Delavska
Poštnina plačana v gotovini
—.ti/.
GLASILO GLAVNEGA ODBORA ZVEZE SINDIKATOV SLOVENIJE
Leto V. — Št. 48.
Ljubljana, 2. decembra 1949
Izvod 3 din
Z izpolnitvijo plana so številni kolektivi proslavili Dan republike
Kolektivi, ki so s predčasno izpolnit* vijo plana počastili Dan republike, 29. november, so naslednji:
Tovarna poljedelskih strojev . Batuje, Mariborska pivovarna, Remont Ljubljana, Pivovarna Laško, rudnik Timav, topilnica rudnika Mežica, rudnik Krmelj, kamnolom Kokra, Crvena zvezda v Solkanu, žaga Bohinjska Bela, Tovarna igrač Novo mesto, žaga Radohova vas, šaleška lesna industrija, Tekstilna tovarna Majšperk, Tekstilna tovarna Zapuže, Zvezda Kranj, Tekstilana Kočevje, »Obutev« Kranj, Tovarna perila Ptuj, Slatinsko podjetje Rogaška Slatina in Radenska Slatina, tiskarna »Ljudske pravice«, Triglavska tiskarna v Ljubljani, nadzomištvo proge Gorica in Št. Peter, LIP Št. Peter, Kemična tovarna Celje, GG Bled, Železarna Štore, »Tribuna« Ljubljana, »Utensilia«, Ljubljana, Tovarna kos in srpov Tržič, Elektromontaža Ljubljana, Tovarna dekorativnih tkanin Ljubljana, Ortopedska
delavnica Ljubljana, Slikoplesk Ljubljana, Čepica Ljubljana, Blasnikova tiskarna Ljubljana, Kuverta Ljubljana, Gradbena 5 gradbišče 4, Gradbena 5 mizarstvo, klavnica MLO Ljubljana, Vozovno tehnična, lokomotivska tehnična služba Ljubljana, Tovarna naravnih in umetnih brusov Maribor, »Sava« Kranj, rudnik Idrija, Tovarna celuloze Goričane, »Celuloza« Prevalje, Steklarna Hrastnik, služba za veze v Ljubljani, Usnjarna Ljutomer, Pletenina Kranj, mariborska plinarna, »Karoserija« Maribor, lesno podjetje _ Ruše, Tovarna obutve Maribor, Zabojarna Poljčane, Okrajno prevozniško podjetje Ptuj, SAP Maribor, postaja Hodoš, Tovarna sadnih sokov Celje, Glavna direkcija usnjarske industrije-predelovalna, Tovarna finega pohištva Tržič, Tovarna glasbil Mengeš, Tovarna meril Slovenjgradec, Tovarna strojil Majšperk, Kopitarna Sevnica in Tovarna športnega orodja Begunje.
TOVARNA STROJIL MAJŠPERK MED NAJBOLJŠIMI
Tovarna strojil v Majšperku je že 15. t. m. izpolnila letni plan po vrednosti, po količini ga je pa presegla. Letos $o posvetili vso skrb večji kakovo-sti izdelkov. Uspeh je, da zdaj poznajo njihov hrastov, kostanjev in smrekov ekstrakt tudi v tujini — ime Majšperk jim pove vse. Dosegli so največjo kakovost izdelkov in plan izpolnili prej, kakor so ®e zavezali.
V tovarni dela pet brigad. Najboljši brigadir Simon Krneža se je odlikoval tudi, ko so začeli delati po Sirotanovi-^vem načinu. Septembra so dosegli največjo proizvodnjo, odkar tovarna obstoji.
Značilno je, da v Majšperku pravijo, ko jih vprašaš, kako je z delovnimi močmi pri njih: »Skoraj prosijo nas, da bi jih vzeli v tovarno«. To razumeš, ko sprevidiš, da v tovarni vzorno skrbijo za delovnega človeka. Tovarna ima izvrstno menzo, ki jo oskrbuje tovarniška eko-
nomija. Na šestih hektarih zemlje pridelajo vse, kar menza potrebuje. Tovarna ima tudi industrijski magazin. Ko so industrijski magazini tekmovali med seboj, se je majšperški izkazal kot eden najboljših v državi. Tovarna ima tudi velik vinograd, ki prispeva menzi dobro vino. Letos so pridelali 4500 litrov vina ter dosegli v bližnji in daljni okolici največji donos. Razen tega so pridelali 6000 kilogramov izvrstnih jabolk in naredili 3000 litrov jabolčnika. Nadalje so zgradili ambulanto, ki je tudi vzorna.
Kolektiv, je s prostovoljnim delom zgradil kinematografsko dvorano, za nakup aparature in drugega .materiala pa je vsak posameznik žrtvoval po 4 ure mesečnega zaslužka. Zgradili bodo tudi stanovanjsko hišo, plavalni bazen in razširili ekonomijo. V tem je skrivnost njihovih velikih proizvodnih uspehov. Delovni kolektiv je letos prejel prehodno republiško zastavo in vse kaže, da jo bo tudi obdržal.
25. NOVEMBRA JE KLJUČAVNIČARSKO PODJETJE MLO KOČEVJE SLAVILO IZPOLNITEV PLANA
Podjetje je imelo nalogo plansko izdelati šest vrst artiklov. Stalno sei je moralo boriti s pomanjkanjem strokovnih moči in čeprav je ostalo trenutno brez kvalificiranih, delavcev, se je kader vajencev obvezal, da bo plan dosežen in obljubo so častno izpolnili. Starejši vajenci so toliko izvežbani, da so bili zmožni nadomestiti kvalificirane moči, kar je nemala zasluga energičnega in skrbnega poslovodje tov. Južniča, ki je znal svoje vajence pridobiti z vztrajno strokovno in politično vzgojo, da so se zavedali, da imajo pri izpolnjevanju naše petletke tudi lokalna podjetja svoj delež in da so dolžna prispevati po svojih močeh k izpolnitvi planskih nalog.
Ker je imelo podjetje težave z dobavo surovin za plansko delo, si je moralo pomagati na ta način, da je potrebne surovine dobavilo pri drugih državnih podjetjih v zamenjavo za svoje izdelke, izgotovljene izven plana.
V torek, na praznik Republike, je bila izročena v obratovanje valjarna za debelo pločevino na Jesenicah, o kateri smo v našem listu že obširno pisali. Ob tej priliki je graditeljem čestital tudi predsednik vlade LRS Miha Marinko, ki je med drugim dejal:
Če z današnjimi našimi očmi — po vseh teh težkih izkušnjah zadnjega leta in pol, ki jih imamo z njimi — pogledamo nekaj let nazaj, vidimo popolnoma jasno prave razloge, zakaj so že leta 1946 in 1947 cincali pred sklenitvijo pogodbe za nabavo peterih plavžev, za katere je prosilo naše državno vodstvo, Mi smo takrat dobrodušno verjeli v njihove izgovore na njihove lastne težave, s katerimi so odlašali z dobavo plavžev in postavljali 5 in še večletne dobavne roke, na katere mi nismo mogli čakati. Danes jasno vidimo, da so oni že takrat zahrbtno vodili politiko gospodarskega podjarmlje-vanja. Oni niso imeli namena, da bi kar koli dali iz svojih rok, kar bi pomagalo industrializaciji naše dežele. In tudi niso dali. V teku zadnjega leta pa so prisilili tudi druge vzhodnoevropske dežele, ki so padle v njihovo odvisnost, da prekinejo dobavljanje industrijskih naprav. Mi imamo konkretne primere, kako so hoteli preprečiti našo današnjo proslavo. Do letošnjega maja so nas vlekli za nos okrog dobave načrtov in armature za potisno peč ter specialnih elektromotorjev za progo valjarne. S kako zagrizeno doslednostjo gredo po tej poti, kaže še drug konkreten primer s hidrocentralo v Mostah. S svojo brutalnostjo so šli do skrajnih meja svojih možnosti, da so segli tudi pa dobavah privatne firme v sovjetski okupacijski coni v Avstriji, ko je ta že nakladala na vagone hidroelektrične naprave, ki jih je ona izdelala po specialnih načrtih za te centralo, Samo njim se
imamo zahvaliti, da v Mostah še niso začeli z montažo hidroelektričnih naprav.
Takih in podobnih primerov imamo celo vrsto v raznih krajih Jugoslavije. Toda kakor drugod po Jugoslaviji, tako ste se tudi tu lotili, da z lastnimi sredstvi in iznajdljivostjo rešujete zagato, v katero so nas pahnili kominiormovski voditelji.
Tu je dokaz sposobnosti, iznadljivosti, poguma, patriotičnega zanosa vas, naših tehničnih strokovnjakov, praktične spretnosti in marljivosti naših mojstrov, monterjev, strokovnih delavcev. Skladnemu sodelovanju in delovnemu poletu celotnega graditeljskega kolektiva na Jesenicah, na samem mestu gradnje, v projek-tirnici, livarni, v strojnih in mehaničnih delavnicah, v Litostroju., v tovarni »Rade Končar« in »Franc Leskošek« v Gušta-nju, Železniku in drugih tovarnah ter pri »Gradisu« — se ima naša socialistična skupnost zahvaliti za ta nov, nad vse dragocen objekt naše težke industrije.
Naša socialistična skupnost in njeno vodstvo vam zato izrekata vso zahvalo in globoko priznanje.
Tu sem, na lice mesta, naj bi prišli naši »kritiki« in nesramni klevetniki, da ugotove dejansko »stanje Komunistične partije Jugoslavije«. Tu bi videli našo pravo stvarnost, Tu bi spoznali revolucionarni delovni polet našega delavskega razreda. Spoznali bi učinek njihove zahrbtne politike klevetanja in sabotaže, ki so ga dosegli pri naši ljudski inteligenci, zlasti tehnični, ki se je z objavo famozne resolucije s podvojeno silo vrgla na rešitev ogromnih tehničnih nalog, ki so se poslej nakopičile na njenih ramenih. Če je kdo izmed teh dotlej še dvomil v izglede naše prihodnosti, se je poslej iz užaljenega patriotičnega in stanovskega ponosa lotil dela. Narodna zavest in ljubezen do svoje rodne dežele je bila močnejša od vseh predsodkov.
Nove tovarne in veliki objekti petletke
Tudi prometne naloge se bile izpolnjene v Sloveniji pred 29, novembrom
Kaikor vsi delovni -kolektivi raznih de-•»Vnih področji, tako si tudi pri prometu Prizadevaijo, da bi s čim večjim uspehom ^Polnili letni plan. Doslej so naši železničarji dosegli zelo velike delovne zmaje spričo težavnih nalog, ki jih morajo °praviti med petletko. Delovni kolektivi ‘jubljanske železniške direkcije so izpolnili svojo obljubo, da bodo prevozni plan dosegli pred Dnevom republike.
Prevozni plan so izpolnili takole: do 25. t. m. pri naloženih vozovih za 102.2%, Po naloženi teži blaga za 101.2 odstotka, Po statistični obremenitvi vozov stoodstotno, po obteku voz-o-v za 112%, po dnevnem povprečnem nakladanju za 102.1% in po skupnem delu pri prevoznem planu z,a 101.8%. Železnica ni krila P-4% dejanskih potreb po vagonih. To pa ie prevsem krivda transportantov, ki bi Piorali uporabiti tudi nedelje in noči za Nakladanje in razkladanje. Da b-o mogoče Nadaljnje prometne naloge neovirano izpolnjevati, bo treba takoj odpraviti na-Paike, ki so doslej ovirale izpolnjevanje Prevoznega plana.
Med drugimi železniškimi kolektivi so ^tni plan izpolnile tudi mizarske delavnice železniškega gradbenega podjetja st' 5. Po letn-em planu bi morali izdelati v dveh obratih v Ljubljani in Mariboru t500 oken in prav toliko vrat. Izdelali pa
200 oken in 1005 vrat. Pri oknih so Plan presegli količinsko in po vrednosti ^ 33%.
Zelo velik uspeh je tudi, da je slovenska direkcija za promet s svojimi Podjetji predčasno izpolnila letni plan. To ata omogočili predvsem podjetji »Slovenja avtopromet — Ljubljana« (SAB), ki 1e že 4. oktobra opravila svojo letno Plansko nalogo, in celjsko podjetje, ki je Plan izpolnilo 23. t. m. Direkcija je plan Spolnila 23. t. m. za 103%.
Rudarji Pečovnika so izpolnili Mni plan 35 dni pred rokom
27 D1flovni kolektiv rudnika Pečovnik je r ; XI, izpolnil letni plan 35 dtfi pred S] m'..To ie če četrti premogovnik v °veniji, ki je izpolnil obljubo rudarjev.
9 DNI PRED DANO OBLJUBO IN 41 DNI PRED ROKOM
Delavci mestnega podjetja »Primorje« £ dočakali Dan republike « svojo de-vN-o zmago — z dosego piana.
Častno so izpolnili svoje naloge
Dne 25. novembra je delovni kolektiv Tovarne lesovine in lepenke Prevalje izpolnil svoj proizvodni plan.
V prvem polletju' plana sicer niso dosegli, zato so se s podvojenimi silami zagrizli v delo. Uspeh ni izostal.
S tem, ko je delovni kolektiv dosegel letni plan 36 dni pred rokom, čeprav je številčno majhen, je dokazal svojo zavednost v borbi za zgraditev socializma.
Ne samo vsak mesec, skora) vsak dan dosegamo nove uspehe zaradi napornega dela naših ljudi pri socialistični graditvi domovine. O tem govori dejstvo, da je veliko število podjetij že izpolnilo svoje letne plane. O tem nam govore novi objekti, ki bodo decembra stavljeni v pogon in to niso tako imenovani mali objekti, ki so tudi važni za socialistično graditev, temveč veliki objekti petletnega plana. Prav zaradi tega, ker oni najbolje prikazujejo našo stvarnost, je treba o njih spregovoriti nekaj besedi.
Na cesti Bratstvo in enotnost, ki povezuje dve največji središči naše države, Beograd in Zagreb, zaključujejo poslednja dela. Da je ta avtocesta izgrajena v tako rekordnem roku, se moremo zahvaliti naši junaški mladini in pripadnikom Jugoslovanske armade, ki so pomagali mladinskim brigadam, da bo ta objekt dokončan še v tem letu. Izgraditi moderno avtocesto, dolgo 392 km, ni lahko delo. niti za države, ki razpolagajo z moderno tehniko, toda mladina naše države je s svojim navdušenjem in silnim delovnim poletom obvladala vse ovire in poklonila svoji domovini še en veliki objekt petletnega plana. Vredno bi se bilo zaustaviti in podrobneje opisati delovni polet naše mladine, toda če povemo, da se vrača z avtoceste nad 50.000 mladincev, ki nosijo na prsih udarniški znak, je dovolj povedanega.
Končana so zadnja dela na železniški progi Šabac—Koviljača—Zvornik, dolgi 74 km. Proga je bila izročena prometu, kar pomeni hkrati še en veliki prispevek k dvigu gospodarske moči naše države, To progo so izgradile enote naše Armade s pomočjo frontnih brigad in tako še enkrat dokazale, da je Jugoslovanska armada ne samo čuvar, temveč aktivni graditelj socializma v Jugoslaviji.
Dograjen je prvi agregat na veliki ko-stolski centrali z 10.500 kilovatnimi urami, v prihodnjem letu pa bodo dograjeni še trije agregati, vsak po 10.500 kilovatnih ur. To pomeni, da bo njena zmogljivost odgovarjala delovni sili 420.000 ljudi. Beograd, ld je v poslednjem času občutil
ljena tudi druga peč, s čimer se bo naša metalurgija močno okrepila.
Na Dan republike je začela obratovati razširjena in popolnoma mehanizirana valjarna debele pločevine na Jesenicah, katere zmogljivost je za 260% večja od dosedanje. Proizvode te valjarne bodo uporabljali v ladjedelnicah, pri graditvi železniških mostov, za žerjave in parne kotle.
29. novembra so zakurili novo visoko peč železarne Sisak, katero so povsem zgradili naši mojstri in katere proizvodnja bo znašala skoraj polovico skupne proizvodnje surovega železa v stari Jugoslaviji leta 1939. Ta visoka peč je velikega pomena za izpolnjevanje planov črne metalurgije, to pa pomeni, da je
pomanjkanje električne energije, bo do- eme uieuuiugije, io pa pomeni, ua j« bil okrepitev iz kostelske termocentrale, velikega pomena za vso našo industrijo.
ki bo oskrbovala z električno energijo tudi rudarski bazen v vzhodni Srbiji.
Na jadranski obali je začela obratovati velika tovarna plastičnih mas »Ju-govinil«, tovarna novih kapacitet in velikih objektov, predvidenih v petletnem planu, katere letna proizvodnja bo znašala 5,000.000 kg plastičnih mas. Kako velik je ta objekt, najbolje priča dejstvo, da so potrošili za graditev tovarne in za nabavo naprav eno milijardo din.
Obratovati je začela tudi nova Sie-mens-Martinova peč v Zenici. Po kratkem obratovanju prve peči bo dogotov-
V Kaštelu Sučuracu pri Splitu je na Dan republike začela obratovati nova tovarna »Jugovimi«, ki bo proizvajala plastično maso polivinil — klorid. Tovarna je ena največjih in najmodernejših te vrste na svetu. Osnovne surovine za proizvodnjo plastične mase polivinil-klorida so: karbid, sol, električna energija in elektrode. Prav zato, ker je teh surovin v naši državi dovolj, se bo ta vrsta industrije razvijala zelo hitro.
Poleg mase za izolacijo kablov in žic se bo plastična masa uporabljala tudi v radio industriji. Od predmetov široke potrošnje pa bomo na bazi vinila izdelovali tudi dežne plašče, kape, čevlje, preproge, umetno kožo za tapecira nje stolov in sedežev, kovčke, torbe itd. Zaenkrat se bodo vsi ti proizvodi iz polivinila izdelovali v tovarni »Jugovimi«, pozneje pa. ko se bo ta vrsta industrije še bolj razvila, nameravajo v »Jugovinilu« izdelovati samo trdi in mehki polivinil, ki se bo potem v drugih tovarnah predeloval v končne proizvode. — Na sliki: Električna centrala tovarne »Jugovinik.
Dokončali so z montažo in na Dan republike je začela obratovati naša največja srednjevalovna radio postaja v Obrenovcu, ki je hkrati tudi ena največjih srednjevalovnih radio postaj v Evropi. Kaj pomeni ta postaja, vidimo, če povemo samo to, da bodo resnico o Jugoslaviji poslušali ne le na valovih 20 kilovatov, kot doslej, temveč na valovih 150 kilovatov.
Na Dan republike je začela obratovati tudi naša druga velika srednjevalovna postaja v Zagrebu z jakostjo 135 kilovatov.
Pri koncu so priprave za začetek obratovanja tovarne sulfitne celuloze v Pri-jedoru, ki bo v prihodnjem letu izdelala
11.000	ton, leta 1951 pa se bo njena proizvodnja dvignila za dvakrat, tako da bomo popolnoma Osamosvojili našo industrijo papirja. O veličini te tovarne govori dejstvo, da je bilo že do sedaj izdanih za njeno graditev 400,000,000 din.
Velik uspeh so dosegli graditelji Novega Beograda, ki zaključujejo zadnja dela na študentovskem naselju, ki bo sprejelo 4500 študentov.
V Novem Beogradu so začeli z deli na 40. petnadstropnih hišah, v katere se bo leta 1950 od februarja naprej vselilo 2800 družin. Razen tega bodo do konca leta spravili pod streho zgradbo Predsedstva vlade in novega velikega hotela.
Poleg teh objektov so pri kraju dela še na vrsti drugih, ki se zdijo manjši, vendar so prav tako važni za izpolnitev nalog, postavljenih v petletnem planu. Sem spada velika ranžirna postaja v Vin-kovcih, ki je danes najmodernejša ranžirna postaja v naši državi in ki je bila do včeraj ozko grlo v našem prometu.
Dograjenih je nekaj večjih tovarn, ki so v sklopu republiške industrije, vendar so prav tako važni objekti petletke, kakor na primer Tovarna gradbenih strojev Jastrebarsko, tovarna montažnih stavb v Davidovičih, velika oljarna na Hrvatskem, tovarna poljedelskih strojev v Tuzli itd.
Na Lonjskem polju je že popolnoma melioriranih 4200 ha zemljišča, tako da tudi tukaj naši ljudje izpolnjujejo naloge petletnega plana, itd. itd.
Ti in podobni uspehi nam govore, da so se delovne množice naše države, ki so vzele oblast v svoje roke, pokazale sposobne, da preuredijo kapitalistično družbo po socialističnih načelih in dk je delavski razred sposoben, da bolje organizira gospodarstvo in ga bolje vodi, kakor bivši lastniki, domači in tuji kapitalisti
JUGOSLAVIJA JE PRVA V ZGODOVINI
uresničila načela socialistične pomoči zaostalim državam
Na noto naše vlade, s katero prekinjamo pogodbo o prijateljstvu, je izročila albanska vlada noto, ki je polna laži in žaljivih obrekovanj. 7ato priobčujemo članek, kaj je Albanija dobivala od nas v časih, ko nam je še vsega primanjkovalo.
Nova, neodvisna albanska država je uživala od vsega svojega nastanka vse simpatije in vso pomoč jugoslovanske države. Posamezni albanski voditelji so cesto prihajali v Beograd, kjer jim je dajala jugoslovanska vlada na razpolago shemo vseh svojih ministrstev in ustanov, kar je pripomoglo pri organiziranju posameznih ministrstev albanske vlade. Sef jugoslovanske misije v Tirani je Albancem zlasti pomagal, da so se znašli v vprašanju organizacije financ, sindikatov, zadružništva itd.
Jugoslavija je pomagala tudi na kulturnem področju. V Albanijo je bil poslan ugledni srbski gledališki igralec Boža Nikolič, ki je vkljub mnogim oviram organiziral v Tirani prvo albansko narodno gledališče. Na raznih jugoslovanskih strokovnih šolah se je šolalo 750 mladih Albancev, ki so imeli brezplačno vso oskrbo. Več kot 200 albanskih študentov na naših univerzah je prejemalo mesečne štipendije. Za vse to nam ni plačala albanska vlada niti leka, V maju 1948 je delovalo v Albaniji 537 jugoslovanskih strokovnjakov, med njimi inženirji, arheologi, arhitekti in drugi.
Jugoslavija je pošiljala v Albanijo često zdravniške ekipe in pomagala organizirati albansko civilno sanitetno službo.
Tudi pri formiranju moderne albanske vojske je dala Jugoslavija vse svoje izkušnje. Čestokrat je v ta namen poslala v Albanijo svoje strokovnjake in inštruktorje. V jugoslovanskih vojaških šolah se je samo v letu 1948 šolalo 225 Albancev. Tudi glede politične izobrazbe borcev je nudila naša vojska vso pomoč. Nudila je številne svoje napotke, instrukcije, načrte, priročnike in učbenike, da so jih Albanci lahko uporabljali v svojih edi-nicah. Jugoslavija je preskrbovala albansko vojsko tudi z vojnim materialom in potrebščinami, ne da bi načela vprašanje, kdaj bodo plačane. Od poletja 1945 do poletja 1948 je šlo iz jugoslovanske državne blagajne v ta namen 704,791.000 din.
Ne bomo govorili o naši pomoči v znesku 40,000.000 din ob priliki katastrofalnih poplav v letu 1947. En v er Hodža, predsednik albanske vlade, se je takrat zahvalil maršalu Titu s temile besedami: »... Izražam upanje, da se bomo lahko oddolžili za to gesto solidarnosti...«
Kakor je znano, je sklenila Jugoslavija z Albanijo več gospodarskih pogodb, tako pogodbo o vskiadenju gospodarskih planov, o carinski uniji in o izenačenju valut. Da bi Albanija mogla izpolnjevati določila teh pogodb, ji je podelila Jugoslavija kredit dveh milijard dinarjev, ne da bi bilo sploh določeno, kdaj in kako bo ta kredit vrnjen. Na seji ljudske skupščine LR Albanije 17. junija 1947 je dejal pomočnik albanskega ministra za finance : »Sedanja dragocena pomoč v znesku dveh milijard dinarjev pomeni 56,73% vseh dohodkov našega državnega proračuna... Bratski jugoslovanski narodi nam sedaj pomagajo... z edinim namenom, da bi se naše gospodarstvo dvignilo...«
Ta pomoč v znesku dveh milijard dinarjev se je najbolj poznala v razvoju albanske industrije. Domala vse tovarne, zgrajene v tem obdobju, so bile zgrajene z napravami, ki jih je dobavila Jugoslavija, Tako tovarna za predelavo konoplje v Rogožini, sladkorna tovarna v Korči, tovarna marmelade v Elbasanu, dalje ti-
skarna v Tirani, avtomatska telefonska centrala v Tirani, radijska postaja v Tirani ter velika hidrocentrala pri Tirani.
Pomoč pri gradnji 43 km dolge železniške proge Drač—Pečin, prve albanske železnice, je terjala od Jugoslavije znatnih žrtev. Jugoslavija je dala ves strokovni kader, vse orodje ter vsa prevozna sredstva (140 tovornih avtomobilov). Ko Češkoslovaška ni ob pravem času dobavila naročenih tračnic, je vzela jugoslovanska vlada od tračnic, pripravljenih za polaganje na jugoslovanskih progah, 19 kilometrov tračnic in jih poslala v Albanijo. Ker pa to seveda še ni zadostovalo, so v Jugoslaviji demontirali e prog okoli Beograda in Ljubljane nadaljnjih 21 kilometrov tračnic, v železarni Ženica pa so ustanovili proizvodnjo tračnic za progo Šamac—Sarajevo samo, da bi lahko izdelali še ostale manjkajoče tračnice za to albansko progo. S posebnimi vlaki so jih pošiljali v Dubrovnik, kjer so bili za nakladanje na ladjo mobilizirani pristaniški delavci in organizacije Ljudske fronte, ki so v dveh nočeh in enem dnevu nepretrganega požrtvovalnega dela naložil zadnjo partijo 1700 ton teh tračnic, samo da bi lahko do obljubljenega roka dospele v draško pristanišče. V Draču pa je ta ladja, natovorjena s tračnicami, tri dni stala in čakala, da bi jo Albanci začeli iztovarjati.
V	kmetijstvu je bila izpolnitev setvenega plana omogočena z jugoslovanskimi dobavami semena. Dobavljali smo tudi traktorje in umetna gnojila. Vsem tem stvarem se je Jugoslavija na ljubo Albaniji odpovedala, čeprav bi jih sama nujno potrebovala. Traktorje je morala kupiti Jugoslavija v inozemstvu za dragocene devize. Na drugi strani pa so se dogajali v Albaniji primeri sabotaže, kot n. pr. da je deset traktorjev, poslanih v začetku leta 1947, vse leto rjavelo v nekem skladišču, jugoslovansko seme pa je gnilo po domala vseli albanskih skladiščih. (Baškimi, 16. oktobra 1947.)
Takoj po vojni je bilo v Albaniji vprašanje prebrane zelo kritično. Čeprav je bila takrat Jugoslavija v zelo težkem položaju zaradi hudih suš, je vendar ustregla albanski prošnji in je v letu 1945 poslala Albaniji 2900 ton pšenice in 5700 ton koruze. V letu 1946 pa je, ne da bi zahtevala kakršno koli povračilo, poklonila Albaniji 20.000 ton pšenice in koruze. Maršal Tito je o tem takole govoril v Ljudski skupščini:
»... Ali naj mi kot narod, ki ve, kaj pomeni trpljenje, mirno gledamo, kako je albanski narod zapuščen od vseh zaveznikov in strada in umira, da bi po zamisli teh zaveznikov lažje postal njihov plen? Mi kaj takega nismo mogli storiti in smo pomagali, kolikor smo mogli in še bomo pomagali, če bo potrebno.. .<
Tudi v letu 1947 je poslala Jugoslavija Albaniji na osnovi trgovinskega sporazuma 20.000 ton pšenice in 2500 ton koruze. Kaj je pomenila ta pomoč albanskemu narodu, je najbolj razvidno iz primerjave dnevnih obrokov kruha v Albaniji in v Jugoslaviji v letu 1947. V Jugoslaviji so prejemali takrat težki delavci dnevno 650 gramov kruha, v Albaniji pa 900 gramov. Medtem ko so lahki delavci prejemali v Jugoslaviji dnevno 360 gramov bruha, so dobivali takrat v Albaniji lahki delavci 700 gramov kruha.
Albanija se je preskrbovala tudi e sladkorjem, z marmelado, s konzerviranimi ribami in s konzerviranim mesom izključno iz Jugoslavije.
V	letu 1947 je dobila Albanija iz Jugoslavije na osnovi kredita dveh milijard dinarjev sledeče predmete: 3 železniške lokomotive, 69 železniških vagonov, 210 avtomobilov, 3 ribiške ladje, 278 kmetij-
Za nenakopravnost med državami"
— Gospod Višinski, zakaj sovjetska delegacija ni glasovala za jugoslo:
«"•Jf SMMi. to0lir'h .'"v	doloiene pravice
..Ukih In dolžnosti maihnlh drt.vl
skih strojev, 1300 ton surovega železa, 191 raznih strojev in 130 elektromotorjev, 5700 ton umetnih gnojil in 78.000 m2 stekla.
Za svojo trgovino s tujino je uporabljala Albanija jugoslovanski trgovski aparat, ker svojega sploh ni imela. Pri tem je Jugoslavija kupovala zanjo blago iz svojih sredstev z dragimi devizami, do-čim bi ji vračala Albanija v dinarjih iz že omenjenega kredita. Pri izvozu albanskega blaga je imela Jugoslavija velikanske izgube, kajti cene, po katerih je v Albaniji to blago kupovala, so bile zaradi zaostalosti albanske proizvodnje mnogo višje od cen istega blaga na svetovnem trgu, po katerih je morala Jugoslavija v tujini to blago prodajati. Cena blister bakru je bila na primer v Albaniji 81.688 lekov za tono, dočim je bila svetovna cena blister bakru le 22.000 tekov za tono. Tako je znašala celotna izguba Jugoslavije pri bakru 41,781.600 din, pri tobaku 57 milijonov din, pri nafti pa
29.250.000	din. So pa tudi proizvodi, pri katerih so bile albanske cene nižje od svetovnih. Toda vendar je bil celotni efekt tega trgovanja izguba 53 milijonov dinarjev. Zakaj je Jugoslavija sklepala z Albanijo take pogodbe? Ali morda zato, ker ni znala trgovati? Ne. Ti novi, resnično socialistični odnosi so bili postavljeni tako, da je bolj razvita in močna Jugoslavija dajala iz svoje akumulacije albanski akumulaciji (saj je bila Jugoslavija zainteresirana na hitrem gospodarskem razvoju Albanije, lcer bi v nasprotnem primeru Albanija stalno obremenjevala jugoslovansko socialistično gospodarstvo). Tovariš Djilae je ob priliki ratifikacije jugoslovansko-albanskega trgovinskega sporazuma takole dejal: »Stvarni razlogi za sklenitev takšne pogodbe so v želji narodov Jugoslavije in v želji tovariša Tita, da bi pomagali albanskemu narodu v borbi za njegovo neodvisnost .. .<
Velike olajšave je prinesla Albaniji odprava carinskih meja med obema državama. Prebivalci albanskih obmejnih krajev so lahko nakupovali v Jugoslaviji na prostem trgu predmete široke potrošnje. Razen tega je dobila albanska vlada pravico, da bi poleg tega kupila v Jugoslaviji na prostem trgu še za 50 milijonov dinarjev blaga in ga nato brez carine pripeljala v Albanijo. Kakšne zahteve po jugoslovanskem blagu so postavljali albanski trgovinski predstavniki, bodo povedali naslednji primeri.
Konec leta 1945 so zahtevali 1,200.006 zvezkov, kar je predstavljalo na vsako glavo albanskega prebivalstva po en zvezek. Da bi ustregla tej njihovi prošnji, je vzela vlada FLRJ papir iz kontingentov posameznih ljudskih republik, skupaj
30.000	ton. Iz tega papirja so naredili v Beogradu zahtevane zvezke, na katerih eo morale biti na prošnjo Albancev na platnicah izdelane'posebne slike ...
Od zagrebške tovarne »Velebit« so zahtevali 10.000 kg vanilin praška, kar znaša enoletno potrošnjo vanilina v Jugoslaviji, ki ima petnajstkrat več prebivalstva. Dalje so zahtevali 92 ton paste za Čevlje (deset vagonov 1), 63 ton sidola, 15 ton masti za parketel, 200.000 peres in 25 ton zobne pastel
Posebno značilen pa je tale primer.
»Strokovnjaki« Planske komisije LR Albanije so poslali Zvezni planski komisiji FLRJ tudi naročilo za 70.000 pincet za izdiranje obrvi. Torej odslej naj bi si vsak deseti odrasli Albanec z lastno pinceto ruval obrvi!
Po vsem tein, kar smo navedli, albanska vlada ni ravnala modro, ko je zavrgla in izdala naše prijateljstvo. Še se spominjamo besed, katere je izrekel predsednik albanske vlade Enver Hodža na Bledu takrat, ko je obiskal Slovenijo. Takole je dejal: »Sovražniki naših ljudstev so napeli vse sile, da bi nas razdelili, da bi nas podjarmili. Toda med nami ni bilo in ne bo nesporazumov... Mi dolgujemo jugoslovanskim narodom za njihovo bratsko pomoč vso hvaležnost! Zato pa to bratstvo med jugoslovanskimi in albanskim narodom ne bo nikoli porušeno in ni je sile, ki bi ga mogla razbiti .. .<	Smolinsky Rado.

StKANG
\
\ SEČUAN	M
V , .	~#xCEKJANci.
J I N A N
-EsW
LAOS)
500'Knij
'■-Tajvan \(Formoza)
Hongkong
1.	Osvobojeno ozemlje pred letošnjo poletno ofenzivo.
2.	Med poletno ofenzivo 1949 osvobojeno ozemlje.
3.	Po partizanskih odredih osvobojeno in kontrolirano ozemlje.
Velika nova ofenziva narodnoosvobodilne armade Kitajske, ki se je začela v novembru v pokrajini Sečuan, Kveičou in Kvangsi proti nacionalistični prestolnici Čunking, je enotam Mao-Ce-Tungove vojske prinesla nove zmage. Po zadnjih vesteh so medtem čete narodnoosvobodilne armade Kitajske že popolnoma osvobodile Hunan in Hupej v jugozahodni Kitajski in globoko prodrle v Sečuan in Kveičou.
Čete narodnoosvobodilne armade Kitajske so se s tem približale sedežu reakcionarne kitajske vlade Čunkingu že na 80 km, zaradi česar je Kuomintangova vlada pobegnila v Cengtu v severozahodnem delu pokrajine Sečuan. Poleg tega je bil osvobojen tudi Kveilin, glavno mesto pokrajine Kuangsi. Tako se čete narodnoosvobodilne armade Kitajske čedalje bolj in z vso' naglico približujejo Jinanu in Vietnamu.
Zaradi tako nastalega položaja vlada na področju, ki ga drži v svojih rokah Kuomintangova vlada, prava zmeda. Kuomintangova vlada je zato na tem področju proglasila obsedno stanje.
Ko je pred dnevi politični odbor v OZN obravnaval obtožbo Knomintangove vlade o ogrožanju politične neodvisnosti in ozemeljske nedotakljivosti Kitajske ter Daljnjega vzhoda, so 'se predstavniki* Jugoslavije Sovjetske zveze. "Poljske, Češkoslovaške, Ukrajine in Belo Rusije izjavili, da delegacija Knomintangove vlade, ki sedi za mizo OZN, ne predstavlja več kitajskega ljudstva in nima pravice govoriti v imenu Kitajske.
Nekaj organizacijskih problemov KNJIGOTRŠKEGA OSEBJA
Ze dolgo časa čutijo nameščenci knjigarn in založb, tako pri nas v Sloveniji kakor tudi v drugih republikah potrebo po rešitvi njihovega položaja v okviru Zveze sindikatov Jugoslavije. To se je znova pokazalo ob dveh kongresih in sicer ' grafičarjev FLRJ v dneh 13. im 14. ter Zveze bibliotekarjev FLRJ v dneh od 22. do 25- septembra t. 1. Brez dvoma sta obe združenji prav tesno povezani s knjigo in s tem tudi s knjigotrŠtvom, a začudo se o tem ne tu ne tam sploh ni govorilo, nihče ni na njih pogrešal knjigotržca in nihče ni slišal niti besede o vprašanjih, ki jih moramo rešiti v zvezi s knjigo kot trgovskim predmetom.
Kakšna so ta vprašanja?
Na prvem mestu je vprašanje naraščaja. V državi imamo le 10 strokovno
Ustanovna konferenca razbiiaške sindikalne internacionale v Londonu
V Londonu se je te dni začela konferenca, na kateri bodo ustanovili razbija-ško sindikalno internacionalo. Pobudo za to konferenco so dala desničarska vodstva angleškega Kongresa Trade-Unionov, ameriškega Kongresa industrijskih organizacij in znani razbijači mednarodne enotnosti iz Ameriške federacije dela. Odkar sta vodstvi angleških Trade-Unio-nov in ameriškega Kongresa industrijskih organizacij Izstopili iz Svetovne sindikalne federacije sta obe federaciji povzročili razkoli v Svetovni sindikalni federaciji. Zaradi tega so sklicali letos junija v Ženevi sestanek tako imenovane mednarodne sindikalne organizacije, ki naj bi pripravila razbij aško sindikalno internacionalo.
Čeprav so tako angleški, kakor tudi ameriški razbijači soglašali v eni stvari, — to je, da je potrebna borba proti Svetovni sindikalni federaciji — so se med njimi kljub temu pojavila različna nasprotja, zlasti zaradi tega, ker so se Angleži upirali, da bi prišla nova sindikalna internacionala popolnoma pod ameriški vpliv. Toda desničarsko vodstvo angleških sindikatov je pristalo na ameriške pogoje, tako da je teko imenovani pripravljalni odbor končno izdelal načrt statuta za novo razbijaško sindikalno organizacijo. Glavni namen te razbij aške sindikalne organizacije je borba proti enotnosti delavcev v Svetovni sindikalni federaciji, ki so jo označili za »komunistično organizacijo«. Toda v besedilu načrta statuta zaman iščemo izjavo o nujnosti borbe proti fašizmu in za mir med
• narodi Tvorci tega statuta so prav tako prezrli tudi vprašanje, kakor je splošni odpor z a p adno evropskih delavcev proti izkoriščanju s strani ameriškega imperializma v obliki Marshallovega plana, prezrli so osvobodilna gibanja kolonialnih in polkolonialnih narodov v borbi proti imperializmu in odpor ameriškega delavskega razreda v zvezi s pripravami na novo vojno.
Pobudnikom te ražbijaške sindikalne internacionale — vodstvom Kongresa industrijskih organizacij ZDA, ameriške Federacije dela in Kongresa Trade-Unionov — je uspelo na letnih konferencah »očistiti« svoje vrste nezaželenih elementov — sindikalnih prvakov KP in sploh ^ne vseh naprednih sindikalnih voditeljev.
Niso se pomišljali niti izključiti celotne delavske organizacije, kot se je to zgodilo s sindikatom električarjev in Zvezo delavcev industrije kmetijskega orodja, ki sta bila izključena iz Kongresa industrijskih organizacij ZDA. Na letnih občnih zborih teh dveh ameriških sindikatov so sprejeli celo tudi resolucijo o borbi proti vsem sindikalnim funkcionarjem, ki se dosledno borijo za delavske pravice Poleg tega sta oba občna zbora osvojila sklep in izdala resolucijo, v kateri je izraženo, da popolnoma soglašajo s »splošno linijo ameriške zunanje politike«, in s katero se odobrava Marshallov plan in napadalni Atlantski pakt.
Kot g' ni govoi i' 1,1 bodo nastopili na razbijaškt konferenci v Londonu znani razbijači delavske enotnosti lrwing
usposobljenih knjigotržcev, nimamo pa še šole za vzgojo knjigotrškega naraščaja, čeprav je samo v Sloveniji število knjigarn v primeri z 1. 1941 naraslo za okrog 300 odstotkov. Verjetno je ta odstotek v ostalih republikah večji. Zato je ustanovitev srednjega tehnik uma za knjigotržce važna in nujna naloga
Na drugem mestu je treba omeniti sindikalno organizacijo knjigotržcev-V Sloveniji n. pr. so nameščenci založb včlanjeni v raznih sindikatih, tako v sincfikatu grafičarjev, trgovskih uslužbencev in prosvetnih delavcev-Prav taiko je v ostalih republikah. Posledice tega se občutijo pri reševanj1? strokovnih in vseh drugih vprašanj, ki stopajo pred stroko kot celoto- Položaj knjigotržca ni organizacijsko opredeljen, zato tudi ni upoštevan in mu ni priznana veljava, katera mu gr® glede na naloge, ki jih mora vršiti * naši socialistični družbi.
Pereča je tudi potreba po strokovnem glasilu, ki bi obravnavalo pole? nakazanih vprašanj še vprašan ja org«' nizncije in dela na knjigotrškem področju spričo težav ob pravilni distribu' ciji knjige, preprečevanju špekulacij® s knjigo, poenotenju dela, zamenjav' osebja med republikami itd.
V tem kratkem članku smo zbral' ugotovitve informativnega sestani predstavnikov nekaterih osrednjih dr' zavrtih založb (Prosveta. Nakladni z®' vod Hrvatske in Državna založba Sl®' veni je), ki je bil sredi septembra. S®' daj bi bilo potrebno, da razmislijo ® teh vprašanjih vsi prizadeti, t. j. z*' ložbe in njih nameščenci, da tu iz n®' probleme skupno obdelajo čimprej predložijo v rešitev naši obl®' sti in Zvezi sindikatov Jugoslavije.
Nameščenci vseh slovenskih knjV garn in založb naj razmislijo o vs®\ teh in drugih vprašanjih ter pred*^ čimip-rej vse predloge za reši1®.
žijo
teh problemov naslov Državne Ljubljani.
korist skupnosti založbe Slovenije
Brown, Marey Deakin in njim podo > Razen predstavnikov omenjenih treh s _ dihalnih organizacij so na londonski ^ ferenci navzoči tudi zastopniki ri®z°1j,as,:;ei sindikalnih organizacij iz Francije, ‘to j, Avstrije in Holandske, kakor tudi P ^ stavniki sindikatov nekaterih angl«5 i, holandskih in belgijskih kolonij ter P kolonialnih ozemelj.
Dan republike - dan zmage senovskih rudarjev
Senovški rudarji so bili do letos malo Poznani, saj je bil senovški kolektiv v tekmovanjih vedno na enem od zadnjih mest. Kljub temu, da je bil v letu 1948. senovški kolektiv na zadnjem mestu med ■večjimi slovenskimi premogovniki, vendar niso bili napori kolektiva v primeri 2 ostalimi nič manjši. Uspehi naporov niso bili vidni samo zunaj jame, ampak tudi v jami. Rudarji niso klonili pred neznosno vročino in dimom, temveč so vztrajno in postopoma sanirali posamezna ognjišča. Da se jamske prilike na premogovniku dejansko izboljšujejo, je dalo slutiti tudi dejstvo, da je bil v mesecih novembru in decembru lanskega leta mesečni plan proizvodnje dosežen.
Marsikdo je letos že podvomnil nad resničnostjo uspehov, ki jih je kolektiv dosegel v letošnjem letu. Toda, kdor je imel v letošnjem letu priliko obiskati se-novške rudarje, se je na lastne oči lahko prepričal, da letošnji uspehi niso plod nerealno postavljenih planskih nalog, ampak so izključno le plod velikih naporov in žrtev celotnega kolektiva. Tisti, ki so dnevno zasledovali nepopustljivo borbo 2a čimprejšnjo izpolnitev letnih planskih nalog, so vedno znova ugotavljali, da je bil tekmovalni polet, ki ga je letos izkazoval kolektiv senovških rudarjev, redek primer, in to ne samo med rudarskimi kolektivi Slovenije, ampak vse naše domovine FLRJ.
Kolektiv se je takoj v začetku leta z vso resnostjo lotil izpolnjevanja planskih nalog. V prvem četrtletju je bil vse tri mesece plan proizvodnje presežen in zato je kolektiv prejel prvo priznanje, t. j, v tekmovanju med večjimi slovenskimi Premogovniki je zasedel prvo mesto.
Preokret v preseganju mesečnih planskih nalog pa je nastal v drugem četrtletju, in sicer v borbi za izpolnitev polletnega plana. Za ta preokret je _ pomembna seja upravnega odbora sindikalne podružnice, ki je bila 16. maja t, I. pred kongresom rudarjev v Beogradu. Na tej seji je reierent za tekmovanje v npravnem odboru podružnice tov. inž. Branko Peternelj prevzel prvi individualno obveznost, da bo skupno s tovarišem, ki naj bi se javil, nakopal do kongresa rudarjev 40 ton premoga, do Praznika republike pa 300 ton premoga, ^momerec tov. Ivan Kmetec se je prijavil prvi. In s tem se je vsul plaz ob-veznosti tako med uslužbenci kakor tudi ?ied delavci. Po zgledu senovških rudarjev in uslužbencev so začeli prevzemati individualne obveznosti tudi ostali rudarji kolektivi. In rezultat tega _ je bil viden že v tekočem mesecu, ko je bil plan Proizvodnje prekoračen za 6Voj še večji °draz tega podviga pa je bil izkazan v Mesecu juniju, ko je bil mesečni plan ptesežen kar za 10%,
S temi uspehi si je kolektiv priboril n°vo priznanje: prvo mesto med večjimi plovenskimi premogovniki. Ob. tej priliki le bila napravljena senovškim rudarjem krivica, kajti kljub temu, da so bili oni Prvi, trboveljski rudarji pa drugi, je bila
prehodna zastavica in nagrada dodeljena Trboveljčanom. Slednje je izprva Senov-čane vznevoljilo; nato pa so sklenili, da se bodo še močneje zagrizli v kopanje »črnega diamanta« ter si tako ob koncu leta priborili tisto, kar jim je bilo krivično odvzeto ob koncu prvega polletja.
V	tretjem četrtletju se je tekmovanje še bolj zaostrilo. Število rudarjev, ki so delali tudi ob nedeljah, se je povečalo. V mesecih juliju in avgustu je bil mesečni plan prekoračen za nad 11%, do-čim je bil v mesecu septembru za 14%, Uspeh v septembru je pripisati dobro organiziranemu medbrigadnemu tekmovanju. Z doseženimi odkopnimi učinki so se brigade senovških rudarjev Alojza Novaka, Antona Zupančiča, Karla Kozinca, Leopolda Čižmeka in drugih uvrstili med najboljše v državi. Uspeh v septembru bi bil lahko še boljši, toda v drugi polovici meseca se je pojavil problem delovne sile, kajti tisti »pol rudarji — pol kmetje« so se lotili spravljanja poljskih pridelkov ter se je zaradi tega premočno povišal stalež letnih dopustov, namišljenih bolnikov in neopravičenih izostankov.
Za uspehe v tretjem četrtletju je bilo kolektivu ponovno priznano prvo mesto med večjimi slovenskimi premogovniki.
V	zadnje četrtletje so senovški rudarji vstopili s trdno voljo, da ne bodo popustili v svojih naporih, ampak da bodo vztrajali v borbi, dokler ne izpolnijo svoje letne planske naloge do Praznika republike.
V	oktobru se je vrstilo tekmovanje nedeljo za nedeljo. Tekmovanja se niso udeleževale samo redne jamske brigade, ampak so se za nedeljska tekmovanja formirale vedno nove brigade. Tako so z rednimi brigadami tekmovale brigade uslužbencev, jamskih zidarjev, čevljarjev m krojačev, lovske družine, prostovoljne gasilske čete, rudniške godbe itd. Do konca meseca oktobra je bilo izpolnjenih že 92% individualnih obveznosti, zadanih za 29. november. Mesečni plan proizvodnje je bil v tem mesecu presežen kar za 16% in s tem je bil letni plan izvršen že z 90,7 %.
Da se dopolni še manjkajoča to-naža, so bile na pobudo inž. Peternelja sprejete nove individualne obveznosti za mesec november. Ugodne jamske prilike v tekočem mesecu je nekoliko pokvaril vdor dnevne vode, ki je bila posledica precejšnjega deževja. Zlasti so se občutile kvarne posledice v preteklem tednu. Da v tem tednu pristorijo zamujeno, so rudarji na svojih posvetovanjih soglasno sklenili, da se bodo od ponedeljka dalje izmenjavali na svojih deloviščih, in to do dne, dokler ne bo v celoti izpolnjen letni plan proizvodnje.
Ko primerjajo danes senovški rudarji svoje letošnje uspehe z uspehi ostalih večjih premogovnikov Slovenije, ugotavljajo, da se bodo letos uvrstili med najboljše. Zato je njihov cilj: »Praznik republike — naša proizvodna zmaga!«.
46 dni rokom so izpolnili letni plan
V	prijazni dolini ob rečici Mirni leži ftied hribovjem in prijaznimi grički premogovnik Št. Janž. Tam kopljejo globoke Pod zemljo premog marljivi krmeljski Odarji. Premogovnik Št. Janž sicer ni rednik večjega obsega, vendar pa služi %gova proizvodnja razvoju naše indu-%ije in socializaciji naše domovine.
, Premogovnik Št. Janž se je pred le-jOth dni boril z velikimi težavami, saj je Ogledalo, da plan za leto 1948 ne bo izpolnjen. Vendar pa so rudarji z izrednim delovnim poletom zagrabili za delo tei s° svojo plansko nalogo izpolnili prav na mdnji dan v letu. Ta svoj polet so prenesli tudi v leto 1949 in z nezmanjšane mio nadaljevali delo tako, da so začel mesečne plane visoko presegati. Plan za Prvo četrtletje so izpolnili kot prvi pre-mogovnik naše republike 14 dni pred rokom. Ohrabreni po tem uspehu so na množičnem sestanku sklenili, da bo-dc mdi polletni plan izpolnili med prvimi ‘Or so tudi v tem uspeli. Ob izpolnitvi Polletnega plana, 27 dni pred rokom, se m delovni kolektiv zavezal, da bo izpolnil letni plan do dneva republike.
V	juliju pa je prišlo do kritičnega Položaja. Obrat jame Hinjce, ki je dc mkrat dajal skoraj 40% proizvodnje, se m izčrpal. Toda delovni kolektiv skupne
sindikalno podružnico in upravo rud-v'ka ni klonil. Brž je pospešil razisko-J^ja za jamo Barbara-Govi dol. Vrtalna vpipina rudnika Št. Janž, ki je enaj naj-nljših skupin v Sloveniji, je noč in dar ,rtala globoko v zemljo in proti priča-Znanju so pred danim rokom opravil: P°irebna vrtanja in našli nove sklade Premoga, kar je bilo ogromnega pomena a ves premogovnik. Vrtalna skupina poc >°dstvom tov. Prelogarja Ivana, Flajsa Vana in Pelko Ivana je presegla pri ten a®lu svojo normo za 890%. Medtem pa ,	1® bitka za premog nadaljevala. Plar
mesec julij je bil kljub vsem težko-izpolnjen po zaslugi visoke zavest: farjev s 102.1%. V avgustu pa so bila G Upravljalna dela na novi jami Barbara-o. vi dol končana in plan za mesec av-ie bil presežen s 107.8%.
Uspehi Sirotanoviča, Petka, Žago riška Ih ,razg'bali tudi šentjanški kolektiv bfjl1 delovni pogoji ne dopuščajo izvedbi dr lednega načina dela v taki meri ko 25	60 se odločili za poizkus. Dm
za.m®6Ptembra je tov. Umek Franc I. p( Poi?l- . °bratovodje tov, Senčarja prvii vim; U®B- Brigada, sestavljena z n j ego <W-', ®otovariši Štihom Karlom, Štihon °m I. in Ostankom Alojzom, je iz
kopala v eni izmeni pod nepovoljniini pogoji 68 ton premoga ter s tem presegla dnevno normo za 260%, kar se doslej v rudniku Št. Janž še ni zgodilo. Žal pa njegovemu zgledu niso mogli slediti. drugi, ker tega niso dopuščali delovni pogoji. Zato so rudarji sklenili, da bodo prostovoljno delali ob nedeljah ter nakopali čim več ton in tako pospešili dosega svojega cilja. V oktobru pa je bila okrajna partijska konferenca. Delovni kolektiv je sklenil, da nakoplje v njeno počastitev 120 ton ter je svojo obveznost tudi častno izpolnil, saj je ta dan bilo nakopanih 127 ton. Polovico zaslužka tega dne so rudarji podarili Partiji ter s tem dokazali svojo visoko zavest.
V novembru pa se je začela zadnja ofenziva za izpolnitev letnega plana. Daši se je uprava rudnika borila z vprašanjem pomanjkanja delovne sile, ki je nastalo, ker je moral premogovnik odstopiti drugim rudnikom, kot Kočevju, Hrastniku, Rasi in Ilirski Bistrici preko 50 ljudi, so vseeno bili napori rudarjev kronani z uspehom. Takoj v prvih dneh se je dnevna proizvodnja rudnika po zaslugi silnega delovnega poleta rudarjev in delavcev zunanjega obrata, kakor tudi vseh ostalih, dvignila za 14 do 16% nad plan ter se je borba za izpolnitev obljube nadaljevala in stopnjevala do 15. novembra, ko je ob pol desetih zatulila sirena in oznanila vsemu delovnemu kolektivu največjo zmago, izpolnitev letnega plana.
S to zmago se je kolektiv šentjanškega premogovnika uvrstil med najboljše delovne kolektive v rudarstvu, saj je kot tretji kolektiv premogovnikov v državi izpolnil častno svojo obljubo.
Delovni kolektiv ima 35 udarnikov, med njimi: Metelko Jože trikratni, Metelko Alojz dvakratni in 38 enkratnih udarnikov.
Velika zasluga za pravočasno izpolnitev plana pripada tudi tovarišu obrato-vodji Dominiju, ki je s svojimi organizacijskimi zmožnostmi uspel s pomočjo sindikalnih funkcionarjev razgibati ves delovni kolektiv, da je dosegel uspehe, kakršnih še dosedaj niso dosegali.
Pri vseh teh uspehih krmeljskih rudarjev pa bo potrebno, da upravni odbor sindikalne podružnice poživi svoje delo, kajti dokler bo vse delo podružnice slonelo le na predsedniku, tajniku in še dveh odbornikih, je popolnoma jasno, da ne bo mogoče uspešno izvesti nalog, ki jih od nas terja plau za bodoče leto 1950
D. B.
Al; si že plačal naročnino za »Delavsko enotnost« ?
Avtostrada ..Bratstva i« enotnost
VELIK USPEH NAŠE PETLETKE
V dveh letih, razen nekaterih strokovnih del, katere bodo še izgotovili stalni delavci, so mladinci, pripadniki Jugoslovanske armade in člani Ljudske fronte, decembra zgradili avtostrado in s tem najjasneje označili pot, po kateri gre naša država in dokazali ^predanost ljudstva svoji domovini, tovarišu Titu in socializmu.
1, aprila 1948. leta zgodaj zjutraj so tisoči mladincev iz vseh krajev naše države začeli graditi veliki objekt prve Titove petletke — avtostrado, najkrajšo zvezo med dvema največjima mestoma socialistične Jugoslavije, med Beogradom in Zagrebom. Čez polja in skozi gozdove, čez proge in reke je bila trasirana cesta, po kateri bodo z avtomobili prišli iz Beograda v Zagreb v štirih urah. Prvo leto so položili tisoče kvadratnih metrov betona in asfaltnega cestišča, zgradili so številne mostove, prekope in razne manjše objekte. Mladinci-graditelji so odstranili 1,280.000 m* zemlje, zgradili 2,800,000 kubičnih metrov nasipa, 440.000 m2beton-skega cestišča, 64.000 m5 drobnega pasu,
63.000	m’ so asfaltirali cesto, zgradili 16 betonskih mostov v dolžini 810 metrov in 210 običajnih mostov. Od 77.000 graditeljev jih je bilo 10.000 proglašenih za udarnike. Uspešno so sedaj .zaključene velike delovne borbe pri prebijanju skozi gozdove. Tisoči avtomobilov že brze med dvema velikima mestoma Jugoslavije po široki moderni cesti, zgrajeni z rokami mladincev iz šestih bratskih republik.
Letošnja naloga graditeljev avtostrade je bila: zgraditi 241 km moderne asfaltirane ceste, široke 9 metrov. Od Županje do Zagreba so nastajala gradbišča:	v
Slavonski ravnini, ob glavni železniški progi Beograd—Zagreb, ob močvirjih Crnas in Jelas polja, v stoletnih gozdovih, skozi katere si je utirala pot trasa.
Letos 9. aprila so pri Starem Petrovem selu začeli z deli za avtostrado. Delovno oienzivo so začeli brigadirji mladinskih delovnih brigad in borci gardijskih edi-nic Jugoslovanske armade. Že prve dni so mladinske delovne brigade in gardisti začeli borbo za avtostrado. Obiskovalci avtostrade so lahko že v juniju čitali v taborišču artilerijcev :»Titovi artileristi so izpolnili prvi desetdnevni plan v juniju z 532%.« Srca graditeljev je prevzemala velika obljuba, s katero se je vsako jutro začela oddaja radijske . postaje »Bratstvo in enotnost«; »Zgraditi avtostrado v tem letu — naša obljuba narodu, Partiji in Titu!« Desetdnevne naloge so bile v mnogih brigadah izvršene v štirih dneh.
Letos je bil zgrajen veliki Spačvanski nasip, za katerega so dnevno uporabili 7600 m3 zemlje. Nasip je zgrajen sredi Spačvanskega gozda na očiščenem terenu, iz katerega so odstranili panje in korenine stoletnih hrastov. 50 metrov dolgi in 10 metrov visoki Spačvanski nasip je bil eden najtežjih objektov pri graditvi avtostrade. Letos je bil zgrajen tudi veliki viadukt pri Novski. Kljub deževju, ki je rušilo nasipe in povzročilo še druge težave, so graditelji avtostrade zgradili 400 večjih in manjših objektov. V velikem tekmovanju v počastitev 30 letnice SKOJ-a so graditelji avtostrade dobili prehodno zastavico Centralnega komiteja Ljudske mladine Jugoslavije. V telegramu, ki so ga poslali tovarišu Titu, so graditelji avtostrade klicali: »Pod parolo:	,na vsako novo kleveto
odgovarjamo z novimi kiibiki in zmagami. Naši tovariši so dali več kot se je od njih pričakovalo.1 Avtostrada je bila mladinska šola za ideološko politični, kulturni in strokovni dvig. Noben mladinec se ne bo vrnil nepismen z avtostrade«
to je bila obljuba vsake delovne čete. Stotine mladincev so prvič lastnoročno napisali pismo, prvič prečitali knjigo, gledali kinematografsko predstavo, se navadili in dobili veselje do učenja, Tisoči mladincev — graditeljev avtostrade so postali strokovni delavci, Na tečajih so se usposobili za razna strokovna dela in z bogato izkušnjo bodo . premagali mnoge težave na gradbiščih, kjer se bodo borili za izpolnitev prve Titove petletke.
Na avtostradi se je zopet utrdilo nezlomljivo bratstvo in enotnost naših narodov. Brigade graditeljev iz vseh ljudskih republik in brigade nacionalnih manjšin so se borile za isto delo za veliko prometno žilo, v katero se bodo zlile mnoge manjše ceste iz manjših krajev države.
Na velikem gradbišču avtostrade je delalo z našimi graditelji osem inozemskih brigad, katere so vkljub poizkusom agentov Informbiroja, da bi ločili Ljudsko mladino Jugoslavije od mladine v zunanjem svetu prišle na avtostrado, da pomagajo jugoslovanski mladini v njenih naporih za zgraditev socializma.
»Nocoj smo se sestali na svobodni neodvisni socialistični zemlji Titove Jugoslavije, da zakurimo brigadni ogenj kot simbol enotnosti demokratične mladine sveta,« je rekel Cenko Bogdanov, komandant bolgarske brigade »Kristo Bo-tev« ob priliki otvoritve svetovnega študentskega mladinskega festivala.
Med velikimi delti Titove petletke je po svojem gospodarskem pomenu, kot velika kovačnica strokovnih kadrov, kot prva šola za tisoče mladincev, za okrepi tev bratstva in enotnosti naših narodov in herojskih naporov Ljudske mladine Jugoslavije, zavzela svetlo mesto tudi Avtostrada.
r Unči iz vse Jugoslavije gradijo največji objekt v Novem Beogradu — zgradbo predsedstva vlade. V tekmovanju za 29. november so povečali svojo delavnost, da izpolnijo obveznost, dano Partiji in ljudstv tl
SAP MARIBOR JE USPEŠNO IZVEDEL TEKMOVANJE ZA VIŠJO STORILNOST IN 19, NOVEMBRA IZPOLNIL PLAN
Na delovnih konferencah delavcev, mehanikov, šoferjev, sprevodnikov in nameščencev podjetja SAP-Maribor so v mesecu oktobru začeli razpravljati, kako bi tudi v podjetju prometnega značaja izvedli tekmovanje za višjo storilnost dela. Čeprav je storilnost v prometu težko meriti, posebno še, ker niso vsa dela normirana, je bil na pobudo sindikalne podružnice izdelan tekmovalni načrt, katerega je ves delovni kolektiv sprejel na čast prvemu zasedanju partijske konference za mariborsko oblast. V tem tekmovanju je tudi vsak član kolektiva opravil po 2 uri v korist partijskega sklada. Tekmovanje je že 2. novembra zajelo vse člane, posebno še mehanike v delavnici, ki so skušali rušiti postavljene norme. Tako je tov. Kapun Franc že v prvih dneh tekmovanja s svojo elektri-čarsko brigado presegel normo za 161%. Njegovemu zgledu so sledili tudi mehaniki pri popravilih vozil, kot tov. Noe Niko, Engler Henrik, Permozer Artur, Šetar Ivan in drugi. Vse delo v času tekmovanja je bilo usmerjeno v to, da doseže podjetje letni plan na vsak način pred rokom, katerega si je postavil kolektiv v začetku leta. 19. t. m. dopoldne je sirena v obratu oznanila ta svečani dogodek. Na kratkem delovnem sestanku je kolektiv sprejel s ponosom vest, da je plan dosežen pred postavljeno obveznostjo in 42 dni pred koncem leta. Istega dne zvečer pa so bili kolektivu sporočeni rezultati tekmovanja.
Medtem ko je podjetje še v letu 1948. vzdrževalo 25 rednih avtobusnih prog, se je število prog do 19. t, m. zvišalo do 30. V tem mesecu je podjetje dnevno prevozilo po 12240 potnikov, kar znaša v primerjavi s povprečjem leta 1937. več ko-t 100% porast. Že samo iz te številke je lahko ugotoviti, kakšne važnosti je napredek avtobusnega prometa, ki mora v socialistični državi služiti predvsem de^ lovnemu človeku, kateremu omogoča prevoz z doma in na delovno mesto v industriji.
Izmed mehanikov je treba posebno poudariti uspehe tov Kapuna Franca in
njegove brigade. Tov. Kapun je trikratni udarnik. S svojim pomočnikom, udarnikom tov. Šetar j em, je v mesecu oktobru začel s pripravami za izdelovanje akumulatorskih ploščic, s katerimi bi mogli sami v domači delavnici sestavljati akumulatorje. Njegovi poizkusi so se posrečili. Do konca tekmovanja je bil izdelan prvi akumulator v domači delavnici. Obema se je pridružil tudi racionalizator tov. Speršak Jože, ki je do konca tekmovanja izdelal pripravo za vulkaniziranje avtomobilskih zračnic. V priznanje za uspešno delo posameznih članov kolektiva je uprava podjetja podelila najboljšim nagrade, tovariš poverjenik za lokalni promet pri oblastnem ljudskem odboru mariborske oblasti pa je kolektivu izročil pismeno priznanje in pohvalo. Tov. Kapun je v imenu kolektiva obljubil, da bo kolektiv v svoje nadaljnje delo vložil vse sile, da čimprej doseže in preseže planske naloge v prvi petletki. Tako je tudi kolektiv SAP Maribor s svojim uspehom in izvedenim tekmovanjem za višjo storilnost dela dokazal svojo visoko zavest in svoj čut dolžnosti do skupnosti. V svojem nadaljnjem delu bo z geslom: z lastnimi silami v socializem, _ — podjetje dokazalo svetovni javnosti, da se informbirojevski klevetniki zastonj trudijo pobiti zaupanje delovnih ljudi v naše državno vodstvo in v Partijo.
DELAVCI TOVARNE USNJA V LJUTOMERU
bodo do konca leta izdelali še za
1,200.000	din usnja
V soboto 19. nov. ob 11. uri so delavci Tovarne usnja v Ljutomeru izpolnili letni proizvodni plan po vseh pokazateljih. Ko so se zbrali na množičnem sestanku, so obljubili, da bodo izdelali do konca leta za 1,200.000 din usnja.
PLAN V »PLETENINI« SO IZPOLNILI
Delavci tovarne perila »Pletenina« v Ljubljani so 27. XI. izpolnili letni proizvodni plan.
Kako je predilnica v Litiji
Joseja feiihe uspehe
Pred dvema mesecema predilnica v Litiji ni žela tistih uspehov, kakor bi jih, če bi bila povezava med sindikatom, Partijo in upravo podjetja boljša. Vsak je delal po svoje, kar je slabo vplivalo na izpolnjevanje planskih nalog. Delavci pa tudi mojstri niso bili seznanjeni s svojim planom, kar dokazuje, da uprava podjetja ni izvedla razdelitve plana ter seznanila delovni kolektiv z njim.
Brigade so bile organizirane v samem začetku bolj na papirju. Opaziti pa ni bilo nobene vidne reorganizacije in nove podelitve dela, kar je potrebno pri brigadnem načinu dela.
Če danes pogledamo predilnico v Litiji, bomo ugotovili velike spremembe.
Izvolitev novega sekretarja tovarniškega biroja je precej pripomogla pri odpravljanju ' napak in nedostatkov ter k prehodu na boljši način dela. Tako se je najprej utrdila povezava med sindikatom, Partijo in upravnim vodstvom.
1. novembra so prešli na reorganizacijo brigad in začeli s Sirotanovičevim načinom dela. Organizirali so 15 brigad, v katere so vključili tudi pomožno osebje, ki je sedaj materialno zainteresirano na čim večji proizvodnji.
Te novo postavljene brigade so rešile tista vprašanja, ki jih mora rešiti brigadni način dela. Utrdila se je delovna disciplina, kajti sedaj je sleherni zainteresiran, da brigada izpolni svojo dnevno proizvodno nalogo, ker je od tega odvisen tudi njihov dnevni zaslužek.
Delovno silo so tako razmestili po brigadah, da omogoča strokovni dvig delavstvu.
Znano je, da se pri skupnem delu najlaže razvijejo strokovne sposobnosti vsakega delavca. Mnogi naši sindikalni aktivisti pa ne vidijo te dobre strani v brigadnem načinu dela. Da je tako, nam dokazuje, da bolj skrbijo za visoko število brigad, kakor pa za to, da bi bili delavci razvrščeni po brigadah in delovnih mestih na tak način, da bi laže do maksimuma izkoristili svoje strokovne sposobnosti in jih tudi dalje razvijali.
Polca dosežene norme moramo vseie) doseči tudi Kahoiost izdelkov okra‘neža‘»eto*7‘idHii
Ker je plansko gospodarstvo brez norm nemogoče, so se te uvedle v vseh naših podjetjih. Kako so te norme iz-gledale v začetku, vsi dobro vemo, to so bile izkustvene, empirične norme. Postavljale so se na bazi izkušenj in dogovora z delavcem. Zato je tudi jasno, da niso mogle biti realne. Pred normirce je bila postavljena velika in težka naloga: preiti iz empirično statističnega načina normiranja na tehnično normiranje, postavljanje norm. To delo je bilo pri nas še popolnoma tuje in nepoznano. Zato je bilo treba izvežbati nov kader normircev. Posluževali smo se razne tuje literature kot na primer: Punskega, REFA in slično. Ko smo bili do dobrega upoznani z raznimi načini normiranja, se je začela revizija norm, kateri je pomogla še uredba o kategorizaciji dela.
V nekaterih podjetjih niso znali prikazati delavcem pravega pomena, zato je tudi pri sleherni reviziji padalo zaupanje v norme s strani naših delavcev. Toda naši normirci so s pomočjo sindikalnih organizacij znali pravilno prikazati to nujnost in zaupanje v normo se je ponovno utrdilo. Vendar lahko trdimo, da kljub temu nastane ob reviziji še stalno odpor, na katerega hujskajo posebno sovražniki socializma. Zato je nujno, da vse naše delovne ljudi natančno poučimo o pomenu norme.
Kaj je torej norma? Norma je delovni učinek, ki ga doseže eden ali več delavcev z racionalnim izkoriščanjem proizvodnih sredstev, z najmanjšo porabo surovin in pogonskega materiala, v najkrajšem času in najboljše kakovosti. Ce hočemo torej normo doseči, moramo izpolniti vse zgoraj navedene pogoje. Kako pa to izgleda v praksi? Mnogokrat se prezrejo vsi ti pogoji razen enega in to je: v najkrajšem času.
Zakaj torej ta lov za časom? Prvič zato, ker se v mnogih podjetjih premalo ozirajo na kakovost proizvodov v borbi za plan, ker še niso doumela, da prav kakovost popularizira proizvodnjo, ker se premalo brigajo za čim manjšo porabo surovin in pogonskega materiala, ker niti nimajo o tem pravilne evidence. Poleg tega pa delavci izkoriščajo površnost kontrole ter na ta način na nepravilen način pridejo do večjega zaslužka.
Tako poslovanje v raznih podjetjih pa ne povzroča samo naraščanja polne lastne cene in indirektno zaviranje proizvodnje, temveč tudi onemogočal pravilno zasledovanje o kretanju norm. Zavedati se namreč moramo, da je poleg časa izdelave norma nerazrušlji-vo povezana z najboljšo kvaliteto in najmanjšo porabo surovin ter pogonskega materiala. Kako kvarne posledice nastanejo, «e se delovne, norme pojmujejo nepravilno, bomo videli na naslednjem primeru:
Za izdelavo ene vozelne pločevine nekega stebra industrijske hale je bilo predvideno za predrisarje 240 minut, za vrtanje 65 minut in za obdelavo 18 minut. V lovu za čim večjim zaslužkom je dotični predrisar dokončal delo v 180 minutah ter tako presegel normo za 33 %. Pri tem je zagrešil napako, ker je napačno zarisal sisteme. Površna kontrola je napako prezrla, nakar je sledila nadaljnja obdelava. Napako je odkrila šele sestavljaška skupina, ki je sestavljala dotični steber. Vogelno pločevino je bilo potrebno ponovno razstaviti ter na novo izdelati. Pokazalo se je, da ni za to potrebnega materiala np razpolago. Zato so se morale vse luknje spet zavariti in obdelati, nakar je sledila ponovna izdelava še enkrat. S tem .ni bilo izgubljeno samo na času, kolikor je zavzelo popravilo dotične vozelne ploče-
vine, marveč se je prekinil ves redo-sled in potek planiranega dela dnevnega programa.
Celotna izguba časa je znašala 23 ur in 38 minut. Poleg tega so bila zaradi tega prekinjena predvidena dela normirca, ki je moral biti prisoten ter je izdal nove dekane listke, kontrola je izgubila na času zaradi izgotovitve zapisnika in z iskanjem krivca itd.
Najlepše pri tem pa je, da je vse popravilo bilo ponovno plačano, sestavljaška skupina pa je utrpela znatno škodo zaradi čakanja. Celotna škoda z režijskimi stroški je znašala 1528.45 din. Že iz tega primera lahko zaključimo, kako škodljiv je ta brezupen lov za čim večjim prekoračenjem norm na račun kvalitete dela. Če hočemo torej norme dosegati, moramo brezpogojno dosegati tudi predvideno kakovost dela.
Končno moramo še vedeti, po učinku katerega delavca se postavlja norma. Norma se odreja po srednjem učinku med povprečjem večine delavcev in udarnikov po predpisanem načinu dela. Zato lahko trdimo, da ^ je norma realna tedaj, če je povprečno dosežena okoli 100 %, ne pa, kot to nekateri mislijo, da morajo dnevno normo prekoračiti za najmanj 25 %, ker se sicer baje ne izplača delati po normi.
Zato je treba, da vse te še nepoučene delavce podučimo ter jim dokažemo, da je le reelna norma tista, ki zagotavlja pravilno nagrajevanje, znižuje polno lastno ceno ter dviga življenjsko raven vseh delovnih ljudi.
20. novembra je bilo II. zasedanje širšega plenuma OS v Idriji. Zbrani so bili številni delegati iz vseh podružnic v okraju.
Iz izčrpnega poročila, ki ga je podal tajnik OS tov. Poljanec Srečko, je razvidno, da so nekatere podružnice zelo aktivne, nekatere pa popolnoma pasivne. Najbolj delavne so podružnice rudnika živega srebra v Idriji, okrajne mizamice, okrajnih cestarjev, gozdne uprave, prosvetnih delavcev, dočim so skoraj popolnoma pasivne podružnice krajevne industrije v Idriji in v Hotedršici.
Sklepi, ki so jih sprejeli delegati, so: Vsi člani sindikatov in njih svojci bodo volili 100 odstotno do 7,30 zjutraj. Na dan volitev bodo delala vsa proizvodna podjetja, zaslužek tega dne pa bodo podarili okrajnem svetu, ki ga bo uporabil za novoletno jelko. Sprejetih je bilo še več sklepov, katerim namen je utrditi sindikalne organizacije in krepiti ljudsko oblast.
Plenum je pozdravila delegacija brigad »Jožeta Mihevca< in »Janka Premr-la-Vojka<, ki sta tekmovali na čast plenumu za višjo storilnost dela. Uspehi istega dne so: brigada »Jožeta Mihevca« je izpolnila v rudniku živega srebra 480% norme, mladinska brigada »Janka Premrla-Vojka« v istem rudniku pa 473% dnevne norme.	J. J.
Dopisujte v »Delavsko enotnost« in postanite stalni sodelavci svojega glasila!
Premije za posebne delovne uspehe
kmetijskih delavcev
Zaščita norečih žena in doječih mater
v delovnem razmerju
Skrb za delovnega človeka je ena izmed osredniih nalog ljudske oblasti. Noseče žene in doječe matere v delovnem odnosu pa so deležne še posebne skrbi in zaščite. Ta zaščita je urejena na način s tolikimi pravicami in ugodnostmi, da 'se moremo z njo ponašati po vsem svetu. Da bi se to varstvo čim bolje izvajalo na vseh področjih, je pri zveznem komiteju za socialno skrbstvo ustanovljen svet za varstvo matere in otroka. V oktobru pa je zvezna vlada izdala dopolnjeno uredbo o varstvu nosečih žena in doječih mater v delovnem razmerju, ki prinaša nekaj pomembnih dopolnitev v ureditev tega varstva po uredbi iz aprila letošnjega leta.
Med najvažnejšimi dopolnitvami bi omenili naslednje.
Dopust po porodu se ženi podaljša tudi v primeru, če se otrok rodi pred 9 meseci; podaljša se za toliko dni, kolikor je žena zaradi tega manj izrabila dopusta pred porodom.
Če je žena po predlogu pristojnega zdravnika zaradi nosečnosti razporejena k delu nižje skupine, obdrži plačo skupine svojega rednega dela.
Doječa mati do vštetega 8. meseca dojenja ne sme biti poslana na začasno delo izven kraja svoje stalne zaposlitve. Isto velja za nosečo ženo po dopolnjenem 6. mesecu nosečnosti, a tudi ne pred 6. mesecem nosečnosti, če pristojni zdravnik ugotovi, da bi to škodovalo njenemu zdravju.
Pomembna je končno določba, po kateri lahko dobi mati potreben dopust (največ 15 dni) s pravico do plače kot za čas porodniškega dopusta, če je po mnenju pristojnega zdravnika otroku izpod treh let zaradi akutne bolezni
začasno nujno potrebna nega in pomoč, ki mu jo lahko da samo mati.
Med ostalimi dopolnitvami pa so zlasti točnejša ureditev pravice do plače, tako da je točno določen postopek za določitev pripadajoče plače za čas porodniškega dopusta; podrobneje in točneje je urejena pravica do prekinitve dela zaradi dojenja. Na novo je urejeno plačevanje doječe matere, če zaradi dojenja dela manj časa. Poleg plače za dejansko opravljeno delo ji pripada še delno povračilo za nedoseženi del plače, in sicer: če prejema plačo po delovnem učinku, znaša povračilo polovico plače po času za ure, ko ni delala; če pa prejema časovno plačo, znaša povračilo polovico tistega dela plače, ki odpade na ure, ko ni delala.
Te dopolnitve in spremembe kažejo, kako stremi ljudska oblast za nenehnim izboljšanjem zaščite zaposlene žene in matere. Zato so tembolj obsodbe vredni še vedno se ponavljajoči primeri kratenja pravic, ki so jim zakonito priznane. Da pa se še vedno dogajajo take kršitve, nikakor ne more biti upoštevan vzrok nepoznavanja predpisov o tej zaščiti. Načelo posebne zaščite žene in matere v delovnem razmerju, ki je tudi ustavno načelo, katerega ljudska oblast odločno uresničuje, izvira iz tiste enakopravnosti žene, katere je lahko deležna samo v socialistični državi. Kršiti to zaščito pomeni gledati na ženo z izkoriščevalskega stališča, ni samo protipravno dejanje, temveč predvsem ogrožanje zdravja matere in otroka. Zato so za kršitve predvidene zelo visoke kazni do 25.000 dinarjev. Tako visoke kazni pa dokazujejo, koliko važnost polaga ljudska oblast in naša Partija varstvu žene in matere v delovnem odnosu.
M. R.
Petletni plan predvideva velik razvoj kmetijstva in pri socialistični preobrazbi našega podeželja, ki je pogoj za predvideni razvoj, igrajo pomembno vlogo naša državna kmetijska posestva. Biti morajo vzor socialističnega gospodarstva v kmetijstvu in v borbi za dvig kmetijske proizvodnje, biti pa morajo tudi vir izkušenj in pomoči za naše kmetijske obdelovalne zadruge glede uporabe naprednih delovnih metod, organizacije dela, borbe za čim večji hektarski donos itd. Delovni kolektivi državnih kmetijskih posestev se morajo boriti za čim boljše izpolnjevanje planskih nalog tudi z zavestjo, da s tem svojim delom hkrati izpolnjujejo nakazano vlogo državnih kmetijskih posestev pri socialistični preobrazbi kmetijstva in da je izpolnjevanje te vloge važen prispevek za dvig kmetijske proizvodnje, za dosego predvidenega razvoja našega kmetijstva.
Skrb za razvoj in utrditev socialističnih odnosov do dela pri kmetijskih delavcih je zato še posebno važna naloga. Ker je plačevanje po načelu »vsakemu po njegovem delu« eden izmed najbolj učinkovitih sredstev za krepitev tega odnosa, je pravilno izpolnjevanje uredbe o plačah delavcev na državnih in zadružnih kmetijskih posestvih velikega pomena. Ta uredba — pod pogojem pravilnega izvajanja — daje dokaj materialne zainteresiranosti za dobro delo, delo po normah itd". Z ozirom na vlogo naših državnih kmetijskih posestev in da pride še bolj do veljave načelo plačevanja vsakemu po njegovem delu, je zvezna vlada izdala pravilnik o premijah za posebne uspehe v kmetijstvu (Ur. list FLRJ št, 86). Ta pravilnik, ki velja za delavce na državnih kmetijskih posestvih, je bistvena dopolnitev omenjene uredbe. Uvaja premije za posebne uspehe v rastlinski proizvodnji, v živinoreji, premije za boljšo kakovost dela in nagrade za posebno prizadevanje pri opravljanju svojega dela.
Snov tega pravilnika je zelo obširna in je ne bo,mo obravnavali podrobneje. Poudariti pa je treba, da lahko njegovo pravilno in dosledno izvajanje mnogo prispeva k dvigu storilnosti in kakovosti dela, k dvigu same proizvodnje. S premijami in dopolnilnimi nagradami po tem pravilniku je omogočeno nagraditi vsakega posameznika prav po tem, za koliko jo njegovo delo prizadevnejše in strokovno boljše, da je uspeh takega dela večji iti boljši od predpisanega oziroma pričakovanega.
Pravilnik uvaja kar cel sistem premij in dopolnilnih nagrad ter zajema skoraj vsa dela in vse delavce (posebnih nagrad morejo biti n. pr. deležni tudi poljski čuvaji, vozniki, ki vozijo osebje, razni pomožni delavci v živinoreji, če se njihovo prizadevanje izkaže koristno in pomembno za delo in posestvo). Težišče pa je seveda na delih v sami proizvodnji — rastlinski in živinorejski. Treba pa je posebej poudariti, da so premije načeloma navezane na delo, ki se opravlja po brigadno-desetinsikem sistemu in po delovnih normah ali normativih, priznavajo pa se le za tiste posebne uspehe, ki so plod res prizadevnega ter kakovostnega dela in ki se izražajo v preseganju planskih nalog, norm oziroma normativov.
V rastlinski proizvodnji se priznavajo premije kmetijskim delavcem, ki pri obdelavi posameznih kultur dosežejo — nadplanski donos, to je zlasti presežek . pridelkov, ki je po posebnem računu dokazan samo uspeh dobro organiziranega in skrbnega dela brigade kot delovne celote pa seveda posameznih članov brigade. Na brigado odpadajoči skupni znesek premije se potem deli po delovnih deležih, po količini dela, ki so ga posamezni člani brigade opravili pri obdelovanju dotičnega pridelka.
Generalni polkovnik Lehr, komandant nemških letalskih sil, ki so aprila 1941 porušile Beograd, zaupna osebnost v krogu Hitlerjevih generalov, je bil hkrati tudi »specialist? za Balkan in je kot takšen imel nalogo, da kot komandant okupacijskih sil na Balkanu »napravi red« s svojimi metodami. Pri uvajanju tega »reda« v naši državi je ta »specialiste organiziral nekaj ofenziv, ki so imele nalogo, da uničijo narodnoosvobodilno gibanje sploh in našo narodnoosvobodilno vojsko. Toda leta 1945, ko se je bližal konec vojne, je pred edi-nicami naše armade bežal z ostanki svojih in kvizlinških čet, ki so 4 leta požigale, ropale in pobijale po Jugoslaviji. Sebe in svoje horde je hotel rešiti s tem, da bi se umaknil preko jugoslovansko-avstrijske meje. Ta njegov »strateški načrt« pa so razbile naše edinice, ki so se nahajale na Štajerskem in deloma tudi na Koroškem. Te edinice so bile v sestavu XIV. udarne divizije- ki je uspešno zaprla meje ter s tem omogočila zajetje Lehrovih čet z vso tehniko in opremo.
XIV. udarna divizija je bila od svojega slavnega pohoda iz Dolenjske na Štajersko — v začetku leta 1940, pa vse do maja 1945 — težke in neprestane borbe na najbolj severnem delu naše zemlje, na Štajerskem in Koroškem. Najtežje borbe so se začele konec leta 1944 in v začetku leta 1945 zaradi tega, ker so Nemci v tem času hoteli zavarovati ceste za svoj umik iz Jugoslavije. Z močnimi in neprestanimi napadi na naše edinice so poskušali, da bi jih držali čim dalje od prometnih zvez. Toda to jim ni uspelo. Po težki borbi v februarju in marcu 1945 na Mozirskih planinah, Menini, Pohorju itd. je divizija z vsemi brigadami prešla v protinapad, ki je bil usmerjen predvsem na prometne žile Zidani most—Ljubljana.^ Tri brigade: prva udarna Toneta Tomšiča, druga udarna Ljube Šercerja in 13. udarna
KAPITULACIJA VON LEHRA in wegove voiske
M. Bračiča so zaprle poti in rušile proge Zidani most—Maribor in Maribor—Dravograd. dočim je 3. udarna brigada Slavka Šlandra in 11. Milana Zidanška se berila na prometnih žilah Zidani most— Ljubljana. Pri teli napadih so imele vse te edinice sijajne uspehe.
Konec aprila 1945 je dobila divizija od štaba IV. operativne cone nalogo, da s tremi brigadami začne napadati preko Drave na Koroško, z dvema pa nadaljuje z napadi na komunikacije Zidani most— 'Ljubljana, da bi tako obvarovale pred uničenjem razne objekte, kakor so bile to rudniške naprave v Trbovljah, Zagorju in Hrastniku. V začetku maja, ko so se začele borbe pri Dravogradu, Prevaljah, Guštanju in Črni, so tri brigade ob podpori koroških partizanov krenile proti Koroški z namenom, da osvobodijo Slovensko Koroško izpod stoletnega suženjstva. Hkrati, ko so te brigade krenile preko stare avstrijsko-jugoslovanska meje, pa sta ostali dve brigadi, ki sta se še takrat borili za osvoboditev Trbovelj in Zagorja, dobili nalogo, da svoje napade preusmerita proti Ljubljani.
Kot komisar divizije sem bil določen, da vodim te brigade pri njihovem napredovanju proti Ljubljani. Ostali del štaba divizije je krenil z brigadami, ki so napredovale proti Koroški, jaz sam pa, da bi pravočasno dosegel brigade, sem moral prehoditi pot od Drave do Save v najkrajšem času.
Od komandanta IV. operativne cone, polkovnika Petra Stanteta, sem dobil pismena navodila o nalogah brigad, katere pa so morale biti pozneje zaradi nastalega položaja spremenjene.
Pot, katero sem moral prehoditi, je vodila preko komunikacij, po katerih so se podnevi in ponoči premikale nemške kolone, posebno na cesti Celje—Ljubljana. Zaradi tega sem vzel seboj spremstvo, ki je bilo sposobno za dolgo pot
in ki bi v primeru potrebe omogočilo tudi nasilen prehod preko teh poti. Dva dni in eno noč je bilo treba nepretrgoma potovati peš in na konju, da smo prišli do edinic. Preko glavnih cest, ki so bile polne nemških avtomobilov, tankov in ostalih vozil, smo morali hoditi tudi podnevi med samimi kolonami, ker nam je bila vsaka minuta dragocena. Pri tem so nam bile izredno dobrodošle nemške uniforme, katere smo imeli na sebi, kakor tudi to, da Nemci niso imeli več časa. da bi pazili, kdo se giblje po teh poteh.
Zvečer 8. maja smo dosegli naše brigade. Takoj po prihodu so štabi brigad dobili naloge. Kmalu zatem, ko so brigade bile pripravljene za odhod, je prišel kurir z depešo glavnega štaba, ki se je glasila: »Šesto brigado Slavka Šlandra in 11. Milana Zidanška usmeriti proti Koroški.« Naloga je bila popolnoma spremenjena. Pripraviti je bilo treba nov načrt za premik po najkrajši poti, Ker smo dobro poznali teren, to ni bilo težko. Izbrali smo pot preko Savinjske doline, Solčave in Železne Kaple na Velikovec. Še isto noč smo krenili preko Menine planine. Zgodaj zjutraj 9. maja smo se spustili v Savinjsko dolino. Po kratkem odmoru v Radmirju in Lubnem smo nameravali nadaljevati svojo pot proti Solčavi. Toda čim smo prišli v Savinjsko dolino, smo opazili kolono avtomobilov, ki se je premikala v smeri proti Radmirju. Pohiteli smo, da ji presekamo pot. Enemu bataljonu je uspelo, da je pravočasno prišel do ceste in ustavil kolono. Vsa kolona 20 avtomobilov se je predala brez borbe. To je bila ena od bočnih patrol glavnine Leh-rovib čet, ki so se umikale po cest: Celje—Siovenjgradec—Dravograd. Vodja kolone je bil major, od katerega smo zvedeli, da se Lehr in njegov štab nahajata v Braslovčah, severno od Celja.
Ta major je vedel povedati, da se namerava Lehr s svojimi četami umakniti preko meje v Avstrijo, kjer bi se_ predal Angloamerikancem. Mi nismo imeli zveze s štabom divizije, niti nismo vedeli, kje se trenutno nahajajo naše edinice in če so ceste preko meje zaprte. V vsakem primeru pa je bilo treba ustaviti umik Lehrovih čet in s tem omogočiti našim edinicam, ki so bile na Koroškem, da, v kolikor še tega niso storile, zaprejo mejo.
Za umik Lehrovih čet ni bila dovolj samo ena cesta in to ozka cesta Celje— Siovenjgradec, ki se vleče skozi soteske in ki je bila poleg tega na mnogih mestih razrušena in zasuta s kamenjem. Te ceste ni bilo mogoče obiti in na . nekaterih mestih je bila onemogočena vožnja z motornimi vozili. Vse to je oviralo gibanje čet in treba je bilo računati, da bo skušal Lehr poiskati izhod toliko prej, ker so mu edinice naše armade sledile za petami in že razorože-vale zadnji konec njegove kolone. Hočeš ali nočeš — general polkovnik se je znašel v takšnem položaju, da je moral iskati — našo »pomoč«.
Istega dne okrog 10. ure dopoldne je naša patrola pripeljala nemškega majorja, ki je zahteval »predstavnika Titove vojske«, kakor se je izrazil, da mu preda Lehrovo pismo. V tem pismu je Lehr pozival »predstavnika Titove vojske« v Braslovčah na »razgovor« zaradi nadaljnjega umika njegovih čet. Ta Lebnov odposlanec se je silno prizadeval, da nam tudi ustmeno pojasni potrebo razgovora in da nas »prepriča«, da bo za nas najbolje, če omogočimo njihovim četam, da čimprej zapuste našo državo. Zelo veliko je pripovedoval o Lehru kot enem najbolj sposobnih nemških generalov, o njegovi dobroti in tovariških odnosih do podrejenih starešin in navadnih vojakov. Zakaj vse to pripoveduje,
V živinoreji, kjer so uvedene posebno številne in podrobno obdelane premije za posebne uspehe, pa so n. pr. premije brigadirjev odvisne od tega, koliko delav-cev-članov njegove brigade dobi premije' Ta način je posledica posebnosti brigad-, nega načina v živinoreji.
Oba primera pa kažeta, kako je priznavanje premij povezano z naprednimi organizacijskimi oblikami dela: pravilno priznavanje teh premij po načelih pravilnika mora torej dvigniti zanimanje samih delavcev za nenehno izpopolnjevanje bri-gadnega načina v kmetijstvu.
Važen pogoj za samo izvajanje pa je tudi skrbna in točna evidenca o delu is uspehih posameznega- delavca. Brez tega bi bilo težko ugotavljati količino dela in uspehe teiga dela, kar bi lahko vodilo v nepravilnosti in kršitve. Najbolj groba kršitev pa bi bila, uporabljati te premije in naigrade za neko zviševanje plač. To bi povzročilo škodljiv dvig plačilnega fonda brez predhodnega dviga storilnosti in kakovosti dela ter sploh proizvodnje.
Uvedba teh premij in nagrad pa more še bolj dvigniti zainteresiranost kmetijskih delavcev za čim boljše delo in uspešen razvoj državnih kmetijskih posestev, za boljši hektarski donos, za številčni in kakovostni dvig živinoreje. V tem oziru so posebno važne premije v živinoreji: z njihovo pravilno uporabo se lahko znatno utrdi stalnost živinorejskih delavcev, dvigne njihova prizadevnost, pa tudi njihova samozavest; te premije so namreč svojevrsten dokaz, kako je njihovo delo cenjeno kot visoko kakovostno delo.
M. R.
►<><><><><><><><><><><><x>oo;‘
Živa diskusija je pogoj is uspehe vsakega sestanka
S plenuma RO sindikata PTT uslužbencev
Živa diskusija, na katero so se vsi delegati dobro pripravili, je dala slutiti, d* bo plenum Republiškega odbora, ki se ie vršil v nedeljo 13. t. m., uspešen. In res. Vsa vprašanja so bila izčrpno obdelan* in odbor je dobil obilo tvarine za nadaljnjo konkretno obdelavo.
Med najvažnejšimi vprašanji, ki jih plenum obravnaval, je nepravilen odnos poštnega ministrstva do racionalizatorjeV in inovatorjev. To vprašanje ne trpi odlaganja, zato je treba izvesti med prvim1 sklep, da bo za to vprašanje zainteresirana Centralna uprava. Med vprašanji, ki so bila že tretjič na dnevnem redu, je treba omeniti predvsem slabo preskrbo in neuspešno sindikalno povezavo terenskih delavcev, slabo povezavo odbora 6 terenom in slabo organizacijo zaščito
Sklep, da naj bi tudi uprava imenovala svoje referente za zaščito dela, je treba pozdraviti, saj bo verjetno to vprašanje za vselej odpravil z dnevnega _reda' Verjetno, da bi podobno usodo dožive e tudi ostale pomanjkljivosti v sindikalnem delu, če bi delegati tudi predlagali način kako naj se odpravijo. Sploh pa tak* vprašanja ne bi smela biti toliko časa ovira -drugače uspešnemu delovanju odbora! Velika pridobitev tega leta pa 1® plačevanje po efektu dela, ki bo gotov5 zelo ugodno vplivala na tekmovalni polet' treba se je le v tekmovanju med kolektivi otresti kampanjskega dela.
Ali si že plačal naročnin** za »Delavsko enotnost«? & še nisi, stori to v prihodnjih dneh!
ga nismo vprašali. Slutili smo, da si j6 Lehr zelo prizadeval, da bi sprejeli _nle' govo vabilo na razgovor in je zaradi tej ga tudi naučil odposlanca, _ kako in kw naj govori »predstavniku Titove vojsk®' Nas razumljivo ni mnogo zanimalo, kakšen je Lehr, ker smo njegovo »dobroto približno dobro poznali. Toda zato^ S? nas mnogo bolj zanimali njegovi načr >' Zaradi tega smo sprejeli njegovo vabv" za »razgovor«, toda ne v Braslovčah, D' mestu, ki ga je določil on, ampak v L®' tušu, tako da je vsak prišel do pol pm ' Major se s tem predlogom ni strin],®” trdil je, da se Lehr ne bo ločil od svoj1” čet in da se on ne more odločiti bi'®' svojega štaba. Kljub tem njegovim v ditvam smo še nadalje vztrajali na te,1”1 da pride Lehr, čeprav s svojim ožji” štabom, v Letuš, točno ob 13. uri P” poldne v gostilno pri mostu. Na konj je vendar pristal, da predloži našo t htevu Lehru, ni pa bil prepričan, če -bo Lehr osvojil.	j
Točno ob določenem času sem prife. s tolmačem na kraj, ki smo ga doloS Lehr je medtem že prišel s svojim »’ f bom. Prišel je, toda- ne sam, ampak močno oboroženim spremstvom. NjegoL osebna zaščita ni bila majhna. Pred ”, šo, v kateri se je nahajal, je stal okW ni avtomobil, okrog hiše pa je bilo P stavljenih nekaj mitraljezov, pri sa»® , vhodu v hišo pa do zob oboroženi s1” žarji. Vse to oboroženo spremstvo je opazovalo kot nekašno čudo. Prišla s s pištolami in brez vsakega spremst Ko sva vstopila, so vsi stražarji PozdeC, vili »mirno«. Major, Lehrov odposlan ( naju je pričakal na vratih, prav tak stanju »mimo«, in raportiral, da je ^ neral polkovnik zaradi resnosti vorov kljub temu sprejel naš predi ^ da pride na polovico poti in da je pripravljen za razgovor. Lehr. dva nerala in kakšnih 5 višjih oficirjev, . nas stoje sprejeli v sobi. Dostojato^ njegovega v-sokega štaba je *lol5 . ^ # obdržati do poslednjega časa. ®oh' W kateri so bili, je bila urejena tako,
K U L T U R A I N
Za umetnostno' kvalitetno opremo zadružnih domov
Naši vodilni možje neprestano poudarjajo, kako je treba pri proizvodnji paziti na kakovost dela. To opozorilo pa se prav tako nanaša tudi na kakovostni dvig dela na umetnostnem in kulturnem področju. Naša likovna umetnost se po osvoboditvi vztrajno trudi, da bi se izboljšal umetnostni nivo naših likovnih ustvaritev, toda to je dolgotrajno delo, ki bo šele v bližnji bodočnosti pokazalo rezultate. V našem primeru, kakor nam pove naslov, pa gre za odgovornost opreme zadružnih domov, odgovornost, ki jo moramo imeti vsi dobro pred očmi in je nikakor ne smemo zanemariti.
Stalna budnost nad opremo naših zadružnih domov je danes nedvomno potrebna zato, ker je število novih domov izredno veliko in je kvalitetna oprema zato marsikdaj težko izvedljiva. Drugič pa moramo paziti pri opremi tudi zato, ker živi danes v naši sredini še mnogo takih umetnostnih proizvodov, ki jih nikakor ne smemo uporabljati v te svrhe. Na tem mestu sem že pisal o taki »umetnosti, ki ni umetnost«, opozoril sem na početje neodgovornih ljudi, ki za drage denarje širijo med našimi ljudskimi množicami proizvode, bodisi na področju plastike, bodisi na področju umetne obrti, ki ne zaslužijo, da bi se sploh pokazale v javnosti, ki kvarijo okus naših ljudi ter so v izvedbi nekatere naravnost žaljive. Kakor nalašč sem v zadnjem času opazil celo porast te proizvodnje; v Ljubljani so se odprla nekatera nova izložbena okna, ki so kar nabita s kičem in podobnimi »dragocenostmi«. Skrajni čas je, da se to početje onemogoči, da se posameznim delavnicam dajo na razpolago ustrezni načrti ter modeli, kjer pa bi ti ukrepi ne zadostovali, pa naj bi se ta delavnost enostavno zatrla in usmerila na drugo področje. Vzgojiti dober okus širšim plastem našega ljudstva je naša dolžnost in zelo težka stvar. Kičasti izdelki pa vsa prizadevanja po višjem umetnostnem okusu podirajo ter je trud potemtakem v tej smeri jalov ali pa brezpomemben.
Zavedati se moramo, da so zadružni domovi naša politična, kulturna in gospodarska središča vasi, Zadružni dom vsebuje vse, kar naj bi in tudi bo združevalo zadružnike tako v gospodarskem, kakor v kulturno-družbenem oziru. Zadružni dom je doslej pri nas najvišji tip kraja, kjer se bo odigravalo tako rekoč vse življenje naše bodoče vasi. Tu bodo važne politične in družbene prireditve, tu bo knjižnica, klubski prostori, dra-matske prireditve itd., skratka vse, kar bo nenehno dvigalo politično in kulturno zavest našega kmeta ter ga navajalo h kuiturnejšemu življenju. Jasno je potem, da moramo biti pri opremi zadružnih domov skrajno vestni in dosledni. Le spomnimo se na primer opreme naših ne-številnih vaških gostiln včerajšnjega časa. Na steni so visele slike, ki jih je gostilničar naročil kdo ve odkod iz tujine ali pa jih nakupil v raznih proda-jalnicah. Videli smo sliko — seveda vse v barvnem tisku — kako nosi mož na rami križ, na križu pa sedi njegova žena in ga tolče s copato po glavi. Da sta bila upodobljena oba v kretenski obliki, da tisti »slikar« sploh ni znal slikati, je jasno, glavna stvar je bila, da je bila podoba gostom všeč in v zabavo. Potem ste videli sliko, ki je nedvomno prišla od nekod z Bavarskega in je predstavljala gostilniško sobo, kjer pijejo in mo-žujejo hrabri lovci v pristnih bavarskih narodnih nošah. Tedaj je vdrl v sobo bik, lovci se preplašeno skrivajo, nekdo je zlezel pod mizo, drugi skačejo skozi okno itd. Zopet »krasna in špasna« stika, ki je marsikateremu silno ugajala. Ali pa smo videli jesenski gozd in jelena, ki
huka vročo sapo iz nosnic v mrzli jesenski zrak. Mislim, da sem slikarski »repertoar« opreme naših gostiln že kar precej izčrpal, če pa sem kaj pozabil, naj pa čitatelji sami dopolnijo. Rad bi omenil še nagačenega ptiča ali kako drugo žival, preprečenega s pajčevino, sajastega od dima, z razcefranim perjem ali oguljeno dlako.
Če dovolite, pa bi potegnil še drugo paralelo z objektom, ki je pa tudi skoro v vsaki slovenski vasi — s cerkvijo. V tem pa je stvar drugačna. Vidi se, da so ta posel opreme vodili nekaj časa edini izobraženci — duhovščina. Sicer je v redkih primerih zavestno odločal okus in želja po estetskih vrednotah, večinoma pa je bila kvalitetna oprema le sredstvo za določen namen. Vendar je dejstvo, da je malokatera slovenska cerkev brez kake umetnostno kvalitetne stvari, pa če so že nastale daleč nazaj v srednjem veku ali v baroku ali pa v 19. in 20. stoletju. Zgodilo se je, da je bila cerkev sezidana, pa je župnik poklical v 15. stoletju mojstra slikarja, recimo Janeza iz Ljubljane; ta je pokril stene notranjščine s freskami, M so še danes naš ponos, dragocena ostalina naše kulturne preteklosti, ki je ne moremo pokazati samo doma, temveč tudi v tujini. Nlaito je prišel gotski rezbar ter ustvaril čudovite kipe, ki jih še danes lahko občudujemo v naši Narodni galeriji. Potem je baročni župnik, ko je bila cerkev dokončana, poklical mojstre, kot sta bila Franc Ilovšek in Anton Cebej, in jima rekeli poslikajta mi te obširne kupole, ta obok itd. In nastale so freske, na katere smo še danes ponosni Prišel je Valentin Metzinger in drugi ter ustvaril podobe, ki so še danes remek dela naše baročne umetnosti. Prišli so rezbarji, ki so znati čudovito rezati v les, katerih imena nam vedno niso znana, vemo pa, da je v njih mnogo tistega, kar čutimo, da je slovensko, to se pravi naša umetnost. Tako so v stoletjih nastajale opreme, ki nam danes mnogokje vzbujajo vtis čudovite harmonije in lepotne mikavnosti.
Potegnil sem paralelo — mislim, da je pravilno. Zdaj pa pomislimo, kakšne skrbi je vredna oprema naših zadružnih domov, ki bodo opravljali daleko važnejšo in vrednejšo funkcijo, kakor pa cerkve. Mi danes kvalitetne umetnostne opreme ne postavljamo zato, da bi. bila sredstvo za nek določen namen. Mi danes iskreno želimo našemu delovnemu človeku prijeten odpočitek ali zabavo ali možnost izobrazbe v postoru naših zadružnih domov. Vse to pa bomo dosegli le tedaj, če se bo naš delovni kmet počutil v zadružnem domu kakor doma, da ko po delovnem dnevu njegovo oko počivalo na lepi notranjščini prostorov zadružnega doma.
Oprema zadružnega doma se more razvijati v več smeri. Imamo n. pr, gledališko dvorano. Po navadi so nam na razpolago širše stenske ploskve. Tu naj bi naši slikarji doprinesli svoj delež z izvršitvijo fresk, ki naj bi vsebinsko ustrezale monumentalni zasnovi tega načina slikanja. Prizori iz naše narodne zgodovine, iz narodnoosvobodilne borbe, iz našega kulturnega življenja, iz zadružnega življenja itd. naj bi bile teme teh podob, čudovit način opreme večjih stenskih ploskev je n. pr. tudi mozaik, ki monumentalno vpliva na razpoloženje prostora. Oder sam naj bo opremljen s kvalitetnimi kulisami, ne pa kakor - je bilo doslej po navadi na podeželskih odrih, z izdelki diletantov i. p. Ostale prostore zadružnih domov bi morale v idealnem primeru krasiti originalne slike naših slikarjev in grafikov Prav tako ne smemo pozabiti na umetnostno vi-
soko stoječo plastiko naših vodilnih mož in vidnejših kulturnih delavcev.
Seveda je oprema zadružnega doma, kakor sem nakazal zgoraj, zaenkrat idealna, vendar pa, če so ljudje iniciativni in visoko zavedni, ne povsem neizvedljiva. Mi imamo danes kader fre-skantov, kakor jih nima nobena druga republika. Danes imamo še močan kader slikarjev in kiparjev. Po ogromni večini so to zavedni ljudje, umetniki, ki zavestno ustvarjajo za našo socialistično stvarnost. Mnogokje bi bila stvar pametnega dogovora med upravo zadružnega doma ter z umetnikom oz. bolje z umetnostnim kolektivom. Naša Akademija likovnih umetnosti v Ljubljani je vzgojila že nekaj dobrih mladih umetnikov, ki bodo nedvomno radi sprejeli dela v zadružnih domovih. Kjer pa bi domovi zaenkrat ne mogli prevzeti stroškov, bi se oddolžili morda v naturaiijah ali pa bi originale zaenkrat nadomestili s kvalitetnimi barvastimi reprodukcijami slovenskih in jugoslovanskih mojstrov. Ko govorim samo o slikarstvu in kiparstvu, pa nikakor ne mislim podcenjevati truda, ki ga bodo naši arhitekti vložili v načrte za notranjo stanovanjsko opremo zadružnih domov. Tu je stvar lažja. Arhitekt izroči načrte, in mnogokje jih potem lahko izvede lastna zadružna mizarska delavnica. Tudi v tem primeru naj nihče ne misli, da je vseeno, kako je opremljen na primer klubski ali gostilniški ali kateri koli drug prostor. Tudi miza in stoli spadajo v poglavja o umetnosti in tudi tu moramo napraviti vse, da zadostimo umetnostni strani opreme domov.
Nanizal sem nekaj misli o umetnostno-kvalitetni opremi naših zadružnih domov. Upam, da sem v glavnem zajel vso problematiko o tem predmetu. Dobro pa bi bilo, če bi se kmalu sklicala anketa, ki bi bila sestavljena od naših zadružnih funkcionarjev ter umetniških krogov; taka anketa bi lahko mnogo pripomogla k razčiščenju problema opreme naših zadružnih domov ter bi nedvomno prinesla dobre rezultate. Dr. Stane Mikuž
DELO IN TEKMOVANJE
na naši klasični gimnaziji
Članek, ki nam ga je dal na razpolago dr. Stane Mikuž, smo priobčili zlasti z namenom, da se z njimi seznanijo naši sindikalni kulturno-prosvetni referenti, kajti tudi oprema naših sindikalnih domov, dvoran in klubov je mnogokje na zelo nizkem estetskem nivoju. Načela okusne opreme zadružnih domov velja tudi za sindikalne domove.
Razen delovnih norm, ki so natančno določene v učnem načrtu ter v predmetih in učnih urah posameznega strokovnega učitelja, tekmujejo podružnice SPD v Mariboru v točno označenih panogah svojega udejstvovanja. Podružnica II. srednjih šol v Mariboru, ki obsega tri skupine (delovne kolektive Klasične gimnazije, študijske knjižnice in muzeja) s sedežem na Klasični gimnaziji, si je v tekmovanju za II. kongres SPD aprila meseca osvojila prvo mesto med prosvetnimi podružnicami v Mariboru. V nadaljevanju tekmovanja so bile določene tri nagrade. Rezultat je bil ta, da je podružnica I. (prva drž, gimnazija) prejela diplomo in prav tako podružnica II. (Klasična gimnazija), dočim je gledališče prejelo prehodno zastavico.
Lastnemu politično - ideološkemu ter strokovno pedagoškemu izpopolnjevanju je bilo samo v mesecu oktobru na Klasični gimnaziji namenjenih osem sestankov, 8 študijskih krožkov in isto število strokovnih krožkov v okviru Pedagoškega aktiva (slavistika, zemljepis, zgodovina, klasika, matematika in fizika, kemija in živi jeziki), katerih se je skupina Klasične gimnazije udeleževala 100%, Skupina študijske knjižnice je imela samostojno poseben sestanek s poročilom o državnem kongresu bibliotekarjev v Ljubljani, člani Klasične gimnazije pa so se udeležili -kot delegatje strokovnih sestankov klasikov ter matematikov in fizikov. S temeljitimi referati in diskusijami je bil obvezni študij vseh po upravni liniji predpisanih tem in na dvajset drugih problemov, ki so v zvezi z našo novo socialistično Jugoslavijo.
Uspehi tega resnega dela so razvidni iz poročila o -poteku konsultacije 4, novembra 1945 za skupino Klasične gimnazije.
Zelo bogato je bilo kulturno in prosvetno delo, ki so ga vršili člani podružnice II, srednjih šol v Mariboru skozi vse -leto in tudi v dobi velikega odmoira izven svojega šolskega delokroga. V različnih šolah in tečajih je poučevalo 27 članov podružnice in s tem tako rekoč omogočalo obstoj in delovanje teh šol in tečajev. Dopisovanje za naše časopise in za ra-dio-postajo Ljubljana—Maribor je bilo stalno in izdatno. Sodelovanje pri kulturnih prireditvah po vaseh, v ekipi zgodovinskega društva, pri ljudskih knjiž-
V Količevem so ustanovili SKUD „France Bukovec"
V nedeljo 20. novembra so delavci in nameščenci Tovarne papirja in lepenke izvedli ustanovni občni zbor kulturno-umetniškega društva ter tako izpolnili splošno željo članstva po načrtnem kul-turno-umetniškem delu.
Kljub nekoliko pičli udeležbi članstva, okrog 70 po številu, je skrbno pripravljen občni zbor začel z delom. Po uvodnih besedah in izvolitvi delovnega predsedstva je zastopnik GO ZSS spregovoril o pomenu SKUD v okviru današnje graditve socializma in preobrazbe naših delovnih in kmečkih ljudi, obenem pa se je dotaknil trdnega stališča naše Partije proti gonji Informbiroja in važne vloge kulturnih delavcev v tej smeri.
Nato se je razvila živahna diskusija, v katero so posegali skoraj vsi navzoči. Pri diskusiji so prišle na dan zanimivosti iz dosedanjega kulturnega dela posameznih sekcij, predvsem pa se je pokazala težnja za čim bolj urejenim delom v novem društvu, za utrditev discipline in borbo za kvaliteto. Kulturno-prosvetni
referent KS Domžale tov, Redenšek, ki je posegal v diskusijo, je poudaril dobro pripravo iniciativnega odbora za ustanovitev društva. Opozoril je na potrebo aktivizacije za vključitev čim večjega števila članstva v aktivno delo.
Diskusija je pokazala, da je kolektiv tovarne lepenke in papirja v Količevem močan v politični izgradnji in da dobro razume pomen kulturno-prosvetnega dela v borbi za plan. Sledeč svetlemu zgledu revolucionarnega borca in aktivista Bukovca Franca, katerega ime je bilo z navdušenjem sprejeto za novo društvo, hočejo člani društva razvijati kulturno-umetniško dejavnost ne samo v svojem kolektivu, temveč tudi na bližnjem podeželju,
Društvo, ki šteje že sedaj okrog 120 aktivnih članov in ima štiri sekcije (pevski zbor, glasbeno, dramsko in folklorno sekcijo) ima možnost velikega razvoja, ker je ta kolektiv znan po svoji r«volu-ci-onarnosti že iz .predaprilske Jugoslavije.	BIČ
nicah, v uredništvu Novih obzorij in pri reviji sami, pri nastopih sind. fizkultur-nega društva Poleta, pri organizaciji šahovskega življenja v Mariboru — naslov ženske prvakinje Maribora si je priborila članica učiteljskega zbora Klasične gimnazije — vse to priča o bogatem vsestranskem udejstvovanju te podružnice izven šole. Štirje člani so imeli pet predavanj v KOZ poštnega sindikata, na konferenci učiteljev Maribor-okolica in v kulturno-umetniškem klubu, en član dela za Akademijo znanosti in umetnosti, drug član pa je dovršil pomembno kiparsko delo. Pomembno socialno delo vrši podružnica s tem, da mesečno nabere za patronat Dijaškega doma pri članih okrog 900 din. Pri vsem tem je 46 članov podružnice samo v oktobru opravilo 587 ur prostovoljnega dela, med temi 177 ur fizičnega. Razen tega je na pobudo članov skupine Klasične gimnazije in pod njihovim vodstvom izvršila mladina Klasične gimnazije v oktobru 2065 ur prostovoljnega fizičnega dela na Braniku, pri nabiranju sadja, gradnji drž. gimnazije v Guštanju in v mestu samem na pionirski progi.
oooooooooooooooc
Lepo dejanje naših likovnih umetnikov
Umetniška zadruga v Ljubljani, v kateri so včlanjeni naši likovni umetniki, je organizirala med svojimi člani svojevrstno akcijo za pomoč pogorelcem v Srednji vasi na Gorenjskem. Pozvala jih je namreč, naj poklonijo nekaj svojih del, ki jih bo zadruga prodala, izkupiček pa poklonila pogorelcem, da si čimprej sezidajo nove domove. Večina naših likovnih umetnikov se je vabilu že odzvala.
Vse njihove umetnine so razstavljene v prostorih zadruge v Šelenburgovi ulici. Da bi zadruga omogočila nakup prav vsem ustanovam, sindikalnim podružnicam — za rdeče kotičke, čitalnice, knjižnice, dvorane itd. — kultumoprosvetnim društvom, zadrugam, podjetjem itd., ki jim je prav gotovo pri srcu, da svoje prostore opremijo s kvalitetnimi deli, obenem pa pomagajo v socialni akciji, je ceno umetninam globoko znižala, tako da nakup za nobeno teh ustanov in tudi ne za zasebnika ni težak problem. Razstava je stalno odprta. Kdor se interesira za našo likovno umetnost, naj si jo ogleda, obiščejo pa naj jo čimprej predstavniki naših sindikatov, podjetij- kulturno-umet-niških društev itd.
Izid natečaja za besedila novih pesmi
Poverjeništvo za kulturo In umetnost IO MLO — Ljubljana razglaša po končanem natečaju naslednji Izid:
Komisija, ki jo je sestavilo Društvo slovenskih književnikov, je ugotovila, da nobeno vloženih del ne ustreza duhu razpisa. Na predlog komisije nagrajuje Poverjeništvo za kulturo ln umetnost nekatere avtorje, ki so se približali duhu razpisa oziroma katerih pesmi so primerne za uglasbitev.
Tono Sajovic, Trbovlje — Loke din	3000,
France Kosmač, Ljubljana	din	2000,
Tamara Batistič, Ljubljana	din	2000,
Anica Kos, Ljubljana	din	1000,
Marička Žnidaršič, Stari trg	din	1000,
Ivan Bizjak, Celje	din	500.
Urejuje uredniški odbor. Glavni urednik T. Seliškar. — Uredništvo telefon 45-3$, Miklošičeva 22-11. — Uprava telefon 49-70, Masarykova 14-11 v Ljubljani. — Izhaja vsak petek — Mesečna naročnina din 12.— Štev. ček. položnice 6-90603-9 — Tiska tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani
kor dia je ta štab tu že dalj časa. Na etenah so bile številne karte, na veliki mizi prav tako zemljevid, okoli nje pa so bili razmeščeni stoli. Pričakoval sem, da bo ta veliki vojskovodja, kakor je pripovedoval major — ta veliki zločinec — po delih, kakima je počenjal po naši državi — tudi velik po postavi. Zelo sem bil presenečen, ko se je pred menoj z vzdignjeno desnico pojavil majhen človek, ogrnjen v črno pelerino, ki ga je napravljala še manjšega, in izrekel: »Generaloberst Lehr.« Svojega imena nisem utegnil niti izgovoriti, ko mi je že začel predstavljati svoje generale in oficirje, ki so stali v vrsti v sredini sobe. Potem je začel pojasnjevati, kakšen komandant je in me zelo obzirno vprašal, Če sem pripravljen pojasniti, kaj sem po činu in na kakšnem položaju. Prizadeval si je, da bi bil čim bolj hladnokrven in komandantsko strog. Toda kljub temu ni mogel prikriti svoje nervoze in prosečega glasu v svojem govoru. Zaprosil je, če lahko obrazloži svoje predloge. Se preden je začel, je spet vprašal, s kakšnimi silami razpolagamo v bližini in sploh na sektorju proti meji. Odgovoril sem mu, da naše sile vsak dan in vsako uro naraščajo in da zaradi tega ni mogoče povedati točnega številčnega stanja. Z odgovorom ni bil zadovoljen in tudi ni več postavljal takšnih vprašanj, ampak je prišel na dan s svojimi predlogi in »zahtevami«. Začel je z enostavnimi besedami: »Sklenil sem, da se stavim na razpolago maršalu Titu, da predam večjo količino orožja in prevzamem odgovornost, da bodo moje trupe disciplinirano zapustile jugoslovansko ozemlje.« Zato zahteva od nas uslugo, da mu do meje omogočimo neoviran umik njegovih čet, kar jim je treba čim hitreje omogočiti po vseh poteh, ker nji-novo številčno stanje znaša okrog 300 8 Tirano pa razpolaga samo še za tri do štiri dni. Hiter umik je neobhod-ao potreben, dokler so še trupe disciplina11®- drugače, v kolikor bi se umik eevlačevaL on seveda na bo mogel od-
govarjati za disciplino in morebitni poskus nasilnega ropanja pri prebivalstvu. To posebno velja za Čerkeze, četnike in ustaše, ki so v njegovi koloni. Takšni so bili njegovi »predlogi in zahteve!-. Pri vsem tem ni pozabil poudariti, kako velike količine orožja vseh vrst imajo njegove čete na razpolago. Ko sem ga vprašal, kakšna je ta »večja količina orožja«, za katero se je odločil, da nam jo izroči, je dal besedo svojemu načelniku štaba, starejšemu generalu, visoke rasti z zravnanim pruskim nastopom. Ta generali (njegovega imena se ne spominjam) je povedal, da bodo odredili, da se bo vse rezervno orožje in del tega, ki se nahaja pri posameznih vojakih, dalo nam na razpolago, Zaradi vzdrževanja reda pa je treba, da vsak deseti vojak obdrži puško, vsi podoficirji pištole, oficirji pa svoje posebno orožje. Poleg tega nameravajo za prevoz hrane zadržati potrebno število kamionov in na vsak kilometer v koloni tudi po en tank ali oklopni avtomobil. To svojo »zahtevo« je utemeljeval s potrebo štaba, da se omogoči neovirano poveljevanje in vzdrži disciplina. Po njihovih obrazložitvah sem postavil Lehru nekaj vprašanj, in sicer: če mu je znan podpis brezpogojne kapitulacije nemške vojske, kaj vsebuje akt o kapitulaciji, če spoštuje ta akt in če ga spoštuje, kakšen namen imajo taki razgovori in postavljene zahteve z njegove strani, da še naprej obstajajo njegovi štabi, da zadrži precejšen del orožja, prevoznih in drugih sredstev. Razgovarjati se je zato mogoče samo o popolni kapitulaciji in izročitvi vsega orožja in opreme in to tukaj — na ozemlju, kjer se čete nahajajo. Lehr se je izogibal neposrednih odgovorov na ta vprašanja in utemeljeval svoje predloge s tem, d-a je ozemlje, na katerem so njegove čete, majhno in da zaradi tega ne more odložiti vsega orožja in opreme. Poleg tega ne more jamčiti, da bodo vsi njegovi štabi izvršili njegov ukaz, da naj odložijo orožje in da utegne priti do resnih posledic.
Vse je že kazalo, da naši razgovori ne bodo privedli do uspehov. Jaz sam nisem imel točnih podatkov, kje vse so v tem trenutku naše edinice, oziroma ali so že zaprle mejo pri Dravogradu, Prevaljah in Guštanju. Zaradi tega sem vztrajal, da se gibanje čet ustavi, Lehr pa, da odide z menoj v štab IV. operativne cone, ki je bil v Topolščici pri Šoštanju. Po dolgem omahovanju in posvetovanju s svojim štabom je pristal, da gre z menoj, toda ne sam, ampak z vsem svojim spremstvom, ki je bilo okoli njega. V moji navzočnosti je odredil, da se premik čet ustavi.
Vsa pot do Šoštanja je bila polna motornih vozil, voz, topov, tankov itd. Spomnil sem se, kako je letia 1941 ta vojaški stroj prišel v našo državo in kako je takrat izgledalo, da se tem si-
lam ne bo mogoče upreti. Toda kljub temu je bila ta sila uničena na vsem ozemlju Jugoslavije v štirih letih z našo slabo oborožitvijo. Sedaj se je vse to spremenilo v navadno drhal, ki se sramotno in bojazljivo umika, da bi ušla kazni za svoje zločine. V tem so posebno prednjačili četniki, ustaši, Čerkezi in ostale bande, ki so se nahajale v tej dolgi koloni. Strah pred kaznijo je bil še posebno velik pri Čerkezih, ki so vzdolž vse pote zaustavljali Lehra in mu obljubljali, da so pripravljeni na vse žrtve, samo da jih ne izroči partizanom ali Rusom. Vsi, ki so pristopali, pa tudi Lehr, so pozdravljali s »Heil Hitler«.
Zaradi porušene in prenapolnjene ceste smo morali del poti prehoditi peš. Velik del zaščite, ki je spremljala Lehra na kamionih in oklopnem avtomobilu,
je obtičal na cesti. Lehr in njegovi generali so se obnašali skrajno bojazljivo. Niti za trenutek se niso odstranili od mene. Ves čas so me opozarjali, da ne bi slučajno zašli in padli v zasedo. Poudarjali so, da niso navajeni potovati peš brez močnega spremstva in še to skozi naše gozdove.
Okrog 17. ure popoldne smo prispeli v Topolščico, kjer je bil štab IV. operativne cone. V štabu smo našli komisarja cone podpolkovnika Haceta Matevža in načelnika štaba majorja Pera Brajoviča, katerima sem izročil Lehra z njegovim štabofn.
Lehr in njegovi generali so tudi sedaj vztrajali pri svojih zahtevah, da jim dovolimo umik iz Jugoslavije. Tu so sedaj govorili že bolj odkrito. Z izgovorom, da je akt o kapitulaciji podpisan od predstavnikov Rdeče armade, Angležev in Amerikancev, so si prizadevali, da bi svoje čete izročili Angloamerikancem. Toda pozabili so, da so vsi prehodi iz Jugoslavije že zaprti. Naše brigade so medtem osvobodile Velikovec, Celovec ter zaprle mejo pri Dravogradu in Guštanju. Zato so od Lehra zahtevali, da njegove trupe brezpogojno kapitulirajo in predajo vse orožje. Lehr je moral kapitulirati. Načrt, da bi se prebil do avstrijske meje in povlekel svoje čete iz Jugoslavije, se mu ni posrečil. Del njegovih čet se je vztrajno prizadeval, da bi se prebil, toda v kratki borbi v Guštanju je bil tudi ta del prisiljen kapitulirati.
Do 15. maja 1945 so bile v glavnem vse te čete razorožene. Njihov komandant, generalni polkovnik von Lehr, ki je med tem poskušal predati se Angloamerikancem, je bil odpeljan brez vojske .in orožja, kot ujetnik, kot vojni zločinec pred sodišče, da položi račun pred ljudstvom za vse, kar je s svojimi hordami počenjal v Jugoslaviji. In ljudstvo mu je sodilo.
Podpolkovnik Ivan Dolničar - »Janošikt »Narodna armija«
Naše brigade na zboru pred akcijo
Veličastna borba invalidskih podietij Slovenije
v počastiteo Dneoa republike
Od 20. oktobra do današnjega dne je trajalo tekmovanje med invalidskimi proizvodnimi podjetji Slovenije v počastitev našega naj večjega praznika — Dneva republike. Velika večina invalidskih podjetij se je v tem tekmovanju potrudila, da bi svoje letne proizvodne plane oimprej izpolnila, v tekmovanjih za večjo storilnost dela pa je izboljšala predvsem način dela, delovno disciplino in zelo povišala svojo proizvodnjo. Delovni kolektivi invalidskih podjetij so v teh tekmovanjih pokazali vso svojo globoko zavednost in predanost naši Partiji, maršalu Titu in naši ponosni socialistični graditvi, njihovi bogati uspehi v tekmovanjih pa so pomemben prispevek k splošnemu dvigu naše gospodarske dejavnosti, katere važen sestavni del postaja prav invalidska gospodarska dejavnost. Zavedajoč se pomena Dneva republike in zaslug najboljših delavcev ža uspehe invalidskih podjetij Slovenije, so imeli danes po vseh krajih republike, kjer delajo invalidska proizvodna podjetja, ponovna tekmovanja za večjo storilnost, po njih pa sindikalne proslave Dneva republike, na katerih so v vrsti podjetij proglasili tudi nove udarnike in najboljše delavce kolektivov denarno nagradili. Preobširno bi bilo, če bi hoteli v celoti prikazati uspehe teh tekmovanj, kakor tudi spregovoriti o vseh tistih članih kolektivov, ki niso štedili svojega znanja in moči, da bi bil končni uspeh tega tekmovanja čim boljši. Zato bomo na tem mestu skušali zajeti res najbistvenejše.
»TOVARNA GUMBOV« V KAMNIKU
Četrto tekmovanje za večjo storilnost dela v invalidski Tovarni gumbov v Kamniku je bilo povezano z razvitjem prvega sindikalnega prapora v invalidskih podjetjih Jugoslavije. Tovarna gumbov je 26. nov. izpolnila tudi svoj finančni plan, medtem ko bo do srede decembra izpolnila tudi proizvodnega. Na proslavi so po razvitju sindikalnega prapora nagradili tudi 28 najboljših delavcev in delavk v skupnem, znesku 50.000 din, katerega je nakazal delovnemu kolektivu II. plenum glavnega odbora Zveze VVI Slovenije v priznanje za trud, prizadevanje in pobudo, ki jo je to podjetje dalo ostalim invalidskim podjetjem v državi, da so začela tekmovati za večjo storilnost dela. V tekmovanju so se najbolj odrezale naslednje delavke: rez alk e:	Mici Dolar,
Katica Spruk in Minka Humar, ki so normo presegle za 61, 47,2 in 41,3%. Nadalje v oddelku oblikovalk; Pavla Klemenc, Lenčka Dolenc in Anica Gorjan s presežkom 78, 34,6 in 31,3%, medtem ko so bile v oddelku za luknjanje najboljše: Marija Golob, Julka Zajc in Anica Zarnik, ki so dnevno normo izpolnile s 122, 105,4 in 105%.
TUDI V »ŠČETARNI« V KOMENDI SO TEKMOVALI
Čeprav so v invalidskem podjetju »Ščetarna« v Komendi šele pred 14 dnevi postavili delovne norme, so delavci in delavke uspešno izvedli prvo tekmovanje za večjo storilnost. »Ščetarstvo« v Komendi je hkrati prvo tovrstno podjetje v državi, ki je začelo delati po normah. Ivana Lah je presegla delovno normo za 100,4%, sledijo Tolika Kern s 85,8%, Ivanka Lah z 58 in Ana Zadrga! s 53,3% preseženo normo. Vdova iz NOV Zofija Vombergar je presegla normo za 29,6%, vdovi Marija Kern in Ana Pirnat pa sta dnov. normo izpolnili s ICO, 104 in 109%.
TUDI V TEKMOVANJU NA ČAST DNEVA REPUBLIKE JE PODJETJE »ZVEZDA« V KRANJU DOSEGLO NAJBOLJŠE USPEHE
nem tekmovanju je delovni kolektiv povprečno visoko presegel dnevno normo. Najboljši posamezniki so bili: v barvarni: Janez Lotrič, ki je normo presegel 298 in 273%, Homar Stane s presežkom 201,4 in 170%, Franc Tacar s 164 in 155% in tiskar Andrej Košir s presežkom norme za 350 in 366%.
Po tekmovanju je bila v večernih urah proslava, na kateri so proglasili tri nove in dva dvakratna udarnika. Ta častni naslov so dobili: drugič Janez Lotrič, bar-var Štefan Jurina, tkalski mojster, prvič pa tkalki Slavka Kavčič in Francka Martinčič ter tiskar Andrej Košir, ki so pri svojem delu stalno presegali normo od 20—30%.
Po proglasitvi udarnikov so najboljši delavci in delavke podjetja prejeli nagrade, celotnemu kolektivu podjetja »Zvezda« pa je upravnik Glavne uprave invalidske lokalne industrije izročil tudi prehodno zastavico v znak priznanja in za zasluge, ki jih je podjetje doseglo v svojih naporih za dosego čim večjih uspehov naše invalidske dejavnosti.
V »PLASTIKI« V KRANJU SO ŽE DOSEGLI LETNI PLAN
Delovni kolektiv invalidskega podjetja »Plastika«, kjer izdelujejo papirnate pupe, je preteklo soboto izpolnil svoj finančni in proizvodni plan, v tekmovanju za večjo storilnost dela pa je povprečno presegel dnevno normo za 48,6 oidstotkov. Najbolj so se odlikovale naslednje delavke: Vida Gnjat ovič, Danica Kavčič, Marija Perič, Štefka Kole, Slavka Podgoršek.
Za lepe delovne uspehe in prizadevanje tako pri normalnem delu, kakor še posebno med tekmovanjem, so delavke Marija Perič, Slavka Podgoršek in Slavka Bernik, Štefka Kale in Gnjat ovič Vida prejele denarne nagrade,
V PODJETJU »IZTOK« MIREN PRI GORICI
Tudi invalidsko podjetje »Istok« je počastilo Dan republike s tekmovanjem za večjo storilnost dela, ki je prineslo prav dobre rezultate. Tekmovale so tri brigade, med katerimi je bila najboljša brigada Emila Kogloka, ki je svojo dnevno nalogo presegla za 155%. Sledili sta ji brigadi Karla Čermelja in Lamberta Spinčiča, ki sta dnevno normo presegli za 25 iti 97,4%. Po končanem tekmovanju so na proslavi Dneva republike proglasili najboljših šest delavcev v kolektivu za udarnike. Ta častni naslov je zasluženo prejela naslednja skupina delavcev: Željko Pagon, Lambert Spimčič, Jože Blim-lajn, Jože Zorec, Jože Pahor in Franjo Černič, ki so svojo dnevno normo presegali povprečno za 30—40%. V tekmovanju samem pa so se izkazali tudi učenci v gospodarstvu, med njimi najbolj Marjan Brumec, Albert Ušaj, Lesan Gabrijel, Oskar Ferfolja in drugi.
»KOLARSKO-KAROSERIJSKO PODJETJE« V MARIBORU
Od 22. do 28. nov. so tekmovali v mariborskem invalidskem kolarsko-karo-seirijskem podjetju in so posamezni oddelki podjetja dosegli naslednje povprečne presežke delovne norme: kovačnica 19%, kolarnica 12,5% in karoserijska delavnica 29%. Celotni povprečni presežek delovne norme podjetja znaša 19%, Tudi v tem podjetju so proglasili prvega udarnika kovača Koilomana Zrinjskega, ki je povprečno presegal normo do 20% in ima razen tega še nad 200 ur prostovoljnega dela.
Invalidsko podjetje čistilnica, barvarna in tkalnica »Zvezda« v Kranju, ki je dalo pobudo za tekmovanje med invalidskimi podjetji Slovenije na čast 29. novembru, je v tem tekmovanju doseglo najbolj pomembne uspehe. V dvodnev-
TEKMOVALI SO TUDI V MARIBORSKI TOVARNI TRAKOV
V tkalnici Tovarne trakov v Mariboru so tekmovali kar v dveh izmenah in prav tako tudi v predilnici. V tkalnici so v
Tovarna hlačevine je po zaslugi vsega kolektiva na čelu s partijsko in sindikalno organizacijo prejela za prvo polletje prehodno zastavo kot najboljši kolektiv tekstilne industrije Slovenije. Prve mesece drugega polletja je vse kazalo, da ne bo nobenih večjih motenj glede surovin, toda po zaslugi naših »prijateljev« na vzhodu je v mesecu septembru. primanjkovalo preje. Obstajala je nevarnost, da plan ne kodo izpolnili do 29. novembra, kakor se je kolektiv obvezal ob prejemu prehodne zastave za prvo polletje. Zaradi pomanjkanja surovin je bil izgubljen kompletni mesečni plan, Proti koncu meseca oktobra pa je tovarna prejela v zadostni količini raznih surovin. Partijska organizacija, uprava podjetja in sindikat so na večjih sestankih agitirali, kako organizirati delo tako da bo izgubljen mesečni plan ali 8% od celotne letne proizvodnje izvršen poleg ostalega dela v proizvodnji, ki je sedaj, ko je dovolj surovin, v polnem razmahu. Na pobudo mladinske organizacije, ki je v tem kolektivu zelo aktivna, so začeli z reorganizacijo prejšnjih brigad, Na novo so organizirali 17 proizvodnih brigad, od teh so 4 mladinske, Z novo postavljenimi brigadami pa so pridobili toliko delovnih moči, da so or ganizirali poleg dveh še tretjo izmeno.
14. novembra so začele novopostav-Ijene brigade tekmovati in nekatere visoko presegajo svoje plane.
Primer Tovarne hlačevine, kako s pravilno organizacijo dela in organizacijo proizvodnih brigad prištediti del moči, obenem pa dvigniti proizvodnjo, je posnemanja vredno. V Celju so namreč nekateri manjši pa tudi večji kolektivi,
ki se sedaj v zadnjih dneh borbe za izpolnitev piana ne znajdejo. Nekateri direktorji podjetij in predsedniki sindikalnih podružnic tekajo sem in tja, telefonirajo na vse mogoče strani: »Dajte nam delovno silo, ne moremo naprej, plan je v nevarnosti« itd. Tak način dela je svojstven za tako imenovane »paničarje« in se pojavlja zlasti pri tistih podjetjih, kjer se uprave podjetij v svojem delu ne naslanjajo na partijsko in sindikalno ter mladinsko organizacijo.
Vse primere glede proizvodnje rešujejo v Tkalnici hlačevine: uprava podjetja, partijska in sindikalna organizacija skupno, upoštevajoč pri tem razne predloge najboljših delavk.
Sindikalna organizacija je vzorno urejena, uprava ima napravljen trimesečni načrt, kamor so zajeti vsi sektorji dela, vendar bi morale uprave ta načrt razdeliti na mesece, posamezne sestanke in politična predavanja ter delo po sektorjih planirati na tedne. Pri večmesečnih načrtih, ki niso razdeljeni na mesece in tedne, se zgodi, da se uprava v prvem mesecu zanaša na drugi mesec itd., in tako pride, da se naloge v zadnjem mesecu nakopičijo in jih ni mogoče izvesti. Kulturnoprosvetna komisija bo morala svoje delo usmeriti predvsem v politič-noideološko vzgojo delavstva.
Priporočljivo bi bilo, da si predsednik in tajnik podružnice ogledata in se seznanita z načrtnim delom sindikalne podružnice Cinkarne, kjer ima uprava podjetja, sindikalna podružnica v povezavi s partijsko organizacijo točno postavljen plan za vsak mesec in to celo po dnevih.
prvi izmeni povprečno presegli normo za 11%, v drugi pa za 15%, medtem ko je prva izmena v predilnici presegla dnevno plansko nalogo za 41%, druga pa za 11%. Povprečni presežek dnevne planske naloge podjetja je znašal 14%, Na proslavi 29. novembra pa sta bili razen tega tudi proglašeni prvi udarnici v podjetju: Jožica Cilenšek in Ljudmila Jerinbo, ki sta svojo dnevno normo presegali povprečno za okrog 20%.
V »ŠALEŠKI LESNI GALANTERIJI«
V	tekmovanju za večjo storilnost dela je tudi kolektiv Šaleške lesne galanterije v Šoštanju znova dosegel velike uspehe. V strojnem oddelku so povprečno presegli dnevno nalogo za 26%, oddelek mizarstva za 31% in oddelek za slikanje za 56%. Najboljši med posamezniki so bili Milka Čuden, Ivan Prah in Franc Uranjek, ki so dnevno delovno normo presegli od 110 do 170%, Milka Čuden in Franc Uranjek sta bila za svoje prizadevanje in lepe uspehe pri stalnem delu proglašena za udarnika, kot prva v podjetju.
V »ČEVLJARSTVU« V CELJU
Lep uspeh je doseglo invalidsko podjetje »Čevljarstvo« v Celju, kjer so v počastitev našega pomembnega praznika tudi priredili tekmovanje za večjo storilnost dela. V prvi skupini, ki so jo sestavljali Jože Beltram, Mirko Fabjan, Ignac Bizjak, Anton Kovačič in drugi, so namesto 17 parov, kot predvideva norma, izdelali 26 parov moških delovnih čevljev z dvojnimi podplati. Imenovani tovariši so normo presegali za 81%, skupina sama pa je normo presegla za 53%. Druga skupina pa je normo presegla za 62%.
»MIZARSTVO« V POLZELI
V	tekmovanju za večjo storilnost dela v »Mizarstvu« v Polzeli so bili najboljši naslednji delavci: Karl Borštnar, Karl Podlesnik, Martin Perme, Martin Zagožen in Jože Pene el j. Tekmovanje je trajalo 3 dni, na sindikalni proslavi pa so po tekmovanju proglasili tudi pet udarnikov: Jožeta Hurjaka, Karla Podlesnika, Karla Borštnarja, Franca Tepežnika in Antona Božiča.
Lepe uspehe so pri tekmovanju za večjo storilnost dela na čast Dneva republike d-osegla tudi ostala invalidska podjetja v Sloveniji.
»»»♦+•»<>»♦»»»♦♦♦»»»»♦»»»»»♦♦»♦»»»♦»♦♦»»»♦ »♦*♦♦♦♦♦♦♦»«
Bortes m olan
s steelletoš l Sraliliilt!
O škofjeloški predilnici so mnogo govorili na vseh konferencah in sestankih. vendar na žalost ti pogovori niso nikakor bili pohvalni, škofjeloška predilnica je bila vedno kritizirana, včasih upravičeno, včasih pa tudi ne' Plana niiso dosegli, čemur je bil vzrok največkrat slab material, pa tudi nepravilna organizacija dela. V zadnjem času pa se je stan je obrnilo popolnoma v drugo smer. Proizvodnja se je začela dViigati. nočaisi sicer, vendar se je dvignila do presenetljive višine. V zgodovini škofjeloške predilnice take visoke proizvodnje še ;ne beležijo. V novembru je bil prvič dosežen mesečni plan.
Temu je vzrok precejšnje izboljšanje materiala, vendar se imamo za to zahvaliti neki veliki razgibanosti v tovarni, ki podžiga člane kolektiva k nenehnemu tekmovanju za višjo storilnost 'dela, k borbi za izpolnitev plana.
Ko se je začelo širiti Sirotanovičevo gibanje, so.se začele spraševati tudi predi tke škofjeloške predilnice, kako bi tudi pri nas organizirali tako tekmovanje. Vodstvo je takoj pristopilo k delu. Predilke so se kar same javljale za tekmovanje, vsaka je. hotela pokazati svoje sposobnosti. Končno je bil določen dan tekmovanja, katerega rezultate je vse nestrpno pričakovalo. Uspeh je bil sijajen, vendar se pred.il-ke niso zadovoljile samo s trenutnim dvigom proizvodnje, treba je vsakodnevno dvigati proizvodnjo, dosegati plan.
Povabljene so bile predilke iz PIT Maribor, naj pridejo tekmovat v Škofjo Loko, da bi se preddke. kakor tudi snemalke med seboj spoznale, pregledale organizacijo dela v eni ali drugi tovarni, da bi izmenjale svoje izkušnje ter predlagale, kako ^ bi se dala ta ali ona vrsta dela izboljšati ali pospešiti. Mariborčanke so se povabilu odzvale- Dan pred tekmovanjem so prišle v Škofjo Loko, si ogledale potek dela v tovarni, se spoznale s tovarišicami iz škofje Loke in se pripravljale za drugi dan. katerega rezultate je vse z radovednostjo pričakovalo. Zgodilo se je, da so zmagale Ško-fjeločainke. to pa tudi ni čudno, ker tovarišice iz Maribora niso bile vajene strojev.
Ža drugo nedeljo pa so bile povabljene v Maribor predilke iz Škof,jr Loke. Odzvale so se z velikim veseljem. pa tudi malo strah jih je bilo pred izidom tekmovanja. Izkazalo pa se je, da je bil ta strah neupravičen -kajti proti vsemu pričakovanju so zmagale tudi tam. Dokazale so, da nikakor ne zaostajajo za tovarišicami iz drugih predilnic, to pa jih je podžgalo, da so se doma še bolj oprijele dela, obenem pa vzpodbujale še druge k večji vnemi. Zato so v novembru prvič dosegle mes-čni plan, kar pomeni za škofjeloško predilnico velik napredek.
Tudi gradbeniki najdejo eas za fizkulturo
Završalo je po Gradisovih gradbiščih, ko so sindikalne podružnice posameznih gradbišč prejele poziv direkcije za tekmovanje v šahu, crossu in namiznem tenisu. Kljub borbi za izpolnitev planskih nalog so delavci in nameščenci »Gradisa« pristopili k pripravam za tekmovanje z vso resnostjo in izbrali za finalno tekmovanje le najboljše.
Sindikalne podružnice so razgibale fizkulturnike posameznih gradbišč in pregledale svoje vrste, kdo bi utegnil uspešno zastopati gradbišče v naštetih panogah.
V	večernih urah se je v klubskih sobah merilo med seboj 125 šahistov v vseh krajih Slovenije, Med njimi si opazil zamišljenega delavca, ki je stremel za tem, da bi se uspešno upiral kombinacijski igri svojega šefa, ali razigrani kombinaciji preudarnega knjigovodje, ki je hotel nadvladati svojega šefa vsaj v šahu,
78 delovnih rok je v prostem času poprijelo za loparje in se urilo v namiznem tenisu, med njimi tudi tovarišice, ki so na vsak način hotele sodelovati na končnem tekmovanju najboljših. Izločilne borbe sc izbrale prvake posameznih gradbišč, ki so čakali na poziv za tekmovanje v proslavo Dneva republike.
V	jesenskem crossu, ki so ga izvedla vsa »Gradisova« gradbišča, je tekmovalo 315 tovarišev in tovarišic, ki so se temeljito pripravili na tekmovanje prvakov.
Včerajšnji dan so se zbrali prvaki vseh delovnih kolektivov »Gradisa«, da se pomerijo med seboj
V	crossu so prvi nastopili mladinci, med katerimi je v gozdnem teku zmagal krepak in marljiv delavec gradbišča hi-drocentrale v Vuzenici Janez Malešič in s tem postal mladinski prvak celotnega »Gradisovega« kolektiva
Med starejšimi tovariši, ki so nastopili v samostojnem tekmovanju po razmočenih poteh Golovca, je v močni konkurenci pritekel prvi na cilj mehanik Centralnih »Gradisovih« delavnic tovariš Nero Olivi eri. Njegov čas 4,32 pomeni, da bi lahko nastopil tudi v ostrejši konkurenci.
V	namiznem tenisu so tekmovali prvaki ves dan, Žuljave roke naših najboljših delavcev so vihtele loparje ter v izenačenih borbah izločile finalista, kom. šefa hidrocentrale gradbišča Moste in nameščenca Avtoparka tovariša Andreja Škraba, ki je v končni igri zmagal v svojo korist.
V tekmovanju tovarišic je zmagala tov. Ljuba Tome. knjigovodkinja direkcije »Gradis«,
Tekmovanje v šahu je pokazalo, da so nameščenci »Gradisovih« gradbišč prav tako iznajdljivi v šahovskih kombinacijah kakor v gradbeni delavnosti. Šef ing. gradbišča Šoštanj, tov. Vladimir Čadež, je premagal vse konkurente in dokazal, da zasluži s svojo izredno pozicijsko igro in dobro premišljenimi kombinacijami naslov šahovskega prvaka.
Dobro uspelo tekmovanje je zaključil fizkulturni referent sindikalne podružnice direkcije, ki je razglasil končne rezultate in s sodelovanjem uprave podjetja razdelil zmagovalcem praktična darila.
Tekmovalci so odšli na svoja delovna mesta, zadovoljni in z željo, da bi bilo še več takih prireditev.
Tako so gradbinci tudi s fizkulturnim tekmovanjem proslavili Dan republike.
»Tek republike«
Na Dan republike dne 29. XI. 1949 se je vršil v Ljubljani, v počastitev praznika, »Tek republike«. Tekmovanja so se udeležili najboljši atleti iz vse države. Skupno je nastopilo 218 tekačev in tako na svečan način proslavilo ta veliki praznik naših narodov.
Nagraditev najboljših društev
Centralni odbor Zveze sindikatov Jugoslavije je nagradil ob priliki Dneva republike 34 najboljših športnih in telovadnih društev ter 10 fizkul turnih aktivov. Za množičen razvoj športa v sindikatih in za največjo aktivnost, ter najboljše športne rezultate so bili nagrajeni s po 100,000 din Špariak (Subotica), Hajduk (Split), Sarajevo (Sarajevo), Kladi-var (Celje) in Raibotnički (Skoplje).
Ostala sindikalna in športna društva in fizkulturni aktivi so bili nagrajeni s Športnimi opremami v skupni vrednosti
1,800.000	din. — Med ostalimi so bili nagrajeni:	Metalac (Varaždin), Majdan
(Duga Resa), Traktorska postaja Lesko-vac, Telovadno društvo Prilep in Telovadno društvo Tezno pri Mariboru.
Telovadna društva ©o bila nagrajena s telovadnim orodjem ter športno opremo za telovadnice. Med drugimi so bili nagrajeni: Dom učencev v gospodarstvu opekarne Gorica in Litostroj Ljubljana.
KLUBI LJUDSKE TEHNIKE
so orihranili našim tovarnam velike vsote
Kot najboljše klube Ljudske tehnike v naših tovarnah lahko smatramo klub tehnike v tekstilni tovarni Št. Pavel, klub tehnike emajlirane posode Celje in klub tehnike pošte Celje. Najboljše uspehe pri delu v organizaciji Ljudske tehnike imata tovariša Miroslav Školč v tovarni elektrokovinarske Maribor ter Rudi Peperko, sekretar okrajnega odbora za Ljudsko tehniko Celje.
Oddelek za Ljudsko tehniko pri GO ZSS predlaga za nagrado v soglasju z okrajnim svetom Celje in okrajnim odborom za Ljudsko tehniko klub tehnike v tekstilni tovarni Št. Pavel znesek
30.000	dinarjev.
Klub tehnike v tekstilni tovarni Št. Pavel ima šest krožkov, ki so v glavnem proizvodnega značaja, in sicer no-vatorski, kemični, fotoamaterski, radioamaterski, avto-moto in krožek mladih tehnikov, kamor so vključeni v glavnem otroci delavcev.
Leta 1949, je vodstvo tovarne nagradilo naslednje predloge krožka novator-jev in racionalizatorjev: racionalizator Ivan Kolar je s predlogom, da bi izdelovali adjusitirno vrvico, katere v zadnjem času niso dobivali in je bilo adjustiranje blaga resno ogroženo, prihranil na leto okoli 40.000 din. Racionalizator ing. Zoran Pipuš je prihranil okoli 366.000 din, ker je predlagal, da bi dodajali aplitol AS med redukcijska barvila, s čimer je bila povečana izdatnost barvanja. Predlog so začeli izvajati v letošnjem septembru. Vodja krožka Nande Lesjak je predlagal, da bi zaradi štednje z barvo apretirali blago v mokrem stanju. Letni prihranek znaša okoli 200.000 din Predlog bodo začeli izvajati, čim bodo pripravljene črpalke. Racionalizator Jože Rojnik je predlagal barvanje mokrega blaga, s čimer porabijo manj barv in prihranijo okoli 150.000 din. Da bi prihranili barve, je racionalizator Jože Kisovar predlagal skrajšanje gumi-nanašalnih valjev na tiskarskih strojih.
Zaradi racfonalizatorskih predlogov prihranijo v tekstilni tovarni Št. Pavel letno 702.000 din.
Nadalje pred'»ga oddelek za Ljudsko tehniko pri GO ZSS za nagr.ado klub
tehnike Tovarne emajlirane posode v Celju. Nagrada znaša 20.000 din.
V klubu tehnike Tovarne emajlirane posode v Celju so sprejeli od 40 predlagateljev 37 predlogov raznih racionaliza-toirjev in novatorjev. Prihranki znašajo okoli 4,000.000 dinarjev.
Krožek racionalizatorjev šteje osem članov in je bil ustanovljen v Tednu tehnike. Na študijskih sestankih so temeljito proučili izume in tehnične izpopolnitve ter uredbo o odškodninah in nagradah izumiteljev, novatorjev in racionalizatorjev. Obvezali so se, da bodo drug drugemu pomagali pri izvajanju racionalizacij.
Do Dneva republike je Rudolf Vajdič izpolnil, obveznost, izdelal je pripravo za strojno upogibanje žičnih ročajev. S tem se je povečala hitrost proizvodnje od IGO na 265%. Jože Šajna je izboljšal izdelavo ovalnih škatel in znižal izmečke od 80 na 20%. Obrat fine mehanike je izdelal stroj za impregniranje trakov za pisalne stroje
Kot tretji najboljši klub tehnike je bil predlagan za nagrado klub tehnike pošta Celje v znesku 10.000 din.
Klub tehnike pošta je vse sklepe, sprejete v Tednu tehnike, izpolnil in pritegnil v delo kluba še 44 tovarišic, tako da šteje klub tehnike 66 članov. Sedem članov kluba je že opravilo izpit za kvalificirane mehanike. Iz starih delov so sestavili deset induktorskih aparatov, ki so že v prometu, in tri večje telefonske naprave opremili s klicalnimi napravami.
Oddelek za Ljudsko tehniko pri GO ZSS predlaga tov. Miroslava Školjca za nagrado 10.000 din za njegovo požrtvovalno delo. Strojni ključavničar Miroslav Školjc, sedaj obratovodja, je skupno s starejšimi člani sindikata in mladinci izdelal stroj, ki bi stal podjetje 60.000 din. Stroj so namreč izdelali iz raznih odpadkov. Iz odpadkov so izdelali tudi stroj za brušenje ohišja elektromotorjev. Omenjeni stroj bi morali drugače nabaviti iz inozemstva.
Tudi požrtvovalnega in zaslužnega Rudija Peperka predlaga oddelek LT pri GO ZSS za nagraditev z 10.000 din.
T©¥ama aluminija v StrnišEu vzgaja strokovni kader
Ena na j večjih tovarn v Jugoslaviji in največja tovarna glinice in aluminija v Srednji Evropi bo potrebovala za polovičen pogon dnevno 2500 strokovnih delavcev z inženirji, tehniki in mojstri, Ker bo tovarna začela obratovati še pred zaključkom prve petletke, se že danes sprašujemo, odkod bodo ti strokovni kadri prišli.
Uprava podjetja je s tečaji vzgojila že lepo število tehničnih risarjev, laborantov, kakor tudi kvalificiranih in pol-kvalificiranih delavcev. Posebno skrb posvečajo vzgoji učencev, ki bodo po končani učni--dobi zasedli mesta kvalificiranih delavcev kot ključavničarjev, kovačev, mehanikov, električarjev.
Da si bodo ti kadri pridobili še večje znanje, so se v Strnišču ustanovili razni krožki, kakor n. pr. elektro- in radioamaterski krožek, avto-motokrožeik, najmlajši pa imajo svoj modelarski krožek,
člani teh krožkov so se zbrali -11. novembra na ustanovno skupščino kluba Ljudske tehnike, kjer so pedali poročila o delu svojih krožkov ter izbraii odbor kluba Ljudske tehnik®,
Odraz pomoči klubu LT s strani uprave podjetja je že precej viden, saj si j® radioamaterski krožek uredil lepe začasne prostore v stanovanjskem bloku, avto-krožek si pa tudi že urejuje svoje prostore, istočasno pa mu je uprava podjetja podarila osebni avtomobil v popolno last.
V okviru kluba tehnike bodo organi' zirali še druge krožke, in sicer: krožek strugarjev, varilcev, kemičarjev itd. Na tej skupščini so sprejeli sklep, da si bodo morali tudi naši inženirji in tehniki ustanoviti svoj krožek, v katerem bodo ra*' na tehnična predavanja in posvetovanja, da bodo lahko začeli s predavanjem članov kluba tehnike na vseh področjih tehnike.
Kolektiv tovarne glinice in aluminija je zelo ponosen, ker sodeluje pri šra~,n'* naijvečje tovarne v Srednji Evropi. Nestrpno pričakuje dneva, ko bo tovarna začela obratovati, čeprav se zaveda tud. svojih dolžnosti in nalog, ki so postav^ 'jene pred sam kolektiv, posebno pa vaZ nesti Ljudske tehnike, ki jo i™ ta Titovi Jugoslaviji.