Inteligenca v farsi
Josip   Vidmar
Družbeni sloj, ki ga imenujemo inteligenco, je ali bi višaj moral biti razum in pamet svojega naroda. Ta funkcija, ki mu izvira iz njegove nadpovprečne šolanosti iim vsakršne! poučenosti* mu nalaga posebne in pomembne dolžnosti, a opravičuje in sili tudi opazovalca in kritika javnega življenja, da je do izobraženstva v vsakem pogledu zahtevnejši in strožji kakor do drugih plasti naroda. Tem bolj umestna pa je stroga kritika nasproti inteligenci, kji ise 'samozavestno in s ponosom imenuje napred 10 in ki hoče z neko avtoritavnoistjo posegati v javne ispore o najvažnejših vprašanjih naše narodne eksistence in tako kazati vsej javnosti veljavne in trdne smeri.
Stanje slovenske tako imenovane napredne inteligence je bilo tu v splošnih rečeh že načeto in osvetljeno. Namen tega članka je opazovati naše napredno izobraženstvo v njegovem odnosu do enega samega, toda zelo važnega problema, v njegovem odnosu do slovenstva v zvezi z jugo-slovenstvom. Opazovati ga in pokazati, ne ali je zavzelo v teh stvareh pravo ali (krivo stališče, marveč s kakšno resnobo in temeljitostjo je iskalo svoj nazor o njih. Ali ise v njegovem ravnanju kaže zavest o vsej resnosti teh vprašanj? Kaj je istorilo za resnično in globoko razjasnitev našega ria-rodnega problema? Kakšna je vsa kakovost njegovega razmišljanja oziroma njegovih izjav?
Debata o imenovanem problemu je stara. Tu nas zanima samo kot ilustracija izobraženstva. Zato se boimo omejili na njeno zadnjo fazo, za katere začetek smatram uinverzitetno izjavo „Zveze naprednih jugoslo-venskih istarešin v Ljubljani", objavljeno v lanskem „Jutru" za svete Tri kralje. V „Zveizi" je včlanjenih veliko število naših naprednih akademsko izobraženih mož, zato jo lahko smatramo za riekalk|o predstavnico poglavitne mase napredne inteligence.
Ta izjava, ki so jo napredni inteligenti podpisali kot jugoslovenski starešine, vsebuje v zagovoru slovenske univerze odstavek, ki govori o stvari, s katero se bavimo. Četrti odstavek spomenice se namreč glasi: „Ko se v naravntem, mirnem razvoju vrši duhovno zbliževanje in spajanje vseh delov prebivastva naše domovine, je ... dolžnost vseh naših univerz, da s svojo vedo in s svojim delom ... pospešujejo in usmerjajo to zbliževanje in spajanje." Izraz „duhovno spajanje" je docela jasen in ne pomena nič drugega kakor poznano integralno jugoslovensko formulo. Tako ga je pri-
88
337
hodnji dan tolmačilo tudi »Jutro", k|i v zvezi z »zedinjevanjem in staplja-njem govori celo o diskusijah zastran »spojitve slovenskega in srbsko-hrvaškega jezika", o diskusijah, ki da »niso in ne smejoi veljati kot smrten greh proti narodu" ...
Tako pojmovanje slovensko-jugoslovenskega problema je tedalj poslala zveza naših naprednih akademskih starešin v javnost januarja lanskega leta. Toda čas ni bil povsem uravnovešen in čez pol leta so razni vnanji in notranji razlogi starešine prisilili k! novi izjavi, zdaj ne več za univerzo, marveč zoper ljudi, ki neki „s poudarjanjem iizkjučnega slovenstva ustvarjajo ozračje hladnega nezaupanja..." Ta nova izjava, ki je izšla v vidov-danski številki lanskega ,Jutra", izbira nenadomia v vprašanju spajanja mnogo, mnogo previdnejše, zato pa tudi mnogo bolj meglene besede kakor prva. Njeno ideološko središče je v tehle malice pitičnih stavkih: „A tudi jugoslovenstvo mora... z ljubeznijo urediti svoje odnošaje do zagrebškega, beograjskega in ljubljanskega kulturnega kroga. To (kaj? jugoslovenstvo ? ureditev odinošajev?) ni odpoved, ne žrtvovanje, to> je dolžno spoštovanje svoje lastne osebnosti. To ni jezikovno izenačenje, to ni kulturna nivelacija, to je kulturno sotrudništvo."
Ni sicer prav razumljivo, kaj je izključno slovenstvo, ne kaj je kulturna nivelacija in ne kajj je kulturno sotrudništvo, toda tudi brez teh nejasnosti je jasno, da ta previdna in meglena izjava dopušča v pojmovanju slovensko jugoslovenskega vprašanja vse inačice razen »izključnega slovenstva" in pa »jezikovnega izenačenja", četudi ima vprašanje strogo načelno gledano samlo ravno ti dve razrešitvi: ali Slovenci ostanemo pri svojem, ali pa izginemo jezikovno v integralščini; tertium non datur.
Tako so nam akademski starešine postregli z ideologijo, ki si ne upa biti ne krop ne voda in ki v bistvu o vprašanju slovenstva ne pove ničesar pregnantno določenega. In vendar je najmanj, kar bi javnost smela zahtevati od izjav o tako važnih stvareh in od spomenic, ki jih izdelujejo in v dežel dajejo velilkle organizacije akademsko izobraženih intelektualcev, da naj bodo vsaj določne, če že niso odločne. Kakšno novo ali čvrsto izraženo misel pa je prinesla ta izjava v debato? Nobene. Zato je tudi nihče ni opazil, razen mjorda — kritik našega življenja, ki »i jo je zapomnil, toda samo kot psiihološko-socijalem dokument. Vsa spomenica je resnično samo premlevanje starih, polovičarskih, neiskrenih* in nedogovorjenih ali nedo-
* Kot na majhno in vendar značilno podrobnost naj pri tej obtožujoči besedi opozorim na besedico „greška", ki blesti v četrtem paragrafu druge spomenice. In se vprašujem, ali ni mogoče v takile besedici tudi košček programa, in sicer programa, ki je z odklanjanjem jezikovnega izenačenja izrecno odklonjen? Kajti neverjetno je, da bi zbor akademsko izobraženih mož ne našel namestu nesprejemljive, od integralščine izposojene besedice preproste slovenske napake ali pogreške.
338
mišljenih fraz. In slednjič, če neka organizacija tolike samozavesti, kakor jo skuša kazati zveza naprednih starešin, nastopa z izjavami, ki niso miselno in idejno pomembne, ima pred javnostjo in pred svojo akademjičnostjo vsaj dolžnost, govoriti dosledno, ne pa da si v dveh časovno tako malo oddaljenih (spomenicah oporeka, kakor si oporeka zveza, ko v svoji prvi izjavi priporoča spajanje, dočim v drugi jezikovno izenačenje, ki je zadnji smisel prej priporočenega spajanja, skoraj odločno odklanja.
Doslednost te vrste je morda dovoljena kakemu „Jutru", ki so mu bili na primer 8. I. 1932. mogoči celo nazori, „da je treba proces stapljanja pospešiti z umetnimi ukrepi"; 28. VI. 1932. pa mu nad črto »Slovenci nismo sprejeli jugoslovanske ideje..., da bi se čim prej pretvorili v nekaj drugega, kakor smo po naravi in po svoji kulturni individualnosti", dasi pod črto trdi, da »razlogi za norveško (jezikovno) emancipacijo ne morejo biti odločilni za nas, kjer je težnja po ravnjo nasprotnem procesu"; 17. I. 1933, se je sklicevalo na Cankarjeve besede, da je politično Jugoslovan^, kultuno pa Slovenec; zadnje časa pa je zopet zmagoslavno povzelo geslo: „s složnimi napori vsega zedin jenega naroda se morajo čuvati, razvijati in s t a p 1 j a t i vse v razedinjeni preteklosti pridobljene kulturne pridobitve vsakega narodnega dela..." Da, taka doslednost je v našem in samo v našemi življenju dovoljena morebiti »Jutru", ni pa dovoljena zboru akademskih starešin, ki zahteva za svoje izjave vsaj mtallo javnega uvaževanja.
Toda na žalost je treba ugotoviti, — zopet popolnoma neglede na sprejemljivost ali nesprejemljivost starešinskega stališča do slovenstva — da opisana nedoslednost niti ni najslabša plat zvezinega ravnanja v tej stvari. Druga izjava, ki je bila tik pred Vidovim dnem sprejeta pred ljubljanskim starešinskim zborom, j© bila v marcu tega leta obravnava pred starešinskim zborom celotne Zveze v Mariboru, kjer je bila vnovič sprejeta in nato drugič objavljena v 2. št. II. letnika »Triglavskih listov". Tu je objavljena med raznimi drugimi sestavki in poročili, ki ji dajejo posebno — in reči je treba — porazno plastičnost.
Na strani 36. tega lističa lahko beremo pod naislovoni »Jugoslovanstvo itn slovenstvo" v poročilu o debati zaradi spomenice takele prezanimive podrobnosti: »Že glasnik ljubljanske edinice je sani ponovno izjavil: ,Gospodje, kaj je to jugoslovanstvo, povejte nam in ini vam bomo hvaležni'". Na koncu poročila pa pristavlja uredništvo samo „v skladu z ljubljansko edinico Triglava" tole prav tako> značilno priznanje in poziv: „Mi pa prosimo... vsakogar, ki anlu je pojem ju g os 1 o ven s t v a res docela jasen, da ga objasni jasno in pregnantno tudi   nam."
Če ne bi vse to stalo črno na belem, bi se človek komaj upal verjeti, da je resnično. Ka se to pravi? Ali se starešinstvo zaveda, kaj to pomeni? Gotovo, da ni nič drugega kakor to, da je pojem jugoslovanstva našim vrlim
22*
339
starešinam docela nejasenl Nejasnost sama na sebi ne ibi bila nič poraznega, če ne bi bili to tisti (starešine, ki svojo organizacijo imenujejo jugoslo-vensko, več, tisti napredni in prosvetljeni alklaldetmjski starešine, ki čutijo iz svoje jasnosti v teh rečeh potrebo in dolžnost, pošiljati v pouk javnosti v naš tisk izjave! in sioeir kolektivne ter smerodavne izjave — ne o čemer-ikloli, marveč ravno o pravem pojmu jugoslovanstva, zaradi katerega skoraj v isti sapi kličejo na pomloč vsakogar, ki bi jim ga mogel razjasniti. Kaj je to? Na vsak način početje, ikli ni ne akademsko ne vestno ne resno ne zelo častno, kvečjemu če je morda napredno. To je vendar neprikrita farsa, smešnica, ali pa početje operetnega komiičnega starčka. In vendar ni šala. Vse to je pisano in objavljeno is popolno resnobo in z zavestjo lastnega dostojanstva. In prav zato tudi ni več šala niti za nas. Prežalostno je in preklavrno, če pomislimo, da tako ravna zbor naših akademskih starešin, torej zbor našega izobražamstva. Preveč značilnosti je v tem za vso našo inteligenco, ki se morda še nikdar ni tako malo zavedala svojih dolžnosti in pravic, ikiakor tudi ne položaja, v katerem! se zamotava usoda njenega naroda.
Taka je podoba, ki nam jo kaže napredno starešinstvo, in za to početje ni druge razlage kakor: slepa politična odvisnost od voditeljev, ki morajo lavirati in nianevrirati, ker nimajo ne trdnega stališča v teh važnih vprašanjih in ne pravega poguma, odločno vztrajati pri svojem. Z njimi mora lavirati slepo podložna jim masa inteligence, ki zopet nimla poguma in me samostojnosti, da bi jih sodila in obsodila. Usoda pa ji plačuje s tem, da jo spravlja v farso. Edini svetli žarki v tem početju naše starejše akademske inteligence so čvrste besede nekaterih posameznikov, ki jih beležijo „Triglavanskli listi". Na primieir: „Mi pa ne prizriavamo dogem. Jugoslovan-stvo je politično geslo, ki se zlorablja. Mladina naj ne podaja javnih izjav, ker se zlorabljajo; naj jih prepušča politikom, ki ©o pogazili v blato jugoslovanstvo, slovenstvo in gazijo našo državnost..." To iSO dobre besede in moške besede. Tudi starešinstvo naj bi se ravnalo po njih in naj bi ne podajalo izjav... V navedenih besedah se svetlika iskra upanja, da bo slovenski inteligent vendarle nekoč spoznal in se zavedel svoje dolžnosti do naroda in do časti svoje misleče in v svojem mišljenju niikomur odgo*-vorne osebnosti. Taka samostojnost je duh, v katerem bi morala živeti naša inteligenca. Le v njegovem znamenju je mogoče okrevanje bolnega naroda. S slepo brezbrižnostjo do tega duha se je naše današnje napredno izobra-ženstvo samo izločilo iz tvornega in plodnega dela za narod in za tista zdrava in velika počela in načela, ikli vzdržujejo in urejajo bistri tok pravega, čistega življenja.
340