Preosnuiev naših pedagoških listov. prašanje o preosnutvi naših obeh pedagoških listov  sili vedno bolj na površje, in lehko trdimo, če hočemo imeti pred očmi koristi slovenskega učiteljstva, da se rešitvi tega vprašanja ne smerao dalje upirati. Naš list je že 1. 1897. izprožil misel, da bi se raorala preosnovati naša pedagoška lista. Pod zaglavjem: »Slovenskemu učiteljstvu" srao v 18. številki na strani 289. glede tega vprašanja pisali: „ . . . Preraalo nas je pa slovenskih učiteljev, ali bolje povedano: srao še vedno premlačni, primanjkuje nara še vedno stanovske zavednosti, da bi raogli vzdržavati dva lista z enakim programora. Lehko si pa poraagamo iz te zagate, če mlajši naših listov (Popotnik) izpremeni svoj prograra ter postane nekaka Bpedagoška revija", ali kaj takega, ter bi izhajal v mesečnih snopicih. Mislimo, da bi se tudi slavni direktorij ^Zaveze" ne protivil taki preustrojbi. Naš, kot najstarejši šolski list slovenski, naj pa nadalje izpolnjuje svoj program po geslu: ,,Ne nazaj, ne navzdol, arapak naprej in navzgor!" Ta misel je dobivala vedno več privržencev raed učiteljstvora, in tudi ,,Popotnik", ki se od začetka ni strinjal z nami, je lansko leto dokazoval, kako nujna potreba je preosnutev naših strokovnih listov v zgoraj navedenem smislu. Pri zadnjem zborovanju wZaveze" se je tudi to vprašanje spravilo na dnevni red, in ^Zavezina" delegacija, ki zastopa posaraezna učiteljska društva, je enoglasno sprejelapredlog, da se preosnujeta naša pedagoška lista glede prograraa ter stopi direktorij v ta namen v dogovor s ,,Slovenskira učiteljskim društvom" zastran ,,Učiteljskega Tovariša". Naš odbor pozdravlja to preosnutev in se bo tudi pri pogojih glede oddaje našega lista v last ,,Zaveze" z direktorijem bržkone lahko sporazumel. Misel o preosnutvi naših listov pozdravlja tudi naš leposlovni list ,Ljublj anski Zvon", ki piše v drugi letošnji številki glede tega vprašanja: BZ veseljem smo čitali v 20. in 21. številki lanjskega MPopotnika" v nekem dopisu s Kranjskega predlog o preosnutvi naših obeh pedagoških listov, izrned katerih naj eden (Uciteljški Tovariš) goji zlasti šolsko • politično, a drugi (Popotnik) zlasti pedagoško-znanstveno smer. To je bila že davno naša misel, ki smo jo nekoo tudi razložili gosp. uredniku Učit. Tovariša, in ki jo je le-ta odobril ter jo kolikor toliko že začel izvrševati, porabljajoč svoj list zlasti za obrarnbo gmotnih interesov uoiteljskega stanu. Tudi drugi predlog Popotnikovega dopisnika je že deloma uresničen; kajti Popotnik prinaša vpbče več pedagoškoznanstvenih sest.avkov nego Tovariš, in sicer tudi iz peresa srednješolskih učiteljev (n. pr. Bezjaka, Košana, Lavtarja, Schreinerja). — Da bi pa tisti drugi predlog dopisnikov dobil v istini realno podlago, bi bilo treba pred vsem, da bi prenehala letargija, v kateri je odrevenela večina na.ših srednješolskih učiteljev, kateri so z ne preštevilnimi častnimi izjemami — suhe veje na drevesu naše narodne prosvete. Bogu bodi potoženo, da je večina naših profesorjev popolnoma očarana in zamaknjena v tujo kulturo, da od samega nje občudovanja čisto zanemarjajo gojitev domače prosvete, in z njo vred tudi domačo govorico, v katero tako radi vpletajo tujščino, češ, da je le-ta za njih duhovite izreke veliko prikladnejša in preciznejša nego materinščina. Faktum je, da je med slovenskimi juristi in medicinci veliko več čuti domače besede, in takisto faktum, da naši ljudskošolski učitelji svoje višje srednješolske kolege nadkriljujejo ne le glede stanovske organizacije, ampak tudi v marljivem razpravljanju metodiških vprašanj. Dočira natem polju naši ljudski učitelji prav trudoljubivo delujejo — med drugimi so nam izmed sestavkov v zadnjem času ugajali L. Grneja črtice ,,Iz duševnega življenja otroškega" (v Popotniku) — še vedno smatrajo ranogi naši profesorji proučevanje pedagogike in metodike za nepotrebno, češ, če itnajo le znanstveno usposobljenost, vse drugo že samo ob sebi pride . . . Naj se nara ne očita, da smo zašli od glavnega predraeta! Ze davno nam je bilo pri srcu to vprašanje, in baš odkar nam je poverjeno urejevanje leposlovne revije, se nara je še bolj utrdilo prepričanje, da je to prav pereče vprašanje. Kajti baš pri uredniški praksi smo irneli dovolj prilike opazovati to neveselo prikazen; ravno v onem delu slovenske inteligencije, od katerega bi se imeli nadejati največ duševne podpore našemu listu, ravno tam vidimo — sušo. In vendar koliko je baš tu nakopičenega duševnega kapitala, ki bi lahko nesel bogate obresti naši mladi prosveti. Ni nam Ireba praviti, da nam tu niso na mislih učene strokovne razprave naših profesorjev, s katerimi bi se naš narod vendar ne raogel okoristiti, kakor tudi nima nič dobička od naših učenjakov, kateri, hoteč popolnjevati svojo stroko, pišejo razprave v drugih kulturnih jezikih; posebne razmere, v katerih se nahaja ubogi naš narodič, pač opravičujejo zahtevo, da doprinesejo tisti naši učenjaki nekak ,,sacrificio d' intelletto" ter ne pišejo v tujih jezikih. Veliko zaslug pa bi si lahko pridobili, bogateč naše slovstvo s poljudnim leposlovnim razpravljanjern svojih strok . . . Toda o tem predmetu srao že toliko govorili, da bi bila vsaka beseda odveč. One naše strokovnjake pa, ki menijo, da bi oskrunjali svojo vedo, ako bi se spustili na feljtonsko polje. dasi v Angležih in Nemcih že vseučiliški profesorji stopajo med narod ter poljudno predavajo — samo en primer: H. Schenkl, profesor na vseučilišou v Gradcu, je poljudno predaval o godbi v starem veku — one gospode pa si usojamo vabiti na drugo poprišče, na katerem ne bodo nič škodovali svojerau učenjaškemu ugledu, a bodo vendar domači stvari koristili: naj se lotijo tnetodike svojih predraetov. Zlasti sloveniste naših srednjih šol čaka še obilo dela in obile žrtve; kako krvavo nam je potreba za slovenski pouk boljših učnih knjig, preinišljenega učnega načrta in napredne učne metode. Ali ni sramoten faktum, da mnogi profesorji sarni priznavajo, da neradi poučujejo materinščino, veliko raje latinščino in grščino ali katerikoli ježik, češ, da jiin pouk v slovenšoini ne nudi dovolj učnih in disciplinarnih sredstev . . . Za take prepotrebne metodiške razprave bi bil Popotnik najpripravnejše glasilo. Izkratka: našega obširnega razgovora jedrnata vsebina je: naši srednješolski učitelji naj se oklenejo Popotnika, ki jim postani strokovno glasilo za pedagogiko in metodiko." S temi besedarai se strinjamo popolnoma. Bog daj, da bi obrodile zaželeni sad! Tretja slovenska petrazrednica v Ljubljani je nujno potrebna!*) Slavni c. kr. mestni šolski svet! ^ziraje se na cenjeni dopis slavnega mestnega magistrata d. d. 29. oktobra 1898, št. 37.408, ki poziva slavni c. kr. mestni šolski svet, naj mu predloži uradne podatke in dokaze o potrebi III. mestne deške ljudske šole, se usojam slavnerau c. kr. mestnerau šolskemu svetu podati nastopno poročilo: 1. Število šolskih otrok v šolskem okraju deželnega stolnega raesta Ljubljane kaže v zadnjih desetih letih rastočo tendenco. Ako vzamemo v poštev tudi samo šolske otroke iz zadnjih petih šolskih let (1893/4—1897/8), se nam pokaže nastopni posledek: Ta pregled kaže: 1. Da se je število šolo obiskujočih otrok v zadnjih petih letih poranožilo za 99 dečkov + 269 deklic, skupaj za 368 otrok; 2. da rapidno narasta število otrok, ki niso zavezani hoditi v mestne šole, pa jih vendar pohajajo. To število se je v petih letih od 233 pornnožilo na 796, tedaj za 563 otrok. To število pa se sestavlja spet iz dveh činiteljev: a) prvič iz otrok, ki tudi še po dopolnjenem 14. letu svojega življenja hodijo v mestne šole, in b) iz otrok, ki ne stanujejo v Ljubljani, tedaj tukaj niso šoloobvezni, pa vendar hodijo v raestne šole. Zakaj dasi c. kr. mestni šolski svet v tem oziru strogo postopa in je n. pr. izključil od mestnih ljudskih šol vse šišenske in viške otroke, ter tako prisilil občino Vič, da je osnovala svojo dvorazredno ljudsko šolo, je vendar te misli, da ne sme braniti v raestne ljudske šole hoditi otrokom tistih uradnikov in železniških ali mestnih uslužbencev, ki sicer ne stanujejo v mestu, ampak po najbližjih vaseh, pa imajo svoj zaslužek in svoj uradni sedež vendar v *) Ker se nam zdi to vprašanje za razvoj ljudskega šolstva v Ljubljani zelo važno in ker bi utegnilo zanimati vse meščanstvo in učiteljstvo, objavljamo tukaj z dovoljenjem g. župana Ivana Hribarja uradno poročilo, ki ga je o ti stvari podal c. kr. mestnemu šolskemu svetu g. okrajni šolski nadzornik prof. Fr. Levec. Uredn. mestu saraem. Kazalo bi tudi raalo kršoanskega človekoljubja, ko bi c. kr. mestni šolski svet odrekel sprejem v višje razrede raestnih ljudskih šol tistim okoliškim otrokom, ki se žele po dovršeni domači ljudski šoli v mestnih ljudskih šolah pripravljati za sprejem v srednje in obrtne šole. Leta 1897/8. je bilo nad 14 let starih otrok v mestnih ljudskih šolah: 36 dečkov -f- 359 deklic, skupaj 395 otrok; okoliških otrok pa je bilo 1. 1897/8. v raestnih ljudskih šolah: 142 dečkov -j- 259 deklic, skupaj 401 otrok. II. Razmerno temu številu šolskih otrok se je ranožilo tudi število ljudsko šolskih razredov v Ljubljani, kakor kaže nastopni pregled: Zaporedna stevika 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 nil 12 Sola I. mestna petrazrednica II. mestna petrazrednica Barjanska sola  Mestna dekliska sola pri sv. Jakobu . . . Ursulinska vnanja . . Ursulinska notranja . Marijanisce Lichtenthurn Mestna nemska deska Mestna nemska dekl. Sola nem. sol. drustva Irme Huthove zasebna dekliska  Skupaj . Stevilo razredov 1893/4 9 10 1 8 12 8 4 3 4 5 4 8 76 1897/8 10 10 2 10 13 8 4 6 5 8 4 8 88 Prirastek 1 1 2 1 3 1 3 12 To število razredov se je pa v tekočem šolskem letu 1898/9. spet pomnožilo, ker se je moral na I. mestni deški petrazrednici in na mestni dekliški osemrazrednioi od•preti po 1 (t. j. 11. razred) in ker se je dekliška zasebna ljudska šola v Lichtenthurnovem zavodu razširila v sedemrazrednico, tako da število vseh ljudskošolskih razredov v našem mestu znaša ta hip 91. III. Toda tudi, ako vzamemo v poštev samo število šolskih otrok na I. mestni deški petrazrednici v Komenskega ulicah in na II. mestni deški petrazrednici na Cojzovi cesti, ki sta pri pričujočem vprašanju posebno udeleženi, se nam pokažejo nenaravne razmere, kakor se vidi iz nastopnega pregleda: Iz tega pregleda se lehko posname, da se je v šestih letih število šolskih otrok pomnožilo za 298 ucencev, t. j. za toliko, kolikor bi jih smela šteti pravilno urejena mestna petrazrednica. Kam pa se je spravilo za dve petrazrednici zares ogromno število 1113 otrok na obeh naših mestnih ,petrazrednicah ? Prva mestna deška ljudska šola šteje zdaj 5 osnovnih in 6 vzporednih razredov. Da se je pa za 6. vzporedni, oziroma za 11. razred dobil potrebni prostor, se je morala izprazniti soba za učila, in ta naša prekrasna, v vsej kranjski deželi gotovo najlepša in najbogatejša zbirka, za katero je mestna občina v teku let žrtvovala več sto goldinarjev, se je zdaj poteknila po zbornici, po hodnikih in po garderobnih sobah, kjer je izpostavljena prahu in vlagi in kjer nikakor ne raore dosezati svojega namena. Druga mestna deška petrazrednica šteje zdaj 5 osnovnih in 5 vzporednih razredov. Ker ima pa vse poslopje samo 8 učilnic, sta se dve garderobni sobi opustili ter se v njiju nastavili 2 vzporednici. Ker nikoli nista bili namenjeni za učilnice, sta obe taki, da v obraz bijeta vsem šolskozdravstvenim predpisom. Vsaka teh sob je 5'5w dolga, 624m široka in 4*1 m visoka ter ima tedaj 130.712 m3 prostornine, tako da bi smelo biti v njej na podstavi § 8 min. ukaza z dne 19. malega srpana 1875, štev. 2868, samo 29 učencev, a navzlic temu je v vsaki teh dveh sob leto za letom nagnecenih po 42—44 učencev! Ako uvažujemo, da sta obe sobi pp*leti izpostavljeni pekočemu solncu; da svetloba pada na tablo od zadi; da na podiju ni toliko prostora, da bi učitelj in učenec obenem stala na njem; da so klopi tesno staknjene in učenci v njih natlačeni, da sede učeridi pozimi poleg zakurjene peči; da se more učitelj gibat^ samo po ozkem predsledku po šredi in da nikdar ne mbre do učencev trdo ob stenah in tudi pozimi ob oknilv šedečih — potem se moramo pač čuditi, da šolska oblastva že zdavnaj niso zaprla teh dveh šolskih mučilnic! : (Dalje prih.) 'f$^Solsko leto 1893/4 1894/5 1895/6 1896/7 1897/8 Stevilo solo obveznih deck. 2068 2140 2052 2055 2068 dekl. 1904 1892 1829 1799 1709 skup. 3972 4032 3881 3854 3777 Stevilo solo obiskujo_ih de<5k. 2139 2277 2177 2191 2238 dekl. 2066 2200 2218 2204 2335 skup. 4205 4477 4395 4395 4573 Koliko je bilo vec solo obiskujoeih nego solo obveznih otrok 233 445 514 541 796 I. mestna deska II. mestna deska Skupaj . Sola je stela otrok v solskih letih 1893/4 464 523 987 1894/5 486 546 1032 1895/6 488 519 1007 1896/7 536 500 1036 1897/8 571 508 1079 1898/9 577 536 1113