Sodobna slovenska poezija
Marko Kravos
Izza sebe
Čeprav ni take sile
Vsakdo, čeprav ni sile ne nuje, lahko postori se to in ono: vrne mladiča v gnezdo, z brazdami počese njivo, povzdigne kamen na ogrado. Naj bo opravek opravljen, čeprav ni nobeno delo za večno. Samo obnavljanje. In kaj za to?
Naj kdo popise mrstenje duhov, čeprav ni ne sile ne nuje, naj prečrkuje imena rajnih vetrov in rodnih dežjev v kipečem testu izročila, naj se do sanskrta sklicuje na kvas keltske pradavnine. Ponosno, čeprav ni take sile.
Privid, prizvok, priokus pride v kozarec in pesem, pije se na zdravje presahlih besed in sanj, na svežo vero, zaljubljene vnuke, v slovesnem požirku pod oljko, ki pozna tvojo roko in te nekoč hvaležno popije. V blag spomin. Čeprav res ni se ne sile ne nuje.
Iglavci, listavci, morje v ozadju Kosovel
Veje, vrši v krošnjah, gre in se vrača med veje, po spočetnem vzdihu brezbožne bore razmaje, zajame poganske hraste ... veter ... Mrazi gladino, v mraku spodjeda breg.
Zviška z neba se utrinjajo listi, sočutni šumevci. Bor v bregu - bos na begu pred lastnimi iglami. Sivi kamni so sivi kamni. Se morje kdaj reši soli? Bor ima iglice v krvi.
Bazovica
12. september 1930
Ko skozi vodo kamen gre jo blago razmakne preden na dno leže
Ko svinec v jutro prebije
se zrak ne zdrobi
sveže rdeče življenje brizgne
v obličje smrti
Kakor kamen skozi vodo gre pade človek v lastno kri leže v tiho morje
Tako pade eden tako padejo štirje v globino za obzorje
v zadnjo svobodo v sto let tišine
II.
Tako se dan obesi tako skali se steklo tako zastava slave tako na svidenje v nebesih
Kakor sočutno jeklo kakor mrčes na rane kakor žvepleno siva kakor dokončno pasje
Tako zločin in kazen kakor gre snet v klasje tako nič ne obstane kakor brezkrvne sanje
III.
Preko gmajne tiha steza, na proslavi pa zaori grom -beseda gospoda ministra. Dim brez ognja.
Brinje v ustih, zimzeleni brin, gola, živa samota. Ogenj in dim.
IV.
Ali je trden vas most? Kakor kamen in kost.
Pod večno zastavo oko za oko, zob za zob, vse za očetnjavo.
Zdaj troglodit si vero in postavo voli: Triglav mu je bog, vladar trinog, sam pa trojezično cvili kot se nikoli.
V.
Solzo obrusi čas in kamen se zaiskri,
dlan zajame obraz v poljub in igro,
izza zob se rojeva rdečelični smeh.
Pelod prsi, spet in spet nerazsodni par
spomin in pozaba obnavljata svet.
Hlebnikov kruh
V	prvi osebi
Za nit najde iglo, za gumbnico gumb. Tudi mene ukroji in obleče po svoji meri, moj oče, mi napravi hlače, rad bi iz mene napravil junaka s krojaško dušo. Nikoli ni verjel v pravljice: ni sreče brez hlač in srajce.
Si ptica, si riba, vedno boš sredi jate, obrisal sem se pod nosom, da bom kdaj sam zase. Pa se mi nasmehne zlata ribica iz vode, in zrasejo mi brki. Žar ptica na veji pokima, vrže na srce tri zrna.
Žitje vsakdanje sejem v vodo in noč, začuden, zaljubljen, ližem kri in sol s kamna, gol, čudežno prost, skorajda zlatorog.
V	zaumnem se rojeva glas in postane otrok. Glagolitepo nas...
V	drugi osebi
Dve roki dve nogi
kdaj pa kdaj kar po vseh štirih. Kaj hočeš več. Včasih na glavi včasih brez glave včasih po glavi dobiti, nositi, zgubiti biti bel, nor in star ob ptičjem mleku z vražjega trga izreči svoj kresni rek.
Kje je še lira za novi verz? Kje kupiš strune za bivši denar?
V	tretji osebi
V	krtovi deželi so preko neba naložene kamnite skrle,
tu ne bo nikoli sprave, prava vera je vera v mrliče, tu se shirano ljudstvo deli na črne svetnike in krvave priče.
Brezosebna
Čebela ni nosorog, oba pa zbadata naokrog.
¿Kdo piči do lastne smrti v boju za matični prag in panjsko končnico, kdo?
In kdo rogovili z arhivi, hijenam naznanja krivice in krivce, nabada in vlada ob izviru Belega Nila: kdo?
In kdo je brez roga in žela? Trot.
Skupinska
Pomagaj si, če si moreš iz legla mrzke domačije. Po avtocesti v pohlevno brezje zapoješ kje so tiste ovčice, višarske zvonove so pretopili v topove, v kapitalske naložbe za škofjeloške kruhke, odpustke. V misijone gredo kozje molitve. Se pri maši še pošteno je in pije?
Izza sebe
Glej metuljev let!
Gibi in barve so krilata pesem.
Odloži časopisje! Pregrobo šuštijo listi podalpske kronike.
Loti se listov murve: imel boš svilena krila in dvojne spomine na božje sonce.
Gosenica in metulj nista edini hermafrodit zgodovine, narava ima pač svoje veselje.
Ljubi bivšega bližnjega, kakor bi sam rad iz svoje kože.
Zaupaj vase, metulj brez teže!