Kriza -Zveza komunistov - izhodi
BOGOMIL FERFILA
1. KRIZA GOSPODARSTVA IN POLITIKE OSEMDESETIH LET KOT IZHODIŠČE NJENEGA PRESEGANJA
Danes jc govorjenje o krizi poslalo že obrabljena vsakodnevna krilatica, ki nima vpliva ne na ravnanje tistega, ki o njej govori, ne tistih, ki jim je "krizološko razpravljanje" namenjeno.
Kriza jc postala sestavina našega življenja , naše družbene biti, ki se je sunkovito zavemo le še ob občasnih restriktivnih posegih Zveznega izvršnega sveta , vse njene preostale določnice (inflacija, nihanja v življenjskem standardu, zadolženost, mednacionalni problemi itd.) pa smo postopoma ponotranjili (internalizirali) že do te mere, da nam njihovo nevtraliziranjc ne predstavlja več prevelikega problema.
Nihče si več ne prizadeva, da bi podrobno in praktično uporabno izdelal predloge 7.a akcijo, saj se ve, da o spremembah ne odločajo družboslovci, teoretiki, razpravljalci. Razprave se izgubljajo v poznanih in že neštetokrat preanaliziranih in prediskutiranih problemih, vzrokih krize, vsakič se le doda nekatere lepotne oz. stilistične dodatke in se izhaja iz nekoliko drugačne perspektive. Prihaja do različnih ocen, razlike so vse večje, pat pozicija na teoretičnem področju jc vse bolj očitna. Tudi tisti, ki so na oblasti, ki imajo moč, ne store (nočejo in ne morejo) ničesar.
S. Goldstein, Imajo arhitektonski projekt z napačnim statističnim izračunom, Teorija in praksa, št. 6,1986. J. Razmilič, Nujnost kvalitativnih sprememb, Politička misao, br. 3, 1984.
D. Dragojcvič, Neki aspekti disproporcijc izmedu ekonomije i politike u jugoslovcnskoj praksi, Ekonomija i politika, Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1986. Številni ekonomisti navajajo zlasti sledeče vzroke krize:
1.	Disfunkcionalnost dezintegracij ski h procesov jc povezana z decentralizirano ctatistiČno dominacijo nad družbeno reprodukcijo.
2.	Ta dominacija, ki blokira ekonomske tokove in enoten trg, se napaja iz prevelikih ingcrcnc republik in avtonomnih pokrajin.
3.	Ekonomisti se zavzemajo za "ekonomski centralizem" (ne pa politični) - potreben jc enoten trg in funkcionalne integracije na podlagi tržnih regulatorejv in samostojnosti gospodarskih subjektov.
4.	Zavzemajo se za vzpostavitev oz. oživetje nekaterih planskokoordinirajočih funkcij (glede akumulacije, velikih investicij, skupne tehnološke strategije). Regulativne funkcije federacije so vitalnega značaja za funkcioniranje sistema.
5.	Potrebna je večja prisotnost stroke in znanstvenikov v kreiranju ekonomske politike.
6.	Ekonomske krize se ne da razrešiti brez spremcb v institucionalno-političnem sistemu.
F.Adam,	Procesi prestnikturacijc v družbeni in ekonomski strukturi slovenske in jugoslovanske družbe - jugoslovanska družba med politično in ekonomsko "racionalnostjo", Institut za sociologijo, Ljubljana, 1982.
M.K. Skulič, Uzorci sadašnje ekonomske krize u SFRJ, Zapis, Beograd, 1982.
D. Pavlovič, I. Stojanovič, Ko radnika povezuje lažnim koncima, BIGD, Beograd, 1984.
Savremcni problemi ekonomske stabilizacije, Črnogorska akademija nauka i umetnosti, Titograd, 1983.
I.Šiftcr ugotavlja, da pri nas ni gospodarskega mehanizma: plansko gospodarstvo smo opustili, tržnega zrušili s socializacijo izgub, dogovorna ekonomija ne funkcionira. Ostal jc le ZIS s svojimi interventno restriktivnimi ukrepi, brez katerih bi sistem razpadel.
Sistem resolucij za usmerjanje razvoja ni dal nobenih rezultatov, ker jc bil prvenstveno lc papir želja, brez predpostavk in odgovornosti za odločitve. Resolucije bi morale spremljati materialne bilance: izvozno, uvozno, bilanco deviznih prihodkov in odhodkov, bilanco splošne potrošnje, skupne potrošnje, socialne potrošnje, investicijske potrošnje, osebne potrošnje in bilanco državnih rezerv.
I. Šifter, Mesto gospodarstva v družbi, Politička misao, št. 4, 1984.
G.	Tome, Regulacija društvenoekonomskih odnosa u Jugoslaviji, Intcgracioni i dczintegracioni proccsi u jugoslovcnskom društvu, Knjižnica FSPN, Ljubljana, 1983.
Inflacija kritičnih besed osemdesetih let je zamenjala inflacijo samovšečnih besed sedemdesetih let, učinek obeh pa pogosto niti ni bistveno drugačen - nikakršen.
V tem smislu lahko rečemo, da se jugoslovanska kriza spreminja v krizo zaupanja, v "jugoslovansko dramo", saj na vidiku enostavno ni sile, subjekta, ki bi bil sposoben presekati status quo pozicijo na ključnih točkah ekonomskega in politološkega sistema.
Vseeno pa nam vsako leto prinese nove izkušnje, nove elemente za oceno ekonomskega in politološkega sistema družbene lastnine oz. njunih posameznih specifičnih sestavin.
Kljub dolgoletnemu opozarjanju predvsem ekonomske znanosti, da se neka družbena ureditev oz. družbenopolitični sistem lahko potrdi kol korak naprej v družbenem razvoju le pod pogojem, če se izkaže za ekonomsko učinkovitega in uspešnega, smo to upoštevali le na visoko načelni abstraktni ravni, operativnejše rešitve sistemskih vprašanj pa so imele (deklarativno) pred očmi predvsem humane socialne, idcološkopolitične vrednote, cilje, ideale. Le-te se je sicer skušalo preliti v ustavno, sistemsko, zakonsko pa tudi pozitivno pravno normativo, vendar je to le vneslo zmedo, nered, razkroj tudi v pravno regulativo, gospodarska in politična stvarnost pa ob takšni zakonodaji iz nje povzela samo tisto, kar je ustrezalo predvsem njenim kratkoročnim in egoističnim interesom.
Pravgotovo smo danes nagnjeni k radikalnemu zavračanju praktično vsega, kar smo v dolgih letih graditve našega ekonomskega in politološkega sistema dosegli, tako da se včasih lahko upravičeno vprašamo - kaj sploh je še ostalo od našega samoupravnega socializma?
Na prvi pogled kaže, da nobena naša originalna rešitev (organiziranost združenega del, družbena lastnina, samoupravljanje, federativni koncept, delegatski sistem, samoupravne interesne skupnosti itd.) ne daje dobrih rezultatov in bi bilo bolje, če jih sploh ne bi "izumili", marveč ostali pri rešitvah, ki jih prakticirajo razvite zahodne države.
Morda je tudi res tako. Vsekakor nam naša družboslovna znanost danes ni sposobna ponuditi kaj vsebinsko drugačnega od alternativ zahoda. To je seveda tudi razumljivo. Po desetih, petnajstih letih iskanja novega, originalnega za vsako ceno, se je večina "samoupravne palače" že podrla, le nekaj "normativnih pravnih branikov" še kljubuje udarcem realnosti. Ali je to le odraz pesimizma kriznega obdobja?
Padanje iz ene v drugo skrajnost je morda naša balkanska posebnost, morda je to odraz širine slovanske duše ali pa le fizikalna nujnost, ko se nihaj družbenega razvoja približuje drugemu, nasprotnemu polu?
Vsekakor jc naše obdobje čas, ko potrebujemo pametne poteze, preudarne predloge, operativno in pragmatično znanost (ne pa novih, abstraktnih konstrukcij želenega).
Iz preprostega dejstva, da ekonomski in politološki sistem (ureditev družbene lastnine) v zamišljeni normativni obliki (sedemdesetih let) ni nikoli zaživel, lahko sklepamo na dvoje:
-	bodisi da nam načelnih normativnih postulatov ni nikoli uspelo preliti v operativne ekonomske (gospodarske), pravne, politične, organizacijske itd. rešitve, ki bi lahko zaživele tudi v empirični vsakodnevnosti;
-	bodisi da teh načelnih idcološko-partijskih, politično-normativnih opredelitev sploh ni mogoče spustiti na tla družbene realnosti (vsaj ob jugoslovanskih predpostavkah ne).
^ V.Fnmičevič, O medjusobnoj povezanosti ekonomije i politike u kontekstu krize jugoslovenskog društva i njegovog soeialističkog projekta, Referat za posvet Ekonomija i politika. Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 1986.
Verjetno je sedaj žc vsem postalo jasno, da predvsem pravno politično iniciranc diskusije o ustreznosti normativnih rešitve sedemdesetih let nimajo nobenega smisla (spremebe ustave in zakona o združenem delu pomenijo najbrž formalen poraz takšne miselnosti), saj je jasno, da je sistem, ki se mu ni uspelo prebili na nivo delujoče operativne ureditve, slab . Tega sklepa ne omaja niti razmišljanje o tem, kateri subjektivilet ni uspel najti samega sebe v samoupravni zdradbi, oz. je s svojim delovanjem blokiral njeno praktično uresničevanje.
Sli najširše množice delavcev, občanov (baza združenega dela in družbenopolitičnih skupnosti) niso "zagrabile" ponujene samoupravne harmonije ekonomije in politike, ker v njej niso videle realističnega sredstva za uveljavljanje in uresničevanje svojih interesov, ali pa so strukture "na oblasti" (poslovodni in tehnovodni delavci v združenem delu, izvršilni organi družbenopolitičnih skupnosti, funkcionarji v družbenopolitičnih organizacijah) ves čas usmerjale operacionalizacijo oz. udejanjenje normativnega ustavnega projekta tako, da je obtičal v blatnem koloseku jugoslovanskega labirinta, vendar ob nespremenjeni distribuciji moči, oblasti, kompetenc?
Deloma lahko pritrdimo obema variantama, vendar, kot sem že rekel, to ne spremeni potrebe po spreminjanju samoupravnega koncepta ekonomskega in politološkega sistema.
Evidentno je, da je temeljni problem ekonomskega in poltiološkega sistema premajna, nezadostna produktivnost, ekonomična, rentabilnost mko glede na interna ( potrebe delavcev in občanov po določeni, želeni ravni življenjskega standarda), kol glede na eksterna merila (primerljivi kazalci statike in dinamike družbene in gospodarske razvitosti zahodnih dežel, pa celo nekaterih vzhodnih in azijskih držav).
V graditvi ustavno-normativnega projekta gospodarstva, politike, družbene lastnine je šlo za poskus zamenjave deloma pravičnih, humanih socialnih kriterijev tržnih družb (gospodarska prisila; negotovost, nepredvidljivost; boj za vsakodnevni obstoj, tekmovanje, rivalstvo, brezobzirno pehanje za uspehom, denarjem, priznanjem; diktatura kvalitete, točnosti, dogovora itd.) z izjemno progresivnimi, humanimi, osvobajajočimi kriteriji prihajajoče družbe (možnosti dogovarjanja in sporazumevanja vseh o vsem; prevlada dolgotrajnih in demokratičnih potencialov in procedur odločanja; samoupravno-planska predvidljivost pogojev gospodarjenja in odločanja na dogovorni osniv; sodelovanje in tolerance v rokih, kvaliteti itd. med gospodarskimi subjekti v vseh fazah gospodarjenja in poslovanja; tendence k enakosti družbene vrednosti vsakega zaposlenega občana; nehierarhičnost v odločanju in v delovnem procesu itd.).
Vse to je ostalo le na nivoju želenega, oz. se je v procesu svojega uresničevanja spreobrnilo v praviloma še manj sprejemljive kriterije, kot veljajo in funkcionirajo v družbah, ki so utemeljene na zasebnolastninski tržni logiki in proccsnosti njihovega razvoja in delovanja.
Zato smo sedaj soočeni s postopnim bolj ali manj zavestnim preobratom k preskušenim zahodnim principom ekonom i ziranja (ne le v jugoslovanskem, marveč v celotnem socialističnem spektru, s to razliko, da je prvič v zgodovini socializma
^ IVoccs operacionalizacije ideje, koncepta, teorije na nivo gospodarske in politične ureditve ima v grobenm tri zaporedne stopnje:
1.	Ideja (npr. samoupravljan in družbena lastnina) se spreminja v smiselno celoto osnovnih pravnih institutov - najbolj načelen oris ekonomskega in politološkega sistema (vsebovan npr. v ustavi).
2.	Kazdelava takšnega načelnega ogrodja v delovno-operativen sistem (sistemski zakoni).
3.	Tretjo fazo predstavjajo aktivnosti, ki normativno precizno definirajo vse odnose in procese.
Pri vseh fazah nastajanja ustavno-normativnega modela sedemdesetih let ni bilo večjih konfliktov med zaporednimi koraki, dvomi in kritike od zunaj pa so bile zaželjeni in spoštovani. Prav dejstvo, da so isti ljudje gradili sistem od temeljev do v rila, jim je verjetno odvzelo možnost kritike in samokritike. Tako je nastal ustavni sistem, ki v praksi ne funkcionira ali slabo funkcionira, "eno govori drugo dela" - producira nasprotne učinke od pričakovanih in želenih (vscsko/.i in vsekakor pa slabe). D. Vučekivč, Ali je sistem dober, Praksa št. 5, 1984.
I. Gretic, Medjuzavisnost ekonomskog i političkog sistema soeialističkog samoupravljanja, Naše teme, št. 9, 1984.
jugoslovanski korak celo krajši ali previdnejši ali bolj preplašen - od ostalih).6 Dejansko lahko s tako logiko razložimo naše napake na številnih (vseh) gospodarskih segmetih -in to jc več ali manj tudi edini tip razumne in sprejemljive razlage, ki ga srečujemo.
Nekaj drugega jc seveda korak od besed k dejanjem. Kako preobraziti naše združeno delo (gospodarstvo in družbene dejavnosti skupne in splošne porabe) v smeri blagovno zasnovanega in delujočega sistema, ki bi ohranil tudi nekatere posebnosti, dosežke našega socialističnega razvoja ter dosegel (presegel) gospodarske rezultate (performance) razvitih zahodnih (tržnih) družb?
Enega od problemov te preobrazbe predstavlja tudi dejstvo, da se znotraj gospodarstva srečujemo s dokaj različno tržno orientiranimi (strukturiranimi, adaptiranimi) subjekti (podjetji). Nekatere organizacije združenega dela že v veliki meri delujejo v tržnih pogojih dela in poslovanja, se jim bolj ali manj uspešno prilagajo. To so praviloma vsa tista podjetja, ki so vezana na konvertibilni trg, ali tista, ki delujejo na dokaj visoko konkurenčnem domačem trgu (tekstilna, obutvena, pohištvena industri ja). Za ta sektor bi bila uvedba tržnega režima le malenkosten premik, ki bi ga prenesle brez večjih pretresov.
Podjetja, ki delujejo na relativno monopolnem trgu, ki so dobro zaščitena pred tujo konkurenco, ki lahko prcživc izvoz lc ob izdatnem premiranju, se seveda oklepajo netržnih, neblagovnih konceptov in okvirov gospodarjenja. Njih nc motijo teritorialne blokade, politična tutorstva, administrativne blokade.
Skupna in splošna poraba jc naslednji veliki problem. Nc strinjam se z oznako porabe (češ da gre za nekako neproduktivno trošenje materialnega produkta družbe). Ustreznejši termin jc družbena dejavnost. Siccr pa besedna oznaka sploh ni pomebna. Pomembno jc to, da gre za velik del družbene aktivnosti, ki jc pod siccr neuglednim paravanom neproduktivnega trošenja izvzet iz pogojev tržne verifikacije kot načina družbenega priznavanja koristnosti njihovega dela. S tem so objektivno postavljene v enako prilivigiran položaj kot tisti del monopolno priviligiranega gospodarstva, ki sc požvižga na trde kriterije tržne rcgulacijc gospodarskega razvoja. Zato so tudi njihovi rezultati, načini dela in gospodarjenja v veliki meri podobni.
Zaradi njihove politične glasnosti (kot glavnem adutu v sedanji ckonomsko-politični aromi jugoslovanske družbe), močnih pozicij v oblastni strukturi ekonomije in politike, so premiki v smeri doziranja nujne blagovnosti (duha, atmosfere, logike mišljenja in delovanja) v področje družbenih dejavnosti le težje izvedljive.
Po mojem mnenju so problemi politološkega sistema mnogo lažje razrešljivo kot njihovi ekonomski rebusi.
V velimi meri bi sc pričeli zapirati ob pravilnem koncipiranju in graditvni njegovih ekonomskih (gospodarskih) temeljev. To seveda nc pomeni, da bi stožerji politološkega sistema, kot so delegatski sistem, volilni mehanizem, odgovornost, federalizem itd., pričeli funkcionirati v popolni obliki, ob mobilizaciji in soglasju vseh političnih subjektov. Tega pač nc uspe doseči nobena politična ureditev. Zadovoljiv cilj jc do neke mere soglasno prejetje temeljnih političnih opredelitev, večinsko participiranje v političnih aktivnostih.
Ekonomski problemi, napetosti so glavni povzročcvalci političnih tenzij, političnega nezadovoljstva. Ljudje enostavno prenašajo kritičnost do gospodarskih razmer tudi na političnopodročje.
Znanstveno preučevanje nujnosti sočasnih premikov v ekonomiji in politiki pa jc šc na dokaj trhlih temeljih. Prav gotovo velja, da bi moral gospodarski preobrat od
6 Npr. Madžarska zapira več kot sto nerentabilnih podjetij letno (na 11 milijonov prebivalcev). Pri nas se takšnega
gospodarskega in političnega "prestrojevanja" nc upamo lotiti.
O. Durdevič, Pomena, dogradnja ili spoštovanje sistema, Politička misao, št. 3, 1984.
proklamiranih kriterijev gospodarjenja sedemdesetih let (ki smo jih že skicirali) k tržno orentirani ekonomiji povzročiti tudi pretrese in premike na področju politološkega sistema, oziroma družbenih dejavnosti v najširšem pomenu besede ( ki zajemajo tudi sfero politike). Številni kriteriji, na katerih sloni dinamika blagovnega gospodarstva so neposredno uprabljivi tudi kot osnova organiziranja politološkega sistema. Razmeroma enostavno je postaviti zahtevo, da je potrebna predvsem njegova ekonomizacija, racionalizacija, skrčenje. Mnogo težje jc praktično razrešiti problem prezaposlitve tega (relativno malo uporavnega) številnega kadra (ob dejstvu, da - ob upoštevanju zdomcev - je sedaj brez dela približno 25 % jugoslovanskega delovnega prebivalstva). Monopol zaposlenih nad nezaposlenimi jc eno odprtih vprašanja samoupravne ekonomije in družbe, ki se ga bomo morali učinkoviteje lotiti. Doscdaj smo ostajali lc na politično deklarativni ravni, rešitev nismo nikoli operacionalizirali do nivoja konkretnih gospodarskih posledic in rezultatov.
Zveza komunistov jc bila in jc vedno na izpostavljenem mestu. Nedvomno je imela odločilno vlogo pri postavljanju ustavnonormalivnega konccpta sedemdesetih let, nosi tudi pomemben del krivde pri uresničitvi te zamisli. Seveda tu vseh procesov oz. vseh družbenopolotičnih skupnosti nc smemo metati v eno koš, kar pri krizološkem govoričenju kar radi storimo. Vprašanje jc, koliko lahko v primeru Slovenije govorimo o zgrešenih konccptih razvojnih strategij. Vrsta gospodarskih in družbenih kazalcev nam govori o relativno ugodnih trednih tudi v primerjavi z razvitejšimi državami.
Mislim, da nc razpolagamo s sistematično zbranimi podatki o tem, kaj smo dejansko zamudili, kaj vse pa nam jc tudi uspelo uresničiti in doseči.
^ S tem pridemo na izjemno nepregledno in nedefinirano področje odgovornosti v ekonomskem in politološkem sistemu družbene lastnine.
Odgovornost jc ostala prazna lupina pri vseh gospodarskih subjektih; pri delavcih, pri delavskih samoupravnih organih, pri poslovodnih in tehnovodnih strokovnih organih, pri tozdih. Glede na naravo poslovodnega proccsa najbolj izotopa protislovnost vloge poslovodnih in tehnovodnih strokovnih organov (po eni strani potreba po kreativnem, strokovnem, fleksibilnem reagiranju in koordiniranju poslovnega proccsa, po drugi strani pa postulat "samoupravne normativne blokade" takšnega diskrecionamcga ravnanja, saj so postavljeni kot vsi ostali člani kolektiva lc v funkcijo izvajalca samoupravno sprejetih odločitev). Dcfcktnost našega (ne) sistema odgovoronosti jc predvsem njegova "vpetost v zrak" ali odsotnost, lahko rečemo, kakršnekoli gospodarsko-finančne odgovornosti. (Zakon jo eksplicitno predvideva le v primeru zavestnega zavajanja, dajanja napačnih podatkov, od članov izvršilnega organa - kar pa jc že tako dovolj meglena definicija; ter za dclavcc TOŽI), ki zaradi družbeno in ekonomsko nesmotrnega upravljanja s sredstvi zaide v težave, pri čemer sc takšne generalne zahteve spet nc konkretizira, kar jc praksa uspešno izkoristila in povsem obšla to določbo.)
Kolektivnost in družbenost samoupravljanja jc povsem izrinila personalno vsebino odgovornosti (ki jc npr. izredno zaostrena ter statusno podprta v primeru managerja kapitalističnega podjetja). Ekonomska odgovornost družbe kot celote jc bila in jc šc v razmerah anarhije na .nižjih nivojih edini naslov in edini amortizer neodgovornega in neracionalnega gospodarjenja, ki tako neusmiljeno razjeda družbena substanco. Iz tega izhaja imperativ kompleksnega družbenega nadzora, za katerega pa nc moremo najti niti učinkovitih izvajalccv niti opcracionalnih kriterijev delovanja.
Takšne zunanje kotrole je včasih kar prevče (kontrola SDK, banke, občinskih in drugih organov, pravobranilcev samoupravljanja itd.), na drugi strani ni "navzkrižne" kontrole samih gospodarskih osebkov, ki imajo v organizacijah združenega dela svoj interes (kot npr. v delniškem podjetju njegovi klienti, kooperanti, banke, sindikati itd.), ki bazira na ekonomskem računu (merilih).
Potrebne bi torej bile neke objektivne intervencijske kategorije (kriteriji), ki bi jih oblikoval samo gospodarski sistem in na podlagi katerih bi organizacije združenega dela poslovale kot dobri gospodarji ter obenem posebni družbeni strokovni organi, ki bi kot zunanji svetovalci intervencijsko spremljali delo organizacij združenega dela ter jim pomagali z nasveti oziroma obveščali širšo družbo o težavah in odklonih njihove poslovne politike.
Pri nas so blagovni produccnti organizacije združenega dela (zakonski subjekti). Njihovo ekonomsko in socialno strukturo pa tvorijo delavci, poslovodni in upravni organi ter delovni kolektiv kot celota. Na njih jc potrebno porazdelili funkcije odgovornosti, predvsem njeno ekonomsko sestavino. Morda bi bilo potrebno razmišljati v tej smeri:
a.	Med garancijska sredstva za poslovno tveganje jc v večji meri potrebno pritegniti tudi del sredstev za osebne dohodke (npr. kot rezervni kolektivni sklad osebnih dohodkov za pokrivanje tveganja; ali kot osebne naložbe dclavccv v nega pozitivnega in negativnega predvsem ekonomskega sankcioniranja dela poslovodnih in tehnovodnih struktur, sc mi zdi pomembna predvsem zamisel o neke vrste "kavciji" za poslovodne osebe, ki pa bi morala biti zadosti velika, da bi glede na potencialno možnost njihovega velikega prispevka, zagotavljala tudi ustrezno veliko povračilo).
b.	Ob uresničitvi prvega predloga bi sc lahko zmanjšalo ali cclo ukinilo t.i. skupne rezervne sklada pri družbenopolitičnih skupnostih.
c.	Ker jc riskantna blagovna produkcija vezana na inovativno dejavnost, bi morali nadpovprečno uspešno in tvegajočo dejavnost v večji meri nagradili z ckslra dohodkom (tako na ravni delovnega kolektiva, združenega dclavca v upravljalski funkciji, kot predvsem poslovodne in tehnovodne delavce - tako v pozitivnem kot v negalivnem smislu).
Vendar prav tako v slovenskih družboslovnih sredinah absolutno prevladuje črnogleda kritika, pogosto tudi v funkciji lastnih interesov oziroma "vkopavanja" na pridobljenih pozicijah.
Sedaj so praviloma, zaradi izjemne zapletenosti "institucionalnega gigantizma" našega ekonomskega in politološkega sistema, procesi stvarnega sprejemanja odločitev, strukture in merila moči še vedno zakrili. Posamezne institucije (npr. zvezni izvršni svet, skupščina SFRJ) nominalno imajo oblast, ne pa tudi moč. Če pa ima nekdo oblast brez moči, ima nekdo drug moč brez oblasti. Problem odgovornosti postane tako nerešljiv: iluzija je zahtevali odgovornost od institucij, ki samo ratificirajo že sprejete odločitve, ne more pa se je naprtiti tistim ki stvarno (poljavno ali povsem skrito) odločajo, saj bi to podrlo "uradni" sistem in izpostavilo politično elito.
Vsled tega prihaja do takšnih paradoksov:
-	da so najmanj politično odgovorni tisti, ki imajo največjo politično moč;
-	na odgovornost se tako poziva in zamenjuje tiste, ki so na dnu politične hierarhije;
-	v politični propagandi se pogosto navaja oziroma "uporablja" birokrate, tehnokrate in druge sovražnike socializma kot "dežurne krivce" za naše probleme. Tudi s tem se zamegljuje odgovornost.
Vsekakor pa smo na številnih področjih prišli do vrelišča oz. nekoliko pod njim ter pričeli s takimi in drugačnimi spremebami na samoupravni zgradbi. Ideološko-normativnih dokumentov, ki naj bi inicirali preobrazbo, se je nabralo žc na kupe, na prvih se je žc pričel nalagati prah. Tudi to "uradno" priznavanje krušenja (rušenja) ustavno-zakonske silhuete seveda bistveno ne preokrcnc silnic ekonomije in politike, vseeno pa pomeni del toka, ki je začel iskati nove struge. Zveza komunistov je obdržala aktivno vlogo v kreiranju in usmerjanju novih lokov, znala je izvesti določena prestrukturiranja znotraj svojih vrst, ki ji še vedno zagotavljajo pomembne vzvode družbenega odločanja, čeprav seveda ne več v tako čisti in enostavni situaciji hegemonije partijskih vrhov, kol je to bilo do konca sedemdesetih let. Tudi ti "zlati partijski" časi so nepovratno minili. Danes ni dovolj beseda funkcionarja, da se premaknejo kolesa gospodarskih in političnih mehanizmov, vse pomembnejša postaja vsebina, smoter, utemeljenost funkcionarjev (partijske) besede. Tudi "kranclanja" z znanostjo je manj, oziroma je postalo drugačno. Partija je seveda ves čas nabirala družboslovno stroko okoli sebe. Vendar do nedavnega le takšno, ki ji je prepevala "vesele, pohvalne in poskočne melodije". Takih "pronicljivih" znanstvenikov je bilo vedno dovolj.
Pod plazom krize pa je tudi partija spoznala, da zgolj z hvaležnimi "guslarji" ne bo moč preokreniti negativnih gospodarskih in političnih gibanj, ter pričela vse pozorneje poslušati tudi druge "kanale". Ugled in moč, ki jo ima v znanstvenih krogih, ji je omogočila takšno transformacijo (morda tudi po logiki, da konec koncev znanstveni vrhovi delijo stolčke moči, ugleda, blagostanja s partijskimi vrhovi, čeprav bi to le s težkim srcem priznali). Menim pa, da je za partijo ostalo mnogo več nerešenih vprašanj glede njene masovne osnove, članstva. Koncept vsezmožnosti (partijsko) dogovonega tipa razreševanja družbenoekonomskih in političnih vprašanj se je nepovratno sesul v prah. To pa je bila pomembna osnova mobiliziranja partijskih množic. Zveza komunistov mora najti formule aktiviranja članstva tudi v mnogo bolj zoženi strugi realne (tržne )ckonomijc in politike.
Za to ji zaenkrat še pošteno zmanjkuje sape.
2.PARTIJSKI (ARHAIČNI IDEOLOŠKO POLTIČNI) KONCEPT BLAGOVNE PROIZVODNE SAMOUPRA VNE SOCIALISTIČNE DRUŽBE
Dobra stran idcološkopolitičnc logike jc v tem, da skuša skozi cclotno družbeno zgradbo oz. njeno dinamiko in statiko izpeljati enotne kriterije njenega urejanja oz. delovanja (tako v njenem gospodarskem, političnem sociokultumcm podsistemu). Slaba stran idcološkopolitičnc logike pa jc, da svoje konstrukcije često gradi na umetnih, ncživljcnjskih ideoloških tcorcnih, ki nc morejo najti stika z vsakodnevnimi, empiričnimi odnosi in proccsi ter tako nujno ostanejo oz. postanejo "papirnati tigri" brez večjega vpliva na stvarne družbene, gospodarske, politične tokove.
Tudi vsa verbalna, administrativna (ali cclo fizično-prisilna) podpora političnih in družbenih vrhov jc lahko lc kratkoročno učinkovita, če jc njihov razkorak s stvarnostjo lc prevelik.
Vendar jc za jugoslovanko družbo značilno, da sc politični koncepti ekonomske ureditve oz. (nc) blagovne produkcijc ohranjajo kljub povsem nasprotnim rezultatom v gospodarstvu in družbi. Res število njihovih zagovornikov hitro upada, manjša sc podpora takšnim (tudi ekstremnim) stališčem, vendar dejstvo njihove bolj ali manj opazne prisotnosti opravičuje njihov podrobnejši prikaz in analizo.
Omejil sc bom na tekstne skupine avtorjev, ki jc v okviru priprav na sejo CK ZKJ (idejni plenum) o idcjno-političnih gibanjih v jugoslovanski družbi in nalogah ZK (ki sc jc pripravljala drugo polovico leta 1986 in prvo polovico leta 1987) imela nalogo opredeliti oz. naznačiti idejna vprašanja razvoja samoupravnih družbcno-ckonomskih odnosov,- Gre za skupino 11 tekstov več avtorjev obenem z ekonomskimi stališči pobudnika te seje S.Šuvarja. Delo jc potekalo v okviru Centra za družboslovne raziskave CKZKJ.
Najprej jc treba reči, da gre glede na pomembnost teme, naše gospodarske probleme itd. za presenetljiv izbor tekstov, saj so avtorji ekonomskega dela praktično povsem neznani Zagrebčani:
Sabolovič, Prga, Prcdragovič, Lovrinovič in Sarajevski Sokolovic.
Tudi rezultat njihovega pisanja (v letu 1987!) jc bil več kol presenetljiv - nastala jc zbirka minimalno povezanih tekstov, ki jc brez večje argumentacije postavljala posamične teze dogovorne in postdogovornc ekonomije ideološko-političnega izvora. Velik del tekstov seje osredotočil na relacijo jugoslovansko-svctovno gospodarstvo (kar jc predmet "strokovnega" dela večih omenjenih avtorjcv( in s tega zornega kota skušal occncjcvati in razreševati (večinoma po logiki preproste analogije - čeprav jc to njihov temeljni očitek kritika sedanjega stanja) naše gospodarske družbene probleme.
Zanimivo jc, da sc cclo v okviru Centra za družben raziskovanja CK ZKJ predvideli, da takšno enobarvno pisanje nc bo naletelo na pozitivne odmeve, in so kasneje vključili tudi še druge tekste oz. avtorje.
Zadržal sc bom lc pri tekstih prvotne (omenjene) skupine in izpostavil nekaj najbolj značilnih ugotovitev, ki po mojem mnenju dovolj klasično ponazarjajo tipična partijska stališča o ekonomskih vprašanjih jugoslovanske družbe in partijsko razumevanje konccpta gospodarskega razvoja. Nc glede na to, da takšna stališča prav gotovo nimajo prostora v ekonomski znanosti, pa jc dejstvo, da so v partijskih forumih še kako prisotna in vplivna. Obenem pa velja, da je bila pomembnost, upoštevanje, smiselnost takšnih stališč proporcionalna s položajem in vlogo ZK v našem družbeno-političnem sistemu oz. v družbi v ccloti. Zlasti v začetku 70-tih let sc jih jc skušalo tudi praktično uresničevati, danes pa lahko rečemo, da pomenijo samo šc relikt obodobja, ko sc jc s politično voljo skušalo prcokrcnili ekonomsko logiko.
1.	Začel bi z veliko stopnjo nestrpnosti, ki se izraža v večini tekstov, do tistih, ki na probleme naše družbe gledejo z drugačnega zornega kota - poimenuje se jih z zagovorniki kapitalistične kontrarevolucije, kapitalizma siromaštva; slepo poslušne avtoritetam, ki so nesposobne gradili teoretično misel socializma in sprejemajo meščansko (konzervativno) ekonomsko misel; epigone poražencev buržuazije, serviserje in najemnike tujega kapitala in njegovih obveščevalnih služb. Tako pri nas "poleg osnovne delavsko razredne fronte delujejo sile: trdorokaši etatističnega tipa, restavratorji kapitalskih odnosov, ncoliberali s svobodno ekonomijo zgodnjega kapitalizma, zagovorniki velikega državnega kapitala in monopola, militantni nacionalisti, ultralevi frazerji. Vsi pa imajo isti cilj - kako upreči delavski razred in njegovo presežno delo v lastni voz?"
Vsi ti (konccpcijsko se jih razdeli v 3 skupine: v prvi so tisti, ki v celoti negirajo gospodarski in politični sistem; drugo skupino predstavljajo kritiki posameznih delov gospodarskega in političnega sistema, ki zahtevajo tudi spremembo socialističnih produkcijskih odnosov; v tretji skupini pa so listi, ki menijo, da je sistem dobro zgrajen, njegovo funkcioniranje pa ovira razkorak med normativnimi pravili, obnašanjem in empiričnim dogajanjem) pa preprečujejo samoupravno integracijo dela, oblikovanje federalivne ureditve in zmago delavskega razreda.
2.	Skupen jim je tudi zelo rezerviran odnos do trga, čeprav je tudi lu prisotnih več modal itet.
Lahko začnemo s črnogledim ocenjevanjem mednarodnih ekonomskih (tržnih) odnosov. M. Prcdragovič meni, da je teoretična osnova gospodarske politike razvitega sveta koncept meščanske ekonomske misli o svobodnem mednarodnem trgu, ki želi dokazati, da nacionalni tržni odnosi v posameznih deželah veljajo tudi na mednarodnem ekonomskem področju. S teorijo in prakso takoimcnovanc mednarodne svobodne menjave se uspešno blokira oblikovanje pravičnejše nove ekonomske mednarodne ureditve, ekonomskimi velesilam pa se zagotavlja popolna gospodarska dominacija, monopolna razdelitev trga in cen. S tem si je neokolonializem oblikoval še učinkovitejše sisteme izkoriščanja, saj si je tako zagotovil trajno krajo tujega delovnega časa. Sintagmo "svobodnega trga in svobodne iniciative", ki je predvsem v interesu velikega privatnega kapitala na zahodu kot njegov strateški odgovor na državo blagostanja, seje nekritično prevzelo tudi pri nas, to naj bi bila celo formula rešitve naših gospodarskih in družbenih težav. M. Prcdragovič "opozarja", daje prav takšna ekonomska politika v 30-tih letih privedla do svetovne ekonomske krize, fašizma in imperializma, zato mu je povsem jasno, da ZK ne more sprejeti takšnih antidelavskih idejnih sporočil.
V tem kontekstu D. Sokolovic razmišlja o socialističnosti gospodarstva samoupravne družbe, ki bi ne smelo biti pogojeno z njenimi kreditnimi obveznostmi, tudi ne z determinantami mednarodne delitve dela in svetovnega trga, marveč predvsem s potrebami lastnega naroda. "Imperativ ne more bili izvoz, predvsem ne po vsaki ceni, marveč zadovoljevanje potreb ljudi po vsaki ceni".
M.Prcdragovič, Idejna pitanja razvoja društveno ekonomskih odnosa naosnovama soeialističkog samoupravljanja, (monografska gradnja), Zagreb, veljača 1987, slr.3.
' Skupna točka vseh naštetih in zamišljenih sovražnikov socializma pa je, da "preprečujejo samoupravno integracijo dela oblikovanje republik, pokrajin in federacijo kot socialistične skupnosti dela, v kateri ima v vseh vprašanjih dominantno vlogo delavski razred kol hegemon lastne usode in nosilec procesov, ki mu odpirajo perspektive za lastno osvoboditev." Ibid, str. 10. 4 Glej:
M.Prcdragovič, Neke idejne implikacije odnosa SFRJ sa medunarodnim monetarnim fondom, (lipkopis), 1987. M.Prcdragovič, Idejna pitanja razvoja društvcno-ckonomskih odnosa na osnovi soeialističkog samoupravljanja, (monografska gradja), Zagreb, veljača 1987.
D. Sokolovic, Idejna pitanja razvoja društveno ekonomskih odnosa na osnovama soeialističkog samoupravljanja, Sarajevo, januar 1987, str. 22.
Najbolj ckstrcmno jc stališče, da odnosi menjave nc spadajo v konccpt socialističnih odnosov, saj onemogočajo tako delitev po delu kot delitev po potrebah.
Menjava jc neracionalni in neporduktivni moment proizvodnje, ki nima svoje zgodovinske perspektive. Potrebna jc ccntralizacija kapitala kot preseganje menjave, kol razvojni dejavnik planske in tržne organizacijo dela. D. Sokolovič jo razume kot usklajevanje posebnih s splošnim intereseom, kot pogoj za proizvodnjo po potrebah. Lc-la mu pomeni nujni pogoj socialističnosti produkcijskih odnosov oz. začetek njihove social istične preobrazbe:
"Preden socializcm vzpostavi delitev potrošnih sredstev po potrebah in kot pogoj, da sc vzpostavi delitev po delu, jc nujno vzpostaviti proizvodnjo po potrebah."
Ugotavlja sicer, da med blagovno produkcijo in združenim delom obstoji protislovje, vendar ga brez večjih težav razreši s staro partijsko formulo, da mora bili blagovna produkcija pač v funkciji združenega dela. Drugače povedano,^potrebna jc kotrola trga od združenih produccntov (nc pa od kapitala kot v kapitalizmu).
Medtem ko ima kapitalistična kontrola trga za cilj neenako menjavo in vezavo presežne vrednosti na strani kapitala, pa jc kontrola združenih produccntov "edini ekonomski zakon znotraj blagovne oblike produkcije. Sestoji iz absolutne kontrole cene delovne sile." Seveda je takšna kontrola zamišljena na ravni cclotnc družbe (za vse enako, kar daje videz enostavnosti in urejenosti) s tem, da se določi enotna vrednost (cena) delovne sile.
"To jc edini pogoj, da sc tudi v okviru blagovne produkcije postavljajo socialistični odnosi delitve. Delitev po delu jc na trgu lahko vzpostavljena lc, čc trg kontrolirajo produccnti, to pa pomeni ekvivalentno menjavo, to jc menjavo enakih količin dela."
Takšno razumevanje trga v današnjem času prav gotovo nc zahteva komentarja.
V svojih izvajanjih S. Suvar pravilno ugotavlja, da je bistvo blagovne produkcijo prelivanje dohodka (čeprav sc nc pove zakaj in kakšne so pozitivne vzpodbude tega), česar ne morejo spremeniti socialistični pravno-politični okvirji. Blagovni produkciji je zato inherentno oblikovanje kapital odnosa po eni strani ter etatistično, birokratsko omejevanje - to pa ni združljivo s socializmom.
Temeljna naloga socializma jc tako ukinjanje tržnega in državnega posredovanja preko notranjega preseganja blagovne proizvodnje.
Konccpt samoupravljanja v pogojih blagovne proizvodnje se označi za kapitalistično samoupravljanje - samoupravljanje, v katerem delovni ljudje kol kolektivni podjetniki upravljajo z deli družbenega kapitala, pomeni meščansko ncoklasično varianto samoupravljanja. Sprejemljiv je lc trg blaga (pod pogojem, da ga organizira združeno delo), trg kapitala in delovne sile pa jc potrebno ukinjati.
Družbo naj bi po nekaterih occnah vodil bančni kapital, namesto da bi to počelo združeno delo. Proizvodnjo in družbo pa jc potrebno integrirati na bazi dela, na pa kapitala, siccr se nc bo nadaljeval rcvolucionarcn proces osvobajanja dela in sc bomo vrnili na državni socializcm in kapitalizem. V isti sapi pa isti avtor ugotavlja, da produccnt nima nobene prisile in motivacijc za gospodarjenje in razvoj ter tako prazen prostor nujno zasedajo politični subjekti s svojo politično logiko.
® IBID, str. 21.
Podobno razmišlja M.Prcdragovic, ko ugotavlja, da problem našega trga ni v tem, da so ukinjeni kriteriji ekonomske prisile (kar jc po njegovem mnenju napačna ugotovitev številnih kritikov), saj jc to konccpt klasičnega liberalnega trga (v stvarnosti pa po D. Saboloviču deluje nekakšno omejevanje svobodnega tržnega mehanizma - problem jc lc to, da to ni naša jugoslovanska stvarnost). Pri nas jc potrebno zagotoviti "vseobsežno delovanje ekonomskih zakonitosti znotraj združenega dela".
M. Prcdragovič, Idejna pitanja razvoja društveno ekonomskih odnosa na osnovama socialističkog samoupravljanja, Onanografska gradja, Zagreb, veljača 1987, str. 8). * IHID, str. 34,35 9 Glej:
Možnosti, da sc prazen prostor zapolni z ekonomsko logiko blagovne produkcije, S. Šuvar seveda ne vidi.
3. Močno sc napada institut realnih obresti in realnega tečaja dinarja.
Po takšnih ocenah je dinar podcenjen za 35 - 40 %, realno obrestno mero naj je vsilil Mednarodni monetarni sklad in naši "omejeni pscvdolibcralni ekonomisti" (dokaz, daje Mednarodni monetarni sklad slab, je dejstvo, da nam ni svetoval razbremenitve gospodarstva, kar je ključ za izhod iz krize). Realni tečaj in obresti so povečale inflacijo za 50 %, morali smo odpreti tudi vrata tujemu kapitalu. Zagovornikom realnega tečaja in obresti se skuša naprtiti videz, kot da vidijo le v teh dveh institutih izhod iz krize, zanemarjajo pa vse ostala institucionalne, sistemske spremembe. To sc potem označi kot parcialen pristop, ki je nesmiseln in nima perspektiv - kot dokaz se navaja dejstvo, da dolgoletna politika realnih obresti in tečaja v Jugoslaviji ni imela uspehov, oz. da je neposredno kriza za dosedanje gospodarsko stanje.
Čudovit izhod po njihovem mnenju ponuja Dolgoročni program, ustava in zakon o združenem delu.
D. Sabolovič ugotavlja, da so sc po letu 1979 jugoslovanski ekonomisti opredelili za "realno ekonomijo" oz. za realne ekonomske fraze, kar v bistvu pomeni psevdoliberalno mehanično ekonomijo (jugomonetarizem). Ta koncept pa ni dal rezultatov (predvideva kot da ga je jugoslovanska uradna politika v celoti podprla in uresničila), zato sc danes kažejo njegove pomanjkljivosti (po njegovem mnenju bi bilo najprej treba uredili jugoslovansko gospodarstvo, šele potem bi realna ekonomija dobila svoj smisel obstoja).
Skoraj neverjetna je razlaga naše zadolženosti - po Titovi smrti sc pri nas ni nadaljevala ofenzivna zunanja politika, marveč je prišlo do defenzive - to je izkoristil mednarodni kapital in nam preko mednarodnega monetarnega sklada postavil težke pogoje vračanja dolga.
Končna ugotovitev (ki je sicer deloma pravilna, vendar ob tem ni danih nobenih uporabnejših predlogov) je, kot smo žc omenili, ta, da je pri nas potrebno prvo urediti gospodarstvo, potem pa je možna realna ekonomija in uspešnost posameznih ukrepov ekonomske politike.
Po sila dolgem in kontraverznem pisanju sc torej ugotovi, da je potrebno urediti najprej naše gospodarstvo, nato pa bi lahko izvažali. Opredeli sc tudi pomen valutnega tečaja za (de) stimuliranje izvoza in uvoza , čeprav seje prej na drugih mestih ostro obsojalo politiko realnega tečaja.
Ves čas sc zavzemajo za kvalitativno usklajevanje ekonomske intervencije na sodobno reguliranem trgu, poudarjajo vrednost teorije disparitet stroškov, ccn in valut, ki pojasnujc spremembe mehanizmov in zakonitosti trga , ne upoštevajoč, da vse te
S. Šuvar, Etatizem, tehnobirokratizam i razvoj soeialističkog samoupravljanja i neke tcndencijc u društvenoj krnici, Socializam, It. 3, 1986.
S. Šuvar, Marginalijc o sociologiji razvoja i ekonomiji rasta, Socializam, It. 1, 1987. 111 Glej:
D. Sabolovič, Odbrana socializma (tipkopis), 1987;
I. Lovrinovid, Ocjcna stanja društvcnockonomskih odnosa (tipkopis), 1987;
IPrga, Monetarni faktori i stabilizacija privrednih tokova - mogučnosti i otvorena pitanja (tipkopis), 1987. D. Sabolovič, Izlazu realno križu (tipkopis), 1987; Sabolovič, Kritika hcrccgnovskog programa (tipkopis), 1987.
M. Prcdragovič: Neke idejne implikacije odnosa SITO sa Mcdunarodnim monetarnim fondom (tipkopis), 1987. "Če jc notranja ccna produccnta, preračunana preko uradnega tečaja, pokrita s svetovno ceno, bo prišlo do izvoza enako, kakor bo tudi višja notranja ccna v primerjavi preko uradnega valutnega tečaja z nižjo svetovno ccno stimulirala uvoz." D. Sabolovič, Utjccaj privrednog razvoja na unapredenje medunarodne razjcnc, Kkonomski fakultet Zagreb (tipkopis), str. 6 -f.
D. Sabolovič jc mnenja, da jugoslovanski ekonomisti ne poznajo teorije disparitet stroškov, ccn in valut ter zato usklajeno ekonomsko intervencijo na reguliranem trgu smatrajo za dirižizem etatističnega tipa.
njihove zahteve predpostavljajo blagovno strukturiranost ekonomije in politike, ki je pri nas že zdaleč nimamo, obstoji pa v državah, ki praklicirajo takšno ekonomijo in politiko.
4.	Zanimivo bedasto (nesmiselno, politično demagoško in tcndcnciozno) jc tudi stališče, da ni možna primerjava učinkovitosti privatne in družbene lastnine.
Razlog - delavci v kapitalizmu delajo enako v družbeni, skupinski, privatni lastnini, v socializmu pa tudi, nc glede na oblike lastnine. Oblika lastnine torej nima nobenega vpliva na obnašanje dclavcev, oz. ekonomske performante sistema kot takega.
Vsak, ki ima v Jugoslaviji privatni kapital, ga jc na nek način ukradel (devize, krediti, utaja davkov, podkupnina, izkoriščanje službenega položaja, privilegijev oz. monopolnega položaja, izkoriščanje tujega dela), dclavccm na tujem pa smo ga z devalvacijo dinarja v veliki meri ustavili sami.
5.	Značilno za vse avtorje oz. tekste, ki jih obravnavam, jc, da so zelo skromni pri razvijanju pozitivnih alternativ. Razen nekaterih obrabljenih fraz o delavskem razredu, osvobajanju dela, vrtenju kolesa zgodovine, sklicevanju na ustavo, zakon o združenem delu, Dolgoročni program, skoraj ni uporabnejših predlogov.
"Naš narod nc bo dovolil nobenemu zavrteti kolo zgodovine nazaj, posebno še dokler ima svojo oblast, ki podpira razredno borbo.
...Realni kapitalizem nam le približuje realnemu socializmu, vendar nas vanj nc more spraviti. Zc vemo, da nam tudi to nc odgovarja. Po vseh eksperimentih z realno ekonomijo bomo prišli tudi so samoupravne regulacije proccsov družbene reprodukcijo. Izpolnili bomo ekonomsko strukturo družbe, raz.vili samoupravljanje, kajti nihče nc bo pristal na alternativo, da nekdo z njim upravlja (posebej slabo). Dokazali bomo, da jc lahko tudi družbena lastnina uspešna in produktivna v samoupravnem socializmu."
In:
"Razvoj novih produkcijskih odnosov zato danes predstavlja glavno proizvodnjo in gibalno silo celotnega produkcijskega proccsa. Povsem iskreno rečeno, clcmcntiranjc vseh ekspoatietorskih produkcijskih odnosov pomeni osnovno predpostavko ne lc za razvoj socialističnih produkcijskih odnosov, marveč tudi ključno točko razvoja materialnih produktivnih sil družbe."
Obširneje se claborira edino predlog prof. Pcrtota glede eliminiranja stroškovno najdražjih proizvodenj s pomočjo snemanja stroškov in z ustanovitvijo ccntralncga zavoda, ki bi to teoretsko pripravil in izpeljal. Takšen zavod (ki bi ga na centralnem nivoju sestavljali najboljši strokovnjaki) bi na osnovi analiz moral predlagati dvoje:
-	kateri so izvozno orientirani in stroškovno kvalificirani izvozni proizvodni ccntri,
-	predlogi v smeri oblikovanja enotne stroškovne rekonstrukcije obstoječih proizvodenj s ciljem, da sc na določeno raven valutne vrednosti postavijo vse tiste proizvodnje (tako izvozne kot tudi neizvozne), ki bi v bodoče brez večjih izgub in subvencij lahko vzdrževale vrednost dinarja.
Prav gotovo ni povsem jasno, kaj bi takšno (znanstveno ali administrativno) razvrščanje podjetij lahko spremenilo pri njihovi gospodarski učinkovitosti.
Obenem sc namreč ugotavlja, da danes morda nimamo niti enega industrijskega objekta, ki bi bil v ccloti in trajno izvozno usposobljen ( kakšen smisel ima potem sploh tako visoko postavljanje praga) nc lc v pogledu nivoja tehnologije, kvalitete in tržnosti, temveč tudi nivoja stroškov in količin.
Ni potrebno, da sc ekonomske kategorije realne, bolje je, če so z ekonomskimi in tržnimi ukrepi postavljene na paritete, ki omogočajo doseganje želenih ciljev. Potrebno jc namensko uskladiti disparitete stroškov v makrosturkturi družbenega produkta.
D, Sabolovič, Izlazu rcalnu križu (tipkopis), 1987. ^ D. Sabolovič, Odbrana socializma, (tipkopis), 1987, str.9.
D. Sokolovič, Idejna pitanja razvoja dništvcnockonomskih odnosa na osnovama socialisličkog samoupravljanja, Sarajevo, januar 1987, str. 19-20.
Ko bi bili torej na predlagan način pripravljeni stroškovniki posameznih proizvodenj, bi sc pričelo delo na occnjcvanju obstoječih stroškov. Analiza naj bi potekala na najstrožjih in sodobnih kriterijih lokacijc, splošne rentabilnosti, tehnološke perspektivnosti, kadrovske usposobljenosti itd.
Na takšni osnovi bi potem podjetja razvrstili v 3 skupine:
1.	V prvi skupini bi bila podjetja, ki bi ob ustreznem moderniziranju tehnologije in povečanju kapacitct do izvozne veliko serijske proizvodnje, lahko obdržala vsaj dosedanji obseg izvoza pri predvidenem novem tečaju dinarja, vendar brez posebnih izvoznih stimulacij.
2.	Drugo skupino bi sestavljala podjetja, ki bi ob zaščiti, ki jc v Evropi normalna, pri novem tečaju dinarja in ob ustrezni modernizaciji lahko producirala lc za domači trg.
3.	V tretji skupini pa bi bila podjetja, ki nc izpolnjujejo niti minimalnih pogojev za prvo in drugo skupino in bi ^jih bilo potrebno likvidirati v skladu s povečanjem zaposlenosti v drugih sektorjih.
3. PREDLOGI POTREBNIH S PREMER EKONOMSKEGA SISTEMA
3.1. Samoupravljanje - etatizem - blagovna proizvodnja
Zlasti na ekonomskem področju (tako v partijskih dokumentih kot na področju ekonomske teorije nasploh) jc opazna velika ncdodclanost pozitivnega programa preseganja sedanjih gospodarskih in družbenih težav.
Zato bomo v naši razpravi skušali napraviti tudi nekaj korakov naprej pri naznačitvi nadaljnjih potrebnih premikov pri:
-	posameznih temeljih družbenoekonomskega sistema kot mehanizma uveljavljanja temeljev družbenoekonomskega sistema;
-	proučevanje učinkovitosti ukrepov (izbor in kvantifikacija) ekonomske politike za pol iz krize;
-	dograjevanju opimalnc institucionalne ureditve posameznih sestavin narodnega gospodarstva in delovanja organizacij združenega dela kot njegovih temeljnih cclic.
Blagovna proizvodnja - samoupravljanje - etatizem so nedvomno tri je tokovi, ki se z različno intenzivnostjo, usmerjenostjo, odmevnostjo v cclotncm razvoju jugoslovanske družbe pretakajo skozi njeno gospodarsko, politično, sociokullurno zgradbo.
Po eni strani lahko rečemo, da sc jc samoupravljanje v določenem obsegu že uveljavilo v delovnih kolektivih, po drugi strani pa mora država objektivno - zaradi nedograjenega gospodarskega sistem - neposredno urejati delitev dohodka in razširjeno reprodukcijo oz. neposredno vplivati na gospodarske odločitve delovnih kolektivov na teh področjih ( v cclotncm povojnem gospodarskem razvoju).
Današnja dilema med etatizmom in samoupravljanjem jc torej že starejšega datuma.
Na začetku sedemdesetih let smo jo poskušali odpraviti z ustavnimi amandmaji, novo ustavo, zakonom o združenem delu in sistemskimi zakoni. Takratne spremembe so temeljile na prepričanju, ki sc v praksi ni potrdilo - da jc mogoče navedeno dilemo
O. Sabolovič, Uljccaj privrednog razvoja na unapredednje mednarodne razmjene, Ekonomski fakultet, Zagreb, 1987.
odpraviti zgolj s širjenjem samoupravnih institucij (skupnosti, samoupravnih sporazumov in družbenih dogovorov itd.) na področja, ki jih jc obvladovala država, da ni potrebno dograjevati blagovne proizvodnje. Delavci naj bi v neposredni medsebojni povezanosti (dohodkovni odnosi) s svojimi odločitvami nadomeščali trg. Toda v osemdesetih letih jc postalo jasno, da zaostrene gospodarske razmere prav na področjih, kjer v kapitalizmu delujeta trga kapitala in delovne sile, niso potrdile izhodiščnega prepričanja in jc tako stara dilema med etatizmom in samoupravljanjem še vedno aktualna.
To spoznanje pa lahko podrobneje pojasnimo z dejstvom, da sta v ekonomski literaturi le dve rešitvi problema delitve dohodka in razširjene reprodukcije, ki spoštujeta predpostavki, naj bo gospodarstvo socialistično in tržno. Obe rešitvi sc razlikujeta po tem, s katere strani "zagrabita" dohodke v sistemu njegove delitve. Po prvi jc treba tudi v socialističnem gospodarstvu uveljaviti ccno delovne sile, tako da sc akumulacija oz. dobiček pojavi kot ostanek dohodka. Ta cena lahko nastaja na trgu, z družbenim dogovorom ali z državnim plačanim sistemom. Akumulacija jc ostanek, ki jc potem tudi vir za ponudbo prihrankov in s tem determinanata obrestne mere oz. ccnc kapitala.
Po drugi rešitvi pa jc treba najprej opredeliti akumulacijo in so osebni dohodki ostanek. Akumulacija jc lahko opredeljena z minimalno stopnjo akumulacije, obrestmi na poslovni sklad in podobnim. Te kategorije so lahko tržne ali pa tudi državno planske. Osebni dohodki naj bi v tej rešitvi bili ostanek, ki bi usmerjal dclavcc pri sprejemanju gospodarskih odločitev.
M.Tajnikar meni, daje dilema med etatizmom in samoupravljanjem v bistvu dilema med lastninskim gospodarstvom z blagovno proizvodnjo in delavsko upravljanim gospodarstvom z obrestmi na poslovni sklad. Napačno razumevanje etatizma nas zato lahko pripelje zgolj do tega, da spregledamo pravi in resnični etatizem v sodobni Jugoslaviji. Nesmiselno jc trdili, da jc konkurent samoupravljanju etatizem vzhodnoevropskega lipa. Po eni strani nimamo države, ki bi ga bila sposobna uresničili, po drugi strani pa jc samoupravljanje žc preveč zakoreninjeno v naših delovnih kolektivih. Država tudi nima ustreznih ministrstev, planskih organov in znanja za centralno planiranje in vodenje gospodarstva in družbe. Uresničitev takšnega gospodarskega sistema bi bila vsaj tako težka naloga kot uresničitev doslednejšega sistema samoupravnega socializma.
3.2. Sistem družbenega financiranja - družbene dejavnosti
Družbene dejavnosti skupne in splošne porabe so sc v naši družbi izjemno razvile ter so na nekaterih področjih možne primerjave z dosežki socialdemokratskih programov v državah Zahodne Evrope. Ponekod sc je v socializaciji storitev teh dejavnosti odšlo celo predaleč (klasični primer jc stanovanjsko področje) in jc treba opredeliti, kaj vse jc racionalno in smiselno financirati iz družbenih sredstev, kjer pa jc potrebna večja stopnja finančne udeležbe, ekonomske zainteresiranosti in odgovornosti posameznikov, združenega dela, družbenopolitičnih skupnosti. Pri urejanju ekonomskega položaja družbenih dejavnosti jc treba upoštevati po eni strani velik pomen njihovega prispevka k procesu družbene reprodukcije, po drugi strani pa dejstvo, da sc s sistemom družbenega financiranja v Jugoslaviji pretaka okoli 37 % družbenega produkta. To jc postavka, ki brez dvoma zahteva racionalno uporabo teh sredstev z vidika uresničevanja alokacijske oz. fiskalne, ekonomske in socialnc funkcije tega gospodarskega podsistema.
Dolgoročni program gospodarske stabilizacije jc nakazal osnovne slabosti našega sistema družbenega financiranja in osnovne opredelitve glede davčnega sistema in
politike. Tako naj bi sc zmanjšalo izločanje sredstev gospodarstva za zadovoljevanje splošnih in skupnih potreb, krepila naj bi sc ekonomska in socialna funkcija davkov, postopoma pa naj bi sc spremenila tudi struktura davčnega sistema v smislu krepitve neposrednih vrst davkov.
Za razbremenitev gospodarstva je treba proučiti, ali je rešitve smiselno iskati v zmanjšanju prispevnih stopenj. Prilivi SIS v prvem trimesečju letos so izkazali velike presežke sredstev, ki so izločeni iz vsakršne uporabe, znašajo pa več kot cclotna akumulacija gospodarstva, umanjšana za izgube. To povzroča velike spremembe v strukturi dohodka v korist skupne porabe in v breme akumulacije.
Učinkovito zmanjšanje potrebnega izločanja sredstev gospodarstva za splošno in skupno porabo bo možno doseči lc z bistvenim zmanjšanjem administrativnega urejanja, predpisovanja postopkov ter prevladujočega normativnega urejanja in obvladovanja družbenih problemov.
Zapletenost institucionalne strukture našega sistema družbenega financiranja, posebnosti fiskalnega federalizma visoka stopnja horizontalne in vertikalne decentralizacije in avtonomnost družbenopolitičnih skupnosti in samoupravnih interesenih skupnosti zahteva razčlenjen in učinkovit mehanizem fiskalne harmonizacije in koordinacije. Možna alternativa jc tudi prehod na sistem participacije, ki naj zagotovi večjo stopnjo stabilnosti in enakomernosti financiranja vnaprej dogovorjenega obsega in strukurc javnih potreb na ravni cclc države. Če pa za to so možnosti, lahko ožje politične teritorialne enote (republike, občine) povečajo svoj družbeni standard z lastnimi viri dohodkov.
Svobodna menjava dela kot način financiranja skupnih družbenih potreb naj sc uveljavi lc na tistih področjih, kjer so za to ekonomski pogoji (deljiva ponudba, izključitvcno načelo). Enostavna reprodukcija družbenih dejavnosti in materialne infrastrukture naj bi sc v takšnem primeru financiralo iz materialnih stroškov uporabnikov, razširjena reprodukcija pa iz njihovega presežnega dohodka.
Pri finalnih družbenih dobrinah (osnovno izobraževanje, temeljno zdravstvo, kultura) pa bi bilo treba zaradi narave javne dobrine začeti razmišljati o prehodu nazaj na klasičen način financiranja teh potreb z vsemi možnimi in znanimi sredstvi. Na vseh področjih družbenega financiranja je treba izdelali standarde in normative obsega in kakovosli dela, kar naj prepreči ekstenzivno širjenje teh dejavnosti in hkrati omogoča učinkovit nadzor družbenih služb. V sistem jc treba eksplicitno vključiti obveznost subjektov družbenega financiranja, da ustvarjajo proračunske presežke oz. dcficitc, če v gospodarstvu nastopijo vnaprej določene razmere - v sistem veljati avtonomne stabilizatorje. Odpraviti jc treba načelo proračunskega ravnotežja za leto dni ter ga postavljati v okvir srednjeročnega planskega obdobja.
Potrebna je sprememba v strukturi financiranja družbenih dejavnosti. Jugoslovanska struktura javnih dohodkov jc v Evropi izjemna, saj prevladuje pri nas neposredno zajemanje dohodka - 70 : 30, v Evropi pa jc to razmerje približno 50 : 50. Za neposredno zajemanje pa jc zlasti v naših razmerah (odsotnost trga produkcijskih faktorjev) značilno, da neposredno povečuje produkcijske stroške, medtem ko obdavčitev uporabi diferencirana davčna tarifa za produkte elastičnega povpraševanja. Predlagamo premik k večji uporabi posrednega zajemanja dohodka za financiranje družbenih dejavnosti, kar bi imelo tudi znatne antiinflacijske učinke.
Pri samem davčem sistemu pa jc treba bolj poudariti izvajanje dogovorjene davčne politike, ki ni odvisna od usposobljenosti kadrovske strukture in opremljenosti dela davčnih služb, pač pa tudi od konkretne podpore, ki naj bi jo tc službe imele pri svojem delu. Niso tako osamljeni primeri, da v posameznih okoljih razumejo kot ustrezno davčno politiko široke oprostitve, visoke olajšave, nedosledno izvajanje predpisov in slab nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti.
Davčni sistem jc zasnovan tako, da jc manj pomembna ekonomska moč zavezanca, zaradi česar nimamo dovolj zgrajene niti ekonomske niti socialnc funkcijc davkov. Zato naš davčni sistem nc samo da ni bil eden od temeljnih instrumentov redistribucije bogastva, ampak jc v določenem delu cclo faktor oz. generator nadaljnje socialnc difcrcnciacijc občanov.
Iluzorno jc pričakovati večjo učinkovitost davčnega sistema z današnjo strukturo davkov, v kateri še vedno prevladujejo posebni davki, davek iz osebnega dohodka, dekorativna vloga davka na premoženje in premožnjskih pravic in njihove dohodke ter široka naklonjenost niza virov osebne potrošnje.
Čc upoštevamo, da v vsakem sistemu odnos med neposrednimi in posrednimi davki opredeljuje več faktorjev (raven in struktura ekonomske ureditve, tradicija in razvoj davčnega sistema, odnosi med posameznimi družbenopolitičnimi skupnostmi itd.), potem se zaman pričakuje, da bomo samo s spremembami davčnega sistema lahko hitreje in pogumneje razvijali mehanizme neposrednega obdavčevanja. Transformacijo posrednih v neposredne davke bi bilo možno realizirati lc v uokvirjanju obsega splošne porabe v bistveno razumnejše meje na vseh ravneh.
3.3 Denarni, kreditni in bančni sistemi
To jc eden ključnih podsistemov gospodarstva v vsaki družbi, njegov krvni obtok, pri nas pa eno najbolj zanemarjenih in ideološko sumljivih področij.
Eksperimentiranje za transformacijo bank v samoupravne asociacijc združenega dela jc povzročilo, da danes nimamo nc bančnega, nc monetarnega, ne finančnega sistema. To, kar sedaj funkcionira, jc paradržavna struktura prenašanja akumulacije (ki jc netransparentna in administrativno prisilna). Takšno stanje nam med drugim prinaša tudi vse višje stroške finančnega posredovanja, čeprav sc drugod po svetu večinoma nižajo. Bančni sistem s svojo nizko stopnjo poslovnosti lc stežka najde motiv za inovacije v bančnem poslovanju, čeprav jc ta trend v svetu zelo prisoten. Zato jc tudi na tem področju nujno treba razmišljati o vzpostavljanju notranje konkurcncc med finančnimi posredniki.
Institucionalna ureditev Narodne banke Jugoslavije in njenega delovanja ostaja ključna nerešena točka. Ob tem da nc uresničuje temeljnih, z ustavo določenih nalog, vse bolj postaja odlagališče nerešenih finančnih vprašanj na mikro in makro ravni, in to kljub temu, da žc sama po sebi posluje z izgubo. Zato si uresničevanja nadzorne funkcijc Narodne banke Jugoslavije nad bančnim sistemom, ukrepanja in sankcioniranja s tem v zvezi ni mogoče zamisliti, nc da bi sc najprej uredile razmere v njej sami. To še posebno velja za številne primere finančne ncdisciplinic, ki sc začenjajo pri njej in sc nato širijo na druge institucije.
Nekaj nujnih sprememb glede ureditve položaja Narodne banke Jugoslavije:
1.	Narodna banka nc more biti poslovna banka (kar danes jc). Narodna banka lahko posoja kot centralna emisijska ustanova, ve sc komu in pod kakšnimi pogoji - po čimmanj diferenciranih pogojih in čimdražjc, še posebej takrat, kadar jc domača valuta ogrožena (kar velja danes za dinar, ki praktično opravlja lc šc funkcijo menjalnega sredstva, nc pa več v polnem obsegu funkcijc tczavracijc in mere vrednosti, mi pa kl jub temu vodimo politiko poccni denarja). Narodna banka mora izstopiti iz neskončnega kroga selektivnega financiranja in subvencij.
2.	Ugotoviti jc treba, ali jc edini možen način financiranja emisije primarnega denarja v Jugoslaviji res samo s poslovnimi bankami oz. prednostnimi področji v gospodarstvu, kar trenutno velja kot al i no možno pri nas. Emisijo denarja bi bilo bolje
skonccntrirati na tisto področje, ker se ta emisija vsaj načeloma lahko bolj ekonomsko racionalno nadzoruje (financiranje proračuna).
3. Treba jc postavili takšen finančni in denarni sistem, v katerem bi temeljna funkcija centralne banke bila le v tem, da z njenimi aktivnostmi usmerja gospodarstvo k splošnemu finančnemu ravnotežju. Najboljše rezultate lahko Narodna banka Jugoslavije dosega ravno z ekonomskimi ukrepi, ker z administrativnimi ukrepi, ki jih uporablja, praktično že dalj časa ne uspe optimizirati količine denarja v obtoku (primarni denar in denarni substituti).
Odpraviti jc treba ukrepe Narodne banke Jugoslavije za limitiranjc plasmajev bank, ki poleg tega, da zmanjšujejo poslovnost bank, vplivajo na njihov dohodkovni položaj in v končni fazi pomeni tudi odliv likvidiranih sredstev.
Neurejenost bančnega področja ima za posledico podobno stanje v denarnem in kreditnem sistemu.
Razen v letu 1983, nismo resneje vodili restriktivne denarne politike. Odnos med stopnjo nominalne rasti denarne mase (oziroma naložb bank) in nominalno rastjo družbenega proizvoda ne daje ustrezne (pravilne) slike o stopnji restriktivnosti denarne politike. To razmerje ne upošteva, kaj sc dogaja s stanji, odplačili in replasiranjem že odobrenih kreditov. Zaradi inflacijc in pri načelu nominalizma prihaja do obsežnega pretakanja kreditnih sredstev v lastno premoženje dolžnikov, s tem pa do povečanega prostora za nove plasmaje bank. V svetu je to spoznana možnost za dinamiziranje ekonomije (spremembo njene strukture), stranski učinek lc-te pa ustrezna stopnja inflacije. Pri nas smo jo izkoristili predvsem za financiranje obstoječe strukture (ncoptimalne) gospodarstva in v njem nakopičenih problemov.
Denarna politika in čeloma ekonomska politika sta sicer formalno usmerjeni v ohranitev vrednosti dinarja (v zmanjševanje rasti infalcijc), toda pretežno uporabljata administrativne ukrepe (omejevanje plasmajev, nadzor ccn, politika tečaja dinarja, razpolaganje z devizami ipd.), ki imajo le kratkotrajne učinke (ali celo nasprotne), le s težavo pa vpeljuje ekonomske mehanizme urejanja razmerij (posredni instrumenti denarne politike, ravnotežni tečaj, ravnotežna obrestna mera, ravnotežne ccnc ipd.) Tudi prizadevanje, da bi dinar lahko uresničeval funkcijo edinega zakonitega plačilnega sredstva v državi, jc tesno povezano s funkcijo denarja kot hranilca vrednosti. Vse dokler ekonomski subjekt izgublja realno kupno moč, v kakršnikoli obliki ima naložene dinarje ob pogoju, da so še vedno dinarji), sc bo odločil znebiti sc dinarjev takoj, ko bo našel naložbo, ki bo imela večji donos od držanja dinarjev (nakupni realnih dobrin, potrošnja, nakup deviz ipd.). V takih razmerah jc (razen z neposrednim preganjanjem) v državi težko preprečiti uporabo drugih plačilnih sredstev.
Dokler bo relativno preprost dostop do bančni posojil, njihova ccna realno negativna, kriterij družbene in ekonomske upravičenosti vlaganja pa na rcaltivno nizki ravni, ekonomski subjekti ne bodo razmišljali o angažiranju alternativnih virov in o razvijanju odnosov pri financiranju razširjene reprodukcijo. Pri financiranju reprodukcije OZD jc treba graditi na naslednjih kriterijih:
-	angažiranje lastne akumulacije ali akumulacije drugih subjektov mora imeti svojo ccno. Obrestna mera mora biti realnejša in s tem postati sredstvo v boju proti prerazdelitvi realne vrednosti družbenih sredstev;
-	povečati jc treba reproduktivno sposobnost OZD, zmanjšati uporabo posojil kot oblike vlaganj in izboljšati možnost za združevanje dela in sredstev ter za ustvarjanje skupnega prihodka in dohodka. Odpraviti jc treba omejitve, ki ne spodbujajo OZD k združevanju dela in sredstev s ciljcm ustvariti skupni dohodek; proučili jc treba odnose med matičnimi ter novoustanovljenimi OZD, ki so nastale na osnovi združevanja dela in sredstev;
-	povečati jc treba vlaganja v razširjeno reprodukcijo s samofinanciranjcm, razvili nove oblike samoupravne konccntracijc sredstev ter uvajati nove ukrepe;
-	nujno je treba vztrajati pri solventnosti gospodarskih organizacij. Čc lc-ta ni ustrezno ekonomsko sankcionirana (uresničevanje sankcij za nesolventnost), ni mogoče zagotoviti učinkovitost denarne politike. Omejevalna denarna politika(izvajana v daljšem obdobju) pa lahko sproži nujnosti sankcioniranja nesolvcntnosti. V praksi so nihanja pri vodenju denarne politike. Nekaj časa trajajoči omejevalni denarni politiki v naših razmerah nujno sledi kratkotrajna ekspanzija, ki finančno (pri višji stopnji inflacije) pokrije vse nastale potrebe oziroma probleme, tako da sankcioniranja nesolvcntnosti šc vedno ni čutiti.
Kljub družbenemu in zakonskemu usmerjanju pri delitvi nismo uspeli preusmeriti trendov upadanja akumulacijske sposobnosti gospodarstva. Ta večletna izkušnja bi morala biti zadosten dokaz, da pretirano predpisovanje in normiranje tudi na tem področju nc daje želenih učinkov, marveč nasprotno. Zato bi bilo treba pri politiki delitve izhajati iz OZD kot samostojnega gospodarksega subjekta, ki odgovorno gospodari s svojimi sredstvi v cilju dolgoročnega doseganja optimalnih rezultatov. To pomeni vrnitev samostojnosti, zaupanja in odgovornosti v organizacije združenega dela, kar pa jc moč doseči lc s sproščanjem ekonomskih zakonitosti oziroma s spodbudnim nagrajevanjem za doseganje boljših delovnih in poslovnih rezultatov. Temu cilju bi morale biti podrejene vse oblike neposrednega urejanja tega področja. Med posojilno politiko bank, akumulativnostjo OZD in obsegom združevanja dela in sredstev je tesna medsebojna povezanost. V razmerah, ko so posojila relativno poccni, ko akumulacije ni mogoče realno ohraniti v daljšem obdobju, razen s takojšnimi naložbami v določene zaloge, ko ni mogoče pričakovati realnega vračila združenih sredstev, jc povpraševanje po posojilih še vedno presežno glede na ponudbo.
3.4. Obračunski sistem
Novi obračunski sistem jc tako na bančnem kot na področju združenega dela oz. pri vseh uporabnikih družbenih sredstev neposredno naravnan proti likvidnim in proti tistim, ki delajo z lastnimi sredstvi. Z revalorizacijo sredstev OZD, kakor je na napačen način predpisana z novim zakonom, povzročimo izredno rcdistribucijo in povečamo stopnjo vsesplošne nelikvidnosti. OZD bodo imele šc manj lastnih sredstev, inflacijski učinki bodo šc večji.
Obračunskemu sistemu, uveljavljenemu v letu 1987, sta poleg izvirnih funkcij dodana šc atributa sredstva za doseganje nekaterih ciljcv tekoče ekonomske politike in mehanizma ohranjanja realne vrednosti družbenih sredstev v uporabi. Vse tc funkcije sc izražajo v finančnem rezultatut na tako divergentne načine, da sc ob obravnavi posamičnih in zbirnih rezultatov zastavlja vprašanje: ali sploh razpolagamo s pravo informacijo o poslovnem dogajanju v gospodarstvu in v družbi? Dramatičnost tega vprašanja pa poglablja dejstvo, da uporabniki družbenih sredstev dokaj neenotno izvajajo zakonske določbe - deloma zaradi njihove nenatančnosti, deloma zaradi njihove pretirane zahtevnosti in zapletenosti; v glavnem pa zaradi izogibanja sankcijam, ki bi jih doletele zaradi uporabe poslovnih rezultatov pri izvajanju nekaterih intervencijskih zakonskih ureditev.
Po dosedanjih izkušnjah pri obravnavi poslcdic veljavnih obračunskih sistemov bi morala biti ureditev zasnovana na naslednjih načelih:
1. Vrednostni izkaz posameznega poslovnega dogodka mora biti registriran enako pri vsakem uporabniku - to pomeni, da enak poslovni dogodek pri dveh uporabnikih nc
more biti različno izkazan in da dva različna poslovna dogodka ne smeta bili izkazana enako.
2.	Vrednostna enota dohodkovnih kategorij oziroma kategorij finančnega rezultata mora biti primerljiva za vse zakonske zaveznike. Izpopolnjevanje te zahteve jc odločilno zaradi enakopravnosti zavezancev pri določanju in poravnavanju družbenih obveznosti.
3.	Obračunski sistem ne sme prevzemati funkcijo izvajanja ekonomske politike, saj njeni ukrepi neenakomerno in z različno intenzivnostjo uključujcjo na zavczancc in s tem onemogočajo uresničevanje prej navedenih načel.
3.5. Ekonomski odnosi s tujino
Ugotavljamo, da v nasprotju s sicer objavljenimi podatki izvoz še vedno upada in so zalo gospodarske razmere vedno bolj kritične. Ugotavljamo, da izvoz na konvertibilno področje ni primerno dohodkovno zanimiv. Pri določanju tečaja dinarja niso korektno upoštevane razlike med domačimi in izvoznimi ccnami. Ne upoštevajo sc tržni kriteriji ponudbe in povpraševanja po devizah in kriteriji doseganja zastavljenega cilja v plačilni bilanci Jugoslavije.
Politika tečaja dinarja v pretežnem delu obdobja po sprejetju stabilizacijskega programa ni bila v skladu z njegovimi usmeritvami.
Glavne značilnosti te politike so:
-	nezadostno in nckontinuirano prilagajanje tečaja dinarja konvertibilnim valutam po oktobru 1983 (marca 1987 jc bilo prilagajanje tečaja za 29 % premajhno glede na ta datum, da bi bila pokrita cenovna neskladja);
-	neustrezna metodologija določanja višine prilagajanja tečaja dinarja konvertibilnim valutam (ne upoštevajo se ccnc, ki pomenijo pretežni del izvoza, višina prilagajan ja se meri po tečajih konec meseca, neustrezna ponderacija);
-	nadomeščanje politike realnega tečaja s politiko izvoznih spodbud;
-	višina prilagajanja tečaju dinarja obračunskemu dolarju se določa z vezavo na ameriški dolar s 5 % zaostajanjem (in ne na košarico konvertibilnih valut).
Višina zaostajanja ni določena z ugotovljenimi razlikami ob pogojih prodaje na klirinškem in konvertibilnem trgu.
Tako torej ni bila izvajana dolgoročno stabilna politika realnega tečaja dinarja, ki bi zagotovila pretežnemu delu izvoza enak ali večji dohodek kot pri prodaji doma. Nasprotno, v vsem obdobju po letu 1983 se delež izvoza, ki se prodaja po enakih ali višjih cenah od domačih, zmanjšujejo, zato slabi izvozni rezultati ne morejo presenečati. Od tod pa tudi vse večje plačilnobilančne težave.
Skrb zbuja, ker razmere ekonomskih odnosov s tujino začenjajo resno ogrožati proizvodnjo. Zadnji čas jc, da storimo vse, kar moramo, zlasti še kar zadeva izvozno proizvodnjo.
Zato je treba zagotoviti, da izvoz spodbuja proizvodnjo, da s povečanim prilivom deviz zagotovimo sredstva za odplačevanje dolgov ter zagotovimo nemoteno oskrbo proizvodnje z rcpromatciali in surovinami iz uvoza. Nujni so naslednji ukrepi:
-	z aktivno politiko tečaja dinarja, zagotovitvijo boljšega dohodkovnega položaja izvoznikov ter rednim plačevanjem izvoznih spodbud je treba doseči večjo motiviranost za izvoz;
-	sistemska ureditev izvajanja plačil s tujino mora prispevati k ponovni vzpostavitvi zaupanja zunanjih dobaviteljev surovin in reprodukcijskega materiala, pa tudi opreme in proizvodov, ki so nujno potrebni na domačem trgu;
-	vztrajamo, da sc za neplačevanje spodbud za izvoz uveljavijo enaki kriteriji, kot veljajo za neplačevanje v gospodarstvu; za kasnitve pri plačilih je treba dosledno plačevati zamudne obresti, izdajanje menic za plačila spodbud pa onemogočiti;
-	izenačijo naj sc spodbude za izvoz storitev, pri enakih pogojih s spodbudami za izvoz blaga.
3.6. Mednarodna finančna politika
Strategija vsestranskega in intenzivnega večanja našega izvoza na konvertibilno tržišče vključuje tudi integracijo našega gospodarstva v mednarodno tržišče kapitala in široko paleto raznih oblik mednarodnega finančnega sodelovanja.
Potrebne so kakovostne spremembe pri načinu oskrbovanja gospodarstva s tujim kapitalom. Nc moremo računati na posojila komercialnih bank, ki naj bi služili kot dodatni vir akumulacije in deviznih sredstev. S spremembami v deviznem sistemu pa moramo zagotoviti, da bodo naše banke čimprej lahko uporabljale ustrezne posojilne linije in blagovna posojila, od katerih danes "bežijo", ker niso v stanju zagotoviti virov za njihovo odplačilo.
Zato jc kot prvi korak za urejanje naših odnosov finančnega sodelovanja z mednarodnim svetom potrebno, da devize postanejo izredno drago specifično blago. Njihova ccna bi morala biti odrejena z našimi uradnimi plačilno-bilančnimi cilji, kot so odplačilo določenih tujih posojil in zagotovitev repromateriala in neobhodne uvozne opreme in tehnologije, in to v prvi vrsti za vse izvozno prodorne dejavnosti in subjekte. To pa zahteva ekonomsko selektivno ukinitev vseh, ki danes žive in životarijo na prikritem in netransparentnem subvencioniranju deviz. Realni tečaj ni vprašanje metodologije, temveč takšne ekonomske prerazdelitve sredstev, ki naj pospešuje izvoz, odkriva krizna žarišča v gospodarstvu in sprosti aktivnost za njegovo postopno prestrukturiranje.
V prehodnem obdobju pa jc poleg realnega tečaja treba neobhodno povezati devizne prilive z odlivi na ravni posameznih samoupravnih subjektov in njihovih poslovnih bank. To šc posebej, dokler se stvari nc stabilizirajo in nc zaživi večji priliv kakovostnejših razvojnih sredstev iz tujine v našo deželo.
Celotna operacija jc povezana z istočasnim obstojem dragega dinarja, saj jc lc naličje deviz, ki imajo ustrezno ceno, in le skupaj so učinkovitejši sistem gospodarjenja s finančnimi sredstvi. Zahteva strog nadzor denarne mase in radikalno odpravljanje vseh obstoječih virov emisije in finančne nediscipline v medsebojnih odnosih med pravnimi subjekti.
Opraviti imamo s proccsi nadaljnje ccntralizacijc in ctatizacijc tako vitalnega dela reprodukcije, kot je devizni sistem. Gre za nadaljevanje preživelih in okostenelih formul reprogramiranja, zapiranja "vrat" za konstruktivno sodelovanje z mednarodnimi finančnimi ustanovami in tujimi investitorji. Takšno zapiranje jc svojevrstni "geto", kjer lahko ostanemo lc ncgovalci takšnih navad in načina življenja, s katerimi se bomo težko sporazumevali z zunanjim vse bolj medsebojno odvisnim svetom.
Ponovno jc treba vzpostavili zdrav in koristen dialog z mednarodnimi finančnimi zavodi, kot sta Mednarodni denarni sklad in Mednarodna banka. V tem dialogu in kooperaciji naj nc sodeluje samo država, temveč tudi naše poslovne banke ter drugi subjekti, kot so raziskovalne inštitucijc, tudi ugledni posamezniki, ki imajo v zunanjem svetu določeno avtoriteto in uživajo ugled ter zaupanje.
Pri iskanju potrebnih deviznih virov bomo vsekakor morali ustvariti predvsem razmere, primerne za zdomce, in njihovo zaupanje za vlaganja v domovini. Zato jc potrebna pestra lista privlačnih instrumentov, ki naj bi zagotavljali potreben donos, varnost in tržno fleksibilnost takšnih vlaganj.
S sedanjimi skromnimi opcijami (le devizni depozit) pa teh sredstev ni mogoče mobilizirati, šc manj zaradi neprestanega vznemirjanja in ustvarjanja negotovosti pri vlagateljih.
Sredstva zdomccv bi bila pomemben vir za razvoj drobnega gospodarstva, in to ne samo v klasični obrti, servisu in storitvah, temveč predvsem tudi za razvoj novih tehnologij, ki doživljajo vsestranski razvoj v zunanjih gospodarstvih. Sredstva zdomcev lahko bistveno prispevajo k razvoju turizma, saj mali turistični penzioni bistveno povečujejo sposobnost absorbcijc tuje kupne moči.
Treba jc zagotoviti postopen priliv rizičnega kapitala v našo deželo. Tuja posojila so riziko samo za posojilojemalce. Ne vnašajo nikakršnih novosti v tehnologijo, ustvarjanost, trženje in dobri poslovni management. Obstoje številne slabosti pri tovrstnem urejanju invcsticij pri nas. Tujemu partnerju, ki prestopa s svojim kapitalom našo mejo, jc treba priznati njegovo lastnino in omogočiti, da skupaj z našim subjektom formira nove družbe, kjer oba partnerja ustrezno delita riziko in koristita sredstva ustvajenc akumulacije. Takšna oblika priliva kapitala ni samo vprašanje pridobitve dodatnih virov akumulacije, ampak jc nujna potreba razvoja naše konkurenčnosti na notranjem in zunanjem trgu.
Naš sedanja zadolženost, s katero sc ubadamo iz dneva v dan, nas mora siliti v iskanje poti, da bi del dolga konvertirali v skupna vlaganja. To v sedanji mednarodni finančni terminologiji imenujejo "debet /equity swap". Pomeni, da del naših deviznih dolgov tuji potencialni vlagatelji odkupijo od tuje banke in prezentirajo ccntralni banki dežele, v katero bi hoteli investirati v domicilni valuti. Takšna preobrazba tujega dolga v notranjo investicijo ima smisel tam, kjer tuji vlagatelj prinaša tudi potrebno tehnologijo, znanje in nove razvojne možnosti. Takšne konverzije imajo določene negativne monetarne poslcdicc, s katerimi jc treba računati. Omogočajo pa, da se delno rešimo dela glavnicc dolga, ki je sterilni kapital, za katerega jc treba plačevali visoke obresti, in to šc posebej, ker mu stalno podaljšujemo njegovo življenjsko dobo z reprogramirani m i dolgovi.
Za razvoj naših finančnih odnosov z zunanjim svetom so polrcbnc tudi organizacijske spremembe, ki naj postopoma zamenjajo sedanje teritorialno vsemogočne banke s številnimi novimi raznovrstnimi in specializiranimi ustanovami, ki bodo služile interesom združenega dela in njegove izvozne ekspanzije. Potrebujemo specializirane ustanove za negovanje varčevanja, kar bi vsekakor povečalo tudi priliv deviz in ustrezno kreditiranje v drobnem gospodarstvu itd. Potrebne so določene investicijske razvojne finančne institucije in organizacije za finančni management s svetovalno in inženiring funkcijo.