)a v gotovini-januar 1999 - Spedizione in a.p. art. 2 comma 20/c legge 662/96 Filiale di Trieste - gennaio 1999 ISSN 1124 - 657X I 117 986 99901024,1 kultura MLADIKA 1 IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XLIII. 1999 KAZALO Drago Štoka: Jubilej Glasbene matice in Narodni dom . . 1 Stanislav Istenič: Večerni zvon . 2 Marija Rus: Dve smrti na tujem.... 3 Ivo Jevnikar: Tigrovec in padalec (lil. del) . 5 Saša Martelanc: Zdravljica v anglo-ameriškem Trstu . . 8 Bruna Pertot: Ko pride svečan . . . .11 Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da..............12 Aleksander Furlan: Za pust . . 13 Martin Silvester: Hrvaška pesnica Cata Dujšin - Ribar . 14 Drago Štoka: Problemi in pisma tržaške duhovščine pred sto leti . .17 Pavle Merku: Slovo od Primoža Ramovša . 19 Antena........................20 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura (Ivan Rudolf; Boris Pahor) .... 27 Ocene: Knjige: Krožek za kulturo in umetnosti (A.R.); Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-1998; M. Stanonik: Raztrgane korenine (Martin Jevnikar); Razstave: Trije mladi umetniki v TK; Saša Ota, fotografski opus (Magda Jevnikar) ..........................29 Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Za smeh Priloga: RAST 125-99 Uredništvo in uprava: 34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040/370846 - fax 040/633307 E-mail: urednistvo@mladika.com Izdaja: MLADIKA z. z o. z. Reg. na sodišču v Trstu št. 193 m Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska) Posamezna številka Mladike stane 5.000 lir. Celoletna naročnina za Italijo 40.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 - Mladika -Trst. Letna naročnina za Slovenijo 40.000 lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države 45.000 lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 55.000 lir. Tisk in fotostavek: "graphart sne”, Obrtna cona Dolina Dolina 507/10 - tel. 040/8325009 Pisma v te] rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva PADALCI Spoštovani! Vzorno razkrivate resnico narodnoosvobodilne borbe, mislim predvsem na delo gospoda Iva Jevnikarja o “padalcih”. V zadnji številki “Mladike” ste objavili faksimile sklepa “Skupščine Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije” o sprejemu - postum-no, simbolno in pietetno v svojo organizacijo Josipa Dolenca, roj. 1910 na Opčinah. Ta akt SSBNOB predstavlja uspeh in posledice Vašega iskanja resnice in je zgodovinski dogodek. Žal slovensko zgodovinopisje, politične institucije in publicistika tega doslej še niso obdelovali, osvetljevali ali komentirali. Nadaljuje se politika prikrivanja resnic, narodu se ne pove resnice. V Sloveniji je na oblasti režim licemercev in oportunistov in moralno Iztirjenih politikov. V prilogi tega pisma je moj oseben poskus razkrivanja dejstev: odprto pismo prof. dr. Tomažu Mastnaku, kjer sem povezal odkritja “Mladike” o padalcih s splošnim mentalnim stanjem v Sloveniji, kot ga je prikazal g. Mastnak v “Delu” 19. dec. 1998. Spis sem poslal “DELU”, Novi reviji in Demokraciji v objavo. Prepričan pa sem, da ga ne bodo natisnili. Zakaj ne, to je bistveno! Ne vem, če ga boste Vi pri Mladiki? O vzrokih splošne moralne krize v Sloveniji se ne ve dosti: kje so vzroki? Osebno se po svoje - kot človek in demokrat - bijem za načela svobodnega in krščansko-humanistično urejenega sveta, tudi v naši domovini. V tem smislu sem Vam (Mladiki) že marsikaj poslal. Pri tem iskanju sem v zadnjem le- tu dobil iz Slovenije zanimivo branje, knjige, ki jih po knjižnicah zdaj “uničujejo”! Med njimi je brošura: “Prenova zveze komunistov”, Delovna izhodišča za pripravo dokumenta o prenovi zveze komunistov, izdano v Ljubljani od “Komunista” v maju leta 1989!! Avtorji so očitno tudi Kučan in njegovi ožji sodelavci v Politbiroju... Vsebina je izredno pomembna pri opazovanju razvoja tkzv. kontinuitete v Sloveniji. Ta čas se intenzivno ukvarjam z raziskovanjem le-te knjige. Predlagam predsedniku izobražencev gospodu Pahorju in odbornikom, sprejeti na dnevni red točko “Kako so komunisti pripravljali leta 1989 prenovo partije”... To bi bil - po mojem mnenju - izredno zanimiv prispevek za premagovanje in razgrajevanje komunističnega režima. Karl (Drago) Cepi Waiblingen * * ★ Spoštovani! V rubriki “iz arhivov in predalov” nadaljujete z dragocenim čtivom iz naše pretežno zatajene zgodovine. Tokrat ste objavili tudi preslikavo listine (ponavljam jo zgoraj), ki jo je - tako piše - Skupščina ZZB NOB Slovenije pošiljala svojcem pomorjenih Slovencev-zavezniških padalcev. Spoštovani! Niti v sanjah mi ne pride na misel kakorkoli prizadeti svojce pomorjenih. Ne morem pa molčati, ko berem, kar je podpisal predsednik teh borcev, Ivan Dolničar. Protestiram zaradi umazane manipulacije, kakršno vidim v besedah: dalje na strani 32 o SLIKE NA PLATNICI: Pisatelj Alojz Rebula podpisuje svoj zadnji roman o Trstu; Razbojniki iz Kardemomma na Gledališkem vrtiljaku v Trstu; prizor iz Sneguljčice v izvedbi Lutkovnega gledališča Maribor; Mešani pevski zbor Sedej iz Števerjana in solista Marko Fink in sopranistka Pija Brodnik na božičnem koncertu ZCPZ v Trstu (foto Maver in Vidav). UREDNIŠKI ODBOR: Jadranka Cergol, Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Nadja Roncelli, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar, Edvard Žerjal In Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Marija Češčut, Danilo Čotar, Diomira Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Mitja Petaros, Ivan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Marko Tavčar, Andrej Zaghet in člani uredniškega odbora. x 'U'T&efj, || 1 1 7 9 ü (\ Jubilej Glasbene matice in Narodni dom Glasbena matica, ki je danes skupno s SSG, NŠK in Slo-rijem skupna ustanova vsem Slovencem v Italiji, bo letos decembra praznovala visok in zgodovinsko pomemben jubilej: 1 devetdesetletnico svojega obstoja. Za to priložnost bo naša osrednja glasbena ustanova priredila niz prireditev in koncertov vse do glavne proslave, ki bo predvidoma decembra letos v Kulturnem domu v Trstu, če bo seveda ta do takrat s popravili, oziroma restrukturiranjem, nared. Ob tem jubileju Glasbene matice pa mi misel gre v drug naš dom v tržaškem središču, v Narodni dom. Danes se o njem mnogo piše in govori, tudi brez vsake zveze in potrebe. Predvsem se mnogo preveč piše in govori o tem, ali je prav ali ne, da nam ga Italija, potem ko so ga italijanske barbarske horde leta 1920 požgale, vrne ali ne. Prvi je v Italiji izrazil pripravljenost vrniti Narodni dom slovenskemu življu vladni podtajnik Piero Fassino, za njim je posl. Maselli to možnost konkretiziral v svojem znanem zakonskem osnutku v korist slovenske narodne skupnosti v naši deželi. Do tu vse v redu in prav, če ne bi medtem sami Slovenci poskrbeli za “senzacijo”: za samoodpoved Narodnemu domu, češ da bi že njegova vrnitev naši skupnosti baje izredno kvarno vplivala na odnose med tukajšnjim italijanskim in slovenskim življem in bi vsa stvar lahko šla tako daleč, da bi mirno sožitje med Italijani in Slovenci šlo za vedno po gobe. Mislim, da je ta bojazen določenih krogov slovenske narodne skupnosti ne samo odveč, ampak da je tudi skregana z vsako zdravo pametjo. Narodni dom je bil naš, požgali so nam ga, nas prisilili, da ga v nemogočih razmerah prodamo, kar pomeni, da so nam ga razlastili, zato je prav, da nam ga italijanska oblast tudi vrne, in to brezpogojno in za vedno! To bi bila edina učinkovita poravnava za narodnostno in ekonomsko škodo, ki smo jo na en ali drugi način utrpeli še v času predfašistične Italije (ne pozabimo, da je fašizem prišel na oblast po požigu Narodnega doma). Vse to moje pisanje pa teži k enemu zaključku: v Narodnem domu je Glasbena matica imela vse do njegovega požiga svoj sedež, svoje šole in koncerte. Ker je GM nastala leta 1909, je torej eno celo desetletje delovala v tem našem domu! Ker je GM skupaj z našim gledališčem edina ustanova, kije še danes pri življenju od vseh društev in organizacij, ki so imele svoj sedež v Narodnem domu, bi bilo prav, da bi stavba v Galattijevi ulici bila danes vrnjena v izključno uporabo, oziroma last (morda tudi prek dveh krovnih organizacij) dvema našima osrednjima kulturnima ustanovama, to je Glasbeni matici in Slovenskemu stalnemu gledališču. Glavna dvorana bi gotovo zadoščala koncertnim potrebam GM, pa tudi SSG za razne manj zahtevne igre, oziroma prireditve. Ostali prostori pa bi bili kljub pomislekom kakšnega arhitekta več kot dovolj primerni za delovanje naše glasbene šole in bi v njej našim 400 gojencem skupaj s profesorji gotovo bilo zadoščeno za vse njihove potrebe in želje. Naj mi bo zato dovoljen z moje strani apel vsem našim izvoljenim predstavnikom in seveda vodstvu obeh naših krovnih organizacij, da se v tem smislu angažirajo in nam omogočijo vrnitev v tisti Narodni dom, ki je bil naš in samo naš in ki ne sme ostati samo naš simbol, ampak tudi konkretna priča danes o italijanski resnični demokraciji in zavzetosti za mir in strpno sožitje med tu živečima narodoma. Samo s popolno vrnitvijo Narodnega doma slovenskemu življu v Italiji bo na nek način, čeprav šele po skoro 80 letih, poravnana ogromna narodnostna in ekonomska škoda, ki smo jo utrpeli daljnega julija leta 1920. Drago Štoka <3°l°ftOAOSLUf pričevanja Večerni zvon Stanislav Istenič Kras leta 1945, mesec, dva, mogoče celo kakšen dan več, po koncu vojne. V rahlo pobočje stisnjeni kraški vasi nastanjen bataljon je pravkar povečerjal. Le tu pa tam je bilo mogoče še slišati zapoznelo škrabljanje žlice po porciji nekaterih počasnih jedcev. Na spodnjem koncu borjača, največjega v vasi, je stala bataljonska poljska kuhinja, okrog katere so se poleg kuharja in njegovega pomočnika drenjali tisti borci, ki so svojo porcijo večerje na hitro vrgli vase, in se tako vedno lačni, nikoli siti drenjali za dodatek. Ob vsakem obroku ponavljajoča slika prerivanja, odrivanja in prepiranja za boljše mesto pri kotlu. Dežurni jih je s kretnjami, glasnimi, ostrimi vzkliki razvrščal za slučaj, če bo kaj ostalo na dnu kotla. Del borcev je sedel ob zasilnih, iz grobih desk zbitih mizah in klopeh. Ostali pa so si poiskali svoj kotiček drugod po borjaču, sedeč na vseh mogočih stvareh, na vozu, ki je stal ob staji, na klopi pred hišo, sodu, tnalah, nekateri pa so enostavno sedeli kar na tleh, vstran od gneče. Posamezni vojaki ali manjše skupine so se že predajali blagodejni brezdelnosti, ki po navadi ne traja prav dolgo, posebno, kadar opravlja dolžnosti dežurnega kakšen zaguljen podoficir. Bilo je to obdobje, ko vojaki še niso popolnoma dojeli, da ni več vojne, ne hajk, da ne bodo več poslani v akcije, iz katerih se ni vedelo, kako se bo kdo vrnil: cel, ranjen ali pa za vedno ostal na hitrico, plitko zagreben na kraju bojevanja. Zato je bil za njih še vedno vsak prosti trenutek tako dobrodošel ne samo za telo, temveč tudi za dušo, da je lahko zaplavala v prostranstva, kjer ni bilo prostora za grobosti realnega vsakdana. Sonce, ki je čez dan močno žgalo in sušilo zemljo, se je počasi pogrezalo za Doberdobsko planoto in mehka svetloba je pred tem ostre barve pregrete kraške zemlje spreminjala v pastelno kopreno, skozi katero so nenadoma prodrli glasovi zvonov večernega Ave. Z vseh koncev Krasa so se zlivali v harmonijo donenja in mehkih barv nastajajočega mraka. Podoba in občutki, ki porajajo domotožje, vzbude nekdanja doživetja, ki jih je občutilo srce in pustilo sledi, za vedno vtisnjene v spominu. Na drugem koncu borjača, nekoliko proč od ostalih so sedeli trije vojaki, še pred tremi meseci borci raznih partizanskih enot. Dva sta bila mlajša, tretjemu pa so že silili izpod kape sivi prameni. Pogovarjali so se o vsem mogočem, največ seveda o stvareh in doživljajih, ki so jih zaznamovali za vse življenje in kateri so, ne da bi se tega dobro zavedali, kar sami silili v pogovor. Ko so se oglasili večerni zvonovi, so jim za trenutek prisluhnili, potem pa je začel tisti starejši pripovedovati: “Vesta fanta, dobro leto nazaj je naš bataljon dobil ukaz, da obkoli in zavzame vas, položeno med zeleno idrijsko gričevje. Vas, obdano z vrtovi in sadovnjaki. Vas s cerkvijo, župniščem in štirirazredno šolo, v kateri so takrat imeli domobranci postojanko. Postojanko, katere vpliv na vaščane in okolico je že dolgo žrl politkomisarje, komandante in terenske politične delavce. Skoraj pol dneva je trajalo pešačenje proti vasi. Ko smo jo zagledali, je stalo sonce že visoko, sijalo na nas in vas, obsijani zidovi hiš in zvonika pa so bili kakor zakleti v čudnem molku. Da smo se postojanki lahko približali, so vse čete bataljona v primerni oddaljenosti obkolile vas in na povelje najprej z vsem razpoložljivim orožjem udarile po postajanki, da bi zmedle domobrance, jih prestrašili, ter strli njihovo moralo. Sledil je silovit naskok, ki pa so ga domobranci odbili. Bilo je še nekaj poizkusov iskanja šibkega dela obrambe, da bi strli odpor braniteljev, vendar tudi ti neuspešni. Poizkus hitrega zavzetja postojanke se je ponesrečil in vsem nam je bilo jasno, daje štab slabo ocenil moč braniteljev. Iz naše čete so sanitejci odnesli dva ranjenca v zaledje. Zvečer, bil je ravno takšen kakor ta današnji, smo utrujeni, ušivi in lačni ležali v na hitro izkopanih zaklonih, šupah in gospodarskih poslopjih. Naš vodje imel položaje na drugem koncu šolskega vrta na rahli vzpe-tinici. Z Matevžem, mojim soborcem in prijateljem sva se vkopala tako, da sva razširila kotanjo izza grmiča, ki naju je zakrival pred pogledi iz postojanke. Napad je bil preložen na naslednje jutro, ko bo prispela okrepitev minometalskega voda. Oba vesta, kaj to pomeni in kako smo se počutili. Gospodarila je zlovešča tihota, ki jo je le tu pa tam prekinjal kakšen strel, celo rafal ali pa zmerjanje, pozivi na predajo, psovke in slični posamezni klici z obeh strani. Tako je vas v času tihote izgledala kakor izumrla. Samo sem pa tja se je med borci pokazal kakšen domačin, verjetno terenci, ki so iskali štab bataljona. Drugi vaščani, predvsem ženske, starejši moški in otroci so se potaknili, kakor so vedeli in znali po notranjosti hiš, največ v kleteh ali pa v hlevih. Nekateri so se zatekli v postojanko, posameznikom pa je tudi uspelo, da so se razbežali na vse strani v svoja v naprej pripravljena, le redkim znana skrivališča. Moreči občutki to čakanje. Napetost, ki žre živce. In ta naša borba, ki ni borba proti tujcem, temveč našim ljudem. Nekateri borci so dobro poznali one v postojanki, še kak sorodnik bi se našel med njimi. Tudi polit-delegatu, ki se je vrnil iz komande, kamor so ga klicali skupaj s komisarjem po neuspeli akciji, ni uspelo pregnati nelagodnost, ki je visela v zraku, čeprav je z vso priučeno aktivistično zgovornostjo razlagal nujnost zavzetja postojanke, ki je opora tujcem, okupatorjem naše zemlje, branik kulaštva ter ljudskih izkoriščevalcev. Uničenje postojanke bo tako nov korak k svobodi, miru, pravičnosti in enakosti med ljudmi. No, pa saj sama vesta, kaj in kako so vse to razlagali politkomisarji in politdelegati pred vsako akcijo ali napadom, zato so tisti, ki so poznali one tam notri, z nelagodnimi občutki sprejemali to govorenje o kulakih in izkoriščevalcih, saj so bili oboji iz istega okolja, istega stanu, istih korenin in so jih še ne dolgo, pestile enake življenjske težave. Napetost v ljudeh kljub temu ni popustila, vse to razlaganje je bilo že tako znano in vedeli smo za posledice, ki na nas prežijo ob zori. Nekateri so hoteli to moreče stanje zakriti s pritajeno zgovornostjo o vse mogočem, ali so s pretirano skrbjo popravljali svoj zaklon, svoje zasilno ležišče, drugi pa so spet ležali ali sedeli kakor nemi s svojimi mislimi drugje, najpogosteje pri svojih domačih: starših, ženi, otrocih, dekletu, sestrah, bratih in še Bog ve kje. Med to, napeto, rahlo živčno in srca stiskajoče vzdušje nenadoma zadoni zvon - večerni zvon. Za trenutek je njegovo donenje, kije plavalo nad pokrajino, odmevalo med griči in se vračalo, vneslo nekaj olajšujočega, skoraj domačega v to turobno razpoloženje, ki sta mu gospodovala predvsem skrb in strah. Ko je utihnil, seje iz postojanke zaslišal krepak moški glas, ki ni zmerjal, ni vpil, ampak je molil žalostni del rožnega venca. “Ki je za nas krvavi pot potil!” Jasno in glasno so skozi porajajoči se mrak prodirale do nas njegove besede in odgovori posadke. Dotikale so se nas in naših src, bile so glasniki upanja, hrepenenja in tolažbe. Pogledal sem po tovariših. Vsi so bili zatopljeni vase, niti pritajenega šepetanja ni bilo več. Opazil sem, da so tudi oni, tako kakor jaz, zazrti vase in z bremenom jutra s komaj zaznavnim pregibom ustnic, odgovarjali Marija Rus Dve smrti na tujem France Papež +1. maja 1996 v Buenos Airesu Jože Osana +21. decembra 1996 v Torontu Kadar nekje na tujem, pod zvezdami Južnega križa, v pljuskanju Velikih jezer, zastane slovensko srce, duša hiti i' domovino pozdravit domače in znance: malo jih je, ostali pa je ne poznajo... Spet je na tujem! Pa se požene nad zemljo domačo, v krožnico bolečine, tam je končno pri svojih! Skupaj bodo jokali, molili, molili, jokali: nad domovino, kjer je spomin prešel v drevesa, a zgodovina živi v cerkvicah belih po gričih... Spodaj pa se rojaki kar naprej čudijo: Čudežno sončno zelenje treh majskih dni! Pravljični prvi sneg za sveti večer! molivcu v postojanki: “Sveta Marija, Mati božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri! Amen.” Ne vem, koliko časa smo tako skupaj molili, dokler ni utihnil glas predmolivca. Teža noči je legla na vse nas. Pretrgala seje vez, ki nas je v molitvi povezovala kot ljudi, kot sotrpine v obupni želji preživetja v zlovešči igri mračnih sil, ki so nas potegnile v to morijo. Ostali smo sami v gluhoti časa in pokrajine, vsak za sebe neizrekljivo osamljen in nemočen. Le oblaki so, kakor da bi se hoteli izogniti pokrajini, zapisani smrti, hiteli na zahod in od časa do časa pokrivali vas, da so hiše postajale temni stvori in se nato zopet zasrebrile v soju lune. Toda tega srebra se takrat nismo veselili, saj je svetloba grozila, da nas nasprotnik odkrije in obsuje s točo svinčenk. Kajti tudi oni v postojanki so bedeli in pazili na vsak naš premik. Kadar pa seje tema zgostila, je od nekod svetlobni izstrelek za trenutek razsvetlil okolico postojanke, obsijal sosednja poslopja, zalajale so strojnice in zopet je vse utonilo v tihoto. Vendar ob vsej zahtevni budnosti, sta utrujenost in lakota občasno premagali marsikoga, da so se mu vsemu navkljub zaprle veke in je za hip zdrsnil v živčen sen, katerega je prekinil nenaden sunek soseda, ki seje tudi sam bal, da ga premaga spanec. Tako smo čakali svitanje. Še preden pa so se dodobra porazgubile sence noči in so prvi sončni prameni planili v nebo, so rezke deto- nacije minometalskih min zaorale po zvoniku in strehah. Curki opeke, kamenja in zemlje okoli šole in pokopališča so brizgnili v zrak in okolico. Sledili so rafali strojnic, detonacije ročnih granat, streli iz pušk in avtomatov. Vas je začela ovijati sivkasto rjava megla, katero so parali bliski in treski granat, siki in žvižgi svinčenk, kliki ranjencev in vpitje poveljujočih. Okolica šole se je spreminjala v pekel. Obroč pa se je ožil ped za pedjo. Ko pa je zagorelo poslopje in so ognjeni zublji načeli ostrešje, je preostanek braniteljev uvidel brezupnost, katero so večali mrtvi, umirajoči, stokajoči ranjenci ter jok in grozo tam zatečenih otrok, žensk, starcev, in se je vdal. Tik preden seje v znak predaje pokazala umazano bela razcefrana rjuha in so se odprla vrata postojanke, je zablodeli izstrelek smrtonosno zadel mojega soborca in sotovariša Matevža. Naenkrat, med naletom, je kakor spodrezan, brez besed, brez ene kretnje, obležal sredi zelenega šolskega sadovnjaka. Kako, saj to ne more biti res. Nobenega glasu, nobene besede, nobene kretnje, le prosojno bel obraz in oči zazrte nekam v daljavo. To sem bolj videl kot dojel. Zavpil sem: “Matevž, saniteta!”, toda že naslednji trenutek me je neusmiljeni metež naskoka odnesel s seboj v smeri poslopja, iz katerega je le še tu pa tam padel kakšen strel. Nobenega slovesa od njega, s katerim sva si toliko časa delila tegobe maršev, zased, napadov, hajk, ne-prespanosti, lakote, premočenosti, prezebanja pa tudi sonca in ob trenutkih predaha, skupaj domišljala svet brez vojne, pa četudi bi jedla samo enkrat na dan in četudi ne bi bilo take enakopravnosti, kot nam jo je v svojih govorancah prikazoval komisar čete. Kruta, brezobzirna resničnost je izbrala ravno njega, mojstra zakrivanja in varovanja pred nasprotnikovimi izstrelki in ki je vedno govoril: “Samo, da preživim to morijo!” Tisti dan je bilo veliko mrtvih in ranjenih na obeh straneh. Branilcem in nekaterim vaščanom ni bilo prizaneseno. Vsi v boju padli, ranjeni in kasneje pobiti so bili Slovenci, nobenega tujca, nobenega okupatorja, samo naši ljudje. In med njimi Matevž. Toda, kot vesta, vojna nima časa za objokovanje mrtvih. Potrebuje jih samo še za vzrok in opravičilo nadaljevanja morije. Vzame pa si čas za miting zmagoslavja. Miting pod največjim kozolcem - toplarjem z vojaštvom in na hitrico sklicanim ostankom vaščanov. Miting poln zanosnih besed, obljub, hrabrenja in večkrat tudi evforije, ki je oplajala temne, zakrite strasti človeka - sovraštvo. Tudi takrat so se besede zanosa in ostrine gostile nad glavami preživelih, se zgubljale med ranta-mi kozolca naprej proti dolini. Nad vasjo je še vedno lebdela sivkasto rjava megla, ki jo je napajalo pogo- rišče šole, kjer je kakor prikazen strmelo v nebo ožgano zidovje in zoglenelo tramovje. Tu so besede utonile v molk. Ne vem, kaj vse sta vidva doživela, toda verjemita mi, nenadna izguba sotovariša je težka za onega, ki preživi. To sem začutil od takrat naprej, ko ni bilo nikogar, s katerim bi odkrito delil misli in občutke vsa-kodnevja. Brez volje sem hodil v vrsti in topo buljil v hrbet in nahrbtnik tistega pred menoj, ko smo pešačili po kolovozu preko hriba v sosednjo vas. Glava je bila polna vprašanj, na katera nisem imel odgovorov: “Kdaj bo že konec vseh teh muk - hajk, pohodov, napadov? Zakaj vse to trpljenje? Bo to res prineslo svobodo? Kakšna bo ta svoboda, kdaj bomo spet lahko hodili v miru, brez sovraštva in brez skrbi za življenje po naši zemlji?” In še nekaj vama povem, Matevž se mi sem pa tja vrača v sanjah in mi začuda razlaga stvari, ki so se dogodile že kasneje, po teh dogodkih. Je veder in razumevajoč. Toda na moje besede, na moja vprašanja ne odgovarja, temveč se samo smehlja. Skušam mu dopovedati, da je imel prav, ko ni verjel komisarju o bodoči enakopravnosti, saj se še vedno, kljub koncu vojne delimo na naše in nenaše, o življenju brez davkov in še drugih trditvah, ki jih je ta z gromkim glasom razglašal borcem pri političnih urah in o katerih ni dopuščal dvomov. Sedaj, komaj nekaj mesecev po končani vojni, imajo oficirji že nove obleke, mi seveda še vedno hodimo okoli v starih z vseh vetrov in armad pobranih, zaplenjenih in ponošenih oblekah. Ne jedo več skupaj z nami na kotlu, in tudi ne spimo v skupnih prostorih. Beseda tovariš pa se spreminja v priliznjeno frazo birokracije. On pa se mi samo smehlja, kot da bi hotel reči: “Se vse boš dojel!” Tako kot se pojavi, tudi izgine. Čudno pa je, da se ti obiski v sanjah, zadnje čase dogajajo že vedno bolj poredko! Ne vem, zakaj?” Starejši je nehal govoriti, nastal je molk. Zven zvonov se je že zdavnaj porazgubil med vinogradi, sadovnjaki, njivami, grmičevjem in kraškimi hišami. Spokojen, svečan mir je lebdel nad pokrajino. Pripoved je vzbudila njihov spomin tako, kakor da bi razgrebla že skoraj dogorelo žerjavico in se ponovno pojavijo ognjeni zublji. Vsi trije so zamišljeno zrli v zadnje rumenkasto rdeče pramene sončnih žarkov, ki so izri-savali ostre robove Doberdobske planote. Ta pa je počasi tonila v temno modrino nastajajočega mraka. Njihove misli je presekal rezek pisk piščali dežurnega. Klical je zbor enote. Vstali so in se vsak s svojo mislijo in bolečino v srcu potopili v zdolgočaseno vsakdanjost mehaničnih vojaških opravil, predvidenih še za ta ugašajoči dan. iz arhivov in predalov Tigrovec in padalec (III, . del) Ivo Jevnikar V tej številki se nadaljuje objava zapisnika o zaslišanju koroškega tigrovca in padalca iz Afrike Alojza Kneza 25. oktobra 1944 pred lil. sekcijo Ozne pri partizanskem IX. korpusu v Trnovskem gozdu. Njegova dosedanja pripoved je prišla do točke, ko so ga z Milošem Adamičem poslali v Slovenijo. Obenem objavljamo dopolnilo o Knezovem tigrovskem obdobju, ki nam ga je prijazno poslala vdova po tigrovskem voditelju Albertu Rejcu gospa Tatjana Rejec. Vsi padalci so imeli nalogo, da kontrolirajo premike vlakov iz Nemčije v Italijo in obratno in skrbijo za stalno radijsko vezo z angleškim vodstvom v Egiptu. Spustili so se 18. sept. 1943 z avijoni pri štabu cone pri Sv. Tomažu na Primorskem/26’ Knez in Miloš Adamič sta imela nalogo, da odideta na Koroško, ker so pa bile takrat na Primorskem stalne hajke, zlasti še velika nemška ofenziva, jima je pot na Koroško bila zaprta. Veze nista nikoli dobila potom radia z Angleži, od novembra 1943 pa nista niti več poizkušala veze dobiti. Ko je bila ponovno odprta možnost priti na Koroško, ju je tovariš Tomaž(27) poslal na Koroško, da bi dobila zvezo z avstrijskimi partizani. Odšla sta skupno z Milošem. Na poti pa si je Knez zlomil nogo in odšel v bolnico. Miloš pa je odšel na Koroško, kjer se še sedaj nahaja.(28) Knez je odšel iz bolnice k štabu IX. korpusa, kjer je organiziral minerski vod in tam ostal do sedaj. V času bivanja na IX. korpusu, to je v minerskem vodu, se je Knez zelo slabo ponašal z ozirom na naše gibanje, in sicer se ni zanimal za politične cilje naše borbe, kar jasno dokazuje, da po enem letu bivanja med partizani nima pojma o naši borbi ali demokratičnosti naše borbe. Izjavljal je, da ni bil nikoli v službi Intelligence servicea, niti v Jugoslaviji niti v J • ^ Egiptu. Večkrat se je sestajal s člani angleške misije, čeprav je bil partizan v minerskem vodu. Sestal se je z angleškim majorjem Watsonom(29) avgusta t.l. v vasi Vrata pri Čepovanu. Isti mesec se je sestal z Watsonom v Vratih, ko je šel Watson k neki tovarišici Otiliji na Grivi.(30) Pravi, da je bil poleg tudi Hari, zvezni oficir angleške misije.(31) Maja meseca se je pa sestal z njim na korpusu, ko je vprašal Watson po njem. Major Watson je prišel na korpus šele letos spomladi. Z njim je prišel tudi Dolenc. Dolenc mu je prinesel pismo od tovarišice Papatanasa Pulo iz Aleksandrije. Ne ve točnega naslova. To je bila njegova ljubica, ko je bil kot vojak v Aleksandriji. Pozneje je dobil še eno pismo od Boštjančič Jožefa, ki je doma iz Trsta in se je z njim seznanil v angleški internaciji v Palestini v Haiti. Boštjančič je bil interniran ter je najbrže dezertiral iz francoske legije. Julija je dobil ponovno pismo iz Egipta od Boštjančiča, katerega pismo ima še sedaj pri Maraževcu v Vratih/32’ Na priznava, da bi dobil razen teh pisem še kako drugo pismo. Z Watsonom, pravi, da nista nikoli debatirala kakih posebnih stvari, marveč le če ima kaj veze s Kairom, in mu je rekel, da ne, ker ni bil več pri radiosta-nici. Pravi, da je videl Watsona okoli štirikrat do petkrat, ko je šel k Otiliji. Nekoč mu je Watson rekel, da bo šel z angleško misijo na Avstrijsko, ker pozna teren, dočim je tovariš komandant Novljan133’ Q rekel, da ima važno službo in da ne more iti. Ponovno se je sestal z Watsonom v Dolu pod Žnidarjevo hišo, takrat je bil Knez v minerskem vodu. V isti hiši se je sestal z njim kake štirikrat. Ker ni mogel točno povedati, katera je ta hi- Skupinska slika, na kateri je s št. 5 označen major Nigel Watson. Med ostalimi sta še kapetana John Craig (št. 4) in H. J. Gibb (št. 6). (ARS III, 301-86.) Opombe 261 Po Knezovi izjavi dr. Ferencu se z Adamičem nista spustila pri Štomažu, temveč med Čepovanom in Vrati. (Ferenc, 262.) 271 Dušan Kveder - Tomaž je bil jeseni 1943 komisar Operativnega štaba za zapadno Slovenijo oz. 3. operativne cone, od januarja 1944 paje bil načelnik Glavnega štaba Slovenije. 281 Po podatkih, ki jih je zbral Vidic, so Adamiča po novem letu 1944 poslali na Planino pod Golico, od koder je z oddajnikom poročal, kar so mu prinašali kurirji iz zahodne Koroške. Ob koncu vojne je bil pri komandi mesta v Celovcu, nato v Dravogradu, Mariboru In Ljubljani, kjer je bil v štabu II. divizije KNOJ in kjer so ga zadnjič videli 20. julija 1945. (Vidic, 144-145, 219.) 291 Major Nigel Watson, pripadnik britanske obveščevalne službe, se je spustil s padalom 10. maja 1944 pri Čepovanu skupno z Josipom Dolencem, ki je bil njegov tolmač In prevajalec (gl. Mladiko 1995, št. 8, 171-172). Po podatkih, ki jih je zbral in mi jih je prijazno posredoval časnikar John Earle, ki zbira gradivo o britanskih misijah pri IX. korpusu, se je Watson rodil 7. julija 1899. Sprva je pripadal tretjemu huzarskemu regimentu, pri protiobveščevalni službi pa se je med obema vojnama ukvarjal s Sovjetsko zvezo. V partizanih je kmalu postal “persona non grata" zaradi očitka, da zbira podatke in si ustvarja kurirsko mrežo tudi mimo uradnih stikov s partizanskimi organi. Poleg tega ni imel - kar je zapisal že Dolenc - prijetnega značaja in diplomatskega čuta. Partizansko vodstvo je zahtevalo njegov odpoklic, njegovi domnevni sodelavci pa so imeli hude težave, o čemer glej Mladiko 1998, št. 8, str. 197 sl. Watson je zapustil IX. korpus 27. novembra 1944, iz Glavnega štaba Slovenije je 7. decembra odšel v Glavni štab Hrvaške, še isti mesec paje bil v Kairu. Glej tudi gradivo v ARS lil, 301-86 (Angleška vojna misija), od koder je tudi skupinska slika z Watsonom. 301 O Otiliji Bremec glej Mladiko 1998, št. 8, str. 197-200. 3,1 Drago Hartner - Han. 321 Domače ime za dom družine Mrak, iz katere je bila rajna Knezova žena Marija. 331 Lado Ambrožič - Novljan je bil takrat komandant IX. korpusa. 341 V več angleških dokumentih, ki jih je pregledal J. Earle, se majorjevo ime piše Millar, In ne Miller. 351 Marija je bila najstarejša izmed 11 otrok družine Mrak. Rodila se je 24. avgusta 1910. Civilno se je poročila s Knezom 26. februarja 1944 (Ferenc, 263). 361 V mrliški knjigi župnije Čepovan piše, da sojo ubili Nemci 26. ša, je pripomnil, da ima domača hči pokvarjeno oko. Bil je oblečen v civil s pumparicami in rjavo bluzo. Watson ga je izpraševal za neke ljudi na Koroškem, katerih imen se ne spominja. Predno je šel Knez na Koroško, mu je (novembra) tovariš Tomaž naročil, naj se obrne na Glavni štab za Koroško. V Dolu mu je Watson povedal, da je Miller1341 v Bariju. Prisotni so bili vsi člani angleške misije. Knez Alojz se je poročil letos februarja. Njegova žena Marija Mrak,(35) doma iz Vrat, je bila terenska delavka in kot taka vršila vaško stražo na koncu vasi Vrata proti Slapu v mesecu juniju. Z njo je bil na straži tudi Knez, njen mož, ki je imel nalogo iti na Pivko radi kontrole vlakov. Po izjavi Kneza so se pojavili iznenada Nemci in mu nastavili na prsi tri brzostrelke. Ženo, ki je hotela pobegniti, so ustrelili.136’ Njemu pa so ukazali dati dlani rok za vrat, nakar so ga nameravali obrniti in ustreliti, ali je ta hip izrabil in sunil z nogo pred seboj stoječega Nemca v trebuh in se je s skokom zagnal preko roba ceste in padel precej globoko pod cesto, kjer je bil na onem mestu nekak prepad.137’ Knez se je pri tem močno potolkel in nekoliko poškodoval na hrbtenici in na glavi. Ko se je osvestil, se je zavlekel k neki hiši, nakar je bil istega dne pripeljan v okrevališče št. 1.(38) V bolnici je zelo hvalil in propagiral za Angleže ter pojasnjeval, da imajo v Palestini kolhoze, kjer živi po več sto ljudi na skupnem gospodarstvu, ter da vlada popolna sloga, enotnost in pravica. Pri nas pa se je izrazil, da je hvalil Angleže zato, ker se je imel pri njih prav dobro. Istotako je govoril v bolnici, da je v Angliji že itak komunizem. Na vprašanje, kako se je o tem prepričal, je dejal, da je videl v Egiptu komunistično literaturo, ki je prihajala iz Anglije, pri čemer je sodil, da je v Angliji tako, kot je govoril. Trdil je, da on vse ve, kaj je demokracija, zlasti pa je imel priliko videti to v Egiptu, kjer so kolonialni narodi zelo slabo živeli. (se nadaljuje) Knezova žena Marija Mrak, ki je padla 24. junija 1944 v Vratih pri Čepovanu. Družina Mrak. Druga z leve stoji Marija. junija 1944 (“occisa a Germanicis”). Njena svakinja Ema Mrak iz Vrat pa se dobro spominja, da se je tragedija zgodila 24. junija. Marija, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti, jo je namreč tistega dne nadomestila na straži, ker je želela 14-let-na Ema k maši za praznik sv. Ivana. (Razgovor z Emo Mrak, ki mi je tudi posodila dve družinski sliki, 25. avgusta in 23. septembra 1998.) Ta datum na podlagi drugih virov potrjuje tudi Ferenc (str. 263). 371 Verjetno je prav ta dogodek popisan tudi v nemškem viru, na katerega me je opozoril bivši padalec Ivo Božič. Gre za delo Operationszone “Adriatisches Küstenland”, Der Kampf um Triest, Istrien und Fiume 1944/45 (Leopold Stöcker Verlag, Gradec 1993), ki ga je napisal Roland Kaltenegger in je prevedeno tudi v italijanščino (Roland Kaltenegger, Zona d’opera-zione Litorale Adriatico, La battaglia perTrieste, l'lstria e Fiume, Libreria Editrice Goriziana, Gorica 1996). Gre v znatni meri za popis operacij nemškega 137. rezervnega regimenta gorskih lovcev, ki mu je poveljeval major Carl Schulze in si o njih pisal dnevnik. Ko Kaltenegger iz njega povzema popis akcije Wendelstein med 17. in 24. aprilom 1944 na območju Čepovana, zapiše tudi naslednje: “Malo po prej opisanem spopadu je zaščitna predhodnica 7. čete naletela na partizanski par. Kazalo je, da gre za izvidnika, ker sta tako moški kot ženska nosila brzostrelko. Verjetno nista opazila tihega bližanja predhodnice, ker sta bila na oboroženem jutranjem ljubezenskem sprehodu po gozdu. Naenkrat sta oba ujetnika planila navzdol po strmem pobočju. Takrat se je začelo divje streljanje. Žena je bila smrtno zadeta, možu pa je uspelo zbežati.” (Str. 83 nemške izdaje oz. str. 88-89 italijanskega prevoda.) Točni kraj in datum dogodka v knjigi nista navedena. Zmedo ustvarja napaka v italijanskem prevodu, kjer piše, da se je pripetil “malo pred opisanim spopadom” aprila 1944, torej nikakor ne 24. junija. Nemški izvirnik pa dopušča možnost, da gre za tragično srečanje med Nemci in Knezom ter njegovo ženo. Avtor Kaltenegger je na mojo prošnjo po podrobnejših podatkih svetoval preverjanje v Schulzejevem vojnem dnevniku, ki ga hrani oddelek nemškega državnega arhiva Bundesar-chiv-Militararchiv v Freiburgu. (Pismo Rolanda Kalteneggerja z dne 18. jan. 1999.) 381 Okrevališče je bilo na Vršah. Nekaj pojasnil k članku o tigrovcu in padalcu Lojzetu Knezu Tatjana Rejec Po pripovedovanju Bertija Rejca in Justa Godniča je bil Lojze Knez v tistem času, ko je prišel v stik s tigrovci, še zelo mlad, izredno drzen in gibčen fant neverjetno hitrih refleksov. Justu se je zdel še napol otrok, čeprav mu je bilo takrat že nad dvajset let. Ferdo Kravanja je prišel z njim v stik na svojih pohodih po Koroški. Godnič je povedal, da je Kravanja znal za silo nemško, ker se je učil nemščine pri nekem profesorju, ki sta mu ga preskrbela Zelen in Rejec. Knez se je le s težavo izražal v slovenščini in je prihajal iz socialistične ali komunistične družine. Zato se je že zelo mlad ukvarjal z antinaclstično sabotažno dejavnostjo. Ko so nemške oblasti to odkrile, je pribežal h Kravanji na Jesenice po novem letu leta 1940, in se pri njem nastanil ter ga spremljal na Koroško. Ko je nekoč šel na zvezo z avstrijskimi železničarji, je naletel na nacistično patruljo s puško naperjeno vanj: v trenutku je zgrabil za cev, Nemec je sprožil in mu prebil roko. Knez kot izvrsten športnik in bokser se je bliskovito vrgel na oba člana patrulje, ju podrl In zbežal. Ko je zatem prišel v Ljubljano, je Just videl, daje imel dlan dobesedno preluknjano. Preskrbeli so mu zdravnika dr. Bogomirja Magajno, ki je sicer delal v Polju pri Ljubljani, in ta mu je roko pozdravil. Soorganiziral je sabotaže na železniško progo pri Judenburgu in na druge objekte. Ko so Nemci to odkrili, so jugoslovanske oblasti na njihov pritisk 9. julija 1940 razpisale tiralico za Antonom Ivančičem, Ferdom Kravanjo in Alojzom Knezom. Godnič trdi - drugače kot piše Ferenc - da so Kravanjo aretirali, ker je bil tako nepreviden in prišel na svoje stanovanje na Jesenice po svoje stvari, in aretirali so tudi Ivančiča. Godnič je prihitel iz Ljubljane na Jesenice in Kneza izpred nosa policije v zadnjem trenutku pripeljal v Ljubljano, kjer je ostal Knez le nekaj dni. Nakar ga je odpeljal v Godničevo običajno zatočišče k svoji sestri Albini poročeni s krojačem Ber- nardom Jazbecem, kjer je družina bivala v svoji hiši v Kandiji, predmestju Novega mesta. Tu sta se skrivala le malo časa, ker ni bilo varno, in čez kakšen teden sta šla s šotorom v Gorjance. Šotor so si tigrovci že prej nabavili za vsak primer. Kmalu zatem je prišel Tone Majnik v Novo mesto s fotografskim aparatom in Godnič ga je peljal v Gorjance, da je Kneza slikal in so tako dali zanj napraviti dokument. Just mu je ob tej priliki posodil klobuk, tako da je bil malo podoben, malo so ga pa falsifi-clrali. Dobil je dokument, s katerim se je lažje gibal in legitimiral, če bi bilo to potrebno. Just je še po vojni imel eno kopijo te slike in mi jo je pokazal. Knez je v šotoru prebil kak mesec (ne vem več, ali sam ali skupaj z Godničem) in Jazbec mu je skrivaj vsake toliko časa nosil hrano. Medtem je Rejec v Beogradu poslal gospo Elo k Jazbecu v Novo mesto, da pripelje Kneza v Beograd. Vendar je Jazbec zatajil Kneza in ji ga ni izročil, ker je ni poznal in je prišla brez gesla. Morala se je vrniti v Beograd, ne da bi bila kaj opravila. Rejec je nato preko Majnika dal Jazbecu parolo. Gospa Ela je tako ponovno prišla s to parolo v Novo mesto, kamor jo je pripeljal njen bivši mož, ki je bil taksist. Tokrat je šel Jazbec po Kneza v Gorjance in ji ga Izročil. - Bernard Jazbec in njegova žena še živita v Nabrežini in bi verjetno lahko še kaj več povedala o tem. - Godnič jih je spremljal v Beograd in ob slovesu dal Knezu pištolo, od katere se je pa le nerad ločil, ker je bila majhna in pripravna. Godnič in Knez sta se spet videla po štirih letih poleti 1944 v partizanih. Kot šef obveščevalnega centra tolminskega odreda je imel čez teritorij, kjer je deloval IX. korpus, v katerem je bil Knez kot miner dodeljen nekemu fantu iz Gorjanskega, ki je prej delal v nabrežinskih kamnolomih. Godnič je tudi vedel, kako vratolomno se je rešil Nemcev In kako skrajno drzno je ušel partizanom, ki so ga oktobra 1944 aretirali in zasliševali. naš včerajšnji svet Zdravljica v anglo-ameriškem Trstu Saša Martelanc Spomin na Prešernovo proslavo v elitnem hotelu ob morju jansko rešitev, so zbrale 62 odstotkov glasov, ostale pa 38. Formalno znanih slovenskih glasov je bilo 4.903. Toliko znaša seštevek, ki so ga dosegle Slovenska narodna lista in druge manjše deklarirano slovenske formacije v tržaški pokrajini. Vsi ostali so glasovali za obe med seboj srdito sprti fratelančni komunistični grupaciji, za narodnostno neopredeljene indipendentiste in tudi za kako italijansko stranko. •k * -k Trstje bil tedaj glavno mesto najbolj nenavadne države v Evropi. Imenovala se je Svobodno tržaško ozemlje, nastala je po pariški mirovni pogodbi 1947 - in je bila le na papirju. V pričakovanju guvernerja, ki ga potem nikoli ni bilo in ga odločajoča večina tudi ni marala, so cono A s Trstom vojaško upravljali Angleži in Amerikanci, cono B pa Jugoslovani.To je splošno znana zgodba, ki se je potem končala najprej v Londonu 1954 in zatem v Osimu 1975. Toda v letu Prešernove stoletnice so bile odprte še razne opcije. Realistom je bilo jasno, da je cona B odpisana, za Trst pa je tekla ostra politična in emocionalna pravda, ali naj pripade Italiji ali pa naj ostane okrnjeni del neuresničljivega STO-ja. Ta dilema je dajala osnovni ton tudi prvim upravnim volitvam, ki so se v času svečanosti v Excelsiorju že napovedovale in so potem bile 12. in 19. junija. Stranke, ki so se vnemale za itali- Trst 1949: predvolilna propaganda je bila dobesedno na višini. (Foto M. Magajna) 13. februarja 1949 je bila nedelja. Nekaj pred deseto uro se je končala vsakotedenska dijaška maša za slovenske višješolce v armenski cerkvi v ulici Giustinelli. Razigrana mlada množica se je spuščala po strmih ulicah proti nabrežju, kot vsako nedeljo. Izjemoma je bila tokrat kompaktna: ni se cepila in po vse manjših skupinah porazgubljala v razne smeri na domove v mestu, predmestjih ali celo vaseh tržaškega zaledja. Glavnina je bila namenjena proti zelo gosposki palači nasproti pomorske postaje, v hotel Excelsior, kjer je bila za dopoldansko uro 10.30 napovedana proslava ob stoletnici smrti Franceta Prešerna. Sproščeni mladi ljudje so bili bodisi radovedni bodisi kulturno motivirani, vse pa je zanimalo, kakšna bo Prešernova proslava v poslopju, ki ni imelo ničesar skupnega s slovenskim kulturnim dogajanjem. Imelo je pečat svetovljanstva, v manjšinski podzavesti pa je bila mogoče prisotna tudi misel, da bi javna slovenščina tam utegnila koga motiti. Zato je bilo v radovednosti mladih tudi nekaj drznega pričakovanja in nemalo ponosa. V tem se niso bistveno razlikovali od odraslega občinstva, ki je že pred začetkom proslave napolnilo “nenavadno” dvorano ter nestrpno in praznično čakalo na začetek proslave, ki se je v vseh ozirih napovedovala kot izjemna. Nekateri so jini pravili okupatorji: ameriška parada na nameiju 6. aprila 1948. (Arhiv MGS Press) “Kako strašna slepota je človeka!” S tem verzom iz uvoda h Krstu pri Savici je recitator Vlado Kralj živo potegnil za seboj publiko v dvorani hotela na tržaškem nabrežju, ko se je pisalo stoto leto od smrti pesnika Iz Vrbe. O srečni, dragi vasi je zatem podal nepozabne verze prof. Jože Peterlin, ki je recitiral še nekaj drugih poezij, pred njim pa tudi Inž. Simon Kregar. V dvorani je vladala tišina, kot jo poznamo le v zelo Izbranih priložnostih. Prekinjali so jo aplavzi, ki jim kronisti z zelo obrabljeno frazo pravijo “burni” - ampak taki so zares bili. Slavnostni govor je imel prof. Vinko Beličič. “Poudaril je pomen Prešerna za slovensko misel in narodno enotnost, ne samo Slovencev na Svobodnem tržaškem ozemlju temveč v vsem svetu,” kot smo potem brali v tedniku Demokracija. Dva solospeva na Prešernovo besedilo je zapel baritonist prof. Marijan Kos, ljubljenec slovenskega radijskega občinstva, blesteč v izvajanju in salonski obleki. Tedaj je imel pred seboj še 24 let življenja, ki pa se mu je proti koncu prevesilo v eksistenčno stisko z bolezenskim finalom v bedi. Nastopila je tudi sopranistka Milena Čekutova, ki jo je marsikdo v tisti “nenavadni” dvorani takrat videl prvič. Domala vsem pa je bila znana po prijetnem glasu izza mikrofonov Radia Trst II, kjer je bila napovedovalka. Šest let kasneje se je z družino Izselila v Kanado, kjer je sredi ljubih spominov na Trst in domovino umrla pred dvema letoma. Proslava se je začela z nastopom pevskega zbora akademskega kluba Jadran, ki ga je od samega začetka pa do leta 1955 vodil prof. Zorko Harej. Zbor je dal prireditvi tudi sklepni pečat, ko je zapel Zdravljico. Le kateri fantast bi sl bil tedaj upal misliti ali samo sanjati, da bo to nekoč državna himna suverene Slovenije? “Od prireditve smo se vračali navdušeni nad uspehom slovenskih demokratov, ki so na tako lep in primeren način počastili stoletnico našega največjega pesnika. Prepričani smo, da bo moralni uspeh prireditve obilo pripomogel k ponovnemu dvigu slovenske narodne skupnosti in okrepitvi prave demokratske miselnosti med tržaškimi Slovenci,” je potem poročala Demokracija. V Katoliškem .glasu pa smo lahko brali: “S tem so demokratski Slovenci tudi gostom predstavili velikega glasnika slovenske misli in besede in pomeni brez dvoma ta prireditev za slovenstvo v Trstu pomemben poudarek.” Take in še bolj laskave besede so seveda prihajale iz kroga somišljenikov in organizatorjev. Prešernovo proslavo sta skupno priredili Slovenska prosvetna matica in Slovenska prosveta, ki seje tedaj še imenovala Prosvetni odsek Slovenske krščansko socialne zveze. Posebej za tisto priložnost so ustanovili odbor iz predstavnikov obeh organizacij. Odbor je kasneje v tisku tudi odgovarjal na napade Primorskega dnevnika. Slednji je s tedaj običajnimi žaljivkami obsodil predvsem dejstvo, da se je prireditve udeležil tudi tržaški škof Santin. Istega dne je bilo na Tržaškem še več Prešernovih proslav. Najvidnejša med njimi je potekala v dvorani kina v Skednju. Njeni organizatorji so bili iz kroga, ki se je prepoznaval v idejah Titove Jugoslavije. Udeležba je bila tudi tam zelo visoka, prišlo je tudi do incidenta. Primorski dnevnik je poročal: “Obžalovanja vredno je bilo vedenje nekaterih Vidalijevih “zaščitnikov slovenske kulture”, ki so z nesramnimi opazkami in pripombami hoteli ovirati ljudi, ki so prihajali na proslavo.” Bili smo pač že v vrtincu Kominforma. "k k k A vrnimo se k naši temi. Organizatorji proslave v Ex-celsiorju so za tisto priložnost izdali tudi Krst pri Savici v posebni bibliofilsko opremljeni knjižnici. S ponosom so opozorili, da je šlo za prvo Prešernovo delo, tiskano v Trstu. Knjižico krasijo štirje lesorezi akademskega kiparja Franceta Goršeta, na naslovnici pa je fotografija kipa s pesnikovo glavo; mojster Gorše gaje bil izklesal iz nabrežinskega kamna. Umetnina, ki je bila nekaj let v župnišču na Repentabru, je zdaj že dolgo v veži liceja Prešeren v Trstu. Prešeren iz nabrežinskega kamna: delo Franceta Goršeta na naslovnici tržaškega Krsta pri Savici. “Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva”. Uvodno misel v bibliofilsko izdajo Krsta je napisal prof. Jože Peterlin. Med drugim je poudaril: “Edini naš namen je, dati pesnitev v roke tržaškim Slovencem, da bi spoznali njeno lepoto in se bogatili ob njej. Zato je brez opomb in brez pojasnil. Krst pa smo izbrali predvsem zato, da ga lahko bere Slovenec na skrajnem za-padnem koncu Slovenije v svobodi in brez vsiljenega mnenja kulturnih teoretikov in politikov. Mnogi namreč žele z muko in žilavim prizadevanjem v dnevnem in re-vialnem tisku vsaj zastreti, če ne zatajiti glavno misel tega dela. Mi se ne bomo trudili, da bi to misel poudarili, niti da bi jo zastrli. Vzemimo s preprostim srcem v roke to drobno knjižico in jo berimo. Brez navodil bomo v njej začutili veliko Prešernovo misel slovenskega narodnega občestva. Pesnik nas vabi k bratstvu in edinosti. Hoče, da ostanemo osebno in kot narod svobodni ljudje. Kakor je on odločno odklonil Vrazovo ponudbo stapljanja jezikov in narodov v škodo slovenski narodni posebnosti, tako je s tem - jasno - odklonil tudi vsako brez-narodnost na škodo kake politične ideje, kar bi mu tudi radi nekateri podtaknili. Poleg narodne vrednote pa je pesnik poveličal v tem delu tudi krščansko misel na posmrtno življenje, na združitev in srečo v večnosti. (...) Ti dve misli Krsta ni treba dokazovati, pesnik ju je preveč jasno sam izoblikoval. (...) Veliki naš genij je dobro čutil, da je Slovence v dolgih stoletjih zunanjega pritiska ohranjala narodna in krščanska misel. In to velja tudi za bodočnost.” Vrtnarjeva pesem Ko pride svečan Enkrat januarja je Janez krstil Jezusa. Takrat so bili Kralji že daleč in so se vračali domov po drugi poti. Evangelist Matej nam pravzaprav ne pove, koliko jih je bilo. Tako vemo le, da so prišli z vzhoda in šli za zvezdo, ki je tudi odšla in prav gotovo še vedno sveti kje v vesolju, ne verjamem, da bi bila ugasnila. Pustili so nam tile Kralji nostalgijo po nerazvozlanih skrivnostih in meglena in temna jutra, kakršnih december ne pozna, to pa zato, ker se je v januarju dan premaknil kakor vedno in opevani tanki krajec dnevne svetlobe je viden samo zvečer pred mrakom, če je nebo jasno, s tisto enigmatično Venero-Večernico, znanilko sreče, ki priplava iz vesoljskih globin in se obesi tja nad morje, prav nizko, skoraj na obzorje kakor svetel memento, da smo ustvarjeni za srečo. To bo počenjala vse do julija, ko bo izginila z večernega neba. Obiskovala nas bo zjutraj, pred jutranjo zarjo in četudi bo ona in nihče drug kot ona, bo za nas Jutranjica in Danica. Tudi Orion bo priplaval; tiho bo vodil iznad Trste -nika proti Miramaru svojih prelepih sedem zvezd; vzhajal bo z zlatim pasom, brž ko se znoči in potem vsak večer za las kasneje, dokler se ne bo v poletnih mesecih pomaknil na jug in se sprehajal po nebu v drugi polovici noči. Plejade gnezdijo nad Grižo, ker tudi one spadajo na naše zimsko nebo; drobne in stisnjene v majhno čredo, se od antike do danes še niso mogle povsem znebiti opravljivcev, ki menijo, da prinašajo dež. One so tam, pa naj nas čaka jasen ali deževen dan in niso prav nič krive, če na nas dežuje. Blažena januarska noč, ko se nebo kaže v vsem svojem sijaju in zemlja snuje novo slano. Da ne bo rosa, ampak slana, so prišli naznanit plavčki: to so tisti drobni drobni ptički iz rodu sinic, z belimi lički in pla-vo kapico vrh glave. Tudi brglez s kobaltnim hrbtom in mareličnim trebuhom se je spustil s planote k morju, tik preden se je zvečerilo in z navzdol obrnjeno glavo vrta in kljuva v stare trte, galebi so se umaknili na kopno, četudi je morje mehko sinje in gladko gladko in škorci so dobesedno zakrili nebo ob sončnem zatonu in se nazadnje poskrili v borovce in črnike za prenočitev. Vsa ta pisana druščina se je močno približala hišam, ki so ostale trdno zadelane v svoji preskrbljenosti in toploti, ponekod pa je radodarna roka le nasula vsakdanjega zrnja, priboljškov in drobtin v krmilnice in prazne cvetlične lončke: nepopisen užitek je gledati lačno ptico, ki je nepričakovano našla slastno večerjo. Takile obiski pomenijo mraz in led. V tem so ptice neprekosljive; vreme je svojeglavo in muhasto in se včasih prav nespoštljivo ponorčuje iz sinoptikov in njihovih znanstvenih in tehnično brezhibnih naprav. Morda ne bomo vedeli nikoli, kaj? kdo? pove neznatni rdeči taščici, da bo čez štiriindvajset ur prihrumela burja s hitrostjo sto in več na uro in ona se bo pravočasno umaknila na varno, ne bo je nikjer več, kot bi se vdrla v zemljo, dokler se ne bo pošast unesla in umirila? Tudi se še ni zgodilo, da bi vreme postavilo na laž ščinkavca, ko zareže zrak s tistim svojim: “tri tri tri, dež al’ sneg čez dva tri dni,” kar pomeni: vlaga, padavine, kakšne bodo, pa bo odvisno od temperature. Toda v prosincu so ptice napovedale: mraz in led in slana, ivje in zmrzal. In to je dobro, to je prav; saj smo v prosincu in če je “prosinec mili, Bog se nas usmili” in “če prosinca ni snega, nam ga pa mali traven da.” Pregovori klijejo in zrastejo iz prsti vsakdanjega življenja in izkušnje mnogih rodov. Spominjam se, kako so se tete spominjale, da so jim stari starši (!) pripovedovali, kako so nekega januarja skoraj cel mesec V slovenska obzorja in čez... Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da... - da so v vodstvu TV Slovenije ugotovili, da ima ljubljanski nadškof dr. Franc Rode na svojih televizijskih nastopih večjo poslušanost kakor predsednik države Milan Kučan... - da znanstveniki menijo, da je računalnik-kom-pjuter najinteligentnejši dosežek človeštva... - da so preučevalci Svetega pisma dognali, da je v Stari zavezi čez 300 prerokovanj, ki napovedujejo rojstvo, življenje in smrt Jezusa Kristusa... - da je obiskovalec razstave o totalitarizmu na Slovenskem, ki je bila v Cekinovem gradu v Ljubljani, lahko prebral tudi dva dokumenta o dveh znanih primorskih Slovencih, junaško možati zapis odvetnika dr. Josipa Ferfolje o izsiljevanju oznovca leta 1945 ter zapis Mitje Ribičiča o izsiljevanju dr. Besednjaka... - da je, kakor izhaja iz dokumenta na omenjeni razstavi, znani kulturnik in diplomat dr. Izidor Cankar želel priti leta 1953 v Trst, da bi tam delal, a mu je notranji minister Krajgher to preprečil... - da iz nekega drugega dokumenta izhaja, da je leta 1945 komunistični režim med knjige, ki so morale biti izločene iz knjižnic, uvrstil tudi vsa dela znanega katoliškega levo usmerjenega sociologa dr. Gosarja... - da se je 7. novembra 1997 začel pri Sv. Duhu nad Škofjo Loko pouk na Socialni akademiji Slovenskih katoliških izobražencev in da so med študenti poročeni in neporočeni, iz najrazličnejših poklicev... - da po izsledkih neke evropske ankete 80 odstotkov vprašanih pojmuje zakonsko zvestobo za brezpogojno vrednoto... - da je bil sv. Jožef pred več kot tri sto leti (1673) razglašen za posebnega zavetnika “slovenskih dežel”... - da je predstojništvo Slovenske province Družbe Jezusove iz še nepojasnjenih razlogov 1.1.1999 ukinilo revijo Communio-Kristjanova obzorja, čeprav je bila kvalitetno urejevana in je imela 1500 naročnikov, v idejnem pogledu pa je celo prehitela Rim v svoji rezerviranosti do del indijskega jezuita De Mella... - da je znani dnevnik slovenske kontinuitete LJUBLJANSKI DNEVNIK začel sprejemati osmrtnice, zaznamovane s krščanskim križem... - da je med letoma 1953 in 1955 komunistični režim v Sloveniji prekrstil okrog 500 imen krajev, označenih s krščanskim nazivom oziroma svetniškim imenom... delali na njivi v kratkih rokavih in se potili ter da so hruške cvetele in je potem aprila (malega travna) zmrzovalo. Toda prosinec je enkrat tak in drugič drugačen, ni nikdar ponavljajoča se slika samega sebe, ima tisoč obrazov, danes se pokaže v belem hermelinu, in brezmejni tišini, čez teden dni leži čez poloblo kot siva kozmična mačka, in prede: “Nekam pretoplo za januar, kaj? Da ne bi bila vsega tega kriva tista luknja v ozonu in topla greda...? Hm!” Ne ne. Temu je bilo vedno tako, od rojstva zemlje sem, ko se nam še niti sanjalo ni, dajo bomo na tak način pokidali. Vreme se ne zmeni prav zelo za to, kar človek spušča v zrak. Nekoliko že, a to samo mimogrede. Njegovo dokaj skrivnostno obnašanje urejajo in narekujejo sile, ki jih še zelo malo poznamo. Ima nas v pasti in pesti: lahko nam podari nepozabne dneve in kraljevski pridelek ali pa do golega oklesti dozorele njive in vinograde, ustavi letala in vlake, uklešči hitre ceste, briše naselja s površja zemlje. Potem se nekega dne spet nasmehne skozi sončne žarke, kot bi hotelo reči: “No no, saj je že vse mimo, kaj ne bi pozabili na kar je bilo, kaj se ni kljub vsemu vredno peljati skozi vesolje?” In človek preboli klofuto in solze in potuje dalje, ne le s čredo planetov okoli sonca, temveč s soncem vred po Galaksiji, v katero je ob rojstvu padel (pa ne prav slučajno) in Galaksija potuje z drugimi galaksijami po vesolju in vse je eno samo veliko kroženje in potovanje, na katerem se skozi nas pretakajo znani in neznani žarki, drobci, neutrini in cela kopica nečesa, o čemer prav nič ne vemo in trka nas luna in sonce ima svoje nepopisne izbruhe ustvarjalne moči, veselja in jeze, morda razočaranja nad tem, kar počnemo. Vse to se dogaja nad nami, pod nami in okoli nas. Še dobro, da ne občutimo vsega tega vrtenja, da vsega ne vidimo, vsega ne slišimo, še bolj prav, da vsega ne vemo. Kdo bi vzdržal? Ko pa prenesemo tako zelo malo. “Vidiš, vidiš, uničili smo letne čase, jih pohodili, jih postavili na glavo,” seje grenila gospa in šla s kazalcem po vrhovih rastline. “Kdo je že videl cveteti rožmarin o božiču in v januarju, v ledu in slani?” Lepo je bilo gledati pokončne veje v temnomodrem cvetju na pobeljeni zemlji. In kot da ni dovolj, se je na god svete Neže in Antona šaleškega razcvetel še ognjič in razprl številne ognjeno oranžne cvete. “To ni nič drugega kot onesnaženje,” je pribila. Ko je bila ona mlada, januarja ni nič rastlo, nič cvetelo, še trave ni bilo. Edine rože so bile tiste, ki jih je risal mraz v ledena okna in v spalnicah je zmrzovalo. Videla sem tiste rože in morale so biti zares nekaj posebnega, če se jih še danes spominjamo. Ni jih več, ker so zime bolj mile in domovi ogrevani. Toda žena je prepričana, daje tudi to od vse tiste nesnage v zraku. Nisem si upala spodbijati njenega prepričanja, ker bi jo ujezila, vendar sem pomislila, da vsako leto ledu navkljub cveti kakšna vijolica in, skrita v suhem listju marsikatera rastlina že poganja in nastavlja popek in cvet. Pa kaj niso zavetne kraške doline polne repe, korenja in radiča, ki prezimuje pod slano in ledom? Pa je na planoti zima, prav zima, tista ki jemlje dih, vse se mora poskriti pred njo. Morje jo rine nekoliko nazaj “vade retro” in ona tukaj nima vselej prave moči, zlasti ko se približa svečnica; in prav za svečnico je prišla črnoglavka, galebi so se umaknili na široko morje in kos je bolj v zasebni obliki, prav potiho zažvižgal nekaj not. Je učil lanskega mladiča, ki je dozorel v ženina ali je vadil samega sebe? Eno je gotovo: led je moral zaenkrat popustiti in vse je prisluhnilo v velikem pričakovanju. Mimozam in mandljevcem se že mudi, narcizovke in trobentice hitijo navzgor, saj je vsem že znano, da “Valentin je prvi spomladin in ima ključ do korenin”. Se bo že oglasila pesem? Se bo, se bo. Prišla bo sprva skorajda neslišno v vijugah dima, ko bodo na njivah goreli ognji in upepelili spomin na kar je bilo lani, spomin na pusta in na zimo, potem bo pesem vse glasnejša, splavala bo do neba in vsi jo bodo prepoznali: to bo vrtnarjeva pomladna pesem. Zganila se bodo semena, tudi tista, ki so daleč od zemlje in jim ne bo nikoli dano vzkliti, tudi skoznje bo šla želja po uresničevanju in življenju. Zbudile se bodo begonije in lilije na policah v semenarni in pognale brst: “Kje je zemlja za nas? Mi hočemo rasti in cveteti!” Prišla bodo tudi nova semena, taka, ki jim je človek vcepil nove gene in z njimi nove lastnosti. Prišle bodo hruške, ki bodo v znanstvenih laboratorijih vzcvetele in dozorele v času štirinajstih dni. A brez skrbi. Dokler bo na zemlji odmevala vrtnarjeva pesem, ne bodo izumrla pristna in naravna semena rastlin, ki jih oprašujejo in križajo čmrlji, čebele, metulji in vetrovi. Če je svečan kakor je treba, bodo prav kmalu prileteli in pribrenčali drug za drugim, mešali cvetni prah in skrbna roka bo obirala in bdela nad zlatim semenom prastarih sort. Mračna jutra so se umaknila, prihajale bodo vedno nove ptice in se ustavljale za oddih na dolgem potovanju na sever, prve bodo menda divje gosi, ki bodo prenočevale v bližini portičev kot vedno. Pričakovati jih je prav kmalu, saj je na svečnico, ko je Mati Božja darovala Jezusa v templju, bilo bolj sončno in milo in, “če je na svečnico in Blaževo lepo, veliko v jeseni vina bo,” tako danes kot vedno. Samo razlagalcem sibilinskih prerokov Malahija in Nostradamusa ne smemo prisluhniti: živijo namreč v prepričanju, da bo še pred koncem leta vse te lepe zemeljske zgodbe konec in ne bo ne vina in ničesar drugega. Vrtnar pa misli in čuti drugače. Čujete njegovo pesem? Aleksander Furlan Za pust Jejšeš muoj Bug, kašno pokuro jemem doma, nečko njure za usé k’r nardim. Če je lupa preslana, če mineštro pr e smodim, neč mo ni prou, uan samo godrnja. Ne znam kaku je z vame. Vod k’dr je u penzijone me je pod nogame, jez s’m ga sita do glave, leta jen leta zmjeren ano me prave. Znaste kejprave? De u Trste huddejo [pupe za njem, de so lepe jen lepu dešijo; samo kadu jeli bo luavo, taku stršno hetijo. Mo gr je vre na udtručje, kej mo čjem. S’me zdi, de še s’mo dopadejo krila. Ano b’m rekla, b’m gvišno uganila: tude zanj leta pasajo, se ne spune več zakej. Cejt je de be kuančo, nej se djeme u krej. Zv e čjer ga ni nekule doma, ga cak’m, sama do punoči, nazadnje grjem sp’t, s’me zapjerejo uoči. Sestanke jen seje? Kudd hubde, du zna? Nej gr je kam’r čje, sej ga pestim; de bo u hiše buažje mjer rajše mučim. Ma useleh, lepu se uodprave k’dr grje z dume, puale mo srajco poudhem, če deši po prof ume. Tude jez jemem še vojo za živet, nisem še za [vrč pruač, na šuobe b’m dela an dudber rošeto, se kupla ano krilce, ano lepo boršeto jen stavem, še usaka sekjera je nejdla subj ruač! Ilustracija v Galebu, Mija Kalc - Trebče. Pesnica Cata Dujšin - Ribar Lani so se Hrvatje spominjali 100-letnice rojstva svoje pomembne slikarke, igralke in pesnice Cate Dujšin - Ribar. Rodila seje 17. oktobra 1897 v Trogiru v stari ugledni družini kot Kata Gattin. Zaradi očetove službe se je številna družina (rodilo se je osem otrok) preselila v Kotor, kjer je Kata preživela otroška in zgodnja dekliška leta. Tu je končala osnovno šolo in tri leta trgovske šole. Leta 1915 se je družina preselila v Split. Cata je nadaljevala s šolanjem na obrtni šoli. Njen mentorje bil profesor risanja slikar Emanuel Vidovič, po rodu iz Trogira. Pod njegovim vplivom je sklenila postati slikarka. Leta 1918 seje vpisala na zagrebško Akademijo umetnosti. Po štirih letih se je izpopolnjevala v ateljeju slikarja Vladimira Beciča. V Londonu in Parizu je preučevala in kopirala stare mojstre. Slikala je na svili in se posvetila restavratorstvu. Po vrnitvi v domovino je postala stalna restavratorka slik v Galeriji umetnosti v Splitu. Od svoje prve razstave slik L 1927 v Zagrebu do zadnje sredi leta 1992 (prav tako v Zagrebu) je neutrudljivo slikala in razstavljala v raznih mestih domovine in v mnogih svetovnih kulturnih središčih: v Londonu, Washingtonu, Benetkah - pa tudi v Ljubljani. Slikala je večinoma v olju dalmatinske pejsa-že, jadranske motive, portrete in tihožitja. S Klubom likovnih umetnic se je udeleževala tudi skupinskih razstav. Do retrospektivne razstave 1. 1977 je razstavljala kar tridesetkrat. O njenem ustvarjanju govore študije in zapisi v raznih katalogih. Znana je študija Josipa Depola “Cata Dujšin -Ribar”, ki jo je izdala Narodna in univerzitetna biblioteka v Zagrebu 1. 1988. Kritika seje ustavljala pri njenem feminiziranem slikarstvu kot slikarstvu, pri katerem gre za lep prenos lepe narave. Umetnostna kritičarka Magda Weltruski je zapisala, da “se da v njenem slikarstvu meriti samo odnos dveh sil na svetu: človeka in njegovega večnega izvira - narave. V tej neposredni konfrontaciji leži pravi smisel njenega slikarstva.” Cata je strastno pisala tudi pesmi. Na domu Cate in slovitega dramskega igralca in prevajalca Dubravka Dujšina, s katerim se je poročila, so se zbirali mnogi mladi literati. Prijateljevala je zlasti s Krležo, Šimicem in Krklecem. Miroslav Krleža jo je primerjal s francosko pesnico, pevko, plesalko in igralko Gabrielle Colette. Njena poezija je izvirno sožitje slikarstva in pesništva. To se lepo vidi v pesniških zbirkah. Leta 1971 je izšla zbirka “Slovesa brez sloves”, leta 1975 “Iz kamnitega odmeva”, osem let kasneje pa je založniška hiša Znanje izdala zbirko “Carina lirika” (Zagreb 1983). Nekaj njenih pesmi je uglasbil Milivoj Koerbler (In me-moriam, 1968). Akademik in pesnik dr. Jure Kaštelan je v predgovoru zbirke “Iz kamnitega odmeva” zapisal: “Ti stihi delujejo kot strani ladijskega dnevnika z nevihtne plovbe ob ostrih skalah življenja... Izraz je ogoljen do jedra. Beseda ima moč podobe, kot ima tudi barva sugestivnost besede.” Kritik Saša Vereš je poudaril, da je Carina poezija pogovor... “z ljubeznimi in sencami, otroštvi in lepotami.” Sicer pa marsikatera njena pesem odstira zastor minulosti in izraža njeno željo po razpoznavanju korenin. Spominjanje na mladost je tako eden pomembnih navdihov za njeno poezijo. Zadnja leta je preživela v Zagrebu, kjer je 8. septembra 1994 sklenila svojo življenjsko pot. Prevedene pesmi so iz zbirke “Carina lirika”. Martin Silvester OKRUTNI ČAS Izgrizene železne ograje starega balkona -tu so odhajali dnevi mojega otroštva. In stopnice, od mojih nog izlizane, varujejo otroštvo mojega stopala. Ruši se balkon, razjeda sanje. ZAŠČITENI SPOMINI Odhajam v globeli in kanjone svoje preteklosti in zalive zelenih voda, kjer so spomini zaščiteni z mahovjem pozab. Odstranim plasti, da pridem do srca. DREVO SANJ Lebdim na belem žrebcu, na črnem jezdiš ti. Rdeč šal v vetru plapola. Jezdi pred menoj na črnem konju -po mesečevem žarku, po vrhovih planin, po gladini morja. Ne boš me daleč odpeljal, le do drevesa sanj, polnega vonja in zaspalih ptic. NAJINA DUŠA Vse okoli naju dobiva najino dušo. Smeh, vzdihe in pozabljene solze. IŠČEM Iščem mir samote, šum tišine. Tu te bom gotovo našla, o nevidljiva srečal PLAVAJVA Ne bojva se mraka ne globin. Lesketa se gladina morja. Plavajva k soncu, pod sabo zapustiva mrak. SREČALA SVA SE Srečala sva se: dva lačna volkova, po brezuspešnem tavanju se pogledala in nemo planila k bogatemu plenu ljubezni. Najina ljubezen se koplje v soncu, na skali počiva. MRTVE PTICE Lastovke moje mladosti so umrle v mojih prsih neke tihe noči. Zakaj niso odletele? Boleče je breme mrtvih ptic. SMEJVA SE Tvoj prvi smeh se je dvignil v višave, drugi išče odmev. Tvoj smeh mi je najdražja pesem, lek za moje rane. Razsipaj tone tega smeha, v njem je odmev vseh davnih nasmehov. Smejva se skupaj, da nadomestiva vse smehe, kadar se nisva smejala. VKLESANA LJUBEZEN Najina ljubezen, izgubljena v pesku časa, je vklesana v morske skale, ki so v globine potonile. NIHČE NE VE Lase krasim s tvojim smehljajem. Vprašujejo me, kakšen cvet je to. Nihče ne ve, da je smehljaj, ki od ljubezni se blešči. S tvojimi rokami sem ogrnjena. Mislijo, kakšno obleko nosim. Pa ne vidijo, da so to tvoje roke. O, kako dragocen vonj imam! Mislijo, da je pomarančin cvet, vendar dišim po cvetu tvojega diha. ZLATI ŽAREK Sonce, o zlati žarek, poln mavrice, roke mi ogrej, ker skozme se težko pretaka kri. Zeljne so mi dela, ljubezni in molitve. O sonce zlato, nisi več tako toplo, sem mar kriva jaz ali morda ti? IZ KAMNITEGA ODMEVA Iz kamnitega odmeva slišim tvoj klic. Na vsaki skali berem tvoje sporočilo. Skozi suho puščavo k meni hitiš. Vsaka razpoka je tvojega čakanja znak. VIHAR Ne vlij vse ljubezni v svoje roke, opekle bi me, ne v svoje ustnice, ožgale bi me, ne v svoje oči, vnele bi me. Tvoja blaga nežnost je orkanski vihar. ISTA LJUBEZEN Ljubezen nima ne začetka ne konca, ona se le v drugo obleko odeva, z dragulji drugimi krasi, spreminja barvo oči, vendar je vedno ista. ČERI SPOMINOV Razpela sem hrepenenja na ostre čeri spominov. Delam si rane, ko stopam preko njih. PISMO DUBRAVKU V tiho predvečerje stojim pri oknu in kličem tvojo podobo, nežno ljubkovanje, vroč poljub, tvojo vročo kri. Dragi, lasje mi diše kot neznane rože, ustnice so mi rdeče kot korale iz sončnih globin morja, telo mi je kot seno pred kratkim pokošeno. Vsa sem samo čakanje. STEKELCE Smrt je stopila z nogo na ogledalo tvojega življenja. Razsulo se ti je življenje. Stekelce se še naprej blešči kot dragulj. MRTVE OČI Na srebrnem pladnju dva temna cvetova -dvoje tvojih mrtvih oči. Cvet in kamen, tvoje oči in moja roka. Moje ustnice razžarjene, sklenjena, drhteča rožna lističa. Moje ustnice so na tvojih očeh -ljubkovanje žameta mojih ustnic, tvojih zenic. Na srebrnem pladnju mi poklanjaš dva temna cvetova -dvoje svojih mrtvih oči. LOBANJA Lobanja polna ilovice... Dva temna cvetova iz oči sta pognala. BESEDE Brusim besede: ena je lahka kot pero, druga z. ostrimi robovi, tretja se nežno po dlani kotrlja. So tudi temne kot arabske noči, v nekaterih pa se spekter mavrice [blešči. KO KUJE SEME OLJKA Svetovi se budijo, Veje v krču zvija zvezde migljajo, od strasti ali od bolečin, padajo kometi, od moči ali od starosti. klic se sliši do neba. Skopa zemlja Ni sna. Vse išče svoj lik, je njena moč. svojo obliko, A ko zaveje veter, svojo težino. s srebrom jo posuje. Noči so razpete ŽILE V TLA VKOPANE z angeli in demoni. Žile v tla vkopane, Iz takih se noči iz katerih smo zrasli. poraja stih: beseda težka in ostra, Bolj rdečo in toplejšo kri prepolna krvi. je v nas ustvarilo V teh nočeh to močno sonce. klije seme. Razpokana zemlja, PESNIKU obledel kamen, pod vročimi prsti. Svoje ladje si poslal Naše opoldansko sonce daleč po vodi navzgor, kamen s poljubi drobi z blagom obložene. in sežiga zemljo Spuščenih jader z vročimi ustnicami. se vračajo, Grenka trava je vzniknila oropane in žalostne ob tej kamniti poti. v domače pristanišče, k tebi. MOČNI SMO MESEČINA Mesec je ustavil čas in vodo. Škržat blodi v mesečini in s pesmijo vrta prostore. Po starem apnencu se je razlil mesec, in pesem ječi. NA SKALI CVET Če nam korenine sežejo globoko, nam morejo predniki predati izsesani sok Zemljinih tal; tedaj gredo vsi zvoki in kriki zemlje skozi nas. Razpeti trepetamo med nebom in zemljo kot trepetlikin list na vetrčku. Močni smo, če so korenine nam globoko. Vrh skale sinjino trga. Srši posušeni trnov cvet. Žile do srca skale, hrani se in ruši. BREZNO Roka išče skozi mrak, skozi brezno časa, preko klancev in globin, da doseže lastno bitje. Nismo cvetovi, ki venejo, z nevihto smo bičani, s soncem ožgani. C ve te mo nad dolinami. Ostri smo. Vsem na pogled, nikomur na doseg. STARO POHIŠTVO Naše stare hiše po morju in algah dišijo, pohištvu za vekomaj dajo svoj vonj. Prislonimo uho k omari, pa bomo slišali šum morja, kot na ušesu školjke. Svetlobo in sonce dobivajo, grenkobo oljke, zelenilo cipres, po smilju in grenkih travah naše staro pohištvo diši. MIMO GREDO STARE NONE Mimo gredo stare none s črnimi rutami, zavezanimi pod brado, kot z zavrženimi zavitki, z drobnimi koraki v cerkev gredo, klečijo, prižigajo sveče. V vsaki od njih osušeno srce, ki le kakšno solzo iztisne. Nonice stare počasi vlečejo težke noge, gredo po idici, korak jim ne zveni, niti se ne sliši, to je samo stopicanje na mestu. VPRAŠANJE IZ KAMNA V raz.griz.eni skali skopo zelenilo -čudo življenja, drama majhne Žoge, vržene v vesolje, na videz v nesmiselnem gibanju. Iz kamna iztrgati vprašanje: Kam? Doklej? Zakaj? SKALA Razjedene skale od morja in časa: zemlje goli skelet. ZVONIK Visok bel zvonik, okamneli stok, prst, ki opominja. Prev. Martin Silvester dokumenti Problemi in pisma slovenske tržaške duhovščine pred sto leti Drago Štoka V arhivu openske župnije Sv. Jerneja odkrivam že nekaj let dokumente, oziroma pisanja, ki gredo po zgodovinski vrednosti gotovo preko meja župnije, za katero danes skrbi dr. Zvone Štrubelj, župnik in dekan na Opčinah. Mislim, da so dokumenti, ki jih imam v rokah, vredni objave v naši edini slovenski zamejski reviji, in to iz več razlogov: 1. Vsa ta pisma, oziroma spomenice, so napisane v slovenščini in so bile naslovljene na župnike v Bazovici, Katinari, S. Ivanu, Servuli, Barkoli, Rojanu, Sv. Križu, Guardielli, Proseku in Kontove-lju.(1) Kar pomeni, da so bili v vseh teh župnijah dušni pastirji Slovenci, ali da so vsaj zelo dobro obvladali slovenski jezik, kar spet pomeni, da so bile vse te župnije v glavnem, če ne celo izključno, slovenske. 2. Ti dokumenti pričajo o dejstvu, ki je še danes žgoče: okoliški kraji, župnije in občine, so bili tako včeraj, kot so še danes, zapostavljeni, tako ekonomsko kot socialno, pred tržaškim mestnim središčem, in to gotovo tudi zaradi jezikovnih in narodnostnih pregrad, ki jih je mesto Trst s svojim italijanskim in nacionalističnim prijemom znalo vzpostaviti in držati tudi že v času avstroogrske monarhije pri nas. 3. Pisanje, ki ga objavljamo, je nastalo avgusta 1900 in se je potem nadaljevalo vse do julija 1904. To je bil tudi čas gradnje Narodnega doma v središču mesta, kar je bilo v ponos vsem Slovencem na Tržaškem. V njem je naš človek živel in ustvarjal vse do leta 1920. Pisanje in dokumenti, ki jih objavljamo, pa so nastali zaradi tega, ker je bila duhovščina v župnijah, ki sem jih prej naštel, grobo diskriminirana tudi na ekonomskem področju nasproti duhovščini, ki je delovala v mestnem središču. Šlo je za “con-gruo”, to je stalni denarni prispevek, do katerega so imeli pravico vsi župniki v tedanjih časih avstroogrske monarhije. Pritožba naših okoliških in rajonskih župnikov ni bila uspešna, kot ne bodo najbrž uspešna danes naša prizadevanja za vrnitev Narodnega doma, toda to nas nikakor ne sme motiti, da ne bi Imena krajev in župnij sem pustil v taki obliki, kot so napisana v pismu, oziroma spomenici. še dalje hodili po poti iskanja pravice in zadoščenja, narodnostne svobode in demokratične enakovrednosti v odnosu do italijanske narodne skupnosti v naših krajih. Pismo župnika Franca Čebularja, ki je iz dekanijskega urada na Opčinah dne 6. avgusta 1900 naslovljeno na “Častite brate v Kristusu”, se takole glasi: p i/ . ^■'^'¿cr-čcš/irs-tr- -v ex C*s-o-i£-itr -n■/e*£r--tz-