895
ROJSTVO PLAYBOYEV V JUGOSLAVIJI. Ne, ne gre za pomoto v naslovu, v mislih imam zares množično rojstvo, za rojstvo mnogih v istem času ob prizadevnosti istega očeta in vdani pripravljenosti iste matere. V kroniki naših znamenitosti bo ta vznemirljivi dogodek ostal najbrž zapisan z zanosnim stavkom: Rodil se je jugoslovanski playboy!
Tako najbrž. Kraj rojstva: otok Krk, čas: tik pred izbruhom poletja 1972. Doba pričakovanja veselega dogodka je bila sicer daljša, kot je v navadi pri standardnih nosečnostih, šlo je pravzaprav za hrepenenje in hrepenenja so sploh nagnjena k dolžinam, nekaj let, bi lahko rekli, se je pripravljalo to presenečenje, s srhljivo skrivnostnostjo, vendar zaradi splošnega zanimanja povsem na očeh javnosti. Tudi tisk je bil pripravljen. In ko se je zgodilo, je res poročal, svobodno, hitro, obširno, do podrobnosti in v vseh glasilih in v vseh žanrih, od blage satire do samovšečnega humorja, pa tudi resno kajpak, v sliki in besedi, od Devdelije do Triglava, s prikritim in neprikritim veseljem: Končno tudi mi.
Zbrali so se torej naši vrli fantje in možje, vsi tisti, ki se znajo obnašati po velikosvetsko in ki bi utegnili brez odlašanja tudi več plačati za prostor v salonu, v baru, na plaži ob dekliških zajčkih ali zajčjih deklicah, ki strežejo in se smehljajo — vsi skupaj in vsak zase s ponosno zavestjo, da so hotel, družba, otok, morje, dežela, svet nekaj povsem ekskluzivnega, samo za izbrance z izkaznico, in ta ekskluzivnost je del nekega širokega občestva, ki je razpredeno   po   vsem   svetu,   pa   vendar
C. Zlobec
ostaja ekskluzivno, zaprto, samo za . . . za PLAYBOYE z izkaznico.
Kakšna radost torej, da imamo lahko doma, v izvirni podobi in duhu, tisto obliko življenja, ki se nam je zdela tako ekskluzivno ameriška, da bi se kar težko — tako smo menili — prijela na naših hrapavih tleh. Toda če je oče potenten in bodoča mati vdano dekle s kapljo pričakovanja, so otroci tu. Večkrat so ga omenjali, vendar sem ime očeta pozabil, zapomnil sem si le, da je pristni Američan, pride, si razgleda in izbere prostor ter iztegne svoj michelangelovski stvariteljsko iztegnjeni prst in reče: Tu naj bo! In že vstane svetel dom in v trenutku ga naselijo otroci božji, veseli playboyi.
Še do včeraj so hodili med nami kot čisto navadni ljudje, zdaj pa že vidiš, da se njihove oči drugače svetijo, da njihov obraz in telo ovija neka posebna milina, ki se kaže v izrazitem kontrastu zunanje agresivnosti in notranje plemenitosti,  predvsem  pa  je  vse   na
njih in v njih tako ekskluzivno, da si lahko srečen, če se kdaj le še spozabijo in pokramljajo s tabo, kot da so čisto navadni ljudje.
Moj prijatelj sociolog mi ta pojav razloži pač s sociološkega vidika: Tu gre predvsem za emancipacijo duha potrošnje, pravi, za resnično neodvisnost od vsakdanjih skrbi, za afirmacijo neposrednosti življenja. Življenje je pač življenje samo po sebi, to je pač oblika visoko razvite potrošniške družbe, ko je potrošnja samo še trošenje, veselo, improvizirano, sprotno, kar tako, kot pravimo . . . Pazljivo sem poslušal, pa sem vendar vse težje in težje sledil svojemu prijatelju sociologu, ki mi je strokovno razlagal duha in idejo playboystva nasploh in še posebej pri nas.
Jaz pa sem, duša zaostala, še istega dne z moralno prizadetostjo prebral bogsigavedi katero razpravo o socialni diferenciaciji. . .
C. Zlobec
896