Zapiski
NADALJE O TUJIH LASTNIH IMENIH
Pisanje tujih imen v slovenščini je res trd oreh vsem, ki pišejo o tujih rečeh ali prevajajo. Zato je zapisek Herberta Grüna v 2. številki letošnjega JiS zelo koristen, in želeti bi bilo, da bi se oglasilo ob njem čimveč ljudi z lastnimi izkušnjami in težavami. Svoje tu nanizane pripombe štejem zato za — upajmo —• začetek pre-tresanja. Vsebinsko bom sledil zaporedju problemov, kakor jih obravnava Grünov zapisek.
1. Glede ženskih imen na soglasnik so me tudi Grünova izvajanja le potrdila v dosedanjem prepričanju, da je v veliki večini primerov najbolje, če ostanejo ne-sklonljiva. Ker v slovenščini takih imen nimamo (razen v narečju), nam zveni tudi tuje, da bi jih sklanjali. Vendar bi tu ločil taka, ki so nam povsem tuja, kot recimo Maud, Ingrid, May, od tistih, ki so nam le nekoliko bolj domača, ker smo jih bodisi že veliko in velikokrat brali — morda ravno Ruth, ki jo navaja Grün — ali pa smo bili v stiku s pripadnicami tujih narodov (Nemke, morda tudi že Angležinje), ki so imele taka imena. Kakor hitro je bilo treba o takih ženskah govoriti, so se imena nekako udomačila, in tedaj težko ostajajo nesklonljiva. Zato je sklanjanje pri takih imenih precej neprisiljeno, medtem ko zveni pri povsem tujih grdo in ga je zato bolje opuščati.
Tudi imena kakor »May« bi pustil jaz pri miru v vseh sklonih — razen morda v prav redkih primerih, kjer bi bilo zaradi razumevanja nujno sklanjati — kljub Grünovemu pomisleku, da bo zvenelo ime v stavku »Vseh prijateljic se je sestra spominjala, samo May ne« kot »velika septima«. Le zakaj? Stavek je razumljiv, ker vemo, da je sestra tista, ki se spominja, »May« torej lahko ostane nesklanjano in tudi ne zveni grdo.
Ko smo že pri ženskih imenih, bi rad še sam naslovil neko prošnjo na pravo-pisnike. Kaj bi ne bilo mogoče dovoliti, da namesto estetsko nelepih oblik z dvema -i-, ki nastajajo, ko sklanjamo imena kot Maria, Pia, Teresia ipd., lahko pišemo z vrinjenim -j-: Marijin, Pijin, Teresijin ali Mariji, Piji, Teresiji?
2. Z ženskimi in moškimi imeni na -ah je gotovo križ, vendar ne verjamem, da bi kazalo sprejeti Grünov predlog »Dinah, Dine, Dini, Dinin« in »Noah, Noa, Noi, Noov«. S tem se le preveč oddaljujemo od izvirne oblike, take samovolje ne uganjamo zlepa drugje nad tujimi imeni, pa bi tudi tu ne bilo dobro. Ravno Grün je izrazil bojazen, da ubogi bralec ne bo vedel, kakšno je tuje ime v imenovalniku, če bomo sklanjali »Mayi, Mayo«. Kako pa naj ugane imenovalniško obliko, če bo bral »Dinin« ali celo »Noov«? Pri moškem imenu so Grünove oblike vrh tega tudi v estetskem pogledu dvomljive. Jaz za svojo osebo bi že dosti rajši sklanjal »normalno« »Noaha, Noahu...« in »Noahov«, tudi če moramo ob tem »terjati, da eno pišemo, a drugo govorimo« — saj to terja SP za dolgo vrsto tujih imen. »Dinah« bi pustil rajši v vseh sklonih enako, čeprav priznam, da vsaj »Dinahin« zveni zelo grdo. Na srečo s takimi imeni le nimamo prepogosto opraviti.
3. Pri 32. pravilu SP je Grün, tako se mi zdi, odkril neko slabost, vendar je njegov predlog za izboljšavo segel predaleč. Pravopisniki se verjetno ne bodo dali cmečiti, da bi dovolili kake izjeme od pravila, da pišemo romanska, germanska... imena v sklonih tako, kakor zahteva tuja pisna podoba, izgovarjamo pa tako, kakor zahteva fonetična zveza. Pravilo je morda najbolj nenavadno med vsemi, kar jih velja za pisavo tujih imen v SP, in res je vsaj čudno pisati Dumasov, izgovarjati pa dümajev. Vendar je to najbrž še najboljša rešitev iz težav, zakaj če bi poskusili postaviti kakšno drugačno pravilo, se gotovo zapletemo v sto novih težav. Izjem tu ne kaže dosti delati ali pa sploh ne. Prav zato se mi zdi napak, da dela tako izjemo SP sam, ko v zadnjem odstavku pravila 32 pravi, da se pri tujih imenih -o- v obrazilih, za mehkimi soglasniki (razen za -j) ne spreminja v -e-. To je po nepotrebnem v nasprotju z navedenim načelom, da pišemo tako, kakor terja tuja pisna podoba, izgovarjamo pa po fonetični zvezi. Grün bi hotel pisati »Lesagev, Coleridgev« in izgovarjati »lesažev, kolridžev«, vendar mislim, da bi pisava mirno lahko ostala »Lesageov, Coleridgeov«, medtem ko ne vidim nobenega razloga za izgovarjavo »le-sažov, kolridžov«. Glede Boccaccia menda velja tisto, kar pravi tam Grün. Morda pravopisniki niti sami niso opazili, da se v zadnjem odstavku 32. pravila postavljajo
125
proti svojemu splošnem načelu. Saj tudi ni dvoma, da bomo zmerom izgovarjali ! »barčev« (Bartschov) in »bošev« (Boschov). ;
4. Glede grandmere in podobnih besed je po mojem Griinova rešitev pravilna. ;
5. Ko naš člankar že očita Pravopisu »kar pretirano, despotsko doslednost«, bi bil moral paziti, da mu ne naredi krivice. Po pravilu 39 v SP, pravi Grün, • »ne smem zapisati« izraza »v Atlantic Monthlyju«. In vendar se navedeno pravilo j glasi »Imen časnikov, ustanov ipd. navadno ne sklanjamo, kadar jih uporabljamo \ v tuji obliki« (podčrtal J. G.). Očitno so torej dovoljene izjeme, celo številne izjeme, ] saj »navadno« še ni »skoraj zmerom«. Zato kajpada lahko lepo po slovensko zapišemo ¦ »Times je prebral, Atlantic Monthlyja pa ne«. Nesklanjana oblika »je objavil zgodbo : v Atlantic Monthlyx zveni mojemu ušesu celo grdo in bi je ne zapisal rad. Bolje je i seveda, če dodamo še besedo »časopis« ipd. — »v časopisu Atlantic Monthly«, ker J pa bi bilo tako stalno dodajanje okorno in zamudno, sodim, da se bodo vse bolj -i uveljavljale oblike, za katere se zavzema Grün. ',
6. Sklanjanje »sir Johna, sir Johna Falstaffa« po analogiji z »don Kihot« se bo i verjetno zdelo sprejemljivo večini pišočih. '
7. Za konec še besedo o angleškem Mr., Mrs. in Miss. Čeprav vemo, da so tudi i dobri prevajalci te izraze velikokrat ohranjali nespremenjene v svojih prevodih, ; dvomim, da bi bila ta praksa dobra pri prevodih iz angleščine. Te tri besedice bi j zapisal brez pomisleka tam, kjer jih pišejo tudi drugi narodi, recimo, ko imajo na \ Francoskem kakšno »miss« za vzgojiteljico, ali ko kak »mister« popotuje po Italiji, j saj tudi Angleži v podobnih primerih pišejo »mademoiselle« ali »Herr«. V romanu, i ki se godi na Angleškem s samimi angleškimi osebami (ali v Ameriki z ameriškimi, j kajpada), pa ne vidim nikake nuje, da bi morali ti izrazi ostati v slovenskem prevodu. ; Saj niso taka izrazita posebnost angleščine kot »sir« ali »lady«, temveč le precej { ustrezajo našim »gospod, gospa in gospodična«. V angleščini je to sicer res močneje : spojeno z imenom, pa saj pri prevajanju marsikaj prenesemo tako, da zveni našemu ; bralcu bolj domače in sprejemljivo. Včasih bi kazalo večni »Mr.« pred imenom sploh : izpuščati, ker le moti slovenskega bralca. Težave nastajajo šele tam, kjer recimo i Angležinja ogovarja svojega moža z »Mr. Powlmg« ali podobno. Janez Gradišnik