Prešemov spomenik, Prešernova cesta, Prešernova brigada, Prešemovo gledališče, Prešernova družba... Saj se zdi, da nas pesnikovo ime spremlja na vsakem koraku. Tudi Prešernove nagrade podeljujemo! Prešernove proslave pripravljamo!
Sam se veliko bolj kot za spomenik, cesto, brigado, družbo, gledališče, proslavo, nagrado... zavzemam za Prešernove Poezije. Za knjigo pesmi! Zaradi te knjižice poimenujemo ulice, brigade, šole, založbe, nagrade s pesnikovim imenom. Če nas kaj identificira, določa, karakterizira, je to knjiga Prešernovih pesmi. V šoli so nas učili, da je Stritar zatrjeval, da bo na sodni dan dovolj, če bo naš narod pokazal knjižico Prešemovih pesmi...
O Prešernu so govorili mnogi. Lepo in grdo! Pametno in neumno! Po smrti tako rekoč vsi s spoštovanjem in ponosom. Slovenci smo namreč mojstri, da svojim sodobnikom zagrenimo
Pesnik in mi
življenje, kolikorje le mogoče; po smrti svojih velikih mož pa se znenada očistimo, pokesamo in jih začnemo slaviti. Včasih celo preglasno in prepatetično, samo da bi skrili slabo vest.
Podobno je bilo s Prešernom. Prisvajali so si ga rdeči in črni, modri in beli, stari in mladi, levi in desni, doma in na tujem, verni in neverni... Vsi so našli v njem sebe... Prešeren je torej več kot naša trenutna prepričanja in razpoloženja. Mnogi so ga razlagali, citirali, recitirali, interpretirali... Pisali o njem drame, opere in scenarije, povesti in romane. Toda njegova prava podoba je skrita v knjižici Poezij, ki so izšle skoraj natanko pred 140 leti in potem doživeli nič koliko ponatisov in izdaj. V letu 1847 je bilo natisnjenih 1200 izvodov-, torej kar precej več, kot natisnemo knjige pesmi danes. Kakor piše v letošnjem Prešemovem kole-darju dr. Janko Moder, so v dveh letih prodali 318 izvodov, kar navsezadnje ni tako malo. če pomislimo na tedanji krog Sloven-cev z bralnimi navadami.
Pravi Prešeren torej ni tisti s proslav, iz govorov kultumih politikov, iz uvodov v zbirke, iz šolskih klopi... Pravi Prešeren je skrit v Poezijah, smo rekli.
Resnično lahko upam, da ni slovenskega doma, kjer bi ne bilo mogoče najti Prešernovih Poezij. Če je kje tak dom, naj si to knjigo vendar čimprej omislijo. Če hočemo srečati pravega, svojega Prešema, moramo spet brati njegove pesmi. Ni slabo vedeti, kaj so rekli o Prešernu Levstik. Cankar, Pirjevec, Kidrič, Slodnjak, Rupel, Kos, Vidmar, Ziherl, Kreft... Toda brez tega je mogoče živeti, ni pa mogoče brez Prešemove pesmi. Ali zna vsak Slovenec vsaj eno Prešernovo pesem na pamet? Ali je mogoče, da je ne zna ? Zaljubljeni bojo v njegovi Ijubezenski pesmi našli svojo Ijubezen. Razočarani svoje razočaranje! Obupani svoj obup. Prešerni svojo prešernost! Zafrkljivi svojo zafrkljivost! Možati svojo možatost! Matere svoje materinstvo! Prešerna ni prav nič potrebno aktualizirati, prirejati, posodabljati... Tak kot je, je tudi naš današnji.
Prav je, da prirejamo proslave, da imamo kulturne dneve, da podeljujemo Prešernove nagrade, toda če ne bomo brali Prešer-novepesmi, bomopapagaji... In če bomo braliPrešerna, bomo prebrali še kaj drugega. Ali je mogoče. da narod. ki ima Pre-&8ina^ae prebere na leto. ene cele knjige?                             ^9P
Kranjc, ti le dobičke iščeš, bratov svojih ni ti mar, kar ti bereš, kar ti pišeš, mora dati gotov dnar!
Tako je potarnal pesnik nad svojimi rojaki, to do neke mere drži tudi za nas. Danes smo se v družbi lepo razdelili na nepo-sredne proizvajalce. ki delajo »gotov dnar« in na porabnike tega denarja, na učitelje, igralce, pisatelje, zdravnike, znanstvenike, ki baje »obremenjujemo« neposredne proizvajalce... To je slaba delitev naroda. Tudi Prešeren ni s svojimi pesmimi delal »goto-vega dnarja«, pa je vendar utemeljil slovenski narod bolj kot vsi rokodelci in oratarji tistega časa... Vsi smo del enega naroda in ene družine narodov. Morda je danes pravi čas, da namesto časopisa, televizije, govorov, proslav, nagrad... pomislimo na tistega, ki je s svojim delom sploh sprožil vse te manifestacije in vzamemo v roke njegovo knjigo ali se spomnimo na njegovo pesem, če jo znamo na pamet. Pravega Prešerna, namreč, ne bomo našli na prpslavah, našli ga bomo v 140 let starih Poezi-jah... Najti pa ga mora vsak sam, brez posrednikov!   Tone Partljič