobil-
nost in delovanje celotne družbe nista možna drugače, kakor da nenehoma
proizvajata in se opirata na posebno, lažno harizmo, ki se kaže v docela
otipljivih oblikah hlinjenega vedenja, med drugim tudi v obnavljanju
in razglašanju neresničnih načel in meril. Ustroj celotnega sveta je tedaj
tak, da norme in vrednote ne morejo biti več samo nekaj izvornega, pač
pa postanejo tudi podrejene; niso več samo nekaj temeljnega, pač pa so
hkrati tudi funkcija in sredstvo. Dejanje, ki je storjeno v skladu in v
imenu norm, zdaj ni več enosmiselno, lahko je nekaj avtentičnega, lahko
pa je tudi nekaj lažnega. Zato tudi človek, ki v norme zares verjame, ni
več posvečen, marveč lahko postane tudi sredstvo. Skratka: bog, država,
domovina, kralj, cerkev, ljubezen, prijateljstvo itd. — vse to so sicer
lahko še vedno prave norme, hkrati pa so lahko tudi sredstvo. In v tisti
meri, v kakršni so sredstvo, je možno z njimi seveda tudi manipulirati,
saj zdaj niso več nekaj nedotakljivega. Možno je z njimi računati, igrati.
Zato tudi pravi grof Altamira: »Takšno je življenje, partija šaha,« tj. igra.
Treba je tedaj poznati pravila te igre, saj je jasno, da so pravila nekaj,
kar je možno spoznati, se naučiti in uporabljati. Bistvo sveta je zdaj nekaj
racoinalnega, bistvo sveta je razum, račun, človek pa postane animal ra-
tionale, žival, ki računa.
1148
Kdor je tedaj prirejen raciolnalnemu, računskemu jedru sveta, lahko
nemoteno uporablja vse posvečene norme kot sredstva in jih s tem sam
dokončno razveljavlja. Spomnimo se spet na isti prizor, ko markiz in Julijan
suvereno podeljujeta službe. Tam izvemo, da je imel markiz vesel obraz,
da se je od srca smejal, med tem ko je Julij ana vse skupaj zabavalo. To
je bil božanski smeh in božanska zabava, v kateri so propadle vse norme
in vsa načela in ko je tudi bog prenehal biti bog, kar je ostalo je bila
samo še muhavost posameznika. Zdaj ni nič več resničnega in markiz
La Mole je svojo resnico sam opredelil takole: »Zakaj človek se mora
zabavati — samo to je v življenju resnično.« Vse, kar je, je zabava in
tako smo sredi popolnega nihilizma, kar pomeni: v trenutku ko je jedro
sveta račun-razum, je jedro sveta tudi nihilizem. V trenutku ko je človek
animal rationale — žival, ki računa, je njegov zadnji cilj igra-zabava.
Medtem ko markiz in Julijan sredi svoje božanske zabave delita
službe, sta hkrati tudi zunaj sleherne iracionalnosti, zunaj logike verti-
kalne mobilnosti in zunaj sleherne zavezanosti. Zanju je vse možno, no-
benih zaprek ni več pred njima, ves svet jima je dostopen. Nobene skriv-
nosti ni, nikjer ni nič več neznanega, svet je prosojen. Ko sta torej jedro
sveta razum-račun in nihilizem, pomeni to tudi odsotnost skrivnosti ter
popolno prosojnost, razpoložljivost in dostopnost sveta.
Drugače je z ljudmi, ki ne živijo zavestno razumskega, nihilističnega
in prosojnega jedra sveta. Vzemimo za primer maršalko Fervaquesovo in
gospo Rênalovo. Med njima je precej skupnega. Obe bolj ali manj ver-
jameta v vladajoče norme, zato obe postaneta sredstvo: maršalko izkoristi
Julijan proti Matildi, gospo Rênalovo pa mladi duhovnik proti Julijanu.
Hkrati pa ne ena ne druga ne moreta doseči odrešenja v svoji veri. Ker
so norme neresnične mora maršalka svojo vero »izsiljevati«, kar se na
zunaj kaže v pretencioznosti in pretiravanju, tako da postane smešna, saj
ima vse lastnosti nikomur potrebne terci j alke. Pri gospej Rénalovi pa
pride do spopada med njeno spontanostjo in vladajočo normo in ta kon-
flikt se lahko razreši samo s smrtjo, z izničenjem — v obeh primerih
torej z zmago nihilizma. Nekaj podobnega je možno trditi celo o Matildi
in Croisenoisu. Croisenois pade, medtem ko ostane Matilda na koncu sama
z mrtvo glavo svojega ljubimca. Svetosti pač ni mogoče izsiliti, če so se
bogovi umaknili, oziroma če so mrtvi.
2e primer maršalke Fervaquesove in gospe Rênalove kaže, da ni vsa-
komur dano, da bi videl v bistvo sveta. Takšna vednost je v romanu dana
Samo trem osebam: markizu La Molu, grofu Altamiri in Julijanu Sorelu.
Markiz La Mole stoji na samem vrhu hierarhije in bogastva. Ima tako-
rekoč vse in si ne želi ničesar. Zato mu vladajoče norme in pravila niso
v resnici nič mar, oziroma lahko pozna njihovo pravo vrednost, jih upo-
rablja, razveljavlja, ter se vede, kakor mu narekuje njegova muhasta
»narava«.
Drugi je grof Altamira, ki je markizu v marsičem podoben. Razočaran
revolucionar je. Imel je vse in ne želi ničesar več. Ze spet tnrej: vse
in nič. Razlika je le v tem. da je Altamira svoje vse izgubil, zato ima
njegovo spoznanje značaj resignacije in njegovo vedenje je abdikacija.
1149
Sicer ve, da je življenje partija šaha, a se te igre ne udeležuje več. Tolaži
se z vero, saj izvemo, da je močno pobožen. Tako je tudi Altamira nekako
suveren, čeravno ta suverenost ni docela isto kot markizovo trdno in
otipljivo vse.
Tretji je Julijan Sorel. Tudi on ve, da je življenje partija šaha, se
za razliko od grofa Altamire te igre udeležuje in se tako približuje pred-
vsem markizu La Molu, o čemer nas med mnogimi drugimi dejstvi pouči
tudi naslednji odlomek iz sedemintridesetega poglavja:
»Nekega dne je markiz dejal v tistem pretirano vljudnem tonu, ki
je dostikrat šel Julizanu na živce:
.Dovolite dragi Sorel, da vam poklonim moder frak: kadar se vam
ga bo ljubilo obleči in priti k meni, boste v mojih očeh mlajši brat grofa
Chaulnesa, to se pravi sin mojega prijatelja starega vojvode.'«
In ure. ki jih je Julijan prebil v svojem modrem fraku pri markizu,
so bile, kakor poroča Stendhal, ure »popolne odkritosrčnosti med gospo-
darjem in varovancem«, to so bili trenutki popolne enakosti med go-
spodarjem in služabnikom.
Kako naj si pojasnimo to enakost? Rekli smo že, da je za La Mola
značilna temeljna struktura, ki jo je možno prevesti v besedi vse in nič.
Nekaj takega pa velja, kakor vemo tudi za Julij ana, saj tudi on živi v
strukturi: vse in nič. Vendar pa tukaj ni prave enakosti, kajti La Mole
ima vse, in si ne želi ničesar več, medtem ko Julijan nima nič in si želi
vse. Ali torej Julijan spričo takšne svoje strukture res lahko doseže enako
jasen vpogled v računsko bistvo sveta kot markiz? La Molu je ta vpogled
omogočal njegov trdni in otipljivi vse. Ali je torej Julijanov ravno tako
trdni in otipljivi nič res lahko vir enake jasnovidnosti kot La Molovo vse?
Na to vprašanje je vsaj deloma mogoče pritrdilno odgovoriti. Julijan
je namreč predstavnik družbene spontanosti in tudi tistega jakobinstva,
ki se ga aristokracija tako boji, da se je spečala z odpadniki liberalcev
in vohuni. Ali z drugimi besedami: Julijan je nosilec tiste spontanosti, ki
tako močno in usodno ogroža aristokracijo, da se njene norme nenehoma
sprevračajo v sredstvo za obrambo, da pwstajajo torej funkcija nečesa
drugega, izgubljajo svojo avtonomnost in nedotaklijvost. Tako prinaša
Julijan že zaradi svojega posebnega socialnega izvora relativizacijo vla-
dajoče konvencije in to relativizacijo tudi uresničuje.
Vendar to pojasnilo očitno ne more pojasniti vsega. Na to nas opo-
zarja zlasti ravnanje in vedenje Julijanovih vrstnikov, ki so po svojem
izhodiščnem niču Julijanu v načelu povsem enaki a vendarle dovoljujejo,
da jih vase posrka iracionalnost vertikalne mobilnosti. Potemtakem gre
pri Julijanu še za nekaj drugega, in dognati je treba predvsem, kaj je
to drugo.
To drugo, to razliko pa opredeljuje Stendhal takole: »V njihovih
očeh je bil kriv velike pregrehe; mislil in sodil je samostojno.« Kaj je ta
pregreha, ta samostojnost misli? Gotovo je, da se ta pregreha, ta samo-
stojnost misli in sodbe kažeta tudi v naslednjem Julijanovem razmišljanju
na začetku sedemnajstega poglavja:
1150
»•,Ah,' je vzkliknil, ,kako je bil Napoleon zares od Boga poslan mož
za mlade Francx>ze. Kdo bo prišel na njegovo mesto! Kaj bodo opravili
brez njega, nesrečneži, tudi tisti, ki so bogatejši od mene in ki imajo
natančno toliko zlatnikov, kolikor jih je treba, da si priskrbe dobro
vzgojo, ne pa dovolj denarja, da bi se kupili z dvajsetimi leti pravega člo-
veka in se pririnili do položaja! Naj napravi človek karkoli,' je pristavil
z globokim vzdihom, .ta usodni spomin nas bo zmerom oviral, da ne bomo
mogli biti srečni!'«
To so gotovo samostojne misli in samostojne sodbe, a v teh samo-
stojnih mislih se Julijan ne ukvarja le z vprašanji lastne usode, le z
lastnimi, egoističnimi potrebami, marveč z usodo in potrebami vseh mla-
dih Francozov, zlasti pa vseh »mladih kmetov«, kakor bi sam rekel. To
hkrati pomeni, da tista vizija sveta, ki si jo je izoblikoval ob Napoleonu
in Rousseauju, ni samo vizija čistega egoizma, marveč vizija vseh mladih
Francozov. Bistvo Julijanove »samostojnosti«, in vsebina njegove »velike
pregi-ehe« je tedaj v tem, da je spoznal stvarni položaj in potrebe lastnega
sloja, da je znal te potrebe opisati in ustvariti hkrati skoraj pravi akcijski
progi-am. Julijan je bil tedaj zavest svojih sovrstnikov, zavest svoje druž-
bene grupe in seveda tudi njena vest.
Ravno ker je vest in zavest lastne grupe, se Julijan tako bistveno
razlikuje od svojih sovrstnikov, in tako je očitno, da drugi pripadniki iste
grupe niso mogli postati in tudi res niso postali zavest in vest lastnega
razi-eda. Zavest in vest tedaj ne nastajata že kar iz preproste, faktične
eksistence grupe, zato se odpira naslednje vprašanje: kako da je favno
Julijana doletela ta posebna usoda in zakaj ga je doletela? Kaj je tisto,
kar je potrebno, da lahko nekdo p>ostane zavest svojih vrstnikov? Jasno
je, da se tu ne moremo sklicevati v prvi vrsti na talentiranost, prirodno
nadarjenost, kajti v tem primeru bi vznik zavesti podredili »naravi« in
njenim »muham« ter bi se kar naenkrat znašli v najčistejšem metafizič-
nem vitalizmu najbolj preproste in najbolj naivne oblike. Res je sicer, da
Stendhal sam večkrat govori o Julijanovih posebnih prirojenih, od narave
danih lastnosti. Vendar mislim, da je treba te izjave vzeti metaforično, se
pravi, da so v resnici samo šifra za spontanost in apriorno svobodo za-
vesti. To še posebej potrjuje dejstvo, da tudi Stendhalu ne zadoščajo samo
darovi »narave« in da se je zaradi tega posebej potrudil, da bi Julijanovo
»izjemnost« še kako drugače pojasnil in utemeljil. Pri tem pa se v prvi
vrsti sklicuje na izobrazbo, bodisi da jo je Julijan sprejel od starega
Napoleonovega štabnega zdravnika, bodisi od abbéja Chelana, ali pa da
si jo je pridobil s študijem knjig, zlasti Rousseaujevih spisov in Napo-
leonovih spominov. Julij anova osebnost se tedaj ni oblikovala samo рк)
nekakšni navpični črti, ki poteka od konkretnih materialnih potreb, preko
družabnega položaja do spoznanja teh potreb in vse do načrta, kako te
potrebe zadovoljiti. Njegova osebnost se je oblikovala tudi na neki vodo-
ravni ploskvi, ki je ploskev izobrazbe. In če je Julijan vključen tudi v to
vodoravno ploskev, tedaj ni več samo član svoje grupe, marveč pripada
tudi neki vodoravni skupnosti, ki pa je širša od njegove trenutne sodob-
nosti. kajti to je skupnost izobrazbe, izobražencev, inteligence, razum-
1151
ništva. Julijan je tedaj razumnik, intelektualec, in prav kot intelektualec
■— ne pa kot plod muhaste narave — je nosilec spoznanja o globljih po-
trebah in ciljih svojega razreda, tako da je njegova osebnost svojevrstna
potrditev že večkrat omenjene Marxove misli o razmerju med proleta-
ratom in filozofijo, o funkciji intelektualca, oziroma o pomenu teorije in
organizacije, ki ju proletariat prejema od zunaj.
Absolutno dejanje
Julijan Sorel potemtakem ni samo predstavnik socialne spontanosti,
marveč je hkrati tudi intelektualec in kot intelektualec je zavest in vest
te spontanosti ter postane zaradi tega v okviru lastne grupe tuje telo in
se znajde v praznem. Z Julijanom Sorelom stopa tedaj pred bralca tudi
problem evropskega intelektualca ali vsaj določenega tipa evropskega
izobraženca, njegovega položaja v družbi, njegove socialne in individualne
uresničitve in odrešitve. Pomen besede intelektualec je seveda zelo nejasen
in hkrati lahko zavaja k misli, kakor da nam gre samo za določen
družbeni sloj, zato je treba poudariti, da tukaj intelektualec ne pomeni
konkretnega družbenega pojava v smislu določene sociološke kategorije,
marveč nam pomeni razum, to pa v tistem smislu, kakor smo o njem
že doslej govorili. Gre tedaj za zgodovino evropskega človeka kot zgo-
dovino racionalitete. Tako se torej roman Rdeče in čmo vključuje v
mnogo širšo problematiko, saj lahko trdimo, da so prva znamenja te
problematike z nenavadno silovitostjo udarila na dan že v antični Grčiji,
če ne prej pa vsaj v februarju leta 399 pred Kristusovim rojstvom, ko je
petstočlanski atenski tribunal s 368 glasovi obsodil na smrt z zastrupi-
tvijo sedemdesetletnega filozofa Sokrata. Jasno je, da v okviru pričujoče
študije o vsem tem ni možno podrobneje razpravljati; ravno tako pa je
tudi jasno, da bodo nekatere temeljne razsežnosti romana Rdeče in čmo
ostale prikrite, vse dokler ga ne zmoremo obravnavati v tem širšem
kontekstu, ki se vleče skozi vso zgodovino zapadno evropskega in ameri-
škega sveta od Sokrata pa vse do danes. Zato bo kljub vsemu treba opo-
zoriti vsaj na nekatere bistvene sestavine in najvidnejša zgodovinska
dejstva.
S Sokratovo obsodbo in smrtjo sta se kot dve samostojni enoti znašli
drugo ob drugem področje razuma, intelektualca in področje oblastnika,
področje stvarne materialno socialne moči. Svet je torej razpolovljen. Nam
seveda zdaj ne gre zato, da bi ugotavljali, kakšne so bile v antiki raz-
sežnosti te razpolovljenosti. vendar pa vse kaže, da so bile v njej kljub
prikritosti prisotne takšne prvine, ki nam utegnejo pojasniti tudi nekatera
izmed tistih vprašanj, ki so v zvezi z evropskim romanom in usodo mo-
deme evropske inteligence in razuma. Ker pa se bomo ukvarjali izključno
s temi sestavinami, se bodo zdeli naši sklepi morda preveč enostranski
in celo samovoljni — a drugače ni mogoče, ko pa vendar ne moremo
obravnavati celotne problematike in njene celotne zgodovine.
1152
Razpolovljenost sveta, ki se je bolj ali manj jasno izpričala z bru-
talnim dejstvom Sokratove usmrtitve, gotovo priča med drugim tudi o
tem, da je izginila neka enotnost, da je nekaj, kar je združujoče, začelo
vsaj izginjati. Brž ko pa takšne združenosti ni, pa tudi prave skupnosti
in prave zavezanosti ni več. Ce je še kje kakšno združujoče in enotno na-
čelo, potem to načelo ni več samo enotno in združujoče. To pa pomeni
hkrati, da so bogovi svet zapustili in svet je zdaj odčarani svet, svet brez
skrivnosti, to je razpoložljivi, prosojni svet in manipulacija je prevladu-
joča oblika odnosa med njim in človekom. Tako se nam zdaj vračajo
pojmi, ki so se nam ponudili že ob koncu prejšnjega poglavja, in zato je
naravno, da bomo uporabili tudi zdaj izraz nihilizem, kar pomeni, da je
ravno nihilizem jedro razpolovljenega, odčaranega sveta. Ce pa je tako,
je očitno tudi, da sta si v takšnem svetu intelektualec in oblastnik že
spričo jedra tistega sveta, ki ga živita, v marsičem podobna, celo enaka:
eden in drugi pa tudi njuni medsebojni odnosi so reprodukcija in omo-
gočanje nihilističnega bistva. V tej luči se moč, oziroma oblast prikazuje
kot stvarno, fizično obvladovanje sveta, kot manipuliranje s predmeti in
ljudmi, pri čemer nastopa oblastnik seveda kot absolutni subjekt, kot
norma in kot bog. Svet pa je prosojen in razpoložljiv tudi za intelek-
tualca, vendar mu ni dosegljiv s sredstvi oblasti. Pač pa ima namesto
oblasti razum; zato intelektualec svet razume, pK)zna njegov skriti »me-
hanizem«, njegovo bistvo, tako da sta spoznanje in razum pravzaprav
nauk o bistvu sveta, nauk o bistvu bivajočega, metafizika, ki razume bit
kot nekaj bivajočega — in razum sam se pri tem vede kot absolutni
subjekt. Oba, intelektualec in oblastnik sta plod in ustvarjalca enega in
istega : racionalitete, nihilizma, prosojnosti in razpoložljivosti sveta. Tu
je pravi vir njune enakosti in sicer natanko tiste enakosti, v kateri sta
se za nekaj časa združila tudi Julijan in markiz La Mole. Julijan markizu
ni enak že zato. ker nima nič, marveč zato, ker je intelektualec. Kot inte-
lektualec, se pravi kot reprodukcija racionalnega in nihilističnega jedra
sveta, lahko vidi skozi norme in načela, ter se tako izmakne tisti svoje-
vrstni iracionalnosti, ki je v neposredni zvezi z vertikalno mobilnostjo.
Vse postane zanj sredstvo, tako kakor je vse sredstvo tudi za La Mola.
Ce pa je vse, kar je, samo sredstvo, potem je jasno, da sta tudi La Mole
in Julijan drug za drugega samo sredstvo, se pravi nekaj prosojnega, da
ju tedaj ne druži neko tretje načelo, da ju nič v resnici ne zavezuje, drug
o drugem si ne delata nobenih iluzij, zato je najvišji trenutek njune
enakopravnosti samo trenutek docela neobvezne zabave. Njuno sožitje je
igra, a igra z odprtimi kartami.
Narava in obseg enakosti sta tedaj natanko določena: čista raciona-
liteta, brez sleherne primesi iracionalnosti, čisti nihilizem brez sleherne
primesi čustva ali česa podobnega. Tudi v tem pogledu je tekst romana
nenavadno precizen, saj je Stendhal skonstruiral v enainpetdesetem po-
glavju, ki ima naslov Skrivnostno poslanstvo, majhen incident med Ju-
lijem in La Molom in to samo zato, da bi lahko markiz natanko opredelil
obseg in naravo enakosti. To stori z besedami : »Razumite vendar... da
se človek, kadar je zagrešil kakšno napako, zmerom sklicuje na svoje
1153
srce.« Srce, čustvo, spontanost, iracionalnost — vse to ne jx>meni nič
V računski igri sveta, vse je samo razum in nihilizem — enakost med
oblastnikom in njegovim podložnikom, med gospodarjem in hlapcem je
možna samo v tem območju. Zato je lahko markiz Julijana tako ostro
opomnil, se torej spet pojavil kot gospodar in pretrgal stanje enakosti
v trenutku, ko je Julijan opravičeval neko svojo napako tako, da je bežal
v čustvo. Ali z drugimi besedami: ko pride hlapec v nasprotje z oblast-
nikom pa noče tvegati dokončnega spopada, se sklicuje na iracionalnost,
na čustva, komplekse, psihofizično determiniranost itd. — oblastnik pa
bo težave, ki mu jih morda povzroča njegov podložnik, ravno tako izvajal
iz iracionalnosti tj., iz partnerjeve psihofizične narave ali iz sestavin
kakšnega drugega determinizma.
Ze ta majhni incident pa s svojimi implikacijami spričuje, da delujejo
še neke druge sile. Izvor teh sil je skrit že v tisti prvotni shizmi, ki je
ločila razum od moči. V luči te shizme se namreč razumu lahko prikazuje
oblastnik tudi kot tisti, ki ima vso moč, vendar nobene resnice; medtem
pa razum samega sebe vidi kot tak subjekt, ki ima sicer vso resnico, a je
brez sleherne moči. Takšno pwdobo pa je mogoče vzdrževati in braniti
samo, če je razum natančna reprodukcija resnice same, kar pomeni, da
razum samega sebe razume kot reprodukcijo, odblesk, »■fotografijo<4 res-
nice. V tem primeru postaneta resnica in bistvo sveta nekaj, kar je samo
po sebi in samo za sebe, sicer ne bi bilo mogoče, da bi bil kdor koli njena
reprodukcija, »fotografija«. Bistvo resnice sveta se tako spremeni v ne-
kakšno skorajda konkretno otipljivo substanco, pod-stat, dobi lastnosti
otipljive stvari — in bit postane tedaj bivajoče. In res: v vsej tradiciji
zapadno evropske misli se kot glavni vir vsega uveljavlja nekaj trdnega
in hkrati iracionalnega, pa naj bo to Platonova ideja, ali materija raz-
ličnih materialističnih naukov. Tako se v razumu, ki bi moral biti sama
čista prosojnost, kar naenkrat naseli nekaj neprosojnega, kot nekakšen
teman predmet. Za razum je torej res vse prosojno, razen njegovega last-
nega najglobljega temelja, njegovemu nihilizmu je vse dostopno, vse
norme, vsa načela, razen temeljnega načela razuma samega.
Spričo tega Julijan ne more biti pravi in dosledni nihilist. Ta misel
pa je seveda v nasprotju s tisto našo ugotovitvijo, ki pravi, da je Julijan
na eni strani svoje resnične ideale, kot sta Rousseau in Napoleon, ne-
nehoma izdajal, med tem ko je vladajoče norme hlinil. Vendar je to
samo del resnice, kajti kljub vsemu izdajstvu ostaja svojim normam tudi
zvest, le da se to kaže v romanu na prav poseben način: kaže se v struk-
turi njegove osebnosti kot literarnega lika. Julijan je namreč pogumen,
aktiven, delaven, ponosen, občutljiv itd. Vse te lastnosti pa niso nič dru-
gega kot svojevrstna interiorizacija njegovih idealov. Gre za poseben
ustvarjalni postopek, za poseben način konstituiranja literarnega lika,
ki naj ga tu zdaj tudi nekoliko natančneje opišemo na podlagi konkret-
nega primera.
Ob koncu osmega poglavja, ki ima naslov Neznatni dogodki, pripo-
veduje Stendhal, kako sedijo v temi zgodnje poletne noči na vrtu Rê-
nalovega gradu v Vergyju gospa Rênalova, njena prijateljica gospa Der-
1154
villova in Julijan. Julijan je zelo živahno govoril in živahno gestikuliral,
tako da se je nehote dotaknil roke gospe Rênalove, »ki je počivala na
naslonu pobarvanega lesenega stola . . . Roka se mu je prav hitro umak-
nila, tedaj pa je Julijana prešinila misel, da je njegova dolžnost doseči,
da se mu njena roka ne bo izmaknila, kadar se je bo dotaknil«. Drugega
dne zvečer je sklenil svojo dolžnost tudi izvršiti. Ce pa je to hotel storiti,
je moral zbrati ves svoj pogum, saj pravi Stendhal, da se je znašel v
pravi »smrtni stiski«, ko bi mu bila sleherna nevarnost ljubša, tako da
je bojeval silni boj, ki ga je bila dolžnost s plahostjo. Kako pomembno je
bilo za Julijana vprašnje. ali se bo dotaknil roke gospe Rênalove in jo
obdržal v svoji roki, kaže naslednja njegova misel: »Natačno v trenutku,
ko bo ura odbila deset,'storim, kar sem si obljubljal ves dan... ali pa
grem v svojo sobo in si poženem kroglo v glavo.«
Ko je ura odbila, je res prijel gospo Rênalovo za roko in jo prisili,
da mu jo je pustila. Vprašanje je, kako je lahko zbral toliko poguma?
Stendhal tudi o tem natančno poroča, saj pravi: »Njegovo edino važno
opravilo ves tisti dan je bilo. da se je krepil z branjem ognjevito napisane
knjige, ki mu je vnemala dušo.« In ko je bilo že vsega konec, izvemo:
»Storil je bil svojo dolžnost, in sicer junaško dolžnost. Ta občutek ga je
navdajal s srečo; zaklenil se je v svojo sobo in se s čisto novim užitkom
zatopil v branje slavnih dejanj svojega junaka.«
Julij an ov pogum ni prihajal iz njega samega, prihajal je iz tiste
»ognjevito napisane knjige, ki mu je vnemala dušo«, ta ognjevita knjiga
pa so bili Napoleonovi spomini. Svoj pogum je prejemal tedaj od Na-
poleona in zato se je po izvršenem junaškem dejanju k njemu spet vmil.
Ali z drugimi besedami: Julijan svojega ideala in svoje norme socialno
nikdar ne eksplicira, jo javno celo zatajuje in razvrednotuje, zato pa se
uresničuje v njegovem pogumu, v posebnih lastnostih njegovega zna-
čaja, kar pomeni, da je Julijan nekakšen Napoleon v civilu.
Prav tako je tudi z Rousseaujem. Od Rousseauja je Julijan prevzel
predvsem misel o družbeni enakosti, vendar tudi tega načela socialno ne
eksplicira, se ne bori za njegovo uresničitev, pač pa se to načelo utelesi
v njem samem kot ponos in ravno v imenu tega ponosa, si nalaga svojo
dolžnost, ki je v našem primeru v tem, da mora prisiliti gospo Rênalovo,
da mu ne bo več izmaknila svoje roke. Dolžnost ima torej v Stendha-
lovem romanu dvojni pomen. Enkrat je ta beseda v zvezi s tistim načinom
vedenja, ki mu pravi nečimrnost, drugič pa z načelom enakosti, kakor se
uresničuje v Julijanovem značaju.
Temeljni Julij anovi lastnosti: pogum in ponos očitno nista nekaj avto-
nomnega, marveč nekaj heteronomnega in Julijan je heteronomna oseb-
nost. Takšni pa so tudi drugi junaki evropskega romana: to velja že za
Cervantesovega Don Kihota, saj so vsa njegova dejanja samo posnemanje,
samo poskus realizacije plemenitega viteza Amadisa. Nekaj podobnega
velja tudi za Flaubertovo Emo Bovary. Njeni ideali, se pravi tisto, kar
jo konstituira, kar dok>ča njeno ravnanje, so bodisi posnetek junakov iz
romanov, bodisi posnetek ljudi iz drugih sfer socialnega življenja. Ta he-
teronomnost junakov evropskega romana pa je po vsem videzu samo
1155
reprodukcija metafizične strukture evropske misli. Amadis, Napoleon,
Rousseau itd. so samo posebna oblika tistega temnega, neprosojnega te-
melja, ki ga razum potrebuje za svojo utemeljitev.
Ne samo načelna, marveč tudi konkretna analiza kaže, da je v struk-
turi razuma tudi nekaj iracionalnega, neko trdo jedro — in zanima nas,
kaj to jedro pomeni za vprašanje, ki smo ga zaslutili ob tistem drobnem
incidentu, ki je za trenutek skalil odnose med Julijanom in markizom.
Markiz zavrača sleherno misel na karkoli iracionalnega, kajti uspešna
udeležba v »partiji šaha« zahteva samo dosledni racionalizem in nihilizem,
ki seveda ne preneseta prav nič iracionalnega, kar pomeni, da mora v
tem primeru razum zanikati in relativizirati najprej samega sebe, svoje
lastno jedro. Vendar: ali je to res samo zanikanje in samo uničenje sa-
mega sebe; ali je res, da bi v tem primeru razum ne bil več razum in
da bi torej grešil zoper lastno bistvo, zoper razum? Razmislimo do kraja:
v območju doslednega racionalizma in nihilizma, ki sta ju razum in
intelektualec načeloma zmožna že zaradi svojega ustroja, postanejo
vse vrednote in vsi ljudje le golo sredstvo, tako da je svet tudi zares
in do kraja fizično dostopen. V takšnem trenutku je možno reči: nisem
prišel na svet, da bi ljudi poboljševal, marveč da bi se okoristil z nji-
hovimi slabostmi. Tako govori absolutni subjekt ki je razvrednotil
prav vse norme, tako da niti samega sebe ne utemeljuje več, oziroma
se utemeljuje samo še s svojo fizično osebo, z naključjem svojega rojstva.
Ravno to naključje, ki ima zdaj funkcijo utemeljitve, pa je v resnici
samo fizična uresničitev prvotnega metafizičnega načela, ki je postalo
zdaj nekaj personalnega. Namesto Platonove ideje ali materije stoji zdaj
konkretni subjekt, namesto iracionalnega jedra stoji zdaj živa oseba, ki
je za vse, razen za sebe, čista iracionalnost, golo naključje, pošast.
Možnost za takšno obliko utelešenja pa je skrita prav v temelju
razuma in metafizike — in Julijan se je tega tudi zavedal, kar dokazujeta
tista dva odstavka, ki sledita prizoru, v katerem sta Julijan in La Mole
tako zabavno podeljevala službe. Tu Stendhal poroča: »Komaj je bil
Cholin imenovan, je Julijan izvedel, da je deputacija iz okrožja prosila
to mesto za Grosa, znamenitega geometra; plemeniti mož je imel samo
štirinajststo frankov letnih dohodkov... Julijan se je začudil, da je mogel
kaj takega storiti. ,Saj ni nič,' si je dejal, ,treba se bo sprijazniti s krivi-
cami, če hočem kaj doseči'«. Julijan je torej pripravljen na vse, priprav-
ljen je na nič, na nihilizem, na vse krivice itd.
Iz vsega tega bi bilo mogoče napraviti sklep, da se metafizični
razum sploh ne more uresničiti drugače kot svoja lastna negacija, se
pravi tako, da ustoliči naključje in nesmisel. Tisto trdo jedro tedaj ni
nikakršna prepreka in ne postavlja nobenih pravih meja. Nobenih raz-
logov ni, da se razum ne bi mogel uveljaviti kot čisti oblastnik in
manipulant. Vendar je to, kot vse kaže, samo del resnice. Julijan namreč
kljub vsemu spozna, da je bilo njegovo dejanje krivično. Se več. Vse
njegovo življenje je ena sama muka, živi ga kot nepretrgano bolečino
notranje razklanosti, ki je kakor vemo, razklanost med bistvom in bi-
vanjem. Julijan čuti torej svoje bistvo in čuti prepad, ki zija med bistvom
1156
in stvarnim bivanjem. To pa ¡xjmeni, da je tisto trdo, ali kakor bi rekel
Stendhal, »dobro jedro« v njem kljub vsemu še aktivno in da nenehoma
postavlja meje njegovemu cinizmu. To jedro je potemtakem kljub vsemu
vendar zanesljiva zavora.
Kako naj si to pojasnimo, ko pa očitno v sami strukturi razuma in
metafizike ni nobene takšne sestavine, ki bi sama po sebi in tako rekoč
kar avtomatično preprečevala to nenavadno in grozljivo sprevračanje v
racionalnost, krivico in nasilje? V odgovor na to je možno reči najprej
samo, da tista uresničitev razuma, ki prinaša s seboj nesmisel in na-
ključje in ki je negacija razuma, po vsem videzu ni nekaj čisto samo
umevnega, ne poteka avtomatično brez muk in težav. Zdi se, da se je treba
z negacijo najprej šele nekako »sprijazniti«, da je treba pri tem preboleti
neko muko; skratka: sprevrnjenje v nesmisel in naključje se ne more
dogoditi kar naenkrat in v enem sunku. Intelektualec se potemtakem ne
more kar čez noč spremeniti v svoje nasprotje. Potreben je proces in ta
proces je zgodovina evropskega in ameriškega sveta — in vse kaže, da
je roman Rdeče in čmo nastal v času, ko je bila bolečina negacije še vse
preveč živa, ko se nihilizem še ni mogel do kraja sprostiti. In tisto trdno,
zdravo jedro, ki ga je dal Stendhal svojemu Julijanu Sorelu in ki je
živelo prav v srcu evropskega človeka, jasno dokazuje, da v tistem
času razum še ni razkril vsega svojega nihilističnega bistva; najbrž še ni
bilo jasno, da se metafizika in razum ne moreta utelesiti drugače kot
absolutni bog v človeški podobi.
Roman Rdeče in čmo nas tedaj postavlja v določen trenutek evropske
zgodovine kot zgodovine metafizike in racionalitete. Zato je potrebno ta
trenutek točneje opredeliti, česar ni mogoče storiti brez nekaterih kon-
kretnih podatkov. Pričeti moramo s Platonom, ki je v svoji Državi za-
pisal, da vse zavisi od tega, ali se bosta moč in razum združila in je zato
ustvaril svojo vizijo razumne države. Več kot dva tisoč let za njim je
v imenu iste pobude napisal Kari Marx svojo znamenito enajsto tezo
o Feuerbachu: »Filozofi so doslej svet različno interpretirali, gre pa zato.
da ga spremenimo.<-> Platon je med vladarji svojega časa iskal človeka,
ki bi sprejel njegovo vizijo — a je dočakal, da je bil izgnan in za sužnja
prodan. Tudi modemi evropski človek se je na začetku modemega
sveta v podobi Cervantesovega Don Kihota odpravil v imenu razuma
v svet. da bi ga izboljšal, preuredil, uravnal — a je ostal tragično smešen.
Sele s francosko revolucijo, ko so na oder stopile ljudske množice, se je
odprla nova možnost: neposredna družbeno politična akcija, in Marx je
konstituiral razum in intelektualca kot teoretika in organizatorja te
akcije.
Kje stoji zdaj Stendhal s svojim romanom? Roman je bil napisan
v letih 1828—1830, bil je torej zasnovan kakšnih petnajst let prej, preden
je Marx napisal znano misel, češ da je srce človeške emancipacije prole-
tariat, njena glava pa filozofija. Stendhal, ki se je v resnici pisal Henri
Beyle, je bil rojen januarja 1783 v Grenoblu in je doživel francosko
revolucijo kot šestletni deček po njenih odmevih v rodnem mestu. S šest-
najstimi leti je odšel v Pariz, spoznal družbo, ki jo je rodila revolucija
1157
in kot Napoleonov oficir prepotoval skoraj vso Evropo ter se udeležil
tudi pohoda na Moskvo. Skratka: Stendhal sicer ni mogel biti udeležen
v sami revoluciji, doživljal pa je njene neposredne posledice in nove
možnosti, ki jih je odpirala v Evropi, in natanko je videl spremembe,
ki jih je povzročila v ustroju družbe. Ravno zato je lahko opazil tisti
nov pojav v modemi evropski zgodovini, ki mu pravimo spontani nastop
množic in tako ni slučaj, da postane njegov Julijan Sorel zavest teh
množic. Nič čudnega tedaj ni, da sanja junak njegovega romana o vélikem
dejanju, ki mu pomeni svet preoblikujočo oziroma o usodi sveta odlo-
čujočo akcijo; zato se strinja z grofom Aldamiro, ki pravi, da je Washing-
ton več od preproste vojaške hrabrosti kakšnega Murata, in zato občuduje
Dantona, ki je vmil ljudstvu moč itd. Njegove sanje so tedaj docela
v skladu z novimi možnostmi in razsežnostmi, ki jih je odprla velika
revolucija. In morda je prav v tem vzi-ok, da je tisto njegovo zdravo
jedro še vedno živo in aktivno. Docela nujno je, da se mora izgubljeni
intelektualec tako ali drugače vezati na sleherni nov vzgib spontanosti
in to je njegova usoda, vse dokler artikulirani dmžbeni prostor ni toliko
odprt, da brez napora in sproti posrka vase vse, kar se pojavlja kot spon-
tanost in nepredvidljivost. To pa bi hkrati pomenilo, da je aktivnost ti-
stega zdravega jedra v premem sorazmerju s prisotnostjo iracionalnosti,
pa naj ima ta iracionalnost podobo konkretne socialne spontanosti v obliki
novih družbenih slojev in aspiracij, etnocentrič-nih struktur ali pa kul-
turno socialne, zlasti religiozne, v našem primem krščanske tradicije.
Vendar pa je to iracionalnost — vsaj kakor jo prikazuje roman
Rdeče in čmo — nenehoma použivala vertikalna socialna mobilnost, ki je
torej v določeni meri pomenila in prinašala s seboj tudi racionalizacijo
posameznih struktur oziroma celotne družbe. Zaradi tega nastane prav
poseben položaj, saj je očitno, da spričo vse večje racionalizacije družbe
izginja tista čisto konkretna iracionalnost, ki je tako ali drugače v ne-
posredni zvezi s trdnostjo razuma, z njegovim »zdravim jedrom« — in
ko skuša zdaj stopiti v svet in ga preoblikovati, se znajde v praznem.
To se je zgodilo že Don Kihotu: ostal je sam, za njim je hodil samo
Sancho Pansa, predstavnik vsakdanjega praktičnega razuma in zasmehlji-
va negacija svojega gospodarja. Don Kihota je onemogočil praktični
razum, se pravi praktično razumno bistvo sveta. V tem je načeloma enak
Julijanu Sorelu, ki prav tako ostane brez sleheme socialne razsežnosti,
ko racionalno bistvo sveta nenehoma použiva tisto iracionalnost, na katero
edino bi se lahko opiral. Tu med obema junakoma ni bistvenih razlik.
Ločijo ju druge lastnosti. Don Kihot hoče spreobmiti svet z močjo
lastnega vzgleda in sproti hoče popravljati drobne, vsakdanje krivice.
To ga druži s krščanskim viteško-meniškim idealom. Julijan Sorel pa
sanja o dosti bolj temeljitem tako rekoč o totalnem posegu v družbo
in v zgodovino. Don Kihotu in njegOAá »akciji« manjka sleherna
prava zgodovinska razsežnost — v modernem pomenu te besede.
Vendar pa svojo nezgodovinsko misijo kljub vsemu izvršuje, medtem ko
Julijan ne stori in ne more storiti ničesar, zato lahko rečemo, da je v oseb-
nosti Julijana Sorela evropski človek svoj nekdanji viteško menLški
1158
model ne-zgodovinske akcije zamenjal za vizijo neposrednega družbeno
političnega posega v zgodovino, a je pri tem ostal brez sleheme možnosti
za ustrezno delovanje.
Ta kratka primerjava Don Kihota z Julijanom Sorelom nedvomno
kaže, da je dobilo v modemi Evropi vprašanje razuma in intelektualca
ter njune ustrezne prisotnosti v družbi in zgodovini neko novo razsežnost,
ki je razsežnost zgodovine oziroma zgodovinski in ki je antična Grčija
ni poznala, o čemer nas prepričuje že to, kako je Aristotel v svoji Poetiki
opredelil razmerje med pesništvom in zgodovinopisjem. Zgodovina in
zgodovinskost sta postali vélika skušnjava modernega evropskega
človeka. Prvotni problemi in dileme se spričo tega samo še progresivno
zaostrujejo, omahovanja med upom in brezupom postajajo samo vsak dan
bolj boleča, in vse kaže. da je možnosti za ustrezno realizacijo vse manj
ravno od tistega trenutka naprej, ko se uveljavi in se začne stopnjevati
»potreba« po zgodovinskosti, kakršno si pač predstavljata evropski razum
in metafizika. Zato za usodo Julij ana Sorela nikakor ni značilno samo to,
da se kljub intenzivnosti svoje temeljne potrebe sploh ne more uresničiti
kot ustvarjalec zgodovine, marveč jo označuje hkrati tudi dejstvo, da se
je pri tem znašel celo na slabšem od Don Kihota, saj vemo, da nima niti
te možnosti več. da bi zasijal kot vzgled. Tudi ta možnost se je očitno za
vedno umaknila in zato se Julijan lahko pojavlja v družbi samo še kot
prevarant, zapeljivec. hipokrit, ki dobiva že prave demonične razsežnosti.
Don Kihot je bil smešen vzgled. Julijan je ne-vzgled.
V takšnem položaju se odpre novo vprašanje. Julijan si mora namreč
med drugim priznati tudi, da je za vse druge samo »nekakšen MORDA«,
torej samo neuresničena in neizpričana možnost. Ni takorekoč nič, je brez
prave oblike in vsebine. Zdaj gre za konstituiranje, a to konstituiranje se
ne more dovršiti drugače kot z dejanjem. Potreba po identiteti in uresni-
čenju, ki je tako globoko vsajena v strukturo zapadno evropske meta-
fizične tradicije, si v določenem zgodovinskem trenutku in sredi nihili-
stično racionalnega sveta nadene podobo potrebe po konstitutivnem ali
absolutnem dejanju.
To dejanje sámo je takorekoč že v naprej opredeljeno, saj vemo,
da je svet, v katerega je človek že od vsega začetka postavljen, takšen,
da se človekova identiteta lahko izpriča samo zunaj tega sveta, tako da
more biti absolutno le takšno dejanje, ki je nasilna, brezumna negacija
tega umnega sveta in ki postavlja izvrševalca nekam ven iz družbe, tja
kjer bo lahko doživel svojo resnico, pred najtežjo preizkušnjo, pred obličje
ali pa vsaj v območje smrti. Potreba po identiteti in po sreči je tedaj
hrepenenje po smrti, po on-stran. Zaradi tega ima Julijanova smrt — tako
kot tudi Sokratova — na sebi neizbrisna znamenja samomora, kar je
opazil celo veliki vikar Frilair, ko je rekel Matildi La Molovi: »Ce se
nam ne posreči, da ga rešimo s pomočjo prošnje za pomiloščenje, bo
njegova smrt nekakšen samomor«, besedo samomor je podčrtal Stendhal.
Po vsem tem je seveda že vnaprej jasno, da Julijanovega zločina ni-
kakor nočemo razlagati kot zločin iz strasti, kot crime passionnel, marveč
kot absolutni akt, kot dejanje, s katerim naj bi se Julijan prvikrat zares
1159
konstituiral, s katerim naj bi postal zares to, kar je. Zanj je to njegovo
prvo dejanje, ki v celoti ostaja res njegovo dejanje, ni prav nič več dvo-
smiselno in zato je zanj tudi odgovoren in ostalo bo enoznačno samo toliko
časa, dokler bo zanj do kraja odgovoren. Zato Julijan nenehno ponavlja,
da gre za premišljen umor in trdovratno zavrača sleherno takšno inter-
pretacijo, ki bi lahko našla kakršnokoli olajševanlo okoliščino. Julijan
ne mara prav nobenih olajševalnih okoliščin, ker hoče imeti svoje dejanje
v celoti zase, ker hoče kratko in malo biti.
Vendar pa je to dejanje tudi v resnici zločin in drugega kot zločin
sploh biti ne more, če naj bo res konstitutivno, zares absolutno dejanje
sredi nihilističnega in racionalnega sveta. Samo tako se namreč lahko
izkaže, da identitete v tem svetu ni, da sreče ni, da realizacija v modernem
svetu kratko in malo ni možna. Kdor hoče tedaj izvršiti pravo dejanje,
da bi se z njim konstituiral, kdor stori ekstatično dejanje, se hkrati tudi
pogubi. Absolutno dejanje je res absolutno, a hkrati tudi samomor. Abso-
lutno dejanje je res uresničenje, a to uresničenje je zločin, v njem raz-
kriva razum svoj zločinski, svoj nihilistični obraz. V svetu, katerega bistvo
sta nihilizem in račun, se razum ne more realizirati drugače, kot da samega
sebe ubije. Tako ima torej absolutno dejanje -feč razsežnosti. Z njim se
junak sicer pojavi kot trdno določena osebnost, a samo zato, da razkrije
svojo nemožnost in takoj pade v nič, v smrt. Junak res slednjič dokončno
stopi v svet, a se hkrati iz sveta tudi dokončno iztrga.
Ce pa ne gre za pravi zločin, potem je očitno, da Julijanovega rav-
nanja »psihološko« sploh ni mogoče utemeljiti. Zato je docela odveč, če
se sprašujemo, ali je Julijan res storil neumnost, ko ni raje počakal nekaj
dni, da bi se markiz pač pomiril. Tudi je brez рк)тепа, če skušamo dognati,
ali ravna pri tem res popolnoma v skladu z vsemi psihološkimi sestavinami
lastne osebnosti itd. Tu sploh ne gre za »psihologijo^^ v tradicionalnem
pomenu te besede. Gre za dejanje, ki ga je mogoče razumeti samo v
sklepu problematike evropskega razuma. Zato odkrijemo podoben primer
tudi v Gidovih Vatikanskih ječah. Glavni junak Lafcadio kar naenkrat
izvrši umor. a brez slehernega motiva. Lafcadio pa je do tega zločina živel
docela neobvezno v docela neobveznem svetu, tako da sploh ni resnično
bival. Ta neresnični, nekonstituirani človek sredi tega neobveznega sveta
res ne more naleteti na nič takega, kar bi bilo lahko zanesljiv in zavezujoč
motiv za kakršno koli dejanje. »Živel sem podzavestno,« pravi sam o sebi.
zato stori svoj zločin tako rekoč samo po avtorjevi volji, a zato, da bi se
slednjič vendarle konstituiral — in ker je res tako, se po zločinu vede
skoraj povsem kakor Julijan Sorel: noče zabrisati nobenih sledov svojega
zločina, nenehno si želi, da bi ga policija odkrila in ob koncu zatrdi: »Ali
ne razumete, da me je groza, da ne bi bil kaznovan,« Samo če bodo nje-
govo dejanje odkrili, samo če ga bo lahko vzel nase, bo dobilo to dejanje
smisel, postalo bo zares konstitutivno dejanje, čeprav se bo iz njega še
vedno režal zločinski obraz razuma in nihilizma.
Podoben problem kot ob Vatikanskih ječah se odpira tudi ob Camu-
sovem romanu Tujec. Glavni junak Mersault namreč nekega poletnega
opoldneva na razbeljeni plaži kar meni nič tebi nič ustreli nekega Arabca.
1160
Tudi to je nemotivirano dejanje, ki ga stori nekonstituirani človek v
brezobličnem svetu, sredi svojega praznega življenja, katerega vso resnico
je Camus v svojem Mitu o Sizifu opredelil takole: »Vstati, tramvaj, štiri
ure urada ali tovarne, kosilo, spanje, in ponedeljek, torek, sreda, četrtek,
petek, sobota vse v istem ritmu.« S svojim nemotiviranim dejanjem se
dvigne Mersault ravno iz tega praznega življenja, se iz tega življenja
iztrga, a samo zato, da bi se iztrgal iz življenja sploh, oziroma se naselil,
udomačil nekje on-stran življenja.
Med Camusom in Stendhalom pa je še neka druga podobnost. Med
tem ko Gide svojega junaka zapusti še preden doživi svojo zadnjo resnico,
se Mersault po svojem zločinu znajde — ravno tako kot Julijan Sorel —
v ječi, pred smrtjo. Ker pa sta oba storila enako dejanje iz enakih potreb
in pobud, ker se je obema njuno dejanje iz istih razlogov sprevrglo v
zločin, sta se v ječi znašla pred istimi vprašanji in se do njih vedla na
enak način. V skladu s Camusovo teorijo, ki jo poznamo iz njegovega
eseja o Sizifu, se odprejo Mersaultu v trenutku, ko je postavljen pred smrt
in ko smrt tudi sprejme nase, ko se torej sprijazni s temeljno absurdnostjo
človeškega bivanja, tri nove razsežnosti bivanja: svoboda, strast in upor.
In dokazati je možno, da opredeljujejo tudi Julijanovo življenje v ječi
iste tri prvine. Popolnoma pretrga sleherni odnošaj z drugimi, kar pomeni
da je res docela svoboden. Doživlja svojo veliko ljubezen, svojo resnično
svobodno strast. Hkrati pa je upornik. Najprej upornik proti družbi, tako
da se šele zdaj kot upornik do kraja konstituira, kar v svojem govoru
porotnikom tudi javno potrdi. Hkrati pa se upira temeljnemu absurdu,
smrti, saj mu zanjo na eni strani sploh ni mar, na drugi strani pa premaga
svoj strah in jo sprejme nase z vsem svojim dostojanstvom in o njegovih
zadnjih trenutkih lahko poroča Stendhal samo še tole: »Vse se je zgodilo
preprosto, dostojno in brez slehernega prenarejanja«.
Oba junaka sta se torej iztrgala iz sveta, ki je brez boga, iz pekla,
kjer vlada Drugi, iz tiste medsebojnosti, ki je nenehno sprevračanje so-
človeka v normo in sovražnika. Oba pa sta se tudi »udomačila« onstran:
Julijan Sorel doživi v ječi, kakor vemo, svoja »nebesa«, med tem pa za
Mersaulta izvemo v zadnjem odstavku, da se je po smrtni obsodbi prebudil
v svoji ječi z »zvezdami na obrazu«, da se je prvikrat »odprl nežni inde-
ferentnosti sveta«, da je bil »očiščen zla« in da je iz njega izginilo »upa-
nje«, se pravi metafizika. Tako ima človek vendarle možnost, da se iztrga
iz pekla, pa čeprav se more nato udomačiti samo v območju smrti. In
morda se naseli v območju smrt samo zaradi tega, ker se je poskušal
iztrgati iz pekla tako, da je sam vzel svojo usodo v svoje roke, z dejanjem,
v duhu aktivizma?
Ce je naša kratka razlaga nekaterih sestavin Gidovih Vatikanskih ječ
in Camusovega Tujca kolikor toliko ustrezna in sprejemljiva, potem je
očitno, da se je s Stendhalovim romanom Rdeče in črno uveljavil v ev-
ropski literaturi prav poseben problem, problem nemotiviranoga dejanja,
ki je obremenjeno z vsemi znamenji degradiranega »magičnega« načina
delovanja, a je hkrati posebna oblika konstitutivnega, absolutnega de-
janja. Ta motiv je prisoten pravzaprav že v Don Kihotu, saj se hoče tudi
5 Problemi
1161
Don Kihot konstituirati z dejanjem, pa mu zlobna usoda to nenehoma
preprečuje, tako da se giganti nenadoma spremenijo v mline na veter,
kar pomeni, da v modernem svetu sploh priložnosti ni za pravo dejanje,
ker se človeku vse izmika. To temeljno resnico Stendhal samo še poten-
cira: zdaj niti mlinov na veter ni več, samo nič je še, puščava, in v tej
puščavi, v tem niču je možno vse, tudi zločin, oziroma je možna samo
negacija te puščave. Vendar pa je pri Stendhalu resnica sama še vedno
nekako zakrita: Julijanov zločin se ne posreči kot pravi zločin, gospa
Rênalova ostane namreč živa. Ta delna zakritost resnice je gotovo v zvezi
z dejstvom, ki je nanj opozorila že tista naša ugotovitev, ki pravi, da se
v času nastanka Stendhalovega romana nihilizem še ni mogel do kraja
sprostiti, kar seveda pomeni, da je Stendhal lahko »videl« le nekatere
pojave oblike resnice, ne pa še njen temelj. Ravno to pa je verjetno
vzrok, da so se v strukturi njegovega romana pojavile prvine, ki nas
danes motijo. To so zlasti nekatera pretiravanja, prenapetosti itd. Vze-
mimo samo npr. tiste prizore, v katerih se uveljavlja Julij anov strah pred
smešnostjo, njegov pogum in ponos, njegova večna potreba po previdnosti,
napetosti in ogroženosti. V vseh teh prizorih je mnogo naključnega, nelo-
gičnega, neverjetnega, romantičnega. Konkretno pripovedno gradivo je vse
preveč bujno, kar pomeni, da se prvine nove resnice še niso mogle strniti
v novo, v sebi skladno strukturo, čeprav seveda ostaja ob takšni trditvi
še vedno nerešeno naslednje vprašanje: ali ni morda ta razdalja, ki loči
konkretno pripovedno gradivo od smisla in resnice same pripovedi prav-
zaprav samo neka temeljna značilnost evropskega romana sploh? Tega
vprašanja pa seveda ni mogoče obravnavati v okviru pričujoče študije.
Po vsem tem se lahko lotimo še vprašanja tistih sedemintridesetih
vrstic, ki vzbujajo tako resne težave francoski literarni kritiki in zgodo-
vini. Potrebno je, da jih na tem mestu skoraj v celoti navedem:
»,Gospoda La Mola ne morem grajati,' je dejal Julijan, ko je prebral
pismo, ,pravičen je in previden. Kateri oče bi hotel dati svojo ljubljeno
hčer takemu človeku! Zbogom!'
Julijan je skočil z voza ter odhitel k pK>štni kočiji, ki je stala na koncu
te ulice. Matilda, na katero je, kot se je zdelo, docela pozabil, je napravila
nekaj korakov, da bi stekla za njim . ..
Julijan je odpotoval v Verrières. Na mrzlični vožnji ni mogel pisati
Matildi, kakor je nameraval storiti; roka mu je oblikovala na papirju samo
nečitljive poteze.
V Verrières je prispel neke nedelje zjutraj. Stopil je k puškarju, ki
ga je začel obsipati s čestitkami k sreči, ki ga je doletela. Vsa dežela
je že vedela za novice.
Julijan mu je samo z veliko težavo dopovedal, da {x>trebuje par pištol.
Na njegovo zahtevo je puškar pištoli nabil.
Zadonel je trikratni glas zvonov; to je v francoskih vaseh dobro
znano znamenje, ki po brezkončnem jutranjem zvonenju oznanja, da se bo
maša vsak čas začela.
Julijan je stopil v novo verrièrsko cerkev. Vsa visoka cerkvena okna
so bila zastrta z živo rdečimi zavesami. Ustavil se je nekaj korakov za
1162
klopjo gospe Rênalove. Zdelo se mu je, da goreče moli. Pri pogledu na
žensko, ki ga je nekoč tako neizmerno ljubila, se je Julijanu začela tako
močno tresti roka, da sprva ni mogel izvršiti svojega naklepa. ,Ne morem,'
je dejal sam pri sebi; ,telesno ne morem.'
V tistem trenutku je mladi levit, ki je stregel pri maši, pozvonil k
povzdigovanju. Gospa Rênalova je sklenila glavo, ki je bila tako za tre-
nutek skorajda skrita v gubah njenega ogrinjala. Julijan je zdaj ni mogel
več tako dobro prepoznati; ustrelil je proti njej iz pištole, je zgrešil;
ustrelil je drugič, gospa Rênalova se je zgrudila.«
Preden si lahko natančneje ogledamo ta odlomek, moramo vedeti, kaj
se je sploh zgodilo, da je Julijan tako nanagloma sedel v poštno kočijo.
Julijan je bil pri svojem polku v Strassbourgu, Matilda pa je v Parizu
pripravljala poroko. Nenadoma je dobil v Strassbourg sporočilo od Ma-
tilde, da mora priti takoj v Pariz, in še preden sta se dobro pozdravila,
mu je izročila dvoje pisem. Prvo je bilo tisto, ki ga je po diktatu mladega
duhovnika poslala gospa Rênalova markizu La Molu in v njem obtožila
Julijana, da je čisto navaden karierist, da je zapeljal Matildo samo zato,
da bi prišel do denarja itd. Drugo pismo je napisal markiz in je v njem
sporočal svoji hčeri, da ne bo nikdar privolil v njeno poroko s takšnim
človekom, pač pa je Julijanu ponujal precej denarja, če se za vedno pre-
seli v Ameriko in če ne bo o njem nikoli več slišal. Iz teh dveh pisem
Julijan ni spoznal samo, da so mu propadli vsi načrti — to niti ne bi bilo
tako hudo, saj mu je markiz La Mole ponujal kar čedno vsoto, če se odseli
v Ameriko: zagotavljal mu je desettisoč frankov na leto. (Stendhal je kot
francx>ski konzul v Trstu dobival 15 000 frankov na leto.) Ne, ni mu gro-
zila revščina, ni se mu bilo treba bati, da bi padel nazaj tja, odkoder je
prišel. Pač pa je spoznal nekaj drugega. Markiz La Mole je pismu gospe
Rênalove verjel, kar pomeni, da je bil Julijan kljub vsemu, kar je bil že
doslej storil — in tega ni bilo malo, za markiza še vedno nihče, še vedno
je bil lahko tudi čisto navaden prevarant. Ali z drugimi besedami: La
Molovo pismo je Julijanu govorilo, da je še vedno samo čista možnost
in da nobeno izmed njegovih dotedanjih dejanj, za katera se je tako
trudil in jih izvrševal s takšno vestnostjo, naporom, iznajdljivostjo in
pogumom, ne pomeni ničesar, ni ostalo njegovo: vse kar je doslej počel
je ohranilo na sebi vsa znamenja neopredeljive dvomiselnosti. Julijan se
je torej srečal zdaj z neko svojo temeljno resnico in ta resnica je bila
nič, praznina. In kaj naj bi zdaj Stendhal sploh še poročal o tem niču,
o tem praznem, votlem in neopredeljenem bitju — razen čisto tehničnih
podrobnosti. Pa še v opisih tehničnih podrobnosti so vidni sledovi Julija-
novega resničnega stanja. Tako npr. pravi Stendhal med drugim: »Na
mrzlični vožnji ni mogel pisati Matildi, kakor je nameraval storiti; roka
mu je oblikovala na papirju samo nečitljive poteze« — in bralec zdaj ne
ve, ali zaradi tega ni mogel oblikovati nobene črte, ker je skušal pisati
pač med vožnjo in se je kočija preveč tresla, ali pa je bil vseskozi tako
razburjen, da je sam ves trepetal. Tako se je celo v ta opis prikradla ne-
kakšna dvomiselnost; celo avtorju samemu je postal njegov junak nekam
nejasen, kar vse je docela v skladu s tisto neopredeljenostjo, ki tvori v tem
1163
trenutku vso Julijanovo resnico. To je prvi razlog, da Stendhal molči.
Molči pa tudi Julijan, saj je vendar nič, zato tudi ničesar ne misli. Ko bi
bilo sploh še mogoče razmišljati, sklepati, kombinirati, računati, bi to po-
menilo, da dejanje ni tako zelo nujno in bilo bi ga možno odložiti. Ker pa
je dejanje zares edini izhod, ni več prostora za razmišljanje ali za razumsko
sklepanje, zlasti še, ker je že Hamlet povedal, da razum in razmišljanje
uničujeta voljo in preprečujeta dejanje.
Julijan pa tudi ne vidi in ne sliši ničesar več. Zanj sveta ni več. Zato
tudi v opisu Julijanove vožnje ni nobenih krajev, nobenih pokrajin, ljudi
ali česarkoli drugega. Tudi svet se je pogreznil v molk, takorekoč ga sploh
ni več, kakor da je vse otrpnilo in otrpnjeno čaka na odrešenje, ki naj ga
prinese Julijanovo dejanje. Svet je človekov svet, zato se hkrati v človeku
tudi svet pogrezne v nič ter se prebudi šele, ko je tudi človek pripravljen.
Ko si je Julijan kupil pištole in se napotil proti cerkvi, skratka ko je
stopil na prag svojega dejanja, so, kakor beremo, nenadoma zazvonili
zvonovi. Svet se je spet odprl in tudi svet je pripravljen: zvonovi zvonijo,
maša se je pričela, visoka cerkvena okna so prekrita z rdečimi zastori.
Tako je, kakor da bi bilo Julijanovo dejanje že od zdavnaj vrisano v
zemljevid sveta. Zdaj, ko Julijan že koraka proti svojemu cilju, spregovori
slednjič tudi Stendhal in poroča, kako se mu je roka zatresla in kako si
je moral priznati svojo telesno slabost. Julijan stoji tik za svojo žrtvijo,
vse čaka, a Julijan ne more streljati. Vendar nazaj ni mogoče; svet, ki
se je prebudil iz otrpnjenja, se mora dopolniti: mladi levit je pozvonil
k povzdigovanju, gospa Rênalova se skloni, se takorekoč skrije, da je
njen ubijalec ne prepozna več: Julijan vendar ne ubija zaradi maščevanja
in ne ubija neke konkretne osebe. Tako je slednjič res vse pripravljeno,
svet in Julijan sta eno in zdaj odloča samo še Julijan: zdaj strelja. Svet
je odrešen, a se hkrati sesuje. Streli padejo med povzdigovanjem, in to
pomeni, da je bilo storjeno najvišje dejanje, ki je pa hkrati najstrašnejša
blasfemi j a. Iz niča se je vzdginil Julijan v samo središče sveta in spet
padel v nič.
Mislim torej, da je s temi sedemintridesetimi vrsticami vse tako,
kakor mora biti, seveda le če jih ne gledamo skozi medij tradicionalne
psihologistične literarne kritike in zgodovine. Ne vem sicer, v kakšni meri
je Stendhal pri tem opisu ravnal čisto zavestno, vem pa, da je v pravi
umetniški besedi vedno več, kot pa se tega more avtor sploh zavedati
— in ravno zato je to umetniška beseda.
Tako so, upam vsaj, v glavnem razrešena tista vprašanja, ki so se
postavila pred nas že takoj na začetku te študije. In tako je, upam, dovolj
pojasnjen tudi smisel usode Julij ana Sorela.
Vendar si je treba zdaj ob koncu zastaviti še eno vprašanje: ali je
smisel usode Julij ana Sorela tudi smisel Stendhalovega romana? Ali ni
mar roman spričo dejstva, da Julijan Sorel propade, tudi »kritika«, tudi
negacija tistih temeljnih pobud, ki poženejo Julijana njegovi usodi na-
sproti? Ali ni tedaj roman morda tudi »kritika« temeljne strukture evrop-
skega razuma in metafizike? To pomeni, da se sprašujemo o točki, na
kateri stoji sam avtor romana.
1164
Julijan Sorel je malo pred smrtjo takole opredelil problem svoje pre-
teklosti: »Sem se izneveril preprostemu in skromnemu zasluženju — le
merite simple et modeste — na ljubo zunanjemu blišču . .. Zato pa tudi,
kakšna pričakovanja — les perscpectives!. .. Huzarski polkovnik v pri-
meru vojne v mirnem času legacijski tajnik, potem poslanik«.
Na eni strani sta tedaj preprosto in skromno zasluženje, na drugi
strani blesteče perspektive: vojaški poveljnik, funkcionar diplomacije.
Ze iz te dileme in iz oblike, ki jo je dobila v samem tekstu, pa slutimo,
da je Stendhal bolj za preprosto in skromno zasluženje, kakor pa za
blestečo kariero. To potrjujejo tudi tiste njegove besede, v katerih zago-
tavlja bralcu, da je v Julijanu kljub vsemu »dobro jedro« in da bi s
starostjo postal dovzeten za nežna čustva. V zvezi s tem je nad vse po-
membna tudi osebnost Julijanovega prijatelja Fou queja, ki za razliko od
Julijana ostaja v svojem okviru, v okviru svojih možnosti, pa vendarle
ohranja plemenitost srca in duha. Skratka vse kaže, da Stendhal ne spre-
jema Julijanove dileme. Vprašati se moramo kaj to pomeni?
Smisel Julijanove dileme poznamo že iz njegovega izhodiščnega
položaja: Julijan je, kakor vemo, predstavnik socialne spontanosti, ki stoji
zunaj družbe in zunaj zgodovine in ki za vsako ceno hoče v zgodovino
in v družbo. S tem se nam seveda spet vrača problem človeka, ki
ravno tako hoče za vsako ceno stopiti v zgodovino in družbo, bodisi v
sodelovanju z že obstoječo močjo, bodisi s samostojno družbeno politično
akcijo. In če Stendhal spričo tako zastavljene dileme zanikuje zunanji
blišč, če mu je bližje preprosto in skromno zasluženje, če se odpoveduje
blestečim perspektivam in če ohranja Fouquéja kot plemenitega človeka,
potem vse to pomeni, da se v določeni meri odreka ravno temeljni potrebi,
temeljni intenciji: stopiti za vsako ceno v zgodovino. Zato ne more
nikogar presenetiti, da lahko iz drugih njegovih del in iz njegovih
zapiskov ugotovimo, kako je sanjal o neki posebni skupnosti visoko iz-
obraženih ljudi plemenitega duha in srca in prav tej še neobstoječi skup-
nosti je tudi posvetil svoj zadnji roman Lucien Leuwen, ko je na njegovo
naslovno stran napisal To the happy few. In ti redki srečneži seveda
niso nikakršna elita, kakor pojmujemo to besedo danes in kakor to mislijo
nekateri Stendhalovi interpreti, saj biva vendar ta »elita« zunaj sleherne
zgodovine. Zdi se tedaj, da je v temelj romana Rdeče in čmo položena
vizija o takšnem življenju, kjer vprašanje socialne odrešitve v zgodovini
ni več glavno vprašanje.
Navajeni smo, da nervozno in negativno reagiramo na takšne vizije,
ker nam pomenijo popolno abdikacijo, umik in poraz. Vendar pa ni čisto
jasno, če je takšna reakcija tudi v našem primeru ustrezna. Ni namreč
jasno, če gre res samo za abdikacijo. In morda nas Stendhalova vizija
sploh ne postavlja nekam ven iz zgodovine, marveč le v območje meta-
zgodovine? O vsem tem bo možno podrobneje razpravljati šele v uvodu
k njegovemu romanu Lucien Leuwen, ki bo tudi izšel v zbirki Sto ro-
manov.
1165
PESMI VLADA GOTOVCA
Te Zgodbe ne obljubljajo
Te zgodbe niso ničesar obljubljale
Nekje daleč je bil svet podoben temu
V njem so se bojevali za navadno srečo
A zmagovavci tam niso mogli živeti
Vračali so se enaki in nadaljevali odloženo delo
Mrtvi so kazali da vse to ni lahko storiti
Te stare zgodbe od katerih ni močnejših
Za katere so preproste stvari daljnega izvora
Za ta svet se bojuj izven njega daleč nekje
Učijo te zgodbe ki ničesar ne obljubljajo.
II
Zgodbe ki smo jih pozabili si spet izmišljamo
In otroci jih poslušajo kot razlago načrta
Njih pričakuje svet o katerem mi pripovedujemo
Ko se združijo čas upanje in počitek
Zakaj dvomijo lahko samo tisti ki vejo
A vednost o zgodbah ni nikdar zatrdna
Drugi bi lahko pomislimo ko se poslušamo
Ali smo se mogoče mi vrnili ali se le spominjamo
Mrtvi zatrdno ne morejo biti skupaj z nami
Mogoče zaradi prezira mogoče da lahko drugi poskusijo
III
Stvari ki so uporabljene niso mrtve
Po slehernem delu postanejo bolj čudne
Cez leta so malo podobne druga drugi
In novi gospodarji jih nikoli docela ne razumejo
1166
Kakor v zgodbah se v njih to in ono pozablja
Vendar ne izgublja temveč postane le skrivnost poleg sedanjega
Kot svet v katerega moramo potovati samo zaradi tega našega
Zaradi njih so zgodbe razumljivejše in resničnejše
In mi ki si jih spet izmišljamo za otroke
Nikoli ne vemo zatrdno kaj smo storili
IV
In v zgodbah je greh in nebogljenost
Vsak lahko zablodi zakaj zgodbe nastanejo pozneje
Samo v snu in v smrti smo nedostopni v tem svetu
Pa tudi kdor hoče učiti mora živeti tako
Zgodbe lahko oživimo s srcem vendar so resnične za življenja
Mrtvi ne morejo biti z nami oni so v svojem kraju
Zakaj nikogaršnji boj ni varen ni obljub
Tisti ki so ostali se niso odrekli tej deželi
Vsi so jih kdaj srečali pričevanje je zatrdno
In mi obnavljamo zgodbe zakaj od tega se ne slabi
/a in proti
I
POMANJKLJIVO PORUŠENI SVET
Ko so utihnile še zadnje eksplozije, ko je bila tišina kot popolna, se
je začel vzdigovati prvi stok. Za njim se je vmil pogum mnogim, ki so
kaj izgubili, vendar ne toliko, da ne bi nadaljevali življenja.
Vsi ti ljudje so si začeli pomagati: drug drugemu so naredili oči, ušesa,
roke, noge iz vsega, kar je lahko vzdržalo trajanje človeškega življenja,
malce pretirano.
Tisti z rokami so naredili roke tistim z nogami; tisti z nogami so pre-
našali tiste z rokami; slepe so vodili tisti z očmi; za gluhe so poslušali
tisti z ušesi.
Tako je nastopila solidarnost, ki jo tako cenimo.
Izginili so samo tisti, ki so rušili svet, precenjujoč silo rušenja, ki so
priganjali sami sebe, podcenjujoč vzdržljivost človeških ostankov.
1167
Zdaj nihče ne dvomi o nepopolnosti sveta: pohabljenci se veselijo
svoje ustrežljivosti in rešujejo vse, kar je mogoče rešiti, da bi bila odvis-
nost popolna in vzajemna.
Sreča je mogoča samo v napol porušenem svetu, ko so že izginili tisti,
ki so ga poskušali uničiti.
II
JAZ MAHAM ŽIVLJENJU
Mali Ani
Hčerka moja skoz tebe sem pomahal življenju
Ti me kakor neka nesmrtna ptica iz starodavne pravljice
Nosiš vse dalje medtem ko se trošim
In jaz sem močnejši ker si ti srečnejša
Nežnost me vzdiguje po poti po kateri so nastajale zvezde
Sreča me ogreva s toploto ki je ustvarjala ta svet
A tema je samo zaradi sanj ki se naglo uresničujejo
Kjer sanjam tvoj čisti dih gori kakor božji grm
In napeljuje moje srce naj se spusti vzdolž časa
Ce za to ni besed pa si ti
In tako je mogoče govoriti o mojem rešenem življenju
In lahko grem po stezi po kateri hodijo srečni ljudje
Nič več ni preteklih dni vse moje življenje okoli tebe kroži
In v neskončnem kroženju se obnavlja iz svojega cerUra
Jaz maham življenju
Dokler držim tebe v naročju je svet prepuščen moji moči
In zibajoč tebe srečen mu vračam brezskrbnost
In mislim če bodo trčile zvezde bo to čudovit zvok
In cvetje se bo usipalo v stotinah barv v vesolje
Kakor da grejo na kronanje stari bogovi po slavnostni stezi
Ne nisem čarovnik temveč preprost delavec
Težko mi je ker so stvari ki jih delam resnične
Vendar sem srečen ker so resnične za sleherno življenje
Zakaj tudi tisti ki meni ne verjamejo jih uporabljajo
In dostikrat jim je lažje odkar sem jih naredil
Dà še sanjati vendar je boljše delati a najboljše delati tisto kar sanjaš
Dež sonce veter in vse potrebne ptice in žuželke
Ki prinašajo poljem plodnost po jalovi zimi
Vse prihaja iz tvojih drobnih rok vse se sveti v tvojih očeh
Vse s tvojimi laski šumi kakor let duhov
In sadeži so že začeli poganjati
Jaz maham življenju
1168
III
MRTVO POTOVANJE
Najprej je iz nas izhlapel alkohol
In vrnili smo se v svet ki smo ga zapustili
Končala se je naša slavnost steklenice so hile prazne
In spet smo se lotili svojih opravkov
Alkohola je hilo premalo da bi postalo omotično vse naokoli
In opomini so leteli na nas z vseh strani
Bilo je celo govora o tem da smo mogoče izprijenci
Zakaj kdo bi dejal da je slavnost takšno pijančevanje
Zaradi katerega smo pozabili še na svoje najbližje
Govorilo se je da nam nihče več nič ne verjame
Po vsem tem smo začeli zgubljati vso vlago
In mrzlica nam je razjedala vsakodnevno moč
Manjkali smo pri naših opravkih si oddihovali
Vendar vsi so sočustvovali ob pogledu na našo kožo
Razpoke ki so bile vidne niso krvavele
In spominjali smo na zemljo po dolgi suši
Veneli smo pri glavi kakor vene cvetje
In že je bilo slišati šuštenje kadar se jih je dotaknil veter
V naših sobah je prasketalo pohištvo
In vsi ki so nas obiskali so kašljali zaradi suhega zraka
Na koncu smo osušili vse okoli sebe
In veter je z nami trkljal vse več stvari
Sum je bil vse močnejši brez reda nas je nosilo
In naš prah se je zalezel na vse strani
Mnogi kraji so bili že videti zapuščeni
Nepričakovano so se podrli posamezni predmeti razjedeni
In potlej celo cela debla cele hiše
In medtem ko se je prah širil vse višje
Nihče ni vedel če smo že mrtvi
In če ho to pomagalo zaustaviti sušo
Mi pa smo bili že zdavnaj mrtvi
Zakaj drugega sveta ni bilo
IV
ZELJA PO PRAVLJICAH
Ko bi v resnici bilo moje tisto kar s srcem objemam
Svet bi dal otrokom naj z njim se igrajo
Dal bi to bogastvo da ga brezskrbno spreminjajo
Tedaj bi zvezde po poljih plesale veselo zvenele
1169
Mesec bi imel globok in moder glas
In oblaki bi bili pevci zmeraj k pesmi pripravljeni
Druga stran sveta bi bila ravno tako na zemlji
Zakaj otroke to ne bi začudilo temveč veselilo
Okna bi lahko gledala in vrata govorila
Zidovi hi lahko cveteli in strehe letale
O kako bi tedaj živelo moje srce
Ko bi moja beseda mogla postati delo
Zakaj rekel bi
Naj velja sreča
Raport stražarja iz Pompejev
Po ulicah se je pomlad zibala gor in dol	!
In zbirala na trgih stotine kretenj
Slehernemu dekletu je pomagala da se je lahko spremenilo
In stopilo v prostor kjer ji bo telo lebdelo
Ure so se nemarno razlikovale v bitju časa
Kakor da jih je prevzel ta lahkotni ples
Vse mere so kazale brezskrbnost
In moje orožje se je bleščalo kakor ljubki pribor ljubezni
In moj korak je bil podoben plesnemu koraku
Mesto je živelo kot gostje na cesarskem vrtu
In popoldan se je zdel kot oddih med gostijo
Kako dolg je bil lahko tak dan ne vem
Vendar prva misel bi ga zamajala in bi se nagnil
In že bi napor za ravnotežje vse vrnil k zemlji	;
Telesa v naporu in obličja v pazljivosti začenjajo življenje
Ki vse bolj človekovo postaja
Ni treba srcu dosti pa da svet izgubi
In v trpljenju začne ustvarjati novega
Samo da kakšno misel sprejme
Tistega dne se je svet ločil od človeka
In mesto se je streznilo padajoč iz počitka v smrt
A jaz sem odšel v tišino skozi katero ni več nobene poti
Nem kot vse kar ne more zgubiti prostosti
In danes ne govorim zato ker sem zapustil svoje dolgo življenje
Temveč zato ker se v tem času občutljivosti naše vloge zbližujejo
Na zaupni šepet prahu
Kakor je čas počasen takšne so videti moje besede
Zakaj glejte pomlad se ziblje gor dol
In toliko dragih bitij hodi skoz prostor v katerega moramo verjeti
1170
z istim nagnjenjem k težnosti ki začenja človeško življenje
Medtem ko se mesto ziblje med slavnostjo in razdejanjem
V meni je ostalo tisto kar bo tudi v vas ostalo
Z istim pogumom
In v slehernem času se stvari rešijo
Kadar vstopijo v tišino vsega odvečnega
A v krogu hodijo mimo mnogi kot da prežijo na plen
In vrnejo se in glej kako se rodi ta bližina
S katero jaz živim ogledalo znotraj a vi gledate z mano
Kako se mesto za mestom nagiblje zakaj smrt je zmeraj težka
Odstopam vam ta pogled vendar pomnite ne obnavlja se vse
Ne pripada življenju kdor z mojim obličjem gleda življenje
In ne moremo rešiti ne mesta ne sveta
Mi smo le dvojni plen ki ga obkrožijo zvezde in potomci
Vsak ГШ svoji poti
Mene so pozdravili in jaz pozdravljam vas
Pred istimi dogodki
Zakaj vseeno je ali se je svet ali človek ločil od mesta
Ne žalujte zakaj tisti ki bodo krenili naprej
In vas zapustili v tem tihem prahu
Se bodo vrnili in pozdravili s prav temi besedami
Vseeno je kako dolga je pot
Prevedel Veno Täufer
1171
HANS MAGNUS ENZENSВERGER: PESMI
spanje
pusti me nocoj spati v kitari
v začudeni kitari noči
pusti me spati
v strtem lesu
pusti spati moje roke
na njenih strunah
moje začudene roke
pustite spati
sladki les
pusti moje strune
pusti noč
počivati na pozabljenih prijemih
moje strte roke
pusti spati
na sladkih strunah
v začudenem lesu.
konvencionalna vojna
(frankfurt 1961)
noč na petnajsti september je bila testena
in vroča, spala sva pri odprtih oknih,
proti tretji uri sem se zbudil, na severozahodu
so treski trgali obzorje, videl sem
obraz svoje žene ob žarenju (spala je)
v ognjenem žrelu! gledal sem skoz okno.
nič se ni zganilo na praznih cestah.
zjutraj so se pri zajtrku gospodje
trepljali po plečih: no, stari dečko, tudi
zašli v nevihto? potem
so dobre volje pogoltnili grenki sok
za boljše zdravje
grape fruita
1172
na <írol) nekega mirnega moža
ta tu ni bil noben človekoljub,
ogibal se je zborovanj, trgovskih hiš, aren;
ni jedel sebi ermkega mesa.
po cestah je hodilo nasilje
smehljajoč se, ne golo;
a kriki so bili na nebu.
obrazi ljudi niso bili razločni;
zdeli so se razbiti,
še preden je padel udarec.
eno, za kar se je boril vse svoje žive dni
z besedami in z zobmi, srdito,
zvijačno, na lastno pest:
stvar, ki jo je imenoval svoj mir,
tu jo ima, zdaj ni več ust
na njegovih kosteh, da bi jo okušala.
tožba za ingoni lederniannom
mrtev je, ki je tolkel na orgle, ki jih je ljubkoval,
sel v usnjeni obleki je s hinavskimi rokami
prinesel telegram in dobil napitnino.
sladki poletni prah na cestah, vas,
kakršne so pri nas vasi. mlatilnice.
krvaveč cucek, večer brez nevihte.
tega ne moreš deliti z nikomer, z nobeno vdovo,
z nobenim psom. ta, ki je poznal izvire, je tolkel na orgle,
z usti polnimi tožba, z usti polnimi peska.
Zgodovinski proces
zaliv je zamrznil.
jadrnice ležijo čvrsto uklenjene.
to nič ne pomeni.
svoboden si.
lahko se vržeš ob tla.
lahko spet vstaneš.
1173
to ne škodi tvojemu imenu.
lahko izgineš
in se spet vmeš.
to je mogoče.
lovec rjove čez otok.
tudi če kdo umre
še pridejo pisma zanj.
to nič ne pomeni.
ni veliko preprečiti.
lahko spiš.
to je mogoče.
čez noč bo ledolomilec tu
potem odpljujejo jadrnice.
utorina je tesna.
čez noč spet zamrzne.
to nič ne pomeni.
to ne škodi tvojemu imenu.
na kamniti mizi
I
na svetu je bila tvoja miza
s svojimi žilami in očmi
s svojim^ marmornim spominom
je nezavrgljiva in čvrsta
na mizi je bila tvoja roka
s svojimi žilami in znamenji
s svojim marmornim spominom
nepredirna in trdna
rm starih knjigah
rm novih časopisih
kozarec sveže vode
II
bral sem v tvoji mizi
bral sem v tvoji roki
(gladki nepredirni)
videl sem kri v časopisih
videl sem kri v tvoji roki
videl sem kri v kamenini
1174
in sem hral in bral v tej končnosti
vse je bilo padec
na tvoji mizi je bil svet
kozarec sveže vode
zavzetje dežele
ki sem te zasnoval s svojimi očmi,
ki te držim s svojimi rokami,
moja dežela, moja umrljiva dežela,
bleščeča se od mojega veselja,
ki te je začaralo zame,
za neznani in pozrmni čas,
za vse čase, ki so nama preostali.
govorim ti tvoje ime, spregovori
in rmkloni mi spet govorico
iz svojih mutastih ust.
moja dežela, ne prizanesem ti,
držim te, sam umrljiv
v tej umrljivi svetlobi.
blizu sva si, vsak odsevajoč
lepo poletje drugega,
moja dežela, kot oljčna senca lahno
škropim tvoj topli rob,
ki diha v svojem blišču,
in kot oljčna senca upirajoč se
pogubi bom počival na tebi,
moja neizmerljiva dežela,
ki jo lahko obsežem s svojimi lahtmi,
moj zaupni kos sveta, velik
kot oljčna senca, kot grob,
cvetoč proti krvavi razvalini
časov, ki so nama preostali.
srce grön landa
hotel sem hvaliti severni sij,
zakaj lep je
in tolaži nas z veliko ledu;
1175
hotel sem reči:
je lepa lupina iz kremena,
iz kremenčeve pene in granata,
pelagična, ki nikdar ne miruje;
hotel sem reči:
svetlo pomisli na nenadne komete,
na varnem so,
in na globoko srce grönlanda
v svojem oklepu,
nezdrobljivo; pomisli, moja roka,
česar se nisi nikdar dotaknila,
to je svet, star gral;
hotel sem hvaliti,
kar je veliko, soj in zvezde,
zakaj mi smo malo.
severni sij sem hotel hvaliti.
a ta molči
v svoji čisti votlini iz nežnega
grönlandskega srca
in mojega razkrinka kot lažnivca, ne,
o naju, moja roka,
o tem, kar mine, bom govoril,
kjer je malo hvale
in hvale malo in nič zanesljivega,
tam prenočuje rak
v srcih; in tebe, moja roka,
pogrezniti v to gnojnico
smrti in tuljenja.
doomsday
vsekakor si je mogoče zamisliti
čeprav ni verjetno
da bi izostal
predvideni pogin
da bi nastopil med nami mir
v resnici
milo
neizprosno
prebledeli bi odprli pismo
s sporočilom:
zrelo staro železo
veličastna dela
1176
zaman olupljena
na kongresih
kilava jabolka: igračkasta teorija
verjetnostni račun
zaman smo se ozirali
na poslednje
in naše orodje
nezmotljivo
ki je pred svojimi žrtvami enako niču
graditelji brezmočno
izročeni svoji pameti
za vse življenje
obsojeni smo da odstopamo od sebe
čisto kot bi bili ljudje
vsekakor si je mogoče zamisliti
čeprav ni verjetno
katastrofa bi bila tu
če bi med nas prispelo sporočilo
da ho izostala
za zmerom
pozabljeni bi bili:
stali bi na začetku
klic ribe
plavaš ponoči s plahutajočimi škrgami
po račji reki spomina
preslični gozdovi in prod
črna kapljajoča skala
in nihajoči gozd alg
in speča rakovica
katere tipalnica na dnu vrtinči vodo
enkrat v letu ali v sekundi
vse to spet teče skozi prahutajoče škrge
nerazlične kaplje
plankton
zračni mehurji
različna sol
ne diši nima okusa
le tiho ti teče skoz plahutajoče škrge:
6 Problemi
odpiraš in zapiraš okrogli brezčutni gobec
in odljudne oči ki vidijo vse
obračaš in leno utripaš s svojimi plavutmi
enkrat v letu ali v sekundi
nič ti ne grgra ali se smeje ali igra na flavto
nič ne kriči
več.
ne sončni vzhodi,
niti postelja neba.
ne samostanske cerkve,
café des poetes bataljonsko bojno mesto
matematični seminar teniška igrišča
andaluzijski kolodvori krompir v žerjavici
ne glasbena skrinjica s staro sarabando.
ne sarabanda,
ne banda,
ne.
ponoči plavaš v reki
in črna vijolična
riba brezglasna
riba brezmesečna
riba
ne pozabiti
ne pozabiti kapucinov, živahno
se spotikajo, ponoči na letališču,
in ti, zagrizen v svoj spanec,
ne veš tega, čez njihove rožne vence
prašne piste za start v nebo;
ne pozabiti ur, zdroba
minut v njihovih ponesrečenih delih,
le spi, odpravljenih otrok
v odtočnih kanalih, pokromanega laježa,
naprednega hropenja mrtvih;
ne pozabiti, medtem ko spiš,
delirija, kadečega se in slinastega
v frakcijskih predstojništvih, divjega cepetanja
v zgodovinskem medu, od katerega se cedi zemlja,
muholovec, črn od samomorilcev;
1178
ne pozabiti, le zagrizi se
ponoči v svojo temačno blazino,
tudi ti sanjaš o tem, o neprestano
urinirajočih uradnikih, salutirajočih mumijah,
o veličastni disenteriji planetov;
ne pozabiti mokrih divjih prašičev
na životih žensk, ne pozabiti
gnojnih divident, tudi v snu ne,
ne pozabiti kapucinov, okrogloličnih,
sto klafter visoko v mrenastih oblikah noči,
ne pozabiti, odmaknjen, medtem ko spiš:
rožrmto grgrajo svoje molitve.
Prevedel Niko Grafenauer
1179
\astanek pesmi
Hans Magnus Enzensberger
Moje gospe in gospodje, ne bom vam povedal nič novega. Govoriti
o poeziji pomeni vselej govoriti o nečem zelo starem. To silno staro ne
dopušča, da bi ga presegli in obvladali in tako ne dovoljuje tudi nobenih
presenečenj in repriz. Vsekakor je težko razložiti radovednost, s katero
se to staro nenehoma srečuje. Odkod si jemlje pravico, da nam zastavlja
vprašanja in odkod komurkoli med nami pravica, da odgovarja nanje?
Ce jim gre kdo do dna, se mu često zgodi, da obtiči v goščavi nejas-
nosti. Med nami se je razširila neka blagohotnost, ki nima drugega na-
mena, kot da prikrije in prelisiči latentno neugodje, mržnjo, ki je ne
priznamo. Kdor govori o poeziji in kdor takšno govorjenje posluša, je
zmerom že tudi na begu pred njo. Tisto staro, ki je trdo kot kamen in ki
ga imenujemo poezijo, je težko prenašati. Toda le kdo bi si to radovoljno
priznal? Družba si je ustvarila svoje institucije, da bi poezijo, ki je ne
more prenašati, otopila, jo naredila primerljivo veljavnemu in s tem
neškodljivo. Temu namenu služi velik del tistega, kar označujemo kot
sekundarno literaturo. Razpravljanje o poeziji je zdaleč bolj v čislih kot
poezija sama. Cela industrija živi od ideoloških ostankov tistega, kar ime-
nujemo prva izobrazba; sekundarni fenomen ji vselej bolj ustreza kot
primarni; komentar dosega višje naklade kot tekst; poznanje razlage iz-
podriva in nadomešča poznanje tistega, kar naj bi se razlagalo.
Res da se tudi tedaj, kadar govorimo o eni pesmi name.sto o poeziji
nasploh, ne izognemo dvomljivosti vseh sekundarnih pričevanj, toda vse-
skoz s poezijo računamo, reflektiramo nanjo, priznavamo jo. Poezija sama,
starodavna in trda, ni nikoli aktualna. Nasprotno pesem! Krhka od
skrajne razpadljivosti, včasih presenetljiva, včasih pa docela nevredna
omembe: ničesar ni, kar bi bilo bolj umrljivo. Sleherni dan bi utegnil
biti njen zadnji. Le to, kar je novo, le kar je v statu nascendi, je zares
pričujoče; o njegovi prihodnosti, njegovi življenjski usodi ni mogoče reči
nič zanesljivega. Zategadelj predlagam vaši radovednosti, naj se ne obrača
k »poeziji« niti ne k »pesmi«, marveč k nastanku ene pesmi.
Pisati o nastanku pesmi — in pisati pesem, to sta vseskoz dve zelo
različni stvari; tako različni, da se lahko celo vprašamo, ali ena ne izklju-
1180
čuje druge. Kako se neka stvar izoblikuje in kaj je: tu gre za dvojnost,
kl se nikjer ne kaže ostreje kot tam, kjer je govor o pesmi.
Na noben način ne gre razlagati nekega pojava, kadar ugotavljamo
njegovo genezo. To bi bil zgodovinski pogrešek. Prav lahko si je zamisliti
poslušalca, ki bi stvar natanko pretehtal in potem dejal: »To, kako nastane
pesem, ni meni, bralcu, niti malo mar; in sicer toliko manj, kolikor boljša
je pesem. Tekst, ki ga berem, je dober ravno zato, ker je pustil za sabo
svoje nastajanje, odvrgel svoje jajčne lupine. Pesem, ki zasluži to ime,
nima nič opraviti s svojim nastankom. Kdor mi pripoveduje o njem,
mi ne približa pesmi, odvrača me od nje in mi kaže prav tisto, kar je
avtor zavrgel: skice, priprave, osnutke, skratka odpadek, ki po pravici
sodi v koš za papir.«
Pesniški tekst ni nič več kot to, kar vsebuje. Zategadelj je lahko
zmerom umljiv le sam iz sebe ali pa sploh ne. Vsaka razlaga, ki prihaja
od zunaj, četudi bi jo prispeval sam pesnik, je nepotrebna, skorajda po-
hujšljiva. Pisec, ki sam komentira svojo stvaritev, si sam izreka obsodbo,
ko pesem iz poetične prevaja v drugačno govorico. S tem namreč prizna,
da bi to, kar je povedal z besedami svoje pesmi, lahko izpovedal tudi
drugače, namreč z besedami svoje pojasnitve, in potemtakem, kot daje
razumeti beseda pojasnitev, pristneje, pronicljiveje, jasneje. Stavek, s
katerim bi začel svoj komentar, bi bil tudi že priznanje: »S svojo pesmijo
sem hotel reči...« — »Zakaj pa potem niste povedali tega?« Zadnje vpra-
šanje je več kot upravičeno. Edina prava oblika razpravljanja o kaki
pesmi bi bila torej interpretacija, ki bi imela pred očmi le tekst, in sicer
interpretacija izpod tujega peresa; tedaj naj bi vse drugo pomenilo zgolj
sekundarno govoričenje ali indiskrecijo. Potemtakem bi bil jaz tèmo, s
katero se bom ukvarjal, zgrešil že v trenutku, ko sem si jo zastavil.
Vseeno bom vztrajal pri svojem. Res je, da nastanek kake pesmi nič
ne pove o njeni vrednosti ali nevrednosti; da je niti ne pojasnjuje niti je
ne opravičuje, da pojasnitev nastanka ni hkrati že tudi razlaga teksta.
Vendar se z vsem tem ne nameravam ukvarjati. Ker se mi zdi, da je
temno in nedostopno, ni tekst, marveč njegov nastanek.
Rad bi natančneje določil svoj namen s tem, da se skličem na nekega
častitega prednika, ki je prav tako premišljeval o našem predmetu. Dolgo
je že tega. Pred sto petdesetimi leti je Edgar Allan Poe objavil spis, ki
se ukvarja z vprašanjem: »Kako nastane pesem?« Ta esej govori o sloviti
Poejevi pesmi »Krokar«. Njegovega naslova ni čisto lahko prevesti: »The
Philosophy of Composition«. To pomeni toliko kot »Načela pesniškega
delovnega postopka«. Mali spis, preprosto povedano, ni nič drugega kot
Poejeva poetika. Kaj je nagnilo Poeja k njegovi raziskavi, sam izpoveduje
v naslednjih stavkih: »Že večkrat sem mislil, kako poučno bi vendar
moralo biti, če bi nas nekoč kak pisec, ki bi to zmogel, fazo za fazo seznanil
z natančnim popisom nastanka kakega svojega dela. Težko je reči, zakaj
se takšnega poskusa doslej ni še nihče lotil; v prvi vrsti je tega pač kriva
nečimrnost gospodov pisateljev. Večina avtorjev, zlasti pesnikov, uživa v
tem, ko prepričuje ljudi, da ustvarja svoja dela v neke vrste sladki obse-
denosti, nekakšnem samozatajujočem navdihnjenju ...«
1181
Kar je Poe tu razglasil za golo nečimrnost, je v resnici zelo star mit,
častitljiva tradicija, ki sega tako daleč v preteklost kot sama zgodovina
Evrope. Orfej in Muze, pesnik kot »božji glasnik«, njegova »sladka obse-
denost«, njegov »vzvišeni opoj«: že od Platonovih dni se vleče to pojmo-
vanje poetičnega procesa. Toda najkasneje od helenizma naprej je bila v
Evropi zmerom neka skrivna opozicija proti mitosu inspiracije, opozicija,
ki o pesnikovanju govori predvsem kot o umetniškem rokodelstvu. Poe
je bil le prvi, ki je z vsemi sredstvi izrednega intelekta naposled formu-
liral to antitezo. Pozornosti je vreden tehnološki moment njegove argu-
mentacije:
»Že sama misel, da bi moglo občinstvo pogledati za kulise, kjer bi
videlo... gonilna kolesa in jermena, mašinerijo vrvišča, vzdige in spuste,
z eno besedo, ves arzenal tehničnih pomagal, iz katerega v 99 od 100
primerov sestoji rokodelsko orodje literarnih Histrionov — že sama misel
na kaj takega navdaja avtorje z grozo ... Kar zadeva mene, se ne morem
Stranjati niti z zgoraj omenjenim odporom niti mi ne povzroča težave
spomniti se načina, kako je nastalo katero mojih del; in ker je interes
neke analize ali rekonstrukcije, ki sem jo pravkar opisal kot desideratum,
vseskoz neodvisen od zanimanja ali nezanimanja tudi za predmet analize,
se mi, upam, ne bo štelo za pregrešek zoper dober okus, če tu predstavim
modus operandi, po katerem je spisano eno mojih del.. .
Moj namen je pokazati, da se nobeno posamezno mesto te pesmi nima
za svoj nastanek zahvaliti naključju ali inspiraciji, da je pesem zgrajena
malone verz za verzom z isto natančnostjo kot posamični stavki kakega
matematičnega dokaza.«
Toliko Poe.
Njegov zapis o nastanku »Krokarja« je imel velikanski učinek. Baude-
laire in Mallarmé sta njegovega avtorja predstavila Franciji; tam je postal
novi pesniški credo, za kakršnega je bilo mogoče imeti Poejev esej, tistih
resničnih literarnih senzacij, ki niso kratke sape, temveč zaposlijo cele
generacije. Ni si mogoče misliti teorije moderne lirike brez Poeja. Valéry
govori o pesniku kot o »literarnem inženirju«, Gottfried Benn ga poziva,
naj »hladno ravna z umetniškim materialom«; Pound se daje svojim
učencem častiti kot »il miglior fabbro«; veliki španski pesniki našega
stoletja znova oživljajo mašinerijo gongorizma; Brecht razvija svojo teh-
niko distanciranja tudi v odnosu do verza. Tu se vsepovsod preračunava
in montira; in povsod je opaziti Poejevo sled. Celo kozolcev očeta dade,
sanjskih tekstov in klovnstva surrealistov se drži nekaj preračunanega,
kakor bi ne bilo mogoče prebiti brez tiste inženirske umetnosti celo tedaj,
kadar gre za razbijanje neke aparature namesto za njeno konstrukcijo.
To skupno izhajanje od Poeja povezuje avtorje, ki so si, kar zadeva
njihovo razumevanje narave pesmi, v vsakem drugem pogledu skrajni
antipodi. Beseda o literarnem inženirju bi lahko izvirala tako od Maja-
kovskega kot od Valéryja. Rus, ki je poezijo pojmoval kot instrument
revolucije in prav gotovo ni bil formalist, je napisal takrat »Kako se
delajo verzi«, ki se suče docela na relaciji Poe—Valéry. V njem iz Ameri-
1182
čanovega nauka o »gonilnem kolesju in jermenih« izvaja skrajne konse-
kvence in govori o pesniških surovinah, polizdelkih in končnih pro-
izvodih. Tako tesno se lahko estetika poésie pure ujema z marksističnim
pojmovanjem zgodovine, po katerem razvoj proizvajalnih sil določa vse
človeško delovanje in torej tudi pesnjenje.
Valéry in Majakovski pa se ne ujemata samo v svojem poudarjanju
tehnologije pesmi. Oba si, sledeč Poeju, zastavljata vprašanje, kako na-
stane pesem. Zato menim, da ga ni mogoče obiti. Ne glede na svojo tehniko
in svojo doktrino potrebujejo vsa dela, ki danes nastajajo, premislek o
svojem nastanku. To se da dokazati na več primerih, predvsem tam, kjer
je takšno premišljanje postalo tematično, na primer, kar zadeva prozo, v
Andréja Gida »Ponarejevalcih denarja«, v Thomasa Manna »romanu ne-
kega romana«, »Nastanku Doktorja Faustusa«, in v »popisu nekega
popisa«, romanu »Tretja knjiga o Achimu« Uweja Johnsona. Manj izra-
zito, a dovolj očitno je to pri Proustu in Joy ceu. Tudi pesem kaže od
Mallarméjeve »Coup de Dés« tendenco, da govori sama o sebi. Ustvar-
jalno dejanje postane predmet samo sebi. V shkarstvu našega dne je ta
razvoj prignan do vrhunca in do svojih skrajnih meja. Slikarji »infór-
mela« razlagajo, da nima delo upodabljati nič drugega kot akt slikanja.
Slika in njen nastanek sta se s tem združila v eno.
Naša téma nikakor ni zgolj kuriozum. Vprašanje o genezi kakega dela
je postalo eno centralnih, če že ne centralno vprašanje moderne estetike.
Poe je imel prav, ko je dal svojemu sestavku zahtevni naslov »The Phi-
losophy of Composition«. Svoje analize se je lotil na pravem mestu, na
točki, kjer je nauk o lepem nemara mogoče odrešiti togih pravil. Staro
prerekanje o formi in vsebini, debata o formalizmu, razdor med »poésie
pure« in »poésie engagée«, razpravljanje o naravi pesniškega jezika,
problem političnega pesništva, — skratka sleherno teoretično razglab-
ljanje o umetniških vprašanjih bo moralo slej ko prej priti do tega, da
bo upoštevalo nastanek dela o katerem razmišlja.
Ne čutim se poklican, da bi dal takšno poročilo. Kaj je pesem? Ali
umetnost lahko predrugači svet? Kakšna je narava ustvarjalnega akta?
Tega ne vem. Kdor prehitro in prerad govori na splošno, je zmerom na
sumu, češ da se boji nedostopnosti posebnega in konkretnega. Iztrgati se
hočem magnetizmu velikih vprašanj. Vsekakor pa ni mogoče zanikati, da
so le-ta na prevesici, kjerkoli je beseda o nastanku kake pesmi. Sicer
pa vam bom priznal, da moj teoretični interes izgine v hipu, ko pišem
pesem. V tem trenutku postane zame daleč pomembnejše najti določeno
besedo, ki bo prava, odstraniti kak napačen zlog. kot pa vedeti, kaj je
pesem ali zakaj naj bi jo bilo treba napisati. V tem pogledu ste lahko
mirni. Torej posamezno in konkretno: ne »Kako nastajajo pesmi?«, mar-
več »Kako nastane ena pesem?«
Dve metodi se ponujata, da prikažeta ta proces: na eni strani zunanji
popis, ki je mogoč ob kakem tujem tekstu, na drugi strani notranja kro-
nika ob kakem lastnem tekstu. Filolog, ki ga skuša rekonstruirati objek-
tivno, od zunaj, ima nedvoumen material. Toda to gradivo je pičlo:
procesa, ki ga opisuje, se ne more spominjati. S tem spominom razpolaga
1183
]e avtor. Ali pa je to res? Kaj, če ta le goljufa spomin? Mogoče bi bilo,
da je proces nastajanja ustvaril šele a posteriori, in prav mogoče tudi to,
da je, ne da bi vedel, genezo iznašel šele, ko je pesem že ležala pred njim.
Ta nevarnost je pričujoča zlasti tedaj, kadar hoče avtor s svojo demon-
stracijo, kot je to storil Edgar Allan Poe, nekaj dokazati. Meni ni do tega.
Ce se da na osnovi mojega poročila utemeljiti kaka estetika, bi bila ta
pač taka, kakršna mi je samemu neznana, in bi prepustil poslušalcu, da
jo razvije. S tem se izognem napačnemu izhodišču: torej si ne zadajam
nikakršnega ideološkega cilja, h kateremu bi moralo biti usmerjeno moje
poročilo. Po drugi strani pa ga omejujem na to, kar lahko dokažem. Sle-
herni zbiralec grafičnih listov ve, kaj je poskusni odtis s plošče, ki še ni
končana. Ce ima opazovalec v rokah serijo takšnih poskusnih odtisov,
lahko z določeno zanesljivostjo sklepa, kako je nastajala neka rezba. Na-
ključilo se je, da hranim nekaj listov, na katerih se pesem, ki vam bom
opisal njen nastanek, prikazuje v takšnih pripravah.
Nikakor nisem dolžan zahvale za to, da so mi ti listi še pri roki, svoji
pedanteriji, in še manj kakemu principu. Niti sanjati bi si ne dovolil
tega, da bom sploh kdaj moral govoriti o »Nastanku neke pesmi«. Toda iz
skoposti, malomarnosti ali trme pogosto uporabljam hrbtne strani starih
papirjev, da bi kaj novega vrgel nanje.
S čim se začenja moje poročilo? Njegov začetek je hkrati tudi začetek
pesmi. Kočljiva točka. Prvi verz neke pesmi je, če mi dovolite še enkrat
citirati Valéryja, avtorju podarjen; drugega mora že izdelati sam.
Tega, naravno, ne gre jemati dobesedno. Nikakor ni nujno, da je prav
prva vrstica vselej tudi klučna celica teksta. Saj si je mogoče predstavljati
tudi to, da začetek morda ne bi bil več vključen v končno strukturo
teksta, da je avtor tako rekoč slikal čezenj.
S tem pa problem začetka ni tudi že odpravljen. Začetek, pravi Va-
léry, bodi neke vrste dar. Toda čigav dar? To je vprašanje, ki je ne-
mogoče odgovoriti nanj.
Izognil se mu bom s tem, da bom izbral pesem, ki je brez začetka;
bolje povedano: katere začetek se nima zahvaliti nobenemu daru.
Pred mano leži prazen list. Pošem nanj : nekaj, kar... Ti dve besedi
sta tako rekoč stanje I te pesmi. Klavrno stanje. Dve besedi, ki ne povesta
prav ničesar. Niti govora o inspiraciji. Toda oglejmo si nekoliko na-
tančneje nastavek, ki je dan s tema dvema besedama. Človek, ki govori
0	»nečem«, ne ve natančno, o čem govori, ne more tistega fiksirati in na
mah poimenovati s pravim imenom; sicer mu nemara ne bi bil prišel na
misel nedoločni zaimek. Kdor pravi: »Nekaj vstopa skoz vrata«, ta ne
ve natanko, kdo ali kaj ga je prišel obiskat, njegov prijatelj ali njegova
mačka. »Nekaj vstopa skoz vrata: »ta stavek ima v sebi nekaj skorajda
vznemirljivega, kar izvira ravno iz tega, da se tisto, kar vstopa, ne da
označiti z imenom. Kajpada naj bi ne ostalo pri tem golem Nekaj. Stanje
1	to dokazuje. Tam ne stoji »nekaj«, marveč »nekaj, kar«. Pisec se ne
zadovoljuje s tem, da neznano ostane neznano. Medtem ko išče zanj
besede, ki jih še nima pri roki, ga skuša kvalificirati, se ga polastiti.
1184
Nekaj nastavi past, ko mu doda oziralni stavek. Stanje II kaže, kako ta
past deluje. Divjačina se zdi, da gre v mrežo. Na drugem listu stoji:
nekaj, kar nima imena, nekaj žilavega.
Prva polovica stavka je pleonastična in nikakor ne vodi čez stanje I.
Ce bi imelo Nekaj, o katerem tu govorimo, kako ime, bi bilo dovolj, da
ga vstavimo, pa bi se podrl verz, če ne morda kar cela pesem.
Nasprotno je druga polovica stavka majhen korak naprej: »Nekaj« se
je otreslo svoje praznote. Iz abstrakcije, ki ne pove ničesar, je postalo to,
kar je pričujoče. Lahko ga primemo. Nobenemu čutu ne verjamemo bolj
brez premisleka kakor tipu. Ta sporoča: »Nekaj žilavega.« To je že vrsta
vednosti. Le-ta pa seveda ne onemogoča pričujočnosti vznemirljivega. Pri-
dobila je sicer neko lastnost, toda še zmerom ne imena. Zaradi lastnosti,
ki se ji pripisuje, je umevnejša, a ne prikupnejša; saj vzbuja celo gnus.
Kdor to žilavo prime, si zamaže prste. Zaplete se v njegove razpete niti.
Težko se ga je osvoboditi. Prijema se in lepi. Skoraj bi lahko rekli: Ce
se ga dotakneš, si njegov ujetnik:
Cas je že in tudi možnosti so dane za to, da pisec to Nekaj, o katerem
govori, naseli, da pove, odkod izvira, kje ga je najti, koga prizadeva. Na
tretjem Hstu stoji:
nekaj, kar nima imena, nekaj žilavega
mezi iz ojačevalnih postaj, zaradi česar
se senatoriji napihujejo kot jadra,
zaradi česar umira losos v rekah
in morski jezik v morju.
nebo,
ki so ga prepredli radarski pajki, in poletni duh
po plamenki in resolucijah.
Tretje stanje je očitno pomanjkljivo. Njegova stavčna upodobitev
je krhka in nepregledna, bolj aditivna razvrstitev kot trdna konstrukcija.
Zadnja dva stavčna člena sploh nimata predikata, njuna zveza s poprejš-
njimi je nejasna. Tudi metafore kažejo sledove naglice. Na nekem mestu
je govor o sanatorij ih, ki »se napihujejo kot jadra« — vsekakor popol-
noma neuporabna podoba. Sanatoriji se ne morejo napihovati in še celo
ne kot jadra. Dvomljiv se zdi tudi obrat, ki ugotavlja: »iz ojačevalnih
postaj« mezi »nekaj žilavega«. Kaj naj bi to pomenilo? Očitno se tisto
Nekaj, o čemer teče beseda, giblje. Ni več določeno le kvalitativno. Pisec
skuša zadržati učinke, ki jih provocira. To Nekaj se razširja, in ker je
žilavo, se niti ne kruši niti ne teče, marveč »mezi«. Tudi ta glagol se,
mimogrede bodi povedano, dotika sfere gnusa. Torej ga je pisec izbral
z namenom, da lokalizira svoj Nekaj. Ojačevalna postaja je naprava, ki
jo uporablja vsakdo, ne da bi se zavedal njene eksistence in funkcije.
Vsak daljinski pogovor, ki ga imamo, gre skoz takšno postajo. Teče namreč
skoz nekakšno centralo, kjer se impulzi šibkega toka elektronsko krepijo
1185
Takšne centrale navadno ležijo kjerkoli na deželi, neznatne zgradbe, ki v
njihovih kleteh avtomati opravljajo svoje delo. Iz njih naj bi torej, če
naj verjamemo pesmi, mezelo nekaj žilavega. To Nekaj je očitno doma
v tehnični civilizaciji in sicer v njenih skritih živčnih centrih: potem-
takem ni nikakršna ahistorična prikazen, marveč nekaj, kar se razprostira
v zgodovini, v naši zgodovini, ne da bi mi to pri priči znali imenovati.
Posledice te razprostrtosti so usodne, vsaj za tisto ureditev sveta, ki se
izvija svoji tehnični organizaciji, torej za kreativno; kajti zaradi tega
umira, kot pravi tekst, »losos v rekah« in »morski jezik v morju«.
Zadnja stavka očitno vsebujeta opozorila na situacijo, v kateri je
mogoče zaznati razširjenost tega žilavega Nekaj: »nebo, ki so ga prepredli
radarski pajki, in poletni duh po plamenki in resolucijah«. Tudi radarski
pajek spada k tehničnemu inventarju. Ta pojem izvira iz radijske navi-
gacije. Tam označuje koordinatni sistem, ki posnema radarski zaslon —
tako imenovani monogram; ta v resnici spominja na pajčevino. Pisec
teksta ne uporablja besede »radarski pajek« v njenem pravem termino-
loškem pomenu, tako kot jo je najti v kaki tehnični razpravi, jemlje
jo dobesedno, po črki, in tudi citira jo v tem pomenu. Vsakdo ve, da
naše nebo preprega nevidna mreža usmerjenih žarkov in koordinat —
mreža, ki jo je videti na aeronavtičnih kartah in je za vsakega pilota
nepogrešljiva, dasi se mi zanjo menimo prav tako malo kot za ojačevalne
postaje. Pisec pesmi je strokovno besedo uporabil po svoje. V mislih nima
več monograma navigatorjev, ali vsaj ne samo tega, marveč resničnega,
četudi nevidnega pajka, ki zamrežuje naše nebo, se pravi, da pravzaprav
zakriva njegovo pravo podobo. V nitih, ki jih razpenja pajek, se tako spet
izraža Žilavo, ki je imanentna sestavina brezimnega Nekaj. Ker je le-to
tako žilavo, se mreža radarskega pajka ne more več raztrgati, kakor se
ne more telefonsko omrežje. In končno je dogajanje na nebu prav tako
skrito kot ojačevalne postaje v svojih kleteh. Nihče se ne meni zanj, kot
tudi ne za umiranje lososa. Življenje teče naprej, poletje je, plamenka
cveti, kot bi ne bilo nič; tako je bilo pred resolucijami kot po njih; te pa
se bohotijo kot tiste poletne rože, ki tako močno dehtijo.
Z besedo» resolucije« je ustvarjalec vključil v tekst sfero politike.
Kaj ima z njo opraviti »žilavo Nekaj«, ki nastopa v pesmi? Že v prvih
vrsticah se je pokazalo, da je to »žilavo Nekaj« zgodovinskega značaja,
ne brezčasno kot smrt ali težnost. A z njim imajo opraviti tudi politiki.
Žilavo, ki se širi, prizadeva vse. To ni nikakršna zasebna zadeva. Nepo-
jasnjeno pa ostaja vprašanje, ali si z resolucijami kajpa pridemo na jasno
o njem in ali je sploh potrebno, da se branimo pred njim.
Nepojasnjeno je samo v tem štadiju teksta, nikakor ne dlje. Odprto
je na primer vprašanje o morebitnem koncu pesmi. Njen glavni tok je
razviden: nenehno iskanje in obkrožanje. Kako pa naj se to gibanje
ustavi? Teoretično se zdi, kot da skuša zbirka zmerom novih atributov,
ki oblegajo subjekt pesmi ta »Nekaj«, o katerem je izrečenih že toliko
besed, prignati do tega, da se izkaže, kaj je. Toda na to vprašanje bo
pomagala odgovoriti druga polovica stanja III. Tu je:
1186
. . . uradniki bolehajo,
v koksarnah se vzdiguje v zrak
nekaj žilavega, in tankerji v doku
to že vedo, še preden pride pilot,
šušljanje o profesurah, v tiskarnah
se grozeče dviga zahrbtni svinec,
proti nam gre, proti ostrigam
in žitu in mi spimo
kot talci v gorečih srajcah.*
Tudi tu je tekstura za zdaj povsem zrahljana. Posamezni podatki so
nezadostno povezani med sabo. Pisec se tihotapi naprej v tehnični, v
upravljani svet, v katerem se razprostira ta famozni »nekaj«. Žilavo se
vzdiguje kvišku v koksarnah in onečišćuje zrak. Tankerji v ladjedelnici
že vedo zanj, še preden prvikrat zaplovejo, »preden pride pilot«. Tu znova
nastopa metafora s področja navigacije. Ladja je že v mreži, v mreži
radarskega pajka, preden jo sploh splovijo, to se pravi: že od vsega za-
četka so jo delali glede na tisto mrežo, docela je navezana na ta naš
Nekaj, brez moči, da bi našla svoj kurz mimo te omrežujoče pomoči. Bo-
lehanje uradnikov, prazna gestikulacija in nerazumljiv žargon so odgovor
na resolucije politikov. Toda tudi duh, tako imenovana kultura, ni imun
proti žilavemu, temveč se ukvarja z njim in tako vnaša vanj nekakšno
kompliciranost, ki jo je težko razvozlati. Skrivne pogovore navezuje z
njim. Odtod šušljanje, ki se suče o profesurah. Nekaj zahrbtnega je v tem
polovičnem sporazumu duha s tem Nekaj, ki se ga ne da poimenovati.
Ali bi duh ne bil dolžan, da temu, kar se razprostira v brezimnosti, iztrga
njegovo resnično bistvo, ga izpostavi luči pojasnila, ga razišče in ekspo-
nira, namesto da s slabo vestjo občuje z njim? V tiskarnah prihajajo na
dan sadovi teh sporazumov. Kovina, iz katere so črke, vsebuje zahrbten
strup. V tiskarnah, kjer mezi tisto žilavo Nekaj, postaja svinec strateška
surovina, podložna duhovni, ideološki oborožitvi. Z besedo »oborožiti« se
je tekst povrnil k politiki in utrdil najmanj eno vsebinsko razsežnost
tistega Nekaj, iz katerega izhaja.
Pričujoče je vsepovsod, kjer se oborožujejo. Nobena oborožitev pa ob
danem stanju stvari ni naperjena proti nekakšnemu sovražniku, ki se
ga da opredeliti, marveč proti »nam«, proti vsem.
S tem se je tudi vprašanje, ali ima pesem konec, primaknilo svojemu
odgovoru. Z »mi« v zadnjem delu stavka je dosegel tekst svoj cilj, to
je drug subjekt, ki je prvemu, »nečemu žilavemu«, nasproten. Ta Mi se
postavlja proti razprostirajočemu se Žilavemu kot njegova žrtev ali kot
njegov gospodar in ga s tem potrjuje. Tako formalno trga iščoče, našte-
vajoče gibanje teksta in dosega njegov konec.
* Sesti verz pričujočega fragmenta se v izvirniku glasi: rüstet tückisches
blei auf, kar je nemogoče prevesti dobesedno. Na to je treba opozoriti, ker avtor
v tekstu navedeni verz, zlasti pa pomenske razsežnosti besede aufrüsten (oboro-
žiti), ki nastopa v njem, obširneje razlaga.
1187
Na tem mestu daje osnutek neko specialno razlago, možnost redukcije
na politično tezo. Povzemam: Nekaj, ki nastopa v osnutku, se razprostira,
ne da bi ga bilo mogoče prijeti, je neviden, za navadnega smrtnika nedo-
ločljiv, četudi ga neposredno prizadeva in čeprav vsak dan zoper njega
nekje sestavljajo resolucije. To je opis radioaktivnosti in njenih učinkov
— ali bi to lahko bil. Atomska energija žene tankerje, proizvaja pogonsko
silo, ogroža zrak in vodo, okužuje nebo in morje. Beseda »oborožiti», ki
štrli iz teksta, se zdi, da dokončno potrjuje to razlago.
Le-ta je piscu dobrodošla, ne oporeka ji. Nasprotuje pa temu, da bi
bila to edina mogoča razlaga, ki bi tekst tudi že izčrpala.
Gotovo, radioaktivnost nastopa »proti nam« — toda ne le ona. Ubija
»morski jezik v morju« — toda ne le ona. Tisto Nekaj v pesmi je obsež-
nejše kot vsaka kvalifikacija, vsak določen pomen, ki ga je mogoče
sprejeti. »Nekaj, kar« je ime ali še bolje anonim tistega, kar sploh šele
omogoča posamezne grožnje, ki smo jim izpostavljeni. Grožnje namreč
niso naperjene samo proti nam, temveč tudi proti živalim in rastlinam,
vsemu, kar živi »ostrigam in žitu«. Srečujemo jih med spanjem. Ne da
bi vedeli, smo že ujetniki Žilavega. Njegovi »talci« smo. Ta beseda ozna-
čuje ljudi, ki so še posebno izpostavljeni nevarnosti in katerih možnosti
za svojo obrambo so zlasti omejene. Talce radi puščajo v negotovosti
glede njihovega resničnega položaja: zavežejo jim oči. Nemci so, seveda
popolnoma po svoji krivdi, dandanes pač nekaj takega kot talci svetovne
politike: če sploh kdo, bi bili oni prvi postreljeni.
To, kar nastaja tukaj, je torej nedvomno politična pesem. Toda kaj
smo povedali s tem? Vprašamo se lahko, ali je mogoča pesem, ki bi bila
politična in nič več. Ce bi imela propagandističen namen, bi šla bržkone
pozlu. Verjamem pa, in naš primer, se mi zdi, mi to potrjuje, da politična
pesem zgreši svoj cilj, brž ko ga neposredno oznanja. Politika mora tako
rekoč vdirati skozi reže med besedami, za avtorjevim hrbtom, sama od
sebe. Pričujoči tekst potrjuje to domnevo. Ne poteguje se ne za to ne za
ono frakcijo. Nekaj, o katerem govori, mezi čez strankarske in deželne
meje, tako kot radioaktivni izotopi v zraku.
Bržčas boste imeli pripomniti, gospe in gospodje, da je moje dosedanje
poročilo prej zamolčalo kot pa prikazalo artistične pobude, na katere se
lahko sklicujejo osnutki teksta. Na ledini literarne estetike se, kot je
znano, že stoletja dogaja zmerom isti spopad zmerom novih moštev: forma
proti vsebini, vsebina proti formi. Priznam vam, da me to ne zanima
posebno. Kot se zdi, je partija ta čas spet 1 : O za formo. Estetika, ki je
pri nas danes moda, rada na veliko govori o métieru. Pri nastanku pesmi,
ki Vam jo predstavljam, métier nikakor nima glavne vloge, in sicer iz
čisto preprostega razloga: métier je suponiran. Njegovo premoč je treba
zahtevati še preden zaide prva vrstica na papir. Za primer, da bi vas to
zanimalo, pa bom obravnaval nekatere tehnične detajle. Dolžino verzov,
kadenco in govorni ritem pesmi je mogoče ugotoviti že po prvi vrstici:
»nekaj, kar nima imena, nekaj žilavega«. Tu je mogoče govoriti o nekak-
šnem iščočem parlandu, o sunkoma ustavljaj očem in spet sproščajočem se
1188
ritmu, ki valuje med naponom iščočega in sprostitvijo ob najdenem; ta
sprostitev pa se takoj spet sprevrže v novo iskanje. Besednjak korenini v
analognem naponu, in sicer med enostavnim in specifičnim, docela sploš-
nim in kar najbolj posebnim, elementarnim in tehnološkim; — torej na
eni strani Nekaj, žilavo, nebo, poletje, jadro, zrak, morje; na drugi strani
ojačevalna postaja, radarski pajek, resolucija, sanatorij, koksarna.
Tekst vseskoz uporablja aliteracije in asonance. Nekaj zgledov zanje:
sanatorij, jadro, losos; proti—gre—žito—talci; radarski pajek, resolucije.
Za vokalizacijo: žilav—ojačevalec—napihovati se; plamenka—resolucija
—koksarna; šušljanje—profesura—^tiskarna; oboroževati—zahrbten.** Ta
sredstva imajo dvojen namen. Nasproti iščočemu ritmu učinkujejo kot
stabilizirajoč element. Toliko nadomestujejo manjkajoče rime; poudarjajo
tvorbeni značaj celote, ki se je prej prikazovala sicer kot proces. Drugič
pa imajo te tehnike mimetičen pomen. Tekst ogrinjajo z vozlasto struk-
turo, ki jezikovno ponovi tematično dano mrežo.
Podobno kot s fonetičnimi je tudi z metaforičnimi elementi. Tudi ti
sestavljajo splet, katerega niti prepregajo celoto. Posamezne njegove kite
je mogoče imenovati:
1.	»Nekaj« kot substanca: žilavo, lepljivo, cediti se, mezeti.
2.	Mrežna metafora: mreža, pajek, zapresti, ojačevalna postaja (tele-
fonska mreža).
3.	Navigatorična in morska metafora: pilot, radar, tanker, jadro, dok,
morje, sipine, morski jezik, losos, ostriga.
4.	Metafora za strupeno: svinec, goreča ali heraklejska srajca.
Seveda imamo pred očmi tekst, ki je šele v primitivnem stanju, torej
v obliki, ki pogreša artistične spojenosti. Matematično izraženo naj bi le-ta
med delom rasla, entropija teksta pa pojemala.
Naposled vas opozarjam na tehniko ponavljanja, ki je bila uporab-
ljena v pesmi. Tudi ta krepi vtis gibljive mrežaste strukture. Upam, da
Vas bo to opozorilo zadovoljilo. Samo bolj grobe jezikovne operacije se
d'ajo fiksirati in prikazati enoznačno. Pri uporabi tanjših možnosti je
potrebna nekakšna napol kalkulirana, napol natipkana mikro-poetika, ki
se komaj da prikazati brez apotekarske tehtnice.
Najbolj nebistveno se mi zdi vse, kar zadeva zunanji potek dela.
Med nastankom posameznih stanj preteče navadno več tednov. Nedo-
končani teksti potem obleže, da se tako rekoč posušijo. Predelava traja
največ nekaj ur. Pri tem zelo koristijo razna pomagala in triki. Jaz
prejšnje stanje na primer vselej s strojem prepišem na čisto. Tekst tako
vzbuja videz, kot da bi bil končan in zaokrožen ter teži za nečem, česar
kratkomalo ne more doseči. To mika k ugovoru, k izboljšavi, h korekturi.
**Nemogoče je bilo te glasovne figure ohraniti tudi v prevodu, ne da bi bil
pri tem prizadet smiselno neoporečen prevod vseh naštetih izrazov, zato jih
tu navajam v izvirniku. Za aliteracijo: Sanatorien—segel—salm; gegen—^geht—
gegen—getreide—geisein; radarspinne—resolutionen. Za vokalizacijo: zäh—ver-
stäkerämter—blähn ; plox—resolution—kokerei ; getuschel—Professur—drucke-
rei; rüstet—tückisch.
1189
čist zapis tako rekoč naznanja pomanjkljivost teksta. Spričo na roko
izpisanih dostavkov in sprememb postane stran razpuščena in razmršena,
dokler ni potreben nov prepis. Tretje stanje pričujoče pesmi nosi takšne
sledove. Beseda »ostrige« je prečrtana in nadomeščena z »morskimi zvez-
dami« po eni strani zato, da bi izključevala asociacijo na kak lokal sla-
dokuscev, po drugi strani zaradi vokalizacije. Tam, kjer teče beseda o
tankerjih v doku, je zapisano na robu: »krste, embriji«. Toda nočem vas
dolgočasiti s številnimi posameznimi zgledi.
Rad pa bi še enkrat izkoristil neki primer. Nemara se spominjate
mesta v zasnutku, ki se je zdelo docela ponesrečeno: »nekaj žilavega ...
zaradi česar se senatorji napihujejo kot jadra.« Pogrešena podoba učinkuje
kot čisto preprosta umetniška napaka. Toda poslušajte, kako se je to
mesto izpopolnilo v naslednji varianti:
nekaj, kar nima barve, napihuje
krvava jadra bolnišnic.
Kot torej vidite, je prvotna oblika skrivala v sebi nekakšen namen,
ki še ni dosegel svoje izpolnitve: to bi bila prej abbreviatura kot »napaka«.
Gre za primero, katere srednji člen je izpadel: namreč rjuha, ki se kot
jadro napihuje v vetru. Tudi v novi obliki se verz odpoveduje eksplikaciji
podobe, ker ne prenese nobenega balasta. Zadosti je bilo samo predelati
stavek in dodati adjektiv »krvav«, pa je postalo mesto jasno. Bolnišnica
je zdaj videti kot ladja s krvavimi jadri, ki jo žene žilava sapica: naviga-
cijska metafora.
Ker že govorimo o tehničnih pripomočkih, omenjam še besedno listo,
ki je bila načečkana na spodnjem robu papirja: zastavni listek, diskont,
menjava vrednosti, lombard, investicija, dividenda, obligacija, mlade
akcije, prenosno posojilo, boniteta, agio, arbitraža, transfer, likvidnost.
Ta besedna lista odseva potek nekega tipanja. Termin s finančnega in
bančnega področja, ki ga tu iščemo, brez dvoma spada v učinkovalni doseg
žilavega Nekaj. Iskana beseda mora izpolnjevati več pogojev: število
zlogov, fonetično vrednost, slikovitost, semantično reprezentativnost in
če mogoče večpomenskost, polivalentnost; poslednji pogoj je hkrati tisti,
ki ga je najteže izpolniti. Neka beseda je polivalentna tedaj, kadar z danim
tekstom vzdržuje več kot eno samo razmerje. Samo tedaj lahko izpolni
prazno mesto v njegovi sintaktični mreži. Pomožno sredstvo, kakršno je
besedna lista, dovoljuje eksperimentirati z določenim številom besed, vse
dokler ni najdena prava med njimi. V pričujočem primeru sem se odločil
za izraz »mlade akcije«. Takoj boste videli zakaj.
Zdaj naj vas seznanim s končnim stanjem, ali recimo previdneje: s
pričujočim stanjem pesmi, ki ste o njenem nastajanju že toliko slišali.
Pri tem bom preskočil nekatere vmesne stadije. Zdi se mi, da se dajo
pogrešiti, ker jih je mogoče izvesti iz danih podatkov. Do kraja izčrpati
kak predmet pomeni izčrpati potrpljenje in radovednost tistega, ki se zanj
zanima. Tu je pesem:
1190
nekaj, kar je brez barve, nekaj,
kar ne diši po ničemer, nekaj žilavega
mezi iz ojačevalnih postaj,
ustali se v šivih časa
in čevljev, nekaj zabuhlega
prihaja iz koksarn, kot bleda sapica
napihuje dividende
in krvava jadra bolnišnic,
lepljivo se meša med šušljanje
o profesurah in premijah, teče,
nekaj žilavega, zaradi česar umira losos
v rekah in se cedi, brezbarvno,
in ubija morski jezik na sipinah.
manjšina ima večino,
mrtvi so pi-eglasovani.
v državnih tiskarnah
se grozeče dviga zahrbtni svinec,
ministrstva bolehajo, po plamenki
in onemelih resolucijah diši
avgust, plenum je prazen.
zgoraj na nebo piše
radarski pajek svojo žilavo mrežo.
tankerji v svojih dokih
to že vedo, še preden pride pilot,
in embrio ve to temno
v svoji topli, stresajoči se krsti:
nekaj je v zraku, lepljivo
in žilavo, nekaj, kar je brez barve
(le mlade akcije ga ne čutijo)
proti nam gre, proti morski zvezdi
in žitu. in mi jemo od tega
in zaredimo si nekaj žilavega
in spimo v cvetočem boomu,
v petletnem planu, brez zlih slutenj
speči v goreči srajci
kot talci, zajeti v nekaj žilavega,
brezbarvnega, v zabuhlo žrelo.
Temu tekstu je treba dodati naslov. Ta se mi zdi nepogrešljiv del
pesmi. Nastopa lahko kot imenovalec ali ključ, a tudi kot past ali pečat.
Zelo pogosto se porodi šele, ko je pesem že končana; tako tudi tu. Za-
tegadelj sodi na konec poročila o njenem nastanku. V pričujočem primeru
sem se odločil za naslov, ki učinkuje kot ironičen nagovor. Ce pesem pravi
»proti nam gre«, smo s tem mišljeni vsi. Naslov, s katerim bi hoteli to
naznačiti, bi se moral potemtakem glasiti: »Vsem«. Kak glasen, renčeč in
1191
nejasen naslov, gol, brez večpomenskosti, brez notranje zveze s tekstom!
Zategadelj sem pobral frazo, ki jo je včasih brati na poštnih priporo-
čilnih pošiljkah, na tiskovinah, s katerimi priporočajo prejemniku kako
znamko mila, pot k večnemu življenju ali poslansko mesto. Moj naslov
se glasi:
vsem telefonskim naročnikom.
Pri koncu smo; pesem je, vsaj v očeh pisca, končana. Toda ali je to
pesem? Poročilo o njenem nastanku ne odgovarja na to vprašanje. Geneza
kakega teksta ne daje nobenih kriterijev za njegovo presojo. Prastara
vprašanja ostajajo odprta. Nepojasnjeno ostaja, kaj je sploh pesem, če
pri prikazanem tekstu sploh gre za pesem. To je ime, ki ga ni dal avtor.
Ali naj se le-to sploh podeljuje? Malo mi je mar, kako naj se imenuje
stvaritev, katere nastanek smo analizirali. Imenujte jo pesem ali tekst,
dežnik ali čepica, x ali u. Obljubil sem vam, da ne bom silil v vas s svojim
pojmovanjem bistva pesniške umetnosti. Pri tem bi rad ostal: pri tem,
kar se da povedati. Kar sledi iz tega pa naj bodo to pravilna ali zgrešena,
razrešljiva ali nerazrešljiva vprašanja, resnični ali navidezni odgovori,
utemeljene ali neutemeljene sodbe, to bi rad prepustil vam. Lahko delate
sami svoje sklepe. Ce vam je bilo to poročilo o nastanku neke pesmi všeč
ali pa je vzbudilo vaš odpor, povzročilo vaše strmenje ali vaš porog, tedaj
je opravilo svoje poslanstvo.
Iz: Hans Magnus Enzensberger: Gedichte, Suhrkamp Verlag 1963.
Prevedel Niko Grafenauer
1192
ANDREJ JEMEC: ^^Pejsaž XXVI« (olje-platno) 1964;
Risba (z ogljem) 1964;
»Pejsaž 39« (olje-platno) 1964;
Risba (z ogljem) 1964;
Sartrov Hudič in dobri bog v íilozoi'iji
Ivan Urbančič
Ze naslov tega dramskega dela implicira tisti razkol, ki se potem
vleče skozi vso igro in dobiva na koncu določen odgovor in razrešitev.
Oglejmo si problem in razrešitev.
Da se to Sartrovo delo obravnava kot tezno delo, je znano. Običajno
to ne velja za vrednostno oznako kvalitete dela. Ce se reče, da je tezno,
to ne pomeni vrednostne oznake ne v pozitivnem ne v negativnem smislu,
to je oznaka za takšno dramo, ki z vsem svojim dogajanjem pravzaprav
prezentira sklop določene filozofske misli, je torej prezentacija te misli.
Sklop te filozoske misli, ki jo takšno delo prezentira, je potemtakem tudi
njen posredni izvir. To, kar nam tu pomeni »teza«, ni kaka ločena, par-
cialna misel ali stavek, ki jo npr. kdo postavi za predmet kake diskusije,
niti ne pomeni tistega, kar mislimo, ko rečemo npr. »doktorska teza«.
Pomen tu mišljene teze presega golo razumsko (»abstraktno«) postavljanje
kake ločene »misli«, ki si jo nenadoma kje »izmisli« kak »filozof«. Umet-
niška prezentacija sklopa filozofske misli pa pomeni iz-vajanje tistega,
kar po svoje kaže tak miselni sklop. To pomeni, da so si izviri umetniškega
snovanja in (filozofskega) mišljenja blizu, če ni to celo en sam izvir, in
da je filozofska misel lahko posredni izvir dela samo zato, ker ima sama
izvir, ki ni ločeni subjektivni razum. Zasnove takšnega umetniškega iz-
vajanja so seveda lahko glede marsičesa zelo različne in kažejo v tem
avtorjevo »umetniško moč«. Tezno delo tedaj ne pomeni tudi že dela, v
katerem prevladuje »racionalni« element nad »doživljajskim« ali podob-
nim »racionalno« neulovljivim elementom. Videti je celo, da postane naziv
»iezno« skrajnje problematičen. Zdi se, da je zato brez osnove tudi vpra-
šanje, ali je káko umetniško delo (posebej še delo, ki ga bomo tu obrav-
navali) sámo tezno, ali pa težnost v čem presega. Dvomljivo postane, ali
je katerokoli umetniško delo sploh še mogoče obravnavati kot določeno
razmerje (ravnotežje ali ne-ravnotežje) miselnega in doživljajskega,
»ideje« in lepote, racionalnega in estetskega. Vendar to ni tisto, kar nas
tu zanima, temveč Sartrova drama, ki prezentira in iz-vaja svoj »nepo-
sredni« izvir (Sartrovo filozofsko misel) in s tem predvsem svoj »posre-
dovani« izvir, kjer se dogaja Sartrova misel sama. Da bi se temu približali,
moramo pogledati, kaj se v delu dogaja.
7 Problemi
1193
Prvo dejanje Sartrove drame, če ga gledamo kot celoto, je pravzaprav
en sam upor boga, ki vodi v nesmisel delanja zla zaradi zla samega. Götz
— glavni »junak« dela — zaradi svojega »spora« z bogom ubije brata,
odloči se za pokol tisočev ljudi, odloči se, da bo šel s cipo v materino po-
steljo itd. Zakaj? Zato, da bi iz nekakšnega hudičevega napuha kljuboval
bogu. Zlo, ki ga počenja, nima kakega namena, smotra, cilja; bodisi osebno
egoističnoga ali »preroško-odrešilnega« pomena, kakor zlo, ki ga običajno
delajo ljudje — zlo, ki je za nekaj dobro. Ne, on hoče zlo zaradi zla.
To pa je nesmisel. Drugo dejanje je popoln preobrat. Bilo naj bi tako
rekoč protipol prvemu: podreditev božji volji in delanje dobrega zaradi
dobrega, odpoved slehernemu dejanju, ki bi bilo zlo ali bi kakorkoli
vodilo v zlo. Götz postane nekakšen meniški spokornik, zapusti vojsko,
razdeli zemljo, vsem hoče biti brat in vsi naj bi mu bili bratje, za zgled
poljublja gobavca, ustanovi sončno mesto, v katerem hoče takoj — v
skladu z božjo voljo, ki hoče vedno le dobro uveljaviti vsesplošno bratstvo
in ljubezen. Zakaj vse to? Zato da bi takoj in brez odloga in čakanja
realiziral dobro v podreditvi božji volji, dobro zaradi dobrega. Tako kot
v prvem dejanju upor zoper boga ga tudi podreditev bogu prižene v
nesmisel, zakaj česarkoli se dotakne, karkoli počne in se loti, vse se spre-
meni v zlo. Dobro se mu ne posreči nikjer v ničemer, tu je nesmisel
njegovega hotenja po dobrem, hotenja, ki se sprevrača v zlo.
Zaradi vsega tega ne more ne v svojem prvem ne v drugem odnosu
do boga — kot »zlobnež« in kot »dobrotnik« — realizirati pristnih člo-
veških odnosov. Katarino v prvem in Hildo v drugem in v prvi polovici
tretjega dejanja neznosno in nečloveško muči zaradi svojih razmerij do
boga.
Ta njegova razmerja do boga so pravzaprav razmerja brezmejnega
hudičevskega napuha, ki se hoče meriti z bogom in mu biti enak, enak
v nasprotju in negaciji boga in vsega božjega in enak v izenačenju z
njim. Zato ga v tem brezmejnem napuhu popade bes, kadar vidi, da mu ne
more biti enak. Zaradi tega pusti Sartre v drugem dejanju od časa do
časa izbruhniti nasilnika Götza spod spokorniške kute. Treba je ekspli-
cirati filozofski pomen tega napuha.
V tretjem dejanju prižene Götza njegova podreditev bogu in Dobremu
do skrajnega nesmisla asketskega samouničenja. V svetu ni mogel realizi-
rati Dobrega, zato se svetu umakne v samoto in askezo ter tako rekoč
odmre za ta svet. To naj bi bil tudi skrajni nesmisel podreditve božji volji.
Skozi vse te svoje odnose in dejanja Götz končno pride do spoznanja,
da boga sploh ni. Sprevidi, da je kot človek v praznini niča sam nič in
da lahko postane nekaj le po tem. kar stori sam iz sebe. Za vse je odgo-
voren le sebi in vedno le postavljen nase. Za vse, kar je in stori, se vedno
sam svobodno odloča, zakaj nikjer ni ničesar, kar bi merilo in tehtalo
človekova dejanja, razen živega človeka samega.
Šele to spoznanje ga vme sebi in s tem vsem ljudem, zakaj sam zase
ne more biti. Prvo njegovo človeško dejanje je uboj, ko zakolje bivšega
duhovnika, ki je licemerski predstavnik boga na zemlji (simbol cerkve
v drami). Potrebno si je zapomniti besede, ki jih pri tem izreče: »Ce že
1194
mora eden od naju umreti, umri ti.« Njegovo drugo dejanje je spet uboj,
ko zakolje neposlušnega generala. Sicer hoče biti Götz navaden vojak v
vojski in noče sprejeti poveljstva vojske. To stori šele na »prerokov«
(Nasty) ukaz. Globlji pomen tega bomo videli kasneje.
Glavno misel drame izreče junak sam: »Ce je bog, potem ni človeka,
če je človek, pa ni boga.« Tako upor zoper boga kakor podreditev božji
volji — oboje je priznavanje boga in s tem izničenje človeka. Sele spo-
znanje, da N1 boga, omogoči človeku postati in biti človek. In biti človek
pomeni biti sam, sam nase usmerjen, sam v sebi utemeljen in sam sebi
odgovoren — torej svoboden — brez česarkoli NAD seboj; pomeni ne
priznavati ne Dobrega ne Zla kot kake že vnaprej dane in določene enti-
tete; pomeni končno ne biti že vnaprej v nečem po nečem določen, temveč
sebe v vsem vedno šele izbirati.
Sartre sprejme, kakor pač sprejme, Nietzschejevo misel »bog je
mrtev« in razrešitev, odgovor na problem mrtvega boga, ki ga daje v tej
drami, je Sartrova varianta Nietzsche j evega »onkraj dobrega in zla«,
onkraj boga in hudiča. Filozofsko pravi Sartre zato: eksistenca je pred
esenco. Ce misli z eksistenco bit človeka in z esenco bistvo človeka, pomeni
to: svoje bistvo (esenco) eksistenten človek vedno šele prosto izbira, ker
ni nikjer v ničemer vnaprej dana. In tu smo v jedru Sartrove filozofske
misli, kot nam jo prezentira tudi drama, katero obravnavamo. Kaj taka
opredelitev človeka kot svobodne eksistence v Sartrovem filozofskem
smislu pomeni; torej kaj pomeni tisto bistvo človeka, kakor se nam kaže
iz sklepa drame »Hudič in dobri bog«, moramo šele poiskati. To pa se
pravi prodreti v bistvo Sartrove filozofske misli.
Na prvi pogled se zdi rešitev, ki jo daje drama, sprejemljiva, prava
rešitev, zakaj kaj je bolj sprejemljivo kot to, da bi človek zares bil človek,
on sam, brez česa njemu nadrejenega, že vnaprej postavljenega in njega
samega določujočega, da bi človek v vsem svobodno odločal in izbiral sam
sebe. Toda Sartrov odgovor v tej drami se pri podrobnejšem pregledu
izkaže kot dvomljiv. Predvsem: ali je Sartrov »pravi« človek, torej tisti,
ki bi naj bil onkraj boga in hudiča, tisti, ki se kaže na koncu te drame,
zares tisto, kot kar se nam kaže in kar Sartre hoče, da bi bil? Ali je Sartru
uspelo prodreti v to dimenzijo »pravega« (tj. neodvisnega, svobodnega)
človeka onkraj Dobrega in Zla? Videli smo: v prvem dejanju uporniški
odnos do boga: Götz PRIZNAVA boga, pa se mu v svojem napuhu zoper-
stavlja, in to ga prižene v nesmisel. V drugem dejanju podrejajoči se odnos
do boga: Götz PRIZNA boga in svojo voljo podredi božji volji, hoče se
izenačiti z bogom, pa tega ne more doseči in je to hotenje nesmiselno.
V di-ugi polovici tretjega dejanja spozna, da NI boga, zanika boga in se
hoče s tem postaviti sam nase, na svoje noge. Tu gre torej za zanikujoči
odnos do boga. Neizogibno pa je, da je zanikujoči odnos do boga v bistvu
le deficientni modus enega odnosa do boga, tako da Sartrov »novi« človek
spet ni prost boga, spet ni sam v sebi in po sebi, temveč v deficientnem,
zanikajočem modusu odnosa do boga. Nikakor se torej ni sprostil od boga,
nikakor ni onstran tako pojmovanega boga, temveč ostaja kljub vsemu
naporu še \'edno v neki odnosnosti z njim. Götz zaradi svojega zanikanja
7-	1195
boga in V tem odnosu kot »novi« človek začenja svoje delovanje z ubojem,
in vse, kar bo odslej počel, bo počel v luči in mediju tega in takšnega
odnosa do boga, ki smo ga imenovali deficientni modus odnosa do boga.
Spomnimo se le Götzovih besed ob njegovem prvem »človeškem«
dejanju — uboju — ki smo jih omenili prej. Samo iz medija in prostora
pravkar opisanega zanikujočega odnosa do boga je mogoče izreči te besede
in storiti tako dejanje. Iz tega pa je že mogoče zaslutiti, da Sartrov »novi«
človek ostaja na neki način ujet v tistem, iz česar je hotel stopiti, ostaja
jetnik samega sebe in svoje »prostosti«. Zaslutiti pa je mogoče iz tega
tudi notranjo nezadostnost Sartrove filozofske misli.
Zakaj pa se Sartre tako krčevito skuša otresti boga in zakaj mu to
nikakor ne uspe? Kaj Sartre navsezadnje misli z besedo bog? Odgovor na
to vprašanje nas mora približati ujetosti Sartrovega »novega« človeka,
oziroma filozofski nezadostnosti Sartrove osnovne filozofske misli. Te ne-
zadostnosti pa nikakor ne mislimo prikazovati zgolj kot Sartrovo inte-
lektualno-filozofsko nemoč, temveč jo razumemo veliko bolj usodno.
Ce se držimo samo obravnavane drame, tedaj lahko ugotovimo, da
gre tu za staro teistično-ateistično pojmovanje boga. To pojmovanje boga
se bo izkazalo v bistvu enako filozofskemu. Teistično-ateistično pišem
skupaj zato, ker oboje spada skupaj in sta teistično in ateistično samo
dva modusa istega. Ne da bi se spuščali v podrobnosti, lahko rečemo,
da je za to pojmovanje boga značilna dvojnost boga in človeka, oziroma
boga in sveta, zakaj bog je transmundano bitje, ki urejuje svet in je samo-
zavestno, absolutno, najumnejše bitje in gibalec (vzrok) vsemu — summa
intelligentia. Ta dvojnost boga in človeka oziroma boga in sveta velja
tudi za krščansko dogmatiko. Bog kot transmundano bitje je mišljen
seveda kot tisto, kar je nad človekom in čemur je človek podrejen vedno
in v vsem. Problem človekove svobodne volje in odgovornosti za svoja
dejanja ob absolutnosti božje volje in vednosti, ki so ga obravnavali
misleci kot npr. Avguštin in Boetius, ni bil nikoli zadovoljivo rešen. Za
nas je sedaj pomembno to, da bog ni mišljen kot kaj človeškega, svetnega.
Bog je človekova usoda, mera, vodilo in dom. V tem odnosu je našel
človek prav v svoji izročenosti drugemu, prav v svoji postavljenosti na
drugem nekakšno zavetje in možnost samega sebe. Kaj se je zgodilo v
bistvu bistvenega, da je to danes pri Sartru ravno narobe? Pomen tega
boga kot transmundanega nadčloveška umnega gibalca vsega, kar je —
ne glede na to, kako že filozofsko podrobneje razlagamo ta in tak odnos
med bogom in svetom, bodisi kot togo statičnost ali kot dialektično sple-
tenost — je v tem, da je bistvo (essentia) vsega, kar je, že vnaprej dolo-
čeno po tej najvišji inteligenci. Ta absolutna umnost je torej na neki
način tudi že bistvo vsega bivajočega. Ker smo rekli, da gre za vse, kar
je, pomeni to, da gre tudi in predvsem za človeka, ki je vedno sovključen
v takšna metafizična vprašanja. V vsem tem pa je utemeljen znani tradi-
cionalno-metafizični stavek, da je esenca pred eksistenco. Videli bomo,
da ima ta razlika med esenco in eksistenco, kakor tudi prednost esence
pred eksistenco svoje korenine že v antični filozofski misli in je tako
rekoč rdeča nit vse evropske zgodovine.
1196
Ce pa je esenca pred eksistenco in če velja to tudi za človeka, tedaj
je človek v vsem, kar je in počne, že vnaprej določen. Človeku je vzeta
svoboda, zato človeka po Sartru in njegovem pojmovanju svobode ni in
ne more biti. Zato Sartre po svojem junaku Götzu lahko reče: če je bog,
potem človeka ni. To sedaj pomeni: če je esenca (kot vnaprej določeno
bistvo vsega, kar je — torej tudi človeka) pred eksistenco, kar velja za
vso esencialno filozofijo, potem ni mogoča nobena svoboda več. Ker pa je
človek svoboda, kot pravi Sartre, bi torej ne bil mogoč — človeka ni,
če ni svobode kot možnosti izbiranja samega sebe in odločanja za svojo
takšnost ali drugačnost, torej za svoje v lastni dejavnosti nastajajoče
bistvo.
Naj nas ne zavede misel, da so vsa ta razglabljanja o bogu kot bistvu
vsega, kar je, samo »stare metafizično idealistične in teološke zablode«,
ki da za tako imenovani materializem ne veljajo.
Materializem se je običajno razglašal kot edini zakoniti nosilec ateizma.
Omenili pa smo, da sta tako ateistično kakor teistično, kateremu edinemu
na videz pripadajo »idealistične zablode«, zgolj različna modusa istega.
In res, tudi iz tako imenovane materialistične filozofske misli (npr. fran-
coski materialisti 18. stoletja, pa tudi zelo dosti tako imenovanih mate-
rialistov v našem času) sledijo popolnoma enake konsekvence, zakaj v
filozofski izpeljavi njihove misli do konca je človek v bistvu nesvoboden,
po svojem bistvu že vnaprej določen. Tu je potem vseeno, ali se to kaže
kot določene generične biološke, psihološke, sociološke ali podobne deter-
minacije, ali pa kot fatalna nujnost materialno-kavzalnega neksusa, ki
se vleče nepretrgoma od atoma do duha. Ta istost pa se ne kaže le v
konsekvencah vprašanj o človeku, temveč je pričujoča v celoti že v osnov-
nih principih oziroma počelih. Ce kot tak princip ali počelo postavimo
materijo (jasno je, da smo tu na področju filozofije, ne znanosti), tedaj
ima ta princip v celoti isto funkcijo kot npr. duh (summa intelligentia)
oziroma esenca »blodnih idealistov«. To je navsezadnje vsebina tega, kar
nam pomeni izraz: teistično in ateistično ali idealistično in materialistično
sta modusa istega; priznavanje in zanikanje boga sta modusa enega odnosa
do boga. To je bilo Sartru v nekem pogledu tudi znano. V svoji razpravi
»Materilizem in revolucija« iz leta 1949 pravi v svoji diskusiji z Navillom,
Garaudyem in gospo Angrand, ki zanikajo boga in obenem trdijo, da niso
metafiziki, tole: »Navillov ateizem in ateizem gospe Angrand je jasno
in apriorno stališče do nekega problema, ki naše izkušnje neskončno
presega. To stališče (ateizma, op. U. I.) je tudi moje, vendar ne mislim,
da sem zato, ker zanikam eksistenco boga, manj metafizik, kot je bil
Leibniz, ki jo je priznaval.« Morda bo nenavadno in odbijajoče, da tu
enačimo nekaj, kar so mnogi navajeni gledati kot absolutno in nezdružljivo
nasprotje. Nenavadnost prihaja pač le od dolge navajenosti. Poleg tega
je treba upoštevati, da le ne gre za preprosto enačenje, če govorimo o dveh
modusih istega.
Problem, ki ga tukaj obravnavamo, pa nam ne dopušča globlje pose-
gati v to filozofsko problematiko. Za naš namen moramo sprevideti to,
da je ves ta sklop, ki smo ga obravnavali doslej, strnjen v kratki formuli:
1197
esenca je pred eksistenco, ki jo ima Sartre upravičeno za osnovni stavek
vse metafizike. V prostoru te formule, ki smo ga skušali tu orisati, se
dogajata tudi prvo in drugo dejanje Sartrove drame »Hudič in dobri bog«.
Zoper celotni sklop te metafizične misli in še bolj zoper celotni sklop
tistega, kar ta misel usodnega razkriva in kaže, se bojuje Sartre v tem
delu. To je tisto, kar skuša premagati. Ta zmaga pa je tako v drami kakor
v Sartrovi filozofski misli v principu enaka: je preobrat, ki pa je, kot
smo videli in kot se bo še pokazalo, preobrat v istem. V drami: iz takega
ali drugačnega priznavanja boga se Götz obrne v nepriznavanje, zanikanje
boga. Bog in Götz ostaneta, odnos med njima pa se obrne iz JE v NI.
Brez tega odnosa do boga ni spremenjenega Götza, ni »novega« človeka.
In v filozofiji: stavek »esenca je pred eksistenco« Sartre obrne v stavek
eksistenca je pred esenco. Eksistenca in esenca (in razcep med njima) sta
ostali, menjal se je odnos med njima. Dramski in filozofski obrat sta v
bistvu ista, Sartre je v drami zvest svoji filozofiji. Usodnost tega obrata
je to, da se je človeku tisto, v čemer se je čutil prej doma, tisto, po čemer
je sam bil, kar je bil, in kar ga je neskončno presegalo in omogočalo
hkrati, pokazalo kot neresnično, kot brezdomje, kot izmaknjenost človeka
iz samega sebe. To pa že vsebuje »edino« rešitev za človeka, ki je v tem,
da je človek sam, sam sebi odgovoren in zato svoboden, ter se v vsem
šele izbira v to, kar je in bo, in tako sam s svojo svobodo kuje svoje bistvo,
kar pomeni tudi bistvo vsega, kar za človeka je (in to je vse, zakaj ni česa,
kar bi bilo zunaj odnosa do človeka tudi še kaj), in je odgovoren za to le
sebi. Zakaj ničesar ni, kar bi ga vnaprej ali kakorkoli določalo. Zato pravi
Sartre: če je človek, ni boga. Nenavadno: vedno je tu ob tem JE človek
še NI boga, vedno ko naj se odloči, opredeli, karkoli stori iz tega svojega
JE, mu stopi naprej ta NI boga in ga — določi. Človek v svobodi svojega
JE je nenadoma spet določen po onem NI boga. Nenavadno: Götz si pravi:
(NI boga), zato te ubijem, ker hočem živeti jaz; to je njegovo prvo »meta-
fizike sproščeno« dejanje. Čudno: tudi pri obrnjenem metafizičnem stavku
je tu še vedno na eni strani eksistenca, na drugi esenca. In naj se Sartre
še tako upira: ne določa le eksistenca esence, temveč — kot bomo videli —
neogibno tudi esenca eksistenco. Zato pa je »novi« človek v bistvu še
vedno isti »stari« človek.
Kaj sedaj vse to pomeni? Ko smo obravnavali Sartrovo pojmovanje
boga, smo omenili, da gre za teistično-ateistični pojem boga, za katerega
je značilna dvojnost transmundanega boga in človeka oziroma sveta. To
dvojnost in razkol smo spet zagledali na filozofskem miselnem nivoju
v tradicionalnem metafizičnem stavku »esenca je pred eksistenco^<. Ce
pomeni eksistenca bit in esenca bistvo, tedaj predstavlja ta stavek dvojnost
in razcep biti in bistva. Dalje smo videli, da je ta vnaprejšnja esenca
oziroma bistvo dejansko summa intelligentia, absolutna umnost, medtem
ko je bit oziroma eksistenca ekstenzionalno pojmovani svet s človekom
vred. Bit kot esse existentiae so tedaj vse stvari (in ljudje), ki so prin-
cipalno stvari stvarstva (emanacija) le-one esse essentiae kot summae
intelligentiae. Vse, kar je, se torej v sebi cepi in razločuje v tisto, kar JE,
in tisto, po čemer je. V tem smislu je razklan tudi človek v svojem bistvu.
1198
Za to, kar je, se ima zahvaliti tistemu, po čemer je, ki je njegova esenca
kot absolutna umnost. To ga že vnaprej določa in v vsem definira, zato se
ne določa sam. Je le ubogo bitje v njega presega jočem, vsekakor nad-
človeškem ustroju neba in pekla. In tisto meseno in zemeljsko se pokaže
kot hudičevo in tisto umno kot božje. Človek je v bistvu umno živo bitje
— animal rationale.
To je tedaj filozofsko zapopadeno bistvo človeka v sklopu, ki ga
sežema omenjena formula o prednosti esence pred eksistenco in ki ga
kažeta prvo in drugo dejanje Sartrove drame. Zelo bi se motili, če bi
menili, da je to le nekakšna »-teoretično-spekulativna-« opredelitev človeka,
zaradi katere pač ni treba, da bi se kdo razburjal. Ceš, navsezadnje bi
si lahko kdo vtepel v glavo, da je človek v bistvu kaj drugega, bi to raz-
bobnal, nato pa bi se mi vsi prepirali o tem. Ce gledamo na vse to tako,
bi se seveda prepirali popolnoma po nepotrebnem, zakaj človek — tako
bi se utegnilo zdeti — pač je, kar je, ne glede na to, kaj bi si utegnil kak
prenapetež o njem misliti. Dokler gledamo na filozofijo in metafiziko
tako, smo še popolnoma zunaj usodnostne zgodovinske dimenzije, v kateri
se dogaja metafizika. Vendar filozofija in metafizika nista polje takšnih
poljubnih in »plodnih« špekulacij. 2e zdavnaj bi bili propadli, ko bi bili
sam.o to. V resnici pa so propadle vse napovedi, ki so jima prerokovale
tako prozaičen konec.
V opredelitvi človeka kot animal rationale ali pa v stavku o odnosu
med esenco in eksistenco moramo, nasprotno, videti tisto, kar se v njem
kaže, namreč usodo zgodovinskega človeka in sveta. To seveda spet ne po
taki preprosti teoriji odraza, po kateri bi bila metafizika le nekakšen
»ideološki odraz« nekega zgodovinskega družbenega dogajanja oziroma
nekakšnih družbeno-dinamičnih makrosituacij. Se manj pa v tem smislu,
da bi bila metafizična razmišljanja kakorkoli vzrok ali vzmet temu zgo-
dovinskemu družbenemu dogajanju. Metafizika je to dogajanje samo in
sicer prav v tistem pomenu, kolikor zajema opredelitev bistva človeka
samega kot fizično-nadfizičnega bitja, bistvo človeka kot animalnega um-
nega bitja. Je torej dogajanje kot dogajanje tega fizično-nadfizičnega
bistva človeka samega. Kaj to pomeni, bomo videli kasneje.
Poglejmo nekoliko bolj od blizu kot doslej, kaj pomeni Sartrov pre-
obrat tega osnovnega metafizičnega sklopa, ki ga je — kot smo omenili —
napravil v principu enako v svoji drami kakor v svoji filozofski misli.
Kaj pomeni tak obrat osnovnega metafizičnega stavka? Sele iz tega
orgovora se nam bo na poseben način odprl konec drame, ki jo tu ob-
ravnavamo.
Videli smo. da je osnovna struktura tistega, kar stavek »esenca je
pred eksistenco« imenuje, neka dvojnost, razdvojenost biti in bistva.
V obrnjenem Sartrovem stavku: »eksistenca je pred esenco« ostaja ta
dvojnost nedotaknjena. Kljub temu se je nekaj spremenilo. Tega pa sedaj
ne smemo misliti le kot preprosto prestavitev obeh temeljnih besed v tem
stavku, temveč se moramo poskusiti prebiti k spremenjeni strukturi
celotnega metafizičnega sklopa, ki smo ga orisali prej, ko smo obravnavali
še nepreobrnjeno formulo, ki zbira v sebi ves ta sklop. Navsezadnje bi
1199
se utegnil kdo vprašati, čemu takšno grozno ovinkarjenje čez neprehodne
močvare in goščave metafizičnih »špekulacij«, ki nas končno dandanes
hudo malo brigajo. Res, čemu le, če ne zaradi tega, ker se nam iz teh
»praznih špekulacij« odpira in razkriva zgodovinsko-usodna bit nas samih
in sveta, ki smo v njem.
V prostoru obrnjenega stavka »eksistenca je pred esenco« je Sartru
mogoče postaviti drugo stran teze iz obravnavane drame: »če je človek,
ni boga«. To tedaj Sartru pomeni, da je človek utemeljen sam v sebi, sam
sebi odgovoren za vse, edini sodnik vseh svojih dejanj, da svoboden
izbira, kaj bo postal, in tako šele v teh odločitvah, ki jih sam izbira izmed
mnogo mogočih, pwstaja vedno to, kar sam hoče. Prav zato je tudi samó
sam sebi za vse odgovoren, zakaj ničesar ni v njem in okrog njega, kar ne
bi bil na neki način sam hotel. Druge ljudi potrebuje zato, da bi z njimi
sam mogel biti. Ta človek se zaveda, da je zunaj njega le to, kar on sam
iz sebe svobodno stori in za kar se odloči. Človek je svoboda. Toda tu je
ravno problem, zakaj to, kar človek stori, je storjeno, in tega ni mogoče
več spremeniti v nestorjeno. Kot takšno se obrača zoper njega, je »anti-
praksa« in osnova vsaki alienaciji. Ta že v svobodnem aktu eksistence
realizirana esenca je tu in ga neizogibno opredeljuje. Lahko v nji izbira,
lahko si jo sicer podreja — izmakniti se ji ne more. Tega odnosa v svojem
načinu seveda Sartre ne obravnava tako preprosto. Pojmuje ga kot celoten
kompleks človekove prakse in mu posveča največjo pozornost predvsem
v svojih kasnejših filozofskih delih. Ta splet svobode in nesvobode lahko
tu le omenimo. Sartre pravi, da je človek obsojen na svobodo; mora se
odločati, zakaj v to ga sili lastna nuja, vendar ima pri tem svobodno
izbiro. Ali ni takšna »obsojenost na svobodo« nekje blizu opredljenosti
ix> storjenem?
Toda tisto apriorno dejanje, tako rekoč dejanje dejanj, mora vendar
neizogibno biti premaganje tistega, kar Sartre imenuje metafizika. V
drami se to kaže kot spoznanje, da ni boga; filozofsko, da je eksistenca
pred esenco, kar pomeni, da je človek svoboden — človek je svoboda,
lastni projekt. Dejanje dejanj bi bilo tedaj preskok v prostor onkraj
Dobrega in Zla. onkraj boga in hudiča. Sele to dejanje, šele ta preskok
naj bi dajal možnost svobodnemu, samó v sebi utemeljenemu »novemu«
človeku. Ta preskok pa se je v resnici izkazal le kot preobrat, le kot
premik v okviru dveh modusov istega. Kot osnova značilnosti tega istega
se je pokazala dvojnost in razcep v osnovi. Preskok, ki bi ne skočil le
onkraj hudiča in boga, onkraj Dobrega in Zla, temveč predvsem onkraj
eksistence in esence same, bi morda dosegel tisto bistveno dimenzijo
človeka, torej človekov pravi dom. Preobrat, o katerem govorimo, tega
ni dosegel, ker se je zgodil znotraj vsaksebnosti eksistence in esence.
Dosegel pa je nekaj drugega, grozljivejšega, kot je tisto, od česar se je
obrnil, v lepem videzu bolj grozečega, kot je grozeča atomska goba. Stari
metafizični razcep biti in bistva, o katerem smo govorili, ni pomenil seveda
nič »dobrega«, saj je človeka trgal samemu sebi. Kljub vsemu pa je bil
v tem očitnejši, odprtejši, znosnejši. Dvojnost in razcep, ki ga naziramo
v tem preobratu, se vse bolj pogreza v lastno noč in skriva svoja brezna
1200
v izmaknjenost in prikritost lepo izglajenega videza. Tej njegovi izmak-
njenosti in prikritosti današnja misel še ne more (morda že ne more več)
do dna.
O čem govorim? O človeku, utemeljenem samó v sebi samem in od-
govornem samo sebi samemu; o človeku z mrtvim »bogom«. (Opozarjam:
bog je v narekovajih.) Mar je to res takšna grozota? Mar ni to tisto, kar
hočemo, kar nam je bolj potrebno kot karkoli drugega? In kje naj bi bil
tu še kakšen razcep, če je le človek sam, svoboden itd.? Morda je razcep
med človekovimi odločitvami in tistim že odločenim, človeka opredelju-
jočim? Da bi odgovorili na to, se moramo neizogibno odpraviti v meta-
fiziko.
Izhodišče nam bodi Sartrov stavek »eksistenca je pred esenco«. Eksi-
stenca je tu mišljena iz esse existentiae. Ta pomeni nekaj, kar zares je,
nasproti prividu ali zgolj možnosti, potencialnosti (potentialitas). Eksi-
stenca pomeni tedaj tisto, kar je realno, aktualno bivajoče. Kant jo opre-
deljuje kot objektiviteto izkušnje, Hegel pa kot idejo absolutne subjekti-
vitete, ki sama sebe ve. Razlikovanje med eksistenco kot aktualnostjo
nasproti potencialnosti kot goli možnosti nahajamo že v antični Grčiji
pri Platonu in Aristotelu. Aristotelu je próte hyle (snov, materija) čista
možnost, potencialiteta, medtem ko je enérgeia aktualiteta, tisto, kar
zares je. To, kar na ta način je, so vse stvari kot enotnost hyle in morphé,
materije in forme, zakaj sleherna stvar je s-tvar, nekako oblikovana
tvar (materija). Stvari kot oblikovano materijo imenuje Aristoteles prva
substanca. Prva substanca, torej obdajajoče nas stvari, so tedaj bivajoče,
kar zares je, kar človek najprej spozna. Prav zato govori Aristoteles o
prvi substanci. Videli pa smo: stvari so le kot oblikovana tvar, materija.
Sama materija se brez oblike ne more pokazati kot kaka stvar. Zaradi tega
je forma (eidos, morphé) tisti princip, ki aktualizira čisto potencialnost
(materijo). Aktualizacija materije, ki je vse dogajanje in gibanje, pa se
dogaja kot prehajanje potencialnosti (hyle) v aktualiteto (energeia) in kot
razvoj od nižjih k višjim formam; pri tem so nižje spet materija višjih
form. Razvoj od nižjih form k višjim je mogoč le po najvišji, čisti formi, ki
ne potrebuje nobene materije več. Cista forma ni kaka poljubna Aristote-
lova domislica, temveč je neizogibna za razvoj od nižjih k višjim formam,
kakor tudi za aktualizacijo čiste potencialnosti materije v stvareh. Ta čista
forma pomeni Aristotelu šele pravo bit stvari kot prvih substanc, zakaj
vse stvari so se dejansko aktualizirale šele po tej čisti formi. Ta je tisto
splošno, kar biva samo v posebnem in se v njem ostvarja, to samoostvar-
janje biti pa imenuje Aristoteles entelehija. Imenuje jo tudi druga sub-
stanca, ker jo človek spozna šele po stvareh in v stvareh. Toda ta za
človeka druga substanca (po redu spoznavanja) je po »naravi stvari« prva,
saj ona omogoča in je bit vseh stvari in gibalo vsega, medtem ko je
tista za človeka prva substanca po naravi stvari druga. Tako je torej
vse, kar je, omogočeno po tej za človeka drugi, po naravi stvari pa prvi
substanci. Po Aristotelu so samo zanjo primerne tiste oznake, po katerih
opredeljuje Platon ideje: je večna, nespremenljiva, negibljiva (zakaj ona
vse giblje), sama zase, netelesna, skratka popolna bit, čista aktualiteta,
1201
v kateri je možnost že dejanskost — božanstvo. Substanca je tako subjekt,
oboje je tisto, kar je spodaj in kar nosi vse drugo, je torej podstat vsemu
(sub-stanca, sub-jekt). To substanco oziroma subjekt kot po naravi stvari
tisto prvo pa imenuje Aristoteles tudi nus poietikós, aktivni um (Spis »O
duši«). Kar velja za vse stvari, velja v metafiziki enako tudi za človeka, ki
je tudi enotnost materije in forme. Materija so mu tisto vegetativno in
živalsko, forma pa duša. Duša sama je sestavljena po istem principu. Se-
stavljata jo aktivni in p>asivni um nus pthetikós. Ta aktivni um pa je
prav tisti, po katerem so vse stvari to, kar so, zakaj on je »na neki
način forma«, je torej čista forma. Aristoteles ga imenuje tudi theos —
bog. Tudi tako mišljeni aktivni um ni kaka poljubna »idealistična«
domislica, ki bi jo bil Aristoteles prinesel s seboj iz »idealistične«
Platonove šole, temveč neizogibno spada k Aristotelovi misli. Ta aktivni
um človeške duše je tisto večno, nesmrtno, nespremenljivo, netelesno,
nadčloveško v človeku in njega samega omogočujoče, medtem ko člo-
vekov trpni um odmre s človekom vred. Ta aktivni um, čista forma,
čista aktualiteta itd. je tisto, kar se kasneje kaže kot summa intelligentia
oziroma esse essentiae. Aktivni um kot čista forma pri Aristotelu je tisto
>^po naravi stvari prvo'", in v sholastiki ter kasneje je esenca pred eksi-
stenco. Oboje je isto. V človeku je tedaj združeno tisto animalno in tisto
v tem pomenu umno — človek je animal rationale.
Dani obris Aristotelove ontologije kot jedra metafizike kaže, da je
razkol v opredelitvi bistva človeka, ves ta razkol med eksistenco in esenco,
pravzaprav utemeljen v načinu, kako je bilo razloženo vse. kar je, torej
bivajoče kot táko. Iz načina te razlage bivajočega kot takega, ki se ime-
nuje ontologija (рк) grški besedi on = bivajoče) tedaj vedno in vsakokrat
znova »sledi« in prihaja le-ona dvojnost opredelitve bistva človeka kot
animal rationale. Iz načina razlage bivajočega kot takega vedno in vsa-
kokrat znova prihaja tudi razdvajanje v biti na možno in realno (aktual-
no), na esenco in eksistenco (esse essentiae in esse existentiae). Essentia
je namreč pojmovana kot vse omogočujoča možnost vsega, kar je. Ce je
ta odnos med eksistenco in esenco dialektična povezanost, kot pri Heglu,
tedaj misel še ni segla onkraj tega razcepa, temveč ga je le na neki način
razložila.
Arsitotelova razlaga bivajočega kot takega — torej ontologija — je
bila tu zbrana le kot zgled, iz katerega naj bi se pokazalo, kako iz neke
razlage bivajočega kot takega »sledi« le-oni razcep in dvojnost, ki je
vedno navzoča v vsej evropski zgodovini. Ne trdimo, da so vse ontologije
v zgodovini od Aristotela do danes enake, pač pa menimo, da vsaka onto-
logija kot taka, kar pomeni sleherni način razlage bivajočega kot takega.
neizogibno vsebuje to dvojnost in razcep. Vsaka ontologija zato ni nič
drugega kot neka »razlaga« odnosa med esenco in eksistenco. Pri tem je
vseeno, ali takšna razlaga sebe imenuje ali ne imenuje ontologija, ali celo
nastopa proti »ontologiji«. Ne moremo pa se tu spuščati v vprašanje, iz
kakšne usode biti se dogaja ta razcep v biti med esse essentiae in esse
existentiae. Prav tako se ne moremo ob razmišljanju o Sartrovi drami
spuščati v vprašanje pomena tako označene »biti«. Za naš namen v tem
1202
članku naj zadošča opozorilo, ki smo ga dobili iz tega ekskurza v antično
filozofijo: ontologija kot jedro metafizike vedno na neki način razloži
vse, kar je, tudi človeka. V načinu te razlage pa je vsakokrat zapopaden
razcep v biti, ki se kaže kot razlika in odnos med esenco in eksistenco,
ter v sklopu tega odnosa dvojnost bistva človeka kot animal-rationale.
V tem pomenu je razcep med esenco in eksistenco usoden za vso zahodno-
evropsko zgodovino in ji stoji v jedru. Naj tu ponovno opozorim na to,
kar sem omenil že prej: metafiziko je treba razumeti kot dogajanje tega
fizično-nadfizičnega bistva človeka samega.
Ta osnovna metafizična struktura, ki smo jo našli pri Aristotelu,
se kasneje ohranja v vseh svojih spremembah. Nemogoče nam je tu sle-
diti vsem tem spremembam.
Za nadaljevanje tega razmišljanja je pomemben pridobljeni pojem
existentia in še bolj pojem substance oziroma subjekta. Ne da bi sledili
vsem spremembam, ki jih je ta pojem — temeljno nespremenjen —
pretrpel v času od Aristotela do danes, lahko ugotovimo, da je v novoveški
filozofiji od Descartesa dalje subjekt postal tako rekoč Arhimedova točka
filozofije — primum philosophicum. Naj so ga razlagali kakorkoli že,
vedno je ostal tisto osnovno, na čemer je imelo oporo vse drugo. Naj govori
filozofija o čemerkoli že, vedno govori na neki način o človeku ali nje-
govem bistvu. Razkrivajoč bistvo vsega, kar je, razkriva tudi bistvo
človeka. Dokler je filozofija filozofija, se temu ne more izmakniti. Zares
so velike filozofije v stoletjih po Descartesu eksplikacije struktur subjekti-
vitete subjekta. Subjektiviteta subjekta je bit (oziroma substanca, kar je
tu isto) vsega, kar je. Esplikacija struktur subjektivitete subjekta velja
v novoveški filozofiji kot razlaga vsega, kar je, torej biti bivajočega, ki
je pojmovano kot existentia. Kot smo videli, je bila dana osnova za to
že v antični filozofiji. Existentia kot actualitas nasproti possibilitas je
v novoveški filozofiji potemtakem utemeljena v subjektiviteti subjekta.
Subjektiviteta subjekta (npr. pri Kantu transcendentalni apriorni čisti
subjekt kot transcendentalna apriorna sinteza za vse predmete možne
iskušnje, torej objektivitete; pri Heglu dialektično samorazvijajoči se
subjekt kot absolutni duh; pri Schopenhauer ju volja; pri Nietzscheju
volja do moči itd.) je essentia te existentiae. Dvojnost in razcep med
esenco in eksistenco je torej znotraj tako ekspliciranega subjekta.
Kako je sedaj pri Sartru? Rekli smo, da je subjekt postal tisto
osnovno, na čemer ima oporo vse drugo. Subjekt vsega, kar je, je pri
Sartru nedvomno eksistenca. To ime velja pri Sartru samo za človeka,
samó človek je eksistenca, stvari pa ne. Bistvena poteza te eksistence je
namreč svoboda. Eksistenco pojmuje Sartre kot individualni subjekt, ki
je vedno in neizogibno usmerjen ven k objektom in drugim eksistencam.
Sam zase, osamljen, ni mogoč, zakaj šele njihova medsebojnost zagotavlja
samonastajanje vseh subjektov kot eksistenc, šele v skupnem delovanju
drug za drugega je vsak sam zase. (Götz, brž ko se je »učlovečil«, poišče
ljudi, druge, začuti potrebo po njih.) To pomeni, da je tako zapopadena
eksistenca subjektiviteta, v kateri je vse obseženo. Poiskati je treba, kaj
se skriva v nji.
1203
Ko smo govorili o Sartrovem pojmovanju človeka kot eksistence,
smo videli, da nad človekom ni ničesar, vse je nič in postaja to, kar je —
torej sploh nekaj — šele s svobodno odločitvijo in aktom eksistence. To
namreč pomeni stavek, da je človek svoboda. Človek — torej eksistenca —
s svojimi svobodnimi, od nikogar in ničesar vnaprej določenimi akti šele
»podeli« vsemu kar ga obdaja (in to je dejansko vse, kar je) esenco, neko
takšno ali drugačno bistvo. To sedaj pri Sartru ne pomeni, da je človek
creator ex nihilo, ne ustvarja sam iz sebe snovi (tako rekoč materije)
vsega, kar je, temveč podeljuje vsemu njegovo bistvo. Ta Vsemu pomeni
seveda tudi in predvsem sebi samemu. Tako, človek svobodno sam sebe
izbira, vtem ko izbira nekaj »zunaj« sebe. Eksistenca je pri Sartru torej
svojevrstna eksplikacija subjektivitete subjekta kot tistega, ki je osnova
vsemu in tudi sebi samemu. V podrobnosti te svojevrstne eksplikacije,
ki jo daje Sartre v svoji filozofiji, se tu nimam namena spuščati. Potrebno
je sprevideti, da je ta eksplikacija dejansko utemeljitev vsega, kar je,
določen način razlage bivajočega kot takega in torej po smislu ontologija.
Vse to se mi zdi temeljna ugotovitev glede Sartrove filozofske misli. Tako
razumljena eksistenca se od tradicionalne existentiae v osnovi, torej v
bistvu ne razlikuje. Ce je namreč existentia v tradicionalni metafiziki
pomenila tisto, kar zares je, tisto po esenci v resnici bivajoče, vidimo, da
eksistenca pri Sartru na neki način pomeni tudi tisto, kar zares šele je,
tisto v resnici bivajoče, ki v svoji bivajočosti, celó podeljuje vsemu,
kar je, bistvo. Torej prav tako kakor bivajočost subjektivitete subjekta
v tradicionalni novoveški metafiziki podeljuje bistvo vsemu, kar je. To
je tedaj tista »prava bit«, ki daje bistvovati vsemu. Zato pravi Sartre po
svojem »junaku« v drami: »vse okrog človeka je ena sama prazna praz-
nina, nič« (citiram po spominu).
Tako smo se z neke druge strani določneje približali tistemu, kar smo
omenili, ko je bil govor o tem, da Sartre ni odskočil iz horizonta meta-
fizike, temveč je napravil le neki obrat znotraj metafizike.
Se vedno pa ne vemo, kako je v bistvu s subjektiviteto subjekta kot
svobodno eksistenco pri Sartru. Kako je v sebi razcepljena ta subjekti-
viteta subjekta kot svobodna eksistenca? Da bi se približali temu odgo-
voru, si moramo neizogibno ogledati še neko drugo potezo v novoveški
metafiziki, ki se kaže kot metafizika volje.
Predvsem je treba reči, da ni sprejemljiva tista ocena novoveške
filozofije, po kateri metafizika volje pravzaprav ni pomembna, ker nima
»tolikšne družbeno-zgodovinske vloge ali ркзтепа« itd. kot metafizika
duha in racionalnosti, umnosti. Takšnih ocen je veliko. Domneva se
namreč, da je metafizika volje nekakšen iracionalizem, ker »daje primat«
tistemu brez-umnemu, brezrazložnemu nad duhom oziroma umnostjo.
Ce je res, da metafizika ni in nikoli ne more biti kup praznih domislic,
temveč je v svojem bistvu usodna kot dogajanje bistva človeka samega in
kot sled tega dogajanja, kdo bi si tedaj drznil meriti in ocenjevati bistvo
metafizike s preprostim merilom »več ali manj« vloge za to ali ono?
Metafizika volje ima svoje začetke že pri očetu novoveške filozofije
Descartesu. Spoznanje ima pri njem svojo racionalno in volitivno kompo-
1204
nento. Volitivnost, volja mu je tisto, kar je navzoče v sleherni akciji in
psihološki dejavnosti. Predvsem pa mu je volja pogoj slehernega dejanja
— torej tudi dejanja spoznavanja, ki je kot naše delo mogoče le po pri-
volitvi naše volje. Mar ni tedaj pri »racionalistu« Descartesu volja na
neki način tisto, kar nekako omogoča sleherno spoznanje, torej racional-
nost, razum sam? Pri vsem tem pa je volja po Descartesu svobodna in se
kaže v prosti izbiri. Kako je to izvedeno v podrobnostih in kako se
kaže pri Descartesovih naslednikih, tega tu ne moremo slediti.
Dalje je Schelling, neposredni Heglov predhodnik in sodobnik, ugo-
tovil, da v>predikati« oziroma »opredelitve« prave biti vsega, kar je,
ustrezajo tistemu, kar imenujemo volja. To misel je povzel Schopenhauer
ter razložil voljo kot bit vsega, kar je. Vse bivajoče mu je bilo v bistvu
volja, v svoji pojavni obliki pa zgolj predstava. Volja je neskončna, brez-
razložna, zunaj časa, zunaj prostora, zunaj vseh zakonitosti in kavzalnega
neksusa — vse to velja v pozitivnem pomenu le za pojavnost. Vse stvari
in človek so le začasna in v-časna inkarnacija in individuaci j a večne,
absolutne volje, ki se kaže Schopenhauerju kot volja do življenja. Ta
volja do življenja se nenehno širi, nenehno sama sebe mrcvari in trpinči,
se sama s seboj hrani itd. Zato je edina odrešitev iz tega samomučenja
negacija volje do življenja. V tem je utemeljen Schopenhauer j ev filozofski
pesimizem. Racionalnost oziroma umnost je v tem sklopu le orodje te
brezumne volje v njenem potrjevanju same sebe, ki si jo le-ta podreja
in prireja svojim interesom — »boma lučka v najvišji kamrici velikanske,
nji neznane zgradbe«. Nietzsche, ki je bil spočetka pristaš Schopenhauer-
jeve filozofije, se je kasneje odvrnil od njega. Volja, ki je tudi pri njem
bistvo vsega, kar je, tudi človeka, se mu je pokazala drugače. Kot večno
povračanje enakega je volja do moči in večni DA vsemu, kar prinaša,
tudi lastnemu trpinčenju. Ne zanikanje, temveč priznavanje bistva volje
do moči in njene ekspanzije je pričujoče že v nji sami. Razcep se kaže tu
kot dvojnost bistva (volja) in pojava (inkarnacija tega bistva kot volje),
ali pa kot razdvojenost te brezumne volje in umnosti. Tako gledana volja
do moči pa je v celoti, čeprav še skrito, navzoča že v Heglovi filozofiji.
To je absolutni duh, ki v vsem, kar je, sebe spoznava in sebe hoče kot
volja znanja in ljubezni. To je jedro tistega, kar imenuje Marx Heglova
laž principa, zaradi katere je po Marxu rešitev razcepa v Heglovi misli
zgolj navidezna. Subjektiviteta subjekta kot duh ali kot volja se nam ■
zato kaže v nekem pçgledu kot isto. Nietzschejeva misel združuje v sebi
obe veliki veji razdobja tako imenovane nemške klasične filozofije: meta-
fiziko duha in metafiziko volje. Ta sklep bi seveda zahteval obširnejšo
uvodno obravnavo, ki pa tu ni mogoča.
Nietzschejeva volja do moči se kaže kot volja do volje. Značilnost
te volje kot novoveške in še današnje subjektivitete subjekta je to, da
ni opredeljena po ničemer drugem kot sama po sebi. Ne boga, ne hudiča,
ne Dobrega ne Zla ne priznava nad seboj. Njen edini zakon je njena
volja. Je torej sámo-volja. Subjektiviteta subjekta mišljena kot samo-
volja, tu smo blizu tistemu, kar danes je. Njena značilnost je pospešujoča
se samoekspanzija, širjenje svojega prostora. Kot ekspanzija pa je hkrati
1205
tudi redukcija, črpanje, izčrpavanje vsega, kar je, torej tudi človeka. Kaže
se kot totalno popredmetenje in hkrati totalno mobiliziranje vsega, kar je,
vsega predmetnega, v nadaljnjo še hitrejšo ekspanzijo in močnejšo reduk-
cijo in mobilizacijo. Njen razširjajoči se prostor se polni s praznimi pred-
meti in praznimi ljudmi. Praznina se širi in polni s praznino, zakaj vse
tone v brez-bitnost gole predmetnosti. Ta sámo-volja je v osnovi vsemu,
kar je, torej tudi nam ljudem. Zato vse to ni kje zunaj, ni kje daleč,
ni kje globoko; to je tisto vsakdanje najbližje, to je poteza v zgodovinsko
bitni usodi bistva nas samih in sveta, v katerem smo. To je človek z
mrtvim »bogom-'-'. Nietzssche je imenoval to z besedo »puščava raste«.
Tako razumljena sámo-volja nikakor ni identična s psihološko poj-
movano samovoljo kakega individualnega odločanja o čem, čeprav ta na
neki način sodi vanjo. Lahko bi rekli, da je posredni izraz tistega, kar
pomeni sámo-volja, tudi tisto, kar se po Marxovo imenuje samooplodnja
vrednosti oziroma kapitala, ki je danes ustrojena drugače, kot jo je mogel
videti Marx, Vsega tega v>ni« nikjer in vendar »je« povsod in v vsem;
takšno je kot »bog« — nikjer ga ni in povsod je navzoč. V katerem koli
totalitarizmu se spet na en način posredno kaže ekspanzija, totalna mobi-
lizacija in redukcija vsega v bistvu sámo-volje. Drug način takega posred-
nega kazanja je business, pa tudi vojna itd. Vse to seveda niso oprede-
litve bistva tistega, kar imenujemo sámo-volja.
Ce pa je tako, tedaj atomska goba ni nevarnejša in grozljivejša od
nevarnega in brez-varnega te nevarnosti. Ta opis si niti najmanj ne lasti,
da je miselno zajel to, na kar je skušal samó opozoriti: da bi se v tem
namreč pokazali obrisi tistih pokrajin, iz katerih izvira Sartrova drama
»Hudič in dobri bog«. V vidiku, ki se nam je odprl, že naziramo obrise
tistega, kar se v bistvu dogaja v Sartrovi obrnjeni formuli »eksistenca
je pred esenco-!^. Kar se tu dogaja, je skrivanje in prikrivanje tega groz-
ljivega, te nevarnosti pod lepim videzom temeljne formule »eksistenca
je pred esenco^< oziroma »človek je svoboda«. Razmerje med to vsakseb-
nostjo eksistence in esence, boga in človeka, ki se nam je prej pokazalo
kot deficientni modus odnosa do boga oziroma kot človek z mrtvim
»bogom«, je ravno tisto, kar smo skušali nakazati kot totalno ekspanzijo
volje do volje oziroma sámo-volje. To je razmerje svobodnega, po »niče-
mer« določenega odločanja eksistence za esenco, to je subjektiviteta sub-
jekta skupaj s svojo objektiviteto. Ta svoboda pa je utemeljena samó sama
v sebi, zakaj ničesar ne priznava nad seboj. Kakšen je odnos med takšno
svobodo in ono sámo-voljo? Ta svoboda skriva ono sámo-voljo.
Vase zaprti razkol tega razmerja med eksistenco in esenco, razkol v
subjektiviteti sámo-volje izgubljenega človeka je v tem, da je človek
še vedno ostal to umno-brezumno bitje, zakaj v sámo-volji se ohranja
osnovna poteza volje — brezumnost. Človek je sam v bistvu razdvojen na
umnost in brezumnost, na prakso in inertnost, kot pravi Sartre. Današnji
človek torej ni doma tam, kamor se je izgubil in kjer zaman išče svoj
dom. Današnji človek tava kot tujec, izgubljen v subjektiviteti oziroma
objektiviteti, kar je popolnoma isto, saj je vse objektivno postavljeno,
predmeteno po njem samem, s tem pa postavlja človek tudi samega sebe.
1206
To kaže odnos oziroma razmerje med eksistenco in esenco. Človekov dom
leži morda res onkraj tu orisanega razkola boga in hudiča, onkraj Dobrega
in Zla, onkraj eksistence in esence. Vendar se ta skoraj brezimni kraj,
kjer je morda njegov dom, danes še trdovratno izmika človeku, zakaj zdi
se. da še ni dopolnjena usoda izgubljenosti in tujstva. Na nas pa je njeno
grozeče preživljanje. Umetnosti nam to nenehno kažejo. Kar kažejo, je
grozljivo.
Ce je človekov dom res onkraj boga in hudiča. Dobrega in Zla, eksi-
stence in esence, potem je s tem morda nakazana smer poti v ta kraj.
Eksistenca pri Sartru se nam je pokazala kot svojevrstna razlaga subjek-
tivitete subjekta, po kateri je tudi vsa objektiviteta. Onkraj eksistence
in esence pomeni tedaj onkraj subjektivitete subjekta z njegovo objek-
tiviteto vred. torej onkraj korelacije subjektivete in objektivitete. Ce gle-
damo in dokler gledamo iz te korelacije, je v nji vse, kar kakorkoli je, in
onkraj nje nič. Toda ali bi bilo mogoče odskočiti iz te korelacije? Dalj kot
do vprašanja tega odskoka se v okviru razmišljanja o izvirih Sartrove
drame »Hudič in dobri bog« ni mogoče niti tipaje prebiti.
Prav to pa, da še ni dopolnjena usoda te izgubljenosti človeka v
tistem, kar imenuje naziv subjektiviteta subjekta kot sámo-volja oziroma
kot eksistenca svobode v Sartrovem smislu, pa morda do neke mere osvet-
ljuje tudi Sartrov »zaostanek«. Zakaj prav v tem, da Sartrova temeljna
filozofska misel o prednosti eksistence pred esenco (z vsem, kar ta misel
sežema) skriva in prikriva v sebi tisto grozljivo nevarnost; prav v tem,
da se sama kaže kot tisto negrozljivo, ne-nevamo, zaželeno, prav v tem
je notranja nezadostnost Sartrove misli danes. Ne to, da'ni odskočila v oni
kraj onkraj, pač pa to, da sama s seboj zapira pogled v ta onkraj, je njena
nezadostnost. Zakaj v tem je — ne da bi sama vedela ali to hotela —
glasnica tistega pustošenja, ki grozi pod imenom sámo-volja. Zato Sartrova
misel ni niti na poti tja v oni kraj onkraj, ker si je sama s svojo obrnjeno
metafizično formulo zaprla pot. To pomeni, da je danes sleherno filo-
zofsko mišljenje, ki se še zadržuje v okviru subjektivitete subjekta (ka-
korkoli že razložene), skrivajoči zastor in samo sebi pregraja, ki si one-
mogoča odskok iz tistega, v čemer se duši. To velja enako tudi za tiste
filozofije, ki zatrjujejo, da so zapustile »subjektivizem« in da so se »obrnile
ven k objektiviteti zgodovine in sveta«.
Kaj se torej v bistvu bistvenega spremeni ali se je spremenilo, če se
metafizični stavek »esenca je pred eksistenco« sprevrže v sicer še vedno
metafizični stavek »eksistenca je pred esenco«, kolikor je metafizika osta-
janje v subjektiviteti subjekta kot bivajočosti vsega, kar je (bivajočosti
kot tistem, po čemer vse je)? To, da se subjektiviteta subjekta kot volja
do moči skriva in prikriva kot sámo-volja z vso svojo sámoekspanzijo,
redukcijo in totalno mobilizacijo v eksistenco svobode. In to vlada kot
skrita usoda sveta danes. Vlada tako, kakor je subjektiviteta subjekta
vedno vladala — kot bivajočost vsega, kar je; torej kot tisto, po čemer
je vse, kar je, tudi človek.
Sartre pravi: eksistencializem je humanizem. Eksistencializem je miš-
ljen tu iz tistega, kar pomeni eksistenca. To pa, kar eksistenca pomeni,
1207
se je pokazalo kot svojevrsten antropocentrizem. Zato bi morda mogli reči:
ta humanizem je svojevrsten antropocentrizem. Njegovo bistvo bi bilo
tisto, kar smo imenovah sámo-volja v svoji ekspanziji, redukciji in totalni
mobilizaciji, tisto, kar se nam zdi zgolj grozljivo, kot je grozljiva atomska
goba. Ta humanizem zasnavlja svojevrstno metafiziko antropocentrizma.
Tak preobrat, kot se nam je pokazal pri Sartru, je napravil že Nietz-
sche, To je dovršitev brezizhodposti, Sartre ostaja v tej dovršeni brez-
izhodnosti. Ostajajoč v nji, ustreza ta misel temu. kar danes je. Na ta
način ustrezajoč pa je v dovrševanju te brezizhodnosti spregledala tiste
znake, ki izgubljenemu kažejo pot v oni >к>пкгај« današnjega, ki je prav-
zaprav tu »pred« njim.
Po vsem, kar se kaže iz doslej povedanega, bo morda lažje in globlje
razumeti konec te drame. Da sklepi, do katerih smo tu prišli, izhajajoč
iz Sartrove drame »Hudič in dobri bog«, niso pretirani, kaže njen konec.
Eno glavnih vprašanj, ki ga moramo še osvetliti, je namreč vprašanje,
zakaj Götz na koncu noče prevzeti oblasti nad vojsko in zakaj jo pre-
vzame šele na Nastyjev ukaz, torej na ukaz tistega, ki ga imenujejo v
drami »prerok«.* Je mar to »ideologija vodje«? Ali je nenadna vrnitev k
staremu in pomeni torej razpoko v celoti? Mar je Sartre pri stranskih
vratih spet vpeljal boga? Da bi se temu približali, moramo pogledati,
kakšen je pomen tega »preroka« v drami.
Nasty nastopa kot vodja kmečkih puntarjev. On je tisti, ki vidi in
pozna pomen in cilje puntarije, kateri so lastni puntar jem samim, le da
nezavedno. On ve, kdaj nastopi ura primernega udarca, kdaj pride puntu
njegov čas. Iz te svoje vednosti in v skladu z njo hoče in mora voditi
puntarje. Je torej poosebljena zavest puntarije. Prav iz tega svojega znanja
zahteva, naj pričetek punta odložijo za sedem let, in je v tej zahtevi
pripravljen celo likvidirati nepokomega voditelja puntarjev, ki hoče začeti
vstajo takoj. Likvidiral bi ga v imenu tistega, za kar se le-ta sam bojuje,
le da se ne zaveda dovolj svojih možnosti v situaciji. Uspešen je tedaj
lahko le tisti, ki spozna nujnost, da je treba sprejeti »prerokovo^< vodstvo.
Vsi tisti pa, ki tega ne spoznajo ali se mu upirajo, morajo nujno propasti.
Nasty naj bi bil torej nekakšna poosebljena »zgodovinska nujnost«. Odkod
Nastyju njegova »preroškost«, tega nam Sartre v drami neposredno ni
povedal. Očitno pa pomeni ta punt v drami nekakšno revolucijo. Kaj
razume s tem imenom, je Sartre povedal v svoji razpravi »Materializem
in revolucija«. Po tem pojmovanju gre za revolucijo takrat, ko spremljajo
spremembo ureditve globoke spremembe lastninskih odnosov. V skladu
s tem je revolucionarna tista stranka, skupina ali oseba v nji, ki s svojimi
dejanji namerno pripravlja takšno revolucijo. Revolucionar je torej v
vsem pogojen po situaciji (glej omenjeni tekst str. 54, 55 — nemški pre-
vod), Zares gre tudi puntarjem v drami za takšno spremembo ureditve,
* Tu ne mislim tistega preroka, ki nastopa v prvem dejanju te Sartrove
drame. To dejanje je v gledališki izvedbi tega dela v Drami SNG v celoti od-
padlo. Ni jasno, zakaj so se v Drami odločili za takšno nedopustno operacijo.
Kljub temu pa je bila uprizoritev izvrstna in celovita ter je ustrezala intencam
Sartrovega dela.
1208
ki jo spremlja sprememba lastninskih odnosov. To pomeni, da je Nasty
opredeljen s to revolucionarno situacijo, da je tako rekoč zavestna sila te
situacije. Tako zapopadena revolucionarna situacija torej opredeljuje vse
ljudi in v nji so razdeljeni v dve osnoAmi antagonistični skupini: tiste, ki
hočejo spreminjati to situacijo, revolucionarje, in tiste, ki hočejo ohranjati
to, kar že je, reakcionarje. V osnovi so jim različni interesi. Oboji so
določeni s to situacijo. V tem tako zapopadenem antagonizmu in vsak-
sebnosti njegovih polov se torej na nekem drugem nivoju in na svoje-
vrsten način kaže osnovna dvojnost, ki se vleče v vsej evropski zgodovini
in ki smo jo našli tudi v Sartrovi filozofiji: razcep med eksistenco in
esenco. Omenili smo že, da ne opredeljuje le eksistenca esence, temveč
neizogibno tudi narobe, zakaj tisto v svobodnem aktu eksistence že odlo-
čeno se ne more prenarediti v nestorjeno. To je torej tu ter opredeljuje
nazaj eksistenco. V tem odnosu je zasnovan antagonizem onih dveh skupin
oziroma strank.
Kako pa se ta medsebojna določenost ujema s Sartrovo mislijo, da je
človek svoboda? Odnos med svobodo in nesvobodo (prakso in inertnostjo;
materijo, pojmovano kot objektiviteto, in človeško akcijo, prakso) obrav-
nava Sartre ob vodilu častnosti. Človek se kot svoboda projicira v prihod-
nost, je odprta možnost, ki vključuje tudi svojo nezmožnost, je lastni
projekt. Prav to svobodno projiciranje človeka v prihodnost je bistvena
poteza človeka kot svobode. V svoji preteklosti je določen, tu ne more
spremeniti ničesar več. Sedanjost pa je dimenzija izbire in odločitev,
prakse, ki možnosti izbira in spreminja v aktualnost, je prehajanje k pri-
hodnosti. Človek lahko postane nesvoboden, lahko postane stvar le, če
najprej eksistira kot človeška svoboda. Šele na tej osnovi postane raz-
umljiv opisani splet svobode in nesvobode.
Ko smo govorili o Sartrovem pojmovanju revolucije in revolucionarja,
smo omenili pogojenost po situaciji. Opraviti imamo torej s človekom si-
tuacije. Situacija, kaj nam ta beseda ■— danes tako zelo pomembna in
vsemogočna — navsezadnje pove? Najširša, najglobalnejša situacija, tako
rekoč situacija situacij, tista, v kateri so prirejene vse ožje situacije, nam
pomeni presek določene točke dogajanja korelacije subjektivitete in objek-
tivitete. Videli smo, da obsega ta korelacija vse, kar je — torej bivajoče
kot takšno. To situacijo torej moremo nekako — tako ali drugače •—
opredeljevati samó iz neke razlage vsega, kar je, torej bivajočega kot
takega. V novoveški filozofiji so se nam te razlage (ontologije) izkazale
kot eksplikacije struktur subjektivitete subjekta kot temelja vse objek-
tivitete. Pri Sartru se je subjektiviteta subjekta pokazala kot eksistenca
svobode, v kateri se skriva in prikriva ona grozljiva, ogrožujoča sámo-
volja. Človek situacije je zato brezdomec, izgubljen in dušeč se v tej
subjektiviteti. Bistvo ekspanzirajoče in to talno mobilizirajoče se sámo-
volje kot človekove bivajočosti »kliče« človeka zoper njega samega. Ce
je človek svoboda (po Sartru) in če to ime skriva in prikriva v sebi tisto,
kar smo imenovali sámo-volja, tedaj je le-ta kot človekova bivajočost
obenem »klic« in »odziv« v človeku samem. »Odzivajoč« se temu »klicu«,
je sam sebi rabelj in žrtev. Ne le kot »človeštvo« ali ljudstvo, razdeljeno
8 Problemi
1209
v antagonistične skupine, temveč predvsem kot človek sam. Ne mislimo
dovolj daleč (oziroma bolje: sebi dovolj blizu), če se ustavimo pri preprosti
razdelitvi v dve skupini: eni »dobri«, drugi »zli«; eni revolucionarji, drugi
reakcionar ji; beli in črni. V bistvu človeka, zajetega v subjektiviteto, se
druži to dvoje. Dokler ostanemo poslušni »klicu« bistva te sámo-volje, po
kateri sami smo, se sami v bistvu dogajamo kot ta razcep lastnega rablja
in žrtve. To je videl že Schopenhauer v bistvu volje do življenja. Danes
mu ubežati ne moremo. Misel, da bomo ta razcep v bistvu človeka odstra-
nili s tem, da bomo odstranili en pol, kar tukaj pomeni »zmago ene sku-
pine nad drugo« (»To vojsko je treba izbojevati...« — vzklikne Götz na
koncu), je iz bistva sámo-volje prihajajoča in nji služeča iluzija, lep in
preprost videz. Ce je kje izhod, potem prav gotovo ne v enem teh polov,
pač pa morda onkraj polov. V Sartrovi misli se torej tudi tu, na tem
nivoju, skriva in prikriva nekaj, kar je v svoji skritosti mnogo grozljivejše
kot v tistem, kar se kaže. Sartrova misel nehote služi grozljivosti tistega,
kar se v nji skriva in prikriva in kar ona sama s seboj prekriva. S tem
»prerokom« v drami torej Sartre pritrjuje grozljivi iluziji, ki smo jo ome-
nili. To je iluzija neke elite, ki edina pozna pot v odrešitev. S tem ustreza
bistvu sámo-volje, iz katere prihaja zahteva, da bi usoda sama postala
predmet in torej nekakšna krparija v subjektiviteti izgubljenega človeka.
Sartrova misel se torej na neki način odziva pozivom te sámo-volje, zakaj
prikrivanje je lastno bistvu sámo-volje.
Sartrova drama, gledana kot celota in v luči filozofske misli oziroma
evropske metafizike, iz katere izvira in na katero smo skušali tu op>ozoriti,
ne odpira vidikov na to, kar danes je in prihaja, temveč jih prekriva,
ustrezajoč tako tistemu, kar danes je. Kljub temu pa je v nekaterih
svojih elementih nenavadno razkrivajoča. Podobno se nam kaže tudi Sar-
trova filozofska misel.
Ker ta Sartrova drama na neki način zajema celotni sklop evropske
filozofske misli v vsej njeni zgodovini in se ne omejuje na to ali ono
»smer« ali na ta ali oni »problem«, je bilo za obravnavanje te drame s filo-
zofskega »vidika« neizogibno potrebno opozoriti na celotni sklop. Zaradi
tega je moralo marsikaj, kar sicer zahteva obširnejše eksplikacije, ostati
zgolj v obrisu, kot opozorilo.
1210
IZ SODOBNE MAKEDONSKE LIRIKE
Petre Andreevski
Ogenj
v lastni hiši začneš krasti
vendar iz nje ne moreš zbežati
in takrat se prvikrat vidiš
A bil si bil
v vsem kar si požrl in te je požrlo
Slaveč svojo smrt
ljudje bežijo od tebe
in ne vedo da nosijo tebe
V vseh posteljah ljubezen ohranjaš
ti zastava in njen vojak
Na nebo nam prinašaš vodo
vendar brez nje se ne moreš vrniti
v vsaki stvari počneš kar ne znaš
Ker ne veš niti od kod prihajaš •
iz kamna ali zemlje ali trohnobe
v katero se manjšaš kolikor globlje vstopaš
Od slehernega ki ga preganjaš si ujet
pa čeprav na njegove kosti cepiš svoj cvet
medtem ko on umira in si ti še
Ej ti mavričasta zla dobrota
kogar braniš ga ubijaš
Ko te gledamo jočemo za prazen nič.
1211
Kje si se učil le čarovnije, prijalelj
Pred sabo nimaš nikogar razen sebe
in ti si prišel že do golega ometa
da mu spremeniš poslednje obličje
Najprej hodiš po makedonski deželi
vse barve prebiraš in zbiraš
vendar na koncu nimaš vseh
Potem hodiš po nebeških vrtovih
in jemlješ kar je in kar imaš
česar ne moreš vzeti ukradeš
Tvoje nermvzočnosti ni nihče videl
pa prideš in zmešaš vse lepote
Kje si se naučil te čarovnije prijatelj
da ti raste trava brez korenine
da mešaš letne čase
Da ti zrase jo vse sončnice
katere si poznal in nisi poznal
in kadar hočeš pa jim zaustaviš rast
Od kod ti ta moč prijatelj
vse ptice prisiliš da letajo
tam kjer ni ne neha ne zemlje.
јдге v mraku
Moj konj se vrača s sedme planine
s kresnico med sabo in zemljo
Njegova južna sapa obrača vas
in raznaša zelen plamen po drevju
iz hlevov nam izginja govedo
Moji tovariši posnemajo vojske
ki niso niti moje niti njihove
S šestim nas je ostalo pet
preden so zaprli rumeni mehurji
poslednji podboj jasnega kraljestva
1212
Dva horizonta ponujata roke
v moji glavi če je moja
Oh ob dotiku z nekim kamnom
se mi je na njej razcvetel rdeči divji mak
Več glasov se brani okoli hiše
podijo nekega Jeremijo
medtem ko nam vrbovo listje poganja na vratih
Z vseh strani prihajajo črni glasniki
z gradovi v svojih sencah
in mi vstopamo v svet ki nas preganja.
(iluhi čas
Pregnale so me tkalke senc
Čutim kako ponoči
prihaja hlad v temelje.
Izzivam svojega preroka da govori
s čarovnijo ki bi me morala rešiti
vendar tudi njega so uspavali njeni sokovi.
Z neba se osipajo rdeče niti
nočnih lastovk. Ce se oddaljim
moram prisluškovati
pripravljavcem zdravil v travah
Vsepovsod je lahko konec sveta
zakaj vsi konci se srečujejo na istem kraju.
Ko bi imel vsaj starce ki so varili trud
da bi podaljšali ogenj čez vse leto.
Vendar videti ne morem niti Zbiravca otrok
ki me podi čez vse studence
in mi ne da vode.
Ker sem edina priča za čas
ki si ga delijo v sencah
cerkve in mlini na veter. Vse drugo mi je propadlo
v vodi in ognju. Preostane mi le še da najdem
tisti kraj kjer ni
ne dneva ne noči. Ali začetek petelinov
ki bodo vrnili svet.
1213
Mile Nedelkovski
Avantura
Nocoj je moja soba postala gledališče čudežev, ampak predvidene
predstave ni bilo,
tako sem moral v glavni točki programa nastopiti sam z lastnimi
izdelki.
Publika, nepripravljena in ne vnaprej navajena na poraz in krotkost,
je začela odhajati, moje dekle je bilo prvo pripravljeno bojevati se
z mano.
V sobi je potegnil veter, stemnilo se je, soba je postala podobna
žrtveniku. Skozi zrak, nadišavljen s parfumom ženskega dela publike,
so začeli bloditi mehki in objokani angeli. Na sceni mraka sem ob podpori
krivice doživljal niz metafor
in si sam
v tišini
pripravljal lasten brodolom.
Vendar misel, da bi lahko smrt vrnila rmd moje truplo vse pregnane,
me je prestrašila, divje mi je šinila v žile,
a nikjer nisem mogel odkriti tako skrite dežele, da bi lahko v njej
najbolj skrito opravil svoje umiranje,
in sem se odločil, da ne umrem, da ostanem živ in slečem svojo dušo
do golega kakor nevesto pred vrati prostorov, ki so jih osvobodili pesniki,
a zasužnjili vojaki.
Sklenil sem, da bom živel po nauku poletja ptic.
n
Zbežal sem v vroče pokrajine.
Mimo je stekel bivol s krasto rm grbi. Pod njegovimi kopiti je koval
kovač suše — daleč je odmevalo. S cvetnimi lističi je sonce kruto rmpadlo
moj nos. Na nebu, podobnemu tigrovemu očesu, ni cvetela mavrica.
Sedel sem pod staro drevo ob močvirju in doživljal svoj beg kot
resnično avanturo, ko se je prikazala velikanska in prekleta ptica samote,
zastražila me je s perutnicami kakor s smrtnimi noži.
Prestrašil sem se in moja duša je spet pobegnila v mesto: odtlej me
nihče več in za nič na svetu ne spravi več tja.
m
Srečal sem vrtinec vetra, razsušeno zemljo in mrhovinarje, ki grozni
krožijo.
1214
Izpiti in zgarani kmetje, ki trdijo, da zakone suše poznajo na pamet,
so me odgnali na pusto stmišče, prenočil sem pred staro cerkvijo, ki
opoldan vrti okoli sebe duše umrlih, da prosijo blagoslova.
Z njenih vrat so mi mahale bele cunje svetnikov.
Razjeden in jezen sem začel spet poljubljati ceste na čelo.
IV
Na očetovem zemljevidu je vrisano stebelce moje bolečine. Nanj
sedajo ptice in general dneva — sonce ga oblega.
O, dolgo sem bil le dvoje suhih vek spomina za izgubljenim mirom.
Kot usmiljene sestre me obiskujejo v moji zgroženi glavi misli na tolažbo
in postajam sanjav ...
Kakšni so ti prividi, ki opevajo tišino in tavajo po cestah sveta. Zdi
se mi, da nekdo preganja svet, skrivajoč pod pazduho cisterno s smrtjo.
Človeku, ki mi je dal piti in me zadolžil, razlagam svoj neuresničeni
načrt, moja pesem brez koncepta se zaradi prometa razsuje.
O, že dolgo v jezi iščem prostor in stebelce moje bolečine rase golo.
Ozvezdja me spreletavajo in razumem: v legendi o mojem bivanju
bodo motile razmere tega časa.
Ti. najbolj ljubljena, se lepotičiš z mojo ljubeznijo, se slačiš zanjo,
a ne prideš, da bi me ozdravila.
O, zapuščen umiram, a spodaj v mestu obirajo stebelce moje bolečine
in delijo sadeže za zdravje.
Ti si najbolj pridna obiravka.
V
Na dan trgatve se je zgodilo, kar sem najmanj pričakoval:
V hiše za zdravje sva se vselila le smrt in jaz.
Ker pa sta zdravje in opojna nežnost ostala zunaj na dvorišču, se
v dežju modrih žil bilk, ki jih je izsušilo vroče poletje, vseskozi vrača
grmenje in me plaši.
Vzdolž majhnih svetov brazd potuje moja rumena duša in bojim se,
da se ne izgubi. Zato še enkrat začutim nemir otroških let in zato začnem
ustvarjati iz svoje duše puščavo, ki sem jo spoznal nekega zlobnega
dne otroštva.
O, ta podoba svetle deklice iz neke daljne pokrajine, rože in prstani
mojega telesa so jo oddaljili predaleč, da bi jo lahko poljubil.
VI
Letni časi se menjavajo, tiho in brez pretresov.
Prvi sneg zasede zemljo in ta spregovori v tisoč jezikih, ampak to
mi duše ne olajša. Tihe in mrzle vode — tihi pohod na moje sanje —
temna in težka trta se vzpenja proti meni, njena zlobna senca me bega.
1215
Zemljo popade poletna norost in s stisnjenimi zobmi skrivaj rodi.
Padajoča voda z milijonom lačnih ustec se poroči s potjo oblakov. Moja
kri se rodi z najsvetlejšo nianso rdeče barve in v njenem imenu in imenu,
moškosti ozdravim od bolečine, vstanem iz postelje.
Najprej, kar sem storil, je bilo,
da sem legel na zemljo
in poslušal, kako se vrti okoli sebe.
Radovan Pavlovski
Maja
I
To je bilo kakor prekletstvo da sem podnevi videl zvezde.
Približeval sem se ti in moji prsti so se napolnjevali z mrakom
in besedami.
Kot potepuh sem se bal leči na pot in zaspati
ker bi me cesarske mravlje lahko našle in mi razparale kožo.
Vendar ti si me vzdigovala v zrak
in na tvojem stolpu sem stal kot ptica
in pred mano je moja duša dušila grom
ki se je svetlikal v oblakih.
Izbrala sva kraj. Prostoren kraj za vrtove in zvonove.
Jaz sem vstopil kot berač v vrt poln žvižgov
in ti polna sadja. Okoli naju sem opazil sledove tatov.
Zarja je nama uhajala med prsti. Cvrčki so zakopavali v zemljo
belo cvetje da zima ne bi ostala brez lepote.
To je bilo prekletstvo da sem podnevi videl zvezde.
Krčil sem pot da se ti ne bi primerila nesreča;
v ozračju sva slišala jok najinega poroda.
Uničeval sem sleherno drugo bogastvo
da bi bilo očito najino čisto bogastvo
s požarom v srcu.
Roke sem razprostiral po zemlji ker si ti prihajala.
O, ponosna zvonova, ki sta zazibala nebo
nadišavljeno s timijanom.
2
Vrni ta sinji kamen vodam v njihovi škatli je zaprto
cvetenje trav, plima morja.
Moje srce je zorelo z žitom;
1216
sonce v popoldanskih urah oživlja po sobah bolečino;
položil sem cvet da sesa zrak; na travnikih so se borili junci
vsenaokoli je dišalo po vojski, nevidni vojski, potem po svatbi
zakaj jaz in Maja sva se rodila kot kralj in kraljica
plima naju je poročila, deževje ugonobilo.
Rdeče sadje osvetljuje mojo posteljo. Neka senca iz gozda
je obstala na mojem oknu.
Senca ki naju je skrivala kadar sva se skrivaj sestala v gozdu.
To je bil mesec ko žolti cvet drena kaplja na sneg.
To je bil mesec najine ljubezni. Mesec se kot črna nuna
sprehaja skoz visoko cvetje. Zemljino težo sprašujem kam si se skrila
o. Maja, rosa in ogenj
da bi vzhajal kruh, da bi prekipelo mleko nad ognjiščem.
Zaman. Neka dramatična gledališka senca
se sprehaja izgubljena po poteh.
3
Vonjam vojne rože Samuila,
žanjca vojska.
Moje telo bo izginilo v sanjah
ali ostal bo moj sinji žvižg
da bo plašil ptice.
Po žaru v ognjišču prepoznam
drevo iz gozda.
Poletje prihaja v hišo s kačami
ki čuvajo pod jezikom
glas mrtvih.
V visokem žitu ladja
ki bo odplula skupaj s potopi.
O, otrok, ki jočeš
tvoj oče je mladenič ki se potepa po poldnevih
in piše poeme o soncu.
Poskušam da bi te uspavale na hribu sredi modrih vijolic
da bi gledal povečano lepo podobo sonca
in zdravilno barvo medu čebel ki se parijo.
Krajša se dan. Nastaja slepilo.
Zdaj sem ljubimec izgubljenih podob.
Rastlinje, dim brez telesa in prihodnosti.
Otroci spijo v žitu z žvižgom na ustnicah
in se upirajo pticam
ki jih preletavajo v snu.
Jaz deček pred spanjem
poljubljam jezne rože.
1217
Bogomil Djuzel
Epika
Na struni ki ji je ime čas
beli psi in soparica
pesmi in lahki čolni
Ves svet potuje
junaki stojijo
Jok kakor svatba
tamburica kakor veter
Drobna črka
lepota in konj iz sončnih peg
črna lepota za petimi gorami
Ura iz čarovnije in orožja
prstan iz ognja
da se prebije sovražnik
Stolpi in grmenje
Konec sveta
vendar ne tudi vina.
Italada o Steni karpos
Steno drobi tisto seme
ki je bilo posajeno da ne bi vzklilo
kadar vsi menjajo kože vetra
a nihče oblačila ognja
Klet ognja
klet ovčjega mesa in debelega vina
ki je kapljalo iz skope svetlobe
na zgodnje spomladanske asketske rane
Cmi menih, ki si zastrupljal ribe
in zadimil pečine z zelenim ognjem
črno seme ki potuješ po kamnu
in drobiš Stene vojskovodje
Krhka prepelica z nezlomljenim letom
ki jo je ubila krogla razpetega dne
na konjskem repu sonca,
kateri lok kamnitih mostov te je prebodel
1218
mostov ki škripajo s stoki tisočerih novorojenčkov
babičjeotroških
zvestoizdajalskih
Trdnjava je zračna
in orožje pisano:
krvavi lapuh, divja vrtnica, kamnita črka
Aj črni menih
podzemeljski pijanec
do koder ne more nož
a do koder lahko zgori voda
Zakaj smo s soljo tolkli ovčje stegno
sredi neke kisne jesenske svetlobe
a ribe zvabljali v premrzle studence
Kdo je potoval v verigah
in kdo je skrival kovinsko čebelo v bradi
Crno oblačilo čuka
ki je zanosilo z mrakom v kamnu
grizljajoč ostre nohte dneva
Vendar kamen ima v srcu toplo noč
in to me budi v družbi z ognjem
O platna vojska,
ki vas beli razcveten in razžarjen ženski plod
položen na skorjo vlažnega noža
Studenci so nastavili svoje glavne pasti
in kjer pade prepelica tam vstane črni menih
iz podzemeljske dežele Olelije.
Potepanja po deželi Karavlaški
I
Nebo utrinja zvezde
počasi kakor da bo trajalo večno
Z ljubico se zasledujeva
po mračnih gozdovih
brez sreče
samo z izhodom na Karavlaško
Oj ti dežela Karavlaška
silna si od žalosti
1219
Moj sen je nečist
spremenil se bom v kugo
črno kugo Makedonijo
rdeči veter Severlijo
in milo smrt Bogomilsko
Sprejmite me ljudje kakor razbojnika
ne ljubimca čudežev
letel bom z burjami
neresničnih burij se nadejam
po pustem
aj po tem pustem polju Karavlaškem
pel bom pesmi
aj pesmi o grešnih ženah
O ljuba moja strupena
II
Ljubezen moja je strgana
od zvezd in nočnega cvetja
ljubica moja
kri v senci
Zvezde umirajo
vse manj je zvezd
Psi lajajo v nebo ki se ruši
deželo požigajo
oj dežela, dežela Karavlaška
Karavlaški človek, karavlaški rod
Nikjer žalosti ni konca.
Pesmi prevedel Veno Täufer
PETRE ANDREEVSKI (r. 1934) je izdal zbirki: Jazli, 1960. (Vozli) in I na nebo
i na zemlja, (Tako na nebu kot na zemlji) 1962. leta; piše tudi prozo.
MILE NEDELKOVSKI (r. 1936), zbirki: Južno nebo, 1963. in Srceto od zlato
1965. (Srce iz zlata), piše še prozo in drame.
RADOVAN PAVLOVSKI (r. 1937): Suša, svadba i selidbi, 1961. (Suša, svatba
in selitve) in Korabija, 1965. (Brodar).
BOGOMIL DJUZEL (r. 1939): Medovina, 1962. (Medica) in Alhemiska ruža,
1963. (Alkemična roža); piše tudi eseje.
1220
Pogovor z leverierom
Dimitrij Rupel
Tam izza ovinka, tam kjer je tisto neumno drevo štirioglate oblike,
vidiš, tam je tista hiša. To je špasna hiša. Ima štiri nadstropja in je
precej dolga. Spredaj je zelena trava in dve klopci — na vsaki strani
vhoda ena. Vidiš, na eni od klope sedi star možak. Pipo ima v ustih in
nepremično gleda predse. Izdeluje ustnike za pipe; od tega živi. Od česa
živiš ti? Od zraka? Jaz? Jaz živim od pivnikov. Pivnik, to je poseben
papir, ki pije črnilo. A jaz ne delam pivnikov. Kupujem jih. Živim od
tega, da kupujem pivnike. Da še nisi slišal? Ne bodi smešen. Kaj pa
Albert, ki živi od opazovanja klavirjev?
Kaj delam s pivniki? Nič — za delo s pivniki imam posebno napravo,
ki dela na elektriko. Kaj dela stroj s pivniki? Reže jih. Reže jih v majhne
pivnate krožce —■ majhne pivnike okrogle oblike. Kaj delam z malimi
pivniki okrogle oblike? Jaz nič. Prodajam jih. Komu? Grosistu s šahov-
skimi figurami vendar. Ta dela šahovske figure iz lesa. Tak okrogli pivnik
pa prilepi na spodnjo stran figure, da ne ropota po šahovski deski. Ša-
hovske figure z mojimi pivniki so zelo cenjene.
Za Alberta sprašuješ? Ta tudi stanuje v naši hiši, da. Dela od devetih
do dveh. Sedi v svoji sobi in gleda klavir. Vzdiguje mu pokrov in ga
spušča nazaj. Potem prodaja ideje. Ali nisi še nikdar videl njegovih
idej? Različni ljudje jih kupujejo, brata Grimm recimo. Tista, ki rišeta
stripe za otroke, da. Se spominjaš — lani je bila neka Albertova ideja,
kako klavir vozi po levi namesto po desni. Mislim, da ima zdaj v delu
neko strašno idejo — zadnjič mi je samo omenil. Kako si klavir čisti
zobe. Ce malo vzdigneš pokrov klavirja, zatisneš eno oko, nagneš glavo
po strani, vidiš dolgo vrsto zob — da, tipke so videti kot zobje. Ce
vzdigneš še malo više, vidiš kos črnine, tisto je nebo v ustih. Edino, kar
Alberta skrbi, je zgornja čeljust. Ne ve, kakšne zobe naj ima pokrov.
Ta ideja bo vražje draga.
Potem imamo še Koplarja. Koplar riše ženske ustnice. Za reklamo
v časopisih. Neko reklamo za šminko Polydor. Koplar prispeva ženske
1221
ustnice. Ukvarja se s tem, da natančno preučuje število gub na ženskih
ustnicah. Zadnjič mi je povedal, da ima povprečno dvajsetletno dekle
od 16 105 do 16 271 gub na spodnji in zgornji ustnici. Crnke jih imajo
menda več. Toda črnskih ustnic Koplar ne riše. Ali ima atelje? Jasno —
ima tudi ženo in avto.
Ali poznam Andreja Žvana? Jasno. Ta ima vedno kakšno akcijo.
Zadnjič je delal za neko akcijo za oranžnost cvetlic. Zamislil si je, da
bi morale cvetličarne prodajati predvsem oranžne cvetlice. Zdaj ima
neki bombastičen načrt: pripravlja akcijo za oranžnost prometnih znakov.
Je ustanovitelj inštituta za oranžno barvo, čista resnica, tudi če ne ver-
jameš. On je bil tisti, ki je predlagal oranžno barvo ženskih nogavic.
Mišo podučuje nogomet. Toda zadnje čase slabo zasluži. Ima slabo
metodo. Veš, pride k stranki in jo vpraša, ali je že kdaj videla »tako«
brco, in brcne v vrata ali vanjo. Potem se zvije od bolečine in reče —
ah, to je od moje vode v kolenu, včasih sem bil evropski prvak v lahki
atletiki. Ta prizor ponovi pred vsakimi vrati. Hodi po vseh hišah —
včasih le pregovori kakega pubertetnika.
Največ zasluži seveda Sivec, ki dela plastične ploščice za kitare. Da
se ti ne izrabijo prsti, če premočno brenkaš. Včasih pride k njemu kar
cela godba po komplet plastičnih ploščic. Zadnjič je naredil po naročilu
eno ploščico iz slonove kosti.
Saj res, Beltrama in Trambela že dolgo nisem videl! Onadva sta še
vedno v službi pri podjetju Čokolada. Delata v dveh turnusih pred iz-
ložbo, kjer prodajajo izdelke tovarne Čokolada. Stojita tam in od nav-
dušenja zmigujeta z glavo. Beltram ima več daru za ta poklic kot Trambel.
Beltram še govori sam s seboj. Vedno pravi: — Kako hudo, da nisem
več otrok! Za otroke so take stvari tako zdrave. — Včasih celo potoči
kako solzo ali ponudi mimoidočemu dečku kak bonbon. Beltram vsako
soboto menja spored. Vedno spremeni kak detajl: namesto Jej! reče
recimo — Ojej! ali pa reče Kako lepi so tisti rdeči bonbončki! namesto
Kako rdeči so tisti krasni bonbončki! Trambel je bolj žalostna reklama:
— Kako si vroče želim tistih rdečih bonbončkov! vzdihuje in hrope za-
radi astme.
In kako živiš ti? Še vedno statiraš namesto Leveriera? Saj sem že
sUšal tisto zgodbo, da se menjata s Krasnyjem. Moram reči, da si zelo
prepričljiv kot spomenik. Ja, ja, strašno smešno, izračunali so; da jih
manj stane, če nastavijo dva živa Leveriera, kot če postavijo kip iz
brona. Pozimi je sicer mraz na tistem podstavku, toda saj menda smeš
imeti volnene nogavice? Se mi je zdelo. Presenetljivo sta si podobna
s Krasnyjem, Leveriera pa tako ali tako še nikdar nihče ni videl. Kdo
je že bil Leverier? Astronavt? Ne, astrolog, saj se mi je zdelo. Ko boš
slavil tridesetletnico umetniškega delovanja, boš lahko rekel, da si vse
življenje igral isto vlogo. Sicer pa je pametno postavljati žive kipe, ko
ne veš, koliko časa je tista oseba aktualna.
Greva na kavico? Potem moram še po zavojček rdečih bonbončkov
k Čokoladi, ženi pa moram kupiti rdečilo Polydor. In ti? Kupit Albertov
strip za otroke. In plastično ploščico za kitaro. Pa pojdiva!
1222
Onkraj ¡n še dlje
Vladimir Kavčič
IV.
Dimitrijevo spanje je pretrgal nenavadno tesnoben občutek strahu.
Izredno žive in otipljive sanje so ga namreč bile odvlekle globoko v vrtinec
lastnega spomina. Znova je obredel vse poti, na katerih je iskal in srečal
Danuško, čeprav se v snu njen lik sploh ni pokazal. Živel je le v njegovih
pričakovanjih, ta pa so bila tako močna, kot jih v resničnem svetu še ni
bil doživel. Bolečine, ki mu je maličila čelo in prsi, v budnem stanju še
ni bil občutil. Ta duševna bolečina pa ni bila edina, hkrati z njo so ga
mučile še druge, čisto telesne. Mesto na oni strani reke je namreč podo-
življal tako, da so se ulice meter za metrom približevale njegovim očem.
Ulice so prihajale vanj, ne on v mesto. On se je sicer tudi premikal, vendar
nenavadno težko. Imel je namreč samo zgornji del telesa, nog pa ne.
Namesto njih so se po blatu in prahu, po asfaltu in granitnih kockah
vlačile le cunje z živci. Ti so mu omogočali, da je zaznaval vse, česar
so se dotaknile, le na neprimerno večji površini, kot če bi se dotikal tal
z bosimi stopali. To vlačenje po slabo razsvetljenih ulicah, po žitkem blatu,
v katerem so bili na gosto posejani železni drobci in pesek s še neizbru-
šenimi robovi, je bilo skrajnje naporno in utrudljivo, kljub temu pa se
je ves čas zavedal, da se mu ne more odpovedati. Sila hrepenenja je bila
močnejša od bolečine. Nenavadni način gibanja pa mu je odpiral tudi
nove razglede po že znanih cestah. Plazil se je namreč čisto pri tleh in z
glavo naprej, zato je občutek tesnobe naraščal zlasti še na vogalih brez
pločnikov. Dvakrat ali trikrat je komaj še odnesel zdravi del kože. Po ulici
so se bile pripodile dolge kolone v pravilnem redu razvrščenih vozil. Stroji
so divjali s tako silo, da so prehitevali sami svoje glasove, zato bi ga bili
mogli presenetiti in sploščiti v blatu, še preden bi se bil utegnil zavedeti.
Poleg tega je bil pri raziskovanju tega odmaknjenega dela sveta navezan
izključno nase. Ceste so bile brez ljudi, celo v vozilih jih ni bilo videti.
Njegove oči se niso mogle niti za hip ustaviti in odpočiti na Danuški, bila
je sicer ves čas pričujoča, vendar ne telesno. Čeprav jo je iskal, sta bila
ves čas skupaj. Čakal jo je na Glavnem trgu, skupaj sta obredla nekaj
1223
mestnih krčem in se za daljši čas ustavila pri »Cmi vešči«. Glasbeni avto-
mat je spet igral znano pesem »O sole mio..V krčmi »V pristanu«
je še živo občutil navzočnost Dolgega Džona in Moža brez imena, vendar
se ni mogel ustavljati. Nazadnje se je znašel na dolgi nerazsvetljeni cesti,
ki je med dvema vrstama topolov vodila v predmestje, kjer je stanovala
Danuška. To je bila tista pot, ki jo je bil nekoč že vztrajno iskal, pa je ni
bil našel. To, da jo je končno odkril, ga je navdalo s kratkotrajnim olaj-
šanjem. Pot do Danuškinega doma mu je bila tako rekoč odprta. Ze je
slišal vrabce, ki so ga bili zbudili tisto jutro, ko je prebil noč na ograji
močvirja ob zapuščeni opekarni, že bi se mu bil moral odpreti razgled
na znani hribček, ulica pa se ni hotela končati. Na njej so se celo pokazali
žarometi avtomobila, ki se je bližal z divjo naglico. Čeprav se je Dimitrij
plazil po skrajnem robu cestišča, se je znašel med snopoma luči. V tistem
drobcu sekunde, ki mu je še preostal, mu je strah razparal vsako živo
celico telesa. Z nadčloveškim naporom je dobesedno splahutal že iz žrela
svojega pogina. Tako je vsaj čutil tistih hip, ko se je odlepil od cestišča.
Potem je obstal v zraku, nekaj metrov visoko, tedaj pa se je izkazalo, da
so se bile ustavile tudi luči. Ker so mu s svojo bleščavo jemale vid, ni
mogel presoditi, koliko so pred njim. Ta razdalja je bila vsekakor tolikšna,
da so lahko opazovale, v katero smer namerava. Zdaj ko je že visel v
zraku, ni bilo težko poleteti na nasprotno stran ceste. Komaj pa je pristal
na tleh, že so luči pljusnile proti njemu. Da se je znova pognal v odre-
šujočo višino, sta bila potrebna prejšnji strah in napor. Vendar mu je
tudi to pot uspelo, žarometi so morali obstati. . . Začela se je divja igra
s časom in prostorom. Čeprav je Dimitrij skakal v okljukih in vedno
naprej, so bile luči vedno pred njim, vedno v naskoku. Motor je tulil in
rjovel, že zdavnaj bi bil moral biti Dimitriju za hrbtom, vendar se to ni
zgodilo. Loki Dimitrij evih skokov so se povečevali, ne pa tudi občutek,
da se privaja nanje, da postaja spretnejši. Vsak milimeter višine je kot
prvič terjal skrajnji napor vsega telesa, to pa je bilo neznansko utrud-
ljivo. Oči so mu pojemale, žarometi pa so se mu vse bolj približevali. Nove
muke mu je povzročilo tudi nenadno odkritje, da vsak njegov skok
spremlja hihitajoč ženski smeh. Sprva se je še zlival s hruščem motorja,
potem je postajal vse jasnejši in določnejši. Bil je Danuškin, sedela je v
avtomobilu, nekje za razplamenelim ognjiščem žarometov, in je seveda
ni mogel videti. Le predstavljal si jo je, zrla sta si v obraz, njuna pogleda
pa se nista srečala. Ona je bila videti mirna, spokojna, njen obraz je imel
barvo mehkega žameta, roke je bila prekrižala v naročju. Njene ustnice se
niso zganile, kljub temu pa je bil smeh njen. Dimitriju se je zdelo, da se je
poleg nje dvakrat ali trikrat zableščal tudi obraz nekega načelnika, ki ga
on ni poznal, a mu je bilo hkrati jasno, da je lahko samo tisti, o katerem
mu je bila pripovedovala Tilly, da se od časa do časa poteguje za Danu-
škino naklonjenost, vendar le zato, da bi jo spet zavrgel. Načelnikov obraz
je bil režeče spačen, smejal se je torej on, glas pa je bil vseeno Danuškin.
Vendar je Dimitrij čutil, da načelnikov smeh ne velja njemu, obrnjen je
bil vase, čeprav ga je bilo slišati tudi navzven. V tem spopadu torej ni
bilo nič osebnega, čeprav je bilo Dimitrijevo življenje do skrajnosti ogro-
1224
ženo. Sicer pa je bilo moreče napetosti konec tisti hip, ko Dimitriju ni več
uspelo, da bi dosegel prostor med dvema topoloma, temveč je z glavo
priletel naravnost v deblo. Tedaj sta bila tudi žarometa že tako blizu, da
sta se združila v en sam krvavo žareč plamen, ki se je že zažrl v oči.
Plamen je gorel kar naprej, Dimitrij pa se ni več vzdignil, ropot motorja
je zamrl, z njim pa tudi Danuškin smeh. Nekaj trenutkov je divjal samo
še ogenj, potem je izginil tudi ta. Dimitrija so dosegli novi glasovi, moški,
vendar jih še ni razbral, ni razumel, kaj se dogovarjajo. Da bi dosegel
tudi to, je moral odpreti oči. V medli svetlobi je pred seboj najprej za-
gledal štiri moške v sivih strežniških oblekah. Eden od njih je bil Danko.
Stali so negibno sredi sobe in strmeli vanj. Njihove mišičaste, do komolca
razgaljene in močno porasle roke so držale kovinski okvir, na katerem je
bila kot vzmet napeta jadrovina. Trenutek kasneje je tudi že vedel, da sedi
na tleh, naslonjen na steno. Zaradi bolečine, ki mu je kljuvala v glavi,
se mu je sprva zdelo, da je njegov pogled skaljen. V sobi namreč ni opazil
nobenega kota, toda pri tem je ostalo. Ker ga je bolečina še vsega ob-
vladala, se je vztrajno oziral po postelji, pa je ni odkril. Tudi Zorža ni
bilo. Ker so vse te spremembe terjale pojasnilo, mu je pogled obvisel na
Danku, ta pa je, kot vedno, imel odgovor že pripravljen.
—	Opozoriti smo vas hoteli na spremembe v ozračju, je izjavil vljudno,
a hladno. — Zgornji prostor, v katerem ste prebivali doslej, je že skoraj
do polovice napolnil led, ki ogroža našo ustanovo od zunaj navznoter.
Zgolj iz razlogov, ki so vam v prid, smo vas premestili v toplejšo sobo.
Novo bivališče ima prednosti, ki jih boste še ocenili... To priliko smo
izkoristili tudi za to, da smo z vami opravili nekaj telesnih vaj .. .
Dimitrij se je zavedel možnosti, da so ga z uokvirjenim platnom metali
v zrak, zato se je s pogledom ustavil na njem.
—	S tole pripravo, je pojasnil Danko, — smo vam skušali vzbuditi
občutek za ravnotežje, ki vam bo pri nadaljnjem delu še zelo potreben.
Zaupati pa vam moram, da ste še zelo okomi, morda celo samovoljni.
Kadar smo vas vrgli v zrak, se nikoli niste vrnili na isto mesto. Pošteno
smo se utrudili, ko smo tekali iz kota v kot in vas sploh nismo mogli
pripraviti do tega, da bi se s čelom dotaknili tal. Dosegli smo le to, da
ste z zatiljem pristali ob steni. To pa ni uspeh niti za vas niti za nas. V
prihodnjih dneh bomo še poskušali isto vajo. Ko boste sami, lahko pre-
mislite, kako bi nam najbolje ustregli. Soba je brez kotov tudi zato, da
boste vedno z gotovostjo zdrsnili k tlom. Okna bi vas ovirala, zato smo
jih dali zazidati. . .
—	In svetloba? se je domislil Dimitrij.
—	Pustili vam bomo luč.
—	Nobenega razgleda ne bom imel, je zatarnal Dimitrij.
—	Kaj pa bi z njim? Led obdaja stolp od vrha do tal, skozi okna se
plazi v notranjost, in srečen je, kdor se mu sme izogniti. Vam dajemo to
možnost, pa se ji odrekate.
—	Izgubil sem vse stike z zunanjim svetom, je ugotovil Dimitrij.
—	Saj jih še nikoli niste imeli. Razen z menoj in s Srečkom. Midva
pa sva vam na uslugo.
9 Problemi
1225
—	In kje je 2orž? se je zdramil Dimitrij.
—	Aha, vidva se tudi poznata? Predvidevali smo, da lahko iz enega
gnezda priletita dve ptički. Zdaj se je Danko celo nekoliko nasmehnil,
vendar na svoj običajni način, ki je na Dimitrija še vedno deloval mučno.
— Vemo, da se vajini zgodbi ujemata le na videz. Zato so tudi ukrepi, ki
smo jih podvzeli zoper Žorža, samo prevara, zanka, ki si jo bo sam na-
taknil na vrat. Slej ko prej bo poskušal napraviti atentat na enega naših
predstojnikov. Tu pri nas že dolgo niso nobenemu stregli po življenju,
zato je ta možnost kar naprej v zraku. Ce jo dopuščamo mi sami, potem so
se drugi lahko že pripravili nanjo...
—	Žorž niti sam ne ve, kaj namerava, ga je branil Dimitrij.
—	Prav zato se lahko zaplete v najbolj nenavadne kombinacije. Tako
je to: če si jih bo želel, jih bo tudi dobil. Za zdaj še zbira pomagače. Gotovo
bo poskušal tudi pri vas.,. Zategadelj vam nekaj časa ne bomo dali
čevljev, ostajali boste doma ...
—	Medtem pa se bo on sprehajal po mestu .. .
—	Nič več in nič manj kot drugi. Tudi njega je namreč zamikalo,
da bi si ogledal most in reko. Dali smo mu spremljevalca in ga hkrati
z drugimi poslali tja. Naj vidi, kar so drugi že izkusili.
—	V noge me zebe, je vzkliknil Dimitrij.
—	Tla so tu res nekoliko hladnejša, je priznal Danko. — Tega pa
ne smete narobe razumeti.. Na vse načine vas vzpodbujamo, da bi opu-
stili sanjarjenje in se končno le spustili na tla naše resničnosti. Nepre-
kosljiv fantast ste, to že, nikakor pa vam ne moremo verjeti, da ste tudi
lenoba. Vaša nedejavnost izvira lahko samo iz globljega prepričanja. Mi
ga sicer še nismo odkrili, nič pa ne dvomimo, da se bo zgodilo tudi to.
Še vedno pričakujemo vaš odgovor, vabilo našega načelnika še vedno
velja. Prav zaradi njega vam še nismo odrekli gostoljubnosti. Vi bi se
morali zavedati, kaj vse pričakujejo od vas, potem se ne bi več prepuščali
brezplodnemu razmišljanju.
—	Saj ne premišljujem, je odvrnil Dimitrij. — Imel pa sem zelo
hude sanje. Nekdo mi je stregel po življenju, ni pa me hotel takoj ubiti,
čeprav je imel vse možnosti. Izmučil me je do smrti, šele potem, sem se
zbudil.
—	Izkušnje nas učijo, da imajo trdno spanje samo ljudje, ki veliko
delajo in imajo hkrati tudi mirno vest pred svojimi predstojniki. Vi ne
izpolnjujete niti enega od obeh pogojev.
—	Ženski smeh ga je spremljal, je zamišljeno rekel Dimitrij.
—	Nikakor ne, je odločil Danko. — Ženski smeh ne spada v našo
pristojnost. Jaz osebno odgovarjam za vse, kar se dogaja z vami. Zdaj pa
je tega dovolj. Vstanite! Ob teh besedah je Danko tudi dal znamenje
svojim pomočnikom, naj izginejo. Trenutek zatem jih je že pogoltnila
odprtina, v sobi sta ostala sama z Dimitrijem. Ta si je zaman prizadeval,
da bi se postavil na noge. To mu je uspelo šele tedaj, ko ga je Danko
zgrabil pod pazduho in ga vzdignil. Dimitrij se tudi še potem ni upal
zapustiti stene, na katero se je naslanjal. Kolena so se mu še vedno šibila
1226
od bolečine, ki se je celó širila po telesu navzgor. Nemočno je strmel
v Danka, vendar njegov pogled ni prosil pomoči.
—	Zdaj ko sva sama, vam lahko nekaj zaupam, je z nekoliko po-
tišanim glasom spregovoril Danko in se vsiljivo nagnil k Dimitriju. Toda
njegove oči so negibno strmele v prostor. — Zamisel ni moja, je na-
daljeval, — pomagal pa jo bom izpeljati, ker je Srečko tudi moj pri-
jatelj ... Naročil mi je, naj se sklicujem na pogovor, ki sta ga imela
v veži. Že tedaj vam je omenil nekega zanimivega starca, menda sem vam
tudi jaz že pripovedoval o njem ... Sicer ne vem, kaj namerava Srečko,
vendar vas bom odpeljal tja. To bom storil, čeprav nimam uradnega
naročila.
—	Preveč se mučite, je zavzdihnil Dimitrij.
—	Včasih tudi jaz kaj malega tvegam na račun prihodnosti. Človek
v mojem položaju ne more nikoli zatrdno vedeti, kako se bodo stvari
še obrnile ...
—	Stvari. . .? Dimitrij ga je ošinil z vprašuj očim pogledom.
—	Nekaj je v zraku, čutim. Pred kratkim sem videl načelnika in
njegovega pomočnika, kazala sta mrka obraza. Sklepam, da bosta nekaj
ukrenila zoper svoje nasprotnike, toda njun bes lahko zadene tudi mene.
Če se pokaže dvom pred njunim lastnim kabinetom, je to slabo znamenje.
Tako. Razgovoril sem se brez potrebe. Sem namreč zanesljiv, zanesljiv
na obe strani! Greva!
■—• Zunaj je led, se je zdrznil Dimitrij.
—	Od njega imamo večkratno korist. .. Izkoristila bova podzemeljski
hodnik, ki povezuje našo ustanovo s prebivališčem vašega starca. Po
tem hodniku pogosto hodijo naši zaupniki, ki ne želijo, da bi bil vsak
njihov korak meščanom na očeh. Včasih ga uporablja doktor Dogen,
pa tudi starec prihaja po njem k nam na večerjo ...
—	Potemtakem je v dobrih odnosih z vašo ustanovo? Če je tako,
bi obisk pri njemu še odložila. Gotovo me bo tudi on o čem prepričeval,
in jaz mu spet ne bom mogel ugoditi. Sploh pa ne želim, da bi kdo kaj
tvegal zaradi mene. Zdaj lahko samo še vsak zase.. .
—	Če storim še to, sem zapravil vse možnosti, da si pridobim Sreč-
kovo zaupanje. Najini odnosi so precej zapleteni in he bi smeli biti še
bolj. Srečko je namreč zelo podjeten, nikoli ne vem, kam segajo njegova
pooblastila. Ze dolga mi obljublja, da bo poskrbel zame. Ne vem, ali je
to obet ali grožnja ...
—	Če pa se me vse skupaj nič ne tiče, lahko grem, je privolil Dimitrij.
Danko ga je zgrabil okoli pasu in odvlekel k odprtini za dvigalo.
Pot navzdol je bila zelo kratka, zato je Dimitrij sklepal, da so ga z vrha
stolpa premestili mnogo nadstropij niže. Hotel je o tem vprašati Danka,
toda ta mu je položil prst na usta, še preden je spregovoril. Prsta sploh
ni več umaknil, ko pa sta v veži izstopila, Dimitrij evemu pogledu ni
ušlo, da Danko stopica le še po prstih. Zato je njun pohod postal nekoliko
bolj skrivnosten, vendar Dimitrija to ni motilo. Ni bil zaskrbljen in ni
nameraval posnemati Danka. Še vedno je bil prepričan, da še ni našel
sam sebe, da se še ni ujel s časom, ali pa je z njim celo za vedno izgubil
o.	1227
stik. Kar so zanj storili drugi, ni moglo spremeniti teh občutkov. Njihovi
pomoči ni mogel priznati pomena, ki so ji ga pripisovali sami. Niti za
hip ni podvomil, da izpolnjuje le svoj načrt... Tudi zdaj, ko ga je Danko
naglo potegnil v tesen in slabo razsvetljen podzemeljski hodnik, ni čutil
nobene potrebe, da bi sodeloval. Hkrati mu je bilo seveda povsem jasno,
da se tudi ne sme upirati. Za dejaven odpor že zdavnaj ni imel več
moči, zadnje sanje pa so ga tako zelo oslabile, da se sam niti ne bi bil
skušal premikati. Kljub temu mu ni bilo žal, da se je pustil odvleči
Danku. Na hodniku je bilo prijetno toplo in čeprav je bil Zrak zatohel,
se je počutil varnega. Vsak hip se je lahko naslonil na zid in odpočil,
pod seboj je imel trdna tla, za nekaj trenutkov se je celo prepustil slepilu,
da se vrača v stare čase, v podzemlje, v katerem sta nekoč životarila
z Zoržem. Toda to ni bilo nič drugega kot naivna želja po vrnitvi k zna-
nemu, enako nesmiselna kot želja, da bi začel živeti znova.
Hodnik se je nekajkrat prelomil in na njem so se pokazale sence.
Plazile so se Dimitriju čez obraz in jih je moral opaziti, vzbudile so
celo njegovo zvedavost. Ker je Danko še vedno hodil po prstih, ga je
skušal posnemati, poskakoval je s svojimi podpetniki kolikor mogoče
visoko in brez šuma, vendar le sebi v razvedrilo. Na enem od ovinkov
pa ga je nenadoma zadel trd udarec v želodec. Od tega se je skoraj
onesvestil in iz želodca mu je v usta skočila debela kepa grenke, napol
prebavljene hrane. Toda ni je utegnil izpljuniti. Dankova dlan mu je
bila že zaprla usta. Obenem sta obstala in mu je lahko sledil le še z očmi.
Dankov obraz je bil tog, negiben, s telesom se je bil dobesedno prilepil
k steni in z očmi vzpodbujal tudi Dimitrija, naj ga posnema. Ta prav-
zaprav ni imel druge možnosti. Njegove moči so bile šibke, Dankove
roke pa so ga trdno pritiskale k zidu. Na hodniku je zavladala tako
popolna tišina, da je slišal neenakomeren utrip svoje žile, ne pa Dan-
kovega dihanja; to je pomenilo, da se bo zgodilo nekaj, čemur Danko
pripisuje pomen. Takih možnosti je bilo dosti, vendar za Dimitrija niso
bile zanimive, zato si ni skušal predstavljati nobene.
Kmalu je iz hodnika pred seboj zaslišal rahlo šuštenje. Kot da se
je topli veter prikradel v pomladni gozd... Sprevrglo se je v pritajeno
šepetanje in se približalo, postajalo je razločno. Dimitrij je skušal gla-
sove povezati v smisel, a se mu ni posrečilo. Šepet se je razgubil, nado-
mestili so ga novi glasovi, ki jih iz izkušnje še ni poznal, zdelo se mu
je pa, da jih povzroča nekdo, ki se z mehkim, golim trebuhom naglo plazi
po steptani ilovici. Glasovi so namreč prihajali s tal, za to je dobil po-
trdilo že naslednji hip, ko so ga Dankove pesti skoraj sploščile k steni.
Njegov otrpli pogled je bil namreč tudi obrnjen k dnu hodnika, po
katerem se je tedaj pripodil trop sivih podgan. Bilo jih je kakih petdeset,
skoraj premalo za hrup, ki so ga povzročale. Razvrščene so bile po nekem
redu, tri ali štiri v isti vrsti, spredaj večje, zadaj manjše, in se med seboj
niso prehitevale. Del hodnika, na katerem jih je Dimitrij opazoval, je
bil vendarle tolikšen, da si jih je lahko ogledal nekoliko natančneje. Zani-
male so ga že zato, ker že zdavnaj ni bil videl nobene živali. Na čelu
kolone so bili najbrž najlepši primerki svojega rodu, skoraj pol metra
1228
dolge in primerno zavaljene podgane. Njihovi pogledi so bili telesnemu
stanju primerno nasršeni, ostri sekalci so ta videz še dopolnjevali.
Nedvomno so si te živali znale s svojo odločno in brezobzirno močjo
zmerom zagotoviti najboljši del plena. Sledil jim je njihov zarod, ne več
nebogljen, toda še ne popolnoma dorasel, po hotenjih nič manj prizade-
ven, s telesnimi zmogljivostmi pa še močno v zaostanku. Blesk njihovih
pogledov je izdajal zahrbtno in brezobzirno lakomnost. Ko je bil ves
trop že mimo, je Dimitrij ugotovil, da ga končujejo starejše živali, takšne,
ki jim je najlepša življenjska doba že odcvetela. Te so svoje vrstnice
komaj še dohajale, bile so mršave, z razredčeno dlako, umazane. Njihovi
gibi so izdajali obupen napor, prizadevanje, da bi se za vsako ceno ob-
držale v tropu. Med njimi je bilo največ samic, spoznal jih je po njihovih
materinskih znamenjih, po golih, izsušenih vimenih in po drobnih seskih,
s katerimi so drsele po steptani zemlji. Samci iz te skupne so bili najbrž
že poginili v trdem boju za boljšo hrano ali za bolj postavno samico.
Največ hrupa je povzročal prav zadnji del tropa, ne samo zaradi visečih
trebuhov, temveč tudi zato, ker mu je zmanjkovalo sape in je moral
glasno nosljati. To je bil zanesljiv dokaz izčrpanosti in pojemajočih moči,
vendar ne edini. Izrabljeni, nič več ostri kremplji so bili na sphanih
tleh nezanesljiva opora, zato so morale živali z njimi grabiti toliko bolj
odločno, in to je hrušč še povečevalo.
Komaj so izginile za vogalom, že se je sprostil tudi Danko. Spustil je
iz rok Dimitrija in se mu v opravičilo celo nasmehnil.
— Zdaj so mimo in upam, da jih ne bova več srečala, je pojasnil.
— Nanje sem računal od vsega začetka. V naši ustanovi so se zaredile
v tolikšnem številu, da jim nismo več popolnoma kos. Pravzaprav jih niti
ne preganjamo, ker nas ne ovirajo. Prestrašile bi samo tistega, ki nanje
ne bi bil opozorjen in se jim ne bi umaknil s poti. Ker jim primanjkuje
hrane, bi ga seveda napadle in prikrajšale za kakšen del telesa. To pa
je tudi naš cilj. Nepoklicani tu nimajo kaj iskati in tako te živali proti
svoji volji opravljajo nekakšno redarsko službo za ustanovo. Svojo dolž-
nost opravljajo zelo vestno, zato smo jim v celoti prepustili stražo na
hodnikih. Nepoučeni bi morda sodili, da tako sklepamo v dobri veri,
vendar ni tako, dva dokaza imamo... V dveh primerih so do skrajnosti
obupani posamezniki, ki so se podobno kot vi zadrževali v stolpu, posku-
šali najti protipostaven izhod iz njega. Ker so vežo našli zaklenjeno, so
razumljivo odpirali še vsa druga vrata. Ker je hodnikov mnogo, sta jih
dva našla, ne hkrati in ne istega, rešitev sta iskala samo zase, vsak zase.
Seveda nista prišla daleč. Ko sta najmanj pričakovala, so jima zastavile
pot. Eden, ki je v svojem prejšnjem življenju zelo razpisno ravnal z živci,
je pri priči znorel. Prelevil se je v mačko. Potem z njim nismo imeli
več posebnih opravkov. Čepel je pri kakšni odprtini ah v temnem kotu
hodnika in z nezlomljivo vztrajnostjo opravljal živalsko poslanstvo. Vpra-
šanje je, ali se je drugemu zgodilo kaj bolje. Skušal je namreč pobegniti
gol, in ko mu je prva zasadila kremplje v meso, je začel -kričati. Tu
glasovi odmevajo nekoliko drugače kot drugod, odmev je verjetno raz-
dražil živalce, da so ga začele še bolj vneto obdelovati. Glasove so za-
1229
slišali njegovi spremljevalci, toda ko so prihiteli, da bi mu preprečili
nespametno namero, so ga komaj še mogli rešiti. Ena od živali mu je
bila skočila v usta, druga se mu je bila zažrla v trebuh. Druge so-se
hranile na njegovih nogah, te so lahko odpodili.. .
Dimitrij je molče opazoval Danka, a z njegovega obraza ni bilo
mogoče razbrati, ali mu želi zastaviti kakšno vprašanje, zato je po krat-
kem premisleku preskočil nekaj stavkov in nadaljeval:
—	Svojo koristnost pa dokazujejo tudi s tem, da čistijo s hodnikov
vsakršne odpadke. On njih večidel tudi živijo, saj se jim le redko ponudi
prilika, da bi koga napadle. Hranimo jih iz kuhinje, tam imajo paseb-
nega človeka, ki skrbi zanje. S časom so se udomačile in celo dojele
nekaj osnov primernega vedenja. Nas, običajne sodelavce ustanove,
puščajo pri miru, čutijo se nam nekako enake. S predstojniki pa so zelo
domače in prijazne. Običajno mislimo, da so to zelo odurne živali, doktor
Dogen pa ima z njimi drugačne izkušnje. On trdi, da so si privzele last-
nosti nekaterih drugih živali, da se znajo dobrikati in prilizovati. Morda
zato, ker jih on vedno bogato nagradi s priboljškom, morda tudi zato,
ker ima izredno razumevajoč odnos do vsega živega . ..
—	Po mojem mnenju je odločilno zadnje, je še utegnil povedati svojo
misel Dimitrij, potem pa ga je Danko že spet pokroviteljsko zgrabil pod
pazduho in ga potegnil za seboj. Danko je zdaj hodil sproščeno in ne več
po prstih. Dimitrij si je prizadeval, da bi mu sledil kolikor mogoče hitro,
in se izogibal, da bi se z golo dlanjo opiral na steno. Čeprav ni skušal
niti z najbolj neznatno kretnjo vzpodbuditi Dankove zgovornosti, mu
v tem trenutku ta ne bi bila odveč, bila bi mu ljubša od tišine, ki je
napolnjevala hodnik; to pa še ni pomenilo, da je bil pripravljen slediti
pomenu njegovih besed ali iz njih izvajati sklepe. Ne, zadostoval bi mu
sam glas ... Toda tedaj se je njuna pot tudi že približala svojemu koncu.
Hodnik se je končeval s težko okovanimi vrati.
Danko je pustil Dimitrija, da se je naslonil na steno, vendar ne zato,
ker bi mu bil hotel odtegniti svojo pomoč, temveč zato, ker je potre-
boval obe roki za trkanje po vratih. To trkanje, čeprav se je vztrajno
ponavljalo, pa ni rodilo sadu. Sprevrglo se je v bobnanje. Danko je pri
tem opravilu pokazal precejšnjo domiselnost. Kretnje rok je spremljal
z gibi celega telesa, v njih je Dimitrij odkril celo ritem, to pa se mu
je zdelo že kar odveč. Vrata se še vedno niso odprla, to je najbrž vzpod-
budilo Danka, da je svoje gibe začel spremljati z glasovi. Sprva so to
bili nekakšni vzkliki brez pomena, nato so postajali podobni prošnjam
in vzdihom, na koncu celo nepovezane pesmi. To je tudi zaleglo, vrata
so se končno le odprla. Odklenil jih je droben možiček v modri delovni
obleki, ki je medtem brundal zelo znan napev, tako znan, da se Dimitrij
ni zmenil zanj. Njega je bolj zanimal prostor, v katerega sta vstopila.
Bil je sicer nizek, toda razsežen, zaradi stebrov, ki so podpirali strop,
mu ni bilo videti konca. Čeprav ni imel oken, sta tu vladali svetloba in
toplota. Po njem se je motalo več ljudi običajnega videza, oblečenih
enako kot vratar; vsak od njih je nekaj prenašal, manjši zaboj ali daljšo
desko. Videti so bili zelo zaposleni, s svojimi tovori so se zadevali ali pa
1230
se spretno izogibali. Tudi njihovo gibanje je omejevalo razgled ter Dimi-
triju in Danku za nekaj trenutkov celo preprečilo nadaljnji pohod. Danko
je oviro obrnil sebi v prid in se medtem vneto razgledoval. V ta namen
je celo stegnil vrat in stopil na prste. Potem se je nenadoma pognal med
delavce in z desnico potegnil za seboj tudi Dimitrija. Videti je bilo, da
v tej ustanovi ni ravno domač, zato je bil Dimitrij prepričan, da sta še
daleč od cilja.
Ozračje je nenadoma postalo bolj slovesno. K temu je največ pri-
pomogel stranski hodnik, v katerem so zamirali vsi glasovi vsakdanjosti.
Stene in pod so se bleščaU od čistosti in novih barv. Tu se je Dimitriju
prvič pripetilo, da je svojo zunanjost občutil kot oviro. Tudi tolažba, da
zanjo ne odgovarja sam, pomanjkljivosti ni spremenila, celo poudarila je
njegov podrejeni položaj. Toda spremeniti ni bilo kaj in bi tudi ne imelo
pomena, zakaj vse se je dogajalo mimo njega. Pričakoval je sicer, da bo
stopil pred načelnika Sarti j a, to pa še ni pomenilo, da se bo to tudi v res-
nici zgodilo. Danko je nedvomno tudi zdaj opravljal le svoje delo. Tega
Dimitrij še ni poznal, zato si od njega tudi ni imel kaj obetati.
Hodnik se je nenadoma razširil v večji prostor, ki je bil opremljen
neprimerno bogateje kot pisarne drugih predstojnikov, ki jih je dotlej
že poznal. Stene so bile tu iz gladkega, raznobavnega kamna, enak je bil
najbrž tudi pod, le da ga je prekrivala debela in mehka preproga, na
kateri se ni samo udušil sleherni šum, temveč so si na njej odpočili celo
čevlji, le da so se jo dotaknili. Nekaj manjših omaric, razvrščenih okrog
pisalne mize, in miza sama, vse se je v Dimitrijevtih očeh dobesedno
bleščalo. Ker je v prostoru pričakoval predvsem napovedanega načelnika,
z enim samim pogledom ni mogel objeti še vseh številnih predmetov,
razobešenih po stenah; prav tako tudi ni mogel presoditi, ali so tam le
za okras, ali pa so namenjeni praktični uporabi.
Tedaj je namreč že opazil načelnika, vstal je izza mize. Bil je visok
in plečat, v beli delovni halji. Njegov obraz je bil širok in zaobljen, kratka
bradica in dolgi brki so sicer spadali natanko tja, kjer so bili, vendar
se je Dimitriju zdelo, da skrivajo usta in da se zaradi njih tudi oči zdijo
manjše, kot so v resnici. Gladka in zdrava koža celo na čelu ni izdajala
starosti, po dolgih, s sivino prepletenih laseh pa je bilo mogoče sklepati,
da ga po letih znatno presega.
Ko je načelnik iztegnil čez mizo svojo prijazno šapo, se je Danko
â'ioboko priklonil, roke pa se ni dotaknil. Dimitrij je menil, da je na-
menjena njemu, zato jo je stisnil. Tuji dotik je deloval nanj blagodejno,
pomirjajoče.
—	Midva se še nisva videla, poznava se pa vendarle, je načelnikov
glas svojo pozornost najprej naklonil Danku, pravzaprav njegovi obleki,
zakaj medtem ko je govoril, mu ni gledal v obraz.
—	Da, je vljudno pritrdil Danko. — Pripeljal sem vam človeka, ki
od vas veliko pričakuje. Kakšne so njegove sposobnosti, boste presodili
sami, on sam je imel doslej o sebi kar najboljše mnenje, zadnje čase pa
izgublja pogum. Naša ustanova mu posveča veUko pozornost, vendar ta
skrb ne more trajati v neskončnost. Celo proti njegovi volji ga bomo
1231
prisiljeni odstopiti kakšni drugi, manj ugledni ustanovi. To pa predvsem
zato, ker ni pripravljen nič napraviti za svojo prihodnost. ..
—	Kar pravi bo za mojo stroko, se je dobrodušno nasmehnil načelnik.
Preskusili bomo njegove darove in ročne spretnosti, morda bo končno
le našel sebe . . .
—	Načelnik Sarti, saj vas smem tako imenovati. . .? je pohitel
Dimitrij.
—	Imenuj me kar mojster, ga je načelnik presenetil z novo prijaz-
nostjo. — V mojem hramu, tako imenujejo moje bivališče, postanejo ne-
pomembni vsi častni naslovi, ki jih podeljuje naše mesto. Živim namreč
od svojega dela in vzdržujem le malo stikov z zunanjim svetom. Pogrez-
nil sem se vase, zato tudi vse, kar je zunaj mene, ocenjujem z drugačnimi
očmi kot vi, ki stojite sredi vsakdanjosti. Mene preganja drugačen nemir,
nemir, o katerem ne govorim.. .
—	Midva se med seboj precej razločujeva, je z rahlim nezaupanjem
v glasu spregovoril Danko.
—	Oba prihajata iz istega sveta. Jaz sem od njega že toliko oddaljen,
da se mi zdi vse, kar vaju ločuje, nebistveno .. . Sedla bi, kajne? Rad
imam dolge pogovore, izvolita. Pokazal je na naslanjače, ki so bili postav-
ljeni tesno ob mizi. Danko in Dimitrij sta sedla. — Kje smo že ostali?
Načelnik si je zamišljeno segel v brado, — Ah, da. V vajinih letih je
tudi mene vse vznemirjalo, občutljiv sem bila za stvari, ki mi danes
nič več ne pomenijo. Ce smo že pri razlikah, ki ločujejo vaju, bi jih
znala našteti? Včasih zadostuje, da stvari imenujemo.
—	Razlike so v izkušnjah, se je ojunačil Dimitrij, ker Danko ni kazal
želje, da bi spregovoril. — Vi hočete najbrž reči, da se v neki točki naša
spoznanja združujejo, zato pa postane nepomembno, da so bila izhodišča
različna.
—	Ničesar nisem trdil, ga je prijazno zavrnil Sarti. — Posploševanje
mi je tuje, razen če velja moji osebi aU mojemu delu . ,,
Na Dimitrija je Sartijev glas deloval utrujajoče, na da bi si bil znal
pojasniti zakaj. Njegovi zvedavosti je bilo že zadoščeno in od Sartija ni
pričakoval ničesar več. Zdelo se mu je, da ima načelnik že vnaprej pri-
pravljene številne odgovore, toda same take, da niso odvisni od vprašanj.
Sleherni pogled na načelnikovo osebo ali okolje, v katerem je živel, ga
je prepričeval, da se obdaja s številnimi predmeti, ki so tu, v tem pro-
storu sami sebi namen. Na stenah je viselo več mask iz temnega lesa,
s tujimi, odurnimi izrazi. Za načelnikovim naslanjačem so visele številne
kosti neznanih živali. Ko si jih je dolgo ogledoval, se mu je zdelo, da
dobivajo oblike človeških teles, seveda razpotegnjenih in spačenih do
fantastičnih nesorazmerij. Zraven njih je bilo v tapete zabodenih nekaj
puščic barbarskih ljudstev, več slamnatih pokrival, mečev in lokov.
Načelnik je bil oblečen v plašč iz težkega rjavega sukna, bogato izvezen
s srebrom in svilo. Dimitrij je pogledal pod mizo in videl na njegovih
nogah mehke kožuhovinaste copate.
—	To so spomini na mladost, je Sarti prestregel Dimitrijev razisku-
joči pogled. — Na njih si spočijem oči, utrujene od dela, utrujene od
1232
vsega, kar so videle. — Ali že kaj mislita na starost, na brezzoba leta?
Na oči, ki ugašajo in hočejo vedno več svetlobe? Za vaju je tu najbrž
nökoliko preveč... Nikar ne mislita, da vama vse to pripovedujem kar
tjavdan. Le razgled vama želim razširiti. Rad bi vaju pripravil do tega,
da bi se ob vsakem dejanju, ob srečanju s slehernim človekom vprašala,
zakaj, čemu. Vaju morda preseneča razkošje, s katerim se obdajam, toda
meni nič ne pomeni. Se nekaj let in ne bo nikogar več. Puščice, ki jih
vidita na steni, še nikoli niso bile prislonjene na lok, nikoli niso ubijale.
Maske ne posnemajo nobenega resničega obraza, moška pokrivala so
spletle ženske roke, orožje ni bilo nikoli v boju. Vse to je le svet mojih
čustev, v njem resnično živim .. .
-- In se nič ne vprašujete? je zanimalo Danka.
—	Nič več. Zame se sprašujejo drugi. Sicer pa so že odgovorili na
vsa vprašanja in zdaj samo še popravljajo sami sebe. Pri tem jih nikakor
ne smemo motiti, ker postanejo zelo divji, nestrpni, bi rekel, svojo nemoč
dokazujejo s pretirano surovostjo.
—	Spoznal sem že več načelnikov, a nobenega takega kot ste vi, je
ugotovil Dimitrij.
—	Načelniki se otepajo z istimi slabostmi kot vsakdo drug. Vem, da
bosta zdaj vprašala, v čem se od drugih razločujejo. Jaz trdim, da se
ne razločujejo ...
—	Midva sva pravzaprav prišla zaradi nečesa drugega, je skušal
Dimitrij zaobrniti tok pogovora. — Jaz sam, seveda. . . Danko je le moj
spremljevalec. Srečko Prodajalec mi je pripovedoval o vas zelo vzpod-
budne stvari. Moja usoda vam najbrž še ni znana. Priplaval sem z dru-
gega brega, znašal sem se pred ovirami, ki mi ne pustijo naprej, nazaj
pa se tudi nimam kam vrniti...
—	Ce lahko opredelite svoj položaj, ni mogoče trditi, da ste v zadregi.
Resnična zablodelost se začenja tam, ko o sebi ne morete reči nobene
besede več.
—	Približujem se takšnemu stanju. Srečko Prodajalec me je vzpod-
budil ...
—	Aha, to je manjši fant z rdečimi lasmi?
—	Bolj svetli kot rdeči. ..
—	Se ga že spominjam. Včasih me je rad obiskoval. Ko je bil še
deček, sem ga večkrat risal. Lahko vam zaupam, da je nekoliko neenako-
merno razvit. Stopala ima predolga in zatilje se mu je preveč razbohotilo.
Skupaj sva obiskala nekaj uglednih znanstvenikov v tem mestu, pa
nobeden ni mogel zanesljivo ugotoviti, kaj se bo razvilo iz tega. Fant je
nekoliko nestrpen in se nagiblje k naglim sklepom. Upam, da vama ni
obetal preveč. K meni res prihajajo mnogi ljudje, vsak z drugačnimi
nameni. Nekatere spregledam že prvi hip, vidva sta mi še vedno
uganka ...
—	Ce lahko govorim v svojem osebnem imenu . . ., je začel Dimitrij,
toda načelnik je že ob prvih besedah karajoče vzdignil roko in nasršil
obrvi.
1233
—	Govori v imenu obeh, zakaj se kar naprej ločuješ?
—	Veste, midva se še nisva sporazumela. Poznava se šele kratek čas.
—	In čas pri tem ni odločilen, ga je dopolnil Danko.
—	Zdi se mi, da se vidva ne bosta nikoli...
—• Tudi jaz mislim tako, je priznal Dimitrij. — Izkušnje so me na-
učile, da se lahko sporazumemo le ob skupnih hotenjih, v današnjem
svetu pa je to zelo redko. Hotel sem nekaj drugega. Ko mi je že postalo
jasno, da ne morem nič storiti skupaj z drugimi, me je zamikalo zvedeti,
kaj sploh še lahko pričakujem. Srečko Prodajalec mi je namignil, da se
vi ukvarjate s prihodnostjo ...
—	To je zelo pretirano, se je branil načelnik Sarti. — Sicer pa lahko
pogledamo v mojo delavnico. Večinoma prihajajo sem zaradi nje.
Načelnik je vstal in ju povabil v sosednji prostor. Komaj je Sarti
odprl vrata, že jim je udaril naproti vonj po mokrem pesku, gašenem
apnu in sadri. Dvorana, v katero so vstopili, prvi hip ni delovala ravno
veličastno. Bila je nizka in temna, iz grobega betona, toda ko se ji je
oko nekoliko privadilo, se je izkazalo, da je zelo prostorna. Za številnimi
okroglimi stebri so se odpirale še nove in nove razsežnosti. Iz oddaljenih
kotov, ki jih ni dosegala svetloba, so prihajali novi in novi delavci
v modrih oblekah, najbrž so bili to isti ljudje, ki sta jih bila z Dankom
srečala že prej. Vsak od njih je še vedno kaj prenašal, kratko desko ali
del zaboja, nekateri pa so se celo mučili s težkimi vrečami. Sele ko so
se Dimitrij, Danko in načelnik približali najbolj osvetljenemu delu dvo-
rane, ki se je Dimitriju zato odkrival kot sredina, je opazil, da so se
znašli v skladišču človeških glav. Te so bile vsaj v večini, med njimi pa
so bili še drugi predmeti. Stale so v polkrogu, postavljene brez reda.
Ene so bile visoke in mogočne, z vihrajočimi grivami, druge so bile gladke
in skromne, žalostno samevajoče v svoji majhnosti. Različne barve so
Dimitriju vzbujale misli o različnih usodah. Tiste, ki so bile odsekane
tik pod brado, so bile najbolj podobne posmrtnim maskam, vendar se mu
tudi tiste, ki se jih je držalo še pol trupa, niso zdele manj tragične. Te
zadnje so bile brez rok in zato neme. Med njimi se je šopirilo nekaj pete-
linov iz črnega marmorja, po velikosti so prekašali marsikatero glavo.
Preden se je Dimitrij utegnil razgledati še na druge strani dvorane, je že
spregovoril načelnik.
—	Vse, kar vidita, je plod dolgoletnega dela. Tu je pravzaprav vse
moje življenje. Izklesani kamen, žgana glina, odlitki v bronu... Vse to
so podobe ljudi, ki bi jih vidva morala spoštovati ali vsaj poznati. To
so najsvetlejši mejniki naše preteklosti in naše sedanjosti, so torej vse,
na čemer bo slonela prihodnost. Tu sicer niso razvrščeni po pomembnosti,
toda spisek, ki bo vsakemu določil njegovo mesto, je že pripravljen.
Zavedati se morata namreč, da bom nekega dne na široko odprl vrata
svojega domovanja, kipi bodo planili na ulice in še tisti hip postali simbol.
Meščani jih bodo častili in se zgledovali nad deli tistih, ki jih pred-
stavljajo ... Tu res vidita skoraj same glave, pa to ni vse, kar sem
ustvaril. V stranskih prostorih imam tudi trupe v najrazličnejših opra-
vah, na konju ali brez njega, v avtomobilu, v naslanjaču. Na lovu, na
1234
oddihu, pri delu. .. Drža telesa, to je vse. Obraz ostaja vedno isti in ne
sme prikazovati trenutnega razpoloženja. Visoki cilji, ki so jim služili
ali jim še služijo, so jim vtisnili neizbrisen pečat. Prav je tako, ohranili
ga bomo zanamcem ... Vse drugo je postranskega pomena. Ce stopimo
bliže, bosta marsikoga spoznala. To vama seveda ne bo dosti pomagalo,
takoj ko bosta zapustila ta prostor, bosta tudi pozabila, kar sta videla.
Spoznanja, ki jih bosta dobila tu, se ne vtisnejo v spomin ...
Dimitrijev pogled je vneto spremljal zdaj načelnika zdaj Danka.
Danko je brez zanimanja strmel predse in niti ni kazalo, da bi poslušal.
Roke je bil potisnil globoko v žepe in zdelo se je, da počiva. S svojo
mirnostjo pa je presenečal tudi načelnik Sarti. Njegovi gibi so bili mla-
havi, kazal ni nič zavzetosti, po njegovih besedah ni bilo mogoče pre-
soditi, ali je delo, ki ga je razkazoval, res opravil on in ne kdo drug.
Zato je Dimitriju vzbudil več pomislekov...
—	Predstavljam si, da ste te ljudi upodobili po posebnem vrstnem
redu, ki ga jaz še ne poznam.
—	Vsak od njih bo dobil samo tisto, kar je zaslužil. O tem so od-
ločili tisti, ki jim takšne presoje pripadajo. Vašega spremljevalca Danka
recimo ni med njimi. Ta ni nikoli stopil na pot plemenitega žrtvovanja.
Ta samo vztrajno služi drugim, toda to je tudi vse, kar si želi. Ostal
bo anonimen, pozabili ga bomo tisti hip, ko bo nehal biti to, kar je zdaj.
—	Meni zadostuje, kar imam, je hladno izjavil Danko. Pogovor ga
očitno ni več zanimal, trikrat zaporedoma je krepko zazehal. Medtem so
se bili že približali prvim kipom. Dimitrij eve oči so pozorno preučevale
zdaj ta zdaj oni obraz, dokler niso odkrile enega, ki se mu je zazdel
znan. Sklonil se je in se ga celo skušal dotakniti z roko.
—	Presenečen sem, da si najprej spoznal načelnika Edvina, je ugo-
tovil načelnik Sarti. — Njegov portret so mi naročili šele pred kratkim,
vanj pa sem moral vnesti nekatere poteze, ki bodo znane šele v pri-
hodnosti. Bron je še svež... Vendar predvidevam, da bo v kratkem času
dobil patino, ki jo naročnik želi.
—	To pomeni, da se bomo kmalu poslovili od njega?
—	Podrobnosti ne poznam, vendar pa vem, da je že vse pripravljeno
za njegov spomenik. Mož si ga je tudi pošteno zaslužil. Njegovo življenje
je ena sam žrtev za skupni blagor, nastopil je pa tudi čas, da mu na-
daljnje žrtvovanje preprečijo. Takšne razprave sicer ne spadajo v moje
področje, spominjam se pa, tako so me bili obvestili, da si ti na onem
bregu izdelal celo teorijo o vzbujanju in vzdrževanju nasprotij, ki so
pogoj vsakemu napredku ...
—	Takšno teorijo je razlagal načelnik Edvin, ne jaz. Jaz sem poskušal
le napraviti korak ali dva, da bi se ljudje, ki zagotavljajo svojo pripad-
nost vsaj približno enakim ciljem, nekoliko zbližali. Ugotovil sem namreč,
da razdalje med nami niso nič večje od tistih, ki nas ločijo od sovraž-
nikov.
—	Pred nama, je rekel načelnik Sarti in pokazal s prstom na Danka,
stoji zanimiv primerek, ki bi ga lahko imenovali požiralca nasprotij.
Menim, da je v tesni zvezi z načelnikom Edvinom. No, ta zveza je lahko
1235
samo duhovna... Tvoj spremljevalec je bil namreč v začetku zelo oster
nasprotnik naše ustanove. Bil je eden tistih, ki so organizirali mlade ne-
zadovoljneže, da so začeli pljuvati pred vrata ustanove. Asistent Dogen,
ki skrbi za higieno, ga je seveda skušal odstraniti, saj bi s tem odstranil
razlog za nesnago. Začel ga je zalezovati in mu groziti. Toda v tistem
trenutku, ko je Danko opazil, da so mu začeli posvečati pozornost, je
postal drug človek. Zapustil je stare prijatelje, začel je živeti samotarsko.
Do vseh predstojnikov v našem mestu se je vedel zelo vljudno. Vsi so ga
opazili, in ker so v svoji bližini imeli samo ljudi, ki niso ničesar zakrivili,
so si želeli prijaznega človeka, ki ne poudarja kar naprej svojih pravic,
temveč zna skrbeti tudi za počutje svojih nadrejenih. Vzeli so ga v službo,
čeprav je pri nas splošno znano, da se ljudje v resnici ne spreminjajo.
Kar si enkrat bil, ostaneš do konca. Tudi prijetna plat osebnosti... Počasi
pa se marsikje tudi pozabi, zlasti tisto oddaljeno. Vendar je zdaj, ko je
bilo v načelu sklenjeno, da odpravimo vsa nasprotja v našem mestu,
nastopila možnost, da ga le odstranijo. Ze enkrat je namreč prehitel do-
godke, pa bi jih lahko še kdaj. S tem, da živi pred časom, povzroča
zmedo. Za to opravilo so že določeni drugi, takšni, ki bodo znali tudi
nered izvajati organizirano. V primeri z njimi je Danko le anarhični
individualist.. .
Zdaj se je Dimitrij z odločno kretnjo obrnil k Danku, da bi ga vzpod-
budil k besedi, toda na njegovem obrazu je lahko ugotovil le mir, spo-
kojnost, ki ni nasprotovala načelnikovim stališčem, a jih tudi ni podpirala.
—	Strogost, s katero ocenjujete njegov položaj, tudi zame ni obe-
tajoča, je pripomnil Dimitrij in se zastrmel v načelnika, prepričan, da je
pravkar dokazal, kako ga čut za šalo še vedno ni zapustil.
—	Pričakuješ lahko marsikaj, dočakal boš le malo. Tako se bo zgo-
dilo to, ker si segel previsoko. Štel si se med iskalce resnice in graditelje
novega sveta. Toda vse tvoje namere so ostale v zraku. Za kazen si si
naložil svoja spoznanja, in le ti sam lahko ugotoviš, koliko časa bo še
delovalo zoper tebe. Doprsnega kipa zato niso naročili, tudi plošče z na-
pisom ne. Zame je to razumljivo, besedilo, ki bi ga moral vklesati, še
ni znano. Iz teh dejstev pa so mogoči nekateri sklepi... Morda boš še
dolgo živel, zato še ni čas niti za najskromnejše priznanje. Morda pa
priznanja sploh nikoli ne boš dobil. Priznanje seveda razumem le kot
soglasje z opravljenim delom ... Za Tilly so na primer takšno soglasje
že izrekli. V naravni velikosti bo krasila enega od stranskih trgov. Njen
obraz stoji tamle v kotu. ..
—	Zanimiv obraz, je pritrdil Dimitrij in se sklonil, da bi se od blizu
zazrl vanj. S konci prstov se je celo dotaknil temnega kamna, kot da išče
poteze, ki so mu bile ostale v spominu.
—	Osebno je nisem poznal, je priznal načelnik Sarti. — Njena hladna
lepota mi je ostala nerazumljiva, na njeno dvojno naravo pa so me opo-
zorili le mimogrede. Pozneje se je izkazalo, da celo pomotoma. Naročniki
želijo imeti kip mlade in lepe ženske, ki osvaja bolj s svojo plemenitostjo
kot s privlačnimi telesnimi oblikami. Čeprav sta si bila vidva zelo blizu,
1236
ne verjamem, da bi mi lahko pomagal. Zavzet z drugimi skrbmi si videl
v njej le predmet, s katerim si se osvobajal notranje napetosti.
—	Saj je ni mogel poznati, se je vzdramil Danko. — Bil je v služ-
benem odnosu z njo.
Dankovega pojasnila očitno tudi načelnik ni pričakoval. Zamišljen
v svoje delo je neprizadeto nadaljeval:
—	Največje priznanje, ki so ga doslej komu naredili, pa bo pripadlo
2anu. Tisti od vaju, ki je bolje obveščen, bo že vedel, da so ga pred
kratkim imenovali za načelnika. Tega priznanja seveda niso razglasili,
da ne bi vznemirjali meščanov. Eden od pooblaščenih uslužbencev mu
ga je prišepnil na uho, in pri tem bo ostalo. Zanovim letom in njegovemu
delu pritiče še kaj več. Ker pa je bil znan po svoji skromnosti, bi ga
spravljali v zadrego, če bi njegove zasluge poudarjali že zdaj, ko še živi.
On tudi ne sluti, kakšna priznanja so mu namenili po smrti. Njegov kip
bom izdelal v tradicionalnem slogu. Sedel bo na konju, ki se je s spred-
njimi nogami povzpel visoko v novi čas. Zadnje noge, na katerih bo na
žalost še moral stati, bodo predstavljale že premagano preteklost. Zaradi
zakona težnosti, ki bo deloval na mogočni trup, jih bom moral v na-
sprotju s svojo željo znatno povečati... Mogočna griva bo vihrala v vetru
prihodnosti... Iz ust bi moral bruhati ogenj na sovražnike našega mesta.
Ta zamisel pa je tehnično še neizvedljiva ... Zana seveda ne bom smel
upodobiti v naravni velikosti. Ko bo postal simbol, mora biti učinkovit...
—	Ce bo že na konju, je lahko v oklepu, se je domislil Danko. —
Oklep bo ponazarjal njegovo nedotakljivost, hkrati pa bi skril njegovo
šibko postavo.
—	Za zdaj me še preganja misel, da bi ga predstavil kot kamnoseka,
je povedal načelnik. — V roke bi mu dal veliko kladivo .. .
—	Kladivo je nevarno, je glasno razmišljal Dimitrij. — Ce pade na
tla, lahko ubije kakega občudovalca, morda ravno tistega, ki mu bo
Zanov lik tako všeč, da bi ga hotel v življenju posnemati. Lahko pa ga
tudi kdaj iztrgajo iz Zanovih rok nezadovoljneži... Ti se bodo gotovo
našli. Ce ne zaradi drugega, bodo vsaj trdili, da se konj ni povzpel dovolj
visoko...
—	Zdaj vsaj vidita, kako je moje delo naporno, je prostodušno
izjavil Sarti in razširil roke proti obiskovalcema. — Načelniku bosta
lahko poročala ... Zadnje čase mi pogosto pošiljajo mlade ljudi. Ti mo-
jega dela sicer ne poznajo, poklic pa jim še ni skalil jasnega pogleda,
zato mi lahko marsikaj svetujejo in nihče jim ne more očitati, da me
z njimi vežejo osebni odnosi. Večinoma jih vidim samo po enkrat. .. Da.
Na inšpektorja Kosa bi bil skoraj pozabil... Za njegov spomenik me sicer
še ne priganjajo, idejni osnutek pa so mi vendarle že naročili. Inšpektorja
naj bi zanamcem prikazal na psu. Jahal naj bi psa kakšne zelo običajne
pasme. Težava pa bo v tem, da je zelo razvit. Za svojo pisalno mizo se je
razlezel v višino in v širino dvakrat toliko, kot bi bilo treba. Ce ga
primerno pomanjšam, ga nihče ne bo spoznal.. .
—	Osramotili bi ga lahko že s samim napisom, je predlagal Dimitrij,
vendar se je načelnik odločno uprl:
1237
—	Ne, moja častna in življenjska naloga je, da postavljam spomenike.
Dimitrij je zmignil z rameni, nato pa se je zaupljivo nagnil k na-
čelniku.
—	Mojster, zdaj naju zanima samo še spomenik najinega prijatelja
Žorža. Bil je dolga leta vratar neke ustanove onkraj reke, zdaj pa so ga
poslali na to stran. Njegove naloge so bile vedno zaupne ... Njegove za-
sluge je komaj mogoče izmeriti.
—	Njegovo prihodnost pa je komaj še mogoče primerjati s seda-
njostjo, se je nasmehnil Sarti, vendar je Dimitrij presodil, da za njegovim
čelom ni skrite misli. Njemu je bilo seveda jasno, da je svet poln ne-
jasnosti. Vseh niti načelnik, ki skrbi za prihodnost, ne more razjasniti.
Poleg tega se ga je bil med ogledovanjem kipov polotil dvom, kaj naj
še šteje v prihodnost. Najbolj zgovoren dokaz za to je bila podoba nje-
gove bivše predstojnice Tilly. Mojster ji je izoblikoval dolg in ozek de-
kliški obraz, tenek nos z velikim nosnicami, velike oči in obrvi skoraj
do ušes. Bila je lepa, toda hladna in mrtva, sploh ni bila več Tilly. Nič
manj ga ni prizadelo sporočilo, kako kanijo mestu predstaviti njegova
bivša sodelavca,-Zana in Kosa ... Prav nič ga ni mikalo, da bi delil njuno
usodo v prihodnosti... Hkrati pa se je tudi že spraševal, ali pojasnila
načelnika Sartija niso nalašč prirejena njegovemu sedanjemu položaju.
Moral bo povprašati Danka, ta ga je morda razumel drugače, morda pa
ga ni niti poslušal...
Vendar ni bilo časa niti za vprašanja niti za premislek, mojster Sarti
ju je z gibom že vabil na drugi konce dvorane.
—	Mnogi so me že vprašali, kako vzdržim v svojem položaju, kako
prenašam breme tujih in svojih spoznanj.. . Tudi vajina osupla obraza
me prepričujeta, da na srečanje z menoj nista bila pripravljena. Jaz se
nekoč nisem dosti razločeval od vaju. Pravzaprav samo v tem, da sem
v sebi združeval ne samo vajini, temveč še usode mnogih drugih. Nisem
bil samo sestavljen, temveč tudi razbit in razdrobljen, hkrati pa širok
in vse razumevajoč. Božanski in beden. Prekipevajoč od velikih spoznanj
in umirajoč od majhnih bolečin. Trden kakor gora in skromen kakor
mravljica ...
Načelnik, Dimitrij in Danko so že koračili čez sredo dvorane, ko se je
Sarti ustavil in hlastno razširil roke. Oba, Dimitrij in Danko, sta se za-
strmela vanj. Načelnikove roke so drgetale v silnem krču, prste je imel
razkrečene in pomodrene. Še bolj pa se mu je spremenil obraz. Ustnice
so se mu krčile od silne notranje bolečine, vročične oči, obkrožene z raz-
mršenimi lasmi, so se obračale vedno bolj kvišku. Dimitriju se je zdelo,
da se načelnik Sarti sam spreminja v kip, v spomenik, kakršnega člove-
ška roka še ni bila izoblikovala. Tudi načelnikov glas je bil ves spreme-
njen, drhteč in vznesen, ni se dotikal samo ušes, segal je naravnost v no-
tranjost in v prostoru sploh ni več odmeval. Dimitrij ga je dobesedno
vpijal, čeprav mojstra niti ni popolnoma razumel.
—	Tudi jaz sem bil nekoč prepričan, da sem nenavaden človek, da
sem svet okoli sebe doumel globlje in širše kot drugi, da se mi zato
ponujajo tudi izredne možnosti. Tudi jaz sem imel načrt za preobrazbo
1238
našega mesta. Že sem držal v rokah ključ, s katerim sem želel razrešiti
stoletne skrivnosti človeškega duha. Verjel sem, da se je moja noga že
vzdignila za korak v neznano. Preveval me je zanos, ki ni poznal ovir
našega sveta. .. Nikar me ne sprašujta, kaj vse je obsegal moj načrt.
Tega nisem vedel niti sam, dokler se nisem ustavil ob tujih prividih
človeka in sveta ...
Načelnik je odločno vzdignil roko in uprl kazalec v steno, od vrha
do tal založeno s knjigami enake velikosti in enake debeline, ki so vse
bile vezane v temno usnje.
—	Preteklost, ki nas hoče prevarati za sedanjost! je vzkliknil Danko,
vendar to ni odvrnilo Dimitrija, da ne bi bil stopil še korak naprej
z namero, da se dotakne knjig.
—	Stran! je zagrmel načelnik in Dimitrijeva roka je omahnila.
— Vsakdo si mora sam pridobiti svoje izkušnje. Po mojih stopinjah bosta
prišla le do tja, kamor bom dovolil jaz. Ko sem dobil v roke knjige, sem
moral ugotoviti, da je že vse znano in vse opisano. Da ni mogoče nič
več odkriti, ničesar več spremeniti. V njih sem našel vse tisto, kar sem
želel storiti jaz. Pa ne samo to. Opisani so številni poskusi, ki so hoteli
uresničiti moje zamisli, obenem pa tudi razlogi, zaradi katerih nobeden
ni uspel. Doslej še nihče... Številni reformatorji so s svojimi nasilnimi
poenostavitvami sicer sprožili mnoga gibanja in zbudili nove iluzije, toda
nazadnje se je vselej zgodilo samo tisto, kar se je moralo, in ne tisto,
kar so ljudje želeli. Vsak kasnejši čas obračunava s prejšnjim, razgalja
zablode preteklosti in ustvarja nove. Do tod sem prišel in nikamor naprej
ni mogoče... Danes obračunavam z včerajšnjim dnem, jutri bom z da-
našnjim ...
—	Tudi to smo že slišali, je neprizadeto ugotovil Danko. Dimitrij
pa je dodal:
—	Prav zato, mojster, lahko rečete o jutrišnjem dnevu več kot kdor-
koli izmed nas ...
—	Da, je brez premisleka odvrnil Sarti, vendar je Dimitrij imel
vtis, da to ni odgovor na njegovo vprašanje. To je potrdil tudi Sarti, ko
je nadaljeval: — Ustanova, ki ji zdaj pripadata, je močno odvisna od
Moža brez imena in od Dolgega Džona ... Imeni, ki jih uporabljata zdaj,
sta le začasni. Tudi ne smemo pozabiti, da sta čez reko prišla z dolo-
čenim namenom, ki ga pa jaz še nisem mogel odkriti. Vprašanje, kdo
je kdo, ostaja odprto. Nanj smo lahko odgovorili v preteklosti. Moj ju-
trišnji dan se bo seveda razločeval od današnjega. Samo trenutek...
Načelnik je stopil pod temen obok in neslišno odprl neka vrata. Iz
močno osvetljenega ozadja se je pokazala ženska podoba in stopila na
prag. Dimitriju se je zdela vitka in mlada, toda zaradi sence, ki je padala
na njen obraz, na njem ni mogel razločiti podrobnosti. Ni mu tudi bilo
jasno, zakaj je načelnik Sarti hotel temu srečanju dati pomen presene-
čenja. S to mislijo mu je želel zastaviti tudi vprašanje, vendar ga je
načelnik prehitel.
—	To je Ariana. Vem, da sta prišla zaradi nje... V njeni bližini
ni več mogoče govoriti o času. Bila mi je zvesta spremljevalka. Brez njene
1239
pomoči moje delo ne bi bilo takšno, kot je. Vse, kar sem vama pripo-
vedoval, in vse, kar sta videla, je v tesni zvezi z njo ... Živela je ob
meni. Toda moje poslanstvo je dopolnjeno, nič več je ne morem zadr-
ževati. Ker ni podobna nobeni drugi ženski, se ji bosta z lahkoto pri-
vadila ...
—	Dimitrij si jo je izbral, se je od strani oglasil Danko.
Dimitrij se je prizadeval, da bi razumel glasove okoli sebe. Njegov
pogled je iskal pojasnilo zdaj na načelnikovem zdaj na Dankovem obrazu,
toda oba sta ravnodušno strmela vanj, videl je, da od njiju ne more
pričakovati nobenih pojasnil. Trenutek kasneje je tudi že vedel, da jih
ne potrebuje.
—	Midva, je naznanil načelnik, — bova v pisarni. Sestavila bova
kratek zapisnik o našem dogovoru. Ti boš svoje soglasje sporočil kasneje.
Po sami barvi načelnikovega glasu je Dimitrij sklepal, da ostane
z Ariano. Sklonil je glavo, vendar le toliko, da je mogel bolje poslušati,
in čakal, da bi načelnik in Danko odšla. Odstranila sta se po prstih.
Tedaj se je tudi Ariana že umaknila v notranjost in Dimitrij ji je sledil.
V njeni pisarni so bile vse stene prekrite s knjigami, tako ga je
vsaj poučil prvi pogled. Toda te knjige so bile drobne in pisane zuna-
njosti. Na njih se je oko spočilo in niso zbujale spoštovanja. Videti je
bilo, da še zdaleč niso tako pomembne kot tiste, ki jih je bil pokazal
načelnik. Na mali pisalni mizi, pred katero se je ustavil, je bila dragocena,
bogato izrezljana posodica iz ebenovine, v njej pa več kot deset razno-
barvnih, ostro ošiljenih svinčnikov z navzgor obrnjenimi konicami. Isti
hip, ko je zagledal svinčnike, je v trebuhu tudi začutil žgočo bolečino.
Vendar se tudi zdaj ni dal premotiti občutkom. Njegove oči so začele
begati po prostoru in iskati še drugih znamenj, ki bi ga spominjala na
načelnika Edvina. Presenetilo ga je, čeprav le za trenutek, da je tudi
Ariana držala v rokah enega od grozečih svinčnikov. Njena postava je
bila šibka, obraz pa mladostno neizrazit, prsti, ki so se igrali s pisalom,
so bili dolgi in nežni, skoraj krhki. Celo tisto, kar je gorelo v njenih
očeh, ni bil niti ogenj, niti žerjavica, ki žge navznoter, temveč le drobna
lučka, ki se izgublja v neizmernosti teme in jo lahko ugasi že en sam
dih. Celo Dimitrij, samo še senca svojih nekdanjih moči, ni niti za hip
podvomil, da je ne bi mogel telesno obvladati. V mislih se je že branil,
namerjal ji je svojo pest pod brado in nekoliko bolj v levo in svojemu
udarcu pripisoval moč, da bi drobne kosti zahreščale pod njim ... Ce
pa bi ji s primerno odločnostjo nameril še svojo koleno pod želodec, bi
jo z lahkoto spravil vsaj na ležišče za pisalno mizo in tam obračunal
z njo. Razen če njena obleka ne skriva deškega telesa ... Ne. Presodil je,
da je prešibka v nogah in da je je preveč v boku. Komaj pa je ugotovil
to, se ji je znova zazrl v obraz. En sam delček čela, od oči do ušes, bi
bila lahko zamenjala s Tilly... Na tem delu koža ni bila več mlada,
kazile so jo drobne gube, znanilke življenjskih izkušenj, ki jih je zaman
iskal v njenem pogledu . ..
Takoj zatem se je zalotil, da razmišlja, da se mu misli spet razvr-
ščajo v nekakšno zaporedje, to pa ga sili k nadaljnjim sklepom. Ariana
1240
se zdi dosti mlajša od Tilly, zato ni mogoče verjeti, da bi se v njej
skrivala Tilly. Toda nekdo je pripovedoval, nekje je bil že slišal, da usta-
novi onstran reke pripada tudi delavnica, v kateri lahko spremenijo
človekovo zunanjost. Morda je to kar Tillyjina vila ... V njej vžiga j o
nekakšna znamenja, še bolj pa skušajo vplivati na notranjost. To je
zanesljiva pot do zunanjih sprememb ... Kdo pa v resnici more slediti
vsemu, kar se dogaja na njegovem lastnem obrazu? On sebe že davno
ni videl v ogledalu. Morda si je že zdavnaj privzel podobo kakega tujega
človeka, ne da bi to vedel. Če je Tilly res dobila samó skrivno nalogo
in odšla v neznano, to možnost je dopuščal Žorž, bi jo vendarle še mogel
srečati. To bi bil tudi dokaz, da je še vedno v središču življenja in ne
na njegovem robu, kot se mu je že zdelo ... Če lahko zamenjamo obraz,
morejo tudi očem ukazati, da spet postanejo dekliške. Gležnje in boke
strokovnjaki preoblikujejo mimogrede. Morda jo bodo izdale besede, način
mišljenja . . . Toda če lahko dosežejo, da človek ne misli več, ga lahko
navadijo tudi misliti drugače. Tudi ležišče še ne more dokazati, da se
v njej skriva Tillyjin temperament... Pogled se je znova vrnil k njenim
očem'. Molk, ki je tekel po prostoru, še ni bil vsiljiv, toda pomen so mu
lahko dale le besede, ki jih še nista bila izgovorila. Dimitrij je zdaj že
vedel, da so ga v ta prostor enostavno pripeljali, zato je menil, da mu
tudi ne pripada dolžnost skrbeti za pomenek. On je ne pozna in ji nima
kaj sporočiti. Za svojo zasebno rabo pa lahko ugiba, iz katerih znanih
in neznanih oseb, ki jih je v svojem življenju že srečal, je sestavljena.
Roke so morda Dunjine. .. Kakšne je pravzaprav imela? Barvo svojih
oči je vzela Danuški. . . Ali pa tudi ne. . . Nekoč, v prejšnjih časih, so
ženske imele svoj čar, nekaj, kar je privlačevalo... Zdaj so drugačne,
ne samo Ariana, tudi druge, že na pol pozabljene. Obrazi, pregrnjeni
s časom, z doživetji in spoznanji, ki jih ne obvlada več, ker samo še
drvi skozi negibnost nerazumljivega ... Morda pa je Ariana sestavljena
iz treh žensk, ki mu niso nikoli bile naklonjene. ..
—	Dolgo si odlašal, je nepričakovano spregovorila Ariana in Dimi-
trija iztrgala iz ugibanj, od katerih si je še nekaj obetal. Njen glas je
zazvenel, napolnil je prostor in se odbil od stropa, zato je Dimitrij pri-
sluhnil, ali se mu bodo pridružila še kakšna znamenja z vrha. Toda obok
je bil težak, v njem je zvenela le neobčutljiva kovina . .. Kaj pomeni njen
glas, je moral presoditi sam. In sklenil je, da za zdaj še ne pomeni ni-
česar. Vrnil ji je pogled.
—	Ko bi se bil oglasil že zdavnaj prej, bi bilo tvoje dostojanstvo
ostalo neokrnjeno. Notranje muke, ki si jih pretrpel, bi bile drugačne.
Morda bi te bila lahko obvarovala pred njimi.
Dimitrij je pozabil na svoj sklep, verjel je, da govori Ariana zanj.
Njene besede so segle globlje, kot je pričakoval.
—	Saj niso bile muke, se je branil in si celo prizadeval, da bi si
ustnice razmaknil v nasmeh.
—	Moraš mi verjeti! je zanosno vzkliknila Ariana. Na Dimitrija pa
je ta poziv deloval ravno nasprotno. Zbudil mu je spomin na čas, ko so
bile besede že izgubile svoj prvotni namen.
10 Problemi
1241
—	Kadar bom spet želel komu verjeti brez pridržkov, se bom obrnil
naravnost nate. Prepričan sem, da združuješ lastnosti, ki bi jih moral
iskati pri več ženskah. Bojim se le, da sam ne bom več našel poti k tebi.
Hodnik, po katerem me je vodil komaj znan dobrotnik, je zelo zavit.
V stolpu so sicer poskušili, da bi me naučili hoditi po glavi, vendar se
jim doslej to še ni posrečilo. S svojimi lastnimi močmi ne bom našel niti
vrat k načelniku Sartiju. Brez njega pa sem ne bom smel. Videti je zelo
strog...
—	Nikakor ne. On mi je po svoje celo podložen. In ob koncu najinega
srečanja ti bom dala klobčič misli, da se boš še bolj zapletel vanje. Potem
boš morda le priznal, da ti je moja pomoč potrebna. Namenila sem se
namreč, da te odslej ne zapustim več. ..
—	Nič več? je podvomil Dimitrij.
—	Mar me nisi vse svoje življenje samo iskal? Nisi bil že nekajkrat
prepričan, da si me našel? Sam si si dejal, da nisem bila prava, nehal
si verjeti, da bi me sploh še kdaj našel. .. Tudi jaz sem prehodila dolgo
pot, preden sem spoznala, da smem izpolniti svoje poslanstvo le ob tebi.
Poskušala sem z nekaj drugimi moškimi, pa mi je spodletelo. Zdaj hii ne
more več. Spremljala te bom, skupaj bova našla pot, ki bi jo vsak zase
zaman iskal.
—	In kam vodi ta pot? je vprašal Dimitrij.
—	Kakšno vprašanje! Pred menoj se ti v resnici ni treba prenarejati.
Jaz ne bom skušala razumeti tvojih zadnjih namenov, storila pa bom
vse, da prideva od tod ...
—	Storila boš vse po moji volji in mi s tem pomagala, je sklenil
Dimitrij. Čeprav je skušal dati glasu posmehljiv prizvok, se mu to ni
posrečilo.
—	Ti v resnici ne potrebuješ drugega kot pogum, da bi napravil
tisto, kar hočeš. Veš, kaj hočeš, le utrudil si se. Izsesali so ti moči, na-
menoma so te izmozgali, da bi končno storil tisto, česar sami ne morejo.
Ne morejo, tako se pravi... Nekakšni oziri jim branijo. Toda preveč
govorim.
- Ne. Kar nadaljuj.
—	Se vedno živiš za svoj načrt. Morda si ga zakopal globoko vase,
morda si že podvomil o njem, toda odpovedal se mu nisi. Nikoli se mu
ne boš popolnoma. Pa tudi če bi se mu.. . Kaj bi še ostalo od tebe? Ce
moraš propasti, za to pa si se trdno odločil, je bolje, da omagaš med
napori kot v brezdelju. To so namreč misli, ki si jih sam že nekoč izrekel.
Le priklicati sem ti jih hotela iz spomina ...
—	In kaj še nameravam? je posmehljivo vprašal Dimitrij.
—	Marsikaj. O vsem tem mi boš še pripovedoval. Veliko večerov
naju čaka . .. Pokaži roko!
Dimitrij ji je ponudil desnico, misleč, da ta gib še spada k pozdravu,
in da ga Ariana samo vzpodbuja, naj se ji bolj približa. Toda njen namen
je bil drugačen. Pustila je roko, da je obvisela v zraku, stopila je k mizi
in odložila svinčnik. Iz predala je vzela prozorne gumijaste rokavice in
nekakšne slušalke z gumijastimi cevkami, ki si jih je nataknila na ušesa.
1242
Nato si je oblekla rokavice in si nadela očala, ki jih je prav tako vzela
iz predala in so Dimitrija še najbolj presenetila, saj se ni mogel znebiti
vtisa, da se v njih prelivajo barve, podobne oljnim madežem na vodi.
Spremenjena dekletova podoba ga je toliko zaposlila, da ni več mislil na
svojo roko, dokler se Ariana ni sklonila nadnjo. Z močjo, ki ji je ne bi
bil pripisoval, mu je stisnila podlaket in začela premikati dlan.
— Poslušaj! je ukazala s spremenjenim glasom.
Ze pri drugem zgibu je v sklepu rahlo škrtnilo. Hkrati je začutil
tudi bolečino. Takoj zatem mu je Ariana zganila roko v komolcu. Tudi
tam se je v hipu oglasila bolečina, čutil je, đa mu je roka nabrek-
nila od otekline. Komaj se je Ariana dotaknila ramena, je začelo klju-
vati tudi tam. Potem mu je ukazala, naj poklekne in ukrivi hrbtenico.
Izkazalo se je, da tega ne zmore več. Sklonil je lahko samo glavo. To
je storil tudi zaradi nje, saj ga je nepričakovano obšla zadrega. Toda
ona ga je preiskovala še naprej, otipavala mu je rebra in pod njimi iskala
obisti. Zlasti dolgo se je zadržala na želodcu. Gnetla ga je in ščipala za
vsak centimeter kože posebej. Dimitriju so klecnila kolena, noge so mu
otrpnile, stopal sploh ni več čutil, zdelo se mu je, da stoji na majavih
kosteh, ki se nočejo zapičiti v tla. Da bi preprečil padec, se je počasi,
centimeter za centimetrom, spustil k tlom. Pravzaprav se je zgrudil pod
svojo težo. Cuti so mu nekako otopeli, le oči so ostale žive, spremljale
so gibe njegove hrbtenice, zaznavale so vse spremembe v prostoru. Z enim
samim gibom ga je Ariana razprostrla po tleh; to je njegovemu počutju
celo prijalo. Ležal je udobno, in čeprav na golih in ravnih tleh, je celo
počival. Ni ga motilo niti to, da mu je ženska roka razgalila spodnji del
telesa in ga počasi, izvedensko otipavala. Bil je prepričan, da tudi to
spada k preiskavi, zlasti še potem, ko so prišle na vrsto noge. Ariana
mu je zapikovala v mišice oster predmet, Dimitrij ga sicer ni videl,
zdelo se mu je, da je to ošiljen svinčnik, vendar ga to ni vznemirjalo.
Postopek je bil brez bolečin. Ni pa se mogel znebiti vtisa, da so vbodline
ostale odprte tudi potem, ko že ni bilo svinčnika v njih.
Nazadnje ga je Ariana obrnila na trebuh in se mu ulegla na hrbet.
Zibala se je na njem kakor na ozkem grebenu. Dimitrij si je prizadeval,
da bi namesto nje lovil ravnotežje, ni pa verjel, da mu bo to dolgo šlo.
Grabil je po tleh, toda po vsakem premiku je bolj verjel, da mu bo
zmanjkalo opore. Zato je opustil tekmo z neznanimi silami, ki jim ni
bil več kos, in samo še čakal, kaj se bo zgodilo. Dogodilo se seveda ni
nič pomembnega. Ariana je vstala in to je bilo zanj tolikšno olajšanje,
da ni bil začuden niti potem, ko ga je zgrabila za obleko in ga z eno
samo roko spet postavila na noge. Počutil se je natanko tako kot pred
začetkom preiskave. Stala sta si nasproti in Dimitrijev vprašujoči pogled
je terjal pojasnil. Ariana se mu je zdaj zdela resnejša in zrelejša, vse
priprave, ki si jih je bila nadela, so zbujale njegovo zaupanje. Niti sam
pri sebi ni mogel zanikati, da se ga je lotila z nove strani in da je na
njem odkrila nekaj občutljivih točk, za katere prej ni vedel. To je po-
menilo, da mu je po svoje kos in da ga lahko še preseneti. Ker ga je
sprejela s prijaznimi besedami in ker ni še nič kazalo, da bi skušala
10»
1243
izkoristiti njegove pravkar odkrite slabosti, je dopuščal majhno možnost,
da se iz njunega poznanstva zanj ne bodo rodile neprijetne posledice.
Ce bi se pri priči razšla, bi celo mogel verjeti, da mu je pomagala. V čem
bi ta pomoč bila, še ni vedel, verjel pa je, da bi jo kdaj kasneje lahko
imenoval. Tako sta se v njem prepletala dva nagiba. Prvi mu je svetoval,
naj se čim hitreje umakne v svojo samoto, v stolp. Drugi pa ga je spod-
bujal, naj preizkusi možnosti, ki bi lahko nastale iz nepredvidenega sre-
čanja z neznano žensko. Sicer pa je bil v obeh primerih odvisen od nje.
Brez njene pomoči ni mogel zapustiti niti nje, pot nazaj mu je bila zaprta.
Celo v stavbi, kjer je bil, se ne bi znašel brez nje, saj ni vedel, kje naj
išče Danka in načelnika Sartija. Ce ju je sploh še potrebno iskati in
če bi njegovo iskanje še moglo kaj pomeniti... Hkrati pa so ga motile
besede, s katerimi mu je zagotavljala svojo privrženost. V preteklosti so
takšna zagotovila vedno pomenila, da je postal del tujih načrtov. Tega
pa seveda ni mogel ne spremeniti ne preprečiti. Zato so bile besede, ki
jih je pričakoval od nje, še toliko pomembnejše. Ariana je že sedela za
mizo, odložila je bila rokavice in slušalke in si nekaj zapisovala v svoj
blok,
—	Priznati moram, da nisem še dovolj poznal sam sebe, jo je vzpod-
budil Dimitrij, — Tudi tvojim letom nisem pripisoval spretnosti, ki si
jo pokazala.
Ariana je nekaj trenutkov zamišljeno strmela vanj, vendar je pre-
sodil, da se njene misli ne ukvarjajo z njim, temveč z nečim, česar on
še ni doumel.
—	Kaj vse bi še ugotovila, če bi bila preiskava natančnejša, je ne-
prizadeto naznanila. — Takoj na začetku sem te opozorila, da prihajaš
kasno ...
—• Pravzaprav niti ne vem, kam merijo vaša prizadevanja ... Najbrž
je kakšna zveza med vsem tem, kar doživljam na tem bregu. Vtis imam,
da sem zašel med strokovnjake. Tvoji posegi so bili nedvomno medi-
cinski . ,,
—	Problem, ki se nam zastavlja, to se pravi ti, ni samo medicinski,
je pa tudi to. Z objektivnimi metodami skušamo ugotoviti, kaj se je
s teboj v resnici zgodilo. Ne moremo preprosto verjeti govoricam, ker
nam nič ne povedo o vzrokih tvojega vedenja. Da pa ne bi imel napačnih
predstav, ti povem tudi to, da vsak od nas dela po svojem preudarku in
da mene prav nič ne zanima, kaj so s teboj že poskušali drugi. Nasprotno.
Ugotavljam celo, da niso nič storili v tvoj prid, ali pa zelo malo. Komaj
si stopil v mojo pisarno, že sem opazila značilen lesk tvojih oči. Gotovo
veš, ali so ga skušali preprečiti? Kako dolgo si že v Dankovi oskrbi?
—	Odkar se je začela zima. Več ne vem ... Delali so z menoj neke
poskuse, niso mi pa zaupali, kaj mi manjka. Tako niti ne vem, kaj so
hoteli doseči. Imel sem vtis, da je njihovo početje v zvezi z mojim prejš-
njim življenjem. Ti gotovo veš, da so me vrgli v reko. Niso me popolnoma
dotolkli, pustili so me plavati, in zdaj še kar naprej obračunavajo z menoj.
Plačujem zadolžnice, ki jih nisem nikoli podpisal, prepričan sem pa tudi,
da zdaj ni mogoče ničesar več spremeniti. Nikoli ne vem, kaj kateri od
1244
vas o meni že ve, vselej domnevam, da so vaša obvestila zanesljivejša od
mojih, čeprav gre zame. Navsezadnje le prideš do sklepa, da sam o sebi
veš najmanj ... Morda bi mi lahko vsaj z besedo namignila, za kaj gre...
—	Tvoje oči postajajo negibne. Za nove vtise, zlasti pa za sveže
barve, so iz dneva v dan manj občutljive. Ker ti ne dajejo novih vtisov,
ves živiš s preteklimi podobami. Preživela merila, bivše ljudi in že pozab-
ljena dejanja prenašaš v današnji čas. Tebi se zdi, da živiš pred časom,
si pa le v zaostanku. V vsem, kar te obdaja, odkrivaš neskladja, v resnici
pa si le sam razdvojen . ..
—	Vse to samo zaradi oči?
—	Ne trdim, da je tako. Samo preskušam razne možnosti. Ključ do
samega sebe držiš v rokah sam.
—	Doktor Dogen mi je zsftrjeval, da je vse odvisno samo od mene.
Tudi Danko me je prepričeval. Šele tvoje pojasnilo .. .
—	Saj ni pojasnilo. Metode, ki jih uporablja Dolgi Džon, so mi tuje.
Ne pripadam nobeni ustanovi, njihova dognanja me ne vežejo. Moj odnos
do tebe je čisto oseben, toda to ti bom morala šele dopovedati... Vsa-
kršni predsodki so mi tuji, zato tudi upam, da bom našla pot do tebe,
pot iz tebe in izhod za oba. Ce le ni prepozno...
Dimitrij je zaman raziskoval njen obraz, na njem ni našel nobenega
odgovora na vprašanja, ki mu jih je vsiljevala. Prišel je do sklepa, da
se to, o čemer pripoveduje, ne nanaša nanj, temveč nanjo, zato je ni več
nameraval nadlegovati za pojasnila. Iz razumevanja njenih težav si ni
obetal nobenega novega spoznanja. In še vedno je bil prepričan, da si
njene družbe ni izbral sam. Zato lahko vse nadaljnje sklepe prepusti njej,
ali komu drugemu, tistemu, kateremu ga bo dala v nadaljnjo obravnavo.
—	Ti se seveda ne vidiš... Gotovo pa si v zadnjem času občutil
nove težave, ki so izvirale iz tebe samega? Kamen, ki se ti je pokazal
v očeh ...
—	Kamen... je mehanično ponovil Dimitrij.
—	Da. Drobno zrnce peska, ki ga na prvi pogled niti ni mogoče opa-
ziti. Pa ne samo v očeh. Bojim se, da se je kamnita lužina naplavkala
tudi že v drugih delih telesa. Sklepi niso več tako gibčni, kot so bili
nekoč, hrbtenica pa ostaja ravna ...
—■ Pravi peskolom, je neprizadeto dodal Dimitrij, kot da pogovor ne
velja njemu.
—	Tebi je morda v ponos, zanašaš se nanjo in se utapljaš v samo-
zadovoljstvu. V resnici pa te ovira. Misleč, da si si vzel največjo mero
prostosti, si si nadel jarem, ki te tlači bolj kot odvisnost, ki jo spreje-
majo drugi.
—	Bo kar držalo, je priznal Dimitrij.
—	Najbolj pa me skrbi to, da sam sploh ne moreš več presoditi, kaj
se dogaja s teboj...
—	K sreči so tu še drugi, se je pridružil Dimitrij. — Ustanove, ki
skrbijo, da je človeku dobro, čeprav si tega ne želi... Prijazna dekleta,
ki komaj čakajo, da bi uporabila svoje znanje. Odpirava si neizčrpen vir
za pogovore, za nove sestanke in preiskave, o izidu katerih ni mogoče
1245
niti slutili. Področje mogočega se širi, s tem pa tudi negotovost, ki mi
jo hočete vcepiti...
—	Jaz sem sama.
—	Pustiva to. Prepričljivost je vselej na strani tistega, ki ima kaj
izgubiti. Mene zanima, kaj je v resnici s tem kamnom, ki si ga omenila.
Najbrž ga ne smem jemati dobesedno ...?
—• Kamen je dobesedno kamen in še veliko več . . . Ariana je zdaj
odložila tudi očala in njen umirjeni dekliški pogled je dolgo počival na
Dimitriju. Zdelo se mu je, da mu nekaj pripovedujejo, da ga je srečal
že nekoč v preteklosti, a si je zaman prizadeval, da bi se spomnil kdaj
in kje. Se tega ni mogel ugotoviti, ali mu je naklonjena.
—	Seznaniti te moram z okoliščinami, ki niso niti najmanj vzpod-
budne, vendar tako, da te ne bom prehudo prizadela.
—	Vse to zaradi kamna?
—	Ce se vse te možnosti, ki jih nosiš v sebi, uresničijo ... Ce se
kamnita zrna pokažejo tudi na drugih delih telesa, če se ti z njimi oblo-
žijo sklepi in vrat, če ti poapnijo še notranji organi...
—	Tedaj bom postal skala, zid, ob katerem si lahko razbijejo glave
vse ustanove tega sveta. Neuničljiv bom in neobčutljiv za nagovore in
poglede, s katerimi me obsipavajo vedno novi dobrotniki, ki si včasih
privzamejo tudi žensko podobo, da bi bili bolj prepričljivi.
—	Ze razumem, da gre za dve stvari. Srečanjem, ki ti niso pri srcu,
se ne moreš izogniti. Vse, kar se je zgodilo in kar se še lahko, je logična
posledica tvojih odločitev. Ce nanjo nisi računal prej, boš moral zdaj,
v prihodnje. Tvoje telesno stanje pa ni takšno, da bi bil do njega upra-
vičeno ravnodušen. Ce res postaneš skala, kot si se kar dobro izrazil,
potem ne boš več človek. Nič več ne boš živo bitje. Ta hip še ne bi rada
uporabila besede mrtvec .. .
—	Kaj pa bom?
—	Reč.
—	Mrtva reč?
—	Saj si že videl kamen.
—	Morda pa ne čisto navadna? Morda bom imel na sebi kakšno zna-
menje, ki me bo ločilo od drugih reči?
—	Previsoko meriš, da ne bi padel globoko. Razen v mislih ne bo
za teboj ostalo nobene sledi. A še v mislih se boš oglašal samo kot spomin
na nekaj, kar se ne sme ponoviti. Kot kazen. Ker si se obrnil zoper sebe
in zoper druge ...
—	Ker nisem mogel ničesar spremeniti, ker sem tulil v gluho lozo,
ker mi ni nihče prisluhnil...
—	Govoriva o isti stvari.
—	In zakaj bi te moral po vsej sili razumeti?
—	Ker si se znašel tu. Ker ne moreš ne naprej ne dalje. Ker se
moraš vedno znova vračati tja, kjer si že bil, a še tega ne moreš opraviti
sam. Pritožuješ se nad vsemi, mimo katerih te vodi pot, ko pa ti omo-
gočijo samoto, nimaš od nje nobene koristi. Prav zato si se tudi ustavil
tu, po tihem upajoč, da te bom odrešila tvoje osamljenosti, da ti bom
1246
obudila človečnost, ki je je iz dneva v dan manj. Prisilil si me, da sem
jo imenovala ...
—■ Aha, je zamišljeno prikimal Dimitrij in si s prsti podprl čelo,
že razbrazdano od gub. — Ti mi boš o tej stvari lahko povedala kaj več.
Kot vidim, ti je beseda pri srcu. Ne verjamem, da bi te razumel, če
bi mi jo skušala pojasniti ob svojem zgledu. Tvoja samozavest obeta,
da mi boš razodela, kaj bi lahko pomenila v mojem življenju.. .
—	Besedo sámo si že slišal?
—	Sem.
•—• In ni v tebi zbudila nobenega odmeva?
—	Najrazličnejše. Nasprotujoče si...
—	Da. Zdaj se je zamislila Ariana. Vstala je in si spet nadela očala.
Iz dragocene ebenovinaste posodice je vzela enega od svinčnikov in za-
čela z njim potrkavati po mizi. Pogled na ostro zašiljeno pisalo je v hipu
pretrgal Dimitrij eve misli in ga navdal z nemirom. Čutil je, da mu
želodec podrhteva in da se slabost polašča vsega njegovega telesa.
Umaknil se je k steni in se naslonil nanjo.
—	Povedala ti bom, je končno spregovorila Ariana, ne da bi vzdig-
nila pogled. — Toda ne še zdaj. Ne ta trenutek... In ne ob tvojem pri-
meru, ker ti to ne bi nič pomenilo. Spoznal boš usodo drugega in ob
njej se ti bo razjasnilo marsikaj. Tudi jaz ti bom darovala vse svoje
moči. Toda prej moram še zadostiti nekaterim obveznostim. Potem bom
prosta, odšla bom s teboj. Čakaj me pred vrati.
Zadnje besede je Dimitrij komaj še razumel, njen glas se je vse
bolj oddaljeval. Vedel je, da mora čakati, da sam ne more nikamor.
Utrujenosta pa ga je silila, naj se čimprej odpočije. Ne da bi še enkrat
pogledal Ariano, se je ritenski umaknil skozi vrata in se sesedel pred
pragom. Zaprl je oči in se predal pozabi.
1247
>odslvena praksa in oblastniška struktura
v delovnih organizacijah
v e 1 j k o Rus
Opredelitev problema
Osnovno spoznanje, da kvaliteta vodenja ni odvisna predvsem od
osebnih lastnosti vodilnih oseb, temveč od situacije, v kateri je vodilna
oseba (J. C. Brown), je bistveno preusmerilo raziskave o vodenju.
V	ospredju niso več psihološki profili vodilnih oseb in tehnika vodenja,
temveč institucialne strukture, ki bolj ali manj, tako ali drugače poga-
jajo vodstveno prakso.
Nekdanje trditve E. Dürkheima, da prinašajo tehnične preobrazbe
razpad patriarhalnih in porajanje novih funkcionalnih skupin, dobivajo
svoj pomen šele v zadnjih tridesetih letih, ko nam postajajo jasnejše
vsaj nekatere pomembnejše konsekvence, ki iz tega sledijo. Pri tem je
gotovo najbolj osnovna ugotovitev, da postajajo socialni odnosi vse bolj
isto s funkcionalnimi. Ta proces poistenja socialnih in funkcionalnih odno-
sov je zlasti značilen za urbanizacijo in industrializa j o družbe in po-
meni kritični moment v življenju delovnih kolektivov (T. Caplow). Ce to
splošno tendenco individualiziramo, lahko rečem.o, da se s tehnizacijo
in funkoionalizacijo družbenega delovanja na slehernem delovnem mestu
spreminja razmerje med funkcijo in osebnostjo. Osebnost je vse bolj
podrejena funkciji (A. Touraine) in delovanje je zato vse bolj »neosebno«.
Michiganska sociološka šola je omenjeni pojav zelo nazorno demon-
strirala pri vodstvenem kadru. Dokazala je, da poučevanje vodilnih ljudi
o novih tehnikah vodenja sicer navdušuje tečajnike, hkrati pa kaj malo
vpliva na njihovo dejansko ravnanje v podjetju. Tisti faktor, ki bistveno
vpliva na njihovo prakso, je globalni socialni kontekst. Ce se ta ne
menja, onemogoča tudi uvajanje novih tehnik vodenja.
Iz zgornjih ugotovitev seveda ne izhaja, da bi bili psihologija in teh-
nika vodenja zgubili svoj raison d'être in da dosedanja spoznanja na teh
področjih nimajo več veljave. Očitno pa je, da so postali psihološki in
organizacijsko tehnični okviri obravnavanja vodstvene prakse pretesni.
V	teh okvirih ni več mogoča zadosti vsestranska obravnava, in zato
tudi ni mogoče zadosti objektivno spoznavanje vodstvene prakse.
1248
Ce ugotavljamo, da uspe le tista vodilna oseba, ki je senzibilna za vse
spremembe v svoji organizacijski enoti, ne da bi se tem spremembam
kameleonsko prilagajala, če spoznavamo, da je bistvo vodenja v tem, da
daje poroštvo za kontinuiteto nenehnega spreminjanja, če ugotavljamo,
da vodilna oseba ne sme biti egocentrična in ne obremenjena s težnjo
po oblasti (N. Mayer), če ugotavljamo, da je za vodenje usposobljena
le tista oseba, ki zna gledati daleč naprej, ki je sposobna temeljite ana-
lize, ki je pripravljena tvegati in ki zna upoštevati človeka — smo s temi
opisi najbrž veliko prispevali k profiliranju vodilne osebe, vendar smo
pri tem pustili odprto vprašanje realizacije bolj ali manj normativnega
profila vodstvene osebe. Ce vztrajamo pri opisanem pogledu na proble-
matiko vodenja, potem se nam kaj lahko zgodi, da bomo kopičili nor-
mativne, za hipotetične situacije optimalne profile, ne da bi hkrati vedeli,
ali so mogoče in ali so smiselne aplikacije teh profilov v praksi. Razum-
ljivo je tedaj, da so vse pogostejše zahteve po takšnih socioloških štu-
dijah, ki odkrivajo ovire, zaradi katerih posamezniki ali socialne skupine
ne morejo uresničiti svojih aspiracij (R. Dahrendorf).
Aspiracije vodilnih oseb so vsaj v osnovi pozitivne. Sleherna vodilna
oseba teži za tem, da bi dosegla idealni prototip že zato, ker ji zagotavlja
osebni uspeh. Drugo vprašanje je, koliko jim dana situacija omogoča
realizacijo njihovih aspiracij. Naj navedem zgled: raziskava, ki je pre-
učevala aspiracije in prakso vodstvenega kiadra v okolici Bordeauxa
(O. Chapuis), je odkrila le manjše razlike v aspiracijah in občutne razlike
v vodenju tega vodstvenega kadra. Skoraj vsi mojstri so želeli postati
formalni in neformalni vodje v svoji organizacijski enoti, in sicer ne
glede na dejansko prakso, ki so jo imeli v podjetjih. Razkorak med nji-
hovimi težnjami in njihovo prakso je postal povsem očiten, izvira pa iz
tega, da je vodstvena praksa bistveno pogojena z velikostjo podjetja,
kadrovsko politiko in stopnjo birokratizacije podjetja.
Z dosedanjimi ugotovitvami smo nakazali le splošno pogojenost vod-
stvene prakse s socialnim območjem, nismo pa povedali še nič določnej-
šega o strukturi socialnega območja in o tistih faktorjih, ki bistveno
vplivajo na vodstveno prakso. Dokler je pojem socialnega območja nedi-
ferenciran, je dosedanja ugotovitev o pogojenosti vodstvene prakse s
socialnim območjem tako splošna, da nam skoraj nič ne pove. Nujno je
torej vprašanje: kateri faktorji socialnega območja so tisti, ki bistveno
vplivajo na vodstveno prakso v delovnih organizacijah?
Najbolj globalen — čeprav hipotetičen odgovor na to vprašanje sta
dala F. E. Emerz in E. L. Trist. Ta dva avtorja menita, da so se v različno
strukturiranih situacijah razvili dokaj različni optimalni modeli vodenja.
V nizko strukturirani situaciji, ki ima kaotični značaj (in v kateri je
predvidevanje skoraj nemogoče), je optimalni model vodenja — gola tak-
tika. V delno strukturirani situaciji, ki ima značaj aglomérala, je mogoče
vsaj delno predvidevanje. Zato se v tej situaciji — poleg gole taktike —
razvija tudi že strategija. V visoko strukturirani situaciji prevladuje
usmerjanje nad vodenjem, strategija nad taktiko. Poseben problem je
vodenje v četrtem tipu situacije; gre namreč za primer, ko je globalno
1249
dogajanje neodvisno od posamezne delovne ali druge organizacije, za pri-
mer, ko splošna situacija povsem determinira dejavnost posameznih so-
cialnih skupin. V takšnih primerih se optimalna oblika vodenja naslanja
na vrednostne principe. Ne gre več za kalkulativno racionalizacijo prakse
v obstoječi situaciji, temveč za vrednostno orientacijo, za definiranje in
dosledno izvajanje vrednostnih principov v vsakdanji vodstveni praksi.
V danem primeru mi ne gre za podrobnejše obravnavanje zgornjih
hipotez. Ce sem jih omenil, sem jih samo zato, ker se mi zdi, da je z zgor-
njimi tezami nakazana globalna dimenzija vodstvene prakse.
Drug moment, na katerega opozarjata T. E. Emery in E. L. Trist, je
v tem, da mora biti sleherna organizacija odprta do svojega okolja. Samo
odprtost do okolja omogoča živo in nesklerotično organizacijo, medtem ko
pomeni zaprtost mrtvičenje in sklerotizacijo organizacije. Kadar postane
cilj vodstvene prakse ohranjati integriteto organizacije, lahko z veliko
zanesljivostjo domnevamo, da je taka organizacija birokratizirana (A. Tou-
raine). Notranji problemi organizacije in njena samoohranitev postanejo
v tem primeru primarni cilj, objektivna vloga in družbena funkcija pa
le drugotni cilj. Ce prenesemo to ugotovitev na delovno organizacijo,
lahko rečemo naslednje: kadar so delovni cilji podrejeni prizadevanjem
po permanentiziranju integritete organizacije, postane organizacija skle-
rotična in neučinkovita. Opraviti imamo z delovno organizacijo, v kateri
dominira formalni princip nad funkcionalnim, oblastniški nad delovnim.
S tem, ko smo načeli vprašanje oblastniških struktur, smo zadeli
v jedro problema. Sodobne raziskave namreč vse pogosteje ugotavljajo,
da so oblastniške strukture tisti bistveni faktor socialne situacije, ki
opredeljuje tako vodstveno prakso kot tudi drugo dogajanje v podjetju.
Znano je npr., da omogoča demokratična struktura oblasti intenzivnejše
participiranje in večjo homogenost organizacije (A. S. Tannenbaum), da
je v hierarhizirani organizaciji mogoč le unitarni sistem kontrole
(T. Bums) in unilateralni sistem komunikacij (R. Likert) itd. Kot je ugo-
tovil M. Crosier, je pravzaprav celotni sistem komuniciranja predetermi-
niran z oblastniško strukturo, s tem pa je tudi determinirano socialno
območje in posredno tudi vodstvena praksa.
Iz zgornjih ugotovitev seveda ne sledi, da je struktura oblasti edini
faktor, ki determinira socialno območje, niti ne sledi, da je edini faktor, ki
determinira vodstveno prakso. V delovni organizaciji delujejo tudi drugi
faktorji, ki opredeljujejo socialno območje neodvisno od oblastniške
strukture, ali pa celo v nasprotju z njo. Pri tem mislim na tehnične in
organizacijske funkcije, skratka na delovne funkcije. Do kakšne meje in
na kak način opredeljujejo oblastniške strukture socialno območje, je še
dokaj neraziskano vprašanje, zdi se pa. da je usoda delovne organizacije
bistveno odvisna od njunega prepletanja.
Najbrž smo v dobi, ko sta oblastniška vloga in delovna funkcija
vse tesneje povezani, vendar tako, da si nasprotujeta in s tem xistvar-
jata temeljno protislovje, v katero je ujeta praksa vodilnih oseb. Pri
tem ne mislimo samo na dejstvo, da je manager v kapitalističnem pod-
jetju praviloma moralna dvoživka (P. Drucker) in da je njegova praksa
1250
v osnovi obsojena na dvosmiselnost in negotovost odločanja (M. Dalton),
temveč tudi na to, da je ta problem za nas še posebej aktualen, saj je
očitno, da je naš vodstveni kader v nenehnem konfliktu, ki ga ustvarjata
vodenje, utemeljeno na lastniški tradiciji in samoupravljanje, utemeljeno
na nelastniškem principu.
Konkretni zgled
V naslednjih vrsticah želim podati nekaj ugotovitev iz raziskave o
vodstveni praksi delovne organizacije kovinske stroke. Raziskava temelji
predvsem na anketi delavcev iz treh proizvodnih obratov (N = 187) in
na anketi srednjega ter nižjega vodilnega kadra (ta druga anketa zajema
31 anketirancev, in sicer: 2 obratovodji, 5 poslovodij in 24 mojstrov).'
Analiza delovnih funkcij vodstvenega kadra je pokazala, da posveča
vodstveni kader največ svojega delovnega časa strokovni pomoči, precej
manj reševanju nepredvidenih problemov in pripravi dela, še manj pa
razporejanju delavcev in kontroli kvalitete.^ Skratka: strokovna pomoč
delavcem (instruktaža) izrazito prevladuje nad organizacijo dela (nad
pripravo materiala, orodja, nad razmeščanjem delavcev itd.).
Z nadaljno analizo delovnih funkcij vodstvenega kadra smo odkrili
zvezo med njihovo delovno funkcijo in delovno orientacijo: čim bolj je
vodstvena oseba delovno obremenjena, čim več operativne samostojnosti
zahteva delo od nje, tem bolj poudarja strokovnost kot odločilni faktor
uspešnega vodenja in samostojnost delavcev kot odločilni faktor delov-
nega uspeha oddelka. Nasprotno velja za vodstvene osebe, ki so manj
obremenjene z delom: te pogosteje poudarjajo, da je odločnost bistvena
za uspešno delo vodstvene osebe, za uspeh oddelka pa je po njihovem
mnenju odločilna disciplina delavcev.
S samostojnim delom obremenjene vodstvene osebe so potemtakem
naklonjene liberalnemu stilu vodenja in oblikovanju mojstra-strokov-
njaka, medtem ko je za delovno manj samostojne in manj obremenjene
vodstvene osebe značilno prav nasprotno. Potemtakem lahko izvedemo
naslednji sklep: primerna obremenitev vodstvenega kadra z odgovornim
delom dela njegove koncepcije o vodenju bolj demokratične, nezadostna
delovna obremenitev in premajhna delovna samostojnost pri delu pa vodi
v birokratsko usmerjenost vodstvenega kadra. Nefunkcionalno konstitu-
iranje vodstvenih mest pomeni torej ne samo birokratizacijo strukture,
temveč tudi birokratiziranje vodstvenega kadra, medtem ko implicira
funkcionalizacija vodenja poleg organizacijske tudi personalno demo-
kratizacijo. Vodstvena funkcija, ki ni delovno upravičena, sili vodstveno
osebo v prestižno in avtoritativno uveljavljanje.
Samostojno opravljanje vodstvene funkcije implicira tudi druge zna-
čilnosti. Vodstvena oseba, ki je samostojna pri opravljanju svojega dela,
je manj nagnjena k uveljavljanju sankcij do delavcev in bolj pripravljena
na to, da del svojih opravil prenese na druge organe.
1251
Poleg vseh teh pozitivnih posledic, ki jih implicira smiselna delovna
obremenitev vodstvenih oseb, pa ugotovljamo, da si prav tiste osebe, ki
so delovno samostojne, ne žele močnega vpliva organov na njihovo de-
lovno enoto. To pomeni, da gre pozitivni odnos do lastne delovne funkcije
vštric z negativnim odnosom do celotne organizacijske strukture, ali
natančneje: vštric s težnjo po neodvisnosti od drugih organov v podjetju.
Teoretična hipoteza je bila prav nasprotna: domnevali smo, da je delovno
samostojna in liberalna vodstvena oseba izrazito integrativno usmerjena
in da teži k čim tesnejšemu sodelovanju z drugimi organi v podjetju.
Razlog za to, da zgornja hipoteza ni potrjena, vidim v sistemu vo-
denja. Sistem vodenja je v analizirani delovni organizaciji izrazito eno-
linijski: 74 Vo vodstvenih oseb pravi, da dobivajo navodila za delo samo
od neposredno nadrejenih. Ce upoštevamo, da je izobrazbena struktura
vodstvenega kadra sorazmerno visoka (74^/0 jih ima industrijsko, srednjo
ali višjo šolo) in če upoštevamo, da opravlja 84 "/o vodstvenega kadra
svoje delovne funkcije bolj ali manj samostojno, potem je že kar očitno,
da sedanji linijski sistem vodenja ne ustreza več navedenim okoliščinam.
Ce se kljub vsem spremembam še vedno ohranja, potem razloga za nje-
gov obstoj pač ne moremo iskati drugje kot v inerciji tradicionalnih mo-
delov vodenja. Nič čudnega ni torej, da prihajajo naprednejše vodstvene
osebe z njim v spor, ki se manifestira v težnji po večji »lokalni avtono-
miji« vodstvenega kadra. Vendar iz teh teženj ne smemo sklepati, da
je vodstveni kader nasploh proti centralizaciji. Ugotovili smo, da pri
vodstvenemu kadru ni odpora proti strokovni centralizaciji. Najboljši do-
kaz za to so njihove izjave, iz katerih je razvidno, da si kar 84 ®/o vod-
stvenega kadra želi močnejšo pripravo dela v podjetju.
Dopolnilno predstavo o razmerju med enolinijskim sistemom in vod-
stveno prakso nam omogočajo odgovori delavcev. Analize teh odgovorov
so pokazale, da kršenje enolinijskega sistema nikakor ne vodi v delovno
anarhijo, pod pogojem seveda, da je mojster strokovno osposobljen in
delovno samostojen. Ugotovili smo, da dobivajo delavci, ki imajo stro-
kovno zmožne mojstre, navodila za delo pogosteje od več oseb (ne samo
od neposredno nadrejenega mojstra), vendar prav ti delavci najbolj po-
redko izjavljajo, da si navodila za delo med seboj nasprotujejo. Kljub
nelinijskemu sistemu je torej enotnost akcije zagotovljena, pač zaradi
tega, ker zna strokovno zmožen mojster navidezna in tudi resnično proti-
slovna navodila za delo vskladiti v organsko celoto. Nasprotno velja za
prakso strokovno nezmožnih vodstvenih oseb: te vodstvene osebe uve-
ljavljajo zelo dosledno enolinijski sistem vodenja, vendar njihovi pod-
rejeni nimajo zato nič bolj skladnih navodil za delo. S temi ugotovitvami
je potemtakem demantiran osnovni razlog, s katerim se običajno uteme-
ljuje funkcionalnost enolinijskega sistema (samo ena komanda je poroštvo
za enotnost navodil in s tem tudi enotnost akcije).
Splošni sklep je jasen: strokovno zmožna vodstvena oseba uveljavlja
odprt sistem komunikacij, ne vzdržuje enolinijskega sistema vodenja in
tako omogoča integrativno obliko vodenja. Na podlagi višje strokovnosti
lahko razvija bolj dinamično koordinacijo dela, prav ta pa preprečuje
1252
anarhičnost vodstvene prakse. Ce se kljub integrativni praksi pri napred-
nih vodstvenih osebah kažejo težnje po lokalni avtonomiji, moramo
domnevati, da je postal tradicionalni sistem vodenja za dobršen del vod-
stvenega kadra povsem neustrezen. Ce k tem ugotovitvam pritegnemo
še ugodne izjave delavcev o strokovnosti vodstvenega kadra (le 6^/0
delavcev izjavlja, da nadrejeni ne obvladuje svojega dela) in jih primer-
jamo z dejstvom, da je 74 "/o vodilnih oseb vezanih na enolinijski sistem
vodenja, lahko domnevamo, da se že na sedanji razvojni stopnji porajajo
nasprotja med vodstvenim kadrom in sistemom vodenja. Razlogi, zaradi
katerih se enolinijski sistem vzdržuje, potemtakem ne morejo biti funk-
cionalni ali delovni, temveč prestižni in oblastniški. Enolinijski sistem.
namreč ne določa samo delovnih komunikacij, temveč tudi hierarhična
oziroma oblastniška razmerja. Prav tem se vodstveni kader težko odpo-
veduje, čeprav jih v svoji vsakdanji delovni praksi nenehno presega.
Aspiracije delavcev se od aspiracij vodstvenega kadra močno raz-
likujejo, in sicer zlasti po tem, da so bolj jasne in manj protislovne.
Zanimivo je, da si delavci želijo avtoritativnega mojstra pogosteje v tistih
primerih, ko je mojster ohranil funkcijo priprave dela, in zelo poredko
tam, kjer se je mojstrova funkcija osredotočila na strokovno pomoč
delavcem. Zdi se, da je z uveljavljanjem svetovalne funkcije vodstvenega
kadra in z odmiranjem koordinativno-organizacijske funkcije odpadel še
zadnji razlog za vzdrževanje hierarhičnega statusa vodstvenega kadra.
Mojster-inštruktor ne deli več delovnih nalogov, ni več ukazovalec, tem-
več samo še strokovni svetovalec. Zato ne potrebuje več hierarhičnega
.statusa, čeprav mu ga enolinijski sistem še nadalje ohranja.
Doslej smo vodstveno prakso obravnavali v razmerju do celotnega
sistema vodenja v podjetju. Da pa bi bila naša obravnava vodstvene pra-
kse bolj vsestranska, si oglejmo sedaj še razmerja med njo in procesi
v delovnem kolektivu. Najprej želim opozoriti na vrsto zvez, ki imajo
naslednji skupni pomen: če vodstveni kader neprimerno ali nezadostno
opravlja delovne funkcije, pospešuje to porast sredobežnih tendenc v
delovnem kolektivu. Cim slabše je delo vodstvene osebe, čim manj je
strokovno in čim manjša je pomoč delavcem pri delu, tem močnejše
so težnje delavcev po delovni samostojnosti in tem močnejše so želje
delavcev, naj bi se zmanjšal vpliv drugih organov podjetja na njihovo
organizacijsko enoto. In narobe: čim ustreznejša je delovna praksa vod-
stvene osebe, tem močnejše so integracijske težnje delavcev. Delavci, ki
imajo strokovno zmožne in delovno prizadevne mojstre, so pogosteje kot
drugi delavci za delovno disciplino in za" močan vpliv vseh organov
podjetja. Ce poleg tega rezultata upoštevamo še prejšnje ugotovitve, lahko
rečemo, da izvajajo delovno samostojne in strokovno zmožne vodstvene
osebe integrativni stil vodenja, obenem pa povečujejo tudi integrativne
tendence v delovnem kolektivu.
Socialna praksa vodstvenega kadra učinkuje podobno kot delovna
praksa. Vodstvena oseba, ki je odkrita do delavcev, ki se zavzame za
delavca, kadar se temu godi krivica, in ki ne zapostavlja delavcev, če so
kritizirali stanje v organizacijski enoti, vpliva na delovni kolektiv prav
1253
tako kot strokovno zmožna vodstvena oseba v prid integrativnim težnjam.
Ustrezna socialna praksa vodstvenega kadra gre vštric s pogostejšimi
težnjami delavcev po delovni disciplini in s pogostejšimi težnjami po
močnem vplivu organov podjetja na njihovo organizacijsko enoto.
Poleg tega povsem jasnega razmerja med socialno prakso vodstve-
nega kadra in tendencami delovnega kolektiva pa smo ugotovili tudi
zveze, ki kažejo na dokaj nejasno in dvoumno socialno vlogo vodstvenega
kadra.
Sodeč po izjavah delavcev, opravlja vodstveni kader poleg funkcije
formalnega vodje tudi funkcije neformalnega vodje. Skoraj tri četrtine
delavcev (73 %) izjavlja, da se vodilni zavzema za delavca, če se mu godi
krivica. Po izjavah delavcev je prav neposredno nadrejeni tisti, ki se
bolj pogosto zavzema za delavca kot katerikoli drugi organ ali organi-
zacija. Poleg te zelo ugodne ocene pa lahko ugotovimo nič kaj ugodne
izjave delavcev v zvezi z mojstrovimi reakcijami na njihovo kritiko.
Skoraj vsak drugi delavec, ki je kritiziral stanje v oddelku, izjavlja, da
ga nadrejeni zapostavlja. Mojstri so torej »advokati«, kadar se delavcu
godi krivica, in »birokrati«, kadar delavci kritizirajo stanje v njihovi
organizacijski enoti.
Drug simptom, ki kaže na problematičnost socialnega statusa vod-
stvenega kadra, je ogroženost v zvezi z avtoriteto. Sodeč po odgovorih
delavcev, lahko rečemo, da ima vodstveni kader med delavci še vedno
veliko avtoriteto: kar 49 <'/0 delavcev pravi, da bi jih najbolj prizadela
kritika vodilnih oseb (38 "/o delavcev pravi, da bi jih najbolj prizadela
kritika sodelavcev, 7 Vo, da bi jih najbolj prizadela kritika samoupravnih
organov, in 6 ®/o, da bi jih najbolj prizadela kritika družbeno-političnih
organizacij). Še očitneje se izraža podpora delovnega kolektiva v odgo-
vorih na vprašanje: »Ce bi se mogel po svojih željah izbirati mojstra,
koga bi izbral?« Na to vprašanje odgovarja velika večina delavcev (80 ®/o),
da bi v tem primeru izbrali dosedanjega mojstra, le 19 Vo jih pravi, da bi
si v tem primeru izbrali novega mojstra. Kljub tej očitni podpori in de-
janski avtoriteti, ki jo uživa vodstveni kader pri kolektivu, pa izjavlja
le 32 "/o vodstvenega kadra, da ima zadosti avtoritete za uspešno oprav-
ljanje svojega dela.
Ker ne moremo iskati vzrokov za občutek nezadostne avtoritete v raz-
merju med vodstvenim kadrom in delovnim kolektivom, smo jih pri-
siljeni iskati v globalnem statusu vodstvenega kadra v podjetju. Prav
v tej smeri pa odkrivamo spor, sredi katerega deluje vodstveni kader.
Ko smo namreč spraševali vodstveni kader, kaj bi mu pri njegovem delu
najbolj zamerilo vodstvo podjetja in kaj delovni kolektiv, smo ugotovili,
da bi mu vodstvo najbolj zamerilo nezainteresiranost za delo, najmanj
pa priganjaštvo pri delu, medtem ko bi mu delovni kolektiv prav narobe
najmanj zameril nezainteresiranost za delo, najbolj pa priganjaštvo pri
delu. Očitno je torej, da je vodstveni kader še vedno med dvema interes-
nima skupinama, ki sta dokaj različno orientirani.^
Zaradi omenjenega stanja je vodstveni kader prisiljen, da nenehno
razrešuje nasprotja interesov med vodstvom in delovnim kolektivom. Pri
1254
tem, ko opravlja to funkcijo, pa najbrž sam interiorizira interesne kon-
flikte. Za vodstveni kader je namreč značilno, da se njegovi osebni inte-
resi ujemajo z interesi delovnega kolektiva, njegovi funkcijski interesi
pa so močno različni od interesov kolektiva. Vodstveni kader izraža po-
dobno navezanost na delo, na osebne dohodke in na stalnost zaposlitve
kot delovni kolektiv, obenem pa ima bistveno različna stališča do de-
lovne discipline, do prenosa nekaterih njegovih funkcij na druge organe,
in tudi bistveno različno stališče do prihodnje oblastniške strukture
v podjetju. Iz odgovorov ene in druge socialne skupine je očitno, da je
za delovni kolektiv vir uspešnega dela v večji delovni samostojnosti
(tako meni ^/3 delavcev) za vodstveni kader pa v večji delovni disciplini
(tako meni Vs vodstvenih oseb). Dokaj različna so tudi mnenja o prenosu
nekaterih vodstvenih funkcij na druge organe: med delavci jih je 88 ®/o
mnenja, da bi se morale na kolektiv prenesti kontrolne funkcije vodstve-
nega kadra (tj. skrb za delovno disciplino, za kvaliteto izdelkov, za mer-
jenje delovnih učinkov), med vodstvenim kadrom pa je le 61 */o takih,
ki menijo, da naj bi se nekatere administrativne (ne kontrolne!) funkcije
prenesle na nadrejene ali na prirejene organe v podjetju (ne na delovni
kolektiv). Največje razlike v interesni usmerjenosti smo ugotovili pri od-
govorih o zaželeni oblastniški strukturi: medtem ko si žele delavci poli-
arhično strukturo oblasti, teži vodstveni kader za tem, da bi se ohranila
dosedanja oligarhijska struktura oblasti."
Ce povzamemo dosedanje rezultate, lahko rečemo, da je vodstveni
kader razcepljen na svojo delovno funkcijo, ki jo v svoji vsakdanji pra-
ksi nenehno demokratizira, in na svoj hierarhični status, ki ga vklepa
v izrazito tradicionalno avtoritativno miselnost. Posledica te razceplje-
nosti je tudi dejstvo, da se vodstveni kader ne isti ne z vodstvom pod-
jetja ne z delovnim kolektivom, temveč sam sebe ločuje v peseben sloj.
Ko smo namreč vprašali vodstveni kader, ali se prišteva k vodstvu pod-
jetja, ali se uvršča v delovni kolektiv, ali pa je poseben sloj, smo dobili
naslednje odgovore: 65 "/o vodstvenega kadra se uvršča v poseben sloj,
22''/o v vodstvo podjetja in le 16 "/o v delovni kolektiv. Na podlagi teh
rezultatov menimo, da visi vodstveni kader socialno neopredeljen med
vodilnim kadrom podjetja in delovnim kolektivom. Ta socialna neopre-
deljenost ustvarja kritičen socialni status, iz katerega najbrž izhaja tudi
že omenjena ogroženost vodstvenega kadra, kakor tudi neskladnost nje-
govega socialnega vedenja in protislovje med njegovo delovno ter hierar-
hično orientacijo.
Globalni vzrok za opisano neopredeljenost vodstvenega kadra bi mo-
rali najbrž iskati v obstoječi oblastniški strukturi. Analiza te strukture
je namreč pokazala, da vlada v tem podjetju še vedno oligarhijska struk-
tura oblasti, ki reproducira hierarhične odnose tako po liniji vodenja
kot po liniji samoupravljanja. Z uveljavljanjem samoupravljanja in z
metamorfozo vodstvenega kadra pa se v okviru oligarhijske oblastniške
strukture spontano ustvarjajo nova razmerja. Posledica opisanega proti-
slovja med strukturo in procesi, ki potekajo znotraj strukture, je rah-
ljanje hierarhične lestvice in odcepitve zadnjega člena hierarhične lest-
1255
vice v posebno funkcionalno organizacijsko skupino. Kljub temu, da je
ta skupina odcepljena, pa se ne more socialno integrirati v delovni
kolektiv prav zaradi obstoja tradicionalne oblastniške (oUgarhične)
strukture.
Tako niha vodstveni kader socialno neopredeljen med kolektivom
in vodstvom podjetja ter v praksi nenehno reproducira protislovnost svo-
jega statusa. Po delovnih funkcijah uveljavlja liberalni stil vodenja
(74 "/o vodstvenega kadra meni, da potrebujejo delavci le okvirna navodila
za delo), po hierarhični plati pa še vedno vzdržuje patriarhalni model
vodenja (48 V« vodstvenega kadra meni, da bi intenziviranje sankcijske
politike zboljšalo stanje v njihovih organizacijskih enotah). Izrazito pa-
triarhalna miselnost se izraža tudi v težnji vodstvenega kadra, da bi
reševal spore, ki nastajajo med delavci: 71 "/o vodstvenega kadra meni,
da mora v sporu, ki nastane med delavci, intervenirati ter najti za vse
prizadete ustrezno rešitev. Libelarni stil vodenja v mejah delovnih komu-
nikacij in patriarhalni v širših interpersonalnih odnosih je samo ena od
mnogih manifestacij protislovnega statusa vodstvenega kadra, ki smo
ga orisali v tem poglavju.
Perspektive
V	tem poglavju želim podati mnenje delavcev o optimalnem profilu
vodstvene osebe, o stilu njegove prakse in o prihodnji strukturi oblasti
v delovni organizaciji. Mnenja delavcev niso pomembna samo pri uve-
ljavljanju demokratičnega principa, po katerem naj bi se oblika in vsebina
vodstvene prakse določali od spodaj navzgor in ne samo od zgoraj navzdol
(Douglas Me Gregor), temveč tudi zato, ker so običajno predlogi delavcev
dokaj realni, saj temeljijo na njihovi vsakdanji socialni in delovni izkuš-
nji. Tretji razlog, zaradi katerega se mi zdi potrebno posredovati mnenja
delavcev o vodenju in o oblastniški strukturi, je v tem, da ima največ
možnosti za realizacijo tisti sistem vodenja, ki ustreza željam kolektiva,
pa četudi ni na prvi pogled najbolj funkcionalen. Za predloge, ki so jih
dali delavci v našem primeru, zelo težko rečemo, da so optimalna ali
celo edina mogoča rešitev v dani situaciji, lahko pa ugotovimo, da niso
nelogični, saj sestavljajo - vsebinsko vzeto — zaokroženo funkcionalno
celoto.
V	zvezi z zaželeno vodstveno prakso smo delovnemu kolektivu za-
stavili naslednja vprašanj.a:
—	Kakšne lastnosti imajo najboljši mojstri? (Mogoči odgovori: odloč-
nost in doslednost, strokovnost in izobraženost, uvidevnost in dobro-
hotnost.)
—	Kaj je najpomembnejše za uspešno delo mojstra? (Mogoči odgo-
vori: pomoč delavcem pri delu, razmeščanje in kontrola delavcev, spod-
bujanje delavcev k samostojnejšemu delu.)
—	Katero delo bi lahko namesto mojstra opravljali delavci? (Mogoči
odgovori: vzdrževanje discipline pri delu, razporejanje delovnih nalog
1256
med delavce, skrb za kvaliteto izdelkov, ugotavljanje delovnih učinkov,
nobenega od navedenih.)
Odgovori na prvo vprašanje veljajo osebnemu profilu mojstra. Ve-
čina delavcev se je opredelila za strokovnega in izobraženega mojstra
(41 ®/o), nekoliko manj za odločnega in doslednega mojstra (36®/o), in le
23 "/o delavcev za uvidevnega in dobrohotnega mojstra. Vsebino mojstro-
vega dela obravnavajo odgovori na drugo vprašanje: večina delovnega
kolektiva poudarja pomoč pri delu (57 Vo), precej manj jih poudarja spod-
bujanje k delovni samostojnosti (30 ®/o), le 13 "/o pa jih poudarja razme-
ščanje in kontrolo pri delu. Na tretje vprašanje, ki velja prenosu dolo-
čenih opravil vodstvenega kadra na delovni kolektiv, smo dobili naslednje
odgovore: 38 "/o delavcev meni, da bi lahko na kolektiv prenesli skrb za
kvaliteto izdelkov, 31 "/o jih meni, da bi se lahko na kolektiv prenesla
skrb za delovno disciplino, 20*"/« jih meni, da bi lahko kolektiv sam ugo-
tavljal delovni učinek itd. Pri tem je značilno, da samo 11 "/o delavcev
meni, da se sedanje funkcije vodstvenega kadra ne morejo prenesti na
delovni kolektiv.
Iz zgornjih odgovorov je razvidno, da je delavcem znatno več za
delovno zmožnega mojstra, kot za takšnega, ki zna vzdrževati dobre
odnose med ljudmi. S svojimi odgovori delavci v celoti potrjujejo načelo,
ki ga je Drucker takole formuliral: Delo je bistvenejše kot medosebni
odnosi. Delo ne pridobi vrednosti že s tem, ko se zboljšujejo medsebojni
odnosi, ti pa se praviloma zboljšajo, če teče delovni proces v ugodnih
okoliščinah. (V tem pogledu so bili povsem nedvomni tudi rezultati naše
ankete, ki veljajo praksi vodstvenega kadra: številne zveze so pokazale,
da delovne zmožnosti mojstrov zelo bistveno vplivajo na njihovo socialno
prakso, ne pa tudi narobe.)
Na osnovi zgornjih ugotovitev lahko rečemo, da se delavci zelo realno
in zelo smiselno opredeljujejo za mojstra-strokovnjaka in ne za mojstra
»humanista«. Zanimivo pri tem je, da se delavci skoraj enako pogosto
opredeljujejo za mojstra strokovnjaka (ki je strokovno zmožen in izobra-
žen) kot za avtoritativnega mojstra (ki je odločen in dosleden). Razloga
za to ne moremo iskati v nedemokratičnih težnjah kolektiva, saj bi bilo
to absurdno. Kot bodo pokazale kasnejše analize, je želja po avtorita-
tivnem mojstru pogosto čisto funkcionalna reakcija na neurejeno orga-
nizacijo dela, včasih pa tudi posledica nezadostne socialne integriranosti
delavcev. Splošna ugotovitev, ki sledi iz zgornjih podatkov, bi bila torej
naslednja: v različnih delovnih in socialnih situacijah se delavci sicer opre-
deljujejo za različne profile mojstrov, vendar pa si praviloma želijo de-
lovno ali strokovno učinkovito vodstveno osebo ne pa »humanističnega«
mojstra, ki skrbi le za dobre odnose med ljudmi.
Podobno realističnost delavcev opažamo tudi pri odgovorih, ki zade-
vajo vsebino vodstvene prakse. Delavci si želijo od mojstrov predvsem
konkretne delovne pomoči; precej manj pogosto si želijo spodbujanja
k večji delovni samostojnosti, najmanj pogosto pa koordinacije in kon-
trole dela.
11 Problemi
1257
Višja kvalifikacijska struktura in intenzivnejša socialna aktivnost
delovnega kolektiva stopnjujeta potrebe po strokovno sposobnih mojstrih.
Ugotovili smo, da so zahteve po strokovni pomoči vodstvenega kadra
tem bolj pogoste, čim bolj je delavec kvalificiran in čim intenzivneje
participira pri organizaciji dela. To pomeni, da zaradi višje kvalifikacijske
strukture kolektiva in zaradi višje socialne aktivnosti delavcev strokovna
funkcija vodstvenega kadra ne odmira, temveč postaja celo pomembnejša.
Tiste funkcije, ki naj bi odmirale, so delavci nakazali v odgovorih, ki
govore o možnosti prenosa nekaterih vodstvenih poslov na delovni kolek-
tiv. Na kolektiv naj bi se prenesle predvsem tiste vodstvene funkcije,
ki imajo značaj delovne kontrole (kontrola delovnih učinkov, delovne
discipline in kontrola kvalitete izdelkov).
Da bi si ustvarili bolj diferencirano predstavo o aspiracijah delavcev
v zvezi z vodenjem, si oglejmo stanje po posameznih proizvodnih obratih.
V obravnavanem podjetju obstoje trije obrati:
Obrat A (strojna obdelava): Za ta obrat je značilna najvišja delitev
dela (glede na druga dva obrata), najbolj samostojno izvajanje delovnih
nalogov, najmočnejša delovna vloga vodilnih, najvišja stopnja delovne
integracije in najugodnejše mnenje delavcev o praksi vodstvenega kadra.
Obrat B (ročna obdelava): V tem obratu je delitev dela srednje raz-
vita, zahtevnost dela najmanjša, izvajanje delovnih nalogov pri delavcih
najmanj samostojno, težnja delavcev k samostojnemu delu največja, od-
nosi med vodstvenim kadrom in delavci pa so najslabši.
Obrat C (vzdrževalni obrat): Za ta obrat je značilna najnižja stopnja
delitve dela, največja zahtevnost dela, najpogostejše poudarjanje disci-
pline delavcev pri delavcih samih ter najboljši odnosi med delavci in
vodstvenim kadrom.
Želje v zvezi z vodstveno prakso so po posameznih obratih naslednje:
V	obratu A delavci najbolj pogosto poudarjajo potrebo po strokov-
nem in izobraženem mojstru in potrebo po delovni pomoči.
V	obratu B delavci predvsem poudarjajo potrebo po »humanističnem«
mojstru (torej mojstru, ki je uvideven in dobrohoten).
V	obratu C se delavci najpogosteje zavzemajo za odločnega in do-
slednega mojstra, hkrati pa tudi za mojstra, ki bi jih predvsem spodbujal
k večji delovni samostojnosti.
Navedeni rezultati implicirajo kopico konsekvenc, ki pa jih tu ne
nameravam obravnavati. Opozoriti želim le na nekatere splošne zna-
čilnosti. Na prvem mestu želim poudariti, da je iz podatkov razvidno,
da so potrebe delavcev pogojene predvsem z dvema faktorjema:
a)	s stopnjo delitve dela oziroma z naravo dela;
b)	z vertikalnimi odnosi oziroma z odnosi med delavci in vodstvenim
kadrom.
To pomeni, da so aspiracije delavcev rezultanta objektivnih potreb,
ki izvirajo iz dela, in socialnopsiholoških okoliščin, ki vladajo v kolektivu.
Vpliv delovnih okoliščin na aspiracije delavcev v zvezi z vodenjem
se kaže zlasti v razlikah med obratoma A in C, ki imata sorazmerno
ugodne vertikalne odnose in precej različne delovne okoliščine; vpliv
1258
socialno-psiholoških razmer na aspiracije delavcev pa se kaže zlasti v
obratu B, ki se od drugih dveh razločuje po znatno slabših vertikalnih
odnosih.
Neugodni vertikalni odnosi v obratu B povzročajo dokaj nefunkcio-
nalne težnje kolektiva glede na vodstveno prakso. V tem obratu si žele
delavci pogosteje kot v drugih dveh »humanističnega« mojstra. Menim,
da so zaradi socialnih trenj socialni interesi v tem obratu bolj pereči kot
delovni, pa si zato delavci žele predvsem ugodnejših odnosov in zmanj-
šanja napetosti, ki obstoje v vertikalnih komunikacijah. Zaradi neustrez-
nosti teh komunikacij čutijo večjo potrebo po uvidevnosti vodstvenega
kadra kot po njegovi delovni učinkovitosti. Značilno za delavce tega
obrata je tudi, da izvajajo delovne naloge bolj mehanično kot delavci
drugih obratov, hkrati pa pogosteje kot drugi teže k delovni samostoj-
nosti. Sredobežne težnje delavcev k večji delovni samostojnosti izvirajo
iz neurejenih vertikalnih odnosov in so povezane z njihovo željo, da
bi se osvobodili pritiska nadrejenih. V nasprotju s težnjami delavcev pa
je v prav tem obratu opaziti, da se vodstveni kader pogosteje kot v drugih
obratih zavzema za večjo delovno disciplino. Vsi ti simptomi kažejo na
konfliktne odnose med vodstvenim kadrom in kolektivom v tem obratu.
Iz teh konfliktnih odnosov išče vodstveni kader izhod v identifikaciji
z vodstvom podjetja, delavci pa v večji delovni samostojnosti. Z naslo-
nitvijo na vodstvo podjetja skuša vodstveni kader avtoritativno parali-
zirati obstoječe socialne napetosti, delavci pa se skušajo z večjo delovno
samostojnostjo izogniti obstoječim sporom z vodstvenim kadrom.
V drugih dveh obratih socialne napetosti med vodstvenim kadrom in
delavci niso opazne. Zato so tudi sredobežne tendence delavcev k večji
delovni samostojnosti manj izrazite, čeprav je izvajanje delovnih nalogov
v teh dveh obratih samostojnejše in iniciativnejše. Delavci v obratih
A in C čutijo pogosteje potrebo po delovni disciplini in redkeje po
delovni samostojnosti kot delavci v obratu B. Menim, da je pogostejša
težnja po delovni disciplini posledica bolj demokratične in manj avtori-
tativne prakse vodstvenega kadra. Druga značilnost, skupna obema obra-
toma, je v tem, da poudarjajo delavci predvsem delovne in strokovne
funkcije mojstrov in ne tistih, ki veljajo za medosebne odnose. Zdi se,
da omogočajo bolj ali manj urejeni socialni odnosi močnejšo usmerjenost
v delovne probleme in s tem tudi funkcionalnejše aspiracije. Prav zato,
ker izvirajo aspiracije delavcev, ki veljajo vodenju, v teh dveh obratih
predvsem iz delovnih potreb, je razumljivo, da so te aspiracije tudi dokaj
različne, saj obstaja v obratu A sorazmerno visoka delitev dela z vsemi
značilnostmi industrijske proizvodnje, v obratu C pa nizka delitev in
visoka zahtevnost dela z vsemi značilnostmi obrtniške proizvodnje. Ker
je delovna integracija v obratu A sorazmerno visoka, ker je koordinacija
dela bolj ali manj zagotovljena s samim sistemom organizacije dela, usiha
pri vodstvenem kadru koordinativna funkcija in narašča njegova stro-
kovna funkcija. Zato poudarjajo delavci predvsem potrebo po strokovno
zmožni, izobraženi vodstveni osebi in potrebo po strokovni pomoči. De-
lavci iz obrata C izražajo prav nasprotne težnje. Močno individualizirano
n.	1259
in hkrati samostojno delo poraja pri njih potrebo po takšni vodstveni
osebi, ki bi znala s svojo odločnostjo ustvariti bolj centralizirano in bolj
poenoteno delovno situacijo, hkrati pa naj bi jim omogočala tudi večjo
strokovno samostojnost pri delu.
Skupne značilnosti, ki veljajo za vse tri obrate, ne nasprotujejo
gornjim ugotovitvam, temveč jih samo dopolnjujejo. Naj navedem samo
nekaj poglavitnih:
—	Delavci, ki so jim njihove delovne dolžnosti nejasne, so pogosteje
kot drugi za odločnega in doslednega mojstra. Zdi se, da stopnjuje neure-
jena organizacija dela potrebo po avtoritativnejšem mojstru, ki naj bi
z individualno iniciativo ublažil negativne posledice neurejene organi-
zacije dela. Cim boljša je torej organizacija dela, tem manj je potreben
avtoritativen mojster in tem bolj se stopnjuje potreba po mojstru-in-
štruktorju.
—	Delavci, ki pozitivno ocenjujejo mojstrovo socialno prakso (ki pra-
vijo, da se mojster zavzema za delavca, da je odkrit, da ne zapostavlja
delavcev, ki kritizirajo stanje v organizacijski enoti), izražajo predvsem
potrebo po mojstru-strokovnjaku. Delavci, ki negativno ocenjujejo moj-
strovo socialno prakso, pa reagirajo disparatno. Eni si pogosteje želijo
avtoritativnega, drugi »humanističnega« mojstra. Na osnovi tega rezul-
tata sklepamo, da se v socialno urejenih razmerah vse bolj uveljavlja
potreba po mojstru-inštruktorju,
—	Delavci, ki manj aktivno sodelujejo pri organizaciji dela in pri
določanju meril za osebne dohodke, si pogosteje želijo »humanističnega«
mojstra; delavci, ki intenzivneje participiraj o, si žele pogosteje strokovno
zmožnega in izobraženega mojstra ali pa odločnega in doslednega mojstra.
Kljub visoki participaciji, ki jo opažamo v obeh primerih, pa moramo
poudariti naslednjo razliko: pri delavcih, ki participirajo pozitivno
(s predlogi), je pogostejša potreba po mojstru-strokovnjaku, pri delavcih,
ki participirajo negativno (s kritiko), pa je pogostejša potreba po avtori-
tativnem mojstru. Z vidika participativne demokracije in z vidika nadalj-
njega razvoja samoupravljanja je torej najmanj perspektiven »-humani-
stični« profil mojstra, najbolj perspektiven pa profil mojstra-strokov-
njaka.
—	Delavci, ki si v prihodnje žele predvsem čim višje osebne dohodke,
pogosteje poudarjajo potrebo po avtoritativnem mojstru, tisti delavci,
ki si v prihodnje žele predvsem strokovni napredek in stalnost dela, pa
pogosteje izražajo potrebo po mojstru-strokovnjaku. Ekonomsko orien-
tirani delavci si žele torej predvsem avtoritativnega mojstra, ki naj
z organizacijo dela omogoča v danih razmerah čim večji delovni učinek,
delovno orientirani delavci pa si žele predvsem strokovnjaka, ki zboljšuje
organizacijo dela in stopnjuje delovne sposobnosti.
Vprašanje, ki nas v zvezi z našo izhodiščno tezo še zanima, je vpra-
šanje o medsebojni pogojenosti med vodstveno prakso in globalno struk-
turo oblasti v podjetju. Kako se prepletajo težnje delavcev, ki veljajo
vodstveni praksi, s težnjami, ki veljajo oblastniški strukturi? Ali obstaja
zveza med enimi in drugimi aspiracij ami? In če obstaja, ali so tedaj
1260
aspiracije delavcev koherentne, funkcionalne in smotrne, ali pa so, na-
sprotno, nelogične in nefunkcionalne?
Analiza je pokazala, da so zveze med vodstveno prakso in oblast-
niško strukturo pomembne. Naj intenzivnejšo zvezo smo odkrili med
aspiracijami, ki veljajo profilu vodstvene osebe, in aspiracijami, ki veljajo
zaželenemu vplivu posameznih organov v podjetju. Ugotovili smo:
a)	Delavci, ki izražajo potrebo po mojstru-strokovnjaku, si žele po-
gosteje kot drugi delavci, da bi imeli v bodoče samoupravni organi odlo-
čilni vpliv na dogajanje v podjetju.
b)	Delavci, ki izražajo potrebo po odločnem in pravičnem mojstru,
si žele pogosteje kot drugi odločilni vpliv vodstvenih organov.
c)	Delavci, ki so za »humanističnega« mojstra, izražajo pogosteje
kot drugi potrebo po odločilnem vplivu delavcev.
Iz navedenih zvez lahko torej sklepamo, da imajo delavci kompleksne
in ne zgolj parcialne aspiracije. Te aspiracije bi glede na gornje zveze
lahko ločili v tri aspiracijske komplekse.
V	prvem primeru gre za koincidenco med krepitvijo mojstrove stro-
kovne vloge in krepitvijo vloge samoupravnih organov v podjetju. Menim,
da je ta orientacija najbolj perspektivna, saj smo ugotovili, da se z rastočo
delitvijo dela povečuje strokovna vloga in zmanjšuje oblastniška vloga
vodstvenega kadra. S tem se omogoča organsko prenašanje oblastniških
funkcij z vodstvenih na samoupravne organe.
V	drugem primeru gre za poudarjanje avtoritativne vloge vodstve-
nega kadra in za krepitev vpliva vodstvenih organov.
Čeprav je ta orientacija prvi nasprotna, ni nujno, da je nefunkcio-
nalna in socialno konservativna. Najbolj verjetno je, da je takšna orien-
tacija reakcija na premalo konsolidirano delovno situacijo ali pa rèakcija
na nefunkcionalno »demokratizacijo« (z »demokratizacijo« mislim na
porast vpliva posameznih neformalnih skupin, ne na porast vpliva de-
lovnega kolektiva ali samoupravnih organov). Zgolj kot reakcija na nega-
tivne pojave demokratizacije ta orientacija ne pomeni možnost dolgo-
ročnega razvoja, temveč le eventualno nujnost kratkoročne korekcije
obstoječega stanja. Dolgoročnejši pomen bi dobila ta orientacija šele
tedaj, če bi hkrati z intenziviranjem vpliva vodstvenih organov uvelja-
vila tudi večjo disciplino vodstva in participativni stil vodenja. Natanč-
neje: stopnjevanje vodstvene discipline in razvijanje participativnega
vodenja bi samo na sebi vodilo v demokratizacijo vodstvene prakse, s tem
pa tudi v povečanje vpliva vodstvenih organov.
V	tretjem kompleksu aspiracij, ki veljajo vodenju in oblastniški
strukturi, koincidira potreba po »humanističnem« mojstru s težnjo po
odločilnem vplivu samih delavcev. Menim, da je ta orientacija brezper-
spektivna, ker pomeni le pasivno reakcijo na obstoječe stanje. V osnovi
ne pomeni nič drugega kot željo po »industrijskem miru«, torej željo po
prikrivanju nasprotij med osnovnima organizacijsko funkcionalnima sku-
pinama: med delavci in vodstvom. Zelja po odločilnem vplivu delavcev
in ne po odločilnem vplivu samoupravnih organov je sicer radikalna, toda
1261
hkrati tudi iluzorna, saj bi se morala realizirati neformalno, torej mimo
formalnih struktur. Takšna realizacija neformalnega vpliva delavcev bi
pomenila dejansko strukturno slabitev delovne organizacije. Ta konse-
kvenca ni zgolj hipotetična, saj se kaže že sedaj v aspiracijah delavcev
po »humanističnem«, to pomeni delovno neučinkovitem vodstvenem
kadru. Takšna orientacija v osnovi obsoja delovno organizacijo na stag-
nacijo, saj je resignirala nad tem, da bi bila bodisi po liniji vodenja ali
po liniji samoupravljanja mogoča delovna in socialna integracija kolek-
tiva. Zato se umika v pomirjanje nasprotij in hkrati v ohranjanje sta-
tičnega ravnovesja med nasprotnimi tendencami posameznih socialnih
skupin. Potemtakem vidi rešitev v iluziji trajnega premirja, ne pa v raz-
reševanju nasprotij.
Poleg opisanih smo ugotovili še eno zvezo, ki ima izrazito globalni
pomen. Ugotovili smo, da gredo aspiracije po strokovnem in izobraženem
mojstru vštric z aspiracij ami po poliarhični strukturi oblasti, aspiracije
delavcev po avtoritativnem mojstru pa z aspiracijami po nepoliarhični
(anarhoidni) strukturi oblasti. Menim, da je ta zveza logičen nasledek
vseh dosedanjih, bolj ali manj parcialnih ugotovitev, hkrati pa je tudi
temelj za razumevanje razmerij, ki se tkejo med vodstveno prakso ter
oblastniško strukturo podjetja.
Temeljni pomen, ki ga pripisujem zgornji zvezi, je medsebojna pogo-
jenost vodstvene prakse in oblastniške strukture: metamorfoza vodstve-
nega kadra iz avtoritativnega organizitorja v neavtoritativnega strokov-
nega svetovalca omogoča in hkrati predpostavlja poliarhično strukturo
oblasti. Videli smo, da uresničujejo integrativni tip vodenja samo tisti
mojstri, ki v praksi uveljavljajo profil strokovnega svetovalca; to pomeni,
da ne težijo k izolaciji svoje organizacijske enote, temveč zmorejo kordi-
nirati delo tudi tedaj, ko prihajajo navodila od več organov. S tem
ustvarjajo organizacijsko enoto, ki je odprta do drugih procesov v pod-
jetju in zato tudi zmožna hitreje prilagoditi se globalnim spremembam
v podjetju. Nadalje smo videli, da uveljavlja mojster-strokovnjak po-
dobna razmerja tudi do svoje delovne grupe. Njegov neavtoritativni stil
vodenja omogoča poleg vplivanja od zgoraj navzdol tudi vplivanje od
spodaj navzgor. Tako nastajajo interakcijske komunikacije, medsebojno
vplivanje in medsebojna kontrola, prav to pa omogoča poliarhijsko struk-
turo oblasti, ki je (po dosedanjih raziskavah sodeč) tudi optimalna struk-
tura oblasti v delovnih organizacijah.
Poliarhijska struktura oblasti, ki omogoča najvišjo količino komuni-
kacij in kontrole in s tem najvišjo stopnjo socialne ter delovne inter-
gracije, predpostavlja odpravo enosmernih komunikacij (od zgoraj na-
vzdol), odpravo unificirane kontrole in s tem tudi odpravo avtoritativnega
profila mojstra. Ce pa bo vodstveni kader še vnaprej ohranjal hier-
arhični status, potem lahko domnevamo, da si bo ohranil tudi relativno
močno avtonomno pozicijo, to pa pomeni tudi neintenzivne horizontalne
komunikacije in minimalni korektivni vpliv od spodaj navzgor. Nujna
posledica takšnega stanja je sorazmerno nizka količina komunikacij in
kontrole, kar hkrati pomeni splošno sklerozo delovne organizacije,
1262
Iz teh izvajanj je jasno, da implicirata različni status vodstvenega
kadra in različni stil vodstvene prakse različno oblastniško strukturo.
Trdimo pa lahko tudi nasprotno: tudi različne oblastniške strukture im-
plicirajo različno prakso vodstvenega kadra.
V naših dosedanjih izvajanjih smo ugotavljali neskladja med obsto-
ječo vodstveno prakso in dano oblastniško strukturo. Videli smo, kako
oligarhična oblastniška struktura onemogoča preobrazbo vodstvenega
kadra in vodstvene prakse, kako preprečuje oblikovanje mojstra-strokov-
njaka in kako ga zapleta v protislovni delovni ter socialni status. Na
koncu naj omenimo, da ta neskladja odsevajo tudi v aspiracijah vod-
stvenega kadra. Vodstveni kader poudarja pogosteje kot delavci stro-
kovnost in izobraženost vodilne osebe (med vodilnimi jih meni 55 odstot-
kov, da je strokovnost in izobraženost poglavitna lastnost mojstra, med
delavci pa le 40 odstotkov), hkrati pa se opredeljuje vodstveni kader
za oligarhično strukturo oblasti, torej za takšno oblastniško strukturo,
ki onemogoča realizacijo mojstra — strokovnega svetovalca.
Komentar
Dosedanja obravnava je pokazala, da problematike vodenja ne mo-
remo obravnavati mimo globalnih sistemov delovne organizacije. Principi
vodenja morajo iti potemtakem vštric s temeljnimi potrebami delovne
organizacije. S tem nočem reči, da je delovna organizacija samo gola
funkcijska shema, deducirana iz delovnih ciljev organizacije, nočem pa
tudi zagovarjati humanistične koncepcije, po kateri je delovna organi-
zacija predvsem splet socialnih odnosov med posameznimi socialnimi
skupinami. Ker ne sprejemam ne prve ne druge redukcije, menim, da je
nenehno medsebojno usklajevanje delovnih funkcij in socialnih vk>g na
vseh ravneh tisti bistveni pogoj, brez katerega ni mogoča kontinuirana
rast delovne organizacije. Prav s tega vidika menim, da je perspektiva
delovne organizacije v vse večji integraciji in demokratizaciji celotnega
dogajanja. Visoko integracijo zahtevata predvsem visoka stopnja delitve
dela in visoka stopnja medsebojne delovne odvisnosti. Pri tem pa mo-
ramo upoštevati, da visoka integracija ni mogoča brez intenzivnih komu-
nikacij, brez dinamične organizacije dela, brez učinkovitih informacij in
brez ustrezne socialne (ne samo ekonomske) motivacije posameznika ali
posamezne delovne skupine.
Delovne organizacije so bile že doslej najvišji tip družbene organi-
ziranosti, saj so realizirale najvišjo stopnjo funkcionalne diferenciacije
in najvišjo stopnjo akcijske enotnosti. In če merim razvojno stopnjo kake
organizacije po stopnji njene notranje diferenciranosti in njene delovne
koordiniranosti, potem je jasno, da pomeni sleherna težnja k bolj amorfni,
notranje nestrukturirani delovni organizaciji izrazito anahronistično in-
tencijo, ki bi praktično sprožila dekompenzacijo delovnih organizacij. Sle-
herna demokratizacija, ki bi samo večala lokalno avtonomijo posameznih
delovnih skupin, ki bi stopnjevala decentralizacijo, ne da bi hkrati stop-
1263
njevala tudi centralizacijo, bi potemtakem dezintegrirala delovno organi-
zacijo in zmanjševala njeno učinkovitost. Očitno je torej, da je mogoča
zgolj takšna oblika demokratizacije, ki ne nasprotuje integracijskim pro-
cesom v delovni organizaciji. Pa tudi narobe: težko si zamišljamo uspešno
integriranje kolektiva, če poteka integracija na izrazito nedemokratičen
in avtoritativen način. Upoštevati moramo namreč, da spremlja stop-
njujočo delovno integracijo vrsta vzporednih socialnih procesov. Z inten-
zivnejšo in hitrejšo adaptacijo posameznikov celotnemu dogajanju, s pogo-
stejšo prekvalifikacijo in pogostejšo spremembo delovnega mesta, s strikt-
noj šim določanjem delovnega ritma po navadi zelo zraste nervoznost pri
delu, zlasti tam, kjer potekajo integracijski procesi avtoritativno. Tudi
raziskave, ki smo jih delali v naših podjetjih, so nas opozorile na močan
porast nervoznosti pri delu prav v tistih delovnih organizacijah, ki so
že dosegle višjo stopnjo delitve dela. S stopnjevanjem delovne integracije
se torej intenzivirajo tudi socialni in socialno-psihološki problemi, zlasti
v primerih, ko integrativni procesi ne potekajo demokratično. Nedemo-
kratično integriranje lahko sicer ustvari bolj poenoteno delovno situacijo,
vendar ustvarja hkrati z njo tudi višjo socialno dezintegracijo, to pa
pomeni paraliziranje učinkovitosti delovne organizacije kot celote in
ustvarjanje neznosne klime v delovnem kolektivu. Zato menim, da je
celo čisto funkcionalna in delovna integracija pogojena s stopnjo demo-
kratizacije. Ce socialna integracija ne poteka vsaj približno vzporedno
z delovno, tudi delovna integracija ne more doseči ustrezno visoke
stopnj e.
Procesa integracije in demokratizacije delovnih organizacij bosta
vedno bolj aktualizirala razmerja med funkcionalno (delovno) in oblast-
niško shemo delovnih organizacij. Ce redistribucija oblasti ne bo potekala
vzporedno z redistribucijo strokovnih funkcij, se bodo delovne organi-
zacije znašle v protislovjih, ki bodo nujno paralizirala njihov razvoj.
Oglejmo si s tega vidika samo problem centralizacije in decentrali-
zacije v delovni organizaciji. Teoretično lahko rečemo, da je strukturna
diferenciacija sleherne socialne skupine (v našem primeru delovnega
kolektiva) pogojena z vzporednim stopnjevanjem centralizacije in decen-
tralizacije. Ker pa se delovne in oblastniške funkcije zdaj še istijo, opa-
žamo v kapitalističnih podjetjih stopnjevano centralizacijo ekonomske
kontrole in decentralizacijo operativnih funkcij (T. Caplow). Enaka ten-
denca se opaža tudi v sovjetskih podjetjih (D. Granick), zato lahko rečemo,
da imamo v tem primeru opraviti z dokaj splošnim trendom na področju
diferenciacije delovnih organizacij.
Ce poteka ta proces strukturne diferenciacije v smeri delovne decen-
tralizacije in oblastniške centralizacije, potem je to v resnici protisloven
proces, ki ustvarja shizoidni status vodstvenega kadra. Nastaja tako
imenovana managerska bolezen, ki je pogojena s cepitvijo oblasti cd moči
(J. Meynad) in ki preprečuje manager jem uspešno reševanje socialnih
konfliktov. Manager ima socialno moč, ki izvira iz njegove funkcije, nima
pa formalne oblasti, ki bi mu omogočala razreševanje socialnih napetosti.
1264
Centralizacija kontrole in decentralizacija kompetenc vsaj za zdaj še
nista pripeljali do razrešitve opisanega stanja, nasprotno, še stopnjujeta
obremenitev delovnih organizacij. To se kaže v vse večjih težavah mana-
gerjev, ki jih je M. Dalton dokaj plastično orisal. Ugotovil je, da je za
sodobnega managerja značilna temeljna dvoličnost v vedenju. Po eni plati
lahko opazimo pri managerjih uveljavljanje tako imenovane protekcijske
niimike. Ta mimikrija omogoča manager jem širši radij komuniciranja,
večjo količino komunikacij in s tem uspešnejše vključevanje v situacijo.
Po drugi plati pa je za managerja značilen poslovni radikalizem, v kate-
rega je prisiljen zaradi realizacije ekonomskih ciljev. Obstoj konfliktov
in nujnost realizacije ciljev ustvarjata situacijo, v kateri so trajno pri-
čujoče nejasne odločitve in moralna dvosmiselnost. Kompromisi pri odlo-
čanju so nujni. Brez kompromisov ni mogoče ohraniti socialne integritete
delovne organizacije. Prav tako pa je nujen brezobzirni radikalizem; brez
radikalizma se ne da doseči nujna ekonomska učinkovitost organizacije.
Nič čudnega ni tedaj, če tudi empirične študije prihajajo do ugoto-
tovitev, da uspevajo le tiste vodilne osebe, ki protislovno situacijo dopu-
ščajo, ne pa tiste, ki skušajo spore razreševati (L. Warner in N. Martin).
To pa pomeni, da se oblikuje v podjetju statično ravnovesje med nasprotji
(ekviliber), ne pa dinamično ravnovesje med njimi (stabilnost). Drugače
rečeno: vodstvena praksa je usmerjena v omejevanje nasprotij, v utes-
njevanje nasprotujočih si tendenc v obstoječi okvir delovne organizacije,
namesto da bi omogočala stalnost organizacije tako, da ne bi dušila novih
procesov, temveč bi skušala v skladu z njimi spreminjati strukturo orga-
nizacije.
Navidezna brezperspektivnost ali nerazrešljivost protislovij, ki jih
poraja centralizacija kontrole in decentralizacija funkcij, je pogojena
z nerazčiščenim odnosom med delovnimi in oblastniškimi funkcijami.^
Resnica je, da vodi centralizacija ekonomske kontrole v centralizacijo
oblasti na vrhu, medtem ko vodi decentralizacija funkcij v avtonomizacijo
srednjega in nižjega vodstvenega kadra. Oba procesa sta izrazito proti-
slovna: ekonomska centralizacija vodi v birokratizacijo oziroma v nede-
mokratično obliko integriranja, avtonomizacija nižjega in srednjega vod-
stvenega kadra, ki izvira iz krepitve diskrecijskih funkcij, pa deluje v
smeri nedemokratične dezintegracije.
Razrešitev tega protislovja je po Druckerjevem mnenju v federali-
stičnem sistemu oblasti. Federalizem pomeni izrazito kompromisno vari-
anto med centralizacijo in decentralizacijo oblastniških pozicij. V okviru
sistema, ki isti delovno z oblastniško funkcijo, je najbrž Drucker jeva
kompromisna varianta tudi edino realna. Realna je prav zato, ker omo-
goča oblikovanje statičnega ravnovesja. Pri tem moramo omeniti, da je
v okviru napetosti, ki izvirajo iz redistribucije oblasti, mogoč samo sta-
tični tip ravnovesja, to pa pomeni, da je organizacija obsojena na aku-
muliranje napetosti in s tem na trajno nestabilnost.
Radikalnejše —■ za zdaj samo teoretične — rešitve temelje na načelu
ločevanja oblastniških in delovnih struktur, oziroma na načelu ločevanja
1265
oblastniških od delovnih funkcij. Realnost tega načela je izpričana z empi-
ričnimi študijami, ki kažejo na konflikt ali na indiferentnost med oblast-
niškimi in delovnimi strukturami. Morda najobsežnejši prikaz konflikta
mod strukturama je podal doslej M. Crozier. Iz njegovih raziskav je
razvidno, da implicira oblastniški status vodilnih oseb možnost protek-
cionizma, diskriminacije in samovolje. Reakcija podrejenih je v tem, da
skušajo paralizirati omenjene možnosti z redukcijo vertikalnih komuni-
kacij. S to redukcijo pa niso prizadete samo hierarhične komunikacije,
temveč tudi delovne. Prizadeti so tudi tisti komunikacijski kanali, ki
imajo izrazito delovni ali strokovni značaj. S tem vodilna oseba ni blo-
kirana samo kot oblastnik, temveč tudi kot strokovnjak. Istenje oblast-
niškega in delovnega statusa vodilnih oseb pomeni pravi bumerang, ki
ga je vodstvo deležno v obliki pavšalne rezistence delovnega kolektiva,
ki se širi tako po oblastniški kot po delovni liniji. Z rezistenco delovnega
kolektiva se zelo močno skrčijo komunikacije. Kakšen pomen pa ima za
celotno dogajanje v podjetju zniževanje obsega komunikacij, je danes že
precej vsestransko ugotovljeno. Zamiranje komunikacij povečuje distanco
med raznimi organizacijsko-funkcionalnimi grupami in tudi distanco med
ekonomsko-socialnimi grupami v podjetju, s tem pa se stopnjuje tudi
socialna dezintegracija kolektiva. Na čisto delovnem področju stopnjujejo
pomanjkljive komunikacije prestižne konflikte, zlasti med vodstvenim
kadrom. Vodstveni kader namreč v takšnih okoHščinah reagira na razne
poslovne in strokovne koncepcije tako, da stopnjuje svojo veljavo in
skuša s pritiskom doseči zaželeno izravnavo razlik. V organizaciji s po-
manjkljivimi komunikacijami se zato celo povsem nepomembne strokovne
razlike o koncepciji poslovanja lahko sprevrže jo v antagonistične kon-
flikte.
Odcepitev oblastniških funkcij od delovnih je glede na omenjene
ugotovitve dokaj prepričljiv izhod. Da je ta cepitev mogoča in smiselna,
nam zagotavljajo nekatere spontano nastale situacije. Ugotovljeno je na
primer, da oblastniške funkcije mojstrov ne gredo vštric z njihovimi de-
lovnimi funkcijami. Primerjava delovnega in oblastniškega statusa moj-
strov v več podjetjih je pokazala, da med številom delovnih funkcij in
količino oblasti ni strogega sorazmerja. V nekaterih podjetjih imajo
mojstri relativno več delovnih funkcij, hkrati pa očitno manj oblasti kot
v drugih podjetjih. Prav tako ni tesnejše zveze med identifikacijo vod-
stvenega kadra in njegovim delovnim statusom. Opazen je celo nasproten
trend: čim več ima mojster delovnih funkcij, tem pogosteje se isti z de-
lovnim kolektivom in ne z vodstvom podjetja (O. Chapuis). Identifikacija
ni pogojena z delovnim statusom, temveč s kadrovsko politiko podjetja,
ta pa je bolj ali manj determinirana z obstoječo oblastniško strukturo
(F. Fuerstenberg).
Tudi nekateri rezultati študije, ki smo jo prikazali v prejšnjih dveh
poglavjih, kažejo na to, da je razlikovanje med strukturama mogoče in
smiselno. Z vidika načelnega ločevanja med oblastniško in delovno vlogo
je zlasti pomembna ugotovitev, da so tiste vodstvene osebe, ki so smi-
selno in polno delovno obremenjene, znatno manj avtoritativno usmer-
1266
jene kot tiste, ki niso zadosti zaposlene. Druga, nič manj pomembna ugo-
tovitev omenjene študije je, da ne med vodstvenim kadrom ne med de-
lavci ni odpora do centralizacije, ki ima strokovni značaj (razvoj priprave
dela) in ki hkrati ne pomeni tudi centralizacije oblasti. Čeprav je pravi-
loma sleherna centralizacija povezana z negativnimi socialnimi reakcijami
(negativne socialne posledice izvirajo prav iz tega, ker spremlja delovno
centralizacijo tudi centralizacija oblasti), pa opažamo v našem primeru
celo pri vodstvenem kadru izrazito težnjo k nadaljnjemu razvoju priprave
dela, to pomeni težnjo k strokovni centralizaciji.
Ce hipotetično posplošimo ta primer, potem lahko rečemo, da bi bila
nujna takšna strukturna diferenciacija podjetij, ki bi potekala v zna-
menju večje centralizacije in hkrati večje decentralizacije. Da pa bi ta
proces potekal brez večjih motenj v socialnem območju, bi morali de-
lovna centralizacija in decentralizacija potekati ločeno od oblastniških
premikov, ločeno od redistribucije oblasti v podjetjih. Ta hipoteza seveda
ne pomeni, da si zamišljam delovno organizacijo kot tisto, ki lahko kar
reducira celotno dogajanje zgolj na delovno dogajanje, niti ne pomeni,
da je lahko oblastniška struktura popolnoma neodvisna od delovne. Gre
le za to, da se teoretično in praktično preseže sinkretično istenje teh
dveh struktur (na primer načelo ekvivalence odgovornosti in hierarhije)
in se s tem omogoči njuno racionalno usklajevanje. Najbrž ne obstoji
podjetje, ki ne bi poleg čisto delovne strukture imelo tudi svoje oblast-
niške strukture. Nesmiselna je torej težnja po ukinitvi oblastniške struk-
ture; smiselna je le težnja k oblastniški strukturi, ki ne bi dominirala
nad delovno, temveč bi ji bila prirejena. Prireditev oblastniške strukture
delovni je — vsaj za našo dobo — najbrž edini realni etapni cilj v okviru
tistih teženj, ki jih imenujemo osvobajanje dela oziroma industrijska
demokracija. Samo v tem primeru je mogoče doseči visoko stopnjo de-
lovne integriranosti in socialne stabilnosti.
Demokratična oblika integriranja ima pri tem svojo vrednost in tudi
svojo operativno vlogo. Po eni plati pomeni demokratičnost možnost od-
prtega sistema komuniciranja na interpersonalni in intergrupni ravni.
Samo odprta skupina omogoča osebni razvoj. V zaprtem sistemu komu-
niciranja ni mogoča niti individualna niti skupinska integracija v socialno
okolje, s tem pa tudi ni mogoč osebni razvoj niti ni mogoča resnična
osebna človekova sreča, saj ta izvira predvsem iz njegove popolne soci-
alne navezanosti na širše socialno okolje (T. N. Whitehead). Poleg tega
vrednostnega pomena demokracije smo doslej poudarjali socialni in tudi
čisto funkcionalni pomen demokracije. Že v prejšnjih poglavjih smo
pokazali, kako omogoča odprt sistem vodenja več komunikacij, več kon-
trole in kako s tem ustvarja možnost za više integrirano delovno skupnost.
Na tem mestu naj omenim samo še nekatere globalne vidike, ki odkrivajo
pomen demokracije za delovno organizacijo.
Že uvodoma smo omenili F. M. Emeryjevo in E. L. Tristovo stališče,
po katerem je organizacija živa le tedaj, če je odprta do svojega okolja.
Podobne teze zagovarja M. Crozier v svojih študijih birokracije. Po nje-
govih ugotovitvah je organizacija toliko manj birokratizirana, kolikor
1267
bolj je podvržena zunanjim pritiskom, saj jo le zunanji pritiski lahko
odrešijo organizacijskega perfekcionizma in larpurlatizma.
Seveda je treba upoštevati, da nebirokratizirano in decentralizirano
podjetje ni hkrati tudi že demokratizirano. Če vzamemo za operativno
definicijo demokracije klasično formulo (demokracija je: 1. istost med
cilji poslovne politike in cilji kolektiva; 2. dejansko uveljavljena odgo-
vornost vodstva do kolektiva; 3. možnost legalizacije konflikta oziroma
organizirano razreševanje konfliktov; 4. uveljavljanje individualnih
pravic, kot so kritika, participacija, pravica voljenja itd.), potem lahko
rečemo, da demokracije v okviru industrijskih organizacij naš čas še ni
realiziral. Prav zato so teoretične predstave o demokratični oblastniški
strukturi delovnih organizacij dokaj nejasne. Jasno je le to, da zahtevajo
delovne organizacije bolj diferencirano in hkrati bolj integrirano struk-
turo demokratične oblasti kot politične in družbene organizacije.
Pri oblikovanju dinamične in funkcionalne demokracije, prilagojene
delovnim organizacijam, moramo upoštevati vse prej obravnavane težave.
Menim, da je načelo, ki bi ga morali predvsem upoštevati, naslednje:
izoblikoval naj bi se močan center, zmožen intenzivne koordinacije, in
pa močna bazična dejavnost, ki bi z iniciativo in kontrolo delovnega
kolektiva korigirala dejavnost vodstva ter omogočala socialno ravnovesje
prav s tem, ker bi dopolnjevala pritisk od zgoraj navzdol s pritiskom od
spodaj navzgor. Ce to vodilo uporabimo za delovne organizacije, lahko
rečemo, da se bo morala demokratična struktura oblasti opirati na dve
žarišči: na močan strokovni center (strokovne službe) na nivoju podjetja
in na močno aktivnost delovnega kolektiva oziroma neposrednega samo-
upravlj anja.
Prav gotovo je, da smo pri nas v institucialnem pogledu najdlje
razvili industrijsko demokracijo. Zato bo morda zanimivo izvedeti, kakšno
oblastniško strukturo si želijo delavci na podlagi dosedanjih pozitivnih
in negativnih izkušenj. Naša že večkrat obravnavana študija nas je pri-
peljala glede tovrstnih aspiracij delovnega kolektiva do naslednjih ugo-
tovitev:
—■ Delavci želijo nadomestiti dosedanjo oligarhično oblastniško struk-
turo s poliarhično oblastniško strukturo. To pomeni, da naj bi vsi organi
na nivoju podjetja (razen kolegija) ohranili dosedanji vpliv na dogajanje
v podjetju, vpliv samoupravnih organov v EE in vpliv delavcev pa naj
bi se močno povečal tako, da bi se izravnal z vplivom organov na nivoju
podjetja. Namesto da bi imeli močan vpliv na dogajanje samo centralni
organi, predlagajo delavci, da bi imeli močan vpliv na dogajanje prav
vsi organi. S tem so delavci ustvarili perspektivno redestribucijo oblasti
v smeri oblikovanja poliarhične strukture in se kot celota opredelili za
edino mogočo neanarhično oblastniško strukturo. Bistveno je namreč to,
da želijo delavci zvišanje vpliva tistih organov, katerih vpliv je bil doslej
manjši, namesto da bi želeli znižanje vpliva tistih organov, ki so imeli
doslej močnejši vpliv. V prvem primeru se oblikuje poliarhična struktura
oblasti, v drugem pa anarhična struktura, v kateri bi imeli vsi organi
zelo majhen vpliv na dogajanje v podjetju.
1268
—	Druga značilnost obravnavane oblastniške strukture (ki jo pred-
lagajo delavci) je v tem, da naj bi bila poliarhična oblastniška struktura
modificirana tako, da bi bil vpliv močnejši v centru in v bazi, medtem
ko naj bi imeli organi na vmesnih nivojih manjši vpliv na dogajanje.
Delavci torej predlagajo relativno manjši vpliv vmesnih organov; to je
dokaj bistveno za preprečevanje avtonomizacije teh organov in s tem
tudi za preprečevanje birokratizacije celotnega podjetja. Avtonomizacija
vmesnih organov lahko poleg okornega poslovanja povzroči tudi paralizo
centralnih organov in paralizo bazične dejavnosti, medtem ko lahko ima
zmanjševanje vpliva na vmesnih nivojih prav nasprotne posledice.
—	Tretja značilnost predlagane oblastniške strukture je ta, da naj
bi imeli samoupravni organi v splošnem močnejši vpliv kot vodstveni
organi. To sicer ne velja za strokovne službe v podjetju, velja pa za
linijske organe (kolegij, vodstveni kader). S to tretjo značilnostjo se odpira
nova vizija odnosov med tako imenovano vodstveno in samoupravno li-
nijo. Gre za to, da bi se vodstveni organi postopoma omejili na strokovne
funkcije, medtem ko bi oblastniške funkcije postopoma prešle na samo-
upravne organe. Krepila naj bi se strokovna funkcija vodenja in oblast-
niška funkcija samoupravljanja, medtem ko naj bi linijski organi posto-
poma odmiraH.
Ne da bi se ponovno spuščali v primerjavo predlagane oblastniške
strukture z dosedanjimi ugotovitvami o vodenju, lahko vendarle rečemo,
da omogoča ' prav predlagana struktura realizacijo tendenc vodstvene
prakse, ki se spontano uveljavlja v vsakdanji operativi in ki kaže na
preobrazbo avtoritativnega organizatorja v neavtoritativnega strokovnega
svetovalca.
Predlagana oblastniška struktura gre torej v osnovi vštric s sedanjimi
tendencami vodstvene prakse in zasluži zato še posebno pozorno nadaljnjo
obdelavo.
OPOMBE
' Podrobnejši vpogled v omenjeno raziskavo omogoča publikacija z na-
slovom: Status vodstvenega kadra v pogojih samoupravljanja, Zavod za orga-
nizacijo dela v Kranju, Kranj 1964.
- Z vodstvenim kadrom mislim srednji in nižji vodilni kader (obratovodje,
poslovodje, mojstre), ki ima funkcijo operativnega vodenja: z vodilnim kadrom
mislim vodilne osebe na ravni podjetja (strokovne službe, kolegij), ki imajo
funkcijo usmerjanja. Razlikovanje med vodstvenim in vodilnim kadrom izhaja
v našem primeru iz funkcionalne in nivojske razlike. Vodilni kader na nivoju
podjetja ima funkcijo usmerjanja, vodstveni kader na nivoju obrata ali osnovne
organizacijske enote pa funkcijo operativnega vodenja. Seveda koincidenca teh
dveh kriterijev ni nujna: za razločevanje med vodilnim in vodstvenim kadrom
je bistvena funkcijska, ne nivojska razlika. Omenimo naj še, da se termin »vo-
dilni kader« v tem prispevku uporablja dvopomensko: prvič kot skupni termin
za vodilne osebe na vseh nivojih in ne glede na funkcije, drugič pa kot termin
za vodilne osebe na nivoju podjetja.
1269
ä Ko govorim o nasprotnih interesih ali o socialnih skupinah z nasprotnimi
interesi, mislim na vsebinske razlike aspiracij, ne na značaj dejavnih razmerij
med temi socialnimi skupinami. Naša raziskava ni neposredno preučevala inter-
grupne dinamike, zato so vse domneve o odnosih med posameznimi socialnimi
skupinami (v našem primeru med funkcionalno organizacijskimi skupinami)
izvedene iz posrednih fenomenov.
* V pričujočem prispevku uporabljam termine: oligarhijska, demokratična,
anarhična in poliarhična oblastniška struktura po A. S. Tannenbaumovi klasi-
fikaciji. Oligarhična struktura obstaja tam, kjer imajo centralni organi zelo
močan, organi v osnovnih organizacijskih enotah in delovni kolektiv pa zelo
majhen vpliv na dogajanje. Nasprotno velja za demokratično strukturo oblasti.
Anarhična struktura oblasti obstoji tam, kjer imajo vsi organi zelo majhen
vpliv na dogajanje, poliarhična pa tam, kjer imajo vsi organi zelo velik vpliv
na dogajanje v podjetju. V anarhični oblastniški strukturi je celotna količina
oblasti majhna, v poliarhična velika. Dosedanje študije so pokazale, da je koli-
čina oblasti bistvena za socialno dinamiko v delovni organizaciji.
' Sistematična klasifikacija delovnih in oblastniških funkcij bi zahtevala
samostojno obravnavo. Na tem mestu naj nakažem le ilustrativno razmejitev
med enimi in drugimi funkcijami: z delovnimi funkcijami mislim tiste, ki so
izrazito tehničnega in organizacijskega značaja ter spadajo v proizvodno pod-
ročje. Z oblastniškimi mislim tiste, ki veljajo razpolaganju s sredstvi delovne
organizacije, konstituiranju organov in sankcijski politiki. Oblastniške funkcije
se potemtakem koncentrirajo predvsem na ekonomskem in kadrovskem pod-
ročju. Omenjeno razločevanje, ki se naslanja na področno dejavnost, je seveda
zelo splošno in načelno. V konkretnem socialnem kontekstu se lahko koncen-
tracija družbene moči kaže na zelo različnih področjih dejavnosti delovnega
kolektiva.
1270
Prijateljski, soseski in sorodstveni odnosi v Velenju
Zdravko Mlinar
(Nadaljevanje)
Vsebina stikov s sosedi
Dejanski pomen neformalnih odnosov med sosedi lahko ugotovimo
šele potem, če nam je znana vsebina njihovega medsebojnega komuni-
ciranja. Na splošno lahko rečemo, da gre pri tem bodisi za izmenjavo
uslug ali materialnih dobrin, bodisi za izmenjavo idej. Koliko se kaže
eno ali drugo v konkretnih odnosih med sosedi, je odvisno od dosti oko-
liščin, predvsem spet od lastnosti (potreb) subjektov in od objektivne,
življenjske situacije.
Glede na lastnosti ali potrebe stanovalcev med njimi razločujemo
tiste, ki se pretežno omejujejo na najsplošnejše potrebe, ki so skupne
vsem stanovalcem, in druge, ki imajo bolj razvite tudi razne posebne
potrebe, ki jih ne morejo zadovoljevati v neposrednem stanovanjskem
okolju.* Cim bolj prevladujejo posebne v primerjavi s splošnimi potre-
bami, relativno tem manjšega pomena je komuniciranje med sosedi.
Seveda pa ima vzdrževanje sosedskih odnosov lahko zelo različno
vlogo tudi pri danih potrebah in dani strukturi populacije. Vsebina in
pogostost medsebojnih stikov je npr. odvisna od medsebojne oddaljenosti
sosedov, od opremljenosti kraja ali stanovanjske soseske z raznimi insti-
tucijami (trgovina, servisi, varstvene ustanove za otroke, za stare ljudi
ipd.), od oddaljenosti teh institucij, zato nadalje tudi od lege konkretne
stanovanjske stavbe glede na celotni prostor mesta ipd. Na splošno lahko
pričakujemo: čim bolj popolna je institucionalna oskrbljenost kraja ali
stanovanjskega naselja in čim laže so — glede na oddaljenost — dosegljive
institucionalne usluge, tem bolj bo omejena vsebina neformalnih od-
nosov med sosedi; ali pa narobe: čim bolj pomankljivo so organizirane
Seveda je to le zelo približna delitev, za ilustracijo.
1271
razne storitvene in druge dejavnosti v kraju, tem bolj prosto bodo stano-
valci iskali ustrezno pomoč pri sosedih .
V naši raziskavi teh problemov nism.o tako podrobno preučevali, da
bi lahko preskusili vse nakazane postavke. V ta namen bi morali posebej
zasledovati sosedske odnose v stanovanjskih zgradbah posameznih eko-
loških enot (stanovanjskih okolišev), ki se razločujejo po dostopnosti vsak-
danje ali tedenske oskrbe. Le tako bi lahko natančno ugotovili, kako in
koliko se spreminja vsebina in vloga sosedskih odnosov v različnih situa-
cijah. Pač pa smo vsem anketirancem zastavili vprašanje: »Ali ste v pre-
teklih 14 dneh napravili komu od sosedov kakšno uslugo, ali šli k
njemu na pogovor, ali je to napravil on?«... Ce »da«: »Ali je šlo za
pogovor, ali za kakšno uslugo (kakšno)?« Iz odgovorov lahko ugotovimo
(poleg frekvence medsebojnih stikov), kaj je najpogostejša vsebina so-
sedskih stikov v Velenju, kakšno je razmerje med stiki uslužnostnega
značaja in stiki, ki so predvsem izmenjava idej ali mnenj (pogovarjanje),
obenem pa seveda tudi razlike, ki se kažejo tako glede prvega kot drugega
med posameznimi strukturami kategorijami prebivalcev v Velenju.
Oglejmo si najprej, katere so najpogostejše postavke, ki označujejo
vsebino komuniciranja med sosedi (glej tabelo spodaj).
Kaj je najpogostejša vsebina stikov s sosedi?
®/a anketirancev,
Vsebinska postavka	ki so to napravili
v 14 dneh
1	pogovarjanje	24.0
2	usluge iz trgovine ipd.	15,3
3	sposojanje raznih predmetov	11,7
4	varovanje otrok	9,5
Na prvem mestu je torej — pogovarjanje s sosedi; potem sledijo
tri vrste »uslužnostnih« odnosov: prinašanje raznih potrebščin iz trgo-
vine, sposojanje raznih predmetov in varovanje otrok. Razen treh izjem
(upokojenci, tisti, ki so se priselili iz krajev z do 200 prebivalci; tisti, ki
niso člani nobene organizacije ali društva), je za vse druge kategorije
prebivalstva, ki smo jih posebej zasledovali, »pogovarjanje s sosedi« na
prvem mestu. Iz tega bi lahko sklepali, da imajo medsosedski odnosi dokaj
osebnosten značaj in se — s tega vidika — celo približujejo prijateljskim
odnosom. Vendar pa, če upoštevamo vse prve štiri postavke v celoti, še
vedno prevladuje uslužnostni značaj sosedskih odnosov. »Uslužnostni zna-
čaj«, pa pomeni, da ne gre za odnose, ki bi bili že sami po sebi cilj (kon-
sumptivni, prijateljski), temveč so le sredstvo za dosego kakšnega drugega
cilja ali za zadovoljitev kakšne druge potrebe (instrumentalni odnosi; npr.
pomoč pri varstvu otrok, posojanje ipd.).
Poleg že navedenih oblik medsebojne pomoči, ki nastopajo najpogo-
steje, poznamo še razne druge kot npr. poravnavanje naročnine ali najem-
nine, strežba in druge oblike pomoči ob bolezni, razna hišna oziroma
gospodinjska opravila, pomoč pri kuhanju ipd. Poleg teh — bolj ali manj
1272
tradicionalnih primerov sodelovanja med sosedi se je pokazal tudi še
povsem nov: televizija.
Televizija kot vzrok ali vsaj povod za obiskovanje sosedov je po-
membna predvsem v določenem obdobju, tj. tedaj, ko televizijski sprejem-
nik še ni splošno razširjen, ko še ni prišel v vsako družino. Značilno je
namreč, da televizija na raznih stopnjah svojega širjenja povzroča zelo
različne oblike druženja prebivalcev. V začetku, ko so TV sprejemniki še
zelo redki, se pojavijo na raznih javnih mestih (klub, gostilna ipd.) in
pritegnejo številne gledalce iz večjega območja. Nato lahko ločimo drugo
fazo oz. obdobje, tj. tisto, ko imajo televizijske sprejemnike tudi že ne-
katere družine; ker pa jih imajo samo nekatere, je ravno to osnova, da jih
sosedje brez sprejemnikov obiskujejo. Vendar pa z nadaljnjo populari-
zacijo TV ta osnova vedno bolj gine; TV pa postaja kristalizacijsko jedro
rekreacijskih interesov le za člane družine in s tem kohezivna sila za
družino kot celoto.
V nadaljnjem raziskovanju bi lahko podrobneje pojasnili — to je pre-
segalo okvire že izvedenega — kako uvajanje oz. širjenje televizije vpliva
na lokalno družbeno življenje. Na osnovi dosedanjega opažanja namreč
sklepamo, da se ta vpliv kaže predvsem na dva načina. Po eni strani iz-
redno razširja družbeni in kulturni razgled posameznika s tem, da ga —
vsaj pasivno — direktno vključuje v komunikacijski sistem globalne
družbe. Po drugi strani (to je zlasti zanimivo za preučevanje lokalnih
skupnosti) pa s tem upada dinamika lokalnega družbenega življenja; siro-
maši vsebina in upada intenziteta medosebnih stikov v kraju kot celoti;
ta postaja vse bolj atomiziran le na posamezne družine. Ravno ta druga
tendenca zastavlja spet nova vprašanja tudi v zvezi z druženjem stano-
valcev v neposredni stanovanjski soseščini..
3. Konfliktni odnosi med sosedi
Pogosto se razpravljanja o sosedskih odnosih omejujejo le na njihovo
»■pozitivno« vlogo; govori se le o medsebojni pomoči, o sodelovanju, obi-
skovanju, posvetovanju med sosedi ipd. Vendar pa je vse to le ena stran
pojava. Poleg kooperativnih odnosov je treba upoštevati tudi druge prav
tako realne in pomembne, tj. konfliktne odnose med sosedi. Res je sicer,
da »konfliktni odnosi« pogosto niti niso »odnosi« v ožjem pomenu besede.
Kadar namreč nastajajo kaka nasprotja, prepiri, medsebojno nagajanje
ipd. med sosedi, gre bodisi za dejanske neposredne stike, bodisi se ravno
zato sosedje celo ogibajo eden drugega. Toda tisto, kar še nadalje aktua-
lizira te »ne-odnose«, je fizična pričujočnost sosedov v neposredni bližini,
zaradi nje se še naprej srečujejo in torej niso povsem svobodni v tem, da
bi lahko sami po svoji volji izbirali, s kom bodo živeli v neposrednem
stanovanjskem okolju; neželjenih sosedov ne morejo kratko malo odmisliti.
Ravno zato, ker je soseščina nekakšna »groupe de fait« (Gurvitch), nekaj,
kar je dano, okolje, v katero je vsaj v sedanjih razmerah, posameznik
12 Problemi
1273
največkrat postavljen neodvisno od svoje volje/ je toliko bolj pomembno
preučevati tudi konfliktne odnose med sosedi. Skrajni primeri izredno za-
ostrenih konfliktov med sosedi — ki nemalokdaj^ dobijo svoj epilog pred
sodiščem — nas opozarjajo, da sosedski odnosi lahko skazijo nonnalno
življenje posameznikov in družin v stanovanjskem okolju in jim okrnijo
vsakdanje zadovoljstvo.
^ Na tem mestu ne moremo podrobneje preučevati vzrokov, zaradi ka-
terih nastajajo konfliktni odnosi, in tudi ne raznih konkretnih oblik,
v katerih se kažejo. Omejili se bomo le na to, da bomo na osnovi razpo-
ložljivih podatkov iz ankete prikazali, v kakšnem obsegu se konfliktni
stiki sploh pojavljajo, obenem pa še posebej prikazali že hipotetitčno pred-
videni vpliv časa bivanja.
Podatke o konfliktnih stikih smo dobili iz odgovorov na naslednje
vprašanje: »Ali je med vašimi sosedi, s katerimi se. sicer poznate, kakšen
tak, s katerim ste v slabih odnosih (se z njim slabo razumete), ste sprti?«
V celoti je 16,7 «/o vprašancev odgovorilo, da imajo med svojimi sosedi
posameznika ali družino, s katero so »v slabih odnosih«. Torej približno
vsak šesti anketiranec je vpleten v sporne odnose s sosedi. Ker pojav
sporov največkrat spremlja omejitev stikov s sosedi, je razumljivo, da so
tudi med vprašanci, ki so najprej odgovorili, da nimajo stikov s sosedi,
taki, ki so v resnici v konfliktu z njimi. Število sosedov, s katerimi po-
sameznik (ali njegova družina) sploh vzdržuje odnose, ni v jasni zvezi
s pojavljanjem konfliktnih odnosov. Za posameznike, ki imajo večje ali
manjše število sosedov, torej ne moremo reči, da so bolj ali manj vpleteni
v konflikte s sosedi.
Z vidika našega predmeta raziskovanja se zdi posebno zanimiva ugo-
tovitev, da delež vprašancev, ki so v konfliktnih odnosih s sosedi, variira
glede na čas bivanja v Velenju. Cim dalj časa posamezniki živijo v Ve-
lenju, tem več je med njimi takih, ki so v sporih s sosedi. S tem potrju-
jemo hipotezo, ki smo jo postavili že v začetku. S podaljšanjem časa
bivanja v kraju posameznik intenzivira družbene stike v svojem okolju,
tako da se poglablja njihova intimnost in obenem razširja njihova vsebina.
Eno in drugo pa povečuje ne le možnosti sodelovanja in medsebojne po-
moči, temveč prav tako tudi možnosti nastajanja konfliktov.
Postavili bi sicer lahko tudi hipotezo, ki bi nakazovala prav nasprotno
tendenco. Glede na to, da priseljenci prihajajo iz raznih krajev, pokrajin
1 Ob splošni stanovanjski stiski je razumljivo, da je posameznik zado-
voljen, da sploh dobi stanovanje, in je vse ostalo le drugotnega pomena. Vendar
pa lahko pričakujemo, da se bodo s povišanjem stanovanjskega standarda tudi
povečale možnosti, da bo vsakdo lahko izbiral željeno stanovanjsko okolje,
ustrezno svojim spicifičnim (materialnim, kulturnim, socialnim...) potrebam.
Vendar to po drugi strani spet vodi k novim socialnim in političnim problemom
kot npr. k segregaciji posameznih slojev ipd.; o tem bomo govorili na drugem
mestu.
- Podrobnejših oziroma natančnejših podatkov o tem žal še nimamo; bilo
pa bi zelo zanimivo in tudi praktično pomembno, če bi posebno študijo po-
svetili prav odkrivanju in pojasnjevanju konfliktov, ki izvirajo iz sosedskih
odnosov.
1274
in republik, bi namreč upravičeno pričakovali, da se bodo takoj po priselitvi
in nastanitvi v isti stanovanjski soseski najbolj izrazile razlike med njimi
in težave v medsebojnem komuniciranju. Takoj ob priselitvi bi priča-
kovali najbolj divergentno socio-kultumo usmerjenost priseljencev; v
tem trenutku imajo najmanj skupnega, kar bi jih povezovalo v kohezivno
lokalno skupnost. Vsakdo prinaša s seboj bolj ali manj različne navade
in običaje, različne vrednote itd.^ Na osnovi tega bi torej lahko sklepali,
da bo največja heterogenost in nevsklajenost stališč, vedenja in delovanja
ob priselitvi povzročala tudi največ konfliktnih situacij.
Vendar nas že omenjeni podatki opozarjajo, da je očitno potrebna še
neka druga interpretacija. Ce smo z anketo ugotovili, da je ravno v prvih
mesecih po priselitvi najmanj konfliktnih odnosov med sosedi in se v teku
nadaljnjega bivanja v Velenju njihovo število povečuje, to pomeni, da
konflikti niso (le) v zvezi s heterogenostjo populacije. Poleg procesa med-
sebojne adaptacije (homogenizacije) priseljencev je treba upoštevati še
drug proces, tj. proces »poglabljanja« medsebojnih odnosov in poveče-
vanja intimnosti teh odnosov. Medtem ko imamo ob času priselitve
najbolj diferencirano (heterogeno) populacijo posameznikov z najmanj
intimnimi odnosi, se med bivanjem v kraju situacija spreminja tako, da
se heterogenost zmanjšuje, intimnost odnosov pa povečuje.Kot smo že
omenili, ta povečana intimnost tudi povečuje možnost sporov med sosedi.
Ob priselitvi ima posameznik še tako površinske ali formalizirane odnose
z drugimi stanovalci, da kljub razlikam v vedenju in delovanju ni nepo-
srednih medosebnih konfliktov. Sčasoma, ko že dobi tesnejše medosebne
stike z večjim številom prebivalcev, pa je obenem izpostavljen tudi večji
možnosti, da s svojim ravnanjem negativno prizadene svojega bližnjika
(ali ta njega) in sproži neprijetno reakcijo.
' Seveda pa ni rečeno, da gre pri vsakem priseljevanju v mesta za enake
razlike. Koliko se priseljenci razlikujejo med seboj in od prejšnjih prebivalcev,
je odvisno od stanja na celotnem teritoriju, s katerega se priseljujejo. V jugo-
vzhodnem delu države, kjer so razlike med življenjem v mestu in na podeželju
večje kot v Sloveniji, je tudi problem adaptacije in integracije priseljencev
v mestno skupnost dosti težji in dolgotrajnejši, kot če se npr. v Velenje priselijo
posamezniki iz njegove okolice.
Ta proces se seveda po določenem času ustavi in lahko domnevamo, da
se potem — sicer na drugi osnovi — npr. diferenciacija — spet povečuje; vendar
na tem mestu ne moremo podrobneje razpravljati o teh problemih.
1275
Posebno pomembno vlogo v nastajanju in razpletanju konfliktnih
odnosov med sosedi imajo seveda otroci. Tako kot že v drugih raziskavah
se je tudi v naši izkazalo, da so otroci pravzaprav najbolj aktivni del
populacije v neposrednem stanovanjskem okolju.-' Tu se namreč zapira
krog pretežnega dela njihovega vsakdanjega življenja. Zato ugotavljamo,
da zanje veljajo nekoliko posebne zakonitosti združevanja, ki se razlikuje
od združevanja njihovih staršev in odrasHh sploh. Otroci se ne menijo
toliko za razne statusne, kulturne in druge razlike kot odrasli. S stiki,
ki jih postavljajo prek meja strukturnih kategorij, delujejo integrativno,
ali pa povzročajo razna trenja in nesoglasja (spore), ker se družijo
proti volji svojih staršev, ki jih ne zmorejo zadosti nadzorovati. Podatki
iz ankete nam kažejo, da ima konfliktne odnose s sosedi relativno dvakrat
toliko tistih anketirancev, ki imajo otroke (vsak peti), kot pa tistih,
ki j ih "nimajo (vsak deseti).
Ce poizkusimo natančneje nakazati profil tistih prebivalcev, ki imajo
največ sporov s sosedi, lahko navedemo, da gre predvsem za delavce
(zlasti polkvalificirane in nekvalificirane) in gospodinje, največ iz sta-
rostne kategorije 36—45 let, ki so poročeni, vdovci ali razvezani, z nekoliko
podpovprečnimi osebnimi dohodki, pretežno le z osnovnošolsko izobrazbo
(zlasti tisti s 5 do 8 leti šolanja), ženskega spola, in tiste, ki bi se želeli
preseliti v drug kraj. Najmanj sporov s sosedi pa imajo uslužbenci in
upokojenci, tisti, ki so stari 26—35 let, samski, tisti z najvišjimi osebnimi
dohodki, z najvišjo stopnjo (srednja, višja ali visoka šola) izobrazbe, zlasti
ženskega spola, in tisti, ki nameravajo ostati v Velenju.
^ Te probleme so podrobneje raziskovali v Liverpoolu in Sheffieldu in
prišli do podobnih sklepov; gl. knjigo »Neighbourhood and Communnity«, The
University Press of Liverpool, 1954, str. 59, 72.
1276
4. Pomembnost stikov s sosedi
V naši raziskavi nas ni zanimalo samo, kako in koliko se prebivala
v Velenju družijo v stanovanjski soseščini, temveč smo želeli ugotoviti
tudi, kakšna so njihova stališča do tega druženja. V analizi se torej nismo
omejiU le na raven dejanskega ravnanja oz. vedenja (behavior), temveč
smo zajeli tudi njihova stališča, ki se — teoretično vzeto — lahko od
prvega bistveno ločijo. Vprašanje, ki smo jim ga zastavili, je bilo: »Ali se
vam zdi, da je za življenje v Velenju zelo pomembno imeti dobre stike
s sosedi, ali pa to nima nikakršnega pomena? (Odgovori: zelo pomembno,
pomembno, vseeno, ni dosti pomembno, sploh ni pomembno.)«
Gre torej za vrednotenje sosedskih odnosov. Domnevamo namreč, da
posamezniki dokaj različno vrednotijo sosedske odnose, pač glede na to,
kakšno vlogo — pa bodisi pozitivno ali negativno — le-ti imajo v nji-
hovem vsakdanjem življenju. To se pravi, da so sosedski odnosi lahko zelo
pomembni za posameznika tako tedaj, ko pogosto uporablja pomoč so-
sedov, kot tudi tedaj, ko je z njimi v sporu — le da gre za ocenjevanje
iz nasprotnih si perspektiv.
100 (N = 544)
Relativno največ vprašancev je odgovorilo, da je — »pomembno«
imeti dobre stike s sosedi. Vendar pa se v celoti kaže velika disperzija
odgovorov po celi lestvici. Kaže se celo neka polarizacija odgovorov na
tiste, ki označujejo stike s sosedi za pomembne ali zelo pomembne (52,4 ®/o)
na eni strani, in druge, ki jih ocenjujejo kot malo ali sploh nepomembne
(38,6 «/o) na drugi strani.
Izjave vprašancev o pomembnosti stikov s sosedi niso v — statistično
pomembni — zvezi s časom njihove priselitve ali bivanja v Velenju. Neka
variacija pa se vendarle kaže v tem, da v prvih mesecih po priselitvi
pripisujejo večji, v naslednjih dveh letih manjši, starejši priseljenci pa
spet večji in domačini največji pomen sosedskim stikom. Glede na pred-
videni čas bivanja v Velenju smo ugotovili — kot smo prej donmevali —
da tisti, ki nameravajo ostati v kraju, pripisujejo večji pomen dobrim
sosedskim odnosom kot pa tisti, ki se želijo odseliti.
Glede na tip stanovanjske zgradbe smo ugotovili, da anketiranci, ki
stanujejo v manjših blokih (z dvema do pet stanovanj), pripisujejo naj-
večji pomen vzdrževanju dobrih stikov s sosedi. To se zdi zelo simpto-
1277
matično, zakaj ravno v teh zgradbah se prebivalci med seboj najbolj
poznajo in pridejo v svojem vsakdanjem življenju najpogosteje skupaj.
Zlasti v poletnih mesecih, ko sedijo ali se sprehajajo pred hišami, pogosto
prebijajo skupaj neki čas, se pogovarjajo in spoznavajo med seboj. S tem
tudi znotraj mestnega naselja nastajajo manjše neformalne skupine,
ki se formirajo po posameznih naselitvenih enotah. Na te skupine se
posamezni stanovalci pričnejo ozirati oz. jih upoštevati (referenčne sku-
pine) pri svojem delovanju in vedenju. Številnost ljudi, ki stanujejo
v velikih blokih, prav tako kot prostorska odmaknjenost pri enodružinskih
hišah zmanjšuje intimnost medsebojnih stikov v soseščini. Stanovalci
manjših blokov pa so — kot smo že nakazali — najbolj izpostavljeni
eden drugemu, tako da nastajajo tesnejši medsebojni odnosi. Zato je
razumljivo, da je eden od pomembnih pogojev za dobro počutje v njiho-
vem vsakdanjem življenju, da so v dohrih odnosih s svojimi sosedi.
5. Kje stanuje družina, s katero imajo največ
sosedskih stikov?
Podobno kot smo to storili že pri obravnavanju prijateljskih odnosov,
bomo tudi glede sosedskih odnosov prikazali — čeprav v dokaj poeno-
stavljeni obliki — njihovo »prostorsko dimenzijo«. Ker smo domnevali,
da medsebojne sosedske odnose vzdržujejo predvsem posamezniki in
družine, ki stanujejo najbliže, smo glede na to tudi postavili prostorsko
mejo oz. kriterij za ocenjevanje prostorske disperzije sosedskih odnosov.
Ta najožja prostorska meja je nadstropje (upoštevali smo seveda le bloke
in stolpnice). V anketi smo zastavili tole vprašanje: »Ali družina, s katero
imate največ takšnih (t. j. sosedskih — M. Z.) stikov, stanuje v istem
nadstropju kot vaša ali ne?«
V raziskavi, ki so jo že pred leti izvedli Festinger, Schachter in Back
— čeprav le pri zelo homogeni populaciji, ki se razlikuje od naše — so
ugotovili, da je število stikov, ki jih imajo stanovalci med seboj, relativno
največje v istem nadstropju, zmanjša se med posamezniki ali družinami
v različnih nadstropjih, še nadalje upada med stanovalci z raznih stopnišč,
iz raznih stanovanjskih zgradb itd.
Ta problematika je osnova za razpravljanje o socioloških kriterijih,
ki jih je treba upoštevati pri zidavi stanovanj. Ce hočemo glede na način
graditve stanovanjskih zgradb in naselij načrtno vplivati na to, kako
naj se družijo pripadniki posameznih družbenih slojev, moramo seveda
najprej poznati značilnosti njihovega druženja v stanovanjskem okolju.
Ce bi si postavih za cilj, da je treba čimbolj krepiti stike med pripadniki
različnih slojev in zmanjšati socialno distanco med njimi, bi torej morali
vedeti, koliko že sama prostorska bližina bivališča (npr. stanovanja v
istem nadstropju, ob istem stopnišču, v isti zgradbi, v sosednjih zgradbah)
vpliva na postavljanje »inter-kategorialnih« odnosov. Z raziskavo lahko
ugotovimo, da stanovalci vzdržujejo relativno veliko ali malo sosedskih
odnosov v okviru določene prostorske meje (npr. nadstropja), da se v teh
1278
odnosih povezujejo bodisi pretežno pripadniki istih ali pa različnih
strukturnih kategorij, da gre za bolj ali manj intimne odnose ipd. Ce nam
je znano, kakšna je strukturna pripadnost stanovalcev v posameznih
zgradbah, lahko sklepamo, ali imajo sosedski odnosi integrativno vlogo
(in kakšno) glede na strukturo celotne lokalne skupnosti. Ce nastajajo
npr. med družinami, ki stanujejo v istem nadstropju, številni in tesni
stiki, ne le tedaj, kadar te družine pripadajo isti strukturni kategoriji
prebivalcev lokalne skupnosti, temveč tudi v primerih, ko gre za družine
ali posameznike iz različnih kategorij (slojev), bi lahko načrtno okrepili
medsebojno povezanost npr, rudarjev in uslužbencev s tem, da bi v istih
nadstropjih (čimbolj pomešano) naseljevali družine ene in druge poklicne
kategorije.
Od vseh anketirancev, ki stanujejo v manjših — ali velikih — blokih
in vzdržujejo sosedske odnose, jih kar 51 "/o odgovarja, da družina,
s katero imajo največ stikov, živi v istem nadstropju. To kaže, da sosedski
odnosi res potekajo v neposredni bližini stanovanja posameznika ali dru-
žine. Glede na vsebino sosedskih odnosov — to smo že prikazali — se
zdi takšen rezultat razumljiv. Ce gre namreč pretežno le za razne pri-
ložnostne usluge, za to ni treba jx>sebno selektivne izbire, tako da bi
posameznik šele v večjem številu ljudi našel ustreznega človeka, ki bi
lahko uspešno opravljal običajno vlogo soseda, S tega vidika torej sklepa-
mo, da bo posameznik našel ustreznega soseda tem bliže (tem prej, tem
laže) za čim manj intimne in vsebinsko zahtevne odnose gre,®
Oglejmo si še nekaj konkretnih podatkov. Izhajali smo od hipoteze,
da se prostorska disperzija sosedskih odnosov povečuje s časom bivanja
v Velenju po priselitvi in da značilno variira glede na posamezne struk-
turne kategorije. Zbrani podatki nam hipotezo potrjujejo.
Ali živi družina soseda v istem nadstropju —• glede na čas bivanja v Velenju
Iz tabele je razvidno, da je delež tistih, ki imajo svoje »najboljše«
sosede (natančneje: tiste, s katerimi imajo največ stikov) v istem nad-
stropju. največji med priseljenci, ki so šele nekaj mesecev v Velenju.
Le vsak četrti nima najboljšega soseda v istem nadstropju, v katerem
stanuje tudi sam. Z nadaljnjim časom bivanja v kraju pa se delež anke-
" Podrobnejša analiza bi lahko pokazala, kakšna je vsebina sosedskih
odnosov, kadar se ti vzdržujejo v neposredni bližini (isto nadstropje) ali na
večji distanci; pričakovali bi lahko, da gre tedaj, kadar gre za večjo distanco,
tudi za bolj intimne odnose.
1279
tirancev, ki imajo najboljšega soseda v istem nadstropju, vse bolj zmanj-
šuje, tako da npr. kar tri petine domačinov (za katere štejemo, da imajo
najdaljši čas bivanja v kraju) nima takega soseda v istem nadstropju.
Torej v bistvu enaka tedenca, kot smo jo ugotovili za prijateljske
odnose, velja tudi za prostorsko disperzijo sosedskih odnosov. Takoj po
priselitvi je vloga prostorske bližine za sosedsko druženje največja,
kasneje pa vse bolj upada. Razširjajoči se krog sosedskih odnosov v sta-
novanjskem naselju je obenem tudi kazalec intenzitete družbene integra-
cije priseljencev v lokalno skupnost.
Stanovalci v večjih blokih se dosti bolj omejujejo na sosedske odnose
le v istem nadstropju (58,2 ®/o jih ima najboljšega soseda v istem nad-
stropju) kot stanovalci v manjših blokih (29,2 "/o). Ker je število stano-
valcev manjše, posameznik v manjšem bloku lahko pozna vse ali vsaj
pretežno večino. V velikem bloku pa je že tolikšno število ljudi, da se
bolj kažejo značilnosti anonimne množice. Ker torej anonimnost izklju-
čuje družbene kriterije (ali vsaj zmanjšuje njihov pomen) izbire družab-
nikov, stopijo v ospredje spet fizične determinante združevanja, tj. —
v našem primeru — nadstropje kot prostorska enota znotraj velikega
bloka.
Strukturni profil tistih prebivalcev, ki so v svojih odnosih s sosedi
prostorsko najbolj omejeni (le na nadstropje, v katerem stanujejo), lahko
na kratko označimo z naslednjim: med njimi prevladujejo tisti, ki so
poročeni; ki imajo enega ali dva otroka, delavci (največ polkvalificirani
in nekvalificirani, nekaj manj kvalificirani in visoko kvalificirani) in
gospodinje; stari 26—35 let, tisti s povprečnim osebnim dohodkom in z
osnovno šolsko izobrazbo.
IV. SORODSTVENI ODNOSI
Sorodstvo in prostorska bližina bivališča sta dve pomembni tradicio-
nalni osnovi druženja prebivalcev v lokalnih skupnostih. V preteklosti
(pogosto še danes, vsaj na podeželju) sta ti obliki druženja dominirali.
Vendar pa so ravno v procesu urbanizacije prišle bistvene spremembe.
Vse večja prostorska mobilnost je začela trgati številne, močne sorod-
stvene vezi na vasi. Posamezniki, ki so se priselili s podeželja v — bolj ali
manj oddaljeno — mesto, so se znašli v novem okolju pretežno skupaj
s tujimi ljudmi, ki so se priselili spet iz drugih krajev. Tako nastaja večja
prostorska razpršitev sorodnikov, ki s tem izgubijo možnost, da bi se
shajali tako pogosto, kot bi se sicer, če bi vsi živeli v istem kraju. Močno
oddaljen sorodnik ne more več igrati tako pomembne vloge, kot jo je
včasih, ko je npr. živel v isti ali sosedni vasi kot drugi sorodniki.
Tudi zmanjševanje števila družinskih članov in socializacija številnih
funkcij prejšnje patriarhalne družine (tj. prehajanje teh funkcij, npr.
izobraževanja, varstva, vzgoje, zabave, proizvodnje idr., na posebne spe-
cializirane družbene institucije) vse bolj omejuje pomen in vlogo sorod-
1280
stvenih odnosov v vsakdanjem življenju. Sorodstvo je vse bolj specifična
osnova medsebojne solidarnosti, s katero posameznik lahko računa in jo
uveljavlja predvsem tedaj, ko mu redne institucionalne storitve ne zado-
stujejo in potrebuje še posebno pomoč.
Gradivo iz našega raziskovanja nam kaže, da ravno sorodstvene vezi
lahko pomenijo celo odločilen dejavnik, ki posameznikom preprečuje
preselitev iz vasi v mesto. Zaradi moralnih dolžnosti do staršev ali drugih
bližnjih sorodnikov, ki potrebujejo pomoči, včasih tudi sin ali hči pre-
življa hude stiske. Ce ostane doma, npr. na kmetiji, se odpoveduje bolj-
šemu življenju v mestu, če pa se preseli v mesto, se čuti kriv,^ da more-
biti ni izpolnil svojih dolžnosti do sorodnikov. Nadaljnje, podrobnejše
raziskovanje bi lahko natančno pokazalo, koliko je npr. v širšem geograf-
skem zaledju Velenja še potencialne, sedaj nezadostno izkoriščene delovne
sile, ki bi jo delno sprostili že s tem, da bi bolj poskrbeli za stare in druge
odvisne prebivalce na podeželju.®
Pričakovali bi, da bo v Velenju, ki ga po večini sestavljajo le pri-
seljenci, sorodstvo imelo razmeroma manj pomembno vlogo. Posamezniki,
ki se priselijo v Velenje, se obenem s tem — vsaj fizično — ločijo od
sorodnikov v krajih svojega prejšnjega bivališča.
Glede na ta pričakovanja se zdi, da je delež anketirancev, ki so
odgovorili, da se dobivajo s svojimi sorodniki ali, da vsaj imajo sorodnike
v Velenju, sorazmerno visok. (Nimamo pa podatkov o tem, iz kakšnih
drugih krajev, tako da bi imeli možnost primerjave -in objektivne j šega
presojanja.) Ravno 50 °/o vprašancev ima sorodnike v Velenju; od teh je
le 7 Vo takih, ki ne vzdržujejo stikov z njimi, 37 "/o se jih dobiva s svojimi
sorodniki nekajkrat mesečno, 6 "/o pa nekajkrat letno. V povprečju ima
torej vsak drugi odrasli prebivalec novega Velenja sorodnika ali sorodnike
(poleg svoje ožje družine, s katero stanuje) v kraju. Samo vsak sedmi od
teh, ki imajo sorodnike v Velenju, ne vzdržuje stikov z njimi. Ce torej
posameznik ali družina že ima sorodnike v kraju, potem največkrat tudi
vzdržuje pogoste stike z njimi, tj. dobivajo se nekajkrat mesečno.
Pri tem gre seveda le za povprečje, ki zakriva velike razlike med
posameznimi kategorijami prebivalstva. Značilno je zlasti, da ima od
tistih, ki se niso priselili in jih lahko štejemo za »domačine«, kar 82 «/o
v Velenju kakšno družino (razen svoje) ali posameznika, s katerim je
v sorodu, medtem ko je med priseljenimi takih le 45'"/o. To nam potrjuje
misel, da se obenem s preseljevanjem pokaže oddaljenost kot ovira, ki
onemogoča recipročno izmenjavo uslug med sorodniki, še zlasti v smeri
intergeneracijskih sorodstvenih odnosov. Domačini imajo svoje sorod-
stvene vezi osredotočene v samem Velenju, medtem ko imajo priseljenci
' Seveda so poleg tega tudi primeri, ko morajo npr. občinski organi skrbeti
za stare ljudi na vasi, čeprav imajo le-ti v mestu svoje otroke z dokaj visokimi
osebnimi dohodki.
' Tudi čist ekonomski račun bi bil zanimiv: odgovoriti bi bilo treba na
vprašanje — ali bi bili stroški za razširjeno socialno službo večji, kot je izguba
zaradi nepopolno oz. neadekvatno zaposlene delovne sile, ki jo vežejo sicer ne-
preskrbljeni prebivalci — sorodniki, ali narobe.
1281
večji del svojih sorodnikov v kraju prejšnjega stalnega bivališča. Po pri-
seltivi sicer postavljajo tudi nove sorodstvene vezi v kraju, npr. s tem,
ko se priseljenec sam ali kateri od njegovih družinskih članov poroči,
prek zakonskega druga razširi mrežo sorodstvenih in posredno seveda tudi
prijateljskih in drugih intimnejših odnosov.' Vendar je načeloma razšir-
janje sorodstvenih odnosov po naselitvi v Velenju dosti bolj omejeno, kot
to velja npr. za prijateljske odnose.
Med najbolj mobilne kategorije prebivalstva spadajo npr. nekvalifi-
cirani in polkvalificirani delavci na eni in uslužbenci oz. strokovnjaki na
drugi strani. Zato smo pričakovali, da so le-ti razmeroma najmanj vklju-
čeni v mrežo sorodstvenih odnosov. Zbrani podatki nam res kažejo, da
je razmeroma največ takih anketirancev, ki sploh nimajo sorodnikov v
kraju, med uslužbenci, največ takih, ki ne vzdržujejo stikov s sorodniki
(četudi jih imajo), pa med nekvalificiranimi in polkvalificiranimi delavci.
Med temi delavci so največji del tisti, ki so se za stalno naselili v kraju.
Cisto poseben problem pa so seveda sezonski delavci, ki imajo zaradi svoje
nestalnosti in večkratnega preseljevanja sploh najmanj možnosti, da bi
se p» sorodstvenih odnosih vključevali v družbeno življenje kraja. Pri
obravnavanju problema sezonskih delavcev kot marginalnih posameznikov
v določeni lokalni skupnosti torej ne bi smeli pozabljati, da so prikrajšani
za pomembno možnost integracije v skupnost tudi po mreži sorodstvenih
odnosov.
Nadalje so za tiste, ki imajo razmeroma najmanj sorodnikov v Ve-
lenju, značilne še naslednje strukturne karakteristike: med njimi pre-
vladujejo priseljenci iz večjih in bolj oddaljenih krajev, tisti, ki imajo
več kot le osnovnošolsko izobrazbo, in kategorija mlajših odraslih pre-
bivalcev. Za tiste, ki so se priselili iz večjih krajev (mest), si lahko razla-
gamo, da so že pred priselitvijo živeli bolj urbanizirano življenje; ena
od značilnosti tega življenjskega načina pa je — kot smo že pojasnjevali —
tudi manjša vloga sorodstvenih odnosov. Ta mestna naselja so obenem tudi
bolj oddaljena od Velenja; poleg tega je med Velenjčani, ki so se priselili
iz njih, še relativno več bolj izobraženih in uslužbencev. Tako se vrsta
strukturnih značilnosti, ki vse podobno vplivajo na sorodstvene odnose,
medsebojno sešteva in s tem povečuje razlike v primeri z drugimi struk-
turnimi kategorijami prebivalstva.
Od vseh najmianj so vpleteni v sorodstvo in sorodstvene odnose mladi,
samski priseljenci. Zanje so poglavitni način vključevanja v družbeno
življenje prijateljski odnosi, ne pa sorodstvo. To je razumljivo; če so
npr. prišli v rudarsko šolo, so prišli sami, svoje sorodnike so pustili
v kraju prejšnjega stalnega bivališča, medtem ko si kot samci novih
sorodstvenih vezi v Velenju še niso mogli ustvariti.
® Podatki iz ankete nam kažejo, da imajo priseljenci, ki so poročeni, rela-
tivno več sorodnikov v Velenju in da se tudi pogosteje dobivajo z njimi, kot to
velja za samce. Poleg tega velja že kot pravilo, da se velika fluktuacija in pre-
seljevanje kaže predvsem med samci, medtem ko se poročeni navadno ustalijo
in — če jih niso že prej —■ »poženejo korenine« v kraju.
1282
1. stiki s sorodniki in prijatelji v kraju prejšnjega
stalnega bivališča
Kot smo že opozorili, so priseljenci praviloma vključeni v mrežo ne-
formalnih družbenih odnosov v novem kraju (priselitve) in obenem še
vedno povezani s prebivalci v kraju prejšnjega stalnega bivališča. Zanima
nas, kako se ta povezanost na eni in drugi strani spreminja v procesu
adaptacije in integracije priseljencev; ali npr. intenzivnejše ustvarjanje
novih odnosov v kraju priselitve (Velenju) spremlja upadanje oz. konec
družbenih stikov s prebivalci v kraju prejšnjega bivališča? Ali se pri
tem kažejo kakšne razlike med sorodstvenimi in prijateljskimi odnosi?
Kako dolgo priseljenci še vzdržujejo stike s sorodniki in prijatelji v kraju
prejšnjega bivališča?
V anketi smo v zvezi s tem najprej tistim, ki so se priselili, zastavili
tile dve vprašanji: »Ali imate v kraju prejšnjega stalnega bivališča
kakšne dobre prijatelje ali sorodnike, s katerimi se obiskujete, ali si
z njimi dopisujete?« (Odgovor — »število družin sorodnikov«...; »število
prijateljev« .. .) Tiste, ki so odgovorili pritrdilno, smo nadalje vprašali —
»Ali,ste jih v zadnjem letu kdaj obiskali (— kolikokrat sorodnike, —
kolikokrat prijatelje)?« Z odgovori na prvo vprašanje smo dobili podatke
o številu sorodstvenih in prijateljskih odnosov, z drugimi pa podatke
o pogostosti teh odnosov s prebivalci v kraju prejšnjega stalnega bi-
vališča.
Število prijateljev v kraju prejšnjega bivališča močneje upada šele
po dveh letih in pol. medtem ko število sorodnikov ostaja bolj konstantno
tudi še po tem času. Takšne rezultate smo pričakovali, saj je sorodstvo
trajnejša in trdnejša osnova medsebojnih odnosov kot pa prijateljstvo.
Kadar se velenjski priseljenci po daljšem času še vračajo v svoj rodni
kraj (ali tja, kjer so prej dalj časa živeli), gre največkrat za primere, ko
obiskujejo svoje sorodnike, ki so še ostali v tem kraju; relativno pol
manj pa jih ima stike s svojimi starimi prijatelji. Delež priseljencev, ki
imajo prijatelje v kraju prejšnjega bivališča, se s časom bivanja v Velenju
zmanjšuje (57 priseljencev, ki so se priselili v času zadnjih 9 mesecev,
54 ®/() tistih, ki so se priselili pred 9 meseci do 2,5 let, in 35 ®/o tistih, ki
so v Velenju več kot 2.5 leti — ima še prijatelje); delež tistih, ki imajo še
stike s sorodniki, pa ne kaže podobne tendence spreminjanja. V povprečju
70 ®/o priseljencev vzdržuje stike s svojimi sorodniki, le 42 "/o pa s prija-
telji v kraju prejšnjega bivališča.
Poleg tega, da ima sploh dosti večji delež priseljencev stike s sorodniki
kot s prijatelji, je značilno, da sorodnike v kraju prejšnjega bivališča tudi
bolj pogostoma obiskujejo kot prijatelje.
Oddaljenost krajev, iz katerih so se posamezniki priselili, ne vpliva
na število sorodnikov, s katerimi vzdržujejo stike, pač pa vpliva na
pogostnost teh stikov (kolikokrat so jih obiskali). Najbolj pa oddaljenost
vpliva na pogostnost obiskovanja prijateljev; tako je npr. relativno
dvakrat več tistih vprašancev, ki v času enega leta niso obiskali prija-
teljev — v krajih, ki so oddaljeni nad 50 km od Velenja, kot pa tistih,
1283
ki niso obiskali svojih prijateljev v krajih, ki so le 10 km oddaljeni od
Velenja. To nam ponovno potrjuje, da so ljudje pripravljeni več žrtvo-
vati — če je potrebno — za to, da bi ostali v tesnejših stikih s svojimi
sorodniki kot pa s svojimi prijatelji. V svojem komuniciranju s sorodniki
v povprečju premagujejo večje oddaljenosti in so torej pripravljeni na
večje stroške ter v daljšem časovnem obdobju kot pa v komuniciranju
s prijatelji iz kraja prejšnjega bivališča.
Nadalje je zanimiva tudi naslednja primerjava: število in pogostnost
stikov s prijatelji se povečuje s tem, ko prehajamo od manjših vasi prek
večjih podeželskih krajev do mestnih naselij; nasprotno pa je število
sorodnikov in pogostnost stikov s sorodniki v kraju prejšnjega bivališča
tem večja, čim manjši je kraj. V teh podatkih se (verjetno) izraža raz-
lični pomen in vloga sorodstvenih odnosov, ki ga le-ti sploh imajo v
družbenem življenju podeželsko-kmečkih in mestno-industrijskih lokalnih
skupnosti. Tisti, ki so se v Velenje priselili iz drugih mest, se torej bolj
povezujejo s temi kraji po svojih prijateljih; priseljenci s podeželja pa
se razmeroma bolj opirajo na sorodstvene odnose. Med prvimi prevla-
dujejo priseljenci iz kategorij z relativno najvišjo izobrazbo, med drugimi
delavci in gospodinje; v enem in drugem primeru imajo naj pogostne j še
stike najmlajši Velenjčani (18—25 1.) medtem ko z večjo starostjo pri-
seljencev postopoma upada intenziteta njihovih stikov s prijatelji in
sorodniki, ki živijo v krajih, od koder so se priselili v Velenje.
V. KDO SE S KOM DRUZI V VELENJU
Največkrat se razpravljanje o neformalnih odnosih med prebivalci
kake lokalne skupnosti omejuje na razpravljanje o intenziteti in o vrstah
(oblikah) ali načinih druženja. Problem, ki ga postavljajo zlasti z vidika
sodobnega urbaniziranega načina življenja, je predvsem problem osamlje-
nosti človeka v velikanski anonimni množici mestne aglomeracije. Gre
torej za vprašanje, koliko je kdo vključen v mrežo neformalnih odnosov,
koliko ima kdo stikov. Pri tem v empiričnih raziskavah ugotavljajo npr.,
kolikšno število prebivalcev je povsem izoliranih in kakšni osebnostni ter
socialni problemi iz tega sledijo. Število izoliranih upoštevajo kot kazalec
(nizke) stopnje »komunikativne integracije« skupine, kateri ti posamezniki
pripadajo.
Tudi v našem dosedanjem razpravljanju smo prikazali intenziteto
povezanosti posameznika — po prijateljskih, sosedskih in sorodniških
odnosih — z drugimi prebivalci v Velenju. Vendar niti praktični niti
teoretični problemi s tem še niso izčrpani. Ne gre samo za to, koliko in
kako se kdo druži z drugimi pripadniki lokalne skupnosti, temveč je
bistvenega pomena tudi vprašanje, s kom se kdo druži v okviru lokalne
skupnosti. Podatki iz empiričnega raziskovanja nam lahko nakažejo, ali
1284
se znotraj lokalne skupnosti — Velenja — kažejo posebni relativno zaprti
sloji prebivalstva, ki so si medseboj bolj ali manj odtujeni. Medtem ko
smo prej govorili (ali pa bo to še predmet razpravljanja v naslednjih
poglavjih, kasneje) le o fizični distanci kot determinanti druženja in
aktivnosti prebivalcev, gre sedaj za »socialno distanco« med ljudmi. Zani-
ma nas namreč, kako izrazita je tendenca, da se enaki družijo z enakimi,
s tem pa oddaljujejo od drugih, ki imajo drugačne strukturne karakte-
ristike. S tem lahko zelo abstraktno filozofsko razpravljanje o problemih
alienacije približamo vsakdanjemu življenju prebivalcev v lokalni skup-
nosti. Obenem pa se šele s tem tudi približamo tipično sociološkemu načinu
obravnavanja družbene strukture; t. j. ne le glede na koincidenco demo-
grafskih, ekonomskih, političnih in drugih lastnosti posameznikov (npr,
koliko prebivalcev je enega ali drugega spola, koliko jih ima kakšno višino
osebnega dohodka, koliko jih ima ali nima politične funkcije ipd.), temveč
tudi glede na stopnjo dejanske medsebojne povezanosti prebivalcev z
enakimi ali različnimi — omenjenimi — lastnostmi. Ugotavljanje, koliko
prebivalcev se druži le s prijatelji ali sosedi ipd., ki jih lahko uvrščamo
(glede na posamezne kriterije ali celo več kriterijev) v iste strukturne
kategorije, nam torej obenem kaže, koliko je lokalna skupnost integrirana
ali segmentalizirana, koliko je torej sploh resnična skupnost.
Tudi ko ne bi bilo nobenega izoliranega posameznika v kraju (to
bi lahko označili kot stanje maksimalne komunikativnosti integracije),
še vedno obstoja možnost, da je lokalna družbena enota povsem razcep>-
Ijena v posamezne segmente aH »družbene plasti«; to bi — z nekoliko
drugega vidika — pomenilo spet zelo nizko stopnjo njene integracije.
Na tem mestu problema ne moremo podrobneje obravnavati, temveč
bomo le ilustrativno prikazali nekaj podatkov, ki smo jih zbrali z anketo.'"
Ker smo anketirali le določen vzorec prebivalcev Velenja, je seveda tudi
število podatkov, ki smo jih lahko posredno dobili o njihovih prijateljih
in sosedih, zelo omejeno.
Splošna ugotovitev, do katere smo prišli na osnovi zbranih podatkov,
je, da se Velenjčani v svojih prijateljskih in sosedskih odnosih (sorodstve-
nih nismo px)sebej zasledovali) družijo pretežno le po principu »ermki
z enakimi«. Statistični izračuni (X^ C) nam kažejo večjo pomembnost
razlik kot v vseh drugih primerih v tej raziskavi.
Poglejmo najprej nekaj konkretnih ugotovitev o tem, koliko se družijo
prijatelji s prijatelji. Najvišjo stopnjo povezanosti med karakteristikami
anketirancev in njihovih prijateljev smo ugotovili glede na njihovo
starost.
Ce bi hoteli podrobneje analizirati notranjo slojevitost lokalne skupnosti
glede na intrakategorialno in interkategorialno druženje prebivalcev, bi upora-
bili tudi drugačen metodološki prijem; v prejšnji raziskavi »Družbena partici-
pacija občanov v lokalni skupnosti« smo npr, anketirali vse prebivalce kraja,
tako da smo imeli možnost primerjati vse (čez sto) značilnosti vsakega posa-
meznika z značilnostmi njegovih prijateljev in s tem tudi možnost kompleksne
analize »sociološke strukture« lokalne skupnosti,
1285
Starost vprašancev glede na starost njihovih najboljših prijateljev
Četudi srno razčlenili populacijo na manjše kategorije, kot npr. starih
26 do 35 let ipd., ima vendarle večina anketirancev svoje prijatelje znotraj
starostne kategorije, v katero spadajo tudi sami. Tako se npr. skoraj
tri četrtine starih od 26—35 let druži s prijatelji iz iste starostne kate-
gorije. Ti podatki nam odkrivajo razmeroma zelo zaprte in jasno raz-
mejene starostne kategorije.
Bolj kot glede na starost je sociološko zanimivo druženje prijateljev
glede na izobrazbo. Starost je namreč biološki faktor, ki ga moramo vsaj
pretežno obravnavati kot konstanto. Diferenciacija ljudi glede na iz-
obrazbo pa je bolj družbeno pogojena in ima tudi pomembnejše družbeno-
politične posledice. Tako naše raziskovanje v Velenju kot že številna druga
v Jugoslaviji in drugod so pokazala, da je družbeno-politična participacija
posameznih kategorij prebivalcev zelo različna. Eden od dejavnikov, ki
povzroča največje razlike v stopnji te participacije, je ravno izobrazba.
Tisti, ki imajo najnižjo stopnjo izobrazbe, npr. komajda sodelujejo v raznih
institucionalno določenih oblikah samoupravljanja, praviloma ne dajejo
pobud ali predlogov za reševanje problemov (ali pa vsaj relativno najbolj
poredko), redkokdaj javno izražajo svoja kritična stališča, so razme-
roma najmanj informirani o gospodarskem, kulturnem in družbeno-poli-
tičnem dogajanju v svojem kraju in občini, nimajo opredeljenega odnosa
do številnih problemov, in ob vsem tem seveda tudi nimajo pomembnej-
šega vpliva na odločanje bodisi na krajevnem bodisi na občinskem ali
višjih »nivojih«."
" Ta situacija je —■ praktično vzeto — politično še bolj delikatna iz dveh
razlogov: 1. Enake ali podobne tendence, kot smo jih nakazali za izobrazbo, ve-
ljajo tudi za dohodek, kvalifikacijo, poklic, delovno mesto, idr.; ker pa se te
praviloma kumulirajo, se s tem razlike potencirajo. Tisti, ki ima najnižjo izo-
brazbo, ima največkrat tudi najnižji dohodek, najnižjo kvalifikacijo, je delavec
(ali kmet —■ teh pa v našem vzorcu nismo zajeli), nima vodilnega položaja na
delovnem mestu itd. 2. Drugi vidik, ki nam pojasnjuje, zakaj se problem dife-
x-enciacije med posameznimi kategorijami prebivalcev zaostruje, pa zadeva
osrednjo temo tega poglavja, namreč problem »socialne homofilije«; tj. problem
zapiranja vrhnjih kategorij strukture lokalnih skupnosti na osnovi neformalnih,
prijateljskih odnosov.
1286
Izobrazba vprašancev in njihovih prijateljev (v Vo)
Iz tabele je razvidna visoka korelacija med izobrazbo vprašancev
in izobrazbo njihovih prijateljev. Skoraj tri četrtine vprašancev, ki smo
jih uvrstili v kategorijo prebivalcev z najvišjo stopnjo izobrazbe (srednja,
višja ali visoka), ima svoje prijatelje znotraj iste kategorije. Le en sam
vprašanec iz te kategorije ima prijatelja, ki ima do 4 razrede osnovne
šole. Na drugi strani pa nam odgovori vprašancev, ki imajo najnižjo
stopnjo izobrazbe, kažejo, da se tudi ti »zapirajcH< in družijo pretežno
le med seboj. Kar 82 Ve tistih, ki imajo do 4 razrede osnovne šole,
ima prijatelje v isti kategoriji ali v kategoriji prebivalcev s 5 do 8 razredi
osnovne šole. Dve tretjini vprašancev, ki imajo 5 do 8 razredov osnovne
šole je odgovorilo, da ima tudi njihov najboljši prijatelj v Velenju enako
stopnjo izobrazbe, itd.
Nadalje smo si priskrbeli podatke tudi glede na ločitev zaposlenih
prebivalcev na tiste, ki imajo vodilni položaj na delovnem mestu, in
tiste, ki ga nimajo. Tudi s tega vidika smo pričakovali, da se kaže neka
socialna distanca med dvema kategorijama zaposlenih, ki se razločujeta
po položaju v funkcionalni hierarhiji deloATie organizacije. Organizacijska
struktura delavskega samoupravljanja sicer spreminja institucionalna
razmerja med kategorijama, vendar se v neformalni sferi lokalnega druž-
benega življenja med njima še vedno kaže ločnica in medsebojna odtu-
jenost. 70 ®/o tistih vprašancev, ki imajo vodilni položaj na delovnem
mestu, je odgovorilo, da ima tudi njihov najboljši prijatelj vodilni polo-
žaj v delovni organizaciji, kjer so zaposleni; le 23 Vo teh vprašancev ima
najboljšega prijatelja med drugimi zaposlenimi in 7 ®/o med prebivalci,
ki niso zaposleni. Obenem se tudi več kot polovica zaposlenih, ki nimajo
vodilnega položaja, druži le znotraj lastne kategorije. Vendar je značilno,
da relativno več »podrejenih« (33 <>/0) odgovarja, da imajo najboljšega
prijatelja med »vodilnimi« kot pa narobe (230/0).
»Nižji« torej bolj izrazito kažejo določeno težnjo povezovanja navzgor,
kot »višji« navzdol. To pa ravno ves problem družbene stratifikacije (z
1287
vidika, kot ga na tem mestu obravnavamo) še bolj zaostruje. Poenostav-
ljeno izraženo se namreč problem socialistične družbe zastavlja kot
problem, kako z ene strani onemogočiti osamosvojitev in odtujitev vo-
dilnih in kako z druge pritegniti ter vključiti družbeno-politično neanga-
žirane, nevplivne prebivalce v reševanje skupnih zadev. Po marksističnem
gledanju je že v naravi »vodilni« (pri tem mislimo na širši problem, z
vidika teorije odmiranja države in prava) vedno pričujoča imanentna
tendenca, da bi se osamosvojili v posebno »silo nad družbo«.
Spontane tendence posameznikov so močneje usmerjene navzgor,
medtem ko je stvar demokratične organizacije predvsem v tem, da omo-
goča čim tesnejše povezovanje »višjih« z »nižjimi«.'^
Podobne tendence, kot smo jih prikazali za starost, izobrazbo in polo-
žaj na delovnem mestu, se kažejo tudi pri razčlenitvi na tiste s funkci-
jami v organizacijah ali društvih, ki delujejo v Velenju, in na druge, ki
nimajo funkcij. Četudi je prvih v našem vzorcu (seveda le tistih, ki imajo
prijatelje in ki so znali povedati, ali njihov najboljši prijatelj ima kakšno
funkcijo ali ne) le 121, drugih pa več kot dvakrat toliko, tj. 255, ima
vendarle še skoraj dve tretjini »funkcionarjev« najboljšega prijatelja, ki
je tudi »funkcionar«. Tri četrtine vprašancev, ki nimajo funkcij v orga-
nizacijah ali društvih v kraju, pa ima najboljšega prijatelja iz iste kate-
gorije — »nefunkcionarjev«. (Ta podatek se nekoliko ločuje od prejšnjih
ugotovitev o »povezovanju navzgor«, vendar si to odstopanje ix>jasnjujemo
s tem, da gre za različno število vprašancev v eni in drugi kategoriji.)
Na tem mestu se ne moremo spuščati v temeljitejše pojasnjevanje ugo-
tovljene pravilnosti, da se enaki družijo z enakimi in še prav posebej »višji«
z »višjimi«. Verjetno igra pri tem pomembnejšo vlogo enakost ali podobnost
njihovih potreb in koristi; že prejšnje raziskovanje nas navaja k sklepu, da se
tesneje povezujejo zlasti posamezniki s podobnimi ali komplementarnimi po-
trebami ali interesi. Tako ima posameznik večje možnosti, da izraža svoje po-
trebe prijateljem, in obenem tudi od njih pričakuje dobrine, ki jih sam najbolj
ceni. Takšni stiki torej najbolj »nagrajujejo« (v najširšem pomenu besede). Ce
pa je prijatelj poleg tega še »višji«, ima praviloma tudi večji vpliv na razpola-
ganje z dobrinami, tako da je od njega pričakovati večje koristi kot od tistih,
ki imajo po katerem koli že kriteriju nižji položaj. V tem je torej eno od po-
jasnil obravnavane tendence povezovanja navzgor.
1288
Dosedaj smo razpravljali o tem, kdo se s kom druži v Velenju, samo
glede na prijateljske odnose. Končno pa naj v zvezi s to tèmo prikažemo
tudi, kako se družijo sosedje. Domnevali smo namreč, da je tendenca
druženja »enakih z enakimi« manj izrazita v primerih, ko gre za so-
sedske, kot tedaj, ko gre za prijateljske odnose. Hipotetično smo postavili,
da je stopnja selektivnosti pri izbiri družabnikov in veljavnost omenje-
nega načela socialne homofilije (enaki z enakimi) tem bolj brezizjemna,
čim bolj intimni so medsebojni odnosi. Za sosedske odnose pa je na splošno
značilna manjša intimnost kot za prijateljske odnose (v našem primeru
smo podatke iskali celo le za najboljšega prijatelja).
Dosegljivi podatki nam omogočajo primerjavo samo glede na starost
in izobrazbo. Ugotovili smo, po starostnem kriteriju, da se sosedje zares,
tako kot smo pričakovali, manj družijo znotraj istih starostnih kategorij
(intra-kategorialno), kot se posamezniki s svojimi najboljšimi prijatelji.
Po drugi strani pa gornja hipoteza ni bila potrjena tudi z vidika izobrazbe.
Sosedje se prav tako (in enako C -= 0,539) držijo pravila socialne homo-
filije — »enaki z enakimi« — kot smo že prej ugotovili za odnose med
prijatelji. Tako ima npr. kar tri četrtine (75®/o) vprašancev, ki smo jih
uvrstili v kategorijo Velenjčanov z najvišjo stopnjo izobrazbe (z dokončano
srednjo, višjo ali visoko šolo) sosede — s katerimi imajo največ stikov —
iz iste kategorije prebivalcev. Le 25 ®/o pa jih ima tesnejše stike s sosedi
iz vseh drugih kategorij prebivalcev, čeprav le-ti sestavljajo 74®/o obrav-
navanega vzorca. Čeprav ima v celoti le 35 "/o sosedov nižjo strokovno
izobrazbo, se vendarle 62 "/e vprašancev, ki so končali nižjo strokovno
šolo, najbolj druži s temi sosedi, 21 «/o pa s sosedi iz kategorije Velenjčanov
z najvišjo stopnjo (dokončana srednja, višja ali visoka šola) izobrazbe.
Relativno dosti manj se jih druži s sosedi, ki imajo le nekončano ali
končano osnovno šolo.
Končno se kaže neka tendenca druženja sosedov po načelu »enaki
z enakimi« tudi glede na poklic in število otrok; vendar je v teh primerih
korelacija precej nižja (za poklic C ^ 0,399, za število otrok C = 0,171).
VL ZADOVOLJSTVO Z DINAMISTIKI
Ce raziskujemo neformalne odnose (stike) med prebivalci določene
lokalne skupnosti tudi zato, da bi nam rezultati lahko bili osnova za za-
vestno, načrtno vplivanje na te odnose v praksi, potem se ne smemo
omejiti na preučevanje navzven opaznih odnosov med ljudmi, temveč je
treba upoštevati tudi stališča, vrednote oz. želje teh prebivalcev. Sele
upoštevanje morebitnega razhajanja med dejanskim načinom in inten-
" Koeficient kontingence, ki kaže na korelacijo starosti vprašancev in sta-
rosti njihovih najboljših prijateljev, C = 0,631, ko gre za odnose med sosedi, pa
je le C = 0,238.
13 Problemi
1289
ziteto druženja prebivalcev, in tistim, kar bi le-ti hoteli oz. želeli, nam
nakazuje realne okvire planiranja in praktičnega ukrepanja.
Konkretno smo tudi za Velenje domnevali, da se iz raznih vzrokov
verjetno kažejo večja ali manjša razhajanja med dejanskimi prijatelj-
skimi, sosedskimi, sorodstvenimi in drugimi stiki, ki jih imajo (ali nimajo)
posamezniki z drugimi prebivalci kraja, in tistim, kar si prebivalci želijo
imeti. Pri tem gre za dva problema:
1.	ugotoviti, na katerih področjih oz. v kakšnih situacijah, za katere
strukturne kategorije in iz kakšnih vzrokov se kaže razhajanje med de-
janskimi stiki, ki jih posemeznik ima z drugimi prebivalci v okviru lo-
kalne skupnosti, in stiki, ki bi jih (glede na stopnjo intimnosti, intenziteto
druženja, glede osebnosti družabnikov ipd.) želel imeti.
2.	ali naj bodo želje, vrednote, potrebe ljudi, takšne, kakršne pač v
danem času in okolju imajo, v načelu tisto, kar naj bo vodilo in merilo
v praktičnih akcijah?
Prvi problem nas zanima zlasti glede na glavno temo našega razisko-
vanja v Velenju, tj. glede na proces integracije priseljencev in način
njihove naselitve v kraju. Pri tem smo upoštevali predvsem dimenzijo
intenzitete druženja z drugimi prebivalci v kraju tako, da smo vsakega
anketiranca vprašali o njegovih stikih »... ali ste zadovoljni s temi, ki jih
že imate, ali bi jih želeli imeti več, ali pa bi bili rajši bolj sami zase, kot
ste sedaj?« Ker stopnja vključevanja v neformalne družbene stike v kraju
ni odvisna samo od volje posameznika, nas zanima, v katerih okoliščinah
je največ priseljencev zadovoljnih ali nezadovoljnih s svojimi stiki. Ne2^-
dovoljstvo pa lahko — najbolj poenostavljeno — razumemo bodisi kot
nezadovoljstvo zaradi omejenih (premajhnih) možnosti druženja, ali za-
radi prevelike vključenosti v mrežo neformalnih stikov oz. izpostavlje-
nosti tem stikom.
Najprej smo izhajali od hipoteze, da je razlika med željenimi (za
posameznike »idealnimi«) in resničnimi stiki največja takoj po priselitvi,
s časom bivanja v kraju pa se postopoma zmanjšuje; tj. čim dalj časa pri-
seljenec — ob nespremenjenih drugih okoliščinah — živi v kraju, tem
bolj je verjetno, da doseže željeno stopnjo vključenosti v neformalne
družbene odnose. Zbrani podatki nam to tendenco potrjujejo (Х^ = 27,45,
C = 0,21; glej tabelo spodaj).
1290
Iz tabele je jasno razvidna tendenca, da se delež tistih priseljencev,
ki so zadovoljni z obstoječimi stiki, s časom bivanja v kraju povečuje.
Najmanj zadovoljnih je med priseljenci, ki so se priseljevali v času zad-
njih devet mesecev (pred anketiranjem). Seveda pa njihovo nezadovoljstvo
izhaja skoraj izključno iz tega, ker se še niso mogli v željeni meri vklju-
čiti v mrežo intimnejših, medosebnih odnosov v Velenju. Zato jih kar
43 želi imeti več stikov, kot jih res imajo. Z nadaljnjim potekom bi-
vanja po priselitvi v Velenju se odstotek tistih, ki bi želeli imeti več stikov,
zmanjšuje, odstotek tistih, ki so zadovoljni z danimi stiki, ki jih imajo,
pa se povečuje. Med domačini (»se niso priselili«) je razmeroma največji
odstotek (81 o/o) takih, zadovoljnih s stiki, ki jih res imajo, in najnižji
odstotek tistih, ki bi želeli imeti več stikov. V dveh letih in pol ima večina
priseljencev že zadovoljeno potrebo po družbenih stikih v novem kraju;
kljub temu pa so priseljenci, ki so v Velenju že nad 2,5 let, še vedno bolj
nezadovoljni s stiki, kot pa domačini, ki že vse svoje življenje živijo v tem
kraju (in njegovi najbližji okolici). Po drugi strani pa je tistih, ki bi
želeli imeti manj stikov, kot jih sedaj imajo, relativno največ med pri-
seljenci, ki živijo v Velenju že več kot 2,5 let (8 "/o od teh priseljencev).
Iz navedenega izhaja, da je problem priseljencev (zlasti v prvem ob-
dobju po naselitvi) — problem njihovih nezadostnih, neformalnih stikov.
Tudi za vse prebivalce v povprečju velja, da jih dokaj več pogreša tes-
nejše stike (23®/o), kot bi jih želelo večjo izoliranost, večjo samoto (6«/o)."
Prav za priseljence pa je problem očitno zelo pereč, saj so proti svoji
volji v določenem času osamljeni in so pač primorani sprijazniti se s tem
dejstvom. Ce bi jim prišli naproti z organizirano akcijo organov krajevne
skupnosti, raznih društev in organizacij ali celo občine, bi verjetno lahko
dokaj skrajšali čas njihovega vključevanja v družbeno življenje v Velenju.
Le če je priseljenec tako vključen, pravzaprav šele zares zaživi kot
celovita osebnost, kot človek, ki se lahko angažira v prid skupnosti in od
nje dobiva razne družbene dobrine.
Tudi previđeni čas bivanja v Velenju je v neki zvezi z zadovoljstvom
prebivalcev z danimi stiki. Razumljivo se zdi, da je med tistimi, ki so
»že... resno premišljevali, da bi se iz Velenja preselili v kak drug kraj«,
manj zadovoljnih z družbenimi stiki, v katere so vključeni, kot med
tistimi, ki nameravajo ostati v Velenju. Vendar ta razlika predvsem po-
meni, da je med prvimi relativno več takih, ki si želijo manj stikov (ne
pa da jih pogrešajo). Med tistimi, ki bi se odselili iz Velenja, je relativno
trikrat toliko vprašancev, ki si žeUjo manj stikov, kot med drugimi, ki
nameravajo ostati v Velenju.
" Ti podatki se nekoliko ločijo od odgovorov, ki so jih navajali na vpra-
šanje — »v kakšni stavbi bi najrajši stanovali« in »zakaj«. Večina jih je namreč
odgovorila, da bi rajši stanovali v enodružinski hiši in sicer pogosto zato, da
ne bi bili toliko izpostavljeni stikom z drugimi ljudmi. Razliko si pojasnjujemo
takole: številni posamezniki bi sicer radi navezali več tesnejših stikov, vendar
ne kar na splošno s komer si že bodi, temveč z osebnostmi, ko jim duhovno
ustrezajo.
13*
1291
Pri času bivanja v Velenju smo videli, da je v korelaciji z zadovolj-
stvom s stiki; medtem pa ugotavljamo, da tip stanovanjske hiše ni v ni-
kakršni jasni zvezi s tem zadovoljstvom. Razlike v odgovorih prebivalcev,
ki stanujejo v enodružinskih hišah, v manjših blokih ali v velikih blokih,
statistično niso pomembne ih ne kažejo posebne tendence. Seveda niti ni
pričakovati, da bi tip stanovanjske stavbe lahko vplival na vse obrav-
navane vrste družbenih odnosov. Močneje lahko determinira odnose med
sosedi, manj prijateljske, še manj pa sorodstvene odnose. Končno gre pri
tem še za drugo vprašanje: način zazidave stanovanjskega naselja lahko
različno vpliva na družbene odnose tudi glede na način naselitve (bolj
ali manj izrazita segregacija) posameznih strukturnih kategorij prebival-
stva. Sele podrobnejše raziskovanje obeh vplivov istočasno, bi nam lahko
dalo določnejši odgovor na vprašanje, ali tip stanovanjske zgradbe vpliva
na to, koliko so stanovalci zadovoljni s stiki, v katere so vključeni v danih
okoliščinah.
Da bi si ustvarili po'polnejšo predstavo o tem problemu zadovoljstva
in nezadovoljstva Velenjčanov z danim načinom in stopnjo družbene po-
vezanosti, si oglejmo še nekaj dosegljivih podatkov o tem. Ker lahko
domnevamo, da tudi v tem primeru sama povprečja še ne kažejo realnega
stanja tudi za posamezne strukturne kategorije prebivalstva, se zastavlja
vprašanje — kdo predvsem so tisti prebivalci, ki so najbolj zadovoljni ali
najbolj nezadovoljni z danimi stiki. Logično bi se zdelo, da bodo najbolj
nezadovoljni s stanjem predvsem tisti, ki imajo relativno najmanj stikov.
Lahko bi pričakovali, da bodo le-ti najbolj težili k temu, da bi razširili,
poživili svoje stike z drugimi prebivalci kraja. Vendar nam podatki takšne
domneve ne potrjujejo. Zanimivo je, da nam nakazujejo prav nasprotno
tendenco. Npr. čim večje število prijateljev imajo posamezniki, relativno
tem manj jih je zadovoljnih z danimi stiki, tem višji pa je odstotek tistih,
ki si želijo imeti še več stikov, kot jih že imajo (gl. tabelo spodaj).
Zadovoljstvo z danimi stiki glede na število prijateljev
Nekoliko se loči od te tendence samo kategorija prebivalcev, ki sploh
nimajo nobenega prijatelja (glej tabelo!) v Velenju. Dobljene podatke bi
si lahko razlagali kot nejasno izraženo polarizacijo. Poleg tega, da npr.
tisti, ki že imajo več prijateljev, želijo še več stikov, je neizrazito naka-
1292
zana še druga smer, npr. da od tistih. Iti nimajo nobenega prijatelja, re-
lativno večji odstotek želi imeti več stikov, kot pri tistih, ki že imajo
enega ali dva prijatelja.
Največ zadovoljnih (z danimi stiki) je med tistimi, ki imajo enega
prijatelja (79 "/o), in tistimi z dvema prijateljema (75®/o). Pri tistih, ki
imajo več prijateljev, so manj zadovoljni večidel zato, ker želijo še bolj
razširiti svoje stike, in ne toliko zato, ker bi želeli biti bolj sami zase,
bolj izolirani. Presenetljivo pa je, da je med tistimi, ki nimajo nobenega
prijatelja, obenem relativno najvišji procent vprašancev, ki »želijo manj
stikov«.
Podobne značilnosti ugotavljamo tudi iz podatkov za sosedske odnose.
Med anketiranci, ki imajo že največ stikov s sosedi (npr. s tremi druži-
nami sosedov in s štirimi ali več), je relativno največ takih, ki želijo imeti
še več stikov. Z druge strani pa je zanimivo, da so vsi (100 "/o) tisti, ki
nimajo nobenih stikov z družinami v soseščini, na vprašanje o zado-
voljstvu odgovorili, da »želijo čim manj stikov«. To nas ponovno navaja
k sklepu, da gre pri tem — med drugim — za dve kategoriji prebivalstva
s povsem nasprotnimi tendencami. Eno od teh ekstremnih kategorij se-
stavljajo posamezniki, ki tako na ravni obnašanja (behavior) kot na ravni
svojih osebnih vrednot bolj težijo k izolaciji in se bolj »držijo^< sami zase
in morda v krogu svoje družine. Druga kategorija oseb je spet — na-
sprotno — najbolj aktivno vključena v neformalne družbene interakcije
in obenem visoko vrednoti druženje z drugimi prebivalci. Večina prebi-
valcev pa vendarle ni zajeta v ti dve kategoriji, temveč sodi po svojih
značilnosti vmes med eno in drugo.
Kakšen je strukturni profil prebivalcev, ki si »želijo več stikov«?
Med njimi prevladujejo moški, mlajši posamezniki (zlasti 18—25 let stari,
od teh skoraj vsak drugi želi imeti več stikov), samski, kvalificirani in
visoko kvalificirani delavci (verjetno zlasti mlajši izšolani rudarji), tisti
s končano nižjo strokovno šolo (prihaja v poštev zlasti rudarska šola),
tisti z razmeroma najvišjimi osebnimi dohodki, tisti ki imajo vodilni po-
ložaj na delovnem mestu, idr. Anketirancev, ki »želijo manj stikov« je
relativno največ med tistimi z najnižjo stopnjo izobrazbe; čim višja je
stopnja izobrazbe, tem manjši je njihov delež. Med tistimi, ki smo jih
uvrstili v kategorijo z najvišjo stopnjo izobrazbe, skorajda ni takih, ki bi
želeli manj stikov. Po kriteriju izobrazbe je med prebivalci, ki imajo do
štiri razrede osnovne šole, relativno največ takih, ki si želijo manj stikov,
in obenem najmanj anketirancev, ki si želijo več stikov. Glede na tip
kraja prejšnjega stalnega bivališča pa smo ugotovili, da je največji od-
stotek takih, ki si želijo manj stikov, med priseljenci, ki so prej živeli
v naseljih z do 200 prebivalci.
Tisti, ki so na splošno najbolj zadovoljni z danimi stiki (s takšnimi,
kakršne imajo; najmanj jih želi spremembo), so predvsem domačini (»se
niso prisehh«), upokojenci (obojih je pa 82 "/o odgovorilo, da so zado-
voljni), stari od 36 do 45 let (80 Vo), ženske (79 «/o) idr.
Končno nam je v zvezi z obravnavanjem zadovoljstva prebivalcev
z njihovimi družbenimi stiki ostalo odprto še vprašanje bolj praktične,
1293
akdjske narave, ki smo ga postavili uvodoma: kaj naj bo kriterij oz. vodilo
pri ukrepanju za izboljšanje obstoječega stanja v praksi? Kaj je kriterij
in merilo »boljšega« in »slabšega«; kako naj presojamo, kaj pomeni »iz-
boljšanje«, kaj pa »poslabšanje«?
Praviloma srečujemo v vsakdanjem življenju in literaturi naslednje
mnenje: treba je le ugotoviti, kakšne so potrebe ljudi, njihove želje, nji-
hova volja; — to je naloga npr. sodološkega raziskovanja. Na tej osnovi
si je potem enostavno — treba le praktično prizadevati, da bi čimprej in
čimbolj popolno uresničili to, kar si ljudje želijo. Zal pa nam temeljitejše
raziskovanje problema kaže, da je problem dosti bolj zamotan in je
dosti težje nakazati najboljšo rešitev.
V	takem odnosu, ki izhaja od danih potreb (interesov, želja, stališč)
ljudi, je nedvomno zaobsežen pomemben imperativ sodobnega družbenega
življenja — demokratičnost. Vendar je dvomljivo, ali bi bilo ukrepanje,
ki bi temeljilo le na tej osnovi, obenem tudi takšno, da bi ga lahko ime-
novali progresivno, in racionalno z vidika dolgoročnega razvoja. Upo-
števati je torej treba tudi dinamično komponento družbenega življenja,
previđeno smer družbenega spreminjanja oz. razvoja, ter v zvezi s tem
vzgojno in vodilno vlogo posameznikov, skupin in (ali) institudj. Ce naj
npr. arhitekt pri načrtovanju stanovanj in stanovanjskih naselij izhaja
od izraženih (ugotovljenih) potreb in želja prebivalcev v danem kraju,
vendarle ne bi najbolj opravil svoje naloge, če bi se omejil le na to.
Najbolj nazorno ilustracijo za to nam dajejo primeri krajev, kjer je npr.
stanovanjska kultura (ki je seveda le del splošne kulture in izraz stopnje
družbeno-ekonomskega razvoja) še na zelo nizki ravni. V takih primerih
se modema koncepcija stanovanjskega in urbanističnega načrtovanja naj-
ostreje spopada z nerazvitimi potrebami stanovalcev. Popolna demakracija
bi v takih okoliščinah vodila k ohranjanju primitivizma in zavirala hi-
trejši razvoj. Za ceno demokratičnosti bi bilo težko žrtvovati npr. osnovne
higienske zahteve sodobnega urbaniziranega načina življenja ipd.
V	manj zaostreni obliki so nastala taka nasprotja tudi v Velenju.
Nastal je spopad med navadami posameznih priseljencev, ki so ustrezale
staremu podeželsko-kmečkemu načinu življenja, in prizadevanjem lokal-
nega vodstva, da bi že od samega začetka (in ne šele v teku let in deset-
letij), vzporedno s fizično graditvijo modernega mestnega naselja po-
spešeno uresničevalo tudi družbeno in kultumo ustrezen način življenja
prebivalcev Velenja. Zato bi preveč poenostavljeno in neobjektivno inter-
pretirali ta pojav, če bi v njem videli le samovoljo posameznikov in
»ukazov an je« stanovalcem. Kot je razvidno iz vsega gomjega, gre za
dosti težje in bolj zamotano vprašanje, saj nam stihija in zaostalost ne
moreta biti zaželeni.
(Se bo nadaljevalo)
1294
James Bond ali malonieščan z orožjem
Hans Christoph Buch
James Bond v originalu:
Ian Fleming: »Casino Royale«; »Live and Let Die«;
»Moonraker«; »Diamonds Are Forever«; »From Russia with
Love«; «Dr. No«; »Goldfinger«; »For Your Eyes Only«; »Thun-
derhall«; »You Only Live Twice«; »The Spy Who Loved Me«;
»On Her Majesty's Secret Service«. Pan Books Ltd. London
and Viking, New York, 1954—1964; »The Man with the
Golden Gun«. Jonathan Cape, London, 1965.
V slovenskem prevodu: James Bond in dr. No. Tedenska
tribuna 1965, št. 10—24 (op. prev.).
Prevodi v 10 jezikov, svetovna naklana 20 milijonov
izvodov.
Dozdajšnje razlage za uspeh Flemingovih romanov o Jamesu Bondu
vse po vrsti ne zadoščajo. Ce se nočemo dati odpraviti z ominoznim
»nekaj«, o čemer se tolikokrat govori spričo nenadne popularnosti v lite-
raturi, popevkah, filmu, v industriji zabave sploh, in kar se da v resnici
opredeliti zelo natančno, tedaj je bolje, če se držimo formule, s katero
povzema Times Literary Supplement vsebino zgoraj navedenih knjig:
»Good living, sex and violent action« — zadnji pojem lahko mirno zame-
njamo z izrazom »sadizem«. In res so to sestavine Flemingovih romanov:
razkošna pojedina, prizor v postelji in mučenje. Po drugi plati sta seks
in sadizem že od nekdaj podlaga cele panoge neke literature grozljivih
in roparskih zgodb (ki je, denimo v romanih Mickeya Spillana, dozorela
do brutalne popolnosti), in ni videti razloga, zakaj naj bi bilo to ravno
v našem primeru dalo tako spektakulären uspeh. Nasprotno, zdi se, da
je odločilen neki specifičen okus, ki ga zna kak avtor dati tem sesta-
vinam, prava mešanica, ki prija teku publike. Saj korespondiranje z že-
1295
ljami in stiskami sodobnikov ni posebna pravica visoke literature; trivi-
alna literatura v okviru svojih večno enakih mehanizmov in s svojevrstno
naivnostjo precej neposredneje kaže podtalno ideologijo svoje dobe. Ze
Carl Gottlob Cramer, najbolj priljubljeni producent viteške in grozljive
romantike v 18. stoletju, je zavračal očitke Augusta Wilhelma Schlegla
z besedami:
»Nam gre za to, da nas svet bere, in sicer rad bere; zato nam tudi
nič mar, zato nam je čisto vseeno, kaj pisarite o nas, da le zadenemo
ton, v katerem so ubrana srca in čuti našega časa.«
Kako dobro zna trivialna literatura zadeti ta ton, kažeta dva klasika
tega žanra. Kari May in Conan Doyle: na eni strani filistrski imperializem
viljemovske dobe s svojim načelom »ob nemškem bistvu naj ozdravi
svet«, na drugi racionalizem, vera v znanost in napredek, v viktorijan-
skem času. Prav tako je »na višini časa« tudi lan Fleming.
Njegova stvaritev, James Bond, agent 007 britanskega Secret Ser-
vicea, dejansko ustreza neki doslej na videz nezadovoljeni potrebi sodob-
nikov; ne zato, ker je zamenjal lok in puščice z raketami in atomskimi
bombami, — o uničenju sveta je trivialna literatura sanjarila že zdavnaj,
preden je resničnost dopuščala kaj takega — temveč zato, ker zastopa
občo ideologijo v neki popolnosti, ob kateri se zdi naša visoka literatura
zastarela in njene strahote nedolžne. Ce naj v nadaljevanju dokažemo to
trditev — ne toliko z interpretacijo kot s tem, da pokažemo tipične in
stalne prvine — tedaj naj se s tem pokaže tudi nekaj potez sedanjosti, ki
SO jih, ker so preblizu pred očmi, njeni kronisti morda zanemarili.
»Topol« žanra
Navkljub nekaterim nadrobnostim, ki presegajo okvir tradicionalne
trivialne literature, je njena dediščina bistveni del Flemingovih romanov.
Tako je najti nastavke za psihološko karakterizacijo — James Bond lahko
podvomi ali se celo ustraši —, vendar je slej ko prej neomejeno pozitivni
junak. Tu, v nižinah literature, še živi »celostni človek« klasike, ki je
srečno dopolnil vse v sebi speče sposobnosti. Bond je strokovnjak par
excellence: zna boksati, streljati, jiu-jitsu, metati nož, plavati, se potap-
ljati, se smučati, voziti avto in motorni čoln, igrati golf in karte; osrečuje
ženske, misli (kolikor to opravilo ne presega tehničnih nadrobnosti nje-
govega početja), govori o vrstah parfuma ravno tako izvedeno kot o kon-
strukciji rakete, je poznavalec dobre kuhinje, svetovljan in ima celó
dušo (»she was very beautiful and he felt warm towards her«). S tem
protislovjem med psihološko verjetnostjo in naivnim nadčloveštvom se
ujema razmerje med realističnim detajlnim opisom in tisto fantastiko,
ki je potrebna, da je mogoče zagotoviti kontinuiteto dejanja, junakovo
življenje, skozi vseh dvanajst zvezkov. Bond je zmagovalec v vsakem
boju; ob vsej svoji hudodelski popolnosti ga njegovi nasprotniki načelno
1296
zmeraj zgrešijo v nasprotju z ledeno hladnim racionalizmom, s katerim
bi jih rad opremil njihov avtor, nikoli ne morejo Bonda ubiti brez senti-
mentalnosti, če ga že dobe v roke; ker ga hočejo kaznovati s posebno
grozo\'ito smrtjo, mu spet in spet dajo priložnost, da še enkrat uide —
to je, mimogrede, topos, ki ga nahajamo že pri Karlu Mayu, Prav tako
presenetljivo je Bondovo zdravje. Po najnevarnejših poškodbah ozdravi
kar v enem ali dveh dneh; tri tedne, odkar mu je neki rabelj z iztepačem
obdeloval genitalije, že spet izpriča svojo moško moč. Krogle, noži, bombe,
strup (posebno neka hromeča tekočina, ki jo pridobivajo iz spolovil ja-
ponske ribe kroglače), tarantele (vrsta pajkov), morski psi in celo objem
orjaške hobotnice, vse to prenese brez omembe vrednih poškodb. Nič
manj veličasten ni spisek tega, kar doseže v dvanajstih knjigah: njegova
odločnost prepreči atomsko uničenje Londona in Miami j a, sabotažo na
Cap Canaveralu, rop ameriških zalog zlata in uničenje angleškega polje-
delstva z biološkim orožjem. In po vsem tem je še zmeraj neznaten agent
Secret Servicea, v rangu »senior civil servant«, višjega uradnika.
Da James Bond ni zdrknil na raven čiste science fiction, kjer je mo-
goče vse in je potemtakem tudi zelo zmanjšana čustvena prizadetost
bralcev, je Fleming dosegel tako, da je spravil take neverjetnosti v spretno
dialektike s pomagali iz zaloge, ki jih daje stvarnost. Njegovi romani
so polni materiala, ki se opira na dejstva, in ob tem izobilju in avtentič-
nosti se zde podobna prizadevanja visoke literature — recimo kolo v
»•Tretji knjigi o Achimu« (Das dritte Buch über Achim) Uweja Johnsona
— na moč skromna: brez napora vpleta načrte zahodnih glavnih mest
skupaj z gurmanskimi restavracijami, nočnimi lokali, letalskimi progami,
železniškimi in cestnimi zvezami, lokalni kolorit z Jamaike ali iz Cari-
grada, ustroj »Defence Early Warning Line«, varnostnega sistema pakta
NATO; pozna trgovino z diamanti, kult voodoo in specialne igralnice, na
hierarhijo mafije, na heraldiko, numizmatiko in podvodni ribolov. Prav
tako spretno vdeluje v svoje romane politične dogodke zadnjih let: sestre-
litev letala U-2 nad ozemljem Sovjetske zveze, kubansko krizo, obisk
astronavta Gagarina v New Yorku, zlati zaklad SS v jezeru Töplitz,
ponovno nemško oboroževanje, dejavnost OAS v Franciji. Rezultat vsega
tega pa je vse prej kot resnična politično-historična ustrezna podoba, kar
bi ravno vohunski roman, če bi obravnaval svojo snov resno, lahko vse-
kakor dosegel — kot se je dobro posrečilo Johnu Le Carréju v romanu
»The Spy Who Came in from the Cold«. S tem, da Fleming spravlja taka
politična dejstva v atmosfero pustolovščine, jim namreč avtomatično
jemlje njihov realni značaj, ki je vse kaj drugega kot »pustolovski«:
bralec se otrese svoje prizadetosti in se da popeljati v depolitiziran, ahisto-
ričen in navsezadnje mističen svet. Resničnih odločitev ni tedaj, ko se
srečata ameriški predsednik in sovjetski premier na konferenci na vrhu.
temveč ko James Bond »na fronti hladne vojne« onemogoči delo »doktorju
Noju«. Kar pišejo časopisi, kar prihaja v javnost, so laži, ki naj pomirijo
prebivalstvo. Kot skriva vsaka hiša vrata za tapetami, skrite hodnike,
zaprte sobe, kot je najti pod njo labirinte, zakladnice in cele podzemeljske
palače — še en topos trivialne literature — tako je po celem svetu polno
1297
skrivnosti, da, skrivnost je pravzaprav stvarnost. Taki nazori pa niso
travestirana romantika — mnogo starejši so, zakaj romantika sama jih je
dobila od trivialne literature.
Lep zgled je odlomek iz predzadnjega Flemingovega romana, »On Her
Majesty's Service«, ki obravnava obisk sovjetskega astronavta Gagarina
v Londonu:
»Ta blagi, smehljajoči se obraz. Sir, te široko vsaksebi ležeče, ne-
dolžne oči, izredna psihološka preprostost tega moža, vse to priča, da gre
za odlično žrtev hipnoze, in upal sem si pomisliti, da je Gagarin spričo
skrajnje kompliciranih gibov, ki so jih zahtevali od njega, ravnal ves čas
v globoki hipnozi.«
Jasno je videti, kako je za vsakim pojavom — kot pri duševnem bol-
niku manično-depresivnega tipa — skonstruirana neka druga resničnost,
ki se kaže le majhnemu krogu posvečenih.
Kako daleč gre Fleming s takim depolitiziranjem, kaže funkcija, ki
jo je dobila atomska bomba v kontekstu romanov o Jamesu Bondu. Ce
imajo velesile atomske bombe, ni nevarnosti, da bi prišlo do atomske
vojne, je pa nevarnost, če bi tako bombo ukradel kak privatnik: »ano-
nimni mali človek v dežnem plašču in s težkim kovčkom — ali tudi s
torbo za golf. Okence garderobe na postaji, parkirani avto, grmič je v
parku sredi velemesta.«
Prav tako pisec že od vsega začetka spremeni Bondove nasprotnike
v kriminalce. Sovjetska teroristična organizacija SMERS (smert špionam),
Bondov nasprotnik v več romanih, ima le še malo političnega priokusa;
ni legitimen organ sovjetske vlade, temveč država v državi, ki operira
na svojo roko. V poznejših romanih rekrutira Fleming nasprotnike svo-
jega junaka le še iz podzemlja, tako v svojem zadnjem delu iz medna-
rodne gangsterske organizacije SPECTRE (Special Executive for Counter-
intelligence, Terrorism, Revenge and Extortion«), ki Bondu prekriža mar-
sikateri račun. Besedica »mednaroden« daje tej družbi še posebno za-
hrbten zvok; človek se spomni na nesrečno nazadnjaštvo, ki je zganjalo
svoj onegà s hudičevskimi iznajdbami kot svetovnim judovstvom in pro-
stozidarji in ki ni bilo ravno daleč od zgoraj opisane miselnosti. Zadnja
konsekvenca tega misticizma je, da Fleming kratko malo odklanja res-
ničnost: »Nehaj že enkrat čvekati o resničnem življenju. Take živali ni.«
Paziti moramo, da ne bi tega napačno razlagali kot izraz filozofskega
ali kakega drugačnega dvoma o realnosti: to je le ideologija vseh tistih,
ki kujejo dobiček iz mita »skrivnosti«. Ne po naključju spadajo sem tudi
resnične vohunske službe na Vzhodu in Zahodu, katerih praktična korist
ni v nikakem sorazmerju s finančnimi stroški, potrebnimi, da bi lahko
te službe, ki so čedalje bolj smoter same sebi, nemoteno nadaljevale svoj
konkurenčni boj.
1298
Seks
Najvišja maksima pri pisanju je bila avtorju, po njegovih lastnih iz-
javah: »the total stimulation of the reader all the way through«. To dosega
z občudovanja vredno spretnostjo. Najrodovitnejše polje za tako delovanje
so slej ko prej bralčevi spolni nagoni. Tako nastopa v vsakem romanu
junaka vredna ženska, kot nosilka seksa tradicionalna sestavina žanra,
z izjemo plemenitega brezspolnega človeka, ki ga je ustvaril Kari May,
in dela mladinske literature, ki usmerja pubertetni nagon svojih odje-
malcev v mite o viteškem spremstvu in moški zvestobi. Taka pretirana
sramežljivost Flemingu res ni potrebna; spolnega življenja njegovega
junaka ni treba skrivati pred javnostjo — zgledno je, kot se spodobi
za tajnega agenta, ki mora kot kak državnik dokazati svojo zanesljivost
tudi tu, v »človeško« ■— privatni sferi. Njegove osebne listine mu pod
ustrezno rubriko te zanesljivosti ne potrjujejo zaman: Bond je to, kar je
psihoanaliza doslej zaman iskala: homo sexualis normalis. V dvanajstih
romanih je mogoče nadvse skrbno pregledati njegove hormonalne zmož-
nosti, ne da bi se pri tem pokazalo kaj sumljivega. Pri tem njegov avtor
ne zagreši prav nič sramežljivega, če npr. neka dama nagovori njegovega
junaka s temile besedami:
»Sleci se! Spi z mano! Lep si in močan. Rada bi vedela, kako je
lahko. Stori vse, kar bi rad. In povej mi, kaj bi rad in kaj naj naredim.
Bodi brezobziren z mano. Ravnaj z mano kot z najbolj prostaško cipo na
svetu. Pozabi vse drugo. Ne sprašuj. Vzemi me!«
Ta prostodušnost slepi. Najsi hočejo biti takile stavki še tako drzni,
njihov pisec nikjer ne prelomi svoje zvestobe do veljavnega moralnega
kodeksa. Ravno normalnost in zdravje, s katerima je opremil svojega
junaka, pa se pri natančnejšem pretresu kažeta kot mnogo bolj proble-
matična kot kakršna koli pornografija, ki se naravi seksualnosti vsaj bolj
približa.
Bondov okus je naravnan na vse, kar je izrazito žensko — »truly
catholic« ga je imenoval ameriški list Time — in sega od modrookih
aristokratk, kot je Tatjana Romanova (»From Russia with Love«), do bivše
lezbijke, kot je Pussy Galore (»Goldfinder«). Vsaka med temi ženskami
je nenavadna predstavnica svojega spola, čudovit primerek zvrsti »žen-
ska«, Kriemhilda z dolgimi lasmi, upornim pogledom in z »a proud sensual
mouth ... that would become animal in passion«.
Na kratko: »Lepa arabska kobila, ki bi se dala zajahati samo jezdecu
z jeklenimi bedri in žametnimi rokami; a tudi tedaj le z železno uzdo;
samo če bi jo jezdec ukrotil, obrzdal in osedlal.«
Vloga, ki jo morajo odigrati te ženske, je omejena na to, da se Bondu
pohotno prilizujejo, dokler z njimi ne prakticira ljubezni — bodisi v
spalni vreči na Jamaiki, bodisi v kupeju Balkan-ekspresa. Ce se pri tem
zaljubijo, je to njihova stvar, zakaj Bond je preveč zavzet s svojimi
dolžnostmi, da bi se lahko menil za take sentimentalnosti, pa tudi konceptu
1299
njegove trde, hladne moškosti se slabo prilegajo. Najvišja zapoved mu je
delo, zaradi tega postavlja v ozadje svojo srečo in življenje, še rajši pa
seveda srečo in življenje drugih ljudi. A če se je kljub temu še čez fizično
občevanje preveč spozabil s kako žensko — kot se mu je pripetilo dvakrat
v njegovi karieri — tedaj ta ženska čimprej umre in mu tako prizanese
z neprijetno izbiro med dolžnostjo in nagnjenjem. Njegova filozofija ero-
tičnih odnosov se glasi takole:
»Pri večini žensk je bilo njegovo vedenje mešanica redkobesednosti
in strasti. Dolgotrajna predigra in zapeljevanje sta ga dolgočasila skoraj
prav toliko kot poznejša jeza zaradi ločitve. Neizogibnost v poteku vsake
afere se mu je zdela nekaj grozotnega. Običajni vzorec — simpatija, dotik
rok, poljub, strasten poljub, dotik telesa, vrhunec v postelji, nato dolgčas,
solze in grenkoba na koncu — vse to se mu je zdelo sramotno in hinavsko.
Se bolj se mu je upirala inscenacija za vsako dejanje te igre: znanstvo na
kaki party, restavracija, taksi, njegovo stanovanje, njeno stanovanje,
potlej konec tedna ob morju, spet stanovanja, nato za lase privlečeni
izgovori in zadnje jezno slovo na hišnem pragu v dežju.«
James Bond bi ne bil prvi, ki dvomi o poštenosti »svetih čustev«.
Toda v tem je šel še korak dlje; ni se podrla le čustvena vrhnja stavba;
tudi spolnost sama je izgubila vse svoje kompleksnejše, subtilnejše mo-
mente. Podobno kot končni sklepi Kinseyevega poročila, ki po svoje
vendar polemizira s Freudom, se spolni odnos zreducira izključno le na
grobo dejstvo spolnega akta. To pomeni vdor konzuma v erotične odnose:
le-ti so ponižani v zvezo dveh partnerjev, katere namen je doseči kar
največji vzajemni dobiček. Ženska je blago, katerega lastnosti je mogoče
jedrnato povzeti v nekaj številkah: »Lasje: kostanjevi. Oči: modre. Višina:
168 cm. Teža: 57 kg. Boki: 95. Pas: 65. Prsi: 95. Posebni znaki: materino
znamenje na zgornji polovici desne dojke.«
Kot vsako blago je ženska namenjena porabi. Naravo te porabe,
stopnjo, na katero je s tem ženska postavljena, naj osvetli tale citat:
(James Bond je čutil) »strastno željo po velikem krožniku špagetov
na bolonjski način z veliko nasekljanega česna, in po steklenici najce-
nejšega. najnavadnejšega chiantija, silovito poželenje po krepkem, gibkem
telesu Patricie Fearing, in smrtno koncentracijo na pota in sredstva,
kako priskrbeti grofu Lippeju boleč spominček.«
V bistvu se spolno vedenje komprimira v ducat mehaničnih prijemov.
Treba se je samo dotakniti določenih telesnih delov in že dosežeš ustrezni
učinek — kot pri stroju:
»,Darling', je dejal. Svoja usta je primaknil k njenim, ji z jezikom
razklenil zobe in začutil, kako je njen jezik odgovoril, sprva plaho, nato
strastno. Roke so mu drsele navzdol k njenim kipečim bokom, nasilno je
poprijel, tako da sta se njuni telesi priželi drugo k drugemu. Stokajoč je
odvrnila svoja usta od njegovih in tako sta ležala privita, medtem ko je
drgnil svoja lica ob njena in čutil, kako se njene trde prsi pritiskajo obenj.
Nato je zagrabil njene lase in ji nagnil glavo nazaj, da jo je lahko spet
poljubil. Odrinila ga je in izčrpan je omahnil na posteljo. Za hip sta se
pohlepno gledala.«
1300
Kar se tu tako prostodušno izdaja za erotiko, ima z njo le še malo
skupnega. Ta reč je nekje na ravni gimnastične vaje, ko se partnerja
strokovnjaško, v pravem pomenu besede, »obdelujeta«, z nekako higie-
nično natančnostjo, ki je izgubila vso elementarnost, razburljivost, ki je
bila nekoč značilnost spolnosti.
Medtem ko se na eni strani seksualnost tehnizira, se na drugi tehnika
seksualizira. Metafora, ki opisuje opravilo pilota v reaktivnem letalu,
vsebuje eksaktni obrat zgoraj navadene scehe: »Njegovi prsti so se igrali
z vzvodi tako pazljivo, ko da bi šlo za razdražljiva območja na ženskem
telesu.«
Podoben pomen ima Bondov avto, »kot bojna ladja sivi bentley« (the
hattleship-grey Bentley), ki igra v njegovih prigodah pomembno vlogo.
Bond ga ljubi bolj ko vse ženske svojega življenja skupaj (»Bond loved
her more than all the women at present in his life . . . together«); kadar
se vozi z njim, čuti »skoraj spolni užitek« (»an almost sexual pleasure«);
govor je o »spolno dražljivem ropotu dvojnega izpuha« (»the sexy boom
of its twin exhausts«). Ta prepletenost spolnosti in tehnike je na nekem
mestu izpeljana že kar teoretično:
»Treba je bilo samo dovolj hitro voziti, če je hotel kako dekle. Kar
koprnela je v hitrem avtomobilu. In zakaj? Zaradi občutka, da je izročena
stroju, moškemu, čigar močne, zagorele roke drže krmilo? Toda zmeraj
je bilo tako. Zapeljal je voz po desetih minutah s 150 km/h v gozd in
dekle je bilo treba le še vzdigniti in položiti v mah, tako tresoči se in
mehki so bili njeni udi.«
Ne mnogo drugače je treba razumeti, če Bond spet in spet z nežno
predanostjo čisti svoj samokres in ga, ne kar tako, celo ponoči jemlje
s seboj v posteljo. Tudi kdor nič ne ve o Freudovi razlagi kulta orožja,
osupne, če je pri navdušenem opisu rakete, ki štrli v nebo kot gigantski
falični simbol, govor o »strašni lepoti največjega orožja na svetu« (»the
terrible beauty of the greatest weapon on earth«).
Vtem ko se objekti tehnike seksualizirajo, izgubljajo hkrati tudi svojo
racionalno preglednost, svoj izvir iz človeškega razuma. Zde se večni in
postajajo mit. Da Bond zna ravnati z njimi, da zna voziti avto, da zna celo
določati kurz rakete, še ne pomeni, da razume, kako deluje njihov me-
hanizem. Njegova funkcija je zgolj, da »streže« tem napravam — jezikovni
izraz je dovolj poučen in zgovoren. Pa kako naj bi jih tudi spregledal,
ko pa niso skonstruirani po človeškem načrtu, temveč so mitično »nastali«.
Butasti iznajditelj ali zmešani profesor, potomec alkimističnega modrijana
in tradicionalen rekvizit trivialne literature, ni toliko ustvarjalec teh-
ničnih predmetov kolikor nekak pomočnik pri njih rojstvu; kot obsedenec
v antiki je orodje neke višje sile, kot tistega obsedenca se ga boje in
ga zaničujejo: »Znanstveniki so bili čudni svetniki. Videli so samo svojo
znanost.«
1301
Good living
»Prinesli so njegova zdelana kovčka, počasi je zložil stvari iz njiju,
potlej je natakarju naročil, naj mu prinese steklenico taittinškega hlanc
de blancs, pijačo, ki jo je v Royalu najraje pil. Ko je prišla steklenica
v srebrni posodi z ledom, je je četrt popil precej hitro, odšel v kopalnico,
se oprhal pod ledeno mrzlim purkom in si umil glavo z eliksir jem pinaud,
tem princem med šamponi, da bi se tako znebil cestnega prahu. Nato je
oblekel svoje temno modre tropic hlače iz česane volne, belo sea-island
srajco iz bombaža, nogavice in črne slippers (sovražil je trakove), odšel
v sobo, sedel k oknu in gledal čez promenado proti morju ter se spra-
ševal, kje bi večerjal in kaj bi naročil.«
S tem citatom smo se znašli sredi področja, ki ga imenujemo »good
living«. Tu srečujemo tolikšno izbiro industrijskih izdelkov, ki jih bralec
dobro pozna in ki spremljajo Bonda v vseh prigodah; od »black casual
shoes« in »sea-island cotton shirt« do taittinškega šampanjca in prhe, pod
katero se Bond postavi vsakih deset strani. Pri tem gre za več kot le za
zahtevne navade svetovljana; kot brazgotina na prsih in beretta v toku
pod pazduho so vse to znamenja, po katerih bralec identificira junaka,
nadomestek za to, česar Bond nima: za nezamenljivo osebnost. Dovolj
paradoksno, da dobi tako funkcijo ravno blago, neštetokrat reproducirano
potrošno blago. Spričo tega njegovega pomena pa je čisto prav, da jih
avtor imenuje z njihovim pravim imenom, se pravi: z znamko.
»Leiter je potolkel cigareto lucky strike po mizi in si jo prižgal z
ognjem Bondovega ronsona.« Taki stavki imajo neko svojo poezijo; bla-
govni svet je, mimo svojih pevcev, ustvaril tudi svojo estetiko. Fleming
zna to dobro izkoriščati: v romanu »Thunderball« pripoveduje na petih
straneh zgodbo o mornarju, ki je narisan na zavitku cigaret players. V
takih trenutkih se približuje gibanju pop-art, le da od nasprotne strani:
medtem ko pop-art konfrontira blago z nenavadnimi pomeni, da bi tako
odkrila njihovo problematičnost, ji gre Fleming lahkoverno na limanice.
Nič hudega sluteč, ne da bi hotel biti ironičen, uporablja reklamno geslo
najnavadnejše vrste: »Pinaud Elixir, that prince among shampoos«.
Zadnja svoboda, ki jo blago priznava kupcu, je svoboda izbire. Tu
Bond ne kaže le svetovljanskega okusa, temveč — nenavadno — tudi
zvestobo do domovine. Umiva se z »that most English of soaps. Pears
Transparent«; nič se mu ne upira bolj kot to, da se mora med neko svojo
nalogo obleči po ameriško; njegov avto, »kot bojna ladja sivi bentley«,
je sicer tehnično zastarel in ni kos tujim izdelkom, zato ima pa odlike
angleškega srca, ki mu dovoljujejo, da — onstran racionalnega pojmo-
vanja — v tekmi prekosi mercedesa; prav tako kot angleška pokrajina
je tudi angleška kuhinja »the best in the world«, dasi bi moral Bond, ta
zakrknjeni sladokusec, vedeti, da ni tako.
Podoba srečnega življenja, ki jo avtor riše pred nami, je iz druge ali
tretje roke. To življenje spominja na umetne reklamne paradiže, na sub-
strat prizadevanj meščanske družbe, da bi v posnetem blišču že zdavnaj
1302
minule fevdalne dobe pozabila na nelagodnost ob okolju, ki ga je ustvarila
sama. To je tisti eksotični high-life hollywoodskega kova, ki naj s svojimi
prikaznimi slepi malega moža in mu pomaga čez njegovo revščino. V
tem namišljenem svetu časopisov za gospode in turističnih prospektov je
Bond doma: v igralnici, v gurmanski restavraciji, v hotelu s štirimi
zvezdami ali na luksuzni jahti. Priljubljeno prizorišče je dolarski in
palmski raj Jamaica, kjer je Fleming tudi spisal večino svojih romanov.
Tu je Bond v kopalnih hlačah ali v smokingu, pije svoj najljubši cocktail,
»Vodka Martini with a large slice of lemon peel«, kadi svoje po naročilu
narejene cigarete, »the Macedonian hlend with the three gold rings round
the butt that Morlands of Grosvenor Street made for him«, in ima kljub
temu, da je hudo zaposlen s hudodelci in z ženskami, še zmeraj zadosti
časa, da si lahko privošči obilico izbranih jedi. Kot pri uporabi dejanskega
materiala je Fleming tudi pri opisih Bondovih užitkov za mizo nenavadno
obširen; spomina vredna večerja v romanu »Moonraker« traja celih pet
strani in pol, in tečno, strokovnjaško detajliranje — Fleming je pisal
tudi knjige o gurmanskih restavracijah — zares spominja prej na zadevno
kuhinjsko literaturo kot na vohunski roman. V takih odlomkih se zgo-
ščeno kažejo sanje o sladkem življenju. Začne se že pri zajtrku:
»Jajce v temno modrem podstavku z zlatim obročem okoli trebuha se
je kuhalo tri minute in pol. Zraven sta bili dve rezini opečenega kruha
iz čiste pšenice, velik kos temno rumenega jerseyskega masla in tri plitve
steklene skodelice s prvovrstno jagodovo marmelado »little Scarlet«,
Cooprova marmelada Vintage Oxford in norveški cvetlični med iz Fort-
numa. Vrčka za kavo in srebro na pladnju sta bila Queen Anne, porcelan
pa mintounski.«
Zasluženi užitek, ki ga ima bralec ob takih opisih, pa je skažen, če
opazujemo njegovo vrednost v sklopu Bondovih prigod. Čeprav so bili
ti užitki sprva mišljeni kot nagrada in zasluženo plačilo za njegovo smrtno
nevarno delo (»refuge in good living to efface the memory of danger and
the shadow of death«), so si vendar tolikokrat nekam čudno sorodni z
brutalno sadističnimi prizori, ki bi manj zdravemu jedcu zlahka pokva-
rile ves tek:
»'Ni težko dobiti dvojne ničle v svojo številko, če si voljan ubijati',
je dejal. Kaj več to ne pomeni. Nič takega ni, na kar bi lahko bil ponosen.
Svoje mesto v oddelku z dvema ničlama dolgujem truplu nekega japon-
skega strokovnjaka za šifriranje in nekega norveškega dvojnega agenta v
Stockholmu. Najbrž sta bila čisto dobra človeka. Imela sta smolo in do-
čakala svoj konec v viharju sveta kot tisti Jugoslovan, ki ga je dal
usmrtiti Tito. To je noro delo, ampak če ti že postane poklic, potem
storiš, kar ti naroče. Bi malo jajčne salate h kaviarju?«
Smrt je najboljši aperitiv. Jesti in ubijati sta opravili, ki sta v vzročni
zvezi; Bond opravlja svoje krvavo delo, da bi postal lačen. Kmalu potem,
ko je videl, kako sta dva moža postala žrtev bombe, nastavljene zanj, —
kar je ostalo od njiju, je raztreseno deloma po drevju, deloma po njegovi
obleki — naroči gosjo jetrno pašteto in mrzlega raka; drastični konec
nekega gangsterja v bazenu z morskimi psi proslavi s kavo in trinad-
1303
stropnim sendvičem; smrti nekega človeka v vrelem blatu sledi kuhan
jastog z masleno omako. Človek bi najrajši kar začel razmišljati o tem,
kako vpliva način smrti na sestavo menuja.
Podobno se lahko kosilo tudi seksualizira. V družbi neke dame, pri
šampanjcu in sauce Béarnaise, Bond že vnaprej okuša ljubezenske ra-
dosti, ki jih bo užil z njo. Seks, sadizem in »good living« se kažejo kot
trije aspekti iste stvari. Mogoče jih je zamenjati. V postelji, v mučilnici
ali pri bogato obloženi mizi, vsepovsod je Bond enako klinično higieničen
in učinkovit. Ubija, da bi jedel, jé, da bi ljubil, ljubi, da bi ubijal —
in to zaporedje se lahko poljubno nadaljuje.
(Se bo nadaljevalo)
1304