Saša Helbel ŽIVLJENJSKA IN UMETNIŠKA POT DUŠANA JOVANOVIČA Dušan Jovanovič se je rodil 1. oktobra 1939 v Beogradu Emiliji in Ljubomirju Jovanoviču. Po njegovih žilah se pretaka narodnostno dokaj raznolika kri. Poleg prevladujoče srbske komponente je v njem tudi nekaj grškega (po očetovi strani), nemškega in hrvaškega (po materini strani). Njegov oče Ljubomir (rojen 1912) je skupaj z bratom dvojčkom Svetozarjem, starejšima sestrama Zoro in Darinko ter bratom Dušanom sestavljal družino zakoncev Riste Jovanoviča, Srba iz vasi Skulanovo pri Lipljanu na Kosovu in Ane Hrisafidu, Grkinje iz Aten. Njegova mati Emilija pa je bila hčerka Ferdinanda iz Osijeka in Marije Zelenko (nemško-hrvaškega porekla, dekliški priimek Schtickl), rojena na Reki (1911). Dušanova starša sta se ločila takoj po vojni leta 1945, ko mu je bilo borih šest let. Vihar druge svetovne vojne je pretežno prebil pri babici Ani. Takratne izkušnje je kasneje opisal v igri Osvoboditev Skopja. Po ločitvi staršev se je z očetom preselil v Ljubljano. Zavest o multikulturnim družbi in njenih posledicah, izkušnja mešanih zakonov in mednacionalnih prijateljstev sta nezgrešljivi zvezdi stalnici v Jovanovičevem življenju. V eseju Kaj sem zdaj? Skica za avtobiografijo oziroma v Komentarju k skici za avtobiografijo, objavljenem v Paberkih, razmišlja o problemih nacionalne opredelitve, vprašanju, ki je postalo posebej pereče po razpadu Jugoslavije. Nima se za Srba, čeprav priimek razkriva neizpodbitno srbsko poreklo, česar se seveda ne sramuje; čeprav živi v Sloveniji in piše ter govori slovensko, se ne počuti kot Slovenec; še bolj tuje so mu hrvaške, grške ali nemške rodovne korenine.' »Prazno ime nam je dano, da ga napolnimo s svojimi dejanji. Ničesar ne morem prezreti, ničesar ne morem preskočiti, nobenega dobička ne morem skovati s prilaščanjem, prebegom in izdajo. Nikdar nisem zgolj to, s čimer se istovetim in kar občudujem, na kar pristajam in prisegam. V resnici sem samo razlika. Bolj sem razlika, bolj sem.«2 Z drugimi besedami bi lahko rekli, da se spopada z vprašanjem identitete, kar odsevajo tudi igre, izdane leta ' Ob njegovo ime in osebo (na neki način tudi nacionalno poreklo oziroma opredelitev) se je pred tremi leti (leta 1997) obregnil Jože Snoj na seji mestnega sveta Mestne občine Ljubljana ob predlogu sklepa o zagotovitvi sredstev za financiranje Evropskega meseca kulture - Ljubljana '97, ker je bila Jovanoviču s strani takratnega ljubljanskega župana Dimitrija Rupla ponujena funkcija umetniškega vodje gledališkega programa EMK-ja Ljubljana 1997. Snoj je med drugim je izjavil, da gre za politični fakt Jovanoviča, torej ne za umetnika Jovanoviča (karkoli je že s tem mislil), da Jovanovič globoko prezira Slovence, da govori slovensko, kadar hoče, da je jugoslovenarski... Glej: Snoj proti Jovanoviču: Dušan Jovanovič odgovarja. V: Delo 39/1997 (12. 04.), št. 84, str. 39. J Dušan Jovanovič, Paberki, MGL, 1996 (Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega; 123), str. 177. 1997 v knjigi z naslovom Balkanska trilogija, še posebej pa zadnja iz serije Kdo to poje Sizifa.3 Da je res tako kaže tudi Jovanovičeva izjava v intervjuju s Tomažem Toporišičem, Darjo Dominkuš in Diano Koloini, objavljenem v gledališkem listu predstave Uganka korajže, kjer pravi: »Zame je bilo prav vprašanje identitete dolgo najbolj razburljiv trenutek teatra in zato se cela vrsta mojih tekstov - mogoče ne čisto vsi - obsesivno ukvarja s tem vprašanjem, s problemom identitete: kaj se dogaja, kaj je z nami, kdo sem jaz itd. «A Po uspešno zaključenem šolanju v Ljubljani, kjer je na Filozofski fakulteti študiral angleščino in francoščino, potem pa še gledališko in radijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je z velikim zamahom in pogumom zakorakal v gledališko areno. Gledališče je postalo njegovo prvobitno in temeljno področje umetniškega ustvarjanja. Uveljavil se je kot dramatik, pisatelj, režiser in publicist. V središču gledališkega dogajanja se je znašel že zelo zgodaj. Svoje prvo in do sedaj edino neuprizorjeno dramsko besedilo Predstave ne bo je objavil leta 1963 v Perspektivah. Istega leta se je v članku Stanje je kritično, objavljenem v Tribuni, zavzemal za obstoj Odra 57. Konec 60-ih let je z gledališko skupino ŠAG uprizoril Veseloigro v temnem Dominika Smoleta in Tigra Murraya Schisgala, za katerega je prejel svojo prvo nagrado. Kot nepogrešljivi član oziroma vodja gledališča Pupilije Ferkeverk je leta 1969 uprizoril predstavo z naslovom Pupilija, papa Pupilo pa pupilčki, ki je znana predvsem zavoljo spornega obrednega klanja kokoši na odru, ki je preraslo v škandal. Premiera je bila 29. 10. 1969 v Viteški dvorani. Uprava Križank je »škandalozni« predstavi po prvi ponovitvi odpovedala gostoljubje. Tretja ponovitev je bila čez teden dni v »menzi« Študentskega naselja, ki naj bi bila po besedah Iva Svetine v članku z naslovom Prispevek za zgodovino gledališkega gibanja na Slovenskem - Pupilija Ferkeverk, objavljenem v Maskah leta 1986, množično obiskana (v svojem članku navaja podatek 1200 obiskovalcev) in v nasprotju z zgroženo in šokirano premierno publiko sprejeta z navdušenjem. Sledila so gostovanja v Mariboru, Zagrebu, na Reki in v Beogradu. V Zagrebu se je Pupilija predstavila v gledališču Gavella marca 1970, mesec dni kasneje pa še na festivalu študentskih gledališč MFSK, kjer je prejela nagrado časopisa Vidici za najbolj avantgardno predstavo festivala. Pred tem se je udeležila še Študentskega tedna na Reki aprila istega leta. »Pupilčki« so tudi v Beogradu na beograjski reviji amaterskih odrov BRAMS maja 1970 prejeli posebno 1 Ignacija Fridl v kritiškem članku z naslovom Kdo to muči Balkan, objavljenem v Literaturi, podobno ugotavlja, da je v vseh treh igrah Balkanske trilogije i>na prikrito-odkrit način v prvem planu brez dvoma avtorjevo lastno vprašanje identifikacije, določitev koordinat njegovega lastnega življenja, ki so se zamajale skupaj s sesutjem Jugoslavije. Pri tem se Jovanovič rešuje z ironijo, z zamaskiranimi modeli igre in s ponekod dramaturško šibkimi literarnimi poskusi, ki pričajo predvsem o tem, da kriza identitete še zmeraj traja.« Ignacija Fridl, Kdo to muči Balkan. V: Literatura 9, št. 77/78 (november-december 1997), str. 163. 1 Darja Dominkuš (Tomaž Toporišič, Diana Koloini), Muke z vojno: Pogovor z avtorjem Dušanom Jovanovičem. V: D. Jovanovič, Uganka korajže, Gledališki list Drame SNG Ljubljana, 1994/95, uprizoritev 4 (dec. 1994), str. 6. priznanje, plaketo za eksperimentalno gledališko dejavnost. Gledališče Pupilije Ferkeverk je s to predstavo nakazalo smernice novemu tipu gledališča, ki je prelamljalo s tedanjo gledališko tradicijo. Predstave tega gledališča naj bi temeljile na kolektivnem duhu in delu z za tradicionalno gledališče nedramatičnimi teksti. Se pravi, da so v ospredje postavljali neli-terarno, totalno gledališko govorico. »Beseda je v Pupiliji, papaju Pupilu pa Pupilčkih funkcionirala le toliko, kolikor je izražala misel ali strast, vse drugo je bilo podvrženo raziskovanju gledališča, njegovih zmožnosti in meja. Predstava je bila sinteza raznorodnih elementov, ki dotlej niso bili priznani niti preizkušeni kot gledališka izrazna sredstva.«5 Jovanovič je predstavo režiral po principu »happeninga«, gledališkega dogodka, ki ni skrivalo navezav na ritualne izvore teatra. Tekstovna predloga uprizoritve je bil scenarij, sestavljen iz okvirno dvajsetih 'točk' ali 'slik', ki »so se prepletale v nenehnem menjavanju igre in tistega stanja, ki relativizira igro resničnosti in resničnost igre«.6 Ivo Svetina jih je v že omenjenem članku navedel s krajšimi opisi narave oziroma dogajanja teh gledaliških »točk«. Ta zapis je tudi edini ohranjeni vir »scenosleda« Jovanovičevega gledališkega scenarija Pupilije, papaja Pupila pa Pupilčkov. Predstava se je začela z gledanjem dnevnika na televiziji, končala pa z zakolom bele kokoši. Vmes so se zvrstile naslednje »slike«: Sneguljčica (mačehino spraševanje zrcala), računalnik (nastopajoči so simulirali njegovo delovanje), Anka (skupinski ples in petje pesmi »Lepa Anka kolo vodi...«), horoskop (branje horoskopa in občevanje z globusom), fotoroman (uprizoritev nekaj ljubezenskih prizorov), uganke (zastavljanje ugank, katerih pravilni odgovori so bile tri ključne besede: srp, kladivo, zastava), reklama za revijo El le, dojenje (dekle je razgalilo prsi in dojilo odraslega moškega), koncert (improvizacije z »instrumenti«: cevmi, strgalniki, pokrovkami), zaupni pomenki (ljubljenje parov; en akter se je samozadovoljeval, drugi ga je božal po zadnjici; vmes pa so tekli odlomki iz »Zaupnih pomenkov«), mutci (nastopajoči so, leže na hrbtu, uprizarjali »muke« žuželk, ki poskušajo vstati), Koseski (sokolska telovadba in recitiranje pesmi Jovana Koseskega; potem petje pesmi »Slovenci kremeniti« in pozdrav slovenski zastavi), reklama za alpsko mleko, Majakovski (na tnalu je Milan Jesih s sekiro v roki v ruščini recitiral verze MajalV posameznih obdobjih sem se vezal npr. na teater krutosti, na ludizem, na različne variante absurdnega teatra, na nekakšno obliko brechtovskega teatra, skratka, fokus svoje pozornosti sem usmerjal na različne poetike, ne da bi se kadar koli čisto do konca zapisal kateri koli od njih ali 24 Slavko Pezdir, Pogled v razbito zrcalo, v katerem le stežka prepoznavam svoj obraz: Dušan Jovanovič, dramatik in režiser. V: Delo, 39/1997 (12. 04. ), št. 84, str 39. pa formuliral nekaj specifično svojega. V tem smislu sem seveda pragmatik, človek, ki potuje od ene predstave do druge, ki pa vendarle najbrž ima določeno konstanto v svojem načinu razmišljanja in ki s svojo lastno potenco obravnava intelektualne ali pa čisto gledališke iztočnice. /.../V teatru me fascinira zmeraj nov problem; ta je lahko v tekstu ali pa v sami postavitvi. Čedalje bolj pa se mi zdi, da svojo pozornost usmerjam na igralca, /.../«.25 25 Darja Dominkuš, Zmeraj bolj občutljiv teater. Pogovor z režiserjem Dušanom Jovanovičem (s seznamom režij in nagrad). V: B. Friel, Ples v avgustu, Gledališki list Drame SNG Ljubljana, 1992/93, št. 8 (1993), str. 201.