165
Srečen
Sličica.
sobi vlada smrtna tišina.  Ka  postelji leži bolno
dete. Ob postelji sloni nesrečna mati. Njene ru-deče oči pričajo o prečutih nočeh. Pri vznožju sedi mladi oče. Zamaknjeno gleda na bolnega sina, na svoje jedino veselje. Sinek se je zganil, stegnil ročici ter uprl stekleno oko proti materi. Kako je mater presunil ta pogled! Kako rada bi trpela vse bolečine na mesto sinka. Obrisala si je solzno oko, nagnila se bližje k detetu ter z ljubim glasom, v katerem more le ljubeča mati govoriti, vprašala:
,Janezek, te boli?"
,,Boli", vzdihnil je počasi bolnik, a beseda se ni več slišala.  Skrbna mati jo je brala iz gibanja ustnic.
Ko ga je še pestovala čilega in zdravega, pripo-vedovala mu je mnogo o nebeških krilatcih in njihovem prebivališču. Pravila mu je o neki neskončno dobri Materi, ki ga ima še bolj rada kakor ona sama. Ce bo priden, prišel bode k Nji in tam se bode igral v šte-vilu božjih krilatcev, ki so tako lepi, tako Ijubeznivi. Ko ga je nazadnje vprašala, ali bi šel rad v nebesa, nasmehnil se je otročje nedolžno ter prikimal.
,,Boš kaj prosil Bogca za me?"
Janezek ni odgovarjal. Stisnil se je navadno k ma-teri ter zamižai.
In le prehitro se je približal čas, da bi se ločil od svoje matere ter šel gori nad višnjeve oblake k Oni, ki ljubi bolj, kakor more ljubiti človeška mati.
Mati se je naslonila bližje k njemu.
,,Boš kaj molil za me?"
,,Mo1il", a komaj je ujeia mati besedo.
,,Boš molil za očeta?"
,,Očeta", izgovarjale so ustnice.
,,Le moli, pa prosi, da bi jaz in oče enkrat k tebi prišla."
,,Z mano", hotel je povedati, naj gred6 mati in oče zdaj ž njim.
166
Obličje mu je postalo rudeče, a rudečica je zgi-nila hitro. Obraz je bil bled. Na čelu so se prikazale kaplje, znamenje smrtnega boja. Iz očesa se je utrnila zadnja solza. Na ustnice je legel lahek smeh, stresel se je po vsem životu, in — ni ga bilo. Solze so se udrle materi po licu. Med jokom pa so se čule besede:
,,Božja volja naj se zgodi. On, ki ve za vsak las ve gotovo,  zakaj  mi je  vzel  najdražji zaklad. Ti pa. ljubi otročiček, prosi Ga za rae, za očeta, za vse."
Tako je govorila mati, Janezek pa se je veselil pri boljši Materi in pri nebeških poslancih. Zvon je zapel — a njegovo z^onjenjevni bilo žalostno, kakor je navadno ob takih prilikah. Čisto je donel zvon, kakor bi angelji spajali svoje glasove z njegovim. Ko je po-nehal in se v novo oglasil, se je glasil veličastno in mogočno kakor tedaj, ko vabi vse farane v hram božji. Zdelo se je, kakor bi hotel povedati, da Janezek gleda Mogočnega in Velicastnega \z obličja v obličje. A kiruilu je zopet donel tako milo, tako ljubeznivo, kakor bi pela najbolj Ijubeča mati pesemco svojemu otročičku, kakor bi jo peia tedaj, ko je že spal — ko si ne upa preglasno, da ga nebi vzbudila — kakor bi hotel zvon naznaniti širnemu svetu, da se je vrnil otrok k Materi.
V hiši so napravili oder. Na belih prtih je ležal Janezek držeč v rokah križček in belo cvetko. Imel je zaprte oči, a okrog usten mu je igral tako Ijub — tako nežen smehljaj. Tako smejati se more le nedolžen otrok, ko gre Ijubljeni materi naproti. Pri odru na mizici so gorele sveče. Prihajali so Ijudje kropit. V ta namen je bila na mizici posoda z blagoslovljeno vodo in oljkovo vejico. Matere so prinašale vrstnike Janezkove gleiat ga.
,,Glej, ali ga poznaš?"
Otročiček je navadno molčal — potem se stegnil k njemu, kakor bi mu hotel vzeti oni mir — ono za-dovoljnost, ki je odsevala z njegovega obličja.
Da, srečen si Janezek, ki se veseliš v nebesih. Zapustil si zgodaj dolino solz; ne veš, da tukaj hodi človek le po bodečem trnju, ne veš, da se trudi od de-tinske dobe do pozne starosti, in da je pri tem v vedni nevarnosti izgubiti kraj veseija, katerega si ti dosegel.
167
Mizar je napravil krsto. Da, osem majhnih desk, ' in v njih bo počivalo srce, kateremu bi bil mogoče preozek celi svet. Belo je bila pobarvana krsta, zna-menje, da ta, ki bo tu mirno počival, ni še žalil z grehom Boga. Na nji se je blestel zlat križ, kakor bi hotel povedati, da sme ta krsta biti bela le po zaslu-ženju križa; ko bi ne bilo tega, bi ne mogel itijanezek v nebesa.
Mrlička so položili v krsto. Se enkrat sta ga po-Ijubila jokajoča mati in žalostni oče. Pogrebci so ga vzdignili. Iz stolpa zapojo zvonovi. Ne, ti zvonovi ne pojo pesmi: danes meni, jutri tebi, ne. Veselo poj6: srečen, srečen!
Na pokopališču blizu kapelice je bila skopana jama. Pogrebci polože krsto na nalašč za to pripravljeno klop. Približa se duhovnik ter blagoslovi jamo. Po vrveh spuste krsto >  ozko hišico.
..Vzemi, zemlja, kar je tvojega!" in trikrat vrže duhovnik  prsti na krsto. Prst, ki pada, odmeva votlo.
..Molimo", oglasi se duhovnik; pogrebci pokleknejo.
A duhovnik ni molil, kakor po navadi za ranj-cega, pač pa: ,,V čast angeljčkom. Oče naš —."    5.