—     34     —
Nikola Tomič
Pripoveduje Vesnin. (Konec.)
3. Rdeča listnica.
Dasiravno radovednost ni moja največja slabost, moram vendar reči. da mi polem pogovoru s starim Nikolo ni dala mirii. A služba mi je dajala toliko opravka, da ga celih 14 dni nisem mogel obiskati. Kakorhitro pa sem bil zopet prost, sem se takoj odpravil k njemu. Našel sem ga v njegovi koči, kjer je stanova! razen njega samo še mladi Josip. Uzrši me, mi je prišel prijazno naproti, pozdravil me in prosil, naj stopim v njegovo sobico.
,,Danes bova že morala ostati pod streho1', je dejal starec. ,,Ali vidite tam na jugu tisti beli oblaček ? Kakor bi se bila razpočila granata! Boste videli, gospod, nevihto bomo imeli: treba se bode pač zadovoljiti z mojim skromnim stanovanjem."
Kad sem ustregel njegovemu povabilu in sem se vsedel na snažno javorovo klopico; v njegovo veliko radost sem izročil Nikoli par zavojčkov ,,tistega zelišča", potem pa sem se ozrl po sobici, da si jo natančneje ogledarti. Povsod se je videla snaga in najlepši red. Posebnega lišpa ni bilo zapaziti; le umetno izdelana škrinjica je stala vrh navadne, preprosto pobarvane omare. Prav nič ni sodila k ostalemu pohtštvu. Opazil sem tudi listino, pod steklom in v okvirju, ki je visela na steni. Vstal sem in jo pogledal natančneje; bilo je vojaško odpustno pismo. ki je povedalo, da je služil Nikola do 1. 1818. in je bil odpuščen kot narednik. Starček se je bil med tem bavil s svojo pipico in je zadovoljno poizkušal moje ,,zelišče". Ko je videl, da čitam listino, reče:
,,OIejte, tisto-Ie je že samonasebi del moje povesti; a dovolj še ni, zakaj ni mi šlo vse tako gladko, kakor bi si človek mislil.''
Sedel sem zopet in Nikola je nadaljeval: ,,Po bitki p.i Aspernu sem postal desetnik; imel sem torej že prijetnejše življenje. Sevcda sem bil še daleč proč od sreče, katero so gledale v sanjah želje mojih neumnih let. Sedaj mislim drugače. Pravim, da je bolje, če človek sreče sploh ne doseže, kakor če jo doseženo zopet izgubi. Pri Lipskem smo se bili; mali odvet-niški sin in veliki cesar, ki mi je bil tako sijajen zgled, je bil premagan in poslali so ga na otok Elba. Ko jo je popihal od tam zopet na Francosko, so ga shranili na skali sv. Helene, kjer je imel dovolj časa, da je lahko premišljeval goljufnosf sreče. Po bitki pri Lipskem so me imenovali nared-nikom. O bojih in bitkah Vam ne pripovedujem; prvič veste vse to satni, drugič pa tudi nisem proizvajal junaških činov, ampak storil sem le svojo dolžnost, nič bolj in nič manj kakor tisoč in tisoč drugih vojakov.
Moj stotnik me je cenil, moji vojaki so me spoštovali; prišel sem bil dalje, nego pridejo navadni ljudje mojega stanu in vendar nisem bil srečen. Ne razumevajte   me  napačno, gospod!   Nezadovoljnost v mojern srcu ni
—     35     -
izvirala več iz one čudne, strastne želje po bogastvu ; ne, saj sem bil postal že davno toliko pameten, da nisem več verjel takšnim izkušnjavam. Uzrok je bil ta: Bil sem nepokoren sin! V svoji grešni trdovratnosti ves čas nisem poslal niti vrstice pisma domov; vedno sem si prigovarjal, da sem jaz razžaljen, ker mi niso odgovorili in nočejo več vedcti zame. — Po mojem mnenju je velika božja dobrota to, če spravi nesreča človeka na pravo pot in ga ne pusti v njegovi zmoti. Ta dobrota je došla tudi meni, dasiravno me je malone veljaia življenje.
Neke sobote popoldne mi je izročil stotnik denar za tedensko plačo mojega oddelka. Shranil sem ga v svojo listnico iz rdečega usnja in jo položil v pisalno mizo, ki je stala v moji sobici, kjer je bila obencm tudi pisarna. Imel sem mnogo dela, zakaj pisar je bil obolel, in ker ni bilo pri roki koga drugega, sem moral vse sam opravljati. Zato sem šel tudi prav redkokedaj iz sobe. Še predno je bila ura pet, je vstopil stotnik in mi naznanil, da bode sam izplačeval, jaz ga pa naj spremim. Prej, kakor Vam to povem, sem bil gotov in sem odprl predal, da bi vzel listnico, a bil je -— prazen. V blazni naglici sem premetal in preiskal vse; odprl sem ostale predale, drugega za drugim . . . Zaman! Našel nisem nič. Od strahu me je oblivai mrzel znoj. Stotnik, ki me je bil medtem opazoval, je rekel naposled:
,,Narednik Tomie, pol ure časa vam pustim: glejte, da najdete listnico, sicer..."
Ostalega ni izgovoril, le pogledal me je, pol strogo, pol sočutno, in šel. Že to je bila posebna dobrota, saj bi me bil lahko takoj poslal v zapor. Zopet sem začel iskati; a o listnici ni bilo ne sluha, ne duha. Minute so potekale. Za hip me je objela strašna izkušnjava. Puška je visela na steni; hotel sem jo nabasati in se ustreliti. Bog me je obvaroval tega zločina, vzbudivši boljšo misel v moji duši. Postal sem mirnejši, gospod, in to, česar žc davno nisem storil več, to sem storil tedaj, poln bolestnega ke-sanja — molil sem.
Ob napovedanem času se je stotnik vrnil. Našel rhe je pripravljenega na vse.
,,Oospod stotnik, pokorno naznanjam, da listnice ne najdem; a prosim, ko bi mi verjeli, da setn nedolžen."
,,Upam", je odgovoril, ,,a sedaj morate v zapor."
Gospod, še sedaj me obhaja groza, če se sporninjam tistih dni. Ni-kogar nisem mogel obdolžiti. ker nisem videl žive duše v svoji sobi; a neumevno mi je bilo tudi, kako bi mogla listnica izginiti kar sama. Vse moje trpljenje je vstajalo v strašnih podobah pred mojo dušo; kes me je obvladal in obup se me je večkrat hotel polastiti. Sedaj, — sem si mislil, bom torej po nedolžnem oropan svoje časti, sramotno kaznovan in zazna-movan za celo življenje ? ln vcndar sem bil Bogu hvaležen, zakaj vsaj en zaklad mi je zopet vrnil, — molitev. Zopet sem veroval v Boga in v nje-govo pravičnost in upal, da me reši njegova usmiljenost in dobrota.
3*
Še predno se je pričela preiskava, sem obolel za hudo živčno mrzlico na smrt. Mnogo dni in noči sem ležal nezavesten. Ko se mi je zopet zjasnilo v glavi, sem bil tako slab, da sem komaj dvignil glavo in govoril par besed. Enkrat pa se mi je ponoči sanjalo nekaj čudnega. Zdelo se mi je, da mečem v predal denar, ki pa vedno izginja. Ko sem se vzbudil, sem bil ves moker od znoja; a bil je dobrodejen znoj, ki je naznanjal, da se mi zdravje zope( vrača. In čudno, moje sanje mi niso šle iz glave. Ko sem bil že malo krepkejši, sem prosil stotnika po vojaškem duhovniku, častit-Ijivem starčku, ki me je često tolažil, naj pride k meni. Stotnik je prišel k moji bolniški postelji; iskreno sem ga prosil, naj mi dovoli še enkrat preiskati mizo, kakorhitro okrevam toliko, da bom mogel hodiii. Mož, ki je bil sicer strog, a tudi pravičen, me je rad uslišal.
Težko sem pričakoval tistega dnc. In ko je slednjič vendar le na-počil, sem ob navzočnosti stotnika in duhovnika vnovič natančno preiskal mizo, posebno tisti osodepolni predal. Ko sem segel z roko vanj in slu-čajno pritisnil na dno, se je hipoma nekoliko pogreznilo. Vzkliknil sem od veselja. Stotnik je velel mizo razdreti in v votlem prostoru pod predalom se je našla listnica z vsem denarjem in tudi nož, o katerem sem mislil, da sem ga že davno izgubil na velikih vajah. Skoro sem omedlel radostnega presenečenja. Duhovnik me je prijazno potrkal na ramo, in stotnik mi je ganjen podal roko; in jaz, dorastel mož in vojak sem jo poljubljal in močil s solzami, katerih se nisem sramoval."
Za par hipov je starček obmolknil, tako so ga prevzeli spomini.
,Potem so natanko preiskali predal in pokazalo se je, da pol dna visi na dveh tečajih. Če je prišlo torej kaj težkega nanj, se je dno zasuk-nilo, in predmet je izginil prav na isti način, kakor moja listnica. Navadne listine in papir se pa ni pogrezal, ker je bil prelahek in ker je povsod z enako težo pritiskal na dno. Moja čast je bila oteta.
A postal sem tudi popolnoma drug človek; le ena misel me je še navdajala, — da se prejkoprej vrnem domov. Imel sem pravico do odpusta; vzel sem torej slovo od vojaškega stanii. Nekaj srebrnjakov sem imel sam, in stotnik mi je dal še v imenu svoje žene, kateri je bil vso stvar pripo-vedoval, lepo malo škrinjico. Ko sem jo odprl, sem zagledal precejšnjo pest svetlih, novih tolarjev, pač menda malo odškodnino za strah in žalost, katero tni je povzročila pisalna miza, ki mi jo je bil stotnik sam odkazal v porabo. Škrinjica je bila ravno tista-le, ki stoji tam na omari. Spravil sem vse svoje zadeve v red in sem šel urno na pot, da bi čimpreje veseW presenetil svojce.                                                                  .                      (
A bodo-li v e s e 1 o presenečeni ? Ali se srdijo na-me ? Kako jiti najderr.i ? Te in druge misli so mi rojile po glavi. O kako priden in neumorno d;e-laven sem sklenil biti, da bi popravil svoje pregreške! Ali tne bodo š«? spoznali? Kot mlečnozob fante sem bil zapustil dotn in kot mož, z veliko brado, sem se vračal nazaj.
Železnic tačas še ni bilo v Avstriji, in tako je bila pof do Reke res pravo potovanje.  A vendar sem se veselil, zakaj vedel sem, da bodem z
—     37     —
vsakim korakom bliže svojih dragih. Kakor sem bil mrzel poprej, tako gorka čuvstva so me navdajala scdaj. Bog je vžgal v mojem srcu pravo Ijubezen, brez katere so vsa naša dela mrtva. Poslovil sem se torej od vseh ljudi, ki so mi bili dobri, in krenil sem proti jugu."
Tu je starec prenehal in dejal Josipu, ki je zopet smel poslušati: »Zapri okenca spredaj na strehi, dečko, in poglej še, kako je z mre-žami, zakaj nevihta bode kmalu pri nas." Josip je stekel vun,  in jaz sem zrl zamišljeno skozi okno na morsko obai.
4.  V mirni pristan !
Nevihta ima vedno nekaj veličastnega; že pri nas jo radi občudujemo kot Ijuto borbo naravnih sil in čimdalje na jugu smo, tem mogočnejša je ta borba.
V bližini ravnika se bliska tako hitro zaporedoma, da se človeku zdi, kakor bi gorel ves nebesni obok. Tudi nevihta, ki sem jo opazoval ta dan iz Tomičeve koče, jc bila polna grozne krasote. Temnomodročrni oblaki so se bližali, kakor stena, pred njimi pa so se valile okrogle kope rumen-kasto-beiih oblakov s čudovito hitrostjo kakor krogle proti obrežju. Morska površina je bila čisto gladka in mirna. A ptice so znale, da jim preti ne-[varnost. Plaho, s skrajnim naporom svojih brzih kril so Svigale po zraku, jda bi še pred nevihto dospcle v svoje varno domovanje. V daljavi je že nekaj rohnelo, in po temni steni oblakov so švigale ognjene kače. Josip je dovršil svoje opravilo in se tiho vsedel v kot; starec pa je zopetzačel pripovedovati:
nNevihta pride in mine, na nebu ravnotako, kakor v človeškem živ-ljenju. Škoda, ki jo vsaka ppvzroči, je različna, a navadno končno še prodre svetel žarek oblake, zariše pisano mavrico po nebu in zopet vzbudi zlato nado v vsakem, še tako nesrečnem srcu.
Bil sem torej na poti v Rcko. Hodil sem pridno in prenočeval pri prijaznih kmetih, ki so me navadno še povabili h kosilu, kajti vojak je povsod dobrodošel. Včasih sem se pridružil zgovornemu vozniku, inčeje bil dobre volje, sem smel za nekaj časa prisesti, kar mi je kaj dobro d61o. Potrosil sem torej malo, posebno ker sem se izogibal mest, da bi se ne zamudil.
Saj veste, gospod, kako je človeku pri srcu, če po dolgem času zopet zagleda morje pred seboj. Morje! Morje! Nezvest sem mu bil postal, kakor vsemu drugemu, kar bi bil moral Ijubiti na svetu. A pričakalo me je. So me   li vsi drugi tudi pričakali? Nisem še vedel odgovora na to vprašanje.
Lahko si torej mislite, da se nisem brez potrebe mudil, ampak gledal, da sem puščal vedno več skalnega kraškega sveta za seboj. In bil sem že blizu doma.
Ustavil sem se še enkrat v mali vaški krčmi, ker sem bil žc silno upehan in ker sem se hotcl vendarlc nekoliko očediti, da bi ne prišel tako prašen in razmršen domov. Potem pa sem se požuril, kar se je dalo.
—     38     —
Kmalu sem videl rodno kočico; a tik nje ste stali že dve drugi, novi. Ko sem pogledal dalje okrog, serri zapazi) izprevod, ki se je počasi pomikal proti D . . . Zato mi je bilo prav všeč, da sem srečal moža, ki je prihajal od one strani. Vprašal sem ga torcj, če ve, kakšen izprevod je to.
,,Maro Tomič pokopavajo . . . O, to je bila vrla žena!"
Starec je uprl glavo ob dlani in si s prsti zakril obraz. Nevihta, ki je bila medtem navstala, prasketanje plohe, grom — nič ga ni motilo v nje-govi zamišljenosti. Pogledal sem Josipa in videl, da plaka. Naglo je dvignil Nikola sivo glavo in žalostno ponavljal: ,,Prepozno! Bilo je prepozno! — Mož, ki mi je povedal to žalostno vest, je gotovo opazil, da sem obledel in omahnil, kajti vprašal me je s sočutnim glasom:
,,Ali ste to dobro ženico morebiti poznali?"
,,Da, da, poznal sem jo", sem odgovoril, ali bolje, vzdihnil in mu zamahnil z roko v nem pozdrav. Nekako začudeno me je pogledal in šel dalje. ln to sem ravno hotel; moral sem biti sam, če sem se hotel vsaj nekoliko pomiriti. Vsedel sem se kraj steze in se vdal mračnim misfim, ki so napolnile mojo skesano dušo. Kako dolgo sem sedel tako zamišljen ob potu, tega ne vem. In ravno tako vam ne morem povedati, kaj sem ravno premišljeval. A ko sem vstal, sem vedel, kaj mi je storiti. Krepko sem stopil dalje in kmalu sem dospel do koč. Vstopil sem drhtečega srca v znane prostore, kjer setn našel deklico kakik osmih lct; plaho, a vendar vljudno me je vprašala, česa želim. Vprašal sem otroka,   če  sem v Tomičevi  hiši,
,,Babici je bilo tako ime", je odgovorilo dete, in solza se mu je za-blesteJa v nedolžnem očesu, ,,a hiša je last mojega očeta, ki se imenuje Perulti, in moje matere Jelicc."
Torej dete moje najstarejše seslre, sem si mislil in malo je manjkalo, da se nisem izdal. Rekel sem, da bi rad počakal na mamo; nato me je povedla v izbo, sama pa se je vrnila h kotlu, kjer se je kuhalo skromno kosilo. Lahko sem se nckoliko ozrl naokrog. Ne vprašajte me, gospod, kaj sem čutil. Omenim le, da sem našel tudi fcnjigo o izgubljenem sinu. Kako dobro je bilo vendar temu izgubljenemu sinu! Našel je svojega očeta še živega, da ga je lahko prosil odpuščanja in mu dokazal, da se je po-boljšal. Mirno sem čakal, dokler se mi ni povrnila sestra. Naposled so se vsi vrnili s pogreba. Slišal sem, kako je dekle naznanilo, da čaka v sobi tujec, ki je vprašal za tnamo. Vrata so se odprla in Jela je vstopila z možem vred v izbo. Kakšno svidenje! Žalost, veselje, sram, vse to se je bralo za-poredoma na mojem obrazu. Jaz sem njo spoznal takoj, ona pa mene šele tedaj, ko sem jo nagovoril. Mož je ostal hladen, — saj tudi ni moglo bili drugače, — in je šel vun. Jela pa je stopila k omari in mi podala zapečaten zavitek. Ko sem ga odprl, je palo iz njega pismo, ki setn ga bil pisal iz Francije, kodrec materinih las in pismo. Jela me je ostavila."
Starec je vstal, prinesel tisto lepo škrinjico, odprl jo in vzel iž nje stvari, ki jih je pravkar našteval. Podal mi je pismo in rekel:
,Čitajte sami, gospod, kaj je pisala moja mati!''
—     39     —
Odprl sem pismo, kateremu se je poznalo, da je bilo že stoinstokrat prebrano in sem čital:
Dragi Nikola!
Srce ttiatere je pri otroku, četudi otrok ni pri materi. Ti si nas zapustil, in le Bog ve, kako zelo smo Te Ijubili, dasiravno si to storil. Slutim, da ne bodem več dolgo živela. Če sl mrtev, se vidiva na onein svetu; če pa živiš, sprejmi to pismo, ki prihaja iz inojega srcd. Od-pusčam ti vse in ne srdim se nd- Te. Vedno proslm Boga, naj Ti tudl on odpusti in gotovo Ti bode, zakaj materina priprošnja vse premore. Ne obupaj torej in ohrani si dtišni niir. Podpiraj svoje sestre, če Ti je mogoče. Bog Te blagoslovi!
Tvoja mati, ki Te Je Ijubila še v svojl/i poslednjih liipih,
Mara Tomič.
Ganjen sem prečital pismo in ga dal štarcu nazaj.
„Vidite, g-ospod, Bog- mi ni dovoiil, da bi bil še enkrat videl svojo mater, a njeno odpuščanje sem dosegel, Čeravno nisem mogel prositi zanje. Blaga žena ni hotela zapustiti tega sveta, ne da bi mi \o odpuščanje spo-ročila. Pozneje se mi je povedalo, da so na moje pismo iz Francije takoj odgovorili. Žal, da tega odgovora nisem dobil; tako bi se bilo pač marsikaj izteklo drugače.
Še dve moji sestri sta bili omoženi, in ostali dve sta jima zdajpazdaj pomagali pri delu in pri gospodinjstvu."
Jn Vi si nistc ustanovili lastnega doma?"
Jaz ? Nisem se oženil. Tisti čas sem sklenil posvetiti svoje življenje onim, katere sem bil tako grdo zapustil. In zvesto sem držal svojo obljubo. Petdeset let sem delal zanje in za njihove otroke in sedaj, ko grem že v osemdeseto, še pomagam, kjer le morem. Oni dve sestri sta se tudi omo-žili, in otroci mojih sester že tudi; tako je naraščala naša naselbina leto za letom. Le jaz sem pstal sam."
S spoštovanjem sem pogledal starcu v obraz.
.,In ste-li bili srečni?'" sem ga vprašal.
Pogledal me je z otožnimi, še vedno lepimi očmi in dejal:
,,Srečen, gospod, po svoje; a nobenemu ne želim takšne sreče, zakaj njena cena je visoka. Kupil sem hišico svojih staršev, ko si je Jela postavila novo in večjo. Znanje, ki sem ga nabral med svetom, sem porabil na vse mogoče načine in še sedaj sem otrokom učenik, slarejšim pa razsodnik in svetovalec.
Josip, pojdi semkaj, dečko moj! Slišal si mojo povest. Naj te uči spoštovati očeta in mater in varovati srečo pred nespametnimi načrti. Bog je usmiljen, a tudi pravičen, in vsako delo dobi primerno plačiio."
Solznih oči je poljubil Josip starčkovo  roko  in   šel  iz   sobice. Tudi
(mene je povest tako prevzela,  da nisem mogel ostati dalje.   Nikola me je
spremil pred vrata. Nevihta je bila potihnila. Solnčni žarek je prodrl oblake,
                                                                                                 Pridnžcnci                                                                                                
                                                                                                                                                                                                                          
J
—     42     —
in pisana mavrica se je spustila v morje. Nikola mi je podal roko, katcro sem stisnil prav iskreno in prijaleljski. Starec pa je dejal. kažoč z levico proti nebesom:
,,Glejte, gospod. po nevihti sije solnce, in črez most kesanja in po-kore se pride do miru. Zdravi ostanite in spominjajte se včasih samotnega starca."
Naglo se je obrnil in stopil v kočo nazaj, jaz pa sem krenil proti domu. V svoji pisarni sem našel odlok, da sem prestavljen na Štajersko. O Nikoli Tomiču pa nisem slišal ničesar več.