MESTNO GLEDALIŠČE JESENICE - Sezona 1954-55 Gledališki list 5 Pecija Petrovič: PLOHA Prizor iz uprizoritve ameriške komedije N. Krasne: „Draga Ruth“ MESTNO GLEDALIŠČE JESENICE SEZONA 1954 - 55 GLEDALIŠKI LIST 5 'ledališki list Mestnega gledališča Jesenice izdaja gledališki svet — Predstavnik Oblak Alfonz— Uredil Bojan Čebulj — Tisk: Gorenjski tisk Kranj — Foto France Torkar — Klišeji Tiskarna „Ljudske pravice" — Naklada 200 izvodov V torek, 22. februarja 1955 Premiera — Izven PLOHA Vaška šala z glasbo in petjem Spisal: P. Petrovič Režija in scena: Bojan Čebulj Igrajo: ............Franjo Lotrič . . . . . . . Slava Maroševičeva ............ France Cegnar ............Elza Cegnarjeva ............Tine Rant ............Lidija Lajnerjcva ............Alma Jeramova . . . Marjanka Beličeva (debut) Igra gledališki kvartet! Sufler: Janez Vidic Odrski mojster: Franjo Stibilj Razsvetljava. Jagodic - 1'ležar Tone Koren . . Anka, njegova žena Marko, njen oče . Neža, njegova žena Jože Petrič’ . . . Micka, njegova žena Urša, njena mati . Ciganka............. Konec ob 21.30 uril OKOLI „PLOHE" „Tudi komediografom ne prizanaša smrt. Zdaj je pospremila v kraljestvo sence hrvaškega p sitelja Pecijo Petroviča. Rodil sc je v laškem Otočcu, šolal pa v Gospiču in Zagrebu ter se posvetil gozdarski stroki. Na tem področju je služboval do leta 1924,, lao je odšel v pokoj kot nadzornik pri gozdni direkciji. Petrovič, ki je bil v šob tovariš pisatelja ,,Hasan aginice“ Milana Ogriztovuča, se je že zdavnaj zaljubil v domačo zemljo. Kmalu je za<čtel pisateljevati. Najprej je napisal „Vaški roman“, ki je uhajal v „Nar. novinah“. Nato je prešel med sotrudnike „Savre-memka" ter izdal zbirko povesti. Toda kmalu je spoznal, da je njegova najuspešnejša stroka v slovstvu — dramatika. Začel je pisati komedije. Tudi tu ni mogel zatajiti svojega osnovnega nagnjenja k prirodi. Tako je nastal „Gozd“, pozneje „Mrak“, za njim pa še dolga vrsta komedij, med njimi tudi „Ploha“ in „Vozel“. Omenjamo jih zato, ker so se ta dela po prvi • .’elovni vojni udomačila tudi na slovenskih odrih. Iberija Petrovič je imel mnogo smisla za humor, v svojih novelah je pa pokazali zredno nežnost in težnjo po lirizmu. Skoraj v vseh svojih delih prikazuje rodno Liko, ki pa jo podaja bolj s (pesniške kot realne strani. Tudi v dramah prevladuje linzem nad realizmom. Njegova komediografija je zgrajena na podeželski šaljivosti, včasih zabeljena tudi s seksualnimi elementi. Zato so gledališča na deželi rada igrala njegove igre, ljudje pa' so jifli radi poslušali tudi zategadelj, ker s j spretno napisane. Kritika mu je zaradi tega večkrat očitala odmik od umetnosti. Petrovič pa je ostal zvest samemu sebi in je imel prav, kajti njegove komedije so polne vedrine in zdravja in so vse to prenašale tudi na gledališke obiskovalce.“ S temi besedami je slovenska revija „Tovariš“ z dne 21. januarja 1955 naznanila smrt tako skromnega, saj je najosnovnejše podatke o ¡njem kaj težko dobiti, toda morda največ igranega jugoslovanskega komediografa Pecija Petroviča. Kako zelo priljubljen je še danes, dokazujejo repertoarji hrvaških in srbskih gjledaiišč prav letos, saj skoraj ni gledališča, ki bi ne imelo vsaj eno izmed njegovih del na programu. Tudi pri nas Slovencih je zelo priljubljen in jeseniška imblika se je z njim seznanila z uprizoritvijo njegovega „Vozla“ pred dvema sezonama. Res je. da Petrovičevo komedije niso nikaka visoka umetnost, toda polne so neke tople prisrčnosti, domačnosti in iskrene veselosti. Lika in njeni ljudje, gledani skozi zabavno prizmo ljudske hudomušnost in nedolžnih, dvoumnih situacij, to je Petrovičeva komedija. In prav laka je tudi njegova „Ploha“. Nobenih problemov, nobene modrosti, razen koncentriranega življenja polnega nedolžnih zmed. vozlov in ploh. iz katerih se hote ali nehote narede labirint, klopčič vozlov ali pravcati vihar, ki se na koncu vendarle poleže in tudi vse razvozla. Pudiilika pa sc zabava in smeji in smeh je zdrav, povsod in zmerom zaželjen. Včasih še preveč. Tudi „Ploha“ je Spretno napisana. Pri nas smo je iz liškega sveta prenesli kamorkoli na Kranjsko, se tako izognili skrbem za Prizor iz uprizoritve ameriške komedije N. Krasne: „Draga Ruth“ koslumacijo in jo povrhu še opremili z domačimi slovenskimi pesmimi. Tako smo morali spremeniti tudi imena nastopajočih oseb in pri nas ho namesto Maro, le Micko prisilila ploha, da ho prenočila pri Korenovem Tonetu, ki drugo jutro doživi tudi sam resnično ploho v obliki svoje in Micki,ne žlahte, ki pridrvi skujpai. Toda ..Ploha“ bi ne imela ničesar s ploho, če ne bi ploha prisilila tudi Tonetovo ženo Anko in Mic ki nega moža Jožeta, da si pod tujo streho iščeta prenočišča. Iz tega šele nastane vrag, ki se pa na koncu seveda srečno konča, le staremu, toda za ljubezen še zmerom vnetemu Marku, ki zmedo v hiši izkoristi za svoje namene, nekoliko trda prede. Nič posebnega pravzaprav, toda za smeh in zabavo dovolj. . Z'ato upamo, da lx>mo tudi s te predstavo ustregli Jeseničanom in okoličanom, saj so jim smeh. petje in glasba tako pri srcu. In samo s tem namenom smo „Ploho“ tudi uprizorili. Istočasno pa naj bo naša uprizoritev tudi tih spomin na pokojnega Pecija Petroviča, katerega sicer tako neproblematične, toda tople in prisrčne stvaritve so postale v resnici last vsega ljudstva jugoslovanskih narodov. Naša tiha zahvala za vso dobro voljo in zabavo, ki jo po predstavi nesemo vsaj nekaj tudi še s seboj, je vse premalo za vse tisto, kar je s svojimi veselimi deli vsadil v srca neštetih gledalcev v skoraj polovici stoletja. Režiser ■M KJE SO PERSPEKTIVE RAZVOJA JESENIŠKEGA GLEDALIŠČA? Čislo na kratko! Duhovi, ki želijo v bodočem sedežu okraja, lo je v Kranju, ustvarili centralno pokrajinsko gledališče, seveda na ralčun in tudi s sredstvi, ki jih prejema od LOMO Jesenice tudi naše gledališče, se še Ujiso pomirili. Pjrav gotovo ideja pokrajinskega gledališča ni slaba, čeprav še ni dfovolj potrjena v praks. Mi proti takemu gledališču nimamo prav ničesar jn bi ga samo pozdravili, saj bi brez dvoma prispeval k kulturnemu razvoju Gorenjske in napredku našega delovnega ljudstva. Mislimo pa, da se to ne sme zgodili na račun kakršnekoli okrnitve, kaj šele razpustitve našega Mestnega gledališča, ki, s svojim desetletnim delom potrjuje, da je živa, nujna, potrebna in tudi plodna ter stalno razvijajoča se ustanova. Zamišljeno pokrajinsko gledališče bi sestavljala stalna igralska skupina v Kranju in ena ali dve zgolj potujoči skupini, ki bi gostovale na vseh odrih bodočega teritorija Gorenjske skupnosti komun. Ideja je l^epa in vabljiva, toda nikakor čez noč uresničljiva, niti s. tisami nekaj milijoni ne, ki jih dobi naše jeseniško gledališče. Izkušnje bivšega postojnskega in današnjega 'koprskega gledališča to potrjujejo, saj je absolutna tehnična baza takega gledališča prvi predpogoj tudi za njegovo umetniško kvaliteto. S tem, če sc okrnejo ali celo odvzamejo vsa sredstva jeseniškega gledališča v ta namen, izgubimo močno in delovno amatersko gledališče v delavskem revirju, in kdo ve kdaj le ustvarimo tehnično bazo za potujoče gledališče, ki bi brez prakse in tradicije predstavljalo dokaj labilno in nezanesljivo telo. Pri tem pa sploh ni vračunano iz kvalitativne kot kvantitativne strani, ne glede na vse tiste trenutne krize, ki jih doživlja pri svojem delu sleherno gledališče. Plodno in bogato desetletno delo jeseniškega gledališča prav gotovo ne zasluži in s tem tudi tako delavsko središče kot so Jesenice, da hi se enostavno anuliralo, pa čeprav na račun še talen lepe loda težko ustvarijive ideje centralnega pokrajinskega gledališča. Bodoče perspektive razvoja jeseniškega gledališča gredo v smeri profesionalizacije gledališča, kot samostojne ustanove na delavskih Jesenicah. Seveda le perspektive odvisijo od celokupnega razvoja Jesenic, ki še v bližnji bodočnosti dajo slutiti, da bodo Jesenice, ne samo velik delavski center, temveč tudi naravno središče zgornje Gorenjske, ki bo vsekakor vredno in tudi potrebno lastnega poklicnega gledališča. Ta smer je tudi že nakazana in se po njej tudi dela. In zdi se nam. d'a je popolnoma pravilna., saj bi bil nesmisel odmikati naše kulturne hrame, ne samo gledališka o'd našega delovnega ljudstva, na katerem sloni vsa, prosperitela našega socialističnega razvoja. Reči je treba še to: naj ne postane ta stvar simo jeseniškega gledališča in naših družbenih forumov, temveč bi bilo prav, da o vsem lem pove svoje mnenje tudi naš delovni človek. In to bi bil tudi edini pravilen način reševanja lega problema. In še čislo na kratko! Potujoče centralno gledališče bo na Jesenicah lahko zmerom gostovalo in tudi sredstva zalo bi se dala dobili. Toda tega programa, ki ga zdaj redno vrši Mestno gledališče najbrže ne bi moglo vzdržali. Preprost račun to lahko dokaže! . ,_j — oa