Priloga Jašemu Listu" št. 9 z dne 4. sušca

(X



76,
Slovensko Gospodinja
Izhaja vsako 1. soboto v mesecu. Lastnik: Prva iugoslov. tovarna kavinih surogatov v Ljubljani
Leto
V Ljubljani, 4. sušca 1905.
Št. 3.

Uredništvo »Slovenske Gospodinje« je v Ljubljani, Mestni c, a a trg štev. 17 a a a
Nekaj o naših malih.
^tokrat in stokrat se poudarja pri otrocih ona znana prislovica o mladem drevescu. Dokler je drobno, ga oskrbuj in ga nagibaj, tako da bo ravno; ko vzraste in postane bolj debelo, tedaj navadno ni več pomoči. Pač — s silo, a to privede navadno le do slabega uspeha, — drevesce se — zlomi.
Kakor je pri drevescu, tako je tudi pri otrocih. Dokler je deklica ali deček še mlad, ga mati lepo pri-pogiba kakor vč in zna, a če to prvo dobo zanemari, tedaj je prepozno. Neka mati je vprašala nekoč slovitega pedagoga, kdaj naj začne z vzgojo svojega štiriletnega sinka. »Oh, gospa«, — ji je odgovoril učenjak — »če niste še začeli, ste zamudili že štiri leta!« V prvih letih, ko se dete začne zavedati, je tako živo kakor srebro. Povsod hoče biti, vse videti. Narava mu ne daje miru in njegova sprejemljiva duša hrepeni po hrani. Ko že dobro govori, tedaj ni izpraševanja ne konca ne kraja: Zakaj je to tu, odkod, kakšno je znotraj i. t. d. V nobeni dobi ni človek po lastnem nagibu tako sprejemljiv kot v otroški. Pozneje pride šola, in otrok že čuti tisti »moraš«, pa ne gre več tako.
Beati possidentes — blagor onim, ki imajo. Tudi pri otrocih velja ta izrek. V premožni hiši, kjer se skrbi tudi za vzgojo otrok — navadno se to godi redko —, imajo otroci mnogo zanimivih stvari na razpolago. Lepih igrač, razne slike, lepe vrte; imajo od-gojiteljice, ki jim razlagajo vse potrebno, ki jih poučujejo in tako nasitijo za hip njihovo žejno dušo.
Poglejmo pa sedaj gori v podstrešje in doli v kletna stanovanja! Mala sobica, slabo opravljena in temna. Fantek sedi tam na oknu sam, tih. Mama je šla na delo, on ne sme sam na cesto. Doma nima česa delati. Svojih par igrač je že neštetokrat preložil in pregledal, celo konju je hotel izpuliti repček, da bi videl, kako je to narejeno. Sedaj nima ničesar več, kar bi mu bilo še neznano. Pač, tam na oni strani dvorišča je slišal večkrat tičje petje. In danes gleda tja, misli in misli, kakšen je neki ta ptič? Kake barve? Čegav je, kje ga imajo, zakaj? Vse sama vprašanja,
a nikjer odgovora. Drevi bi vprašal očeta, a tedaj mora že spati; oh, kako bi le to izvedel . . . Tako mu hrepeni duša po novem, po neznanem, — a nikogar ni, da bi mu kaj povedal.
Tako in še slabše je življenje malih proletarcev. Nihče se ne more brigati za to novo, kipeče, mlado življenje, ki hoče tudi živeti. Koliko in kako dobrih ljudij bi se lahko vzgojilo pri malo večji skrbi! Jako potrebno in koristno bi bilo, da se ustanovi tudi pri nas zavetišče za manjše in večje otroke, kjer bi oddajale matere svojo deco, ko hite zjutraj na delo in bi jih pustile za gotovo odškodnino ves dan pod veščim vodstvom izobraženih odgojiteljic, ki bi v mnogih slučajih boljše in skrbnejše vzgajale svoje varovance, kakor matere same. Sicer nočem s temi besedami zmanjšati pomena matere napram lastnemu otroku. Toda če se ne more ali noče brigati za vzgojo otrok mati, bi bilo vendar boljše, ko bi mogla prepustiti to skrb drugim, kakor pa da ji vzrastejo otroci brez vsakega nadzorstva in brez vzgoje. Z ustanovitvijo takih zavetišč bi bilo rešeno tudi drugo pereče vprašanje: kako omogočiti ženi — materi, da tudi kaj pripomore v sedanjih dragih časih izboljšati razmeroma jako slabo gmotno stanje nižjih in srednjih slojev, ne da bi trpela pri tem vzgoja otrok in domače gospodinjstvo sploh!
Seveda je tudi mnogo staršev, ki bi se lahko bolj zanimali za pametno vzgajanje svojih otrok, ki pa navadno ne pojmijo svoje velike, težke naloge ter odlagajo ta posel rajše svojim — služkinjam. In gotovo je prva in najvažnejša dolžnost očeta in matere, da podajata otroku po možnosti in takorekoč igraje, po malem duševne hrane; v mnogih slučajih bi opravili to lahko tudi starejše sestre in bratje. Začeli naj bi s pravljicami, pripovedkami, basnimi, z junaškimi pesmimi in lepimi legendami.
Walter Scott je črpal svoje nagnjenje do poezije iz starih balad, ki sta mu jih peli mati in babica, še preden je hodil v šolo. Goethejeva živahna mati je vzbudila že v najnežnejših otroških letih svojega sinčka bogato domišljijo ter mu je utrjevala energijo. — Nekdo je dejal, ko se je seznanil ž njo: »Sedaj razumem, zakaj je postal Goethe tak mož, kakoršen
je.« Sicer je pa tudi sin vselej radostno priznaval, koliko je dolžan svoji materi . . .
Tudi igrače, zlasti ponarejene živali, razni mali strojčki, ladjice, nadalje kamenčki, ki zidajo ž njimi otroci cele stavbe, razne slike, punčike, priprava za šivanje, male kuhinjice i. dr. vse te igrače so učilna sredstva. Z njih pomočjo si pridobe otroci mnogo novih pojmov, dobe pa tudi veselje do dela. Seveda ni treba otrok razvajati ter jim kupovati hkratu celih kupov raznih igrač, kajti potem jih ne zanima nobena. Tudi ne smejo biti matere pretesnosrčne ter se bati vedno le za lepo oblekico, za čisti predpasnik svojega otroka in končno za lepo urejene prostore. Otroci naj skačejo, naj »slikajo«, šivajo, kuhajo, pomivajo, — seveda kolikor mogoče pod nadzorstvom, — naj tudi ne bodo takoj kaznovani, ako pokvarijo kako igračo, saj hočejo le videti v svoji vedeželjnosti, kako je narejena, sestavljena . . .
Starši, pripovedujte otrokom basni, pravljice in pripovedke, razlagajte jim to in ono, dajajte jim posla, in mali poslušalci in »delavčki« vam bodo nepopisno hvaležni. Spominjam se dobro, kako so me moji bratci o počitnicah vedno naganjali za pravljice in so sedeli po dve — tri ure okoli mene, samo da sem jim le pravil kaj o lisici in volku. Kako te nežne duše skoraj požirajo vase, kar se jim pripoveduje! Tuintam lahko vpleteš malo, malo nauka in več bo koristil kot cele strani katekizma. — »Tega ne smeš,« pravi drugi drugemu, »sicer se ti zgodi kakor volku, ki je bil zato kaznovan.«
Glavno pa je prvo čitanje. Ko se deca nauči čitati in že tudi nekaj razumeva, tedaj hrepeni vedno in vedno po novem. Otroci bogatinov navadno ne čitajo dosti, ni jim tudi treba, ker jim odgojitelji in odgoji-teljice povedo to in ono, a deca revnejših starišev je navezana le na knjigo. Dve, tri knjige, to mu je svet. Čita in čita, basni in pripovedke in duša njegova se naslaja pri tem, novi svetovi se odpirajo otroku. Starši, ozrite se na te svoje male, žrtvujte tupatam kak dar za svojo deco, kupite ji dobro knjigo! Otroci bogatašev imajo vse doma, bogato in lepo življenje, vaša deca naj pa zajema vsaj deloma iz knjig to, česar ji ne morete dati. Kako se to in ono čita v knjigi tako lepo in krasno! Duša otrokova živi v tej sreči, kakor bi jo uživala sama, dečko se čuti sam bogatega princa, ki dirja s svojo vojsko po tujih deželah. Starši, ki niste tako premožni, da bi lahko imeli učitelja za svojo deco, bodite tedaj opozorjeni na to, da tudi vaša deca hoče živeti, da ima tudi ona tisto mehko dušo, ki je dostikrat še bolj vedeželjna kot pri otrocih bogatinov. Kupite tedaj otrokom, ki znajo že čitati, tupatam kako knjigo, naročite jim list »Zvonček« in otroci vam bodo hvaležni za to požrtvovalnost. Marsikateri oče toži, češ, otrok mi pohaja in se potepa. Dajte otroku dela in zabave in rad bo ostal doma. Jaz vem, da nisem mogel včasih svojega brata po ves
dan spraviti od lepe knjige, četudi se je sicer rad malo poklatil . . . Bavite se pa tudi sami mnogo z otroci, kažite jim razne pojave v naravi, učite jih treznega življenja, pripovedujte jim tupatam tudi bridke dogodke — skratka: združujte poezijo včasih tudi s prozo, da ne bo potem v življenju trpkih razočaranj.
Govoril sem največ o dušni hrani, a razumeva se pri tem, da tudi telesa ne smemo zanemariti. Zdrava duša, zdravo telo, to vam bodi geslo pri vzgoji naših malih. Dokler so še mladi, jih nagibajmo k dobremu, ko enkrat odrastejo, ni več časa. Starši, dajte hrepe-nečim dušam hrane in vzgojujte nam krepke žene in može, ki bodo vam in narodu v ponos in korist!
Janko Bratina.
Mlinar.
Smetno žito perem	Kjer imel sem tisoč
na žlebeh,	srčnih nad,
zraven pa me sili	stopa zdaj bahato
trpek smeh.	mlinar mlad.
Doli ob potoku	Vse je zdaj njegovo,
vidim mlin,	kar je tam,
ki oživlja meni	*ona, hiša, stope,
mnog spomin.	mlin in hram.
Tam nekdaj sem sanjal	Zalo dete vodi
tisoč sanj,	za roko,
rad zato še danes	ona pa smehlja se
gledam vanj.	mu sladko . . .
Pa skrivaj se smejem	Sam zdaj žito perem
sanjam tem,	na žlebeh,
ker zdaj vso resnico	zraven pa mi uhaja
tužno vem:	grenek smeh.
Serafinov.
Slovo.
Črtica. Spisal Janko Kotlar.
ar vzameš seboj, je pripravljeno, samo popotnica se še hladi v malem loncu pod sitom,« je izpregovorila mati Tolstovršnica ter potegnila s svojim ,berkalastim' predpasnikom preko oči.
Hči Lenčika se je poslavljala od doma in materi je bilo tako silno hudo, da jo je tiščalo v prsih, kakor bi se ji cent težak kamen zvalil na srce. Rada je imela svoje otroke, kakor jih ima menda rada vsaka mati, ali njeni so se bili zgodaj razkropili in razšli po svetu kakor se razlezejo in razteko drobne mravlje lepega solnčnega jutra na sladko pašo. Nobenega ni imela doma. Najstarejši sin je bil oženjen tam nekje na Hrvaškem, — z neko staro vdovo je bil sklenil deliti svojega življenja križe in težave. Drugi je bil v Ameriki že dvanajst let in nič ni vedela zanj, petero
jih je bilo pomrlo še v nežni mladosti, najmlajša in najljubša ji hčerka, Lenčika, pa se je odpravljala nazaj v mesto, kjer je bila prejšnjo jesen začela z nekim železniškim strojevodjo uživati med zakonskega stanu.
»»Oh, kako ste skrbni; saj ne bom mogla vzeti vsega seboj,«« se je branila hči, »»toliko ste pripravili; in v mestu je vsega dovolj.««
»Res, za denar se vse dobi, ali mati pa ti le ne da in preskrbi, če kupiš. Ali se ti ne zdi vse slajše in boljše, kar pride iz materine roke?«
»»Oh, mati, kako rada bi bila vsaj še nekaj časa pri vas; smilite se mi, da morate biti na svoja stara leta popolnoma sami, brez opore, čeprav ste nas lepo odredili; ali saj veste, k možu moram! To je moja dolžnost.««
»Da, dolžnost, sveta dolžnost,« je ponavljala mati polglasno kakor v snu, otiraje si solze, ki so ji neprenehoma izvirale v dveh studencih tamkaj izpod nagubanega čela ter lile po starih, velih licih navzdol. »To pa veš, da mi moraš pisati, čuješ, moraš, kadar pride vrsta nate. Takrat moram biti pri tebi, nikomur te ne zaupam ... O, ti moj ljubi otrok!« In žena je krčevito pritisnila hčerko na svoji veli, upadli prsi. »Britka ura te čaka.«
»»Bom pisala, bom, mati, še prej,' saj ste lahko nekaj tednov pri meni; ne bo vsega konec, če ostanete nekaj časa z doma.««
»Kdaj se bo pa vršilo?«
»»Okrog svete Neže nekako, mislim,«« je odvrnila hči in povesila pogled v tla.
»E, ne vem,« je ugovarjala mati kakor sama sebi, »dušica, zima, zima pobira stare ljudi; najbrž ne bom nikdar hodila po mestu, doma v zapečku bom slonela in molila za vas, dokler bom . . .«
»»Mati, nikar ne jokajte in žalujte, saj nam ni hudo; menda mora že tako biti, da smo vsi daleč od doma.««
»Le čakaj, kadar boš na mojem mestu, boš šele vedela, kaj je materina ljubezen, saj tega še ne poznaš in ne umeš.«
»»In vendar vas imam tudi jaz tako prisrčno rada!««
»Imaš, imaš, rada verjamem, ali tiste goreče, ne-utešljive, sladke materine ljubezni vendar še ne poznaš . . . Ostani še tu pri meni, naj se te nagledam morda zadnjič, saj še ni napreženo in tudi vlaka ne zamudiš! Zima, zima je dolga, stara sem, morda se spremeni marsikaj, kdo ve!« . . .
»»Mati, nikar ne govorite tako; še se bomo videli, še!««
»Kdo ve!«
Oče Tolstovršnik je bil medtem izvlekel iz ko-larnice koleselj, katerega je bil kupil po župnikovi smrti od njegove kuharice. Res že ni vozil morda celih pet let, tako neusmiljeno umazan, s pajčevino prevlečen in uprašen je bil, toda starina ga je lepo
opral, očedil, osnažil in z oljem namazal, da je bil ličen in svetel kot nov.«
»Nočem, da bi je bilo sram sedeti na takem strašilu, ker je prišla iz mesta,« je momljal sam sebi ter hitel likati in gladiti že zelo obrabljene blazine. Ko je bilo vse gotovo in se mu je zdel voz že dosti lep, je stopil v hlev, potepljal in odpel kobilo Luco, katero je bil že prej očedil, napasel z ovsom in z deteljo ter napojil. Počasi jo je vodil za uzdo h koleslju in jo začel vprezati. »Za vse slučaje« je privezal še povesmo lepo dišeče detelje, ki se je silno sipala, da je kar srce krvavelo gospodarnemu možu, videčemu toliko škodo. Skrbno je pregledal podkve na vseh štirih konjskih nogah in z bičem dvakrat za poskušnjo zamahnil po zraku, da se mu je »prask« zaplel nad glavo in ga je moral razvozljati. Nazadnje je počasi sedel na desno, da je imel zavoro pri rokah.
»Zdaj pa!« je zaklical hripavo, »alo na voz!«
Kmalu nato je stopila Lenčika iz veže na piano in precej za njo mati Tolstovršnica. Nekaj jo je tiščalo v vratu, kajti kar govoriti ji ni dalo; ničesar ni mogla naročiti, dasiravno si je bila namenila opozoriti hčer še na to in ono, kakor delajo vse skrbne, ljubeče matere. Tam na tnalu je bilo v velikem rešetu nekaj voljnih maslenic, molče jih nekaj odbere in priloži prtljagi, katero je bila že znosila na koleselj. Zamolklo, z glasom na jok ji je želela srečno pot, potem pa jo krčevito objela.
»»Zbogom, mati!««
»Zbogom, srečno, Lenčika!«
— Jenjajta no že enkrat, je zagodrnjal stari Tolstovršnik in pogledal po strani. — Kdo bo vaju gledal ?
Ženski sta se ločili. Še prekrižala jo je in hotela pomagati lahkonogi hčeri na voz. In starina, ki je ves čas slovesa mirno, skoraj brezbrižno zrl predse, je lahko švignil po Lucinem hrbtišču in voz je zdrčal z dvorišča.
Dolgo je stala Tolstovršnica pred hišo in strmela za njima. Pred ovinkom se je Lenčika obrnila in z roko mahaje pozdravljala tužno mamko. Za trenutek so se jima oči ujele, precej potem pa je voz izginil za gostimi murbami, ki rastejo ob cesti. In mati je s predpasnikom obrisala svetle solze, ki so ji'zdrkavale po velih licih navzdol, oprijela se prve »late« na kozolcu, potem, druge, tretje ... Še enkrat jo je hotela videti tam daleč na polju . . .
V zapečku s pipo v brezzobih čeljustih je sedel stari Tolstovršnik. Bolj upalega ljca je bil ko jeseni in okrog usten so se mu zajedle že prej globoke črte, še globočje. Z levico si je podpiral sivo glavo in nekako čmerni pogled mu je begal nemirno po praznih kotih. Pohištvu je manjkalo nekdanje snage, razvlečeno je ležalo vse naokrog in človek je videl na prvi pogled, da je hiša brez pridne gospodinje.
»Torej sina ima naša Lenčika,« si je mislil starina glasno, »škoda, da ga rajna ni učakala . . . Bog ji bodi milostljiv!« . . .
Košate in dolge sive obrvi, ki so se skoraj stikale nad nosom, so se zbližale še bolj in v jamicah pod njimi je prikipela skrivaj svetla solza na dan ter kanila starcu v naročje . . .
Moje tiho hrepenenje.
Moje tiho hrepenenje v daljni svet je pohitelo,. . čez gore, čez vode šumne na obali je morja . . .
A ob morju vitke palme plakale so kot pogrebci — in valovi so pritajno peli pesem žalostno . . .
Moje tiho hrepenenje zvesto ljubav je iskalo —, utopljeno v grenkih solzah vračalo se je nazaj . . .
in prineslo mi novico čez gore, čez vode šumne o dveh srcih se ljubečih na obali — v gaju palm ...
Kristina.
Finsko ženstvo.
plinski narod stanuje v veliki kneževini Finlan-A^ diji, v severnozapadni Rusiji ter šteje okoli 3 milijone prebivalcev. Od I. 1809. je spojena Finska z Rusijo in ima svojo samoupravo. Vsled mnogih vojsk je finski narod popolnoma oslabel, in zdelo se je po-četkom preteklega stoletja, da se ne bo mogel več dvigniti v svoji narodnosti, da bo propadel. Še pred sto leti se pisali skoraj vsi finski pisatelji v švedskem jeziku, danes pa imajo Finci že krasno literaturo, znanost in cvetočo umetnost.
Da se je finski narod tako lepo opomogel, je nemala zasluga tudi zavednega, energičnega finskega ženstva. Prvi je začel navduševati finsko ženstvo pesnik Zachris Topelius, ki je poživljal finske žene na narodno delo, zlasti z ozirom na odgojo, ki naj bi bila prepojena z ljubeznijo do preziranega materinskega jezika: »Brez pomoči žen ne bomo nikdar od-gojili bodočega naraščaja za kako veliko misel!« Pesnikove besede niso ostale brez uspeha, finska žena se je začela zavedati svoje velike naloge.
Mnogo je pripomogla k temu tudi švedska pisateljica Friderika Bremerova, ki je v svojem romanu »Herta« z živimi barvami slikala junakinjo kot samostojno, energično žensko, ki misli sama in uživa splošen ugled. Časnikarska kritika je začela pobijati te nazore, trdeča, da je taka ženska zgrešila svoj poklic, češ, vsaka prava ženska je slabotno bitje, ki išče in najde v možu varstvo.
Prva ženska, ki je pobijala te čudne nazore finskega časnikarstva, je bila Friderika Runebergova,
žena največjega finskega pesnika in pisatelja I. L. Ru-neberga.
Okoli l. 1860. se je začela potezati za ženske pravice na Finskem pisateljica gospa Ehrenrothova. L. 1870. so ustanovili v Helsingforsu žensko akademijo, ki so na njej predavali vseučiliščni profesorji.
Da so finske žene tako prosvetljene, kakor menda pri nobenem drugem, tako maloštevilnem narodu, je velika zasluga tudi pisateljice Mine Canthove, ki je s svojo duhovito socialno dramo »Delavčeva žena« razgrela vsa srca. Finsko ženstvo je ustanovilo na predlog Mine Canthove demokratsko »Društvo finskih žen«, ki se s poučnimi predavanji, z leposlovnimi spisi, s članki po časnikih, s petifijami in drugimi sličnimi sredstvi hrabro poteza za reforme pravnega položaja žene v obitelji in društvu. Danes šteje to društvo že 20 podružnic!
Že l. 1882. so imele finske žene dva ženska lista, in danes ni v Finski delavskega društva, ki bi ne imelo tudi posebnega ženskega odbora. Ta ženski odbor ima socialen in obrazovalen program. V najnovejšem času se je ustanovilo zopet novo društvo, ki ima nalogo, širiti med priprostim kmetskim ženstvom poljudno naobrazbo.
Finski narod šteje 3 milijone duš, naš slovenski pa poldrug milijon. Finci so prav tako tlačeni od večjih narodov, kakor mi Slovenci, Finci so začeli pisati v finskem jeziku pred kakimi 80 leti, mi v slovenskem približno tudi.
In ali se moremo ponašati Slovenke s polovico tega, kar so dosegle finske žene v tej kratki dobi? —
Pri nas pač ženstvo še trdno spi!	M. G.
Ti bi rada . . .
Ti bi rada, da bi sklonil pred teboj se jaz do tal, da srce ponosa polno pred te v prah bi dal---
Ti pa stopila bi nanje jasnih, radostnih oči, da iz njega bi privrela gorka, srčna kri---
O, nikdar ne bodem sklonil pred teboj glave: preponosno, preiskreno zate moje je srce . . .
S. ViHnski.
Uidela je smrt...
temni sobici, ob strohljivi mizi sloni bleda, i^C mlada žena. Luč le motno razsvetljuje sobico ter gori s pojemajočim plamenom. Na steni se plazijo kakor pošasti sence različnih predmetov v sobi, ki jim je dala utripajoča luč življenje.
Tiho je v sobici. Le zdaj pa zdaj se začuje vzdih, globok, težek, prihajajoč iz srca globin. Vmes pa se čuje hitro dihanje dečka, ki je ravno zaspal na materinem krilu.
Revče! Ti spiš. Sladke sanje te zibljejo, otroške tvoje ustnice so nežno zaokrožene v blažen nasmehljaj. Pač ne moreš videti materi svoji v srce, kjer vlada strah, negotovost, skoraj obup . . .
Pokojno in srečno jima je teklo življenje, enakomerno jima je mineval v tihi zadovoljnosti dan za dnevom. In odkar je zadonel prvič v sobi otroški glas, si nista želela ničesar več.
Pa nekega dne, oh, strašen je bil ta dan, so za-doneli po hodniku mrtvaški, monotonni koraki in smrt je stopila v sobo . . .
V demonski zavisti so se bliskale njene oči — zarožljala je kosa.
Mož je bil uslužbenec na železnici. Toda nekega dne ga je zgrabilo in mu zmečkalo rebra. Ker je želel sam, prinesli so ga domov.
Iz monotonnih korakov nosilcev so donele stopinje smrti, iz globokih, udrtih očij so ji režale nevoščljivo in grozno demonske njene oči nasproti. In ko so položili ponesrečenca na postelj, ki je bolestno zaječala, je slišala razločno rožljanje smrtne kose.
Drugi dan je umrl . . .
A ostalo ji je dete, ostal ji je njen Branko. Ta jo je vezal na življenje. S svojim zvonkim smehom je oživljal kakor s čarobno godbo osamelo materino srce. V njegovih smehljajočih očeh je topila svoje gorje.
Nekaj dnij sem pa leže njegove igrače v kotu. Ne razlega se po sobi veselo njegovo čebljanje in zvonki nasmeh.
Pokašljevati je začel revček. Prišle so sosede, prišel je zdravnik. Vsi so ji prinesli tolažbe, češ da je to bolezen brez pomena, prehlad, ki mine v par dneh. Ali utolažili je niso.
Iz vsakega glasu, če njen ljubček zakašlja, čuje kakor tistega strašnega dne zvoke smrti. Iz posteljice si ga je vzela na koleni, da ga brani, brani z lastnim telesom, če pride ona grozna — smrt.
Nemara bo revčku odleglo že jutri. A vendar! Mati ni mirna. Temna, s strahom napojena slutnja plove v njeni duši. Nemara bo Branko ozdravel, ali jo pa zapusti kdaj ta dušna mora?
Ne, nikdar! Videla je smrt . . .	Nardin.
Kakor zunaj v temni noči. .
Kakor zunaj v temni noči v mojem srcu je nocoj, kot oblake tam na nebu me objel je nepokoj . . .
Kje ste, moje svetle sanje, kje skrivnostne ste oči, ki ste vzele meni dušo, da miru odslej mi ni ? . . .
Jaz zastonj po vas vprašujem ves samoten v žalosti — v mojem srcu tema plava kakor zunaj sred noči . . .
S. VHinski.
Dve ruski revolucijonarki.
ocialistična tendenca je globoko vkoreninjena tudi v duši ruske deklice in ruske žene. V absolutistični Rusiji je zvezano vse, kar ima kaj inteligence, svobodomiselnosti in naobrazbe, z revolucionarji. In ženstvo ne dela tu nikake izjeme. Učiteljice, študentke in celo članice aristokracije ter končno tudi meščanke in delavke tvorijo z moškimi nerazločljivo celoto, ki si je stavila nalogo, da stre najvišje nasil-stvo, da osvobodi zasužnjeni narod.
Kakor priča statistika, je v zadnjih petih letih med revolucijonarji - kaznjenci in izgnanci 30 — 40 odstotkov žensk.
Ruska ženska je trezno misleča, požrtvovalna, smela, neustrašna. Zato jo smatra moštvo kot sebi enako. Rus in Rusinja se bojujeta skupno za svoje človeške pravice, za napredek in svobodo svojega naroda.
Kakšno je rusko ženstvo, naj povesta kratka životopisa dveh ruskih junakinj, Vjere Fignerjeve in Katje Breškovske.
Vjera Fignerjeva je potomka stare plemenitaške rodbine. Bila je lepa, bogata, ljubezniva. Študirala je v letih 1869 —1873 s svojo starejšo sestro Lidijo v Curihu (Švica); to je bilo v času, ko so bila politična izgnanstva v Rusiji najbolj na dnevnem redu. Tudi Lidijo Fignerjevo so takoj zaprli zaradi njenega »n i h i -lističnega« mišljenja, ko se je vrnila v Rusijo. In tu se začenja Vjerino delovanje. Spremljala je svojo sestro Lidijo, ki je bila izgnana v Sibirijo; 1. 1877. se je posvetila popolnoma revolucijonarni stvari. Šla je z mnogimi drugimi kot »feldšer« (zdravnica nižje vrste) med ljudstvo, ki mu je bila zvesta pomočnica in tolaž-nica. Toda kmalu so jo izgnali, in živela je pod tujim imenom zdaj tukaj, zdaj tam. Leta in leta je delovala z največjo energijo in neustrašenostjo z revolucijo-narci, znala si je pridobiti tudi velik vpliv na vojaštvo. Cel6 njeni nasprotniki so jo spoštovali. Ruski pisatelj Mihajlovski -pravi o njej: »Težko je povedati, v čem je pravzaprav obstojala njena moč in njena milina, ki je delovala na vsakogar. Bila je res inteligentna in
lepa, toda niti inteligenca, niti lepota nima tolikega vpliva, kakor enotnost, harmonija vsega njenega bitja. Bila je ona sama v vsaki besedi, v vsaki kretnji, poznala ni nikakega obupavanja, nikakega omahovanja; in pri tem je bila prosta one asketične strogosti, ki jo najdemo čestokrat pri ljudeh njene vrste. Nasprotno, ako je kazalo, da se kaj posreči, je bila otroško vesela.«
Ko je bil umorjen car Aleksander 11. in se je vlada bala novih atentatov, je bila Vjera ena zadnjih voditeljic, ki so še ostale svobodne. L. 1884. pa so jo zaprli; izdal jo je neki tovariš njene stranke. Obsodili so jo na smrt, a izpremenili so potem to kazen v 20 letno ječo . . . Oktobra meseca preteklega leta je prišla telesno skoraj uničena — iz zapora. Toda car ji ni dovolil, da bi smela iti k svojim sorodnikom; vlada jo je poslala v neko osamljeno vas v Arhan-gelsko gubernijo. Tam živi še danes.
Večjo srečo je imela njena tovarišica Katja Breškovska, ki je tudi aristokratka. Tudi ona je začela delovati v 70. letih — stara je bila takrat 20 let — za duševno prosveto priprostega ljudstva, ki ga je hotela pomagati osvoboditi. A morala je v prognan-stvo, kjer je preživela 25 let. Ž njo je bil med političnimi kaznjenci tudi neki general Kuroki, oče sedanjega poveljnika japonske armade. Pred petnajstimi leti je posetil Breškovsko neki znanec, ki mu je dejala junaška žena: »Četudi bi morali umreti mi v prognanstvu, četudi umrjo naši otroci in otrok otroci v prognanstvu, končno pa Rusi vendarle nekaj dosežemo!« Katja Breškovska je študirala v Švici ter govori poleg svojega materinskega jezika francosko, angleško in nemško; razun tega je tudi muzikalno visoko naobražena. V Sibiriji je živela pod policijskim nadzorstvom; daleč na okrog ni bilo nobene izomikane ženske, s katero bi bila občevala, ločena je bila od svojih sorodnikov in prijateljev, vsa njena pisma je policija vedno pregledala, preden jih je dobila v roke ali preden jih je oddala.
Leta 1896. — po 25 letih — se je vrnila Breškovska v svojo domovino. Starši so ji medtem umrli, prijatelji so se razkropili, mož njen, ki se je omožila ž njim z 19. leti, se je ločil od nje še pred njeno obsodbo. A vkljub vsemu temu je nadaljevala in nadaljuje Katja Breškovska še danes svoje započeto delo. Z velikim začudenjem je spoznala, kako zelo je napredovalo delovanje socialno-revolucionarne stranke, ki se je razširila po vsej državi in je imela skrivne tiskarne, ki so preplavljale vso deželo z radikalnimi listi in tiskovinami. Breškovska se je vozila od kraja do kraja, od vasi do vasi, poučevala je kmeta in ga iz-kušala pridobiti za svoje ideje. Po sedemletnem delovanju je ušla skoraj na čudovit način zopetnemu zaporu.
Sedaj je v Ameriki, kjer pridobiva vedno novih simpatij in prijateljev za svoj tlačeni narod. Čestokrat
nastopa javno v New-Yorku, v Bostonu in Chikagu in je ustanovila že mnogo podružnic »Lige prijateljev ruske svobode«.
Take so ruske žene!
Katrinčica.
Po narodni povesti.
(Iz »Slovenskega koledarčka« za leto 1856.)
Na ravnem, na planem, na sredi vasi Pa lipa širokokošata stoji, Pod lipo je senca in v senci je kraj, Pripravljen za ples je, pripravljen za raj.
Piščali pojejo in gosli in bas, Da sliši in zlega se daleč čez vas, Odglaša, kar žvenk doleti na okrog, Odmeva dolina, plan, gora in log.
Pod lipo se sučejo urne verste, Vse s parom fantini in dečle mlade, Vsem radost, veselje vsem gleda 'z oči, Da žalosten bil bi skor enega ni.
Naj zališa punca je slava plesu, Katrinčica zala, sloveč'ga glasu, Ni vidilo solnce, ne luna, ne dan Še takega krasa, ko tej je odbran.
Ki vidi jo, koj se mu vname oko, Ne more drugače, da gleda le v njo, Al se ne nagleda nikoli nikdar, Užiga le večji si z gledanjem žar.
Mladenči se skušajo, kdo bo več dal, Da bi mu odbor za plesalko jo 'zbral, Kupujejo raje, prekupljajo se, Kar eden zastavi, berž drugi podre.
Naj gorši mladeneč od daleč stoji, Ker reven je, blizo se priti boji, Tud ona b' ga rada, ker zal je junak, Al možka ga noče, ker on je s'romak.
Tud druzih se brani, noben jej ni všeč, Domači in bližnji vsakdanja so reč; Žival' od neznanega pazno beže, Slovenke pa moje po tujem hlepe.
Prišel je neznanec ne lep in ne gerd, Jo vpraša za ples, nje odgovor je — sterd; Tri zlate na mizo za raj potoči, V njegovih rokah se Katrinca vrti.
In plešeta, sučeta se na okrog, Da »vižga!« in »vižjo!« glas čuje se mnog: Obljum, da tak čudnega rajavca ni; Katrinčica! ali te nič ne skerbi ?
Odplešejo raj in počivajo 'n čas, Katrinčica praša: zakaj t' je tak mraz? Zakaj rokovice o kresu imaš? Povej mi moj rajavec, plesni pajdaš!
Al ples ponovi se, in hola! v okrog, Da »lejga!« in »lejo!« glas čuje se mnog; Obljum, da ga čudnejši rajavca ni; Katrinčica! ali te nič ne skerbi?
Raj'drugi končajo in koren razdro, Katrinčica praša: kako je pa to, Da taka vročina od tebe zdaj gre, Da pari in peče me v moje serce?
In znova zasučejo se, zaverte, Da »lejga!« in »vižjo!« glasovi lete, Obljum, da bolj čudnega rajavca ni; Katrinčica! ali te nič ne skerbi ?
Objame jo, stisne jo k sebi terdo, »Saj s' čakala mene, pa pojdi z meno, Le pojd z men<5, te popeljem na dom, Kjer mraz in vročino razjasnil ti bom;«
»Pozimi bo vroče, poleti pa mraz, In druščine dosti, ne bo ti dolg čas, Na zbiranje tujcov, neznancov dovelj, Vsi rajati s tabo so poiheni želj.«
In rajala sta spred plesavcov oči In raja ponovil nobeden več ni; S'romak pa obrača za njima oko, In misli in pravi: Pač škoda za njo!
M. Va/javec.
-■—»♦«—--
Iz ženskega sveta.
Nova pridobitev. Ljubljanski občinski svet je v svoji seji dne 23. februarja t. 1. sklenil, da se sedanja mestna višja dekliška šola s tremi razredi izpremeni v šest razredni dekliški licej, za kateri sezida mestna občina ob Bleiweissovi cesti ogromno poslopje z internatom. V upravni odbor tega zavoda se bosta volili poslej kot zastopnici občinskega sveta tudi — dve dami. To je prvi korak po poti, ki pelje k enakopravnosti slovenskega ženstva z moškimi v javni korporaciji.
»Žensky Obzor«. Revue českych žen. V Pragi izhaja že peto leto pod uredništvom gospe Ane Ziegloserove krasen, po svoji vsebini jako bogat, v modernem naprednem duhu urejevan mesečnik za češko ženstvo. List prinaša socialne, kulturno-politične, poljudno-znanstvene članke, beletristiko, poročila z vseh umetniških polj, kritike in referate, ki zanimajo moderno in rodoljubno češko ženstvo. Tudi na žurna-listovskem in pisateljskem polju stoje Čehi s svojim inteligentnim ženstvom na čelu vsega avstrijskega slovanstva.
Rusko-japonska ženska liga. Kakor poročajo iz Moskve, se je združilo rusko in japonsko ženstvo v ligo, katere namen je, delati z vsemi močmi na to, da skleneta Rusija in Japonska mir. Tej ligi pripadajo najboljši ruski in japonski ženski krogi.
Poljske gimnazijstke. V Petrikavu na Ruskem Poljskem so zahtevale nedavno učenke tamošnjega gimnazija skupno z učenci poljski poduk in znižanje šolnine. Zaradi tega je ravnatelj zavoda deklice zaprl. Ko so dečki to zvedeli, so hiteli k ženskemu gimna-ziju, ulomili so vrata in so osvobodili svoje tovarišice.
Doma.
Izdelovanje medice. Razgrej v dobro osnaženem kotlu 40 / čiste vode (najbolje deževnice ali snežnice) in raztopi potem v njej 10 —14 kg medu. To tekočino kuhaj poldrugo uro in io medtem posnemaj, da se učisti. Ko se polagoma ohladi, napolni ž njo čist sod, ki ga pa ne zamaši, marveč zakrij odprtino s poveznjenim kozarcem. Sod postavi v gorko klet. V enern tednu začne tekočina vreti in vre 14 — 20 dni. Ako hočeš dati medici prijeten vonj, ji prilij spočetka vrenja ribizljevega, jagodovega, borovničevega ali malinovega soka. Dovrelo medico pretoči v drug snažen sod. Ako hočeš, jo lahko pobarvaš z bezgovimi jagodami. Večkrat se zgodi, da začne medica vreti še enkrat. Ko povre drugič, natoči medico v steklenice, ali pa jo precedi v drug sod, ki ga zabij. Očiščeni medici prideneš tudi lahko (ako si vzela 40 / vode) — 5 dek dišečih klinčkov, 5 dek muškatovega cvetja, 5 dek muškatovih orehov in 2 deki ingverja. Medico treba pustiti, da se uleži, potem postane jako fina in zdrava pijača.
Krompirjev kruh. Zgneti v testo 3 kilograme moke, 2 kilograma kuhanega, pretlačenega krompirja, četrt kilograma masla in en liter mleka, v katerem stopi potrebno sol; prideni 4 rumenjake, 6 dek vzhajanega drožja, nastrganih limonovih olupkov, vanilije, četrt kilograma sladkorja in četrt kilograma civeb. Zgneti dobro to testo, deni ga v namazan, z moko ali kruhovimi drobtinami nekoliko poštupan model, pusti ga shajati in ga potem speci.
Krompirjeve zvezdice. Zgneti v testo 7 dek moke, 7 dek surovega masla, 8 dek kuhanega, stlačenega krompirja in en rumenjak. Razvaljaj to testo, izreži z majhnimi pločnatimi modelčki iz njega zvezdice ali druge oblike, ki jih namaži z jajcem in jih speci v vroči pečici. Lahko jih tudi ocvreš na maslu. Zvezdice posipaj še prav vroče z nastrganim parmezanskim sirom ter daj gorke k divjačini na mizo.
Majoneza. Razmotaj dobro pol litra kisle smetane; prideni 4 cela jajca, 4 žlice najfinejšega olja, pol žličice sladkorja, prav toliko z vodo razmotane pšenične moke, nekoliko popra, soli, kisa in belega vina. Pusti, da to enkrat zavre, pri čemer majonezo vedno mešaj; potem jo postavi na hlad.
Puding iz kislega zelja. Skuhaj v slani vodi nekoliko riža do mehkega; hkrati duši v zaprti ponvi nekaj kislega zelja. Potem namaži model dobro z mastjo ali maslom, posipaj ga nekoliko z drobtinami, deni vanj za dva prsta visoko pripravljeni riž, ki ga potresi s sesekljano prekajeno svinjino. Vrhu tega deni zelje in nanj nekoliko kisle smetane. Puding peci pol ure v pečici. Nato ga deni v kupčkih okrog mesa.
Svoji k svojim!
Glavna podlaga narodnemu premoženju je poljedelstvo in pa industrija. Posebno industrija je oni vir dohodkov, s katerimi so se industrialni narodi in kraji povzpeli na to stopnjo blagostanja in olike, da uživajo vsestranski ugled. To nam najbolj kaže Nemčija in pri nas Češka. Češka je danes izmed vseh avstrijskih dežel najbolj bogata in kulturno na najvišji stopinji. Saj pa je na Češkem industrija zelo razvita in igra pri našem eksportu glavno ulogo. Nasproti temu pa je Dalmacija na najnižji stopinji, kar se tiče blagostanja in olike. V Dalmaciji manjka namreč skoraj vsaka industrija. Zato je naša dolžnost, po močeh skrbeti za to, da se razvije domača obrt tudi pri nas.
In ravno v tej smeri naše narodne gospodinje lahko veliko store. Ve gospodinje, ki pokrivate potrebo svoje družine,
ve, ki imate v rokah ves denar, ki ga rabite v svojem gospodinjstvu, ve lahko zelo veliko storite v povzdigo naše industrije. Segajte le po tem, kar stavi v promet narodni podjetnik, kar je dobrega naredila roka slovenskega delavca. Konsum je pogoj vsakega podjetja, in ako raste konsum, vzdiguje se tudi dotično podjetje. V prvi vrsti Vas hočem opozoriti na cikorijo. Naše slovenske pokrajine konsumirajo cikorijo v velikanski množini. Žal, da se rabi marsikje le tuj izdelek, akoravno imamo narodno podjetje te stroke, ki proizvaja blago najboljše kvalitete pod znamkama Cirilo v a in Zvezdna ciko-rija. Tu je prva prilika, da pokažete svoje narodno prepričanje, da obrnete hrbet naši narodnosti sovražnemu tujcu in kupujete narodno blago. Koliko delavnih slovenskih rok dobi na ta način dela, koliko zaslužka ostane med domačim delavstvom, koliko delavskih družin bo tako trpelo manj pomanjkanja. To je tehten vzrok, zakaj naj podpiramo z nakupovanjem tega blaga domačo industrijo, in zakaj ne smemo podpirati tujca, ki odnaša skupiček iz dežele ter ga uporablja proti naši domovini.
Slovenska mati! Ti ljubiš svojo deco, ti skrbiš zanjo, gledaš, da jo odgojiš v narodnem duhu in da jej vcepiš ljubezen do slovenske govorice in do slovenskega naroda. Koliko je pa dece, ki je ne gleda skrbno oko ljubljene matere, kajti vzela jo je ali kruta smrt ali pa je premalo zavedna in je nezmožna, odgojevati svojo deco v narodnem duhu. To so majhna drevesca brez opore, ki jih veter nagne, kamor se mu zljubi. Koliko zraste slovenskih otrok na ta način in koliko jih je, ki postanejo največji sovražniki svojega naroda, — izdajice.
Za to deco skrbeti se je odločila naša prekoristna družba sv. Cirila in Metoda. Koliko dobrega je že storila, koliko otroških src nam je že otela, ki bi sicer postala nam tuja! Zato podpirajte to koristno družbo!.In to storite, ako kupujete Ciri-lovo cikorijo, ki se prodaja v prid tej družbi. Ta cikorija je nesla do danes družbi že čez 5000 kron, svoto, ki je za naše razmere precejšna, a ki bi lahko bila še mnogo večja, ako bi bile vse naše gospodinje v resnici »narodne«. Slovenske gospodinje! To svoto ste že darovale domu na altar in vendar ne veste, kdaj ste jo zložile. Kupile ste škatljico Cirilove cikorije, plačale jo kakor drugo najboljšo cikorijo, a vendar ste darovale že svoj delež za slovensko deco. Bodite ponosne na to svoto, glejte, da se pomnoži, da boste darovale odslej v jednem letu tako svoto. Segajte le po tej cikoriji v škatljicah, ki imajo čez svojo dolgost našo trobojnico in pa sliko sv. Cirila in Metoda.
S tem boste koristile naši narodni stvari največ. Le ako kupujete narodno blago, kažete svojo »narodnost«, od česar ima korist narodni podjetnik, slovenski delavec, narodna stvar!
Raznoterosti.
Ženska.
Nekoč je nekdo vprašal grškega filozofa, kakšno ženo naj si vzame, in filozof mu je odgovoril:
»Svetujem ti, da se sploh ne oženiš, kajti če vzameš lepo, te bo varala, — grde se boš hitro naveličal, — revna te bo uničila, — bogati boš mora! biti suženj, — pametna te bo prezirala, — poleg neumne pa umrješ od dolgega časa — najboljše je torej, da ostaneš samec.«
Ženska je navadno zadnji prijatelj, ki ostane možu v urah najbridkejših udarcev usode in ob najtrpkejših izkušnjah.
Jean Paul.
Na svetu so ženske, katerih edina napaka je, da niso -- možki.	Napoleon 1.
Razločujemo dvoje vrst žensk: take, ki imajo srce, in te osredotočijo vso ljubezen na eno bitje; in take brez srca in ki •se zaljubijo v vsakogar.	Maurus Jokal.
Slabost, — ime ti je — ženska.
Shakespeare. Mož je glava obitelji, a žena je njena — duša.
Stoj - i 100 - jil JubI JANC al Jubl JANC
ad OLGA v — as !
b A
A A E I I I I I K K K L M M
soglasnik živalsk glas ne 'govori ropoče mesto tuje
M N N N S S mesto domače
a	c
Postavite črke tako, da dobite ob črtah trikotnika a - b, b—c in a—c ime slovenskega mesta.
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnji številki.)
Star usmiljen gospod: »Zakaj pa vendar jočeš, dete moje ?«
Otrok: »Ah, sosedova Lizika plavi, da ima ženina, pa bi ga jaz tudi lada.«