391 Pesniška angažiranost v zgodovini .. . poezija ne osvetljuje neznanega z znanim. Bolj pogostoma — narobe: znano z neznanim. Ko pesniki izhajajo s točk izven fokusa človečnosti, izgovarjajo psihično središče človeka. Tako nekako, kot so nekoč neki osnovnošolci izgovarjali tisti stih, ki je žarel iz oči pogumnih (a kateri človek ni pogumen?) in pozival, da se »za kapljo neznanega« da vse znano. To smo izgovarjali skupaj. In bil sem hkrati osnovnošolec in vojni povratnik. Oskar Davičo (1909) 392 Oskar Davičo Dokler bom živ, mi bodo oči naseljene s sencami padlih. In izgovarjal jih bom, dokler bom živ. Hočem reči: da bi to počeli, nam ni treba škiliti v oči mimoidočih. Niti sna ves dan ogledovati. Ogledalo ostaja mirno tudi tedaj, ko je v njem vrtinec. Toda, ko živi izginejo izpred njega, ko izginejo hkrati z mrtvimi, ki so jih nosili v sebi, tedaj ogledalo poči. So mar ljudje eno izmed njegovih src? Mar vesolje ne more več brez človeka? Hočem reči: tudi pesnik je najnavadnejši človek, tudi on je vsakdanja droga neskončnosti. Tudi pesniki so se bojevali kot vsi drugi. Streljali so, niso več brenkali na neobstoječe lire. Razumljivo. V vojno so šli iz solidarnosti do svoje družbe, kot pripadniki razreda, ki se bojuje za brezrazrednost. Razumljivo. Zaradi občečloveškega v človeku postane človek borec; bojuje se proletarec, ne livar ne fizik ne strugar ne biolog ne kmet brez zemlje ne pesnik. Na Majski razglas so se ljudje odzivali v imenu vesti, ne v imenu poklica. Razumljivo. Okupatorji niso ogrožali poklicev in strok. Ogrožali so vsebinsko nestrokovnost življenja na tekočem traku dnevnega reda svobode zunaj bolj ali manj raztelešene delitve dela. Streljali so ideale svobode globoko v prsih streljanih. Hočem reči: ideali so preveč eksistencialno splošni, da bi si lastili pravico deliti kot nekdanji učitelji črne pike neposlušnim otrokom, ustrezne zdaj odraslim livarjem. In to zato, ker niso dobri livarji. Zastave nimajo smisla za stroke. Pod njimi se juriša, a ne strugari, umira, a ne mikroskopira. Hočem reči: to ne pomeni, da se nujnosti, ki terjajo, da ljudje postanejo pesniki, lahko izčrpavajo v pesniškem poklicu. Ničesar ni treba blažiti. Toda: kot ne bo nihče rekel, da je prelita kri sladka, tudi pesniki ne bodo mogli oglušeti ob svojih nepesniških spoznanjih. Mar ne govore, da vsi zmagovalci niso živi in da vsi živi niso zmagovalci? Toda tisti, ki ne pozabljajo na čas, vedo, da morajo biti tudi to, kar so zmerom bili: čuvarji pečata človečnosti. Čuvati skrivnost govora pomeni ne mirovati, neprestano osvajati, ponosno pretakati molk v besede. Hočem reči: osvajanje pesniške govorice je odvisno od sposobnosti pesnikov, da zelo kvalificirano vnašajo v stihe kar največ splošno človeških spoznanj. Ne strokovnih ne pesniških. Nadstrokovnih. In spoznanja lahko postanejo v določenih trenutkih gumb, ki se ob pritisku nanj oglasijo žvižgi ali ploskanja, s katerimi bodo pričakali pesnike ob njihovi vrnitvi iz neznanega. Brez svobode, da gredo tja, se ne bi vrnili z baklami, ki osvetljujejo znano. Po njihovi zaslugi bo znano postalo tudi spoznano: ti ljudje, ki žvižgajo in ploskajo; spoznani bodo, da bi, tako danes kot v večnosti, ostali v spominu te zgodovine človeškega rodu. (Iz knjige: Oskar Davičo, Pesmi, prepesnil Ciril Zlobec. Državna založba Slovenije 1963.) SVOBODA Tri leta že ptice kroglam prisluškujejo in negibne mislijo: edina beseda srbska. 393 Pesniška angažiranost v zgodovini Resničnost strmo param, ki nad mrtvimi lebdi: v vsakem padlem poln slovar besed drhti. In ko na mrtvi straži se zenice pomrače, z besedo padli mi zazro oči naseljene. Tri leta že s svetlečim kljunom ptice življenje kljujejo misleč: edina beseda srbska. Na desno oko prisegam, ki zdaj gleda vzdolž cevi: naj se na trnje ognja nabodeno mi izcedi, če vsa dežela ne bo vse pretesna v šir in dalj za vse besede, ki rahljajo trate sanjam brez obal. Tri leta že valijo gluha jajca s ščebetanjem smrti: edina beseda srbska. Razširite okrogle oči njih letu: kri besed izpira se po hribu v kodrasto otroško sled, ki s svetlimi koraki, gnitju nedosežnimi, stopa po stezi razcvetanja brez milosti. Tri leta že za eno samo: za še eno besedo krušno. 1 POSNETEK PEJSA2A Dve suhi kaplji znoja med ušesom in zatiljem MIMOIDOČE ŽENE puščata suhljato sled, ki se blešči, polzeč po vratu črne sestre z enim detetom v trebuhu, z drugim detetom na hrbtu, s tretjim bosim detetom ob levi roki, s četrtim svežnjem prepovedanih letakov v drugi roki, s petim košem tujega opranega perila na edini glavi. 2 Ni se name obrnila v maternem jeziku skupnih želja človeškega rodu. Oskar Davičo Ni vprašala me, če mi je znano, kje je ulica enakosti. Sla je mimo, kot sem jaz ozrl se. Za prvim blokom — šola, ki pa vanjo tudi ni stopila. V šoli ne opravljajo razredov dinamita. 3 To si ti, razred dinamita, črna sestra, to si ti, ki letakov dinamitnih ne prebiraš, to si ti, sonce in hlad ljubezni, to si ti, sestra skupne bolečine, neenako razdeljene, to si ti z velikim kamnom samorastniškim za vratom, to si ti, sestra moje črne ljubezni, to si ti, odprtih oči nad zaprtimi, to si ti, obstreljena panterica, ki pred njo, to si ti, klecajo kolena, to si ti, belih pušk, to si, sestra ljubezni, ki pred njo od strahu, to si ti, šklepečejo cevi, ki iz kopit so izkočile, to si ti, kakor oči iz očnic, črna sestra, ki si ti. Prev. Ciril Zlobec 394