Vesela ura prirodopisja.
Prof. Fr. Pengov
gladina potrebuje v žalostnih dneh tudi veselega bcriva. Takega je umel podajati rajni pisatelj Jakob Alešovec, pa tudi resnicoljubni Kljukec. Ker sta pa oba že umrla, ju znabiti mladina pogreša? Kaj, ko bi stopili mi na njiju mesto, vsaj za eno kratko urico ? Da narareč malo pojasnimo razdelitev žhalstva, kakšno je, in kakšno so učenjaki že predlagali.',
V navadnih šolah delite živali v zveri, kopitarje, dvoparklarje, žužkojedce, ptice, polže, kače, pa tudi v ščurke, stenice, uši, bolhe in drugo tako nesnago, ki naj bi je pa pridna slovenska mladina ne poznala niti na sebi, niti okoli sebe.
Bolj naravno se zdi nekaterim modrijanom, da dele vse živali v 2 dela. Prvi del so tiste, ki žro druge, druge so pa one, ki se dajo žreti, n. pr. levi in pečene piške. Taki delitvi pravijo: dualizem.
Take živaii, ki niti same ne žro dfugih, pa tudi druge ne njih v rednih in mirnih časih, imenujemo osle, pse, konje itd. Cudno je pa to, da dobi ob vojski, lakoti in v podobnih časih razvedrila meso tudi takih živali dober okus.
Žal pa, da so to preprosto razdelitev učenjaki že davno zavrgli, in že slavni Cuvier (izgovori: Kivie) je pred 100 leti razdelil živali v 2krat po 2, to ie 4 skupine: v zvezdaše, mehkužce, členkarje in vreten-čarjc. Hočeš-nočeš moramo tudi mi za njim. K zvezdašem spadajo znabiti zvezdoslovci ali astronomi; k mehkužcem jurčki in mehko kuhana jajca, pa tudi tisti trije krojači, ki so se vojskovali s polžem, in o katerih poje narodna krojaška himna:
Nekoč so tri}e krojači ziveli,
ki so polža za medveda imeli ...
K členkarjem bi pa prišteli zlasti hromake ali kostobolnikc, ki tožijo ob vsaki izpremembi vremena, kako jih trga po kostnih členkih: med vretenčarje pa posebno predice, ki so tako redke in jih zelo pogrešamo zlasti sedaj v mrzlem letnem času z njihovimi vreteni in kolovrati vred, polnim bujnega prediva za srajce.
Prirodopisec Oken se je pošalil nekoč, ko je rekel: »Zivali so v primeri s človekom le otroci; mnoge med njimi zelo nezreli otroci.« Da )e ta primera prava, ne bomo trdili. A če bi bila prava, potem bi utegnili po zgledu nemškega neznabožca Haeckela imenovati človeka edino popolnoma dorastlo žival. Svetovna vojska nam namreč kaže, da ima čiovek v sebi veliko živalskega, posebno lak človek, ki gleda bojne jarke le od daleč. S to razdelitvijo torej spet ni nič.
Najboli primerna je še razdelitev živali, kakor je zdaj v knjigah v navadi, in sicer: A. v vrelenčarje (živali, ki imajo hrbtenico, sestavljeno
iz vretenc) in B. v brezvretenčarje (živaii, ki nimajo koščene, oziroma fl hrustančaste patice v hrbtu),                                                                  ^M
Med vretenčarje   spadajo:
I.  Sesalci. Ti imajo stalno toplo kri,  še rajše pa mleko,  četudi postano  in  sedaj   tako silno redko m posneto-  Dihajo sesalci  s pljuči, dokler živijo. Ko se pa naveličajo goniti ta meh, pa zapuste tudi pozorisče tega sveta.   Da spadajo le živali med najplemenitejše,   kaže že to,   ker. vlada v njihovem srcu sestav izistem) dveh komor (kamric) kakor nekoč na Dunaju v parlamentu  poslanska  in gosposka zboraica.   Imenitnejše je pa pri živalskem srcu le io, da ima vsaka zbornica ali  srčni prekat še svojo predsobo, aii če hočeš, celo svojega služabnika, ki se imenujeta desni in levi srčni p r i d v o r. Znabiii sta ju imeli dunajski zbornici tudi.
II.  Ptice imajo Še bolj vročo kri kakor sesalci.  Spomni se le na jeznega  purana  ali  na   petelina.   Imata najmanj 42'' Celzija v krvi.   Pri tej   sopari  bi   moral  ti   že  umreti.  Puhajo  pa   ptiči   tudi s pljuci        le poizkusi se dotakniti rnlade sove, pa se prepričaš! Za izkazano človeško prijaznost mu pa ležejo jajca,   ki jih pa  žal marsikje zastonj popijo po hišah nastanjeni krščeni in nekrščeni dihurji in njih tovariši.   Večinoma imato  piice tudi  aeroplanc  ali leiala,  ki  pa niso  tako nevarna kakor laški kaproniji.
III.  Krkoni  ali   dvoživke  radi   plavajo   po vodi  kakor   žaba,
a gredo tudi na suho kot močerad, kadar doraste. Vsekako posnemajo j tc živali gospodo, ki po načinu dvoživk ždi pozimi v vlažnem raestu, J po letu pa gre, če ima dovolj pod palcem, vasovat na deželo-              fl
IV.  Ribe. Tega imena jim pa Ijudje niso dali zato, ker žive v vodi,^H ampak skoro gotovo vsled tegaf ker )ih love  ribiči?                         ^M
Zdaj pa še enkrat poglejmo prve: sesalce.                                     ^M
Sesalce, ki ljubijo zjutraj mlečno kavo, opoldne pa kaj drugega,     \ moremo razdeliti še nadalje v 11 redov, in sicer:
1.  so dvoročniki ali bimani, to ie edini človek, ki igra dvoročno;
2.  so Čveteroročniki ali kvadrumani, ki znajo s štirimi rokanii brenkati na klavir, n. pr. opice;
3.  so prhutarji (netopirji).   Ne  smeš  jih pa zamenjati z vihralci ali z letalci, kakršni so metulji,   pa tudi ranogi šolarji. Pa brez zamere!
4.  so roparji   in   roparice,  ki  žive  ob   ropu,  tatvini,  oderuštvu, kopičenju zalog po hrčkovem načinu in ob drugih zločinih in prcstopkih. _ Posebno radi, kadar je vojska;                                                             ^M
5.  so v r e č a r j i (klokani), ki nosijo vrečo ob ledju, v novejšem času V pa rajši nahrbtnik med pleči ali celo poln portmone (denarnico) v žepu;
6.  so rcdkozobi,  to so taki  lenivci,   da sc )im niti ne liubi     i nositi po 5 prstov na nogah, n. pr. troprsti lenivec. Ni čuda, če tudi zobH nimajo ali kvečjemu ponarejene;                                                           ^M
1. so glodalci. Ti se pa vedo iz vsake neprilike dobro izrezati. Med njimi zlokobna miš in podgana nista zadnji. Pa tudi dandanašnji oderuhi ne;
^K 4»                     ^^WtE^^                      Stran 25
^^F 8. so mnogoparklarji,  ki se pasejo po (ravnikih in gozdovih
^Ht srne, govedo, prašiči. Nekateri pa udirajo na Miklavžev večer tudi
^^KLe, koder imajo poredne otroke;
^Bf 9. so k o p i t a r j i. Ti so bilj doslej večinoma v vojni službi. Tam ?o izdelovali ubogim vojakom potrebno obutev, a si zelo želeli, da bi mogli pobrati šila in kopita in oditi. N|ihovo geslo je: »Le čevlje sodi naj kopitar!« Slavnega učenjaka, po katerem nosi ime Kopitarjeva ulica v Ljubljani, pa nikakor ne smemo prištevati v ta red, pač pa razne vrste konj in ceber; da, celo inulo in osla. Četudi poslednji po svojem solo-petju ne dela sorodnikom posebne časii, vendar je vsa ta žlalila ust-varjena po istem kopitu;
10.  so  prcž veko valci. To je znano govedo v hlevu, ki nam daje meso in loj in sirovo maslo, a zato ji moraš dati dovolj sena in pšeničnih otrobov. Veliko manj koristni so pa oni prežvekovalci, ki prežvekujejo razne zabavljice in obrekovanja in jih trosijo med svet kot gnoj, ki pa ne da zemlji rodovitnosti, ampak le vse požge;
11.  so   kitovci,   ki so pa našim slovenskim kitaricam precej ne-znani orjaki. Saj se pa tudi ne dado ujeti kar s kito prediva ali slarae ali las,  ampak je  treba grenlandskemu  lovcu,   da  gre  nad  največjega sesalca na zemlji z močnimi vrvmi in z oslvami (harpunami), če ga hoče ujeti  ati  pa vsaj  s kitastim  hrbtom  poslati na dom [v globoko morje).
Še lažje pa nego vretenčarji razpadajo brezvretenčarji v 4 razrede. Zmisli se le na mrtvo kobilico ali na rjavega hrošča, kako kmalu ga raznese veter na vse strani, če si ga je bil srakoper nataknil na trn v svoji jedilni shrambi na trnolici.
K brezvretenčarjem spadajo: žužki, školjke, črvi in razne morske vetrnice ier močelke. A zadnji dve vrs(i bi ravnotako lahko gojili na kakem vrtu med cveticami kakor v slani in sladki vodi med živalcami.
Četudi tvorijo brezvrctenčarji ogronmo večino med živalskimi vrstniki, vendar se ne bomo dalje pečali ž njimi. Premajhni so nam in prernalo okusni. Najbolj zanimivi so vretenčarji - sesalci, zato kaže, da se ozremo še malo na prvi dve vrsti izmed njih.
Dvoročniki. Nekateri trdiio, da spada človek k čveteronogim živalim. A to se ujema le toliko časa, dokler ne dobi prvih hlačk ali krilca. Dotedaj se res plazi po vseh štirih kakor mlada veverica. Ker pa ima navaden človek samo dvoje nog, zato se ne spodobi, da bi ga prištevali med živali. Ljudje so cdina vrsta svojega plemena in se ločijo od živali posebno po nohtovih, četudi iraajo nekateri pri vsaki vragoliji svoje kremplje vmes. Pa tudi pokončna hoja in jezik sta važni sredstvi za spoznavanje človeka. Tezko je pa ločiti človeka od živali, če se mu opoteka hoja in zapleta jezik, kcr je pil preveč alkohola. Mnogim ljudem zelo priljubljena jed je tudi ječmen, prekuhan v pivo. Jedo ga iz steklenih vrčkov ali pa iz prstenih posod. Seveda, ko bi nekateri ljudje vedeli, kaj je lakota, bi gotovo obsodili kot smrten greh to ravnanje, da je dovoljeno v hudih časih pokvariti tisoče vagonov božjega ješprenčka v
Stran 26                                  VRTEC_     ___        __            Leto 49
grenko peno, ki nima skoro nobene vrednosti za telo. Pa to bodi omenjeno samo natihem in mimogrede — —
Človeških plemen je več, vsaj pet in vsako je drugače poslikano, od rjavega Malaica in Indijana preko črnega zamorca pa do žoltorumenega Japonca ter kot zid bledega belokožca, Za najbolj omikanega se šteje Kavkazijec. Ime so mu dali znabiti Nemci, ki pri pivu radi žvečiio (kauen) sir (po švicarsko Kas). Ker je to pleme zelo razširjeno, je aekoč sklenilo, da si nekoliko pušča kri in tako napravi spet prostora na zemlji. V štirih letih so poslali na ta način več milijonov ljudi v deželo, kjer ni muh in komarjev, pae pa črvi in krti. Zamolčati pa nočemo, da je človek tudi koristen za razne namene, med drugim tudi za to, da ga lahko obesiš v okviru na steno (fotografija). Obesijo pa katerega tudi kje drugod.
Nerad bi se pa ločil od vas, dragi moji mladci, ne da bi vam pred-stavil še čveteroročnike. Opica je nekak človek med živalmi, recimo pavijan ali celo gorila. Ker ima opica štiri roke, zato zelo rada zahaja v pevska društva iii h godbenim večerom, recimo: brazilijanski vriskač s krasno brado in v črnem ali pa v rjavera fraku. Med opicami je mnogo družin: šimpanz ima svojo, ravnotako pa tudi zelena morska mačka. svilaš ali ujstiti, zamorska opica in druge. Najbolj zanimiv pa je orang-utan, ki je pravzaprav »divji mož> ali satir. Njegova zibelka leče najrajši j na otoku Borneo v južni Aziji, a dedec sam je zvit kot kozji rog in se nauči vseh umetnij.
Posebne koristi od opic nimamo: kvečjemu to, da nas posnemajo. To je že zapelfalo nekatere sicer duhovite Ijudi (Darvin, Haeckel, Bolsche), da jim je prišla v glavo tnisel, češ: človek izvira od opice. Rad pa tudi človek posnema opico. Ker pa res marsikateri človek posnema opico. zato bi bil ravnotako verojeten nauk, ki je darvinističnemu nasproten. da so se namreč opice razvile iz človeka.
Ker opica vse posnema, zato jo brez težave lahko ujameš. Kako? Pri lovu ravnaj n. pr. tako-le: Vzemi opico, ki bi io rad ujel, in namaži ji bedra s precej tnočnim, gostotekočim klejem (limom). Nato spusti merkvico in obuj, ko te gleda, par težkih črevljev z golenicaitu. Seveda bo opica takoj storila kot ti in tudi obula golenice. A tedaj ne bo mogla več uteči in splezati na drcvo. Ti jo pa lahko mirno pelješ v menažerijo ali pa domov.
Poznamo pa še drug način, kako se ulovi opica po nagibu niče-murnosti. Vstopi se pred opicp in ji zabrusi v obraz, da ni človek. To jo bo silno razdražilo. Da ti dokaže, da jc vendarle človek, se bo takoj imenitno oblekla in šla na javno vesclico. Tam se bo vedla nespodobno, kar je popolnoma naravno: opice sc vedno tako vedejo. Gostje jo bodo vrgli  skozi vrata,   policaji  pa  vtaknili  v  luknjo.  Tam  jo   pa  lahko  ti
ujameš in vzameš.
(Po W. Buschu: Lustije Zoologie.)