Olga Scheinpflugova — Jožef Gruden
Pravljica o radovednem angelčku
-/Vekako takole pred božičeui je bilo, ko so imeli v nebesih dosti dela. Doli na zemlji je umiralo veliko ljudi in sveti Peter je kar neprestana oclpiral in zapiral nebeška vrata. Veliki angeli so morali tiste duše pripeljati pred Boga, ter so se tmdi dovolj nahodiili, a največ letanja so imeli mali angelčki v srajčkah, ki so morali pripravljati otrokoin darove in drevesca. To vain je bilo, zlati moji, tekanja, letanja in zbiranja! Nekateri so inorali spet trgati oblake, da bi padal na zemljo sneg, da bi bil bel božič.
Pri tem je bilo veliko smeha iu veselja in vsi so videli radi^^ta je že prišel sveti  večer.
Drevesca so stala pripravljena in so dišala po slaščicah in igličju in bilo jih je, otroci moji, toliko, kakor kadar pogledate skozi vaše okno noter tja, kjer se nebo dotika zemlje, pa še petkrat več.
In kakor hitro se je začelo mračiti, so pričeli angeli na zemlji raznašati drevesca. Letali so skozi okno v sobe, postavljali so jih na mizo ali na tla fer takoj spet v nebesa po nova. Vsi so bili vselej Y hipu nazaj in sveti Peter jiin je delal na vratih čiiice, koliko drevesc je ta in ia angelček raz-nesel. Samo en amgelček, majhen in polnoličen, v rumeni srajčki, se je vselej najbolj zakesnil in je imel najmanj črtic na vratih pri sveitem Petru. Ne-kaiteri so se mu smejali, drugi so ga pomilovali, da je tako majoken in ima doslej tako slabe  peroti.
Le ljubi Bog je dobro vedel, zakaj so angelček vselej zajkesni in zato se je nanj zelo hudoval.
Angelček je bil namreč od sile radoveden, na zemlji mu je bilo lo iii to všeč in si je povsod vse ogledal in šele pcrtlej je odletel za ostalimi. Ko je bilo več kakor polp^nca drevesc raznesenih, je poklical angelčka v rumeni srajoki k sebi in mu prav prijazno rekel, da se ne spodobi. da bi se tako majhen angelček dolgo zadrževal doli na zemlji, ogledoval pozemeljske reči, §e zlasti ne danes, ko je toliko dela in bi moral gledati, da čim več drevesc raznese. Angelček se je lepo priklonil, poljubil Bogu roko in obljubil, da se ne bo nikdar več zakesnil. In je šel ier spet raznašal drevesca. Ali angelček je bil jako radoveden, in ko je priletel z drevescem dol, je takoj pozabil, kar je bil obljubil Bogu, pa je začel stikati po stanovanju. Našel je fam grlico, lepo oiisto grlico, z očmi kakor korale, no saj jo vsi doibro ])oznate, in angelček jo je gledal ves zavzet. Dasi je imel v nebesih sila veliko igrač, grlice pa še ni videl, in ji je začel nagajati. Vtikal je prstke v kletko in kadar ga je s kljimom v prstek hlastroila, je imel s tem tako ve-selje, da se je na vso moč smejal.
Medtem pa je bilo že pozno in angeli so nosili iz nebes poslednja dre-vesca. Ko so bili vse raznesli in je sveti Peter zaprl vrata, angelčka pa od nikoder. Tedaj se je Bog Oče razjezil, pogledal dol, kaj tam angelček počne, pa ga je zagledal v sobii, ko je nagajal grlici in se smejal, kaT se je mogel. In Oče nebeški se je razjezil nad neubogljivim angelčkom, pa mu je za kazen odvzel perati, da bi moral ostati na zemlji, ko mu je bilo tam tako všeč.
Ko se je navsezadnje naveličal igrati s ptičem, se je sveti deček domislil, da mora leteii doonov. Ko je uvidel, da je brez peroti, se je ustrašiil in vteknil prstek v usta. Najprej je tekal po sobi in iskal, kod bi mogel iz hiše, potlej se je pa stisnil v kotek in plakal.
Ko sta prišla gospodar in gospodinja tiste biše v sobo, da bi videla, kaj je Jezušček prinesel, sta našla v katu majbmega dečka v rumeni srajčki pa bosega. Silno sta se čudila, odkod neki ta prelepi deček. Ker pa sta imela eamo deklico in sta si vedno želela tudi dečka, sta pač mislila, da jima ga je sarn Bog dal. Bila sta ga tako vesela, da sia ga precej začela pestovaiti, gospodinja ga je brž oblekla, ker je imel samo srajčko, a zunaj je bilo mraz.
To sta bila bogat kmet in kmeitica, h katerima je angelček prišel. Kupila sta mu obleko in igrač, dajala mu jesti same dobre reči in tako se je angelčku na zemlji prav dobro godilo. Pa ko je bil tako pri hiši že tri dni in ni črhnil besedice, se jiana je kaj čudno zdelo, da deček sicer prav čilo skače in papka, a glasu ne da iz sebe. Vse to se jima je zdelo veliko čudo. In zatorej je bila žena kajpada na vso moč vesela, da ima fantka z modrimi očmi in z zlatiini laski. Ves božji' dan je mislila nanj in ga učila govoriti. Angelček je bil bistre glavioe in čez pol leta je čisto dobro govoril. Medtem je zavladala zima. Angelček ni mogel iz hiše, ni prišel ined ljudi, ampak je bil zmeraj v sobi. A toliko da je spomladi posijalo solnce, se je deček že igral na vrtu, skakal po dvorišču. Bil je večkrat tudi saan z družino doma, ko sia kmet in kmetiica odšla na trg. Ko sta bila tako enkrat oba zgodaj odšla, je bil angelček doma in se je igral z deklico. Tedaj je prišla revna lačna ženica in prosila košček kruha, Angelček jo je peljal v sobo, in ker se jc v njein oglasil od-gojitelj božji, je dal re\ii toliko niesa in moke, kolikor ga je našel v shrambi. Izteknil je tudi kmetičine petice ter jih je podaril polno pe®t starki. Hiiro se je razneslo po vasi, kako je mali zlatolasii deček darežljiv. Ko sta kinet in kmetica to zvedela, sta se jezila na fanta in ga za kazen pognala past gosi. Angelček je dobil zeleno palico in jato žlobudravih gosi, pa hajdi ž njimi na njive. Komaj so bili dobro iz vasi, pa so se gosi angelčku zasmilile, da inorajo iti poleg njegove šibe. Zato jib. je prepustil samim sebi ter prišel domov brez njih. In spet je bil ogenj v strehi! Kmetica je poslala družino, da so gosi segnaln, angelček je pa moral trebiti grah v kuhinji. Trebil je in trebil, a tedaj je videl skozi okno ptiče, kako pobirajo med smetaii drob-tinioe. Smilili so se mu, pa je začei metati ptičkom grah skozi okno z obema rokama.                                                                                                       :'
In tako nista oče in mati vedela, kaj bi s tean otrokom. Nič več ni smel na dvorilšče in vrt, samo v sobo so ga zapirali in včasi je v kuhinji oprezoval. A pri vsem tem je bil zdrav kakor riba, rdeč kakor roža, dasi je hodil malo na zrak in je jedel saino sadje in mleko. —
Spet drugič je v hlevu odvezal krave in konje, le pomislite ljubi moji, koliko je bilo tedaj krika in. vika. Bil je skočan in uren kakor veverica, vse je oblezel, vse preplezal, in če je kdaj odkod padel, se ni mrvice udaril, in če je bil trohico tepeu, ga ni splob. nič bolelo — kajpada, ker je bil angel-ček. In tako so imeli ž njim doma velik križ.
Neki dan je šel kmet lovit ribe. Vzel je s seboj voziček in mrežo. Angel-ček ga je prosil in prosil, uaj >bi ga vzel s seboj, češ da še ni videl, kako se lovijo ribe. Kmet je imel fantka rad, ga je vzel s seboj pa so šli. Ko so prišli k ribniku, je hlapec vrgel mrežo, kmet je pa držal trnek. Nalavili so rib — poln vaziček in so se mielili vrniti domov. Angeička je zagrčilo v grlu, rla morajo tiste ribe tako umreti, in ko sta se kmet iin hlapec spet mudila z mrežo •— smmk na voziček pa je začel metaii mbe v vodo dokler ni rseh pometal.
In angelček je bil iznova kaznovan. Dorna so ga spet zaprli in spet ni smel nikamor. In to je šlo tako naprej. Ko je bil pri sosedovih v vasi, je  odprl  gajbico  ter  ptička   izpustil.   Iz   shfambe   je  odnesel  jajca   in   jih
vrnil kokošim. Miške je izpuščal iz pasti. Ko je neki ¦dan videl kmetico, ki je klala kokoš, je jokal, da nikoli tega.
Angelček se je spominjal, kako je pač v nebtsih lepo in dobro, pa je molil zvečer, molil žjutraj, da bi ga Oče nebeški k sebi vzel. Pa iker je bil angelček, ni mogel umreti, a peroti mu je Bog odvzel, ker ni tistikrat ubogal. Kmet in kmetica sta se čudila, zakaj njiju fairtek zdaj 'tolikrai plaka, a tega ni nihče vedel kakor on saan in Bog.                             :
In ta se ga je neki dan usinilil.
Ko se je spet bližal božič in je angi-loek izpustil iz svinjaka debelega prasca, ker je vedel, da ga bodo zaklali in je potlej jokal, ker so ga zaprli, je ¦videl Bog, da angelček ni za med Ijudi. Poslal je angele ponj, ki so mu pripeli nove perati in frrr ž iijimi v nebesa! Tam inu je Bog vse odpustil, ker je vedel, da je tisto leto angelček na izemlji dosti skusil. Odkazal mu je drugačno delo kakor prenašanje smrečic in darov na zemljo, da bi ga iznova ne zapeljala tista njegova radovednost. Ker pa je Bog tako dober, je sprevidel, da je angelček kmetici in kmeiu veliko škode napravill, zato jima jc vse io povrail. Ko sta se zjutraj zbudila, sta jokala, ker nista našla angelč-ka nikoli nilkjer, a imela sta ga vendar tako rada. Zato pa jirna je poslal Bog drugega otroka, pravega sinčka, ki je imel tucli zlate laske in modre oči, samo da ni iniel angekkega srca kakor oni prvii.
Odslej je angelček živel v uebesili in je rad ubogal na besedo in migl.jaj. Bil je vesel, da je spet med svojimi' iii to je oislal. —
Pa vendar mu ni bilo tisto leto doli na zeinlji v samo škodo.
Kadar je zvečer kaj utegnil in z njim vred tudL drugi, je sedel na sretlo, položil ročice na kolena in pripovedoval.
In kadar je bil posebno dobre volje in je Bog dovolil. je učil majhne angelčke v uebesih govoriti slovcnski.