12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
Mariam M. Kerimova
Slovenija in Slovenci v delih Alekseja N. Haruzina
in Vere N. Haruzin
Aleksej Nikolajevič (1864 - 1932) in Vera Niko-
lajevna (1866 - 1931) Haruzin sta pripadala na nek
način neponovljivi družini nadarjenih ruskih znan-
stvenikov. Čeprav so trije bratje - Mihail, Nikolaj
in Aleksej, in njihova sestra Vera^ izhajali iz bo-
gate trgovske rodbine, so si izbrali nelahko pot
učenosti. Vsi štirje so se zapisali etnologiji in antro-
pologiji in prispevali neprecenljiv delež v zaklad-
nico ruske znanstvene misli. O vsakem izmed njih
bi lahko napisali razpravo, kar doslej, na žalost, še
ni narejeno. Haruzinovi si zaslužijo temeljito mo-
nografijo tudi zato, ker njihovo življenje in delo
nista bila povezana samo s tragično zgodovino
Rusije na prelomu stoletja, temveč sta razkrivala
tudi njihovo globoko zanimanje za ruski pa tudi
za številne neruske narode in etnične skupine v
ruskem cesarstvu ter za druge slovanske narode.
Tudi če ne upoštevamo njihovih poznanstev s
tako vidnimi ruskimi političnimi in kulturnimi
delavci kot P. A. Stolypin, V. K. Pleve, M. M. Ko-
valevski, V. F. Miller, D. N. Anučin, A. N. Pypin,
M. M. Speranski, M. P. Pogodin, A. N. Veselovski,
A. A. Šahmatov, A. V. Viskovatov idr. je bila velika
in složna družina Haruzinovih vselej v središču
kulturnega življenja v Moskvi, kjer so se rodili in
preživeli velik del svojega življenja.
Znanstvena zapuščina Haruzinovih šteje več
kot tristo objavljenih del, njihova knjižnica, ki se
hrani v Oddelku redkih knjig Moskovske državne
univerze, pa obsega 7.449 enot, ki zajemajo raz-
lično znanstveno literaturo, umetniška dela v rus-
kem, francoskem in nemškem jeziku, ruske in tuje
časopise ter odtise iz različnih periodičnih izdaj.^
Velikanske vrednosti so arhivski dokumenti
Haruzinovih iz različnih let (spomini, dopisovanja
idr.), ki so shranjeni na Oddelku rokopisnih virov
Pri Haruzinovih sta bili še dve sestri - Elena Niko-
lajevna Haruzin (poročena Arandorenko) in Olga, ki je
umrla stara štiri leta. OPI GIM. F. 81. Ed. hr. 77. 78. - V.
N. Haruzina. Preteklost. Spomini iz zgodnjih in poz-
nejših otroških let. (Prošloe. Vospominanija detskih i
otročeskih let).
^ Verjetno je del knjižnice Haruzinovih zgorel v požaru
njihove vile na vogalu Krečetnikovske in Borisoglebske
ulice leta 1919. (Ta hiša št. 3. ki je bila sezidana 1812 po
naörtih arhitekta O. 1. Bove, se do danes ni ohranila.)
Državnega zgodovinskega muzeja (ORV DZM. F.
81 - Otdel pis'mennyh istočnikov Gosudar-
stvennogo istoričeskogo muzeja - OPI GIM).
Aleksej Nikolajevič Haruzin (1864 - 1832)
(fotografija iz leta 1901)
Leta 1995 sem skupaj z O. B. Naumovo odkrila
osebni arhiv A. N. Haruzina,^ ki je bil dotedaj ne-
urejen v Oddelku redkih knjig knjižnice Mos-
kovske državne univerze (sem ga je leta 1906 od-
dal A. N. Haruzin; o tej izročitvi obstaja doku-
V knjigi Slavjanovedenie v dorevoljucionnoj Rossii.
Biobibliografičeskij slovar' (Moskva, 1979) pa se v članku
o A. N. Haruzinu trdi, da njegov arhiv sploh še ni
odkrit (str. 352 - 354).
66
46
12 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
ment). S pripravo arhivskega materiala A. N.
Haruzina za popis je bilo veliko dela - delo poteka
vzporedno z restavracijo arhivskega fonda in z
njegovo obdelavo, ki ju opravljajo sodelavci Rus-
kega državnega arhiva literature in umetnosti
(RDALU - RGALI "Rossijskij gosudarstvennyj arhiv
literatury i iskusstva").4
Preden preidem na analizo materiala Alekseja
in Vere Haruzin o Sloveniji in Slovencih, moram
nekaj povedati tudi o starejših bratih - o Mihailu
in o Nikolaju, ki sta Alekseja in Vero uvajala v
etnološki študij.
Mihail Nikolajevič Haruzin (1860 - 1888) je v
28-tih letih svojega življenja precej naredil. Vneto
je proučeval običajno pravo narodov Rusije in
zapustil nekaj pomembnih objav. V času študija na
Moskovski univerzi je postal tajnik Etnološkega
oddelka Cesarskega Društva ljubiteljev prirodo-
slovja, antropologije in etnologije (DLPAE -
OLEAE - "Obščestvo ljubitelej estestvovanija, an-
tropologu i etnografii").
Nikolaj Nikolajevič Haruzin (1865 - 1900) je bil
človek različnih interesov in je požel gigantske
uspehe v znanosti. Skoraj vsa njegova dela, ki jih
ni malo, so posvečena proučevanju arheologije,
vsakdanjega življenja in šeg narodov ruskega Se-
vera, Zakavkazja in Severnega Kavkaza. Njegova
monografija Ruski Laponci, Oris preteklega in se-
danjega vsakdanjega življenja (1890) je dobila zlato
medaljo OLEAE. Ta monografija je v marsičem
pomenila odkritje ruske etnološke znanosti. Skupaj
z V. Millerjem je sodeloval pri začetkih izdajanja
revije Etnografičeskoe obozrenie (od leta 1889), bil
njen tehnični urednik (z lastnimi denarnimi sred-
stvi je omogočil izid prvih zvezkov te revije). Bil je
tudi pobudnik uvedbe predavanja etnologije na
visokih šolah Rusije. Prvi je na Moskovski univerzi
in na Lazarevskem inštitutu za vzhodne jezike
predaval etnologijo narodov sveta in zgodovino
praskupnosti. Vpliv etnološkega zanimanja zgodaj
preminulih starejših dveh bratov na znanstveno
delo Alekseja in Vere je naravnost neprecenljiv.
Življenje Alekseja Nikolajeviča Haruzina je bilo
intenzivno in tudi zelo težko. Spisek njegovih
služb je namreč obširen In zelo raznovrsten. V za-
četku 90-tih let je bil uradnik za posebne naloge
pri gubernatorju za Estlandijo, vodja pisarne vilen-
skega general-gubernatorja, gubernator Besarabije,
častni mirovni sodnik akermanskega okraja, direk-
tor oddelka za duhovne zadeve za tuje vero-
izpovedi, namestnik ministra notranjih del Rusije
A. A. Makarova (od leta 1911 dalje), imel visoki
naslov dvornega mojstra na cesarskem dvoru (od
leta 1913 dalje). A. N. Haruzin je bil častni meščan
mnogih mest v Besarabski guberniji; imel je tudi
ruska, bolgarska in buharska odlikovanja in
medalje. Po pričevanju nedavno umrle sorodnice
Haruzinovih - I. E. Ognjeve^ je Aleksej Nikolajevič
nekaj let pred revolucijo leta 1917 dal ostavko
zaradi "nestrinjanja s takratno carsko politiko, med
drugim s politiko ministra Makarova", in izstopil iz
državne službe. Leta 1927 ga je GPU aretirala sku-
paj z ljudmi, ki so bili označeni kot "bivši ljudje,
povezani s carsko administracijo - veletrgovci, bivši
oficirji carske vojske, tovarnarji, iz vrst inteligence
pa odvetniki, zdravniki, inženirji" (iz zapisov I. E.
Ognjeve). Čez nekaj časa so ga izpustili, ne da bi
vložili obtožnico. Drugič so ga zaprli 21. februarja
1932 skupaj s sinom Vsevolodom in ga obtožili
protisovjetske agitacije. Ker smo želeli razjasniti
končno usodo znanstvenika, smo se obrnili na
Centralni arhiv Zvezne protiobveščevalne službe
Ruske federacije (CAFSK - "Central'nyj arhiv Fe-
deral'noj sluzby kontrrazvedki"). V odgovoru iz
arhiva je napisano, da je do aretacije v letu 1932 A.
N. Haruzin delal kot strokovni svetovalec v založbi
Selhozgiza za področje vrtnarstva. Tretjega aprila
1932 ga je Posebno posvetovanje pri kolegiju
OGPU po členu 58-10 KZ obsodilo na izgon za tri
leta, in 8. maja istega leta je zaradi insuficience umrl
v bolnici pri Butyrski kaznilnici.^ Rehabilitiran je bil
leta 1989. V arhivu FSK ni bilo vpisanih nikakršnih
dokumentov in rokopisov A. N. Haruzina.
Z njegovo tragično smrtjo pa se še niso končale
nesreče za družino. Njegov sin Vsevolod je bil 5.
maja 1932 poslan v taborišče Belomorsko-Baltiške-
ga kanala, predčasno je bil izpuščen zaradi "udar-
niškega dela", toda leta 1935 so ga ponovno prijeli
in mu dodelili še deset let. Represije pa so zajele
tudi soprogo A. N. Haruzina - rojeno baronico N.
V. von der Hoven (hčerko kontraadmirala V. Ho-
vena). Leta 1932 so ji vzeli notranji potni list in
zanjo določili izgon izven stokilometrske cone
okoli Moskve. Bolezen N. V. Haruzine in njena
skrb za sina, ki je bil izgnan "brez pravice dopi-
sovanja", pa tudi prizadevanja I. E. Ognjeve za njo
pri OGPU so nekoliko prestavili njen odhod iz
Moskve. V jeseni leta 1937 pa je bila kot "mati so-
vražnika naroda" izgnana v Malojaroslavec, kjer je
leta 1943 umrla.
Predhodni podalki o vsebini arhiva A. N. Haruzina v
knjižnici MGU, so navedeni v zapisu M. M. Kerimove
in O. M. Naumove Ariiiv A. N. Haruzina v knjižnici
MGU. Etnografičeskoe obozrenie - v nadaljevanju EO,
1995. št. 6.
5 Inna Evgrafovna Ognjeva (v prvem zakonu Haruzin) -
žena Olega Haruzina, sina A. N. Haruzina. E. P. Krju-
kova, nečakinja I. E. Ognjeve, mi je gradivo (zapiske in
fotografije) iz družinskega arhiva Haruzinovih ljubez-
nivo dala na vpogled, za kar se ji najlepše zahvaljujem.
^ V vseh leksikonih datuma smrti A. N. Haruzina bodisi
sploh ni ali pa je napačen - npr. 1931. Gl. npr. Slav-
janovedenie v dorevoljucionnoj Rossii, str. 352; S. A. To-
karev, Istorija russkoj etnografii, Moskva, 1966, na str.
424.
67
12 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
Aleksej Nikolajevič Haruzin s soprogo, rojeno
baronico von Hoven
Takšne so življenjske postaje A. N. Haruzina.
Njegova znanstvena pot pa se je začela kmalu po
končanem naravoslovnem študiju na oddelku
fizikalno-matematične fakultete Moskovske univer-
ze (1884 - 1889), in po magisteriju zoologije na
Derptski univerzi (1892). Že kot študent prvega
letnika pa je sodeloval v znanstveni ekspediciji v
Zakavkazje, ki sta jo organizirala lOLEAE in Ce-
sarsko rusko geografsko društvo (IRGO - "Impe-
ratorskoe russkoe geografičeskoe obščestvo"). Leta
1886 ga je zoološki oddelek Društva ljubiteljev na-
ravoslovja pri Moskovski univerzi poslal na Krim,
Bospor in na Egejsko morje. Naslednje leto pa ga
je Društvo ljubiteljev naravoslovja poslalo v Sred-
njo Azijo - v kirgiško Bukejevsko stepo, da bi pro-
učil etnologijo in antropologijo območja (nazorno
gradivo o pticah, plazilcih in žuželkah, ki je bilo
prineseno iz te ekspedicije, je shranjeno v zoo-
loškem muzeju MGU). Drugič je Bukejevsko stepo
obiskal leta 1888, v letih 1889 in 1891 pa še Krim
in Kavkaz.
Leta 1889 je bil izvoljen za tajnika antropo-
loškega oddelka lOLEAE, in urejal njegov Dnev-
nik. Za monografijo Kirgizi Bukejevske horde (dva
dela - Moskva 1889, 1891) je dobil nagrado A. P.
Razcvetova, od IRGO pa veliko zlato medaljo.
A. N. Haruzin ima več kot petdeset objavljenih
del z zelo raznoliko problematiko. Vmes so tudi
etnološka in antropološka dela o Kazahih, Tatarih,
Osetincih, dela o zgodovini, etnologiji in antro-
pologiji prebivalstva Estlandske gubernije in šte-
vilna druga. Pomembno področje njegovega raz-
iskovanja je slovanska tematika (o njej bomo po-
drobneje pisali v nadaljevanju). Tu naj samo ome-
nimo, da so na podlagi osebnih vtisov in pa tan-
kovestnega proučevanja znanstvene literature na-
stajali zgodovinsko-etnološki opisi Bosne, Herce-
govine in Slovenije. Pod vplivom brata Nikolaja se
je tudi pri A. N. Haruzinu prebudil močen interes
za proučevanje bivališč slovanskih narodov. Upo-
rabil je lastne raziskave bivališč Rusov, Ukrajincev,
Belorusov v različnih gubernijah, pa tudi prebi-
valstva Galicije, Slezije, Štajerske, Koroške, Kranj-
ske, Istre, Bosne in Hercegovine in Črne Gore.
Obsežno primerjalno gradivo je opremljeno še z
več kot tristo fotografijami in skicami in ga vse do
danes uporabljajo etnologi, ki proučujejo bivališča
evropskih narodov. A. N. Haruzin se je s slo-
vansko problematiko nepretrgoma ukvarjal v letih
1901 - 1907 in eno za drugim izdajal zanimiva
dela.
Znanstvena dejavnost Haruzina je na začetku
dvajsetega stoletja nekoliko upadla, ker je imel
različne državne funkcije. Revolucija leta 1917 ga
je ogradila od državne in znanstvene dejavnosti.
Šele konec dvajsetih in v začetku tridesetih let, ko
je bil vodja preizkusne postaje v kaluški guberniji
in bil svetovalec za vrtninarstvo v Selhozgizu
(Kmetijska državna založba), je izdal okrog dvajset
del o gojenju semen in vrtnarstvu, ki pričajo o
vztraj-ni delavnosti in raznolikosti znanstvenih
interesov A. N. Haruzina.
Zanimanje Alekseja Nikolajeviča za zgodovino
in etnologijo jugoslovanskih narodov se je poro-
dilo že konec 19. stoletja. Leta 1899 je napisal proš-
njo v IRGO za dodelitev denarne pomoči za poto-
vanje v Črno goro, Bosno, Hercergovino in v Dal-
macijo.'' Pri utemeljevanju svoje prošnje je A. N.
Haruzin poudarjal, da je "stoletno življenje Balkan-
skega polotoka in z njim povezana zapletenost
etnoloških dejavnikov že zdavnaj vzbujalo znan-
stveno zanimanje druge Evrope za ta del naše
celine.^ Delež ruskih znanstvenikov pri proučeva-
nju zgodovine in etnologije jugoslovanskih naro-
dov se je zdel Haruzinu skrajno neznaten.^ Menil
pa je, da ima usoda balkanskih Slovanov, ki so na
meji dveh kultur - zahodne in vzhodne, določene
podobnosti z usodo ruske države in "izoblikovanja
'    A. N. Haruzin, Svet Cesarskega RGO. Izjava A. N. Ha-
ruzina..// Izvestija IRGO. SPb. 1899. T. 35.
°   Izvestija IRGO. SPb., 1899. T. 35, str. 760.
Tu se je zmotil. GI. M. M. Kerimova, Jugoslavjanskie na-
rody i Rossija, Etnografičeskie sjuzety v russkih publi-
kacijah i dokumentah pervoj poloviny XIX v., Moskva,
1997.
68
46
1998
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
naše narodnosti", zato zahteva natančnejše prouče-
vanje. O tem so ga prepričevale tudi povezave
Rusije - verske, kulturne, etnične, ki so segale sto-
letja nazaj, in so se okrepile v 19. stoletju. "Zani-
manje za balkanske Slovane," je zatrjeval A. N.
Haruzin, "je naravno in nujno".
Prosil je Svet IRGO za materialno pomoč v
višini 500 rubljev za potovanje v Črno goro, Dal-
macijo in v slovanske dežele avstrijske monarhije
poleti 1899, "zaradi proučevanja imenovanih krajev
v etnološkem in antropološkem pogledu".
Iz dnevnikov V. N. Haruzinove lahko razbere-
mo, da sta z Aleksejem obiskala Slovenijo v av-
gustu in septembru 1901.Aleksej ja nato drugič
Slovenijo obiskal leta 1902.
Po teh potovanjih je A. N. Haruzin napisal dela
Bosna in Hercegovina, Opisi okupirane avtro-
ogrske province (SPb., 1901), članke Religija, cerk-
ve in šola v Bosni in Hercegovini (brez kraja in
leta izdaje). Nacionalna evolucija Slovencev, Avs-
trijska Kranjska, Kranjski kras in njegovi čudoviti
pojavi. Kmet na avstrijskem Kranjskem in njegove
stavbe. Bivališče Slovenca na Gorenjskem.
Vsi ti članki so izšli leta 1902 v revijah Živaja
starina in Russkij vestnik, in pričali o živahnem
zanimanju A. N. Haruzina za zgodovino in kul-
turo Slovencev.
Nastanek opisa Avstrijska Kranjska avtor ute-
meljuje s tem, da je bilo v Rusiji dotedaj o Slo-
vencih zelo malo napisanega. To najbrž kaže na
določeno podcenjevanje dotedanjih obravnav o
slovenskih deželah, ki so jih prispevali Haruzinovi
predhodniki. Etnokulturni opisi Slovencev so se
namreč periodično pojavljali v vseh izdajah 19.
stoletja, pisali pa so jih znani slavisti kot I. 1.
Sreznjevski, 1. S. Aksakov, V. I. Lamanski, J. Bau-
douin de Courtenay idr., ki so v različnih časih
obiskovali slovensko ozemlje.
V naslednjih desetletjih 19. stoletja in v začetku
dvajsetega stoletja so se stiki med ruskimi in
slovenskimi znanstveniki razširili. To je bilo pove-
zano tudi z udeležbo Matije Majarja na Etno-
grafski razstavi leta 1867 v Moskvi. Odboru za raz-
stavo je M. Majar poslal fotografije in slike Slo-
vencev, in poročilo, ki je bilo po mnenju M. N.
Speranskega cela razprava o slovenskih šegah in
preteklosti. Navdušeni odzivi so bili obojestranski,
s slovenske strani M. Majarja, J. Majcigerja in J.
Vošnjaka, z ruske strani pa P. A. Lavrovskega, V.
I. Lamanskega idr. Tako so se na prelomu stoletja
okrepile vezi in dopisovanje M. Majarja z M. F.
10 Izvestija IRGO, str. 760.
Prav tam.
12 OPI GIM. F. 81. Ed. hr. 67. L. 113. - Dnevnik V. N. Ha-
ruzin.
13 v ruski znanosti 19. in v začetku 20. stoletja sla se
termina Slovinci in slovinski pomensko prekrivala s
terminoma Slovenci in slovenski.
Rajevskim, M. P. Pogodinom, N. A. Popovom; J.
Trdina z I. S. Aksakovom; V. N. Lamanskega z D.
Trstenjakom, F. Lestikom; G. Kreka z A. N.
Pypinom; F. Celestina, J. Pajka in O. Cafa z Bau-
douinom de Courtenayjem idr.!**
Kranjska je zanimala Alekseja in Vero Haruzin,
tako kot že njune ruske predhodnike, ker je bila
izmed vseh slovenskih dežel pod Habsburžani še
najmanj ponemčena, in prebivalstvo je skrbno
ohranjalo svoj jezik, nrav in šege.^^
Opis Haruzina Avstrijska Kranjska je obsegal
kratek zgodovinski opis Slovencev, njihove vere,
gospodarskih značilnosti, geografskih razmer in
podnebja na Dolenjskem, Gorenjskem in Notranj-
skem. Avtor se zadrži tudi pri pozitivnih značaj-
skih lastnostih slovenskega kmeta in ugotavlja
njegovo delavnost, podjetnost, in vztrajnost pri
doseganju zastavljenih ciljev.
Zanimal ga je tudi odnos Kranjcev do Rusov.
"Obnašajo se (Slovenci - op. M. K.) do Rusov kot
do naroda istega plemena in krvi, in se vselej
trudijo, da ruskim bratom izrazijo svoje iskrene
simpatije in svojo naklonjenost."^^
A. N. Haruzin je ruske bralce seznanil tudi s
kulturnim razvojem Slovencev. Piše, da je bilo na
Kranjskem že v 18. stoletju opaziti zametke "na-
rodnega preporoda", "ostrega zasuka od starega k
novemu".!'' Avtor piše tudi o prvih tiskanih delih
v slovenskem jeziku, o prvi tiskarni v Ljubljani, o
Slovenski Matici in njenem Letopisu. Navaja po-
datke o delu slovenskih pesnikov in pisateljev kot
so V. Vodnik, F. Prešeren, A. Aškerc, I. Cankar idr.
ter poudarja, da je središče družabnega in kul-
turnega življenja Kranjske Ljubljana.
Opis je opremljen z devetintridesetimi fotogra-
fijami s krajevno in etnološko tematiko, tako da
niso le za okras in za nazornejšo sliko dežele, tem-
več predstavljajo veliko dragocenost za rusko zna-
nost.
A. N. Haruzin je bil tako kot njegova sestra
očaran nad lepotami Kranjske. O njej živopisno
piše v člankih Kranjski kras in njegovi čudoviti
pojavi in Nacionalna evolucija Slovencev.^^ Zadnji
14 I. V. Čurkina, Russkie i slovency. Moskva, 1986, str. 74 -
126.
15 A. N. Haruzin je navedel število Slovencev v začetku 20.
stoletja - en milijon dvesto tisoč duš, str. 1.
16 Prav tam, str. 12.
1'' Prav tam, str. 23.
1^ Haruzin A. N. Krainskij krjaž i ego cudesnye javlenija//
Russkij vestnik (dalje RV.), SPb., 1902, št. 3 - 4; isti,
Nacinal'naja evoljucija Slovencev // RV., SPb., 2 t. 280, št.
7. Slednji je objavljen v enem izmed osrednjih ruskih
časopisov Russkij vestnik, julija 1902: "Kar nehote se
čudiš, kako bogato je narava obdarila Kranjsko. Tu se
dvigajo divje sive in nedostopne skale, okrašene z več-
nim snegom, tam spet vabi čudovit stoletni neskončni
bukov gozd, na drugem mestu pa veličastne, nekoliko
mračne smreke pokrivajo strma pobočja in nedostopne
skale; gozd ponekod presekajo široke poljane, nežno
69
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
Članek je še posebej zanimiv, ker skuša avtor v \
njem opisati sodobni gospodarski in etnokulturrri |
položaj Kranjske, ki je obenem tudi "center slo- 1
venskega ljudstva", kjer se "je krepil nacionalni .
duh Slovenca in so zoreli elementi za političru boj, i
ki se danes ponaša z vidnimi uspehi".A. N. Ha- j
ruzin se čuti dolžnega, da ruskega bralca podrob- ;
neje seznani tudi z zgodovino slovenskih dežel, j
predvsem Kranjske. Po mnenju avtorja nemška j
kolonizacija od 6. stoletja dalje zmanjšuje ozemlje i
Slovencev in s tem tudi njihovo število. ;
Zasužnjenost in zatiranje povzročata ljudske j
upore, predvsem v 16. in 17. stoletju. Še bolj pa je ;
poslabšala položaj ljudi razdelitev Koroške, Kranj-
ske in Primorja v letu 1849. A. N. Haruzin podrob- i
no opisuje tudi boj kranjskega kmeta s surovo /
naravo. V pomoč mu je to, da ima zemljo v svoji j
lasti, poljedelstvo pa je zmeraj bilo podlaga za \
bogastvo dežele;^'' pridobivanje železove rude in j
tranzitna trgovina pa ga še množita. :
Avtor meni, da Kranjska v začetku 20. stoletja ;
preživlja  težko  gospodarsko  krizo.  Konkurenca j
nemških industrijalcev in trgovcev,  zmanjšanje |
števila zaposlenih, upadanje obrtniških dejavnosti - ^
to so "osnovne značilnosti časa". Kmetje so bili j
prisiljeni prodajati svoje že tako in tako majhne j
parcele in se preživljati kot mezdni delavci ali pa j
odhajati v tujino. A. N. Haruzin omenja kot na- j
rodnostno pogubno tudi ponemčevanje dela slo- f
venske inteligence, obrtnikov in kmetov. Vendar ]
obenem poudarja, da Slovenci nadaljujejo svoj na- |
rodnostni boj, tako da ustanavljajo kmečka, trgov- i
ska in industrijska združenja, tako "da se avstrijski ,
vladi ne posreči niti zavreti narodnostnga razvoja
slovanskih narodnosti habsburške monarhije".-^^ Po-
membno je avtorjevo spoznanje, da "prepoved slo-
venskega jezika v ustanovah in šolah in zatiranje
narodnostne literature nista preprečila narodovega ;
samobitnega razvoja". Avtor zamenjuje svoje želje z ;
resničnostjo, ko pravi, da je bil konec 19. in v za- i
četku 20. stoletja nemški jezik izrinjen iz ljudskih
šol na Kranjskem, ki jih je bilo takrat že okrog tristo.
Piše tudi, da se slovenščina uvaja v gimnazije, na
sodišča in v urade. Avtor pretirava, ko trdi, da "na
Kranjskem ni več slovensko - nemškega boja, ob-
staja pa še na Koroškem in Štajerskem". Podrobno
opisuje tudi življenje Slovencev v Primorju. Meni, .
da je  zaradi  šibkejše  romanizacije  omogočeno i
odprtje južnoslovenske univerze v Trstu.
zelenje poživlja najrazličnejše dišeče alpsko cvetje." A.
N. Haruzin, Nacional'naja evoljucija Slovencev, RV.
SPb., 1902, T. 280. Št. 7, str. 76.
1^ Prav tam, str. 78.
^ A. N; Haruzin ocenjuje, da se med petsto tisoči pre-
bivalci Kranjske 360 tisoč ljudi ukvarja s poljedelstvom.
Prav tam, str. 81.
A. N. Haruzin, Nadonarnaja evoljucija Slovencev... str.
87.
Naslovnica Jaijige Al Haruzina: Avstrijska    k
Kranjska, S. Peterburg 1902
A. Aškerc je A. N. Haruzina označil kot "dobro-
srčnega prijatelja", ki seznanja Ruse s slovenskim
narodom, obenem pa je ostro kritiziral njegovo
idealizirano podobo kulturnega razvoja na Kranj-
skem. Avtorju je očital, da pretirava z vlogo slo-
venščine v srednjih šolah in na ljubljanskem uči-
teljišču, kjer je v resnici prevladovala nemščina.^^
Nikolaj N. Haruzin, ki je napisal nekaj del o
bivališčih turkotatarskih in mongolskih ljudstev v
Rusiji in tudi o bivališčih Fincev, je s to pro-
blematiko "okužil" Alekseja Nikolajeviča. Tako je ta
leta 1902 sestavil in objavil Navodilo za zbiranje
podatkov o kmečkih stavbah.^^ V uvodu avtor
piše, da Etnografski oddelek IRGO "priznava nuj-
nost zbiranja in obdelave zgodovinskega gradiva o
razvoju kmečkih poslopij v Rusiji (tako domačega
Gl. M. 1. Ryzova, Pis'ma Antona Aškerca A. V. Suvo-
rovu, P. E. Koršu, A. L. Volynskomu, D. N. Vurgunu,
Literatura slavjanskih narodov. Moskva, 1960. Vyp. 5.,
str. 212; na odzive A. Aškerca v časopisu Ljubljanski
zvon (1902/9 in 1903/12) se sklicuje 1. V. Čurkina v knjigi
Russkie i slovency, Moskva 1986., str. 126.
Navodila za zbiranje podatkov o kmečkih stavbah. Iz-
daja Cesarskega Ruskega geografskega društva. SPb.,
1902.
70
46
1998
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
prebivalstva kot tujerodnega), in tudi v drugih de-
želah, naseljenih s Slovani".^^ Etnografski oddelek,
ki ga pooseblja A. N. Haruzin, se obrača na vse, ki
jih ta problematika zanima, naj pošljejo svoje gra-
divo. "Navodilo" pa mora s svojimi vprašanji et-
nologu olajšati opise bivališč v različnih okoljih,
"glede na posebnosti tal, podnebja, vrsto gradbe-
nega materiala, bivalne pogoje, splošno blagostanje
ipd."25 Avtor ugotavlja, da lastnosti stavb
izpričujejo ljudski okus in navade še iz časov pred
novejšimi kulturnimi vplivi. Poudarja pomembnost
poimenovanj za posamezne dele bivališč - meni,
da je nujno označiti predvsem njihovo namemb-
nost in gradbeni material, treba je biti pozoren na
temelje (lahko jih tudi ni), vhodna vrata, število in
razpored oken, okrasitev okenskih okvirjev (ta je
pomembna zaradi oznake umetniškega okusa pre-
bivalstva), obliko strehe, način izdelave ostrešja,
posebnosti ograj itd.
Haruzin je presodil, da je pomembno po-
drobno opisati stanovanjsko stavbo (vežo, sobe,
kletne prostore, podstrešje, kuhinjo, ognjišče, kur-
jenje peči, stropove in tla itd.) in gospodarska po-
slopja (konjski hlev, hlev, skedenj, ruska savna).
Zanimali so ga tudi začasni objekti kot so koliba,
zemljanka, lopa, zasilna streha. Menil je, da skice,
načrti ali fotografije omogočajo večjo natančnost in
nazornost teh opisov. "Navodila A. N. Haruzina so
obsegala sedemindvajset konkretnih vprašanj, ki
naj bi prihodnjim raziskovalcem olajšala nelahko
delo. Priloga je vsebovala vzorce načrtov stano-
vanjskih prostorov in gospodarskih poslopij. V
bistvu je to bil prvi ruski program, posvečen prav
bivališčem. Moramo omeniti tudi to, da si je IRGO
postavil za cilj izdelavo specializiranih programov
za različna etnografska področja. Med drugim naj
omenimo Program za zbiranje podatkov o pravnih
običajih (Moskva, 1887) M. N. Haruzina in Pro-
gram za zbiranje podatkov o rojstnih in krstnih
obredih pri ruskih kmetih in drugorodcih
(Moskva, 1905) V. N. Haruzinove.
"Navodila" A. N. Haruzina pričajo o tem, da je
bil skrbno pripravljen za raziskovanje bivališča slo-
vanskih narodov, med njimi tudi Slovencev. V
reviji Živaja starina^^ je v letu 1902 izdal članka
Kmet na avstrijskem Kranjskem in njegove stavbe
(s skicami) in Gradivo za zgodovino slovanskih
bivališč. Bivališče Slovenca na Gorenjskem. Članka
pa se razlikujeta po ciljih in po značaju. Prvi je
pregledni, njegova naloga pa je bila ugotoviti po-
ložaj kmetov na Kranjskem ter posebnosti njihovih
stanovanjskih in gospodarskih poslopij. Drugi čla-
nek je zelo obsežen (obsega več kot sto strani) in
Zt Prav tam, str. 3.
25 Prav lam, str. 5.
2° Revija je bila periodično glasilo Oddelka za etnografijo
IRGO, njegov urednik je bil prof. V. I. Lamanski.
ima za cilj primerjalno obravnavo zgodovine slo-
vanskih bivališč na osnovi slovenskega gradiva
izključno z Gorenjskega.
Kranjski kmet je, kot upravičeno merri A. N.
Haruzin, dal svojemu narodu trgovski stan, pred-
stavnike cerkvenega in posvetnega izobraženstva.
Slovenski kmet za razliko od kmetov drugih ev-
ropskih dežel ni najemnik, temveč popolni lastnik
zemlje (kmetom je pripadalo 80% celotne površine
Kranjske). V lasti je imel tudi velike gozdne po-
vršine oz. tri četrtine gozdov je bilo ali v lasti
kmečkih srenj ali v lasti posameznikov.^7 Na
Kranjskem prevladuje drobna zemljiška lastnina,
živinoreja in sadjarstvo. Vendar so kljub bogastvu
kranjske zemlje kmetje čedalje revnejši (avtor
prilaga spiske prihodkov in odhodkov v različnih
kmečkih gospodarstvih, ki jih je očitno izračunal
sam). A. N. Haruzin upravičeno zatrjuje, da se v
kmečkih poslopjih izražajo "ustvarjalna načela vsa-
kega naroda".® Zato tudi skuša ugotoviti specifiko
slovenskih stanovanj in gospodarskih poslopij, in v
podrobnostih primerja starejše in novejše zgradbe
(lesene, kamnite, enoprostorske, dvoprostorske,
pritlične in enonadstropne).
Avtor prihaja do sklepa, da je starejši tip
kmečke hiše lesen z ognjiščem in s prizidanimi
gospodarskimi prostori. Pozneje ga v večini ob-
močij Kranjske izrinjajo kamnite stavbe, ki so
okrašene z zelenjem ali s poslikavami verske vse-
bine. Haruzin skuša pokazati specifiko bivališč na
Dolenjskem in Notranjskem, v kraških predelih
Gorenjske in tudi v Istri, pri čemer opozarja na
vpliv tal in podnebja na značaj in lego zgradb.
V prvem članku, ki je bil posvečen sloven-
skemu bivališču, A. N. Haruzin proučuje zelo
razširjeno takratno hišo s 5 - 6 prostori (dodaja
načrt take hiše s slovenskimi poimenovanji).Av-
tor je prizadevno in skrbno izdelal podrobne na-
črte hiš različnih tipov v gorenjskih vaseh, upo-
števajoč tudi stanovsko oznako. Članek je bil
opremljen z devetnajstimi skicami in načrti hiš s
prikazom različnih tipov v vseh območjih Kranj-
ske.
A. N. Haruzin uvaja drugi članek Gradivo za
zgodovino razvoja slovanskih bivališč Bivališče Slo-
venca na Gorenjskem^" s 57 fotografijami stano-
vanjskih in gospodarskih poslopij v različnih nasel-
binah Gorenjske. Na številnih slikah je bila ozna-
čena tudi letnica izgradnje, kar je za raziskovalca
27 A. N. Haruzin, Krest'janin Avstrijskoj Krajny i ego
poslrojki, ŽS. SPb., 1902. vyp. 1, str. 6.
28 Prav tam, str. 11.
29 Prav lam, str. 25.
3" Gl. A. N. Haruzin, Materialy po istorii razvitija slavjan-
skih žilišč. Žilišče slovinca Verhnej Krajny. Živaja sta-
rina. SPb. 1903. Old. I. Vyp. Ill, IV. Sir. 259 - 357. V re-
viji Etnografičeskoe obozrenie 1903/3, knjiga LVIII. str.
213 je objavljena anonimna notica o tem članku.
71
12 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
zelo važno. Ta članek je nastal na podlagi nje-
govih osebnih raziskovanj v letih 1901 in 1902, v
34-tih vaseh in trgih Gorenjske, začenši z Bitnjami
pa do gorske vasice Stol. Avtor se je trudil, da ne
bi ponavljal gradiva iz prvega članka. Ugotavljal
je, da vasi na Gorenjskem - za razliko od ruskih
vasi, ki imajo marsikdaj do tisoč prebivalcev -
štejejo praviloma nekaj deset hiš, ki so precej
strnjene. Stanovanjska hiša, drvarruca, vodnjak in
druga gospodarska poslopja stojijo poleg sadov-
njaka. Pogosto je v vaseh gostilna z jedilnico in
sobami za prenočitev. Skoraj v vsaki vasi je trgo-
vina, kovačnica, vodni mlin, včasih tudi žaga.'^^
V gorskih vaseh so se ohranile arhaične stavbe,
v katerih navadno živijo pastirji, mlekarji in sirarji.
Stojijo na nadmorski višini tisoč metrov in so za
raziskovalce izjemno zanimive z vidika prouče-
vanja zgodovine bivališč nasploh.32 Začasna biva-
lišča za pastirje so koče, stanovi ali bajte - to so
koče približno istega tipa, različna poimenovanja
pa so odvisna od kraja. Najpreprostejša bivališča,
ki so tudi najstarejša, so pri Slovencih koče - bru-
narice, ki niso višje od človeka. Slovenci razlikujejo
pomena besed koča (kočna) in kuča. Prvo
poimenovanje označuje kočo, drugo poimenovanje
pa hišo. Haruzin v obširni opombi primerjalno
analizira iste korenske besede pri Srbih, Črno-
gorcih in pri Bosancih. Avtor navaja tudi poime-
novanja, znana v mnogih ruskih gubernijah kot
kut, kut' in kutnik. Vsi ti termini, domneva Haru-
zin, vsebujejo pojmovanje najstarejših bivališč pri
vseh Slovanih.•^^
Pri opisih hiš in gospodarskih poslopij (hleva,
nadhleva, kevdra, paštbe, šupe, drvarnice idr.) se
je Haruzin opiral na svoje skice - načrte (vseh je
36), ki jih je navajal v samem besedilu in tako
nazorneje predstavil različne tipe stavb v različnih
delih Gorenjske. Pri razmišljanju o evoluciji slo-
venske kmečke hiše in gospodarskih pritiklin od
najprimitivnejših oblik (koliba, koča..) do večpro-
storskih in enonadstropnih poslopij je skušal najti
povezavo med to evolucijo in naravnimi in kli-
matskimi pogoji, razvojem družine in njenega
gospodarstva. V tem članku, ki je obširnejši od
prvega, je razpolagal tudi z bolj obsežnimi in z
bolj raznolikimi podatki.
Obravnava različne dvoprostorske stavbe v va-
seh Zazero, Mlino, Bela Peč in Rateče. Se posebno
pozornost posveča povezavi med notranjostjo hiše
in premožnostjo gospodarja. Navaja tudi podrobne
načrte različnih tipov troprostorskih hiš v vaseh
Bled, Spodnje in Zgornje Gorje, v Rečici in v
drugih; tipe štiriprostorskih hiš v Begunjah, Slam-
niku, Tržiču in v drugih. Posebno pozorno obrav-
3^ Prav tam, str. 259 - 336.
^ Prav tam, str. 263.
^■^ Prav tam, str. 264, 345.
nava hiše, ki so bile sezidane v letih 1748, 1766 in
1783. Njegovi podrobni opisi posebnosti so zelo
pomembni za razumevanje poznejše arhitekture in
notranjosti slovenskih kmečkih hiš.
Haruzin je na Gorenjskem opazil pritlične hiše
z dvokapno streho. Navedel je tudi mnenje svo-
jega slovenskega znanca Ljudevita Jenka, češ, da
so za slovenske kmete tipične enonadstropne hiše
(spodaj hlev, zgoraj bivalni prostor) s štirikapno
streho. Takšna prostorska razporeditev pa ni zna-
čilna samo za Gorenjsko, ampak tudi za Bosno,
Hercegovino, Črno goro in Dalmacijo. Primerjalno
gradivo, ki ga navaja A. N. Haruzin, je zelo dra-
goceno za razumevanje principov gradnje kmeč-
kega bivališča po tipu kolibe s štirikapno streho,
kar je bilo značilno za prvotna slovenska in sploh
slovanska bivališča.
V začetku 20. stoletja je bila večina slovenskih
kmečkih hiš kamnitih. Toda uvajanje kamna je po-
tekalo postopoma - v začetku so bili kamniti samo
temelji, potem tudi že hlev, konjušnica, shramba,
medtem ko je zgornje nadstropje bilo še leseno
(take hiše je videl v Spodnjih in Zgornjih Gorjah).
Novo v Haruzinovem drugem članku o sloven-
skem bivališču je to, da se ni omejil samo na opis
zunanjosti, ampak je podrobno opisal tudi njihovo
notranjost. Podrobnosti notranje zgradbe bivališč
so za raziskovalce namreč zelo pomembne. Dajejo
možnost primerjanja podrobnosti, omogočajo skle-
panje o tem, kdaj so bile uvedene, o arhaičnih in
novih potezah. Zato je Haruzin še posebno na-
tančno raziskoval predvsem hišo, ki je pomenila
stanovanjsko hišo, preneseno pa tudi ognjišče.
Poskusil je tudi z etimološko razlago besede hiša
(hiža /pri Srbili/, chyža /pri Slovakih/, hižina /pri
Rusih/). Haruzin sklepa, da so Slovenci dobili hišo
v času naselitve, čeprav ni jasno, kako je nastajala.
V začetku 20. stoletja je slovenska hiša bila pri-
zidek k veži - osnovnemu prostoru, kjer je bilo
ognjišče. S tem prizidkom je stavba postala dvo-
prostorska. V hiši je po navadi obedna miza in
razpelo; skoraj vedno sta dve okni, ki sta obrnjeni
na čelno stran, še dve pa proti vhodnim vratom.
Izjeme so, po mnenju Haruzina, zelo redke.
Za starejše hiše na Gorenjskem je značilna leva
- niša v steni, ki se ne dotika peči in deli hišo od
veže. Spodnji rob leve ima obliko police, nad levo
je napušč, in pod njim odprtina za dimnik -
dimnika kranjska peč ni imela.
Peč se je v slovenskih hišah na Gorenjskem ku-
rila iz kuhinje ali iz veže. V sodobnejšem bivališču
Slovencev je veža prostor z ognjiščem v dvopro-
storskem ali večjem poslopju. Prvotno pa je bila
veža brez ognjišča. Hiša pa je postala stanovanje v
pravem pomenu besede.^^ Velikost peči je bila
34 Prav tam, str. 300 - 301.
35 Prav tam, str. 349.
72
46
1998
2 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
odvisna od velikosti hiše. Spodnji opečnati del peči
je večji od lončenega; med obema je zapeček, ki je
bil pozimi za posteljo. Pečnice so bile skoraj vedno
temnozelene in so imele obliko štirirobnih pira-
mid.36
Včasih so hišo razširili s kamro na tri prostore.
Po raziskavah A. N. Haruzina je bila kamra v
mnogih hišah po Gorenjskem del izbe, ločena od
nje s pregrado, ki ni segala do stropa. Avtor je
sklepal, da je kamra nastala s prizidavo novega
prostora k hiši (pri Moravcih je kamora, pri Slo-
vakih komora, in pri Črnogorcih kamara). Kamra
je bila navadno za eno, dve stopnici nižja od hiše.
Značilno za kamro je bilo, da je imela eno okno na
čelni strani hiše in da ni bila ogrevana. V mnogih
hišah, celo pri premožnih kmetih, pa kamre ni. Po
Haruzinu je vzrok v tem, da je šel razvoj slo-
venske hiše v dveh smereh - k izbi se je prizidala
kamra, k veži - prostoru z ognjiščem, pa bivalna
soba (čumnata; pri Rusih je komnata, pri Ukra-
jincih je kimnata, in pri Slovakih komnata). S
čumnato se stavba ni širila (kot je bilo to v pri-
meru kamre), ampak se je samo podaljševala.
Čumnata se je navadno uporabljala kot spalnica in
bila namenjena mladoporočencema. Kamra je za
razliko od čumnate poznejšega izvora. Pojavila se
je pri uvedbi kamna kot gradbenega materiala. Na
Kranjskem se je celo v lesenih hišah prizidavala,
srečujemo pa jo predvsem v troprostorskih in šti-
riprostorskih hišah.•^^ Avtor meni, da je potrebno
razložiti   tudi   pomen   zgornjega   nadstropja   v
skupni arhitektoniki hiše. Navadno so ga name-
njali odraslim otrokom ali pa so ga dajali v najem.
Gornje nadstropje je bilo iz ene ali več sob, ime-
novanih gornja hiša. Ta del hiše je narejen iz brun
in le redko je v njem ognjišče. Če hiša ni imela
gornjega nadstropja, so stopnice iz veže vodile na-
ravnost na podstrešje. V večini primerov pod-
strešje ni imelo svojega stropa, in je bilo nepo-
sredno pod streho. Največkrat je bila na pod-
strešjih skrinja za shranjevanje obleke (v srbščini
pomeni skrinja omaro). Navadno so bile skrinje
zeleno in rdeče pobarvane in poslikane, motiv je
bil previloma cvet vrtnice. Po Haruzinu je bil
razvoj slovenske hiše iz navadne dvoprostorske
stavbe v štiriprostorsko in dvonadstropno odvisen
od razvoja družine. Del družine, ki se je prvotno
gnetla v hiši, je uporabljal za prenočišče tudi hlev
in klet, ki je prišla na njegovo mesto. Ta je tako
kot pri Rusih tudi pri Slovencih pogosto bila pro-
stor za mladoporočence (pozneje je to vlogo dobila
čumnata). V številčnih družinah so odrasli otroci
prenočevali na podstrešju, kar je pripeljalo do
nastanka gornje hiše. Sobe v zgornjem nadstropju ^
36 Prav tam, str. 303.
37 Prav tam, str. 306.
so očitno uporabljali oženjeni sinovi, ki so ostali na
domu in z družino staršev tvorili zadrugo (veliko
družino).38 Glede na osamosvajanje mlade družine
se je zgoraj zgradilo ognjišče (ali 2 - 3 ognjišči).
Navadno se je nadstropje pojavilo v štiripro-
storskih hišah. A. N. Haruzin za štiriprostorske
enonadstropne hiše prilaga risbe in načrte, po-
drobno opisuje in prikazuje njihovo evolucijo, med
katero se je v nadstropju pojavilo ognjišče, narasla
družina pa je dobila dve ločeni gospodinjstvi.^^ V
hiši na Bledu, ki je bila stara okoli štiristo let, sta
živeli dve različni družini, katerih predniki pa so
bili mogoče v sorodstvu (skica 30 A).
Tloris štiristo let stare kmečke hiše na Bledu
(Bivališča Slovenca na Gorenjskem, S. Peterburg
1903, 64). V knjigi je 35 skic tlorisov in 57 fotografij
kmečkih hiš na Gorenjskem
38 Zadruge so pri Slovencih obstajale v času zgodnjega
srednjega veka, vendar so posebnosti sodalno-gospo-
darskega razvoja tega območja pripeljale do njihovega
izginjanja v večini pokrajin, mnogo prej kot v drugih
jugoslovanskih deželah. Gl. Ju. V. Bromlej, M. S. Kašu-
ba, Brak i sem'ja u narodov Jugoslavia Moskva, 1982,
str. 86.
39 Prav tam, str. 334.
73
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
Naslovnica knjige Al. Haruzina: Bivališče Slovenca
na Gorenjskem, S. Peterburg 1903, 99 strani.
Avtor je po vsem tem sklepal, da so se na
Gorenjskem ohranile hiše na različnih stopnjah
razvoja - enoprostorske, pogosto tudi brez oken,
stropa in poda, in prostori (med drugim sirarnice)
z ognjiščem in bivalnim delom s pogradi, sodobne
stavbe z dvema ali štirimi sobami, z vhodom na
daljši strani. Hiša z začetka 19. stoletja na Gorenj-
skem ima po Haruzinovem mnenju za osnovo
starodavno bivališče z dvokapno streho in z
vhodom s čelne strani.^O
Članek avtor končuje s primerjalnim gradivom
za stavbe v Avstriji (Salzburg), Bosni, na Mo-
ravskem, v Galiciji in v Litvi, kjer se je avtor tudi
mudil med potovanjem v letih 1901 - 1902. A. N.
Haruzin ne zanemarja tudi nemškega vpliva na
slovensko bivališče (posebno na kranjsko tripro-
storsko hišo), vendar zanj ostajajo najpomemb-
nejše tako genetsko skupne slovanske poteze sta-
novanjskih in gospodarskih poslopij, kot tudi na-
cionalno specifične lastnosti prav slovenskih stavb.
V razvoju gospodarskih prostorov (shramba.
40
Prav tam, str. 338.
klet, kevder) je prihajalo do centralizacije, vsi ti
prostori se združujejo pod isto streho. Vendar nji-
hova evolucija pri različnih narodih ni tekla sin-
hrono. To pomembno opažanje Haruzina kaže na
njegov zgodovinski pristop k vprašanju razvoja
slovanskega bivališča. Njegovi članki so bili pri
slovenskih raziskovalcih sprejeti z odobravanjem.
Tako je F. Ilešič napisal, da je A. N. Haruzin opazil
in podrobno opisal to, čemur sami Slovenci niso
posvetili potrebne pozornosti. Po Ilešičevem mne-
nju je točno opisal slovensko kmečko bivališče,
zato moramo biti Slovenci hvaležni "Haruzinu, ne
samo za opis naše hiše, ampak tudi za slikovni
material, ki ga je pokazal celemu svetu".^!
Sinhroni in diahroni pristop k raziskovanju
bivališč je značilen tudi za Haruzinovo poznejše
temeljno delo Slovansko bivališče v Severo-Za-
hodni pokrajini, iz gradiva za zgodovino razvoja
slovanskih bivališč, objavljeno v publikaciji Vilen-
skij vremennik za leto 1907. Delo temelji na šest-
letnih "osebnih raziskavah beloruskih, velikoruskih,
maloruskih in poljskih bivališč v guberniji Vilenski,
Kovenski, Grodnenski, Vitebsk!, Mogiljovski in
Minski, pa tudi v različnih velikoruskih in malo-
ruskih gubernijah, poleg tega pa še v Priviselski
pokrajini, v Galiciji, Sleziji, na Štajerskem, Koroš-
kem, Kranjskem, v Istri, v Avstrijskem in Ogrskem
primorju, na Hrvaškem, v Bosni, Hercegovini, v
Dalmaciji in Črni gori."42
A. N. Haruzin se je v tem delu opiral tudi na
gradivo, ki ga je dobil od drugih, za kar se jim v
predgovoru zahvaljuje. Tako raziskovalci kot lju-
bitelji pa so delali po programu, ki ga je izdelal A.
N. Haruzin (gl. zgoraj o njegovih Navodilih), raz-
poslala pa IRGO ali on osebno. Avtor je uporabljal
tudi zbirke modelov slovanskih stavb iz Daškov-
skega etnografskega muzeja v Moskvi, iz etno-
grafskega muzeja v Varšavi, iz narodnih muzejev
v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu. Pomagal si je tudi z
gradivom, ki je bilo zbrano v okviru programa
kneza V. N. Teniševa, in z neobjavljenimi članki
zgodaj umrlega brata N. N. Haruzina.
Viri, na katere se je naslanjal A. N. Haruzin, so
bili izpod peresa znanstvenikov kot so bili V. V.
Suslov, N. I. Kostomarov, N. D. Čečulin, I. E.
Zabelin, S. V. Maksimov, N. A. Jančuk, P. V. Šejn,
P. A. Rovinski, pa tijdi V. Matlakovski, R. Meh-
ringer, D. Marinov in mnogi drugi.
Za "dopolnjevanje nomenklature stavb in nji-
hovih posameznih delov, izdelane na podlagi
osebnih raziskav na terenu in izvlečkov iz do-
stavljenega gradiva ter literarnih virov", je upo-
rabljal slovarje ruskega jezika in slovarje drugih
41 Glej Ljubljanski zvon, 1904/10.
4-2 A. N. Haruzin, Slavjanskoe žilišče v Severo-Zapadnom
krae. Iz materialov po istorii razvitija slavjanskih žilišč.
Vil'na 1907, str. 86.
74
46
12 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
slovanskih jezikov.^^
A. N. Haruzin dalje pravi, da je uporabljal tudi
slovarje I. I. Sreznjevskega, P. A. Lavrova, I. I.
Nosoviča, V. I. Dalja, E. K. Timčenka, N. Gerova, J.
Ž. Popoviča, A. Janežiča idr. Celotno delo A. N.
Haruzina obsega 337 strani besedila, 60 načrtov
različnih bivališč in 202 fotografij, ki jih je posnel
avtor. Njegov cilj je ugotovitev tako po izvoru in
razvoju skupnih potez bivališč slovanskih narodov
in njihovo medsebojno vplivanje, kot tudi samo-
svojih nacionalno samoniklih posebnosti vsakega
naroda."!"! Zelo pomembno je abecedno kazalo ter-
minov (z ruskim in latinskim registrom).
Zgradba dela je posebna, ker se je avtor od-
povedal kopičenju lastnosti bivališč v okviru posa-
meznih narodov, ampak je raje uporabil pri-
merjalno analizo. Primerjal je bivalna in gospo-
darska poslopja slovanskih in drugih evropskih
narodov. Prvi del monografije je posvečen statistiki
prebivalstva Severo-Zahodne pokrajine, drugi del
pa poslopjem. Ločuje paragrafe glede na gradbeni
material, temelje, ogrodje, streho, okna, bivalno
hišo, skedenj, svisli, senik, klet, rusko savno itd.
Tako ima eden izmed razdelkov knjige naslov
Vas in samotna kmetija in ga sestavljajo deli: vas,
kmetija, plot, dvoriščna vrata, samotna kmetija.
Naslednji je posvečen analizi razvoja bivališča.
Vsebuje oznako sestavin stanovanjske hiše kot so
kmečka izba, veža, shramba, čumnata in podstreš-
na sobica, spalnica, kuhinja, podstrešje, pa tudi
tipe stanovanjskih hiš (enoprostorske, dvoprostor-
ske, triprostorske, izločitev spalnice, kuhinje;
sestavine hiše in razvoj stavbe z vhodom na čelni
strani).
Gradivo za zgodovino bivališč jugoslovanskih
narodov, tudi slovensko, se v knjigi bogato prite-
guje. Lahko rečemo, da to gradivo predstavlja po-
memben del podatkov za Haruzinovo raziskavo in
mu pomaga oblikovati hipoteze ter delati znan-
stvene sklepe. Ni naključje, da recenzenti navajajo,
da je poglavitna vrlina Haruzinove knjige izjemno
bogato gradivo za primerjalno analizo vseh tipov
slovanskih bivališč. Znani ruski znanstvenik D. K.
Zelenin v svoji recenziji piše: "Knjiga g. Haruzina
spada med... redke knjige našega časa, ki nudijo
pregledne izsledke raziskav." Recenzent poudarja,
da je glede na obilico slik in risb bivališč to edi-
nstvena knjiga med tovrstnimi. "Z veseljem in s
pridom jo bo prebral vsak, ki ga zanimajo vsak-
danje življenje ruskega ljudstva, prvobitna slo-
vanska kultura in ljudska arhitektura.""^^
Knjiga Haruzina resnično presega njen naslov -
vsebuje primerjalno analizo najpomembnejših
sestavin materialne kulture mnogih slovanskih
narodov. Analiza temelji na novem gradivu, ki je
avtorju omogočalo za slovansko etnologijo zani-
mive ugotovitve o zgodovinskem razvoju slovan-
skega bivališča, o skupnem izvoru mnogih nje-
govih elementov in njihovih medsebojnih vplivih.
Pomembno je, da je že v začetku 20. stoletja A. N.
Haruzin gradil sistematiko bivališča na njegovem
horizontalnem in vertikalnem razvoju, pri čemer je
določil funkcijo in mesto prvotnega jedra v celotni
zasnovi tradicionalnega bivališča. Poudariti mora-
mo tudi, da si je Haruzin prizadeval določiti ti-
pologijo slovanskega bivališča, od arhaičnih eno-
prostorskih stavb do štiriprostorskih. Ob tem pa ni
upošteval samo konkretnih naravnih pogojev
določene regije (relief, podnebje, obstoj različnih
gradbenih materialov), ampak tudi vplive načina
gospodarjenja, socialne razslojitve, in spremembe
bivališča glede na evolucijo družinskih oblik.
Vera Nikolaj evna Haruzin
Vera Nikolajevna Haruzin je bila izredna oseb-
nost, človek neuklonljive volje, izjemne vztrajnosti
in neusahljive vneme pri svojem pedagoškem in
znanstvenem delu. Usojeno ji je bilo veliko dušev-
no in telesno trpljenje. Najprej očetova prezgodnja
smrt, potem smrt dveh sester in dveh bratov, ma-
tere, nečakov Mstislava in Olega - sinov njenega
brata Alekseja, na koncu pa še prva aretacija A. N.
Haruzina. Po požaru v njihovi hiši leta 1919, iz ka-
terega se je po čudežu rešila, so ji ostale "zastra-
šujoče brazgotine od opeklin"."^^ Od leta 1908 je bila
zaradi paralize priklenjena na invalidski voziček.
Vendar je kljub vsemu predavala študentom, delala
z njimi doma in pisala znanstvena dela.
Bila je prva ženska - profesorica etnologije. Od
leta 1907 naprej je predavala zgodovino etnologije
na Moskovskem arheološkem inštitutu in na višjih
dekliških tečajih, v sovjetskem času pa na Mos-
kovski univerzi.
Za razliko od brata Alekseja, ki se je poleg
etnologije in antropologije ukvarjal še z zoologijo
(ornitologijo)'!7 in uporabno botaniko, se je Vera
popolnoma posvetila etnologiji. Za etnologijo se je
začela zanimati že zelo zgodaj. Še kot otrok je
rada poslušala znanstvene diskusije svojih bratov.
V svojem rokopisu Preteklost. Spomini iz zgod-
njega in poznejšega otroštva se spominja, kako je
v pogovorih z bratom Mihailom odkrivala nov
svet prvobitnih živali in začetkov življenja človeka
"13 Prav tam, str. 169.
^ Prav tam, str. 172 - 173.
D. K. Zelenin. Recenzija knjige A. N. Haruzina SUavjan-
skoe žilišče v Severo-Zapadnom krae. Vil'na 1907.
Istoričeskij vestnik. SPb., 1908/4, str. 353.
Iz spominov Inne Evgrafovne Ognjeve o Haruzinovih.
Rokopis mi je ljubeznivo posodila E. A. Krjukova.
Ornitolološke zbirke A. N. Haruzina še danes hrani
Darwinov muzej v Moskvi.
75
12 KRONIKA
46
časopis 28 slovensko krajevno zgodovino
1998
na zemlji. "Do znanosti, ki nam odkrivajo ta svet,
nisem čutila samo golo zanimanje, ampak ljube-
zen... pri branju me je prevzemalo spoštljivo
drhtenje".48 Obisk Antropološke razstave v Moskvi
leta 1878 pa je enajstletni Veri, kot se ga sama spo-
minja, "dal pobudo... za moja intelektualna zani-
manja".'*^
Od otroških let je vedela za Mihailovo navdu-
ševanje za etnološka dela Hilferdinga, Ribnikova,
Majnova idr.^'' Zanimala se je tudi za etnološke
odprave Mihaila in Nikolaja. V letu 1887 pa je
"uresničila svojo željo" - z bratom Nikolajem je
opravila znanstveno potovanje po Olonecki in
Arhangelski guberniji.^^ Gradivo te ekspedicije je
bilo podlaga za njeno prvo tiskano delo Na seve-
ru. Popotni spomini (Moskva, 1890). Z Nikolajem
je bila tudi v Sibiriji, na Krimu, v Novorusiji in v
Pribaltiku.
Vera Nikolajevna Haruzin (1866 -1931)
V obdobju 1889 - 1892 je proučevala etnograf-
sljce muzeje v Nemčiji, Franciji in Avstriji, leta 1892
pa je v Parizu z bratom Nikolajem poslušala
predavanja o zgodovini družine, vere, cerkve in o
zahodnoevropski etnologiji.
Tako so ji bile dane osnove etnološke iz-
obrazbe, ki jo je nadaljevala do konca življenja.
Bogato znanje evropskih jezikov ji je omogočalo,
da je sledila vsem najnovejšim dosežkom na
področju etnologije tudi v zahodnih deželah.
Veliko so ji pomenili tudi stalni stiki s takratnimi
najvidnejšimi predstavniki znanstvenega in umet-
niškega življenja Rusije. Vera in njeni bratje so se
stalno srečevali z V. F. Millerjem, A. A. Šahma-
tovom, D. P. Botkinom (in z njegovo družino), s P.
M. Tretjakovom, z A. A. Fetom, D. V. Grigo-
rovičem, I. E. Cvetkovom, F. E. Koršem in z mno-
gimi drugimi. Vera je tako bila vedno v središču
kulturnega in znanstvenega življenja v Moskvi.
Kot predavateljica visoke šole in kot avtorica
številnih znanstvenih del je bila V. N. Haruzin,
ugotavlja D. K. Zelenin, zvesta svojemu glavnemu
poslanstvu - seznanjati rusko družbo z najnovej-
šimi dosežki in tokovi zahodnoevropske etnologije.
Tako ni bilo niti enega kolikor toliko znanega
evropskega etnologa, na dela katerega se ne bi V.
Nikolajevna odzvala s svojimi številnimi recen-
zijami: te recenzije so bile objavljene v moskovski
reviji Etnografičeskoe obozrenie od leta 1890
naprej.5^ Njena dela Gradivo za bibliografijo etno-
loške literature (Moskva, 1904), Etnografija, Vero-
vanja malokulturnih narodov (Moskva, 1909, 1. zv.)
Etnografija, Pristopi k proučevanju pojavov
materialne kulture (bivališče, obleka, okras, hrana)
(Moskva, 1914, 2. zv.). Uvod v etnografijo. Opis in
razdelitev narodov sveta (Moskva, 1914), in še
mnoga druga pričajo o tem, da se je V. N. Haruzin
opirala na obsežno zahodnoevropsko literaturo,
predvsem J. Fraserja, A. Langa, F. Müllerja, M.
Schmidta in na desetine drugih. Zaradi korek-
tnosti^^ je potrebno omeniti tudi, da je V. N.
Haruzin dobro poznala tovrstno rusko literaturo in
za svoja dela črpala tudi iz obsežne ruske
zgodovinske in etnološke literature, med drugim iz
del takšnih avtorjev kot so M. M. Kovalevski, D. N.
Anučin, A. N. Afanasjev, V. V. Stasov, A. N.
Veselovski, C. P. Krašeninnikov, P. A. Rovinski, P.
V. Šejn idr. V. N. Haruzin je opravila orjaško delo
za popularizacijo takratnih najsodobnejših dosež-
kov v svetovni etnologiji. Njena bibliografija in pa
tematska kazala virov v učbenikih in v predavanjih
so še danes dragocena vodila za ruske etnologe.
In vendar se Vera Nikolajevna nikoli ni štela za
teoretičarko v etnologiji in si ni zastavljala nikakr-
48 OPI GIM. F. 81. V. N. Haruzin, Prošloe... Ed. hr. 81. L.
49
Prav tam.
50 Prav tam. Ed. hr. 77 - 78. Št. 5. L. 72.
51 Prav tam. Ed. hr. 82. L. 73.
52 D. K. Zelenin, V. N. Haruzina. Lud SlowiaAski. T. 11
1931/2, str. 276.
53 D. K. Zelenin po našem mnenju zmanjšuje zasluge V.
N. Haruzin, ko jo imenuje popularizatorko samo za-
hodnoevropskih raziskav.
76
46
12 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Snih teoretičnih nalog. V predgovoru k svojim
predavanjem, ki jih je imela na moskovskem arhe-
ološkem inštituha,54 piše, da ima namen "ljudem,
ki se želijo praktično ukvarjati z etnologijo, dati
navodila za zbiranje etnološkega gradiva na pogla-
vitnih področjih materialne kulture". Poskušala je
dati znanstveno razlago posameznim pojavom ma-
terialne kulture, pokazati njihov razvoj in pomen.
In upravičeno je menila, da se morajo celo najvišje
teorije preizkušati z neposrednim opazovanjem
vsakdanjega življenja, predvsem na podeželju,
ruskem, slovanskem ali zahodnoevropskem.^^ Me-
nila je tudi, da ima slepo ukvarjanje s teorijami
pogubne posledice za zbiranje etnološkega gradi-
va. V. N. Haruzin je navdušeno učila svoje slu-
šatelje, kako razvijati opazovalne metode, spomin,
kako se lotiti raziskovanja prebivalstva, kako na-
tančno in skrbno voditi etnološke zapise, kako iz-
delovati skice in fotografije. Svoja predavanja, ki
so bila nasičena z bogatim primerjalnim gradivom
iz različnih dežel, je obogatila še z diapozitivi in z
ilustracijami iz zbirk Moskovskega Rumjancev-
skega muzeja^^ in iz muzeja kneginje M. K. Teni-
ševe iz Smolenska.^^ Znanstvene raziskave V. N.
Haruzin so bile nadvse raznolike. Je avtorica vrste
prikazov narodov ruskega severa (Laponcev, Tun-
guzov in Jukagirov), o kmečkih bivališčih, o
primitivnih oblikah dramske umetnosti, o igrah in
igračah pri "malokulturnih narodih". Obširno delo
V. N. Haruzin K vprašanju čaščenja ognja^^ se
končuje z anketo z dvesto devetdesetimi vprašanji
s podnaslovom Uvod v program zbiranja pričevanj
o čaščenju ognja pri ruskih kmetih in tujerodcih (s
priloženim programom).
Še danes je za etnologe zelo dragocen njen
Program za zbiranje poročil o porodnih in krstnih
obredih pri ruskih kmetih in drugorodcih.^^ V
njem avtorica ponuja raziskovalcem 256 vprašanj o
rojstvih in krstih, s predhodnim obsežnejšim znan-
stvenim uvodom.
V rokopisu so ostali članki V. N. Haruzin Po-
šastno v fantastiki in v kultnih predstavah malo-
kulturnih narodov. Miti Južne Amerike, Izročila
različnih narodov o vstopu smrti na svet idr.
Prikrajšana za svojo lastno družino je V. N.
Haruzin veliko premišljevala o otrocih in o pro-
blemih, ki so z njimi povezani. Napisala je deli
Udeležba otrok v verskoobrednem življenju (Mo-
54 V. N. Haruzina, Etnografija... Moskva, 1914. 2 vyp., str.
V.
55 V. N. Haruzina, Etnografija... 2 vyp. Uvod, str. 3.
5° Predmeti iz vsakdanjega življenja, ki so bili zbrani med
odpravami po Rusiji in v drugih slovanskih deželah ter
v Nemaji, so bili izročeni v fond Rumjancevskega mu-
1-7 žeja-
^' V. N. Haruzina, Etnografija... 2 vyp., str. V - VI.
5° EO. Moskva, 1906/3 - 4, str. 68 - 205.
59 EO. Moskva, 1904/4, str. 120 - 156.
skva, 1911), O predavanju etnologije v srednji šoU
(Moskva, 1909) idr.
Zelo jo je zanimala tudi slovstvena folklora.
Sestavila in objavila je zbornike pravljic različnih
narodov: Pravljice ruskih tujerodcev (Moskva,
1898, s kratkimi etnološkimi opisi in ilustracijami).
Afriške pravljice (Moskva, 1919) idr.
Vera Nikolajevna je razodela svojo nadarjenost
ne le kot etnologinja - zbirateljica in raziskovalka
pravljic in mitov, temveč tudi kot prozaistka. Je
avtorica pripovedi in pravljičnih povesti Carična -
kamnito srčece (SPb. 1899; izšlo je nekaj izdaj),
Odzi in Oles, Pripoved iz življenja Laponcev
(Moskva, 1903), Tungušček Mihajlo (Moskva,
1928), Prijatelji. Podobe iz življenja slovenskih
otrok (Moskva, 1909)^0 idr.
Vera Nikolajevna se je že v mladih letih pre-
težno pod vplivom brata Mihaila začela zanimati za
zgodovino in življenje slovanskih narodov. Brat je
bil namreč goreč pristaš slovanofilskih idej. V svo-
jem rokopisu Preteklost, Spomini iz zgodnjih in
poznejših otroških let V. N. Haruzin piše, da je
Mihail zelo visoko cenil I. S. Aksakova in je bil sre-
čen, da ga je osebno poznal. Tudi Aksakov "je spo-
štoval Miša... podaril mu je enega izmed svojih spi-
sov z Mišu dragim posvetilom: Zadnjemu slovano-
filu M. N. Haruzinu. In imel je na žalost, prav" -
dodaja Vera Nikolajevna - "plemenita in idealistična
smer v slovanofilski misli je takrat zamirala".^!
Vero je v slovanofilstvu pritegovalo predvsem
sočutje do južnih in zahodnih Slovanov, ki so
trpeli pod tujim jarmom. V njenih dnevnikih je
pogosto misel, da bi ruski narod moral pomagati
slovanskim narodom. Pisala je na primer, da bi bi-
lo vsekakor treba "imeti dobrega ruskega konzula"
v Ljubljani. Podpirala je rusko-slovanske znanstve-
ne in kulturne povezave, ker je v njih videla
enega od načinov zbliževanja duhovno blizkih na-
rodov. Hkrati pa je ob idealizmu in nacionalizmu
prepričanj svojega brata Mihaila intuitivno čutila
utopičnost mnogih slovanofilskih idej, čeprav jih
ni neposredno obsojala. Sama pa je hotela svojo
ljubezen in spoštovanje do slovanskih bratov po-
kazati s konkretnim delom.
Vzdušje v domu Haruzinovih je precej prispe-
valo k njenemu zanimanju za slovanske teme. Tu
so se mudili tudi urednik Serbskega Vestnika
Radovič, slovenski filolog L. Jenko in njegova so-
proga T. M. Jenko, pa še bolgarski študentje B. N.
Bonča - Bojev, H. M. Bončev idr.
To zanimanje se ji je še okrepilo v času poto-
vanja z bratom Aleksejem na Kranjsko (njegovo
Ta pripoved je bila z desetimi fotografijami natisnjena v
časopisu Biblioteka sem'i i školy. Moskva, 1909/1, str. 1 -
48. Te pripovedi ni doslej še nihče omenil.
^1 OPI GIM. F. 81. V. N. Haruzina. Prošloe... Ed hr 82 L
144.
77
12 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
prvo potovanje). Iz njenega Dnevnika lahko
razberemo, da sta se tam mudila od 7. avgusta do
1. septembra 1901.^2 Na potovanju po vaseh in
trgih na Kranjskem sta jima pomagala L. Jenko in
njegova soproga Terezina Mihajlovna. Posebno
toplo se Jenkove soproge spominja Vera 31. 8.
1901: "Nama je tukaj dobro, domače in udobno.
Jenkova sta tako prijazna".63 Posebno občudovanje
je pri njej vzbujala Jenkova goreča dejavnost - bil
je pobudnik za ustanovitev Ruskega krožka 1899 v
Ljubljani. Doktor L. Jenko je v njem brezplačno
učil ruski jezik. Zaradi njegovega prizadevanja so
bili ustanovljeni ruski krožki še v Celju, Mariboru,
v Gorici, Idriji, in v drugih mestih. "Neutrudno
dela," pravi o njem V. Haruzin. Njegova žena mu
pomaga že dvajset let. Pred T. M. (Terezino Mihaj-
lovno - op. M. K.) se nehote priklanjam."^4
Vera je navdušeno pisala tudi o drugih članih
Ruskega krožka. Vse je označila kot "trdne bodoče
borce... prijetno je gledati v njihove čiste dobre
oči".65
Od leve proti desni sedijo N. V. Haruzin (žena
Alekseja N. Haruzina), Vera Nikolajevna Haruzin
ip Elena Nikolajevna Arandorenko (sestra V. N. in
A. N. Haruzina)
Opisala je enega izmed večerov, preživetih s
svojimi novimi slovenskimi prijatelji: "Pili smo slo-
vensko vino - v prsih mi je zadrhtelo. Od srca sem
pila za to močno, pogumno žensko (op.: mislila je
soprogo L. Jenka)., za to slavno mladino prihod-
njih borcev."66 Slovenska tematika v znanstveno
delo Vere Nikolajevne potemtakem ni prišla slučaj-
no. Potovanje z bratom po slovenskih deželah,
zlasti po Kranjski, je v njej pustilo neizbrisne sledi.
V. N. Haruzin ne pove, zakaj se je odločila, da je
vzporedno z bratovimi objavami (objavami A. N.
Haruzina) o Slovencih na Kranjskem tudi sama
objavila v reviji Estestvoznanie i geografija za leto
1902 (št. 3 - 6, 8) precej temeljit opis Kranjske.
Avtorica pripominja le, da je spis nastal na podlagi
osebnih vtisov in na podlagi del J. V. Valvasorja, S.
Šumana, L. Niederla, pa tudi zbirke Daškovskega
etnografskega muzeja.
Vsebina članka je ostala v okvirih tradicije
revije. Vendar je Vera Nikolajevna, za razliko od
A. N. Haruzina, v svoj opis vnesla tudi novo
gradivo (tj. opis zemljepisnih značilnosti, obleke,
zakonsko-družinskih odnosov, nekaterih vraž) in
tako razširila obzorje ruske javnosti o čudoviti slo-
venski deželi. "Dežela, ki je mnogo pretrpela.., in
vendar je prekrasna," piše Vera. "Narava je veli-
častna in obenem mehka in prijazna."6'' Avtorici se
je zdelo zlasti pomembno predstaviti arheološke
najdbe na Ljubljanskem barju, ki dajejo predstavo
o značaju predzgodovinskega načina življenja
prebivalstva teh krajev. Dotaknila se je halštat-
skega obdobja v zgodovini Kranjske, in poznej-
šega, ki je pripeljal do spopada z Rimom, z
Vzhodnimi Goti, z Langobardi, Bavarci, Avari. V 8.
stoletju je bila Karantanija (v katero je spadal večji
del Kranjske) vključena v obsežno frankovsko
cesarstvo. Cesarji so zemljo z darovnicami podelili
v fevd cerkvenim vladarjem in nemškemu plem-
stvu. Tako se je utrdila "železna oblast tujih pri-
šlekov", je z bridkostjo pisala V. N. Haruzin.68
V 13. stoletju je Kranjska dokončno prišla pod
oblast Habsburžanov: Prvi del opisa je posvečen
kratki zgodovini kranjske dežele. V drugem delu
pa je V. N. Haruzin podala precej podrobno ozna-
ko zemljepisnih značilnosti treh delov Kranjske -
Gorenjske, Dolenjske in Notranjske. Avtorica živo
slika veličastne in surove Julijske Alpe in njihove
vrhove - "velikane". Mangart, Jalovec, Razor, Ve-
liko Tičarico, Bogatin, in nad vsemi - "opevan v
mitoloških pripovedkah - Triglav". "Njegov skalnati
vrh, ožarjen z vzhajajočim soncem, izkazuje ne-
62 Prav tam. Dnevnik V. N. Haruzin. Ed. hr. 67. L. 113. \
63 Prav tam. L. 113,114.
64 Prav tam. L. 114. ;
65 Prav tam. L. 113. i
66 Prav tam. L. 113v, 114. - 22. IV. 1902 je T. M. Jenko
obiskala V. N. Haruzin in A. N. Haruzina. OPI GIM. F.
81. Ed. hr. 68. L. 11, 12.
6' V. N. Haruzina, Krajna (očerk), Estestvoznanie i geo-
grafija. Moskva, 1902/3, str. 38.
68 Prav tam, str. 43.
78
46
1998
12 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
popisno veličino in lepoto."^^
Nič manj niso slikovite Karavanke, ki delijo
Koroško in Kranjsko. V njihovem zavetju so gor-
ske vasice, gradovi, kapelice in cerkvice. Na jugo-
zahodu se jim priključijo Kamniške Alpe. Z Grin-
tovca, kjer se stikajo Štajerska, Koroška in Kranj-
ska, se odpira pogled na tri rečne doline - Bistrice,
Bele in Save. Zahodni del Dolenjske ostro spre-
minja svoj značaj - nastopijo kredne formacije -
čuti se prehod na kras.^O
Na Notranjskem V. N. Haruzin opisuje "tera-
sasto Kraško planoto, ki se vleče skoraj do jad-
ranskega morja". Najznamenitejši pojav na Krasu
je Postojnska jama, ki je dolga štiri kilometre.
Avtorica zelo živo opisuje reke in jezera (Kokro,
Bistrico, Krko, Kolpo, Unico in Ljubljanico ter
Cerkniško jezero idr.). Slednje spada "v skupino
čudes, s katerimi je Kranjska tako bogata": "Je zdaj
svetlo in hladno, drugič pa mračno in veličastno;
periodično presiha in takrat na njegovem dnu
pred ponovno pojavitvijo vode zraste gosta
trava."71
Ravno tako presenetljiva v svoji različnosti so
sedmera triglavska jezera. Zgornje Belopeško npr.
"je kot dragoceno zrcalo za velikana Mangarta, ki
se gleda v njegovo svetlo gladino".^2
Izmed ruskih znanstvenikov je samo V. N. Ha-
ruzin znala tako poetično opisati naravo Kranjske.
Kot prava geografinja je predstavila tudi njeno
glavno bogastvo - bukove, hrastove in smrekove
gozdove. Les je tako predmet izvoza kot po-
glavitni gradbeni material, in kot material za raz-
lične kmečke izdelke. Podrobno je obdelala floro in
favno kranjskih gozdov - piše o medvedih, lisicah,
srnah, polhih; o lovu, čebelarstvu, ribolovu, konje-
reji pa govori kot o vejah slovenskega gospo-
darstva. Podrobno opisuje osnovno dejavnost Slo-
vencev na Kranjskem - poljedelstvo, in poudarja
nenehen razvoj poljedelske kulture. Za ruske
bralce je zanimiva predstavitev t. i. stoga ali ko-
zolca - bistroumne slovenske iznajdbe za sušenje
kmetijskih pridelkov. Na kratko ga je omenjal tudi
A. N. Haruzin, ko je opisoval dejavnosti slovenskih
kmetov.
Za razliko od brata Alekseja pa se je Vera
Nikolajevna dotaknila tudi slovenske hrane -
opisala je ričet z bobom, fižolom, in z odrezki
gnjati, s koščki klobase, svinjske slanine; kislo zelje,
žganje, slivovko, in še druge jedi in žgane pijače.
Zelo stara gospodarska dejavnost slovenskega
kmeta je vinogradništvo. Rudarstvo (pridobivanje
rud, premoga in živega srebra) je posebno razvito
69 Prav tam. Št. 4, str. 2.
70 Prav tam, str. 3.
71 Prav tam, str. 4.
72 Prav tam.
v Idriji. Skoraj vsi prebivalci - 85% so rudarji.73
Izdelava platna, izdelkov iz konjske žime, gline,
lesa, slame, kleklanje - vse to, kot upravičeno trdi
V. N. Haruzin, priča o tem, da je "v energičnem in
delovnem narodu gospodarski duh zelo razvit".7^
V tretjem delu opisa V. N. Haruzin obširno
opisuje Blejsko jezero in njegov grad, in še gra-
dove kot turjaški, ljubljanski, njihovo lego in zgo-
dovino, ter verovanja in legende, ki so povezane z
njimi.
Opis jezer in gradov vedno znova opozarja na
pisateljski dar V. N. Haruzin. "Tam je vas Zagorica
(nem. Aurich) vsa bela, vesela, s svojimi mlini, ki
so postavljeni vzdolž večno šumeče reke. Tu je
zelena gora Straža, in naprej Osojnica, s katere je
prekrasen razgled na jezero. Ce pogledate skozi
drugo grajsko okno, je pred vami veriga Julijskih
Alp - in tam za gorskimi vrhovi, če je jasno, se
pokaže veličastni Triglav."75
Nič manj slikovito Vera ne opiše vasi Rečico,
Zasip, Radovljico, Bled, arhitekturo cerkva in nji-
hovo notranjost s starinskimi in sodobnimi ele-
menti. Mnogo cerkva je propadlo v 15. stoletju, v
času turških vpadov. Cerkev na Bledu je po nje-
nem mnenju "priča junaškega vzpona duha pri
ljudstvu, ki je do zadnje kaplje krvi branilo svojo
domovino, vero in družino".'6
Četrti del tega obsežnega spisa Kranjska pa je
čisto etnološki. Posvečen je nacionalnim poseb-
nostim različnih delov Kranjske, posebnostim slo-
venske obleke in bivališča.
V. Haruzin prebivalce Gorenjske označuje kot
"energične, delovne, in radovedne."77
Prijazna narava Dolenjske "je dala pečat meh-
kosti in določene brezskrbnosti tudi svojim sino-
vom".78 Boj s surovo naravo na Notranjskem pa je
porodil zaprtost in odločnost - "nezlomljiva moč
veje iz prekaljenih in utrjenih postav".
Poleg podnebnih vplivov pa so vsem Slo-
vencem skupne značajske poteze: nedružabnost,
čeprav "o bogastvu njegovega (Slovenca - op. M.
K.) notranjega življenja govori izrazno polni obraz;
previdnost je posledica tujih pritiskov; podjetnost
in prizadevanje razširiti svoje obzorje; gostoljubje
v povezavi z varčnostjo; odsotnost "brezskrbne
lahkovernosti do tujcev" - v povezavi z resnico-
ljubnostjo v govorjenju in z nagnjenostjo "k raz-
mišljanju in premišljenemu odnosu do življenja".79
"Vredno je pogledati te visoke in prožne po-
stave, junaško močne in ne brez prefinjenosti, te
obraze s pečatom zavestnega mišljenja...", z Ijubez-
73 Prav tam, str. 11.
74 Prav tam, str. 12.
75 Prav tam, str. 52.
76 Prav tam. Št. 5, str. 58.
77 Prav tam. Št. 8, str. 1.
7° Prav tam.
79 Prav tam, str. 2.
79
12 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
nijo piše V. N. Haruzin, "in dojel boš, da je ta
narod krepek, življenjsko sposoben in da mu pri-
pada bodočnost, ki si jo bo znal sam priboriti".80
Če izbrskamo iz spomina, kaj so o Slovencih
izjavili njeni predhodniki, vidimo, da je ona ne-
mara prva v ruski etnologiji po resnici (kolikor sta
dopuščala dar opazovanja in znanje) orisala neka-
tere glavne poteze nacionalnega značaja Sloven-
cev, in jih povezala z zgodovinsko usodo celega
naroda, z naravnimi pogoji in z značilnostmi gos-
podarskega načina življenja v različnih predelih
dežele. Njene zanimive ugotovitve lahko uporabijo
tudi sodobni etnologi, ki proučujejo etnično
zgodovino narodov sveta.
V. N. Haruzin v svoj opis vključuje tudi novo
gradivo o oblačilih Slovencev. V zvezi s tem ugo-
tavlja, da tradicionalna oblačila na Kranjskem pre-
cej hitro izginjajo. Slikovito narodno nošo, piše,
lahko vidiš samo ob velikih praznikih. Vendar vse-
eno opaža, da so slovenski možje še vedno ob-
držali navado nositi ozke irhaste hlače, zataknjene
v škornje ali z na kolenih napuščenimi belimi
spodnjimi dolgimi hlačami, žametni telovnik žive
barve z vrsto tesno skupaj prišitih "srebrnih gum-
bov, okroglih in ploskih ali kroglastih".^!
Opazila je tudi to, da "so se srebrni gumbi v
zadnjem času začeli nadomeščati s školjkami" (po
zahtevah mode). Klobuk je mehak, iz jagnječje
volne različnih barv, zanj pa je zataknjeno perje.
Poleti pogosto nosijo samo telovnik ("škerlat lai-
belc") in srajco z ležečim ovratnikom. Razširjeni so
suknjiči (kamižole) iz temnega sukna, pozimi pa
beli kožuhi, podloženi s črno ovčjo kožo, na hrbtu
so našiti progasti vzorci. Prva desetletja 19. stoletja
so rdeče suknjiče (kamižole) nosili samski moški,
oženjeni pa modre s stoječim ovratnikom. Opise
moške noše je avtorica opremila s fotografijami.^^
Pasovi so bili nujno dopolnilo obleki. Nekoč so
bili usnjeni s svetlimi žebljički in zakovicami, vde-
lanimi v obliki vzorca. V začetku 20. stoletja pa so
bUi usnjeni pasovi navadno rdeči.
Vsakdanja noša Slovenke je preprosta in, po
mnenju V. N. Haruzin, na prvi pogled spominja
na nošo ruske kmetice. Sestavlja jo kratka bluza
(ošpetelj) s širokim vratnim izrezom. Narejena je iz
domačega platna ali iz bombažnega belega blaga.
Nabrana je na zatilju, spredaj pa je nabrana v
drobne gube. Rokavi so nabrani in spuščeni z ram,
nabrani so tudi na zapestju, zavihek pa se šiva
kake tri palce dolg. Rokav se zapenja samo z enim
gumbom, nakar se manšeta zapogiba. Krilo (cikla)
je zelo nabrano, padajoče, in našito na utesnjen
životec. Životec, močno izrezan pri vratu in roka-
^0 Prav tam.
°1 Prav tam.
82 Prav tam, str. 3.
vih, tesno objema telo.^^ Spredaj se obe polovici
životca spenjata. V začetku 20. stoletja so životce
zamenjavale po životu sešite jopice. Nad dolgim
krilom nosijo predpasnik iz katuna. Naglavna ruta
pa je zavezana pod brado, redkeje na zatilju. Nošo
dopolnjuje čezramna ruta, njena konca pa se v
pasu stikata; navadno je svetlorumena z živo-
rdečim obšivom in tako precej poživlja moder ali
temnorjav odtenek obleke. Na nogah ima nizke
usnjene čevlje. Praznična stara obleka je zelo lepa
- ima iste sestavine kot vsakdanja, le da je sešita in
tanjšega tkanega blaga ali svile. Srajca z izredno
širokimi rokavi ali obleka, ki je tudi zelo široka s
prav takim svilenim predpasnikom, na glavi pa je
ruta z dolgimi resicami. Včasih je na glavi čepica
in peča - štirioglata bela ruta, obrobljena in še ob-
šita s čipko, ki spredaj tesno objema glavo, se na
vrhu glave oblikuje v greben, nazaj pa prosto pa-
da. Drugo naglavno pokrivalo je avba. To je širok
trak iz črnega žameta, prešitega z zlato nitjo in
bleščicami, ki se ga daje nad čelo. Na njen vrhnji
del je prišita čepica s podlogo iz rožnatega ali rde-
čega blaga, nanjo pa se našiva "belo poškrobljeno
tanko tkanino v obliki nabranega pliseja". Avba se
zavezuje na zatilju s širokim svilenim metuljčkom,
katerega konci trakov padajo na hrbet. Žensko in
moško nošo dopolnjuje pas (nekoč usnjen), kate-
rega konca se spuščata na stegno in zavezujeta s
svilenim trakom. K pasu so privezovali blazinico
za igle, škarje, ključe, žlice in nož. Možje so jedilni
pribor navadno nosili v žepu, na njem pa je bil
monogram z inicialkami gospodarja. K praznični
noši Slovenke je sodil tudi gosto prešit velik bel
robec (smrkla) in uhani. Možje so pogosto nosili
uhan v enem ušesu - po izočilu naj bi jih ob-
varoval pred boleznijo oči.
Vera Nikolajevna to praznično obleko Slovenke
s prikazom peče in avbe predstavlja na dveh
fotografijah.84
V nadaljevanju Haruzina raziskuje kranjska bi-
vališča. Poetično opisuje privlačnost slovenskih
selišč, polskritih med goščo sadnega drevja, z vi-
sokim cerkvenim zvonikom. Hiše iz brun, s slamo
krite enoprostorske hiše (kajže) so na Kranjskem
vse bolj redke (avtorica prilaga fotografijo). Za
razliko od A. N. Haruzina, Vera Nikolajevna po-
sveča več pozornosti zunanjosti zidanih hiš, kate-
rih beli zidovi posrečeno konstrastirajo s sivo-
rjavimi lesenimi deli pritiklin in skednjev, s sivimi
strehami, ki so pokrite "z živozelenimi krpami
mahu, ki se zlati na soncu". Slovenci so veliki lju-
bitelji rož. Z oken "veselo gledajo rožnati in rdeči
cvetovi pelargonij, bledozeleni rožmarin; z dolgega
in širokega balkonskega okna ali ograje lesenega
hodnika se nizko spuščajo nageljni v svojih živo-
83 Prav tam, str. 4.
84 Prav tam, str. 5 - 6.
80
46
1-2 KRONIKA
1998
časopis za slovensico krajevno zgodovino
pisnih barvah. Nagelj je cvet devištva, zato celo
revnejši krasijo z njim svoje hiše. Po izročilu so
najlepši dar ljubljeni deklici - prelepi cvetovi iz
vrtov "rojenic" - pravljičnega lika iz slovenske slov-
stvene foklore.85
Tudi poslikave na stenah so zelo razširjene
(upodobitve svetnikov, leto izgradnje ali pa ini-
cialke lastnika, obkrožene z venčkom iz listja ali
cvetov.
Tako kot A. N. Haruzina tudi Vero Nikolajevno
zanimajo arhitekturne posebnosti hiš kranjskega
kmeta. Te so odvisne od reliefa in od ravnosti tal.
"Pogosto je hiša na pogled enonadstropna, pa je
na zadnji strani samo pritlična, ker se naslanja v
breg. Lahko pa je tudi obratno. Hiša je pritlična in
okna na ulico so nižje kot človeška postava, ven-
dar pa so okna na drugi strani hiše takorekoč že v
prvem nadstropju - od zadaj hiša ni videti samo
enonadstropna, ampak je velik naklon tal omo-
gočil še pod prvim nadstropjem narediti celo so-
bico za shranjevanje orodja" ..."Čuti se," upravičeno
opaža Haruzinovaa, da ni nobene prisile, ampak le
svobodna zamisel graditelja in prijetna na pogled
različnost oblik."^^ Fotografije in opisi bivalnih in
gospodarskih stavb samo še potrjujejo to misel.
Ne bomo se dotikali tega, kar je o kranjski hiši
že napisal A. N. Haruzin (včasih tudi bolj po-
drobno), ampak se bomo ustavili samo pri opaz-
kah Vere Nikolajevne, ki jih brat Aleksej nima ali
pa so bile narejene le mimogrede. Pozorna je bila
na "primernost slovenskega bivališča v vojnih raz-
merah", na vdolbine v stenah, na majhna okna z
železnimi križi in oknicami. Vendar so se v času
njunega obiska take "utrdbe" srečevale že zelo red-
ko. Haruzinova se je pri opisu notranjosti hiše
osredotočila na strop v veži, na široka obokana
vrata, na pod, tlakovan s kamni. Sodobno vežo (v
preteklosti koliba) ima, tako kot A. N. Haruzin, za
osnutek, iz katerega se je razvilo kmečko bivališče.
Prilaga načrte hiš iz Bohinjske Bele. Vera opisuje
sodobno hišo: predsoba (nastala iz veže), notra-
njost hiše, obedno mizo, mentrgo, omare, skrinjo,
hišo ali izbo, novomodne stole ("nem. zessel") in
obstenske klopi. Slovenska peč je nižja od ruske,
obložena je z zelenimi ali rjavimi pečnicami, kuri
pa se (za razliko od ruske), ne iz izbe, ampak iz
veže ali kuhinje. Hiša je polepšana s slikami,
stensko uro, ogledalom in koledarjem. Strop pod-
pira močan prečni tram (na njem je z nožem
marsikdaj izrezljan ornament). Hiša je po mnenju
Vere Haruzin na nek način podobna ruski izbi. Le
polporcelanasta posoda z blagoslovljeno vodo pri
vhodnih vratih in rožni venec, ob katerem gos-
podar moli vsak večer, ustvarja neponovljivo
vzdušje slovenskega bivališča na Gorenjskem.
V. N. Haruzin je menila, da so hiše na Do-
lenjskem revnejše, lesene, z zemljo namesto poda.
Na Noh-anjskem je več kamnitih hiš z nizkimi
težkimi strehami, na strešnikih so zaradi burje tež-
ki kamni. Strehe starejših hiš so izdelane iz
apnenčevih plošč, ki se tesno prilegajo ena k drugi
in so spojene s cementom. Takšne strehe so ležale
na močnih hrastovih tramovih. Na krasu so hiše
pritlične.87
Avtorica je zelo podrobno opisala gospodarska
poslopja (skedenj, pod) na Dolenjskem, priložila je
fotografije skednja, stoga, kozolca, poda.
Na kratko V. N. Haruzin predstavi tudi zdra-
vilna zelišča, ki rastejo na Gorenjskem (tovrstnega
gradiva ni pri A. N. Haruzinu). Sklicujoč se na
Janeza Vajkarda Valvasorja pripoveduje o čudežni
moči velikega korena, ki je pomagal deklici osvojiti
ljubega; o posebnem mazilu iz različnih zelišč
(Pentaphillon - petoprstnik, Aconitum - preobjeda,
Apium graveolens - navadna zelena), ki ima ča-
robno in skrivnostno moč. Vsekakor je Slovenka
verovala v zdravilno moč številnih zelišč in jih
znala tudi nabirati.
V. N. Haruzin se je prva dotaknila tudi dru-
žinskih odnosov pri slovenskem kmetu. Poglavar
družine je bil gospodar, njegova žena (gospodinja)
pa je bila tudi zelo v časteh. Avtorica je v zvezi s
tem zapisala slovenski pregovor: "Mož podpira
enega, žena pa tri vogale pri hiši." Ko je oženjen
starejši sin dobil kmetijo, se je mlada družina pre-
selila v hišo, oče in mati pa v čumnato. Oče pa si
je od sina izgovoril določen del imetja in določil
pravice mlajših sinov in hčera. Včasih pa oče ni
izročil kmetije starejšemu sinu ali pa zaradi sporov
starša na stara leta najameta sobo v tuji hiši kot
gostača. Če je oče pri denarju, sezida svojim sino-
vom ločene hiše. Če je v družini samo hči edinka,
rade volje sprejmejo zeta v hišo. Na bogatih kme-
tijah imajo tudi hlapce in dekle. Po navadi jih
najamejo za leto, dajejo jim obutev, obleko, in ob
praznikih darila. So tudi začasni delavci - kosci,
mlatiči, žanjci, drvarji idr. Najamejo jih za en dan
in živijo v drugi hiši.
Da bi ruskemu bralcu jasneje predstavila od-
nose v družini, V. N. Haruzin vzorčno izbere štiri
kmečke družine - bogato kmetijo na Bledu, kjer je
poglavar družine mati; kmečko družino v Zagorici,
ki so jo sestavljali gospodinja, gospodar, otroci,
vnuki; hišo, ki jo je po smrti staršev dobila deklica
sirota; hišo, ki jo je podedoval starejši sin. Takšno
gradivo o medsebojnih odnosih v slovenskih
kmečkih družinah je V. N. Haruzin navajala prvič.
Po vseh naštetem lahko spoznamo, da se je
spis Kranjska, čeprav je bil izdan istočasno s članki
A. N. Haruzina, od njih razlikoval zaradi novega
Prav tam, str. 7.
86 Prav tam, str. 8-9.
87 Prav tam, str. 17.
81
12 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
gradiva in zaradi slikovitega, jasnega jezika.
Velja tudi omeniti, da je V. N. Haruzin na-
brano slovensko gradivo^^ uporabila tudi v svojem
delu Etnografija (2. zvezek. Načini proučevanja
pojavov materialne kulture. Bivališče. Obleka.
Okrasje. Hrana., Moskva, 1914). To delo je zelo po-
membno za razumevanje zakonitosti evolucije in
tipologije bivališča, obleke, hrane itd. pri različnih
narodih. Avtorica se opira na raziskave A. N. Ha-
ruzina o slovenskem bivališču, na dela N. N. Ha-
ruzina (Etnografija, zv. 1 - 4, SPb., 1901 - 1905;
Zgodovina razvoja bivališča pri nomadskih in
polnomadskih turškotatarskih in mongolskih naro-
dih v Rusiji, Moskva 1895; Opis zgodovinskega
razvoja bivališča pri Fincih, Moskva 1895 idr.). V.
N. Haruzina je svoja opažanja in opise s Kranj-
skega v učbenikih obrusila, dognala in včasih raz-
širila. Analizira npr. slovensko kamro - posebni
prizidek k osnovnemu bivalnemu prostoru - k hiši
ali čumnato^^ - sobo, ki meji na vežo nasproti hiše.
Članek želim končati z omembo pripovedi V. N.
Haruzine Prijatelji. Podobe iz življenja slovenskih
otrok. Pripoved je bila natisnjena leta 1909 in je
etnološko obarvana. Verjetno je grajena na vtisih s
potovanja po slovenskih deželah 1901. Avtorica v
njej opisuje slovensko hišo in njene dele, sobo
deklice Francke v premožni kmečki hiši, gospo-
darske stavbe, npr. uljnjak - čebelnjak. Opisana je
tudi obleka slovenske kmetice s priloženo foto-
grafijo avbe. Mimogrede pa omenja tudi značajske
lastnosti slovenske ženske - "je ljubezniva, ni
hrupna in blebetava". V pripovedi so zariši gorske
vasice Kupljenik in votline Babji zob. Za ruskega
bralca so zanimivi opisi praznovanja božiča in
miklavževanja, sejma na Bledu in fotografije Slo-
vencev pred nedeljsko mašo. Otroci so opisani kot
veliki domoljubi, ki se trudijo, da bi z izobrazbo
ugnali svoje zatiralce. V pripovedi je čutiti nekak-
šno poučnost in publicističnost, posebno na mestih,
kjer avtorica govori o podobnostih med Rusi in
Slovenci, med ruščino in slovenščino itd., vendar je
v etnološkem pogledu slikovita in živahna.
88 V. N. Haruzina, Etnografija. Moskva, 1914. Vyp. 2 Gl.
Str. 57, 83 - 85, 123, 139, 140, 142, 143, 165 - 167, 181, 189,
195, 196 - 197, 309, 311, 317, 419.
89 Prav tam, str. 195.
ZUSAMMENFASSUNG
Slowenien und die Slowenen in den Werken I
A. N. Harusins und V. N. Harusins
Die Harusins bildeten eine Familie von begabten i
russischen Gelehrten. Alle drei Brüder:  Mihail, \
Nikolaj und Aleksej sowie ihre Schwester Vera wid-
meten sich der Ethnologie und Anthropologie. Der
vorliegende Beitrag beschränkt sich auf das Werk
von Aleksej Nikolajevič Haruzin (1864 - 1932) und
von Vera Nikolajevna Haruzin (1866 -1931). In ihren
ethnologischen   und   anthropologischen  Studien
erforschten sie das russische und andere slawische
Völker. Die Bibliographie der Haruzins umfaßt gut
dreihundert Veröffentlichungen. Der Verfasserin
des vorliegenden Beitrags wurde 1955 der Zutritt
zum persönlichen Archiv von A. N. Haruzin ge- ;
währt.
Aus den Tagebüchern von Vera Nikolajevna i
Haruzin geht hervor, daß sie zusammen mit ihrem i
Bruder Aleksej im Jahre 1901 Slowenien besucht hat,
Aleksej   Nikolajevič   Haruzin   auch   im   darauf-
folgenden Jahr 1902. Nach diesen Besuchen ent-
standen folgende Artikel: Bosnien und die Herze- j
gowina.   Die   Beschreibungen   der   okkupierten
österreichisch-ungarischen Provinz (1901), ferner die '
Artikel: Religion, Kirche und Schule in Bosnien und ;
der Herzegowina (ohne Ort und Jahr), Die nationale i
Evolution der Slowenen, Das österreichische Krain,
Der krainische Karst und seine wunderschönen
Erscheinungen, Der Bauer des österreichischen
Krain und seine Bauten, Die Heimstätte des Slo-
wenen in Oberkrain. All diese Artikel sind im Jahre
1902 in der Zeitschriften Živaja starina und Russkij '
vestnik ersdmenen.
Aleksej Nikolajevič Haruzin und seine Schwester ;
waren entzückt über die Naturschönheiten Krains \
und wollten daher die Russen mit der Geschichte
des von den Slowenen besiedelten Raumes, ins-
besondere von Krain, bekanntmachen. Aleksej Niko-
lajevič Haruzin ging in seinen Beiträgen auf die
Baukunst ein, während sich Vera Nikolajevna ;
Haruzin durch Schilderung der Sitten, des Familien- \
und  Gesellschaftslebens,  der  Bekleidung  sowie j
durch poetische Landschaftsbeschreibungen aus-
zeichnete. Obwohl Anton Aškerc ihnen eine zu stark
idealisierte Darstellung Krains vorhielt, entstanden
ihre Darstellungen aufgrund von durch Aleksej
Nikolajevič Haruzin erarbeiteten Umfragen, die als
Hilfsmittel für künftige Forscher bei der ethno-
logischen Untersuchung gedacht waren.
82