PRISPEVEK MARTINA BENČINE ZA CRONIJEVO KNJIGO O ZUPANČIČU
Italijanski vseučiliški profesor dr. Arturo Cronia je napisal prvo knjigo o celotnem pesniškem, dramatskem in prevajalskem delu Otona Župančiča. Knjiga je doživela splošno pohvalo, dr. Joža Glonar pa je o nji med drugim zapisal: »Knjiga je ne samo temeljita znanstvena razprava, ampak umetniško delo visokih kvalitet. Želeti bi bilo le, da bi lahko prišla v roke vsem Slovencem; samo prevajavec naj ne misli, da bo imel lahek posel s prevodom.« (LZ 1928, 632-4.) Do zdaj se Glonarjeva želja še ni uresničila.
Cronia je prišel nalašč v Ljubljano, da je zbral gradivo in se seznanil s pesnikom in nekaterimi slovenskimi kulturnimi delavci. Vendar je bil v Ljubljani premalo časa, da bi bil mogel preštudirati in zbrati vse, kar je Župančič ustvaril, zato si je poiskal sodelavca, da mu je dopolnil gradivo. Ta sodelavec je bil tržaški rojak Martin Bencina. Kdaj in kako sta sc Cronia in Bencina seznanila, ne vemo. Vendar med njima ni šlo za bežno srečanje, ampak za nekako družinsko prijateljstvo, saj je Bencina poznal tudi Cronijevo ženo Carmen, ki je moža povsod spremljala in mu tudi pomagala pri delu (govori hrvaško in razume slovensko).
Bencina je »z izredno prijaznostjo in občudovanja vredno natančnostjo« pošiljal Croniji potrebno gradivo. Ni pa se omejil na gole prepise, ampak je izpovedoval tudi svoje misli o Župančiču, Cankarju in Kosovelu.
Gospa Carmen Cronia mi je izročila iz moževe zapuščine štiri Bencinova pisma in nekaj prilog, ostalo pa se je izgubilo. Objavljam jih brez popravkov (le vejice sem dostavil in opustil narekovaje pri naslovih) za 100-letnico pesnikovega rojstva.
I.
Ljubljana, 23./9. 26
Dragi g. Cronia!
Končno pridem do tega, da Vam pošljem nekaj Župančiča.
1.) Pesmi, ki so izhajale v Vrtcu, so to Žup. prvenci in sam jih ne ceni veliko. Ker nisem imel časa, da bi primerjal, koliko jih je sprejel kasneje 1. 1900 v Pisanice, sem enostavno prepisal vse. Za Zup. razvoj so po mojem mnenju naravnost velikega pomena. Prvi poizkusi, uganke pa do težjih, mladini težko razumljivih pesmi.
Ce pomislimo, kako malo ljudi je, ki umejo pisati za mladino, potem šele razumemo Zup. silo že tedaj, ko je komaj šestošolec pisal prvo uganko. (Psevdonim »Beli Kranjec« /:ker je rojen v Belokrajini, pozneje vedno le Smiljan Smiljanič:/.)
20
Ugankam sem ob strani pripisal vedno tudi rešitev. Prepisal sem doslovno z vsemi inter-punkcijami in naglasi ter v 2up. pravopisu.
Ce pregledate te pesmi, boste videli, da jih (je) največ izšlo 1. 1897. Pozneje vedno manj. Saj je razumljivo, dozorevala je Caša opojnosti, in ko je človek mlad in zaljubljen, je težko pisati mladinske pesmi!
Sicer pa naj Vam pesmi same govore!
2.) Pesmi v Angelčku. Velja isto kot zgoraj. V zbirki najdete vse potrebno glede Vrtca in Angelčka, kdaj sta izhajala, kdo je urednik itd.
3.) Naši zapiski, I. letnik, XII. številka nič o Župančiču!
4.) Slovan 1. 1911 samo obljuba urednika (Ilešiča) o bodoči študiji o Zup., v resnici je ni bilo!
5.) Prepis Lahkih nog naokrog.
Pesmi same brez ilustracij ne napravijo pravega vtisa. Vendar so lepe in značilne za Zupančiča, ne toliko kot začetnika, saj so nastale že v zrelejši dobi, temveč za njegovo razumevanje otroške duše. Knjigo sem Vam pokazal v Ljubljani. Dobi se še v trgovinah za ceno Din 48.—!
6.) Prepis: Paljčki Poljanci ni samostojno delo, temveč prevod v prozi iz nemščine. Župančič ga ne ceni dosti. Za lit. historika pa je vendar vsaj imena vredna, ko nosi Žup. ime. Knjiga je rariteta. Format isti kot Lahkih nog naokrog, samo ilustracije nebeško lepe (nemške!) in je bila knjiga tem oziru ena najlepših mladinskih. Izvoda ni v vsej Ljubljani niti enega. Iskal sem v Licealki. Odgovor: »Nimamo!« Bil sem osebno pri Župančiču in mu povedal, v kake svrhe jo rabim. Smejal se mi je in dejal: »Saj nima knjiga nlkakega pomena ne za mene ne za Vas. L. Schwentner je prišel, prinesel nemški izvod in rekel: ,Daj, napiši oz. prestavi," in sem napisal, in da je knjiga bolj šla, je dal Schwentner še moje ime poleg. Pa nimam nobenega izvoda. Deca jo je raztrgala.« —
In tako usodo so doživeli P. P. povsod. Starši so kupili knjigo otrokom, ti pa so jo pregledali in raztrgali. Moja radovednost seveda še večja. Končno sem našel knjigo pri nekih prijateljih. Prepis sem napravil. Jezik je lep (dual!), sicer pa res le imena vredna.
6.) Prilagam Velikončno epistolo sinu. Ciciban je dorasel, hodi v gimnazijo, pa kaj bi Vam pravil, ko jo preberete, boste sami videli, da je lepa in vredna hčerka svojega velikega očeta.
7.) Prilagam referat v ekscerptu Al. Resa.
S tem bi bil nekako zaključen del literature o Župančiču. Prihodnjič pošljem ostalo. Samo sedaj ne morem dobiti potrebnih knjig.
Tako bo za Vas nad vse interesantno primerjati Župančičev prevod Divine Comm. (Inferno I. in V.!) z originalom, odnosno s prevodom dr. Jož. Debevca. Toda o tem prihodnjič. Upam, da že prve dni prihodnjega tedna.
In sedaj k Dumi (toda to samo pro domol). Zupančič se je vrnil iz Bregenz-a (okoli 1907) in izročil svojo zbirko založniku (Kleinmayer-Bamberg). Nato je odpotoval na Dunaj, kjer sta stanovala skupaj s sed. univ. prof. dr. Prijateljem. In tedaj je založnik pisal Zup. na Dimaj, da je zbirka Samogovori premajhna za tisk in da naj še kaj napiše. Zup. je to povedal Prijatelju in tudi povedal, da ima že dolgo v mislih idejo, in mu pri tej priliki očrtal glavne misli bodoče Dume.
Prijatelj mu je nato dejal: »Fant, sedaj pa na delo, nikamor ne hodi in delaj!« In res, Zup. se je zaklenil v svojo sobo in razmišljeval. Tedne je zorela v njem Duma, nikamor ni hodil v družbo in na zabave, da je še bolj živo občutil, kaj mu je domovina, in res je v bolesti školjka ustvarila biser. Slovenci pa smo s tistim dnem dobili eno največjih svojih pesmi.
21
Zupančiča danes mladina veliko čita, pozna ga kot edinega in največjega v slov. literaturi.
Študij o Zupančiču pa še dolgo ne bomo imeli. Saj je tudi že 8 let, odkar je umrl Ivan Cankar, in še danes nimamo dela o njem, ki bi ga pokazalo takega, kot je.
In tako bodo nekega dne pomrli ljudje, ki so bili osebni prijatelji Iv. Cankarju, ki so bili tesno ob njegovi strani, ne da bi napisali niti besedico o njem in Slovencem bo Cankar — človek — duša bolj nejasen kot kedaj preje.
Z zanimanjem čakam Vašega dela. Prepričan, da bo to ena največjih študij o Zupančiču sploh.
Mnogo, mnogo bi Vam še napisal. Pa sedaj ni časa niti razpoloženja. »Ker za vsako reč je beseda, za tiho in najglobljo je ni.« (Cankar)
V načrtu imam veliko temo. Slovenska lit. XIX. in XX. stoletja v okviru evropskih literatur (Poglavje iz primerjalne literature in teorije književnosti), toda ne vem, kdaj jo uresničim.
Moj dragi gospod Cronia, ko boste pisali o Zupančiču, tedaj premislite samo eno, da je eden največjih poetov slovenskega naroda, najmanjšega kulturnega naroda v Evropi. Če rabite kakršne koli podatke v svojem delu, pišite mi nemudoma, da Vam rade volje ustrežem. Predvsem pa oprostite slabi pisavi!
Kot že rečeno, prihodnji teden se zopet oglasim. Iskrene pozdrave Vam gos. profesor in Vaši gospe soprogi
vdani
Martin Bencina
« * «
Pismo je napisano na rahlo rjavkast pisemski papir (21 X 27 cm) na eno stran. Strani (7) so oštevilčene. Pisava je precej velika, odločna in čitljiva.
Arlmo Cronia (1896 v Zadru — 1967 v Padovi) je bil v tej dobi (1922-28) prof. v Zadru, nato na univerzi v Padovi od 1937 prof. slovanske filologije, od 1940 do smrti na nalašč zanj ustanovljeni stolici za srbskohrvatski jezik in literaturo, prvo v Italiji. Izdal je nad 220 razprav in knjig, ki so ga uvrstile med največje ital. slaviste. Ves čas se je zanimal tudi za slovensko literaturo in jo občasno predaval. Pri njem so napisali 30 doktorskih tez iz slovenskega jezika in literature (seznam Most, Trst 1967, 265). Po njegovi zaslugi so ustanovili na padovanski univerzi stolico za slov. jezik in literaturo v akad. letu 1963/64 (poučeval od začetka do 1975 Martin Jevnikar, zdaj Natalino Radovich). Višek zanimanja za slov. literaturo predstavlja knjiga Ottone Zupančič, ki jo je izdal Istituto per 1'Europa Orientale, Rim 1928, 137 str. Delo je doseglo soglasno priznanje slovenske in ital. kritike, pesnik sam pa je izjavil, da ga je izmed vseh literarnih zgodovinarjev najbolje spoznal tujec Cronia. Cronia in Zupančič sta se poznala — Cronia je bil med pripravljanjem knjige v Ljubljani —, dopisovala sta si, vendar pa se je ohranila v Cro-nijevi zapuščini samo ena razglednica (ljubljansko Tromostovje), na katero je pesnik zapisal: »Molti saluti e complimenti dal penitente. Oton Zupančič.« Podpisani so še: Lili Novy, Paula Molda in Preradovič. Datum: 5. 8. 1938. (Prim. PSBL 3. snopič, 207-08.)
Martin Bencina (1904 v Trstu — 1958 v Ljubljani) je bil sin tržaškega trgovca, po očetovi smrti pa ga je posvojila teta M. Jermanova, ki je živela v Ljubljani. Zato je tu dovršil osnovno šolo in realko, kjer je bil od 2. razr. Kosovelov sošolec. Po maturi je opravil abiturientski tečaj na Trg. akademiji in stopil v službo v Kreditni banki v Ljubljani. Po 1945 je bil na ministrstvu za finance, pozneje inšpektor v Narodni banki, do smrti tudi predavatelj na Ekonomski fakulteti. V realki je pisal pesmi in mu jih je ocenjeval Kosovel (prim. Al. Gspan, Neznani Srečko Kosovel, Lj. 1974, 18—21). Sodeloval je pri dijaškem listu Lepa Vida in bil 1. št. upravnik. V pismu omenjene razprave o slov. literaturi ni napisal. S Cronio sta se morala dobro poznati, to kaže zaupni ton pisem, vendar ni znano, kdaj sta se srečala, Prav tako je Bencina dobro poznal Zupančiča, ki mu je dal nekaj zanimivih izjav, in ga zelo cenil. Cronia se mu je v knjigi pod črto zahvalil: »Izrabljam to priliko, da se javno zahvalLm g. Martinu Benčini, ki mi je z izredno prijaznostjo in občudovanja vredno natančnostjo radodarno posredoval podrobnosti, ko mi
22
je zbral nekatere Zupančičeve pesmi iz revij, ki so mi bile nedostopne med mojim kratkim bivanjem v Ljubljani.« (Str. 21.) (Prim. PSBL 3. snopič, 207-08.)
Vitec (1871—1940) je ustanovil učitelj Ivan Tomšič in ga urejal do 1895, nato do 1918 A. Kržič. Zupančič je v njem sodeloval od 1894—1900 in priobčil 32 pesmi, in sicer: 1894 — 1, 1895 — 6, 1896 — 6, 1897 — 10, 1898 — 7, 1899 — 2 in 1900 — 2. Prva Zupančičeva uganka v Vrtcu 1894 je bila Cujte čudo preveliko (Nöbo).
Caša opojnosti je izšla 1899, rokopis je poslal L. Schwentnerju proti koncu 1898.
Angeiček (1887^1935) je ustanovil katehet Anton Kržič in ga urejal do 1918 (kot Vrtec). Zupančič je v njem priobčil 25 pesmic; 1894 — 2, 1895 — 10, 1896 — 7, 1897 — 3 in 1898 — 3.
Naši zapiski (1902-22), socialna revija. Začeli so izhajati v Gorici.
Slovan (1902-17), mesečnik za književnost, umetnost in prosveto. Izhajal je v Lj. in ga je urejal Fr. Govekar, 1910 Govekar in dr. Fran Ilešič, od 1911 Ilešič, 1914 O. Zupančič, od 1915 Milan Pugelj.
Lahkih nog naolitog. Slikala Gertruda Gaspari. Verzi Otona Zupančiča. Založil L. Schwentner. 1912. Nemške verze je napisal Heinrich Meise, toda Zupančič je zapisal v Slovanu: »Pesmice so izvirno slovenske, brez vsakega ozira na prvotno nemško besedilo.« (1914, 31.)
Paljčlii Poljanci, 1907, je dobesedni prevod Kreldorfove slikanice. Licealka je prednica sedanje NUK, tedaj na poljanski gimnaziji. Velikonočna epistola sinu je izšla v Jutru 3. apr. 1926. Referat Al. Resa Italijani o Zupančiču je izšel v DS 1926.
Podatki o Dumi so zanimivi in novi, dobiti jih je moral pri Zupančiču samem. Ta je izjavil Iz. Cankarju v Obiskih, da se je z Dumo ukvarjal več let, vse od časa, ko je napisal Z vlakom. Ta je izšla v Slovanu 1903/04, 138. Poročilo, da je izročil zbirko Klein-mayerju-Bambergu, ni točno, ker jo je dal najprej Schwentnerju, šele po razhodu z njim Bambergu (gl. Zupančič, ZD II, 285-98).
Prepisi, ki jih je priložil, se niso ohranili.
Dr. Ivan Prijatelj (1875—1937), slovstveni in kulturni zgodovinar, je bil v tej dobi (1905-19) v službi v dvorni knjižnici na Dunaju.
Prvo knjižno študijo o Cankarju je napisal Božo Vodušek: Ivan Cankar, Lj. 1937, o Zupančiču Josip Vidmar: Oton Zupančič, Kritična portretna študija, Lj. 1935.
Marlin J e v n i k a r Trst
PRISPEVEK MARTINA BENCINE
ZA CRONIJEVO KNJIGO O ZUPANCiCU
II
Ljubljana, 6./10, 1928
Dragi gospod Cronia!
Najlepša hvala za dopisnico, tisočkrat hvala pa za poslane mi knjige. Sedaj ostajam Vaš dolžnik. Toda o tem se že pogovoriva. Sedaj preidem kar k stvarnim zadevam.
Najprej Vam pošiljam Dante; Inferno I. in V., in sicer v prevodu O. Zupančiča in prevodu prof. dr. J. Debevca. Ce primerjate ta speva z originalom, boste pač videli lepoto in precizno izražanje Zupančičevo in nasprotno suhoparno interpretiranje Debevčevo. Sodba, ki jo ima Debevec o svojem prevodu, je tudi priložena. Zbornik Dante poroča tudi izpod peresa Debevca o Zup. prevodu (str. 82), samio da trdi Debevec napačno, da je izšel Inferno I v Slovanu 1. 1912, v resnici pa je izšel v Slovanu leta 1914, tj. letnik, ki ga Vi niste dobili v Ljubljani do rok. Zupančič je bil 1. 1914 urednik Slovana in je omenjenega leta izšel v Slov. tudi Slap, Dies irae in Beloikranjska deklica.
(Slap) uvodna v Z. Vidove, (Dies irae, pozneje v Zarje Vidove), ponatis.
Značilno je zlasti za Slaip in Dies irae, da sta izšli že 1. 1914, dočim je zbirka v Zarje Vidove izšla šele 1. 1920.
Sicer pa 1. 1914 ne prinaša dosti Zup. Nekaj polemik, ocen in eikscerptov kot urednika. — Paljčki Poljanci
55
beseda paljčfci je lepa slovenska in ne morda, kot bi se na prvi pogled mislilo, tujka.
V slov. je prav tako organičnega izvora (kot) v drugih jezikih. Iz navedenih primerov to razvidite: palec (prvi prst na rdki) — der Daimien — le pouce (ital. slovarja trenutno radi selitve v Ljubljano nimam pni rokah), (diminut. palček! brez »j«!)
paljček — der Däumling — le poucier, bout d'homme, le Petit-Poucet.
V slovenski bi dejal nekaki otroški mitologiji nastopajo sledeča »čarobna bitja« (glavna!):
paljčki (tudi lahko nemško Zwerge) ali pritlikavci (le nain, la naine) in škratje (nom. sing, škrat).
Paljčki so tedaj najmanja človeška bitja, in isdcer pmi lotroolh navadno niso zlobni. Paljčki bivajo v poljanah, travnikih, gozdih. Škratje pa so bolj zlobni, bivajo v gorah, rudnikih in varujejo podzemske zaklade.
Poljanec (tudi slov. rodbinsko ime. Cankarjeva figura Stefan Poljanec), tudi Poljane je prebivalec poljane (ravnine, la plaine — la bruyere — die Heide, die Ebene). Pleteršnik ima gotovo besedo poljana. Od tod tudi pogosto slov. imena krajev. Poljane, Poljanska dolina, voda Poljanšica. V Ljublj. Poljanska cesta (Mumove »Poljane«!), torej sing. Paljček — poljanec.
Plur. Paljčki —• Poljanci (diminut. bi bil tudi poijančki!). V nasprotju s poljanci so Gorjanci, dasi beseda gorjana v slov. ne obstoji.
Besedo poljana pa najdete tudi v drugih slov. jezikih, npr. rusko: Tolstojev rojstni kraj Jasnaja Poljana!
Paljčki Poljanci bi bUi torej nemško Heidendäumlinge ali kaj sličnega. Pa menda sem že preveč povedal!
Pošiljam Vam tudi kratek ekisceipt iz Lj. zvona (pravkar izšle zadnje številke). Dr. J. Kelemina (univ. prof. germanistike v Ljublj.) meni ne ugaja. Mož ima precej staro-kopitne nazore in njegova razprava ni podala ničesar novega.
Zup. še dolgo ne bomo imeli kritično obdelanega. Morda nam ga odkrijejo tujci kot npr. Stribrny (ali tako nekako) Gregorčiča!
Preveč ozkosrčni so kritiki in Zup. ostane vendarle »zaklenjena kamrica«.
Ko pridem od vojakov, obdelam Zup. kot iprevajatelja. In sicer bom primerjal originale z najboljšimi nemškimi, franc, ital. in srbo-hrv. prevodi. V kolikor bodo seveda dostopni viri. Do sedaj nimamo niti zbrano, kaj je Zup. prevedel. Prilagam Vam skico, ki žal ni popolna. Moja bodoča študija bo predvsem namenjena Zup. jezikovnemu razvoju. Na drugi strani pa upam pojasniti na podlagi študija Shakespearove tehnike tragedije isto pri Zup.
Dejstvo je, da Veronika Deseniška s stališča modeme tragedije popolnoma odpove. Prav tako bi tudi danes nov Shakespeare s svojo tehniko propadel. Zato pa je treba V. D. soditi samo kot celoto in po posameznih značajih, ni pa je mogoče primerjati z dramami modernih teatralikov.
Pravkar sem študiral Shakespearove največje tragedije: Macbeth, Othello, Beneški trgovec. Julij Cezar, Romeo in Julija idr. in reči moram, da je bil Zupančiču Shakesp. velik učitelj. Zupančiču gotovo to ni bilo v škodo, kaj pa nam bo ustvaril v bodoče, ne vemo. Dejstvo, da Zup. V. Des. ni dosegla uspeha pri ljudeh, ki temeljito poznajo samega sebe in svoj duševni razvoj, je pripisovati tudi temu, da je Zup. obdelal zgodovinski motiv. Take snovi težko zanihajo duhove, ker je to pozabljen svet, »tempi passati« in nam je treba življenja.
Vse drugače Cankar. On je v svojih dramah zajel tako iskreno in s tako silo vso neposredno življenjsko moč, ki nas obdaja, da občutimo vsi težko resnico življenja samega, ki bije ob nas.
56
Zato tudi uspeh ne pri filistrih in licemercih, temveč ljudeh z objektivno resnico in dušo, polno spoznanja o bistvu življenja. —
A mladina je šla svojo pot naprej. Pravijo, da je svetovna vojna pustila žalostne sledove. A nekaj uspehov je vendar prinesla. Se nikdar niso duhovi toliko premišljevali o sebi, o bistvu življenja, o svojih misijah in novih religijah kot po vojni.
Primerjajte pesmi mojega umrlega prijatelja Srečka Kosovela z Zupančičem, pa boste videli razliko.
Kosovel je bil tipičen antipod Zup. Vse drugače je izzvenela njegova pesem, porojena iz notranjega težkega boja in hrepenenja.
Krik po samoti (Srečko Kosovel: Zvon 1. 1926, št. 8—9, str. 481)
(Navaja celo pesem; glej ZD I, 1964, 208)
Psalm (Ibid.)
(Navaja celo pesem; ZD I, 197)
Labod
(Navaja celo pesem; ZD I, 137: Labodja pesem) Pel bi...
(Navaja celo pesem; ZD I, 121)
Krik po samoti pesem hrepenenja po notranjem doživljanju in lepoti sanj, kjer je človek dušo ob duši tesno spojen z Njim-Bogom.
Psalm ena najlepših molitev k Bogu, kar jih je bilo napisanih zadnja leta.
Labod pesem trpljenja laboda-poeta, ki je obsojen živeti svoje življeoje-trpljenje, strmeti vase in gledati svoje rane.
Pel bi... trpka resignacija človeka, ki doživi razočaranje in mu je poslednja nada mati in zavest: jaz sem bolan.
Teh četvero pesmi popolnoma karakterizira Kosovela. Primerjajte ga z Zupančičem. Tam bojna pesem mladega človeka, ki se zdi, da mora kljubovati usodi kot graniten steber, in zato je trpka resignacija Zup. neznana, že kot mladenič poje:
»Mi gremo naprej, mi gremo naprej mi strelci!«
Kje je sila, ki bi kljubovala generaciji, pred katero gre Bog? Zdi se, da je trpljenje človeštva Zupančiču tuje, da ga je občutil izven sebe in da ni pustilo sledov v njegovi duši, ali pa je bil res tak silen kladivar, ki ga ne stare usoda. Kdo ve?
Prihodnjič dobim še kaj podatkov. Ena in druga stvar Vas bo gotovo še zanimala.
O Zupančiču bi lahko napisal debelo obširno knjigo in še ne bi izpčrpal snovi.
Poleg Zupančiča pa se dviga v slov. literaturi drug ogromen mejnik — Ivan Cankar. Ko boste poznali Iv. Cankarja tako, kot poznate danes Zupančiča, tedaj boste spoznali vso lepoto, vse bogastvo in zaklade slov. naroda. Res, Cankar mi je zašel tako globoko v dušo, da čutim ob slehernem trenutku njegovo veličino, živim v vsem njegovem delu in ga doživljam v najtežjih in najlepših urah.
Kako zelo bi želel, da bi se kedaj pogovarjala o tem, da bi Vam mogel z njegovimi lastnimi besedami in s.vojimi povedati, kar čutim ob njem namreč: Prešeren, Zupančič in Cankar
»et tout le rest est faiblesse!«
Moje najtoplejše pozdrave Vam in Vaši gospe soprogi
vdani Martin Bencina
Pismo je na enakem papirju, rokopis, obsega 9 oštevilčenih strani.
Ohranile so se tudi v pismu omenjene prUoge: Iz Slovana je na enak papir pretipkal Zup. prevod Dantejeve Divine Oommedie, I. :in V. spev (8 istr.). Na pol lista je pretipkal Debevčevo izjavo Ob koncu prevoda Divine Commedie (DS 1925, št. 8), kjer piše, kdaj je prevod izhajal in kakšna je njegova vrednost.
57
Na treh polovicah pa je z roko povzel Keleminovo oceno Zup. Veronike Deseniške (LZ 1926, št. 8—^9, str. 495—507). V narekovaju navaja značilnejše trditve.
Manjka prepis Delbevčevega prevlada I. lin V. speva Pekla in skica, ki jo omenja v zvezi s .svojimi bodočimi deli.
Dantejev zbornik (Lj. 1921) je uredil ob pesnikovi šeststoletnici Alojzij Res (1893—1936). Gl. SBL III, 86.
Stefan Poljanec je glavna oseba Cankarjeve »literarne povesti« Poslednji dnevi Štefana Poljanca, ki je izšla 1906 v LZ in 1907 v Krpanovi kobili.
Pleteršnik je isto kot Slovensko-nemški slovar v dveh knjigah, ki sta izšli v Lj. 1894 in 1895 in ju je uredil Maks Pleteršnlik (1840—1923). Gl. SBL 11, 381-84.
Jasnaja Poljana je zapisal v ruski cirilici.
Dr. Jakob Kelemina (1882—1957) je bil od 1920 docent, od 1923 izredni in od 1928 redni prof. germanistike na ljubljanski univ.
Dominik Stribrny (1882—1920) je bil češki literarni zgodovinar in se je med prvo svetovno vojno na soški fronti in v Pulju naučil slovenščine ter napisal knjigo Simon Gregorčič (1917-18), ki jo je 1922 poslovenil Joža Glonar. Prim. SBL III, 509, in 3. p.
Zaklenjena kamrica je naslov Cankarjeve črtice, ki je izšla v DS 1916 in v Podobah iz sanj 1917.
Zupančičeva Veronika Deseniška je izšla in bUa uprizorjena 1924 in je zbudila vrsto polemiki. Pirim. B. Hartman, Celjski grofje v sliovensikii dramatiki, Lj. 1977, 74—86.
Napovedane razprave o Zupančiču prevajalcu Bencina ni napisal, pisal je le o umetnosti v revijo Umetnost. Prim. PSBL 2. snopič, 59.
Bencina je prepisal Kosovelove pesmi iz LZ 1926. Ker iso v ZD I, sem besedilo izpustil.
»Mi gremo naprej ...« Verzi so vzeti iz Pesmi mladine, ki je izšla 1900 v LZ in 1904 v Cez plan.
Cronia ni pisal o Cankarju, dal pa je tri doktorske teze o njem. Napisali so jih: Mirko Zupančič: L'arte e l'umanitä di Ivan Cankar, 1939-40, 242; Alberto Cnzzelli: Traduttori e critici italiani di Ivan Cankar, 1940-41, 135; Anna MUUig: Sogno e realtä nell'opera di Ivan Cankar, 1948-49, 131. Kosovela je obdelala Danila Šmuc: La poesia di Srečko Kosovel, 1944-45, 122. »et tout.. .« —¦ in vse ostalo je šibkost.
Martin Jevnikar Trst
PRISPEVEK MARTINA BENCINE ZA CRONIJEVO KNJIGO O ZUPANČIČU
III
Ljubljana, 27. 12. 192Ö
Dragi gospod profesor!
Sele danes odgovarjam na Vašo cenj. dopisnico od 16. 12. In tako preidem kar po vrsti na tekoče zadeve. Predvsem najlepša hvala za poslane knjige. Priporočenega pisma, ki ga avizirate z zgoraj imenovano dopisnico, do danes še nisem prejel!
Sedaj preidem k izrazu »Senklavž«.
Svetnik kot tak se imenuje npr, Sanct Nicolaus ali slovensko sveti Nikolaj (St. Nicolol). Vendar pa se izraz sv. Nikolaj rabi redko, temveč le sv. Miklavž (koren brez dvoma Nicolaus!). Besedico Sveti slov. narod često zamenja s Šent (koren sanctus), npr. Šentvid pomeni Sveti Vid (San Vito). Tako je nastalo »Šent Miklavž« oziroma Senklavž, vendar pa se ta izraz nahaja samo v ljubljanskem dialektu. Cerkvice, posvečene v Sloveniji sv. Nikolaju, se imenujejo cerkvice svetega Miklavža ali kratko Miklavževe cerkvice. Edinole le ljubljanska stolnica (Domkirche), posvečena sv. Nikolaju_ (praznik 6. 12. = Miklavž, Miklavževa darila, Miklavžev večer), se imenuje kratko Senklavž.
Zato je seveda Zup. verz v Ljublj. polju
121
»Senklavž se je prepiral s svetim Petrom: 'Vse lepše in vse dalje glas gre moj!'«
razumeti torej realno, tj. glas zvonov, ki jih slišite na ljubljanskem polju od cerkve sv. Nkolaja = Šenklavža in cerkev sv. Petra, ki se nahaja na drugem kraju Ljubljane, kakor se morda še spominjate, v bližini stare cukrarne. Verz je torej lokalnega pomena in brez zveze z gospodi isvetniki v nebesih in je obenem resničen, ker ima Senklavž večje in več zvonov kot cerkev sv. Petra.
Trije labodje je bila slovenska revija, ki je izhajala 1. 1922, in sicer je bila določena za 6-krat letno. Izšla pa je samo 1. in 2. številka. Priobčevala je v številkah lit. eseje, originalno leposlovje, glasbeno prilogo in je bila bogato ilustrirana. Splošno je bila to ena najboljših revij pri nas. Žal je vsled nesoglasja v uredništvu in nerazumevanju konservativnega občinstva že po 2. številki umrla. Zastopala je mlado strujo modemi ekspresionizem in je s »starimi« temeljito obračunala. Odtod tudi odpor pri občinstvu. Načrti so bili grandiozni, toda vse je splavalo po vodi. Trije labodje = trije repre-zentantje, ki so bili obenem uredniki, eden pesnik, drugi esejist in kritik, tretji glasbenik, obenem simbol leposlovja, glasbe in skulpture kot glavnih nositeljic umetnosti
V tej reviji je tedaj v 2. številki na strani 35 priobčil sledečo pesem:
Veš, kako rasle hrast?
Ničesar ne čuti,
le zemljo pod seboj,
dn njenih sokov
skrivnostno pretakanje ...
Ničesar nima v misli —
le neba visokost
in svojo mero v njej...
Ničesar ne zna —
le tla sesati
in se razgo var jati
z vetri brezdomci,
in vsakemu pevcu krilatemu
dati zavetje čez noč.
Oton Zupančič
N. B. brezdomci (brez doma) sestavljenka, verjetno germanizem heimatslose, Winde?
Pesem je zbudila pri nas mlađih tedaj precej zanimanja, saj smo upravičeno pričakovali, da je Župančič s svojim pristopom k Trem labodom, še bolj pa vsled miselne strani citirane pesmi krenil na povsem nova pota. Spominjam se, s kalciim navdušenjem smo pozdravili Tri labode in Zup, pesem. Najmlajši sotrudnik Tr. lab. je bil moj tovariš pok. Srečko Kosovel, o katerem sem Vam že pisal. No, ako danes gledam v tiste lepe čase, vidim, da je bilo naše navdušenje zastonj, ker je Zupančič končal svojo pesniško pot na odru z Veroniko Deseniško,
V ostalem pa je pesem Veš, kako raste lirast? Zup. konfiteor pojmovanja svobode v umetnosti, ki mora biti prosta, zamaknjena v nebo, ki čuti le skrivnostno življenje narave in ki daje svojim glasnikom •— vetrom brezdomcem — umetnikom varno zavetje.
Sedaj Zupančič menda samo prevaja, le poredkoma se oglasi s kako prigodniško pesmijo. Tako Vam pošiljam ravnokar izišlo Božično zdravico.
Par opomb: »tistega od zida« pomeni vodo! in to radi tega, ker so mestni vodovodi napeljani v zidovju. Mislim, da je to ljubljanski lokalizem, odgovarja pa francoskemu »Chateau la Pompe« —¦ voda!
Näpastnik je tisti, ki napada.
Zaplötnik tisti, ki napada izza plotu (plot, gen. plota — ograja pri vrtu), torej zahrbtno (od straga!).
htüstiti se (verb.) — üstiti se, pomeni slično kar nemško den Maul reissen, sicer pa pomeni subst. hrust močnega človeka, fizičnega junaka.
122
Ostalo, mislim, Vam je vse razumljivo.
V minulih Božičnih praznikih sem našel še neko stvar, ki Vas bo sigurno zanimala, ako je še ne poznate. To je spis: Dr. Dominik Stribrny: Simon Gregorčič, Ljubljana 1922, prevel idr. Joža Glonar. Original je izšel 1. 1918 v reviji Časopis musea krälovstvi Ceskeho in nato v 85 str. obsegajočem ponatisku. Stribrny je napisal 1. 1916 omenjeni spis na Brionih pri Pulju, kjer je služboval. Po poklicu srednješolski profesor, ki se je pripravljal za docenturo, a je žal 1. 1920 umrl v Trutnovu.
Študija je ena najboljših, kar jih imamo Slovenci o Gregorčiču, dasi jo je napisal tujec. ^Jä dolgo o tem govoriti nima smisla, ker Vas trenutno gotovo ne interesira. Ce pa bi Vas le zanimalo, mi o tem kadarkoli pišite. Študija ima ob koncu tudi pregled slovenske literature od Vodnika pa do modeme in na strani 134—136 pravi o Zupančiču dobesedno:
(6., 7. in deloma 8. stran pisma)
To je precej točen in lep opis Zup. umetniškega doživljanja in udejstvovanja. Gotovo Vas bo interesirala ena ali druga stvar, v kolikor še ne poznate.
Zdi se mi, da bo tudi Vaš Zupančič odkril Slovencem nove vidike, ki jih še do sedaj ne poznamo.
Zelo se že veselim Vaše razprave. Tudi ljubljanska licealka bo takoj naročila, čim razprava izide.
V slučaju, da tekom bodočih dni še kaj izvem o Zupančiču, Vam isto nemudoma sporočim. Vendar pa, ako se ne motim, ste preštudirali o Zupančiču sploh vse. Vsaj pomembnega niste ničesar izpustili. Ako rabite eno ali drugo stvar, mi takoj pišite, da Vam nemudoma odgovorim.
Obenem Vam želim srečno in veselo novo leto, kakor tudi gospe soprogi ter Vas skreno pozdiravljam.
Vaš vdani
Martin Bencina
N. B. Oprostite slabi pisavi, pišem pač »vojničko«!
«    *    •
Pismo je na enakem papirju, Tokopis na obeh straneh, 8 strani.
Ljubljansko polje — pesem je izšla v zbirki Cez plan, 1904. Cronia se je poslužil razlage (str. 125).
Trije labodje so začeli izhajati v velikem, reprezentativnem formatu. Urejali so jih Anton Podbevšek, Josip Vidmar in Marij Kogoj. Glasbena priloga v 1. št. je bila Kogojeva, ilustracije in slikarske priloge so oskrbeli: oba Kralja, Božidar Jakac, Veno Pilon in Fran Tratnik. Spor je nastal zaradi Podbevška, ker je ta »zahteval, naj revija prevzame socialistično smer, naj bo samo za mlade (v drugo sta prišla Zupančič in Gradnik) in naj bo glavni in edini urednik on« (ZSS VI, 167). 2. št. sta uredila samo Kogoj in Vidmar.
Veš, kako rasle hrast? je izšla v Treh labodih, 1922, 2. št., ZD III, 162.
Božična zdravica je izšla v Jutru 24. dec. 1926, ZD III, 205. V Cronijevi ostalini je ni, a jo v knjigi omenja. Razlaga »tistega od zida« je očitna pomota, saj pomeni starejše vino.
v Trutnovu, pravilno v Turnovu (gl. SBL III, 509). Razprava o Gregorčiču je izhajala v omenjeni reviji 1917 in 1918. Na docenturo se je pripravljal z monografijo o Petru Preradoviču.
s(e preštudirali o Zupančiču vse — Cronia navaja pod črto nad 60 kritik in razprav o Zupančiču. A. Glonar piše v poročilu o knjigi o tem naslednje: ».. . Ze površen pregled
123
prepriča bravca, da pisec ni štedil dela in truda; poleg knjig, ki jih je Zupančič sam izdal ali pri njih sodeloval, so vpoštevane in citirane pesmi, ki jih ni sprejel v nobeno svojih zbirk, zabeleženo je vse, kar je kdo kje zapisal o Zupančiču in njegovemu delu pomembnega in nepomembnega ...« (LZ 1928, 632.)
Mar! in J e v n i k a r Trst
124
PRISPEVEK MARTINA BENCINE ZA CRONIJEVO KNJIGO O ZUPANCiCU
IV
Gledališki list
Sezona 1920/21; Izdaja uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Ureja O. Zupančič (Izhaja vsak teden).
Sfev. 1: Za narodov blagor (šifra O. Z.). Zup. kratek referat prilikom uprizoritve Ivan Cankarjeve komedije Za narodov blagor. Za lit. historika brez pomena!
Stev. 8: Shakespearov oder (O. Z.)
Zup. v kratkih obrisih očrta Sh, oder, tj. vso primitivnost tedanje dobe in je seveda ves navdušen za Shakespeara.
(V isti številki razvidim, da eksistira opera Vesele žene windsorske, komično fantastična opera po W. Shakespear-ju, prevedel A. Funtek /in ne O. Z., kakor sem svoječasno poročal!/, uglasbil O. Nicolai).
Stev. 16: Ob priliki uprizoritve Charles Dickens-ovega Cvrček za pečjo — Božična pripovedka v 3 dejanjih, piše Zup. kratek opis imenovanega avtorja.
Stev. 21: Pogovor o bodočnosti klasičnp drame pri nas (O. Z.), zopet kratek esej, v katerem prihaja Zup. do zaključka, da se sodoben igralec šele prav polahko približuje klasičnemu idealu ustvarjanja v Sh. tragedijah. Članek je zanimiv v toliko, ker dokumentira, da bi Zup. brezpogojno nikdar ne bil pripravljen uprizoriti Shakesp. v kakršnikoli moderni obliki in obleki. (Kakor to delajo zadnje čase npr. Angleži, Nemci v Berlinu itd.).
Iz iste številke je razvidno, da je 1. 1921 prevediel Zup. Eugene Scribe: Kozarec vode, Bernhard Shaw: Androklus in lev, dalje libreto opere: Mignon. Opera v 3 dej. Besedilo po Goetheju napisal M. Carre in J. Barbier. Uglasbil Ambroise Thomas. Prevel O. Z. Omenjene stvari so prevedene samo v rokopisu, kot knjige niso izšle. Zup. j.ih je prevedel samo za uprizoritev na odru.
Sezona 1921/22
Urednik postane Milan Pugelj (sedaj režiser Drame).
V tej sezoni so uprizorili Shakespearovo Komedijo zmešnjav v Zup. prevodu (glasom številke 1. Gled. lista).
Od inkl. 20. številke dalje urejuje Gled. list Gustav Strniša (slov. igralec) in izdajatelj postane: Udruženje gledaliških igralcev v Ljublj. (Gledališče je postalo namreč državno in ne več narodno!). Zup. posloveni v tej sezoni:
Fr. Schiller: Maria Stuart. Po CJegnarjevem prevodu poslovenil Oton Zupančič. (Izšlo kot knjiga 1. 1922, Kraljeva založba šolskih knjig in učil v Ljubljani.) (France Cegnar /1826—1891/, njegov prevod izšel 1. 1861. Gl. Grafenauer: Zg. slov. slovstva, str. 183).
Maria Stuart se je v sezoni 1921/22 uprizarjala z velikim uspehom.
Sezona 1922/23
12./XI. 22 se ustanovi Dramatična šola Udruženja gledaliških igralcev, kjer predava tudi dramaturg Oton Zupančič.
V tej sezoni prevede Zup. Bernard Shaw: Cezar in Kleopatra (marec 1923), ostalo v rokopisu in uprizorjeno na ljublj. odru.
172
Sezona 1923/24
Gled. list nič o Zupančiču!
Sezona 1924/25
Zup. prevede Ed. Rostand: Cyrano de B(ergerac. Heroična komedija v 5 dej. Izšlo pozneje kot knjiga v založbi Kleinmayer & Bamberg, Ljublj. 24 ? ali 25. Gled. list poroča, da so (se) 3./XI. 24 pričele skušnje za O. Z. Veroniko Deseniško.
Premiera iste dne 1./XII. 1924 na praznik Narodnega ujedinjenja (torej se je študiralo Ver. Des. ca. 1 mesec!).
Zup. prevede (april 24) samo za oder: Roka roko umije, obie obraz (Los intereses creados). Komedija za lutke v 2 dejanjih. Spisal Jacinto Benavente (*1866 Madrid), poslov. O. Zupančič.
¦V. B.: Pozabil sem omeniti:
1. 1921 prevede Zup. samo za oder: John Galsworthy: Borba (Strife). Nadalje Vas bo kot muzika interesiralo: Sen kresne noči (W. Shakesp.), glasbo zložil: Felix Mendelssohn (Bartholdy). Omenjena komedija se izvaja pri nas vedno z orig. glasbo. Ostala Shakesp. dela po večini z domačo glasbo.
Prilagam izrezke Jutra o Zupančiču.
Tiskovna zadruga je že 1. 1920 sklenila dogovor z Zup. glede prevodov Sh., in sicer za 10 del. Sedaj zgleda, da se pomnoži za enkrat vsaj na 14 del.
Zimska pravljica je že prevedena v rokopisu za oder.
Komedija zmešnjav detto.
Doslej so pri Slovencih prevajali Shakespeara: Ivan Cankar: Romeo in Julija, Hamlet (iz nemščine) Anton Funtek: Kralj Lear (iz nemščine) in Oton Zupančič iz angleščine.
Julij Cezar (I. izd. 1904), Beneški trgovec (I. izd. 1905). Založbo sem Vam že svoječasno sporočil. II. izdaja Nova založba, Ljubljana, mislim, da okoli 1. 1920. Ostalo izide pri Tiskovni zadrugi. Kakor vidite, se Zup. že precej dolgo ukvarja s Shakesp.
Sedaj preidem zopet h Gledališkemu listu sezona 1924/25 (v tej sezoni je tudi prenehal izhajati, najbrž iz finančnih razlogov, dasi ga je zopet izdajala Uprava narodnega gledališča v Ljubljani).
Številka 6:
stran 7:
Kako je nastala Veronika (Fran Albrecht) /sed. urednik Ljub. zvona in Zupančičev svak/. (Neurejeni fragmenti iz pomenkov z avtorjem. Napisano po spominu.) (Bencina je prepisal ves članek, pismo siian 5, 6, 7.)
Ista številka prinaša sledeče podatke (ekscerpiram važnejše) iz Orožnove Celjske kronike. Od 1. 1341—1456. Izpiski iz VI. dobe: Od povzdige soneških gospodov v grofovski stan do smrti poslednjega grofa.
1341 ponedeljek po beli nedelji...
1428 so grofinjo Veroniko ... (Bencina je ti leti prepisal.)
Ostali podatki kronike so razvidni iz priloženega rodovnika, ki sem ga sestavil. Seveda je nepopoln, ker je tudi kronika pomanjkljiva.
173
Friderik Soneški = Friderik I. grof Celjski (fl359) (Sledi lodovnili z ženami in otioiii ; do zadnjega Celjana Ulrilia II. in njegove družine. Otrolie je podčrtal z rdečim svinčni- ; kom, žene z modrim, Zupančičeve zgodovinske osebe je obkrožil z zelenim. Rodovnik . obsega celo 9. stran pisma.)
Prehajam na važno vprašanje, ki se bo v bodoče pri nas gotovo pogosto obravnavalo. \ Radi pomanjkanja časa samo kratko. Prilagam Vam 1 izvod Mladine, ki Vam bo sama ; govorila. List je revolucionaren, strogo separatističen — slovenski. Članek Slovenstvo ; in naši kulturni del. pa se iz neznanega razloga v 3 nadaljnjih številkah ni nadaljeval. ; Ko sem bral omenjeni članek prvič, sem bil odločno proti, ker sem bil prepričan, da je : bilo zgod. ozadje Žup. samo ogrodje tragedije brez vsakih nepotrebnih nacionalističnih ; tendenc. Pred par dnevi pa sem to svoje naziranje spremenil pod vtisom Zup. lastne ; izjave v Gled. listu (gl. str. 7 mojega rokopisa) in zdi se mi, da ni bila zgod. Celjanov : »samo ozadje«, temveč da je le nekoliko tendence. Da pa je Zup. nacionalistično jugo- j slovansko naziranje napačno razumel (namreč v zadevi Celjskih grofov in Jugosl. države), me je potrdil tudi A. Melik, katerega Vam podajam v prepisu.
Končno sodbo pa bomo lahko izrekli šele kasneje po podrobnejših študijah.
M. B. 21./IV. 27
(Na 11. in 12. strani pisma je dobesedni prepis iz: Ant. Melik: Zgodovina Srbov, Hrvatov \ in Slovencev, 1919, Tiskovna zadruga, Ljubljana, I. del, stran 219—221.) j
Pismo je na nekoliko tanjšem papirju kakor prejšnja, obsega 12 rokopisnih strani, oštevilčenih z rdečim svinčnikom. Z istim svinčnikom je Bencina podčrtal nekaj naslovov in drugih besed. Pismo je brez naslova in običajnega pozdrava na koncu, najbrž gre za prilogo, ker se brez uvoda začenja z izpisom iz Gledališkega lista Zupančičvih prevodov. Iz pisma je razvidno, da je o prevodih naslovljencu že prej poročal, a se rokopis ni ohranil. Cronia je bil dobro poučen o Zupančičevih prevodih in jim je v svoji knjigi posvetil IX. poglavje (str. 111—120), kjer sam izreka sodbe o prevodih, navaja pa tudi slovenske kritike.
Zupančičevi članki iz GL Lj.: Za narodov blagor, Shakespearov oder, Charles Dickens 1812—1870, Pogovor o bodočnosti klasične drame pri nas. Kozarec vode in Komedija zmešnjav so izšli tudi v Delih Otona Zupančiča, IV. knjiga, Lj. 1938, uredil J. Vidmar.
Anton Funtek (1862—1932), pesnik in prevajalec, je prevedel vrsto opernih tekstov. Prim. SBL I, 194. Zupančič je poleg omenjene Mignon (upriz. 4. III. 1921) prevedel z Nikom Štritofom Bizetovo Caimen (upriz. 20. XII. 1931) in z Mirkom Poličem Massene-tovega Wertherja (upriz. 18. III. 1939).
Omenjeni igri so uprizorili: E. Scribe: Kozarec vode 29. V. 1921, B. Shaw: Androklus in lev 27. IV. 1921.
Milan Pugelj (1883—1929), pesnik m novehst, je postal 1. nov. 1922 tajnik NG v Lj., pozneje je bil režiser, začasno je nadomeščal ravnatelja Drame. Kot tajnik je nekaj časa urejal GL.
Gustav Strniša (1887—1970), pesnik in igralec, je urejal v sezoni 1921-22 GL od št. 20—35.
Dramaturg Zupančič: Z. je bil v sezoni 1912-13 dramaturg Slov. dež. gledališča v Lj., od 1920-21 dejanski dramaturg in tajnik, od maja 1928 stvarno posle vodeči in od maja 1929 formalno imenovani upravnik SNG v Lj. do upokojitve (SGL III, 820).
Ed. Rostand: Cyrano de Bergerac je izšel 1923. Cronia je zapel prevodu pravi slavospev. Prim. Str. 114—115.
Izrezki iz Jutra se niso ohranili.
174
Tiskovna zadruga je izdala osem Zupančičevih prevodov Shakespeara: Sen kresne noči (1921), Macbeth (1921), Othello (1923), Kar hočete (1926), Zimska pravljica (1928), Ukročena trmoglavka (1929), Komedija zmešnjav (1930) in Hamlet (1933). Prim. Letopis SAZU III, 1950, 238—244.
Druga, izpremenjena izdaja Beneškega trgovca je izšla 1921, Julija Cezarja 1922.
Mladina je bila mesečnik, ki so ga začeli izdajati liberalni kmetijcl (1924/25—1927/28). Pridružili so se jim člani Cankarjevega krožka in duša uredniškega odbora je bil Sr. Kosovel. Po njegovi smrti jo je najprej urejal B. Kreft, potem Alf. Gspan in Vin. Košak. Članek Slovenstvo in naši kulturni delavci je napisal v Mladino (1926/27, št. 4—5, 94 si.) Vladimir Premru (1902—1949), književnik (SBL II, 494). Članek je zaradi socialnih in nacionalnih nagibov priostren proti Zupančiču, razčistiti pa je hotiel tudi razmerje O. Zupančiča, Al. Gradnika in VI. Levstika do slovenstva in jugoslovanstva. Kratek posnetek je v Zup. ZD VI, 420—21.
Zupančičeva lastna izjava v GL je Albrehtov zapis Kako je nastala Veronika.
Martin   Jevnikar Trst
175