List 5.
O zadevah živinske soli.
„Novicea so unidan iz odbora družbe kmetijske kranjske povedale, da ministerstvo kmetijsko si nekako prizadeva za to, da bi se cena živinske soli znižala; al ono hoče dejanskih dokazov po številkah, da je živinoreja res na slabejem , kar se več ne prodaja živinska sol, to je, od leta 1868. Družba kmetijska je dr. Jan. Bleiweis-u dala nalog, naj on izdela poročilo na ministersko vprašanje. To se je tudi zgodilo. 13. dne t. m. je šlo obširno poročilo ministerstvu na Dunaj. Gospodarjem našim utegne zanimivo biti, kaj je poročala družba; zato naj iz tega pisma jim naznanimo glavne točke.
Poročilo to se začenja s tem, da pravi, da je zel6 težko, po številkah dokazati, za koliko je živinoreja nazaj šla, kar se več ne prodaja živinska sol, vendar bilo bi mogoče to dokazati takim deželam, kjer se je
Ered 1. 1868. živinska sol tako lahko dobivala, kakor uhinjska in so jo tedaj gospodarji lahko kupovali in živini svoji dajali. Al tako srečna ni bila kranjska dežela nikoli.
Že leta 1849. v zboru kmetijskem, ki jga je tedanje ministerstvo klicalo na Dunaj v posvet in v kterem zboru so tudi zastopniki kranjske dežele bili (Trpine, Bleiweis, Orel, Vovk in Ulrich), seje povdarjala silna potreba, naj bi v vseh deželah avstrijskih, ne pa samo v Tirolih, Vorarlbergu, na Koroškem in še nekterih družiti, se .prodajala živinska sol, živini neobhodno potrebna.    Al to se žalibog ni zgodilo.
Ker pa so naši gospodarji na družbo kmetijsko od leta do leta bolj pritiskali, naj jim oskrbi živinsko sol, ni si vedela pomagati drugač kakor tako, da je na svoje stroške, ker leta 1851. še ni bilo živinske soli dobiti v Trstu, si naročila iz Hallein-a v gornji Avstriji enkrat 50, drugikrat 100 centov. Al cena te soli z vož-njno vtfed čez Belak je bila tako visoka (cent je stal na 5 gold. 36 kr.), da le premožni gospodarji so mogli
'iseči po njej.
Zato pa je družba kmetijska spet začela nadlegovati ministerstvo, naj po pravilu enakopravnosti ne odteguje nekterim deželam tega, kar imajo druge dežele, in povsod napravi solarnice za zalogo živinske soli kakor kuhinjske.
Na to je 15. julija 1. 1851. ministerstvo kmetijstva vprašalo družbo kmetijsko: ali ne bi hotela prevzeti zalogo živinski soli, če bi jej ministerstvo dalo potrebni kredit za to. Brž 23. dne istega meseca je odgovorila kmetijska družba ministerstvu, da prav rada prevzame solno zalogo za kranjsko deželo, — al tudi to se ni zgodilo.
Iz vsega tega — pravi poročilo — si. ministerstvo samo vidi, da kranjska dežela ni bila še nikoli tako srečna, cesarsko zalogo živinske soli imeti, in da po takem naši gospodarji, ki so le po ovinkih dobivali živinsko sol, če si jo je kak trgovec v Ljubljani naročil, ali če jo je kdo iz Trsta dobil, poredoma niso soli dajali živini, ampak dajal jo le ta ali uni, kdor je zmogel višo ceno.
V takih žalostnih razmerah se tedaj na ^Kranjskem ne more vprašanje staviti: za koliko je živinoreja pri nas od leta 1869. nazaj šla, kar se ne prodaja več živinska sol? ampak vprašanje se mora glasiti tako-le: zakaj se živinoreja na Kranjskem ni povzdignila v zadnjih letih?
Da pa se živinoreja na Kranjskem, čeravno ste jej gorenska in dolenska stran ugodni, v poslednjih letih ni pomnožila, kaže primera števila živine leta 186J. z letom 1857., ko se je predzadnjikrat štela. Poglejmo to statistiko, po kteri so našteli:
Leta 1869:                                leta 1857:
k6nj    19.365......20.753
goved. 189.490......189.063
ovac    85.161......82.068
k6z    16.555......23.852
prešičev   63.385......94.689
Te številke*) pričajo očitno, da od leta 1857. do 1869. se živinoreja na Kranjskem ni pomaknila nikjer zdatno naprej, svinjereja pa se posebno pomaknila nazaj. Ne, da bi ta nazadek pripisovali samo temu, da živina soli ne dobiva, ker vemo, da še drugi vzroki so, ki tlačijo naše kmetijsko gospodarstvo, in to so posebno silni zemljiški davki; al tajiti se vendar nikakor ne more, da pomanjkanje soli zel6 zadržuje napredek živine; kajti sol pomaga želodcu, da vse, kar koli je tečnega v klaji,
{>otegne iz klaje in pelje v kri, da iz nje postaja mes6, oj itd. Z veliko ve čim dobičkom se tedaj pita živina, ki sol dobiva; slaba krma se nareja lože prebavljiva in neškodljiva, in sto- in stokrat bi se ubranile živinske kuge (vrančni prisad itd.), za kterimi počepa pri nas vsako leto mnogo živine.
Ce zdaj še primerimo število ljudstva na Kranjskem od leta 1857., ko ga je bilo 451.941, s tem, ki so ga našteli leta 1869. na 463.273, in če vidimo, da imamo 31.000 prešičev manj od leta 1857., svinjsko me s 6  in  pa špeh  sta veliko   veči  živež   kmečkemu
*) Statistični taki popisi sicer večidel niso resnični; al kakor niso bili leta 1869., tako tudi niso bili leta 1857.,— primera vendar le ostane.
34
ljudstvu kakor goveje mes6 in maslo, tedaj vidimo, na koliko škodo živežu je manjše število prešičev.
Naj tedaj vlada vse te okoliščine temeljito prevdari in spoznati mora živo potrebo, da se zniža cena živinski pa tudi kuhinjski soli, ktere pridelamo v našem cesarstvu na milijone centov. Če tujim državam prodaja sol veliko cenejše kakor domačim ljudem, naj sprevidi, daje to velika krivica; naj pa tudi prevdari to, da druge države delajo sol veliko cenejše kakor se dela pri nas v Avstriji. Glavna stvar pa je to, da vlada izpusti samoprodajo (monopol) iz svojih rok, in videla bode, da državni dohodki ne bodo škodo trpeli, ako bode sol prodajal kdor bode hotel, in na porabo soli kuhinjske, živinske, obrtnijske in gnojne vpelje primeren davek.