Albert Širok: Obisk v tiskarni Iz tiskarne so mi sporočili, da so knjige Mladinske matice stiskane. Poleg »Kresnic«, »Barak«, »Čurimurčkov« in »Postelje gospoda Fibriha«, sem dabil tudi »Bratovščino Sinjega galeba«. Pet drobnih knjižic prav za prav in ko tako ležijo na mizi, bi človek ne verjel, koliko dela, koliko truda, koliko skrbi je prikritih na tehle maloštevilnih straneh. Stopil sem v tiskarno. Na hodniku sem srečal ravnatelja Štruklja. Vesel mi je prišel nasproti: »Letos smo pa zgodnji, kaj?« Pritrdil sern mu in sem mu sledil v prvo nadstropje v stavnico. Tu bi kmalu zadel ob faktorja Rabiča, kj je prihajal od linotipskih strojev. »Ste se kaj oddahnili?« sem ga vprašal smeje. »Pri nas ni bilo sile!« je odvrnil veselo. »Take štiri knjige so za nas za malo južino. Linotipski stroji so par tednov regljali, stavec Cesar se je pri lomljenju nekoliko spotil, pretegnil se pri tem delu ni tu nihče. Tam doli pa je bila pri takšni nakladi drugačna muzika!« In je pokazal na spodnje prostore, kjer &o knjige tiskali. Šel sem v spodnje prostore. Trije, štirje stroji so gučali. Drugi stroi so umivali. Ob strojih strojnik in dekleta, ki enakomerno viagajo čiste pole papirja in od časa do časa odnašajo natisnjene. Nalagajo jih na dolge mize, kjer se kopičijo v visoke skladovnice. Tam na manjši mizi so razmetani barvni odtiski. Faktor Dachs me ni slišal dokler nisem bil tik ob njem. Tedaj ie odložil povečevalno steklo, s katerim je motril odtisk klišeja, in obraz se mu razlezel v vesel smehljaj. »Zadovoljni?« Pritrdil sem mu. »Še bolj zadovoljni smo mi«, je nadaljeval veselo. »Prišli smo zopet do sape, meni pa se je odvalil velik kamen od srca! Sicer pa natisniti 80.000 knjig niso mačje solze! Stroji so peli skoro nepretrgano od jutra do noči nad mesec dni. Delali smo y dveh turnusih in zadnje čase tudi ob praznikih.« »Pa barvotisk »Čurimurčkov« vam je delal kaj sitnosti?« sem ga prekinil. Dachs se je za trenutek zamislil: »Barvotisk je za vsako tiskarno velika preizkušnja. Kot si barvotiska vsak želi, tako se ga vsak boji. Je kot nekak hazard. Tu moraš paziti na barvo, da dosežeš pravo nianso, paziti moraš na papir in na to da se klišcji krijejo do desetinke milimetra natančno. Če ne vzameš prave barve ali vzameš papir, ki je občutljiv za vsako vremensko izpremembo in se ali skrči ali razširi le za malenkost, pa dobiš namesto lepe slijke zmazek. Najhujše je to, da se vse napake spoznajo šele pri tisku zadnje barve. Takrat se ne da več pomagati. Če so napake tu je vse uničeno. Zdaj pa pomislite kaj to pomeni pri nakladi od 20 000. Pravijo, da se je ravnatelju sanjalo, da so se barve sprijele s sušilnim papirjem in da je naklada uničena. Zjutraj na vse zgodaj je pritekel v tiskarno gledat, če je kaj resnice na tem. Tudi jaz sem se v sanjah včasih premetaval po postelji zaradi »Čurimurčkov«. Nič čudnega ni. V taki nakladi se je tiskal barvotisk najbrž zdaj prvič v Jugoslaviji. Nekateri so menili, da klišeji sploh ne vzdržijo, so obetali neizogibno nesrečo. Vsega tega pa ni bilo in mislim, da ste z uspehom zadovoljni tudi vi.« Komaj sem utegnil pritrditi, že je naglo nadaljeval: »Človek. ki nima s tem opravka, si komaj lahko predstavlja. kako kompliciran je barvotisk. 18 dni, ki jih je rabila klišarna »Jugografika« za izdelavo klišejev za »Čurimurčke«, pomenijo naravnost rekorden čas, ki je klišarni v čast. Pomislite samo, da smo potrebovali le za tisk barvane priloge »Curimurčkov« celih 17 dni, in sicer 3 dni za rumeno, 3 dni za rdečo, 4 dni za modro barvo, ostali čas pa za pripravljanje klišejev in umivanje strojev. Stroj je tiskal povprečno 1000 pol na uro, kar predstavlja pri barvotisku izredno hitrost. Da si ustvarite poim o množini tiskanega papirja, znajte, da smo rabili 70 desk, na katere se je pokladala naklada in zlagala po par metrov na visoko. Da bi se barve ne zamazale in pole ne bi zlepile, smo potrebovali še 15.000 pol brezlesnega, hrapavega papirja, ki se je vlagal med sveže pole. Pri vsem tem delu so bili zaposleni poleg mene še strojnik, 2 vlagalki, 6 ljudi, ki so medlagali in izlagali ter dva pomožna delavca.« Sklonil sem se bliže k njemu in sem mu rekel prav potiho, skoro na uho: »Zdaj pa mi po pravici povejte ali vam ni pri tem delu pomagal vsaj z nasveti kak tuj specialist?« Dachs je odstopil za dva koraka in me je strupeno pogledal: »Kako pa si to mislite? Saj sem vam povedal, da sem vodil to delo sam. ki sem kljub nemškemu imenu »prava ljubljanska srajca«. Pred leti me je poslala tiskarna, da se za taka dela dodobra izpopolnim za 3 mesece v Lipsko, kjer je tiskarska obrt na višku. Vsi drugi pa so se izučili od prveaa do zadnjega v naši »Učiteljski tiskarni«, ki je po velikosti druga v Sloveniji.« In začel je hvaliti v prvi vrsti strojnika, pa tudi ves ostali personal, ki se je tudi pri tem kompliciranem delu zares izkazal. Govorila sva še o tem in onem in ko sem se pri vratih poslavljal, mi je še dejal: »Mi smo se — hvala Bogu — že oddahnili. Tudi v knjigoveznici, kjer je delalo z mrzlično naglico s pomočjo modernih avtomatskih in polavtomatskih strojev 22 oseb polna dva tedna, je delo že povečini končano. Zdaj čakamo le še na ekspedit, da napravi čudež in da v enem samem tednu s to ogromno naklado naravnost poplavi Slovenijo.«