252 •+* SLOVAN. Kr Štev. 16. „Ali, ali, gospod profesor! Karam to hčer radi njene nebrzdane strasti do plesa in tak resen gospod pokaži učinek moje propovedi s svojim slabim vzgledom. No, hočete li na vsak način — kakor vidim, danes že ne uidem svoji usodi. Pojdimo torej!" „Dovolite morebiti, da bi bil vaš plesalec?" vprašal je Starv Julijo ter ponudil uljudno roko. „„Oh da, z veseljem!"" odgovorila je in sprejela sra­ mežljivo ponujeno roko. Blaženost ga pelje v raj mladosti. (Konec prihodnjič.) Karakteristika naroda slovenskega. Češki spisal Jan Lego. (Dalje.) ^ kazni z ono brezuvetno, slepo poslušnostjo, katera nareja iz deteta topo lutko in goli stroj brez duha in svoje volje, ni niti sledu v prosti rodbini slo­ venski in otroku se daje tam do neke mere popolna prosta volja in svoboda. Kar stari sami tako silno ljubijo, nam­ reč dovtipno veselost, dopuščajo še v večji meri srčno radi otrokom, in ponosno pokazuje mati materi svojega sinčka, videč, kako poigrava v njem bujna mladost: Glejte, kakšnega fanta imam! — Kakor se slovenski nravi iz globočine duše studi vsa prisiljenost in naduta odmerjenost v vedenji („glej, glej, kako se drži", sliši se jako pogostoma za hrbtom kakega tujca ali „škrijca"), tako je na Slovenskem tudi pojem o razbrzdanosti in svojevoljnosti mladine mnogo mnogo bolj omejen, nego po drugod, kjer se dete od same groze tako rekoč dihati boji, videč ven in ven nad seboj črni oblak vseh možnih kužni, dokler se naposled zbok vednega strahu tako ne ukroti, da že niti razločevati ne ve, je li to, kar dela, dobro ali slabo. Takovo dete, zgodaj lišeno svoje raz­ sodnosti in samodelnosti, izgublja bolj in bolj vso samo­ stalnost ter dozoreva v goli nastrój, kateremu je namen : Služit' ! V slovenski rodbini pa se puščajo otroku vse pravice njegove dobe in ne stori se nič, kar bi bilo ne samo na škodo njegovemu razumu in čutu, nego tudi na kvar razvoju in okrepčanju njegove volje. Dete vodijo tam zgodaj in vedno postopnjema k samostalnosti, po­ učujoč je, kako naj samo sebe vlada k dobremu. Med njim in med roditelji gospoduje ven in ven uzajemen pogovor, pri čemer ni na strani roditeljev nobenega pre­ ziranja detinskih nazorov ali celo zaničevanja, nego na­ ravnost ali pa od strani ga izpodbadajo k vprašanjem, tako se vadi dete misliti, svoje misli razvrščati in po njih bistriti si duševni vid. Kadar pride otrok iz šole Ker se dete zgodaj vodi k samostalnosti, dovršena je po tem tudi brzo vzreja njegova, posebno kar se tiče rodbinskih razmer pred javnostjo, ne da bi potem uza- jemna ljubezen med roditelji in deco ter spoštovanje otrok do roditeljev pri tem morda trpelo kako škodo. Roditelji, v svesti si, da so dete svoje tako vzgojili, da že davno ne potrebuje povodca, ogibajo se javno izražati mu kako nežnost, češ, to bi bilo mehkuženje, ki starim ni dostojno, mlade pa ponižuje. Da, celo zakonski, naj se še tako goreče ljubijo, kažejo vpričo tujca mnogokrat jako hladno odmerjenost med seboj, in če kdo, ne znajoč te strani rodbinskega življenja na Slovenskem, nagloma stopi v hišo, mogel bi lahko soditi, da je tu malo poprej vihrala kaka domača nevihta. Druga stran v značaji Slovenčevem je mržnja nje­ gova do vsega, kar je tuje. To je lastnost, kakeršne v ti obliki ne srečujemo pri nobenem izmed ostalih slo­ vanskih narodov in katera se najintenzivnejše pojavlja na Gorenjskem, kjer se je Slovenec čutil najmanj odvis­ nega od krajevnih razmer. Ona je v narodnem konser- vatizmu njegovem tako gibalo, kakeršno je podrugod na­ rodni ponos, in kdor jo hoče razumeti, mora stikati po njenih uziokih v zgodovini slovenskega naroda. Nekdanje ozemlje slovenskega naroda je segalo nam­ reč od severnih bregov jadranskega morja tja do Dunava na severu, potem od polovice zdanjega Tirolskega pa glo­ boko do ravnin sedanje Ogrske na vzhodu, ozemlje, na katerem biva v naši dobi več nego dvanajst milijonov ljudi različne narodnosti. Politiška svoboda — ta karak- teristiška znamka narodnega življenja slovanskega — v kakeršni je živel Slovenec pod svojimi starejšinami in vojvodami in v kakeršni so bili zopet ti med seboj, olah- kotila je podrobujoči posel nemškemu življu, kateremu domov, mora povedati, kaj se je danes naučil, kaj novega je karakteristiško znamenje po drugi plati bila absolutna je morda danes pripovedoval gospod učitelj, in zanimanje v teh rečeh je tem večje pri takih roditeljih, kateri v svoji mladosti niso mogli hoditi v šolo, zato ne, ker tedaj v njih občini še ni bilo šole. To bdenje nad šolskim na­ predkom traje pa tudi tedaj še vedno dalje, kadar dajo sina študovat. Prišedši domov na praznike, ima takov študent mnogokrat nemajhen križ, predno vse, kar se je v minolem poluletji naučil za bodoče življenje, nadrobno in natanko razloži skrbnemu očetu svojemu, kateri hoče imeti točen račun o žuljevito pridobljenih denarjih, katere zdaj žrtvuje za izomiko svojega sina, želeč se o sinovem napredovanji navzlic najboljšim šolskim svedočbam sam uveriti. Pri takih dodatnih poskušnjah padata potem la­ tinščina in grščina seveda premnogokrat pri praktiškem gospodarji v nemilost. moč in stroga organizacija, in čegar fevdalna uprava je tudi dovršila raztvarjajoči proces na narodnosti slovenski. Slovenec je izgubil svojo politiško samostalnost jako zgo­ daj, namreč 1. 748., ko je na severu in zapadu svojega tedanjega ozemlja podrobljen bil nemškemu jarmu bavar­ skih vojvod. Odsihdob so se resda po večkrat ponav­ ljali boji njegovi zoper nemško gospostvo, toda čim dalje tem slabejše, dokler niso naposled popolnoma umolknili. Ko pa je Karol Veliki vse Slovensko priutelesil franški državi, izročivši je mejnim grofom v oblast, ter je v sporu med nadškofom solnograškim in patrijarhom oglejskim 1. 810. reko Dravo ustanovil za granico obeh cerkvenih pokrajin, bila je za vselej odločena usoda narodnosti slo­ venske v nadškofiji solnograški ; izrečena ji je bila smrtna sodba. Najdelavnejši zakopnik nemškemu življu bilo je Štev. 16. -X SLOVAN. *h 253 njegovo duhovenstvo. Kakor pri Pomorjanih in Polab- ljanih, tako je tudi tu pri Slovencih pomenilo pokristi- janiti toliko, kakor podjarmiti. Solnograški nadškofje (zdaj že patrijarhi) so bili zares bolj Nemci nego kristijani, in kdor dobro pozna životopis slovanskih blagovestnikov, ta dobro pozna tudi solnograške patrijarhe. Prvi namen jim je bila posvetna vlada, sredstvo za njo pa jim je bilo krščanstvo. Zato so utemeljevali tiste svoje hohštifte in kloštre obilno po vseh dolinah, naseljevali so vanje in na njih zemljišča nemško ljudstvo in uvajajoč povsod nemško pravo, nemški običaj in jezik, pahnili so doma­ čina, dozdaj svobodnega Slovenca, v podložnost ter od­ dajali nepremakljivo lastnino njegovo po odumrtnem pravu nemškemu naselniku. Na ta način je razruševalo Nemštvo narodnost slovenske vasi ; pretvarjajoč vas za vasjo, ši­ rilo se je vedno naprej, dokler ni naposled propadala po­ krajina za pokrajino in za vselej propala. Da so bili v tem poslu solnograškim patrijarhom zvesti zavezniki dobro- družni vitezi nemški, deroč za meništvom globlje in globlje v kraje slovenske, razume se samo o sebi ; oboji so si potem bratovski delili dušo in telo ubogega Slovenca, in v tem, ko so se klošterski mrakovi plazili po dolini, me­ tala so skalna gnezda grozo svojo na nesrečno ljudstvo. Kakšna razuzdana, zanikarna druhal je bilo tisto nemško viteštvo, moremo si predstaviti, če se iz svoje češke zgo­ dovine spominjamo dobe Henrika Koroškega. Njegova dru­ žina (in ta je bila pač še cvet tamošnjega plemstva !) hotela je pri nas počenjati prav kakor doma, toda sekire praških mesarjev preprečile so brzo njeno samopašnost. Ali vender je bilo še groznejši neprijatelj slovenski na­ rodnosti, nego to plemstvo, nemško duhovstvo. To vi­ dimo danes iz učinkov; kajti dežele, ki so spadale in nekoliko še spadajo k solnograškemu patrijarhatu, ponem- čene so zdaj malodane popolnoma, — v tem ko se je slovensko ozemlje oglejskega patrijarhata le malo ob mejah polaščilo, ker laško duhovstvo ni pomagalo raznara- jati.1) (Daljo prihodnjič.) ') Kako močno deluje upliv dnhovstva v življenji naroda, vidimo jasno ne le na uspešnem delovanji rodoljubnega dnhovstva slovenskega, na čegar rameni je jedino eksistencija slovenske narodnosti na Koroškem (gl. J. Legov spis: „Nekolik slov o zä- sluhàch slovinského duchovenstva o slovinskou literaturu" v Jelin- kovem „Slov. Sborniku" 1886, V. 44—47), — nego spominajmo se temu nasproti iz češke zgodovine onih nesrečnih dve sto let, ki so sledila bitvi belogorski. Nemški kloštri, s katerimi so na gosto obsejali ves severo- in jugozapad naše češke domovine, ti so bili zlasti, ki so v tistem času mrtvaške tihote s svojim duhov- stvom najsilovitejše ponemčevali one kraje, dokler ni dovršil njih dela glasoviti Kindermann. Slovenci! paš narod je neznaten po svojem številu. On je sicer -Jle)l\\ VPJa velikega in mogočnega debla slovanskega in *<#5)^· g,.]^ i£ njega redilni sok za svoje življenje in svoj razvoj ; a nemile več stoletij trajajoče okoliščine so iz- podrezale že precej čutljivo naravno našo zvezo s tem deblom. Potisneni daleč na zapad, odtrgani od svojih se­ vernih bratov ter obkroženi skoro od vseh strani od tujih narodov, katerih šege in navade, značaji in svojstva se bistveno razločujejo od naših, moramo Slovenci bojevati neprenehljiv boj za narodni svoj obstanek. Sreča nam v minolosti ni bila mila. Mnogo prelepe zemlje, katera je bila last naših pradedov, izgubili smo za vedno. Obširnejša je ta izgubljena zemlja, nego naša sedanja domovina. Tuji narodi, po številu močnejši, boje­ viti in brezobzirni, porivali so se čimdalje globočje v slo­ vensko ozemlje, v tem ko se je tihi, miroljubni Slovenec umikal ter jim prepuščal zemljo, katero je obdeloval ; selišča, katera si je postavil. Če je pa ostal na svoji zemlji, tedaj je kmalu izgubil narodno svojo individuvalnost in kmalu moral zamenjati sladko svojo govorico z glasovi tujimi. Slovenci smo združeni sedaj — razven neznatnega števila beneških naših bratov — že stoletja pod žezlom avstrijskih vladarjev. Dasi vedno zvesti državi in cesarju, vedno požrtvovalni v resnih dneh in vedno neustrašljivi v nevarnih časih, nismo vender uživali onega varstva svoje narodnosti, kakor drugi narodi. Le redko kedaj se je zgo­ dilo, da je jezik naš prihajal do male veljave ; sicer se je moral vedno umikati tujim, narodu našemu nerazum­ ljivim jezikom. V šolah in uradih ni bilo mesta zanj in prišlo je celo tako daleč, da se je smešil in kaznoval oni, ki se je drznil javno govoriti v slovenskem svojem materinem jeziku. Narodnost slovenska izgubljala je čim­ dalje več tal ; čistost slovenske govorice je ginila ; miš­ ljenje slovenskega razumništva se je potujčevalo in slo­ venski učenjaki pomagali so povečevati slavo tujih narodov. Še le, ko je presvetli cesar Fran Josip I. dal narodom avstrijskim ustavo, popokali so tesni okovi, ki so tako neusmiljeno stiskali našo narodnost.5 Slovesno so tudi nam Slovencem bile v ustavi priznane iste pravice, kakor drugim državljanom ; slovesno je jezik naš proglašen bil za jednakopravnoga z jezikom nemškim in italijanskim, katera sta pred tem v naši domovini uživala povsod ne­ opravičeno prednost. — Pač se vsaj nam nasproti ni izvelo še vse ono, kar bi se bilo imelo po jasnih besedah ustave izvesti ; a narod naš se je vender probudil v novo, veselejše življenje; vzbudila se je v njem samozavest, vzbudil ponos in s tem vzrasla ob jednem ljubezen do prekrasne slovenske govorice. Že to pa je našim sosedom — (Nemcem in Itali­ janom) preveč. Oni, ki so doslej vedno navajeni bili uži­ vati pred nami neke predpravice ; oni, ki so v duhu videli že sočne naše ravnice, prisojna naša brda in ne­ hotične naše gore za svojo lastnino, ne morejo se nikakor sprijazniti z mislijo, da se te sanje njihove ne bodo izpol­ nile, temveč da bode narod slovenski vedel braniti svojo domovino; da jo bode vedel ohraniti sebi in Slovanstvu. Zato so poslednja leta napeli vse moči, da bi zavirali razvoj našega naroda; začeli so pravo vojsko proti vzna- šajoči samosvesti njegovi ; izumili nove načrte za nje­ govo potujčevanje. Sredi slovenskega prebivalstva snujejo zasobne šole, katerim je glavna naloga, odtujevati deco slovenskih rodite-