287
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. J ar o sla v.
9. V mošeji kaliirski.
Po nekaterih muhamedanskih deželah ne sme noben nemuhamedanec stopiti v poghivitniše moše]e, in gorje njemu, ki bi se predrznil; celo smrtna kazen je zadela svoje dni takega predrznika. O Egiptu to ne velja dan danes več. V Kahiri more tujec brez strahu, sitnosti in ovcr iti v slehrno mošejo. kajti Mehemed-Ali bil bi svoje dni zelo ostro kaznoval slehrnega moslema, ki bi se bil prelrznil Franku, to je, Evroi ejcu, braniti vstop, ali ga, kakor si bodi, žaliti. S tem je ovrt sicer zunanji fanatizem, ali notranji gnjev še vedno tii v starih moslemih. Pravoverni moslemi pisano pogledujejo franka, če tudi po orijentalsko opravljenega, kedar stopi v mošejo, in si jo ogleduje. Dosti potov se primeri, da ta ali oni starček zvije svojo plahto, in gre ven s tako nejevoljo, da so mu oči kar svetijo.
Mi pa se ne bojimo srditin moslemov. Petek je, danes imajo Muhamedanci službo božjo, toraj stopimo v mošejo.    Tihota kraljuje v svetišču,  poldne je in ura
288
molitve. Samo odraščeni možaki so prišli k službi božji. Vsak pravovernik izzuje čevlje pred mošejo, vzame jih v levico, in preden vstopi, postavi desno nogo na prag. Kedar je vstopil, spusti se naravnost k vodojemu, da se umije, kakor koran veleva. Od tam gre na svoje mesto; čevlje, sabljo in ostalo orožje položi pred-se na razgrnjeno plahto in začne po tihem moliti.
Služabnik mošejin, muraki nazivan, glasno obmoli zapovedano molitev, in drugi služabniki, muballigi nazivani, ponove jo z zategnjenim glasom. Na to stopi katib, to je eden onih dveh imamov, ki sta nastavljena za bogoslužna opravila na mošeji, z lesenim mečem na lečo v spomin, da je bila dežela z mečem v roki osvojena. Najpreje opominja poslušalce, naj mirujejo med službo božjo, in se pobožno zadrže, potem postavi meč na špico in začne govoriti verzovan govor. Taki govori za vse petke v letu so zbrani v posebni knjigi. Mi smo poslušali govor na prvi petek v letu. Govornik je najpreje poslavljal boga in preroka, potem je govoril o be-gočem času, in naposled je opominjal zbrane, naj vsak modro obrača novo leto, pa tudi dohiti naj in nadomesti, kar je bil zamudil dobrih del v starem letu. Posebno je poudarjal zapovedani post in miloščiajo. Po vsem tem je glasno zaklical: „Ponižno prosimo gospoda!'* vsedel se, in začel tiho moliti sam za-se. Tudi verniki so začeli tiho moliti, in z obema rokama so si zakrili obraz.
„Amen, amen! o gospod vseh stvari!" oglasil seje muballig čez nekaj časa. Katib se je z novega vzdignil in je pričel drugi govor. Prosil je boga, naj bi se islam bolj in bolj razširjal, častil in preslavljal je preroka, molil je za sultana, in naposled je opominjal vernike na pobožnost. Poleti se moli tudi za blagodejno navod-nenje dežele. Tako je bila služba božja pri kraju. Sedaj so se vzdignili premožniši moslemi, da so zadostili glavni zapovedi korana , začeli so deliti miloščinjo pri vratih čakajočim ubožcem.
Vsaka mošeja ima načelnika, ki oskrbuje njena zemljišča, hiše in drugo. On nastavlja in plačuje tudi duhovščino. Na vsaki veči mošeji sta nastavljena dva duhovnika, eden mora pridigovati ob petkih, eden pa vsak dan obmoliti zapovedane molitve zbranim vernikom, ako jih kaj pride ali ne. Muhamedanstvo nima stalne duhovščine, in zato morajo katibi tudi še postranska dela delati, da morejo pošteno živeti. Tudi more načelnik, kedar se mu poljubi, odsloviti duhovnike in si novih poiskati. Pri vsaki mošeji je po več muezzinov, to je, molitvenih klicarjev pa čuvajev, navadno jih je po toliko, po kolikor ima mošeja minaretov in vhodov. Še drugi služabniki pa tla snažijo, plahte razgrinjajo, svetilke nažigajo in vode v vodojeme donašajo. Velike mo-šeje so celi dan odprte, male navadno samo dopoludne. Ob deževnem vremenu pa jih zapro, da se tla in plahte ne omažejo. Popoludne prihajajo v mošeje postopači; tu se zgovarjajo, lenarijo, spe, pa tudi šivajo in druga temu slična dela delajo. Petek moslemu ni dan počitka, kakor nam nedelja, moslem gre po svojih navadnih opravkih razun opoludne, ko je šel v mošejo obmolit zapovedano molitev.
Pri večih mošejah so tudi učilišča ; učenci le nekaj malega plačujejo za stanovanje, obleko in hrano. Pri mošeji El-Asra v Kahiri je navadno do tri sto slepcev, ki so skoraj vsi silni fanatiki.
O muhamedanskih praznikih, vzlasti o devetdnevnem prazniku rojstva prerokovega, skazujejo se drviši, to je, menihi muhamedanski. Z zastavami hodijo v procesije, plešejo svoje plese, tulijo in se naposled tako zamaknejo, da je groza gledati jih. „Ni ga boga razen AUaha!" vpijejo toliko časa, da se do cela izvpijejo, ter vsi iztrujeni  po tleh  počepajo.   Potem nastopijo  novi,
čili, in ponavljajo, kar so poprejni uganjali. Ta praznik se sklene s čudnim obredom, „dozeh" nazivanim. Šejk Saadieških dervišev se poda k El Bekoju, npjvlšemu dervišu egipških dervišev. Po potu se nalezejo premnogi derviši pa drugi ljudje, ki hočejo biti tudi pobožni, nalezejo se tako, da v tla gledajo in^ prednik se dotika z nogama glave za seboj ležečega. Šejk na konju, ki °ta ga vodila dva strežaja, jezdi po teh živih tleh. Vs^^i je dvakrat pritisnjea od konja. Večina poskače nepoškodovana po koucu, in veselo stopa za šejkom. Kdor pa je bil zelo ali celo nevarno pohojen, dobi po vrhu še psovko , da je poprejšnji dan slabo obmolil zapovedane molitve. Včasih je bila tudi še ta grda, ostudna navada, da je po dokončanem dozehu eden dervišev hru-stal žive kače. Dan danes tega ni več. Menda je prišlo iz „mode". Samo kačji zaklinjači egipški še uganjajo časih take nagojusnusti.
Neka Kranjica le več let služila v Egiptu, in je tudi videla gori omenjeno ježo po ljudeh. Vrnivši se domu je pripovedovala v dotičnih krogih po Ljubljani, kaj je videla na tujem. No, ali so se spogledovali, in se jej posmehovali. „Da le more tako živo lagati^, dejali so, „da si le more kaj takega izmisliti!^
Pa res!   Pojdi drugam  pravit  take reči,  ne pa v Ljubljano!