Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli. (Piše Gradimir.) (Dalje.) Gregor Krek. (Glej 43. berilno vajo: nYeieru.) Gregor Krek seje rodil kot sin priprostih kmetskih starišev v dan 8. marcija 1840. 1. v Čateni v Javorski župniji na Gorenjskem. V ljudsko šolo je hodil v Škofji Loki, a v gimnazijo v Ljubljani. Izvršivši 1860.1. latinske šole, otide na Dunaj, kjer se je na tamošnji visoki šoli učil jezikoznanstva, posebno slovanskega. L. 1864. postane doktor, a 1865. 1. profesor v tej stroki. Na to je dobil učiteljsko službo v Gradci na realki, a ob jednem je poučeval tudi na tamošnjem vseučilišči slovansko jezikoslovje. L. 1875. je bil povišan v rednega profesorja na Graškem vseučilišči, kjer marljivo deluje še danes. Gregor Krek je v mladostnih letih mnogo pesnikoval. Kot gimnazijalec je priobčeval svoje pesnice v nNovicah" in »Glasniku"; a jedva končavši gimnazijo priobči v posebni knjigi svoje ^Poezije1* (pesni). To se je godilo 1860.1. v Ljubljani. L. 1863. pa je objavil obširno pripovedno pesen : nNa sveti večer o polnoči". Še veliko uspešneje, kakor s pesništvora, deloval je G. Krek in še deluje na polji slovanskega jezikoznanstva. Spisal je v nemškem jeziku več učenih jezikoslovnih knjig, vsled katerih je njegovo ime daleč na okrog zaslovelo ter rau častno zdanjo službo pridobilo. Ivrsten je tudi njegov slovenski spis: nNekoliko opazek o izdaji slovenskih narodnih pesnij", kateri je objavil 1873.1. V novejem času sodeluje pridno pri listu nKresu", v katerem priobčuje znamenite jezikoznanske razprave. Kraj vsega tega je Gregor Krek izboren domoljub, prijatelj in podpornik slovenski mladini. ,,Glasnik." (Glej 48. berilno vajo: ,,Ked6?") nGlasnik" je bil lepoznansk list, podoben denašnjemu nZvonu". Izhajal je od 1858.1. v Celovci; urednik mu je bil za naš narod velezaslužni, uže znani vam Anton Janežič. ,,Glasnik" je prinašal pesni, povesti, slovniške razprave, naravoznanske članke, ocene različnih del i. t. d. Znameniti njegovi sodelalci so bili: uže znani vam Valjavec, Cegnar, Jenko, Krek, Erjavec, Stritar in dr. »Glasnik" je izhajal 10 let, in je jako koristil našemu narodu! Valentin Vodnik. (Glej 64. berilno vajo: nAvstrija za vse".) Začetnik umetnemu slovenskemu pesništvu, Valentin Vodnik, porodil se je v dan 3. februvarja 1758. 1. v Gornji Šiški blizu Ljubljane. Stariši so mu bili priprosti kmetje. Devet let star popusti, kakor sam piše, »igre, luže in drsanje po mlakah", ter pride v šolo v Novomesto, kjer mu je bival stric Marcel Vodnik, ki je bil frančiškan le-tam. L. 1770. napoti se Valentin Vodnik v Ljubljano, da se učf na tamošnji gimnaziji. Dognavši šest latinskih šol vstopi v samostan k frančiškanom, kjer je tudi ,,novo mašo bral". A 1784. 1. pošlje ga Ljubljanski škof iz samostana nduše past". Služboval je kot duhovnik na Gorenjskem in Dolenjskem. Njegovi prijatelji pa so se mnogo trudili, da bi mu pridobili službo v Ljubljani, in res se jim posreči: Valentin Vodnik pride 1796.1. za duhovnika k sv. Jakobu v Ljubljano. L. 1797. ga imenujejo učiteljem pesništva na latinskih šolah v Ljubljani. L. 1809. so pridrli Francozi v Avstrijo; pridobili so si Koroško, Kranjsko, Primorsko in Dalmacijo, ter iz teh dežel osnovali ,,Ilirijo". Glavno mesto Iliriji je bila — Ljubljana. Vodnika so Francozi radi iiueli, ker jim je bil prijazen ter je dobro govoril francoski. Zato so ga imenovali ravnateljem različnim šolam, srednjim in nižjim. A le kratko časa so gospodovali Francozi v Iliriji. L. 1813. bili so izpodeni iz naših dežela, katere je Avstrija zopet pridobila. Vodnik je bil potem le še učitelj laškega jezika na Ljubljanski gimnaziji, za kar je dobival silno pičlo plačilo. A Vodnik je potrpežljivo prenašal svojo osodo. Ta čas je mnogo poučeval po hišah v Ljubljani, da bi se lože preživel; potreti ni mogla trpka ta nesreča za narod slovenski gorečega moža. Delal je tudi v teh bridkih urah vztrajno v blagor slovenskemu narodu! Toda ni dolgo živel potem. Umrl je 8. januvarja 1819. 1. v veliki bedi nagle smrti. — Vodnik je pokopan pri sv. Krištofu na Ljubljanskem pokopališči. Prijatelji njegovi so mu postavili dostojen sponaenik na grob z latinskim napisom, a dvajset let pozueje so mu Slovenci omislili nagrobnik se slovenskim napisom. Vodnik je bil jako delaven slovensk pesnik in pisatelj. Njega imenujemo nprvega pesnika", ne v tem pomenu, da bi bil najboljši pesnik pri nas, saj vam je znano, da častno to mesto zavzema dr. Fr. Preširen! A Vodnika imenujerao prvega slovenskega pesnika zato, ker je prvi znani uoietni pesnik, ki je zlagal posvetne pesni, katere so v istini kaj vredne. Iz dobe pred Vodnikom so se nam obranile največ le mnoge slov. narodne pesni, o katerih tedaj ne znamo, kdo jih je zložil. Da se nam je pa prvi znani slovenski pesnik — Valentin Vodnik — vzbudil, zato gre največa zasluga Marku Pohlinu, s kojim je Vodnik občeval uže kot dijak na nižji gimnaziji. Bil je to slovensk redovnik (Avguštinec), porojen 1735. 1. v Ljubljani. Ni bil sicer dober pisatelj, a vrl slovensk narodnjak, ki je v mladem Vodniku vzbudil ljubezen do slovenskega jezika in uaroda. Izdaval je Pohlin knjižico ,,Pisanice", v koje je tudi Vodnik pošiljal vsled Pohlinovega nagovarjanja svoje pesni. Zgodaj uže poskusil se je Vodnik na pesniškem polji. Kot 15letni mladenič se je uže oglasil s pesnijo ,,Zadovoljni Kranjec". V našem berilu nahajamo njegovo pesen: nN a moje rojake" in ,,Sraka in mlade". Obče znaua je tudi Vodnikova pesen: BMoj spominek", posebno pa „11 irija oživljena", katera se smatra za najlepšo in najnavdušenejšo Vodnikovo pesen! Svoje ,,Pesni za poskušnjo" je priobčil Vodnik 1806.1., a tri leta pozneje nPesmi brambovske, katere so se popevale po Kranjskem za časa francoskih vojen. L. 1840. sta izdala Preširen in njegov prijatelj Smole zbrane Vodnikove pesni, in sicer tudi one, koje je bil zapustil pokojnik v rokopisu; a 1869.1. jih je po ,,Matici Slovenski" v Ljubljani iz nova priobčil Frau Levstik, in ta Levstikova izdava je veliko boljše urejena od drugih. (Dalje prih.)