> Izhaja ^ ^ 10. in 25. vsakega )^J> \ mesca. E D NIK. f Velja celoletno &L 2 gld. 50 kr, ^polletno lgld. 30 kr. ¦A* Kratkočasen in podučen ovensko ljudstvo. List 10. V Celovcu Leto n. Miha Brtoncelj in njegove čudovite dogodbe po svetu. 9 (Spisal Andrejeekov Jože.) (Dalje in konec.) Miha Brtoncelj najde slednjič sroje stališče Močno je grmelo in treskalo neko noč, ko je Miba koračil samotno pot prek Karpate na Ogersko; bil je namenjen v domovino. Strele so švigale, kot ognjene kače, najviša drevesa so se pripogibala skoraj do tal in vihar je bučal po goščavi, da je bilo groza. Brtoncelj nn je streslo srce v hlače in jel je potihoma Boga prositi, da bi ga pripeljal kmalo do kake vasi. Ni se tolikanj bal blisčajoče se plohe, čeravno je bil slabo preskrbljen z obleko, temuč bal se je roparjev, o kterih je že mnogo čul, posebno pa ogerskih, ki so neki tako hudi in grozoviti, da žive ljudi dero. Pa gozd se je širil dalje in dalje, a hiše ni bilo viditi nikjer nobene. — Debele deževne kaplje so jele padati iz pod neba, vedno gosteje in gosteje, slednjič pa se vlije huda ploha in nbogi Brtoncelj je v nekterih minutah premočen do kože. Zeblo ga je, da se je ves tresel in celo pot delal je> trdno obljubo, da nikdar nobenega sleparja več ne bo ubogal, naj mu obeta tudi zlate gradove, ker ga je mizar tako zvodil. Ko bi le še enkrat prišel domu, nikdar več se ne gane iz dežele, če bi še tako težka dela moral opravljati! Pa sedaj je bilo daleč, daleč na ptu-jem, brez podpore in tolažbe, kakor mu je teta prerokovala pri odhodu. Ko bi jo bil Mihec slušal! Ploha je pojenjala, nebo se zvedrilo in mesec je pokukal skozi drevesne veje. Mihec je bil ves moker, kot miš, pa kaj, ker mesec nima one blagodarne oživljajoče moči, kot solnce, če ravno ga pesniki že leta in leta opevajo ter mu večo slavo krožijo, nego očetu solncu samemu. Pa take pesmi dajo se le kovati, kedar človek iz gorke sobe ali pa v prijetnem večeru luno opazuje. Takrat mu začne srce kipeti, bodi si iz dolzega časa, ali pa, ker ga še kaka nevolja tare, da mu čez dan ni šlo vse po sreči, in vso svojo žalost potoživši nbogi luni, nastane nakrat žalostinka, da se človeku kar srce trga, ako jo bere. Take pesmi, se ve da, mora človek le po noči brati, kedar luna sije, po dnevi ne čuti nič, ker solnce in luna sta kot pes in mačka, nikakor se ne moreta trpeti. Pa to omenim le mimo grede in nočem nikomur krotiti slave, ki si jo je pridobil po luninem petji, le toliko še omenim, da se meni luna nekako potuhnjena zdi, zato jej nisem bil nikdar preveč prijatel: podobna je osebam, ki se hočejo s svojo posiljeno ponižnostjo vsemu svetu prikupiti. Tudi njej pridevek „ bleda" me vselej mrzi, ker preveč bledih, mlečnih obrazov nisem nikdar ljubil. Tudi Brtoncelj, ko bi bil kedaj bral mesečne pesnike, bil bi jih gotovo to noč imenoval abotnike; -kajti jezilo ga je neizrečeno, da ta velikanska reta na nebu nima toliko gorkote, da bi vsaj njegove ozeble ude ogrela: Hej, solnce je ves drugi mož! Oslabljen taval je dalje, kar slednjič zagleda maj-hino kočo kraj ceste. — „Kar noter pojdem", pravi, „če so tudi nemara roparji v njej. Naj me speč6 in snedo, se bom vsaj pogrel in obleko posušil." — Stopi k veznim durim ter jame neusmiljeno nabijati po njih. Dolgo ni bilo nič, slednjič pa se odpre" okno in razmršena ženska glava pogleda ven. „Kdo je?" praša, „kaj iščete tukaj?" „Mati! odprite brž, odprite, nevihta me je vjela po poti in tako oprala, da vse z mene teče. Še zmrznil bi bil, ko ne bi bil dobil vaše hiše". „Jaz vas ne poznam kdo ste. Ne odprem, le pojte!" »Saj vas jaz tudi ne poznam, kdo ste, in vas vendar ne vprašam po vašem imenu, če ste že tako radovedni — Miha Brtoncelj sem z Razborja!" „Ni moža doma, ne smem". „Hudiman, saj vas ne bom požrl, če ste tudi sami doma, se nisem nobenega. Samo pogrel se bom in posušil, potlej pa zopet grem". Ženska se je še nekaj časa ustavljala, ker pa Miha le ni odjenjal, odprla mu je ter ga pustila v sobo. — Kmalo je gorela v svečniku smolnata trska in Brtoncelj se je lehko ogledal po stanici. Žena je bila srednje starosti, zagorelega lica in črni razpleteni lasje mahali so jej po ramah, obleka njena pa je kazala, da pri hiši ni ravno dosti bogastva, ker bila je raztrgana in zamazana, da ni bilo moč poznati , kakove barve je. V kotu bila je velika, zidana peč, kar je Brtonceljna še naj bolj razveselilo, pod pečjo pa je ležalo mlado prase, ki je začelo neznano kruliti in letati po sobi, ko je zagledalo luč. Bila je to ona borna koča, kakoršne se nahajajo pri karpaških agoralih'', kar toliko pomeni, kot pri nas hribovec ali gorjanec. „Mati, kako je pa to, da imate pri vas v hiši svinjak, ali je morda prase kaj bolno ?" pravi Miha ter jame ganjali pujsa zopet pod peč, od koder je prilezel. Žena ni nič odgovorila, temuč vlegla se je zopet na smrekovo klop, pogrnjeno z velikim kožuhom, Miha pa je tudi ni hotel dalje izpraševati in nadlegovati, ker je bil zadovoljen, da je le pri gorki peči sedel. Ravno je nekoliko zadremal, ko se začuje zunaj po vratih trkanje. Mrzel pot ga oblije, kajti mislil si je, da so nemara res roparji tukaj doma in se sedaj vračajo s svojega nočnega dela. — Žena vstane, gre k oknu, in ne vprašaje kdo je, odpre vezne duri. Sest trdnih korenjakov primahajo v sobo vsak z veliko culo na rami, ktere pomečejo na tla. — Brtonceljnovo šumenje se je še bolj potrdilo pri tej nenadni prikazni in samega strahu je prišel skoraj ob zavednost. — „Kdo pa je tam pri peči?" praša eden iz med možakov ženo, ko zagleda Mihata. 74 „Neki popotnik je, ki me je prosil, da bi se po-grel in posušil, ker ga je med potjo ploha vjela", odvrne žena. „Pa ne bo kaka nemarnost?" nadaljuje uni zvedavo ogledovaje Brtonceljna. „Saj sem ti že večkrat rekel, da nikogar ne pusti v hišo, kedar mene ne bo doma; kmalo pridemo v zadrego". „1 ker me je prosil; jaz ne morem biti tako trdo-srčna". Ves ta pogovor čul je Brtoncelj in srce mu je vtripalo, kot bi s kovaškim kladvom nabijal. Potem stopi uni človek, ki je bil menda hišni gospodar, bliže, pomaja ga za rame ter pravi: „Hej, prijatel, kdo pa ste? — Kam greste?" „Lep6 vas prosim, oče, prizanesite mi!" jeclja Miha ves prestrašen in trese se kot šiba. „Dež me je vjel po poti, sem pa vašo ženo prosil, da bi se smel nekoliko pogreti. Bog jej daj zdravje za to dobroto I" »Kam pa greste?" „Domu grem, domu na Kranjsko. Neki slepar me je z vodil rekoč, da bom tukaj na Polskem dobil delo, pa ni nič. Tako hudo se mi ni še nikdar godilo na svetu". „Nič se ne bojte, je že dobro vse", — pravi možak. „Pojte sem, boste z nami večerjali, potlej se bomo pa kaj več pomenili". Kaj je bilo Mihatu ljubše , nego to! Cel dan je že lačen hodeval, necoj pa ga je še mraz prevzel, da je še tem bolje čutil glad. Žena je prinesla večerjo sicer priprosto, pa obilno, da so se vsi lehko nasitili, posebno pa Brtoncelj, ki je kaj pridno segal v skledo ter si ni dal velevati. Po večerji prične gospodar: „Vi ste ptujec, toraj se nam ni treba bati, da bi nas izdali. Tihotapci smo ter nesemo tobak iz Ogerskega, med potjo pa nas je dež vjel in tobak se je mokrote tako navzel, da ga ni moč dalje nesti. Ali ne bi nam hotli pomagati? Plačali vam bomo dobro". „0 rad, prav rad bom nesel, cent če je treba, da si le kaj prislužim". „Dobro tedaj, le odpočite si prej, potlej pa bomo odrinili, da še pred dnem pridemo v dolino". — Proti polnoči so se odpravili dalje, in Miha močen, kot medved, nesel je naj težo vrečo. — Srečno so se priplazili že skoraj v dolino, ko jih nakrat obsujejo mejači. Braniti se ni bilo moč, ker jih je bilo unih preveč, in tihotapcom ni druzega kazalo, nego popustiti tobak in bežati. Razpršili so se na vse kraje, kamor je kdo vedel in znal, in Brtoncelj je bil prvi med njimi, ki je popustil culo ter jo ubral prek goščave, da mu je kar grmovje med nogami smukalo. Dan se je že storil, ko pride do nekega gradiča ves utrujen, in ondi se vsede na debel kamen. Tudi to upanje, zaslužiti si denarja, ga je goljufalo. Bil je potrt, da še nikdar ne tako. Ko premišljuje, kaj bi počel, približa se mu nakrat star gospod, ki je prišel iz grada. „0d kod pa vi pridete?" ogovori ga prišlec prijazno. „Iz Polskega pridem, kjer sem iskal službe, pa nisem mogel nič dobiti, sedaj pa sam ne vem kam bi se djal. Kar med vojake se bom clr.l vpisati, če ne bo drugače". „Pa vi niste Polak, kakor spoznani po vašem govoru", nadaljuje oni. ' »Kranjec sem, pišem pa se Miha Brtoncelj, z Raz-borja doma. Moj oče in mati sta nekje tu na Polskem, pa ju nisem mogel najti. Vrag ve, kje tičita, saj sem vse kote premedel". „Lejte si, potem sva pa rojaka", pravi gospod, Jaz sem tudi Kranjec. Bil sem častnik pri huzarjih, potem sem se pa oženil ter si tu posestvo kupil, da živim v miru svoja stara leta". „0, hvala Bogu, da dobim še enega rojaka na svetu!" pravi Brtoncelj vesel. „Vi me gotovo ne boste odgnali praznega od hiše, že zarad tega ne, ker sva rojaka. Da bi le toliko imel, da bi domu prišel, potlej bi že bilo". „Ali ne bi hotli tukaj ostati pri meni ?" „To pa še veliko rajč, gospod, če imate le kaj pripravnega dela zame. Delal bom kot črna živina, da mi le ne bo treba hoditi s praznim trebuhom po svetu". „Prav toraj ; gozdnega čuvaja potrebujem, ker moj gozdnar se vedno pritožuje, da mu les kradejo, sam pa ne more vsemu kaj. — Tedaj kar pri meni ostanite, ne bo se vam slabo godilo". Po tolikih križih in težavah je posijalo vendar slednjič Brtonceljnu lepše solnce. — Pridno je opravljal svojo službo in preganjal po gozdih lesne tatove; in gorje mu je bilo, ki je prišel njemu v pest. — Vse življenje ostal je samec, ker si ni hotel še zakonskih skrbi nakopavati na glavo. Sam je živel, sam služil denar in sam ga zapravljal, ker je storil trdno obljubo, da ne sme nihče ni krajcarja dobiti po njegovi smrti. Tudi, kar je teti obljubil, spolnil je natanjko. Nikdar več se ni vrnil v njeno kočo, kedar pa se je spomnil čevljarja Kosabrina ali mizarja Pludrakowskega, obšla ga je vselej nevolja, da sta mu ravno ona dva naj več krivice storila na svetu, in pa kuharica Liza, zarad ktere se še ženiti ni hotel, ker je mislil, da so vse ženske tako hudobne. Odpustil pa je vendar vsem, ker ga sedaj niso več brigali. S tem odstavkom končali smo Brtonceljnove do-godbe po svetu, in pustimo ga v miru počivati v Kar-paških gorah, v gradu pri svojem rojaku. Iz potopisa starega študenta. (Iz češkega poslovenil Radonski.) Solnce je strašno pripekalo, pot se mi je lil v potoku. Slečem suknjo, jo vržem čez ramo, obrišem si obraz in pometem z jezikom kote po ustih. Strašna žeja, vode nikjer, še za žlico ne, da bi si ugasnil žejo. Studenci so vsi posušeni, in do naj bližnjega mestica dobre dve uri pota — prav zanimilo popotovanje! Saj so bile gostilnice ob cesti, v kterih se je točilo pivo, in kjer bi si bil lehko ohladil suho grlo, bote rekli, ali ni res ? No gostilnic sem prešel od jutra do večera celo vrsto, ali kaj krčma in prazni žep — to je strašni razloček, kakor nebo in zemlja! V mošničku je bilo kakor požgano. Kaj popotovati, če ima človek obilno denarja, ali saj toliko, kolikor je ravno prav, to ni težko. Ali na pot se podati po Cehah z nekoliko malo goldinarji, z njimi opraviti cel teden, biti deset mil od doma brez groša, med samimi tujimi obrazi premišljevati, kako bi bilo najlože priti domu — skusite to in ako vam ne odgovori jezik, si lahko zapojete : „0 radostno potovanje!" Kakor sem rekel, bila j e strašna snša v žepu. Žeja je rastla z vsakim trenutkom , na širocem polji nikjer sence, kamorkoli se je ozrlo oko, in že sem mislil: če ne bo kmalo pomoči, poginem, kakor riba na suhem, in konec bode vsemu popotovanju. Zvalim se v graben pri cesti, grizem travo, da bi pomagal suhemu grlu, ali vse zastonj ! Ko bi bil v otepeno slamo vtaknil zobe, bi si bil ravno toliko pomagal . Vide na vse zadnje, da v prekopu rešenja ne bo , se poberem in koračim počasi dalje premišljevaje, kako bi bilo prijetno, ko bi bilo drevje nasajeno pri cesti, ktero bi vabilo popotnika v senco. Pobesim glavo in zamislil sem se tako, da sem nekoliko časa celo na žejo pozabil. Dokončavši vse zdihnem iz globočine svoje žeje, povzdignem glavo in aj! kakor za plačilo se mi pokažejo pred očmi dolgi drevoredi. Okrepčam se za trenutet, stopam hitro dalje, in zvalim se, kakor sem dolg in širok v senco prvega drevesa. Ležim znak in gledam kviško na rudečkaste slive, ktere se mi tako vabljivo in zapeljivo smehljajo, in po-smejam se jim tudi jaz ravno tako prijazno, kakor one meni. Solnce si igra med perjem in čim dalje tim za-peljivše mi kimajo slive, kakor bi hotle reči: „Tepec ne glej, da je v sredi drevoreda slamnata bajta in čuvaj v nji z grčasto gorjačo v roci! Kar trgaj nas, me te ne razžalimo !" Tako se mi zdi, da so me prosile. Njih obraz mi je delal zopet tako mile prosilnice, kličeče name z razpetima rokama, da bi jim pomagal v želodcev raj; in je čudno, da sem vstal, ko se nisem mogel več zdržati skušnje , in storil konec naj bolj nizko viseči? S peško mi je zlezla v grlo, in blagi počut mi je šel po vsem životu. Zvalivši se zopet znak v travo za-mižim, da bi ne gledal v obraz skušnjavkam. Vendar ni bilo mogoče! čez pet minut se jim zopet posmejam, in druga sliva je koračila tisto pot, kakor prva v Orkusove temine. Za drugo še tretja in za to cela množica. Vržem suknjo na travo, se vstopim pod drevo, in kmalu ni bilo, kolikor je dosegla roka, ne duha ne sluha po slivah. Vzdignem tedaj palico, pokimam više visečim slivam, in da bi ne zavidale svojih sester in ne mislile, da jih hočem kakor sirote tu pustiti, se poslužim pravih pripomočkov. Mahnil sem vsako čez rep, in kar niso hotle storiti z lepa so morale z grda. Sklepal sem jih tako dokaj, in sem klepal, da me zgrabi nekaj zadaj za srajco in stori prisiljen konec klepanju. „Čakaj, ti malopridnež ti, jaz ti dam slive trgati!" Te besede so me zbudile iz češpljevega spanja, in zadaj me je vleklo nekaj, kar ni tako dišalo kakor slive. Z vso silo se trgam iz čuvajevih rok, pa vse zastonj. Železna levica se je držala moje srajce, kakor bi bila k nji priraščena, in desnica me je ohladila še nekolikokrat po hrbtu. Na vse zadnje sem se iztrgal, ali limec je ostal v prstih razjezenega Argusa. Skušam ga potolažiti rekoč, da so se slive same name smejale, in da me je zapeljal njihovi obraz, da sem trgal skušnjavke, ki so mi kimale. Ali ta človek prav nič ni razumel poetičnega govora in vedno tresoč s palico mi je obetal, da mi nasoli obraz in namala sramožljive slive na hrbet. Nevede kako bi si pomagal, sem ga tako zgrivano pogledal, da bi se bil kamen omečil; ali on je z roko mahal in strašno me je pogledoval. In moja suknja z edino mojo tolažbo v žepu: s pipo in mehurjem polnim mešanice trikraljevega in pro- stega tobaka, kupljenega za poslednje solde; ta moja suknja se mu je valjala pod nogama, in dolgo časa sem si jo skušal prilastiti. Vendar ne zmenivši se za nevarnost se priklonim in sežem po svojem dragem premoženji. Čuvaj pa je sledil vsaki moji stopinji in prehitel me je v mojem početku. Pobravši suknjo je koračil k svoji slamnati palači. Jaz za njim : prosim, pravim mu, da mi ni mogoče deset mil brez suknje in v srajci brez limca, vendar se ni hotlo omečiti njegovo trdo srce. „Dobite lepo pipo in mehur poln tobaka!" zakli-čem na zadnje, in to ga je omečilo. Stegnil je roko in „iz roke v roko" so bile njegove besede; ktere sem mogel slišati. Pravim mu, da je pipa v suknji, naj bi mi jo prej dal. Razgrnivši suknjo je prešvatal vse žepe, in hladnokrvno pregledavši mojo drago porcelanko in mehur, kterega mi je dala krasna Špela za god, si je natlačil tebi nič, meni nič, zapalil in prijazno se smejal. Dal mi je suknjo in puhnil polna usta krasnodišečega dima rekoč, da smem še malo sliv natrgati, če hočem. Ali meni je prešlo vse veselje. Oblekel sem suknjo in koračil po palico pod nesrečno drevo, s ktero sem šel proti bajti, kjer je puhal neusmiljenec iz moje pipe, da se ni videl iz dima. Prosim ga, da bi mi dovolil nekolikokrati potegniti za odhod. Vtaknil mi je cevko v usta, pa držal je pipo z obema rokama in vedno gledal na mehur, ki se mu. je valjal na tleh med nogama. Tako sva se mudila nekoliko časa. On je sedel, jaz pa klečal pred njim in žalostno sem se ločil od svojih dragih. Zdelo se mi je v tem trenutku, kakor bi čakal zadnje ure, in mešanica trikraljevega in navadnega tobaka mi je bila dišeča am-brozija, in presladka mana. Polna usta sem se je nabral in jo spustil v zrak. „No le nikar mi ne pokadite vsega mojega tobaka!" se je oglasil neusmiljeni človek , potegnil mi je pipo iz ust, in privošil je sebi mesto meni, kakor da bi bil zdaj njegov tobak. „Ločitva, ločitva ta je kaj težka reč kedar se mora ločiti od mehurja in porcelanke mladeneč". sem šepetal in pogledal na svoje drago, in nesli ste me nogi dalje. Počasi sem koračil pogledajoč nazaj v pričakovanji , da pridejo v kratkem moji zakladi za mano iztrgavši se iz roke suroveža, da bi se mi vrgli na prša. Vendar zastonj je bilo čakanje. Čuvaj se mi je zgubil izpred oči. Že sem bil kos ceste za drevoredom in do-mišljeval sem se zdaj, da vidim visoko v zraku vzdi-govati se dim — dim mojega drazega trikraljevega in navadnega tobaka! Brez solda, brez pipe, brez tobaka, brez limca pri srajci, deset milj od doma — o radostno potovanje! Hitrega koraka, kakor bi hotel uiti nesrečnemu mestu, kar najhitreje mogoče, šel sem po cesti, in kmalu mi je bilo kakor v prekopu pri cesti, kjer sem travo grizel. Pot se mi je lil iz obraza in glad žeje se je jel zopet oglašati. Ne zmenim se za nobeno reč in opominjam samega sebe, da naj ne neham, dokler bo mogoče zapovedovati nogama, in koračim hitro naprej v strahu, da bi ne prišla moja suknja zopet po kaki nesreči v ptuje roke, ktero sem imel oblečeno, čeravnoj ni bilo suhe niti na meni. Ker s čim bi jo bil zdae odkupil? — „Morebiti, da bi moral na zadnje škornj, izzuti in jih nekomu darovati, in prišel bi bos doma če sploh še kedaj domu pridem". Take misli so se mi 76 motale po glavi, in za to sem stisnil suknjo trdno nase. Čez nro hoda zagledam ne daleč vrsto rudečih streh, in v njihovi sredi se je vzdigoval zvonik kviš-ko. Zvonilo je ravno poldan in meni je prihajalo jako slabo. Prišla mi je na misel polna miza: Cmokov in krompirja, krnh in meso, žlice, noži in vilice so se mi lesketali pred očmi kakor strašne reči, med njimi je poskakoval trebušni vreč, in bela pena, ki jo je izme-toval iz sebe. . . . Prišel sem na brv, in pod mano so šumeli valovi v čistem teku čez gladko kamenje. Zeleno vrbovje je obdajalo na obeh straneh potok. Hitro sem šel čez brv in brž sem imel poln klobuk mrzle vode. Poželjivo se je napijem. Malo sem je zlil. Globoko se od-dahnivši ponovim še nekterekrati in se razveseljujem s hladno vodo. „Ha, ha, ha! morate biti presneto žejni!* se naenkrat oglasi debel glas nad mojo glavo, in jaz prestrašen spustim klobuk iz roke. Gledam nad se. Ru-dečkasti obraz se je smejal nad mano na brvi, in roka je gladila okrogli trebuh. Moral sem se precej čuden viditi; kajti debeli gospod se je zopet glasno zasmejal in mi zaklical, da mi je padel klobuk v vodo, in šel je naprej. Moral sem se izzuti, da bi dobil klobuk, kterega mi je odnesla voda. Zapletel se je pri nasprotnem bregu med vrbovje in sukal se je tam v vrtincu. Potok je bil na tem kraji dosti širok. Prišel sem do srede, tu napačno stopim — in kopanje je bilo gotovo! Moker sem bil že prej, zdaj pa popolnoma premočen. Eentačil sem v mislih vse popotovanje, in napil sem se vode zastonj, potem sem se pobral, potegnil klobuk iz vode in stopil na breg, na suho. Iz odeje mi je teklo. Ni bilo druge pomoči, kakor izsleči se. Ovijal sem vsak kosec posebej, obesil sem srajco in podvlikačke (gate) na vrbovje, da bi je jasno solnce posušulo. Sam sem v adamovi obleki zlezel v grm in pel sem v mislih žalostne jeremiade. Boječe sem se tresel, da bi me ne zapazil zopet kak čuvaj in me ne poprašal za odkup- nino, ker tu sušim Čez nekoliko časa slišim glasen govor, in — za božjo voljo! — bliža se meni. — „Poglej, Anka! nekdo je na pranji", reče ženski glasek. „In nihče ne varuje perila" odgovori drugi glas. „Jaz bj kaj stavila, da je to stare Kudrnove". „To je nepazljiva baba! Da bi ji to nekdo takole ukradil!" .Čakaj, napravive ji strah! Vzamive ji perilo, in dajve ji je jutri, da bo drugikrat bolje pazila". Zaslišal sem tihi smeh, prišli so koraki prav blizo in srce mi je postalo strahu trdo v prsih. Spoznal sem da so dekleta, in za staro Kudrnovo bi ne bilo treba nemilega strahu, ko bi dobila moje perilo — tako premišljujem brez sveta v tem trenutku. Smeh me je naraščal in perilo je zginilo iz vrbovja. Moja zadrega je prišla do naj više stopinje; skočim kviško in za-kličem s krepkim glasom: „To je moje — pustite to!" in smuk sem se potuhnil v grm. Dekleti ste zakričali glasno in šli kakor vetr čez travnike proti mestu ne oziraje se nazaj. Zavili ste jo na cesto in izginile izpred oči. Pazljivo pomolim glavo iz hoste, če ni nikogar blizo, in ležem po štirih na travnik, kjer je ležalo moje perilo. Žalibog! bila je tu sama srajca, podvlikačke ste morebiti pozabili dekleti izpustiti. „Prijatel! tako prideš počasi ob vso obleko!" — si mislim, ter se hitro oblečem v mokro reč. Dobro me je to hladilo. Vedel sem sicer, da se kmalu posuši vse na meni, ali v duhu sem se jezil sam nad sebo, da nisem precej po omijanji mokre obleke oblekel. Svet po delu je slab! Šel sem voljno proti mestn. Na cesti srečam berača, ki pregleduje prašne podvlikačke. — „To je moja reč!" mu pravim in šapnem po njih. Potegnil je roko in skril jih je zad. Izpraševal me je, kakošni so ti podvlikački. „No kakor vsak drugi" — sem rekel. „Mokri so in dekla mi jih je izgubila". „Tintili, vantili!" se je ropačil berač. »Toliko ve" vsak o njih, ki jih prej vidi. He, he! gospodič bi me rad opeharil, ali jaz se ne dam. To so moji lastni podvlikački". S tem me je pustil. Stal sem kakor bi bil iz neba padel, in več se nisem brigal, da bi dobil podvlikačke svoje- Ko se mi je berač zgubil iz oči, korakam proti mesticu. Žeja je bila preč, ali neizprostljivi glad mi je vlekel želodec vkup. Premišljujem in izmišljujem, kako bi bilo pomagati. Prišel sem v premišljevanji na celo vrsto stricev, tet, botrov in botr in druzih sorodnikov, ali da bi bil kak znan v tem kraji, mi ni hotlo priti na misel. Na zadnje se mi je zjasnilo v glavi. (Dalje prihodnjič.) Slavec in vrabec. Drobni slavec po grmiči Skače, hrane si iakaje, Za mrčesi in črviči, Ki po drevji so najraje. Blizo zraven na drevesi Vrabec sit ga opazuje, Kak' se trudi za mrčesi, In sočutno ga miluje. Slednjič sklene mu pomoči, In mu nauk dober dati, Torej z vrha k njemu skoči, Jame ga podučevati; „Slavec, bratec moj predragi, Vidil sem te se truditi, Vidil sem kak' v potni sragi Moraš krane si dobiti. Torej uči se od mene, Kar ti pravim, stori tudi: Pusti gozde tu zelene In podaj se tje med ljudi. Pojdi k hišam tje prebivat In zapusti te grmiče, Pojdi hrano dobro vživat In odvadi te se piče. Kaj koristi pesem mila Tebi tukaj v tihi hosti, Kjer stvari ni, da čudila Bi se glasu in sladkosti? Tam pa bodo vsi strmeli Nad krasoto pesmi tvoje, In povsod ti hvalo peli; Slušaj torej svete moje. Saj ,še meni, ki ne pojem, Dosti hrane dobre dajo, - Moško hodim kot po svojem, Stari, mladi me poznajo". Drobni slavec pa mu pravi: „Res znaš dobro svetovati, Ah' jaz po tvoji glavi Nisem v stani se ravnati. Jaz sem zadovoljen z malim, Torej bom ostal pri svojem, S petjem tudi se ne hvalim In za čast nikdar ne pojem. To mi je pa davno znano, Da se za-me svet ne smeni, Ker nevredno je spošfvano In visoko v nizki ceniu. ^ Fr. Cimperman. Srenja pod lipo. Bereta nedelja Pretečeni teden napravil si je sosed Lipovec novo gnojišče. Dosti opravka je bilo pri tem delu, preden je bilo dovršeno, kajti staro gnojišče stalo je skorej popolnoma pod vod6, kar pa tudi ni bilo nobeno čudo, ker dežnica in vsaka druga nepotrebna voda stekala se je vanj. Posebna sreča za našega soseda je bila to, da je blizo gnojišča bil že več let nek star jarek ali graben, v kterega se je zdaj voda prav lehko napeljala ; 77 vrhi tega je imel jarek še to posebno spretnost, da je bil čez bližnji travnik potegnjen. To se ve, da je bilo treba jarek najprej nekoliko ograditi, da se je gnojna in mastna mokrota iz gnojišča najprej v jarek in po tem še le po travniku ravlivala, to pa še posebno čez travnik soseda Hrastovšeka, kteri ni bil malo radoveden, kako mu bo trava na tem prostoru rastla. — V zastarelem grabnu je bilo mnogo blata in starega gnoja; vse ge je moralo izkidati in lepo iztrebiti ter na polje za pros6 izvoziti. Poleg grabna je bil visok grič, ki se je moral prekopati in poravnati, da se je dobilo ugodno površje za novo gnojišče. Ko je bilo vse to dovršeno in izpeljano, pokazal je učitelj načrt, po kterem naj se novo gnojišče napravi. Lipovec se mu ni ustavljal, ampak storil je vse, karkoli sta mu gosp. učitelj in oče župan pri tem delu svetovala. Zemljo je bilo treba izkopati tako, da je gnojiščino dno od vseh štirih strani za % palca na vsaki čevelj proti sredini viselo. V sredo gnojišča se je naredila okrogla gnojiščina jama s pumpo ali sisalko, ki je okoli 6 štirjaških čevljev velika; od ene strani se nahaja pokrit jarek za odpeljevanje dežnice, dno je pa prav lepo s kamenenimi ploščami obloženo, da ne prepušča mastne gnojnice, ktera se je poprej obilno brez vse koristi v zemljo pogubila. Izpod hlevov napeljana sta dva pokrita jarka do gnojne jame, po kterih se gnojnica v jamo odtaka. Proti vzhodnjej strani ima gnojišče primeren pad, kamor je Lipovec veliko staro kad v zemljo vložil, da se mu gnojnica vanjo nabira. Vidi se tedaj , da je bilo dosti dela in posla, preden je bilo vse to tako primerno dovršeno. A pri tem delu so mu pomagali tudi njegovi sosedje, kajti radovedni so bili, kakošno bode novo gnojišče, kteremu je gospod ušitelj črtež napravil. Ta črtež se jim je dopadel in obljubili so tudi svoja gnojišča na enak način predelati in zboljšati. No tega sta bila g. učitelj in župan zel6 vesela. Učitelj: Dosti dela in truda ste imeli, sosed Lipovec, pri svojem novem gnojišču, pa s časoma se vam bode vse to prav obilno izplačalo. Lipovec: Da imam zdaj tako lepo priredjeno gnojišče, to se imam najprej zahvaliti vam, potem pa tudi svojim sosedom, ki mi so tako radovoljno k temu delu pripomogli. Sosedje: No, to je mala reč, vsaj smo se tudi mi pri tem marsikaj koristnega naučili. Župan: Le poglejte, sosedje, ako drug drugemu pomagamo, koliko dobrega in koristnega se lehko naredi; prav vse se da izpeljati, karkoli želimo. Kolikor več rok na eno delo položi, toliko poprej je delo gotovo , in kar se enemu preveč zdi, to se prav lehko izvrši z združenimi močmi. Le tako naprej in vidili boste, da se bo naše selo povzdignilo v kratkem času na mnogo bolje stanje, nego je zdaj. Hrastovšek: Zanesti se smete, da vas bomo radi ubogali in storili vse, har nam boste svetovali, pa ne samo mi, temveč tudi naši sinovi, kedar nas več ne bo. Moji otroci igrali so se včeraj popoldne na vrtu in narejali majhne jamice; ko je vprašam, kaj pomenijo izkopane jamice, mi reko: ,, Glejte, oče! to bode gnojišče , tukaj le gnojna jama i. t. d., a kedar bodemo veliki, naredili si bomo prav veliko gnojišče, ravno tako veliko, kakor si ga je napravil naš sosed Lipovec". — Vidite, dragi moji, tak6 govore in delajo že zdaj naši otroci in jaz mislim, da bodo enkrat tudi mnogo bolji gospodarji, nego smo mi zdaj, ako jim bomo dajali dober zgled. Kaj ? Učitelj. In da so vaši otroci bistrega uma, to vem jaz, ki je podučujem; le z dobrim zgledom jim svetite in vse drugače bode enkrat v našem Tihemdolu, kakor je dosihmal, ko vidimo toliko nemarnih in slabih gospodarjev, da se Bogu usmili. Župan: O čem se pa bomo danes razgovarjali gospod učitelj ? Ali ste za današnji razgovor že kaj odbrali? Učitelj: Za današnji pogovor priredil sem rčž in če nam bode dopuščal, pomenili se bomo tudi nekoliko o ječmenu, kterega se v našem kraju še precej obilno seje. Z a v r š n i k : Tudi reži sejemo veliko in kaj bi je tudi ne, vsaj je naše najkoristnejše žito, ki pri nas skorej vsako leto prav dobro stori. Režčna moka sicer ni tako bela kakor pšenična, pa reženi kruh je zdrav, tečen in ostane dolgo mehak. Hrastovšek: Pa tudi drobna in dolga režena slama je velike vrednosti, kajti režemo jo v rezanico in mešamo v klajo; ako se na ped dolge kosce razseka ali razreze, obrne se lehko za steljo. Kaj? G rog a: Iz režene slame delamo tudi skopo za strehe, a po nekterih krajih pletč celo lepe košarne iz nje in tudi trte sem že videl vezati z reženo slamo. Učitelj: Tudi rež je enoletna rastlina, ki se jako razrašča in dela, kakor vam je sploh znano, čve-terovrstno klasovje. Zrnje ni luščinasto, je podolgasto, drobno, na koncu mulasto, na dnu špičasto in rujavo. Hribar: Ako ga primerimo s pšenico, res je bolj. podolgasto in tudi tanje od pšeničnega. Učitelj: Rež je dvojnega plemena, ozimna in jarina, ter ljubi sploh lehko, nekoliko puhlo in bolj peščeno zemljo; rež ne potrebuje ne za polovico toliko gnoja kakor pšenica. Ozimna rež se mora v jeseni zgodaj sejati, sicer rada pozebe, posebno če bi se v mokrotno zemljo sejala. Župan: Navadno jo sejejo zadnje dni mesca kimovca noter do vsih svetih in to je tudi najprimerjeni čas po mojih mislih. Učitelj: V tem času naj se tedaj ozimna rež seje in nikoli ne pozneje; pa tudi v ilovnato zemljo no smete reži sejati, ker mnoge skušnje so pokazale, da se rčž v težkej zemlji vselej slabo obnese. — Kar se pa jarine tiče, seje se navadno, ako vreme dopušča, koj prve dni mesca sušca, a to sploh bolj gotovo, nego pšenica, ker se rčž, dasiravno se tudi močno razrašča, venda nikoli tako ne razraste, kakor pšenica. Jaro rčž v nekterih bolj mrzlih krajih jako cenijo, pa tudi pri nas še dosti dobro stori, in ako ozimna pozebe, nadomesti jo jarina. Ker je pa režčno zrnje drobneje od pšeničnega, zato je pa tudi za sejanje ravno tista kakor pri pšenici, to je, ako se na njivi en mernik pšenice vseje, je za ravno tisto njivo tudi en mernik reži za seme Prav zadosti. Zupan: Na en oral zemlje se je potrebuje navadno 3 vagane; ako je pa zemlja prav dobra, naj so je vzame četrt vagan manj; po tej meri se namreč jaz ravnam in še vselej se mi je rčž prav dobro obnesla, kajti pridelal sem je že večkrat na enem samem orala po 14—20 vaganov. Učitelj: Razun omenjenih dveh vrsti imam pa še druga plamena reži, izmed kterih omenjam najprej tako imenovano norveško, potem pa košato in jezersko rčž. Lipovec: O norveškej rčži sem enkrat že nekaj slišal; ako se ne motim, dobila jo je pred nekaj leti * 78 Imetijska družba v Ljubljani za poskušnjo in jo je kmetom po deželi prav živo priporočevala. Uitelj: Norveška rež se neki prav dobro obnese in daje pridelke, kakoršni se le v Banatu ali nekterih krajih na Laškem nahajajo. Župan: Dovolite, da povem jaz, kar sem sam izkusil. Jaz sem namreč en polič te reži predlansko jesen 6. kimovca vsejal in lansko leto 3. malega srpana sem jo žel; prav dobro je rastla in je pred žetvijo blizo 7 čevljev visoka bila na srednji dobri zemlji po korunu. Pridelal sem je seveda iz enega poliča malo, pa dolge in debele slame; a zrnja mi je dala lepo suhega in čistega 48'/s poličev, to je, poldrugi mernik in en maseljc. Tudi lansko jesen sem jo vsejal, toda letošnja dolga in huda zima mi jo je vzela; letos pa, ako Bog da, vsejal je bom na njivo poleg Drenovske ceste na prosišče en cel mernik in na prejšnjem pašniku bom obsejal dva kraja ž njo. Hrastovšek: I kje se pa dobi norveška rež, da poskusimo tudi mi ž njo? Župan: No za poskušnjo je vam jaz nekoliko oddam, ki sem jo kupil od svojega prijatla na Stirskem, kteri mi je norveško rčž tudi pridno sejati priporočal. Sosedje: Bodite no tako dobri, da si je vsaj za seme kaj malega pridobimo I (Dalje prihodnjič.) Ne prevzemi se prezgodaj. Turški Sultan, Orkan II., vzdigne se z vso svojo TOJsko ter prihruje iz Azije v Evropo. Njegovo samo ime navdajalo je kristjanski ljud z velikim strahom in trepetom. Koderkoli namreč so se premikale njegove brezbrojne turške čete, povsod se je nečloveško palilo in morilo; povsod je ostal sled njihove divje grozovi-tosti. Pa čudno! — dasiravno je bila njihova predrznost in grozovitost silno velika, vendar se jim je vsako podvzetje prav po sreči izšlo. Sultan, videč svojo zmagovalno moč, se tako prevzame, da cel6 čez lepo Srbijo prihruje in slavne Srbe v njihovih deželah grabi in mori. Mislil je že, da si bo kmalu vso zapadno stran pridobil in da je že blizo ona doba, ko bo stal turški polumesec tam, kjer stoji še križ kot znamenje pravovernih kristjanov. V svojej predrznosti, zanašaje se na silno moč in hrabrost svojih vojakov, pošlje nekega dne k tedanjemu srbskemu knezu poslanca, da v imenu svojega kraja zahteva, naj bi se Srbi prostovoljno vdali turškemu jarmu, preden prihruje silna turška drhal na srbsko zemljo. Ošabni turški poslanec pride pred srbskega kneza rekoč: „Moj gospodar, ki je kralj vseh kraljev, ti zapove, da mu se podvržeš in ga pripoznaš za svojega najvišega glavarja in poveljnika, a to brez vsega vpora ali ustavljanja, kajti včdi, da bomo drugače ob-legli vso tvojo zemljo z velikansko trumo naših vojakov, kterih število je mnogo veče, nego število zrnja, ktero imam v tej le vreči". Pri tej priči izsnjeta dva poslan-ceva spremljevalca polno vrečo žita pred srbskega vladarja. — Al junaški srbski knez se ni ustrašil besed ošabnega Turka, ampak mirno in pohlevno odgovori turškemu poslancu, da naj pride čez tri dni, ker želi natanko prevdariti, kako in kaj mu je storiti v tej zadevi. Po prešlem obroku pride zopet turški sčl pred srbskega vladarja in ta ga z velikaši svojega srbskega kraljestva prav prijazno sprejme. Turški poslanec ponavlja sporočilo prevzetnega Sultana in kakor poprej tako tudi zdaj izsipljeta dva spremljača polno vrečo-žita pred junaškega Srba in njegove prve veljake. —. Al srbski knez ne da prevzetnemu Tnrčinu nobenega odgvora, ampak zdajci veli stranske duri svoje velike dvorane odpreti in glej ! cela tropa porutnine zažene-se v dvorano in pozoblje v malo trenutkih vse turško žito. „To ti bodi odgovor", reče zdaj knez turškemu poslancu; povej svojemu mogočnemu gospodarju, da, kakor hitro se pokaže s svojo drhaljo na našo lepo-srbsko zemljo, godilo se mu bo, kakor temu zrnju!" — Z velikim veseljem in navdušenjem sprejeli so srbski podložniki ta odgovor svojega vladarja. Ponosno so-prijeli za orožje in si zaprisegli ga ne poprej odložiti, dokler ne oprostč svoje drage domovine krvoločnega Turka, naj-si je tudi stane kri in življenje. S strašno jezo pa je sprejel ošabni Sultan sporočilo, ktero mu je prinesel njegov sel. Brezštevilno-trumo vojakov spusti čez lepo Srbijo z ojstrim poveljem, da naj palijo in morč karkoli jim v roko pride. Brž; udarijo na to povelje turški vojaki, ki jih je bilo kakor listja in trave, čez rodovitne srbske planjave. Pot je je peljala skoz zeld veliko in gosto šumo ali ložo. Brezskrbno stopajo ošabni Turki tje po velikanski goščavi, ktera čedalje bolj temna in nehodna postaja. — Hodija v gostih, kaj najbolj mogoče skupnih četah ali trumah prežeči na vse strani širokega gozda, da, ako bi vteg-nili sovražni Srbi iz kakega ovinka na nje planiti, je brž zagrabijo in koj na mestu pobijejo. Ali ni je bilo. viditi nikjer človeške duše. — „Allah in Mohamed!" kričijo neverniki iz vsega grla, da se razlega na vse kraje tihega gozda ter se pomikajo z najdivješo navdušenostjo čedalje bolj naprej. — Toda žalostna osoda je zadela to divjo turško drhal. Ko so namreč najbolj rjuli in divjali, svojega preroka Mohameda na pomoč klicaje, jelo se je naenkrat gibati drevje in padati na ošabne turške nevernike. Strašna groza in strah obajde muzulmanske prevzetneže. Brž in bolj se tirajo po čudnem in nezapopadljivem gozdu. Pa čem bolj in hitreje se pomikuje težka turška vojska naprej, tčm hitreje pokajo in gromijo velikanska drevesa na-nj6. Drevo za drevesom pada na trda tla in pobija Turka za Turkom. Vse njihovo upanje na kako rešitev, bilo je — zastonj! Večina ošabne turške trume obleži v srbskem gozdu; drugi pa, ki se rešijo hude smrti, pridejo Srbom v pest, ki je v sužnost vlečejo. — Srbski knez je namreč že poprej vedel, ktero pot da bodo Turki zajeli ter je zapovedal, to se vč na ti-homa, da se ima v omenjenem gozdu vsako drevo pri tleh dobro nažagati, da, kedar pride težka in silna ne-verska čgta s svojim divjim rovenjem skozi gosto šumo, drevesa popadajo in grde prevzetne bahače za vselej pobijejo. Kakor zaukazano, tako je bilo tudi storjeno in prav srečno izpeljano. Iz te zgodovinske črtice se učimo, da se človek ne sme nikdar v sreči prevzeti, naj bode še tako izveden in mogočem. Vsa naša sreča in vsaki ugodni izid kakega podvzetja leži v rokah božjih in njegovih nam neznanih sklepih. — Sreča ima zavezane oči in kdor prenaglo naprej hiti, lehko v jamo pade. Iv. Tomšič. 79 Ogled po svetu. Arstrijsko-ogerska driara. Ministerstvo je sedaj popolnoma sestavljeno. Ministerski predsednik je, kakor naši bralci že ved6 , grof Potočki, grof Taaffe je minister notranjih zadev, dr. pl. Čabušnik minister pravdoslovja, baron Petrin6 minister in voditelj poljedelskega, baron Holzgethan finančnega ministerstva, baron Widman je minister za deželno brambo. O Widmanu pripovedujejo časniki, da je pred nekterimi loti v Gradci nekega kondi-torja, ki je od njega tirjal, naj mu plača, kar mu je bil na dolgu, s sabljo tako obdelal, da je kmalo potem umrl. In zavoljo tega se gospodu "VVidmanu, kije bil tedaj nad-lajtenant, skoraj ničesar ni zgodilo. Novine vse enoglasno izrekujojo, da mož, ki se je tako obnašal, ne sme cesarjev svetovalec biti. Zdaj pa zdaj se sliši, da je že odstopil, resnica pa to še ni do zdaj; kakor se kaže, ker tudi mestna zbora, dunajski in graški, sta silno mahala po njem. — Kako da se sodi večina sedanjega ministerstva, naj sklepajo naši bralci iz tega, da poljski šaljivi časopis „Djabel" prinaša pod napisom „bedny rybak" podobo Potockega, ki na bregu sede ribe lovi, mesto rib pa večidel same — žabe navjeme, ktere seveda pomenjajo nektere ministre, ki jih je Potočki v kabinet poklical. — Kakšen vspeh so imeli pogovori med Potockijem in češkimi voditelji , se še ne ve gotovo. Potočki in Petrin6 sta potovala v Prago , kjer se bosta s Cehi nadalje pomenkovala. Kedar se vrneta, začnejo se pogovori s Poljaki in na to pridejo tudi Slovenci na vrsto. — 8. t. m. so imeli slovenski veljaki shod v Ljubljani, ki je imel, kakor poročajo „Novice", najboljši vspeh. Prišli so imenitneji možj6 iz Kranjskega, Goriškega in iz Istre; štajerski in koroški rodoljubje so pismeno naznanili svoje misli. Gospodje so se v vseh rečeh popolnoma zedinili. Sklenilo se je, tirjati pred vsim drugim vpeljavo slovenskega jezika v šole in urade. Kaj se je razen tega še godilo v zboru, posebno kaj bo z zedinjeno Slovenijo i. t. d., ni povedano; vendar ..SI. N." po dogovoru z dr. Tomanora vesel naznanja, da bo sloga v slovenskem programu. — Nazadnje pride nam še jako važna novica, namreč, da so državni zbor poslancev na Dunaji in vsi deželni zbori Cis-lajtanije razun Češkega razpuščeni, ter da imajo biti brž brž prihodnjič nove volitve. Več o tej reči spregovorimo, prihodnič Le to za zdaj opomnimo : Slovenci, bodite previdni in delajte složno. Francosko. Na Francoskem je 8. t. m. ljudstvo glasovalo o vprašanji, ali je zadovoljno z novejšimi napravami Napoleonove vlade. Stvar je hila jako važna, ker, ko bi se množica ljudstva bila proti Napoleonu izrekla, ne bil bi skoraj mogel druzega storiti, ko odstopiti. Vlada je zavoljo tega tudi vse strune napela in Šlo jej je takrat še precej po sreči • glasovalo jih je namreč Črez 7 milijonov za, in poldrugi milijon proti Napoleonu. Akoli 3 milijonov jih ni glasovalo, kar pa skoraj toliko pomenja kakor da bi se bili proti Napoleonu izrekli. Napoleon je dobil tedaj večino, pa samo na videz; ker od onih 7 milijonov se morajo odšteti uradniki in sploh od vlade odvisni ljudje, ki so le prisiljeni z a cesarja glasovali. Zanimivo je, da ravno bolj izobraženi del Francozov ni zadovoljen z dosedanjim vladanjem, kar je znamenje, da Napoleon ne stoji na posebno trdnih nogah. Prešli teden je svet osupnila novica, da je nekdo Napoleona umoril, kar pa je bila po časnikarskem izrazu „goska'', to je — debela laž. Italija še vedno ne more napraviti v svojem notranjem mini in redu. Kaderbodi je slišati o puntarskih ban- dah , ki se nepričakovane na raznih krajih prikazujejo in, vlado in prebivalstvo vznemirujejo. Tudi v Italiji, kakor v Španiji in na Francoskem se množi stranka, ki hoče imeti republiko. Španija. Spanci še vedno nimajo kralja, akoravno je skoraj vsak teden slišati o novem prestolnem kandidatu« Ako v kratkem ne dobijo kralja, bodo naposled vendar le morali osnovati republiko. Razne novice. Drniba st. Mohora. Akoravno nam še ni mogoče natančno število letošnjih družnikov povedati, ker sestavljanje imenika še ni čisto dokončano , a to z veseljem že danes moremo naznaniti, da v svojem vspehu družba ni zastala za dosedanjimi leti. Število družnikov se je zopet ne malo razmnožilo, poskočilo je na 16.000, našemu naroda v čast in ponos, našim nasprotnikom pa, ki se v svoji oholi neumnosti predrznejo trditi, da naše ljudstvo ne zastopi slovenskega jezika, v veliko sramoto. Družbine bukve se pridno natiskujejo. Knjigi ,,Poljedelstvo'' in „Zalost in veselje" ste že dokončani in vezani^ tudi natiskovanje ^Živalstva", ,,Večernic''in „Življenja svetnikov'' bode v kratkem dovršeno, potem pa pride Koledarček z obširnim imenikom na vrsto. Deželni bramborci. Pravila nove postave za deželna brambovce za nošo polovico Avstrije je cesar potrdil. Vse te dežele so razdeljene v devet brambovskih poveljniških okrajev; Štajerci, Kranjci in Korošci spadajo pod četerti,. Tržačani, Goričani in Gradiščani pa pod peti taki okraj-Vsaki poveljniški okraj šteje več batalijonskih okrajev, ki ima vsaki svojo številko in ime tistega mesta, kjer je po-veljništvo batalijona vstanovljeno. Tako je na Koroškem: 21. Celovški, 22. Belaškij na spodnjem Štajerskem: 19. Mariborski, 20. Celjski; na Kranjskem: 23. Ljubljanski, 24. Novo moški; na Goriškem in Primorskem: 25. Tržaški in 26. Pazenski brambovski batalijon. Stan letošnje oiimine v našem cesarstvu ne obeta dobre letine. Skoraj po vseh deželah je huda zima setev in ž njo vse upanje kmetovalcev uničila. Le na Moravskem, Avstrijanskem, nekaj na Štajerskem in Erdeljskem in v nekterih krajih Hrvaškega ozimina ni posebno trpela; tembolj pa na Ogerskem, posebno v Banatu, potem v Šleziji, na Kranjskem in večidel tudi na Koroškem. Kako je kaj} na Češkem in Gališkem, nam še ni znano. Po vsem tem se imamo bati slabe letine in gotovo bode žitna cena letos poskočila. Posebno trpele bodo dežele, v kterih tudi lanski pridelek ni bil velik; Ogri, ki so lani toliko žita pridelali, da se je več mescev po vseh železnicah skoraj samo ogersko žito vozilo, bodo sicer žalovali, da ni ,,vsaki dan semenj", vendar bodo draginjo lože prestali kakor prebivalci drugih dežel. Tabor r Tominu, ki je bil 1. maja, obiskovalo je okoli osem tisoč ljudi. Kakor na vseh slovenskih taborih, tirjala se je tudi tukaj od zbrane množice enoglasno zedinjena Slovenija in vpeljevanje slovenskega jezika v šole in urade. Ako pomislimo, da se je v vseh slovenskih pokrajinah začelo s taborji krepkeje politično gibanje, že težko pričakujemo časa, ko bomo tudi na Koroškem taborovali. Not župan V Celovci so prošli teden volili novega župana. Voljen je deželni in državni poslanec gospod Jezernik. Potresi. V nekterih krajih, posebno pa v Voloski na Ister- 80 kr. 50 akem je bil 1. marca potres, ki je mnogo hiš in drugih poslopij poškodoval, tako, da za stanovanje niso več pripravne. Vsa Skoda, ktero je potres napravil, znaša črez 60.000 goldinarjev. Not deželni predsednik. Časniki poročajo, da bo koroški predsednik gosp. baron Kttbek prestavljen in da na njegovo mesto "pride baron Pillersdorf, sedanji deželni predsednik v Šleziji. Gotovo pa to še ni, in je zastran spremembe cesarskih namestnikov le to določeno da v Prago pride knez Mensdorf. Znižana poštnina. Od 1. t. m. počenši se je znižala poštnina pri poštnih nakaznicah (Postanweisungen) in sicer se plačuje zdaj za 10 gld. samo 5 kr., od 10 do 50 gld. 10 kr., od 50 do 100 gld. 15 kr. itd. Pošiljanje naročnine za časnike do 10. gld. pride celo dober kup, ker se ne plača več kakor samo 5 kr. Ce pa se pošlje naročnina t pismu, mora, ki pošilja, že plačati 18 kr., in ki denar prejme, tudi 3 kr., skupej 21 kr.; razlike je tedaj tukaj za 17 kr. Oglasnik. Dohodki dražbe sv. Mohora 1. 1870. c. dosmrtni udje: gold. Parna knjižnica na Vrhu.......... 15 Knjižnica v prisilni delavšnici v Ljubljani .... 15 J. Lenart, kaplan v Šmarji (I. pol.)...... 8 Debelakova hiša na Visokem pri Poljanah .... — Ferčnik Filip p. d. Uršic v Svečah...... 15 č. le tni udje : Poreška škofija.............. 58 J. Nabergoj, posestnik v Proseku....... 13 J. Jan, dekan v Dolini........... 125 S. Gabrščik, kaplan pri sv. Križu....... 32 J. Brence, duhoven v Dutovljah....... 93 BL Soklič, duh. pom. v Tržiču........ 65 J. Kolar, fajmošter na Brezi......... 9 J. Božič, duhoven v Kortah......... 14 M. Lazar, šolski vodja v Kranju....... 376 J. Červ, duh. pom. v Rihenberku....... 56 A, Makarovič, vikar na Ternovem....... 10 A. Aleš, dekan v Semiču.......... 83 J. Vari, župnik v Velesovem......... 14 S. Šinkovic, farman v Munah........ 13 J. Mavčič, župnik pri sv. Tomažu....... 94 Kr. Kandut, župnik v Spodnji Polskavi..... 17 M. Stranj šak, župnik v Zavrču........ 186 J. Kocman, dekan v Komnu......... 155 Fr. Černe, župnik na Opčinah........ 30 T. Mraz, kurat v Vohredu......... 22 A. Jazbec, kaplan v Starem trgu....... 145 A. Wolf, dekan v Kanalu.......... 148 V. Telban, učitelj pri sv. Križu........ 7 J. Kunej, kaplan v Št. Jurju ........ 4 J. Filipič, kaplan v Devinu......... 33 J. Jeram, dekan v Cirknem......... 112 Fr. Sorčič, stolni dekan v Mariboru...... 6 "B. Burcan, kaplan pri sv. Margeti....... 41 J. Krušic, kaplan v Poličanah . . ,..... 60 J. Lukanec, kurat v Suhorji......... 20 J. Čuček, dekan v Jarenini......... 161 A. Lesar, ck. profesor v Ljubljani...... 992 L. Potočnik, župnik pri sv. Mariji v Puščavi ... 8 J. Lijavnik, prost v Doberli vesi....... 256 3. Sodnik, lokalist v Koprivniku....... 7 Dr. G. Sterbenc, duh. v Ljubljani....... 5 M. Fric, župnik pri sv. Miklavžu....... 59 L. Kramberger, župnik pri sv. Križu blz. Lutomera 16 J. Mavčič, župnik pri sv. Tomažu....... 17 J. Majciger, gimn. profesor v Mariboru .... 39 M. Skubic, dekan v Ribnici......... 126 M. Koglnik, dekan v Trajbergu........ 83 J. Sorc, duh. pom. v Moravčah........ 46 Vkup 3917 gl. (Dalje prihodnjič.) 60 07 50 80 40 60 45 20 90 30 90 20 10 40 90 20 2 Dohodki za Janežičevo ustanovitev. Prenesek iz zadnjega lista . Poslali so na dalje gospodje: 342. Mohorjevi družniki v Naklem . . 343 „ „ pri sv. Tomažu 344 „ B v Zaverču . . 345 B. Raič, farni oskrbn. pri sv. Barbari 346 Mohorjevi družniki Kanalske dekanije 348 349 ! 350 351 352 353 354 v Cirknem v Snhorju..... pri sv. Mariji v Puščavi pri sv. Miklavžu . . . v Mariboru..... dek. Doberlaves . . . v Ribnici..... v Kamnjah .... 355 J. bkarbina, fajmošter v TJkvah 356 Mohorjevi družniki v Ukvah........ 357 „ „ v Žabnicah....... 358 J. Kuhler, fajmošter na Pontable...... 359 J. Travn, eksposit v Rablu........ 360 Neimenovan.............. 361 Mohorjevi družniki v Lipi........ 362 J. Navratil, ck. oficial najviše sodnie na Dunaju 363 Mohorjevi družniki v Solkanu...... . 364 Sest Moh. družn. v Gorici........ 365. Mohorjevi družniki v Cepovanu...... 366 „ „ pri sv. Vidu...... 367 F. Trajber, fajmošter v Št. Jakobu..... 368 J. Knaflič, kaplan _ ..... 369 Mohorjevi družniki * ..... 370 „ „ v Podgorjah..... 371 V. Lesjak, fajmošter v Dvore....... 372 J. Brence, duhoven v Dutovljah...... 373 A. Zuža, dekan v Laškem trgu....... 374 Fr. Ermenc, kaplan „ „....... 375 M. Rokoše, „ „ B....... 376 A. Elsbacher, trgovec „.....^ . 377 Drag. Ripšl, župnik na Loki........ 378 Mohorjevi družnik na Loki........ 379 „ „ v Laporji....... 380 „ „ v Dolu........ 381 J. Doliak, dekan v Tominu (Dalje prihodnjič.) V Celovcu 20. aprila 1870. O gold. 676 . 3 . 1 . 4 . 2 . 1 . 3 . 1 . 1 1 . 1 . 5 2 2 2 kr. 61 07 30= 30 05 20 74 20 50 05 95 - 80 1 — 50 60 20 50 Skupnina 1 2 1 1 1 2 1 3 2 1 5 1 1 1 1 1 1 2 1 744 gl. dbor. 60 60 — 10 50 50 — 50 10 ."47" Žitna cena. Povsod po vaganu prerajtana. '3 p Fl~ os O T3 > .3 'S o Z •r* 03 vs Ime žita Cel S "3 03 Vat a 03 > > > t* M gld. |kr.|gld.|kr. gld. |kr. gld. |kr. gld. |kr. Pšenica .... i 5 80 5 60 5 4 50 6 5 4 ; 20 3 40 3 45 3 65 4 — Ječmen . . 3 60 3 — — — 2 45 3 60 3 i — 3 __ 3 10 8 __ 3 40 Turšica . . 3 180 3 80 3 45 3 45 __ — Proso (Pšeno) 5 118 2 |90 2 40 3 — 3 40 2 |77 2 |40 2 10 2 45 2 70 Krompir . . — ; — 2 j 40 1 70 2 ---, 2 30 Fižol . . . 1 i "~ — --- L3 H4 Korzi na Donaji 23. maja 1870. 5% metalike . 60 gld. Narodno posojilo 69 „ 30 kr. 75 „ Nadavek na srebro 121 gld. 25 kr. Cekini 85 Izdajateljica : K. Janežič. — Odgovorni vrednik: A. Umek. — Tiskar: J. in Fr. Leon.