Posamezni izvod 40 grofov, mo—fna naročnina 2 Šilinga
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
V. h. b.
Smo sicer pripravljeni na sporazum, vendar nimamo namena barantati z interesi in častjo naših narodov.
Ivan Regent o tržaškem vprašanju
LETNIK VI
CELOVEC, SREDA, 17. X. 1951
ŠTEV. 73 (442)
Egipt vztraja pri svojem
Zapadne sile, ki jih je odločitev Egipta glede odpovedi anglo-egipčanske pogodbe precej zadela, so takoj skušale začeti nekakšno proti-akcijo. Skupno s Turčijo so izdelale načrt o vključitvi Egipta v obrambni sistem Srednjega vzhoda in ta načrt predložile egipčanski vladi. Toda zgodilo se je ravno nasprotno, kar so pričakovali -ioiciatorji tega načrta. Egipčarisld parlament je odobril odpoved anglo-egipčanske pogodbe, odklonil pa sodelovanje pri obrambi Srednjega vzhoda.
Čeprav je ta odločitev povzročila precejšnje iznenadenje, pravijo v zapadnih prestolnicah, da je bilo kaj takega pričakovati in da bodo tri zapadne sile in Turčija zdaj pospešile prizadevanja za uresničitev obrambnega načrta za Srednji vzhod in sicer brez Egipta.
V Londonu pa še dodajajo, da bo Velika Britanija zdaj še bolj odločno vztrajala na tem, da ostanejo njene čete na področju Sueškega prekopa in da egipčanske odločitve glede odpovedi pogodbe nikakor ne bo priznala. Tudi v Washingtonu izjavljajo, da bodo Združene države Amerike podpirale Veliko Britanijo pri njenih prizadevanjih.
Višji davki v ZDA
Skupni odbor senata in predstavniškega doma je sprejel zakonski predlog o zvišanju davkov za 5.750 milijonov dolarjev. To je drugo veliko zvišanje davkov v ameriški zgodovini. Zvišanje davkov za približno 6 milijard dolarjev pomeni, da bo večina ameriških državljanov plačevala okoli 13 odstotkov višje davke kot doslej. Računajo, da bosta senat in predstavniški dom brez spremembe sprejela ta zakonski predlog.
KMETOVALCI
od Šmohorja do Laboda, od visokih Gozdanj in Djekš do grap Železne Kaple in pobočij Karavank
Zavestno zanemarjenje in zapostavljenje našega kmetijstva na vseh področjih njegove proizvodnje po Kmetijski zbornici nam je prizadejala velike krivice in neprecenljivo gospodarsko škodo. Oni, ki so v zadnjih letih v Kmetijski zbornici imeli pravico in dolžnost, da odločajo o razvoju našega kmetovanja in uravnavajo kmečko gospodarske razmere v deželi, niso pokazali volje, da popravijo stare krivice in nastalo škodo. Tudi niso poskušali pomagati našim krajem do potrebnega gospodarskega napredka. Poznali so nas samo pri dajatvah in oddajah, pomoči pa smo dobili le eno tretjino tega, ker bi nam v primeri z drugimi kraji šlo.
Dne 25. novembra 1951 bomo po skoraj dveh desetletjih zopet imeli možnost, da na volitvah izberemo svoje zastopnike v Deželno kmetijsko zbornico in v okrajna ter občinska kmečka zastopstva.
Pri teh volitvah bomo zopet sami odločali, kdo nas bo zastopal v prihodnjih petih letih. Od nas samih je torej odvisno, kdo bo tolmačil in zagovarjal naše gospodarske potrebe in osvetljeval ter preprečeval krivice.
Lastniki, najemniki, uživalci in užitkarji kmetijske in gozdne posesti!
Našemu gospodarstvu prizadeto škodo bomo lažje popravili, izročeno nam zemljo lažje obdržali in kmetije utrdili ter v svojem kmetovanju napredovali, če bomo enotno in skupno volili ljudi iz svoje srede. Le v skupnih prizadevanjih nas vseh bo tndi posamezniku mogoče postaviti svojo kmetijo na trdnejše temelje in se priboriti do boljše plačanega dela.
Zato gremo 25. novembra skupno in samostojno na volitve in sicer pod imenom
„Kmečka gospodarska zveza — Bauern-Wirtschaftsbund“
„Kmečka gospodarska zveza" je volilna skupina, ki zastopa zgolj kmečko gospodarske interese in odklanja izrabljanje kmečkih teženj in potreb za strankarsko politiko.
„Kmečka gospodarska zveza" si bo prizadevala, da združi vse kmetovalce južnega dela dežele, da dobijo svoje zastopstvo v vseh kmečko-gospodarskih ustanovah dežele.
Libanon toži Francijo
Libanonski delegat v Organizaciji združenih narodov Maurice Tabe je poslal generalnemu tajniku OZN Trygve Lie pismo, v katerem zah: teva, naj bi prišlo na dnevni red Generalne skupščine OZN, ki se bo začela začetkom novembra v Parizu, tudi vprašanje kršitve načel Ustanove Usti ne in deklaracije o človečanskih pravicah, ki jo povzroča v Maroku Francija.
„Kmečka gospodarska zveza“ vabi vse kmetovalce
v svoje vrste!
Vsak, kateremu je lastna in njegovih sosedov bodočnost resno pri srcu, se bo našemu klicu odzval in bo 25. novembra volil
„Kmečko gospodarsko zvezo“.
V Celovcu, dne 11. oktobra 1951.
Volilni odbor „Kmečke gospodarske zveze”
Prijateljski odnošaji morajo imeti zdrave temelje
Izjave avstrijskih državnikov jugoslovanskim novinarjem
Kakor smo v našem listu že poroča'i, je pred kratkim obiskala Avstrijo skupina jugoslovanskih novinarjev. Kot gostje avstrijske zvezne vlade so si ogledali dvojezično šolo v Selah, tovarno magnezita v Radentheinu, Heiligen-blut in Grolsglockner, veliko hidročfentralo pri Kaprunu, Salzburg, Linz ter tamkašnjo tovarno dušika in železarno VOEST, Dunaj, njegove zgouovinske znamenitosti, več tovarn in obnovo mesta, Bohlerwerke v Kapfenbergu, papirnico v Frohnleitnu, tovarno strojev v Andritzu, več tovarn v Grazu in okolici ter graški velesejem. Sprejeli so jo predsedniki deželnih vlad za Koroško, Solnograsko in Štajersko, zvezni kancler Leopold Figi, župani Linza, Dunaja in Graza, Delavska zbornica ter zastopniki Trgovinske zbornice in zveze kmetijskih zadrug za Štajersko. Vsepovsod so bili jugoslovanski novinarji sprejeti z veliko pozornostjo in prijateljstvom, na. poti je bila neštetokrat izrečena želja po še tesnejših odnosih med Jugoslavijo in Avstrijo.
V naslednjem članku opisuje član jugoslovan-ke novinarske delegacije, urednik »Ljubljanskega dnevnika" Ivan Šinkovec, sprejem pri zveznem kanclerju in razgovor, ki so ga imeli jugoslovanski novinarji s člani avstrijske zvezne vlade. Ker je članek posebno zanimiv za koroške Slovence, ga objavljamo v celoti:
Bila je že trda noč, ko smo se v petek, 28 septembra, pripeljali z avtobusom, s katerim smo prevozili vso našo pot po Avstriji, na Dunaj. Že naslednji dan opoldne je bil na programu obisk pri zveznem kanclerju Leopoldu Figlu.
Prestolnica s petimi vladami
Pred sprejemom smo si ogledali središče mesta, razsežne vladne palače, parlament itd. In
pri tem nam naši spremljevalci niso pozabili pokazati poslopja, odkoder vladajo Avstriji tudi štiri okupacijske oblasti Njihove zastave plapolajo nad okupiranim Dunajem.
Spremljevalec mi je dejal: »Ljudem ne bi bilo prav, če bi bil okupator prijatelj, še hujše pa je, če je sovražnik!" In videl sem, da je avstrijsko ljudstvo hladno do tistih okupatorjev, ki mu tudi precej pomagajo, je namreč proti prijateljstvu med nadrejenimi in podložnimi, je za prijateljstvo in pomoč med enakopravnimi narodi. Za predstavnike svojega največjega sovražnika pa imajo avstrijski ljudje tiste, ki hodijo iz okupacijskih palač, nad vrati katerih so velike rdeče zvezde, z glavami Stalina, ki so prav tako kot v številnih drugih deželah tudi v Avstriji postali simboli strahovanja, zasužnje-vanja, negotovosti.
Pet vlad ima torej Avstrija, štiri okupacijske in svojo domačo. Mi smo biU gostje le-te slednje. In videli smo, da ima velike težave pri svojih naporih, da bi odstranila vojno razdejanje, da bi njeni državljani živeli vsaj kolikor toliko dostojno življenje ter da bi Avstrija postala svobodna, enakopravna. In pri teh jo jugoslovansko ljudstvo podpira. Jugoslavija je bila prva, ki je z njo ukinila vojno stanje.
In ko sem stopal po teh vladnih prostorih, skozi prostorne sobane, so se mi nehote prikradle misli: koliko zla je bilo že v zgodovini tu porojenega zu naše narode, koliko znoja in tndi krvi je bilo prelite pri nas tudi za blesk teh palač in za tu napravljene račune. Od tu so
prihajala navodila tudi za uničevanje našega življa na Štajerskem in Koroškem, in to takrat, ko so še vladali cesarji, pa vse do nacistov.
Koroški Slovenci pa so imaU tudi po vojni velike težave. To sem premišljeval, dokler nismo stopili skozi dvorano dunajskega kongresa ter mimo krajev, kjer je bil izvršen atentat na Dolfusa, v prostore zveznega kanclerja.
Kako je prišlo do razgovora v Schdnbrunnu
Kancler Leopold Figi nas je prisrčno pozdravil kot zastopnike jugoslovanskega javnega mnenja. Dejal je, naj si ogledamo Avstrijo, njene dobre in slabe strani, ter naj to sporočimo našim ljudem. Za dobro prijateljstvo med narodi je namreč najprej potrebno, da se spoznajo. In pri tem imajo novinarji velike naloge.
Hkrati pa nam je predlagal, da nam ne bi priredil banketa v togi obliki, kjer se je mogoče le malo med seboj pogovoriti. Bolje bi bilo, da se celotna avstrijska vlada, najvišji državni uradniki in novinarji sestanemo pri kosilu v Schonbrunnu v taki obliki, da se bomo lahko z najvišjimi predstavniki države pomenili o vseh stvareh, ki nas zanimajo. Mi smo ta predlog seveda z veseljem pozdravili.
Tako je prišlo do našega razgovora v Schdn-brunnu v ponedeljek, 1. oktobra. Pri kosilu jc gospod Figi govoril o prijateljstvu, ki naj ved no bol-j veže naši dve državi. Že med kosilom.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Volitve v
Kmetijsko zbornico
Zaupniki in volilni upravičenci, pozor!
Najpozneje od včeraj naprej morajo po vseh občinskih uradih ležati volilni imeniki (Wahlerverzeichnis.se) za javni vpogled na razpolago. Skozi 10 dni — to je do najpozneje 25. 10. 1951 ima vsakdo pravico volilne imenike pregledati, prepisati ter zahtevati vpis oseb, ki imajo po njegovem prepričanja volilno pravico, » v imeniku niso še vpisane, oz. črtanje oseb, ki so v imeniku vpisane, a po njegovem prepričanju nimajo volilne pravice.
Zaupniki! Zanimajte se, če so pri občinskem uradu volilni imeniki že na razpolago za javni vpogled: Prepišite oz. pustite si prepisati volilne imenike.
Volilni upravičenci! Preglejte, če ste vpisani v volilnem imeniku. Ce niste, takoj zahtevajte — pismeno ali ustmeno — vpis ▼ volilni imenik. Za vsako osebo je treba vložiti posebno zahtevo. Zahteva bo upoštevana, če ji priložite izpolnjeno in podpisano popisno polo (Wahleranlageblatt) ter eventuelno druge listine, ki jih imate pri rokah in ki dokazujejo vašo vollino upravičenost (n. pr. dokaze o solastništvu med zakoncema, o užitku itd.).
Pregledujte pa tudi, če so v volilnem imeniku vpisane tudi osebe, ki nimajo volilne pravice (najemniki, ki se ne bavijo polnopoklicno s kmetijstvom, nastavljenci veleposestev, ki ne morejo dokazati, da jim je poverjeno samostojno vodenje obrata in razpolaganja s premoženjem, osebe, ki so jim bile sodnijsko odvzete državljanske pravice in take, ki so sodnijsko postavljene pod varuha itd.). Za take osebe zahtevajte pismeno ali ustmeno v vsakem primeru posebej črtanje iz volilnega imenika. Pri tem morate navesti vzrok, vsled katerega mislite, da prizadeta oseba nima volilne pravice. Za primerjavo zahtevajte vpogled v popisno polo, ki jo je izpolnila prizadeta oseba.
Volilno pravico imajo tudi tuji državljani in osebe brez državljanstva.
Občinski urad — občinska volilna komisija — je dolžna, da v teku 24 ur obvesti vsakogar, za katerega je bilo zahtevano črtanje iz volilnega imenika. Osebe, ki je zahtevala črtanje, ne sme navesti (uradna tajnost). Prizadeti mora v teku treh dni predložiti dokaze, da je zahteva bila neutemeljena in da ima volilno pravico. Če v tem času tega ne more dokazati, bo črtana iz volilnega imenika.
V pojasnilo
Zvedeli smo, da pristaši OeVP širijo po vaseh vest, da lastniki manjše kmetijske posesti, pa čeprav je ta večja kot 1 ha, nimajo volilne pravice v Kmetijsko zbornico, če na tej posegli ne delajo glavnopoklicno.
Ta vest je izmišljena in ne odgovarja resnici.
Kot lastniki in uživalci kmetijske posesti imajo volilno pravico vsi. katerih posest (njive, travniki in pašniki) meri vsaj 1 ha, ne oziraje se na to, da so glavnopoklicno drugod zaposleni. Edini pogoj je, da gospodarijo na tej posesti na svoj račun.
Le najemniki morajo biti glavnopoklicno zaposleni na kmetijski posesti.
Kdor je torej lastnik in uživalec vsaj skupno enega hektarja njiv, travnikov in pašnikov, ima volilno pravico in spada v volilni imenik.
VOLILNI ODBOR.
Število prebivalstva Vzhodne Nemčije je padlo
Od začetka leta 1949 do ljudskega štetja v “tu 1950 je število prebivalstva Vzhodne Vemčije, ki je zasedena po sovjetih, padlo za (00.000 oseb. Ta padec pripisujejo majhnemu I številu rojstev, veliki umrljivosti in begu znat-1 nega števila političnih beguncev proti zahodu.
Prijateljski odnošaji morajo imeti zdrave temelje
(Nadaljevanje s 1. strani)
še bolj pa po njem na vrtu pred restavracijo, smo se z avstrijskimi državniki pogovorili o številnih problemih, ki v prvi vrsti zadevajo naši dve državi. Pogovor je potekal v želji, da bi tudi to bilo prispevek k še tesnejšim odno-šajem med Jugoslavijo in Avstrijo, pogovarjali pa smo se tudi o stvareh, ki so kalile prijatelj* stvo in jih bo pač potrebno čimprej odpraviti, tako da bodo prijateljski odnošaji stali na zdravih temeljih.
S kanclerjem Figlom sva se razgovarjala o rečeh, o katerih v Avstriji zelo neradi govorijo: o okupaciji. Kolikšni so okupacijski stroški Avstrije in kdaj misli, da bodo okupacijske sile zapustile njihovo državo? Precej stane okupacija avstrijsko ljudstvo. 450 milijonov šilingov mora na roke izplačati na leto Rusom, An-g’ežem in Francozom. Američani pa so se temu odpovedali. Toda to je samo del. Poleg tega imajo zastonj pošto, železnico, ogromno blaga uvozijo brez carine itd. Vsak delavec in nameščenec, prav tako pa seveda tudi vsi ostali davkoplačevalci, plačajo na svoj davek oziroma odbitke od plače po 20% za okupacijo.
Kancler Figi meni, da okupacijske sile ne bodo poprej 'zopustile Avstrije, dokler se ne bo uredilo razmerje med zahodnimi silami in Rusijo. Iz mimike njegovega obraza pa sem mogel razbrati, da si tega ne nadeja še tako kmalu.
Kako naj se prijateljstvo še poglobi
Nato sem ga še vprašal, ua kakšnem način misli, da bi se mogli poglobiti prijateljski odnošaji med našima državama. Po njegovem mnenju je najprej potrebno, da se ljudje obeh držav čimbolje poznajo, kar je mogoče doseči s pisanjem in medsebojnimi stiki. Za tem pa nastanejo močnejše gospodarske vezi, hkrati pa seveda tudi kulturne.
Z ministrom za socialno politiko Maislom sva govorila zlasti o grozotnih vojnih posledicah, kako jih rešujejo v Avstriji in kako pri nas. Med drugim je dejal, da mora avstrijska država vzdrževati okrog pol milijona vojnih žrtev, kar je prav gotovo za njo težko breme.
O šolstvu in pravicah koroških Slovencev
Več časa pa sem se razgovarjal o šolstvu in pravicah koroških Slovencev. Kajti od dobre rešitve tega vprašanja bodo prav gotovo odvisni tudi še bolj prijateljski odnošaji z avstrijsko državo.
Ker je bil notranji minister prav tedaj na poti iz Londona, sem vprašal državnega tajnika v notranjem ministrstvu Grafa, kako je z društvi in raznimi prireditvami na Koroškem. Odgovoril je, da oblast ne dela nikakih ovir za ustanavljanje društev, prav tako tudi ne pri njihovem delovanju. Izrazil sem mu le željo, da bi tako tudi vedno bilo na Koroškem.
lament, da zvezno ministrstvo to le splošno rešuje. Na mojo pripombo, da sem videl, da imajo otroci v dvojezičnih šolah le dve slovenski knjigi, je obljubil, da bodo tu kljub težavam pomagali. Omenil je še, da je imel v parlamentu že dve interpelaciji, naj se ukine na Koroškem dvojezično šolstvo, kar pa da je obakrat odbil.
Na osnovi tega razgovora, kakor tudi razgovorov na Koroškem, sem prišel do zaključka, da je bilo po vojni nekaj le storjenega za razvoj šolstva naše narodne manjšine, da pa so vendar ta problem reševali premalo resno. Treba bo še mnogo več. Pri tem jim bo lahko v veliko korist zelo dober zgled, kako pri nas skrbimo za nacionalne manjšine.
Po mojem mnenju so dvojezične šole na našem narodnostnem ozemlju, kjer prebivajo Slovenci strnjeno, nesmiseL Tu je mesto za šole, kjer je ves pouk v slovenščini. Če pa je tu toliko in toliko nemško govorečih otrok, prav gotovo ne bo imel nihče nič proti, da se učijo v nemščini. V resnično socialistični državi hi bilo to lahko izvršiti, ker ne bi na starše in otroke manjšine nihče izvajal niti političnega niti gospodarskega pritiska, če hi pošiljali otroke v slovensko šolo. Drugače pa je v kapitalizmu, zlasti če so manjšinci tako gospodarsko odvisni kot je to primer na Koroškem.
Pretekli petek je biio v Unionski dvorani v Ljubljani veliko zborovanje, na katerem je v okviru ljudske univerze predaval Ivan Regent o tržaškem vprašanju. Referent je najprej pojasnil nastanek in razvoj italijanskega iredentizma in poudaril, da italijanski voditelji še danes naravnost tekmujejo, kdo ga bo še bolj razvijal.
„Vsekakor pa to ne more spremeniti resnice — je nadaljeval — da je Trst na slovenskem etničnem ozemlju. Res je, da se v mestu govori italijansko. Vendar pa zato, ker se v mestu govori drug jezik kot v njegovem zaledju, nikjer na svetu ne skušajo dokazovati, da tako mesto ne bi spadalo k zaledju. To naj bi torej veljalo le za Trst! Kako je z mestom, če se ga odreže od zaledja, najlepše vidimo na primeru Gorice, ki hira, odkar je priključena Italiji. Pa tudi zaledje trpi veliko škodo, ker je odrezano od svojega naravnega središča. Zato bi bil zločin, če bi s Trstom storili isto kot z Gorico, če je Trst pri srcu Italijanom, je nam še bolj. Tako je mnenje pri nas in to naša vlada pozna in upošteva.
V Trstu dobro vedo, da pod Italijo mesto ne bi dobro uspevalo. Zato med delavstvom vse bolj prevladuje mnenje:	„Pod Italijo že
ne! Če že ne bi mogli biti samostojni, pridemo rajši pod Jugoslavijo kot pod Italijo." Mnogi
Zato naj hi se pri tem, kdo bo posečal kako šolo, ozirali predvsem na domači občevalni jezik. Res ni lahka ta stvar. Minister je omenil dve interpelaciji, ki vsekakor kažeta, da še ni uničen nacionalni šovinizem, da se za njim prav gotovo skrivajo germanizatorski apetiti. In tudi besede, ki so prav v dneh našega obiska krožile, — „mi znamo, kako se taki stvari streže — češka manjšina na Dunaju umira," nam to le< potrjujejo.
Toda avstrijska vlada bo lahko tudi to v dokaj dobri meri rešila, če jo bo vedno prevevalo tako prijateljstvo do jugoslovanskih narodov, kot smo to na naši poti opazili. Naj bodo Slovenci na Koroškem povsem enakopravni! Bodimo boljši od tistih socialistov, ki na primer nikakor nočejo razumeti, da se hoče Perzija postaviti na svoje noge.
Po besedah ministra ni nobene ovire, da se ustanove na Koroškem slovenske gimnazije, učiteljišče, kmetijska šola in druge šole. Moja želja je le, da bi Koroški Slovenci do teh ustanov čimprej prišli.
Sem za čim boljše prijateljstvo s sosedno Avstrijo. To prijateljstvo pa bo prav gotovo tudi toliko večje, čim bolj bo preskrbljeno za naše brate onstran meje. In prepričan sem, da tako mislijo tudi vsi naši ljudje.
namreč poznajo razmere tako v Italiji kot v Jugoslaviji. Zato pravijo, da je v Jugoslaviji sicer težje kot v Italiji, ker šele ustvarjamo pogoje za lepše življenje in bi bilo torej treba z nami vred še nekoliko potrpeti, da pa tu ustvarjamo socializem, medtem ko bo v Italiji še vrag vedi kaj, saj tamkajšnja vlada med drugim prav nič ne preganja neofašistov.
Mnogo se govori o združitvi cone A in B Vse kaže — nekateri to tudi odkrito povedo — da naj bi združitev predstavljala prvi korak k priključitvi celotnega tržaškega ozemlja Italiji. S tem pa bi bil nad tamkajšnjimi Slovenci in Hrvati storjen zločin, saj vemo, da Italijani narodnim manjšinam ne priznavajo nobenih nacionalnih pravic. Zato bi bila združitev obeh con možna le v primem, če bi poprej bile v coni A priznane iste pravice oziroma izvedene iste reforme kot v coni B, to je agrarna reforma, ljudska oblast, pravica do uporabe materinskega jezika itd."
Vprašanje Trsta je možno rešiti le s sporazumom med nami in Italijani, je poudaril govornik ob koncu. Seveda pa je za to potrebno najprej izboljšati sedanje odnose med obema državama. Gremo po pravilni poti. Naši narodi smejo brez skrbi zaupati naši vladi. Smo sicer pripravljeni na sporazum, vendar nimamo namena barantati z interesi in častjo naših narodov.
po šiRnEm^fcJS
Washington. — Predstavniki ameriškega obrambnega ministrstva so javili, da je njih namen povečati vojaške sile od 3.5 na 7 milijonov mož. Letalstvo pa mislijo povečati na 140 skupin. V prihodnjih treh letih bodo potrebovali novih pol milijona mož.
Pariz. — AFP poroča, da so neznane osebe 12. oktobra napadle knjigarno ..Francija— ZSSR" v Parizu. V knjigarno je nekdo vrgel plastično bombo, ki je povzročila veliko škoJo na sosednih hišah. Človeških žrtev ni bilo. Fo-licija ni mogla najti napadalcev. Od julija letos so že osmič napadli omenjeno knjigarno.
Berlin. — Pred kratkim sta pobegnila v za-padni del Berlina Karl Duba, znani češkoslovaški namiznoteniški igralec, ter Čebičevski, Stu-deot politične akademije v Pragi. Begunca sta zaprosila za zatočišče.
Skoplje. — Pred ekonomsko-pravno fakulteto v Skoplju so minuli teden na svečan način odkrili spomenike narodnih herojev Staša Pin-džura, Mirče Aceva in Kuzmana Jofisovskog-Pite, ki so bili pred vojno študenti te fakultete.
Bogoto. — V Copacabani v Kolumbiji se je 12. oktobra pripetila težka nesreča. Ob slovesnem odktriju spomenika osvoboditelja Simona Bolivara je častna straža izstrelila salvo. Eden izmed izstrelkov je prestrelil žico visoke napetosti, ki se je zrušila na navzoče. Pri tem je bilo ubitih 11 oseb, nad 30 pa ranjenih.
London. — Sindikat britanskih rudarjev je sprejel poziv italijanske konferederacije dela, naj znova prouči vprašanje zaposlitve italijanskih rudarjev v Veliki Britaniji. Italijanski sindikati predlagajo naj bi v britanskih rudnikih nemudoma zaposlili 5.000 Italijanov.
Trst. — Britanski polk „South Lancashire", ki je že 4 leta v angloamerišld coni STO, je premeščen v Sudan. Pregledal ga je general John Winterton, vrhovni poveljnik angloame-riških sil v Trstu, ki je izjavil, da čaka ta polk „zelo važna naloga".
Kanal-Ren-Mena-Donava
Za kanal Ren—Mena—Donava je bilo letos predvidenih 36 milijonov nemških mark. Za ladje do 1200 ton je Mena plovna do Aschaf-lenburga že sedaj. Do Wiirzhurga pa je plovna le za ladje do 600 ton. Donava pa je plovna do Regensburga za ladje do 1200 ton. Za povezavo med Rend in Donavo manjka le 210 km dolg kanal, na katerem bodo zgradili 26 jezov. Na Donavi je od avstrijske meje do ustja kanala planiranih 19 električnih central z letno kapaciteto milijardo kilovatnih ur. Od 16 električnih central vzdolž črte Mena— VViirzburg bodo 4 v kratkem izgotovljene. Največja električna centrala bo v Jochensteinu pri Passau, ki bo s 600 milijoni kWh predstavljala najbolj ekonomično centralo nizke napetosti na Bavarskem.
Nočemo barantati z interesi in častjo naših narodov
Več sem se razgovarjal še z ministrom za prosveto Hurdesom o manjšinskem šolstvu, zlasti na slovenskem Koroškem. Povedal sem mu, da smo v popolnoma slovenski vasi Sele nad Borovljah videli pouk v dvojezični šoli. V razredu je bilo 27 slovensko govorečih otrok, štirje pa nemško — to so otroci priseljenih žandarjev in gozdarjev. Toda kljub temu ni tu slovenske šole, marveč dvojezična, to se pravi, da je v prvih letih polovica pouka v slovenščini, polovica pa v nemščinei, ki pa kaj kmalu spodrine slovenščino le na nekaj ur na teden. Prav tako se tudi na gimnazijah poučuje na teden le nekaj ur slovenski jezik. — Dejal sem mu, da dvojezične šole vsekakor kažejo voljo oblasti, da bi se nekaj storilo, toda to je šele začetek in šolski sistem bo treba na slovenskem Koroškem vsekakor izboljšati.
Slovenskim otrokom slovenske šole! nacionalni šovinizem še ni uničen
In kako misli izboljšati šolstvo avstrijska vlada? Minister Hurdes zastopa mnenje, naj se povsod, kjer je 10 ali 15 otrok (za število se da govoriti), ki govore drug jezik in ne nemškega, ustanove za njih posebni razredi kjer bo pouk v njihovem jeziku. To velja tudi za gimnazije in druge šole. Kaj pa slovensko učiteljišče? Saj vendar so z dosedanjim učiteljskim kadrom precejšnje težave, zlasti kar se tiče slovenščine. Minister je dejal: isto kot za ostale šole. če se prijavi določeno število kandidatov, recimo 8, 10, 15, naj se osnuje poseben slovenski razred.
Nadalje pa je prosvetni minister pripomnil, da je za reševanje teh vprašanj v prvi vrst' pristojna koroška deželna vlada oziroma par-
Obisk na Šentalenski gori
Mistika pradavnih časov nas objame, če stopimo med razvaline, ki jih je sezidala človeška roka lam na Šentalenski gori pred več ko 2000 leti. Le redkokje v Evropi lahko srečamo tako žive dokumente davne antične dobe, kakor v višini 1000 m nedaleč Gospe Svete in vsem znane Ojstrovice. O času in življenju, o katerem nimamo nobenih drugih prič, nam govorijo tam kamni in napol razrušeni zidovi.
To so lahko ugotovili tudi vsi zastopniki koroškega časopisja, ki so se odzvali povabilu koroškega Deželnega muzeja, da se prepričajo oh zaključku letošnje sezone o napredovanju izkopavanj na Šentalenski gori, ki jih vodi cel štab znanstvenikov in zgodovinarjev, na njihovem čelu g. prof. dr. Egger.
Težko ie v kratkem poročiln opisati vse vtise, ki si jih pridobi) v par urah bivanja na tem zgodovinskem mestu. Čeprav so dala tudi predavanja, ki j'h je imel v glavnem prof. dr. Egger o poteku in uspehih izkopavanj, le kratek, čeprav nazoren pregled vsega, kar obsega delo in zaključke raziskovanja pokopanih razvalin tega pradavnega mesta, se v očigled iz zemlje dvignjenih predmetov, stavb in pa zidov nihče ni mogel zapreti fantastičnim predstavam o nekdanji le dozdevni „zaostalosti“ sveta, ki relativno prav nič ne zaostaja za napredkom današnje dobe. Marsikateri zidarski mojster bo obmolknil v spoštovanju do visoke arhitektonske kulture naših davnih prednamcev.
V glavnem so izkopali in do gotove mere tudi rekonstruirali do danes šele veliko reprezentativno hišo Id odkrili ter konservirali zidovja velikegaj iemnia, kakor nekaterih drugih poslopij. Predno' bodo končali — če bodo mesto v celoti sploh izkopali — z vsemi izkopavanji, bodo nedvomno pretekla desetletja, morda še več. V obsegu tri in pol
kvadratnih kilometrov še krijejo nekdanje mesto pašniki, poljč In gozd.
Iz že izkopanih razvalin in notranjih prostorov pa lahko razvidimo visoko civilizacijo, s kalero so se ponašali davni prebivalci naše zemlje. Centralna kurjava, vodovodi in kopalnice s toplo in mrzlo vodo pričajo o udobnosti In higljeničnem življenju, ki ga danes pogreša še marsikak zemljan. Z dragocenimi mozaiki izdelane dvorane, kopalnice in svetišča Izpričujejo arhitektonsko'umetnost, ki v današnji dobi nima več primere. Izkopani predmeti iz železa, brona, gline in kamenja pa govorijo o mojstrskem znanju obrtnikov njihovih izdelovalcev in o praktičnosti ter zahtevnosti — tudi orodje za negovanje nohtov in podohne predme.te za kosmetične potrebe najdemo vmes — tedanje družbe.
Da so ljudje v tistih časih lahko zgradili tako veliko in tako udobno urejeno mesto, je nedvomno dokaz, da je vladal tedaj mir in so se ljudje lahko brez strahu pred uničen'em svojega delovnega truda posvetili ustvarjanju materialnih vrednot. To izpovedujejo tudi grobovi vojakov in nagrobne plošče, na katerih so ovekovečeni celi življenjepisi. Ti nagrobni spomeniki in napisne plošče tudi pričajo o tem, da ljudje tiste dobe niso bili nepismeni, kar potrjujmo tudi nekaki svinčniki, s katerimi so vpisovali celo predmete in potrebščine v kuhinji in so bili izdelani tako za otroke kakor za ženske in moške (kar moremo razbrati Iz različne velikosti najdenih črtalnikov).
Iz nagrobnih kamnov in drugih napisnih plošč pa so pri izkopavanjih na šentalenski gori tudi ugotovili, da je živelo v deželi nekdanjega Nori-kuma še več kakor do zdaj znanih plemen Keltov, ki so bili prvotni prebivalci naše zemlje. Do zdaj
so odkrili dva nova plemena; pri enem od teh pa so tudi lahko ugotovili, da so se imenovali njegovi pripadniki U p e r a c i, kar jasno izpričuje najdena spominska plošča.
V marsikatero vprašanje, o katerem imata današnja zgodovina Id historika le meglene predstave, bodo morda prinesla izkopavanja še rešilno luč in jasen dan. Na najbolj pereče vprašanje, ki je bila že često stavljeno, če je bilo to mesto morda nekdanja Noreja, skrivnostno molče vsi znanstveniki, ki vodijo ta izkopavanja. Niso še našli dokazov za to. Kljub temu pa je gotovo, da je bilo to terasno mesto na Šentalenski gori središče tedanjega poli-fičnega in verjetno tudi kultnega življenja na področju poznejše Karantanije.
Ogromno delo je bilo že izvršeno na šentalenski gori, a niti desetinke tega, kar še krije pod seboj zelena in poraščena planina, se še ni dotaknila roka raziskovalca.
Ob zaključku te zanimive ekskurzije ua Šentalenski gori je IzrekeJ požrtvovalnim delavcem in raziskovalcem v imenu koroške deželne vlade zahvalo g. dvorni svetnik Julij Heinzel in jim želel v njihovem oadaljnem delu in naporu srečo in uspeh.
Da, tudi mi jim želimo to, kajti marsikateri svetel žarek bo prodrl po njihovem prizadevanju v temne kole naše zgodovine.
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: 'Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 1624'4. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Kilmtner Druck- und Verlagsgesellschaft m. b. H. Kla-genfuri — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PostschlieBfach IZ.
lEEHBEECM
Sreda, 17. oktober: Margareta M. Alak.
Četrtek, 18. oktober: Luka, evangelist Petek, 19. oktober: Peter Alkant.
SPOMINSKI DNEVI
17.	10. 1861 — Rojen v Ljubljani pripovednik in
novinar Miroslav Malovrh — 1901 Umrl pisatelj Jakob Alešovec — 1929 Ustreljen od italijanskega vojaškega sodišča istrski rodoljub Vladimir Gortan.
18.	10. 1869 — Umrl v Kranju pesnik Simon
Jenko — 1912 Balkanska zveza je napovedala Turčiji vojno — 1931 Umrl 1600-kratni izumitelj Tomaž Alva Edison — 1851 Umrl na Cetinju pesnik in črnogorski vladika Peter II. Petrovič Njegoš.
19.	10tf 1874 — Začetek hrvat-ke univerze v Za-
grebu — 1942 V Mariboru ustreljenih 174 talcev — 1943 Moskovska konferenca zunanjih ministrov.
CELOVEC
Volkskino v Št Rupertu je obhajal dne 15. oktobra 1951 25-letnico svojega obstoja'. Takratna samostojna občina Št Rupert pri Celovcu je 15. oktobra 1926 kino odprla. Zamisel zgraditi kino v Št. Rupertu je pripisati takratnim finančnim težkočam občine, v katerih se je občina po prvi svetovni vojni nahajala. Novi kino naj bi ukrepil občinsko b’agajno. S pomočjo potrebnega izposojila so kino zgradili Podjetje je pričakovanje, ko so ga pričakovali, izpolnilo. Obisk kino-predstav je bil tako zadovoljiv, da je moglo vodstvo odplačevati svoje obveznosti izposojila in poleg tega še mesečno 3000 do 4000 šilingov prispevati
Slovensko prosvetno društvo na R a d i š a h
bo dne 21. oktobra 1951, ob J5. uri gostovalo
V GLINJAH
Na sporedu:
Tridejanska igra: „Po trnju do cvetja" in petje moškega zbora.
Vabimo k številni udeležbi!
v fond za oskrbo. Zaradi naraščajočega obiska kino-predstav so leta 1930 prostore izgradili, da so ustrezali namenu in napravili aparati no za zvočne filme. Za časa nemške okupacije je prešel kino v privatno posest pod imenom „Kino Siid“. Po bombardiranju je kinoposlop-je utrpelo znatne poškodbe in so ga mogli šele 20. oktobra 1946 spet odpreti. Od tega časa nosi kino spet staro ime „Volkskino“.
Dne 22. oktobra t L so na celovškem centralnem pokopališču pokopali slikarja dr. Otto Kraigherja. Pokojni je bil rojen v Celovcu ter je v letih 1919 do 1928 obiskoval slikarsko in risarsko šolo v Brnu. Po vojni je pribežal na Koroško ter se je nekaj časa nahajal v Bistrici v Rožu, kjer je bila doma njegova mati. Iz hvaležnosti je slikal v cerkvi v Bistrici fresko Pieta. Zadnje njegovo delo je bila freska v šoli „Dr. Karl Renner" v Celovcu.
Kje tak je še med nami .
O odhodu šolskega ravnatelja in nadzornika nadaljevalnih šol Luke Viternika v Globasnici smo že pisali. V torek smo ravnatelja Viternika ob ogromni udeležbi ža’nih gostov, šolske mladine, učiteljstva, zastopnikov oblasti na šmihelskem pokopališču položili v slovensko zemljo k zadnjemu počitku. V Šmihelu, v svoji rojstni vasi, je hotel biti pokopan, tako
jev je začel slovenski pouk. Otroci so živo in preprosto odgovarjali na vprašanja. Novinarji smo se prav razveselili teh otročičev, ki so brez sramu govorili z nami slovenski. Učitelj Viternik poučuje v prvem razredu polovico šolskih ur v slovenščini, polovico pa v nemščini. Nato smo obiskali tudi višja razreda, v katerih poučujeta učitelja Zadnikar in Seveder.
je želel sam in ena se njemu je želja spolnila v zemlji domači mu truplo leži.
Z Luko Viternikom smo zgubili šolnika, kakršnih je žal redko med nami. V zavesti, da so našemu ljudstvu potrebni ljudski učitelji, je po izgubljenem plebiscitu ostal kljub vsem težkočam na Koroškem, medtem ko je takrat večina s’ovenskih učiteljev odšla v Jugoslavijo. Ostal je med nami in se posvetil slovenski mladini in jo poučeval tako, kakor veleva zdrava pamet
Uredbo o dvojezičnih šolah je izpolnjeval vestno. Ob priložnosti obiska slovenskih novinarjev na Koroškem, decembra preteklega leta, so jim ob obisku dvojezičnih šol pokazali kot vzor šolo v Globasnici. O šoli v Globasnici so odnesli slovenski novinarji ugoden vtis. Takole beremo v ..Ljudski pravici":
Oglasili smo se v Globasnici, kjer nas je i presenetil poleg nemškega tudi tako redek slovenski napis na šoli. V prvem razredu poučuje upravitelj šole Viternik. Na željo novinar-
Učitelj Ševeder je bil v zadregi, zdelo se je. da je z nekim notranjim odporom začel slovenski razgovor z učenci. Pri učitelju Zadnikarju smo doživeli nov prizor. Prosto je tekel med njimi in učenci razgovor o Prešernu. V šali nam je povedal, da ima med učenci tudi Antona Aškerca, Dvignil se je nasmejan deček, ki se v resnici tako piše, in nam začel veselo pripovedovati o življenju Antona Aškerca. Ves razred nam je skupno recitiral Aš kercevo pesem „Mejnik“. Z izrednim občut-i kom Ln smislom za poudarek so nam recitirali.
Na koncu so otroci spet zapeli slovensko pesem. Zapeli so ,.N‘mav čez izaro". Polnega dosedanjih občutij in doživetij nas je ta pesem pretresla. Nekaterim izmed nas so prišle solze v oči. Z učiteljem Viternikom in Zadnikarjem in z otroci, ki so imeli prav tedaj odmor, smo se nato slikali pred šolo — na nepozaben I spomin.
In prav na današnji sliki vidimo pokojnega ravnatelja Luko Viternika s svojimi učenci v ■ družbi slovenskih novinarjev.
LEDENICE
V četrtek, dne 11. t. m., smo izročili na pokopališču v Pečnici materi zemlji staro Tratnikovo mater Nežo Rehsman k zadnjemu počitku. Mati Neža je svoje delu posvečeno življenje zaključila v 88. letu svoje starosti. Mož' ji je umrl leta 1918 in je morala nekaj let sama gospodariti, dokler ni sin prevzel posestva. V času naesitičnega nasilja, v onih nepozabnih dneh meseca aprila 1942, so posegli takratni oblastneži tudi po Tratnikovi družini in so jo, razim nje, Id so jo zaradi njene visoke starosti še pustili doma, iztirali v pregnanstvo. Spet se je morala sama prebijati skozi težavna leta. Zdaj pa je dobra mati, ki je rodila šest otrok in stara mati vnukov legla k počitku za vedno.
Žalostnim preostalim naše odkrito sožalje!
ST. JAKOB V ROŽU
Na pokopališču v Št. Jakobu smo položili k zadnjemu počitku učiteljico Marijo Jordan. Učiteljica Jordan je v starosti 45 let umrla v bolnišnici v Beljaku. Pokojna učiteljica je bila iz Jugoslavije in delovala v meščanski šoli v Št. Jakobu, kjer se je uveljavila in učila v splošno zadovoljstvo otrok in staršev. Uredilo o dvojezičnem pouku je vzela resno in v zadovoljivi meri posvečala pozornost pouku slovenščine. Zaradi tega uspehi njenega poučevanja tudi niso izostali. Njeni šolarji so se z veseljem in lahkoto učili slovenskega zbornega jezika, vsled tega pa napredovanje za
Slovensko prosvetno društvo ..Edinost"
▼ Pliberku
Vabilo
na
PROSVETNI POPOLDAN
v nedeljo, dne 21. oktobra 1951 ob 14.30 uri pri Brezniku v Pliberku Spored: Govor, igra „Pri kapelici", pevski koncert, družabnost.
Prireditelji se bodo potrudili, da boste popolnoma zadovoljni in doživeli popoldne, ki vam bo ostalo dolgo v lepem spominu.
Iskreno vabimo, da tudi vas in vaših ne bo manjkalo na naši domači prireditvi!
SPD „Edinost" v Pliberku — Odbor
priučilev nemškega deželnega jezika nikakor ; ni trpelo. Vsak pameteu človek ve, da je di-j šemu človeku potrebno znanje obeh jezikov,
| predvsem pa ima vsakdo pravico, da se nauči j svojega lastnega materinskega jezika. V tem ' smislu je učiteljica Marija Jordan delovala, za-, to jo bodo ohranili njeni učenci in njih starši * v hvaležnem spominu.
6
Le ti, le ti, Žalika, si mu bila vedno na j’eziku; le o tebi je govoril. Hotel sem mu olajšati smrt. Čutil'sem, da sem bil zares jaz kriv njegove nesreče in vaše siroščine Zatorej sem mu v smrtni uri prisegel, da hočem skrbeti za njegovo dete in ubogo mater. Obljubil sem mu, da postane njegova Žalika moja hči, to je žena mojega Mirka.
Po tej obljubi mi je podal tvoj oče tole svetinjo, proseč me, naj ti jo izročim tedaj, ko se združiš z mojim Mirkom v zakonu. To izgovorivši je mirno v Gospodu zaspal"
Smrtna tišinia je nastala po teh besedah v sobi. Vsem so tekle svetle solze po licih; le globoki vzdihljaji so motili skrivnostno tihoto.
Ko pa vidi Serajnik vse do srca ganjene, jih skuša potolažiti, rekoč:
„Kaj bodete zdaj žalovali! Moj prijatelj, tvoj oče, je gotovo v nebesih in prosi tam pri Bogu za nas. Z menoj vred se veseli, da sem izpolnil storjeno obljubo Ln izvršil svojo prisego. Velika radost navdaja mojo dušo, da sem Šc ob pravem Času spravil Mirka na dober poi in mu pri-
I dobil srečno bodočnost. Danes sem dovršil svojo nalogo, odselj pričakujem z lahkim srcem zadnjo uro."
V znamenje svojega veselja in zadovoljnosti prime oče Mirka za roko in ga iskreno poljubi. Solza, ki se mu je zasvetila v očeh, je bila solza očetove sreče Ln ljubezni.
Dolgo so se še pogovarjali v naši družbi. Med drugim je Serajnik tudi pripovedoval, kako se je vračal z Ogrskega v svojo domovino.
„Po dolgih in težavnih potih sem bil srečno prišel iz Belgrada domov," je sklenil naposled starec. „Kmalu smo se morali namreč ločiti od svojega vodje, pobožnega me niha Kapistrana. On namreč ni dolgo preživel tvojega očeta, Žalika, Saj pa tudi ni več imel one srebrne sve-| tinje, ki ga je, kakor so sploh trdili, varovala smrti. Ne j kaj dni po Miklovem pogrebu se je lotila tudi njega ta ! borska bolezen. In on, sedemdesetleten starček, ves utru i jen in pobit, ji je hitro podlegel. Njegove čete so žalovale na grobu svoje vodje Ln točile solze, kakor otroci ob smrti ! očetovi. Naposled smo se vsi razšli. Slovenske svoje tova riše s Kranjskega, Štajerskega Ln Koroškega pa sem bi! jaz združil v majhen oddelek ter jih privedel srečno domov."
Peto poglavje
Pozno je že bilo, ko sta se Žalika in njena mati poslovili od Serajnikovih. Veselega srca je želela nevesta tastu in tašči: Lahko noč!
Tudi Mirko je bil ves izpremenjen. Hvalil je Boga, j da se je vse tako dobro razrešilo zanj in odločila pot za
! bodoče življenje. Osobito pa mu je bilo lahko pri srcu. ker je vedel, da je s to zvezo odvzel veliko skrb svojemu očetu: zakaj izpolnil mu je najsrčnejšo željo, ki jo je gojila njegova duša.
j	^ }
Z najboljšo nado in največjim upanjem je gledal ! Mirko v svojo bodočnost in zakonsko srečo. Kakor jelen ! čil in vesel, je stopil nato k deklici, se oklenil njene de-! snice ir. jo spremljal domov.
Pot do Miklove hiše je vodila mimo Almirinega doma. Nobeden naših nočnih potnikov, niti Mirko, niti Žalika, niti njena mati, se ni ozrl nocoj na to poslopie. Njih oko tii poželelo videti mesta, na katerem je izkušal i Almira uničiti srečo dveh src in zaprečiti izvršitev starčeve prisege. Le K a s t o r , Zalikin varuh Ln vedni spremljevalec, tii mogel tiho mimo tujčeve hiše; prav na glas in jezno je zalajal. Morda je izpodil mačko iz bližnjega grmovja ali pa je v vrtnem zatišju zapazil bodljivega ježa, svojega znanega sovražnika. Šele na Zalikino klicanje je priletel pes za družbo, ki je korakala vesela domov.
Kastorjev glas je bil vzdramil Almiro. Deklica ni mogla mirno počivati. Mislila je zmeraj le na Mirka. Preudarjala je, kako bi ga mogla popolnoma prevariti in ujeti v svoje mreže. Osobito danes je bila za njo kar nemirna noč. Domišljala si je po današnjem pogovoru z Mirkom, da si jo izvoli za ženo. Menila je, da si jt mladeniča s trdnimi okovi priklenila nase. In v teh srečnih mislih je vzkipela na novo njena kri.
Kakor plamen, ki bruhne hipoma skozi streho in ob-j jame nato s svojim ognjenim žrelom vse poslopje in ne
Kaj moramo vedeti
o krvi?
Kdor se še ni nekoliko podrobneje seznanil z ustrojem in delovanjem svojega telesa, smatra kri kot za nekako tajinstveno tekočino. Koliko je ljudi, ki sploh ne morejo videti krvi in koliko jih je tudi takšnih, ki ši sploh ne morejo narediti prave slike o vlogi in pomenu krvi za človekov organizem. Pa se pomenimo na kratko o njej in omenimo njene najvažnejše značilnosti.
Kri je rdeča tekočina. Srce jo poganja po žilah po vsem telesu in kri prinaša do zadnje celice organizma potrebna hranila. Iz srca teče naprej po velikih žilah, ki se vedno bolj cepijo v drobnejše, dokler ne postanejo drobne kakor las. Pravimo, da imamo žile odvodnice in utripalnice, ki odvajajo s hranilnimi snovmi nasičeno kri v vse dele telesa in jo tam porazdelijo po drobnih žilah lasnicah sestavnim delom telesa. Izrabljena kri priteka po žilah dovodnicah v srce, ki jo poganja, kjer se zopet nasiti s telesu potrebnim kisikom, odda pa tamkaj te’esu nepotrebne snovi, ki jih je prinesla s seboj iz vseh delov organizma. Ta dogodek se ponavlja iz dneva v dan — od rojstva do smrti.
Kri je sestavljena iz več sestavin, a med najvažnejšimi so bela in rdeča krvna telesca. Te plavajo v tekočini, ki je sestavljena iz vla-kine in sokrvnice. Zraven tega imamo še krvne ploščice.
Po naših žilah je približno pet litrov krvi. Množina krvi je odvisna od človekove starosti, teže in spola. V enem samem kubičnem milimetru je okoli pet milijonov rdečih krvnih telesc; vsega skupaj jih ima zdrav človek okoli 20 bilijonov. Žive pa le trideset dni. V enem samem letu mora telo po računih strokovnjakov izdelati okoli trideset kg rdečih krvnih
t
V globoki žalosti sporočamo, da je Vsemogočni dne 15. oktobra 1951, ob pol enajstih ponoči nenadoma odpoklical
Marijo Prosekar roj. Habih
pd. Razajko na Plešiveo
Dobro ženo in nad vse ljubljeno mater bomo spremili v četrtek, dne 18. oktobra 1951, ob 9. uri od hiše žalosti na pokopališče v Kotmari vesi k zadnjemu počitku.
Blago pokojnico priporočamo v spomin.
Plešlvec, dne 16. oktobra 1951.
Tomaž Prosekar, mož Marija Prosekar, hčerka Tilka Krušlc, hčerka Blaž Krušlc, zet In ostalo sosedstvo.
telesc. Rdeča krvna telesca oskrbujejo telo s kisikom in so posredniki v presnavljanju.
Belih krvnih telesc je pa v naši krvi mnogo manj. Bela krvna telesca urejajo v človekovem telesu obrambo pred nasilnimi udiralci — povzročitelji razh'čnih infekcijskih bolezni. Bela krvna telesca so tista, ki stopijo proti takim nasilnežem v borbo, jih uničijo in se tudi same žrtvujejo v tej borbi za dobrobit č’oveka.
Vsi vemo. da po krvi niso vsi ljudje med seboj enaki. Znane so nam krvne skupine, po katerih se med seboj razlikujejo. Posebno v
zadnji vojni, ko je zdravstvo močno napredovalo, so postale krvne skupine izredno važne. Mnogo težkih bolnikov in ranjencev je bilo mogoče rešiti s pomočjo transfuzije krvi. Bistvo krvne transfuzije je, da damo tistemu, ki mu manjka iz kakršnega koli razloga krvi, kri, ki smo jo dobili od drugega, zdravega človeka. Vsakdo pa vsakomur ne more dati krvi, ampak si mora ustrezati po krvnih skupinah. Dajalec krvi mora biti resnično zdrav, da ne prenese s svojo krvjo bolniku še nove bolezni. V glavnem poznamo štiri krvne skupine.
RADIO-PROGRAN
RADIO CELOVEC
Četrtek, 18. oktober:
5.20	Pet minut za kmetijstvo — 6.10 Jutranja glasba — 7.15 Pestra godba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 Šolska oddaja — 10.45 Nasveti v življenjskih vprašanjih
—	11.00 Veder dopoldan — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo —
12.00	Opoldanski' koncert — 13.00 Opoldanski
koncert — 14.10 Kar si želite — 14.30 do 15.00 Poročila — Za naše malčke — 15.00 Šolska oddaja — 16.00 Znameniti umetniki — 16.45 Iščemo mlade talente — 17.10 Popoldanski koncert —
18.30	do 19.00 Iz narodnega življenja:	pesnica
Milka Hartmanova.
Petek, 19. oktober:
5.50 Pet minut za kmetijstvo — 6.10 Jutranja glasba — 7.15 Pestra godba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 Šol-ka oddaja — 10.45 Za kmečko ženo — 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 14.10 Kar si želite — 14.30 do
15.00	Poročila — Komentarji in sodobna vprašanja — 15.00 Šolska oddaja — 16.00 Pevska ura —
16.20	Za mladino — 17.10 Popoldanski koncert
—	18.45 Kmečka oddaja.
Sobota, 20. oktober:
5.50 Pet minut za kmetijstvo — 6.10 Jutranja glasba — 7.15 Pestra godba — 8.15 Kaj kuham dane? — 8.30 Pozdrav zate — 9.00 do 9.30 Oddaja za podeželje — 9.30 Kar si želite — 10.00 Šolska oddaja — 11.00 Veder dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert •— 13.45 Tukaj govori UNESCO — 14.15 Iz mesta in dežele — 14.30 Pozdrav zate — 15.15 Kulturno zrcalo — 18.30 Koncertna ura.
RADIO LJUBLJANA Sreda, 17. oktoben
6.00	Zabavna solistična glasba — 6.40 Slovenske narodne pesrfii — 12.00 Koroške narodne pesmi in plesi — 13.00 Iz predalov pionirskega uredništva — 15.30 Želeli ste poslušajte! — 17.25 Šolska ura za višjo stopnjo — 18.00 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana — 18.30 Gospodarska oddaja —
19.00	Diskusija o sodobnih vprašanjih — 19.15 Vesele slovenske narodne — 21. Glasbena medigra.
četrtek, 18. oktober:
6.00	Pesmi borbe in dela — 6.40 Simfonični plesi — 7.10 Igra Vaški kvintet — 12.00 Opoldanski koncert — 13.10 Fantazije iz oper — 13.30 Veseli kvintet, poje Vera Dolenc — 14.10 Slovenske narodne za ples in razvedrilo — 15.30 Želeli ste — poslušajte! —	16.00 Če želite biti kritik... —
17.40	Po raznih plateh o različnih stvareh —
18.20	„Okno V svet“ — 19.00 Kulturni pregled —
20.00	Domače aktualnosti — 20.15 Slovenska ljudska pesem skozi stoletja — Bela Krajina.
Petek, 19. oktober:
6.00	Veseli zvoki — 7.10 Solistična glasba — vurliške orgle in saksofon — 13.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike — 14.00 Za vsakogar nekaj v glasbi — 15.30 Želeli ste — poslušajte! — 17.10 Igra Kmečki trio — 19.15 Baletna glasba — 20.00 Tedenski zunanje-politični pregled Egona Tomca.
Sobota, 20. oktober:
6.00	Nekaj vedrih melodij za konec tedna —
6.40	Poskočne melodije, izvajane na harmoniko — 7.10 Slovenske narodne pesmi — 12 00 Novosti iz našega arhiva plošč za ljubitelje operne glasbe —
14.30	Igra moderni kvintet — 15.30 Želeli ste — poslušajte! — 17.10 Igra orkester Percy Falth —
17.30	Zagrebško kulturno pismo — 17.40 Valčki Antonina Dvotaka — 18.00 Urednikova beležnica in pionirska pošta — 18.20 Narodne pesmi poje sopranistka Danica Filipič, na harmoniko spremlja Avgust Stanko — 19.10 Polke in mazurke —
20.00	Veseli večer — 20.40 Pestre melodije —
21.30	Igra Zabavni orkestar Radia Ljubljana.
E- KINO* PREDSTAVE^
CELOVEC
Carinthia
Od 16. do 18. oktobra:
„Frankensteins Sohn"
Od 19. do 22. oktobra:
„Die Adresse"
Peterhof
Od 16. do 1». oktobrat
„InseI olme Moral"
Od 19. do 25. oktobra:
„Ninotschka"
KRIVA VRBA Od 17. do 18. oktobra:
„Eins, zwei, drei — a us"
Od 20. do 21. oktobra:
„Tarzan und die Amazonen"
VRBA
Od 19. do 21. oktobra:
„Der Mann vom Eiffelturm* *
VELIKOVEC Od 15. do 16. oktobra:
„Die Abenteuer des Marco Polo" Od 19. do 21. oktobra:
„Es schlagt 13"
Naprava za avtomatično opozarjanje šoferjev
Amerika ne opozarja svojih avtomobilskih vozačev samo z različnimi napisnimi tablami ob cestah. Pred kratkim je pos’ala neka znana tvrdka na trg nov model avtomobilov z vdelanim zvočnikom, ki se pri določeni hitrosti avtomatično oglasi. Pri hitrosti 50 milj na uro pravi: „Ta ' brzina je prevelika za mesto — mogoče voziš po deželni cesti!" Pri 75 miljah: „Še imaš oblast nad svojim vozdom — toda ali si popolnoma prepričan, da so zavore v redu?" Pri 90 miljah: „Pozor, Tvo'e življenje visi na nitki!" in pri 100 mi'jah: „Ali si plačal svojo zavarovalnico za življenje?"
OBJAVA
Odvetnik dr. Anton Urbanc posluje v Ljubljani, Tavčarjeva ulica l/II — tel. štev. 23-87.
Dr. Anton Urbanc je Ziljan, torej naš rojak in ga poznajo mnogi koroški Slovenci. Dr. Urbanc se bavi v glavnem z zavarovalnim pravom in gospodarstvom, na katerem sektorju deluje tudi publicistično in znanstveno.
Novo blažilno sredstvo proti porodnim bolečinam
„New York Staate Journal of Medicine" poroča, da je med vsemi do sedaj odkritimi blažilnimi sredstvi proti bolečinam novo zdravilo nisen-tilhidroklorat najuspešnejše.
Dr. Harry Laforge, ki je napravil poskuse s tisoč ženami v starosti od 17 do 42 let, poroča, da je novo anestetično sredstvo dokončno odstranilo bolečine in strah pred porodom in da )e popolnoma neškodljivo tako za porodnico kot za novorojenčka. „Naš vtis je bil", tako nadaljuje dr. Laforge, „da je nisentil skrajšal trajanje porodnih bolečin."
Dr. Laforge pripominja, da povzroča zdravilo sicer pri porodnicah zaspanost in mlahavost, da pa v splošnem ne vpliva na njeno bistrost duha. Pot rodnice večinoma lahko zaspijo, a se lahko vzbudijo, ne tožijo pa o nikakih bolečinah. Nekatere se spominjajo samo na nekaj minut bolečin tik pred porodom. Skupno z nisentinom uporabljajo llocin, drugo učinkovito sredstvo.
Anekdota o Marku Twainu
Mark Twain je bil nekoč pri zajtrku v ne
kem letovišču, ko ga je obiskalo odposlanstvo tega kraja, da bi ga poprosilo za majhen prispevek za postavitev ograje okrog pokopališča. Na veliko začudenje vseh članov delegacije je Mark Tvvain bil zelo redkobeseden ter je zavrnil njihovo prošnjo. Mislili so, da je slabo razpoložen ter so ga zapustili z mislijo, da g® bodo drugi dan ponovno obiskalL
Ko je drugi dan vodja delegacije končal ljubeznivi nagovor si je Mark Tvvain vsakega posameznika ogledal ter dejal: ..Gospodje moji, zakaj pravzaprav hočete ograjo okrog vašega pokopališča. Ne vidim pametnega vzroka za to, ker kdor že enkrat tam leži, itak ne pride več ven, medtem ko oni, ki se še ne nahajajo tam, zagotovo ne silijo tja."
miruje prej, dokler sc ne zruši do tal v razvaline: s tako močjo se je vzbudila strast v Almirinem srcu in kri jc stopila deklici v glavo. To ni bila tista blaga ljubezen, ki blaži srce in povzdiguje dušo, temveč ona strast, ki ne pozna drugega kakor svojo žrtev. Ta čut pa je kakor divji plamteči ogenj, ki ne ugasne prej, dokler se sam v sebi ne uniči.
Almira se ni mogla nocoj vzdržati v postelji. Vstala je, se zavila v črno haljo in šla ven v prosto prirodo. Tu se je izprehajala nekaj časa po vrtu, nato pa sedla na klo-pico za rožnim grmičjem.
Dolgo je zrla deklica v zvezdnato nebo, iskaje zvezdo svoje sreče. Slikala si je v domišljiji bodoče srečno življenje na Serajnikovem domu. V mislih si ie že izraču-nila, kako bo s svojim očetom nakupila vsa posestva v okolici in si naposled postavila mogočen grad na Gradi šču. Tu bo vladala kakor kraljica nad svojimi podložniki. In tudi Mirko jo bo moral ubogati, da, ubogati kakor hlapec.
V take sanje o bodoči sreči je zazibala Almiro pod milim nebom razburjena domišljija. A kar naenkrat jo je vzdramil pasji glas. Spoznala je Miklovega Kastorja. Kakor da bi strele grom zadel na njuno uho. odskoči kvišku in pogleda z vrta skozi grmičje na piano ... In glej, tamle mimo nje korak ~va Mirko in — Žalika. Zdaj je videla, da spremlja mladenič deklico, držeč jo za roko; zdaj je zopet čula, kako navdušena govori Žalika o svoji neskončni sreči in zvesti ljubezni do Mirka.
Ta prizor je razburil Almiro. Vsa zdivjana je hotela že skočiti za njima, iztrgati Mirka iz Zalikinih rok, »jej sami pa z ostrimi nohti razpraskati lice, a v tem
trenutku jo zapustijo moči... deklica omahne na klop.
Ali kmalu ji pomaga notranja strast zopet na noge. Almira vstane in zapusti vrt. A ne da bi šla v hišo počivat, napravi se na pot proti Miklu. Streljaj daleč od vrta postoji pod košato lipo. Ondi se nasloni na deblo in pričakuje Mirka, ki se mora tod mimo vračati domov.
V	kratkem je prižvižgal od Miklovih sem po polju vesel mladenič. Bil je Mirko. Almirine bistre oči so ga gledale že od daleč. In ko je prišel blizu lipe, je stopila deklica pogumno kraj pota.
Mirko ni spoznal nočne, v črno haljo zavite prikazni. Pozdravi jo v prvo, a ker ni odgovora, v drugo, pa tudi na drugi pozdrav ne odgovori Almira. Še v tretje reče mladenič: Dober večer! A ker mu mirno stoječa prikazen tudi sedaj nič ne odgovori, stopi k njej, zgrabi jo močno za roke Ln vzklikne:
„Kdo si, ki tako pozno tukaj pohajaš in ne odgovoriš na moj pozdrav."
V	tem trenutku zdrsne deklici halja raz lice, mesec zasveti — in Mirko, ves prestrašen, spozna Almirin obraz. Kakor da bi ga piknil gad in mu globoko v srce zasadil strupene zobe, tako je v tem hipu odskočil mladenič, izpustivši Almirine roke. Kri mu je zastala, srce nehalo biti, glas mu je obtičal v grlu.
Tako je bila Mirka iznenadila ta čudna, nočna podoba. Lasje so ji vihrali okoli žarečega lica, oči so se svetile, kakor iskre v temni noči, in roke je vila, kakor v smrtnem boju, od same jeze in strasti. In zdaj prime, trepetajoča na vsem životu, z vso silo Mirkovo roko in reče:
„Ali me ne poznaš več, Mirko? — Jaz sem, jaz, tvoja Almira! Ona Almira, kateri si še danes obetal zvestobo in srečo!"
Mladenič je molčal, kakor da bi bil nem. Spomnil se je, da je res govoril ta dan z Almiro o svoji in njeni zvestobi. Čutil se je krivega in — molčaL
Ona pa nadaljuje strastno:
„In zdaj ne poznaš več svoje Almire, one Almire, ki žrtvuje tebi vse, srce in življenje? — Ti molčiš! Ali ti je res začarala oči ona svetohlinka, da ne vidiš zdaj več svoje prave prijateljice?"
Te besede so bile mladeniču preveč. Kakor ljut lev se zdaj vzdrami. Krčevito in z vso močjo zgrabi deklico za roke in reče s tresočim glasom:
„Govori, Almira! Kdo je ona svetohlinka? Kdo! —' Ti sama, ti sama si taka hinavka, ki zapeljuje mladeniče in obrekuj poštene deklice.
Vedi, da od danes Žalika — moja nevesta in da postane — moja žena. Tako mi je velelo srce, in to jc bila tudi najsrčnejša želja mojega sivolasega očeta."
Pri teh besedah se Almira strese, kakor da bi jo gr°' za izpreletela, in odvrne vsa razburjena:
„To ni res, to ni mogoče, Mirko! In če tudi misliš da si zdaj govoril resnico, se motiš. Almira je močnejša — od tvoje neveste."
Izgovorivši se oklene mladeniča z obema rokama-Toda Mirko se iztrga hipoma iz njenih rok in izgine v nočni tmini. Almira pa se zgrudi nezavestna na tla in obleži na hladni zemlji...
(Dalje)