kulturo spoštovanja Ustvarjamo
Vzgoja, september 2020, letnik XXII/3, številka 87  17
živijo med nami, pa čeprav samo petnajst 
let, pet dni ali pet ur. Z njimi se vedno 
znova rodi veliko ljubezni in priložnost 
za učenje pomembnih vrednot. Izkušnja 
mi pravi, da ima vsak svoje poslanstvo, 
ki prinaša bogatenje človeške izkušnje in 
s tem človeške družbe. Vsa ta raznolikost 
spodbuja človeka, da se lahko razvija in 
uči v smeri večje pestrosti, bolj bogato in 
polno.
Sprejemanje raznolikosti pomeni, da vsa-
kega človeka med nami aktivno sprejme-
mo in spoštujemo. Mama neke deklice 
mi je pripovedovala, da ji je najtežje, ko 
se ljudje obnašajo, kot da njena hči ne ob-
staja: ne pogledajo je, ne pozdravijo, ne 
vprašajo po imenu ali ji ne podajo roke ob 
pozdravu miru v cerkvi. Sprejmimo jih v 
svojo družbo in pokažimo zanimanje za-
nje. Podpirajmo jih v vseživljenjskem uče-
nju in dopustimo, da nas tudi oni učijo, 
kako naj to naredimo. T ako bodo pokazali 
svoje bistvo, ki ni vedno namenjeno take-
mu napredku in uspešnosti, kot ju poj-
muje splošna družba. Tu se nam ponujata 
drugačen svet, drugačno doživljanje, ki 
nam nudita odklop in počitek od hitenja 
in velikih želja. Ponujata nam možnost za 
počasno spoznavanje, globlji premislek 
in vedno znova zanimivo in motivirano 
učenje.
Spoštovanje v razredu
Misel o spoštovanju me je zopet pripelja-
la do poučevanja in učenja, ki je zame z 
vsakim novim učencem pozitiven izziv 
tudi za samostojni študij in odkrivanje 
vsega novega na področju raziskovanja in 
poučevanja oseb s posebnimi potrebami 
ali specifičnimi učnimi težavami, ki je s 
pomočjo spleta in širšega pogleda v svet 
neskončno. Vedno znova ponuja in spod-
buja skupno raziskovanje poti, ki peljejo 
do želenega znanja, spretnosti, vedênja ali 
nasmeha in ponosa ob izkušnji, ko opa-
ziš, da se je zgodilo nekaj novega: da je G. 
želel pomagati pri oblačenju hlač; da je V . 
pokazal hrano, ki jo želi za zajtrk; da se 
L. smeje po prebranem sestavku ali da N. 
sam pripravi peresnico na šolsko mizo.
Kaj pa zame pomeni spoštovanje do otrok 
v šoli? Moj odnos do otrok v šoli je vedno 
oseben. Vedno želim izvedeti ime otroka, 
ki mu namenim pozornost. Vedno se tudi 
sama predstavim. Želim, da se srečata dve 
osebi – vsaka s svojo polno integriteto. 
Pri spremljanju in poučevanju je vedno 
na prvem mestu odnos. Temu vedno na-
črtno odmerim čas v uri ali dnevu. Del 
tega je tudi spoznanje, čemu je namenje-
no najino srečanje. Na začetku srečanja s 
krajšim pogovorom preverim ovire (tele-
sne ali duševne), ki preprečujejo učenje. 
Vedno poslušam in odgovorim na vsa 
vprašanja (ali zavrnem neprimerna) ter 
predstavim svoja dejstva. Skupaj z učen-
cem iščem možnosti za odstranitev ali 
zmanjšanje motečih dejavnikov. Skupaj 
pripraviva načrt dela (tudi zapiševa) za 
dan ali uro; učencu dovolim, da ga vodi 
in nadzoruje. Ob koncu skušam poskrbe-
ti za občutek, da je bilo opravljeno dobro 
delo, ki ga je treba nagraditi s pohvalo, 
igro, pesmijo, pravljico ali objemom. Se-
veda gre kdaj kaj čisto narobe. Treba se je 
ustaviti in premisliti, povedati na glas in 
iskati nove poti … Tudi to je del dobro in 
spoštljivo opravljenega dela.
Spoštovanje je konkretna življenjska iz-
kušnja. Do nje pridemo z jasnim ciljem in 
motivacijo na podlagi smisla, da se drug 
ob drugem učimo, rastemo in tako dopol-
nimo svoje bistvo. 
Primož Rogelj
Življenju
Vsakega je malo.
Noč je del dneva,
tišina s pogovorom odmeva.
Vsak je enkrat mlad,
vsak občuti, kako je 
imeti nekoga rad.
Sprejmi. Bodi hvaležen.
Za dobro in slabo.
Preveč nas je v temi ostalo. 
Tisto malo luč v sebi čuvaj,
bodi z njo nežen.
Ne vznemirjaj se.
Vstani. Jutra se ne boj.
Edino, kar šteje,
je ta korak tukaj, pred teboj. Foto: Petra Duhannoy