KLUB ZDRAVLJENIH ALKOHOLIKOV
Prijateljstvo utrjuje voljo
Alkoholizem je veJika nadloga naše družbe, zato je vsako zdrav-ljenje dobrodošlo, zlasti če je uspešno. K temu pripomorejo tu-di klubi zdravljenih alkoholi-kov, o katerih zadnje čase sicer ni veliko slišati, a jih je vrsta, ki naprej tiho, a dejavno živijo v zadoščenje nekdanjih bolnikov alkoholikov in njihovih družin. Med uspešne klube lahko šteje-mo tudi klub Stara Ljubljana z dvajsetitni člani, ki se sestaja enkrat tedensko v prostorih Centra za socialno delo občine
Center na Resljevi cesti. Osem let ga je vodila socialna delavka Zdenka Bevc, ki je zdaj kotera-pevtka zdravnika Janeza Klobu-čarja.
»Naš klub ni velik, zato pa se med seboj dobro poznamo in lah-ko več časa posvetimo posamez-nikom, kar je sila pomembno za tiste, ki so morda po značaju labil-nejši,« je pogovor načela Zdenka Bevc.
»Se to pozna pri rezultatih?«
»Zadnji dve leti se lahko pohva-limo, da smo posebej uspešni, saj ni člana, ki bi ubral stara pota. Imamo odličnega terapevta Jane-za Klobučarja, ki je s svojim zna-njem in izkušnjami, zlasti pa voljo. do dela, dvignil raven naših se-stankov. Vrstijo se tudi zanimiva predavanja, ne ]e z zdravstvenega področja.«
»Kaj je tista vez, ki člane drži skupaj?«
»Skupinska terapija je veliko pomagala, da člani držijo skupaj. Gre za sproščene, odkrite pogo-vore o različnih težavah, tudi osebnih. Vsak lahko pove, kaj ga teži in se tako znebi bremena, ki mu leži na duši. Tako se razvijajo prijateljstva, strpnost, razumeva-nje. To posameznikom kuje voljo, da jih kozarček spet ne zamika.«
»Za zdravljenega alkoholika je dovolj, da zvrne šilce žganja in že se mu prižge zelena luč v ponov-no izgubljenost. Če se tedaj zave-da, da so v klubu prijatelji, ki ga imajo radi in jim ni vseeno, kaj se z njim dogaja, mu bo misel nanje
zadržala usodni korak. Vsakemu, ki je kdaj spodrsnil in ga potem ni bilo v klub, so prijatelji sledili in ga spet potegnili medse. Ni se lah-ko vzdržati alkohola potem, ko ti je to bila življenjska navada oziro-ma razvada, ki se je sprevrgla v bolezen,« je razložila koterapevt-ka Zdenka Bevc.
»Kdo so ljudje v klubu?«
»Različnega spola, različne sta-rosti, različnih poklicev. Moram povedati, da sta dva zdravljena al-koholika med zdravljenjem kon-čala višjo šolo, eden fakulteto, dva osnovno šolo. Še naprej hodi-jo v klub in vlivajo voljo drug dru-gemu. Smo prava družina v veli-kem: hodimo na izlete, pomaga-mo drug drugemu, če je treba, skratka, počnemo vse, da bi zdravljeni alkoholiki trezno in urejeno živeli.«
S klubom sodelujejo tudi za-konci oziroma svojci zdravljenih alkoholikov, saj strokovnjaki pra-vijo, da so tudi ti v nekem smislu bolni, saj so dolga leta živeli z al-koholikom, se pravi nezdravo. Tudi ti so potrpbni rehabilitacije, podpore, razumevanja.
»Dolgo že delate, da ne rečem živite s klubom, česa pogrešate?«
»Sodelovanja med klubi. Vsak dela in se prebija po svoje, mi-slim, da bi SZDL pri tem lahko kaj storila. Še nekaj me teži: to, da ni mladih terapevtov, saj smo sta-rejši že izpeti, utrujeni. Zelimo si mladih moči. Delo je rteda napor-no, a poplačano, četudi samo ne-kaj alkoholikov iztrgamo iz brez-na alkoholne pogube«.           A. A.