POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI 1961 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK XVII SEPT. planinski vestnik 9 GROSISTICNO TRGOVSKO PODJETJE Gentromerkur LJUBLJANA, Trubarjeva 1 TELEFON ŠT : 23-276, 23-273, 23-271 VSEBINA : ZGODOVINA ALPINISTIČNEGA KLUBA SKALA Dr. Vladimir Skerlak......465 KARNIJSKE ALPE IN KARNIJA Dr. Viktor Vovk.......4U4 V SLAPOVIH HERLETOVE Vanč Potrč..........497 SLOVENSKA PLANINSKA TRANS-VERZALA MARIBOR—TRIGLAV— KOPER Ivan Sumljak.........501 DRUŠTVENE NOVICE......503 IZ OBČNIH ZBOROV......504 ALPINISTIČNE NOVICE.....510 RAZGLED PO SVETU......520 NASLOVNA STRAN: Na Kočni - pogled na Skuto -Foto Franc Peršak Planinski Vestnik« je glasilo Planinske zveza Slovenije / Izdaja ga PZS — urejuje ga uredniški odbor. Odgovorni urednik: Stanko Hribar: glavni urednik: Tine Orel. Revija izhaja dvanajstkrat na leto. Članke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Celje — Gimnazija Uprava: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana, Dvoržakova 9, p. p. 214, telefon 32-553 Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani Letna naročnina znaša din 600.—, ki jo morete plačati tudi v štirih obrokih po din 150.— (naročnina za inozemstvo din 800.— Tekoči račun revije pri Narodni banki 600-15-3-121 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinskega Vestnika. ¿jri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče Upravi do 1. decembra za prihodnje leto SVOJIM CENJENIM ODJEMALCEM NUDI VELIKO IZBIRO RAZNEGA BLAGA IN SICER: tekstilno blago konfekcijo modno kratko blago galanterijo kozmetiko gospodinjske stroje in potrebščine ter razne uvožene artikle po konkurenčnih cenah OBIŠČITE NAS IN SE PREPRIČAJTE! 61 letnik OB 40 LETNICI TK SKALA lcpt mi Zgodovina alpinističnega kluba Skala DR. VLADIMIR SKERLAK IV. FILMSKO-KNJIŽEVNISKA DOBA (5. V. 1928 do 19. VII. 1932) A. KULTURNO DELO 1. Film in fotografija Prvi slovenski film »V kraljestvu Zlatoroga« je bil kulturno-gorniški film o Julijskih Alpah. To ni bil igran film z vsebino po pravilih, ki veljajo za dra-matska dela. Povezavo med posameznimi slikami tvori skupen izlet treh prijateljev in njihovo srečanje s planšarico. Scenarij sta napisala profesor Janko Ravnik in pisatelj Juš Kozak. Hafner je dal k filmu motto: »Ta film je nem, toda kljub temu doni ob njem v naših srcih mogočna pesem: Sveta si, zemlja slovenska! Ce bo film zbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen.« Osebe v filmu so: Roban, delavec v jeseniški železarni; Gornik, študent v Ljubljani; Klemen, študent na počitnicah v Ratečah; Liza, bohinjska planšarica. Film se deli na pet delov. Posamezni prizori so: I. del: v zelenju med gorami se blešči bela Ljubljana — daleč na obzorju vabi Gornika očak Triglav v svoje kraljestvo — sporočilo prijatelju Klemenu v Ratečah — na postajo! — mimo Šmarne gore — ki jo obkroža bistra Sava — vlak reže Sorško polje — starodavni Kranj nad Savo — ob Savi hiti vlak naprej v naročje gora — ob vznožju Karavank se zbirajo vodne sile — ki preskrbujejo daljnjo okolico z elektriko — Jesenice, industrijsko mesto — spomladi romajo trume na Golico med narcise — na jeseniški postaji — v romantični Planici počiva Klemen po izprehodih v Jalovčevi skupini — na Slemenu — v Jalov-čevem ozebniku — Rateče - po vzoru starih očetov obdeluje kmet svojo zemljo — Klemen se poslovi od domačih — Podkoren — Kranjska gora, izhodišče v Razorjevo skupino — v Pišnici — na Vršiču — na Prisojnik drži drzno speljana pot — mogočna je Martuljkova skupina — v Mojstrani se odpirajo Vrata v triglavsko pogorje — v Vratih — ob Peričniku — Aljažev dom — slovita Triglavska stena — skozi Kot — in Krmo držijo na Triglav položna pota — svidenje — »kaj pa Roban?« — »gre z nama« — »pojdiva ponj v tovarno« — tovarniško delo je težko (prizori iz Železarne Jesenice) — »jutri odrinemo!« II. del: prijatelji na poti skozi romantični Vintgar — v Krnici — mimo zadnjih naselbin na Pokljuko — trd je kmetov kruh — v gozdni globini — človek izrablja bogate zaklade — 200 let stare smreke tu niso redkost — koža dreves daje drvarju streho — v zatišju kuha stari ogljar — gozd je padel — naprej skozi Pokljuko — oddih pri gozdnem oskrbniku — mlade gozdne kulture — prenočišče v šotoru. III. del: jutro — više in više — v prijazni dolinici leže borni stanovi plan-šarjev — pred Lizinim stanom — življenje in delo planšarjev — na pašo! — na večer se živina vrača k molži — mleko prinašajo v sirarno — v sirarni — izdelani hlebi dobe številke — nato jih odneso v dolino — Liza krmi svoje vsakdanje goste — v jutru se zopet dvignejo dimi nad stanovi — vse vstaja — Triglav naš je kralj gora — pri Vodnikovi koči — naprej na Kredarico — Kredarica 2545 m — od vseh strani prihajajo izletniki na Kredarico — kjer se jim odpirajo veličastni razgledi — naši na Triglavskem ledeniku — pred vzponom na Hjavino določijo še ta večer plezalno smer — večerne slike — ave Mana — plezanje — užitek in ponos pravega alpinista — odhod pod steno — vstop — na vrhu — sestop. IV. del: po dobro zavarovani poti na Triglav — ob Aljaževem stolpu 2864 m — navzdol k Aleksandrovemu domu — proti sedlu Hribarice — vrh Hribaric — v dolini Zajezeram — življenjski boj je izsušil starega orjaka — prihod h koči — Komna je morfološko zelo zanimiva — zoolog lovi kače v nacionalnem parku Komne — čez Komarčo v Bohinj. V. del: z vseh bregov drve vode v Bohinjsko dolino — Savica — Suha — Mostnica — Smečica — Velika Kropa — Slap na Ložu — Bohinjsko jezero leži pokojno — po vodni gladini — zadnji pogled na bohinjski biser— na vlak v Bohinjski Bistrici — v Soteski — Bled — domov — kmalu je zavladala otožna jesen nad jezeri — kmet se pridno pripravlja za zimo — in pospravlja polja — hiše krasijo s koruznimi kitami — tudi otrokom prinaša jesen svoje veselje — zima se bliža, lastovice se pripravljajo na odhod — naši znanci v zasneženem Zlatorogovem kraljestvu. Film je imel 3000 m dolžine. Predvajanje je trajalo ves večer. Film je bil torej izrazito kulturen. Zgodbe pravzaprav sploh ni bilo, zato pa dosti prizorov iz življenja človeka v gorah. Prav zaradi tega bi lahko rekli, da je to bil zemljepisno-etnografski film in prav v tem je njegova trajna vrednost. »V kraljestvu Zlato rogovem« še ni bil zvočen film. Govorilo se je sicer o sinhronizaciji, toda, ker so bili dohodki Skale potrebni za druge namene, do tega ni prišlo. Napravljen je bil v čmo-beli tehniki, zaradi tega je snemalec iskal zlasti take prizore, ki so v črno-beli tehniki posebno učinkoviti, na primer: slikal je vode po večini proti svetlobi. Kot se iz scenarija vidi, film ni bil alpinističen. Imel je sicer nekaj prizorov o plezanju, toda to ni dalo filmu alpinističnega značaja, to sicer niti ni bil namen scenarista. Kar je bilo plezanja, bi naj po scenariju bilo v Rjavini. V resnici pa je bil del posnet v ostenju Rjavine, del v Reži, del pa v Tičarici. Vloge so bile zasedene takole: Roban — Joža Cop, Gornik — Herbert Dro-fenik, odločilna je bila njegova lepa zunanjost; Klemen — Mirko Kajzelj, odločilen je bil njegov pomen v plezalstvu; toda med filmanjem se je pri plezanju (na to se je podal kljub prepovedi prof. Ravnika) zlomil nogo, zato je bilo treba 1000 m filma zavreči in prizore s Klemenom začeti znova. Novi Klemen je postal Miha Potočnik. Vlogo planšarice Lize je igrala Francka Sodja iz Bohinja; njo je snemalec odkril na Kredarici kot pomočnico pri oskrbnici. Zoolog, ki lovi kače, je bil univerzitetni profesor dr. Alfred Šerko. Film je imel v primerjavi s številnimi odlikami zelo malo napak. Med temi naj omenimo na primer, da je vlak, ki je peljal izletnike, imel ob vseh prizorih drugačno lokomotivo. Temu se ni bilo mogoče ogniti. Prizori z vlakom so bili posneti ob raznih prilikah in ni bilo mogoče ukazati železniški direkciji, katero lokomotivo naj zapreže. Razen tega tudi naslov ni dobro izbran. Prvič: daje povod za govorice, da je zamisel imena vzeta od Rudolfa Badjure; di-ugič: to ime je odraz romantične miselnosti, kakršna je bila večini skalašev tuja. O filmu »V kraljestvu Zlatoroga« je Rajko Ložar objavil kritiko v Domu in svetu, 1921, stran 528. Kritika priznava, da je fotografija v filmu zares lepa, zameri pa enostranost — ta naj bi bila v tem, da se dejanje dogaja samo na Gorenjskem, motiv, pravi, da je naškrobljen kot sobarica, premalo da je posnetkov o hišah v gorenjskem slogu in o umetnostnih spomenikih. Hvali prizore iz življenja pokljuških in bohinjskih gorjancev. O režiji filma pravi, da je slaba, pač pa da je snemalec bil zelo vešč. Igralci da so rešili svojo težko nalogo, kakor so vedeli in znali. Na splošno, da je delo doseglo v javnosti popoln uspeh, ki ga je tudi zaslužilo. Vzeto s strogo umetniškega stališča, ta kritika ni neutemeljena, toda vedeti je treba, da je ob uporabi tako ostrih meril mogoče najti napake celo v umetniških filmih svetovnega slovesa. Kritikova trditev, da je film enostranski, ker se dogaja samo na Gorenjskem, je skoraj smešna. Ali je kraljestvo Zlato-rogovo mogoče v Halozah? Kulturno-gomiški film (Skala drugačnega kot gor-niškega tudi ni mogla napraviti) o Julijskih Alpah gotovo ne more biti posnet na primer na Dolenjskem. Pisca je zavedel v zmoto motto, ker govori ta o slovenski zemlji, film naj bi torej bil posnet v raznih krajih Slovenije. Toda to je, seveda, napačno pojmovanje. Film se ni nanašal na vso slovensko zemljo, niti kritik pa ne more zanikati, da se o Gorenjski lahko govori kot o slovenski zemlji. Nihče ni mogel lepše označiti filma, kot ga je označil dr. J. C. Oblak v osnutku za govor na kongresu slovanske gorniške zveze. »Preveč idealni so naši skalaši, da bi ponižali slovenske planine za kulise pustolovskih romanov. Planine in življenje v njih so napravili za — srce filma in njegovo glavno vsebino, dočim je to pri drugih filmih večkrat narobe. Zato so nas pa uvedli predvsem v narodovo življenje in delo: od sejma v Kranju do samotne ogljarske kope. Najlepši, najgloblji momenti tega dela so njegovi (ne toliko pokrajinski) detajli: dela na polju in v gozdu, ob plugu in ob posekanem deblu, ki ga lupijo, ob nežnih gozdnih nasadih, s toliko ljubeznijo gojenih in varovanih itd. Zato je naš slovenski film splošno kulturen, ne samo planinski film: ni toliko zabaven kakor instruktiven. Prav zato brez ovinkov povem: resnično kulturni čin je ta film; vsi oni, ki so ga ustvarili, so napravili pozitivno delo.« O filmu je bila objavljena ocena tudi v Planinskem Vestniku 1932, 40. stran. Ker pa je očitno, da jo je napisal eden izmed skalaških odbornikov, in je ves članek prežet s stremljenjem, povzdigovati Skalo in njen film, se nam ne zdi potrebno o tej »oceni« podrobneje poročati. Profesor Ravnik je snemal spočetka s kamero Ertl, težko 6 kg. Šele pozneje je dobil mah aparat znamke Zeiss. Film je bil posnet v letih 1928 in 1929. Dne 27. junija 1928 je bilo sklenjeno, da kupi klub italijanski vojaški šotor, ta je bil tudi kupljen za 272 din, 26. julija je klub že imel šotor in filmanje je že bilo v teku. Toda negativ iz leta 1928 je bilo treba skoraj v celoti zavreči, ker Kajzelj zaradi nezgode v Prisojniku več ni mogel sodelovati. 30. januarja 1930 je bil negativ filma končan. Samega negativa je bilo 10 000 metrov. Razvijanje in kopiranje je trajalo 253 večerov. Delo na njih je trajalo do ene, dveh, treh, štirih, včasih tudi do pol petih zjutraj. Sodelovalo je ob teh večerih povprečno po šest članov. Razvijali in kopirali so člani fotografskega odseka, zlasti Egon Planinšek, Janko Ravnik, Jože Lipovec, Dana Kuralt in Ciril Lampič. Film je bil posnet na materialu Agfa. Dobavil ga je v celoti zastopnik družbe Agfa Franc Rabuse iz Kostanjevice tako, da se je odrekel svojemu 33 so se p?ai izrazito za'uSvantril l i V ^^ * ^ V teleSnem del^anju le sredstvo za uživanje lepot v alpski naravi. lipn,^°nrČn! rafVOi pa kaže ^izem kot kompleks vsega delovanja in strem- Hrnžh' gT ' ŠpT ,ega' estetičnega' Učnega do svetovnega naziranja v družbi z vedami o alpski naravi in alpskem higieničnem, gospodarskem in socialnem življenju ter družbi z umetnostjo in poezijo, ki ima za predmet go^ Alpmistika pusca estetičnemu uživanju in duhovnemu življenju dovolj prostora m to je njegova glavna prednost pred drugimi športi šnort vJŠftT ^ ?ribit° dejStV°' da je alP^istika šPort, trdi, da postane Sh oth ? 'v, e/f 'ZVaja i2kljuČno zaradi meritve ^tne moči z močjo drugih oseb ob pogojih, določenih že v naprej in veljavnih za obe stranki. alPinizma pa ni isto kot stremljenje po moči, o kateri govori nemški filozof Nietzsche ker alpinist ne stremi po oblasti nad drugim človekom. spodarijo 3 PU11Sta mika' je čustvo' da v š<>rah Se naravne sile prosto ga- kŠterij Za 1°' kaj žP°rt, postavlja dr. Turna zavest lastne nadpovprečne moči in spretnosti. y ljubih njeg°Vem mnenju je dejstvo odklanjati od sebe vsako zavest časti- skora^klSr^V frah,naVaja Lam^erjevo mnenje, da je rekorderstvo skoraj izključeno zaradi tega, ker se en vzpon ne da primerjati z drugim in sicer zaradi tega ne, ker se dnevni čas, letni čas in vreme neprestan? spreminjajo; razmere, v katerih so posamezni vzponi napravljeni, so torej različne. Za rekorderstvo pa je potrebna stalna mera. Isto velja glede tekem. Tudi te so v alpinisti ki izključene, ker je nemogoče postaviti enotno merilo Pravi alpinist ne pleza zato, da bi užival alpsko naravo, temveč zaradi čustev, ki jih vzbuja v njem samo plezanje. • P1-" T+U,ma ??.teh navedbah tudi točno opredeli razliko med alpinizmom m alpinistiko. Alpmistika je gorski šport in del alpinizma. Kdor nič ne misli in nič ne čuti, temveč samo vadi svoje mišice, ni ne športnik ne alpinist; to pa velja tudi za takega človeka, ki vidi v naravi samo lepe barve m micne oblike ter o njih sanja brez dejanja. Cisto pasivno uživanje narave in umetnosti je mehkužnost. Alpinistika je stopnjevan izraz Rousseaujevega gesla »-nazaj k naravi«. Čeprav obsega alpinistika vse bistvene znake športa, s pristopom duhovnega elementa v ljubezni do gora in gorske narave dopolni vsebino športa tako, da postane duhovni element odločilen. Tudi strasten športnik, plezalec in smučar mora pod vtisom veličastja narave postati alpinist. Tako v alpi-nistiki šport in občutje narave postaneta neločljiva, drug drugemu pogoj. Pisatelj navaja besede dr. Viktorja Dvorskega: Za stare alpiniste je pobuda za alpinistiko veda, higiena, estetika, sprostitev, sodobni alpinist pa sledi le svojemu notranjemu glasu, svojemu hrepenenju. Alpinistika je torej športno delovanje v gorah iz ljubezni do gora. Idealna alpinistika je v harmoniji telesne in duševne dejavnosti. Kjer te harmonije ni, govorimo o enostranski alpinistiki; ta je lahko predvsem telesna ali predvsem idejna. Glede smučarstva pravi pisatelj, da je lahko del alpinistike, lahko pa je samostojen šport. V nasprotju s plezalstvom so pri smučanju možne in dopustne tekme. Alpinist more biti danes le oseba, ki obvlada smučanje. Smučar pa je lahko alpinist ali »čisti« športnik. Odločilno je to, ali gre v gore iz ljubezni do gora ali zaradi urjenja svojih sil. Za alpinistiko je značilen element boja in nevarnosti. Prav tako pa tudi čut tovarištva in zavest dolžnosti. Na koncu tega poglavja objavlja pisatelj opis nezgode, ki se je pripetila Edu Deržaju in Miri Debelakovi v juliju 1927. Poglavje »Alpinizem z individualno-psihološkega stališča« začenja pisatelj z razlago tega, kaj razume pod individualno psihologijo. Pod tem pojmom si predstavlja nasprotje k socialno-psihološkemu gledanju na alpinizem. Pisatelj razlaga stremljenje po prosti naravi kot reakcijo zoper izprijeno meščansko družbo. Navaja nekoliko alpinistov in jih skuša opredeliti v kategorije, kakor si jih pisatelj zamišlja. Dr. Klement Jug, dr. Guido Lammer in dr. Henrik Tuma spadajo po njegovem pojmovanju v vrsto alpinistov-etikov; pri teh odločata volja in dejanje. Nasprotni tip alpinista predstavlja dr. Julius Kugy, tip klasičnega nemškega alpinizma z vso nemško sentimentalnostjo in umerjenostjo. Alpinist-estet. V katero kategorijo pride posamezen alpinist, to je determinirano, določeno skoraj ne glede na njegovo voljo od njegovega rodu in od okolice. Dr. Kugy je zato, ker je bil premožen in zrasel v udobnosti ter urejenih razmerah, moral postati alpinist-estet, medtem ko sta se dr. Jug in dr. Tuma izbegana in izmučena zatekla v prirodo ter v njej našla višje moči in se osvežila v težkem boju z življenjem. Dr. Juga in sebe šteje pisatelj za tip slovenskega alpinista. V poglavju »Alpinizem in znanstvo« zastopa pisatelj — kot že prej v drugih spisih — tezo, da so Slovenci prvotni prebivalci Alp in da je kultura slovenskih pastirjev tvorila temelj za vso kulturo, ki je nastala na tem področju. Pravilnost te trditve dokazuje s krajevnimi imeni, rastlinskimi imeni in z označbami planinske gospodarske stavbe. Nekaj primerov: Rastlinska imena: nemški Rausch — slov. ruša; Latschen — sleč; Gruebling — grib; Lauf — lub. Stavbe in sirarstvo: Kuhtrein — ladinski — utro; Schotten — skuta; Se-rassier — sirar; Bongrad — pograd. Krajevna imena: Natisone — Nadiža; Fella — Bela; Sflincis — Svlečje; Pio vemo — Bell vrh; Ampezzo — Na peči; Croda Cuz — Skrotje; Kucelj; Leposse — Lepoče; Stermozzen — Strmica; Poglia — Polje; Levada — Livada; Illavzalpe — Jelovec; Zuerich — turič; Peril — preval; Kanzen — konec. V zadnjem poglavju »Povzetku« ugotavlja pisatelj, da je alpinizem najmodernejši socialno-psihološki pojav zadnjega veka. V prvi davnini so bili ljudje prevzeti od groze in strahu, narava je odbijala in nadvladovala človeka. V drugi dobi je človek že ustvaril orodje in orožje; postal je pastir, poljedelec, ribič. Tretja doba, ki traja še danes, traja šest ali vsaj tri tisoč let. Zanjo je značilno, da je volja nadvladala čustvenost, človek je začel izrabljati človeka, nastala je država. Pod pritiskom utesnjenosti, ki jo je ustvarila industrija, se poraja želja po povratku k naravi. Ob koncu novega veka se človek že vedé in hote vrača k naravi. Vir razvoja niso visoki geniji, temveč tlijo napredne ideje v množicah in vzplamtijo, kadar je čas za to. Prva človeška zgodovina nastopi takrat, ko človek zasužnji človeka. S človeško zgodovino se pa prepletajo pojmi igre, dela in športa. Sprva je prevladovala igra, v zgodovinski dobi države prevluduje delo, danes pa smo na pragu nove dobe, ko se odpira prosta pot športu in stremimo z vsemi silami k umetnosti. Moderni šport in izraziti čut za lepoto narave nastopita hkrati s tehniko in v njeni družbi. Da je šport v sedanji obliki nastal pri Angležih, je posledica okoliščine, da se je industrija razvila najprej pri Angležih. Ni alpinizma brez ljubezni do narave in ni alpinizma brez športa. Pisatelj še enkrat postavlja tipe alpinistov: estete (dr. Kugy), etike (Dr. Lammer), poete (dr. Meyer). To so nemški tipi alpinistov. Slovenski tip alpinista sta dr. Jug in dr. Tuma, proletarska otroka, sinova tlačenega naroda. Ta dva hočeta »v sebi preglasiti odpor proti obdajajočemu socialnemu pritisku«. Bistvo alpinizma ni estetska, temveč etična vsebina, ta je napravila iz njega kulturno gibanje visoko civiliziranega človeka. Pisatelj se dotakne psihoanalitičnega nauka, da je umetnost sublimacija, to je, na višjo stopnjo dvignjena in preobražena oblika spolnega nagona. Navaja že velikokrat izrečeno misel, da je gorništvo za marsikoga zavestno ali nezavestno odvračanje od spolnosti. Dr. Tuma se s tem ne strinja ter trdi, da šele moment vztrajnosti in ritma v vedno se ponavljajoči energiji tvori temelj za duhovnost in duševnost. Podrobnejše razlage k tej trditvi ne dodaja. Alpinizem je odpor zoper velikomestno družbo, zoper ideološko civilizacijo, hkrati je alpinizem osamosvojitev delovnega človeka po ritmu vsemogoče narave. Če leži ves napredek in vsa človeška kultura na dveh razvojnih silah, to je, na prevladovanju velikosti in tajinstvenosti narave ter gospostvu človeka nad naravnimi silami po eni strani, zmagi volje nad čustvi po drugi strani, tedaj je očitno, da je alpinizem najodličnejša razvojna sila modeme kulture. Alpinizem je duševno-telesno delovanje, ki dosega ali celo presega v iskrenosti in realnosti celo oblike umetnosti in verstva. Knjiga »-Pomen in razvoj alpinizma« vsebuje med besedilom dvanajst fotografij, to so: Janko Ravnik: Jalovec s Slemena, Martuljkova skupina, Smu- čarji na Gorenjem ^ceS C Narcisi naGolici^ana Kur alt: Ovce pod Slemenom; Brisighelli: Mangrt. Prvo kritiko o »Pomenu in razvoju alpinizma« je napisal urednik Planinskega Vestnika dr. Josip Tominšek v 1. številki letnika 1931 PV ^mat^Lni razlogi zavrača trditev dr. ^e da »Slovenci od kaj ni zitoTje odločilen v določenih okoliščinah « osebe, ki določeno je tako obširno in dela v njem toliko, da lahko dobijo pri njem vsi svoje mesto delavnosti; pri Vestniku n. pr. vsi prostora«. Končno piše dr. Tominšek še naslednje: „biekttv- „Sportniki morajo biti fair, pravi knjiga sama na rtr. mmmm^ dmmmmmm. Bat tisti ki so zdaj poročilo izdali - če hočejo s tem izraziti, da so svojo W trko^ar je v Domu in svetu, letnik 1931 posvetil Nato^trdi^o dr Tumovem delu, da pisatelj v njem nikjer ne definira alpinizma, PNatoC rPS: ^d"S™ "alaško pojmovanje, etike ter trdi, da ,ti «udje bralno športaško in predrzno prezirajo i gore i življenje 2aJilXdltmT^tkkritik ^^ ^ 12 ^°mena in kot J* * ,Tretj° ¿ritiko ° dr- Tumovi knjigi je napisal dr. Josip Ciril Oblak pod naslovom »Slovenski tip« (»Jutro« letnik 1930 št. 274, 282, 288). Pisec je k^ ^rat M1 V iZr3Žanju Zel° dost°jen" Opisal Je med Z£m »da je kulturna dolžnost vsakega Slovenca, ne samo alpinista, da si nabav/T Tu-movo knjigo »Pomen in razvoj alpinizma«; da jo vsakdo sam prebere in «uje a3,Je " " ^ njeJ' Ce dl>Ugega ne' ™ b« dala -aj pobudo", £ dr Jue in of nr^aČf ^ ,TumoY° trditev> da ^ dr. Kugy tip nemškega, g ? P P Sl°Venskega alPinista- Kritik trdi, da je dr. Kugy slovenskega rodu m po značaju pristen Slovenec. Pač pa ¿a je dr Tum? !Sa potisnil v ozadje, sebe pa v ospredje preko vsake dopus L mereT-O ^ ie 2 ^ f t0' da je bU na Krimu Kureščku^b Francetu Ka- dilmku pa niti tega, da se je povzpel na Veliki Klek (Grossgickner) P!SkUŠT; P.° vsem tem ugotoviti pravo vrednost dr. Tumove kniise pridemo do naslednjih sklepov: Knjige, Knjiga »Pomen in razvoj alpinizma« je predvsem petkrat preobširna Kar tvLT sp°lohga' ZY° ^ Zt1OSlOVal° 50 Strani P« -Alpfnizem S znan-stvo« bi sploh moralo izostati, ker je slovenska znanost popolnoma zavrela domnevo, da so Slovenci prvotni prebivalci Alp. pomoma zavrgla ^u^fV* V VS6j knjigi Zel° nekritičen in neobjektiven. Jezik ie izrazito slab. Pisatelj na primer odklanja slovensko besedo »vzpon« kot h^atsko sam ZuZ^^t^ Čin<<- "> P-vilnegaTvensk^ga^ frJ J? ( 6m °menjamo mimogrede, da izhajajo pridevniki alpski od besede Alpe na primer alpsko rastlinstvo, alpinističen od al^izem na pnmer alpinistično dejanje, alpinističen klub, pridevnik alpinski pa uTtreza samostalniku alpmec, to se pravi, vojak, zlasti italijanskega" gorskega po*a »amatStt^ ' ^ ^ ** ^ S° &labe' na ™ ^bimstvo« a Teze o slovenskem in nemškem tipu alpinista niso utemeljene da 56 del°Vanje Pretvarja v šport šele takrat, ko se mu pridruži zavest nadpovprečne moči in spretnosti, se ne da zagovarjati Pač pa ostane zasluga Dr. Turne, da je s knjigo »Pomen in razvoi alni nizma« zbudil zanimanje za vprašanje, kaj je igra šport dekT NajZ^e" v knjigi nedvomno poglavje o alpinizmu in z njim Z če ne že v nodmh^Zih SI — « - —jil ideologijo or^^Mranega^foven^e^ kritikf^dHSe6 M^fJL™*'* VeJVZ ^ P°glaVja' «o Pomen vse KntiKe, tudi tiste ki so logično se nekako utemeljene. Stališče Raika Ložaria v^e6 kotTaTe ** "a vanje kot da se vsebina pojma »alpinizem« ni v teku časa nič spremenila Za loZ ŠT2™ namreč.[ef drži> da - pobude bile dane iz kult" logov - odkrivanje neznanih krajev, proučevanje alpske pokrajine morfoloife botanike itd. Brez športnega momenta tudi ta čas ni bil toda 2 Zf a' ?!2 7 jG b\VglaVnem le sredstv°" basoma pa name^ ~deokler^se6tTne^tt ^ ^T ^ Pa ^ v «e ME! P12tV°n V virtuoznost, v ekstremizem - ta pa s kulturo nima nic skupnega. Ravno Skala je bila nositeljica športne ideje in £en ideolog je dr. Turna. Ta ideologija je leta 1931 prodrla tudi v SPD in je zelo značilno, kako malo je Rajko Ložar doumel bistvo dogodkov. Sicer je bil Lx>-žarju podoben celo predsednik Skale Janko Ravnik - tudi ta je poskusal s Skalo plavati zoper tok in speljati klub v vode alpinizma kot izrazito kulturnega pojava, oziroma dati delu v klubu izrazito alpinistično kulturni značaj. Drži pa tudi to, da je bil dr. Turna veliko bolj bojevnik kakor pa znanstvenik. Zato ne smemo jemati vseh njegovih stališč za pravilna, pac pa je v celotnem duhu tega poglavja dan temelj za takratno ideologijo Skale, pa tudi bodočih ideologij. . . . _ Poglavju, v katerem največ govori o dr. Jugu m o sebi, je dal dr. luma naslov Alpinizem z individualno-psihološkega stališča. Bralec bi pričakoval, da bo pisatelj v tem poglavju obdelal dr. Juga, sebe in druge s stališča individualne psihologije v strokovnem pomenu besede. To bi namreč bilo zelo zanimivo in niti ne preveč težko. Pod pojmom individualne psihologije se razume navadno sistem oziroma nauk, ki ga je osnoval dr. Alfred Adler v knjigi »Poznanje človeka« in čigar bistvo je tole: Človekova dusevnost je usmerjena v to, da posameznik v družbi uveljavi samega sebe. To stremljenje je pa redno posledica občutkov manjvrednosti. Zelo zanimiv bi bil poskus, razložiti vedenje, početje in misli dr. Juga s tega stališča. Zal se tega dr. Turna ni lotil. Kot najslabšo točko knjige moramo oceniti to, da je priobčen članek o nezgodi M. Debelakove in E. Deržaja. Kaj je pri tej nezgodi bilo res m kaj ne, to je tokrat postranska stvar. Dejstvo je, da članka dr. Tominšek ni priobčil v Planinskem Vestniku, ker je to zahtevala Skala. Sedaj pa ista Skala izdaja knjigo v kateri je ta članek priobčen, in to še s pripombo, da je dr. Tommsek odklonil objavo. Z drugimi besedami: Mi smo lepi, tisti, ki je grd, je urednik Planinskega Vestnika. , . S tem se je nasproti dr. Tominšku vedla Skala ne samo nefair, temveč izrazito nekorektno. Seveda je vprašanje, ali so skalaši vedeli za to da je ta članek v besedilu. Verjetno niso želeli žaliti spoštovanega staresme, temveč so si šteli celo v čast, da njegovo knjigo lahko izdajo. S tem odnosom Skale do sebe je dr Turna moral računati in se lahko reče, da tokrat m opravičil zaupanja, ki ga je imela Skala do njega. Dr. Turna ni bil kak laik temveč je bil odvetnik, in je moral vedeti, kakšna brezobzirnost je objava članka za Torellija, Martelanca, Pardubskega, Kvedra, Ravnika, Copa, Potočnika itd. To J e bila stvar ki je alpinistična morala ne dopušča. Ko pa je izšla kritika, se tudi odbor Skale' ni mogel delati nevednega. Toda, namesto da bi izrekli moško besedo in priznali nekorektnost, so napravili najslabše, kar so mogli: Sklenili so 8. januarja 1931, da se »ne reagira na članek dr. Tominška o naši knjigi«. In še nekaj o slikah. Po kakovosti so brez dvoma odlične. Toda malokatera med njimi je alpinistična. Blejsko jezero z alpinistiko nima zveze, slika o Ponci sploh m delana iz Planice, lahko bi pa bila porabljena kot reklama za cesto Kranjska gora-Ra-teče ah pa železnico - ta je namreč na fotografiji tudi vidna. Itd. Komercialna stran »Pomena in razvoja« je bila šibka. Skalaši knjige niso dosti kupovali, tudi drugi ne. Nekateri skalaši so jo zaradi odstavkov o nezgodi Eda Deržaja izrecno bojkotirali. 12. maja 1931 je na obenem zboru prepustil dr. Turna ves izkupiček knjige Skali. Od 2000 izvodov je bilo tedaj razprodanih 504, člani so kupili le 27 knjig. Velik del zaloge je bil naprodaj še dvajset let po izdaji knjige. 4. »Naš alpinizem« a) Nastanek. Iz opisov književnega dela v smučarsko-plezalni dobi vemo, da je hotela ze Pred letl lzdati nekak zbornik z razpravami z najrazličnejših področij, zlasti iz geologije in botanike. To je bil prvi temelj za Naš alpinizem Naslednjo pobudo za izdajo knjige je dala potreba po obširnejšem seznamu plezalnih vzponov. Vemo, da je k priobčevanju teh opisov v Planinskem Vest-mku povabil skalaše urednik dr. Josip Tominšek. Ko pa je to priliko hotel porabiti osrednji odbor SPD za to, da pritisne Skalo na kolena, se je dr Tominšek diplomatsko umaknil. Ni ponudil svojega odstopa za primer, da osrednji odbor ne bi upošteval njegove dane besede. Tretja korenina je imenoslovje in izrazoslovje slovenskih gora. To je zbiral dr. Turna. Z njim so sodelovali skalaši na tem področju že dalj časa gotovo pa po 15. marcu 1928. Zbiranje snovi za same opise vzponov se je začelo leta 1929. Od listinskih dokazov nam je ohranjen dopis, poslan 26. aprila 1929 dr. Juliju Kugyju V tem pismu se že govori, da je Skala prevzela nalogo, opisati za jugoslovanske gornike vzpone, izvršene v slovenskih gorah. 11. maja 1929 že odgovarja dr. Kugy in pošilja opise vzponov. Pismo je pisano z roko v nemščini in z gotico ter je ohranjeno. Sledilo je dopisovanje z drugimi inozemskimi alpinisti, tako z Vladimirom Douganom iz Trsta, dr. Paulom Kalteneggerjem, Rudolfom Fritschem z Dunaja. Do srede leta 1931 je dopisovala z njim Skala, poznejša pisma pa so že naslovljena na zbiralca snovi, Mirka Kajzelja. Ta je bil v jeseni 1931 v Grazu m tam v knjižnici izpisoval opise iz avstrijskih in nemških listov. Od teh opisov je posebno zanimiv tisti, ki ga je napisal 22. januarja 1932 polkovnik ph. dr. Jiri Cermak iz Prage v — slovenščini. Medtem je pa dr. Turna dopolnjeval zbirko gorskih izrazov. V septembra 1930 je prosil Skalo, naj mu pošlje drugega sodelavca, ker je Kajzelj odsoten. 5. februarja 1931 je bila terminologija gotova. Poslali so jo na vpogled slavistom. Profesor dr. Fran Ramovš je nekaj izrazov črtal, v splošnem pa je menil, da so izrazi prav dobri. Slike, ki so bile potrebne k opisom, so bile narisane po fotografijah Te je po veliki večini napravil Mirko Kajzelj sam. V aprilu 1931 je pa študent arhitekture Herbert Drofenik iz Maribora že krepko risal. Zemljevide naj bi po prvotni zamisli izdelal Oskar Delkin, toda pozneje je bilo tudi to delo zaupano Drofeniku. Spomladi 1932 je bilo delo gotovo. 21. aprila 1932 je odbor sprejel besedilo predgovora, nato je šla knjiga v tisk. Izšla je v juliju 1932. b) Vsebina. Knjiga »Naš alpinizem« ima obliko male 8° (12,5 X 16,5 cm), vezana je v platno. Na ovitku je stilizirana podoba Jalovca (poznejši znak AK Skale) Na notranji naslovni strani je napisano, da je Naš alpinizem »s pomočjo tovarišev skalašev zbral in uredil« Mirko Kajzelj; ovitek, platnice, perorisbe in zemljevide narisal Herbert Drofenik, Ljubljana 1932; založil Turistovski klub Skala. Sledi fotografija Oltarja z Visokega Rokava (oseba na sliki je H. Drofenik) Nato predgovor, po njem pregled vsebine, seznam skic, seznam zemljevidov uvod, ideološki članek Albina Torellija »Vrednota alpinizma«; sledi osrednji poglavje »Pregled našega alpinizma« (napisal Mirko Kajzelj). Po obsegu je največje naslednje poglavje: opis alpinističnih vzponov Zadnje poglavje obsega alpinistične izraze, po večini delo dr. Henrika Turne. Dodano je abecedno kazalo. Kratka vsebina: Predgovor. Odbor Skale podaja v njem nekaj načelnih izjav: Alpinistika je delo, ne zabava; šport, igra otrok, vse to je delo. Nato omenja (za poznejši čas važen) pojem doživetja v gorah. Končni namen in cilj alpinizma da je, vzgojiti ljudi v alpiniste, gore pa naj ostanejo nedotaknjeno svetišče. Pri tem se nakaže razlika med SPD in Skalo: razmerje med obema je kakor dve stopnji dela na istem področju. Prvi in glavni moment alpinizma je individualno vzgojni moment, drugi pa narodno gospodarski. Alpinisti so začetniki tujskega prometa. Predgovor razlaga nato, zakaj sta uporabljena izraza «-alpinizem« in »alpinistika«. Zavrača besedo »hribolastvo« kakor tudi »planinstvo« — tega zato, ker preveč spominja na planine, to je, pašnike s stanovi. »Turistika da je bil do pred kratkim zelo rabljen izraz, zadnja leta pa se meša s »turizmom«, to je, tujskim prometom. Tudi izpeljanki iz obeh izrazov za izvršujoče osebe se krijeta: turist. Izraz »alpinizem« je dobil ime po pogorju, kjer so to dejavnost najprej gojili. Nato podaja definicijo alpinistike: to je šport, ki obsega smučarstvo in plezalstvo. Alpinistika in kulturne dejavnosti, ki so jim predmet gore, pa skupno tvorijo alpinizem. V Uvodu navaja pisec predvsem vire za zgodovinski del. To so zlasti Planinski Vestnik; Fran Kocbek, »Savinjske Alpe«; Geografski vestnik 1926 in 1930; Richter »Erschliessung der Ostalpen«; alpinistični mesečniki in zasebna sporočila. Za zbirko opisov o vzponih pa so bili viri razen zgornjih še podatki v tujem alpinističnem slovstvu, zlasti v knjigah ali periodičnih publikacijah Hochtourist, österreichische Alpenzeitung, Zeitschrift, Mitteilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins, Bergsteiger, In alto 1930/31, iz-vestja društva Societä Alpina Friulana, največ pa zasebni podatki. Zbirka opisov je urejena po dolinah, ne po vrhovih. Zbirka zajame Vzhodne Julijske Alpe, ne glede na državno mejo, ter Savinjske Alpe, pri obojih pa poletne plezalne vzpone. Karavanke so torej v celoti izpuščene. Končno naglasa pisec v uvodu, da je namen kluba, uvesti enotno imenoslovje in izrazoslovje. Za Julijske Alpe je tvorilo podlago v glavnem imenoslovje dr. Tume, za Savinjske Alpe pa so bili odločilni ustni podatki in že ustaljena raba. Temelj za alpinistične izraze je tvoiila dr. Tumova Morfologija in terminologija za turiste (Planinski Vestnik 1909 in 1910), deloma pa Smuška terminologija Rudolfa Badjure. V ideološkem članku Vrednote alpinizma trdi pisec Albin Torelli, da je gospodarska kriza v letih 1931—32 kriza moderne kulture, njo da kvari civilizacija. Produkcija, standardizacija, tipizacija in normiranje — vse to uničuje kulturo. »Na mesto naravnih kulturnih oblik stopajo umetne, ustvarjene po strogo gospodarski kalkulaciji.« Tip tega človeka je kolektivni človek, je proizvod same civilizacije, tava za užitkom in lovi zlato. Kultura da temelji na individualno-duhovni podlagi; vrednost kulturnega dela je v ideji in v tem, da izhaja od enega stvaritelja, torej kaže na osebnost. Pisec odklanja kolektivizem kot nekaj, kar je v nasprotju s kulturo. Izraz osebnosti v alpinizmu je alpinistično dejanje (Torelli uporablja še izraz »alpinski čin«). Njegovo bistvo je vzpon, to je delo kot celota, bistveni deli te celote pa so: telesni napor, premagovanje samega sebe, razvijanje telesnih in duševnih sposobnosti. To jedro potisne vstran vse druge momente, tudi estetskega, kajti ta je postranski, bolj slučajen kot reden. Iz tega odstavka se vidi, da bi spadal pisec po opredelitvi dr. Turne med alpiniste-etike. Kulturnost alpinističnega dejanja je v izbiri poti, neglede na nevarnost. Alpinistični vzpon je pot v romantično samoto, beg iz civilizacije in iz družbe. Na vprašanje, ali je etično pravilno, izpostavljati življenje nevarnosti zaradi problematične vrednosti »zmage nad naravo« ali celo rekorda, pisec priznava, da je na to težko odgovoriti. Opravičiti poskuša to z zavestjo, ki jo ima alpinist, ko stopi »pijan od veselja na teme premaganemu velikanu«. To se pravi, pisec trdi, da vrednost občutka ob zmagi nad naravo ni problematična. To trditev podkrepljuje še s sklicevanjem na to, kako zbuja borba za življenje v steni v človeku sposobnosti, ki jih je preje potlačilo in uspavalo »povprečno življenje«. Alpinistično dejanje da zbudi v človeku njegovo osebo, osebo, ki se uničuje v organizirani družbi. Nato se pisec loti v Skali tolikokrat obravnavanega vprašanja tekem. Trdi, da je športu že lasten izraz tekmovanja in stremljenje nadvladati tekmeca,' torej je razmerje nasproti sočloveku prvobitno. Alpinistiki, katere glavni mo^ ment je etičen, pa je tekmovanje s sočlovekom tuje. To pa zato, ker ni meril, ki bi v pogledu etike veljala za vse ljudi enako. Ena oseba potrebuje za določen vzpon več duševne sile, druga manj. Konkretneje rečeno: za spretnega in močnega človeka ter ob ugodnih, na primer, vremenskih razmerah je treba za določen vzpon manj hrabrosti in volje kakor za nevajenega. Pozneje pa pravi takole: »V primerjavi se kažejo alpinski čini kot neke vrste športni uspehi, večji ali manjši, z njim vred tudi stopnja alpinizma pri posameznih narodih, kar pa je pravzaprav le statistika alpinizma, to je moment, ki za pravega alpinista sploh ne more biti merodajen. Kakor hitro alpinist sam pri določanju ture to upošteva in tudi želi doseči zunanji, ali od drugih občudovan uspeh, je njegovo udejstvovanje že tekma, torej čisto športno.« Končno se pisec dotakne še vprašanja gorskih nesreč. Najprej pravi, da so to nepredvidene tragedije, nato pa pravi, da ima alpinist, ko se loti vzpona, pred očmi samo svoj cilj, vse drugo je postransko. »V obseg vseh možnosti pa mora vzeti tudi nezgodo ali nesrečo kot negativno stran alpinskega čina.« »Mogočno hotenje pa se za dosego iskanega visokega cilja ne straši te cene, ki bi jo priroda morebiti zahtevala od njega.« Naslednje poglavje, Pregled našega alpinizmu, je napisal Mirko Kajzelj. V njem podaja pregled slovenskega alpinizma od začetka (leta 1778) do izdaje knjige. Veliko pozornost posveča Valentinu Staniču, ugotavlja, da je za njim sledila mrtva doba. V tej so hodili po naših gorah Nemci: Dr. Julius Kugy, dr. Johannes Frischauf; v drugi polovici 19. stoletja pa France Kadilnik in dr. Henrik Turna. Po letu 1890 se slovenski gorniki organizirajo, leta 1893 nastane SPD, leta 1908 postane njegov predsednik dr. Fran Tominšek in ga vodi celih 33 let. Nato poroča pisec o slovenskem gorniškem slovstvu, pa o pisateljih in zaslužnih organizatoričnih delavcih (Fran Kocbek, Jakob Aljaž, dr. Josip Tominšek itd.). Priznava Cehom, organiziranim v Češki podružnici SPD, velike zasluge za slovenski alpinizem. Navaja podatke o družbi »Dren« in o organizaciji, ki so jo člani te družbe ustvarili, Društvu za raziskovanje jam. Našteva predvojne fotoamaterje iz Drena, nato preide na zasluge dre-novcev za nastanek športnega smučarstva. Prvo svetovno vojno označuje pisec kot mejnik. Po njej se organizira slovenski alpinizem - klub Skala - in razvije se slovstvo, obogateno zlasti s spisi slovenskih alpinistov. Pred Opisi alpinističnih vzponov je kratko navodilo za branje kratic, nato razlaga delitev vzponov po težavnostnih stopnjah. Teh je šest (lahko, srednje težko, težavno, zelo težavno, izredno težavno, skrajno težavno). Sledi pojasnilo o risbah. Pred opisom posamezne gorske skupine, gorske doline in značilnega vrha je navedena njena alpinistična zgodovina. Sami opisi si sledijo takole: Vzhodne Julijske Alpe: Rabeljska dolina; Remšendol; Manrgrtska dolina; Planica; Pišenca - Krnica; Martuljek; Beli potok; Vrata; Kot; Krma; Bohinj; Velo polje; Komna; Trenta; dolina Soče; Bavšica, Bala; Koritnica. Savinjske Alpe: najprej nekaj skupne alpinistične zgodovine, potem podatki o zgodovini, navedeni po istem sistemu kot v Julijskih. Doline si sledijo takole: Kamniška Bistrica; Robanov kot; Logarska dolina; Belska Kočna; Ravenska Kočna; dolina Kokre. Alpinistični izrazi se delijo na naslednje skupine: splošna gorska morfologija - dolinski izrazi - obraslo pobočje - morfologija golega pečevja - plezalna alpinistika - alpinistična oprema - zima, sneg - zimska (smučarska) oprema in tehnika. Posameznim izrazom je dodana ustrezna nemška beseda ali pojasnilo. Med besedilom opisov so risbe s peresom: Severna stena Mangrta, severna stena Travnika; severno ostenje Jalovca: zahodno ostenje Oltarja, Visokega Rokava Skrlatice; severnozahodne stene Skrlatice, Rakove špice, Rogljice, Gam-zovca; severna stena Razora; severna stena Skrbine v Zadnjem Prisojniku; severna stena Prisojnika; severna stena Mojstrovke; severno ostenje Kukove špice, Škmatarice in Široke peči; severna stena Špika in Frdamanih polic; zahodna stena Cmira; severna stena Triglava; severna stena Debele peči; severna stena Malega Draškega vrha; severna stena Velikega Draškega vrha in Tosca; zahodna stena Planjave; zahodna stena Ojstrice, severnozahodna stena Ojstrice; severna stena Planjave; severna stena Turške gore; severna stena Male in Štajerske Rinke; južna stena Mrzle gore; severna stena Skute; severna stena Dolgega hrbta. Zemljevidi pa so: Mangrtska dolina, Planica; Pišenca, Krnica, Trenta; Martuljek, Vrata, Vrata Kot, Krima; Trenta, Bala, Koritnica; Savinjske Alpe (do Kamniškega sedla na vzhod). Na koncu knjige je abecedno kazalo. c) Ocene. Kritike o knjigi Naš alpinizem so bile napisane med drugim v listih Kräsy Slovenska in österreichische Alpenzeitung. V tem listu je napisal kritiko dr. Paul Kaltenegger. Priznava zastarelost Hochtourista v primeri z Našim alpinizmom zaradi neštetih novih podatkov v novi knjigi; hvali tudi kvaliteto Dro-fenikovih risb. Pač pa se ogne oceni Torellijevega članka o vrednosti alpinizma s tem, da se ni važno ukvarjati z vprašanjem, zakaj kdo pleza. Slovaška revija Kräsy Slovenska (lepote Slovaške) je v letniku 1932 na 230. strani objavila poročilo o tem, da je »alpinisticky spolok Skala« - njegovo razmerje do SPD je tako, kakor ga ima društvo James nasproti kluba češko- slovaških turistov - izdal Naš alpinizem, delo skalašev v redakciji Mirka Kajzelja. Po podatkih o vsebini pravi pisec, podpisan samo k kraticama O N Je knjiga lepo urejena, lepo vezana ter je v vsakem oziru vzorna Za nas je najpomembnejša ocena, ki jo je napisal urednik Planinskega Vestnika dr. Josip Tominšek v PV letnik 1931, str. 210 do 213. Kritik priznava piscem mirno objektivnost in pripustljivo pravičnost v osnovnih vprašanjih, resnost in solidnost dela. Poudarja visoko kakovost slik v knjigi Nato pa se dotakne načelnih izjav v knjigi. Navaja iz predgovora •tavek: »Koncm namen in cilj alpinizma je vzgoziti ljudi v alpiniste, gore pa naj ostanejo nedotaknjeno svetišče.« Kritik pripominja: »Kako pametno in obenem idealno je to povedano! Radi pritrjujemo. Pa vendar: čim več vzgojimo pravih alpinistov, tem dalje se nam odmika nedotaknjeno svetišče; če le eden alpinist prodre v to svetišče, že ni več nedotaknjeno, in za tem enim bodo polagoma vdirali drugi ter prejšnje svetišče more postati sčasoma pozorišče lzletisce, postajališče železnice - alpinist pa ozlovoljen odhaja.« Dr. Tominšek sicer zavrača trditev, da so ravno alpinisti povsod predhodniki tujskega prometa (n. pr. za Triglav naj to ne velja - tu ima kritik seveda prav),^prijema pa hkrati pisca za besedo, češ, če so alpinisti res predhodniki letoviscarjev, potem je v njihovem početju notranje protislovje, kajti ravno s svojim delom in »reklamo«, ki jo zbujajo za tak kraj, uničijo lepoto in samoto tega kraja. Nadalje opozarja kritik na to, da so se alpinisti umaknili izletnikom « Triglava v triglavske stene, dokler niso bile vse preplezane; »zdaj odhajajo že drugam ...«. Z drugimi besedami povedano: za alpinista je gorski svet zanimiv le, dokler je dobesedno nedotaknjen. Kakor hitro so prvenstveni vzponi opravljeni, »problemi« rešeni, za takega alpinista te gore niso niti svetišče, niti zanimivost. Za alpinista te miselnosti imajo določene gore le začasno vrednost O Torellijevem članku o »Vrednosti alpinizma« pravi, da je bister in da se je člankar opredelil previdno in razborito; zato da najde pri njem vsaka miselnost svoje mesto, pravico in »upravičbo«. O Kajzeljevem članku »Pregled našega alpinizma« pravi, da je »dobro izpričevalo za vestnost in umnost pisatelja in bo nam zelo služil v prvo informacijo o obdelanih predmetih«. Opozarja na to, da je prezrl spise: »Seznam markiranih potov v področju SPD, 1906; ing. Klodiča »Nova železnica« 1906 in »Planinski album« (1923). Nato polemizira s Kajzeljem glede nadelanih poti. Pravi, da ta uporaba plezalnih klinov pretvarja plezanje v tehnično spretnost, s katero se da naposled premagati vsaka težkoča. Zato je starejša generacija alpinistov tudi odklanjala uporabo klinov. Dr. Tominšek torej tudi tu opozarja na notranje protislovje v alpinistični miselnosti: začenja se boj zoper prilagajanje narave človeku, svoj vrhunec pa dosega s tem, da človek prilagaja zemljišče - čeprav mogoče le trenutno - svojim potrebam in možnostim. Ce misel dr. Tominška izvedemo do konca, moramo postaviti vprašanje: 1. v čem je razlika med klinom na zavarovani poti in plezalčevim klinom? Odgovor: v bistvu le v času uporabe in številu oseb, ki jim je namenjen. Klin na zavarovani poti je namenjen trajni uporabi nedoločenega števila oseb, plezalcev klin pa le eni navezi in le za enkrat; 2. katera oblika alpinizma predstavlja najbolj čisti po-vratek k naravi? - odgovor: brez dvoma tista, ki uporablja najmanj umetnih sredstev to se pravi, vzpon se opravi le s samo sposobnostjo alpinista. O zbirki opisov alpinističnih vzponov pravi kritik, da je »velezaslužno delo trajne veljave«. Opozarja pa, da so tudi tu izostali nekateri opisi: Zeleniške špice iz doline Bele (Pavel Kunaver, PV 1911 str. 232); smer zahodno-osred-njega stebra, str. 293 (Marijan Lipovšek, PV 1931, str. 225). Razen teh pa našteva še nekaj člankov, ki da niso upoštevani (Režek in Iglic); ta njegova trditev pa ni točna. O imenoslovju pravi kritik, da je »-dovršeno«. O Našem alpinizmu so izrekli sodbo — čeprav ne javno - tudi marksisti, člani KPJ, leta 1932 in 1933. Predvsem so se močno spotaknili ob tale stavek na strani 159 (zadnji odstavek): »Triglav je v Julijskih Alpah po svoji višini, obliki in samostojnosti tako izrazit pojav, prava osebnost med svojimi sosedi, da se zdi naravno in logično, da je stopil prvi izmed Julijcev na zgodovinska tla alpinizma.« Menili so, da je taka romantika in poosebljenje gore izraz miselnosti, ki si zapira oči pred dejstvom, da na zemlji živijo milijonske mase v bedi in pomanjkanju, pred dejstvom, da je v Jugoslaviji na sto tisoče mladih ljudi, ki bi si želeli z delom zaslužiti kruh, pa dela ne morejo dobiti. To, beda in brezposelnost, so problemi, ne pa vprašanje, kdo je kako steno prvi preplezal. Posvetiti se rešitvi socialnih vprašanj bi bilo veliko bolj pametno in koristno, kot pa napihovati del narave v »velikana«, v »osebnost« in podobno. Mladi ljudje, ki hočejo utrditi svoj značaj in se vzgojiti za pozitivne člane družbe, lahko najdejo v razrednem boju boljšo priložnost za samovzgojo, kakor pa v tem, da nesejo svojo kožo naprodaj za neke namišljene ideale. Gorske nesreče prikazovati kot tragedije je absurdno v primeri s tem, koliko delavcev se ponesreči pri delu, pa jih nihče ne proslavlja. Sploh pa, da se ideološka vprašanja v knjigi obravnavajo s stališča že zdavnaj zastarelega filozofskega idealizma; potrebno bi bilo, rešiti ideološka vprašanja s stališča filozofskega materi ali zma. Tako zunanja kritika. Ce po preteku mnogih let in ob upoštevanju mnenja raznih skalašev pogledamo na Naš alpinizem, moramo reči tole: Knjiga kot celota spada med najboljša dela slovenskega gorniškega slovstva ter tvori trdno podlago za vsa nadaljnja dela s področja slovenske alpinistike. Toda ta splošna označba nikakor ne more biti zadostna o tem pomembnem delu, zato se moramo nekaterih poglavij posebej dotakniti. Predvsem ni mogoče zadosti pohvaliti označbe avtorja: »s pomočjo tovarišev skalašev zbral in uredil Mirko Kajzelj«. Ta omemba sodelavcev je v svoji preprostosti in ljubeznivosti izredno učinkovita. Vsebini predgovora pa, čeprav je v bistvu zasnovan na nazorih dr. Turne, ni mogoče povsod pritrditi. Da alpinistika ni zabava, drži. Ni pa točno, da je to delo. Kajti delo je vedno le sredstvo za dosego določenega cilja, alpinistika pa v svoji najbolj čisti obliki nima popolnoma določenega cilja, izvaja se predvsem iz veselja nad samim tem delovanjem. Da alpinistika, pa tudi alpinizem v celoti, učinkuje vzgojno, je res, toda nikakor se ne more reči, da je namen in cilj alpinizma vzgoja. V predgovoru je načeto vprašanje izrazov »alpinizem« in »planinstvo«. Utemeljeno opozarja pisec na to, da pomenijo planine v slovenskem jeziku pašnike s stanovi. Prav je torej reči, da je bil skalaški film »V kraljestvu Zlato-roga« planinski, ker je opisoval življenje na planinah, to je, med planšarji, živinorejci, sirarji. V članku se zagovarja izraz »alpinizem«. (Se nadaljuje.) Pleke - Plocken na Koroškem Karnijske Alpe in Karnija DR. VIKTOR VOVK III. DAtJDA - ARVENIS (Nadalj. PV 1960, 588) V Tumeču se nam odpre povsem nov svet. Kraj, ki ima med čednimi poslopji nekaj zelo lepih, starih palač, in ulice z obokanimi hodniki, zanimivimi starinskimi portali, lopami in ložami, je upravno, industrijsko in trgovinsko središče vse Karnije. Leži v sončni ravnici1 ob stočju reke But2 v Tilment. 2e skraj mesta, še veliko lepše pa z imenitnega, v pol ure hoda dosegljivega videža »Torre della Picotta«, imamo širok razgled po Karniji, ki se nam odtod zdi kot ogromna, živopisna skleda, vsa v gorah in hribih pa dolinah, in kakor beli šopi na zelenih lisah se nam kažejo stotere vasi in naselja po bregeh in položinah. Mesto in svet okoli njega sta pa kaj grenkih spominov zapustila tistim Slovencem, ki so v prvi svetovni vojni služili vojake pri »Janezih«, v avstrijskem 17. polku, ki je po kobariškem prodoru prav v Tumeču dlje časa imel svoj zbirni center, »kader«, kot se je temu reklo v onih neveselih časih. Zdaj so pa tistih spominov rane že davno cele in radostno nam utripljejo srca, ko hodimo po hribih in dolinah slikovite Kamije. In kar dobro nam je, ko se kdaj odpočijemo v furlanskem Tumeču. Tumeč je dandanašnji čisto furlanski. Mnogi naši ljudje, ki so služili tamkaj vojake, mi zatrjujejo, da se je v tistih časih v Tumeču, v Vili Santini in 1 Zato je zanj stvarno ustrezalo ime Schoneueld (t. j. Schonfeld, lepo polje), kot se je nemški pisalo v starih časih. 2 Pri domačinih večinoma: Flum, kar je furlansko: reka. drugih ondatnih dolinskih krajih dosti slišala slovenska govorica. Posebno ob semanjih dneh da je bilo v mestu kar živo Slovencev, in to avtohtonega ljudstva. Nisem mogel preveriti, od kod bi naj bili Slovenci domačini tedaj prihajali po opravkih v Tumeč in druge kraje v Tilmentski dolini. V Tumeču je bilo sicer in je še dandanes okrožno sodišče in je že takrat pödenj spadalo okrajno sodišče v Huminu (Gemona) katerega pristojnost je obsegala in še zdaj obsega tudi slovensko občino Gorjane (furl. Montenars) v Beneški Sloveniji. Po prvi svetovni vojni pa spada pod tumeško okrožno sodišče tudi tabeljsko okrajno (Pontebba), ki sodi za vso Kanalsko dolino, kjer seveda tudi žive Slovenci. Onkraj dolgega mosta čez But se velika cesta cepi. Na levo krenejo spredaj snöbi, tisti s patentom, za njimi ostali petičniki, ki jih vleče v Cortino, tisto kozmopolitsko, z začetnico C, in vozijo s sabo lire v vrečah, o — kje daleč odzâd ostajaš, Kortina, ki pišeš se s K, Kortina pri Kopru, skromna v vsem, še celo v valuti! In zavijajo tam na levo vsi tisti planinci in alpinisti, ki jim ni mar za špike, če nimajo imen z bobnečo reklamo, in še povrhu, da imajo liki Tre Cime di Lavaredo3, stene gladke in navpične kakor doma nebotičnik, ali celô navzven previseče, kot na notranjski hiši napušč. In so postali trije kerôvi v Dolomitih 3 Zapišem za fantastično gorsko trojico zdaj splošno veljavno italijansko ime, ki ga je pri nas uporabljal že Turna. Le kratko bi bilo omeniti, da imenujejo naši planinci, in v mislih imam samo najprominentnejše, kaj različno to na daleč znano skupino treh skrivnostnih rogljev v Sekstenskih Dolomitih. Tisti, ki so prihajali iz stare Avstrije, so pisali nemški: Drei Zinnen (Oblak, Mlakar), Mlakar tudi Tri stolpi (»Izbrani planinski spisi«, II, str. 20). Pomisliti treba, da je tekla čez te vrhé do prve svetovne vojne italijansko-avstrijska državna meja. Bila je in je še tamkaj tudi jezikovna meja, ne severu nemško, na jugu ladinsko, ako ne italijansko. V zgodnjem dolomitskem alpinizmu so zlasti v Sekstenskih Dolomitih nastopali Avstrijci in Nemci, ki so ondod v vsakem oziru odločno dajali smeri (Paul Grohmann, slavna trojica samohodcev brata Zsigmondy in Ludwig Purtscheller, pa Winkler, Lammer, Fehr-mann, Hans Dülfer, Paul Preuss, velevodniki Innerkoflerji, da se imenujejo le tisti iz prve vrste). Prav iz tega nemško-avstrijskega alpinizma v Dolomitih se je ustanovilo ime Drei Zinnen, saj se je prej po zemljevidih pisalo, ako se je sploh hotelo imeti skupno ime za to gorovje, Drei Zinnen Spitze za avstrijsko, Monte Bello pa za italijansko stran. Na italijanskih kartah so imeli tudi: Sasso di Tomiél. Saj niso samo ti trije debeli kamni v Dolomitih menjavali ime, kajti kakor je bil naš Mangrt nekoč Bab ji zob, tako so poznali Mont Blanc z imenom »Les Glacières« (ledenice) in kdo ve kako še vse. In kaj je še imen za gore, ki so nam neznana, za Matterhorn — Mont Cervin, Monte Cervino sem pa v njegovem vznožju, v zgornji dolini Aosta, slišal »la Granta Becca«, veliki kljun, čeprav gora, ko jo gledamo z italijanske sti-ani, še daleč ni tako kljunasta ali rogasta, kot se nam kaže iz Zermatta. Poročilo v PV 1957, str. 616, se tako začne: »Cima Grande di Lavaredo, Velika Cina ji pod vplivom nemštva pravimo mi...« Pišemo pa v resnici kaj neenotno: Tri Cine, Zapadna Cina, v PV na isti strani zdaj Velika Zina (začetnico Z izgovarjamo seveda nič drugače kot v besedi zima), zdaj Velika Cina, Zapadna Zinna, Severna Zinna, Mala Zinna, celö Mala Zinne (A. Kopinšek v PV 1927, str. 260), pa tudi Cima Grande di Lavaredo, Cima Ovest di Lavaredo, pa spet »direttdssima v Veliki Cini« itd. Toda XX) letu 1918 je Italija svoje meje porinila preko Dolomitov daleč, jako daleč gor na sever in so Dolomiti ostali globoko v njeni notranjščini. Nastopati so začeli tudi v tem gorstvu Italijani, Švicarji, Francozi in se je zdaj polagoma ustalilo v literaturi italijansko ime: Tre Cime di Lavaredo, Cima Grande, Cima Ovest, Piccola, Piccolissima. Tako pišejo zdaj domala tudi sami Nemci, zlasti dosledno nemški urednik ugledne švicarske alpin, revije »Die Alpen« (Lavaredo-Nordwand, Cima Grande cLi Lavaredo, Cima Ovest di Lavaredo in podobno). — Ce se pa zedinimo za slovenjenje gorskih imen v tujini, vsaj nekaterih važnejših, potem bomo rekli ne več la Dent du Géant, temveč Orjakov zob, ne Aiguille du Midi, ampak Poldnašnja špica ali Ponca, Jungfrau — Devica, Civetta — Sova, Cimon della Pala — Lopata, Pizzo Badile — Lopatasti vrh, Fleischbank — Mesnica, ime, ki se le-tej kdaj pa kdaj résda prilega. Karnijske Alpe. sknpina Sierra, z vzhodne strani slavna arena, kjer se zbirajo atleti od blizu in daleč z bisagami klinov in s tovori vrvi, kolikor jih je bilo na prodaj, pa še z bogato ropotarnico strojev, mehaničnih pripomočkov nasploh.4 Jaz pa sem onkraj mostu krenil na desno, v sever, navzgor po dolini reke But, Canale di S. Pietro.5 Dolina ima čisto gorski značaj, je kar mrka, vendar za Tilmentsko v Karniji najimenitnejša in najjače naseljena. Tam so po vaseh zelo tipične starinske zgradbe, svojevrstni običaji in ljudske navade, v besedi domačinov je prijetno slišati narečja, ki so različna od kraja do kraja, imajo 4 Znani primer dveh švicarskih visokošolcev, Cima Ovest, severna stena, april 1959. Uspel jima je sprva samo spodnji del stene, pustila sta v nji na dolžini 180 m poldrug kvintal zabitih klinov in 200 m vrvi, pa odšla domov, da se v poletnih počitnicah vrneta in steno premagata do vrha. So ju pa medtem prehiteli scoiattoli, veverice iz Cortine. Cez to, ali sta med drugim orodjem imela v steni tudi vrtalo na baterijski pogon za vrtanje lukenj v gladko skalo, in če imamo še opraviti z alpinizmom, ako v plezanju uporabljamo že stroje, ki jih žene električna sila, o vsem tem se je vnela v alpinističnem svetu ognjevita debata. Urednik švicarske revije »Die Alpen« je ob tem zapisal: »Na ta način (namreč s tolikimi umetelnimi sredstvi) pleza lahko vsakdo po stenah. Le da ni vrtoglav ne sleparski.« (nemški se je reklo bolj izrazito, bolj duhovito: »... er braucht nur noch genügend Schwindelfreiheit — in jedem Sinne des Wortes!«, »Bulletin mensuel du Club Alpin Suisse«, 1958 št. 8, str. 168). Piše PV 1960, str. 137, takole: »Plezanje z umetelnimi sredstvi stopa v svoj zlati vek.« Res je to. Saj smo pa tudi že daleč naprej od romantike: Dne 31. januarja 1912 so imeli takratni alpinisti prvaki zborovanje v Miinchenu. Točka dnevnega reda: Uporaba klinov. Goreče so se zavzemali vsak za svoje naziranje. Piaz jih je dopuščal okoli trideset za eno turo, Nieberi »nekako tri«, Preuss, »kavalir gora« — nobenega 5 Po Furlaniji imajo nekatere gorske doline poleg vodnega imena še naziv kanal, Canale, s pridevkom, ki jih označuje. Tako voda But — Canale di S. Pietro, voda Degäno — Canale di Gorto, voda Chiarsö — Canale d' Incaroio itd. pa zanimive, često kaj originalne izraze. Večji kraji v dolini so Zúglio, Arta6, Palúzza in Timáu, le-ta že pod divjimi stenami mejnega gorovja, eden od treh nemških jezikovnih otokov v Karniji.7 Zanimivo je, kako se je mogla sredi furlanskega živi j a ohraniti nemška govorica tukaj, kjer je svet večidel odprt in pelje skozi selo starodavna, dandanes že prava mednarodna cesta, nad vasjo do vrha speljana v čudovitih okljukih, še lani na novo tlakovana, znamenita cesta na Plöckenpass.8 Čezenj se pa prevali na avstrijsko stran in se ondod 6 Arta furl. Darte, iz slov. rt, v rtu, na rtu. Gl. tudi Rudolf Badjura: »Ljudska geografija«, str. 84—86. Kraj je pri Furlanih oddavnaj, v novejšem času pa tudi širše znan po svojih rudninskih vrelcih. Arta in bližnji Piano d'Arta, zdaj že cvetoči letovišči. Pri Arto planino na Raduhi. w . 7 Natančnejše bi se reklo: eden od treh nemških jezikovnih otokov na juzm strani osrednjih Karnijskih Alp. Kajti Sappada — Bladen je pač, kot bomo videli kasneje, v območju Karnijskih Alp, a ne leži v pokrajini Karniji, ampak je v Ka-doru (Cadore, provinca belunska, Belluno). Timáu, nem. Tischlwang, furl. Tamáu. Pišejo, da izhaja ime Timau od nekdanjih prebivalcev Karnov, ki so v poganskem kultu častili Timav, rečno ali vodno božanstvo. Prvotni Timav je tisti pri Devinu in šele od njega je dobilo ime naselje v Karniji, o katerem je beseda. Tu pa so to božanstvo molili v svetišču, ki je stalo nad vasjo pri slapu, ki ga štejejo med najlepše slapove v Karniji in je danes znan pod imenom »Fontanone di Timau«. Giovanni Marinelli — Michele Gortani, n. m., str. 470—471. . 8 Cez ta goi-ski prehod, 1360 m, drži prastari prometni pot, ze starim Rimljanom znan in uporabljan že v predromanski dobi. Še dandanašnji eden od najnižjih, hkrati najvažnejših prehodov v Alpah in ga imajo za edini pravi cestni preval v vsem osrednjem gorovju Karnijskih Alp. Tudi zato se v literaturi o njem piše, da to gorovje deli na dva dela: vzhodne in zapadne Karnijske Alpe. Divje gorsko okolje tamkaj je izredno slikovito. Edinstveno je tisto skalnato pretržje, globoko zajedeno med visoko vstromljenimi stenami. Vse naokoli cvete pestra in zanimiva alpska flora. — Ital. ime je Passo di Monte Croce Cárnico, kar je zapeljalo nekatere naše pisec, da so rekli Križana gora (ital. croce = križ), tako Rutar, Oblak. Turna je pisal tudi Križni prelaz, drugi naši še Ploča, Pleka (Potočnik, Oblak). Ime Križna gor* tu že zato ne ustreza, ker nimamo opraviti s hribom ali z goro, temveč gre tu za prehod, vrh, torej kvečjemu: Križni vrh. Furlani pravijo Mont di Cros, mont v pomenu kakor ital. colle = prehod, prelaz, vrata, vrh, smiselno tedaj: križni vrh. Kreuzberg se imenuje neko gričevje z zaselkom nad Muto (Mauthen) in je verjetno po njem imenoval Findenegg Plöckenpass tudi Kreuzberg (tako v »Mitteilungen des deu. u. österr. A. V.« 1881, str. 332). Tudi Oblak je nekje zapisal Kreuzberg, čeprav je šlo tamkaj za Plöckenpass. Mogoče je tudi, da sta pisala Kreuzberg po izvirnem ital. imenu Monte Croce (nem. Kreuz = križ. berg = gora, vrh). Treba je omeniti, da se imenuje zapadno od kraja Timau svet obakraj ceste Monte Croce. Tam stoji kapelica, starodavno svetišče, na kartah označeno »il Cristo«. Nikakor pa ne kaže zamenjavati imen, kajti Kreuzbergpass je nemško ime za znani prelaz Passo di Monte Croce Co-mélico (1636 m, Cadóre, Comélico Superióre), ki veže dolinici Seksten in Pádola v zapadnem koncu Karnijskih Alp in je šla do leta 1918 čezenj ital.-avstr. državna meja, drugi Kreuzberg pa je na Koroškem, prehod 1077 m iz Višprij v Dravsko dolino. — Gotovo je pa to, da izvira nem. ime Plöckenpass od nekdanjega naselja in še obstoječih planin Plöcken, 1208 m, kakšne pol ure hoda pod prevalom na avstrijski strani, v očarljivi sončni, zeleni pokrajini, ki jo štejejo med najlepše v Karnijskih Alpah. Do prve svetovne vojne je tam stala starodavna cerkvica sv. Elizabete, na daleč znana božja pot. Zdaj imajo tam hotel, ugodno letovišče, obenem pripravno izhodišče za velike ture v najvišje vrhove Karnijskih Alp s severne, avstrijske strani (Cogliäns — Hohe Warte, Chianeváte — Kellerwand, Mooskofel, Pal Piccolo, Polinik i. dr.). — Čeprav ne poznamo danes slovenskega imena za Plöckenpass (Milko Kos: »Slovenska naselitev na Koroškem«, »Geografski Vestnik« 1932, str. 125), pa izhaja ime Plöcken, kakor je pravilno ugotovil že Turna (Plan. Vestnik 1933, str. 115) iz slovenske besede pleke, to so lese, ograje na staneh v planini, s čimer se ujema ime Stali (= staje), ki ga imajo za ta kraj Furlani z južne strani. Prim. Pléziche, zaselek 815 m v zgornji Dunjski dolini, pod Poliškim Špikom. Imam staro italijansko karto, kjer še stoji Plechiza (izg.: plékica), in še Marinelli je pisal Plechize (plékice, v »Guida del Canal del Ferro«, 1894). vije čez pisane planine in ko-šenice ter uživa tam povsod veličastne razglede. Cesta pripelje v Ziljsko dolino, na Muto in v Kečane, se od tam vzpne na Ziljski vrh in gre čezenj v Gornji Dravograd ter še naprej na sever, in odkar obstaja še glasovita cesta pod Velikim Klekom, je velika cesta čez Plockenpass neposredna, najkrajša zveza z Bavarskega in Salzburškega v Furlansko nižino in v tržaško pristanišče. — Jaz pa sem se ognil hrušču in trušču prometne ceste, usta-vli sem se v arhičnem Zugliju (Zuglio, rimski Forum Julium Carnicum), ker cilj sta mi bila Monte Dauda in Monte Arve-nis, na daleč znana razgledana vrha, zelo obiskovana zlasti spomladi in jeseni, nekako kot naša Golica, tudi njej podobnih višin, Arvenis nekaj višji, malo nižja Dauda. V mestecu se je pred občinsko hišo v zgodnji jutranji uri gnetla množica ljudi in mož, izseljencev. Spravljali so se na dolga pota, v tujino dela iskat, s trebuhom za kruhom. Delavci izseljenci, sem in tja, to je deloma vsakdanja, vsekakor pogosto doživeta slika s karnijskih cest in steza. Na edini železnici, ki jo ima Karnija,9 so zlasti spomladi, ko zapuščajo domovino, in jeseni, ko se vračajo domov, delavci Kar- 9n * ^ bratih (Stazione per la Carnia) se od glavne proge Videm—Trbiž odcepi karnijska železnica, ki pelje skozi Tumeč do kraja Villa Santina v stočju ZS^S? di,Gprt<» v TUment. Do pred kratkim je vozil tramvaj na progah (Snal di S" P/etro) in ViUa Santina-Comeglians (Canale di Go/to). 11 dve progi sta bili zgrajeni kot »poljski« (vojaški) železnici v času prve svetovne vojne, tako kot proga Kobarid-Cedad, katero so ravno tako pred leti opusUU Zahtevam novega časa bolj ustrezajo lepe ceste kot pa obrabljene, starinske železnice. Ena od tistih vojnih prog pa je ostala, tista iz Toblacha (zdaj Dobbiaco) skozi Cortino v Calalzol, »ferrovia del Cadore«. Zgradili so jo Avstrijci po dotlej še ™S?Jfi^rVetU V P™ Vojni kot poljsko ali železnico. Po končani vojni je Italija progo se podaljšala po dolini Boite navzdol do porečja Piave in kar £ i^ Zil^ r ^' Utrdila' vso progo elektrificirala in modernizirala pa je zdaj prav prijetno po njej se peljati. Karnijske Alpe, PlchlhUtte ob Volajskem jezeru, Seekopf - Monte Capolago Foto G. Del Fabbro - Forni Avoltri Jezerce Bordaglia Pri«0 p« in pozimi goste od blizu in daleč. h ^^ Mnogo Kamjelov, ki so šli dd-tpo ^^VdTLi in na dobrem so se ustanovili in » si eden ^J^^LtAje veliko. Priimki Accetto, glasu družino. Se pri nas Jih je od.časov J Della Schiava, Fa- Agnola, Casagrande, De Franceschi De Glena Del. U ^^ ^ __ biani, Gregori, Lenassi, Misson Moio Pupp* * ^ h takih, vsi ti priimki pri nas živcih je gnal spoštljiv Maksima Gasparija, nestorja KarnJijo> v Paularo, Canal spomin na prednike, da je lam po»ubVtam sprejet in kot iincaroio, od koder je bil njegov oce doma. tovanja vinil v malokoga so ga počastili. Polnega srca se je s tistega p Ljubljano. - 625 rišel pod Langobarde Piše naš zgodovinar takole: »...je okoli let:a » P ^ ka£neje ,okraj Slovencev, ki se Zilja »J'^0^ toliko okrepili, r::: sri ——- 489 Ne vem, če je izpričano d^ vTrli^i1 ^katl zatoiii«e v Čedadu.«» kazujejo krajepisna it^niegiZe^" v" T T* ^ d<>-Zuglija to zlasti v goratem svetu medli™!?,,! 'območju zapadno od S. Pietro in Cono. Prav v ta s^m^^svoT^^ pot. ^pr^rp^?"^ vdo *— zaselek z znamenito cerkvijo,t CTZiZT^S^Z ^ "" v globoko grapo Bueda," a le za malo 36 treba sest°piti sončnih, na vse strani rlzgledSh brSh nS j^6 Smo kmalu spet na kviee sv. Petra, ki stoji na s^otnem PT*i d° m*a™e, ®lo stare cer- But svoje ime,' Can^df S H^ Tu^"vT T P° nj63' d°Ma dolina podobe. Kmalu nad Sv. PetromTže ^lil (bel^tT drag°Cen6 °ljnate prijazen, zelo slikovit kraj ležeč v Lml J ' a?)' Samotna vasica. a Ustavil sem se tam in godS mMerLSZV ° majhni 2eleni Je pogled navzgor po Butovi NeP<>Zaben ^ vasic m zaselkov se je belilo no rilfi Vi gnclh nad ni°- sto in sto tamkaj planine, seniki in sije, ta "h S I ^ Na ^rani so m samotnih, sem srečaval ali semtth P?lo2nlh m strmih, priročnih v Karniji, s težkimi breme* na hrS^S ^^ (Car»- -nske slika iz Karnije. Kjerkoli in kadarM m, nriZ ^ °tovOTJena ženska, značilna e v mislih lepa s svojimi hribi tadoL^tud^T, "T™', zme™» mi Uudi. v Karniji opravljajo ženske vsaTeia p« r 21Vlje"jU SV°jih poleg vseh hišnih opravil še kar ie v H„ Pr* hisi. Le one ™ajo na skrbi ta pašo. Videl sem ?h seči in žeti v vlJla^h^t ' "J?** dela pa Pa&>* Na spolzki travi jih nekakšni ^pe^ŠIv Z^juT' * ^ zrase, znašajo domov na hrbtu ali na gC r J V" ^ kar 23 rabo brez značilnega oprtnjaka, zei, ki je včSh fX J °r° "e Vldiš 261,3116 kostanja v jeričju kar «¿om^n in takZ b M sPrav«anje stelje ali vidiš s težkim tovorom senatna hrbtu Tvr^T "* ^ pa * senem ogrodju _ fierclas fierculeTZ', • J*30 Povezanem na posebnem le- koracajo, garijo ta ££¿<5n^noT^t^ ^ in težko ni in se človeku zdi, kot dTL kopTsena Sk? ' ' SP°d nje "deti na glavi, hudi velik sveženj, ££ večinoma opravilo moških, ko jih je kaj dom a'» J PIimsar3enJ6 Pa * kar domače zvenelo Kar lam hl^, t S ™e' tako 86 mi Je 2delo, je Honchi, Ronchiadiz°e ,Rirabr„rMr™riajeSotnCUS' " * H°nC' m še dalje staje Kavit (^t™?^ prevzeli ^ stoletja«, iz- na BovSSi^' ^ «■*> tud' BuMe. Voda?'prim. i2govarjavo besede ^ da ¡¿«T^v"*^^ rado pripetilo, na delu po svetu. Doma je bilo za žSSf !„ "H"' sta bUa dva- Vse je bito pošiljali denar. Potem je pS MuSSS? š n^to* ČT" tahe dovo^ Možje pa M da se«. Ljudje so morali <£tatt dolnT Mč vJZt^J* f"™6 sama' fara Se je moralo kuhati v večjih ^ ^ WŠah ... Foto G. Del Fabbro - Forni Avoltri Karnija, Canal di Gorto, vasi in zaselki IffigMp ■ ■■■ cev) ** nad vasjo Raveo (furl. Raviei, ravni) so staje Umcis (lozice) Pales ZJlez) Casone Corce, Forcella di Corce (krče), Casera Pezzeit m Monte Pezzeit Sevie^t (peč), stanje Sadi, nad njim Monte Sadi (zadi, zadnji), Casera S dolača doiače), planina z zelo lepimi pašniki m senozeti, Stavoh ^gladine (na 'gladini)/tam blizu še staje Maglerie (medgo^e ™e)g In dalje Casera Ret," Biele Mont (vela = velika Janina) Casera Meleit^ Sella Me eit (melje, meli), Stavoli in Sella Marcilie (tudi Marcelie kakor drugod tudi tuka močila , Casera VispieriePian d'Aur (naglas na a - ju javor), Zouf Plan (suha plan?), Plagna, Plana«. Scludizza,- Prati di Niveragne, lepe, razsezne se- ^Furlanska krajepisna imena pišem tako, kot -M) pis^em^vSiSatik?. Znanstvena obdelava. Tukaj pa samaif™^ toa-tezija. Sentimentalnost? Odpuščene mi bodo, ko pa je bil tako lep dan, in tura lepa, ^ d»b^Ukiajema RigoMto in Comeglians, pač: it. G1 tudi Turna: »Imenoslovje Julijskih Alp«, str. 51; Rudolf Badjura: »Ljudska geografaja«, str 84. is pišeio tudi Vispieries in Visperiis, na avst. specialki Visperus. Primen vis Skleda v ™ Alp* Turna, n. m., str. 54; Skleda v Karavankah, Rudolf Badjura, n. m., str. 180. Svet okoli moje steze Foto G. Del Fabbro nožeti, in Stavoli di Niveragne (na ravnih, njive v ravni?), Monte Verdalce « južno od njega, že nad Tilmentom, Monte Dobiš« Se bolj na jugu niže Til-menta je Monte Vercegnis, zelo lep, osrednje ležeč in zato na široko'razgleden vrh V njegovi okolici so staje Paschins (pašniki), Culce, planina Pradiel (predel), staje Doudaz (dolec?), staje Fresis (brezje, brežič) in Stavoli della Presa (pri brezah), zasekli Cludinico, Lauco, Doibis (tudi Dueibis, dobje), Brich (breg) Planecis, Monte Zouf (suhi vrh), potok, znameniti slap in našel e Radina (rado-vina) se potok Rio Mueja (meja, le-ta sicer »keltska božiča«, kot ugotavlja mg. Stanko Dimnik*«) in - zdi se - še mnogo drugih imen, ob katerih se lahko slovenski popotnik zamisli. Drugi so v območju, ki se tu opisuje, našli še druga imena in razlage Tako je blizu Caneva, zapadno od Tumeča, Gardas, Gradaz, kar je mogoče furlanski refleks slovenskega grad'c. In nedaleč od že imenovanega Fielisa je Les'cies, s furlansko mnozinsko končnico, za slovensko lešče, leska203. (Brdce/brdSef)^^0 P* tUdi Daverdalce> Deverdalce in Diverdalce. Prelepe pošenice. po h^^a^ d6b°V Vrh' hrŠSt°VeC- V reSnid jS med i, lejl1!9!^mleV^oTalSfsSU2^)bil° ** **"r*no 20 V Planinskem Vestniku 1961, str. 63. 1945,20strDl187Pei88.SkOk: >>0k<> ^^ Be°grad' Državni ^ački zavod Jugoslavije, Foto G. Del Fabbro Karnijska planina si jih, ker dan je bil dolg, pnvo^a vehko^Je pa d^gaie^ Zugb^ ^^ ^ Src "~Tamai je tu eden od primerov homonirruje, vgorskem ležečega topografičnega elemente pren^no naJ1^ af?n BArvenls pa je rSHko od večje, ki - »Carniola, kasnejša Kranjska, je to kar maUi>Zgodovina Slovencev od nasemve pe >>Ime Karni> letja«, Slovenska Matica .Ljubljana, 1955, str^TL ^^ £ »Zgodovina Tol-Karnija, izviralo bi od keltske besede kar - ^ ^ Bezlaj v >>Naši minskega«, Hilarijanskai tiskarnaj Gotcj 1882- ge kasneje v langobardski sodobnosti« 1958, str. 693: »Ebrnkon Čara». J« »gj*™ ¿J^ Kranjsko, ni nujno, dobi razvila deželna imena C^mia Carniola m danamje^^anj. da bi bil keltski, čeprav govore antični vin o mesamci ^eiiov Msmmsm mmmm^M -mmsmM T6™ ^ipreloma cela goStva "^"or'to^ velikega gorovja, so skronmo koto ¿Tsm If L • ^ VZpfe še nekolik° na sorazmerno spof Mi,^^a^^S^ — msrnmm v bližja divja goSt™ S^ih M^i^S ^"ukftS™ Helmu - Elmu, po njegovih prostranih, odprtih vesteh vi l ' ? fatPT ^ njem ** ^udoSpSfa koča, ^dišet str. 195Jai,ka MIakaria "l2brM1 P^s* II.' zvezek, SPD, Ljubljana, l939. Forni Avoltri Foto G- Del Fabbro časih slovensko ime Holm, iz tega so napravili Nemci Helm in po njih Italijani Elmo.25 - Ob obujanju spominov, v razgledovanju in razmišljanju mi je na ljubih vrheh Dauda in Arvenis potekel čas in zračunati mi je bilo, da pridem pred nočjo v dolino. Najkrajši sestop je na Ovaro, večji letoviščarski kraj v dolini Degano (Canale di Gorto). Iz Ovara so v prvi svetovni vojni zgradili cesto na vrh Arvenisa, ki je že dokaj razsuta, vendar še zmerom olajša pešcu hojo in mu dovolj zanesljivo tako navzgor kot navzdol kaže pot. Pa nisem šel na Ovaro, ampak sem z vrha ubral pot na jug, da pridem naravnost v Villo Santino, končno postajo karnijske železnice, kjer sva bila za jutri zmenjena s Stankom, ki se pripelje iz Ljubljane, da greva na Coglians, Karnijskih Alp najvišji vrh. In hodil sem skozi hoste, čez goljave, skozi bukovje, kostanjevje, smrečje, pa čez trave, zdaj gor zdaj dol, po lepih planinah in mimo starih, že opuščenih tamarjev in staj. Sel sem po stezah, pa tudi počez, tu in tam so bih opazni sledovi vojaških cesta iz prve svetovne vojne. Od planin navzdol sem prehiteval domačinke, ki so se pod težkimi bremeni mučile domov. Dobil sem možakarja, s Trave doma, pa sva šla skupaj naprej in mi je o teh krajih živahno pripovedoval vesele in žalostne, le-teh veliko več od onih. Ljubeznivo mi je ponudil, da lahko prenočim v njegovi hiši. Prišla sva še za dne na Travo, lepo in čedno gorsko vasico, 700 m višine, na odprtih sončnih, zelenih ravnih zgor doline Degano, ki se malo niže izteka v Tilment. Zdel se mi je čudo lep kraj, v blagem miru sredi hribov in gora. Prav rad sem se ustavil pri prijaznih Furlanih na Travi, saj mi je bila od tod kaj blizu Villa Santina, morda pol ure hoda po » Torej čelada ali čeladasti vrh, kar se seveda ne ujema. Nem. Helm, ital. elmo = čelada. Gl. tudi Badjura: »Ljudska geografija«, str. 114. Vasica Collina Foto G. Del Fabbro bližnjicah navzdol, pa si bom spotoma še ogledal sloviti slap Radina, ki ga štejejo med najznamenitejše v vsej Italiji, zaradi visokega in navpičnega skoč-nika (238 m, ob veliki vodi do 280 m). Voda vleče s sabo pesek in grušč ter je videti, predvsem na prévalu, kot da so skale belo pikčaste, nekak ostrgan prah, in temu pravijo domačini »hudičeva moka«.28 Postopal sem po ljubki vasici, užival razgled, obiskal zanimivo cerkev, ki hrani zelo lepe slike, tudi ima kraj nekaj starinskih hiš, ki so se mi zdele vredne ogleda. In se je nagnil dan. Po čistem zraku so se, veselo gostoleč, preletavale lastovice, las ziziles. Nedorasel fantè je spešno pometal po dvorišču in si po tihem žvižgal. Začele so prihajati ženske, vračajoče se vsaka v svojo hišo. Težko obložene, vse trudne od hudega dela, zmučene od dolgega, vročega dne. Blaženost jim je sijala z lic, ko so odlagale zoprne tovore, ko da bi od sebe odmetale, drugo za drugo, nadležne skrbi. Vsem je odleglo. Bil je soboten večer v planinski vasici. Jutri je sedmi dan, nedelja, jutri bosta počivala človek in delo. Večerilo se je. »Buine sere«, so se pozdravljali kar nekam svečano. Videti jim je bilo, da so srečni. Okoli hiše so dekleta27 pospravljala in pripravljala za praznik ter čustveno, lepo ubrano prepele nekaj vilot.28 Jaz pa, samoten popotnik, kot da sem se prikradel v srečo teh ljudi, ki me je vsega prevzela. V njej sem bil z njimi eno. 28 Giovanni Marinelli — Michele Gortani, »Guida della Carnia e del Canal del Ferro«, str. 494. 27 Dekleta = las fantazzines. Drugod v Karniji se jim pravi las mamolos, las puemos. Fantje so i fantaz, i puems i. pod. 23 Vilote, villotte, furlanske in posebno karnijske narodne pesmi. Polne so neke podeželske miline, otožno čustvene tudi tam, kjer so veselega besedila. Pojo jih troglasno. Poslušati jih, je nekaj čisto posebnega, ni mogoče, da bi jih pozabil. V slapovih Herletove VANC POTRČ Pomlad 1960. Z Dragom sva pod severno steno Ojstrice. Najin cilj je jasen, ves okovan v led in sneg - to je vabljiva, doslej pozimi še nepremagana Her-letova smer. Čevlji so mokri kot goba. Ali naj tvegava? Ni še preteklo leto, kar je Kamen j ev zaradi takih čevljev skoraj zgubil noge v severni steni Skute; noge so mu zatekle, da se ni mogel več sezuti, z nožem si je razrezal čevlje z nog in zatem sestopal v samih nogavicah. V vrhu Ojstrice se začenja ples spomladanskih megla; misli so mi pri Kamen j evu. Ni dolgo, kar sva stala tam, in mi je razkril svojo vročo željo: »Še to zimo pojdem v steno!« Ta trenutek leži pokopan nekje pod težkim snegom. Nad vrhom drvijo temni oblaki ter mečejo sence spominov... Tudi Drago strmi zamišljeno v steno. Oči mu begajo po ključnih mestih smeri - po pragu, prečnici, izstopnem kaminu. V njih išče odgovora na tragično smrt dveh tovarišev, dveh alpinistov, ki sta jo prva poskušala pozimi preplezati: Ne najde ga! Stena molče čuva svojo kruto skrivnost. Obema je tesno pri srcu; najini pogledi se srečajo — umik! Škarje - ozek prelaz na grebenu Planjava-O j strica. Drago se usede na vrv zavriska in se popelje proti Petkovim njivam, hitro drsi. Pod tanko plastjo južnega snega je čisti požled, tega se ni nadejal. Sprožil se je plaz, sprva počasneje nato vse hitreje se vali masa težkega snega za njim, plaz... Pred mano se odigrava mučna scena, v kateri sem trenutno lahko le opazovalec Plaz ga je zagrabil, plava..., ali ko se plaz ustavi, je Drago še na vrhu. Imel je srečo! Pomlad 1961. Pod steno ob bivaku smo štirje. V steno pojdemo trije, četrti, Peter, bo opazovalec, tretji v navezi pa še Dušan. Na bivaku še zadnjič izberemo opremo, ki jo bomo ponesli v steno. Precej je je, za dva velika nahrbtnika. Nič ne vemo, kako dolgo nas bo stena zadržala. Dušan godrnja nekaj o težkih nahrbtnikih, nič mu ne pomaga, z Dragom sva v večini. Vstop Ura je okrog osme, ko se navežemo. Naša želja je, da bi ta dan prišli vsaj do polovice stene - do bunkerja. To je tri sto metrov plezanja. Ce nam uspe, bomo udobno bivakirali. Bunker je majhna votlimca, kjer se je včasih baje skrival pred Nemci alpinist Herle, domačin, ki je leta 1941 prvi preplezal to smer. Plezam Sam začetek ni težak, vendar izpostavljen. Sedaj še suha perlonka lahkotno drsi skozi prve vponke, tudi kasini dobro prijemljejo, njih zven odmeva po tihi okolici, s Krofičke pa se podi preplašeno krdelo gamsov, sneg se jim globoko vdira. Sorazmerno hitro napredujem, zato me vse bolj preveva občutek da smo zbrali res najprimernejši čas za vzpon: vendar ta ne traja dolgo niti prva dolžina še ni splezana, ko me surova realnost prvega plazu porine v manj radostna razmišljanja. Prvi kosi snega so padli po meni, ni ga bilo veliko, toda vseeno dovolj, da sem okusil strah pred tistim, kar se lahko pride. Moreče vzdušje po prvem plazu preženem s hitrim plezanjem tja pod varni previs praga. Drago ie našel previs praga Foto Dušan Kukovec Prag. Počivamo. Z Dušanom si prižgeva napol mokre cigarete, tudi nekadilec Drago poprosi za eno. Cez previsni prag pada nekoliko močnejši curek vode. Vodstvo v navezi prevzame Drago. Spretno vpenja lestvice v prve kline; mrzla voda mu pada v tankih curkih za vrat, polzi v čevlje. Počasi, toda sigurno leze naprej; ne vidiva ga več, zginil je čez previs. Od tam se zasliši zabijanje klina. Drago je prišel na požled, je brez derez, umika se ... Delo smo si razdelili. Zaledeneli detajli spadajo ta dan pod moje okrilje, zato ga zamenjam. Avčinke lepo prijemajo. Nekje nad pragom mi zmanjka tal, obvisim na prstih ter po kratkem obešanju najdem zopet nekaj trde podlage. Dereze so me Male, ves prednji vogal - dva kompletna zoba sta mi odletela, razpravo o neodgovorni izdelavi d%ad^"Tren položi, tam so tudi večje količine postnega = Nič kai JSSTse ne počutimo na tej snežni gnilobi, zdi se nam kot ta ho ^ in pojemo zadnje ostanke hrane - to so kalorije za zadnji naskok. Nad nami krožijo črne kavke V žarkih zahajajočega sonca stopamo drug za dragim na vrh Ojstrice sne/t ^teŽaje naVZfr °d kamina smo Prigazili do Kopinškove; K^inL Ti m Je PlaZiL Zat° Smo bili zel° srečni, ko smo prišli na Kopinskovo, saj tod naprej je šlo po samem grebenu. Tam pri gredini smo SLVT rj°' tCda,le e\razteža^ se je vdiral do bokov^šl ™ lomost za plaz se menda ne bi našla v vsej Herletovi, zato smo se umaknili nazaj na sam greben in po njem napredovali vse do vrha. Na grebenu nismo naleteli na kakšne posebne tehnične težave. Šlo je solidno • Tehnični opis: Cas plezanja: 25 ur (11 ur bivakiranja). Skupno torej v steni 36 ur. Prvi dan do bunkerja; dragi dan od bunkerja do vrha. Izstopih v mraku Oprema: ena 80 m dolga perlonka; ena 40 m dolga nylonka (za tovorjenje, vlacenje nahrbtnikov) šotorsko platno, 2 vestona; 2 spalni vreči (oboje se fe prvi dan zmočilo. Gorilnik smo pozabili na bivaku ter je bila s tem izključena vsaka topla hrana in pijača.) 0 * zlaževa konserva; 0,8 kg sladkorja, 1 kg kruha, čebula, 0,5 kg napolitank, 3 limone, 15 dkg slanine. j TveŽa. nahrbtnikov je bila ca. 15 do 20 kg za vsakega in sicer dragi dan ko je bilo vse napito z vodo. Nahrbtniki so bili himalajskega tipa in so se z^ud SV°Je °Sti ^^ °b PreViSih- T° nam * Povzročilo precej Sm°.Vstopili ob 8>30 čez dva ** to je dragi dan zvečer, pa smo izstopili. Ura se je pokvarila zaradi vode. Slovenska planinska transverzala Maribor - Triglav - Koper IVAN SUMLJAK Planinska transverzala Maribor-Triglav-Koper je svojevrsten izraz slo-venskega planinstva. Ta lepa gorska pot je kot lepa pesem, o kater, ^ da i ne bi bilo nikoli konee. Cim dalje hodiš po njej, tem bolj t! je všec,^tem Mj navdušen si zanjo, tem bolj zadovoljen in srečen s,, ker s, se odlo&l za to ^rsvirirzSTa —orskem predmestju Eadvanju, pri kmetu Hoi" ob vznožju zelenega Pohorja. Vsa pot je enotno ^rana: ^ vsakemu gorniku znane belo-rdeče okrogle markacije je se številka 1. Ce torej pn » planinarjenju trčiš na to številko 1, veš, da si na transverzalr Aio rslTS tem z enko označenim markacijam, bi prišel prej ah slej ah v^Manbor ali p a v Koper. Seveda ne takoj, saj je vsa pot okoli 800 km dolga. Vodi nas ^reko Pohorja Savinjskih planin, Karavank, Julijskih Alp in Krasa. Najzna-čUn e^šetočkena tej poti J Črni vrh na Pohorju, Uršlja gora, Smrekovec Ra-du^a Robiov kot Korošica, Ojstrica, Kamniško sedlo, Okrešelj, Skuta, Grin-Wec Kočna^ Jezersko, Storžič, Tolsti vrh, Tržič, Dobrča, Begunjscica, Javor-riBH Itavt. Valvazorjev dom, Cmi vrh nad Jesenicami, Vrata, Kredarica, Tn-g av Kriši podi, Razor, Prisojnik, Vršič, Jalovec, izvir Soče, ftehodava Tn slavska jezera Krn, Vogel, Rodica, Črna prst, Porezen, Bolnica Franja, Cerkno, Sivkaldnj^Hleviše, Goljaki, Caven, Javornik, Nanos, Postojna Trojica, Skoc-fiS; ^e,' Slavnik', Tinjan'in Ankaran pri Kopru. Mimo lahko rečemo, da drži pot preko velikega dela najlepših slovenskih gora. Kdor prehodi vso pot in to tudi dokaže, dobi od Planinske Zveze S ovemje poseben spominski J. Kot dokaz, da je pot prehodil mu^s uzijo ziff fcijih dobi v planinskih kočah in na vrhovih gora. Vseh potrebnih žigov je 70 Pred odhodom na pot si kupi transverzalist »Dnevnik s planinske transverzalen ki ga dobi^pri svojem plLnskem društvu. Na prvi strani te knjižice je prostor fa osebne poda ke, »tale strani pa so namenjene žigom. Na zadnjih straneh ie še zemljevid vs4 poti in seznam vseh potrebnih žigov. Oskrbnik koče da v £n™^ebni tr.Sver.alni žig, to pa le, če predloži ~raahst CKebno in nlaninsko legitimacijo. Oskrbnik se pod žigom tudi podpise. Žigi z vrhov paS^čaTni DobJje, da si kupi transverzalist tudi knjigo »Po sov^tah Lrah« Ta knjiga je posebej za transverzalo napisan vodnik. Na 188 straneh Tnat^n « p^ ki jo ponazoruje še zendjevidov ^jiga .ma zepn, format in je mehko vezana v polivinil svetlomodre barve. Mnogi turisti si da v«, pot, odda dnevnik svojemu društvu ki ga pošlje na Zvezo v Ljubljano. Tu ga posebna komisija pregleda m ce najde vse Tredu prejme transverzalist spominski znak. Vsak znak ima zaporedno ste-TVS jih je bilo izdanih nad 250, prvega je prejel Beograjčan Pasic. St^lo^tej pr^iih dnevnikov presega 4000, kar kaže, da se je toliko ljubiteljev prirode odločilo za to lepo planinsko pot. Na transverzali lahko srečamo ljudi vseh stanov, mlade in stare, samotarje in večje in manjše skupine. Nekateri hitijo, kot da se jim nekam mudi, t^' -* Yec' Pa hodlJ<> P«*** ^ stalno opazujejo prirodo okoli KV!,PT J j0- zaklJucuJeJ° ln občudujejo. Srečavamo planince iz vseh re-Vf S1J! Plinska sreča z obraza. Transverzalistu pač lahko svetujemo, da hodi počasi, saj se tudi počasi daleč pride! Transverzalo si naj razdeli mu b° ta *** svetel počitniški cilj za daljšo dobo. Lahko ZZTJ kjerk°h- glavno da jo končno vso prehodi. Za pot se naj vestno pripravi; preštudira naj zemljevide in prečita potrebno literaturo ki ga bo opozorila na marsikatero značilnost in zanimivost na poti, od katere bo imel + St PTbn° mn0g° Snovi 1x5 našel v Planinskih Vestnikih. Maisikdo hodi po transverzali ze drugič - spominski znak že ima - toda odločil «J?'H J° Še enkl'at' Saj je S t0 P°tjo kot z lePim romanom: ko ga citas drugič tretjič, ti je vedno bolj všeč, vse več lepote odkriješ v njem Transverzahsti zelo oživljajo naše planine in v kočah je obisk JrarteL Morda bo kdo vprašal, ali je ta pot nevarna. Ni. Ce pa je kje kakšno nevarnejše mesto je skrbno zavarovano s klini in jeklenimi Seveda pa nikomur ni treba hoditi vedno po markirani poti; na Triglav, na primer se lahko povzpne tudi preko severne stene. Vsak po svojih močeh ^ Transverzala ima, kot planinstvo sploh, predvsem vzgojni namen. Približati hoče človeka zopet k pri rodi in ga vsaj za nekaj časa odtegniti hrupnemu mestnemu življenju. Pokazati mu hoče, da so še drugi, lepši ideali in ne samo gostilna kavarna vespa, avto, kavboj in podobno, zaradi česar se ljudje povsod po svetu vse bolj odtegujejo in odtujujejo prirodi. - Dati hoče človeku svetli cilj za vec let vnaprej; vse leto se bo veselil na naslednji del transverzale ki ga bo opravil v prihodnjem dopustu ali prihodnjih počitnicah. - Človeka.' h°Če teleSn° ln dUŠ6Vn0 °krePiti in mu dati novih moči za poklicno delo. Gore vzgajajo, saj ga napravijo skromnega, vztrajnega, odločnega, saj spreminjajo njegov egoizem v spoznanje etično-socialnih nalog in ga odvajajo od lenuharjenja, pijančevanja in poltenosti. Planine plemenitijo čl! veka v najvišjem smislu in transverzala je visoka šola za pozitivno oblikovanje našega značaja - Pokazati mu hoče našo domovino, ki je vendar ni lepše na svetu m ga tudi opozoriti na težke borbe in velike žrtve za njeno svobodo. Vsa transverzala je dvakrat markirana: prvič z belo-rdečimi znaki in drugič - toda to je pravzaprav prvič - z velikimi nepravilnimi rdečimi znaki, ki jih sicer ne vidimo vec, ker jih je spral dež in vsrkala zemlja, pa so vendar tu pred našim duhovnim očesom. To so krvavi znaki, kri naših borcev za svobodo Na vsej poti od Maribora do Kopra jih srečuješ. Kdor bo prehodil vso to planinsko pot, tega bodo planine prav gotovo za vedno priklenile nase m zapisal jim bo za vselej svoje srce. Nikoli ne bo mogel pozabiti mehkih pohorskih poti, širokega zelenega razgleda z Uršlje gore sončne hoje proti Raduhi, Robanovega kota in Logarske doline, dveh biserov slovenske zemlje, z zelenicami in planinskim cvetjem posute poti preko Savinjskih planin in Karavank, širokih razgledov po slovenski zemlji in še daleč preko nje, srečanj z divjadjo in srečanj z macesni in jerebikami na Črnem vrhu nad Jesenicami. Vedno bo mislil na mogočne gorske velikane v kraljestvu Zlatorogovem, na naporno plezanje po strmih pobočjih, na Sočo in prelepo Trento na cvetje na Poreznu in Nanosu, na skrivnostni kraški svet in na blavnak m Tmjan m pot skozi primorske vinograde vse do morja. Vsako leto bo preživel vsaj nekaj časa v gorski prirodi, s katere se bo vračal okrepljen prerojen, ociscen in dober. In še na stara leta se bo z gorečim h repen en em m nežno ljubeznijo spominjal na lepe doživljaje v gorah in na srečne ure premišljevanja v gorski tihoti in miru. društvene novice Zasedanje mednarodne komisije za študij plezalskih vrvi (28. in 29. oktobra 1960 na Bledu) Mednarodna komisija za študij plezalskih vrvi Mednarodne unije alpinskih asociacij (UIAA) je zasedala lani jeseni na Bledu. Zasedanja se je udeležilo 6 držav Nemčija (6) Francija (4), Velika Britanija (1). Jugoslavija (5), Ceskoslovaska (1), Avstrija 4 Predsedoval je predsednik komisije g. Pierre Henry znan francoski alptnist? soavtor vodiča po Mt Blanški skupini »Guide Vaüot«, strokov- njak. Pomagal mu je in konferenco prevajal podpisani. Velika Bi tam j a je bila za stopana drugič (F. Solan), Češkoslovaška pa prvič (P. Pergler). Običajno zelo aktivna in številna delegacija Švice z UIAA vred je to pot manjkala povsem, vse^e bcine Bovec" Za Popularizacijo Mangrta je mnogo prispevalo tudi turistično društvo, ki je organiziralo številne izlete. Pripomniti je treba, da je obisk te postojanke vezan na cesto, ki pa je zaradi snega zapita za več mesecev Ce bi re"aSu° razumevanje pri Upravi za ceste bi bil ugodno rešen ta problem ki je med drugim pereč tudi pri ureditvi obmejnega prometa na Predelu. Na Predelu je planinska postojanka, ki je zaradd neizpluzene ceste odrezana od sveta od zgodnje zime pa do pozne pomladi. S prehodnostjo ceste bi poslovanje Doma vsekakor postalo tudi aktivno. Lep obisk je zaznamovala planinska postojanka Zlato-rog v Trenti, ki se lahko pohvali z lepim gospodarskim uspehom. Dom Petra Skalarja na Kaninu v svojem gospodarstvu beleži napredek, vendar je še vedno pasivna postavka gospodarskega društva. Streha in ostali deli stavbe so v zelo slabem stanju in jim preti nevarnost propada. Pomanjkanje potrebnih finančnih sredstev onemogoča društvu, da bi se lotilo ureditve tega problema. Omeniti mo ramo da se razni faktorji zanimajo za izgradnjo žičnice na Kanin. Doslej so bila napravljena prva merjenja in so samo nakazani načrti za uresničitev te zamisli na kasnejši čas. Velik pomen ima Kanin-ska koča tudi za smučarje. Lepi smučarski tereni pomenijo pravo doživetje tudi za najbolj razvajenega smučarja. Mladinski odsek je imel v preteklem letu smučarske tečaje, ki so se jih udeležili večinoma starejši mladinci. Za boljšo povezavo letnega in zimskega športa so se povezali s TV Partizanom. Pionirski odsek društva je zelo navdušen za izlete, ki so se jih udeležili večinoma v raznih skupinah s starejšimi eiani. Pri sprejetju novih nalog so člani mladinskega odseka stremeli predvsem za tem, da bi poživili delo tega odseka. PD TOLMIN. V organizacijskem pogledu se je število članstva planinskega društva povečalo, zlasti se je povečalo število pionirjev, medtem ko je istočasno zaznamovano nazadovanje mladincev To m posebno razveseljivo dejstvo in bo potrebno vzbuditi mladini večje zanimanje za planinski svet. Delo mladinskega odseka je potekalo v organiziranju izletov v prostovoljnem delu in obisku predavanj z barvnimi diapozitivi. Glavni vzrok da odsek ni zaživel v polni meri je po^ manjkanje mladinskih vodičev in ne na-pdnje materialnih sredstev. Posebno je t Po^^ovalnega mladinca tov. Mitjo Savli, ki je v preteklem letu tudi prejel značko slovenske planinske transverzale. Predlagalo se je, naj bi mladinski odsek priskočil na pomoč marka-cijski dejavnosti, ki je bila v prejšnjih letih precej zanemarjena in zato zahteva takojšnjo obnovitev. Sodelovanje mladih planincev pri delih, ki bi se vršila v šolskih počitnicah, bi nudilo mladini dosti zanimivega udejstvovanja. Pripravljenost za delo z mladino je pokazal tudi predstavnik JLA, ki je ponudil mladini material, ka ga nima društvo, kot šotore in drugo. Na občnem zboru je bila pode-ljenja tov. polkovniku Jožetu Svieliu zlate značka PSJ in diploma za zasluge v planinstvu. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev je gradbena dejavnost koče na planini Razor nekoliko popustila. Čeprav objekt se m popolnoma dokončan je bila koča oskrbovana in je nudila' zavetje mnogim planincem. K dobremu obisku koče je nedvomno pripomoglo požrtvovalno delo oskrbnice in njene sodelavke Razumevanje za delo planinskega društva je pokazal kolektiv Tovarne pohištva v Podmelcu, ki je dobavil za kočo novo opremo, za kar mu je društvo zelo hvaležno. Glavna dela, tki jih je treba še opraviti, so pleskanje in barvanje celotne zgradbe in dograditev potrebne drvarnice. V alpinističnem odseku so vključeni alpinisti in kandidati iz posoških planinskih društev in to Tolmina, Podbrda Kobarida in Bovca. Slabo vreme je oviralo delo odseka ter je bilo izvedeno le par vzponov. Majhno število aktivnih alpinistov, ki bi vzgajali mlade planince in jih usposabljali za alpinistično delo, finančne težave kot tudi neizrazite stene v teh predelih Alp so vzrok, da te dejavnost nima takega obsega, kot bi bilo zaželeno. Na področju tega društva deluje tudi GRS, ki v lanskem letu ni imela nobene reševalne akcije. PD RAVNE NA KOROŠKEM. Delovanje društva je bilo dosedaj v glavnem usmerjeno na delo mladinskega in alpinističnega odseka. Število članov mladinskega odseka šteje 204 članov. Udeležili so se več izletov, seminarja na Peci in tudi posveta koordinacijskega odbora mladinskih odsekov mežiške in dravske doline. . . i Na tem posvetu je bil sprejet širok plan dela z mladino. Omembe vreden je izlet v okviru tega odbora na Gross-glockner, ki sta se ga udeležila dva člana društva. Število mladine in njihovo navdušenje za organiziranje izletov pa zahteva zadostno število mladinskih vodnikov To je posebno pereče vprašanje v času šolskih počitnic in ga bo moral rešiti novi odbor. _ Zelo je razgibano delo alpinističnega odseka. Člani odseka so skupno s pripravniki opravili 99 vzponov od III. do VI. težavnostne stopnje v Julijskih m Kamniških Alpah. Člani so se udeležili nadaljevalnih tečajev, pripravniki pa tečajev za začetnike, ki jih je organizirala Komisija za alpinizem pri PZS v Vratih. Prav tako so se udeležili smučarsko ocenjevalne vožnje v Vratih, kjer bi lahko glede na znanje zasedli prvo mesto. Sposobnost članov tega odseka potrjuje nedvomno izbira člana tega odseka za inštruktorja v začetniški in nadaljevalni alp tečaj v Vratih. Zelja vseh članov društva je, da bi se večje število Raven-čanov vključilo v to delovanje. Število članov se je zelo povečalo. Razveseljivo je dejstvo, da ima društvo v svoji sredi toliko mladih ljudi. Obeta se uspešno nadaljevanje tradicije v planinskem delovanju. Za čim boljšo povezavo društva s člani so organizirali na Urši j i gori planinski tabor, ki je bil zelo dobro obiskan. Organizirali so številne izlete. Niso bili masovni. Opazilo se je da je zanimanje za izlete popustilo, posebno še, če so planinci odvisni od svojih sredstev. Nasprotno pa so bila zelo dobro obiskana predavanja z barvnimi diapozitivi. Markacijski odsek je v preteklem letu uspešno opravil vse naloge, ki jih je sprejel v delovni plan. Za to je nedvomno zasluga požrtvovalnega markacista tovariša Ivana Lačna. Društvo si je postavilo za glavno nalogo da zgradi lastno postojanko in to •na Naravskem vrhu pod UrŠljo goro. S to lokacijo sredi lepih smuških terenov in s pogledom na celotno področje od Šoštanja do Pece bi društvo pridobilo res lepo planinsko postojanko. Planinski dom nameravajo graditi v dveh etapah. To bo omogočilo, da bo dom lahko obratoval brez ozira na poznejšo gradnjo druge etape. Načelniku gradbenega odbora tov. ing. Perovšku je uspelo zbrati v pretežni večini že vso dokumentacijo m izdelati idejni načrt .Manjkajo le še potrdila občine glede priključka za vodo m kanalizacijo, potrdilo o virih financiranja in razmejitve parcel. Predračunska vrednost za izgradnjo doma se bo verjetno znižala za tretjino, če bo društvo prevzelo gradnjo v svoji režiji. Za zgraditev do ma so bila obljubljena razna finačna sredstva, ki jih bo treba sedaj zbrati. PD VUZENICA. Lanskoletni občni zbor je bil določen za mesec junij, pa se zaradi premajhne udeležbe članov ni mogel izvršiti. Zato je letošnji obcm zbor pregledal delovanje društva od leta 190« naprej. V društvenem upravljanju ste dve postojanki in sicer Planine in Pod: lip je Zaradi zelo slabega stanja na koci Planine so se morali lotiti obsezmh popravil. Izpopolnjena je bila notranja oprema in nabavljen razni inventar. Ugotovili so tudi, da bi se dalo marsikaj uspešno urediti, če bi bil le oskrbnik koče imel več čuta odgovornosti. Ker sedanja koča nima več tistega pomena za planinstvo, kot ga je imela nekdaj in ker tudi vse nove planinske poti s transverzalo vred obidejo to kočo, nekateri clam društva menijo, da naj bi društvo opustilo to kočo in zgradilo novo kočo na Kastiv-skem sedlu. Primerno so uredili tudi zavetišče Podlipje nad Muto, ki ga pa zal ne obiskuje dosti planincev. Društvo zaenkrat nima svojih prostorov in največkrat gostuje v gozdni baraki Zagotovitev društvenih prostorov bi bila možna le z dograditvijo gasilskega doma, ki bi odstopil del svojih prostorov društvu. Ustanovitev koordinacijskega odbora za dravsko in mežiško dolino s sedežem v Prevaljah je precej pripomogla k poživitvi dela mladinskega odseka Delo odseka je razdeljeno na kraj Muta m Vu-zenica. Mladinci Mute so se udeležili 5 taborjenj mladih koroških planmcev na Peci planinskega tabora na Ribnista koči ter planinske delovne brigade na Sutjeski. Delovali so tudi pri markiranju poti k postojanki »Planine«, ta pa jo zaradi tehničnih ovir niso mogli v celoti izvršiti. Skupina mladih planincev iz Vu-zenice je organizirala številne izleteJra* tudi razne smučarske izlete na Pohorje, udeležili so se zanimivih predavanj o planinstvu in se udeležili sej koordinacijskega odbora mladinskega odseka za mežiško in dravsko dolino. Iz razpoložljivih podatkov je razvidno da se je število članstva napram letu 1959 povečalo za 46,7 «/o, kar je zelo razveseljivo dejstvo. V letu 1960 so delovali tudi markacisti, katerih delo ni bilo v celoti izvršeno in bo dokončano v letošnjem letu. Za poživitev dela so med drugim sprejeli sklep o koristnem sodelovanju s Turističnim olepševalnim društvom Muta-Vuzenica in taborniki. L. R. VI. REDNA SKUPŠČINA PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE je zasedala dne 27. in 28. maja 1961 v slavnostno okrašeni dvorani Okrajnega ljudskega odbora v Novi Gorici. Od skupnega števila 90 planinskih društev s 191 volilnimi upravičenci je na njej sodelovalo 81 planinskih društev s lil volilnimi upravičenci oziroma delegati, 22 članov glavnega in 12 članov upravnega ter 3 člani nadzornega odbora ali skupno 148 volilnih upravičencev to je 70.5% vseh upravičenih volivcev Poleg tega je 23 društev poslalo na skupščino še 33 opazovalcev. Vabilu se niso odzvala PD Bohinj-Srednja vas, Brežice, Gozd Martuljk Kobarid, Kostanjevica na Krki, Majšperk, Slovenj gradeč, Šentjur pri Celju in Velenje. Dnevni red je vseboval: v soboto dne 27. maja: 1. volitev organov skupščine, 2. pozdravni nagovor predsednika PZS, 3. pozdrave zastopnikov in 4. formiranje predsedstva delovnih komisij; v nedeljo 28. maja: 5. poročila delovnih komisij, 7. razpravo o poročilu UO PZS in o poročilih ter predlogih delovnih komisij, 8. poročilo nadzornega odbora in sklepanje o razrešnici sedanjemu UO PZS, 9. spremembe pravilnika GRS 10. volitve glavnega, upravnega in nadzornega odbora PZS ter delegatov za skupščino Planinske zveze Jugoslavije, 11 sklepanje o zaključnih računih za' leto 1959 in 1960 ter o predračunu UO PZS Planinskega Vestnika ter Gorske reševalne službe za leto 1961, 12. sprejem sklepov, 13. sklepanje o podelitvi častnih znakov m pohval ter 14. razno. Skupščino je odprl predsednik PZS tov. Fedor Košir in poimensko pozdravil naslednje goste: Borisa Ziherla, člana, člana CK ZKS, Franca Kačarja, člana Komisije za sodelovanje z družbenimi organizacijami GO SZDL, Dušana Rozmana, načelnika ONZ Nova Gorica dr Zizka, zastopnika Goriške turistične zve- ze in Andrja Štruklja, zastopnika Smučarke zveze Slovenije, Ludvika Gabri-jelcica, predsednika ObLO Nova Gorica podpredsednika ObLO Nova Gorica Gabrijela Majerja, Tineta Remškarja sekretarja OK ZKS Nova Gorica, dr.' Rudolfa Rutarja, zastopnika OLO Nova Go-Martelanca, zastopnika okr. odbora SZDL Nova Gorica, sekretarja obč. komiteja ZK Nova Gorica tov. Franca Le- t TwroCai Adanla Grünfelda, zastopnika CK J-iMo, Ivana Šojata, zastopnika PZJ Mi-loja Dimnica, zastopnika PZ Srbije Stje-pana Brlečiča, zastopnika PZ Hrvatske, Rudolfa Wolle, zastopnika Zveze tabornikov Janeza Pirnata in Bruna Talarja zastopnika TZS, dr. Franca Marušiča zastopnika RK Slovenije in ing. Marjana bebenika, zastopnika Lovske zveze Slovenije Z velikim aplavzom je skupščina pozdravila navzočnost naših zamejskih planincev in sicer prof. Zorka Jelinčiča predsednika SPD Trst, ter tov. Bernarda Bratoza, Jočico Smet in Petra Cermelja zastopnika SPD Gorica (Italija). Potem ko sta posebni delegaciji položili vence pred spomenik padlih v Solkanu in pred spominsko ploščo dr Klemen tu Jugu je skupščina izvolila v de-a0^110, predsedstvo kot predsednika tov Alfreda Hvalo, kot člane pa tov. Toneta Stajdoharja, Janka Fili, Alojza Marko in Fedorja Koširja. Cim je delovno predsedstvo zavzelo svoje mesto je pevski oktet Svobode iz Nove Gorice zapel nekaj planinskih pesmi, skupina pionirjev pa je skupščino počastila s kratkim pozdravnim nagovorom in cvetjem. Brzojavno so skupščino pozdravili in Ji zeleU plodno delo še tov. dr. Marijan Brecelj, Rudolf Badiura in Planinska zveza Bosne in Hercegovine. Nato je sledil pozdravni nagovor predsednika PZS tov. Fedorja Koširja (glej PV št, 7/1961, str. 297-304). J Prvi je nato pozdravil skupščino domačin — predsednik PD Nova Gorica tov. Alfred Hvala, temu pa so sledili še pozdravi ostalih zastopnikov. Prečitano je bilo tudi pismo SPD Gorica (Italija), s katerim to društvo sporoča, da je v počastitev skupščine poklonilo PZS 10 000 lir. Z izvolitvijo predsedstva oziroma sekretariatov delovnih komisij in sicer organizacij sko-propagandne, mladinske za alpinizem in gorsko reševalno službo za planinska pota, gospodarske komisije ih komisije za prošnje in pritožbe, ki so delale popoldne, je skupščina zaključila svoj sobotni program. Še istega dne pö-poldne pa je predsednik OLO Nova Gorica tov. ing. Karmelo Budihna priredil delegatom skupščine svečan sprejem in se z njimi zadržal dalje časa v razgovoru. Delegati skupščine so mu pri tej priliki izročili v spomin planinski album. Enako darilo sta od delegatov prejela še sekretar OK ZKS tov. Tine Remškar in predsednik PD Nova Gorica tov. Alfred Hvala. Za edinstven razgled na sončno Goriško, čeravno ga je nekoliko motilo deževje, z moderno urejene planinske postojanke Kekec je poskrbelo PD Nova Gorica, ki je na tej postojanki delegatom serviralo večerjo. Nedeljski program je skupščina pričela s čitanjem predlogov delovnih komisij, nakar se je vršila živahna diskusija tako o teh predlogih kot o poročilu UO PZS, ki se pa ni čitalo, ker je bilo še pred skupščino dostavljeno vsem delegatom. O delu UO PZS v razdobju med obema skupščinama ne poročamo, ker je bilo to gradivo obravnavano že na številnih sestankih in posvetih posameznih komisij, ki so tudi pripravile ta material za skupščino, o čemer pa smo v PV že poročali. Naj navedemo le predloge po-edinih komisij, ki jih je skupščina osvojila, bodoči UO PZS pa poverila, da na podlagi teh izdela konkretne sklepe in z njimi seznani vsa PD: a) Organizacijska komisija: 1. Članarina za odrasle člane PD se zviša od 1. I. 1962 dalje za 50 din in se odvaja ta znesek v poseben fond kot prispevek za vzdrževanje Planinskega Vestnika. 2. Skupščina izvoli letos 13 članov Upravnega odbora PZS s tem, da ima Upravni odbor PZS pravico kooptirati v času do prihodnje skupščine PZS po potrebi dva nadaljnja člana v upravni odbor. 3. Upravni odbor PZS je pooblaščen, da podeli v letu 1962 za petdesetletnico ustanovitve Gorske reševalne službe najbolj zaslužnim gorskim reševalcem srebrne in zlate častne znake PZS. Kolikor bi pred proslavo 50-letnice GRS zasedal glavni odbor, naj se nanaša to pooblastilo tudi nanj. 4. Planinska društva naj sodelujejo s sorodnimi in množičnimi organizacijami zlasti pa tudi z novo ustanovljenimi občinskimi zvezami za telesno vzgojo. Planinska društva na določenem področju naj ustanavljajo področne koordinacijske odbore z nalogo, da obravnavajo posamezna vprašanja, ki zadevajo delo planinskih društev na tem področju. 5. Planinska društva naj pritegnejo mladino k delu v upravnem odboru kot odbornike ali njihove pomožne organe in jih tako uvajajo v delo ob sodelovanju starejših izkušenih planinskih delavcev. 6. Poglobiti je treba stike med organi PD in članstvom na načine, ki najbolj ustrezajo načinu dela posameznega društva (članski sestanki, predavanja, izleti in podobno). 7. UO PZS naj budno spremlja delo zlasti manj delavnih društev in jim poskuša pravočasno pomagati. Če UO PZS spozna neuspešnost teh prizadevanj, naj nedelavno društvo ali takšno, ki nima več pogojev za obstoj, razpusti, preostali dela vol j ni člani pa naj se včlanijo v najbližje sosednje PD, po možnosti kot posebna skupina. 8. UO PZS naj poskuša v sodelovanju s pristojnimi organi kolikor možno odpraviti omejitve gibanja v obmejnem pasu, ki niso v skladu s predpisi in omogočiti planincem obisk obmejnih gorskih predelov. b) Planinska založba — Planinski Vestnik: 1. Upravni odbori PD naj se zanimajo bolj kakor doslej za pridobivanje novih naročnikov PV in za razširjanje knjig, katere izdaja Planinska Založba. To naj bo skrb vsega upravnega odbora in ne le posameznega člana, ki je zadolžen za propagando. Planinska društva naj širijo planinsko literaturo in posebej PV zlasti med mladino, ki naj ji v okviru finančnih možnosti dajo za to tudi denarno pomoč. 2. V okvil-u Planinske založbe se ustanovi kulturno-literarni odsek, kateremu naj UO dodeli potrebna denarna sredstva za izvršitev zastavljenih nalog, to je pospeševanja znanstvene in literarne misli v planinstvu (skrb za čim boljšo vsebino PV, izbira del, katera naj izda Planinska založba, skrb za varstvo prvobitne narave vsaj v najožjem obsegu, vzbujanje zanimanja za gorskega kmeta, gojitev prave planinske misli zlasti med mladino in posebej v alpinističnih krogih, zbiranje gradiva za enotno planinsko terminologijo in imenoslovje; izbira zbranega gradiva za planinski muzej, skrb za literarne zapuščine in planinske spominke znanih planincev, prirejanje občasnih sestankov planincev, ki se kakorkoli ukvarjajo z navedenim delom itd.). 3. Uprava in uredništvo PV naj izvedeta ob sodelovanju kulturno-literarnega odseka anketo med vsemi naročniki PV o njegovi vsebini z namenom, da se ugotovijo njihove želje, predlogi in kritika glede vsebinske in oblikovne plati in da se poizkusi dobiti vsaj približna slika o socialnem sestavu naročnikov (tudi s pomočjo PD o poklicu članov, ki so obenem naročniki PV). c) Propagandna komisija: 1. Nujno je treba izpopolniti propagandno komisijo pri UO PZS z novimi sodelavci in organizirati v njenem sklopu močnejši fotoodsek. 2. Odseki propagandne komisije naj se ustanovijo tudi pri tistih PD, ki jih do sedaj še nimajo. 3. Priporoča se, naj vodijo vsa PD društveno kroniko o svojem delu (gradnje, važnejše prireditve itd., o čemer naj zbirajo tudi slikovni material (fotoalbu-me), izrezke iz časopisov in podobno. 4. Propagandna komisija pri UO PZS kakor tudi propagandni odseki pri posameznih PD naj zbirajo slikovni material za predavanje in skrbijo za sposobne predavatelje. 5. Posebno skrb naj posvetijo propagandni odseki širjenju planinske literature, zlasti P V. 6. Propagandna komisija pri UO PZS naj takoj prične s pripravami za ustanovitev centralnega planinskega muzeja. 7. Varstvo planinske prirode na splošno in posebej planinske flore ter za to potrebna vzgoja planincev in drugih obiskovalcev naših gorskih in predgorskih predelov postaja vedno bolj pereče vprašanje celotne planinske organizacije zlasti še propagandnih odsekov. Zaradi tega naj propogandna komisija pri UO PZS v tesnem sodelovanju z Gorsko stražo pri ZTS podpre delovanje Gorske straže, zlasti s posredovanjem pri oblastvenih organih glede doslednega izvajanja obstoječih predpisov o varstvu prirode, nadalje glede vzgoje mladine v šolah, propagande v časopisju, radiu in na druge primerne načine. č) Mladinska komisija: Vloga mladinske komisije pri UO PZS je izrazito usmerjevalnega značaja. Skupščina priporoča, da se težišče dela z mladino prenaša na osnovne enote planinskih organizacij. A) Področje organizacije: 1. Mladinski odseki še niso organizirani pri vseh planinskih društvih, zaradi česar se delo z mladino ne razvija dovolj uspešno in široko. Zato naj vsa planinska društva, ki še nimajo mladinskih odsekov, te čimprej ustanove. 2. Ker so se pokazale mnoge prednosti, ki jih imajo planinske skupine kot najnižje organizacije, je treba čimbolj izkoristiti te prednosti. — Povsod, kjer je možno, je treba organizirati planinske skupine pod vodstvom svetov in v sklopu osnovnih organizacij. — Posebno skrb je treba posvetiti organizaciji skupin glede na krajevne razmere. 3. Starostna struktura mladih planincev kaže, da je le manjše število organizacij usmerilo svoje delo na mladino vseh starostnih skupin. — Delo je treba usmeriti na vso mladino vseh starostnih skupin, notranje delo pa razviti tako, da najbolj odgovarja intelektualnim sposobnostim posameznih starostnih skupin. 4. Mnoge organizacije so omejile svoje delo le na delo s svojimi člani in pri tem ne vidijo širokega področja dela. — Organizacije naj dajejo možnost za planisko udejstvovanje vsej mladini ne glede na članstvo PD. V zvezi s tem naj predvsem pomagajo pri organizaciji izletov tudi za nečlane (zlasti šolam). 5. Kjer je na teritoriju ene občine ali okraja več planinskih društev ali več mladinskih odsekov, deluje vsako nasprotovanje med odseki pa tudi med našo in drugimi organizacijami negativno in vzgojno škodljivo. Za vsklajanje dela naj se ustanovijo koordinacijski odbori mladinskih odsekov, glede na lokalne razmere, to je le kot oblika deda, ne pa kot čvrsta organizacijska forma. B) Področje vzgoje: 1. Uspešno delo z mladino .pogosto ovira premajhna skrb upravnega odbora društva, premajhno število mladinskih organizatorjev in ozkost nekaterih vodnikov. — Upravni odbori osnovnih organizacij naj obvezno razpravljajo o problemih mladinskih organizacij. Večjo skrb je treba posvetiti vzgoji vodnikov in organizatorjev. V zvezi s tem je potrebno: — izdelati priročnik za delo z mladino; — osnovno znanje pridobivati na seminarjih, ki jih prirejajo osnovne organizacije; mladinska komisija naj zato do loči posebno Izpitno komisijo; — centralno je treba organizirati krajše kvalitetne seminarje, obenem po sveti načelnikov; — v centralne seminarje je treba vključiti več praktičnega dela. 2. Nekatera društva ne dovolijo, da bi mladina sama izvajala svoj proračun, zaradi česar prihaja do nasprotij in medsebojnih očitkov. Priporoča se planinskim društvom, da upoštevajo pri sestavi svo jega proračuna predlog mladinskega odseka za njegov proračun in prepustijo mladinskemu odseku, da svoj proračun sam izvaja. 3. Zgolj prirejanje izletov, pohodov in taborjenj mladine ne zadovoljuje, ker gre večinoma le za enostransko udejstvo-vanje. — Pri izbiri vrste in oblik dela je potrebno upoštevati čimbolj duševnost mladine, torej v prvi vrsti starostno dobo, njih hotenja, želje itd. ter temu primerno izbirati oblike dela. — Zato, da se bo zagotovila čim večja strokovnost, je treba iskati pomoči in sodelovanja (tudi občasnega) pii raznih strokovnjakih (pedagogih, geografih, geologih itd.). — Mladinski odseki naj se aktivno povežejo z Gorsko stražo in pomagajo pri zaščiti planinske flore. C) Področje medsebojnih stikov : Stiki med posameznimi organizacijami v preteklem obdobju, ki so se razvijali na osnovi centralnih in lokalnih akcij, so se izkazali kot koristni za delo mladinskih odsekov. — Da bi se stiki še uspešneje razvijali, naj bi nekatere prireditve, ki jih prirejajo PZJ, MK pri PZS ali druge organizacije, dobile splošni značaj. — Te akcije in prireditve bi bile naslednje: 1. Razglasitev rezultatov tekmovanja v Vratih ter pohodi v zvezi s proslavo 20-letnice vstaje ter 40-letnice ustanovitve TK Skala — 5. VIII. — MK PZS. 2. Pohod za Milanovičev memorial — september — PD Bled. 3. Orientacijski turni smuk — januar — PD Mežica. 4. Ocenjevalna vožnja — april — PZS. 5. Po poteh XIV. divizije — april — PD Celje. 6. Zbor mladih planincev »Pri treh žebljih« — PD Maribor. 7. Po poteh IX. korpusa — PD Nova Gorica. 8. Posvet na Šmohorju — marec — PD Laško. 9. Posvet mladih planincev Gorjanci-Rog — sept. — PD Novo mesto. Razen teh akcij priporočamo MO udeležbo na naslednjih velikih akcijah: 1. Pohod ob žici okupirane Ljubljane. 2. Udeležba na pohodih v okviru centralne proslave 20- letnice vstaje v Ljubljani. 3. Udeležba na nagradnem razpisu pohoda, ki ga organizira uredništvo Mladine. 4. Udeležba na pohodih po »Poti gorskih kurirjev in partizanov« v organizaciji gorenjskih PD. D) Propaganda in tisk: 1. Delo v MO je treba vzpodbujati, zato naj se uvede častni mladinski znak za zaslužene pionirje in mladince, aktivne člane MO. 2. Da bi se poživilo in kvalitetno izboljšalo mladinsko dopisništvo, naj se skliče sestanek mladih piscev in mladinskih pisateljev pod pokroviteljstvom uredniškega odbora P V. — Kot občasna priloga v PV naj se tiska mladinski bilten. Urednik mladinskega biltena naj bo član uredniškega odbora PV. d) Komisija za alpinizem: 1. Čimprej naj se organizira druga jugoslovanska himalajska odprava, pri čemer naj se takoj prične s pripravami za izbiro moštva in materiala. Odprava naj ima alpinistični in raziskovalni značaj ter naj se člani v tem smislu čimprej usposobijo. UO PZS naj prouči možnost, da na željo PD Ljubljana-ma-tica ob 70-letnici obstoja tega društva poveri temu društvu tehnično izvedbo odprave. 2. Za pridobivanje novega alpinističnega kadra naj se uvede in izpopolni sistem plezalnih šol, ker je sedanja oblika pokazala dober uspeh. 3. Uvedejo naj se zimski in letni večdnevni pohodi in prečenja. Alpinistične ocenjevalne vožnje naj se dopolnijo v tem smislu. 4. Za izdajo novega plezalskega vodiča je treba zagotoviti potrebna finančna sredstva in nadaljevati z začetim delom. 5. Za pospeševanje zimskega alpinizma naj UO PZS pri odgovornih PD doseže, da bodo vse visokogorske postojanke imele primerno opremljene in dostopne zimske sobe. 6. Komisija za alpinizem pri UO PZS naj poskrbi za ustrezno alpinistično opremo in pospeši izdelavo takih prototipov, ki bodo uporabljivi kot osnova za izdelke domače turistične industrije. Pristojni forum PZS naj za opremo izda potrebne ateste. e) Komisija za gorsko reševalno službo: 1. Nadaljevati je treba prizadevanja, da se zadovoljivo uredi vprašanje priznanja G RS kot javne službe in s tem rednih in stalnih virov financiranja GRS. 2. Planinska organizacija naj v celoti podpre akcijo za povezavo vseh najvažnejših planinskih postojank z brezžičnimi zvezami. 3. GRS naj v bodoče posveti še več pozornosti preventivi, to je vzgoji planin- skih množic, šolanju gorskih reševalcev, propagandi in drugim ukrepom, ki naj pomagajo preprečevati nesreče v gorah. 4. Planinska zveza Slovenije naj pri Planinski zvezi Jugoslavije vztrajno deluje na to, da sklepi o G RS, M jih je sprejel plenum PZJ na Matki aprila 1960, ne bodo ostali samo na papirju. 5. Pravilnik GRS pri PZS se spremeni oziroma dopolnili takole: I. V 11. členu točka č) naj se črta beseda »-nagrade« in nadomesti z besedami »za povračilo stroškov« ter besede »za člane reševalne akcije« z besedami »gorskim reševalcem in drugim udeležencem reševalne akcije«, tako, da se novo besedilo točke č) 11. člena glasi: »č) Ob zaključku reševalne akcije takoj podati Komisiji za GRS pri PZS poročilo o poteku reševanja s predlogom za povračilo stroškov gorskim reševalcem in drugim udeležencem reševalne akcije.« II. V tretjem odstavku 16. člena naj se besedilo »položiti vse izpite« zamenja z besedilom »ter uspešno prestati vse preizkušnje«... III. V 21. členu naj se A) v prvi vrsti zamenja besedilo »šteje 5—11 članov ...« z besedilom »šteje do 15 članov« in b) doda nov tretji odstavek, ki se glasi: »Komisija k svojemu delu lahko pritegne in na svoje seje vabi tudi posamezne gorske reševalce in druge strokovnjake za posamezna gorskoreševalna vprašanja, prav tako pa tudi predstavnike tistih organizacij in ustanov, ki jih delo GRS zanima.« IV. Zadnji (tretji) odstavek 22. člena naj se dopolni tako, da je v komisiji lahko poleg načelnika in namestnika tudi tajnik ter blagajnik in se torej ta odstavek glasi: »Delo v Komisiji za GRS pri PZS se lahko porazdeli tako, da je poleg načelnika komisije in njegovega namestnika še tajnik, tehnični vodja, sanitetni referent, organizacijsko-propagandni referent, blagajnik in gospodar; posamezne dolžnosti se lahko tudi združijo.« V. V prvem odstavku 27. člena naj se iz besedila črtajo besede »vsako drugo leto in sicer praviloma...«, tako da se začetek tega odstavka glasi: »Komisija za GRS pri PZS skliče v letu, v katerem je skupščina PZS in pred to skupščino, redni zbor gorskih reševalcev, na katerem se obravnavajo... itd.« V sedmem odstavku 27. člena se črtajo besede »v posameznem letu« in besede »za to leto«. VI. Za 27. členom naj se pod novim napisom (naslovom): »E. Častno razsodišče« doda nov 27 a člen, ki se glasi: »Na rednem zboru gorskih reševalcev se za isti čas kot Komisija za GRS pri PZS izvoli tudi 5-člansko častno razsodišče. Častno razsodišče obravnava vse kršitve tega pravilnika, kršitve dobrih navad in načel, ki po njih dela in deluje GRS in vse postopke gorskih reševalcev, ki niso v skladu z dolžnostmi in moralnim likom gorskega reševalca. Častno razsodišče za take kršitve lahko samo neposredno izreče glede na težo in pomen kršitve, opomin ali pismeni ukor, v težjih primerih pa predlaga Komisiji za GRS pri PZS. naj izreče izključitev iz vrst GRS ali v najtežjih primerih tudi predlaga postopek pred disciplinsko komisijo PZS. Pritožbo proti izrečenemu opominu ali pismenemu ukoru rešuje dokončno Komisija za GRS pri PZS.« VII. V prvem odstavku 32. člena se beseda »vzdrževanje« zamenja z besedo »reševanje«. VIII. 40. člen naj se dopolni še z besedilom: »Če je v postojanki posebna vpisna knjiga GRS, mora vsak član GRS vanjo obvezno vpisati svoje ime in smer potovanja.« IX. Prvi odstavek 42. člena se spremeni tako. da se glasi: »Članstvo v GRS preneha ob prostovoljnem izstopu ah ob izključitvi. O izključitvi iz GRS odloča na predlog častnega razsodišča Komisija za GRS pri PZS. Pritožbo proti izključitvi dokončno rešuje upravni odbor PZS.« X. Prvi odstavek 43. člena naj se dopolni tako, da se po novem glasi: »GRS krije svoje stroške iz proračuna PZS, iz prispevkov članov planinskih društev v sklopu PZS, iz prispevkov od prometa v planinskih postojankah, iz dotacij republiških državnih organov in ustanov, ljudskih odborov, planinskih gospodarskih in drugih organizacij, iz daril posameznikov in drugih priložnostnih dohodkov.« Na koncu zadnjega odstavka 43. člena naj se doda še stavek: »V ta namen se lahko ustanovi tudi poseben sklad GRS« f) Komisija za planinska pota: 1. Planinska društva so dolžna, da prvenstveno sama vzdržujejo in oskrbujejo pota na svojem področju. Zaradi tega morajo že v letnih proračunih določiti potrebna dela in zagotoviti sredstva. Markacistom pripada za njihovo delo enako povračilo stroškov kakor ostalim odbornikom. 2. Komisija za planinska pota pri PZS naj zaradi lažje koordinacije s področnimi društvi razdeli markaciste s teritorija Julijcev na dve skupini: na Posočje in Posavje. Primorska skupina od Cerkna do Kopra se združi. 3 Vsa planinska društva so dolžna, da od 31. 12. 1961 predložijo Komisiji za planinska pota pri PZS seznam vseh obstoječih markiranih poti svojega področja s točnimi zgodovinskimi podatki — po možnosti s skico. Hkrati naj pošljejo predloge, katere teh poti so izgubile planinski značaj in bi bilo treba opustiti njihovo oskrbovanje. 4. Planinsko društvo Slov. Bistrica naj označi pot od Tinetovega doma h koči pri Treh kraljih mimo Črnega jezera m Treh žebljev preko Osankarice do Peska z markacijami in pojasnilnimi tablami, nakar naj se ta pot prizna kot varianta obstoječe transverzale. 5. Upravni odbor PZS naj po priporočilu Komisije za planinska pota pri PZS sklene za PZS kar najugodnejšo delovno pogodbo za stalnega delavca, ki bo vzdrževal in obnavljal visokogorska pota in zavarovanje in naj zanj priskrbi potrebna sredstva. .. 6. Skupščina sprejme naslednji perspektivni plan za nadaljnja tri leta: a) zbiranje sredstev in akcija za obnovitev in vzdrževanje najpotrebnejših poti, to je zaenkrat Lepena—Komna, Do-lič—Luknja, Dolič—Trenta pri Pogačni-kovem domu. b) Kotovo sedlo—Rob na Zagacah— Mangrt — obnova in popravilo, c) pot Mojstrana—Višeki — obnova, č) Dolci—Grintovec in pot preko Konja, ^ . d) obnova Dol—Žegnani studenec— Korošica. g) Gospodarska komisija: A) Investicije: 1. Po petletnem perspektivnem planu LRS je planinstvo zadolženo, da poveča svoje kapacitete za 700 ležišč, to je za 466 do prihodnje skupščine. To obveznost bodo planinska društva glede na to, da so sredstva investicijskega sklada pri PZS minimalna, mogla doseči le pod pogojem, če se pri investicijskih in bančnih posojilih obravnavajo nasa društva enako kot vse tiste gospodarske organizacije, ki delujejo na področju turizma, kar naj doseže UO PZS preko oblastnih organov, posebno preko Sveta za turizem pri IS LS LRS. 2. Sredstva investicijskega sklada PZS naj se uporabljajo le za najvažnejše planinske objekte, predvsem za postojanke, ki so bile po dosedanjih sklepih skupščin in plenumov PZS v prioritetnih planih in za kočo na Karavankah, čim bodo razmere dopuščale to gradnjo. Skupščina pooblašča UO PZS, da v smislu prejšnjega predloga razpolaga s temi sredstvi in pri tem upošteva predvsem finansiranje povečave Cojzove koče na Kokrskem sedlu in Staničeve koče, tako da bosta ti dve koči do prihodnje skupščine dogotov-ljeni, pri tem pa upošteva tudi predlog gospodarske komisije. 3. Planinsko društvo, ki upravlja kočo na Grohatu, jo mora usposobiti, da bo uporabna, sicer naj jo skupščina dodeli v upravo drugemu društvu. B) Osnovna sredstva: 1. Po grobi oceni znaša vrednost premoženja planinske organizacije nad eno milijardo dinarjev, vendar ta ocena se zdaleka ni realna, ker vodijo društva vrednost osnovnih sredstev po različnih kriterijih, kar povzroča očitna nesorazmerja med dejansko in knjižno vrednostjo. Zato naj vsa društva v letošnjem letu po okvirnih navodilih in smernicah UO PZS ocenijo osnovna sredstva, ki jih upravljajo, kar jim bo med drugim uspešno koristilo tudi pri prehodu na gospodarski sistem knjigovodstva in povečalo kreditno sposobnost pri najemanju posojil. C) Sklad visokogorskih postojank: 1. Skupščina ugotavlja, da nekaj PD vkljub sprejetim sklepom zadnje skupščine sploh ne obračunava prispevkov za PVP, nekatera društva pa ne odvajajo prispevkov od prometa hrane, ki jo imajo oskrbniki v lastni režiji. Proti vsem takim društvom mora UO PZS energično nastopiti in izterjati dolžne prispevke, pri društvih, ki dajejo hrano v režijo, naj UO PZS sam oceni promet in izterja od društva ustrezni prispevek. 2 Skupščina odobri prioritetni gradbeni plan za dotiranje naslednjih visokogorskih postojank iz sklada PVP in sicer: Koča na Črni prsti, Koča na Snežniku, Cojzova koča na Kokrskem sedlu, Stani-čeva koča pod Triglavom, Dom Planika pod Triglavom, Dom Petra Skalarja na Kaninu, Tržaška koča na Doliču, s tem da se sredstva sklada PVP za leto 1961 do 1963 razdelijo po sporazumu med prizadetimi PD in z odobritvijo UO PZS. D) Cene: 1. Skupščina ugotavlja, da veliko število PD še vedno ne upošteva že sprejetih sklepov o realnih kalkulacijah cen z upoštevanjem odvodov v amortizacijski sklad in sklad PVP ter GRS in da se ne drže sklepa o ekonomskih cenah ter o višjih cenah na alkoholne pijače in izbrana jedila. Pri prenočiščih se nekatera društva ne drže dosledno sklepa o tn- kratnj ceni za nečlane, nobeno društvo pa ni uvedlo 10% popusta za hrano članom. Skupščina zahteva, da je treba brezpogojno upoštevati sklep o realnih kalkulacijah in ekonomskih cenah ter o zvišanju cen alkoholnim pijačam, postojankam, ki tega sklepa ne bodo upoštevale, naj se odvzame planinski značaj. Društva naj takoj uvedejo revizijo cen ležišč in pri določanju novih cen upoštevajo kvaliteto. Skupščina je pri obravnavi o 10 % popustu za člane pri prehrani soglasno ugotovila, da se praktično izvajanje tega sklepa ni obneslo in je povzročalo le okoriščanje posameznikov pri zaračunavanju, zato naj se ta sklep ukine. Gospodarska komisija pa naj vkljub temu naprej proučuje popuste članom PD. E) Kadri : 1. Zaradi neenotnega in raznolikega načina nagrajevanja delavcev v planinskih postojankah naj UO PZS izdela osnovne smernice za sodobnejše nagrajevanje po učinku z upoštevanjem delitve dohodka od prometa planinske postojanke. Na tej osnovi naj PD izdelajo konkretne pravilnike za posamezne planinske postojanke. h) Prošnje in pritožbe: 1. Prošnji tov. Miklavža Prosenca iz Ljubljane, da se mu oprosti izrečena disciplinska kazen o izključitvi iz članstva planinskih organizacij v FLRJ za vedno se ne ugodi. 2. Prošnji tovariša Rada Hočevarja iz Kranjske gore, da se mu oprosti izrečena disciplinska kazen o izključitvi iz članstva planinskih organizacij v FLRJ za dobo treh let, se ugodi. „ Na predlog nadzornega odbora je skupščina podelila dosedanjemu Upravnemu odboru PZS razrešndco s pohvalo, nato pa z javnim glasovanjem izvolila člane organov PZS. Izvoljeni so bili a) Upravni odbor: za predsednika tov Fedor Košir, za načelnika komisije za alpinizem tov. Janko Mimik, za načelnika gospodarske komisije tov. Mirko Fetih, za tajnika tov. Rado Lavrič, za načelnika komisije za GRS tov. dr. Miha Potočnik, za načelnika mladinske komisije tov. Tomaž Banovec, za načelnika propagandne komisije tov. ing. Andrejka Stebi, za načelnika Planinske založbe tov. Stanko Hribar, za načelnika komisije za planinska pota tov. Zivojin Prosenc, za načelnika komisije za inozemstvo tov.' dr. Rupko Godec, za načelnika disciplinske komisije tov. Milan Zinauer, za na- čelnika komisije za zdravstvo tov. dr. Franc Srakar in kot odbornik tov Tone Bučer. b) v nadzorni odbor: za predsednika tov. Rudolf Kavčič in za člane tov. Jože pesar, ing. Friderik Degen, Lavoslav Do-linšek in Albin Torelli. c) v glavni odbor (plenum): tov. Ciril Verstovšek iz Maribora, Tone Stajdohar iz Ljubljane, Tine Orel iz Celja, Franjo Klojčnik iz Kranja, Anton Tepina iz Jesenic, Alfred Hvala iz Nove Gorice Jože Dobnik iz Ljubljane, dr. Božidar Zega iz Kopra, Rajko Vute" iz Prevalj, Ivan Cucek iz Ruš, Franc Meze iz Radovljice, Slavo Sen t jure iz Hrastnika, Janko Lončar iz Tržiča, Janko Klemenčič iz Idrije Alojz Dular iz Trbovelj, Ivan Rozman iz Postojne, Stane Koselj iz Radeč pri Zid mostu, Karel Fanedl iz Raven na Koroškem, Rado Cupkovič iz Slov. Bistrice Andrej Stegnar iz Šoštanja, ing. Albin Kurnik iz Ljubljane, Stane Knez iz Maribora, Stojan Sibila iz Senovega, Stane Kersnik iz Ljubljane, Franc Svetina iz Javornika-Koroške Bele, Marjan Oblak iz Litije, Hilda Sršen iz Ptuja, Karel Ben-kovič iz Kamnika, Alojz Jan iz Gorij pri Bledu, Franci Golob iz Zagorja Tone Jurhar iz Mežice, Marija Stare iz' Bleda Janko Pili iz Tolmina, Rudi Jereb iz Novega mesta, Milan Abruč iz Mojstrane Tone Zvan iz Ljubljane, Danilo Skerbi-nek iz Maribora, Peter Zigon iz Bovca, Martin Cvetek iz Bohinja-Srednje vasi in Peter Jež iz Luč ob Savinji. V smislu statuta PZS so člani GO PZS tudi vsi člani UO PZS. č) Delegati za skupščino Planinske zveze Jugoslavije: tov. Janko Mirnik iz Medvod, Rado Lavrič iz Ljubljane, Tomaž Banovec iz Ljubljane, ing. Andreja Stebi iz Ljubljane, Stanko Hribar iz Ljubljane, Zivojin Prosenc iz Ljubljane dr. Rupko Godec iz Ljubljane, dr. Franc Srakar iz Ljubljane, Jože Cesar iz Ljubljane, Milan Zinauer iz Ljubljane, Lavoslav Dolinšek iz Ljubljane, ing. Albin Kurnik iz Ljubljane, Tone Stajdohar iz Ljubljane, Jože Dobnik iz Ljubljane, Tine Orel iz Celja, Milan Abruč iz Mojstrane. Stalo Sen t j ure iz Hrastnika ing Ivan Gantar iz Idrije, Franc Svetina iz Javornika-Koroške Bele, Anton Tepina iz Jesenic, Karel Benkovič iz Kamnika, Franjo Klojčnik iz Kranja, Damjan Goričan iz Trbovelj, Ciril Verstovšek iz Maribora, Alojz de Corti iz Maribora, Alfred Hvala iz Nove Gorice, Ivan Rozman iz Postojne Rajko Vute iz Prevalj, Stane Koselj iz Radeč pri Zid. mostu, Ivan Cuček iz Ruš, Andrej Stegnar iz Šoštanja, Janez Lončar iz Tržiča, Franci Golob iz Zagorja in Anton Zvan iz Ljubljane. Kot člani Centralnega odbora PZJ pa so avtomatično delegati še: tov. Fedor Košir, Tone Bučer, dr. Miha Potočnik, Mirko Fetih, Vekoslav Sršen, Janko De-kleva in Tone Škrajnar — vsi iz Ljubljane ter Joža Cop iz Jesenic. d) za namestnike delegatov za skupščino Planinslce zveze Jugoslavije: tov. Stojan Sibila iz Senovega, Marjan Sme-rajc iz Ljubljane, Drago Oblak iz Medvod, Valentin Oman iz Škofje Loke, Mir-Stare iz Bleda in Božo Greblaher iz Celja. Po sprejemu zakl j učnega računa za leto 1959 in 1960 ter predračuna upravnega odbora PZS, Planinskega Vestnika ter Gorske reševalne službe za leto 1961 je skupščina soglasno sprejela naslednjo resolucijo: Skupščina Planinske zveze Slovenije sprejema osnovna načela letošnjega kongresa telesne vzgoje v Ljubljani, ki govore o nalogah, ciljih in metodah telesne vzgoje in športa. Ugotavlja, da je bilo dosedanje delo PZS uspešno, saj število njenega članstva neprestano raste, raste še prav posebno število mladine, saj je med 51.000 člani preko 20.000 mladincev. Letni obisk planinskih koč in domov je še vedno v porastu, število obiskov znaša na leto preko 600.000. Značilen za zadnja leta je razmah turizma v naših gorah, nasledek vedno večjega števila cest in drugih tehničnih naprav. Skupščina ugotavlja, da je planinstvo po svojem bistvu del turizma in da je dolžno skrbeti za to, da bosta turist in planinec našla v gorah urejena pota in druge objekte, predvsem pa čimbolj ohranjeno in nemoteno prirodno prvobitnost. Prav zato bo morala družba nuditi tudi planinstvu, to je planinskemu turizmu večja investicijska sredstva. Planinska društva pa bodo morala s svoje strani temeljiteje poskrbeti za lastne dohodke, da bodo lahko oskrbela potrebne nove nastanitvene kapacitete in da bodo obnovila zastarele naprave v kočah in domovih. Planinsko gospodarstvo mora preiti na ekonomske cene, obenem za nuditi finančno šibkejšim državljanom tudi preprostejše, cenejše usluge. Skupščina ugotavlja, da je naša prva himalajska odprava plod našega 40-letne-ga organiziranega alpinizma, ob katerem se spominjamo delovanja TK Skale. Čeprav smo v Himalajo stopili kot zamudniki, je tu alpinističnega in raziskovalnega dela še dovolj, zato himalajski odbor ne sme prenehati s svojim delom. Organizira naj se čimprej druga hima- lajska odprava vsaj za 70-letnico obstoja slovenskega planinstva in naj ima športno raziskovalni značaj. Intenzivna alpinistična vzgoja v letnih in zimskih tečajih, taborih in v prireditvah, ki goje visokogorsko smučarstvo, naj bo podlaga za novo rast našega ple-zalstva, za nove mlade naveze. Ker je v naših gorah vedno več tujih gostov, bo treba trdneje organizirati vodniško službo in jo vezati na alpinistično komisijo ali celo upravni odbor PZS. GRS naj postane javna služba s stalnimi dotacijami, vse visokogorske postojanke pa naj se brezžično povežejo z ljubljansko reševalno postajo. Stalno delo za modernizacijo GRS je nujno. Planinska društva, ki še nimajo mladinskih odsekov, naj jih takoj ustanove in to po skupinah, prilagojenih lokalnim razmeram in starostni dobi mladine. Po potrebi naj se ustanove koordinacijski odbori mladinskih odsekov, redno naj se prirejajo tečaji za mladinske vodnike, čim več poslov v odsekih pa naj opravi mladina sama. Čimprej naj se izda mladinski priročnik, Planinski Vestnik pa naj nekajkrat na leto izda mladinski bilten. Mladinski odseki naj dobe svojo postavko v proračunih planinskih društev, ki naj na ta način podpirajo izlete in prireditve mladinskih odsekov. Planinska pota naj društva sama vzdržujejo in oskrbujejo in naj si za to zagotove sredstva. Mreža potov je v glavnem dovolj gosta. Posebno skrb je treba posvečati transverzali, ki je povezala naše planinske izlete v poučno, smiselno celoto. PZS pripisuje izredno važnost planinski propagandni dejavnosti, zato med drugim podpira že nekaj let sem predlagano ustanovitev kultumo-literarnega odseka, ki bi pomenil obenem okrepitev planinske založbe in propagandne komisije. Planinskemu Vestniku je treba zagotoviti nadaljnje izhajanje, saj že 66 let spremlja slovensko planinsko organizacijo in je kot glasilo nepogrešljivo. Skupščina zaključuje svoje delo z mislijo na 20-letnico naše ljudske vstaje. Zbrani v Novi Gorici na naši zapadni meji se tem intenzivneje zavedamo vseh pridobitev našega osvobodilnega boja in se s to zavestjo lotevamo našega nadalj-nega dela za zdravstveni, športni in kulturni napredek naših ljudi. Na predlog UO PZS je skupščina nato podelila tovarišem: I. zlati častni znak št. 19 Tinetu Orlu iz Celja, št. 20 Urošu Zupančiču iz Jesenic, št. 21 Franju Klojčniku iz Kranja, št. 22 prof. dr. ing. Francetu Avčinu iz Ljubljane, št. 23 prof. Evgenu Lovšinu iz Ljubljane, št. 24 Tonetu Štajdoharju iz Ljubljane, št. 25 Ivanu Tavčarju iz Ljubljane, št. 26 prof. Marjanu Lipovšku iz Ljubljane, št. 27 Albinu Torelli iz Ljubljane, št. 28 Borisu Režku iz Ljubljane, št. 29 prof. Janku Ravniku iz Ljubljane, št. 30 Lavoslavu Dolinšku iz Ljubljane, št. 31 prof. dr. Bogdanu Breclju iz Ljubljane, št. 32 Stanetu Kersniku iz Ljubljane, št. 33 Anteju Mahkoti iz Ljubljane, št. 34 Alešu Kunaverju iz Ljubljane, št. 35 akad. kiparju Marjanu Keršiču-Belaču iz Ljubljane, št. 36 Cirilu Debeljaku iz Celja, št. 37 dr. Andreju Robiču iz Tržiča, št. 38 Zoranu Jerini iz Ljubljane, št. 39 ing. Frideriku Degnu iz Maribora, št. 40 ing. Vinku Modcu iz Ljubljane, št. 41 Viktorju Stoparju iz Ruš, št. 42 Andreju Stegnarju iz Šoštanja in št. 43 polkovniku JLA Jožetu Šviglju iz Tolmina. II. srebrni častni znak dr. Ivu Valiču iz Ljubljane, Tonetu Svetini iz Bleda, Matku Ulčarju iz Bleda, majorju JLA Milošu Rutarju iz Bleda, majorju JLA Janezu Lušini iz Bleda, kapetanu JLA Srečku Tušarju iz Bleda, Martinu Cekli-nu iz Bohinja-Srednje vasi, Francu Kra-vanji iz Bovca, Borisu Ostanu iz Bovca, Antonu Kravanji iz Bovca, Mirku Venc-lju iz Bovca. Stanetu Veninšku iz Celja, Stanetu Hudniku iz Celja, Milanu Abru-ču iz Mojstrane, Janezu Brojanu iz Mojstrane, Avgustu Delavcu iz Mojstrane, Francu Tolarju iz Mojstrane, Alojzu Ja-nu iz Gorij pri Bledu, Matiji Klinarju iz Gori j pri Bledu, Slavu Šentjurcu iz Hrastnika, Francu Svetini iz Javornika-Koroške Bele, Janku Vilmanu iz Javor-nika-Koroške Bele, Jožetu Bertonclju iz Jesenic, Maksu Dimniku iz Jesenic, Slavku Koblarju iz Jesenic, Janezu Krušiču iz Jesenic, Cirilu Pračku iz Jesenic, Janezu Šilarju iz Jesenic, Dolfetu Kram-žarju iz Jesenic, Jožetu Truhlerju iz Jesenic, Stanku Ravniku iz Jesenic. Francu Torkarju iz Jesenic, Stanetu Koblarju iz Jesenic, Jaki Čopu ml. iz Jesenic, Tomažu Rauhekarju iz Jesenic, Francu Kosmaču iz Jesenic, Bogu Humovcu iz Jesenic, dr. Jožetu Hafnerju iz Jesenic, Lojzetu Levstiku iz Jesenic, Eriki Heim iz Jesenic, Borisu Šegi iz Jesenic, Jožetu Divjaku iz Kamnika, Juriju Lemiču iz Kamnika, Štefanu Repanšku iz Kamnika, Vinku Dobnikarju iz Kamnika, dr. Božidarju Zegi iz Kopra, Vidu Štrausu iz Kopra, Milanu Ekarju iz Kranja, Cirilu Hu-doverniku iz Kranja, Lovru Korsiču iz Kranja, Tinetu Prinčiču iz Kranja. Janezu Zajcu iz Kranja, Tonetu Dovjaku iz Kranja, Jožetu Pavlicu iz Kranja, Francu Mraku iz Kranjske gore, Leonu Knapu iz Kranjske gore, Antonu Čebularju iz Krškega, Franju Vilharju iz Laškega, Marjanu Oblaku iz Litije, Feriju Tičarju iz Litije, Stankotu Hribarju iz Ljubljane, dr. Rupku Godecu iz Ljubljane, Radotu Lavriču iz Ljubljane, Igorju Levsteku iz Ljubljane, Živojinu Prosencu iz Ljubljane, dr. Bojanu Špicarju iz Ljubljane, ing. Andreji Štebi iz Ljubljane, Milanu Zi-nauerju iz Ljubljane, Franju Zorku iz Ljubljane, Jožetu Govekarju iz Ljubljane, Milanu Schari iz Ljubljane, Tonetu Jegliču iz Ljubljane, dr. Andreju Zupančiču iz Ljubljane, Valterju Švarcu iz Ljubljane, podpolkovniku JLA Lojzetu Beletu iz Ljubljane, Vekoslavu Sršenu iz Ljubljane, dr. Vladimirju Kajzelju iz Ljubljane, Janku Škerlepu iz Ljubljane, Albinu Umniku iz Ljubljane, Stanetu Predaliču iz Ljubljane, Adiju Keržanu ij Ljubljane, ing. Pavlu Lavrenčiču iz Ljubljane, Metodu Badiuri iz Ljubljane, ing. Lojzetu Zumerju iz Ljubljane, Danilu Martelancu iz Ljubljane, Jožetu Tomcu iz Ljubljane, Milanu Khamu iz Ljubljane, Anki Tuma iz Ljubljane, mi*, ph. Ne-vini Preveč iz Ljubljane, Angelu Batte-linu iz Ljubljane, Dani Blatnikov! iz Ljubljane, Dani Resnikovi iz Ljubljane, Cenetu Marinku iz Ljubljane, Veri Škraj-narjevi iz Ljubljane, Egonu Planinšku iz Ljubljane, ing. Vladimirju Pardubskemu iz Ljubljane, Milanu Špornu iz Ljubljane, ing. Leu Pipanu iz Ljubljane, ing. Miru Pleterskemu iz Ljubljane, Marjanu Šenku iz Ljubljane, Jaki Robniku iz Luč ob Savinji, Cirilu Verstovšku iz Maribora, Jožetu Muleju iz Mengša, Antonu Jurharju iz Mežice, Alfredu Hvali iz Nove Gorice, Tonetu Sajovicu iz Nove Gorice, dr. Miletu Jenku iz Novega mesta, Rudiju Jerebu iz Novega mesta, Lojzetu Petelinšku iz Maribora, Alojzu de Corti iz Maribora, Ivanu Rozmanu iz Postojne, Stanetu Zwolfu iz Postojne, Lovru Kruhu iz Postojne, Emestu Vauhu iz Prevalj, Rajku Vute iz Prevalj, Jožetu Kobilci iz Ljubljane, Ivanu Zabelu iz Ljubljane, Stanetu Knezu iz Maribora, Tomažu Krafoglu iz Radeč pri Zid. mostu, Stanetu Koselju iz Radeč pri Zid. mostu, Francu Mezetu iz Radovljice, Pavlu Olipu iz Radovljice. Janezu Pristavcu iz Radovljice, Zlatku Bogataju iz Radovljice, Janezu Gorjancu iz Raven na Koroškem, Tonetu Auerju iz Ruš, Ivanu Cucku iz Ruš, ing Josipu Teržanu iz Ruš, Antonu Javoriču iz Senovega, Stojanu Ši-bilf iz Senovega, Bogdanu Zolniru iz Slovenjgradca, Petru Ježu iz Solčave, Andreju Kopinšku iz Šentjurja pri Celju, Valentinu Omanu iz Škofje Loke, Martinu Savniku iz Škofje Loke, Francu Ce-klinu iz Tolmina, Karlu Globočniku iz Tržiča, Jožetu Jagodicu iz Tržiča, Mirku ob ponovni izvolitvi za njihovo zaupanje, Majerju iz Tržiča, Marjanu Perku iz Tr- končno pa se je prisrčno zahvalil tudi žiča, Nadislavu Salbergerju iz Tržiča, gostitelju — domačinu PD Nova Gorica, Franciju Golobu iz Zagorja, Ladu Bu- predvsem pa njegovemu predsedniku tov. čerju iz Ljubljane, Dragu Koslju iz Alfredu Hvali in tajniku tov. Tonetu Sa- Ljubljane in Antonu Žvanu iz Ljubljane. jovicu za odlično organizacijo skupščine Skupščina je poslala pozdravne brzo- in za prijetne urice, ki so jih vsi te dni javke tov. Mihi Marinku. predsedniku LS preživeli v Novi Gorici. V zahvalo je v LRS, tov. Borisu Kraigherju, predsedniku imenu PZS društvu poklonil uokvirjeno IS LS LRS in Planinski zvezi Jugoslavije. oljno sliko Krna s pripombo, da je Km Ob zaključku skupščine se je predsed- simbol borbe iz prve in druge svetovne nik PZS tov. Fedor Košir zahvalil vsem vojne za osvoboditev teh krajev, hkrati delegatom, ki so s svojo navzočnostjo in pa tudi simbol planinstva v Posočju, s svojim aktivnim sodelovanjem tako v V spomin na skupščino so vsi delegati komisijah kot v diskusiji mnogo pripo- prejeli od PD Nova Gorica lično spomin- mogli k temu, da je skupščina tako uspe- sko darilo. la, dalje se je vsem delegatom zahvalil L. R. Alpinistične novice Severozapadna stena Križevnika Ruška smer: Plezala 1. avgusta 1960 Dušan Kukovec — AO Celje in Vanč Potrč — AOO Maribor. Dostop: Od Robanove domačije kakih 10 minut po poti, ki drži navzgor v Robanov Kot, nato se levo navzgor odcepi ozka partizanska stezica (markirana z zvezdicami), ki nas pripelje do partizanske bolnice. Od tukaj naprej brez markacij skozd gozd in ruš je naravnost navzgor. Ob njih na desno čez dve majhni sedelci, ko se znajdemo pod samo vpadnico smeri. Opis smeri: Vstop (možic) se začne s širšo v desno smer potekajočo polico, ki se po prvem raztežanju zoži in je potrebno spustiti se nekoliko navzdol. Tukaj dobro stojišče, nad katerim se boči rahlo prevesna luska (IV), po njej navzgor in na drugi strani nekoliko navzdol, nato v desno na stojišče. Od tukaj naravnost navzgor (IV) za pol raztežaja, ko pridemo na stojišče pod skupino previsov. Čeznje naravnost navzgor (2—3 vrvne dolžine, slaba stojišča in mestoma krušljivo) do značilne zijalke. Nad njo gladka previsna stena, zato rahel spust navzdol in zanihati v levo, ko smo pod nekaj metrov visoko in navpično ploščo z redkim majhnimi oprimki (VI do VI +); ključ stene, čeznjo na široko travnato polico. Iz nje se vleče v levi smeri navzgor sistem polic, prekinjen tu in tam s stilnimi odseki. Po njem pridemo po nekaj raztežajih pod tipičen kamin, skozi katerega pridemo na lažji teren in po njem na sam vrh Križevnikove stene. Ocena: Spodnja tretjina stene V (mestoma VI). Zgornji dve tretjini stene sta v območju II, III in IV težavnostne stopnje. Skupna ocena stene: V stopnja. Višina stene: 450 metrov. Cas plezanja: 13 ur. razgled po svetu PIGFERAGO in nič drugače se ne imenuje vrh v Rohvaling Himalu. Nanj so z lahko ekspedicijo 21. oktobra 1960 stopili Francozi, pravzaprav Alain Bar-bezat iz Lyona in Navang Dorjee. Visok je 6515 m in se vzdiguje nad ledenikom Tolam Bau. Pristopila sta po zahodnem grebenu. Prvotno so Francozi hoteli priti na Cobutse (6570 m), pa so se zbali ledu. PEUTEREYSKI GREBEN štejejo največji alpinisti za največjo in najideal-nejšo turo v Alpah. Tako tudi Kurt Di-emberger, edini živi alpinist z dvema osemtisočakoma v Himalaji za seboj. Diemberger pravi, da mu greben impo-nira zaradi pestrosti in širokih razgledov, ki jih stene ne nudijo. Ko je preplezal Eiger, Walker in Dru. se mu je zdelo, da mu manjka še ta veličastni greben. Greben je dolg 8 km, vmes pa se je treba spustiti čez 500 m visoki severni raz. Celotni greben vključno z južnim grebenom Aiguille Noire je bil doslej samo dvakrat preplezan. L. 1953 naveza dr. Hechtel, 1. 1957 pa poljska naveza. Obe navezi sta celotni greben zdelali v treh dneh. Diemberger in Lindner sta vzela s seboj filmsko kamero in sta šla v greben — popotovat, ne plezat, 2 kg težka kamera in ostala oprema, predvsem pa namen, da prineseta iz Peute-reya film, so jima diktirali počasnejši tempo. Rezervni depot sta si uredila na Brèche Nord za Dames Anglaises — tu se začenja «-kratki« Peuterey. Tak depot je imel tudi dr.Hechtel na vx-hu Aiguille Noire. Nenadni viharji v Mont Blancu-utegnejo plezalca ujeti v greben za cel teden! Brèche Nord leži na višini 3500 m. Tu sta deponirala dva para derez, 2 ledni kladivi, nekaj lednih klinov, 11 ben-zina, baterije, sveče za bivak, filmski material in brašno za en teden — za vsak primer! Umakniti se nista mislila. Z Brèche Nord sta se naslednji dan vrnila spet na planino Peuterey in še isti dan odrinila do neoskrbovane koče Noire — idealna plezarija preko plati in stopov. Popoldne sta počivala na Pointe Welzenbach, nato Pointe Brendel, čista »petica«, pa tudi kako mesto V—VI se najde, južni greben Aiguille Noire je že marsikoga prisilil k bivaku. Prenočila sta. ker sta filmala, na Pointe Brendel — udobno v puhu spalne vreče in v varstvu šotora. Naslednji dan ju je čakal najtežji del vzpona na Pointe Bich, o katerem je s spoštovanjem govoril že Buhl. Do Madone na Aiguille Noire sta s filmanjem vred zabila sedem ur. Naslednji dan — sestop čez severni raz. Ni veliko navez, ki so to do zdaj tvegale. Pred leti sta Stefan in Diemberger na vrhu Aiguille Noire zaključila svoj Peuterey, nista se upala dalje. Spuščanje z vrvjo je to pot ovirala megla, težko sta zaradi nje izbirala stojišča. Spodnji del sestopa poteka po 300 m visokem kaminu, tu nista mogla več zgrešiti. Tu ju je zajel vremenski preobrat, začelo je snežiti. Vendar sta to 500 metrsko spuščanje srečno opravila in v snežnem metežu pod noč našla svoj depot na Brèche Nord. Peutereyski greben sta s tem takorekoč imela v žepu. Četrti dan sta počivala, vreme pa se je popravilo. Peti dan ju je čakala še Aiguille Blanche, za njo pa vrh Mont Blanca (4810 m). Z vrha Blanche sta se morala spet spustiti 300 m na Col de Peuterey. Odtod je na vrh Mont Blanca še 900 m višine. Na vrh sta prišla — utrujena a srečna ob desetih ponoči. DISTAGHIL-SAR je odkril leta 1892 brigadni general George Cockerill. leta 1913 pa so goro kartografirali. L. 1925 je tu okoli raziskoval dr. Visser, 1. 1939 je skušal Eric Shipton preplezati severni greben, malo več uspeha je imel dr. Keith Warburton, prišel je do 7000 m. L. 1959 je poskušal Raymond Lambert po jugovzhodnem grebenu, ki je dolg 6—7 km. Za tako daljavo niso imeli dovolj opreme. L. 1960 je uspela avstrijska ekspedi-cija pod vodstvom Wolfganga Štefana »mlada« ekspedicija (povprečna starost 24 let). »Pokazala je veselje do dejanja, pogum, drznost, tovarištvo in doživela romantiko« tako pravi predsednik OAC. 8. in 9. junija 1960 je petero mladeničev spalo v višini 7000 m v taboru, ki so ga na to višino sami znosili. V starem »častitljivem« OAC', kljub dr. Prusika, ki je pred kratkim umrl, in ing. Horna, pulzi-ra mlado življenje. WASTL MARINER, znani avstrijski reševalec z zelo vidno funkcijo v O A V, spodbija vrednost reševalne naprave, o kateri je poročala OAZ št. 1310 v 1. 1960 in o čemer smo tudi mi na kratko poročali. OAZ je v isti številki, v kateri se je oglasil Mariner, prinesla tudi odgovor dr. ing. Franceta Avčina (1960, 1314) in zaključila debato. »Der Bergsteiger« pa objavlja samo Mariner j evo mnenje. ZA HELIKOPTERJE — gorske reševalce so v Avstrijskih Alpah uredili nekaj pristajališč, vsako je vredno 10 000— 15 000 šilingov, vendar je vse zastonj naredila GRS in žandarmerija. Helikopter je v moderni GRS že nepogrešljiv! Avstrijska gozdarska služba pa namerava v višini 2000—2300 m pogozditi tistih 50 000 ha, ki jih letno ogroža do 2000 plazov. Pogozditev enega ha stane 30 000 šilingov, obrambne naprave zoper plazove pa na 1 ha 750 000 šilingov. Seve, gozd pa zraste šele v 50—60 letih, zato so tehnične naprave nujne, poleg tega pa še ureditev hudournikov. LITERARNA TEORIJA je vdrla v alpinizem, bi lahko rekli, če nek pisec deli hojo v hribe, gorništvo, alpinizem, ali kakor že hočete, v epsko, lirsko ali dra-matsko. Epiki v gorah so bolj popotniki, liriki občudujejo, dramatiki pa so ekstre-misti, ki iščejo poravnavo notranjih konfliktov na meji med bivanjem in ničem. Aplikacija leposlovnih pojmov na hojo v hribe pa menda res ne bo odkrila Amerike. ANTOINE DE SAINT-EXUPERY (1900—1944) je francoski pisatelj, v Evropi dokaj popularen in tudi pri nas znan v prevodu. Bil je pilot in je preletel Evropo, Afriko, Južno Ameriko in Azijo. Njegovi opisi drznih poletov imajo mnogo reminiscenc na preizkušanje človeka v gorah: drznost, odpoved, žrtvovanje, ponos, afirmacija," to so notranji vzgibi, o katerih piše Exupery podobno kot najboljši planinski pisatelji: Močan človek je zadovoljen samo, če izpolni nevarno nalogo, šele potem je miren in srečen.« (To je osnovna Exupéryjeva misel v »•Nočnem poletu«, v delu »Veter, pesek in zvezde« in drugih). Narava se človeku upira, v boju z njo pa se človek sam sebe spozna (eksistencialistično »uresničenje« človeka!). Samota človeka vrača k človeškemu bistvu in mu razširja duhovni svet, po uspeli preizkušnji pa je življenje kakor darilo, jutranje darilo življenja. Ni čuda, če je Exupery zaželeno branje plezalskih navez, ki so v eksistencialističnih podobah odkrile smisel svojega početja v gorah, misleč, da so popolnoma nove, izvirne. Saint-Exupéry je visoko cenjen pri nemških alpinistih. Zal postajajo te planinske, plezalske »kontemplacije« neslan, obrabljen kič, ki pa ustreza širši publiki. Kakor tudi kič v planinskem pejsažu. ZIMA V GORAH ima zdravilno moč, zimski šport, če ga zmerno in metodično gojimo, krepi vse organe, muskulaturo, kožo, pljuča, srce. Posebno pa priporoča- jo gibanje v zimski gorski naravi moderni zdravniki vsem, ki trpe za živčnimi depresijami. AMERIŠKO-PAKISTANSKA EKS-PEDICIJA NA MAŠERBRUM 1960 je uspela. Tehnične težave niso bile velike, pač pa so bili ogroženi od plazov. Štiri člane je pršni plaz odnesel kakih 100 m, vendar so se rešili. Držali so se v glavnem angleške smeri iz 1. 1937. K A JEŠ (Cayesh, 5721 m) je vrh v Peruju. 21. julija 1960 je stopil nanj Lloyd Warburton iz Nove Zelandije. Na Huascaran po severovzhodnem grebenu pa ni mogel priti, odprl pa je novo pot na ta že »osvojeni« vrh. CORDILLERA CARABAYA je bila cilj petčlanske ekspedicije iz Oxforda. Poleti 1960 so oxfordski akademiki stopili na naslednje vrhove: Allincapac I. in II., Huanacapac I. in II., Tococapac, Recce-Peak in El Blanco. MT. NOSHAQ (7490 m) v Pakistanu so lani pospravili spet Japonci. Vodil jih je prof. Yajiro Sakato iz univerze Kioto. PLANINSKE NESREČE žal ne prenehajo. L. 1960 je v poletnih mesecih v Alpah našlo smrt 220 ljudi (v Avstriji 74, v Švici 49, Italiji 45, Nemčiji 34, v Franciji 13). L. 1959 je bilo v teh deželah število smrtnih nesreč za 61 večje, 1. 1957 pa je bilo število najvišje — 385 mrtvih samo v poletnih mesecih. Najčešči vzrok: nezadostna oprema in neprevidnost, ne-poučenost ali pa — trma, ki se upira pouku. ALPSKI METEOROLOGI so septembra 1960 zborovali na Bledu. 133 meteorologov in hidrografov iz Jugoslavije. Nemčije, Avstrije, Švice, Francije, Italije, Holandije, Madžarske in Norveške je poslušalo 66 referatov o alpskem vremenu, o vplivu Alp na vreme, vplivu oro-grafije na padavine, o odjugi, o burji i dr. Debatni jezik je bil nemški. Nemški poročevalec je dal izredno laskavo priznanje slovenskemu referatu o Postojnski jami. 1800 TURISTIČNIH POSTELJ je v zimi 1960/61 že nudil Obertauern Rad-städter Tauernpass na Salzburškem. Kraj nima dolge turistične zgodovine, pa se je v nekaj letih prebil v vrsto najpo-mebnejših avstrijskih zimovišč. L. 1960 so v višini 1738 m odprli tu poštni urad, razširili cesto in popravili okljuke (ser- pentine). Od zimovišča si obeta večjo zimsko sezono tudi Salzburg, ker je povezan z njim z dobro cesto. ALES KUNAVER je v Mitteilungen des DA V, zv. 11, nov. 1960. poročal o naši ekspediciji na Trisule. Povabila ga je k poročilu bavarska GRS. V isti številki je slika našega spomenika v dolini Vrat. posnel je Adi Schmid. SMUCARSTVO je razvito tudi v Avstraliji. Zanesli so ga tja norveški izseljenci, iskalci zlata. V Avstraliji so preje smučali kot v Švici, že 1. 1860. L. 1861 je v »Sydney Morning Heraldu« izšel članek o smučanju v Avstraliji. L. 1671 je bil v Kiandri ustanovljen prvi smučarski klub na svetu »Skiklub Kiandra«. O kaki tehniki seve ni bilo govora. Leta 1896 pa je Charles Kerry ustanovil še ambicioznejši NSW Alpine Club, leto nato pa so se s smučmi povzpeli na Mt. Kosciusko (o tej gori smo že poročali) Kerry, McAlister in drugi. L. 1909 so ustanovili Kosciusko Alpine Club, ki je gojil samo smučanje in še danes obstoji. Kasneje so na avstralsko smučanje močno vplivali avstrijski priseljenci. Avstralci smučajo na Snowy Mountains (1765 do 2135 m), Mount Franklin (1696 m), na katerem ima svojo postojanko v avstrijskem stilu Canberra Alpine Club, dalje na Mt. Buller (1805 m), 160 km od Mel-bourna. na Mount Bogong (1890 m) in še na nekih gorah, poleg drugega pa tudi na Tasmaniji, kjer je nekaj gora nad 1000 m. ULLU-KARA-TAU ima 1400 m visoko strmo ledeno steno. L. 1958 so bili v tem predelu Kavkaza Švicarji. Kakor vsi ostali zapadnjaki tudi Švicarji omenjajo sovjetsko zahtevo, po kateri mora vsak alpinist pred turo izpolniti »maršruto«. Formular obsega 16 strani! V maršruti mora biti skica vzpona in sestopa, opis obeh, seznam opreme in brašna. Alpinist tretjega razreda ne sme na ture, ki so rezervirane za »mojstre športa« alpinist drugega razreda ne sme na ture, ki so v seznamu za alpiniste prvega razreda. Svicax-ji pravijo, da s tehničnega stališča temu sistemu ni kaj oporekati. Švicarje je vodil znani Saharov. Dovolili so jim prvenstveni vzpon. Rusi niso obrajtali švicarske prehrane in so jim vsiljevali prekajeno meso in jajca. V sovjetskih alpinističnih taborih vsak plezalec lahko vzame brez odškodnine za 20 rubljev jestvin, od kaviarja do suhega sadja in vseh mogočih kulinaričnih po-sebnoti. Vrh Ullu-Kara-Tau je visok 4302 m. Za steno so rabili dva dni. Švicarji hvalijo »prislovično« rusko gosto- ljubje. Videli so tudi »alpiniado«, v kateri se je 86 Letoncev, večji del Letonk, povzpelo na 68 vrhov. Ali je to še užitek so se vprašali. Ko pa so videli sijoče oči mladih Letonk, se jim je zazdelo, da so prav tako srečne, kakor če bi šle v gore bolj »individualistično«. SMUSKI CIRKUS skrbi nekatere odbornike FIS, svetovne smučarske organizacije. Pobuda za cirkus na snegu se je seveda rodila v Ameriki. Mnenje FIS za managerje ni važno, tudi razmejitev med smučarji amaterji in profesionalci jim ni mar. Na spored cirkusa ne bodo dajali samo smuka, to se pravi, smučarske dirke, marveč tudi artistične točke na smučeh. Smučarji bodo delali salto, vozeč na dolgih smučeh, smučar-akrobat št. 1 pa je Joan Tornier iz Chamonixa, sin tamkajšnjega hotelirja. Pravijo, da počne take stvari, da je gledalcem tudi pri največjem mrazu hudo vroče. Kjer le nastopi, tja drve množice. Salto, vrtenje, lastovka, skijoring z letalom in traktorjem, to bo program cirkusa na snegu. Baje imajo ameriški managerji v zalogi še smučarke polete z umetnimi krili, s katerimi ne bo težko plavati 100 m čez skakalniški most. Evropa bo verjetno dala na razpolago svoje številne piste, skakalnice, če bodo Amerikanci prišli ta program prodajat. Gledalcev ne bo manjkalo in najbrž tudi ne kandidatov za izvajanje programa. Lov za denarjem in senzacijo gre preko vsega. V Švici pa se boje, če ne bo lepega dne po zgledu smuškega cirkusa nastal še plezalni, posebno v takih krajih, ki se z zimskimi športi ne morejo tako okoristiti, imajo pa pri roki pečine in stene. DAV ima novega predsednika, generalnega direktorja rudnika v Gelsenkir-chnu. Ime mu je Hans Dutting in je dokaj znan po svojih turah v Zahodnih Alpah. Verjetno pa predsedniškega mesta ni zavzel zaradi tur, prej zaradi vplivnega mesta, ki ga ima v zahodno-nemški družbi petičnikov. POLJAKI V HIMALAJI. L. 1960 so Poljaki brez posebne publicitete začeli s svojo novo himalajsko kariero. Ing. Jan Mostowski iz Glivic poroča, da je poljsko ekspedicijo v Hindukuš vodil ing. Bole-slav Chunsčinski. V Afganistanu so se Poljaki zadrževali od 12. julija do 19. oktobra, torej cele tri mesece. Prišli so na Nošag 7501 m, najvišji vrh v Pakistanu, drugi najvišji vrh v Hindukušu, deset dni za Japoncema Govo Ivatsobo in To-šiaki Sakai, članoma univerze v Tokiu. Dalje so Poljaki stopili na tri doslej ne-zavzete vrhove, ki jih jezik farsi poimenuje takole: Asp-e-Safed, 6500 m, Roh-e-Davos 5950 m, in Horpus-e-Jah, 5950 m. Vsi trije vrhovi stoje v glavni verigi Hindukuša. Člani ekspedicije so bili še: Krištof Berbeka, Stanislav Biel, Zbigni-ev Rubinowski in Jan Mostowski, Kraj-ski, Kubinski, Zierhoffer in dva filmska operaterja. Prvi štirje so obenem člani SAC, sekcije Grindelwald in Monte Rosa. Ekspedicija je imela tudi kartografske, geološke in meteorološke naloge, posnela pa je tudi več etnografskih in alpinističnih filmov. HINDUKUŠ meji na severno višavje Afganistana, na severu je sovjetski Tad-žikistan, vzhodno Pamir. Najvišji vrh Tirich Mir 7760 m je na pakistanski meji. Afganistan je gorata dežela, obsega 655 000 km2 in ima 11 milijonov prebivalcev. Mnogo je še nepreiskanega sveta, polno ciljev za raznovrstne ekspedicije. Geološko sega gorovje v terciar, torej svet granita, diorita in sienita. Klima je surova, padavin malo, zato so zelene le doline z milejšim podnebjem. Glavno mesto Kabul leži na južnem vznožju Hindukuša, v križišču številnih karavanskih potov iz Kandaharja v južnem Afganistanu na sever v Tadžikistan in Uzbekistan in iz Pešavarja na vzhod. Poljaki so si torej izbrali visok, pa lažji cilj. RAYMOND LAMBERT, slavni gorski vodnik iz Ženeve, je konec leta 1960 pri 46 letih dobil diplomo ledeniškega pilota iz šole famoznega Hermana Geigerja. Pravijo, da to zanj ni nova orientacija, ostal bo vodnik, alpinist, raziskovalec. Kot ledeniški pilot se je samo izpopolnil v svojem zanimanju. Bil pa je že prej pilot komercialnega letala. Izpopolnitev je verjetno smotrna, če pomislimo, kako v Švici, pa tudi v Avstriji in Franciji, letalstvo prodira v gore. Od 19. marca 1960 do januarja 1961 je »zračna garda« iz stiske v gorah rešila 123 oseb. Tudi to je preorientacija in »kvalitetna« sprememba dosedanje GRS. VAL D'AOSTA je gotovo ena najzanimivejših alpskih dolin. Danes ima pravice avtonomne province, ki se zaveda svojih dolžnosti do gora, od katerih pravzaprav živi. Sprejela je zakon o gradnji in vzdi-ževanju visokogorskih postojank, izglasovala letno podporo 100 000 lir za gorske vodnike, stare nad 55 let, če so se poškodovali pri svojem poklicu, v vsaki občini pa organizira tečaje francoskega in nemškega jezika. Pred 50 leti se je tu govorilo samo francosko. Fašizem je hotel za vsako ceno italianizirati dolino, k italianizaciji pa so prispevali tudi industrijski delavci, priseljeni iz Italije. Samo v Aosti jih je 5000. V šoli uče tri dni francosko, tri dni laško. Vendar italijanščina po svojem vplivu še vedno narašča. INDIJSKA EKSPEDICIJA na Everest 1. 1959 pod vodstvom brigadnega generala Gyan Singha je bila dobro organizirana. V Revue de l'Himalayan Mountaineering Institute je izšlo o njej več zanimivih podatkov. Posebnost te ekspedicije je v tem, da ni bilo nobenega napihovanja in nobene nečimrnosti. Iz indijskega slovarja, kolikor se nanaša na to ekspedi-cijo, so črtali besedo »naskok« in »osvojitev«. Pravijo, da ne samo iz obzirnosti do ljudstva, ki prebiva pod gorami, ampak tudi zaradi starih indijskih izročil. Everest je gora, pred katero mora človek še vedno kloniti, čeprav že močno obvlada naravne sile. Vodstvo ekspedicije se je spomnilo tudi dveh genijev, ki sta goi-o opevala, Kalidasa in Tagore. Septembra 1959 so za vodjo imenovali Gyan Singha. Takrat je bil polkovnik, direktor Himalajskega instituta, po ekspedi-ciji je napredoval v generala. Oktobra so imeli pripravljalni tečaj, vodil ga je Tensing, svetovalec šefa ekspedicije. Novembra 1959 je bilo izbranih 20 članov ekspedicije, začeli so zbirati opremo, vsega skupaj 16 ton. 20. februarja 1-960 so se zbrali na letališču v New Delhi. 29. februarja so ves material odpeljali s kamioni, ekspedicijo pa je sprejel Nehru. 6. marca so iz Jayanagarja začeli s pohodom proti Everestu. Indijci so postali zvezni člen med Anglijo in Švico, eve-restovcev je malo. Tensing je še pomagal kontrolirati 600 kulijev, nato pa zapustil ekspedicijo z besedami: »Spomnite se me na Everestu!« 15. marca so prvič ugledali masiv Everesta iz vasi Gramma, 18. marca so bili v provinci Karicola, 90 milj od Jayanagarja, 22. marca so postavili tabor v Namčebazaru, glavnem mestu šerp. zadnji točki na trgovski poti. 600 kulijev se je vrnilo, ostalo je le nekaj višinskih nosačev. Zapadlo je precej novega snega. 23. marca so začeli z aklimatiza-cijo, preizkušnjo udeležencev, treningom in reorganizacijo navez. 5. aprila so postavili bazni tabor ob vznožju ledenika Khumbu v višini 18 000 čevljev, pet dni nato pa tabor I. 1200 čevljev više 17. aprila so premagali eno največjih ovir na ledeniku Khumbu in v višini 21 000 čevljev postavili tabor. 2. maja so že sekali stopinje v bok Lhotseja proti taboru V, postavili telefonsko zvezo med taboroma II in III, verjetno najvišjo telefonsko zvezo na svetu. 9. maja so postavili finalno bazo, tabor VI na Col Sud, v višini 25 850 čevljev. Našli so dnevnik dr. H.Grimma, člana švicarske ekspedicije iz 1. 1956. 14. maja jih je presenetil vihar, večina navez, določenih za vzpon na vrh, se je vrnila na Col Sud: da se odpočije v nižjih taborih. 18. maja je zbolel šef ekspedicije Gyan Singh in je moral v spodnjo bazo. 21. maja jim je meteorološka služba javila, da bo monsun prišel po 2. juniju. Vreme se je nekoliko izboljšalo in odločili so se, da bosta dve navezi poskusili pritisniti proti vrhu: prva 25., druga 27. maja. Prvi team je 22. maja startal s taborišča III in prišel na Col Sud v lepem vremenu. S šestimi šerpami so v višini 26 700 čevljev postavili tabor VII, v katerem so nato ostali trije možje, šestero šerp pa se je vrnilo na Col Sud. Spati v tej višini ni več možno. 25. maja je ekipa treh mož hotela ob štirih nastopiti pot proti vrhu. Ker pa je pihal hud veter, so odhod odložili za nekaj ur, toda vreme se ni pomirilo. Ob sedmih so stopili iz šotorov, nekaj nad Soud East Ridge pa je sunil tak veter, da se je moral prvi mož obrniti, da bi zaščitil obraz. Kisikovi aparati so začeli zmrzovati, vidnost je padla na ničlo. Team je dosegel višino 28 300 čevljev. 700 čevljev pod vi'hom. Za nekaj trenutkov so se ustavili v upanju, da bo vreme bolje, obrnilo pa se je na slabše in umakniti so se morali na Col Sud. Drugi team je prišel na Col Sud 25. maja. Ostali so tu do 26. maja, vedno slabše vreme pa jih je primoralo k umiku 27. maja. Monsum je prišel teden prej, kakor so ga pi-ičakovali. 3. junija je bila vsa ekspedicija zbrana v Kathmanduju za odhod v Delhi. Indijski ekpediciji himalajci Zahoda čestitajo, češ da je pokazala sposobnost in vztrajnost in to v zelo težkih razmerah. Hvalijo tudi delo himalajskega instituta. SPECIALKA ZA ALPSKO PODROČJE se nam obeta po sklepu Mednarodne komisije, katere sedma seja je bila 11. sept. 1960 v Ljubljani. V specialki bodo oznamovani vsi primeri alpskih voda, ki jih je treba zaščititi kot prirodno znamenitost. Zanimivo je, da so pripravljalna dela za to najbolje potekala na Bavarskem in v Sloveniji. Pri nas gre predvsem za Voje, dalje za slapove na Krki, za Rakovo dolino in Cerkniško jezero, v Avstriji za Krimmlske slapove, ki jim grozi cesta in parkirni prostor, PONTRESINA je eno od najbolj znanih alpskih turističnih centrov. Občino Pontresino in njeno gospodarstvo ogrožajo tehnoki-ati, ki bi v gornjem Enga-dinu pod prelazom Bernina radi povečali jez tamkajšnje hidrocentrale. Novi jez bi bil dolg 635 m, visok pa bi bil 50 m, akumulacijsko jezero pa bi se v tem povečalo skoro za štirikrat. Pontresinci pravijo, da je to afront vsemu turizmu oziroma vsem naravnim pogojem za turizem, tehniki pa pravijo, da je to potrebno zaradi tehničnih pogojev za turizem. Vedno isti problem, isto protislovje in verjetno bo tudi isti kompromis. LEDENIŠKA KARTA o ledeniku Aletsch v merilu 1:10 000 se označuje kot najboljše delo te vrste. Izdelala jo je švicarska deželna kartografija, svetovno upoštevan zavod. Pobudo za to delo je dalo geofizikalno leto 1957, podprli so ga švicarski nacionalni znanstveni fond in ledeniška komisija, raziskovalna postaja na Jungfraujochu, foto-firma Flie-ger in Flab, švicarski aeroklub sekcija Sitten in 40 alpinistov iz SAC. Karto so izdelali predvsem za uporabo glaciolo-gov, služila pa bo tudi geologom, inženirjem in alpinistom, katere bo opozarjala na posebnosti ledeniškega terena. Desetbarvni tisk ne kaže samo stanja ledenika iz 1. 1957, marveč ima tudi njegov obseg iz 1. 1850, 1. 1600 in celo iz le-deniške dobe 100—12 000 leti. V tistem času se je Aletsch začel pri Brigu. Pred nekaj leti je izpod pojemajočega ledenika pogledalo nekdanje rastišče macesnov, staro cca 700—800 let iz česar sklepajo, da je ledenik od leta 1200 n. e. in nato še nekaj desetletij bil manjši kakor danes. Pred devetdesetimi leti je bil jezik tega ledenika 2 km niže. Tam, kjer se začenja danes, je bil pred 90 leti še 300 m debel ledeniški tok. Še 1. 1927 je bilo tu še vedno 180 m ledu. V 30 letih je ledenik izgubil 2300 milionov m3 ledu. Ce bi se to enakomerno porazdelilo na 138 km2 površine, kolikor danes obsega ledenik, bi to pomenilo I6V2 m visoko plast ledu. Po-jemanje ledenika v zadnjih 100 letih ima svoj vzrok v temperaturi zraka. Pravijo, da je v tem pogledu že dosežen višek in da utegne ledenik spet naraščati. Ledeniška specialka bo imenitno služila tudi pri študiju naraščanja in poje-manja ledenika po razsežnosti in debelini. Na ledeniku proučujejo prirastek iz snega (prehrana ledenika), tajanje, upadanje oz. naraščanje površine (višina ledenika), hitrost ledenika in odtok vode. Povsod so naprave, na katerih je sproti razvidna prirast snega in koliko je ledenika skopnelo. Kopnenje je doseglo na leto že 16 m! Hitrost ledenika 200 m na leto! S seizmičnimi sondiranji so na več mestih določili debelost ledenika, pri Konkordiji dosega 800 m! Fotogrametrič-ni posnetki so bili napravljeni iz višine 5200 m. Da so bili posnetki točni, je bilo treba ledenik za to »prirediti« in označiti z raznimi barvnimi znamenji. Na 30 km2 so tako markirali 10 000 točk, na 6300 točkah so signalni material potresli z roko, na ostale pa je vrgel material letalec v obliki bomb. Karta je izredno plastična, relief ledenika je označen z novimi metodami, omogočeno je bilo predstaviti najrazličnejše detajle, precizno, umetelno. Delo za karto sta vodila ing. E. Huber, topo-graf, in ing .Peter Kasser, hidrolog. VERGIL, rimski pesnik, je pred 2000 leti pisal o skitskih smučeh, snežnih čevljih, ki so si jih natikali skitski lovci, da se niso vdirali v sneg. »Sneg je tako visok, da se govedo skrije vanj, jelenom štrle iz njega le rogovi. Lovci ne rabijo psov niti lovskih mrež, ampak se približajo živalim, ki se mučijo, da bi se zrinile iz snežnega objema, in jih pobijejo.« Kako naj bi se divji skitski možje jelenom približali, če ne bi imeli podaljšanih stopal? Vprašane je logično. Neke vrste smuči so imeli tudi Indijanci, podobne so najstarejšim smučem iz Skandinavije in Sibirije. Dokler človek ni izumil smuči, mu ni kazalo naseliti se v krajih, kjer je bilo mnogo snega. Izročilo o tej »smuški kulturi« so hranile tudi slike na obali jezera Onega, nedaleč od izliva reke Vyg. Tiste risbe na skalah potekajo iz 1. 2500—1700 st. e. Podobne so slike v norveškem Roedseyu iz periode med kameno in bronasto dobo. V skandinavskih barjih so izkopali ostanke smuči, palic in tudi cele smuči iz kamene dobe, torej nekako iz 1. 2600—2000 st. e. Te smuči so tehnično zelo popolne, to pa pomeni, da so imele smuči dotlej že kar dolg razvoj. Uporabljali so jih že morebiti lovci iz mlajšega paleolitika, torej cca 1. 20 000 st. e. Smuči so bile nekaka kombinacija krplja in drsne ploskve. Torej nič novega pod soncem, vsaj kar zadeva smuči na evrazijskem severu. PUCAHIRCA IN TULPARAJU, vrhova 6011 m in 5787 m visoka v Cordillera Blanca v severnih Andih v Peruju, sta cilja turinske sekcije CAI v 1. 1961. Organizacijo ekspedicije je prevzela Scu-ola Nazionale d'Alpinismo »Gervasutti«. Inštruktorji te šole so se že 1. 1958 udeležili ekspedicije CAAI v Andih in so se povzpeli na 6000 m visoki Raurapalca. Pucahirca je bil poslednji šettisočak, na katerega še ni stopila človeška noga. Cordillera Blanca se razprostira med 77° in 78° poldnevnikom in med 8° in 10° vzporednikom južno od ekvatorja, v de-partementu Anchas, na severu jo omejuje globoka dolina Calejon di Huailas. na vzhodu amazonski gozd, na zahodu Cordillera Nigra, na jugu pa Cordillera Huayhuaš. Na Pucahirco so merile že amerikanske, angleške in švicarske ekspedicije, pa tudi sekcija Bergamo. .Pucahirco Central primerjajo vzhodni steni Monte Rosa, vrhnji greben pa nima enakega v Alpah. Strmina ledu je tu tako kakor v kopni skali v Cinah. Ta strmina terja posebno tehniko in opremo. Torino je ekspedicijo opremil z 20 tonami opreme. O uspehu bomo poročali. RANRAPALCA je zdaj jabolko razdora med Italijani in Avstrijci. Avstrijci trdijo, da so stopili na ta vrh že 1. 1939 štirje člani Alpenvereina. Avstrijcem je pritegnil še Alpine Journal. Italijani pravijo, da so po izjavi Alberta Moralesa v Huarasu Avstrijci prišli le na nižji vrh zaradi objektivnih in osebnih težav. Morales je urednik revije Rivista del Club della Cordillera Blanca. Opirajo se tudi na izjavo Karla Schmida v knjigi »Ledeni vrhovi pod tropskim soncem«, iz katere je razvidno, da Avstrijci niso bili na pravem vrhu. Schmid je edini še živeči Avstrijec od one četvorke. Njegova knjiga je izšla 1. 1951. DEVETI FESTIVAL gorskega in raziskovalnega filma v Trentu je pokazal, da ni mogoče vsako leto pričakovati dobro žetev, čeprav so organizatorji festivala zares iznajdljivi in je festivalu ostala zvesta tudi trentinska publika, pa tudi publika iz Italije in iz drugih držav. Vzroki zato so cikličnega značaja. Oktobra 1960 se je žirija odločila, da ne bo podelila najvišje trofeje, ki ima naslov »Gran Premio Citta di Trento«. 29 predloženih filmov sploh ni sprejela .v konkurenco. 19 di-žav je predložilo 77 filmov, med katerimi je bilo 17 barvnih na temo gora, raziskovalni pa so bili vsi barvni. Letni in zimski alpinizem je predstavljalo osem filmov, šest jih je slikalo ekspedicije, eden speleologijo, eden zimski šport, trije floro in favno, dva etnogra-fijo, eden turizem, dva pa sta bila poučna. Otvoritev je bila v palači Thun, navzoči so bili vsi mestni odličniki in generalni direktor italijanske kinematografije De Pirro, pri zaključku pa je bil tudi minister Folchi in mnogi drugi vidni ljudje iz politike, alpinizma in kinema- tografije. Zraven je bila še druga mednarodna razstava planinske knjige z 800 zvezki in 133 založbami iz 14 držav. Tradicionalno srečanje alpinistov je otvoril conte Egmond d'Arcis za UIAA, tu je bil tudi Pierro Ghiglione — dva dni po srečanju ga je pričakala usoda v avtomobilski nesreči — in za njim vrsta znanih imen: Maestri, Baldessari, De Francesch. Ravelli, Carlesso, Bonatti, Negri, Mauri, Paul Hubel, Heinz Pokorski, Michel Va-ucher, Guido Monzino, Jean Bich, Pierino Pesion, Marcello Carrel, Jean Franco, Armando Aste, Lothar Brandler, Gino Soldà, Kurt Diemberger, Toni Hiebeier. Réné Dittert, med drugimi tudi ženske s Co-Oju: Gravina, Colette, Le Bret, Margaret Darvall, Micheline Rambaud in Loulou Boulaz. Poleg tega je bila tu tudi zgodovinska foto-razstava o Vittoriu Sella (njegov film iz 1. 1909 o K2) in dokumentarni film Maria Piacenze iz leta 1907—1911. Ta razstava bo služila tudi ob slovesnosti za stoletnico CAI, ki ni več daleč. Italijani so poskrbeli še za reklamo svojim alpinom iz 1. 1916—1918 s filmom »Vojna v višini 3000 m na Adamel-lo« in »Tra i ghiacci e le nevi del Tonale« (V ledu in snegu na Tonale). Film bo ohranil dokumente o mnogih slavnih alpinističnih dejanjih. Na devetem mednarodnem festivalu so dobili priznanje filmi o ekspediciji na Kanjut Sar (7760 m); o Bonattijevem velikem dejanju v Druju, ki ga je režirala Helena Desornille, snemal znani Pierre Tairaz. interpretiral pa prav tako ali še bolj znani Michel Vaucher; film o Direttissimi. ki ga je režiral in snemal znani Brandler in upodobil v njem moderno plezanje preko streh in velikih previsov z vso galerijo moderne tehnike in apx'ovizacijsko vrvjo. 24 let stari Brandler je v filmu nevidni tretji, pred njim je v filmu mladi Wulf Scheffler in Italijan, ki ga leta niso potlačila — Gino Soldà. Priznanje je dobil tudi film o Saraghrar Peaku (7349 m), ki so ga posneli Rimljani in smo o njihovem uspehu poročali, dalje film »Jannu 1959«, pri katerem so sodelovali Francozi Jean Franco, Pierre Leroux, Guido Magnone, Lionel Terray. SEVERNA STENA EIGERJA POZIMI je naslov filma, ki so ga posneli Nemci Edmund Geer (režiser), Linder, Corter in Bx-andler. Obsega 320 m, 16 mm. Po 700 m vzpona so bivakirali, nato pa so se umaknili. Corter je snemal s tele-objektivom, postavljenim na znani Rote Fluh. Filmu so priznali, da je najdrznejše dejanje trentskega festivala iz 1. 1960. Filmsko dokumentacijo imata tudi švicarska ekspedicija na Dhaulagiri iz 1. 1958 in ženska ekspedicija na Co-Oju. Slednja ima naslov »Voyage sans retour« (Pot brez vrnitve). SKRIVNOSTI HIMALAJE je naslov filmu, ki sta ga posnela Japonca Soik Si-mada in Sakae Omorina na potovanju skozi Nepal na Makut Himal (6100 m). Ocenjevalci hvalijo pestrost filma, predvsem pa etnografske posnetke tibetsko-mongolskih običajev, budistov, hindui-stov, ki so prišli v Nepal v 18. stoletju. Film se konča s pogrebom, v katerem so odkrili obrede neke vere, za katero so mislili, da je že izginila. »Dežela duhov ob Južnem morju« pa je naslov Schuma-cherjevega filma o Papuancih, ki žive še danes v razmerah davnega neolitika. Film prikazuje pošastne običaje ob mrličih, ki jih mesece mumificirajo v vasi, preden jih pokopljejo v gorah. Med vidnejše raziskovalne filme trentskega festivala 1960 štejejo tudi »Raziskovanje vulkana Niragongo«, ki ga je posnel znani H. Tazieff (»Les rendez-vous du diable — Sestanki s hudičem). Ekspedicijo na Niragongo je organiziral v belgijski Centre National de Volcanologie Belgique. Niragongo je visok 3470 m. Tazieff se je spustil v žrelo 430 m globoko. Ocenjevalci niso vedeli, kaj naj bolj občudujejo: pogum režiserja ali požrtvovalnost njegovih sodelavcev. Film je dobil specialno nagrado »Africanella«. DUNAJSKA UNIVERZA je povabila v svoj Auditorium maximum Kurta Diembergerja, da predava o svojem vzponu na Dhaulagiri. Pravijo, da je predaval zelo dobro, da pa ni dovolj poudaril svojih zaslug za vzpon na to »Belo goro«. Avstrijci zamerijo Eiselinu, ker pri svojem predavanju ni omenil Diembergerja na vrhu Dhaulagirija. Omenil je samo tiste, ki so na vrhu fotografirani. Fotografiral pa je Diemberger. ING. FRITZ MORAVEC je bil, kakor smo že poročali, maja 1960 na Spitz-bergih. Že leta 1958 je prečil od severa proti jugu Ny-Frieslands in je tura trajala šest tednov. Sam s prijateljem Wa-nekom je vlekel sani, ker nista imela psov. Leta 1960 pa je Moravca povabil Norvežan Tollefsen. ki goji polarne pse za Store Norske Kulkompani. Huskies — polarni psi so divji, izredno močni in po srenu s polnimi sanmi drve ure in ure z brzino 10 km na uro. Spitzbergi so otoki brez gozda, tu raste le arktična trava, visoka do 3 cm. Les za premogovnike na Spitzbergih uvažajo iz Norveškega ali iz SZ. Na otoku je le pet naseljenih krajev: Longyerbyen in Ny-Alesund sta norveška rudnika, Barentsburg, Grumantbyen in Pyramiden pa so ruski. Dolgo časa so bili Spitzbergi »ničija zemlja« in je tu vladal le zakon močnejšega. Leta 1921 je oblast prevzela Norveška. V islandskih analih se Spitzbergi imenujejo Svalbard, dežela mrzle obale. 400 let kasneje je Barents (1600) prinesel novice o njih v Evropo, v 17. st. so tu v poletnih mesecih lovili kite. V 18. in 19. stoletju so navalih lovci na krzna, v 20. stoletju pa premogarji. Leta 1960 so se za Spitzberge začeli zanimati še iskalci nafte. Leta 1873 je bila tu avstrijska ekspedicija, ki je odkrila Franc-Jožefovo zemljo in dala krajem na zahodni obali Spitzbergov vrsto avstrijskih imen. Leta 1957/58 so bili v okviru geofizikalnega leta tu Poljaki. Docent dr. Stanislav Siedleski je organiziral v Hornsundu raziskovalno postajo. Poljaki so ostali tu še do leta 1960 in Siedleski je povabil Moravca na raziskovanje vzhodne obale. Merili so obrežne peščene terase, lede-niška čela in raziskovali geološke pojave. Sodelovali so še glaciolog, geoded in strojni inženir, na razpolago so imeli dva majhna čolna. V Barentsovem morju jih je ujel vihar in izgubili so en čoln. V največji nevarnosti so se prebili do otoka Tokrossöya. Tu jih je spet drobil vihar, več dni so jim bila edina hrana galebi, bili so tudi brez vode in to je bilo najhuje. Tudi povratek do postaje Hornsund-Isbjörnhamna je bil razburljiv. Ing. Moravec se je na Spitzbergih dobro počutil in se uveljavil pri domačih lovcih na krzna. Dva taka norveška lovca sta mu ponudila, naj ostane pri njih kot družabnik — kompanjon. KARTOGRAFIJA je veda velikih in močnih držav, razvijale so jo obenem s svojim apetitom po tujih deželah. Avstrija ni več velika država, vendar je na svoje kartografe zelo ponosna in skrbi za kartografski naraščaj s tem, da pošilja svoje študente v kartografsko manj obdelana področja. Letos je proslavila šest-desetletnico ing. F. Ebstera, ki ga kratko malo imenujejo alpenvereinovski kartograf, ker je v zadnji 30 letih sodeloval pri vseh kartah, ki jih je izdal ÖAV. Počastil ga je sam dr. Kinzl od leta 1958 častni predsednik ÖAV in od leta 1947 poverjenik za A V kartografijo. Ebster je izdal karto Otztalskih, Stubaiskih, Lech-talskih Alp, Wetersteina in Miemingerja, proslavil pa se je po svetu s kartami pe-ruanskih And, Cordillera Bianca in Huay-huaš, Nanga Parbata in Comolungme — Everesta. Izdelal je mojstrski relief Zil- lertalskih Alp in relief Nanga Parbata, ki je s svojimi 16 m2 bil ponos planinskega muzeja. Relief je bil uničen v drugi svetovni vojni. Zaradi nekaterih izpopolnitev pri označevanju visokogorskega sveta na kartah je bil leta 1959 vpisan v častno knjigo univerze v Innsbrucku in je dobil častni križec »Excellenti in lit-teris«. SMUČARSKI LIFT, ki v eni uri potegne 200 oseb, so zgradili lani s Troi-bodna 1590 m na Hochkeil 1770 m. Gre torej le za 180 m višinske razlike in 550 m dolžine, toda na Troiboden je že pred tem vlekel lift iz Arthurhausa. Lastnik tega hotela je novi lift naročil pri Steier-markische Maschinen und Geratebau A. G. v Grazu. Poskrbljeno je za stalen prevoz prtljage z unimogi na vsako višinsko postojanko v območju Hochkeila. Hochkeil ima snežno sezono od novembra do maja in cele mesece pršič, ker ima velika snežišča na severni strani. Samo tu je vsega pet velikih liftov, z vrhov pa smuške proge s 1000 do 1250 m višinske razlike v Miihlbach, Bischofshofen in na Rupertihaus na Hochkonigu. Avstrija ima tudi zimsko turistično industrijo, ki sloni na smuškem športu in njega zabavno-družabni vsebini, tehnični pogoji pa so v komfortnih hotelih, penzionih, žičnicah, vzpenjačah in filtih. To se ne da nič spremeniti! GOZD — DOBROTNIK, se dostikrat sliši na gorskih potih, ko ljudje duškajo na strmi gozdni stezi in vdihavajo slastni hladni zračni požirek. Malokdo pomisli pri tem na asimilacijsko »delo« gozda. Ena sama breza odda na en dan do 70 1 vodnih hlapov, če je huda vročina pa tudi 350 litrov. Poleg tega pa gre še za druge procese pri sprejemanju in oddajanju substanc. Pri svetlobi in vročini se sprošča iz listov kisik in uhaja v atmosfero ter jo izboljšuje. VZPENJACA NA DACHSTEIN napreduje. 18. februarja 1961 so slovesno odprli že tretjo etapo, navzoč je bil predsednik dr. Scharf, blagoslovil pa jo je škof dr. Zauner. Ta etapa gre iz Krippen-steina (2079 m) na Krippeneck — Gjaid-alm (1800 m), dolga je 1692 m, višinska razlika 279 m, 400 oseb na uro. Žičnica je odprla množicam smučarski raj Gjaid-alm. Toda to ni edina taka naprava na Gjaidalmu. Direktno iz Obertrauna vozi še »Gjaidbahn«, ki zmore 40 oseb na uro. Nov smučarski lift so postavili tudi v Almtalu na Scharnsteinu čez Hamberg-wiese, mislijo pa ga še podaljšati. C A I je eden najstarejših planinskih klubov na svetu, leta 1963 bo slavil stoletnico. Njegovo glasilo Rivista mensile je začelo izhajati leta 1882. Klub je bil ustanovljen v Torinu, začetni fond je znašal 3000 lir in so ga vpisali Quintino Sella in 30 drugih udov. Od 23. oktobra 1863 do 31. decembra istega leta je število članov poskočilo na 200. Leta 1865 so v Aosti ustanovili prvo sekcijo, leta 1867 v Varallu drugo. Leta 1869 je bilo na skupščini komaj 18 delegatov, toda bili so dobri. Ustanovili so še sekciji v Firenzah in v Agordu. 65% članarine (13 lir) je ostajalo sekciji, 35.% pa centrali za izdajanje glasila. Se isto leto se ustanovi sekcija v Domodossoli. število članov naraste na 287. Leta 1871 je članov že 600, največ še vedno v Torinu (138). Leta 1863 je bil predsednik baron F. Perrone d. S. Martino, nato osem let prof. B. Gastaldi. Po enajstih letih je CAI štel 2100 članov, predsedniki so se menjali leto za letom, dokler ni bil izvoljen leta 1876 Guitino Sella in ostal predsednik do leta 1883. Leta 1876 so šteli 3552 članov. V dobi fašizma ni bilo nobene skupščine, od leta 1929 do 1945, po tem letu pa je bilo vsega že 18 skupščin, v zgodovini CAI je bil leta 1961 122. shod delegatov. Sekcije CAI se združuje v skupine, vseh sekcij je 121. VZHODNA STENA V GRAND CAPUCIN je vsa naježena s klini, tako poročajo televizijski plezalci. Enako je z drugo modno smerjo, Rebuffatovo v Aiguille du Midi. Kaže res, da je stiska za novitetami. V resno alpinistično kroniko je že zabeležena 200 m visoka jugozahodna stena Mont Aiguille, M sta jo v 13 urah pi-eplezala dva študenta iz Grenobla. Ocena Ai, As in seveda ED, ekstremno, 80 klinov: 320 m visoki greben Deux Soeurs- Agathe, prav tako v Ver cors, je zaposlil štiri fancoske plezalce 11 ur, 75 klinov. Med njimi je bil tudi Serge Coupé. Podobne nereprezentativne smeri se omenjajo tudi v Alpes Maritimes. Gross in Toni Hiebeler, vodja v zimskem vzponu čez severno steno Eigerja, pa sta v severni steni Ebnefluh v Berner Ober-land popravila smer Paula Aschenbren-nerja in Wastla Marinerja. Stena ni visoka, vendar en sam ledeni zid. Ponosna severna stena Fletschhorna, ki jo je videti s prelaza Simplon, pa je zabeležila tretjo ponovitev. Plezalo je sedem plezalcev, najbolj znan med njimi je Erich Vanis. PIZ BADILE spada med najbolj re-nomirane gore v južni Švici — Val Bre-gaglia. CAS je v višini 1906 postavil zdaj zavetišče, ki bo prišlo prav predvsem plezalcem, ki si izberejo severovzhodno steno in severni greben Piz Badile. DOLOMITSKI VZPONI so še vedno alpinistične atrakcije, čeprav so najnovejše prvenstvene že zelo iskane. De Francesch in Romanin sta lani naredila prvenstveno v vzhodni steni Catinaceia, visoka je 300 m in poteka desno od Pe-tersove iz leta 1928. Aiazzi, Aste in Solina pa so v 22 urah zdelali 1000 m visoki severozahodni greben Spiz d'Agner Nord. Avstrijec Philipp in Don Whillans iz Velike Britanije sta kot tretja naveza prišla čez severnozahodno steno Cima d i Terranova. CARLESSO ni več mlad, spada med petdesetletnike, a je ohranil plezalsko kondicijo, tako da ponavlja najtežje moderne smeri. Prvak iz južne stene Torre Trieste in severozahodne Torre di Val-grande je leta 1959 v 7 urah ponovil jugovzhodno steno Pilastro de Rozes, v devetih urah jugozahodno steno Marmo-lade, leta 1960 pa direttissimo v Cima Grande di Lavaredo. MONTSERRAT V KATALONIJI, 50 km od Barcelone, ima najvišji vrh 1200 m visoki San Jeronimo. Vzhodna stena te gore je najvišja v Montserratu, sestoji večji del iz konglomerata, kompaktnega. V višini 200 je prostor za bivak 30 X 90 cm, sicer pa en sam previs. Spanca Anglada in Cerda sta jo plezala osem nedelj, 90 ur efektivnega plezanja, porabila sta 316 klinov, mnogo lesenih za-gozd in »pitonisas«, čisto majhnih klinov, dolžine 2 cm. BERTHARTHOLI v Gaihvalski Himalaji sta leta 1947 prva imela pod seboj A. D. Malcolm in H. L. Pryce. NORVEŠKI PLEZALCI iz Trondhei-ma so sklenili, da bodo poživili alpinizem. Organizirali so se v študentskem športnem društvu, vodi jih Per Vigerust. Za začetek so preplezali nekaj prvenstvenih smeri v Rolmsdalshornu, Ven geti ndu, Skarfjell, Dalarnet — Store in Trollryggenu. O NAŠIH TRISULIH je ponovno poročala ÖAZ (österreichische Alpenzeitung, jan.-febr. 1961) in sicer po novembrski številki Planinskega Vestnika 1960. To je prvo inozemsko poročilo, ki pove, v čem je novost in vrednost našega pristopa na Trisule. o g^J IfajMjle ¡=1 podplatno usnje komerčno in goodeyar 0 vse vrste boksov črnega in barvastih dullboks za specialne smučarske čevlje mastno, cugovano in nekrišplovano kravino ter svetovno znani likanec S — «S ^ w kupite najceneje v tovarni usnja v Šoštanju O POSTREŽBA TOČNA IN HITRA! Uuma dušika hiše i. f 'i i I I PROIZVAJA IN DOBAVLJA: Karbid za avtogeno varjenje, razsvetljavo in acetilensko kemijo Apneni dušik in nitrofoskal — Ruše za gnojenje Ferokrom suraffine za Jeklarsko industrijo Elektrokorund za bruse in brušenje Kisik in acetilen za rezanje in varjenje kovin Taljeni magnezit za elektroizolacijo Brzojavni naslov: Azot Maribor, telefon: Maribor 35-48 In 36-48, teleprinter: 03312. 604-11 Železniška postaja: Ruše — Industrijski tir. TekočI račun: NB Maribor 1 1g5 Pri Državni založbi Slovenije bo izšla proti koncu letošnjega leta knjiga: Svet Hted vtkavi Avtor Jaka Cop je zbral za knjigo nad sto najlepših posnetkov iz našega alpskega sveta, iz čarobnega Zlatorogovega kraljestva. Knjiga o naših Julijcih, ki so jo ljubitelji našega gorskega sveta že dolgo nestrpno pričakovali, bo prav gotovo tudi najprimernejše darilo za vsakovrstne prilike. Format knjige je 20 X 25 cm. V prednaročbi bo stala knjiga, vezana v celo platno in v lepem zaščitnem kartonu 3000 dinarjev, za tiste, ki plačajo celotno naročnino vnaprej takoj ob naročilu, 3200 dinarjev pa za tiste, ki želijo plačati naročnino v štirih zaporednih mesečnih obrokih, počenši z mesecem naročila. Naročila sprejema: DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE Ljubljana, Mestni trg 26 Tovarna dokumentnega in kartnega papirja RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU Telefon: Radeče 81-950 Tekoči račun pri NB Trbovlje 600-1J/1-11 Brzojavi: Papirnica Radeče Železniška postaja: ZIDANI MOST PROIZVAJA : vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov specialne papirje surovi heliografski in foto papir paus papir kartografski specialni risalni »Radeče« papirje za filtre itd. t IZDELUJE: vse vrste kartic za luknjanje v standardni velikosti in tisku Po želji izdeluje kartice — v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi DIREKCIJA ZA LJÜDSKOyREPUBLIKO SLOVENIJO V LJUBLJANI Predajte se špouu in užitkom, ki vam jih nudi lepa pri roda! Na opreznost nikar ne pozabite — riziko pa predajte zavarovanju! Zoper nezgode, za primer smrti in doživetja zavaruje: TELEFON: 33-822 ZASTOPNIKI V VSEH VEČJIH KRAJIH Železarna Jesenice Proizvaja cevi: vodovodne, plinske, parovodne, konstrukcijske, pohištvene, pancirne v dimenzijah 1/8 »—3«, spojke za cevi, loki za cevi Zahtevajte katalog proizvodov Železarne Jesenice