TRUBARIANA V BRATISLAVI
Čeprav evidenca izvirnih in ohranjenih protestantskih tiskov 16. stoletja iz objektivnih razlogov ne more biti povsem točna, lahko vendarle trdimo, da so v deželah zahodne Evrope naši literarni zgodovinarji registrirali in pregledali vse dosegljive slovenske protestantske tiske v javnih in cerkvenih knjižnicah. Ta ugotovitev pa prav gotovo ne bi mogla obveljati za območja vzhodne Evrope. V utemeljitev in ilustracijo te navedbe naj služita dve dragoceni najdbi v Bratislavi. V obeh primerih gre za dokaj redka Trubarjeva izvirnika.
/ obdobju mojih poprejšnjih raziskovanj v bogati licejski biblioteki Slovaške akademije za znanost in umetnost v Bratislavi sem lahko s pomočjo kataloga evidentiral Trubarjevo Hišno postilo iz leta 1595 (s sig-naturno št. 4.104). Ob razstavi prekmurskih prvotiskov iz skladov bratislavske licej ske biblioteke v letu 1969 so si obiskovalci v Ljubljani, Mariboru in Murski Soboti lahko ogledali tudi ta izvirnik, ki spada med dobro ohranjene publikacije in je njegovo registracijo v Bratislavi skoraj povsem zanesljivo moč pripisati knjižno-Ijubiteljski vnemi znanega bratislavskega pastorja ter mecena Mihaela Institorisa Mošovskega.
V okviru preučevanja slovenskega protestantskega tiska v knjižnih depojih bratislavskega centra Matice Slovaške, ki je prevzela številne sklade bivših katoliških samostanov, sem letos poleti zasledil še eno ohranjeno Trubarjevo (pravzaprav Klombner-Juričičevo) knjigo — Ene duhovne peisni iz leta 1563. Ta redek prvotisk (s signaturo MS Br. II. 2 Bop 2727) je povezan v koligat, ki vključuje še naslednje latinske tiske: S. Rota, lani anisii senten-tiae ... (1557), Dilingae apud Sebaldum Mayer (1562), Historia Bohemica (1532) in H. Schottena Vita honesta ... (1563).
Registraciji dveh redkih Trubarjevih knjig v Bratislavi je treba dodati tudi nekaj no-voodkritih zapisov o njem ter njegovem delu (v bratislavski licejski biblioteki SAZU).
V svoj obsežen literarno-zgodovinski pregled z naslovom »Specimen Hungariae Li-teratae Virorum Eruditione Clarorum Na-tione Hungarorum, Dalmatarum, Croata-rum, Slavorum atque Transylvanorum ...«, ki je izšel leta 1711 v Frankfurtu in Leipzigu, je bansko-štiavniški bibliograf David Czwittinger (1676—1743) vključil tudi nekaj podatkov o Primožu Trubarju. To dejstvo in pa bratislavska registracija še ne bi predstavljala pomembnejšo novino, če ne bi Czwittinger po več kot 150 letih vzpodbudil madžarskega protestantologa Andrä-sa Fdba na dopolnitve in če se na tem »bratislavskem« izvodu ne bi našle tudi zanimive — rokopisne opombe.
V 18. zvezku »Figyelö-a« (Obzornika), bu-dimpeštanskega literarno-zgodovinskega glasila, je Andräs Fäbo leta 1885 objavil svoje »Dopolnitve k Czwittingerju«, ki vsebujejo tudi dostavke oziroma neuporabljene vire k Trubarjevim generalijam.
V zvezi s »prvim« Trubarjem (za razliko od Felicijana) omenja najprej J. W. Valvasorja »Die Bhre des Herzogthums Crain«, potem pa še nagrobni govor Jacoba Andrea in druge biografske podatke iz dela A. K. Saliga »Vollständige Historie der augspurgischen Confession« iz leta 1730. Fäbo opozarja v zvezi s Trubarjem še na delo J. P. Koliusa »Introductio in histo-riam et rem litterariam slavorum« ter na njegovo »Historia critica versioriam slavo-nicarum maxime in signium«.
Po oceni dr. Jana Caploviča, dolgoletnega vodje bratislavske licejske biblioteke (in njegove ugotovitve potrjujejo tudi rokopisne primerjave), izvirajo številne rokopisne opombe na straneh »bratislavskega« Czwit-tingerjevega Specimena izpod peresa znanega protestantskega pastorja Samuela Wilhelma Serpiliusa (1707—1762). Le-ta je na strani 390 v zvezi s Trubarjem med drugim zapisal tudi tole ugotovitev: De N. T. Truberis oct. H. Vogt Catalogus libros rarit. edit. 1747, pag 664. Sicer se Serpiliusove opombe nanašajo tudi na Jurija Dalmatina in tiskarja Janža Mandelca.
86
Ce Cz Wittinger j eve ter Fabo-ve objave izpričujejo široko odmevnost Trubarjeve dejavnosti na nekdanjem Ogrskem (in v tem smislu velja dopolniti tudi nad vse izčrpen Ruplov pregled virov ter literature za življenje in delo Primoža Trubarja v istoimeni knjigi iz leta 1962 (moramo ob Serpiliuso-vih rokopisnih opombah opozoriti na še bolj dalekosežna in bolj pomembna dognanja. Ker se je bratislavski pastor dodobra seznanil tudi s slovenskim protestantskim gibanjem in knjižno dejavnostjo vsaj dveh njegovih organizatorjev oz. ustvarjalcev (Trubar, Dalmatin), je lahko razumeti, zakaj je v svojem praktičnem delovanju usmeril svojo pozornost ter gmotno pomoč v korist slovenskega   protestantskega   življa   in
njegovih duhovnih dejavnikov v mejah nekdanje Ogrske. Najbolj prepričljiv dokument takega Serpiliusovega odnosa in razsvetljenih pobud predstavlja njegovo pismo z dne 29. oktobra 1751, naslovljeno Štefanu Kiizmiču v Nemes Cs6 (glej zbornik Štefana Kuzmiča, M. Sobota 1974!). Nihče od pozitivnih bratislavskih dejavnikov glede razvoja slovenske narečne književnosti v Prekmurju ni tako premočrtno kot on vzpodbudil Kuzmiča k zgodovinskemu literarnemu delu in to v znatni meri prav gotovo — ob spoštljivem razumevanju dejavnosti Trubarja in njegovega kroga.
Franc Š e b j a n i č Beograd
87