108 K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izkoriščanju elek. energije.
Obzornik.
K osnutku jugoslovanskega zakona o proizvodnji in izkoriščanju električne energije.
Sodnik apel. sod. v p. Valentin Levičnik. Dipl. ing. Toussaint Levidnik.
Že kmalu po vojni so dobile razne države več ali manj speci« jalno zakonodajo, če že ne v splošnem tehničnem obsegu, kot n. pr. Avstrija, pa vsaj glede elektrifikacije. Tako ima Čehoslovaška republika zakon z dne 22. julija I^IP o državni pomoči pri izvedbi
K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izkoriščanju elek. energije. 109
* i(iBTIZ 1934, stran 384, «Ein neues Gesetz iiber die Forderung der Energi6wir;tschaft in Polen« Dziennik Ustavv št. 85/1933.) EiTZi = 'Eleiktrotech™sohe Zeitsohrift, BenJin. EuMi = iBlektroteohnik und iMasohinenbau, Wien.
sistematične elektrifikacije, Poljska zakon z dne 21. marca 1922, ki je dobil lani razne dopolnitve in spremembe*. Podoben zakon ima tudi Madžarska. Avstrija pa ima »Zvezni zakon o pravu elek= tričnih vodov« z dne 7. junija 1922 (Elektrizitatswegegeisetz), ki se nanaša na električne naprave, ter kesneje zvezni zakon z dne 2. julija 1929 (Elektrizitatsbundesgesetz) s pravilnikom z dne 1. januarja 1932. Poseben pomen ima ta zakon zaradi tega, ker se zakonodajec ni dal zapeljati kakor v drugih državah, da bi ome» jeval osebno pobudo in podjetnost z raznimi določbami, nasprotno je preprečeno vsako privilegiranje javne pravice ali pa državnih ustanov glede podelitve izjemnega ali pa celo monopolnega poIo= žaja v električnem gospodarstvu (E. u. M. 1929, stran 805, Dr. Schreiber: Das neue Elektrizitatsgesetz).
V naši državi ustava z dne 28. junija 1921 ni imela nobenih posebnih določb glede elektrifikacije, tudi ustava z dne 3. sep« tembra 1931 (Služb. Nov. z dne 3. septembra 1931, št. 200) ne vse^ buje takih določb. Pač pa daje v členu 23. le občne smernice glede gospodarskih vprašanj: »Država ima v korist celokupnosti in na podlagi zakona pravico in dolžnost, posredovati v gospodar? skih odnošajih državljanov v duhu pravice in odpravljanja družabnih nasprotij«. Člen 24. ustave pa določa ustanovitev g o s p o« darskega sveta kot posvetovalni organ v gospodai^skih In sooijalnih vprašanjih. O tem, da je določba člena 24. v tesni zvezi z vsebino člena 23., menda ni dvoma. Treba bi bilo torej pred dalekosežnimi ali važnimi ukrepi zaslišati ta gospodarski svet. Zakona o gospodarskem svetu pa do sedaj še ni in zato tudi še tak zbor do danes ni bil sklican. Prav tako še niso znane smernice, po katerih naj bi bil ta svet sestavljen. Ker ustava glede elektrifi^ kacije ni določala posebne zakonodaje, je bila posledica ta, da se se je v raznih upravnih področjih naše države razvila različna praksa, in sicer taka, ki je ustrezala tam veljavnim zakonskim določbam ter obstoječim razmeram. Dočim so v severnih pokra^ jinah države v veljavi za vse električne naprave in instalacije stroge določbe zveze nemških elektrotehnikov (Verband deutscher Elektrotechniker VDE), tega v drugih pokrajinah ni, kar so zlasti izrabljale tuje firme in dobavljale v one kraje vse to, kar drugje, zlasti v dravski banovini, niso mogle prodati.
Večina pravilnikov tehnične vsebine, ki so določeni po obrt= nem zakonu iz leta 1931., do danes še ni izdana, prav tako še ni= mamo stalnega odbora ali urada za proučevanje gospodarstva za vodne in električne energije, kot v drugih državah. Tak je toref stvarni položaj sedaj ob času, ko se je sestavil načrt zakona a proizvajanju in izkoriščanju električne energije. Osnovne določbe tega zakona so vzete iz piej omenjenih avstrijskih zakonov in
110 K osnutku juigosl. zakona o iproizvodnji in izkoriščanju elek. energije.
bistvene spremembe ter dopolnitve, ki jih opažamo v našem na« črtu, domnevno izvirajo odtod, da se je skušala uveljaviti čim večja centralizacija uprave ter izločitev osebnega gospodarskega vpliva. Imajo pa v mislih načrtno sistematično proizvodnjo energije ter izkoriščanje njenih virov, preskrbovalno omrežje visoke napetosti ter pri vsem tem privilegiran položaj državnih in samoupravnih ustanov in podjetij. To je brez dvoma razvidno iz besedila dotičnih določb načrta (§§ 4/1, 7/1, 8/1, II, III, 9/1, II, lO/I, II, ll/I, 15/11, 111, 18/V, 45/1).
Po § 1. so električna podjetja tista, ki se bavijo s proizvodnjo, prenosom in z razdelitvijo električne energije v svrho prodaje, bodisi proti plačilu, bodisi proti zamenjavi drugih dobrin. Kot na= prave visoke napetosti je treba šteti po načrtu tega zakona take, pri katerih je napetost nad 40 V (voltov) in je učinek nad 100 W (wattov). Za vsa taka podjetja naj veljajo določbe tega načrta. Ker pa je bila po naši zakonodaji električna energija proglašena za stvar (§ 14/6 K. z.), se nalično razširi področje tega zakona tudi na taka podjetja, ki vzajemno izmenjavajo tok v rednem obratovat nju. Nejasnost v tem pogledu bi utegnila imeti dalekosežne posledice.
Mišljena je tudi ustanovitev »elektrotehničnih svetov« kot posvetovalnih organov glede vprašanj, ki so v zvezi z občno elek« trifikacijo (§ 61). »Elektrotehnični svet pri ministrstvu za zgradbe« z največ 30 člani naj oddaja svoje mnenje navedenemu ministrstvu na poseben poziv v primerih, omenjenih izrecno v načrtu zakona, preko tega pa tudi tam, kjer je potrebno strokovno mnenje. Sme pa predlagati tudi iz lastne inicijative. Slično področje je mišljeno za »elektrotehnični svet« tudi pri posameznih banskih upravah, odnosno pri upravi mesta Beograda, kolikor gre za oddajo mnenj za dotično področje. Članstvo teh pokrajinskih svetov je ome« jeno na 15 oseb. Kot člani elektrotehničnih svetov so upoštevni zastopniki zveze električnih central, inženjerskih odnosno trgov« skih in industrijskih zbornic, zveze kmetijskih zadrug, na polju elektrotehnike odnosno elektrifikacije priznani strokovnjaki, zastopniki ministrstev za zgradbe, trgovino in industrijo, poljedeb stvo, promet, finance ter zastopnik nadzorstva državne obrambe.
Ostale določbe glede poslovanja naj bi določil poseben pravil« nik. Razen tega določa načrt zakona, da se zaslišijo elektrotehnični sveti v primeru § ll/I in pri določevanju višine cenika za električni tok (§ 19/III).
Načrt določa nadalje, da se izvede natančna statistika (§ 59), uredi register vseh naprav visoke napetosti (§ 60) ter ustanovi poseben fond za elektrifikacijo (§ 62). Električna podjetja (§ 1), kakor tudi lastniki tistih podjetij, ki proizvajajo tok za lastno uporabo (vse to velja za podjetja, ki nastanejo potem, ko bo ta načrt uzakonjen) morajo sporočiti po tehničnem oddelku pristojne banske uprave vse podatke in izvide, potrebne za statistiko. Na« tančnejše določbe o zbiranju ter urejevanju statističnih podatkov izda minister za zgradbe s posebnim pravilnikom (§ 59); že obsto« ječa podjetja odnosno podjetja, ki že obratujejo (električne cen«
K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izkoriščanju elek. energije. 111
trale) morajo poslati vse za statistiko potrebne podatke neposredno gradbenemu ministrstvu (§ 60) v smislu določbe § 59. Glede vseh naprav jakega toka mora urediti vsaka banska uprava v enem letu zadevni seznam, ki ga more vsakdo brezplačno vpogledati.
»Fond za elektrifikacijo«, v katerega naj se stekajo vse v smislu zakona določene denarne kazni (§ 63), se ustanovi »v svrho podpiranja elektrifikacije države« pri ministrstvu za zgradbe. Glede ureditve vpisnika (registra), oblike in pravnih posledic vpisa v njega ter glede organizacije in financiranja fonda naj izda gradbeni minister posebne določbe.
Končno so važne določbe:
§ 6, da naj se pri podjetjih, ki se bavijo s proizvajanjem električne energije, za pogonsko silo uporabljajo v prvi vrsti domače surovine,
§ 35, ki se tiče vprašanja normalizacije in tipizacije ter določbe glede razlastitve (§§ 31, 32, 33, 34) v zvezi z določbami § 20. in si.
Kakor je iz navedenega razvidno, gre za načrt zakona, ki je v narodnogospodarskem in socijalnem pogledu tako daleko« sežnega pomena, da bi bilo pač neobhodno potrebno sodelovanje v ustavi določenega gospodarskega sveta že v času, ko so se pričele sestavljati razne določbe. Ker pa gospodarski svet doslej še ni bil ustanovljen in ga načrt tega zakona sploh ne omenja, je pač upravičena želja udeleženih, da preide področje gospo« darskega sveta, kolikor se tiče elektrifikacije, na elektrotehnične svete, ker so ti nedvomno v prvi vrsti poklicani že sedaj, da oddajo svoje mnenje že pri sestavi načrta.
V posameznih delih naše države so namreč krajevne in go« spodarske razmere tako različne, da ni niti tehnično mogoče, niti priporočljivo, da bi se vprašanja, ki so za razvoj in napredek gospodarstva v državi tolike važnosti, reševala na mah v tem smislu, kot ga določa načrt tega zakona, zlasti, če upoštevamo dosedanje uspehe organizacije in razvoja javne in zasebne elek« trifikacije v severnih pokrajinah države.
Zato naj bi se s posebnim zakonom, ne glede na določbe načrta tega zakona, odredila ustanovitev elektrotehničnih svetov, istočasno pa naj bi se izvedla točna statistika električne energije in razpoložljivih virov energije po vsej državi, ločeno po po« sameznih banovinah.
Hughes Ouigley, znani statistik podjetja »British Electrical and Allied Manufactures Association« je mnenja, da so za indu« strijo kakšne pokrajine odločilni tile faktorji:
1. Vodne sile, ki jih je moči izkoristiti, in drugi naravni zakladi, kot premog, železne rude itd. Pogoj za primeren indu« strijski razvoj je poleg pravilne uporabe razpoložljive energije še glavnica, ki se potrebuje za osnovanje industrije in trg, kjer se morejo izdelki plasirati.
2. Stanje industrijalizacije vobče. Važno je pri tem, če so v okolici že stare industrijske naprave, katerih modernizacija, nastala vsled inozemske konkurence, bi breme investirane glav«
1
112 K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izikoriščanju elek. energije
niče nedopustno zvišala, ali pa, da so že uvedene najnovejše naprave, kar velja zlasti za mlade industrijske države. V tem primeru so nekateri stroški znatno manjši.
3. Celokupna struktura industrije v dotičnem okraju države in svetovni položaj dotične industrijske vrste.
4. Stanje elektrifikacije in uporabe toka. Stopnja že izvedene elektrifikacije, ki je v tesni zvezi z geografskimi razmerami in pogoji, kakor tudi z zgodovino tehničnega razvoja dotične po> krajine. (Ouigley: Industrialisierung und Elektrifizierung, Dr. Dipl. Ing. H. Kirchhoff: Unternehmungsform und Verkaufspolitik der Stromversorgung, str. 10).
Osnutek našega zakona v raznih paragrafih in v zvezi z raznimi določbami izrecno omenja »utvrdjen plan za elektrifika« eiju zemlje«, »plan za izgradnju takve mreže, da što više mesta tog područja budu snabdevena električnom energijom« itd.
Sklepati smemo torej, da bi moral imeti osnutek za osnovo že sestavljen točen načrt glede bodočega gospodarstva z elek« trično energijo. Tak načrt pa doslej še ni bil objavljen, niti niso zbrani točni statistični podatki po prej omenjenih načelih.
Glede takih načrtov naj omenjamo tole. Njih smoter je, da se izkoriščanje razpoložljivih naravnih virov energije (Kraft« quellen) in razdeljevanje pridobljene energije konsumentom za« gotovi, obenem pa upošteva tudi bodoči porast v porabi toka. V ta namen se morajo viri energije, ki so za izvedbo takega načrta določeni, preskusiti glede kapacitete, močne porabe in rentabilnosti, nakar se sestavi vrstni red izgradnje In izkoriščanja posameznih izvorov energije. Sestaven del takega načrta je za« misel glavnega daljnovodnega omrežja glede na točke največje porabe energije itd. Upoštevati se morajo že obstoječi načrti v posameznih banovinah, bodisi glede izkoriščanja naravnih sil, bodisi glede že obstoječih naprav ter daljnovodov.
Vrednost pa imajo taki načrti samo tedaj, če za zasebno gospodarstvo ne pomenijo ovir, temveč spravijo javne in zasebne koristi v skladnost ter pomenijo le smernice, ki se priporočajo v upoštevanje in ravnanje po zgledu drugih držav. Določbe načrta, ki bi to mejo prekoračili, bi pomenile zastoj nadaljnjega razvoja našega elektrotehničnega gospodarstva, kolikor moremo sploh v pogledu na celokupno državo o tem govoriti, zlasti če bi ostale želje in zahteve gospodarstva neizpolnjene.
Takega načrta pa ni mogoče preko noči sestaviti! Imeti je treba točno statistiko za dolgo vrsto let nazaj, ki omogoča vsaj deloma pregled dosedanje potrebe in razvoja. Potrebna pa je zlasti podpora in sodelovanje interesiranih krogov in poedincev. Elektrotehnični sveti bi imeli vprav v tem pogledu priliko udej« stvovanja, da bi z nasveti ter izkušnjami podprli določbe za« konskega načrta ter oddali mnenje, ali je tak zakon v tej obliki sedaj sploh potreben in umesten. Razprava zastopnikov različno usmerjenih interesentov (da omenimo samo nekatere: zasebna industrija, ki proizvaja tok samo za lastne potrebe, a bi ga morebiti ob določenem času tudi oddajala, zasebne elektrarne, ki se
K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izkoriščanju elek. energije. 113
8
bavijo samo s prodajo toka, samoupravne in državne ustanove, ki v bivši Kranjski tvorijo jedro pokrajinske elektrifikacije itd.) bi bila mnogo večjega pomena, kot pa ločena posvetovanja zveze elektrarn, trgovske, obrtne in industrijske zbornice, zveze industrijskih korporacij in podobnih zastopnikov posameznih stanov. V takih ločenih zborovanjih zastopa vsaka skupina svoja načela ter stavlja svoje predloge, tako da si vrhovna oblast na osnovi teh raznih, cesto si celo nasprotujočih predlogov pri najboljši volji ne more ustvariti jasnega pregleda in pojma o dejanskem položaju in potrebi dotične pokrajine. Pri skupni diskusiji pa bi se spravile želje prizadetih lažje v vzajemno skladnost.
Načrtno elektrifikacijo je moči zlasti pri nas le postopoma izvesti, ker primanjkuje glavnice. Po drugih državah so bile znatne tehnične težave (Angleška), ker sta bili neenaki vrsta toka in frekvenca (število period izmeničnega odnosno vrtilnega toka). V Sloveniji imamo v tem pogledu skoro popolno enotnost, prav tako so enotne v tem pogledu tudi vse novejše nanrave v naši državi iz razloga, ker je elektrotehnična industrija sama od sebe iz gospodarskih ozirov razvila določne enotne oblike in norme. Načrt zakona določa sicer v tem pogledu uvedbo enotnih norm (§ 35), ureditev tega vprašanja pa prepušča odločbi gradbe« nega ministra. Tudi glede ureditve tega vprašanja bi bili elektro« tehnični sveti poklicani, da predlagajo in oddajo svoje mnenje, nakar bi moglo ministrstvo izdati zadevne določbe ne glede na osnutek tega zakona. Zlasti bi se na ta način točno ugotovilo, ali bi bila sploh potrebna sprememba dosedanje prakse v tem pogledu, ki jo imamo v dravski in savski banovini, namreč uporabe določb že prej imenovane ZNE (VDE). ki bi se mogli enostavno izreči za obvezne za vso državo. Ne kaže namreč delati v tem pogledu dragih poskusov ter spreminjati že pre? skušene norme, zlasti ker imamo iz nemških določb nekatere norme že prevedene v državni jezik.
Pri izvedbi načrtnega gospodarstva z električno energijo in racionalizaciji je dvoje potov, po katerih skušajo države uve« 1 javiti svoj vpliv. Nekatere države skušajo to doseči s smotreno koncentracijo ipreskrbovanja z električno energijo tako, da iz tega vidika podeljujejo koncesije. Druge države pa skušajo dobiti preskrbo popolnoma v svoje roke na ta način, da same izvajajo po svojih organih v celoti ali pa v pretežnem delu te načrte, ali na, da ustanavljajo zasebna gospodarska podjetja, ki so njih last popolnoma, tako, da je njih vpliv povsem zavarovan, ali pa skušajo uveljaviti svoj vpliv s tem, da so pri teh podjetjih udeležne finančno v taki meri, da je njih vpliv merodajen.
Iz prej navedenih besedil §§ 7, 8 in 9 našega načrta moremo spoznati stališče zakonodajca v tem pogledu. Državne in samo* upravne ustanove naj bi pred vsemi drugimi udeleženci uživale prvenstvo, šele potem, če državna odnosno samoupravna usta« nova noče ali ne more izkoristiti vira energije, odnosno ne more omogočiti, da se ustanovi tako električno podjetje, ki bi pre»
114 K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izkoriščanju elek. energije.
skrbovalo dotično okrožje s tokom, bi bili upoštevni filede po« delitve koncesije ostali interesenti. Vprašanje, ali je država, odnosno državna ali samoupravna ustanova sposobna v nave= denem smislu, rešuje pristojno oblastvo takrat, ko se vloži prošnja za podelitev koncesije.
Privilegiran položaj državnih in samoupravnih ustanov je povečan še s tem, da se njim podeli koncesija brez časovne omejitve (§ lO/I) in da jim za izvedbo del ni treba polagati varščine (§ 38/LV). Ali je privilegirano stališče umestno, koristno in sploh potrebno, bo mogoče presojati šele po natančnem vse« stranskem pretresu vseh potrebnih okolnosti, zlasti dosedanjega razvoja elektrifikacije. Zopet pa so elektrotehnični sveti oni, ki bi bili v prvi meri poklicani, da oddajo o tem svoje mnenje.
Omenimo pri tej priliki, da bi presojanje, ali je državna ali samoupravna ustanova glede izkoriščanja virov energije za pro« izvajanje električnega toka sposobna, po pristojnem političnem oblastvu dovedlo do težke kolizije: ustanova bi bila namreč na eni strani prvenstveno interesirana stranka, na drugi strani pa v določnih primerih istočasno odločujoče oblastvo! Odločitev v takih primerih je težka in po dosedanjih izkušnjah zelo dvom« Ijivega uspeha.
Ne smemo dalje prezreti, da so državne in deloma tudi samoupravne ustanove, kolikor ne poslujejo po načinu zasebnih pridobitnih družb, v poslovanju neelastične in skoro brez izjeme nerentabilne. Uvaževati je treba, da celo zasebna velepodjetja v svoji organizaciji dosežejo točko, ki pomeni mejo centralnega ustroja, ter prično tedaj s ustanavljanjem podružnic ali pa celo popolnoma novih podjetij, ki nimajo z matico druge skupnosti kot finančno ter s tem zvezano nadzorstvo poslovanja.
Sicer ima v mislih načrt tega zakona zasebne delniške družbe (§ 8/III) kot električna podjetja, pri katerih naj bi bila država ali pa samoupravne ustanove udeležene kot družabniki. Take družbe, pri katerih bi imele omenjene ustanove najmanj 55% udeležbe, bi uživale prav take ugodnosti glede privilegijev kot ona podjetja, ki so popolnoma v rokah državnih ali samoupravnih ustanov.
Res gre sicer tudi v tem primeru za privilegirano stališče, ki pa že ni več tako izrazito in pristransko kot v prvem. Poleg tega pa pride tu v korist določba čl. lO/I tudi zasebnim delni« carjem, da doba koncesije ni omejena. S tem je dana za razvoj podjetja že od početka neka stalna podlaga. Umestno ni, kar določa odstavek IV istega paragrafa glede brezplačne izročitve električnih naprav po preteku koncesijske dobe občinam. Vpli« valo bi to ne samo na tarifno politiko dotičnega podjetja, marveč tudi na tehnično vzdrževanje in v teku let potrebno moderniziranje naprav. Razen tega pa taka brezplačna oddaja investirane glavnice ne ustreza nravi gospodarstva.
Omeniti moramo v tej zvezi elektrifikacijo Bavarske, ki je bila izvršena točno po določenem sistemu in se je izvrstno ob« nesla. Država kot glavni delničar, deloma celo kot edini delničar, ne nastopa s pomočjo privilegijev, temveč je s trgovskimi običaji
K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izkoriščanju elek. energije. 115
8»
pri proizvajanju in pri prodaji toka ustvarila sebi dominanten položaj, ki ga ne najdemo z lepa v drugem primeru sličneg.i obsega. V sistemu elektrifikacije Bavarske sta 2 skupini zasebno? pravnih delniških družb: ena skupina se bavi samo s proizva? janjem toka, dočim ga druga izključno le prodaja, bodisi vele« konsumentom, ali pa tudi na drobno, v tem ptimeru po posebnih prodajnih zadrugah ali podobnih organizacijah. Na ta način je bila omogočena širokopotezna elektrifikacija vse Bavarske, rešeno vprašanje omejitve preskrbovalnega okrožja, vse pa v svobodni Tconkurenci z drugimi istovrstnimi podjetji in njih sodelovanjem.
V načrtu zakona omenjena razmejitev in določitev preskrim« valnih okrožij električnih central se nam danes še ne zdi primer'ia. Niti nimamo še povsod in tudi v doglednem času ne bomo imeli takih central, ki bi res mogle prevzeti preskrbovanje v večje:n obsegu (imamo namreč 74.6% takih naprav, ki sploh ne pr;ko« racijo ozemlja svoje občine!), izvzemši nekatere v severnejših delih države. Tudi za enkrat še nimamo odjemalcev, ki bi opra« vičili investicije za zgradbe naprav takega obsega. Zato bi bilo priporočljivo, da z razmejitvijo preskrbovalnih okrožij še nekoliko časa počakamo ter pustimo, da se vrši razvoj svobodno v skladu z gospodarskimi potrebami in tehničnim razvojem države.
Morda bi kdo temu ugovarjal, češ, da skuša celo v Nemčiji, ki je do sedaj vedno zastopala načelo dalekosežne svobode glede elektrifikacije (ETZ 1934, št. 18, str. 438, B. Thierbach: Vertrags« formen der deutschen Strcmwirtschaft wahrend der ersten 50 Jahre ihres Bestehens), dobiti država inicijativo v svoje roke. Ne smemo pa iti preko tega, da je razvoj teh vprašanj v Nemčiji danes tehnično in gosipodarsko v bistvu končan. Preskrbovalna okrožja so razmejena, ne po načrtu in vplivu zakona, ampak po potrebah porabe toka in gospodarsko*političnih vidikih.
Krogi, ki zagovarjajo načelo, da naj prevzame elektrifikacijo država v svoje roke, bi navajali morda zadevno zakonodajo Anglije, kjer je danes z »Electricity (Supply) Bili« od 1. 1926 ustanovljen osrednji urad za električni tok (Central Electricitv Board) in monopoliziran promet odnosno veleprodaja toka. Ta urad je po svoji zunanji obliki organiziran kot samoupravna enota, njegova naloga pa, da se izvede elektrifikacija, takozvani »National Grid System«, po katerem naj se nakupujejo že obsto« ječa podjetja ter daljnovodi, ustanove po potrebi nova ali pa neekonomična ustavijo.
Ta način državne organizacije in centralizacije uprave fn proizvodnje pa razen enotnosti v frekvenci toka (ki je bila v Angliji zelo različna) ni imel onih uspehov, ki so jih zagovorniki tega sistema pričakovali.
Zakonodajec vprav v vprašanjih gospodarstva z energijo, ki je po svoji strukturi odvisno od tehničnega razvoja, more uzako« niti samo trenuten položaj, bodočega pa ne more imeti v mislih. Radi tega bi morala zakonodaja na tem polju stalno poslovati, kljub temu pa bi bile odredbe vedno samo spremljevalec razvoja in le ovira, mesto smernica!
116 K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izkoriščanju elek. energije.
Nekako kompromisna rešitev glede koristi zasebne glavnice in sodelovanja državnih odnosno samoupravnih ustanov, ki jo ima v mislih tudi načrt našega zakona, bi bilo osnovanje tako« zvanih mešano gospodarskih podjetij (Gemischtwirtschaftliche Unternehmungen GWU). Glede elektrifikacije naše države bi bila morda ta oblika najbolj priporočljiva. Seveda ne bi smela biti osnovanje takih podjetij zvezano s podelitvijo privilegijev, ampak bi morala biti enakopravna z zasebnimi ustanovami.
Glede organizacije in izkoriščanja bogatih izkušenj inozem« stva, zlasti nemškega gospodarstva, je na uporabo obsežno gradivo.
Ta oblika bi nudila največjo možnost sodelovanja zasebne inicijative in zasebne glavnice pri izvršitvi velikih projektov. Brez tega izvedba elektrifikacije ni mogoča. Državnim in samo« upravnim ustanovam pa bi bil še vedno omogočen nadzor takih podjetij v vsakem pogledu in to ob takorekoč minimalni finančni udeležbi.
Sistem mešano«gospodarske oblike podjetja je ugoden tudi s socijalnopolitičnega vidika, če je javna korist zadostno zava« rovana. Ta oblika bi namreč preprečila, da bi ena ali druga pod« jetniška skupina, bodisi zasebna ali pa privilegirana glavnica, izkoriščala nemoteno svoj monopolni položaj. Kajti zlasti samo« upravna podjetja kaj rada pozabijo na svoj občekoristni značaj ter postanejo viri dohodkov za izravnavanje primanjkljajev v proračunu.
Najboljši primer za pomen mešano«gospodarskega podjetja, za katero je pravna oblika delniške družbe najboljša, je razvoj velike pokrajinske centrale »Rheinisch«Westfalische Elektrizitats« werke« (RWE), ki je zrastla od male mestne centrale v Essenu leta 1898 do danes v organizacijo, ki tvori jedro preskrbovanja z električnim tokom zapadne Nemčije.
Osnovana je bila ta družba na zasebno oobudo pod vodstvom znanega veleindustrijca Hugona Stinnesa, ki je po svoji osebni spretnosti umel dvigniti podjetje do današnje veljave. Predaleč bi zavedel obširni popis tega razvoja, zato le najbolj značilne okolnosti.
Leta 1902 je RWE pritegnila k finančnemu sodelovanju občinske uprave velikih industrijskih mest Bssen, Gelsenkirchen, Miihlheim itd. Na zunaj se je to sodelovanje razodevalo v tem, da so bili pozvani v upravni in nadzorstveni svet podjetja župani in drugi zastopniki mestnih uprav. Še leta 1913 je znašal samo« upravni delež v delniški glavnici družbe 43%, dočim je že od 1911 bila absolutna večina nadzorstvenega sveta v rokah samoupravnih enot, dasi se je tudi krog zasebnib delničarjev povečal.
Razvoj RWE je dovedel do današnje višine. Vodilne osebe v tem podjetju pa so zastopniki in zaupniki kapitala samoupravnih enot in istočasno konsumentov ter vseh onih krogov, ki so ude« leženi na produkciji (Dr. Kirchhoff v prej navedeni knjigi). Smotrena uprava po načelih zasebnega gospodarstva v zaščita javnih koristi je končni efekt tega skupnega sodelovanja.
K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izikoriščanju elek. energije. 117
V Nemčiji so se pojavile v poslednjem času v nekaterih krogih težnje, da se obstoječa gospodarska in trgovinska zako« nodaja prilagodi novo nastalim razmeram. Ker pa gre pri tem za ukrepe, ki bi bili za celotno gospodarstvo odločilnega in usodepolnega pomena, je akademija za nemško pravo imenovala poseben odbor, ki naj prouči problem, v prvi vrsti glede oblike delniških družb. Ta odbor je po zadevnem poročilu (ETZ 1934, str. 816, Br. Thierbach: »Die Vorarbeiten fiir die Abanderung der Gesellschaftsformen der -vvirtschaftlichen Unternehmungen«) oddal tole mnenje:
Oblika delniških družb naj ostane tudi v novi državi v bistvu nespremenjena, ker je gospodarstvu najprimernejša in ne gre delati poskusov; treba bo nekaj dopolnil, ki ustrezajo novo« nastalim raizmeram. Država naj gospodarstvo sicer usmerja, nikakor pa naj  ne izvršuje  gospodarstva sama.
Pričakovati smemo izato, da se tudi v Nemčiji prej opisane mešano«gospodarske družbe ne bodo spremenile, ker je skušnja pokazala, da ustrezajo vsem potrebam.
Pravilna je sprememba proti dosedanjemu stališču, da se pripusti tuj kapital. Elektrifikacija naše države brez sodelovanja tujega kapitala je nemogoča! To mnenje brani tudi inž. Lendvaj v najnovejši statistiki jugoslovanske elektrifikacije v beograjskem gospodarskem listu »Privredni pregled« z dne 29. aprila 1934, št. 19. Radi velike važnosti take določbe bi bil tudi v tem pogledu važen nasvet in pa mnenje elektrotehničnih svetov. Zdi se pa že danes, da je ukrep osnutka zakona v tem smislu nekoliko preoster in da bi bilo omiljenje take določbe priporočljivo, pač pa naj se ne dovoljujejo podjetju privilegiji, določeni za državne in samoupravne ustanove.
Pač pa bodi uzakonjena določba, da mora biti sedež takega podjetja s tujo glavnico ne glede na njegovo pravno obliko v naši državi, in sicer v oni banovini, kjer se nahajajo naprave za izko« riščanje energije. Ako se razteza tako podjetje preko več banovin, naj bi bil sedež tam, kjer je največja naprava. Vsekako pa morajo "biti določbe tega odstavka jasne in točne, ker so nam zadosten opomin zgledi privilegiranih tujih podjetij, ki po mili volji izigravajo zakone in določbe oblastev, njih sedež pa se nahaja v tujini.
Tudi glede »fonda za elektrifikacijo« je rešiti predvsem vprašanje, ali je ta sploh potreben. V tem pogledu bi bilo važno načelno stališče elektrotehničnih svetov, že radi tega, ali ne bi bilo umestno, da se taki fondi ustanove pri banskih upravah. Kajti jasno je, da bi rabile banovine z razvitejšo elektrifikacijo večje zneske, kakor take z manj razvito, za razne potrebe te službe.
Pravica razlastitve je združena s podelitvijo koncesije in Jo morejo uporabljati vsa podjetja za proizvajanje električne ener« gije iz § l/I, ako so splošnega narodno^gospodarskega značaja in vobče koristna, pa tudi lastniki naprav jakega toka za lastno uporabo (§ 3/1, 5) pod istimi pogoji. Glede razlastitve kot take
118 K osnutku jugosl. zakona o proizvodnji in izikoriščanju elek. energije.
veljajo določbe že obstoječega zakona z nekaterimi nebistvenimi spremembami. Določbe bodo vsekako olajšale dosedanjo prakso in popolnoma zadostujejo praktičnim potrebam.
Važno vprašanje, ki pa na žalost v osnutku sploh ni ome« njeno, je transport električne energije po tujih vodih proti odškodnini v gotovini ali povračilu toka. Stvar gospodarsko ni tako enostavna, ker gre v takem primeru nujno medsebojna zveza takih podjetij tako daleč, da so njih omrežja vzporedno spojena z vsemi tehničnimi pogoji, ki so za to potrebni. V zakonu pa, ki naj ustreza sodobnim zahtevam tehnike in mora gledati kolikor moči tudi na bodoči razvoj, bi morale biti dane vsaj v načelu smernice glede tega vprašanja. Ce upoštevamo okolnost, da so naše naprave za proizvajanje električne energije skrajno slabo in neekonomično izkoriščene, bomo razumeli pomen takega sode« lovanja odnosno souporabe tujih daljnovodov za transport ener« gije, dočim prisilno združenje raznih podjetij, kot to določa § 9. ne utegne imeti tistega uspeha, ki ga zakon želi, odnosno bi moglo imeti celo škodljive posledice. Prisilno sodelovanje central glede tega, da dobavljajo tok v skupno omrežje, pa tehnično ne bi bilo tako težko izvedljivo ter bi moglo prinašati, če je pravilno tehnično in gospodarsko zasnovano, znatne koristi.
Zamisel enotnega načrta zakona za vso državo je sicer dobra, upoštevati pa moramo dejanski položaj in dosedanji razvoj. Zato je dvomljivo, ali je tak zakon danes že potreben in če, v kateri obliki. Glede na različne gospodarske razmere in različno stopnjo razvoja električnega gospodarstva v posameznih delih države bi bil priporočljiv okvirni zakon, ki daje navodila in smernice, po katerih naj bi oblasti zasnovale svoje, potrebam dotične pokra« jine ustrezne določbe.
Specialisti nemške elektrotehnične zakonodaje, kot dr. inž. G. Siegel. dr. F. Rumpf in drugi (ETZ 1930, str. 825: »Zur Frage einer Kodifikation des Elektrizitatsrechtes«; ETZ 1930, str. 869: »Recht und Gesetz in der Elektrizitatswirtschaft«; ETZ 1931, str. 1219, inž. L. Stark, Budapest: »Das ungarische Elektrizitats« gesetz«) so mnenja, da je celotna snov te zakonodaje še v gibanju in razvoju ter se mora prepustiti prilagoditvi po notranjem raz« voju. Določbe, ki skušajo sedanji položaj ali pa bodoči, danes še nejasni tehnični razvoj na katerikoli način vkleniti v okove zakonodaje, naj se, če le mogoče, opuste. Kolikor je sploh vpliv države potreben, naj se ta izraža manj glede ustvaritve pravnih norm, kakor pa glede podpiranja upravnih sil, ki naj omogočajo razvoju večjo svobodo, ne pa manjšo. Ako pa so norme res potrebne, naj se omejujejo dejansko le na najpotrebnejši obseg.
Premisliti je torej, ali ne bi bilo bolje, da se izdaja predmet? nega zakona še nekoliko časa zadrži ter počaka na zboljšanje gospodarskih razmer in s tem zvezan podvig splošnega gospo« darskega položaja v vsej državi. Razen tega naj se preudari tudi, ali je umestnejša izdaja okvirnega zakona za vso državo, ali pa da se prepusti rešitev posameznih vprašanj posameznim bano«
Božidar Bežek 119
vinam v lastnem področju ter izda okvirni zakon le v najširšem pomenu besede.
Tudi v tem pogledu bi bili nasveti gospodarskih, odnosno elektrotehničnih svetov velike koristi in važnosti, ter se na i čim prej osnujejo. To bi ustrezalo samo duhu ustave, ki jo moramo kot temelj državne zakonodaje upoštevati tudi na gospodarsko« tehničnem področju.