Slovnica v Ijudski šoli. Vsakega ucitelja sploh je sveta dolžnost, da pri svojih HČencih izobražuje j ezik. Človeški govor je naj pervi in naj lepši dokaz človckove višje stopnje med vsemi drugimi stvarmi na svetu. Vsak učnec, tudi ta, ki je namenjen za boljšo omiko, naj se pred vsem drugim uči svojega maternega jezika. Matcrni jezik daje otroku moč, da izobražuje svoje perve misli, in le tisti učenee, ki si je v svojem maternem jeziku postavil podlago za daljšo omiko, izobražuje se dalje tudi v drugih jezikih. Pri izobraževanji maternega jezika pa se mora, kakor pri vseh drugih naukih, izobraževati tudi duh, ker ravno nauk v jeziku je naj bolj pripraven za to, da budi splošne in posaoine otroške ztnožnosti, da pri otrocih vstvarja nove razumke, kteri učence napeljujejo misliti, razsojevati ia po niislib in razsodkih nabirati si primernib izrazov za svoje višje zaumene. Beseda je vtelesena misel, in več besedi v izobraženem govoru je značaj človeške pameli. Pervi nauk v jeziku daje otrokom skerbna, Ijubeznjiva mati, ktera jim besede polaga v nježna ustica, da jih otroci posnemaje izgovarjajo; in glej ! otrok komaj dobi pervo znamenje za to pa uno stvar, prihajajo že mu lastne misli v glavo enako pomladanskini cveticam na zeleni Irati. Poslušajrao otroke, koliko misel jim zbuja že ena sama beseda, ki smo jim jo podali! Kdor posluša pervence govoriti, čuditi se mora ninogim mislim, ktere se jim niso nikakor vcepile po narekovanji, temuč ki se rode edino le v bistrih mladih glavicah, in nam kažejo prekrasne moči človeškega duha. Kar materna odgoja pri izobraževanju jezika naravno, skoro po nagonu dela, to naj sola dalje razvija ter umetno na naravni podlagi pospešuje in dopolnuje. Xauk v jeziku, rekel bi, je med drugimi nauki pervi v šoli, in sicer zato, ker le ta, kdor razume jezik, more se do jedra učiti kaj drugega. Tisti, ki pravijo, da se otrok že doma dovolj uči govoriti, sami ne razumejo, kaj je človeški jezik in kako daleč segajo v oniiko njegove perve korenine; pa tudi prav ne mislijo in modro ne ravnajo tisti učitelji, kteri si nauk v je/.iku mislijo v tem, da učence uče mehanična slovniška pravila brez duha in življenja. Nauk v jeziku ali slovnica ne sme biti suhoparni nauk, tak, ki mori' duha in učence dolgočasi v šoli. Pri vsakem nauku je treba življenja, limvcč pa še pri slovnici, za ktero se pri mladini le počasi odpira pravi čut in resnično veselje. Učitelj naj slovnico naj pred uči tako, da še učenci ne vedd, kaj učitelj s tem namerja. Vsako slovniško pravilo naj učitelj vadi po primernib zgledih, in poteni naj še le pove in pokaže učencem pravilo, po kterein naj se ravnajo pri govorjenji in pisanji. Akoravno naj učitelj z otroci govori po otročje, naj vendar pazi, da nikoli ne izgovori ali ne zapiše besedice, ktera bi se ne vjemala s slovnico. Dobro govoriti in pisati se učenci naj bolj vadijo tako, ako vidijo druge dobro govoriti in pisati. Napčnosti, kakoršne koli, si učenci dobro zapominjajo in se jih težko težko odvadijo. Šolski jezik naj bode vedno pravi književni jezik, toda vselej čist brez vse netečne in nezrele kovine, t. j. brez izkanih izrazov, kterih človek ne sliši v navadnem govoru. Učitelj naj učence počasi seznanja z višjinii dobriiui jezikovimi izrazi, in naj jih od stopnje do stopnje pelje do občnega književnega jpzika. Učenoi naj razumpjo naj pred svnje solske knjige, poteni druge, ki so pisane za nje. Počasi in skerbno naj se pri učencu budi in goji višji čut za vse Iepo ali estitični čut in povsod naj se pri tem vlerjuje tudi nravno izobraŽevanje. (Dalje prih.)