319
Ale{ Igli~
KOGA JE MISLIL TRUBAR Z BESEDAMA
»LUBI SLOVENCI«?
V Fredegarjevi kroniki se slovensko-karantanska kneževina okoli
leta 630 imenuje marca Vinedorum, njen knez pa Wallucus dux Vine-
dorum (Kos, 1985). Langobardski zgodovinar Pavel Diakon v svoji
Zgodovini Langobardov iz 8. stoletja piše, da je bavarski kralj (voj-
voda) Tassilo okoli leta 593 vdrl v deželo Sklavenov (»in Sclaborum
provinciam«), jih premagal ter se vrnil v svojo deželo z obilnim
plenom (Diakon, 1988). V drugem poročilu pa Diakon omenja, da so
Bavarci v približno istem času (okoli leta 595) napadli Sklavene
(Sclavos), ki pa so bili s pomočjo Obrov poraženi, oziroma vsi pobiti.
Milko Kos (1985) meni, da lahko pod imenom »Sclaborum provin-
cia« v prvem Diakonovem poročilu prejkone razumemo Karantanijo,
ki se v kasnejših virih imenuje tudi Sclavinia.
Predniki Slovencev se v virih iz 6., 7. in 8. stoletja imenujejo
najčešče Sclavi, Sclabi, Sclauani, Sclauoni, dežela pa Sclauinia (Kos,
1985). V Fredegarjevi kroniki se za prednike Slovencev uporablja tudi
ime Winedi in Vinedi. V življenjepisu svetega Kolumbana, ki je nastal
okrog leta 618, pa se imenujejo predniki Slovencev »Venetii qui et
Sclavi«. V zgodovini se sicer prvič zapiše ime »Slovani« (Óêëáõçíoß) v
spisih Pseudo-Caesariusa Nazianzenusa leta 525 (Županič, 1932).
Procopius in Jordanes poročata, da so bili Slovani (Venetharum natio)
razdeljeni na številna plemena, vendar so sebe v glavnem imenovali
Sklaveni (Sclaueni) in Anti, ki naj bi imeli skupen jezik (glejte še:
Županič, 1928; Županič, 1961; Volpi Lisjak, 2004). Jordanes, ki je bil
gotskega rodu, tako v svojem delu iz 6. stoletja deli Slovane v tri
narode: Venete, Sclauene in Ante (Dvornik, 1956). Zgodovinar Ver-
nadsky (1887–1973) z ameriške univerze Yale umešča omenje tri
320
RAZGLEDI, VPOGLEDI
glavne skupine Slovanov v naslednje predele: Venede na obale Balt-
skega morja in območje reke Visle, Sklavene med Karpate in zgornji
tok reke Dnjeper, Ante pa na jug ob spodnji tok rek Dnjeper in Don
do Črnega morja.
Niko Županič meni, da so Slovani pod imenom Venedi ali Venethi
znani v pisnih virih že v prvih dveh stoletjih našega štetja, ko jih C.
Plinius Secundus umešča v bližino Visle kot zahodo mejo evropske
Sarmatije, Cornelius Tacitus pa piše o njih kot o vzhodnih sosedih
germanskih Svebov (Županič, 1961). V spisih aleksandrijskega geo-
grafa Klavdija Ptolemeja (89-167) pa se Venedi (OýåíÝäáé) omenjajo
kot eno izmed največjih ljudstev v evropski Sarmatiji (glejte še:
Županič, 1961). Po razlagi germanista Mucha (Much, 1937: 414–415)
naj bi ime Venedi (Venethi) s strani Germanov pomenilo »sorodniki«
ali »prijatelji«. Ime se je pri Nemcih v obliki Wenden in Windische
ohranilo do danes. Tudi na Madžarskem Slovence še vedno imenujejo
Vendi. Imena Winedi, Winidi in Venedi so se prav tako kot za prednike
Slovencev uporabljala za češke, polabske in turinške in nekatere druge
Slovane (Kos, 1985; Bezlaj, 1967), kakor kaže tudi finsko ime Venäjä
za Rusijo (iz Venadä), ki naj bi ga Finci po Županiču prevzeli od
Germanov (Županič, 1961). V zvezi z umeščanjem Venedov na obale
Baltskega morja (Vernadsky, 1969) in območje reke Visle (C. Plinius
Secundus) je zanimivo, da se je Finski zaliv še v 16. stoletju na
zemljevidu O. Magnusa imenoval tudi Sinus Venedicus, torej Vened-
ski zaliv (glejte še: Volpi Lisjak, 2004). Zanimivo je tudi, da so danski
kralji od 14. stoletja pa do leta 1972 nosili naslov »kralj Vendov«, kar
kaže na široko naselitveno območje Venedov ob Baltskem morju.
Slovenskemu zgodovinarju A. Pleterskemu se zdi verjetna hipo-
teza J. Okulicza, po kateri so bili Veneti (Venedi) prvotno staroselci
na območju Baltskega morja (Pomorjanske), ki so se pod pritiskom
naselitvenega vala Germanov deloma premaknili na območje proti
vzhodu, vse tja do Dnepra, kjer so se kulturno in jezikovno zlili s
tamkajšnjim baltsko-slovanskegim prebivalstvom. Premik dela Vene-
tov (Venedov) proti vzhodu naj bi pojasneval tudi zgoraj omenjene
zapise antičnih piscev (Plinij, Tacit, Ptolemaj), ki pišejo o dveh sku-
pinah Venetov, prvi nekje na območju od Visle do Dnepra in drugi
ob Baltskem morju (Pomorjanska). To dvojnost naj bi podpirali
321
tudi Tabula Peutingeriana z navajanjem Venetov in Venetov-Sarmatov
(Dvornik, 1956) ter hipoteza jezikoslovca F. Bezlaja, da je praslovan-
ščina venetizirana baltščina (Pleterski, 1995). Bezlajeva hipoteza o
praslovanščini kot venetizirani baltoslovanščini bi lahko razložila,
zakaj so Germani poimenovali svoje vzhodne slovanske sosede z
venetskim imenom. Če so prvotni baltski Veneti in Veneti na območju
Visle govorili soroden jezik, je namreč povsem pričakovano, da so
Germani (in Finci) oboje imenovali z istim imenom. Kako pa so eni
in drugi, to je baltski Veneti in Veneti ob Visli, imenovali sami sebe,
pa ostaja neznanka, saj o tem ni na voljo pisnih virov. Prav tako ostaja
odprto in nerešljivo vprašanje, kolikšen številčni delež so imeli baltski
Veneti v procesu formiranja Praslovanov. Glede na Bezlajevo hipotezo
o praslovanščini kot venetizirani baltščini je prav mogoče, da precej-
šen delež. V daljšem časovnem obdobju namreč manjšinska skupina
običajno prevzame večinski jezik okolja, v katerem živi, in ne obratno.
In to ne glede na njihov družbeni položaj, kot je bil to primer pri
Normanih v Franciji, ki so najprej privzeli francoski jezik, po naseltvi
v Angliji pa po več sto letih angleški jezik, ali pa primer Bolgarov in
Rusov.
Ime Vendi se pojavlja tudi v nekaterih osebnih imenih, kot je na
primer Vinitharius (zavojevalec Vendov, Wendenkämpfer; Županič,
1961). Tako Niko Županič kot tudi M. Kos pa pod imeni Venedi,
Venethi, Venetii, Winedi in Vinedi nimata v mislih antičnih Venetov
iz sedanje italijanske pokrajine Venecije, ki so živeli v porečju reke
Pad, pač pa naše slovenske prednike. Ni pa možno izključiti, da so se
pred slovanskimi selitvami v 6. stoletju ali prej, nekateri Venedi že
nahajali na današnjem slovenskem ozemlju, ki ga je s baltskimi
naselitvenim območjem Venedov povezovala starodavna jantarjeva
pot, za katero sta vedela že Herodot in Tacit (Volpi Lisjak, 2004).
Kakor tudi ne tega, da so bili antični Veneti iz porečja Pada potomci
staroselskih Venetov iz območja Baltskega morja (Pomorjanske), ki
so se priselili na jug po jantarjevi poti, še preden so se baltski Veneti
spojili s sosednjimi slovanskimi plemeni.
Alpski Slovenci niso bili enotno pleme, ki bi se kot celota preselilo
na območje Vzhodnih Alp, zgornjega Posavja in Posočja, temveč so
se naseljevali v več valovih (Bezlaj, 1967). Zgodovinar Grafenauer
ALE[ IGLI^
322
RAZGLEDI, VPOGLEDI
meni, da je prvi naslitveni tok v šestem stoletju potekel najprej s severa
(zahodnoslovanska jezikovna skupina) in kasneje z vzhoda, kar naj
bi potrjeval tudi današnji slovenski jezik, ki ima močne zahodno-
slovanske korenine. Pri tem pa je treba poudariti, da ohranjena
slovenska koroška narečja kažejo znatno več tipičnih zahodnoslo-
vanskih potez kakor narečja na Kranjskem, ki so podlaga moderni
knjižni slovenščini (Bezlaj, 1967).
V novi domovini pa so se alpski Slovenci vsaj deloma pomešali
tudi s staroselci. Analiza predslovanskih ostankov v imenih na slo-
venskih tleh je namreč prepričljivo pokazala, kako neosnovane so bile
starejše trditve, da so se alpski Slovani preselili v pokrajino skoraj
brez prebivalcev. V goratih predelih je simbioza s staroselci trajala
ponekod tudi pol tisočletja. V nekaterih naseljih pa so v zadnjem
času tudi odkrili sledove nepretrgane kontinuitete med antiko in
slovansko naselitvijo. V slovenščini so se tako celo ohranile nekatere
romanske in predromanske osnove, ki jih ni mogoče več zaslediti niti
v sosednjih romanskih jezikih (Bezlaj, 1967). Avstrijski slavist Otto
Kronsteiner zato meni, da so posledično Slovenci in deloma tudi
njihov sedanji jezik mešanica keltskih, romanskih (vulgarna latin-
ščina) in slovanskih elementov. Bezlaj pa meni, da je v današnji
slovenščini tudi precej besed ilirskega porekla. S tem v zvezi je
zanimivo, da je poljski znanstvenik Leciejewicz (1988) nakazal prisot-
nost zahodnoslovanskih skupin tudi v severni Rusiji.
Francoski zgodovinar F. Conte pa predpostavlja, da je vdor Gotov
na območje, kjer so živeli slovanski predniki Slovencev na območju
Sklavenov med Karpati in zgornjim tokom reke Dnjeper (Sloveni,
oziroma Slovenci), te razdelil na dva dela. En del naj bi se pomaknil
na jug in se ustavil na območju današnje Slovenije in Avstrije, drugi
del pa naj bi šel proti severovzhodu, med drugim na območje jezera
Iljmenj ter med drugim ustanovil Novgorod (Conte, 1986), kar se
ujema z mnenjem ameriškega zgodovinarja Vernadskyjega (slika 1).
Jezero Iljmen se je namreč v starih časih imenovalo Slovensko morje,
Novgorod pa Slovensk. V Novgorodu je obstajala tudi velika mestna
četrt z imenom Slovenski konec (Volpi Lisjak, 2004). Karakterističen je
tudi primer imena Vipolže in sorodne besede, ki jih najdemo v
Sloveniji in severni Rusiji. V Rusiji se 113 krajev imenuje Vypolzovo. V
323
stari ruščini pomeni beseda vypolzovskije žiteli »svobodnjake« (tukaj
lahko iščemo tudi paralele s kosezi in krajevnimi imeni, kot so
Koseze). Ta imena so skoncentrirana na ruskem severu okoli Nov-
goroda. Vidimo torej, da gre za praslovanski narečni pravni pojem, ki
ga je zanesel k nam na Slovensko isti kolonizacijski val, ki je tvoril
jedro novgorodske Rusije (Bezlaj, 1967). Bezlaj navaja še celo vrsto
slovenskih besed in toponimičnih osnov, ki so karakteristični za ruski
sever.
V skladu z zgornjim razmišljanjem jezikoslovec Bezlaj meni, da
obstaja več kot dovolj dokazov, da je jezikovna podlaga slovenščine v
bistvu jezik severnoslovanskega tipa, ki pa se je od vsega začetka po
naselitvi v Karantaniji razvijal pod trajnim južnoslovanskim vplivom
(Bezlaj, 1967). Ločene migracije pa so zapustile v slovenščini tudi
močne zahodnoslovanske elemente. Sestaviti bi bilo mogoče obširen
slovar slovenskih besed, za katere ni mogoče najti nobene ustrezne
paralele pri balkanskih Slovanih, pač pa ustrezne paralele med sever-
noslovanskimi jeziki. To kaže na to, kako ozki so odnosi med sloven-
ščino in severnoslovanskimi jeziki, ki so verjetno posledica praslo-
vanskih migracij (Bezlaj, 1967). Vsa ta opažanja v slovenskem jeziku
(torej jeziku Slovenov) podpirajo mnenje znanstvenikov o različnih
migracijskih tokovih pri slovanski naselitvi v Alpah, ki so pripeljali
do formiranja slovenščine kot slovansko-baltske jezikovne mešanice
s primesmi staroselskih jezikov, ki ne izključuje niti možnosti, da se
je del naših prednikov pri selitvi pomešal z ostanki kakšnega vzhod-
nogermanskega plemena (Bezlaj, 1967). Ob pomanjkanju pisnih virov
nam nobena metoda raziskovanja o prazgodovinskih gibanjih pred-
nikov Slovencev ne more povedati več kot baltske in severnoslovanske
paralele slovenskim besedam. Tudi ne gre izključiti, da so se prvi
manjši naselitveni tokovi Slovanov na kasnejše karantansko ozemlje
pojavili že precej pred 6. stoletjem (Bezlaj, 1967). Tudi na sedanjem
Češkem se namreč pojavijo Slovani že vsaj v 4. stoletju.
Množica baltsko-slovenskih jezikovnih paralel in drugih arhaiz-
mov govori v prid domnevi, da segajo začetki slovenske jezikovne
individualnosti vsaj že v četrto stoletje po našem štetju. Ni pa seveda
možno ugotoviti, ali so bili ti začetki še v praslovanski domovini ali
pa se je začetni migracijski val na slovenskih oz. karantanskih tleh
ALE[ IGLI^
324
RAZGLEDI, VPOGLEDI
pojavil že nekaj stoletij pred selitvami v šestem stoletju (Bezlaj, 1967).
Vsekakor pa je na osnovi jezikovnih študij danes mogoče trditi, da so
trditve o enkratni migraciji Slovanov na območje Karantanije samo
romantične zgodbe (Bezlaj, 1967).
Na osnovi bolgarsko(makedonskih)-slovenskih jezikovnih paralel
slovenski jezikoslovec Bezlaj predpostavlja, da je del severnoslo-
vanskih plemen po obronkih Alp in Karpatov prodrl tudi čisto na
jug do Egejskega morja. Ime Sloveni je namreč v starejši dobi izpri-
čano samo za Slovane v okolici Soluna ter za prebivalce ruskega
Novgoroda z okolico in pa pri alpskih Slovanih, kjer se to ime pojavlja
v krajevnih imenih. Prekmurski in beneški Slovenci so se verjetno
vedno imenovali Slovenje (Bezlaj, 1967). To bi pomenilo, da so se
predniki Slovencev (na območju Sklavenov) selili v treh glavnih smereh:
proti severu v okolico Novgoroda v eni smeri in proti jugu na območje
Karantanije, del zadnjih pa je nadaljeval selitev v tretjo smer proti
jugu v okolico Soluna.
 Ker so bili predniki Slovencev izmed vseh Slovanov verjetno prvi
pokristjanjeni, je veliki slovenski slavist Miklošič verjel, da je govorica
Karantancev osnova za staro cerkveno slovanščino, to je za »bogo-
služni jezik« vseh Slovanov, ki so ga nato spreminjali in popravljali
vsak po svoje. Kasneje se je izkazalo, da je osnova stare cerkvene
slovanščine narečje Slovanov v okolici Soluna, ki pa so se, kot smo
prej omenili, tudi imenovali Sloveni (Bezlaj, 1967).
Ker naj bi bili po Miklošičevih besedah predniki Slovencev izmed
vseh Slovanov prvi, ki so prišli v stik s tedanjimi civiliziranim svetom
na evropskem zahodu in jugu, je zato njihovo (samo nekoliko spre-
menjeno) ime dalo ime tudi vsem Slovanom (glejte Marn, 1880). Tudi
Bezlaj meni, da je verjetna domneva, da so šele srednjeveški avtorji
ime Sloveni posplošili na vse slovanske narode, pri čemer so bili
Sloveni spočetka samo eno izmed slovanski plemen. Moderni kolek-
tivni termin Slovani je torej umetna tvorba, ki je nastala na Slovaškem
in Poljskem in jo je pri nas prvi uporabil Bleiweis v svojih Novicah
malo pred marčno revolucijo. Naše narodno ime Slovenci (Sloveni) pa
je eden izmed številnih arhaizmov, ki jih je slovenščina ohranila tudi
sicer največ izmed vseh slovanskih jezikov. Na ozemlju Novgoroda
po 15. stoletju ime Slovenci popolnoma izgine, v 60. letih 20. stoletja
325
pa so ga še vedno uporabljali prebivalci južne Istre (Bezlaj, 1967).
Tudi kajkavski in čakavski Hrvati so se še v 17. stoletju in deloma v
18. stoletju imenovali Slovenci ali Slovinci (Bezlaj, 1967).
Ker so se kajkavski in čakavski Hrvati v Trubarjevem času še
imenovali Slovenci ali Slovinci, ni popolnoma jasno, ali ni Trubar z
izrazom »lubi Slouenzi« imel v mislih tudi današnjih kajkavskih in
čakavskih Hrvatov (Bezlaj, 1967).
Slovenci smo uveljavili svoje današnje nacionalno ime na celotnem
etničnem ozemlju šele po letu 1848. Pred tem so se namreč ves čas od
naselitve naprej imenovali Slovenje le prekmurski in beneški Slovenci,
torej Slovenci na vzhodnem in zahodnem robu slovenskega etničnega
prostora (Bezlaj, 1967). Ostali Slovenci pa so privzemali razna pokra-
jinska imena, kot na primer Kranjci, kar je zapisano tudi v Trubarjevm
portretu, kjer se Trubar imenuje Kranjec (Carniolanus).
Podobnost prostoročne izdelane keramike iz nekaterih najdišč na
področju staroslovanskih selišč iz 6. stoletja na današnjem sloven-
skem ozemlju, pa tudi tiste na Slovaškem, in keramike, najdene v
oddaljeni Ukrajini (Guštin, 2005), je v skladu s prej omenjeno hipo-
tezo, da del prednikov Slovencev predstavljajo Sklaveni, ki so se pri-
selili na območje Alp iz ozemlja ob zgornjem toku reke Dnjeper, to je
iz današnje Ukrajine. Predhodna kvalitetnejša keramika iz mlajše
železne dobe ter iz dobe rimskega imperija, ki so jo odkopali na
slovenskih arheoloških najdiščih, je močan v argument v prid potr-
ditve slovanskih selitev na alpsko območje. Vendar lahko glede na
Bezlajevo ugotovitev, da slovenščina vsebuje besede, ki so sicer raz-
metane po vsem slovanskem svetu, od teh pa nekatere le na določenih
področjih, predpostavljamo, da so naši predniki prišli na obmpčje
naselitve alpkih Slovanov v več valovih in z različnih področij.
Kot smo že omenili, tudi ni možno izključiti naselitvenih tokov
Slovanov pred 6. stoletjem (Dvornik, 1956; Pleterski, 1995). Tako so
na področju Panonije nekateri tamkajšnji prebivalci v 5. stoletju jedli
proso, pili pijači iz medu (medos) in ječmena (kamos), imeli pogrebno
slovesnost (stravo) ter govorili jezik, ki ni bil ne gotski ne hunski ne
latinski, in so bili prav mogoče Slovani (Dvornik, 1956). Tudi rezultati
arheoloških raziskav na področju Moravske in Slovaške kažejo, da so
bili Slovani tam prisotni v manjšem številu že v četrtem in petem
ALE[ IGLI^
326
RAZGLEDI, VPOGLEDI
stoletju našega štetja, kar se zdi v skladu s poročili Procopiusa (De
bello gothico), da so se Heruli med leti 508–514 našega štetja po porazu
v Lombardiji odločili vrniti domov na področje današnje Danske, pri
čemer o dobili dovoljenje za prost prehod skozi slovansko področje
(Dvornik, 1956).
LITERATURA
Bezlaj, F. (1967): Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Cahill, T. (1995): How the Irish Saved Civilization. New York: Anchor Books.
Diakon, P. (1988): Zgodovina Langobardov. Ponatis in prevod. Maribor: Založba
Obzorja.
Dvornik, F. (1956): The Slavs and Their Early History and Civilization. Boston:
Amer. Acad. of Arts and Science.
Grafenauer, B. (1978): Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana: DZS.
Guštin, M. (2005): Tisti z vzhoda. V: Annales, Koper.
Kos, M. (1985): Srednjeveška zgodovina Slovencev. Ljubljana: Slovenska matica.
Leciejewicz, L. (1988): Einige Bemerkungen über die Kontakte der Ostsee-
Slawen mit nördlicher Rus im Frühmittelalter. V: Folia Praehistorica Posna-
niensia, III, 157–164.
Lisjak Volpi, B. (2004): Čupa prvo slovensko plovilo in drevaki. Mladika, Trst.
Marn, J. (1880): Kopitarjeva spomenica. Ljubljana, Matica slovenska.
Much, R. (1937): Die Germania des Tacitus. Heidelberg.
Pleterski, A. (1995): Model etnogeneze Slovanov na osnovi nekaterih novejših
raziskav. Zgodovinski časopis 49, 537–556.
Procopius Caesariensis: De bello gothico. V: History of the Wars, The Loeb
Classical Library, Cambridge (Mass.), ZDA: Harvard University.
Kronsteiner, O. (2004): Avstrijci so že dolgo Slovenci. V: Pogovor z O. Kronstei-
nerjem, avstrijskim slavistom (zapisala: J. Šutej Adamič), Delo, 11. oktobra,
str. 9.
Vernadsky, G. (1969): Ancient Russia. New Haven: Yale University Press.
Vernadsky, G.: (1986): A History of Russia. New Haven: Yale University Press.
327
Županič, N. (1961): Boz rex Antorum. V: Situla – Glasnik Narodnega muzeja v
Ljubljani, 4, str. 91–122. Ponatis v: Županič N., Izbrana dela iz historične
etnologije in antropologije. AE Gradiva, vol. 1 (ured. A. Iglič in V. Kralj-
Iglič), str. 15–59. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2006.
Županič, N. (1932): Der Anten Ursprung und Name. V: Extrait des Actes du IIIe
Congrès International des Etudes Byzantines, str. 33l–339, Athènes. Tudi
(deloma v francoščini) v: Izvor in ime Antov. Etnolog VII, str. 88-89, 1934.
Ponatis v: Županič N., Izbrana dela iz historične etnologije in antropologije.
AE Gradiva, vol. 1 (ured. A. Iglič in V. Kralj-Iglič), str. 59–72. Ljubljana:
Filozofska fakulteta, 2006.
Županič, N. (1927): Les premièrs porteurs des noms Serbe, Croate, Tchéque et
Ante. Zbornik III. kongresa Institut International d’Anthropologie v Am-
sterdamu 20.–29. sept. 1927, str. 238–243. Paris. Prevod: Prvi nosilci etničnih
imen Srb, Hrvat, Čeh in Ant. Etnolog II, str.74–79, 1928; ponatis v: Županič
N., Izbrana dela iz historične etnologije in antropologije. AE Gradiva, vol. 1
(ured. A. Iglič in V. Kralj-Iglič), str. 73–79. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
2006.
ALE[ IGLI^