Leto 7. Štev. 4. PRILOGA ZA MLADINO. 1938. april 8.
življ eMje BlÀteisie òevic<e o?àrij e (PÀteRe Bo2je Min«
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala častitliva boža sliižbenica :
Marija z Agrede.)	(Štrta kniga).
14. Bože dete obrežejo i njemi dajo ime jezuš.
V Betlehemi je bila sinagoga, v šteroj je diihovnik razlagao Mojzešov zakon, daritve se pa neso vršile, ar se je to smelo vršiti samo v Jeružalemi. Diihovnik, ki je razlagao zakon, je vr-šio tiidi obred obrezavanja. To bi mogeo vršiti tiidi što drügi, pa so najrajši prepüstili to dühovniki.
Na poziv Marijin je prišeo z Betlehema dühovnik z dvema pomočnikoma. Kda je vido preprosto, za stanovanje popunoma neprimerno mesto, se je začttdo. Marijina lübeznivost in vpliv njenih reči pa sta ga prisilila k obCüdüvanji. V svojem srci je začtito nenavadno genotje, ki ga je vzdignolo do velke pobož-nosti. Kda se je dotekno božega deteta, je bio ves prenovleni i povzdignjeni v novo stanje milosti.
Sveti Jožef prižge dve sveči. Dühovnik, ki je šteo Mariji prihraniti žalost, ki bi jo zadela pri tom obredi, njoj je nasve-tüvao, naj se malo prikloni. Sveta mati se je ne mogla odločiti, eli naj poslüSa dühovnika eli naj sledi svojemi Sini. Pravi nato dühovniki, kak visiko poštuje to skrivnost i da je zadosta močna, da med operacijov drži dete na rokaj. Težko bi njoj bilo, če bi
morala oditi od svojega Sina. Šče ednok ga zaprosi, naj kern lepše ravna z njenim detetom. Delo se začne. Včlovečena Reč prelje prve kaple krvi za rešenje Adamove dece.
Sveta Devica je spoznala do dna globočino te skrivnosti. Spoznala je vsa notrašnja doživetja svojega Edinorojenca. Dete je jokalo kak pravi doraščeni človek. Bolečina rane, štero njoj je napravo kameni nož, neje bila telki vzrok njegovih skuz, kak nadnaravno spoznanje človeče trdosrčnosti proti njemi, štero je on naprej vido. Liibezniva mati je jokala iz liibezni i smilenja. Po operaciji pritisne dete na svoje prsi i ga zasiiče v plenice.
Diihovnik se je čiidiivao svetoj materi, i tiidi angeli so se njoj čiidiivali. Kazala je velko dostojanstvo i modrost, i punost njene milosti je bogato sijala. Z velkov odločnostjov je držala dete pri obrezavanji, skrbno obrisala krv, obimala ga, skrbno njemi dvorila i njemi brez prestanka skažiivala čest i pažnjo. Kda je diihovnik zapitao za ime, sta Marija i Jožef naednok odgovorila po božem naročili: Jezuš njemi je ime. Diihovnik ga spiše v imenik obrezanih i doživi pri tom globoko genotje, ki njemi je iztisnolo mnogo skuz. Čiideči se pravi: „Mislim, da bode to dete velki boži prorok. Pazita na njegovo odgojo i po-vejta mi, kak naj vam pomagam v vašem siromaštvi."
Kda sta Marija i Jožef ostala sama, sta slavila skrivnost obre-zàvanja s sladkimi skuzami i hvälospevi. Marija je držala v svojem naročji Sina, dokeč so trajale njegove bolečine. Ne mogoče popisati velko skrb njene lübezni. Samoga maloga Jezuša je genola ta lübezen. Na Marijino zapoved so njemi angeli spevali sladke pesmi.
Naš izseljenski diihovnik, g. Camplin Ivan pri svojem odhodi v Pariz. Na sliki poleg njega so sledeči gospodje: Jerič Ivan, dekan i plebanoš v Turnišči, Čontola Matjaš, misijonar v Ljubljani z redovnim bratom CigUtòm, oba našiva domačina i urednik Novin. Slika je vzeta v Ljubljani pri Lazaristih, gde so g. Camplin pred odhodom zadnjo noč počivali.
Bis Sv. IVAN BOSKO.
Don Bo-sko je bio pravi junak dela, da, ešče več, bio je svetnik dela. Delo za Boga njemi je bila srčna potreba i rad je po-
navlao : „Bog me je tak stvoro, ka mi je delo v razvedrilo pa me nikaj ne otriidi". Ne je znao, ka je počitek.
Gda so ga vidili sla-botnoga, so njemi, tani-čavali, naj se odpočije. On pa nato: „Od-počio se
bom, gda bom že kakši kilometer nad mesecom". Driigi so njemi pravili: „Don Bosko, ne jemlite si toliko dela, da se preveč ne zmučite", ali: „Ne sprejemajte toliko dečkov, ar so viri javne dobrodelnosti izčrpani". Vsem je ponavlao isto: „Prle bi trbelo naročiti hiidobci, naj več ne zapelavle mladine i naj je več ne tira v pekeo. Če on henja, se tiidi jaz ne bom več triido za njo. Ar pa hiidobec najde vsikdar nova sredstva, da zapelavle mladino, ne smem opiistiti niednoga sredstva, da joj pomagam".
Posebno zadnja leta so bila najsijajnejši zgled krščanskoga junaštva. Zdelani bole od naporov kak zavolo starosti, je ešče prepotiivao Italijo, Francijo, Španijo, da je zbirao milodare za svoje sirote, za misijone, za cerkve i za driiga svoja podjetja. „Tak težko se je včasih vlekeo — pripovedavle profesor Cer-ruti — da je nam, ki smo ga sprevajali, kak driigim, ki so bili navzoči, bilo to jako mučno i nam sililo skuze iz oči. Pa je bio
vseedno veseli. Gda je že skoro popunoma postao slep, se je ešče posliižavao šibkoga vida, da je pisaó pisma svojim dobrotnikom i diihovne nasvete vsem, ki so se njemi za to pripo-račali. Tistim, ki so ga prosili, naj opiisti naporna potiivanja, je odgovarjao: „Paščiti se morem, da dovršim, ka sam začno, inači mi sfali čas". Gda so ga prepričavali, da ne bi nikaj zgiibo, či malo menje dela, ar so pravili, „böte pa zato duže živeli", je odgovarjao odločno: „Itak, itak, či ščem zveličati svojo diišo, morem delati".
Nad vhodom nad sobov je meo zapisano z velikimi črkami: Vsaki trenutek časa je zaklad. Svoje diihovne sinove je opominao: „Delajmo kak da nam je vsikdar živeti — živimo pa kak bi nam trbelo vsaki den vmreti".
Pa vse njegovo delo je bilo samo za Boga.
Gda je meo za časa diihovnih vaj okoli sebe zbrane rav-nitela zavodov, jih je pitao: „Ka mislite, da moremo posebno priporačati sobratom?" Gda je čiio od njih različne odgovore, je zaklfičo: „Vidim, da delamo dosta. Priporačati moram, da delamo vsikdar za Boga. Povzdignimo večkrat med delom svoje misli k Bogi, da nam hiidi diih ne vkradne zasliiženja naših triidov".
Dostakrat je ponavlao: „Naša driižba bo vsikdar cvetoča, dokeč bodo salezijanci delavni pa zmerni". V ednoj knižici, v šteroj zapiišča svojim sinom nekelko opominov, je podao kak najvažnejši opomin te reči: „Gda se bo zgodilo, da bo kakši salezijanec onemogeo i vmro na deli za zveličanje diiš, te lehko pravite, da je naša driižba zvršila sijajno zmago. Obilnost bo-žega blagoslova se bo nad njov razlejala".
Po odhodi prvih misijonarov njemi je g. Barberis želeo „ešče vnogo let zdravja, da bi tak mogeo dovršiti vsa začnjena podjetja". — „Tiidi sam — odgovori D. Bosko — večkrat pre-mišlavlem, da bi se dalo ešče dosta dobroga včiniti, či bi mi Bog dao dočakati 80 ali 85 let, pa me ohrano pri zdajšnjem trdnom zdravji. Mam lepe načrte za Italijo, za Evropo, da, za ves svet. A Bog naj včini, kak je njemi drago. Dokeč me piisti pri živlenji, rad ostanem. Paščim se z delom kak najbole se da, ar vidim, da tiidi čas leti. Zato delam načrte pa jih skiišam izvršiti, trudim se kak največ mogoče. Pri vsem tom pa mirno čakam, da pribije vöra odhoda. Gda pride, bomo šli. Ka ostane za menov nedovršenoga, bodo driigi v red spravili, a dokeč ne pride ta vöra, se ne stavim".
Zdravniki, ki so Don Boska vračili v betegi zadnjih let, svedočijo, da so prestani napori i premagovanja popunoma zdelali njegovo nekda veliko moč. Izjavili so tiidi, da je meo tak zmučeno i zdelano telo, da je bilo nerazumlivo, kak je mogeo v takšem teli vršiti ešče tolika opravila.
„Či je sedo, se je vidilo, da je ešče kelkotelko pri močeh. Diiševna sila je oživlala že več bledo, dobrotno lice. A gda je hodo, se nam je vsem smilo do srca. Težko nam je bilo,
posebno gda smo se spomnili njegove nekdašnje močne postave. Zadnja leta je hodo skliično i držao roke nekoliko razpete i zdignjene. Navadno so njemi je podpirali vdani sinovje.
„Pri vsem tom — pristavla g. Cerniti — smo ga z občii-diivanjom gledali vsikdar mirnoga. Mali smehlaj ste mogli viditi na njegovih viistah tiidi pri najvekšoj žalosti, med najvekšimi ponižavanji i na sredi najbridkejših poskiišenj. Ostao je miren tiidi v trenutkih, gda ga je Bog skiišao z izrednimi bridkostmi i gda bi človek mislo, da so ga vsi zapiistili. Da je v tom ne zdvojio, to je bio pravi čudež. Tolika ravnodiišnost se ne da raztumačiti brez posebne pomoči odzgora". Kelko hiiše so bile skrbi, ki so^ga trle, ali kelko vekše nevarnosti, ki so njemi pretile, telko veselejši je bio po navadi Don Bosko. Zato je prišlo že v pregovor: „Don Bosko ma gvišno velike nevole, da se kaže tak veseloga". — Navadno so vgonili. Za kratek čas so zyedili za njegove težave.
Kardinal Kagliero piše: „Toliko let sam živo ž njim, pa sam občiidiivao njegovo mirnost, gda se je med groznimi težavami loto podjetja za čast božo i zveličanje diiš. Ta mirnost je ostala vsigdar pri njem, naj so bila ogrizavanja kakšte hiidobna, ponižanja kakšte žgoča, naj so bila podjetja kakšte težka i napadi proti „Driižbi" i proti njemi kakšte silni. „Est Deus in Izrael", je ponavlao: „Bog čuva nad nami. Nikaj nas naj zato ne vznemirja".
Kardinal Alimonda je tiidi svedočo: „Večkrat sam se zaistino mogeo čuditi, gda sam vido Don Boska vsigdar mirnoga, vsigdar ravnodiišnoga, bodisi v trplenji, bodisi v veselji. Niedna reč ga je ne mogla spraviti iz ravnotežja. Visoka stopnja po-punosti, do štere se je Don Bosko zdigno, me je navdala z ob-čiidiivanjom. Znao sam pa, da je tak moglo biti: Don Boska je svet ne mogeo vznemiriti, ar se je Don Bosko vrgeo v na-roče Bože".	(Dale.)
Skrivnost hiidobije.
Bog je neskončno dober. Za vsakoga je poskrbo vse milosti, da se zveliča, če se šče. Pa človek križa bože namene, pripravla si pogiibo. To je skrivnost hiidobije.
Krasno je drevo v spomladnom cveti.vNaednok se pa samo začne cvetje osipavati i drevo se süSiti. Črv je znotraj, ki ga ne vidi človeče oko. Diiša, bože dete, postane v par letaj dete pogiiblenja. Kak strašna sprememba. Nedužna deklica 15 let je za par let znana vlačiiga cele okolice. O kak strašna je krivnost hiidobije. Naednok nišče ne postane hiidoben. Pomali ide to naprej navadno. A najglobše spadne tisti, ki najviše hodi. Gizda je najstrmejša pot doli v pogiiblenje. Poleg gizde pride zanemarjanje tistih lastnostih, štere je Večni dao človeki. To so talentami, od šterih guči Jezuš i štere što zakopa i je ne rabi prav, se zavrže. Zmožnosti so dvorezni meč. Če je prav ne ra-
bim, me ranijo ž pogübijo. Ka mi pomaga nagnjenost na pobož-nost, če zato molim, naj se lüdem dopadnem. Kaj mi pomaga bister razum, če ga napunjavam z svetom i ne z Bogom 1 Kaj mi pomaga odločna vola, če se ne odločim za Boga, nego za vživanje tela!
Ne pomaga mi sveto mesto, imenitna romanja, če dUša ne išče Boga, V paradižomi je bila tüdi kača, ne samo Bog. Če kače nebi poslušali prvi stariši, bi vsi lüdje vekomaj srečni bili. A ar so kačo i ne Boga poslušali, se vsi moramo pokoriti i smo v nevarnosti večnoga pogüblenja.
Prilike oslabijo volo i otemnijo pamet. Zato pravi sveti DUh Bog: „Ki lübi nevarnost, prejde v njej." (Sir. 3, 27.) I naseli se v dUšo, kak pravi sveto Pismo od Magdalene: sedem vragov (Luk. 8. 2.) To so sedmeri glavni grehi:
1.	Gizdost, štera je koren vsakoga greha, kak pravi sveti DUh Bog v knigi Sirahovoj v 10. poglavji, 14. vrsti. Hvali se i rada jemle hvale dUša.
2.	Skopost. Išče zemelske reči, troši na nečimurnost, trdoga srca je do trpečih i žele si srečo drUgih.
3.	Nevoščenost. Vse bi ona rada mela, središče vsega šče biti ona. Zato graja vse, ka je ne ona i žele hUdo drügim.
4.	Nezmernost. Boji se zatajüvanja, vživanje jej je vse. Kem več veselic, tem bolše za njo.
5.	Srditost. Vse jo čemeri, srdi se pri najmenšoj reči, preklinja i se zaklinja, sumniči, se maščUje.
6.	Nemarnost. Boji se samote, molitve, išče prilike za veselice, mrzi se njej pobožnost.
7.	Nečistost. Njeno oponašanje na greh zapelavle; guči nedostojno, posvetno se oblači. Njeno čtenje je krivo, njena do-mišlija puna z nečistimi predstavami, želami. Z očmi požira na-sladnost i razširja nasladnost; gori v njej ogenj nesramnosti, ki vužiga i drüge. Njeni smeh je nedostojni, veseli se nesramnim pesmam, posvetnim igram, gučom, dvoumnim šalam. Šminka se i rabi dišeče žajfe. Vse za telo, nikaj za Boga. Kam je prišla uboga dtiša, ki je pred leti ešče tak vroče IUbila Boga i za njega vse žrtvtivala, zdaj pa vse žrtvUje za telo, nikaj za Boga! Skrivnost hudobije.
Ti bi se smejao tistomi tišlari, ki bi šteo püklavi, soklov-nati i neshoblani falat lesa vkUp skeliti z lepim gladkim. To je samo tak mogoče, če prie prvoga dobro shobla, da bo gladek. Pa vidiš, tak je med tvojov i božov volov. Boža vola je lepa gladka kak najlepše politerano pohištvo. Tvoja vola je pa vsa zveznjena, hrapava, vsa puna frünt. Kelko lepše jo zgladiš, telko bole se približa božoj voli. Kelko bole bo tvoja vola iskala zbližanje z božov, telko boš bole zadovolen. Probaj.
o)isijom\ poRotiiÄ
Prečatiti gospod Jožef Klekl, vp. plebanoš v Črensovcih.
Srčne pozdrave. Pred par tjedni mi je moj prijateo pa sorojak, s šterim san se po dugom časi srečao, posodo za Stenje Kalendar Srca Jezušovoga leta 1938 pa nekaj številk Marijinoga Lista, ki ga on redno dobivle. Prešteo san vse z näjvek-šim veseljom; nešterne reči pa so se mi denok tak dopadle pa me tak sladko spomnile na moj domači kraj, ka san se odločo pisati Vam, Gospod Urednik Marijinoga Lista, Vam, Gospod Klekl, ki ste se pokazali pa zaistino zasliižili, ka Vas zvemo naj-vekšega prijatela pa dobrotnika našega naroda.
Vi mene gvišno ne poznate; Vas pa san jez tiidi vido lekaj samo idnouk.
Bilou je 13. julija 1924: Gospod Ivan Jerič so meli Novo Mešo v Dokležovji. Ar je Dokležovska cerkev premala, pa je den jako lepi bio, je bila Meša vöni pred cerkvijov, ge sou nasajeni v redi lepi kostani, ka lipou senco delajo. Pod ednim kostanom poleg oltara so pripravili predganco. Vsi so jako čakali na predgo, zato ka je celo Dokležovje razveselila novica, ka do prej predgali gospod Klekl iz Črensovec. Da bi bole po-sliišali pa bole vidli, smo se jez pa nekaj driigih mojih vrstnikov spravili gor na eden kostan poleg predgance, tak kak vrabci. S tiste visočine smo začiideni gledali na velko vnožino lüdi, štera se je razlejala po čelom piaci doli do Jeričove hiže. Gospod predgar pa so se zaistino nikaj nej brigali za nove vrste vrabce, liki so vzdignili glas tak ka bi se čiilo po čelom Dokležovji pa šče na o v kraj Müre". ... srečni stariši, šterim Bog takšega sina da... Srečen si ti, Novomešnik, sredi tvojih dragih, ki si prestao telko težav, da dosegneš tvoj cio. ... v ednoj rouki pliig, v driigoj pa knigo..." Nešterne ženske so si oči brisale, možaki pa si mustače zavihali: predgar so na dele grmeli: „ ... srečno Dokležovje, srečen celi naš slovenski narod, šteri takši sad obrodi..." Z dreva pa spadne v tom trenutki zeleni kostan ravno poleg predgance : malo je faiilo, ka bi vdaro na glavo gospoda Klekla. Ne vem, či so oni to opazili, liki dya možaka sta zdignila belo golo glavo pa pogledala gor tak kak či bi jagra bila. Nej sta namerila piikše, pa denok štirje vrabci, či tiidi so nej meli peroti, so odleteli z kostana brezi, ka bi što driigi kaj opazo... (Vse sam v pamet vzeo. Vr.)
Poznej san večkrat kaj slišao pripovedovati od Vas, od mojih tovarišov dijakov, ki so o tem bili bole vučeni kak jez. Nekaj san šteo v Marijinom Listi, ki so ga moja mati naročili. V tej letaj pa, štera preživlem v tiijini, či tiidi so novice iz Domovine silno redke, denok so tem bole drage pa se bole globoko vtisnejo v srce pa v spomin. Što je ešče nej bio v tiijini,
si riemre niti misliti, kak je Domovina draga, kak more biti lüblena pa poštiivana. Zato pa prav za prav nišče je tak ne liibi kak njeni sinovje v tujini. Te misli pa tej spomini, prečas-titi gospod Klekl, me vsakši den bole prepričajo, ka slovenski narod ma silno velki dug plačati Vam. Ka san slišao eli pa čteo od vsega tistoga, ka ste Vi včinili za naš narod v Sloven-skoj Krajini, me je genilo do srca. Vam smo dužni mi, či smo gnjes Jugoslovani. Ne vem či delam krivico mojemi narodi, či pravim, ka je on gnjes den ešče nesposoben za pravilno sodbo vsega zaslUženja Vašega, vse vrednosti Vašega dela. Tou de samo narodna zgodovina pravilno sodila. Ona bo povedala bodočim Slovencom, što so bili gospod Jožef Klekl, ka so za Jugoslavijo napravili, kelko so nam koristili, pa kelko zasliižijo, da ji narod liibi pa časti. Tii, iz Amerike, daleč od Domovine, ge se domovina bole liibi pa više ceni kak vnogokrat doma, se Vam jez, zadnji sin Slovenske Krajine, srčno zahvalim. Od zgodovine naše Slovenske Krajine čisto malo znam, skoro nikaj, zato, ka san nikdar nikaj nej meo prilike kaj popolnoga zvedeti v toj stvari, liki tou malo, ka znam, je zadosta, da spoznam pa visiko cenim Vas, Vaše delo, pa Vaše zasluge. Hvaležen sem Vam, da san Jugoslovan!
Z veseljom priznam Vašo skrb za Slovenske izseljence in za ustanovitev in širitev v Slovenskoj Krajini Družbe Sv. Rafaela, štere san član, pa štera dela pa skrbi za duhovno pa kulturno blagostanje Slovencov v tiijini.
Dovolite, da Vam še nekaj omenim. Z velkim zanimanjom san prešteo v novom Kalendari Srca Jezušovoga lepi govor bo-goslovca Glavač Franca na širitelskom sestanki v Velikih Dolencih. Iz svojih prvih dijaških let poznam g. Glavač Franca in sva si bila dugi čas prijatela. V slednjih letaj pa nas je Bog raztepeo po čelom sveti, tak, ka zdaj so edni na Japonskom, driigi na Kitajskom, v Afriki, po celoj dugoj Ameriki, ništerni pa so si razdelili staro Evropo. Jako bi Vam bil hvaležen, či bi mi blagovolili poslati atres gosp. Glavača.
Včim se bogoslovske študije. Ravno začnem svoje driigo leto bogoslovja. Za tri leta, z božjov pomočjov, bom spevao Novo Mešo: tU v tiijini eli pa doma pod dokležovskimi kosta-nami? Bog tou zna... ! Samo, žalibog, tou je gvišno, ka takše predge nede, kak je bila 13. julija 1924, da je Mura poslušala pa ponavlala predgarove grmeče pa sladke reči : „ ... srečno Dokležovje, srečen celi naš slovenski narod..
Priporačam se prisrčno Vašim molitvam. Boga pa prosim, da Vas ešče duga leta ohrani v podbüdo i korist našemi narodi, nato pa Vam naj obilno poplača za Vaše delo, Vašo požrtvovalnost in Vašo lübezen do naroda in domovine.
Srčne jugoslovanske pozdrave!
Vaš vdani služabnik
Alojzij Zver, slovenski bogoslovec, v Braziliji.
I zadnje reči Odrešenika Smrtni hlapec zadavi je, I rdeča krv je potekla Po ranjenom teli Sina Boga.
Takrat blisk je razorao nebo, I gromovi treskali so, Tak da grobovi diiš pobožni, So odprli se po celoj zemli.
Viher zaspevo je Pesem svojo tužno, Pesem smrti Krala, I Odrešenika celoga sveta.
V to vremen sunce je Z svojim rumenilom zakrvavelo, I tri križe obsijalo, Z osmrčeni teli na Golgoti.
Oči navzočih so zaprla se' Od straha prevelikoga. Telo trepetalo njim je, Kak od vetra listje jesensko.
Dve jezero let je skoron minolo, Od prvoga križanja Kristuša, Ohl Pa še kelkokrat križajo ga, Naša srca trda.
P. M: Horvat
Prečastiti gospod župnik!
Približal se je zopet dan najlepši, poln tihe sreče, — svetega miru; ves radosten in tisočkrat pozdravljen, prečastiti, — to dan je Vašega premilega godu !
Z blaženim veseljem, danes k Vam se v duhu vrača, stotisoč zvestih src, razkropljenih po svetu, ljubezen vdanost in hvaležnost mila, k Vam jih vodi, želeč Vam prečastiti k godu, — zdravje srečo!
Najboljši naš duhovni prečastiti Oče,
vse želje, ki danes jih poklanjamo v godovno Vam vezilo,
izlivajo se vse, v prošnje srčne vroče,
da bi nebo svoj sveti blagoslov nad Vas razlilo 1
Nad življenjem Vašim, duhovni naš voditelj, naj angelj sreče čuva in bedi; vsa Vaša pota s cvetjem rožnim naj posiplje, v radosti tihi, naj ohrani Vaše zemske dni!
Dobrotni Bog naj blagoslavlja Vaše delo,	1
in žrtve vse, ki v blagor naš jih Vi storite, da bo sadove plemenite želo, — še dolgo vrsto let, k Bogu duše naše Vi vodite!
Ob dnevu, ko svoj godovni dan slavite, kličemo v globoki Vam hvaležnosti prisrčno vdani, -Še leta mnoga, nebo naj blagoslavlja Vašo pot, in srečnega med nami Vas ohrani!"
Prečastiti I Vsi nauki Vaši zlati, globoko v dušah nam žive; zvesto hočemo se vsi po njih ravnati, dokler v prsih naših, bilo bo srce!
Pastir premili, — naših duš voditelj, Glej Tvoji smo, in biti hočemo vse dni, Boga ljubiti, On je naša sreča, in Nanj zaupati vse dni!
Velečaslitil Prosim sprejmite te skromne častitke k Vašemu častitemu godu, ki Vam jih poklanjam v imenu vseh naročnikov in naročnic „Mar. lista" in „Novin".
Vam vedno hvaležna — Vika Razlagova.
Ave Jezus.
Ave Jezus, Tebe moli duša moja, Ave Jezus, Tebe išče duša moja, naj krepi me milost Tvoja, da se Tebi sredi zemeljskega boja Ti, ki si mu-posvetim in le v Tvojo čast živim! čencev moč, daj da zmagam greha noči
Pismo z tüjine.
Velečastiti gospod Klekl, vrediteo Marijinoga lista! Dovolite, da Vam pišem i želem vse dobro. Vam, blagi gospod, diihovni oča. Mdja dužnost do Vas mi je, da se Vam zahvalim za liibi Marijin list, šteroga z mojov sestrov z veseljem sprejemave. Že od meseca januara nama pošilate Marijin list. Pa Vam šče nesve plačale i šče se nesve zahvalile za Vaše triide. Liibi Bog Vam je plačaj.
Jaz z mojov sestrov Vam plačave Marijin list, sve poslale štirideset frankov. Te, pä če bo kaj ostalo od Marijinoga lista, dariijeve za dom sv. Frančiška.
Najlepša hvala za Vaše triide, ve Marija, naša draga Mati Vam je bode poplačala.
Ostaneve s pozdravom: — Irma i Kristina Geder.
Spored za Slovence na eucharistiò-nom kongresi v Budapešti.
V	sredo 25. maja okoli osmih zajtra odhod iz Ljubljane, večer ob šestih prihod v Budapešt. Med potjov sedejo na vlak, ki ne idejo iz Ljubljane.
V	četrtek 26. maja v cerkvi svete Elizabete ob 8 začetek, ob pol 11. prvo spravišče skiipno z Hrvati, od pol dveh do pol šestih z autobusi ogled mesta na posebni račun, potem večerja. Po večerji nastop k procesiji na Donavi, kak pobožni častilci i molilci Najsvetejšega na bregi Donave.
V	petek 27. maja: ob 7 sveta meša ino prečiščavanje, od 9 do 11 ogled otoka svete Margete (Margitsziget), ob 11 spravišče Slovencov, ob 11 obed, od edne do 7 ogled mesta, od 8 "do 9 molba Najsvetejšega.
V	soboto, 28. maja: ob 7 sv. meša i prečiščavanje, po dnevi ogled mesta i okolice. Lejko se tiidi pela što se šče z ladjov po Donavi v Ostrogon, (Esztergom), ladja se more posebi plačati, od 8 do 9 molitvena viira i predga, od 7 do 10 spovedavanje.
V	nedelo, 29 maja: od 5 do S svete meše. Po zajtrki odhod na Trg junakov (Hösöktere), kde bo glavna sveta meša ob 9. Po obedi se prtlaga spravi v vagone. Potem odhod k baziliki za skiipno procesijo. Po sklepnoj pobožnosti naravnost na vlak, ki bo romare odpelao ob 8 iz Budapešta i je vlak v pondelek zajtra v Ljubljani.
'i Ki se ne vozijo do Ljubljane, izstopijo vsaki na svojoj železniškoj postaji. Vse iz liibezni do Jezuša v Oltarskom SvestvL.