Minimalni jaz 2. del
CHRISTOPHER LASC1I
VELIKE ORGANIZACIJE KOT TOTALNE INSTITUCIJE
Tekmovalni duh jc okras prepirčkov, pri katerih lahko vsakdo izkreše svoje mnenje, svoj nazor in sc bori za svoj predlog. To omogoča mnogim ljudem v včlikih organizacijah, da v luči ekstremnih situacij ponovno ocenijo svoja običajna doživetja. Gonja za uspehom jc po novem zamišljena kot vsakodnevni boj za preživetje. Z Etiko spremenljivega uspeha jc Zveza ameriških gospodarstvenikov poimenovala raziskavo, katere rezultati so pokazali, da denar za Američane ni več merilo uspeha, ampak "sredstvo za preživetje". V uradnikom namenjenih knjigah z naslovi, kot na primer Preživeti v administrativni džungli, pa pripisujejo poseben pomen "uličnemu čutu" ali pa "instinktu za preživetje". V zadnjem času primerjajo priročniki za uspeh velike organizacije s črnskimi geti. V slednjih jc "preživetje ... v veliki meri odvisno od razvoja zdrave kulturne paranoje". Chester Burger in Michael Kordo ter njuni somišljeniki sc ponujajo za vodiče skozi korporacijsko divjino. Priporočajo "strategijo preživetja", katere osnova so budnost, dvom i nezaupanje. "Potrebujete daljnosežno strategijo, tako, kot da bi sc pripravljali na vojaški spopad. Dobro morate analizirati svoj položaj, prav tako pa tudi položaj nasprotnika ... Toda včasih v uradu le ne morete preživeti, kakršenkoli že je vaše delo lam ... (Pa vendar) vam devetdeset odstotkov situacij le nudi možnost za preživetje." Melville Dalton misli, da jc "položaj posameznika v veliki organizaciji ali v nestanovitni družbi enak tistemu ncprcračunljivih živali: lako kot one jc le nemočno bitje, ki si zavoljo lastne varnosti zelo preračunljivo laže o nevidnih nevarnostih, ki ga obkrožajo in mu grozijo".
Socialni darvinizem je ljudi navadil na idejo, da le najmočnejši preživijo kruto podjetnost modernega poslovanja. V dvajsetem stoletju pa smo se zavedli novih dimenzij organizirane surovosti - taborišč smrti in totalitarnih političnih sistemov - , kar je dalo bojazni pred neuspehom nove smcrnicc in nam omogočilo nove vire imaginacij, s pomočjo katerih naj bi poglobili površinsko doživljanje življenja v družbi, ki jo imamo za nekakšno džunglo1.
' Socialni darvinizem jc pod Rcaganom ponovno zaživel. "Prevladujoča tradicija nazadnjaške ideologije" meni, da "naj bi država ne redila tistih, za preživetje najmanj sposobnih, "tako liberalni ekonomist Robert H. Reich. Nato dokazuje, da naredi v osemdesetih letih nazadnjaštvo take vrste na Američane vtis zato, ker "so iztočnice o preživetju zopet enkrat dobile glavno mesto v narodni zavesti". Vseeno pa ima Louifte Kacgj prav, ko trdi, da "ni survivalizem niti 'napredna' niti 'nazadnjaška' ideologija". I evo prikrojena verzija socialnega darvinizma preživetje cele vrste poveličuje nad preživetjem posameznika, podpira etiko rešilnega čolna pod geslom "razjasnimo vrednote" in dosega svoj višek v "biološkem kolektivizmu evgcnikov in
Korporacija si nadene videz totalne institucije, v kateri izgine vsakršna sled osebne identitete. Erving Goffman, sociolog, ki se ukvarja s totalnimi institucijami - sistemi popolnega nadzora - meni, da "v naših velikih trgovskih, industrijskih in vzgojnih ustanovah" obstaja "težnja k usmerjaju v totalne institucije". Za časa študentskih nemirov v šestdesetih letih so radikalni kritiki univerze slednjo kar naprej primerjali z zaporom ali z intcrnacijskim taboriščem. Revizionistični zgodovinarji in kritiki zasebnih pripravljalnih šol pa so trdovratno poudarjali, kako vlada v naših šolah zaporniški duh. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se ljudje ponovno začeli zanimati za črno suženjstvo, deloma tudi zato, ker je v tistem času izšlo več študij, v katerih so življenje sužnjev na plantažah primerjali s tistim v nacističnih koncentracijskih taboriščih. Ponovno pa so se, na podoben način, lotili raziskovanja zaporov sociologi ter o tem pisali knjige z naslovi, kot sta Psihološko preživetje in Ekologija preživetja. Javnost pa je svoje zanimanje za zapore nasitila s poročili o uporih v jctnišnicah in o gibanjih za pravice zapornikov, pa tudi s pravo poplavo filmov in televizijskih programov, ki so slavili domiselnost ljudi, ki so svoja življenja preživljali po zaporih in se na ta način soočali z na videz nevzdržnim okoljem.
Zavest o koncentracijskih taboriščih smrti iz druge svetovne vojne je naše dojemanje družbenega življenja spremenila v veliko večji meri, kot smo si predstavljali do sedaj. Iz nje izvira tudi naše nagnjenje k mišljenju, da so vse organizacije totalne institucije, moderno življenje nasploh pa niz ekstremnih situacij. "Pričevanja redkih ljudi, ki so tiste grozote preživeli, so dejansko orientacijske točke, po katerih se ravnajo ostali poskusi preživetja našega časa", sta zapisala Stanley Cohen in Laurie Taylor v raziskavi o dolgotrajnih ujetništvih. Za razlilko od večine študentov, ki se ukvarjajo s tematiko preživetja, sta se Cohen in Taylorjcva potrudila razlikovati ekstremne situacije od vsakodnevnih napetosti in obremenitev, ki naš duševni mir sicer ogrožajo, vendar se jih kljub temu da obvladati, "ne da bi pri tem bistveno prizadeli ostale plati našega življeja". Na enak način je tudi Goffman opozoril na razliko med totalnimi institucijami in tistimi organizacijami, katerim se posameznik posveča le delno in zanje ne porabi vsega svojega časa. Seveda pa je opozoril tudi na podobnosti. Učinek njegovega razmišljcnja kot celote, ki združuje proučevanja totalnih institucij na eni in vsakodnevnega življenja na drugi strani, je ncovrgljivo zmanjšal razliko med ekstremnimi situacijami in peripetijami vsakdana. Podoba popolnega omejevanja in ekstremnim situacij pa se je sodobne domišljije polastila že do te mere, da se skorajda ni bilo moč upreti skušnjavi, da bi to podobo razširili tudi na bolj blage oblike obremenitev in težav in da bi v luči Auschwitza na novo razložili vse vrste nadlog, ki nas pestijo. Neka zgodnja študija taborišč smrti si je že v naslovu zastavila vprašanje, ki od takrat naprej nenehoma buri domišljijo poznega dvajsetega stoletja: "Na kakšen način so preživeli?" Odgovori na to vprašanje so se, kakor bomo videli v naslednjem poglavju, zelo razlikovali. Za nas pa je v tem trenutku samo vprašanje veliko bolj pomembno, kajti gre za vprašanje, ki se vleče skozi vsa razmišljanja o nacističnih taboriščih smrti, prisotno pa je tudi v zgodovinskih raziskavah manjšin, ki so bile izpostavljene zatiranju in diskriminaciji, v psihiatrični literaturi, ki obravnava stresne situacije in "mehanizme obvladovanja" in tudi v popularnem čtivu, ki
dnižhcnc profilaksc". Na tej osnovi zahtevajo znanstveniki in navdahnjeni politiki zase pravico, s katero hi dodeljevali skromna sredstva in povedali svoje mnenje o vrednosti, ki jo imajo v smislu preživetja konkurenčne si ideje, prepričanja in družbene navade. "Survivalistično natezanje", piše Kacgijcva, "z enako močjo poudarja gospodarsko državo nočnih čuvajev -zagovornikov svobodnega mišljenja', 'nazadnjaško' narodno-zaščitno državo in 'napredno' terapevtsko državo.
opisuje obremenitve, kakršnim so izpostavljeni poslovneži. Izpostavljanje ekstremnih situacijam, pa naj bo posredno ali neposredno, jc nc le zatiranje in mučenje, ampak tudi čisto vsakodnevno kosanje in tekmovalnost obdalo z novo garnituro podob in tako spremenilo način, na kakršnega zatiranje, trpljenje in tekmovalnost doživljamo. V svetu, v katerem pomeni konccntracijsko taborišče vsiljeno metaforo za družbo kot ccloto, dobivajo nadloge nov pomen.
Tekmovalnost, na primer, dandanes nc pomeni toliko želje po prekašanju. Bolj jc osredotočena na boj, ki ga bijemo zato, da nc bi bili popolnoma dotolčcni. Pripravljenost, da bi v želji po zmagi tvegali prav vse, sc umika previdnemu kopičenju zalog, s katerimi naj bi se oskrbovali, ko pridejo hudi časi. Upornik neustrašnega srca, bojevnik in roparski vitez so že skoraj pozabljeni prototipi uspešnega kosanja. Ljudska domišljija je porodila novega junaka, prebrisanega veterana, ki je odločen nasprotnika preživeti, nc pa ga tudi prekašati za življenja. Staro bojno pravilo, ki uči, daje za pošteno stvar vredno in častno umreti, vedno bolj izgublja svoj čar, kajti zaradi določenih okoliščin - moderno tehnološko vojskovanje in množična iztrebljanja - še smrt ni več tista prava, sladka ljubica. Survivalizcm pelje v razvrednotenje junaštva. Ekstrcmnc situacijc, piše Goffman, osvetljujejo "mala življenjska dejanja", nc pa "imenitnejših oblik vdanosti in izdajstva". Totalne institucije so pobudnice "napadov na lastni jaz", v isti sapi pa tudi preprečujejo učinkovit odpor tako, da sotrpine silijo v iskanje zavetja, odvračajo pa jih od "neposlušnosti", posmehljive nezainteresiranosti in od kombinacije sprave in nesodclovanja - Goffman jo omenja kot "sprevidenje". Za totalne institucije sc jc Goffman med drugim začel tako zanimati zato, ker sotrpine prisilijo, da živijo le za danes, kajti osredotočenje na takojšnje in najbližje navdaja z največ upanja za dolgotrajno preživetje. Isti idejni temelj pa podpira Goffmanovo delo o totalnih institucijah in njegove razprave o "jazu v življenju vsakdana", namreč, da ljudje sami sebe cclo v najbolj mučnih okoliščinah najglobje spoznavajo nc ob izrednih mojstrstvih ali ob neizmerno pogumnih dejanjih, ampak ob popolnoma nejunaških prigodah, s katerimi jim jc vsakodnevno v obilju postreženo. Totalne institucije, še posebej pa taborišča smrti, so nas osvestile o banalnosti zla, pravi Hannah Arcndt v znamenitem stavku. Naučile pa so nas nekaj tudi o banalnosti preživetja, saj nas vedno bolj razširjeno mnenje, da junaki nc preživijo, pouči o razočaranju nad konvcncionalnimi 'moškimi' pravili, ki smo jih omenili v predhodnem poglavju. Ni pa le 'možakarstvo' izgubilo svoje vrednosti preživetja, temveč tudi kar ccla zaloga menda obnošenih idealov časti, junaškega izzivanja usode in prekašanja samega sebe. Ali, kot je zapisal Vinccnt Canby ob ponovnem ogledu filma Sedmero lepot Line Wcrtmullcr, preživeli jc odkril, da jc "idealizem samouničevalen".
HLADNOVOJAŠKA KRITIKA SURVIVALIZMA
Uvodni pregled tem o preživetju lahko privede do zaključkov, da jc naši družbi zmajkalo poguma, da bi sc morala ponovno zavesti svojih lastnih smislov in sc zopet posvetiti iskanju svobode, idealu, na osnovi katerega jc bila osnovana. Slabšanje sovjcLsko-amcriških odnosov po letu 1979, vedno hujša tekma v oboroževanju in oživljanje hladne vojne pa pridajajo takemu govoričenju okus sladkobnosti. Phyllis Schlafly zagovornikom jedrske razorožitve očita, da jim jc golo preživetje edini in
najvišji cilj, Norman Podhorctz pa graja "kulturo sprave" in naraščajoč odpor do ameriških nacionalnih interesov in do časti. Po Bcrtrandu Russelu in pozneje Georgeu F. Kennanu, tudi Sidney Hook v trpkem napadu na "strategijo dokončne predaje" zatrjuje, da se le-ta opira na doktrino, ki pravi, da je "preživetje najvišji cilj, temeljna vrednota življenja". Hook meni, da bi Russell in Kennan raje sprejela "gotovost komunistične prevlade", kot pa tvegala z jedrsko vojno. S citatom Aleksandra Solženicina "Za lastno obrambo moraš biti pripravljen dali svoje življenje", pa Hook dokazuje, da bi "grozeči vojno in kapitulacijo lahko preprečili, če bi obnovili svojo moralno moč in se zopet posvetili svobodi". Po drugi strani pa "so si tisti, ki pravijo, daje življenje vredno živeti, pa naj stane kolikor hoče, že izklesali sramotni nagrobni napis, saj je ni stvari ali osebe, ki je ne bi izdali, če bi si s tem le rešili lastno življenje".
Mirovna gibanja napadajo v zadnjem času ne le desničarji, ampak tudi nekateri levi kritiki. Slednji jim ravno tako očitajo "zoološko" koncepcijo politike, kot to imenuje Cornelius Castoriadis. "Če ni ničesar, za kar bi bilo vredno umreti ... potem ni tudi ničesar, za kar bi bilo vredno živeti", sta zapisala Fercnc Fchcr in Agnes Heller v eni zadnjih številk Telosa, časopisa, ki se tako kot mnogo drugih ukvarja z začuda nenavadno ostro kritiko gibanja za jedrsko razorožitev. V dobi jedrskega orožja si miru želimo bolj kot kdajkoli. Kljub temu pa, pravita Feher in Hcllcrjeva, "še vedno obstaja protislovje med lepim življenjem in golim življenjem", iz česar sledi, da nasilja in vojn iz naših akcij ne moremo popolnoma izločiti, kadar se trudimo doseči kaj več kol le preživetje.
Tako vsebina teh razprav kot tudi moralna vnema, ki se skriva za njimi, spominjata na napade, ki sla jih na politiko popuščanja uprizarjala Lewis Mumford in Rcinhold Niebuhr. Seveda pa v tem nista bila osamljena, saj je na predvečer druge svetovne vojne prišlo do pravega izbruha nasprotujočih si mnenj o zunanji politiki. Niebuhr je dejal, da ni mogel razumeli, "kakšen smisel naj bi bilo imelo slavili munehenski sporazum, ker da jc 'vsaj zakasnil pričetek vojne'. Toda ali odlog vojne resnično pomeni prispevek k možnostim za njeno dokončno preprečitev?" Pragmatični liberalizem, kot jc temu pravil Mumford, jc izgubil "tragični smisel življenja" in se izogibal neposrednemu soočanju z resničnostjo smrti v upanju, da bi "z vedno novimi dosežki ne področju medicine in higiene to zoprno priliko lahko odlagali v nedogled". Leta 1940 je Mumford poročal o svojem pogovoru, ki ga je imel z nekim liberalcem. Ta mu je povedal, da političnih odločitev, ki bi lahko pripeljale do vojne in s tem povzročile smrt še mnogih ljudi, ni mogel podpirati. "S lem, da bi bilo v primeru, ko bi teh odločitev ne bili sprejeli, šest let ali šest mesecev pozneje smrtna bera bistveno manjša, se nisem strinjal. Tedaj mi je priznal, da se mu je z vsakim dodatnim ircnutkom, prihrajenim za zasebno uživanje v življenju, zdelo, da je neizmerno pridobil." Mumfordov zaključek pa jc bil takle: ta možak "je v izraznem svetu prenehal bivati. Kajti izrazni svet vsebuje prihodnost, ki ima mnoge večje razsežnosti kot pa nepopolno osebno življenje posameznika. Tako jc življenje, žrtvovano v pravem trenutku, dobro porabljeno življenje. Življenje pa, ki smo ga gojili s preveliko skrbjo in ga nečastno varovali, jc zavoženo do skrajnosti."
Tarča podobnih obsojanj je danes mirovniško gibanje, kadar si za parolo preživetja izbere "bolje rdeč kot mrtev", ali pa kadar se priključuje nasprotnikom vsakršne oblike osebnega odrekanja. Takšno stališče izraža odpor ne le do umiranja v nepravični vojni, ampak do umiranja nasploh, pa tudi nasprotovanje moralni in čustveni zavezanosti, ki je značilna za miselnost preživetja in kulturo narcizma. Russell Jacoby piše, da je
"žrtvovanje", gledano z očmi narcizma, "navadna sleparija, izguba brez koristi". Sodobna politika nas, se vd, na veliko zasipava z realističnimi razlogi, ki naj bi opravičevali takšno gledanje na žrtvovanje. Ko politični oblastniki državljanom priporočajo, naj varčujejo s kurjavo in javne servisne službe na ta poziv odgovorijo z dvigom cen, da bi tako nadoknadili izgubo, ki jo imajo z manjšim povpraševanjem, jc občutek, da gre pri odrekanju za čisto navadno goljufijo, seveda razumljiv. Žrtvovanja, odrekanja takšne vrste običajno prizadenejo ravno tiste ljudi, ki si jih najtežje privoščijo in tega se prav dobro zavedamo. Zaradi tega ljudje s politko niso zadovoljni. Nezadovoljni pa so tudi ob spoznanju, da si cclo samih odrekanja, vdanosti in osebnih obveznosti nc morejo privoščiti. Razlika med obema oblikama nezadovoljstva potemtakem obstaja. Film Vojakova vrnitev - pohvale zanj so deževale z vseh strani - z Jane Fonda in Jonom Voigtom v glavnih vlogah, jc lep prikaz odpora do vojne, ki so ga ljudje občutili neposredno po Vietnamu. Glavna oseba, na invalidski voziček priklenjen veteran iz Vietnama, predava na združenju gimnazijcev o zlu, ki ga povzroča vojna. Vodilo njegovega ognjevitega govora jc misel, da bodo vsi, ki sc gredo borit v Vietnam, tam tudi umrli. In čeprav bi sc dalo zopet dokazati, da ameriška stvar v Vietnamu - v prihodnje pa akcijc policijskih enot za obrambo skupnih interesov in izgubljenega ideala narodne moči - žrtvovanja ameriških življenj ni opravičila, sc sporočilnost tega filma ne ustavi pri nasprotovanju imperializmu, temveč preko lc-tcga prehaja na nasprotovanje vsakršni obliki žrtvovanja, na nasprotovanje, katerega temelj ni nek moralen ali političen princip, ampak globlje zavračanje, ki sc življenja oklepa za vsako ccno. Kot da bi si ustvarjalci filma Coming home ne mogli izmisliti neke vrste vdanosti, ki bi morda bila zadostno opravičilo za žrtvovanje življenja. Oseba, ki jo igra Jon Voigt, dobi rane, ki so hujše od tistih, ki so si jih zamislili avtorji: domov pride s paralizirano voljo duha. Ta primer nam pokaže, da zgodovina, kljub temu, da se ju analitično sicer da ločiti, med odklonitvijo, da bi sc dali žrtvovati za prazen nič, in med zmajšanimi zmožnostmi za žrtvovanje, razlik pogosto ne dela. Zgodovinska izkušnja, katere logični vrhunec - da drugi brez privolitve nas samih razpolagajo z našimi življenji - jc ravno Vietnam, sc konča tako, da nas oropa cclo možnosti, da sprejmemo nase odgovornost za odločitve, ki bi lahko vplivale na naša čustva, ter da v življenju nc bi igrali le vlog žrtve in preživelega, ampak šc kakšno drugo. Izkušnja žrtvovanja, ki obrambo siccr zagovarja, pa lahko s tem, ko uniči čut za osebno odgovornost, uniči tudi obrambno sposobnost. In ravno ta rana je od vseh, kar jih je žrtvovanje zadalo, najbolj globoka. Na koncu sc naučiš zoperstaviti življenju; ne kol zastopnik morale, ampak le kot pasivna žrtev. Protesti proti politiki pa sc izrodijo v samopomilovalno tarnanje. Pa prisluhnimo brezštevilnim variacijam na večno priljubljeno levičarsko vižo o krivičnosti tistega "kriva jc žrtev."
^ Vojakova vrnitev
v začetnem obdobju protestov proti Vietnamu je nekdo od študentov univerze v lowi, ko seje vmešal v razpravo o "naši" zunanji politiki, rekoč, "to ni moja vojna; to jc njihova vojna, njihova dežela, vse skupaj pa z mano nima ničesar opraviti," zanikal soodgovorost za victamsko vojno, kar da jc, vsaj tako sc je zdelo, implicirala uporaba zaimka v prvi osebi. Takrat se mi je zdelo, da je tak iz.bruh lahko uporaben popravek razpravam, ki so jih vodili "odgovorni" nasprotniki vojne. Razprave takšne vrste so temeljile na samoumevni predpostavki, da so zanje pristojni le načrtovalci državne politike in pa intelektualci, njihova zvesta opozicija. Takšnega mnenja sem še danes. Vendar pa so poznejši dogodki U občutek nekoliko omilili s spoznanjem, da so prav vsi radikalci, ki so odklanjali "njihovo" vojno - in takšnih je bilo precej - preveč pogosto odklanjali tudi katerokoli od drugih oblik vdanosti. Med njimi jc bilo tudi veliko takih, ki niso imeli nikakršnega nadzora nad "odločitvami, pri katerih gre za naše življenje". Z vsem povedanim pa nikakor nc mislim namigovati na to, da bi bilo lahko današnje nasprotovanje vojni v Vietnamu ali jedrski vojni omejeno na osebno patologijo.
Pristaši protivojncga gibanja in gibanja za zaščito okolja - tesno jih povezuje ravno njihovo vedno močnejše poudarjanje izhodišč preživetja - so na plakate in transparente, ki so jih v poznih sedemdesetih letih vihteli na demonstracijah proti obveznemu služenju vojske, izpisovali, da "ni ničesar, za kar bi bilo vredno dali svoje življenje", s čimer so pozivali k eni od najslabših spodbud v sodobni kulturi. Richard Falk in Richard Harriman s svojima zahtevama, prvi po "moralni zavezanosti preživetju", drugi pa po "gibanju za preživetje", katerega boj naj bi bil usmerjen proti vojaškemu in korporacijskcmu nadzoru, dramatizirala pomembnost ekoloških problemov in še bolj kol kdaj prej otežkočata odpravo tiste vrste poziva k ohranitvi okolja, na katerega se odzivajo le sentimentalni ljubitelji narave in čudaki, ki obožujejo divjino. Na žalost pri ljudeh obujala takšno razpoloženje, kateremu ohranjevanje življenja že samo po sebi pomeni konec. Ravno lak občutek navdaja na primer tudi medicinske tehnologe, ki v svoji vnemi ljudi umetno ohranjajo pri življenju vedno dlje, pri tem pa se sploh ne vprašajo, če jc takšno življenje sploh še vredno svojega imena. "Veliko jc stvari, ki nas navdajajo z upanjem," sta Ehrlich in Harriman zapisala v zaključku svojega manifesta zagovornikov varstva narave. Gre za knjigo z naslovom How to be a survivor, v kateri jc polno alarmantnih napovedi o preobljudcnosti, vesoljnih vojnah in ekoloških razdejanjih. "Najprej mora preživetje poslati bistveni problem. Ko bodo ljudje enkrat to dojeli, se bodo zanj še hudičevo borili." Ravno nasprotno: ljudje, ki so se z dušo in telesom zapisali preživetju, bi jo prej pobrisali v hribe, kajti če jc preživetje res najpomembnejši problem, se bodo ljudje pobrigali predvsem za lastno varnost, za preživetje vsega Človeštva pa jim bo figo mar. Tisti, ki ohranjanje okolja in mir gradijo na temeljih preživetja, ne le pozivajo k porušenemu sistemu vrednot, ampak si celo preprečujejo uresničitev lastnih namer.
Vendar pa bi delali veliko napako, če bi v sodobnih družbenih gibanjih videli le še eno od oblik tisih prezira vrednih nagnjenj, ki se življenja oklepajo za vsako ceno. Solžcnicinovo poudarjanje, da pod samoobrambo razume tudi pripravljenost tvegali laslno življenje (kar si bomo pobliže ogledali v naslednjem poglavju) temelji na težko prisluženem razumevanju položaja posameznika, ki ga le-ta ima v odnosu do skrajno nenaklonjene usode. Ni pa seveda nujno, da se nanaša tudi na položaj narodov, soočenih s pričakovanjem jedrske vojne. Če ne razumemo, v čem se razlikujeta mednarodna situacije pred drugo svetovno vojno in današnja, nam slednje tudi moralna spoznanja Nicbuhra in Mumforda ne morejo razjasniti. Predvojna kritika sprave jc bila uperjena proli utvaram, da bi odlaganje vojne demokratičnim vladam Zahoda omogočilo, da jo povsem preprečijo. Niebuhr in Mumford sta največji pomen pripisovala trditvi, da bi bila edina korist odloga vojne v tem, da "bi bila šest mesecev ali šest let pozneje smrtna bera bistveno manjša". Kakorkoli že, jedrsko orožje je takšnim trditvam podrlo temelje, z njim jc preprečitev totalne vojne poslala moralni imperativ, ne le pobožno upanje. Takšno poliliko podpirajo celo zagovorniki kopičenja jedrskega orožja, ker da bo pomagala preprečiti pogubno vojno. Vse do nedavnega jc veljalo splošno mnenje, da v primeru jedrskega spopada nihče ne bi mogel upali na zmago in da bi z uporabo jedrskega orožja bodisi Rusi, bodisi Američani dodali svoje k nacionalnem samomoru. Takšna ugotovitev pa ne temelji na "zoološki" morali, ampak na čisto navadni stvarnosti: na spoznanju, da jedrsko orožje ne sme služiti kot sredstvo za dosego nacionalnih ciljcv.
Naj vas spomnim, da jc Mumford svoj dokaz proti survivalizmu utemeljil s predpostavko, da survivalizmu ni uspelo predstavljati si "prihodnosti, ki ima mnogo večje
razsežnosti kot nepopolno osebno življenje posameznika". Mumford je bil med prvimi, ki so spoznali, da se je s pojavom jedrskega orožja za prihodnost rodila nova vrsta grožnje. Ko pa bo do jedrske vojne prišlo, nihče nc bo mogel dokazati, da bo pripravljenost, da z vojno tvegamo danes, jutri rešila življenja. Nasprotnikov vojne nc more nihče obtoževati, tako kot jc Mumford obtožil ljudi, ki so bili proti vojni leta 1940, da pozabljajo, daje življenje, žrtvovano v pravem trenutku, dobro porabljeno življenje. Če nihče ne preživi, žrtvovanje izgubi vsak smisel. Ravno izkušnja množične smrti in možnost uničenja jc, poleg vseh ostalih novih okoliščin, porodila nezaupanje v etiko žrtvovanja in pospešila razvoj etike preživetja. Zaradi okoliščin, ki postavljajo pod vprašaj prihodnost človeštva kot celote, ni želja po preživetju za vsako ceno nič več tako popolnoma prezira vredna. Zaradi istih okoliščin pa jc postala nesprejemljiva tudi ideja o časovno ustreznem žrtvovanju. Zahtevati od ljudi, da v jedrske vojni žrtvujejo svoja življenja zavoljo tega, ker ima "prihodnost mnogo večje razsežnosti kot nepopolno osebno življenje posameznika", pa jc moralni nesmisel.
V osemdesetih letih jc kritika survivalizma moralno upravičena do naše pozornosti le takrat, kadar sc istoveti z gibanjem za jedrsko razorožitev in za zaščito okolja. V drugih primerih pa se obramba domnevno višje stopnje morale - nacionalnega ponosa, politične svobode, pripravljcnonsti na tveganje in žrtvovanje za častno stvar - ob bolj pozornem opazovanju izkaže le za drugotno obliko morale preživetja, sc pravi, za ravno takšno, za katero sc sicer zdi, da jo obsoja. Tisti, ki sc nočejo odpovedati uporabi jedrskega orožja, češ da bi morebitnega napada Sovjetov na zahodno Evropo drugače kot z jedrskim orožjem ne mogli odbiti, morajo dokazati, da bi bile Združene države Amerike v jedrski spopad sposobne vstopiti in dejansko tudi "zmagali". Herman Kahn jc bil, leta 1960, med prvimi, ki so trdili, da bi Združene države lahko začele s pripravami, s katerimi bi zagotovili ne le fizično preživetje prebivalstva, oz. velikega dela le-tcga, ampak tudi vsa potrebna materialna in kulturna sredstva, s pomočjo katerih bi lahko obnovili ameriški način življenja. Za lak način mišljenja, ki presega vsakršno svarilo in ki si uspeh skuša zagotoviti v jedrski izmenjavi, sc zdi, da jc postalo vodilo uradne ameriške politike. V tem oziru bodo preživeli zavidali mrtvim le, če bodo Američani vztrajali pri krivi veri, da do jedrske vojne nc more priti in da bi bilo potemtakem bolje, če bi svoje moči usmerili v preprečevanje vojne in nc v to, kako jo bodo preživeli.
4 Združene države navidez še zmeraj prisegajo na politiko zastrahovanja. Harold Brown, obrambni minister, pa jc leta 1980 zlovešče razkril, da "zagotovo posvečamo več pozornosti temu, kako bi sc v jedrski vojni obe strani borili, če bi metoda zastrahovanja spodletela". Aprila 1982 je minister za zunanje zadeve Alexander Ilaig mod govorom na univerzi Georgetown poslušalce prepričeval, da je "zaslrahovanje odvisno od naše sposobnosti, da bi, četudi po tem, ko bi pretrpeli množičen jedrski napad, napadalcem preprečili, da bi si zagotovili vojaško prednost in v spopadu zmagah". Do nedavnega jc na splošno veljalo, da jc zastrahovanje odvisno od uničenja, ki bi ga zagotovo pustili obe strani, ne pa od sposobnosti za bojevanje v jedrski vojni ali od tega, da bi nasprotni strani preprečili, da "zmaga". Zastrahovanje zahteva le sposobnost za množičen protiudarcc, nc pa tudi enakopravnosti Sovjetske zveze in Združenih držav, niti nc posebnega programa civilne zaščite. Nasprotno temu pa politične linije, ki skušajo prebivalstvo pred jedrskim spopadom popolnoma zaščititi ali pa jim omogočiti, da jedrsko izmenjavo preživijo, oziroma celo "zmagali", učinek zastrahovanja bistveno zmanjšujejo, s tem pa jedrsko vojno naredijo za bolj sprejomnljivo in možno. Marca 1983 sc je predsednik Rcagan od zastrahovanja zelo oddaljil, ko jc predlagal, da naj bi postavili tehnološki ščit "vesoljske dobe", s čimer bi se nc bilo več treba zanašali na strašenje s povračilnimi ukrepi, katerih naj bi se Sovjetska zveza tako bala, da si sploh ne bi upala prva napasti. Svojo novo poliliko je predstavil kot "vizijo prihodnosti, ki vliva upanje". V resnici pa nc ponuja nič drugega kol težave, ki, če ne že kaj več, jedrsko dirko nadaljujejo v nedogled. "Svet bi lahko osvobodili grožnje pred jedrskem napadom" - cilj, ki si ga jc zadal Rcagan - le s prepovedjo jedrskega orožja. Toda tudi zastrahovanje ni zanesljivo, kajti politiki sc le s težavo odločijo za to, da sc omejijo le na zastrahovanje. To bi namreč pomenilo uporabili strategijo, s katero postane jedrsko orožje politično nekoristno. Zastrahovanje jih potemtakem zapeljuje v skušnjavo, da bi ga poskusili spravili preko tistega roba, ki ga loči od bolj napadalnih strategij. Slednje, kljub dejstvu, da sc še vedno imenujejo metode "zastrahovanja", stremijo k drugačnemu, iluzomemu cilju: k zmagi in ncranljivosti.
Hladnovojaška kritika survivalizma protivojno gibanje še posebej ostro obsoja, medtem ko se za mnogo bolj udarne načine izražanja, ki jih uporablja etika preživetja, sploh ne zmeni. Graja tudi posameznike, ki so praviloma nenaklonjeni ideji, da bi morali umreti za prazen nič, kar je razumljivo. Žrtvovati pa se nočejo samo zato, ker na ta način zavlačujejo z možnostjo, da pride do apokalipse, po kateri bi lahko nadrejeni posamezniki - tisti, ki skrbijo za priprave na najhujše in za moralne priprave na "zmago" - svet spravili v stare tirnice ali pa ga obnovili na popolnoma novih temeljih. Najbolj dodelana oblika etike preživetja pa danes ni gibanje za mir, temveč priprave ljudi, ki zase trdijo, da lahko razmišljajo o tistem, o čemer se razmišljati ne da, in so na svojo sposobnost hudo ponosni. Med takšne priprave sodijo raziskave na najvišji ravni, katerih cilj jc ustvariti neprebojen obrambni sistem, s čimer naj bi ZDA brez strahu pred povračilnimi ukrepi lahko izvedle jedrski napad, ter izgradnja osebnih zaklonišč. Lc-ta naj bi bogato založili z nemškimi zračnimi puškami, samostreli, s protiradiacijskimi kompleti, s cistcrnami za vodo in gorivo, z zmrznjenim suhim sadjem in z avtomobilskimi deli; nekateri posamezniki namreč prav bedasto upajo, da bodo v takšnih bunkerjih živeli naprej, civilizacija okrog njih pa bo kar propadla.
Se nadaljuje.
Prevedel Miro Beg