KAMNIŠKI ZBORNIK 
XXVII/2024 
Cip - kataloški zapis o publikaciji 

Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana 
Kamniški zbornik XXVII ISSN 1318-9069 

Kamniški zbornik XXVII/2024 
Uvodnik 
Letos izdajamo 25. knjigo Kamniškega zbornika v samostojni Sloveniji. Zbornik je izhajal že prej, in si­cer v obdobju 1955–1969, v katerem je izšlo 12 knjig, potem pa je delo zanj zastalo. Pomembno vlogo pri izhajanju Zbornika pred osamosvojitvijo je imela Gim­nazija Kamnik. Spominjam se, da je moj oce, ki je bil profesor na Gimnaziji, vsako knjigo z veseljem prinesel domov. Zdaj so v moji knjižnici. 
V samostojni Sloveniji je bil Kamniški zbornik ob­novljen na pobudo nekdanjih gimnazijcev: clanice obcinskega sveta Marjete Humar in župana Antona Toneta Smolnikarja. Pobudo so podprli dr. Božidar Dro­venik, prof. Milan Šuštar, prof. Tina Romšak, Dušan Sterle in Tone Fticar, ki so se vecinoma vkljucili tudi v uredniški odbor, ce ne takoj na zacetku, pa za nasled­nje številke. Župan Anton Tone Smolnikar je delo pod­piral ves cas svojega županovanja, tako tudi njegova naslednika Marjan Šarec in Matej Slapar. Prva knjiga v samostojni Sloveniji je izšla leta 1996 kot 13. števil­ka, ker smo želeli nadaljevati tradicijo izhajanja tega za kamniško obcino pomembnega dela. V samostojni Sloveniji Kamniški zbornik izhaja 28 let – na dve leti. Pa še malo statistike: za vsako knjigo porabimo najož­ji sodelavci 4 mesece, kar skupaj znese (15 krat 4 = 60 mesecev) – saj ni mogoce verjeti, pa je res – 5 let. Seveda ne delamo noc in dan, tudi ne samo tega, pa vendar skoraj vsak dan. 
Dr. Božidar Drovenik, prof. Milan Šuštar in prof. Tina Romšak so že pokojni. Njihov delež je bil zelo pomem­ben, ne samo zaradi vloženega dela, ampak zaradi podpore, da smo spet zaceli izdajati knjigo, posveceno zgodovini kamniške obcine, njenim ljudem, naravnim danostim. Spominjam se dr. Drovenika, ki sem ga pr­vega vprašala, ce bi sodeloval v uredniškem odboru. Brez oklevanja je privolil in bil odlicen sodelavec za naravoslovje, dokler se ni umaknil zaradi bolezni. Spo­minjam se slikarja in pesnika Dušana Lipovca, ki je bil tudi v enem od uredniških odborov. Malo pred njego­vim odhodom v vecnost sva se srecala v Ljubljani in je rekel: »Ali sem vse naredil?« Ob pritrdilnem odgovoru je zadovoljen odšel in nisva se vec srecala ne v Ljub­ljani ne v Kamniku. Spomnim se tudi prijatelja prof. Milana Šuštarja, ki je že precej bolan bral korekture, se vcasih jezil, a bil zmeraj srecen, da Zbornik izha­ja in napreduje. Kamniški zbornik vseskozi strokovno podpirata Knjižnica Franceta Balantica in Medobcin­ski muzej Kamnik, kar pomeni zlasti mag. Breda Pod­brežnik Vukmir in mag. Zora Torkar. Sodelavci Knjižni­ce Franceta Balantica pišejo ne samo clanke, ampak obdelajo besedila za objavo na Dlib. Tako je Zbornik na voljo tudi na spletu. Sodelavci Medobcinskega mu­zeja Kamnik predstavljajo kamniško zgodovino in dajo prostor za predstavitev Kamniškega zbornika v salonu te pomembne hiše. 

Še marsikoga bi se seveda morala spomniti. Morda pa kdaj drugic. 
Ob Kamniškem zborniku so rastli raziskovalci in se oblikovali pisci. Sodelovali so ljudje razlicnih starosti in poklicev, z razlicno izobrazbo in zanimanji. Nekaj casa so bili stalni sodelavci, potem so se umaknili in prišli novi. Za vsako številko je bilo dovolj prispevkov. Tako je tudi sedaj. 
Od vsega zacetka sodeluje pri oblikovanju in likov­ni opremi Kamniškega zbornika Dušan Sterle. Nje­gove naslovnice in notranje vinjete so prepoznavno kamniške. Letošnja likovna oprema je posvecena v Kamniku rojenemu generalu, pesniku, slikarju, knjigo­ljubu Rudolfu Maistru. Kolikor casa bodo obstajali naši zborniki v kakršnikoli obliki, bo letošnja knjiga slavila velikega rojaka tudi takrat, ko bodo že vse proslave pozabljene. 
Z racunalniško obdelavo besedil se od leta 1996 ukvarja Sašo Maticic iz podjetja Studio Dataprint, ki z mirom in s humorjem sprejema težave in lahko dela podnevi ali ponoci, kakor se pac mudi. Ob strani mu stoji njegova žena Tatjana, res natancna korektorica. Velikokrat premišljujem, kakšno sreco smo imeli s so­delavci. 
Kamniški zbornik XXVII/2024 je delo uredniškega odbora: dr. Marjete Humar, glavne urednice, in clanov: dr. Helene Dobrovoljc, Toneta Fticarja, vodje Obmocne izpostave JSKD, Kristine Jamšek, prof., dr. Borisa Ker­na, strokovne sodelavke obcine Kamnik Leje Logar, Vlada Motnikarja, prof., Anžeta Slane, mag., župana Mateja Slaparja, Dušana Sterleta, mag. Zore Torkar, Marka Trobevška, prof., dr. Jožeta Urbanije in dr. Bran­ka Vreša. Kot vestna lektorica je sodelovala Marjeta Žebovec, angleške povzetke pa je prispeval prof. Tom Smith. Vsem in vsakomur posebej hvala za delovni pri­spevek, nasvet in prijazno sodelovanje. 
To knjigo Kamniškega zbornika posvecamo vsem obcanom, ki so jih prizadela lanska neurja, z iskreno zahvalo tistim, ki so z darovi in delom nesebicno po­magali vsem prizadetim. 
S Kamniškim zbornikom XXVII/2024 izražamo spo­štovanje v Kamniku rojenemu velikemu Slovencu, pe­sniku, slikarju, bibliofilu in generalu Rudolfu Maistru ob 150­letnici rojstva in 90­letnici smrti. Vlada Repu­blike Slovenije je v cast teh obletnic razglasila leto generala Rudolfa Maistra. To je praznicno leto za vso državo Slovenijo, še posebej pa za Kamnik, saj je bil Rudolf Maister v Kamniku spoštovan tudi v tistih ca­sih, ko kljub velikim zaslugam za Slovenijo in državo Jugoslavijo ni užival javnega ugleda. Mesto Kamnik mu je za njegove zasluge za obrambo dela slovenske­ga ozemlja že leta 1924 podelilo odlikovanje castni mešcan, leta 1938 je na rojstni hiši postavilo spo­minsko plošco, leta 1970 pa na Trgu talcev spomenik Antona Sigulina. Od leta 1996 naprej obcina Kamnik praznuje obcinski praznik na rojstni dan generala Ru­dolfa Maistra 29. marca. 
Uredništvo Kamniškega zbornika XXVII/2024 je le­to generala Rudolfa Maistra pocastilo z naslovnico in vinjetami Dušana Sterleta. V spominskem delu sta pri­spevka Jo­že­ta­Ber­le­ca, predsednika Društva general Maister Kamnik, in Alen­ke­Ju­van, strokovne delavke v Rojstni hiši Rudolfa Maistra. 
Spominskemu delu sledijo clanki s podrocja nara­vo­slo­vja:­Raj­ko­Sla­par in Vido Kregar nadaljujeta že v prejšnjem zborniku zaceto porocanje o raziskavah fe­kalno in komunalno onesnaženih pritokov Kamniške Bistrice pod Velikoplaninsko planoto; Pa­vel­Jam­nik in Ma­ti­ja­Križ­nar predstavljata nove kamenodobne najd­
be nad najdišcem mamuta v Nevljah. Ta razdelek za­kljucuje Ma­ti­ja­Križ­nar z zgodovino raziskav Mokriške jame. V razdelek Zgodovina so vkljuceni prispevki Pri­
mo­ža­Gaš­pe­ri­ca in Bla­ža­Ko­ma­ca o Kamniku na sta­rih zemljevidih; An­dre­ja­Kot­ni­ka o Kamnicanih, ki so se šolali pri jezuitih v obdobju 1600–1773 (zanimivo: veliko mladih Kamnicanov); Marka Kumra o zgodovini tovarne testenin Triglav iz Šmarce; Tatjane Drovenik 
Ca­lic o šolstvu na Kamniškem po šolski reformi leta 1958 ter Go­ra­na­Za­vr­šni­ka o sedemdesetletni zgodo­vini Doma kulture Kamnik. 
V Gra­di­vu­za­zgo­do­vi­no objavljamo prispevke: Jo­že­ta­Ur­ba­ni­je o Vivodovi hiši in Otonu Župancicu; Moj­ce­Dr­car­-­Mur­ko,­Bo­ja­na­Pol­la­ka in Franceta Ma­le­ši­ca o taborništvu v Kamniku (o tistem delu, ki menda lani ni bil vkljucen v zgodovino te mladinske dejavnosti); Igor­ja­Pod­brež­ni­ka o Demosovi obcin­ski vladi 1992–1994 (da ta cas ne zatone v pozabo) 
in Ludvika Travnika ter Zden­ke­Ce­ba­šek­-­Trav­nik o 
»medicinskem Kamniku«. Posebej obsežen je razdelek Osebnosti, ki sega od 18. stoletja do našega casa. V njem so predstavljeni: Bernard Smolnikar in Vitus Hri­bar, ki sta ju raziskovala Do­mi­nik­Ja­nez­Her­le in Ma­tjaž­Kle­men­cic; p. Angelik (Jožef) Hribar, o njem piše Franc­Križ­nar; dr. Maks Samec, katerega življenjsko pot in pomen opiše Ta­tja­na­M.­Pet­er­lin­Ne­u­ma­i­er; 
veterinarji iz družine Sadnikar pa so v središcu pozor­nosti Vojteha Cestnika in Demetra Sadnikarja. Pred leti se je govorilo o vlogi medvojnega kamniškega župana Hermana Rehbacha, ki ga po virih predstavi 
Dam­jan­Han­cic. Saša Lavrinc se je posvetila raziska­vi arhitektke Majde Nerima; Ja­nja­Že­lez­ni­kar je res temeljito opisala življenje in delo muzealke Mirine Zu­pancic; Mi­ra­Pa­pež pa športnika Zvonka Kemperla. Razdelek Pe­sni­ki­in­sli­kar­ji je posvecen: Jožetu Ra­mutu (napisala Marjeta Humar); Pinu Pograjcu (avtor Boris Kern), Roku Zelenku (avtorica Sa­ša­Bu­can) in fotografu Naglicu (avtor Ma­tjaž­Špo­rar). V Našem po­govoru smo predstavili: podjetnika Tomaža Laha (Ju­re Ugovšek), novinarja Igorja Jurica (Marjeta Humar), jamarja, pohodnika Vida Kregarja (Kristina Jamšek), pisateljico Ano Schnabl (Vla­do­Mot­ni­kar) in ljudske pevke Predice (Marjeta Humar). V rubriki Ob­ju­bi­le­ju je Rok Kosec predstavil kamniški mladinski center Ko­
tlovnica. Z nekaj izbranimi besedami smo se v razdel­
ku V spomin poslovili od politika in športnika Milana 
Windschnurerja (Igor­Pod­brež­nik), zdravnika Aleksan­dra Dopliharja (Marjeta Humar), politika, podjetnika in pricevalca Toneta Steleta (Igor­Pod­brež­nik), zgodo­vinarja, raziskovalca Janeza Marolta (Borut Jenko), domoljuba, slovenskega castnika, športnika Marjana Schnabla (Jo­že­Ar­ko) in od umetnostnega zgodovinar­ja Marka Lesarja (Zora Torkar). 
Vsem, ki imate radi kamniško obcino in vas zanima njena zgodovina, ljudje in naravne znamenitosti, želi­mo prijetno branje Kamniškega zbornika XXVII/2024. 
Glavna urednica 
dr. Marjeta Humar 

Kamnik, april 2024 


Ob izidu Kamniškega zbornika XXVII 
Spoš­to­va­ne­bral­ke,­spoš­to­va­ni­bral­ci,­
iskreno me veseli, da lahko v Kamniškem zborniku vsaki dve leti predstavljamo razvojne projekte obcine Kamnik in številne lepe zgodbe preteklosti ter prihod­nosti naše lokalne skupnosti, naše obcine – obcine Kamnik. 
Vsaka stran zbornika je plod trdega dela, strasti in predanosti uredniškega odbora ter vseh snovalcev clankov, ki s svojimi mislimi vas bralce bogatijo z zgod­bami naših ljudi in krajev, ki so izjemnih danosti. Vsa­ko poglavje in vsaka stran pa je zasnovana s skrbno in iskreno pripadnostjo ter ustvarjalnostjo, ki jo ima urednica dr. Marjeta Humar. 
V preteklih dveh letih smo se z zaposlenimi na ob­cinski upravi trudili, da smo v skladu s financnimi zmožnostmi uresnicevali želje in pobude vseh 22 kra­jevnih skupnosti. Predvsem pa je velik del letošnjega prispevka obcinske uprave namenjen najvecji naravni katastrofi, ko so nas v avgustu 2023 prizadele hude poplave ter kraje v Kamniku zaznamovale kot še ni­koli. Naj se zato tudi ob tej priložnosti zahvalim vsem, ki so sodelovali v intervenciji in so na kakršenkoli na­cin obvarovali premoženje in življenje naših obcank in obcanov. Opravljeno je bilo ogromno intervencijskih ur in obcina Kamnik prav zaradi dobre organizacije ekip takrat ni utrpela vecje škode. Caka pa nas še ogromno dela, da saniramo vso nastalo škodo po avgustovskih poplavah. 
Dovolite mi, da se iskreno zahvalim vsem, ki ste us­tvarjali zgodbe letošnjega zbornika, katerega naslovna stran avtorja Dušana Sterleta predstavlja pomembno leto. Leto generala Rudolfa Maistra, ki ni bil le vojak, temvec tudi intelektualec, ki bi, verjamem, z veseljem prebiral strani našega zbornika in bil ponosen na to, da Kamnik svoje zgodbe zapisuje v dokument casa obcine Kamnik. 
Želim vam prijetno branje in naj bo Kamniški zbor­nik XXVII vaš vir navdiha, raziskovanja in ucenja. 
Vaš župan Matej Slapar 


Kamnik, april 2024 
8 
Matej Slapar, 
župan Obcine Kamnik s sodelavci Glavni trg 24, Kamnik 
Obcina Kamnik 

2022–2023 
Obcina Kamnik je v dveh letih naredila ogromno. Velika preizkušnja v tem obdobju je bilo leto 2023, ko je Kamnik zaznamovalo vec naravnih nesrec, še pose­bej avgustovske poplave velikih razsežnosti. 
Razvojni projekti obcine 2022 in 2023 
Sprejemanje prostorskih aktov je kljucno za ure­janje prostora in zagotavljanje urejenega razvoja na dolocenem obmocju. V zadnjih dveh letih je Obcina Kamnik sprejela vec prostorskih aktov. 
Prostorski akti Obcine Kamnik 
Cilj Odloka o merilih za odmero komunalnega prispevka za OPPN KA­104 in Odloka o merilih za odmero komunalnega prispevka za OPPN ŠT 02 Šmartno v Tuhinju je bila dolocitev meril za odmero komunalnega prispevka znotraj obmocja OPPN. 
Sprejet je bil Odlok o Obcinskem podrobnem pros­torskem nacrtu KA­104, pobudniki pa so želeli na obmocju OPPN obstojece objekte dozidati, rekonstru­irati in jim spremeniti namembnost. 
Odlok o obcinskem podrobnem prostorskem nacrtu za obmocje ŠT 02 Šmartno v Tuhinju je bil sprejet z na­menom gradnje treh individualnih stanovanjskih ob­jektov, ureditve komunalne in energetske infrastruk­ture za predvidene objekte. 
Obcina Kamnik je v spomin na našega sokrajana, ki je za samostojno domovino prispeval najvec, kar je lahko, svoje življenje, po njem poimenovala novo ulico, Ulico Edvarda Peperka v neposredni bližini ob­jekta Dom kulture Kamnik, v katerem je bil nekaj casa nastanjen skupaj s soborci. 
Z Odlokom o Programu opremljanja stavbnih zem­ljišc in merilih za odmero komunalnega prispevka za OPPN LS­01 Laseno so bili doloceni obmocje oprem­ljanja, nova komunalna oprema in druga gospodar­ska javna infrastruktura. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o Obcinskem podrobnem prostor­skem nacrtu B 11 Titan­Svit št. 3 pa predvideva razširitev nabora dopustnih podrobnih namembnosti z možnostjo gradnje hotela ali skladišca. Na podlagi te spremembe na novo urejajo tudi urbanisticna dolocila za vsako od namembnosti, kot so npr. gradbena meja, višina objektov in faktor zazidanosti, kar vse mora biti skladno s strateškim delom OPN in dolgorocnim pre­strukturiranjem proizvodnega obmocja. 
Z oživljanjem gospodarskega razvoja po letih re­cesije so se znova pojavile namere za gradnjo delno preoblikovane, sicer že prej nacrtovane prostorske ureditve severozahodnega dela obmocja. S spremem­bo in dopolnitvijo Odloka o spremembah in dopolni­tvah Odloka o zazidalnem (lokacijskem) nacrtu B12 Bakovnik in B7 Kovinarska – zahodni del (spremembe in dopolnitve zazidalnega nacrta št. 3) je nacrtovana gradnja trgovsko­stanovanjskega objekta na isti lokaciji, a manjših tlorisnih in vertikalnih gabaritov. 
Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o za­zidalnem nacrtu za obmocje K6 Utok pa po novem ob­sega na vzhodnem delu obstojeco stanovanjsko zazi­davo (vzhodno enoto A), v osrednjem delu Knaflicev prehod in na zahodu odprt prostor ter stavbo Konfek­cije – na obmocju bivšega kompleksa tovarne us­nja Utok Kamnik. Na obmocju se predvideva grad­nja pretežno stanovanjskega programa z možnostjo umešcanja dopolnilnih družbenih dejavnosti (zahodna enota B). 
Odlok o Obcinskem podrobnem prostorskem nacrtu (OPPN) za EUP GC­04­del – Godic nad gramoznico predvideva gradnjo stanovanjskih objektov, kjer se nacrtuje gradnja petih stanovanjskih objektov. Spre­jem Odloka o obcinskem podrobnem prostorskem nacrtu MO­01 in MO­02 pa je celovito nacrtovanje prostorske ureditve, ki bo omogocilo kasnejši fazni razvoj obrtne cone Motnik. 
Odlok o obcinskem podrobnem prostorskem nacrtu za kamnolom Stahovica 2 je po novem namenjen izkorišcanju mineralne surovine (tehnicnega kamna – apnenca, apnenca za industrijske namene in kalcita) ter sanaciji na obmocju pridobivalnega prostora kam­noloma Stahovica 2. 
Obcina Kamnik pa je sprejela tudi Odlok o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstojeco ko­munalno opremo za obmocje Obcine Kamnik in Odlok 
o spremembah in dopolnitvah Odloka o ureditvenem nacrtu PN3 Terme Snovik. 
Bistveni razlog za spremembe in dopolnitve obsto­jecega prostorskega akta je, da ta ne zadošca vec za uresnicitev razvojnih potreb podjetja, ki želi v na­slednjem obdobju dopolniti ponudbo ter s tem konku­rencnost na trgu turisticne ponudbe v tem delu Sloveni­je, posledicno pa razširiti zaposlitvene možnosti. 
Sprejeti pa so bili tudi sklepi, in sicer: Sklep o lokacij­ski preveritvi za dolocitev obsega stavbnega zemljišca pri posamicni poselitvi za prostorsko enoto KE­24/216 Tunjiška Mlaka na zemljišcih parc. št. 330/1 in 330/2, obe k. o. 1900 – Tunjice (identifikacijska št. PA: 2596), Sklep o lokacijski preveritvi za dolocitev obsega stavb­nega zemljišca pri posamicni poselitvi za prostorsko enoto KE­24/216 Tunjiška Mlaka na zemljišcu parc. št. 328 k. o. 1900 – Tunjice (identifikacijska št. PA: 2766), Sklep o lokacijski preveritvi za enoto urejanja prostora KA­80 v mestu Kamnik (identifikacijska št. PA: 2903), Sklep o lokacijski preveritvi za dolocitev obsega stavbnega zemljišca pri posamicni poselitvi (KE­26/153) za del parc. št. 298/1 in 299 v k. o. 1919 
– Zgornji Tuhinj (identifikacijska št. PA: 3211) in Sklep 
o lokacijski preveritvi za obmocje SN­03 Terme Snovik. 
Gradnja komunalne infrastrukture v letih 2022 in 2023 

Namen izvedbe sanacije kanalizacije in vodovoda je izboljšanje odvajanja odpadnih voda z dolocenega obmocja ter preprecevanje onesnaženja podtalnice in vodnih virov, površinskih vodotokov ter zagotovitev boljših življenjskih razmer za lokalno prebivalstvo. Po-leg rednih vzdrževalnih del na komunalni infrastruk­turi je Obcina Kamnik v letih 2022 in 2023 izvedla naslednja vecja investicijska vzdrževalna dela: obnovo kanalizacije na Kolodvorski ulici, kanalizacije v naselju Vrhpolje pri Kamniku ter crpališca za odpadne vode Virtus. V okviru investicijskega vzdrževanja vodovo­da pa se je v letih 2022 in 2023 obnovil vodovod v naselju Vrhpolje, na Maistrovi ulici (avtobusna posta­ja), v Novem trgu, Županjih Njivah ter v naselju Zduša. 
Med vecjimi investicijami so bile gradnja kanali­zacije za odpadne vode Stahovica–Crna pri Kamniku, gradnja vodovodnega ter kanalizacijskega sistema v Markovem, dograditev kanalizacijskega sistema v naselju Bistricica in Volcji Potok ter dograditev vodo­voda na obmocju nekdanje smodnišnice. V letu 2023 sta bili predvideni dokoncanje gradnje kanalizacije v naselju Bistricica ter obnova obstojecega vodovoda, vendar je bil zaradi poplav velik del nove infrastruk­ture unicen. 
Sanacija kanalizacije in vodovoda v naselju Vrhpolje pri Kamniku 

Vse odpadne in padavinske vode, ki nastajajo na predmetnem obmocju, se po sanaciji odvajajo do ob­stojecega kanala, ki je sestavni del kanalizacijskega sistema Kamnik, ter zaradi tega predstavljajo del do­toka na CCN Domžale. 
Dolžina obnovljenega kanala za komunalne odpadne vode znaša približno 390 metrov, kanal za padavinske površinske in zaledne vode je dolg približno 405 metrov, obnovljeni vodovod pa približno 400 metrov. Hkrati so se obnovile tudi lokalne ceste JP 660694, JP 660692, JP 660693 in delno JP 660691. Vrednost sanacije je znašala 350.000 evrov. 

Sanacija kanalizacije na Kolodvorski ulici 
Zaradi dotrajanosti kanalizacijskega sistema na Ko­
lodvorski ulici se je obnovil del cevovodov za odpad­
ne in meteorne vode. Vrednost investicije je znašala 
35.000 evrov. 




Gradnja sekundarne kanalizacije in vodovoda v naselju Markovo 
Obcina Kamnik mora na podlagi Operativnega pro­grama odvajanja in cišcenja komunalne odpadne vo­de znotraj aglomeracij, ki so vecje od 50 PE, zagotoviti javno komunalno infrastrukturo. V naselju Markovo se je tako dogradil krajši kanalizacijski odsek v dolžini približno 70 metrov, dogradil se je javni vodovod v dol­žini 95 metrov ter obnovila javna pot 661136 v dolžini 105 metrov. 

Hkrati se je izdelal oporni zid za varovanje javne poti 161021, saj je bila cesta na omenjenem odseku zaradi erozije ter plazenja ogrožena, s tem pa tudi jav­na komunalna infrastruktura v cesti. Vrednost inves­ticije je znašala 158.000 evrov. 


Gradnja kanalizacije Stahovica–Crna 
pri Kamniku 
V letu 2022 se je pricela gradnja kanalizacije za odvajanje komunalnih odpadnih voda iz naselja Crna pri Kamniku. Obcina Kamnik je zgradila kanalizacijo s ciljem vecje prikljucenosti tamkajšnjih prebivalcev na Centralno cistilno napravo Domžale­Kamnik. 


V okviru tega projekta je bila zgrajena ustrezna in­frastruktura za odvajanje komunalnih odpadnih voda na obmocju, ki je v operativnem programu odvajanja in cišcenja komunalne odpadne vode opredeljeno kot obmocje, ki mora biti opremljeno s kanalizacijo, ki se zakljucuje na cistilni napravi. Zgrajena fekalna kanali­

Župan Matej Slapar je skupaj s poslancem Državnega zbora 
mag. Matejem Toninom in predsednikom Krajevne skupno­
sti Crna Simonom Golobom s simbolicnim prerezom traku uradno odprl zgrajeno kanalizacijo Stahovica–Crna, ki je sovpadala z investicijskim vzdrževanjem dela državne ces­te R1 1084 Stahovica–Crna, kjer je Direkcija Republike Slo­
venije za infrastrukturo krila stroške ustroja ter asfaltiranja 
dela državne ceste. (Arhiv Obcine Kamnik) 
zacija v skupni dolžini približno 1650 metrov tako zdaj omogoca odvajanje in cišcenje odpadnih voda 140 populacijskim enotam (PE) znotraj aglomeracije Potok v Crni. 
Hkrati sta bila obnovljena del javnega vodovo­da ter javna razsvetljava, prav tako pa se je uredilo nekaj avtobusnih postaj. Vrednost celotne investicije je znašala približno 450.000 evrov. Gradnja kanali­zacije je sovpadala z investicijskim vzdrževanjem dela državne ceste R1 1084 Stahovica–Crna, kjer je Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo krila stroške ustroja in asfaltiranja dela državne ceste. 
Gradnja kanalizacije v naselju Bistricica 
Na podlagi pridobljenega gradbenega dovoljenja so se v letu 2022 pricela pripravljalna dela za gradnjo nove kanalizacije za odpadne vode s pripadajocimi objekti ter obnovo dela vodovoda ter javne razsvetlja­ve na obmocju naselja Bistricica. Dograjene je bilo približno 990 metrov kanalizacije za odpadne vode, približno 370 metrov vodovoda ter 75 metrov javne razsvetljave. 

Vrednost investicije je bila ocenjena na 509.000 evrov, vendar pa je bil zaradi ujme v avgustu 2023 dobršen del kanalizacijske ter obnovljene cestne in­frastrukture tudi unicen. 



Po dograditvi (Arhiv Obcine Kamnik) 
Gradnja vodovoda do objekta Gorske reševalne službe Kamnik 
V letu 2023 je bilo pridobljeno uporabno dovoljenje za sekundarni javni vodovod NL DN 100 v dolžini 615 metrov, ki je z javnim vodovodnim omrežjem povezal objekt Gorske reševalne postaje Kamnik na severu nekdanje smodnišnice. 
Vrednost investicije je znašala 192.555,77 evra z DDV. 
Obnova vodovoda na obmocju Novega trga 
V letu 2022 je bil obnovljen vodovod na obmocju Novega trga (DN 250), in sicer v vrednosti 57.289,51 evra z DDV. 
Obnova vodovoda na obmocju naselja Zduša 
V letu 2022 je bila dokoncana gradnja vodovod­nega omrežja (PEHD 90) s hidrantnim omrežjem na obmocju naselja Zduša, in sicer v okvirni dolžini 550 metrov. Vrednost investicije je znašala 286.478,84 evra z DDV. 


Plocnik Soteska–Poreber 
V mesecu novembru 2023 je bila zakljucena grad­nja plocnika Soteska–Poreber. Celotna dolžina plocni­ka znaša 525 metrov; ustrezno je osvetljen s cestno razsvetljavo. 
V sklopu gradnje plocnika je bila zgrajena lesena brv cez potok Porebršcica, delno obložena brežina potoka, postavljene so bile zašcitne ograje in na novo umešcena prometna signalizacija. Uredile so se tudi brežine Porebršcice. 

Celotna vrednost projekta je znašala 503.000 ev­rov, sredstva pa je zagotovila Obcina Kamnik iz obcin­skega proracuna. Dela je izvajalo Komunalno podjetje Kamnik, d. o. o., nadzor nad gradnjo pa podjetje Sin-grad, d. o. o., Kamnik. 
Z dograditvijo plocnika se je mocno povecala pro­metna varnost predvsem šoloobveznih otrok na tem obmocju, projekt pa spada med projekte urejanja var­nih šolskih poti. 
Ureditev javne površine (parkirišca) pred Gasilskim domom na Selah 

V mesecu septembru 2023 je bila zakljucena grad­nja urejene javne površine pred gasilskim domom na Selah. Celotno obmocje javne površine se je komunal­no uredilo, ogradilo in delno asfaltiralo. Krajani so z ureditvijo pridobili prepotreben prostor pred gasilskim domom, ki ga uporabljajo tako gasilci, Krajevna skup­nost kot tudi druga društva v kraju. 


Asfaltiranje makadamskih cestišc 

Vrednost investicije je znašala 97.000 evrov, dela pa je izvajalo podjetje VG Vrankar. S takšnimi projekti želi Obcina Kamnik še izboljšati kakovost življenja tudi v krajih zunaj mestnega jedra. 
Sanacija asfaltiranih cestišc 

V letu 2022 so bila sanirana cestišca Bocna–Meni­na planina–Okrog–Cešnjice–Golice (LC 107081), Kamnik–Zg. Palovce–Vranja Pec–Velika Lašna–Vase­no (LC 160021), Škajnovica–Brod–Obrše–Zlato Polje (LC 235011), Spodnje Stranje–Stolnik (JP 661591), Molkova pot (JP 660647), Godic (LC 160051), Zagorica (LC 160081), Laze–Zg. Tuhinj (LC 161081), Ljubljan­ska cesta (LZ 160521), Mekinje–Godic (LC 160051), Šmartno v Tuhinju (JP 661321) in Buc–Hruševka (JP 661581), v skupni vrednosti 725.683,65 evra (z DDV). 
V letu 2023 je bila izvedena predvsem sanacija poškodovanega asfaltnega cestišca na obmocju Za­jasovnika (KS Motnik), in sicer s preplastitvijo celotne­ga asfaltnega cestišca v okvirni dolžini 1600 metrov in ureditvijo odvajanja meteornih odpadnih voda s cestišca. Vrednost gradbenih del znaša 286.114,26 
14 evra (z DDV). 
V letu 2022 je bilo izvedeno asfaltiranje makadam­skih cestišc v Tunjiški Mlaki (JP 660397), na odseku Šmartno–Kostanj (LC 161071), v Tunjicah (Zadnji Vrh; LC 160041), na odseku Smrecje (LC 161031), v Cirkušah (JP 661411), Gabrovnici (JP 661361), Mot­niku (JP 661504), Špitalicu (JP 661471), Volcjem Po­toku (JP 660075 in JP 660074), na Klemencevem (JP 660431), na Veliki Lašni (JP 661052), v Šmarci (Bistriška cesta; LZ 160721), Brezjah nad Kamnikom (JP 660573), na obmocju Kršica (JP 660581), Podstu­denca (JP 661172), Gozda (JP 661167), Srednje vasi pri Kamniku (JP 661081), Motnika (Bela; LC 161101) in Gradišca (JP 661322) v skupni vrednosti 845.065,95 evra. Izvedeno je bilo tudi asfaltiranje makadamske lokalne ceste na obmocju naselja Briše (LC 160091) v okvirni dolžini 330 metrov z ureditvijo odvajanja me­teornih voda s cestišca. Vrednost izvedenih gradbenih del je znašala 71.552 evrov. V letu 2023 je bilo izvede­no asfaltiranje makadamskih javnih poti na obmocju Podgorja (JP 660114), Šmarce (JP 660034) in Hriba pri Kamniku (JP 661112), najvecja investicija v zvezi z asfaltiranjem makadamskih cestišc v tem letu pa je bila dokoncana na obmocju Tunjic (Zadnji Vrh – LC 160041) v dolžini dobrih 1500 metrov in v vrednosti 396.726,56 evra (z DDV). 

Sanacija plazu na pobocju Malega gradu 
Nad parkirišcem kavarne Veronika je na pobocju Malega gradu prišlo do zemeljskega plazu na delu, kjer je bila vidna starejša poškodovana podporna konstrukcija oziroma zid iz kamenja. Ob mocnejših padavinah med prvomajskimi prazniki v letu 2022 je na pobocju Malega gradu prišlo do nesrece, nenadne zrušitve zidu v dolžini približno 10 metrov, sprožitve ze­meljskega plazu izza zidovja ter neposredne ogroženo­sti ljudi in premoženja. 
Skladno z Zakonom o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrecami (ZVNDN) je za vodenje interven­cije in z njo povezanih nujnih gradbenih, tehnicnih in drugih del Obcinski štab Civilne zašcite Kamnik akti­viral strokovnjake za plazove, statike, projektante in druge strokovne službe. Sprejeti so bili ustrezni ukrepi za nujna gradbena, tehnicna in druga dela, ki jih je bilo treba izvesti v najkrajšem možnem casu, da se prepreci nadaljnje plazenje pobocja in morebitno na­daljnje rušenje obstojecega zidu. 
Konec maja 2022 je bila uspešno zakljucena prva faza intervencije, to je rušenje celotnega nevarnega zidu na pobocju Malega gradu v Kamniku. Po zakljuc­ku prve faze intervencije pa se je v sodelovanju z Za­vodom za varstvo kulturne dedišcine ter po izdelani projektni rešitvi zacela intervencijska sanacija poru­šenega zidu. Izvedena je bila gradnja novega zidu v dolžini 36 metrov in višini 4–5 metrov. 
Poleg obnovitve zidu sta potekali obnova ograje in javne razsvetljave na tem odseku. 
Celotna vrednost sanacije plazu na pobocju Malega gradu je znaša 216.605 evrov. 


Med izvedbo sanacije in po koncanih delih (Arhiv Obcine Kamnik) 
Ureditev vodotoka Šumšcica v Lazah v Tuhinju 
V juniju 2023 se je zacelo urejanje vodotoka Šum­šcica v kraju Laze v Tuhinju. Dela so potekala v sklopu vzdrževalnih del v skupni dolžini 90 metrov in so zaje­mala ureditev brežin in ukrepe za izboljšanje poplavne varnosti. Zakljucena so bila v avgustu 2023. Vrednost ureditve je znašala 82.945 evrov. 
Koncni videz urejenega vodotoka (Arhiv Obcine Kamnik) 


Gradnja nove Osnovne šole Frana Albrehta Kamnik 
9. avgusta 2021, po zakljucenem revizijskem po­stopku (zacetem na zahtevo neizbranega izvajalca), je bila z izbranim izvajalcem za izvedbo gradbenih del za novo Osnovno šolo Frana Albrehta podpisana pogodba. Po zbrani zahtevani dokumentaciji je bil 8. oktobra 2021 izvajalec uveden v delo in je v mesecu oktobru zacel izvajati pripravljalna dela. Med izvajan­jem sondažnega izkopa je bilo ugotovljeno, da sta na obmocju med lamelo A in obstojeco športno dvorano opušcena žerjavna proga in hidrantno omrežje, ki ni bilo evidentirano v katastru komunalnih vodov. Na­dalje sta bili izvedeni zakolicba objekta in cišcenje gradbene parcele, s katerima so odstranili zaraslo grmovje in drevesa, delovno površino pa pripravili za zacetek gradnje. Urejati so zaceli zacasni dostop za tamkajšnje stanovalce. V sredini novembra se je zacel izkop gradbene jame za lamelo A in C, porušen je bil povezovalni hodnik med obstojeco osnovno šolo in športno dvorano. V decembru 2021 je bil izdelan podložni beton za lamelo C, položena je bila armatura za temelje, izvajalo se je opaževanje in betoniranje preostalih temeljev. Po pridobljenem soglasju Elektra Ljubljana se je zacel izvajati izkop za jaške in cevi na trasi vodov SN in NN. Na zacetku januarja 2022 so bili v vecini dokoncani temelji za lamelo C, vzporedno so potekala tudi dela, povezana z odstranitvijo žerjavne proge in hidrantnega omrežja, ki je v nadaljevanju omogocilo izvedbo zašcite gradbene jame na lameli A. 
Izvajalec del je v skladu s terminskim planom naj­prej izvajal dela na lameli C, pred pricetkom del na lameli A pa je zgradil kabelsko kanalizacijo za pre­stavitve elektrovoda SN in gradnjo novega elektro voda NN za potrebe OŠ Frana Albrehta. Za navedena dela je bilo treba pridobiti soglasje za ustrezno poprav­ljeno projektno dokumentacijo PZI od družbe Elektro Ljubljana, d. d., zaradi katerega je prišlo do dolocenih odstopanj glede na potrjen terminski plan. Trasa novo­zgrajene kabelske kanalizacije je umešcena na trasi predvidene nove dostopne poti, ki omogoca dostop do stanovanjskih objektov na Šolski ulici, in sicer s Kajuhove poti. Dostopna pot je umešcena na trasi bodoce kolesarske in pešpoti, ki se bo izvajala v fazi dokoncanja zunanje ureditve. 
V spomladanskih mesecih 2022 so se nadaljevala dela na lameli C. Po rušitvi obstojecega voda SN je sledil dokoncen širok izkop gradbene jame, vkljucno z izvedbo varovanja gradbene jame (beton torkret s sidranjem), nato pa se je zacela gradnja objekta. Izve­dena sta bila izkop in betoniranje temeljne plošce za povezovalno lamelo B. 
Odgovorni projektant je v tem casu zacel pripra­vo projekta notranje opreme. V nadaljevanju so bili dokoncani temelji za lamelo C, kjer so dela potem napredovala do prvega nadstropja. Z izvajalcem je bil sklenjen prvi aneks za nominacijo šestih podizvajal­cev. Projektant je pripravljal projekt notranje opreme. V naslednjih mesecih je Obcinski svet obravnaval in sprejel dokument novelacije Investicijskega programa, v katerem je bilo treba uskladiti vire financiranja s sklepom Ministrstva za izobraževanje in šport. 
V maju 2022 sta bila na lameli A izvedena gradbena jama z varovanjem ter podložni beton s hidroizolacijo za temeljno plošco. V tem casu so bili izvedeni: pasovni temelj športne dvorane, temeljna plošca, vertikalna in horizontalna hidroizolacija, toplotna izolacija vkopane­ga dela objekta, armiranobetonska konstrukcija kleti, pritlicja in deloma tudi prvega nadstropja. Izvedena sta bila prezracevalni jašek zaklonišca in zasilni izhod, položene kanalizacijske cevi, elektroinštalacijske cevi vgrajene v konstrukcijo in izveden zasip za objektom. Sledila so naslednja dela: opaževanje sten in nosilcev prvega nadstropja, polaganje armaturnih mrež ter be­toniranje. 


V nadaljevanju se je izvajalo delo na obmocju la­mele A, in sicer dokoncanje gradnje sten prvega nadstropja in izdelava plošce drugega nadstropja, zi­darska dela in montaža jeklene konstrukcije 2. nad­stropja. Na obmocju lamele B je potekala montaža jeklene mostne konstrukcije, na obmocju lamele C pa montaža jeklene konstrukcije drugega nadstropja, obrtniška in inštalacijska dela. 
V oktobru 2022 je sledilo opaževanje sten in no­silcev prvega nadstropja, polaganje armaturnih mrež ter betoniranje. Izdelana je bila plošca drugega nad­stropja ter opravljena zidarska dela. Izvajala so se elektroinštalacijska, strojnoinštalacijska (vodovod, kanalizacija, prezracevanje), slikopleskarska dela, iz­delane so bile kinete zracnikov iz zaklonišca. V celoti je bila izvedena vertikalna hidroizolacija ob temeljih in zasip terena ob objektu. 



Dela v oktobru 2022 (Arhiv Obcine Kamnik) 

Dela v oktobru 2022 (Arhiv Obcine Kamnik) 

Na obmocju lamele C so bila v celoti dokoncana 
armiranobetonska in zidarska dela ter predpriprave in 
razvodi za inštalacije. Izdelane so bile jeklene požarne in notranje stopnice. Izvedene so bile predpriprave za obrtniška dela (meritve odprtin stavbnega pohištva, izbira nekaterih materialov – stropne obloge, parket). Izvedena je bila vzorcna ucilnica. 
V letu 2023 so se izvajala naslednja dela na ob­mocju lamele A: montaža jeklene konstrukcije druge­ga nadstropja, montaža lesene strešne konstrukcije, montaža lesenih nosilnih sten drugega nadstropja, izdelava notranjih tlakov, izdelava fasadne podkon­strukcije in fasade, montaža notranjega stopnišca ter elektro­in strojne inštalacije. Na obmocju lamele B se je izvajala montaža lesene strešne konstrukcije, nosilne konstrukcije fasade in fasada, izvajala so se mavcnokartonska dela in elektro­in strojne inštalacije. Na obmocju lamele C pa je potekala montaža lesene strešne konstrukcije, lesenih nosilnih sten drugega nadstropja, dokoncanje strehe, mavcnokartonska dela, izdelava fasadne podkonstrukcije in fasade ter elektro­in strojne inštalacije. Izvajala se je tudi zuna­nja ureditev, in sicer prikljucki na komunalno infra­strukturo (vodovod, vrocevod, TK), izdelovali sta se meteorna kanalizacija in nasutje z niveliranjem in utrjevanjem terena neposredne okolice šole. 
V jesenskih mesecih 2023 je nova šola že dobivala koncno zunanjo podobo. Izvajala se je fasadna obloga, objekt je bil že v celoti zaprt – zastekljen, na strehi ob­jekta so že bile dokoncane naprave za prezracevanje objekta. Tudi v notranjosti objekta so se v zadnjih mesecih intenzivno izvajala zakljucna gradbeno­obrtniška dela: pleskarska, tlakarska in keramicarska dela, inštalacije so bile že v celoti izvedene. Konec leta so bile namešcene že skoraj vse predelne stene (tudi amfiteatralne stopnice v osrednji avli, detajli jeklene konstrukcije, detajli stopnic, protipožarne stene med požarnimi sektorji …), v naslednjem mesecu pa so se zacele polagati tudi talna keramika in druge talne ob­


montažne in steklene predelne stene). Dokoncevali loge. so se nekateri posebni elementi (kot npr. lesene 


V pritlicju so se izvajala naslednja dela: izdelava estrihov, strojnoinstalacijskih del (kuhinja, sanitarije, prezracevanje) vkljucno z izvedbo in opremo kotlovnice, keramicarskih del v sanitarijah, elektroinštalacijskih del. V prvem in drugem nadstropju lamele A so se iz­vajala: strojnoinštalacijska dela – montaža klimatov na strehi, razvod prezracevanja, keramicarska dela v sanitarijah, kljucavnicarska dela na jekleni kon­strukciji stopnišca, izdelovale so se mavcnokartonske obloge oz. stene v drugem nadstropju, izvajala sliko­pleskarska dela, polagale so se gumijaste podlage na pohodnih površinah. V pritlicju lamele B se je izvedlo polaganje keramike velikega formata (1,2 x 1,2 metra) v videzu teraca na izdelan estrih, izvedla so se stroj­

Na gradbišcu nove osnovne šole so se v januarju 2024 in­
tenzivno izvajala gradbeno-obrtniška dela v notranjosti ob­
jekta: polaganje talne keramike na stopnišcih in v glavni 
avli – lamela B. Izvajale so se strojne inštalacije in monti­
rale naprave v novi kotlovnici, ki bo povezana z obstojeco 
telovadnico. Izveden je bilo tudi zagon talnega ogrevanja 
objekta, kar bo omogocilo normalno izvajanje in dokoncanje 
obrtniških del v notranjosti objekta, opravljena so bila ples­
karska dela in vgrajene že skoraj vse steklene predelne stene z vrati. (Arhiv Obcine Kamnik) 

noinštalacijska dela na stropu pritlicja (prezracevalni kanali), dokoncala montaža stavbnega pohištva (ste­klenih elementov) na zunanji konstrukciji. Izdelano je bilo dvoje lesenih stopnic, ki povezujejo pritlicje lamele B s prvima nadstropjema lamel A in C. V prvem in drugem nadstropju lamele A so se izvajala: strojno­inštalacijska dela (prezracevanje, inštalacijska dela v sanitarijah), keramicarska dela v sanitarijah, polagala se je talna keramika na stopnišcih, izvajala so se klju­cavnicarska dela na jekleni konstrukciji stopnišca, izdelovale mavcnokartonske obloge oz. stene v dru­gem nadstropju, izvajala slikopleskarska dela, pola­gale gumijaste podlage na pohodnih površinah. Na ob­mocju lamele C pa so potekala naslednja dela: izvedba gumijaste podlage na pohodnih površinah, finalnega tlaka v ucilnicah prve triade, montaža stropnih mrež, izvajanje montažnih elektroinštalacijskih del, mon­tažnih strojnoinštalacijskih del ter slikopleskarskih del v prvem in drugem nadstropju. Na vseh treh lamelah se je izvedla montaža toplotne izolacije ovoja stavbe, trenutno se izvaja izdelava fasade. Konec decembra je bila šola prikljucena na elektricno omrežje in na omrežje toplovoda, s cimer se je zagotovilo ogrevanje šole. S predstavniki upravljavca elektro omrežja in up­ravljavca telekomunikacijskega omrežja je bil oprav­ljen ogled na terenu in dogovorjena nacin in obseg potrebnih del, ki bo omogocal koncno prikljucitev nove OŠ Frana Albrehta na elektro in omrežje telekomuni­kacij. Izvajalec del je v januarju izdelal kabelsko ka­nalizacijo in temelje javne razsvetljave ter v februarju ogled z upravljavcem omrežja javne razsvetljave z na­menom dogovora o izvedbi prikljucitve novega odseka javne razsvetljave na obstojece omrežje. Na obmocju gradbišca so bile izvedene instalacije za prikljucitev šole na gospodarsko javno infrastrukturo: kabelska kanalizacija za prikljucitev na elektro omrežje, kanali­zacijsko omrežje za odvajanje odpadne in padavinske vode, omrežje javnega vodovoda in prikljucek nove šole na javno omrežje, izvedena sta prikljucka na omrežje daljinske oskrbe s plinom in toplotno ener­gijo. Izvajalec je v februarju pricel gradbena dela za koncno zunanjo ureditev parkirišc, pešpoti ter kolesar­skih in zelenih površin. 

V Kamniku je dobil svoje mesto bronast mamut v naravni velikosti, ki stoji v Mamutovem parku 
Konec leta 2022 je zacela Obcina Kamnik urejati park med glavno avtobusno postajo in Kamniško Bis­trico, v katerem ima osrednje mesto mamut. Gre za skulpturo v naravni velikosti, ki jo je leta 2008 izdelal kamniški kipar Miha Kac in meri dobre štiri metre v višino in šest metrov v dolžino. Izdelava bronastega odlitka, ki tehta dve toni in pol, je bila zaupana livarni umetnin Romana Kamška na Gori pri Komendi. 
Skulptura mamuta temelji na okostju, ki so ga leta 1938 našli v bližnjih Nevljah in velja za eno najbolje 
sodeluje tudi kot partner v projektu in je poskrbel za 
popularizacijo novega parka med lokalnimi prebivalci. 
Kamniški kipar Miha Kac je leta 2005 zacel snovati kip mamuta v naravni velikosti. Na mamuta in odkritje njegovega okostja je dolga leta spominjala le skrom­na tabla na mostu cez Nevljico. Miha Kac pa je prav ob 70. obletnici odkritja menil, da si spomin na zelo pomembno odkritje v evropskem merilu zasluži monu­mentalno znamenje. Zato se je obrnil na Prirodoslovni muzej Slovenije, kjer so mu z veseljem pomagali s strokovnimi nasveti in podatki ter tudi kasneje sprem­ljali njegovo delo. Kipar je natancno proucil literaturo 
o mamutih, njihove upodobitve in tocne mere okostja. 

ohranjenih mamutovih okostij v našem delu Evrope. Kamniški umetnik Miha Kac je okostje, ki ga hrani Pri­rodoslovni muzej v Ljubljani, proucil in pripravil kalup v naravni velikosti. Gre torej za izjemno arheološko dedišcino, ki jo Obcina Kamnik poskuša približati pre­bivalcem in drugim obiskovalcem, tudi turistom, ki prihajajo v Kamnik z avtobusom. Z ureditvijo parka ob avtobusni postaji in v bližnji okolici, ki vkljucuje tudi odtise mamutovih stopal in raznoliko urbano opremo, so povezali razlicne elemente urbanega okolja. Pros-tor omogoca pocitek in izvedbo manjših prireditev, prilagojen je tudi gibalno oviranim in slabovidnim ose­bam. 
Del sredstev za ureditev parka je Obcina Kamnik pridobila na razpisu LAS Srce Slovenije. Sofinancirala sta ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evrop­skega sklada za regionalni razvoj. LAS Srce Slovenije Potem se je lotil inovativne izdelave razlicno velikih konstrukcij z razlicnimi materiali: od lesene konstrukci­je do oblog iz stiropora, ki jih je pokril s palmovimi vlak­ni, namocenimi v posebni zmesi obarvanega betona, da daje vtis mamutove dlake. 
Tri leta ga je snoval in v to vložil veliko ur dela in tudi sebe ter svojo življenjsko energijo. Žal njegovega od­kritja ni docakal. Kip je koncal leta 2008 in od takrat je cakal na ulitje v bron in prostor za postavitev. Ko je zacel oblikovati mamuta v naravni velikosti, je dobil zeleno luc tudi na obcini, saj je kiparju omogocila fi­nanciranje materialov. Prvotna ideja je bila, da bi bil kip narejen iz betona, vendar je takratni župan Tone Smolnikar predlagal ulitek iz brona. Leta 2009 je bila podpisana pogodba z Romanom Kamškom za odvzem negativa za ulivanje. 

Župan Matej Slapar je skulpturo mamuta v mesecu marcu odkril skupaj s hcerko in sinom Mihe Kaca – Karlo Kac Kališnik in Primožem Kacem ter livarjem Romanom Kamškom. (Arhiv Obcine Kamnik) 



Že od zacetka pa so se pojavljale razlicne ideje 
o lokaciji, kjer naj bi spomenik stal. Zaradi razlicnih mnenj je prevladala ideja, naj kip stoji v Kamniku ob vhodu v mesto, kjer je njegova velicina takoj opazna. Mesto najdbe mamuta zaradi težje dostopnosti ni bilo najboljša rešitev. 
Poleg postavitve bronastega kipa v naravni veliko­sti je investicija obsegala tudi ureditev Mamutovega parka. Koncno podobo parka je oblikoval arhitekt Pe­ter Kovac iz podjetja Geoplan. Pomembnega projekta 
ulivanja mamuta v bron se je lotil Roman Kamšek iz 
24 Gore pri Komendi. 
Miha Kac žal postavitve kipa ni docakal, je pa njegova hci in predstavnica fundacije Mamut Karla Kac Kališnik ob odprtju med drugim dejala: »Oce se je z veliko predanosti, strasti in 
ljubezni v letu 2007 lotil izdelave mamuta v naravni veliko­
sti. Vendar se žal do koncne realizacije skulpture v nasled­
njih letih ni izšlo. Zdelo se je, da so se zaprla vsa vrata in da 
mesta za orjaka, ki je v davnih casih lomastil po teh krajih, ni v našem mestu. Da bi spodbudil postavitev mamuta, je dr. Bogomir Kovac dal pobudo za ustanovitev Fundacije Ma­mut. Tako je bila leta 2013 ustanovljena Fundacija, ki se ji je pridružilo 16 clanov. Slednji so postavitev mamuta podprli v moralnem in financnem smislu. Hvala vsem clanom Fun­dacije, ker ste verjeli in podprli postavitev mamuta v Kam­
niku.« (Arhiv Obcine Kamnik) Odkritja se je udeležilo veliko obiskovalcev, ceprav nam vreme ni bilo naklonjeno, saj sta bila postavitev in odkritje skulpture mamuta v Kamniku dolgo pricakovana. (Arhiv Obcine Kamnik) 


Ob postavitvi »mamuta« je Obcina Kamnik s Knjiž­Obcine Kamnik v višini 255.325 evrov, iz Lokalne nico Franceta Balantica Kamnik in z založbo Primus akcijske skupine v višini 5760 evrov in iz Evropskega združila moci in izdala strip o mamutu z naslovom Ur-sklada za regionalni razvoj v višini 56.000 evrov. nal, mamutov prijatelj Mihe Hancica in Jožeta Urbani­je. Strip je nastal na podlagi knjige Urmal, mamutov prijatelj (2019) dr. Jožeta Urbanije. Priznani slovenski ustvarjalec Miha Hancic je besedilo spretno prilagodil slikovni pripovedi. Kombinacija vedrih, sodobnih po­dob in dobre, napete zgodbe bralca ponese v cas, ko so po okolici Kamnika lomastili mamuti. 
Strip o ledenodobnem decku, ki je prijateljeval s (kamniškim) mamutom, katerega nastanek naj bi tudi ob pomoci Daniela Bezka navdihnila postavitev Kacevega kipa mamuta v naravni velikosti, izdali pa sta ga Obcina Kamnik in Knjižnica Franceta Balantica Kamnik, je na festivalu Tinta v Kinu Šiška prejel prizna­nje zlatirepec 2023 za najboljši domaci strip za otroke in mlade. V obrazložitvi nagrade zlatirepec 2023, ki sta jo podelila Zavod Stripolis in Društvo slovenskega stripa in sorodnih sekvencnih umetnosti, pa je stro­kovna žirija, v sestavi Matej Kocjan – Koco, Nik Rus in Nataša Sedminek, zapisala: »Stripovska nadgradnja mladinskega romana Urmal, mamutov prijatelj, je šol­ski primer, kako domišljijsko zgodbo, ki razkriva ozad­je nastanka‚ ‘najbolj znanega fosila na Slovenskem‘, spremeniti v slikovito pustolovšcino, ki bi jo v prihod­nje zlahka prenesli dalje tudi v animacijo. Takšne stripovske oživitve je nedvomno vredno pozdraviti, saj na zanimiv nacin opominjajo na našo bogato domaco literarno in arheološko dedišcino.« 
Investicija postavitve kipa in ureditve Mamutove­
ga parka je bila vecinoma financirana iz proracuna 

Celovita prenova športnega parka Virtus 
V želji po vkljucenosti cim vecjega števila otrok in mladostnikov v programe razlicnih športnih panog ter zagotavljanju cim boljših razmer na podrocju športa, rekreacije ter kvalitetnega preživljanja prostega casa ima Obcina Kamnik cilj prenoviti dotrajano športno­rekreacijsko infrastrukturo. S tem namenom je Obcina v letu 2021 pristopila k pripravi idejnega nacrta za ce­lovito prenovo oziroma ureditev Športnega parka Vir­tus. Športni park Virtus je bil konec devetdesetih let prejšnjega stoletja konceptualno zasnovan kot pros-tor za ukvarjanje s športnimi panogami in preživljanje prostega casa. Ob nogometnem igrišcu, na katerem je domoval takrat najboljši nogometni klub na tem obmocju NK Stol Virtus, je bilo zgrajenih osem teniških igrišc, vecnamenska plošcad s košarkarskim igrišcem, z možnostjo igranja malega nogometa, rokometa in z veliko rampo za izvajanje aktivnosti z rolko ali kolesi BMX. Na žalost je v casu tranzicije prišlo do tega, da mnoga podjetja, ki so prej vlagala v šport in infrastruk­turo, niso vec zmogla zagotavljati sredstev za te namene, kar je pomenilo zacetek usihanja delovanja športnih klubov in propadanja športne infrastrukture. 
Obcina Kamnik je pred desetletjem pricela prenav­ljati infrastrukturo, namenjeno športu in rekreaciji. Po obnovi školjke olimpijskega bazena Pod skalco, gradnji atletske steze in razsvetljave na Stadionu pri­jateljstva v Mekinjah se je obcinsko vodstvo odlocilo, da v naslednjih letih celovito uredi Športni park Virtus, ki z lego ob reki Kamniški Bistrici ter ob t. i. rekreacij­sko­povezovalni poti Kamnik–Domžale predstavlja odlicen kraj za izvajanje tovrstne dejavnosti. 
Idejna zasnova celovite prenove Športnega parka Virtus je razdeljena na vec faz, ki so med seboj neod­visne, kar pomeni, da je njihova realizacija odvisna od potreb po zagotavljanju dodatnih kapacitet športno­rekreacijskih površin. 
Oddelek za družbene dejavnosti je v letu 2021 narocil izdelavo investicijske in projektne dokumen­tacije za izvedbo I. faze prenove, tj. gradnje velikega nogometnega igrišca z umetno travo, ki bo omogocalo treniranje skozi vse leto. Projektno dokumentacijo je pripravila družba Studio 3R, d. o. o., iz Domžal. 
V letu 2022 je v poletnem obdobju družba FS Group, 
d. o. o., izvedla preureditev velikega nogometnega igrišca v igrišce z umetno travo dimenzij 64 x 100 met­rov, in sicer vkljucno z ureditvijo ustrezne drenaže ter odvodnjavanja igrišca, izdelavo primerno utrjene pod­lage in namestitve nosilnih stebrov ter lovilne mreže za goli. 

Prenovljeno nogometno igrišce je opremljeno z umetno travo zadnje generacije. Z izvedbo investicije bodo kamniškim nogometašem zagotovljene dodatne površine za trening in izvedbo tekmovanj v vseh let­nih casih. Investicija je bila podprta s sofinanciranjem Fundacije za šport RS in Nogometne zveze Slovenije (NZS). 
Z namenom izvajanja kontinuitete prenove šport­nega parka je oddelek za družbene dejavnosti konec leta 2022 pridobil gradbeno dovoljenje za ureditev os­vetlitve velikega nogometnega igrišca z umetno travo, kar predstavlja II. fazo prenove. 
V lanskem letu je na podlagi razpisa družba EIS Skocaj, d. o. o., izvedla gradbeno­obrtniška dela za po­stavitev štirih nosilnih stebrov za potrebe osvetlitve ve­likega nogometnega igrišca, gradnjo elektrokabelske kanalizacije s prikljucitvijo na elektro omrežje NN, zu­nanjo ureditev s postavitvijo zašcitnih panelnih ograj, lovilnih mrež, s klopmi za rezervne igralce, z ureditvijo nasipov in dostopnih površin k igrišcu, postavitvijo dro­gov za zastave in klopi za obiskovalce. 
Ureditev osvetlitve velikega nogometnega igrišca z umetno travo je financno podprlo tudi Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport. 
Prenovljen objekt bo omogocal vsem generacijam oziroma selekcijam kamniških nogometašev kvalite­ten trening. Objekt je vkljucen kot vadbeno igrišce za izvajanje treningov mladinskih ženskih selekcij NZS. 




Otroško igrišce Gozd 
Obcina Kamnik je v letu 2021 na Gozdu uredila no­vo športno igrišce. V sklopu nadaljevanja urejanja oko­lice so se dela za ureditev novega otroškega igrišca zacela konec leta 2022 ter bila dokoncana v pomlad­nih mesecih 2023. 
Na igrišcu smo uredili vecnamensko igralo, tobo­gan, plezalo z vrvjo, dve gugalnici na vzmet, previsno gugalnico ter klasicno gugalnico. Obmocje ima nove stopnice, ki povezujejo otroško igrišce s športnim igriš­cem. Namešcena sta klop ter koš za smeti. V sklopu hortikulturne ureditve so bila posajena tri sadna dre­vesa, in sicer hruška, sliva in cešnja. 

Športno igrišce Vrhpolje 
Želja po obnovi vec kot štirideset let starega športnega igrišca je med krajani krajevne skupnosti Nevlje tlela že dolgo, saj je bilo staro igrišce z opremo že zelo dotrajano. Pojavljala se je tudi težava s slabim odvodnjavanjem, saj so po dežju na asfaltni površini in v okolici zastajale luže in povzrocale mocvirnat teren. 
Obcina je zacela sanacijo v poletnih mesecih leta 2023. Celotna izvedba gradbenih del je trajala do kon­ca leta, saj je bilo treba zaradi intervencijskih ukrepov 



Ker je igrišce v vplivnem obmocju kulturne dedišcine cerkve sv. Ane, je bilo pri ureditvi celotnega kompleksa treba slediti usmeritvam ZVKD Kranj. Celotna investi­cija je znašala 40.202 evrov. 
ob sanaciji posledic poplav v obcini dela za nekaj casa prekiniti. V sklopu sanacije se je površina igrišca pre­maknila proti otroškemu igrišcu ter nekoliko povecala, da sedaj ustreza standardnim meram. Igrišce ima po prenovi dimenzije 28 metrov x 34 metrov. 
Urejena sta bila nova dostopna pot do obstojecega otroškega igrišca in parkirišce, ki ga pred sanacijo ni bilo. Na novo se bili urejeni tudi vhod in ograje. Na prenovljenem igrišcu je možno igrati nogomet, ko­šarko, odbojko in, kot je že tradicija v zimskih mese­cih, hokej na ledu. Ker igrišce veliko uporabljata tudi Podružnicna šola v Nevljah in vrtec, smo zarisali tudi crte za igranje priljubljene otroške igre Med dvema ognjema. Ob igrišcu je postavljena nova lopa, ki služi shranjevanju rekvizitov za hokej, ter pitnik. Zasajena so bila nova drevesa, in sicer 5 javorjev, lipa, glicinija in tri grmovnice. Posebnost je ureditev akumulacijske mlake (zadrževalnik vode), saj je površina tal ilovnata in je bilo treba urediti težavo z zastajanjem vode na celotnem obmocju športnega parka. 
V nacrtu za leto 2024 je ureditev nove razsvetljave na igrišcu, in sicer je predvidenih 6 stebrov za reflek­torje, tako da bo v zimskih mesecih mogoce igrati hokej na ledu. 
Obcina Kamnik je projekt uspešno prijavila na razpis Fundacije za šport in je za prenovo športnega parka Vrhpolje prejela 60.573 evrov. 

Soncna elektrarna na stavbi kegljišca in strelišca 
Stavba na Cankarjevi 26a, kjer sta kegljišce ter lo­kostrelsko in strelsko strelišce, je v solastništvu Ke­gljaškega kluba Kamnik (45­odstotni lastnik) in Obcine Kamnik (55­odstotni lastnik). 

V letu 2023 je bila na objekt namešcena fotona­petostna elektrarna. Celotna investicija je znašala 
68.439 evrov, strošek sta solastnika krila v višini lastniškega deleža. 
Koncna podoba namešcene soncne elektrarne 
Koncna podoba igrišca (Arhiv Obcine Kamnik) 
(Arhiv Obcine Kamnik) 

Demontaža in prestavitev spomenika NOB avtorja Draga Tršarja 
V mesecu maju 2022 nas je pristojna konserva­
torka iz ZVKDS – OE Kranj opozorila, da je pri rednem pregledu spomenikov v obcini Kamnik na spomeni­ku NOB iz leta 1962 (avtorja Draga Tršarja) opazila vecje razpoke v bronu in na betonskem podstavku. Spomenik je bil poškodovan do te mere, da je pred­stavljal resno nevarnost za obiskovalce parka Evropa. Obmocje spomenika je bilo takoj zavarovano s tra­kom in opozorilnim napisom. Zaradi razpok v bronu je spomeniku grozila nevarnost unicenja ali celo porušitve. Na Obcini Kamnik smo zaceli pripravljati obnovo spomenika že v letu 2022, leta 2023 pa so bile izvedene nekatere konkretne aktivnosti. Po na­vodilih spomeniškovarstvene stroke je bilo skulpturo (bronasti del spomenika) treba demontirati, razrezati na vec delov in odpeljati v delavnico, kjer bo možno opraviti natancen pregled stanja in izvesti restavrator­ska dela ter utrditi jedro skulpture. Bazo spomenika – podstavek – bo treba gradbeno sanirati – utrditi – ter primerno obnoviti kamnito oblogo z napisom. 
Po koncani obnovi bronaste skulpture bo spomenik postavljen nazaj na obnovljeni podstavek v parku Ev­ropa. Konservatorsko­restavratorska obnova in posta­
vitev skulpture na prvotno mesto v parku se predvide­
vata v letu 2024. 
Obcina Kamnik se zaveda likovne in kulturne vred­nosti spomenika, ki predstavlja pomembno delo pri­znanega slovenskega kiparja Draga Tršarja, hkrati pa vrhunsko dopolnjuje ambient mesta v parku Evropa 
tik ob starem mestnem jedru in je pravzaprav pomem­
ben element prepoznavne mestne vedute. Vsekakor gre tudi v slovenskem merilu za izredno umetniško delo, kar je prepoznalo tudi Ministrstvo za kulturo, ki bo s sofinanciranjem obnove omogocilo, da se ta spomenik obnovi in ohrani v avtenticni obliki ter še naprej dopolnjuje kamniško mestno jedro. 


Ker gre za zahtevne in drage restavratorske posege, smo na Ministrstvo za kulturo podali vlogo za pridobitev sredstev za intervencijski ukrep varstva spomenika in pridobili sredstva v višini 47.620 evrov. Na zacetku leta 2023 smo oddali še prijavo na javni razpis, in sicer za sofinanciranje spomeniškovarstvenih projek­tov na podrocju ohranjanja nepremicnih spomenikov. Na razpisu smo bili uspešni, tako da smo pridobili še 



50.000 evrov za obnovitvena dela (restavratorska ob-
Demontaža in prestavitev spomenika (Arhiv Obcine Kamnik) 
nova), ki se izvajajo v letu 2024. 
Sanacija grajskih stolpicev Zaprice 

Grajski kompleks Zaprice je eden redkih komplek­sov grašcinske arhitekture, kjer so ohranjeni osred­nja grajska stavba, gospodarsko poslopje, posebno poslopje za služincad in upravitelja posestva, celotno obzidje in v njem vkomponirana grajska stolpica ter še eno loceno gospodarsko poslopje pod kompleksom. Celoten kompleks je bil razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena leta 1986 (Odlok o razglasitvi sta­rega mestnega jedra Kamnika za kulturni in zgodovin­ski spomenik, Ur. l. SRS, št. 42/86­1901). Del kom­pleksa so tudi ohranjena vecstoletna drevesa, ki so del zašcitene naravne dedišcine. 

Leta 2013 je bil izdelan Konservatorski nacrt za izvedbo prenove dvorca Zaprice (EŠD 215) ter idejna in programska zasnova prenove. Okoli dvorca oziroma gradu je zasnovano trikotno obzidje, ki sledi naravni plošcadi. V dveh vogalih obzidja sta umešcena sedem­kotna stolpica oziroma paviljona. Janez V. Valvasor je njuno podobo ohranil tako v skicni knjigi kot tudi 
v tiskani Topografiji sodobne vojvodine Kranjske leta 
1679. 

Ker sta bila oba stolpica v zelo slabem stanju, se je Obcina odlocila, da ju v celoti konservatorsko­restavratorsko obnovi po navodilih ZVKD. Obnova se je že zacela na zacetku poletja 2023. Takrat so bila narejena naslednja dela: na novo se je prekrila streha na obeh stolpicih, lesene strešne konstrukcije so se ohranile, zamenjali oziroma ojacali so se dotrajani elementi, izdelala se je drenaža pri obeh stolpicih, odstranil se je dotrajan omet na fasadi, nadaljujemo rekonstrukcijo opecnatega tlaka v obeh stolpicih, pozi­davo poškodb zidave in injektiranje razpok z apneno injektirno maso, restavriranje kamnitih okenskih okvir­jev itd. Dela se nadaljujejo tudi v letu 2024. 
Med obnovo (Arhiv Obcine Kamnik) 


Obnova Prašnikarjevega groba na Posodobitev šolske infrastrukture Mekinjskem pokopališcu Osnovna šola Šmartno v Tuhinju 
Na športnem igrišcu pri Podružnicni šoli Motnik so bile zamenjane zašcitne mreže. Obcina je za ta namen zagotovila sredstva v višini 2986,56 evra. 



Prav tako je bila pri maticni osnovni šoli v Šmartnem delno zamenjana žicnata ograja s panelno. Celotna in­vesticija je znašala 20.038,76 evra. 
Prašnikarjev grob pred obnovo in po njej (Arhiv Obcine Kam­nik) 
Zamenjana žicnata ograja omogoca varnejšo igro, saj šola 
Lani je Obcina Kamnik zacela obnovo groba Aloj­stoji ob regionalni cesti. (Arhiv Obcine Kamnik) za Prašnikarja, ki je v 19. stoletju v Kamniku zacel zdraviliški turizem. Grob, ki je bil zaradi nevzdrževanja v zadnjih letih precej unicen in zanemarjen, je bilo tre­ba temeljito sanirati in restavrirati. Ker gre za zahtevno restavratorsko delo, obnova poteka v vec fazah. Grob je del mekinjskega pokopališca, nagrobnik je naslo­njen – vzidan na steno cerkve, zato gre pri obnovi tudi za ohranjanje kulturnega spomenika. Vse faze obnove 
se izvajajo v sodelovanju s pristojno konservatorko iz 
ZVKD Kranj. 
 Odstranjeni so bili vsi kovinski deli in odpeljani v 
delavniško obdelavo – restavriranje, obnovljeni so bili vsi kamniti deli, obnovljeni kamniti robnik je bil vzidan v nove temelje. 
Poleg zahtevnih umetnokovaških elementov (2 lan­terni, ograja), ki so bili v celoti obnovljeni, je bil restav­riran tudi zgornji del nagrobnika ob steni cerkve in obnovljen pozlaceni napis. V teku je še obnova spod­

njega dela nagrobnika, ki se bo zaradi vremenskih raz­mer nadaljevala spomladi. 
Osnovna šola 27. julij Kamnik 

Na Osnovni šoli 27. julij so bile v I. nadstropju ob­novljene sanitarije. Delež investicije Obcine Kamnik je znašal 6300 evrov, 1000 evrov je prispevala soustano­viteljica zavoda Obcina Komenda. 



Vrtec Antona Medveda Kamnik 

V Vrtcu Antona Medveda Kamnik v enoti Kamencek so se otroci razveselili novega kombiniranega igrala, za katerega je Obcina prispevala 20.000 evrov. 
V enoti Rožle so bile zamenjane otroške garderobe v vrednosti 18.136 evrov. V enoti Pestrna pa je bila v poletnem casu zamenjana dotrajana elektroinšta­lacija in vsa svetlobna telesa. Dela so bila razdeljena na dve fazi, vrednost celotne investicije je znašala 82.540,01 evra. 

Otroci na novih igralih (Arhiv Obcine Kamnik) 
Osnovna šola Frana Albrehta 
V športni dvorani so bili zamenjani reflektorji. Celot­na investicija je znašala 8114,05 evra, prav tako je bil v športni dvorani namešcen nov semafor v vrednosti 12.989,28 evra. 
Glasbena šola Kamnik 
Glasbena šola Kamnik je v letu 2023 pridobila nov povezovalni hodnik, ki maticni del Glasbene šole Kamnik povezuje s stavbo na Kajuhovi ulici. Obcina je za zanj namenila sredstva v višini 40.000 evrov, 46.796,66 evra pa je dala šola iz presežka zavoda. 

Povezovalni hodnik Glasbene šole (Arhiv Obcine Kamnik) 


Osnovna šola Stranje 
Zaradi zamakanja ravne strehe na Osnovni šoli Stranje je Obcina v jesenskem casu zacela nujno sa­nacijo strehe. Vrednost celotne investicije je znašala 86.903,38 evra. 

V obdobju 2022–2023 je Obcina Kamnik izvedla ali še vedno izvaja razlicne projekte, sofinancirane tako iz evropskih strukturnih skladov kot nacional­nih virov financiranja. Na nekatere javne razpise se Obcina prijavlja samostojno, vecinoma pa v partner­stvu z drugimi organizacijami. 
Projekt PopUpUrbanSpaces 
Obcina Kamnik je uspešno kandidirala za nepovrat­na sredstva Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru programa Interreg Srednja Evropa, in sicer s pro­jektom PopUpUrbanSpaces – Lažji prehod k aktivnim oblikam mobilnosti s spreminjanjem odnosa in po­tovalnega vedenja prebivalcev z uporabo rešitev zele­nega takticnega urbanizma in ustvarjanjem prostora. Obcina Kamnik v projektu nastopa v vlogi vodilnega partnerja, kar pomeni, da koordinira celotno projek­tno partnerstvo in skrbi za uspešno izvedbo celotnega projekta. Glavni cilj projekta PopUpUrbanSpaces je omogociti javnemu sektorju in povezanim subjektom na mestnih funkcionalnih urbanih obmocjih, da spod­budijo spremembe v potovalnem vedenju mešcanov ter z aktivnim vkljucevanjem mešcanov v testiranje inovativnih zelenih pristopov z uporabo rešitev taktic­nega urbanizma sprožijo premike k pametnim in traj­nostnim oblikam urbane mobilnosti. 

Projektno partnerstvo poleg Obcine Kamnik obse­ga naslednje institucije oz. mesta: Razvojna agencija Sever – DAN (Hrvaška), Inštitut za urbani in regio­nalni razvoj (Poljska), Prvo madžarsko združenje za odgovorne inovacije (Madžarska), Inštitut za politike prostora (Slovenija), Obcina Ferrara (Italija), Regional­na razvojna agencija Rzeszow (Poljska), Univerza v Kremsu (Avstrija), Mesto Bamberg (Nemcija) in Obcina Nyiregyhaza (Madžarska). 
Projekt se je zacel izvajati marca 2023 in bo tra­jal 36 mesecev. Skupni proracun projekta znaša 2,293.023,60 evra (od tega 1,934.418,88 evra ev­ropskih sredstev). Projektni proracun Obcine Kamnik znaša 389.630 evrov (od tega 311.704 evrov evrop­skih sredstev). 
Da bi dosegli spremembo vedenja v smeri trajnost­nih oblik urbane mobilnosti, morajo ljudje razumeti njene posledice in biti pripravljeni opustiti svoje avto­mobile v korist javnega prevoza in drugih trajnostnih nacinov mobilnosti. Pristop v okviru projekta PopUpUr­banSpaces bo temeljil na konceptu Pokaži in povej: 
a) projekt bo omogocal mestom, da uporabijo inova­tivne metode, ki temeljijo na takticnem urbanizmu ter praksah ustvarjanja prostora, da državljanom (in odlocevalcem) prek intervencij – pilotnih rešitev POKAŽEJO, kako bi bilo, ce bi imeli ulice, javne pro-store, kjer ne bi prevladovali avtomobili; 

Izvedba delavnic v Italiji (Arhiv Obcine Kamnik) 

b) projekt bo razvijal inovativna orodja/metode za digi­talno kampanjo, da bi ljudem POVEDALI (razložili) tveganja mestne mobilnosti, usmerjene v avtomo­bile. Da bi dosegel cilje, projekt nacrtuje uporabo obsto­
jecega znanja za oblikovanje strategije za krepitev zmogljivosti in usposabljanje partnerjev za takticni ur­banizem/digitalne kampanje. Z uporabo tega znanja bodo partnerji oblikovali nacrte za demonstracijske (pilotne) akcije, jih izvedli in ocenili. Nato bo z uporabo izkušenj iz pilotnih akcij partnerstvo razvilo rešitve, prilagojene ciljni skupini. Za dolgorocno dosego re­zultatov projekta pilotna mesta nacrtujejo tudi razvoj akcijskih nacrtov za ukrepanje v prihodnosti. 
Projekt Digital Generations 

Obcina Kamnik se je v letu 2021 prikljucila medna­rodnemu projektu Digital Generations, ki se do apri­la 2024 izvaja v okviru programa Erasmus+. Vodilni partner projekta je Razvojni center Srca Slovenije, Obcina Kamnik pa v njem, poleg štirih drugih partner­jev iz Španije, Francije, Grcije in Bolgarije, sodeluje kot projektni partner. Pri izvajanju projektnih aktivnosti Obcina Kamnik sodeluje s pridruženima partnerjema z lokalnega obmocja, in sicer z Mladinskim centrom Kotlovnica in Zavodom Oreli. 


Digital generations je medgeneracijski projekt, ki razvija orodja za digitalno ustvarjalnost starejših. Cilj projekta je spodbujanje ustvarjalnosti starejših in inte­rakcije z vrstniki po spletu. Skozi projekt se razvijajo orodja, potrebna za mlajše odrasle (od 18 do 30 let) za usposabljanje starejših. Starejši bodo tako lahko bolj ustvarjalni, laže se bodo izražali, delili svoje znan­je in komunicirali z drugimi po spletu. 
Za ucinkovito doseganje ciljev projekta smo part­nerji najprej izvedli strokovno analizo v svojih državah in na evropski ravni z namenom, da bi izbrali najboljše medgeneracijske pobude, ki spodbujajo ustvarjal­nost in digitalne vešcine. Analiza dobrih praks nam je omogocila, da razišcemo najboljše nacionalne in vse­evropske prakse, s katerimi bi prinesli dodano vred­nost projektu Digitalne generacije in opredelili kljucna merila uspeha, ki jih je treba upoštevati v naslednjih korakih izvajanja projekta. 


Regionalna kolesarska povezava Kamnik–Mengeš–Trzin–Ljubljana 
Obcine Kamnik, Mengeš, Trzin in Ljubljana smo ure­dile novo regionalno kolesarsko povezavo od Kamnika do Ljubljane v skupni dolžini 13.735 metrov. Kolesar­ska povezava deloma poteka po vozišcu, deloma pa loceno od drugih udeležencev v prometu. Na novo je zgrajena v dolžini 6506 metrov. Projekt prebivalcem vseh štirih obcin omogoca varno, udobno in hitro poto­vanje s kolesom med kraji v obcinah. Celotna vrednost projekta je 2,8 milijona evrov, od tega je gradnja stala 2 milijona evrov. 


Projekt Kolesarska povezava Kamnik–Mengeš– Trzin–Ljubljana sofinancirata Evropska unija iz Evrop­skega sklada za regionalni razvoj in Republika Sloveni­ja. 35 

Razvili smo metodologijo usposabljanja mladih odraslih in pripravili prirocnik usposabljanja, ki je mla­dim odraslim v pomoc pri ucenju starejših o uporabi digitalnih orodij. Uporabnost metodologije smo preve­rili tudi v praksi: v ta namen je vsak izmed partnerjev izvedel pilotne delavnice, pri cemer je sledil vodicu usposabljanja. Rezultati pilotne izvedbe so nam poka­zali, kje so še pomanjkljivosti in možnosti za izboljšavo. V Kamniku smo oktobra 2023 izvedli tri delavnice. Prirocnik metodologije usposabljanja bo preveden v vse nacionalne jezike partnerjev projekta. 
Razvili smo tudi metodologijo mentoriranja in pri­rocnik za metodologijo mentoriranja za mlade odra­sle, ki ga uporabijo pri podpori starejših pri ustvarjanju umetniških digitalnih izdelkov z uporabo digitalnih orodij, ki so se jih naucili v prejšnji fazi projekta. V novembru in decembru 2023 se je izvajal pilotni pro­jekt, s katerim smo v praksi preverili metodologijo mentoriranja za morebitna izboljšanja in dopolnitve. Prirocnik bo preveden v vse nacionalne jezike partner­jev projekta. 
V Kamniku oba pilotna projekta s pomocjo koordi­natorice iz Obcine Kamnik izvajata prostovoljki iz MC Kotlovnica in Zavoda Oreli. Za izvajanje sta se v okviru projekta udeležili usposabljanja v Atenah in Malagi. Obcina Kamnik je poleg izvajanja vseh aktivnosti pro­jekta in pilotnega projekta odgovorna tudi za pripravo projektnega rezultata R5 – Smernice za druge obcine in zainteresirane organizacije v Evropi. 
Projekt je 100­odstotno financiran iz programa Erasmus +, skupna vrednost projekta znaša 209.860 evrov, od tega 27.256 evrov za Obcino Kamnik. 
Kolesarska povezava Kamnik–Godic 

Obcina Kamnik je spomladi 2023 zakljucila grad­njo kolesarske povezave Kamnik–Godic. Uredili smo 3,2 kilometra dolgo kolesarsko povezavo od Ker­šmancevega parka do Godica skupaj s pocivališci, ucno potjo ter prehodom za pešce in kolesarje cez regionalno cesto. Pretežen del kolesarske povezave je izveden kot novogradnja v širini 3 metre, okoli 750 metrov poti pa je speljane po obstojecih prometnih površinah. Trasa kolesarske poti v vecjem delu sledi reki Kamniški Bistrici. 



s klopmi in lesenimi igrali, ponekod so postavljena tudi stojala za kolesa. Dve tocki pa sta opremljeni z drugimi atraktivnimi elementi. Namen ucne poti je, 
da se obiskovalci seznanijo z zanimivimi vsebinami o 
naravni, kulturni in drugi dedišcini tega obmocja.  


V sklopu projekta je Obcina Kamnik uredila tudi ucno pot, imenovano Kolesarckova pot, ki vkljucuje 12 urejenih tock, od tega 10 pocivališc, ki so opremljena 

Kolesarska povezava zagotavlja vecjo prometno varnost kolesarjev in spodbuja trajnostno mobilnost z uporabo kolesa za vsakodnevna opravila. Z izve­deno potjo pa smo dodali tudi delcek k nadaljnjemu uresnicevanju projekta Kamniška Bistrica – zelena os regije, h kateremu so Obcine Kamnik, Domžale in Dol pri Ljubljani pristopile že leta 1999. 
V casu avgustovskih poplav je bila kolesarska pot Kamnik–Godic mestoma popolnoma unicena, sanaci­ja je bila izvedena v jesenskih mesecih, a so druge poplave, ki so obcino Kamnik zajele konec oktobra, posamezne odseke spet popolnoma unicile. 
Obcina Kamnik je za izvedbo projekta prejela sred­stva iz Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020, in sicer za razvoj urbane mobilnosti. Celotna vrednost projekta znaša 1,099.631 evrov, sofinancerski delež iz Evrop­skega sklada za regionalni razvoj in Republike Sloveni­je pa je 916.599 evrov. 

Združenje Kamniško-Savinjske Alpe Hišna imena 
V okviru Združenja Kamniško­Savinjske Alpe se vkljucene obcine povezujemo in sodelujemo pri nacr­tovanju razvoja obmocja. Eden od vidnejših rezultatov dobrega sodelovanja je projekt Mreža vodnih poti v Kamniško­Savinjskih Alpah, ki je bil prepoznan tudi v širšem evropskem prostoru in se je uvrstil med 24 fi­nalistov za evropsko nagrado ARIA 2023. 
V okviru projekta je nastala nova pohodniška pot okoli Kamniško­Savinjskih Alp, dolga 190 kilometrov, razdeljena na 11 etap. Izvedene so bile številne aktiv­nosti na temo ozavešcanja o pomenu ohranjanja pitne vode, kot so festivali pitne vode, delavnice in okrogle mize. Izvedeno je bilo tudi izobraževanje za vodnega someljeja, to je nov poklic, ki se pocasi uveljavlja tudi pri nas. V sodelovanju z Jamarskim klubom Kamnik je bilo analiziranih vec kot 90 izvirov na celotnem obmocju Kamniško­Savinjskih Alp, tako da so v vodno pot vkljuceni le tisti, v katerih je voda popolnoma cista. Pohodništvo je skupaj z uživanjem naravne pitne vode na izvirih odlicno izhodišce za oblikovanje edinstve­nega turisticnega produkta, kakršen v Sloveniji še ne obstaja. 

Preizkušanje vode Kamniške Bistrice in pot po izvirih na obmocju Kamniško­Savinjskih Alp (Arhiv Obcine Kamnik) 
V Obcini Kamnik poteka raziskava hišnih imen od leta 2022 in v dveh letih je bilo skupaj zbranih 832 hišnih imen v krajevnih skupnostih Tunjice, Kamniška Bistrica, Šmartno v Tuhinju, Motnik, Špitalic, Pšajno­vica in Zg. Tuhinj. Poleg tega, da so imena zbrana in zapisana, vsaka hiša lahko dobi glineno tablico z za­pisom hišnega imena. Izdane so tudi knjižice obravna­vanih krajevnih skupnosti, v katerih so podrobneje predstavljene zgodovinske in etnološke posebnosti imen. Namen projekta ni samo, da se hišna imena zberejo in ohranijo, temvec tudi, da uporaba hišnih imen v vsakdanjem pogovoru oživi oz. se znova obudi. 

Plošcica s hišnim imenom nad vrati (Arhiv Obcine Kamnik) 
Prenovljeni prireditveni prostor v Motniku 
Projekt Oživitev trgov je izvajala Obcina Kamnik skupaj s partnerji Turisticnim društvom Motnik, Po­deželskim društvom Utrip pod lipo domaco Motnik in Turisticnim društvom Sveti Vid iz Obcine Lukovica. S projektom smo oživili dve trški jedri: v Motniku in v drugi obcini – Šentvidu pri Lukovici. V Motniku je bil na novo urejen prireditveni prostor v trškem jedru. Hkrati z urejanjem prireditvenega prostora je potekala prestavitev transformatorske postaje s prestavitvijo elektricne napeljave. Prav tako se je pod zemljišcem, na katerem je urejen prireditveni prostor, uredila ka­nalizacija in prestavila javna razsvetljava. Na novo so urejeni tudi nova avtobusna postaja, parkirišca in plocnik v neposredni bližini. Na novo urejen priredit­veni prostor je namenjen prireditvam, razlicnim de­lavnicam, na njem pa je zaživela tudi lokalna tržnica. V okviru projekta so potekale tudi rokodelske delavnice. 


Obcina Kamnik je stalno vkljucena v razlicne evrop­ske programe in pridobiva nepovratna sredstva iz raz­licnih virov, tako iz evropskih skladov kot iz proracuna Republike Slovenije. Za uspešno crpanje nepovratnih sredstev pripravljamo in izvajamo kakovostne projek­te, ki jih obcina potrebuje, obenem pa se pri pripravi vlog na javne razpise upoštevajo njene financne zmo­gljivosti. 
Zavedamo se, da so v tem trenutku potrebe po sredstvih za sofinanciranje obcinskih investicij oziro­ma projektov obsežne, zlasti v želji po cim hitrejšem okrevanju po poplavah. Zato bomo s še vecjo skrbno­stjo iskali dodatne vire financiranja, s katerimi bomo krepili obcinski proracun in poskrbeli za dobrobit ob­cank in obcanov. 
Projekt Oživitev trgov se je izvajal v okviru LAS Srce Slovenije in ga je sofinanciral Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja. 


Gradnja nove šestsedežnice na Veliki planini 
V februarju 2024 smo uradno predali v uporabo zmogljivejšo in hitrejšo šestsedežnico na Veliki plani­ni, ki predstavlja pomemben zgodovinski mejnik v raz­voju planine kot izjemne naravne in kulturne dedišci­ne. S sodobno šestsedežnico, ki je bila zasnovana in vgrajena ob upoštevanju najvišjih standardov varstva okolja in kulturne dedišcine, se lahko na Veliko plani­no pripelje skoraj 1.500 obiskovalcev na uro, eno po­tovanje pa traja štiri minute in pol. 
Namen investicije je bil spodbuditi razvoj trajnost­nega in sonaravnega turizma, ki bo pripomogel k edin­stvenosti destinacije in še bolj kakovostni ponudbi. Nova šestsedežnica je ena najmodernejših v Sloveniji. Odlikujeta jo dve tehnicni posebnosti: odklopljivost in sistem neposrednega pogona, t. i. Direct Drive. Od­klopljivost omogoca, da potniki potujejo z višjo hitrost­jo, medtem ko se vožnja pri prestopu vseeno znatno upocasni ter omogoci varen in preprost izstop. Direct Drive pa je tehnologija, ki je brez uporabe olja tudi pri­jazna do narave. 


Župan Matej Slapar je sedežnico uradno predal v uporabo skupaj s clanom nadzornega sveta podjetja Velika planina, d. o. o., Urošem Rakom, direktorjem družbe Velika planina Tomažem Štefetom, direktorico Direktorata za turizem na Ministrstvu za gospodarstvo Dubravko Kalin, nekdanjim ministrom Zdravkom Pocivalškom in sedanjim ministrom za kohezijo in regionalni razvoj Republike Slovenije Aleksandrom Jevškom. (Arhiv Obcine  Kamnik) 


Vse tri postaje ob sedežnici so iz naravnega lesa. Kontrolne hiške, ki so vecje in udobnejše od prvotnih, so zasnovane po viziji 
oceta arhitekture na Veliki planini Vlasta Kopaca: deske so navpicne in brez utora, na strehah pa so skodle. S tem smo sledili zakonitostim gradnje na Veliki planini in se približali prvotni estetiki. (Arhiv Obcine Kamnik) 
Pri postavitvi šestsedežnice je bil najvecji izziv, kako zagotoviti varovanje narave Velike planine. Zaradi za­šcite živali, zlasti pri nas živecega petelina ruševca in koconogih kur, nismo mogli zaceti z delom pred prvim junijem. Prav tako je bilo treba vso gradbeno meha­nizacijo pred prihodom na planino temeljito ocistiti, s cimer smo iznicili možnost, da bi prinesli tujerodne ali invazivne rastline; tudi ves odvecni material se je od­peljal nazaj v dolino. Po koncu del smo na gradbišcu vzpostavili prvotno stanje – to pomeni, da niti trave nismo dosejali, temvec smo ustvarili pogoje, da se bo trava samoniklo zarasla v najkrajšem mogocem casu. 
Poleg investicije v novo šestsedežnico je Velika planina lani investirala tudi v podporno turisticno in­frastrukturo: mini otroški adrenalinski park, prostor za druženje, prostor za shranjevanje elektricnih koles, 20 sodobnih novih elektricnih koles in polnilnice za pol­njenje elektricnih koles ter prostor za popravilo koles na spodnji postaji nihalke. Na zgornji postaji nihalke in spodnji postaji sedežnice je nov sonaraven multisen­zoricni park, ki je zanimiv tako za otroke kot za odra­sle. Poleg tega smo investirali tudi v smucarski trak za otroke in obnovili zunanjo infrastrukturo pri gostišcu Zeleni rob. 
Celotna investicija v šestsedežnico je vredna pri­bližno deset milijonov evrov, za podporno turisticno infrastrukturo pa smo namenili še približno pol milijo­na evrov. Družba Velika planina je na javnem razpisu Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport pridobi­la dobrih sedem milijonov evrov evropskih in državnih sredstev, najeli smo tudi 2,4 milijona evrov dolgoroc­nega posojila, preostalo so lastna sredstva podjetja Velika planina. 
Tehnicni podatki nove šestsedežnice: 
• 
višina spodnje postaje: 1.407 m, 

• 
višina zgornje postaje: 1.665 m, 

• 
razdalja med postajama: 1.341 m, 

• 
višinska razlika: 258 m, 

• 
cas potovanja: 4 min 29 sek, 

• 
hitrost: 5 m/s, 

• 
kapaciteta: 1.450 p/h. 




Varstvo pred naravnimi in drugimi nesrecami v obcini Kamnik 
V sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesre­cami v obcini Kamnik se uspešno in ucinkovito izva­jajo razlicne naloge in dejavnosti, ki so vezane na ce­lotni cikel upravljanja z nesrecami. Cikel sestavljajo: preventiva, pripravljenost, odziv, zašcita in reševanje, sanacija, odprava posledic naravnih in drugih nesrec. Obcina Kamnik je z vidika varstva pred nesrecami v državi prepoznana kot napredna, saj je znana po tem, da ucinkovito in uspešno izvaja razlicne naloge, veza­ne na celovito upravljanje s celotnim ciklom naravnih in drugih nesrec. Ucinkovitost odziva se izkazuje pri številnih naravnih in drugih nesrecah, ki so obcino pri­zadele v zadnjih 30 letih, še posebej se je to pokazalo ob lanskih neurjih in katastrofalnih poplavah, ki so 4. avgusta 2023 zajele vecji del obmocja obcine. Na po­drocju pripravljenosti je primer obcine, ki aktivno razvi­ja sisteme za spremljanje stanja nevarnosti (poplavna nevarnost, potresna nevarnost) in jih vkljucuje v razlic­ne procese – tako preventivnega delovanja (sanacije, vkljucevanje v prostorske nacrte, omilitveni ukrepi) ka­kor tudi priprave na ucinkovitejši odziv (nacrti zašcite, reševanja in pomoci). Pri tem je treba poudariti pred­vsem aktivno nesebicno delovanje vseh reševalnih enot in služb s poudarkom na prostovoljnih gasilskih enotah v sistemu varstva pred nesrecami, in sicer na 13 prostovoljnih operativnih enotah znotraj PGD­jev, ki izvajajo lokalno gasilsko javno službo, in na gorski reševalni službi, ki je v obcini Kamnik organizirana v okviru Društva Gorske reševalne službe Kamnik. Vse enote, službe in operativni sestavi se preko štaba CZ obcine Kamnik ob vecjih naravnih nesrecah povezuje­jo v enoten sistem zašcite in reševanja. 
Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesreca­mi v obcini temelji zlasti na dejavnosti prostovoljcev. V sistemu tako nosijo glavno breme reševanja pripadni­ki prostovoljnih operativnih sestavov, ki se vkljucuje­jo v sistem zašcite in reševanja (prostovoljna gasilska društva, društvo Gorska reševalna služba Kamnik, Kinološko društvo z enoto reševalnih psov, skavti in taborniki). 
Požarna varnost 
Stopnja požarne ogroženosti se je v zadnjih letih povecala predvsem na obmocju nekdanjih poslovno­industrijskih con na severnem delu mesta (obmocje nekdanje smodnišnice) in na južnem delu mesta (ob­mocje nekdanje tovarne Stol na Duplici in na Korenovi cesti). Prav tako je potrebno izpostaviti obmocji nekda­nje tovarne Alprem v mestu Kamnik in tovarne Svilanit na Perovem, kjer so v zadnjih letih nastali novi poslov­ni prostori posameznih podjetij, proizvodni prostori, tr­govine, plesna šola itd. V naši obcini se je povecalo število poslovnih objektov in objektov, ki v delovnem procesu uporabljajo, proizvajajo ter skladišcijo nevar­ne snovi ali se kako drugace ukvarjajo z njimi. Po zad­njih podatkih je v obcini eno podjetje, ki je uvršceno v 
t. i. skupino podjetij vecjega vira tveganja. Pri analizah požarov v zadnjih letih ugotavljamo, da se njihovo šte­vilo v podjetjih povecuje, kar pomeni, da se dejansko uresnicujejo dejstva, na katera so gasilci opozarjali že dlje casa. Požari v podjetjih so zaradi neurejene po­žarne varnosti vedno vecji in povzrocajo vedno višje stroške. 
Za uspešno izvajanje intervencij sta poleg usposob­ljenega kadra neobhodno potrebni oprema in tehnika, predvsem vozni park. Vozni park in opremljenost gasil­skih enot zagotavljata uspešno izvajanje tudi najzah­tevnejših intervencij. Glede na merila za opremljanje reševalnih enot ugotavljamo, da opremljenost gasil­skih enot še ni popolna glede na zahteve, predvsem na podrocju opremljanja enot za posredovanje ob teh­nicnih nesrecah, nesrecah na vodi in iz vode, nesre­cah v prometu. Z letom 2023 se je zakljucil dolgoroc­ni plan nabave gasilskih vozil, ki je bil sprejet v letu 1999. Lani smo zaceli nakupovati gasilska vozila tudi po novem planu nabave vozil. 
V skladu s sprejetim dolgorocnim planom nabave gasilskih vozil v Gasilski zvezi Kamnik in vrstnim re­dom nakupa posameznih vozil je Obcina Kamnik v le­tih 2023 sofinancirala nakup nadgradnje vozila TRV D za PGD Kamnik in vozilo za prevoz moštva z oznako GV­1 za PGD Duplica. V letu 2022 je Obcina Kamnik v sodelovanju s PGD Šmartno v Tuhinju objavila javni razpis za nakup gasilske avtocisterne GC – 2. Vso po­trebno dokumentacijo za javno narocilo pripravi Obci­na, gasilsko društvo izdela tehnicne karakteristike in pregleda celotno dokumentacijo, uskladijo se roki in druge podrobnosti javnega narocila. 
Poleg nabave gasilskih vozil, za katera je plan že sprejet, bo potrebno v naslednje srednjerocno obdob­je uvrstiti nakup specialne opreme in naprav, ki bodo v pomoc pri reševanju ob naravnih nesrecah, kot so lani prizadele obmocje obcine. 
Pregled naravnih in drugih nesrec v zadnjih letih 
V zadnjem desetletju beležimo vecje število nesrec, povecalo se je število tehnicnih nesrec, nesrec v cest­nem prometu in požarov na objektih ter drugih narav­nih nesrec. Število nesrec v prometu se je skoraj potro­jilo. Po nekajletnem zatišju glede vecjih poplav, ki so obcino prizadele jeseni 2007, so obcino lani zajela po­letna neurja s poplavami in plazovi 7. 6. 2023 (manjše obmocje KS Motnik in KS Špitalic), 19. 7. 2023 (neurje z mocnim vetrom in toco), 2. 8. 2023 (obilno deževje), 
4. 8. 2023 katastrofalne poplave ter poplave s plazovi 27. 10. 2023. 
Tabela: Pregled vseh nesrec in dogodkov v obci­ni Kamnik v letu 2022 in 2023 
Ne­sre­ce­po­do­god­kih­/le­to 2022 2023 
po­ža­ri­v­ob­jek­tih 28 27 po­ža­ri­na­pro­met­nih­sred­stvih 54 po­ža­ri­v­na­ra­vi­oz.­na­pro­stem 24 12 po­ža­ri­v­ko­mu­nal­nih­in­dru­gih­za­boj­ni­kih 43 ne­sre­ce­v­ce­stnem­pro­me­tu 48 65 ne­sre­ce­v­že­lez­ni­škem­pro­me­tu 11 ne­sre­ce­v­zrac­nem­pro­me­tu 10 spro­šca­nje­ne­var­nih­pli­nov 44 ne­sre­ce­z­ne­var­ni­mi­snov­mi 11 8 te­hnic­na­in­dru­ga­po­moc 58 53 po­pla­ve 37 pla­zo­vi 04 vi­sok­sneg 01 ne­ur­ja 3 13 mo­can­ve­ter 15 4 ne­sre­ce­v­go­rah 30 26 ne­sre­ce­pri­špor­tnih­ak­tiv­no­stih 56 de­lov­ne­ne­sre­ce 78 ogro­ža­nje­ali­na­pad­ži­va­li­na­lju­di 51 re­še­va­nje­obo­le­lih­oseb 21 ne­sre­ce­na­vo­di­in­v­vo­di 22 po­gre­ša­ne­ose­be,­ži­va­li­in­stva­ri 63 naj­dbe­ne­ek­splo­di­ra­nih­uboj­nih­sred­stev­14 ne­na­crt­ne­mot­nje,­ome­ji­tve,­pre­ki­ni­tve­oskr­be 11 ne­po­tre­bne­in­laž­ne­in­ter­ven­ci­je 6 14 
Vir: SPIN 112 

Tabela: Pregled nesrec v obcini Kamnik glede na vrsto dogodka v letu 2022 in 2023 
Ocenjevanje škode zaradi naravnih nesrec v zadnjih 15 letih 
Pomemben del sistema varstva pred nesrecami sta odprava posledic naravnih nesrec in tudi ocenjevanje škode zaradi naravnih nesrec. Obcina Kamnik ima za posamezne nesrece (škoda na objektih, cestni in komunalni infrastrukturi, v kmetijstvu, zaradi plazov) vnaprej imenovane komisije za ocenjevanje škode. Clani imajo opravljena formalna in neformalna uspo­sabljanja. 
Tabela: Primerjava ocenjene škode zaradi narav­nih nesrec od leta 2010 do 2023 
Leto nesre­ce  Vr­sta­na­rav­ne­ne­sre­ce  Skupaj ocenjena škoda (v €)  
2023  moc­na­ne­ur­ja­s­pla­zo­vi­in­po­pla­va­mi­27.­10.­2023  8,631.851  
2023  moc­na­ne­ur­ja­z­vec­dnev­ni­mi­obil­ni­mi­pa­da­vi­na­mi­4.­8.­2023  251,485.944  
2023  moc­na­ne­ur­ja­z­de­žjem,­ve­trom,­ze­melj­ski­mi­pla­zo­vi­in­po­pla­va­mi­19.­7.­2023  1,716.011  
2023  po­ze­ba­3.­4.­2023  78.321  
2022  po­pla­ve­med­15.­in­18.­9.­2022  674.517  
2022  po­pla­ve­med­2.­6.­2022  87.932  
2022  su­ša­2022  770.179  
2021  po­ze­ba­5.­4.­2021  2.333  
2020  moc­no­ne­ur­je­z­ve­trom­in­to­co­30.­8.­2020  84.144  
2019  po­pla­ve­3.­2.­2019  1,192.052  
2018  ne­ur­je­z­ve­trom­in­to­co­2018  523.669  
2017  po­pla­ve­2017  1,926.069  
2016  ne­ur­je­s­po­pla­va­mi­29.­8.­2016  2,876.862  
2014  žled­30.­1.­2014  185.505  


Ne­sre­ce­po­do­god­kih­v­ob­ci­ni­Kam­nik  2022  2023  
po­ža­ri­in­ek­splo­zi­je  61  45  
one­sna­že­nja,­ne­sre­ce­z­ne­var­ni­mi­snov­mi  15  12  
na­rav­ne­ne­sre­ce  22  29  
ne­sre­ce­v­pro­me­tu naj­dbe­ne­ek­splo­di­ra­nih­uboj­nih­sred­stev,­mot­nje­oskr­be  55 2  7  
te­hnic­na­in­dru­ga­po­moc  58  53  
dru­ge­ne­sre­ce  58  47  
ne­po­tre­bne­in­laž­ne­ne­sre­ce  6  14  
skupaj  272  274  

Vir: SPIN 112 
2012 po­pla­ve­5.­11.­2012 3,307.881 2010 po­pla­ve­18.­9.­2010 1,514.676 
Iz gornjih podatkov je razvidno, da smo imeli naj­vecji delež ocenjene škode zaradi naravnih in drugih nesrec v zadnjih 15 letih ob katastrofalnih poplavah 
4. avgusta 2023, ko je ocena škode presegla 251 mi­lijonov evrov. 
Suša v letu 2022 
V letu 2022 je pretežni del Slovenije zaradi obcut­nega pomanjkanja padavin prizadela suša. Tudi v naši obcini je kmetijska panoga utrpela škodo zaradi suše v spomladanskih in poletnih mesecih. Na poziv Upra­ve Republike Slovenji za zašcito in reševanje je Obci­na Kamnik takoj zacela popisovati škodo zaradi suše. Obcinske komisije za oceno škode v kmetijstvu so v spletno aplikacijo AJDA vnesle škodo za skupaj 335 oškodovancev. Skupna škoda, ocenjena zaradi suše, je znašala 770.179 evrov. 

Neurje v letu 2022 (junij, september) 
Obilne padavine so v zacetku junija in sredini sep­tembra 2022 zajele lokalna obmocja obcine Kamnik. Mocno deževje je povzrocilo nekaj škode na cestni in­frastrukturi. Zaradi namocenosti terena se je sprožilo vec zemeljskih plazov in usadov na kmetijskih zemlji­šcih ter podorov kamenja. Poškodovanih je bilo nekaj gozdnih cest. Skupna ocenjena škoda zaradi neurij s padavinami je v letu 2022 znašala 762.449 evrov. 
Neurje z mocnim vetrom in toco 19. 7. 2023 
Lani je vreme ponagajalo skoraj v vseh obcinah, po­plave in neurja so se zacela že v maju, nadaljevala v juniju in juliju. 19. julija je mocan veter z neurjem in toco iz SZ smeri zajel obmocje kamniških KS in povzro­cil preko 1 milijon evrov škode na objektih. Odkrite so bile strehe, podrta drevesa, poškodovana osebna in tovorna vozila. Vecja škoda je nastala tudi na objektih za vzgojo in izobraževanje (vrtci in šole) ter objektih za športne dejavnosti. Skupna ocenjena škoda po ju­lijskem neurju, vpisana v sistem AJDA, je bila ocenjena na 1,716.011 evrov. 
Poplave 4. 8. 2023 
Najvecja naravna nesreca, ki je po letu 1990 zajela obmocje obcine Kamnik, so bile poplave, ki so v noci s 
3. na 4. avgust domala ohromile obcino. Poplavljenih je bilo preko 450 objektov, pretrgane so bile cestne povezave, podrti in delno porušeni mostovi. Sprožilo se je okoli 250 zemeljskih plazov, od tega jih je kar nekaj povzrocilo vecjo gmotno škodo, saj so bili sta­novanjski objekti porušeni oziroma zasuti. Za vec dni je bila pretrgana oskrba s pitno vodo. Evakuiranih je bilo preko 280 obcank in obcanov iz 40 stanovanjskih stavb, med njimi tudi domaci in tuji turisti, ki so bili v casu nesrece v naši obcini na pocitnicah. Obcina Kam­nik je za tako obsežno nesreco poleg zaposlenih v ob­cinski upravi aktivirala tudi zunanje strokovnjake grad­bene stroke. Za vpis v aplikacijo AJDA smo si pomagali z nekdanjimi zaposlenimi sodelavkami, študenti, po­leg tega pa smo vkljucili tudi strokovnjake gradbene stroke. Skupaj je bilo v AJDO vpisanih 846 vlog, škoda je bila ocenjena na 251,485.944 evrov. 
Poplave 27. 10. 2023 
Konec oktobra so obilne padavine s poplavami in plazovi ponovno zajele pretežni del obcine Kamnik, vendar smo s preventivnimi ukrepi preprecili vecji ob­seg poplav objektov, kljub temu pa je škoda nastala na infrastrukturi (poškodovane ceste, plazovi, mosto­vi). Skupaj je bilo v aplikacijo AJDA vpisanih 64 vlog, škoda je bila ocenjena na 8,631.850 evrov. 
Najvecja naravna nesreca v obcini Kamnik: katastrofalne poplave 4. avgusta 2023 

Obcina Kamnik je 4. 8. 2023 v poplavah utrpela veliko škodo. Ob 5.57 je zatulila sirena za splošno nevarnost. Višina vode je bila skoraj 4 metre, hitrost Kamniške Bistrice pa izjemna. Kamniška Bistrica je prestopila bregove. Voda je drla na vse strani. Utrgali so se plazovi, pojavili številni usadi, vasi so bile po ve­cini nedostopne. Doline Kamniške Bistrice, Crne, Bis­tricice in Tunjšcice so bile polne nanesenega proda in recnih naplavin. Utrgali so se plazovi in vsa gmota je potem skupaj z vodo drvela proti mestu Kamnik, kjer je reka na vec mestih prestopila bregove in poplavi­la tudi hiše na priobrežnem predelu mesta Kamnik in v Šmarci. Kamnicanke in Kamnicani smo doživeli eno izmed najhujših preizkušenj, ki jo prinaša narava. Obcino Kamnik je prizadela naravna katastrofa, ki je pustila za seboj razdejanje, a na drugi strani takšno solidarnost, ki je že dolgo nismo doživeli. 

Poleg škode na poplavljenih objektih je nastala V kratkem casu so bile državne in lokalne ceste uni­ogromna škoda tudi na infrastrukturi. Unicenih je bilo cene, podrti mostovi, unicena industrija, lokalni kme­vec kilometrov lokalnih in regionalnih cest, javni vodo­tje so ostali brez možnosti izvajanja svoje dejavnosti, vodni in kanalizacijski sistem, elektro­in komunikacij­zalite so bile kleti, unicene hiše. Od sveta so bile odre­sko omrežje, evidentiranih je skoraj 250 zemeljskih zane vasi doline Stahovica–Crna–Crnivec, Krivcevo– plazov, ki ogrožajo tudi stanovanjske objekte in javno Kranjski Rak, Kamniška Bistrica, Bistricica in Tunjice. infrastrukturo. 

Delovanje obcinskega štaba civilne zašcite (Arhiv Obcine Kamnik) 



Gasilci in obcani so na Krivcevem urejali vodovod. 
Preko 300 neumornih gasilcev iz vseh 13 prosto­
(Arhiv PGD Kamnik) 
voljnih gasilskih društev pod vodstvom Prostovoljnega 

gasilskega društva Kamnik so dan in noc delali na te­renu skupaj z gorskimi reševalci ter helikopterjem in Slovensko vojsko. V najbolj nedostopna obmocja in poškodovane vasi so dovažali hrano in evakuirali naj­bolj prizadete prebivalce. 

Sodelovanje s Slovensko vojsko, gorskimi reševalci in Poli­cijo, veliko pomoc pa so nudili tudi sodelavci Zdravstvenega doma dr. Julija Polca Kamnik. (Arhiv PGD Kamnik) 


Gasilke in gasilci so delali noc in dan tudi ob pomoci gorskih reševalcev in ostalih služb zašcite in reševanja, prav tako tu­
di gradbena mehanizacija. (Arhiv PGD Kamnik in PGD Kam­
niška Bistrica) 
Dan in noc pa so delovala tudi pogodbena in ostala podjetja, ki so z gradbeno mehanizacijo in znanjem v rekordnem casu delno vzpostavila poškodovan vodo­vodni sistem in cestne povezave, da so bili kraji do­stopni vsaj za gradbeno mehanizacijo ter interventna vozila. Na najbolj ogroženih obmocjih smo iz 40 sta­novanjskih hiš evakuirali preko 280 ljudi, pri tem pa moramo poudariti, da se je mnogo ljudi zateklo tudi k sorodnikom ali prijateljem. 






Razdejanje v obcini Kamnik, posneto iz zraka (Arhiv PGD Kamnik in Klemena Udovca) 
Kamniška Bistrica je na dolocenih predelih spre­menila svojo pot, ustvarila je novo strugo, struge so bile polne nanesenega materiala, poškodovane so bi­le brežine (vecji usadi, podori brežin, zajede v cestno infrastrukturo) ter druga zemljišca. 





Prvi dnevi in prvi ogledi terena (Arhiv Klemena Udovca, PGD Kamnik in GRS Kamnik) 
Obcina Kamnik se je v zacetni fazi intervencije osredotocila na reševanje življenj in zašcito zdravja ter imetja prebivalcev. V nadaljevanju smo poskrbeli za zagotovitev nujnih življenjskih dobrin in intervencij­ska dela na infrastrukturi: odstranjevanje plaznin, ki so ogrožale objekte in javno infrastrukturo (ceste, vo­dovod, kanalizacijo, …). Sledila so dela za zagotavlja­
nje prevoznosti cest in interventna obnova vodovodne 
in kanalizacijske infrastrukture. Zlasti zahtevno je bilo cišcenje kanalizacijske infrastrukture zaradi ogromne­ga nanosa mulja v omrežje kanalizacijskega sistema. Zaradi velike razsežnosti poplav, ki so prizadele našo obcino, smo za odpravljanje posledic poplav vzposta­vili tri zacasna zbirna mesta za odpadke na najbolj prizadetih obmocjih. Odpadki so se odlagali na za to predvidenih mestih, in sicer loceno: kosovni odpadki, gradbeni material, les in lesni odpadki (brez okroglega lesa in hlodovine), kovine, odpadna elektricna in elek­tronska oprema, steklo ter nevarni odpadki, urejeno pa je bilo tudi zbirno mesto za okrogel les in hlodovino. 


Obcina je že v zacetni fazi intervencije sprejela tudi pomemben ukrep za zagotovitev psihosocialne podpo­re in pomoci na terenu – sprva v okviru Obcinskega štaba Civilne zašcite Kamnik, kasneje pa z Zdravstve­nim domom dr. Julija Polca Kamnik ter Centrom za du­ševno zdravje Domžale. 


Obcinski štab Civilne zašcite Kamnik je v sodelova­nju z Župnijsko karitas Stranje v casu poplav vzposta­vil transakcijski racun za zbiranje sredstev prizadetim v ujmi. Po poplavah, ko so bile predvidene lokalne ne­vihte in neurja, pa je bilo razdeljenih skoraj 15.000 protipoplavnih vrec. 
Ekipe gradbenih podjetij in koncesionarjev so s po­mocjo gradbene mehanizacije v izjemno kratkem casu poskrbele za prevoznost cest, z izjemo ceste Stahovi­ca–Crnivec. Ekipe z gradbeno mehanizacijo še vedno izvajajo intervencijska dela na cestni infrastrukturi in odstranjujejo posledice podorov in usadov. 

Koncesionar za upravljanje z vodovodnim siste­
mom je v prvih dneh po poplavah opravil izjemno delo, saj je bilo v Kamniku preko 20.000 prebivalcev brez vode. Uniceno je bilo glavno vodovodno omrežje, ki oskrbuje vecji del Kamnika in tudi obcino Komenda. 
Koncesionar je opravljal dela na poškodovani vodo­
vodni in kanalizacijski infrastrukturi ter za zagotovitev prevoznosti cest. Druga gradbena podjetja z gradbeno mehanizacijo (lokalni gradbeniki, tudi kmetje) pa so sanirali plazove in podore, ki so zasuli stanovanjske stavbe in posamezna podrocja naše obcine. Veliko de­la so opravili in še opravljajo koncesionarji na državnih cestah, vodotokih in tudi podjetje Elektro Ljubljana, ki je v izjemno kratkem casu zagotovilo elektricno nape­ljavo na podrocju celotne obcine Kamnik. V 4 tednih je bilo s prizadetih obmocij odstranjenih preko 600.000 m³ razlicnih materialov. 

Veliko pomoc so nudili prostovoljci, ki so se še pose­bej izkazali na dan solidarnosti. Izpred Doma kulture Kamnik se je na obmocja, ki jih je prizadela katastro­falna ujma, podalo kakih 300 prostovoljk in prostovolj­cev. Ti so v Kamnik prispeli iz razlicnih predelov Slo­venije, za prevoz na obmocja so poskrbeli kamniški gasilci in sodelavci Zavoda za turizem in šport Kamnik, na vstopni tocki pa so prostovoljce sprejemali sodelav­ci Zavoda za kulturo Kamnik. 
7. septembra je bil vzpostavljen nov zacasni most v Stranjah, ki omogoca enosmerni promet, po novem s semaforjem, poleg tega pa je ob mostu urejena tudi konstrukcija za pešce na obeh straneh mostu, ki prav zaradi bližnje šole predstavlja pomembno pridobitev, kajti nekdanji most tega ni omogocal. 


Obcina Kamnik je skupaj s komisijami za oceno škode na objektih in infrastrukturi na terenu popisa­la škodo na skoraj 850 objektih. Iz skupne ocene je razvidno, da je škoda na objektih zaradi poplav znaša­la preko 13 milijonov evrov, na infrastrukturi preko 6 milijonov evrov, na vodotokih 215 milijonov evrov, na državnih cestah pa preko 8 milijonov evrov. Te številke ne vkljucujejo škode na premicninah, vozilih, gospo­darske škode v poslovnih, stanovanjskih objektih (npr. pohištvo). V aplikacijo AJDA je bila po poplavah 4. 8. 2023 vpisana tudi škoda na cestnih odsekih, zemelj­skih plazovih, poškodovanih vodovodnih napeljavah ter odsekih kanalizacijske infrastrukture. Škoda pa je nastala tudi na elektro- in telekomunikacijski infra­strukturi, javni razsvetljavi ter na kulturni dedišcini. Po­škodovanih je bilo vec malih hidroelektrarn. Skupaj z ocenjeno škodo v kmetijstvu, na gozdnih in državnih cestah ter vodotokih je škoda v obcini Kamnik ocenje­na na 251,485.944 evrov. 



Kako velika je bila razsežnost nesrece, kažejo tudi obiski predstavnikov domacih in tujih politicnih funkcionarjev. (Arhiv Obcine Kamnik) 
Program sanacije 
Izvajanje programa sanacije poteka skladno z dolo­cili pogodbe. Za vse projekte, ki so navedeni v progra­mu odprave posledic naravne nesrece 2023/24, pa je potrebno najprej izdelati projektno dokumentacijo, ki se iz Tehnicne pisarne Kamnik, ki deluje od sredine oktobra 2023, pošlje v pregled in potrditev na Državno tehnicno pisarno. 
Sanacije plazov 
Po katastrofalnih poplavah smo takoj aktivno zaceli z iskanjem strokovnjakov geologov, gradbenikov, stati­kov za izvedbo intervencijskih sanacij plazov, ki ogro­žajo hiše, v katerih obcani ne morejo živeti oziroma so bile v poplavah porušene. Vsak projekt moramo pred izvedbo posredovati v potrditev na Državno tehnicno 
pisarno, po potrditvi pa je izpolnjen pogoj, da lahko izvedemo narocilo. 



Sanacije plazov (Arhiv Obcine Kamnik) 
V casu poplav je bilo evidentiranih preko 250 pla­zov. Obcina Kamnik je do konca februarja dokoncno uredila tri plazove, trije so v fazi izvedbe, za en plaz je v teku podpis pogodbe, za štiri plazove pa cakamo odobritev Državne tehnicne pisarne. Pri tem je treba poudariti, da gre za sanacije, ki potekajo na težko do­stopnem terenu in se prioritetno izvajajo na objektih, kjer so obcanke in obcani še zacasno nastanjeni drug­je, oziroma na objektih, kjer se morajo v casu vecje kolicine padavin evakuirati. Še vedno je 25 razselje­nih prebivalcev naše obcine, ki se bodo lahko vrnili na svoje domove, ko bodo zakljucene sanacije plazov in objektov, v katerih so živeli. Naš cilj je, da bi se vsi lah­ko vrnili na svoje domove. Kjer pa to ne bo mogoce, se družinam išcejo rešitve skupaj z Državno tehnicno pisarno. Poleg plazov, ki ogrožajo stanovanjske objek­te, Obcina Kamnik vlaga veliko napora tudi v sanacijo plazov, ki ogrožajo cestno, kanalizacijsko in vodovo­dno infrastrukturo. Zdaj cakamo, da Državna tehnicna pisarna odobri pet projektnih dokumentacij za cestno infrastrukturo, do zdaj so bile potrjene štiri, prav toli­ko jih je tudi v izdelavi. Transportni vodovod (obmocje Spodnje Stranje–Fužine), ki je bil najbolj poškodovan v poplavah, je v recenziji na Državni tehnicni pisarni. Z izvedbo bomo priceli takoj, ko dobimo potrditev. V pripravi so še projekti po prioritetni listi, kajti ocenjena škoda na tem podrocju je bila skoraj 5 milijonov evrov. 

Intervencijski nasip Šmarca in urejanje vodotokov 

Direkcija Republike Slovenije za vode je v oktobru zacela z intervencijskimi ukrepi na porecju Kamniške Bistrice. V naselju Šmarca se je izvedel intervencijski nasip v dolžini 300 metrov in skupno širino 14 metrov, zgrajen pa je iz gramoznega materiala in z glinenim jedrom. Dela je izvajal koncesionar Hidrotehnik, d. o. o., nadzor nad gradnjo pa geomehanik, gradbeni nad­zornik in projektant. Skupni cilj vseh je bil, da se na tem odseku izboljša poplavna varnost. Projektantska ocena stroškov intervencijskega nasipa je znašala kar 
672.179 evrov, zakljucek del je predviden konec fe­bruarja 2024. 



Sanacijska obnova vodotokov in hudournikov po poplavah 
(Arhiv Obcine Kamnik) 


Obcina si prizadeva, da se protipoplavni ukrepi iz­boljšajo na celotni dolžini Kamniške Bistrice. Trenutno potekajo dogovori z državo oziroma Direkcijo za vode glede izvedbe novih protipoplavnih ukrepov od Super­nove do Šmarce oziroma Nožic. Na obmocju obcine Kamnik koncesionar Hidrotehnik, d. o. o., opravlja de­la na vodotokih in hudournikih na 50 delovišcih. Z ure­janjem in sanacijami vodotokov po poplavah se v prvi vrsti zagotavlja vecja pretocnost, cišcenje naplavin in plavja ter zavarovanje poškodovanih brežin vodotokov, z junijem pa koncesionar prehaja iz faze intervencije v fazo sanacije. V njenem okviru se bodo urejale breži­ne na podlagi že izrisanih nacrtov Direkcije Republike 

Slovenije za vode. 


Zavedati se je treba, da sta bili brežina in struga Kamniške Bistrice poškodovani v dolžini 30 kilome­trov. Za sanacijo bo potrebno proaktivno sodelovanje tako Obcine, države in koncesionarja, potrebna pa bo tudi velika mera potrpežljivosti obcank in obcanov. Razsežnost nesrece v naši obcini je bila nepredstavlji­va in po naši oceni celo najvecja v državi. 
Obcino caka veliko izzivov, kajti unicena je bila ce­stna, kanalizacijska, vodovodna infrastruktura, javna razsvetljava, mostovi, utrgalo se je preko 250 plazov, ogrožene in unicene so bile stanovanjske hiše, javni zavodi, športna infrastruktura ter poslovne stavbe, kmetijska zemljišca, gozdovi in gozdne ceste. Celotna škoda je bila ocenjena na kar 251 milijonov evrov, zato vsa razpoložljiva sredstva v letu 2024 namenjamo sa­naciji po poplavah in pripravi nacrtov za sanacijo cest, vodovoda, kanalizacijske infrastrukture in plazov, ki še vedno ogrožajo stanovanjske objekte. 

Poplave v avgustu in oktobru 2023 so v celotni dol­žini poškodovale brežine in struge Bistricice, Crne in Kamniške Bistrice (od Nožic do Kamniške Bistrice). Posledicno bo potrebno na teh obmocjih celovito pri­stopiti k projektiranju in nacrtovanju protipoplavnih ukrepov. Skupna dolžina znaša približno 27,5 kilome­trov. Kriticno poškodovane struge so na najbolj priza­detih obmocjih Bistricice, Crne, Krivcevega, Kamniške Bistrice, Stahovice, Spodnjih Stranj (Veliki jez), Šmar­ce in Nožic. V Tuhinjski dolini so vodotoki Nevljica, Tu­hinjšcica, Poreberšcica povzrocili lokalne poškodbe, ki jih je mogoce sanirati v okviru vzdrževalnih del v javno korist oziroma v okviru rednih vzdrževalnih del. Proble­maticen je vodotok Poreberšcica, ki je zaradi neureje­nih zemljišc, sporov med sosedi in izvedene zacevitve mocno poplavljal v avgustu in oktobru 2023. 
Veliko težavo tako predstavljajo poškodovane stru­ge hudournikov v dolinah Bistricice, Crne, Kamniške Bistrice, Krivcevega in Tunjic, ki jih bo potrebno celo­vito in trajno sanirati, ker so objekti v okolici še vedno ogroženi. 
V zadnjih desetih letih so bile na vodotoku Kamni­ška Bistrica (od Kamnika do Šmarce) izvedene 3 fa­ze protipoplavnih ukrepov v skupni dolžini približno 3 kilometre ter sanacije 6 pragov od Velikega jezu do Kamnika v dolžini 1 kilometer. Prav tako je bilo v zad­njih desetih letih izdelanih kar nekaj projektov, DIIP­ov in HH­študij, zato predlagamo, da se že izdelani pro­jekti in HH­študije, ki zajemajo protipoplavne ukrepe, izvedejo v najkrajšem casu, saj bomo le tako zagotovili poplavno varnost na teh obmocjih. 
Sanirati bo potrebno tudi plaz Blate in hudournik Blatnica, ker oba predstavljata vecjo potencialno ne­varnost poplavnega vala za dolino Bistricice in ogro­žata vecje število objektov. Zaradi obsežnosti projekta (velikost in lega v dveh obcinah) se bo sanacije v naj­krajšem možnem casu morala lotiti država. 
Obcina Kamnik se zaveda, da tako kot nas tudi dr­žavo in evropsko skupnost cakajo številni izzivi, a sku­paj zmoremo. 
Ob tej priložnosti se obcankam in obcanom iskre­no zahvaljujemo za potrpežljivost in razumevanje v casu izvedbenih del na razlicnih obmocjih. Obenem pa vas obvešcamo, da še vedno deluje Tehnicna pi­sarna Obcine Kamnik za koordinacijo izvedbe sana­cijskih ukrepov za odpravo posledic naravne nesre­ce. Vse informacije lahko dobite na elektronski pošti tehnicna.pisarna@kamnik.si ali v delovnem casu Obci­ne Kamnik na telefonski številki 030/363 034. 
Zakljucek 

Podrocje varstva pred naravnimi in drugimi nesre­cami zahteva stalno izvajanje razlicnih nalog, vezanih na obvladovanje celotnega cikla nesrec, upravljanja z nesrecami. Tako se bomo tudi v obcini Kamnik v pri­hodnje zavzeto lotili ažuriranja nacrtov zašcite, reševa­nja in pomoci na obcinski ravni ter tudi pozvali orga­nizacije, da posodobijo svoje nacrte dejavnosti. Prav tako bomo izdelali nacrt manjkajoce opreme, ki jo sile za zašcito in reševanje potrebujejo ob katastrofalnih nesrecah (poplave, žled, neurja, potres). 
Na podrocju pripravljenosti bomo tudi v prihodnje 
aktivno razvijali sisteme za spremljanje stanja nevar­
nosti (poplavna in potresna nevarnost) in se vkljucili v razlicne procese tako preventivnega delovanja kakor tudi v priprave na ucinkovitejši odziv na nesrece. 

V letu 2022 je bila dokoncno opremljena štabna soba CZ za potrebe delovanja štaba in enot ob vecjih in katastrofalnih nesrecah. Predvsem je namenjena za nemoteno izvajanje funkcij vodenja po IPS­siste­mu (Intervencijsko­poveljniški sistem), hkrati pa sama lokacija in njena povezljivost z regijskim operativnim centrom 112 Ljubljana ter obcinskim centrom za ob­vešcanje omogocata tesno povezanost sistema vode­nja IPS z ostalimi funkcijami interventnih enot, kar se je pokazalo predvsem ob lanskih nesrecah. Lani je prostor dežurne sobe v gasilskem domu Kamnik omo­gocal lažjo koordinacijo med številnimi deležniki, vklju­cenimi v intervencijo velike razsežnosti. 
Sodelovanje z Gorsko reševalno službo Kamnik 
Poleg ucinkovite prostovoljne gasilske službe je tre­ba izpostaviti tudi vlogo, ki jo imajo ostale enote zašci­te in reševanja, še posebej gorska reševalna služba, ki ima zaradi gorskega zaledja tudi dolgoletno tradicijo v naši obcini. 
Društvo Gorska reševalna služba Kamnik je prosto­voljno, samostojno, nepridobitno in nepoliticno zdru­ženje fizicnih oseb, ki deluje na podlagi Zakona o druš­tvih. Opravljamo dejavnost gorske reševalne službe kot javno službo, ki je v javnem interesu in je humanitarna dejavnost. Zgornja stavka, zapisana v našem statutu, nas obvezujeta, da pomagamo vsem, ki v gorah in na drugem težko dostopnem terenu potrebujejo pomoc. 
Delujemo v sistemu zašcite in reševanja v Republiki Sloveniji, za reševanje in pomoc delujemo na obmocju obcin Kamnik, Domžale, Komenda, Mengeš, Moravce, Lukovica in Trzin. Vecino intervencij opravimo na ob­mocju obcine Kamnik, ki ima najvec težko dostopnega in zahtevnega terena Kamniško­Savinjskih Alp. 
Število nesrec, tako gorskih kot tudi ostalih, na tež­ko dostopnem terenu se v Sloveniji iz leta v leto veca. Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) vodi letno statistiko vseh nesrec oziroma intervencij, v katerih smo sodelovali gorski reševalci iz sedemnajstih druš­tev in postaj po Sloveniji (diagram 1). Skladno s slo­venskim trendom se tudi na kamniškem obmocju šte­vilo iz leta v leto veca. 
Obremenjenost kamniškega gorskoreševalnega 
moštva je bila leta 2022 nekoliko višja kot v preteklem 
letu. Sodelovali smo pri dvainpetdesetih (52) interven­cijah, od tega je bilo sedem (7) iskalnih in petinštiride­set (45) reševalnih. V dvaindvajsetih (22) intervencijah nam je pomagal helikopter, v triindvajsetih (23) so so­delovali naši zdravniki. Pomagali smo oseminpetde­setim (58) poškodovanim/nepoškodovanim osebam, od tega smo tri preminule predali pogrebni službi. Sku­paj smo opravili 1018 reševalnih ur. 
Leto 2023 smo zakljucili s triinpetdesetimi (53) intervencijami, od tega smo imeli šest (6) iskalnih in sedeminštirideset (47) reševalnih intervencij. Na po­moc smo dvajsetkrat (20) poklicali helikopter, na šti­rinajstih (14) intervencijah so pomoc ponesrecenim nudili društveni zdravniki. Triinpetdeset (53) oseb je bilo udeleženih v intervencijah, med njimi sta žal dve izgubili življenje. Opravili smo 1174 reševalnih ur. 
Skoraj polovica intervencij našega društva še vedno poteka na obmocju Velike planine – posebej izpostav­ljamo obmocje neoznacene poti cez Rigelj – v osred­njem delu naših gora pa imamo pogoste intervencije na Podih in na obmocju bivaka pod Skuto in Žmavcar­jev. Obiskovalci našega obmocja veliko uporabljajo di­gitalne karte, posebej google maps z vrisi sledi pred­hodnikov, ne poznajo pa težavnosti poti in se zato ne znajdejo najbolje na nepoznanem terenu (primer pot cez Rigelj) ali pa niso seznanjeni s terenom in potmi, tudi neoznacenimi, in hitro zaidejo v težave (primer Žmavcarji). Vecina udeležencev v naših intervencijah so bili turisti, med njimi je bilo veliko tujcev – neizku­šenih, brez znanja o gibanju v gorah in z neustrezno opremo. 


Diagram 1: Narašcanje števila intervencij v zadnjih osmih letih (leto 2020 je bilo leto epidemije covid­19) 



Za kakovostno in varno reševanje v gorah se clani društva nenehno usposabljamo in sledimo novostim v reševalni tehniki. V letih 2022 in 2023 smo izvedli red­na letna usposabljanja aktivnih clanic in clanov iz let­ne in zimske tehnike reševanja ter obnavljalni izpit iz prve pomoci ter vajo reševanja iz gondole v letu 2022. 
Ekipa petih clanov (Janez Kosirnik, Primož Lavric, Tadej Trobevšek, Matej Ogorevc in Dejan Kuserbanj z mentorjema Marijano Hostnik in Florjanom Rozma­nom Ravnikarjem) je na dnevu gorskih reševalcev 22. maja 2023 na tekmovanju iz prve pomoci zasedla odlicno drugo mesto. 
Clani društva s specialisticnimi nazivi so se udele­žili usposabljanj, ki jih organizirajo komisije GRZS za reševalno tehniko, letalsko reševanje in reševanje iz plazov za inštruktorje gorskega reševanja, reševalce letalce in vodnike reševalnih psov. V letu 2022 so trije pripravniki Boris Bodlaj, Matej Ogorevc in Janez Kosir­nik uspešno zakljucili usposabljanje in postali »izpra­šani« gorski reševalci. Redno skrbimo za pomladitev reševalnega moštva, zato smo v letu 2023 medse sprejeli dva pripravnika za gorskega reševalca: Gala Kokalja in Žigo Macedonija. Isto leto spomladi je uspo­sabljanje za inštruktorja gorskega reševanja zakljucil Jure Prezelj, jeseni pa zacel Aleš Hocevar in ga zaklju­cil pozimi leta 2024, s cimer smo razširili našo skupi­no inštruktorjev. 

Zavedamo se, da so skrb za varnost v gorah, izobra­ževanje obiskovalcev gora in neprestano opozarjanje na nevarnosti najvecje možno zagotovilo za preprece­vanje nesrec v gorah. Vsako leto pripravimo tecaj var­ne hoje za obiskovalce gora v zimskih razmerah na Mali planini, zadnji dve leti sta bila izvedena in zelo dobro obiskana v januarju, kar pomeni, da si planinci in ostali želijo pridobiti znanje za varnejše gibanje v gorah. Kot dežurni smo sodelovali na nekaterih tradi­cionalnih prireditvah (Po nagelj in teku na Limbarsko goro), na tekmi MTB, teku na Veliko planino, … V visoki poletni sezoni smo organizirali dežurstvo ob sobotah in nedeljah, naši reševalci letalci so bili v pripravlje­nosti v ekipah za helikoptersko reševanje na letališcu Jožeta Pucnika na Brniku med zimskimi in poletnimi pocitnicami. Sodelovali smo s predstavitveno vajo na dnevu planincev in dnevu Kamniških planin v Kamni­ški Bistrici skupaj s Planinskim društvom Kamnik. 
Delovanje društva, financno preglednost in orga­nizacijsko delo smo zagotavljali z rednimi sestanki upravnega odbora in mesecnimi sestanki clanstva. V volilnem letu 2023 smo izvolili novo vodstvo: predse­dnika Sreca Podbevška, ki ima nemalo zaslug za to, da smo se v letu 2022 koncno preselili v lastne pro­store, je po sedmih letih vodenja zamenjal inštruktor in reševalec letalec Jernej Lanišek. Med castne clane smo lani sprejeli tudi zaslužna gorska reševalca Tone­ta Trobevška ml. in Rada Nadvešnika. 
Zavedamo se, da smo za uspeh in razvoj gorskega reševanja odgovorni sami, zato smo clani društva ak­tivni tudi pri delu in vodenju Gorske reševalne zveze Slovenije. V mandatnem obdobju 2018–2022 smo v organih GRZS delovali: Franci Vrankar kot predsednik upravnega odbora Ustanove Sklad Okrešelj, ki nada­ljuje delo v mandatnem obdobju 2022–2026, Aleš Hocevar kot clan komisije za opremo in v obdobju 2022–2026 v komisiji za zveze, Matjaž Šerkezi kot clan komisije za reševalne tehnike v obdobju 2022– 2026 in v istem obdobju Urban Iglic kot clan komisije 
za medicino. 

Društvo je vse od ustanovitve leta 1922 mocno vpeto v lokalno okolje in tako danes že tradicionalno dobro sodelujemo z Obcino Kamnik in Civilno zašcito Obcine Kamnik, s Policijsko postajo Kamnik, z Zdrav­stvenim domom dr. Julija Polca Kamnik, z gasilskimi društvi iz obcine Kamnik, družbo Velika planina, d. o. o., s planinskimi in ostalimi društvi v obcini Kamnik, še zlasti zgledno sodelujemo s Planinskim društvom Kamnik in z alpinisticnim odsekom, od koder izhaja tu­di vecina naših clanov. Izpostavljamo zelo dobro sode­lovanje z Obcino Kamnik, ki nam zagotavlja del sred­stev za naše delovanje, v zadnjih letih pa nam je tudi pomagala pri rešitvi naše prostorske problematike. 
V letih 2022–2023 smo kamniški gorski reševalci doživeli dve nasprotji: veliko veselje in ponos ter hudo žalost. 
V letu 2022 smo praznovali 100­letnico organizi­ranega gorskega reševanja na Kamniškem, ki je bila rdeca nit skozi vse leto. V decembru leta 2021 smo se – koncno – z veliko truda preselili v lastne obnovlje­ne prostore ter konec leta uspeli priklopiti še vodo ter asfaltirati parkirišce, oboje s pomocjo Obcine Kamnik. Praznovanje stoletnice društva smo najavili z novinar­sko konferenco v aprilu, zacrtali in 17. junija v Domu kulture izvedli umetniško prireditev Želja pomagati, julija in avgusta je bila na ogled fotografska razstava v centru mesta, do septembra, ko smo pripravili slav­nostno odprtje prostorov, smo v hitrem tempu dokon­cevali in urejali stavbo in okolico ter 30. septembra 2022 koncno slavili. Za zakljucek smo imeli oktobra še razstavo o zgodovini reševanja na Kamniškem v muzeju Zaprice, spominsko komemoracijo na Trgu tal­cev, vse skupaj pa smo zakljucili z izdajo knjige Gore nosimo v srcih konec leta. 
Ponosni smo bili, da smo z veliko angažiranostjo gradbenega odbora in clanov pridobili lastne prosto­re ter si zastavili cilje, da se v prihodnjem letu še bolj posvetimo svoji osnovni dejavnosti – gorskemu reše­vanju, ki je kljub vsem ostalim aktivnostim potekalo prednostno in neprekinjeno. 



Prijetno vzdušje na umetniški prireditvi Želja pomagati, Obnovljeni lastni prostori DGRS Kamnik (Foto: Vladimir 
17. junij 2022 (Foto: Vladimir Habjan) Habjan) 

Prikaz helikopterskega reševanja v gorah na prireditvi Želja 
pomagati (Foto: Vladimir Habjan) Naslovnica jubilejne knjige ob 100-letnici organiziranega gorskega reševanja na Kamniškem 



Kljub reševanju in izobraževanju ter dežurstvih ob koncih tedna v poletni sezoni se je zgodilo tisto, cesar si nismo mogli predstavljati. V hudem deževju v noci s 
3. na 4. avgust 2023 so se nam sanje utopile v deroci Kamniški Bistrici, ki je zaradi spremenjenega toka od­plavila opremo, unicila avtomobile, parkirišce in spod­jedla temelje naše stavbe. Ostali smo brez besed … Vendar pa ni bilo casa za razmišljanje. Naše delo je bi­lo poskušati na kakršenkoli nacin pomagati ujetim tu­ristom na Kraljevem hribu, Veliki planini, … saj so bile dostopne poti unicene na vsem kamniškem obmocju. Predsednik Jernej Lanišek je ves avgust sodeloval kot clan štaba Civilne zašcite, saj je bilo veliko dela tudi s pomocjo sovašcanom, ki so utrpeli velike škode, in opazovanjem plazu Blate nad Bistricico. Nekateri na­ši clani so ves cas sodelovali tudi pri helikopterskem reševanju na drugih obmocjih in v skupni letalski ekipi GRZS za pomoc na Koroškem. 
Zacasno zatocišce smo dobili pri gasilcih Prosto­voljnega gasilskega društva Kamnik, kamor smo pre­peljali »rešeno« opremo, avtomobila sta nam posodili GRS Kranj in GRZS, kranjski in tržiški gorski reševalci pa nekaj manjkajoce opreme. V delovnih akcijah smo ocistili prostore takoj, ko je bilo možno, pozneje smo jih zaprli in uredili izsuševanje. 
Tokrat smo spet dobili potrditev, da je naša služba v oceh javnosti spoštovana, saj so se spet izkazali dobri ljudje in pokazali razumevanje za naše težave, na pri­mer s prodajno razstavo likovnih del priznanega kam­niškega slikarja v Domu kulture, z dražbo likovnih del v galeriji Mihe Maleša, donacijami opreme za reševanje in denarnih sredstev. 
Tudi po poplavah v poznejših mesecih naše delo ni zastalo, urejali smo prostore, kolikor je bilo mogoce, veliko dela pa je ostalo še za leto 2024. 
Vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali v težkih polet­nih trenutkih leta 2023, se iskreno zahvaljujemo. 



Že od leta 1922 se podobno kot naši predhodniki trudimo, da bi cim prej prišli na pomoc vsem, ki zaide­jo v gorah v težave. Želimo in skušamo slediti tradiciji, zavedamo se svojega poslanstva: varno in kakovostno reševati. Ponosni smo, da smo kamniške reševalke in reševalci. Vsako rešeno življenje nam je v neverjetno 

Poplavljeno obmocje prostorov DGRS Kamnik (Arhiv PGD 
veselje in spodbuda za še boljše delo v prihodnje. 
Kamnik) 





Alenka Juvan1 Jakopiceva 20, Kamnik ajuvan@siol.net 
Manom Rudolfa Maistra 
Rudolf Maister, vojak, pesnik, humanist, se je rodil 29. mar­ca 1874 v Kamniku. Bil je nenavadno nadarjen clovek, velik domoljub in velik svetovljan. Po prvi svetovi vojni je ubranil na­šo severno mejo in Maribor. Leto 2024 bo prineslo kar nekaj okroglih obletnic, povezanih z njim in njegovim življenjem. Zato je Vlada RS na pobudo Ministrstva za obrambo razglasila leto generala Rudolfa Maistra. Leta 2023 pa je preteklo deset let, odkar je njegova obnovljena rojstna hiša postala muzej in naj­mlajša enota Medobcinskega muzeja Kamnik. In temu je name­njen ta prispevek. Kljuc­ne­be­se­de:­Rudolf Maister, vojak, pesnik, humanist, Maistrova rojstna hiša, obletnice, leto generala Rudolfa Maistra 
Rudolf Maister, soldier, poet, humanist, was born on 29 March 1874 in Kamnik. He was an incredibly talented man, a great patriot and cosmopolitan. After the First World War, he defended our northern border and Maribor. The year 2024 will mark several round anniversaries related to Maister and his life. For that reason, the government of the Republic of Slovenia, on the initiative of the Ministry of Defence, has declared it the year of General Rudolf Maister. In 2023, ten years had passed since his renovated birth house was transformed into a museum, thus becoming the youngest unit of the Kamnik Regional Museum, and consequently the theme of this article. Keywords:­Rudolf Maister, soldier, poet, humanist, Maister’s birth house, anniversaries, the year of General Rudolf Maister 
Ob visokih okroglih obletnicah 
Cloveški spomin je raztrgana koprena, skozi kate­ro marsikaj zdrsi, ce ni zapisano sedemdesetkrat se­demkrat, kot pravi Sveto pismo, zato naj tole besedilo skuša ujeti ter slovenski zgodovini pripeti nekaj pom­nikov o Rudolfu Maistru, izjemnem možu, ki je postavil temelje naši samostojni državi. Brez njega bi imeli Slo­venci leta 1991 komaj kaj osamosvajati, saj bi se na­še državne meje (s cimer se, presenetljivo, strinja celo vecina razlicno svetovnonazorsko usmerjenih zgodovi­narjev in strokovnjakov) po koncu prve svetovne vojne leta 1918 skrcile na ljubko deželico Kranjsko. 
Toda tema je resna, zato zacnimo s tehtnim razmiš­ljanjem dr. Antona Dolarja, prof. klasicne filologije, ki ga je ob Maistrovi smrti leta 1934 objavil v reviji Kroni­ka slovenskih mest.
2 

»Ko smo bili Slovenci še pod Avstrijo, ni bil naš 
odnos do vojaštva nikoli prisrcen. Vojaška služba je 
povedla našega fanta v popolnoma tuj svet, kjer so mu bili poveljniki tuji po srcu in po jeziku. Redki so bili 
castniki, ki so slovenski znali, kaj šele taki, ki so slo­venski cutili, na prste pa si lahko naštel tiste, ki so si 
1­­Univ.­dipl.­slavistka,­muzejska­informatorka,­vodja­enote­Rojstna­hiša­Rudolfa­Maistra,­Medobcinski­muzej­Kamnik. V Kroniki slovenskih mest,­1934,­letnik­1,­št.­4,­je­dr.­Anton­Dolar,­Maistrov­pribocnik,­objavil­nekrolog­z­naslovom­Kaj­nam­je­pomenil­general­Maister­kot­vojak. 

upali svoje slovenstvo tudi v javnosti pokazati. In med temi je bil naš Maister. Njega je bila usoda izbrala, da nam je ob prevratu rešil izmed štirih spornih mejnikov 
vsaj enega, Maribor, in da nam je zacrtal severno me­
jo tako, da so vsaj v enem pasu naše narodne aspira­
cije zadovoljene. Ko je letos 26. julija na Uncu, kamor je zahajal na pocitnice, nepricakovano preminul, je bil svojo historicno misijo sicer že pred leti dovršil; zapu­
stil pa je še bogato zakladnico nabranega gradiva, ki 
ga sam ni vec utegnil do konca predelati in ki bo slu­žilo kot glavni vir za zgodovino našega prevrata v Po­
dravju. Kar nam je Maister ustvaril nesmrtnega, to je izvršil kot vojak-narodnjak.« 
Leta 2024 torej zaznamujemo kar nekaj okroglih obletnic, povezanih z našim rojakom. Ce zacnemo vzvratno, ob upoštevanju citata in besedila dr. Dolar­ja, generalovega pribocnika, moramo najprej opozo­riti na devetdesetletnico Maistrove smrti. Umrl je na Uncu 26. julija 1934, pokopali pa so ga v Mariboru dva dni zatem. Maribor takega pogreba še ni doživel. Od generala se je, kot so pisali casopisi Jutro, Slove­nec, Slovenski narod, poslovilo okrog 25.000 ljudi. Za­tem ob obletnicah ne smemo pozabiti na 120­letnico Maistrove prve pesniške zbirke Poezije. Izdal jo je le­ta 1904 pri okroglih 30 letih v Ljubljani. Tudi poezija pomembno doloca njegovo osebnost, ceprav Maistra kot pesnika (še vedno vse prepogosto) postavljajo v nekakšen (literarni) kot. Kamnicani se bomo pono­sno spomnili, da je bil Maister pred sto leti, 15. aprila 1924, razglašen za castnega mešcana našega mesta. Zelo pa bi se morali vsi skupaj, ves slovenski narod, ustaviti ob 150. obletnici rojstva našega rojaka, ki ga moremo in moramo postaviti ob bok Trubarju, Prešer­nu, Cankarju, Plecniku, Almi Karlin, Ivani Kobilca, ce omenim le nekaj znamenitih mož in žena našega na­roda. To véliko obletnico bi morali, tako kot so nekoc glasniki po mestnih trgih razglašali pomembne novice, razširiti po vsej Sloveniji in tudi cez meje, kot je s svoji­mi dejanji nekdaj segal Rudolf Maister. Priložnost za to nam ponuja leto generala Rudolfa Maistra, ki ga je na predlog Ministrstva za obrambo razglasila slovenska vlada. Lani novembra je bil v Kamniku pod pokrovitelj­stvom obcine ustanovljen poseben odbor, v katerem sodelujejo predstavniki vseh kulturnih ustanov v gene­
ralovem rojstnem mestu. Skupaj smo oblikovali razno­ tos v našem mestu praznovali Maistrovo leto. Program  
lik program dogodkov in prireditev, s katerimi bomo le­ dodajam za ogled, spomin in zavezo.  
Maistrovo leto – 2024  
Obcina Kamnik  
Februar  

Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
5. februar 

Novinarska konferenca Obcina Kamnik Obcina Kamnik 
ob 10. uri 

7. februar Javni zavod za kulturo Kamnik, 
Prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku Dom kulture Kamnik 
ob 18. uri Obcina Kamnik 
8. februar KD Priden možic, Obcina Kamnik, 
Kamniški kulturni maraton Dom kulture Kamnik 
od 13. ure Javni zavod za kulturo Kamnik 
21. februar Javno vodstvo po razstavi 
Rojstna hiša Rudolfa Maistra Medobcinski muzej Kamnik 
ob 18. uri Zgodbe Maistrovih predmetov 
Marec 

Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
13. marec Odprtje gostujoce razstave o življenju in delu 
Obcina Kamnik ZDGM, DGM Kamnik 
ob 17. uri Rudolfa Maistra 

13. marec Maistrov vecer, predavanje Marka Licine 
Rojstna hiša Rudolfa Maistra Medobcinski muzej Kamnik 

ob 18. uri iz Muzeja novejše in sodobne zgodovine 

26. marec ob 17.30  Podoknica pri Rojstni hiši Rudolfa Maistra  Rojstna hiša Rudolfa Maistra  DKD Solidarnost in DGM Kamnik  
26. marec ob 18. uri  Odprtje nove razstave Maister in rodni Kamnik  Rojstna hiša Rudolfa Maistra  Medobcinski muzej Kamnik  
27. marec ob 11. uri  Slovesnost pri Maistrovem doprsnem kipu  Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik  Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik in DGM Kamnik  
27. marec  Proslava s položitvijo venca  Spomenik Rudolfa Maistra na Trgu  Obcina Kamnik, Javni zavod za kulturo  
ob 17. uri  k spomeniku Rudolfa Maistra  talcev  Kamnik  

27. marec Osrednja slovesnost ob prazniku Obcine Kamnik Obcina Kamnik, Javni zavod za kulturo 
Dom kulture Kamnik 

ob 18. uri s podelitvijo priznanj Obcine Kamnik Kamnik 
29. marec 

Dan odprtih vrat Rojstna hiša Rudolfa Maistra Medobcinski muzej Kamnik 
od 10. do 18. ure 
April 

Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
11. aprila 

Predstavitev Kamniškega zbornika 2024 Grad Zaprice – muzej Obcina Kamnik 
ob 17. uri 

13. april ob 8. uri  Maistrov pohod  Zbirališce pri spomeniku Rudolfa Maistra na Trgu talcev  DGM Kamnik  
16. april ob 19. uri  Slavnostna akademija v letu generala Rudolfa Maistra  Dom kulture Kamnik  Strokovna komisija za dogodke in priredi­tve v letu generala Rudolfa Maistra  
17. april ob 19. uri  Predstavitev tematske številke revije SLO, posvecene Rudolfu Maistru  Rojstna hiša Rudolfa Maistra  Družina, Medobcinski muzej Kamnik, Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije  
22. april ob 18.30  Koncert vojaških skladb iz obdobja pred 1. svetovno vojno  Dom kulture Kamnik  Glasbena šola Kamnik  
22. april  Maistrov tek  Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik  

MC Kotlovnica, Gimnazija in srednja šola 
Posebna oddaja šolskega Radia Rudi 
Rudolfa Maistra Kamnik 

Maj 
Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
31. maj Predstavitev slikanice Rudolf in Vojko ali kako je Založba Pivec, Maribor, Medobcinski 
Rojstna hiša Rudolfa Maistra 
ob 19. uri Maister v 47 minutah ubranil Maribor muzej Kamnik 
Knjižnica Franceta Balantica Kamnik, 

11. maj Maistrova literarna transverzala, Zbirališce pri Rojstni hiši Rudolfa 
Rojstna hiša Rudolfa Maistra, 

ob 10. uri vodena kulturna pot Maistra 
Javni zavod za kulturo 

29. maj Strokovna ekskurzija na slovensko in avstrijsko Zbirališce pri Rojstni hiši 
Medobcinski muzej Kamnik 

ob 7.30 Koroško z Maistrom Rudolfa Maistra 
Junij 
Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
Knjižnica Franceta Balantica Kamnik, 

8. junij Maistrova literarna transverzala, Zbirališce pri Rojstni hiši 
Rojstna hiša Rudolfa Maistra, 

ob 10. uri vodena kulturna pot Rudolfa Maistra 
Javni zavod za kulturo Kamnik 

12. junij 
Maistrov vecer, intervju z Borutom Maistrom Rojstna hiša Rudolfa Maistra Medobcinski muzej Kamnik 
ob 19. uri 
14. junij Samostan Mekinje ali DGM Kamnik, JSKD Kamnik, 
Maistrove uglasbene pesmi v zborovski izvedbi 

ob 19. uri Dom kulture Kamnik Obcina Kamnik 
Julij 
Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
26. julij Spomenik Rudolfa Maistra 
Slovesnost ob 90. obletnici Maistrove smrti DGM Kamnik, Obcina Kamnik 
ob 18. uri na Trgu talcev Kamniška kulinarika in pivo general Maister Park Evropa Zavod za turizem in šport Kamnik 
Avgust 
Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
Predstavitev knjige z novim izborom Knjižnica Franceta Balantica Kamnik, 
12. avgust  Na vrtu Maistrove rojstne hiše 
Maistrovih pesmi in ilustracijami ZDGM 
September 
Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
11. september Javno vodstvo po razstavi 
Rojstna hiša Rudolfa Maistra Medobcinski muzej Kamnik 
ob 19. uri Maister in rodni Kamnik 
Konec 
Mladi Maister – Maistrov festival za vrtce in šole Samostan Mekinje Javni zavod za kulturo Kamnik 
septembra 
Oktober 
Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
Gostujoca razstava o življenju in delu Rudolfa 

OŠ Marije Vere Kamnik ZDGM, DGM Kamnik 
Maistra s predavanjem 
Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra 

Premiera videa o Maistru Družbeni mediji 
Kamnik, MC Kotlovnica 

16. oktober 
Maistrov vecer, predavanje Rojstna hiša Rudolfa Maistra Medobcinski muzej Kamnik 
ob 18. uri 
November 

Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
13. november 

Maistrov vecer, predavanje Rojstna hiša Rudolfa Maistra Medobcinski muzej Kamnik 
ob 18. uri 
Gimnazija in srednja šola Rudolfa Gimnazija in srednja šola Rudolfa Ma­

15. november Maistrov kviz za dijake slovenskih šol iz krajev, v 
Maistra istra 
ob 19.30 katerih je Maister živel in deloval 
Kamnik Kamnik, MC Kotlovnica 

22. november Proslava s položitvijo venca k spomeniku Rudolfa Spomenik Rudolfa Maistra na Trgu 
Obcina Kamnik 

Maistra talcev 
22. november  Državna proslava ob dnevu Rudolfa Maistra  Športna dvorana Kamnik  Ministrstvo za obrambo  
23. november ob 11. uri  Slovesnost pri Maistrovem doprsnem kipu  Gimnazija in srednja šola Rudolfa Maistra Kamnik  Gimnazija in srednja šola Rudolfa Mais­tra Kamnik in DGM Kamnik  
23. november od 10. do 18. ure  Dan odprtih vrat  Rojstna hiša Rudolfa Maistra  Medobcinski muzej Kamnik  

December 

Datum Dogodek Mesto prireditve Organizator 
Odprtje likovne razstave na temo 
Zavod za kulturo JSKDS Kamnik in drugi generala Rudolfa Maistra 

Ob desetletnici (+ 1) Maistrove rojstne hiše 
Lani je minilo deset let, odkar je Rojstna hiša Rudol­
fa Maistra s stalno razstavo Rudolf Maister – domo­ljub, general, kulturnik, pesnik, bibliofil odprla vrata in 
postala enota Medobcinskega muzeja Kamnik. Poleg stalne postavitve so v njej na ogled še obcasne razsta­ve – doslej jih je bilo enajst. Del vsega, kar se je v hiši dogajalo oz. se dogaja, pa lahko preberete v odlomkih iz dnevnika, ki ga pišem od leta 2013. 
23. november 2013 Zanimiv, živahen in pisan dan 

Še Maister bi bil zadovoljen in najbrž tudi ganjen (saj je bil vendar »poet v civilu«, kot ga je v Ljubljanskem zvonu oznacil kritik in pesnik Josip Regali). Že takoj, ko se je muzej ob 10. uri odprl, so zaceli prihajati ljudje od blizu in dalec; kot kakšno romanje se je zdelo. Veli­ko zanimivih pripovedi, besed, vprašanj je bilo slišati. Pohvale o muzeju pa so kar deževale. Zares mocan vtis je naredila ta po prostoru miniaturna, vendar v be­sedi in sliki velika zgodba. Prišla je tudi skupina Slo­vencev iz Zagreba, bili so navdušeni, ganjeni, hvaležni. Popoldne slovesno uradno odprtje muzeja. Kljub temu da je lilo kot iz škafa, se je pred hišo zbrala velika mno­žica. Trak so prerezali kamniški župan Marjan Šarec, predsednik kamniškega Maistrovega društva Ivan Se­kavcnik in predsednik Zveze Maistrovih društev mag. šli na ogled tisti, ki so si muzej hoteli ogledati pocasi in Milan Lovrencic. Direktorica muzeja Zora Torkar je po v miru. Stari Kamnicani so obujali spomine na to, kje razstavi vodila visoke goste, poleg naštetih so prišli še je v Kamniku živel pisatelj Vladimir Bartol, ki se je po­Maistrova vnuka Stojan in Borut ter Maistrova snaha, rocil s Kamnicanko Dragico Podobnik, kje je Župancic gospa Sonja Maister, predsednik RS Danilo Türk, po­napisal Veroniko Deseniško itd. Muzej je bil živ vse do slanec DZ Matej Tonin, škof Anton Jamnik … Ljudje so pol devete zvecer, ko so pocasi odšli zadnji obiskovalci drli v hišo, da je skoraj pokala po šivih. Proslava in z in sem ugasnila luci. Ta dan si je rojstno hišo ogledalo njo množica generalovih »navijacev« se je preselila v okoli 350 ljudi. Rudolf Maister ­Vojanov, slovenski ge­športno dvorano pri OŠ Frana Albrehta. Pozneje so pri­neral in pesnik, bi se prav gotovo pocutil pocašcenega. 



Od Prežihovega Doberdoba do Maistrovega povelja, Maistrov vecer z dijaki kamniške gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra ter njihovo profesorico slovenšcine Kristino Jamšek, 2017  (Arhiv MMK) 
15. oktober 2014 Trije kamniški pesniki: Maister, Medved, Balantic 
Maistrov vecer, tokrat literarno­glasbeni. V spu­šcajocem se mraku dve bakli pred muzejem vabita obiskovalce. Mimoidoci se ustavljajo in radovedno sprašujejo, kaj vendar se bo dogajalo. Z gimnazijci gimnazije, ki nosi generalovo ime, veselo spodbujamo drug drugega; zadiši po zaroti in pustolovšcini. Poki­mam generalovi visoki silhueti. Kajne, tako kot v Celju, ko ste z dijaki skrivnega društva Kondor izdajali literar­ne vaje Savinja …3 Mladi Kamnicani so vecer skupaj s svojimi profesoricami pripravili v maniri citalniške bésede v 19. stoletju, z vsaj simbolicno kostumogra­fijo: Balanticu so nakodrali lase, mu nataknili okrogla ocala, Medveda oblekli v srajco s kolarjem okrog vratu in Maistru na glavo poveznili oficirsko kapo. Za sklep vecera sta ljudske o vojski tej nesrecni, slovesu in smr­ti zapela in zaigrala koledniška veterana: prof. Janez Majcenovic z žametnim baritonom in Tomaž Plahutnik na citrah. Ljudje so napolnili muzej do zadnjega kota, da je komaj dihal in vsi mi z njim. Obiskovalci so bili po prireditvi veseli in ganjeni. Nastopajoce so nagradili z dolgim aplavzom. Že v pozen vecer zapiram težka ko­vinska vrata in se skozi žametno zaveso teme napotim proti domu. 

3­­­Znanstvene­in­leposlovne­vaje­Savinja;­izšlo­je­pet­številk­od­januarja­do­junija­1914.­Urednik­je­bil­skupaj­z­dijakom­Sreckom­Puncerjem­Rudolf­Maister. 
3. december 2014 Larry Coryell na obisku 

Pa je spet Prešernov rojstni dan. Nenadoma kar pa­deta skozi vrata dva gospoda: mlajši in starejši, za ka­terega se izkaže, da je American, znani kitarist Larry Coryell, živa legenda jazza, tudi avtor opere Vojna in mir, ki so jo vceraj uprizorili v Cankarjevem domu v Ljubljani. Coryell je bil navdušen nad muzejem in Ma­istrom, z njegovim spremljevalcem sva mu prevajala generalove pesmi, poslušal je uglasbene Maistrove verze in ob odhodu obljubil, da se še vrne. Nato so ljudje kar kapljali drug za drugim. Edino, kar me je za­res razžalostilo: spet se je našla obiskovalka, ki je do­movino in materinšcino povsem zamenjala s politiko, politiki, financami in kritikam ni bilo ne konca ne kraja. Dokler nam domovina in materinšcina ne bosta sveti, nam tudi denar ne bo pomagal pri izgubljanju v evrop­skem loncu, ji recem. Skozi mrak in dež se odpravim na sprehod h generalu v zgornjem delu mesta. 
17. januar 2015 Mož besede in duha 

Listam po Maistrovih pesniških zbirkah, poslušam pesmi, ki jih je uglasbil Simon Skalar, vse so iz prve generalove zbirke, dve iz cikla Fantovske. S prijateljico sva se pogovarjali o naslovu nove razstave o Maistru pesniku in humanistu, ki jo pripravljam skupaj s sode­lavci. Trenutni mi ni všec, je res bolj deloven, v Glazer­jevi oceni Maistrovih pesmi v Kroniki slovenskih mest iz leta 19344 pa najdem nekaj primernejšega, »mož besede in duha«. Ob razstavi razmišljam še o videu, pravzaprav kratkem filmu o Maistru, kulturniku in pe­sniku, za katerega si res želim, da bi ga posneli, ceprav nam z denarjem precej slabo kaže. Rada bi, da bi bila podoba Rudolfa Maistra cim bolj celostna, da bi kaj novega povedali tudi mlajšemu rodu, ki o Maistru v preteklosti tako rekoc ni slišal nicesar. 
9. marec 2019 Generalov vnuk podaril stol in okvir 
Letošnji Maistrov rojstni dan je bil še posebej slove­sen, saj nam je na kratkem srecanju na kamniški obci­ni Borut Maister podaril dedov stol z Unca pri Rakeku, del pohištva Maistrove tete Matilde, ki se je tam poro­cila in živela s svojim možem Lovrom Sebenikarjem. Rudolf je na Unec pogosto zahajal. Pozneje je tam pre­življal pocitnice. Tako je bilo tudi zadnjic, leta 1934, ko je na tem posestvu umrl leto za teto Matildo. Notranjci so imeli generala prav tako za svojega kot Kamnicani in Mariborcani. To vedno omenijo, ko pridejo na obisk v njegovo rojstno hišo. Maistrov vnuk nam je podaril tudi okvir, v katerem je bila diploma, ki jo je general dobil v dar, ko so mu njegovi rojaki podelili castno me­šcanstvo. Izvirnik diplome je bil pri Maistrovih doma v Mariboru med drugo svetovno vojno na žalost uni­cen. V barocnem slogu izrezljan okvir, ki se je ohranil in smo zdaj njegovi ponosni lastniki, je izdelal kamni­ški rezbar, podobar Ivan Klemen. Delavnico je imel v hišici, imenovani Bajtica, ki še danes (obnovljena) stoji zadaj za Šutno. Spominska plošca na njenem procelju oznanja, da sta v njej delovala rezbarja Ivan Klemen in Maks Bergant, njegov ucenec. 
8. september 2020 Tam pri Celovcu … 
Na malo gospojnico, kot Korošci cez mejo pravijo temu Marijinemu prazniku, smo v generalovi rojstni hiši odprli razstavo o koroškem plebiscitu z naslovom Tam pri Celovcu … Koroški plebiscit 1920 v literaturi in glasbi. Na vrtu ob župnijski cerkvi je bila uvodna slove­snost, po 100 letih pa smo uprizorili tudi igro Plebiscit, ki jo je leta 1920 ob Vrbskem jezeru napisal takrat mladi umetnostni zgodovinar dr. Izidor Cankar. Igralci športno­kulturnega društva Sela pri Kamniku so eno­dejanko z epilogom, kot je svojo igro poimenoval avtor, odigrali odlicno. In to kljub temu, da smo vadili v precej zmedenih koronskih razmerah. Režiserka Andreja Hu­mar Gruden je bila spet, kot vedno, kadar sodelujem z njo, vztrajna, iznajdljiva, prijazna, razumevajoca, opti­misticna pa še kaj bi lahko dodala. Brez nje nam ne bi uspelo ali pa bi bila stvar precej precej slabša. Lepa, zanimiva in deležna množice pohval je bila razstava v muzeju; zelo sta se izkazala mlada oblikovalca, sli­karja Petra in Jon Derganc. Na odprtju razstave je bi­lo, kljub koroni in vsem težavam v zvezi z njo, okrog 180 ljudi, med visokimi gosti pa predsednik Državne­ga sveta Anton Kovšca in njegova žena. Razstavo je odprl kamniški župan Matej Slapar. Prišli pa so znani Korošci z one strani meje, kar me je navdušilo in ga­nilo: dr. Marjan Šturm, Zalka in Franci Kelih, Milena in Majda Kernjak. Od domacih pa med drugim moja ljuba prijatelja Jasna Nemec Novak in Janez Stergar, zgodovinar, neutrudni predsednik ljubljanskega kluba koroških Slovencev, ki je s sabo pripeljal še predsedni­co slovenskega PEN Ifigenijo Simonovic. Razstava bo stala do oktobra 2021. 

4­­­Janko­Glazer­v­Kroniki slovenskih mest 1934,­letnik­1,­št.­4,­v­clanku­Rudolf­Maister­­­Vojanov­kot­pesnik. 

Enodejanka Plebiscit Izidorja Cankarja na župnijskem vrtu na Šutni 8. septembra 2020. Uprizoritev po sto letih in prvic na slo­venskih tleh; kot del razstave Tam pri Celovcu … (Foto: Janja Železnikar) 
17. september 2021 Okrogla miza o koroškem plebiscitu 1920 
Na gradu Zaprice sem pripravila okroglo mizo o 
koroškem plebiscitu 1920 z naslovom Pogled v pre­
teklost in sedanjost. Moji sogovorniki so bili: Janez Stergar, zgodovinar, predsednik Kluba koroških Slo­vencev v Ljubljani; dr. Danijel Grafenauer, zgodovi­nar z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani, in predsednik Kluba koroških Slovencev v Mariboru; mag. Rudi Vouk, odvetnik, narodnopoliticni delavec iz Celovca; Nanti Olip, ucitelj, predsednik Zbora narodnih predstavnikov pri Narodnem svetu koroških Slovencev v Celovcu. Skupaj s(m)o se ozrli na dogodek, s kate­rim smo Slovenci pred 101 letom, 10. oktobra 1920, izgubili velik del Koroške. Volivci so na t. i. ljudskem glasovanju med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo izbrali slednjo. Kakšne tragedije, kršitve cloveških in pravnih zakonov so po plebiscitu (še bolj kot pred njim) Slovenci doživljali in jih še danes, so pred obiskovalci na Zapricah plasticno orisali sogovorniki s te in one strani meje. Še posebej so opozorili na to, da Slovenci koroškega plebiscita ne moremo praznovati, kljub lan­
ski skupni prireditvi slovenske in avstrijske strani ob 
stoletnici tega dogodka v Celovcu. Prav tako so se vsi strinjali, da mora Slovenija nujno notificirati Avstrijsko državno pogodbo, ki je s 7. clenom pomemben pravni temelj za Slovence na avstrijskem Koroškem. Asimila­cija, je dejal mag. Vouk, nezadržno napreduje (Sloven­cev je danes le še okrog 10.000). Morda pa je svetel žarek zavedanje o slovenskih koreninah in želja tretje 
23. november 2021 Maistrova virtualna pot na Radiu Slovenija 
Maistrova (virtualna) pot, za katero je veckrat kaza­lo, kot da sploh nima nobenih možnosti na tem božjem svetu, je koncana. Še zdaj, ko jo že gledam na ekranu pred seboj, komaj verjamem. Projekt je vodil Medob­cinski muzej Kamnik z Rojstno hišo Rudolfa Maistra; od lani do letos ga je ustvarjalo petnajst slovenskih kulturnih ustanov (muzejev, knjižnic, arhivov) v sode­lovanju z družino Maister. Na prvem programu Radia Slovenija smo jo predstavili v Studiu ob 17. Oddajo je vodil novinar in urednik, tudi zgodovinar, iz maribor­skega dopisništva Stane Kocutar. V njej smo sodelo­vali: dr. Marko Štepec, dr. Vlasta Stavbar, mag. Zora Torkar in Alenka Juvan. Bilo je raznobarvno in navdi­hujoce. Upam, da smo povedali kaj novega, predvsem pa, da smo Maistrovo pot predstavili tako privlacno, da jo bo obiskalo kar najvec ljudi in jih bo pripeljala tudi v generalovo rojstno hišo. 
generacije po vracanju k njim. Krasen vecer, imenitni sogovorniki in obiskovalci, kljub težki in žalostni temi. 

Iz slikanice Alenke Juvan in Andreje Peklar: O Rudolfu brez brkov in o Veroniki, ki je s kacjim repom namahala mamuta, 2016. 
28. junij 2023 Vlada razglasila leto generala Rudolfa Maistra 
Kar butnilo je vame s TV­ekrana: Vlada Republike Slovenije je razglasila, da bo 2024 leto generala Ru­dolfa Maistra. Tako glasno sem zavpila, da se je na­ša uboga labradorka, ki je sicer z Maistrom precej povezana, saj že od leta 2016 nastopa v slikanici o njem,5 zbudila iz dremeža in me zacudeno pogledala. V silnem navdušenju sem zacela pisati sporocila po telefonu, klicati in nadlegovati ljudi, raztresati novico naokrog, razmišljati o predlogih, idejah za program v naslednjem praznicnem letu. Skratka, v meni je di­vjal vihar strašan, ampak v dobrem pomenu besede, ne kot v Gregorcicevi Soci. Prav gotovo bo to leto še posebej pomembno za Kamnik. Seveda bi se morali zdaj vsega lotiti zelo resno, povezati bi se morala me­sta, ki so bila v Maistrovem življenju najpomembnejša: Kamnik, Ljubljana in Maribor. Slednji kot vrhunec nje­govih velikih dejanj, kot najvecja dedišcina, ki nam jo je poleg rojstne hiše in svoje knjižnice zapustil. Obliko­vati bi bilo treba program z živahnim dogajanjem, ki bo vsakemu Slovencu, od najmlajšega do najstarejšega, od levo do desno nazorsko usmerjenega, jasno pove­dal, kdo je bil ta vojak in pesnik. Maister bi nas moral povezati tako, kot nas je leta 1990 povezal plebiscit o samostojni državi. Ki bi je bil Rudolf Maister zagotovo vesel, saj je postavil temelje zanjo! 

22. november 2023 Zgodbe Maistrovih predmetov 
Razstavo Zgodbe Maistrovih predmetov ali iz virtu­alnosti v resnicnost smo vendarle odprli, ceprav me je bilo na zacetku strah, kaj mi bodo posamezne usta­nove posodile. Toda razstava je kar rasla in gradivo je prihajalo od vsepovsod. Z odlicno oblikovalko Petro Derganc sva razpostavili predmete, gradivo, rokopise v vitrine tako licno, da sva bili ob pogledu na celotno sliko na koncu preseneceni in zadovoljni hkrati. Da­nes je Maister spet silno priljubljen, kajti jutri je nje­gov praznik, dan Rudolfa Maistra. Že dopoldne je za Radio Slovenija iz muzeja neposredno potekala odda­ja o Maistru. V njej smo sodelovali: Jože Podpecnik iz Narodnega muzeja, oblikovalka Petra Derganc, Goran Završnik iz Zavoda za kulturo Kamnik in jaz. Oddajo je vodil novinar in urednik Marko Rozman. Pogovarjali smo se tudi o tem, kako je živi stik z dedišcino nekaj povsem drugega kot klikati po racunalniku in si podo­be ogledovati na spletu. Stvarnost je za cloveka (še) vedno posebna izkušnja, doživetje, ki prebudi v njem goro obcutkov in misli in ga poveže z nekim casom, predmetom iz tistega casa in clovekom iz tistega casa. Odprtje razstave je že v gostem temnem mraku za sve­tlimi okni prijazne stare generalove hiše. Pride veliko ljudi in prireditev je silno prijetna. 

O Rudolfu brez brkov in o Veroniki, ki je s kacjim repom 
namahala mamuta;­besedilo­Alenka­Juvan,­ilustracije­Andreja­Peklar.­Izdal­Medobcinski­muzej­Kamnik­2016.­Leta­2021­smo­jo­posneli­in­jo­v­najbolj­preprosti­obliki­uredili­kot­risanko.­Ogledati­si­jo­je­mogoce­na­Maistrovi­(virtualni)­poti­
70 
na­spletu.­

Zgodbe Maistrovih predmetov ali iz virtualnosti v resnicnost, 2023, avtorica razstave Alenka Juvan (Foto: Alenka Juvan) 

Generalu so v njegov hiši zapeli tudi Dragonarji z Unca pri Rakeku. (Foto: Alenka Juvan) 
Viri in literatura 
Osebni dnevnik Alenke Juvan iz Maistrove rojstne hiše. Knjiga obiskovalcev v Maistrovi rojstni hiši. Maistrova (virtualna) pot. 
Alenka JUVAN, Vlasta STAVBAR, Andrej MISSON, 2015: Mož besede in 
duha. Kamnik: Medobcinski muzej Kamnik. Rudolf MAISTER, Nela MALECKAR, Aleš BERGER idr., 2018: Rudolf Maister, sto let severne meje. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Verena PERKO, 2021: O muzah, spominjanju in muzejih v Delo (Sobotna priloga). 
Zora TORKAR, 2013: Rudolf Maister – domoljub, general, kulturnik, pesnik, bibliofil. Kamnik: Medobcinski muzej Kamnik. 

Jože Berlec1 Vrhpolje pri Kamniku 179 joze.berlec@kks-kamnik.si 

20 let Društva general Maister Kamnik 
Prispevek je posvecen ustanovitvi Društva general Maister Kamnik, delovanju društva in njegovemu sodelovanju z Zvezo društev general Maister in Koordinacijo veteranskih društev Kamnik ­Komenda. Društvo ohranja in širi spomin na generala Maistra in njegovo delo med obcani, zlasti pa med mladino, zato se povezuje z gimnazijo in osnovnimi šolami, zelo dobro sodelu­je z obcino Kamnik in Medobcinskim muzejem Kamnik. Skupaj z muzejem pripravlja predavanja v Maistrovi hiši, ki se nanašajo na delovanje Rudolfa Maistra in njegov cas. Pomembno je bilo odkritje obeležja 51 Maistrovim borcem na Kamniškem in dopr­snega kipa v rojstni hiši generala Maistra. Vsako leto pripravimo Maistrov pohod in sodelujemo na slovesnostih ob Maistrovem spomeniku in doprsnem kipu generala Maistra pri GSŠRM. Kljuc­ne­be­se­de:­Društvo general Maister Kamnik, Maistrovo leto 2024 
This article is dedicated to the establishment of the Associa­tion of General Maister in Kamnik, its operations, and its co­operation with other General Maister Societies as well as the coordination of veteran associations Kamnik ­Komenda. The association preserves and spreads the memory of General Maister and his work among the citizens, especially among the youth, which is why it collaborates with high schools and elementary schools, and cooperates well with the Municipality of Kamnik and the Intermunicipal Museum of Kamnik. Together with the museum, the association holds lectures in Maister’s house, relating to the activities of Rudolf Maister and the times he lived in. The unveiling of the monument to the 51 Maister fighters on Kamniški and the bust in the birthplace of Gener­al Maister were important events. Every year we organise the Maister March and participate in the ceremonies at the Maister Monument and the bust of General Maister at GSŠRM. In hon-our of Maister’s year 2024, together with JSKD (Public Fund for Cultural Activities), we are planning to organise a concert of his songs set to music. Keywords:­Society General Maister Kamnik, Maister’s year 2024 
Ustanovitev, vodenje Društva general Maister Kamnik 
Kamnik je rojstno mesto Rudolfa Maistra. Obcinske oblasti in posamezni obcani so v razlicnih obdobjih generalu posvecali pozornost in ohranjali spomin na pomembnega rojaka. V Kamniku smo se med prvimi v Sloveniji odzvali in zaceli postopek za ustanovitev do­moljubnega društva general Maister. 
Predlog za oblikovanje društva je podalo precej Kamnicanov, med njimi castni clan Društva general Maister (DGM) Ljubljana dr. Niko Sadnikar in tedanji župan Tone Smolnikar. Oblikoval se je iniciativni od­
1­­­Univerzitetni­diplomirani­inženir,­predsednik­Društva­general­Maister­Kamnik. 

bor v sestavi Jože Arko, dr. Niko Sadnikar, mag. Cene Maticic, Janko Blagšic in Ivan Pristovnik. Na seji uprav­nega odbora DGM Ljubljana, ki je bila 9. decembra 2002 v Kamniku, je bil potrjen omenjeni odbor. Že pred tem, 20. decembra 2002, je na Lazah v Tuhinju 26 udeležencev srecanja clanov predsedstev Združe­nja slovenskih castnikov in Združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik in Komenda, ki sta ju tedaj vodila Jože Arko in Janko Blagšic, pisno podprlo predlog o ustanovitvi podružnice. 
Usta­nov­ni­zbor podružnice DGM Kamnik je bil 25. septembra 2003 v sejni dvorani obcine Kamnik. Ude­ležilo se ga je 27 podpornikov. Zbor je vodil Jože Arko. Med ustanovnimi clani je bil tudi tedanji župan Tone Smolnikar, ki je poudaril prizadevanje obcine za pre­ureditev Maistrove rojstne hiše in obljubil financno in drugo pomoc obcine. 
Po sklepu ustanovnega obcnega zbora so bili v vod­stvo­po­druž­ni­ce imenovani Nikolaj Pinteric kot pred­sednik ter clana Jože Arko in Aleksander Sarnavsky. 
Kamniška podružnica se je preoblikovala v samo­stojno Druš­tvo­ge­ne­ral­Ma­i­ster­Kam­nik­na obcnem zboru 21. aprila 2005. Društvo je takrat štelo okrog 70 clanov, vodil pa ga je sedemclanski odbor v naslednji sestavi: Ni­ko­laj­Pin­te­ric,­pred­se­dnik, Franc Svetelj, podpredsednik, Jože Arko, tajnik, Marjan Gladek, za­kladnik, in clani Aleksander Sarnavsky, Slavica Navin­šek in Anton Vidmar. 
Na letni skupšcini 12. aprila 2012 so clani izvolili nov devetclanski upravni odbor v sestavi: Ivan Miro­slav Sekavcnik, predsednik, Helena Križnik, tajnica, Marjan Gladek, zakladnik, in clani dr. Marjeta Humar, Milan Šuštar, Miha Babnik, dr. Tatjana Novak in Ma­tevž Košir. Clani nadzornega odbora so bili: Franc Sve­telj, predsednik, ter clana Niko Pinteric in Jože Arko. 
Vodstvo društva je bilo potrjeno na letni skupšci­ni 17. marca 2016. V upravni odbor DGM Kamnik za mandat 2016–2020 so bili izvoljeni: Ivan Miroslav Se­kavcnik, predsednik, Božo Pilej, podpredsednik, Inka Žvikart, tajnica, Jože Arko, zakladnik, in clani dr. Mar­jeta Humar, Rudolf Pfajfar, Katja Tabernik in Filip Že­leznik. Clani nadzornega odbora so bili: Matevž Košir, predsednik, in clana Franc Svetelj in Helena Križnik. 
Na redni skupšcini 14. marca 2019 je prišlo na že­ljo dotedanjega predsednika do zamenjave – vodenje društva je prevzel Jože Berlec. Na redni volilni skupšci­ni 12. marca 2020 so bili izvoljeni: Jože Berlec, pred­sednik, dr. Marjeta Humar, podpredsednica, Inka Žvi­kart, tajnica, Janez Repanšek, blagajnik, in clani mag. Zora Torkar, Katja Tabernik, Filip Železnik, Božidar Pi­lej, Rudi Pfajfar. V nadzorni odbor so bili izvoljeni Jože Arko, predsednik, Helena Križnik in Matevž Košir, cla­na. Na skupšcini društva dne 14. marca 2022 so bile sprejete nekatere spremembe upravnega in nadzorne­ga odbora: za tajnika je bil izvoljen Janez Trebušak, ki je zamenjal Inko Žvikart, namesto Filipa Železnika je bil izvoljen Igor Zemljic. Dolgoletni predsednik Ivan Miroslav Sekavcnik je bil imenovan za castnega pred­sednika društva. 
Delovanje društva 

Castni clan DGM Ljubljana in eden glavnih pobu­dnikov za ustanovitev podružnice dr. Niko Sadnikar je na ustanovnem obcnem zboru orisal pocastitve Mais­trovega spomina v Kamniku: podelitev naziva ca­stni­me­šcan obcine Kamnik leta 1924, postavitev spomin­ske­plo­šce­na rojstni hiši leta 1938, postavitev spo­menika leta 1970, poimenovanje uli­ce,­gim­na­zi­je­in­mostu po generalu Maistru, leta 1996 pa so dolocili ob­cin­ski­praz­nik na obletnico njegovega rojstva. Po­budo za to je dal prof. Milan Šuštar. 
Leta 2008 je Društvo general Maister Kamnik s so­delovanjem obcine pridobilo ustrezen prostor za svo­je delo. Trenutno je v društvu 130 clanov. O svojem delu društvo redno obvešca javnost na spletni strani obcine Kamnik in Kamnik.info, na spletni strani Zve­ze društev general Maister ter v glasilih Kam­ni­can in Maistrov glas. 
DGM Kamnik sodeluje z Zvezo združenj borcev za vrednote NOB Kamnik, z Obmocnim združenjem vete­ranov vojne za Slovenijo Kamnik, s Policijskim veteran­skim društvom Sever, odbor Kamnik, in z Obmocnim združenjem slovenskih castnikov Kamnik. O sodelova­nju je bil 24. junija 2004 podpisan sporazum. Sodelo­vanje se nanaša na ohranjanje spomina na uporništvo slovenskega naroda v vseh obdobjih, na domovinsko vzgojo in na druge naloge, ki so zapisane v omenjeni listini. 
Društvo dobro sodeluje z obcinsko upravo, z domo­ljubnimi društvi pri številnih spominskih proslavah v obcini Kamnik in v zadnjem obdobju zelo tesno sode­luje z Medobcinskim muzejem Kamnik, ki je upravitelj muzejske sobe Rudolfa Maistra. 

Društvo general Maister Kamnik je na slovesnosti ob dnevu Rudolfa Maistra 21. novembra 2011 v Domu kulture v Kamniku razvilo društveni prapor. 
Na pobudo in zelo aktivno sodelovanje DGM Kam­nik pri pripravah je obcina Kamnik narocila izdelavo spo­min­ske­ga­obeležja­Ma­is­tro­vim­bor­cem – na njem je 51 imen borcev, odkrili pa so ga na dan Ru­dolfa Maistra 23. novembra 2019. Obeležje je tik ob spomeniku generala Rudolfa Maistra, za njegovo po­stavitev pa gre vsa zahvala županu Mateju Slaparju. 
Na tem obeležju so napisani naslednji Maistrovi borci: Anton Ahcin, Anton Balantic, Jernej Berlec, Franc Ber­not, Janez Bernot, Anton Cencelj, Jernej Cebulj, Miha Drolc, Jože Golob, Jožef Grilc, Anton Jagodic, Ivan Jago­dic, Pavel Jamšek, Etbin Jerman, Stanko Jerman, Jože Jerovšek, Tomaž Keršmanc, Francišek Kladnik, Janez Klemen, Jože Kocar, Ivan Kopitar, Miha Koritnik, Jože Koželj, Anton Lap, Avgust Lap, Alojzij Lombergar, Ivo Mihelic, Jože Mrak, Anton Nerad, Janez Pavlic, Stane Pecek, Matevž Pirc, Janez Poljanšek, Franc Potocnik, Ivo Potokar, Jože Sadjak, Anton Senica, Lovro Slevec, Maks Smolnikar, Rudolf Soklic, Franc Sovre, Janez Tajc, Alojzij Trbižan, Janez Uršic, Jožef Vrankar, Viktor Weber, Avguštin Zamljen, Miha Zrimšek, Ivan Zupan, Jože Zupancic, Anton Žmuc. 
V letu 2023 nam je uspelo od upravne enote prido­biti nekaj dokumentacije o Maistrovih borcih – podat­ki so za 36 borcev. Ti podatki zajemajo datum in kraj rojstva, bivališce v letu 1970, datum vstopa v sloven­


Ob odkritju doprsnega kipa generala Maistra 25. julija 2023 
pred rojstno hišo Rudolfa Maistra in praznovanju 20-letni­
ce delovanja društva DGM Kamnik. Na fotografiji so: župan obcine Kamnik Matej Slapar, predsednik DGM Jože Berlec, generalni sekretar ZDGM Rudolf Pfajfar, predsednica ZDGM mag. Lucka Lazarev Šerbec in praporšcaka s praporom ZDGM in DGM Kamnik. (Foto: Lea Logar) 
sko prostovoljsko vojaško enoto za boj na severni meji 
1918/19 in datum demobilizacije, kraje, kjer so njiho­ve enote delovale na Koroškem, podatke o nadrejenih, ce se jih spomnijo, in datum demobilizacije. Išcemo tu­di podatke o datumih njihove smrti in seveda cim vec podatkov o njih samih – spomini, kaj so poceli v živ­ljenju, fotografije … Ko bomo zbrali osnovne podatke za vse Maistrove borce na Kamniškem in še cim vec drugih podatkov, bomo vse skupaj združili v knjigo.2 
Na vecer pred obletnico smrti generala Maistra 25. julija 2023 je Društvo general Maister ob podpori Zve­ze društev general Maister in obcine Kamnik ter s so­delovanjem Medobcinskega muzeja Kamnik postavilo v vitrino Maistrove rojstne hiše nov doprsni kip gene­ra­la­Ma­is­tra. Kip je leta 1926 oblikoval kipar Nikolaj Pirnat. Ob tej priložnosti smo se spomnili na dejstvo, da je bilo naše društvo ustanovljeno pred dvajsetimi leti, in to tudi primerno zaznamovali s kulturnim pro­gramom. 
Ureditev Maistrove spominske sobe 
Društvo si je ves cas prizadevalo za prenovo Mai­strove rojstne hiše na Šutni. Obcina Kamnik je le­ta­2004 s financiranjem omogocila del­no­pre­no­vo­hi­še. Tedaj so obnovili temelje, streho in fasado. 
Župan obcine Kamnik Marjan Šarec je junija 2011 podpisal pogodbo oziroma­spo­ra­zum­z­žu­pni­jo­Kam­nik o solastniškem deležu na Maistrovi rojstni hiši, kar je omogocilo vlaganje javnih sredstev v ta objekt in s tem po vecletnih prizadevanjih koncno ureditev Mai­strove hiše. Na tej podlagi sta bili urejeni prva polovica pritlicja in spominska soba. Slovesno odprtje je bilo pred državnim praznikom, dnevom Rudolfa Maistra, 22. novembra 2013. 
2­­­Za­zbiranje­podatkov­bomo­potrebovali­kar­nekaj­casa,­prosimo­pa­vse,­ki­o­teh­borcih­(napisani­so­na­obeležju­ob­spomeniku­generala­Maistra)­karkoli­vedo­in­imajo­kakršne­koli­dokumente­ali­fotografije,­da­nas­o­tem­obvestijo­in­jih­bomo­z­veseljem­obiskali.­
Posebej je treba pohvaliti redne prireditve in pre­da­va­nja­v­Ma­is­tro­vi­hi­ši­–­Ma­is­tro­ve­ve­ce­re, ki jih organizirata Medobcinski muzej Kamnik in Društvo general Maister Kamnik. 
Na pobudo DGM Kamnik smo 29. marca 2019 pr­vic skupaj z Gimnazijo in srednjo šolo Rudolfa Maistra organizirali slovesnost pred šolo, kjer stoji doprsni kip generala Maistra, ki ga je izdelal slovenski akademski kipar Anton Sigulin in so ga odkrili 24. aprila 1971. Na slovesnosti so udeležence nagovorili predstavnika DGM Kamnik in ravnatelj gimnazije, dijaki pa so izvedli kulturni program, ki so ga pripravili skupaj z ucitelji in mentorji šole. Takšno slovesnost imamo redno vsako leto ob obletnici rojstva Rudolfa Maistra 29. marca in ob državnem prazniku – dnevu Rudolfa Maistra – 23. novembra. 
Go
vor
Društvo priredi tudi slovesnost na obletnico smrti generala Maistra ob Maistrovem spomeniku. 
Domoljubje in mladi 
Naše društvo aktivno sodeluje s Koordinacijo ve­te­ran­skih­in­do­mo­lju­bnih­or­ga­ni­za­cij (Kovdo) v Kam­niku pri spodbujanju do­mo­ljub­ja. Od leta 2012 dalje redno vsako leto razpišemo natecaj za likovna in li­terarna dela na to tematiko. Na natecaju sodelujejo ucenci osnovnih šol v Kamniku in Komendi. Koordina­cija veteranskih in domoljubnih organizacij najboljša dela razstavi v prostorih obcine Kamnik. Udeleženci natecajev so nagrajeni z izbranimi knjižnimi nagrada­mi in priznanji. Najboljši posamezniki prejmejo prizna­nja na osrednji slovesnosti ob obcinskem prazniku. Izdelki se strokovno ocenjujejo. Za literarno podrocje opravita izbor dr. Marjeta Humar in Ivanka Ucakar, za likovno podrocje pa Dušan Sterle in Alojz Berlec, zad­nja leta pa Marjan Novak in Robert Uranic. KOVDO je letos izdala knjigo s prispelimi literarnimi in likovnimi prispevki vseh ucencev, ki so v preteklih desetih le­tih sodelovali na teh natecajih. Knjigo, ki je bila jav­no predstavljena 28. novembra 2023 v Domu kulture Kamnik, je skupaj z uredniškim odborom uredil Zvon­ko Cvek. 

Strokovne ekskurzije 

Društvo od leta 2012 dalje vsako leto organizira strokovno ekskurzijo v kraje, ki so povezani z delom ali življenjem generala Maistra. 
V letu 2022 smo obiskali Maribor, kjer smo se po­klonili Rudolfu Maistru pri obnovljeni grobnici, obiskali Kadetnico, muzej prve svetovne vojne in knjižnico Ru­dolfa Maistra v Univerzitetni knjižnici v Mariboru. 

Maistrovi pohodi 

Leta 2006 je društvo ob obcinskem prazniku orga­niziralo pohod na Veliko špico nad Kamnikom. Pohod, ki traja okoli dve uri in pol, sedaj redno organiziramo vsako leto drugo soboto v aprilu, in sicer od spomeni­ka Rudolfa Maistra na Trgu talcev cez Šutno do Mais­trove rojstne hiše, Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra na Veliko Špico in mimo Starega gradu nazaj v dolino. Pohoda se redno udeleži približno 30 do 100 pohodnikov. Pred pohodom imamo ob spomeniku krajšo slovesnost – nagovor predsednika DGM Kam­nik, nagovor župana obcine Kamnik in tudi recitacije Maistrovih pesmi. 
Druge dejavnosti Društva general Maister Kamnik 
Clani Društva general Maister Kamnik vsako leto ob obcinskem prazniku, posvecenem Rudolfu Maistru, sodelujejo v programu obcinskih proslav. Prisotni smo pri: polaganju spominskih vencev, podoknici pevskega zbora Solidarnost pri Maistrovi hiši, na predavanjih in kvizih o Maistru in drugih dejavnostih. Skupaj z ZDGM postavljamo razstave o Maistru v kamniških šolah, saj je pomembno podrocje našega delovanja tudi širjenje domoljubja predvsem med mladimi. 
V letu 2023 je Zveza društev general Maister prvic podelila priznanja zveze. 
Zlati znak so prejeli: Ivan Sekavcnik, Jože Arko, Zora Torkar, Franc Svetelj, Rudi Fajfar in dr. Marjeta Humar. Roman Špeh je prejel odlikovanje za praporšcaka. Teh priznanj je bilo letos vec, ker so se podeljevala prvic, in to za vse preteklo obdobje. Podelila jih je predsednica ZDGM mag. Lucka Lazarev Šerbec. Na proslavi na dan generala Maistra pa je v Kamniku prejel spominsko priz­na­nje­za­za­slu­ge­pri­ohra­nja­nju­spo­mi­na,­spo­ro­cil­no­sti­in­ve­li­ci­ne­ge­ne­ra­la­naš­clan­in­ge­ne­ral­ni­se­kre­tar­ZDGM­Rudolf Pfajfar za dolgoletno delo in pomemben prispevek pri razvoju in vse vecji prepoz­navnosti Zveze društev general Maister in društev v njeni sestavi.  
Leto 2024 je slovenska vlada na pobudo mnogih – tudi ZDGM – razglasila za Maistrovo leto. Župan obci­ne Kamnik Matej Slapar je imenoval komisijo, ki zbira pobude in usklajuje termine za posamezne prireditve. Komisija s svojo sestavo pokriva Društvo general Mais­ter, muzej, knjižnico, šole, glasbeno šolo, Javni sklad za kulturne dejavnosti, Javni zavod za kulturo Kamnik in seveda obcino Kamnik. Prireditve v pocastitev Mais­trovega leta bodo razporejene skozi vse leto, vec jih bo okoli praznikov – obletnice rojstva in smrti ter dneva Rudolfa Maistra. 
Na obcinski internetni strani pa so zapisane vse informacije o dogodkih v cast Rudolfa Maistra. Želja vseh nas je, da Kamnik – Maistrovo mesto – dostoj­no proslavi 150. obletnico Maistrovega rojstva in 90. obletnico njegove smrti. 



Kvartet Krt med nastopom pred Maistrovim spomenikom 
26. julija 2020 (Foto: Lea Logar) 

Rajko Slapnik1 
Drnovškova pot 2, Kamnik rajko.slapnik@gmail.com 
Vido Kregar2 
Volcji Potok 8, Radomlje vido.kregar@gmail.com 
Pritoki Kamniške Bistrice pod Velikoplaninsko 
planoto fekalno in 

komunalno onesnaženi 
Izvirni znanstveni clanek 
Avtorja predstavljata rezultate šestletnih mikrobioloških razi­skav podzemne vode v nedrju Velikoplaninske planote. Fekalno in komunalno onesnaževanje na planinah in v dolini Kamniške Bistrice vse bolj ogroža zajetje pitne vode na Iverju, ki oskrbuje 
27.590 prebivalcev kamniške in komendske obcine. Povecane vrednosti bakterije Escherichia coli, koliformnih bakterij, mikro­organizmov in enterokokov so bile izmerjene v izvirnih in izlivnih delih potokov, ki imajo porecja pod Veliko planino in se izlivajo v reko Kamniško Bistrico. Avtorja opozarjata še na okrog 150 drugih zdaj znanih sodobnih onesnaževal, to je strupenih agen­sov, ki so jih odkrili v fekalnih vodah in bi se lahko nekatera izmed njih pojavila tudi v pitni vodi v zajetju Iverje. Predlagata postavitev meteoroloških postaj po celotnem obmocju Kamni­ško­Savinjskih Alp (KSA), ki bi odgovornim službam posredovale natancne podatke o kolicini in kraju padavin, kar bi omogocilo tudi boljše prognoze glede nevarnosti onesnaževanja podzem­nih voda in groženj zemeljskih plazov in visokih vod. V dobro kvalitete pitne vode predlagata natancno upoštevanje nicelne tolerance glede onesnaževanja voda na celotnem obmocju KSA in posledicno s tem tudi strog nadzor, ki je v pristojnosti inšpek­torskih služb. Kljuc­ne­be­se­de:­Velikoplaninska planota, dolina Kamniška Bistrica, podzemne vode, mikrobiološke raziskave, onesnaževa­nje, zajetje pitne vode Iverje 
The authors present the results of a six­year microbiologi­cal investigation of groundwater in the underbelly of the Veli­ka Planina Plateau. Faecal and communal pollution in the mo­untains and in the Kamniška Bistrica Valley is threatening the catchment of drinking water on Iverje, which supplies 27,590 inhabitants of the Kamnik and Komenda municipalities. Incre­ased values of Escherichia coli bacteria, coliform bacteria, mic­roorganisms, and enterococci were measured in the source and outlet parts of streams that have basins below Velika Planina and flow into the Kamniška Bistrica River. The authors draw at­tention to around 150 additional present­day pollutants, i.e. tox­
1­­­Jamarski­klub­Kamnik;­ZOSPEUM,­raziskovanje­mehkužcev­Rajko­Slapnik­s.­p.,­doktor­bioloških­znanosti,­samostojni­raziskovalec­in­zunanji­sodelavec­Prirodoslovnega­muzeja­Slovenije,­jamar­in­biospeleolog,­predsednik­Jamarskega­kluba­Kamnik. 
2­­­Jamarski­klub­Kamnik,­prvi­predsednik­Jamarskega­kluba­Kamnik­in­dvakratni­predsednik­Jamarske­zveze­Slovenije.­
ic agents, which were discovered in faecal waters and some co­uld also appear in drinking water in the Iverje catchment. They propose the installation of meteorological stations throughout the entire area of the Kamnik­Savinja Alp, which would provide accurate data on the amount and location of precipitation to the responsible services, which would also enable better forecasts regarding the risk of groundwater pollution and the threat of landslides and rising waters. For the benefit of quality drinking water, they propose strict adherence to zero tolerance regarding water pollution in the entire area of the Kamnik­Savinja Alp and, consequently, stricter control, which is the responsibility of the inspection services. Keywords:­Velika Planina plateau, Kamniška Bistrica Valley, groundwater, microbiological research, pollution, Iverje drinking water catchment 
1 Uvod 
Jamarji se ukvarjamo s krasom, ki je zelo zaple­teno ravnotežje med skalo, vodo, zrakom in biološki­mi agensi. Kamniški jamarji že vrsto let raziskujemo podzemni svet Kamniško­Savinjskih Alp (KSA). S pro­blemi podzemne vode v naših planinah smo se clani Jamarskega kluba (JK) Kamnik zaceli ukvarjati kmalu po ustanovitvi. Že leta 1985 smo izvedli prve raziska­ve vodnih razmer na Veliki planini in potem v devet­desetih letih sodelovali pri sledenju podzemskih vod, se pravi smerem odtekanja vod v Kamniško­Savinjskih Alpah (Novak 1994/95). Lotili smo se podrobnejših hi­droloških raziskav in prvih fizikalno­kemijskih in mikro­bioloških meritev. 
Bili smo mentorji raznim raziskovalnim nalogam di­jakov takratne gimnazije v Kamniku (Uršic, Kregar K. 2003; Kregar A. in ostali 2004, 2005), ki so obrav­navale raziskave podzemnega sveta in probleme one­snaževanja voda. 
Leta 2017 smo zaceli delovati v projektu vodne po­ti KSA (2017–2020), ki smo ga leta 2021 nadaljevali s projektom Mreža vodnih poti KSA (2021–2022), ki ga je v veliki meri sofinancirala ES. V ta projekt so bi­le vkljucene dve državi, štiri lokalne akcijske skupine in 12 obcin. Takrat smo ugotovili visoko stopnjo one­snaženosti izvirskih voda pod Veliko planino. Sledile so veckratne meritve fizikalno­kemijskih parametrov v izvirski in izlivni vodi vodotokov, ki se stekajo v reko Kamniško Bistrico do zajetja Iverje, ki jih je financirala obcina Kamnik (Obcina Kamnik 2021, 2022, 2023). Vzporedno s fizikalno-kemijskimi meritvami smo vzor­cevali vodo za mikrobiološke raziskave, ki so jih izva­jali v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) v Ljubljani. Biološke raziskave, ki so te­meljile na bioindikatorskih vrstah mehkužcev (polžev in školjk), pa je izvajal dr. Rajko Slapnik, samostojni raziskovalec in tudi clan JK Kamnik. Tako je obcina Kamnik po sklepu župana Mateja Slaparja prvic po 30 letih zopet financirala dodatne raziskave izvirov in od­tokov v Kamniško Bistrico izpod Velike planine pa tu­di z drugih prilivnih obmocij (dolina Kamniške Bistrice vzvodno od Iverja). 
Z raziskavami smo želeli ugotoviti dinamiko onesna­ževanja podzemne vode in odkriti glavne vire onesna­ževanja. Dobljeni rezultati, objavljeni v zakljucnih poro­cilih (Slapnik, Kregar 2018/2019, 2020, 2021, 2022, 2023) in Kamniških zbornikih (Komac 2022; Slapnik, Kregar 2020, 2022), bodo dobra osnova odgovornim za preskrbo s pitno vodo in pri reševanju aktualnih problemov glede onesnaževanja podzemne vode. 
Velikoplaninsko planoto sestavlja vec pašnih pla­nin, ki imajo dolgo pašno zgodovino. Vse do zacetka turisticnega razvoja Velike planine v šestdesetih letih 20. stoletja vpliv cloveških dejav­
nosti in paše na planoti ni imel posledic za kvaliteto 
podzemne vode v nedrju planote. Število govedi je bilo ustrezno površini pašnikov in kolicini padavinske vo­de, ujete v kaleh in drugih zbiralnikih vode, pastirji so živeli skromno, v pastirskih kocah, z dobrinami, ki sta jim jih dali narava in pašna živina. S postavitvijo ni­halke, številnih turisticnih koc, smucarskega centra sta se zelo povecala obisk in cas bivanja na planinah. Zaradi neurejene infrastrukture (neustrezne greznice, nicen odvoz fekalij in gospodinjskih odplak v dolino …) se je mikrobiološko stanje izvirnih vod v dolinah pod planoto zelo poslabšalo. 
V zaledje vodnega zajetja Iverje se izlivajo studenci in potoki z zahodnega pobocja Velike planine. Z meri­tvami z obarvanjem podzemnih voda je bila ugotovlje­na zveza med greznico na Šimnovcu in zajetjem vode za Kraljev hrib (Novak 1994/95). Med raziskavami na terenu smo ugotovili precej izvirov, ki smo jih razdelili v tri skupine. Razlikujejo se tako po legi kot po geolo­ški podlagi. Vsem je skupno to, da se vsaj delno zbi­rajo na oligocenskih sedimentih, potem pa je njihova pot razlicna. V reko Kamniško Bistrico se izpod Veli­koplaninske planote izlivajo potok Kopišnica, Dolski potok, potok pri nihalki na Veliko planino, potok nad grobišcem pod Šimnovim plazom, potocek pod kori­tom ob cesti za Kamniško Bistrico, potok v grapi JV pod Kobilico in J od Sivnika, Konjski potok, potok pod Klusom in še nekaj nestalnih hudourniških potockov (Preglednica 1; Slika 1). Dolžina teh pritokov kaže, da površinsko omrežje sploh ni razvito. Popolnoma je raz­vita podzemna mreža z vsemi specificnimi lastnostmi in ugankami. Le manjši del padavinske vode se izliva naravnost v površinske vodotoke. 
Pre­gle­dni­ca­1: Potoki pod Velikoplaninsko planoto, ki se dolvodno izlivajo v Kamniško Bistrico (Št. lokal.: Številka lokalitete) s podanimi Gaus­Krugerjevimi koordinatami. 



1  potok Kopišnica  46995  129692  516  471354  126979  541  
2 3 4  Dolski potok potok pod nihalko na VP potok nad grobišcem, pod Šimnovim plazom  470088 470137 470441  129386 128958 128276  512 502 507  470917 477161 477115  127007 130352 129976  457 615 597  
5  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  470687  127888  524  470245  129918  581  
6  potok JV pod Kobilico in J od Sivnika  470727  127240  470  469982  129688  552  
78  7 8  Konjski potok potok nad Klusom  470886 470611  127004 126033  466 452  470057 470218  129441 129042  539 545  


Slika 2: Korito in pipa pod izvirom ob cesti v Kamniško Bistrico (Foto: Rajko Slapnik) 

Slika 3: Izlivni del Konjskega potoka v Kamniško Bistrico po ujmi (Foto: Vido Kregar) 
1.1 Potok Kopišnica in Dolski potok 

V potok Kopišnica in Dolski potok se steka voda s planin Dol in Konjšcica, ki sta v poletnem casu pre­cej obljudeni. Najbolj severno oziroma gorvodno smo v Dolškem grabnu sledili prvi niz izvirov od najvišjega pod Konjšcico, ki je zajet za vodooskrbo planine Dol, potem ponikne in se v Dolskem grabnu pojavi še tri­krat. Vmes precka še eno bariero iz oligocenskih se­dimentov in v dolini se nizko v pobocju voda pojavi v dveh izvirih iz morene ter tece po moreni in talnih apnencih, kjer naredi tudi slap v Kamniško Bistrico. 
1.2 Potok pod nihalko na Veliko planino, potok nad grobišcem pod Šimnovim pla­zom, izvir ob cesti v Kamniško Bistrico in potok JV pod Kobilico in J od Sivnika 
Proti jugu sledi na pobocju Velike planine niz izvirov iz oligocenskega sedimenta, ki razlicno visoko zapira bok Velike planine. Tu so izviri manj izdatni, je pa one­snaženje vecje. Vsi se izlivajo v Kamniško Bistrico nad zajetjem Iverje. Ob suši leta 2022 so jih delno unicili divji prašici s kopanjem v njih in zasuli izvirne kota­nje. Med poplavami 2023 so se v njih pojavile velike kolicine vode in jih zopet odprle in precej spremeni­le ter pri tem z mocnim prenosom sedimentov precej poškodovale cesto na vec odsekih. Prav tako je bilo s potockom pod postajo žicnice, ki le po nakljucju ni spet podrl mostu cez Kamniško Bistrico na Brsnike, a je povzrocil 15 m širok jarek v pobocju. To zelo veli­ko povecanje pretokov kaže na povezavo teh izvirov z visokim dvigom gladine podzemne vode v masivu Ve­like planine, s tem pa tudi na vir visoke stopnje one­snaženosti. Ti dvigi podzemne vode so povzrocili tudi vecino zemeljskih plazov na južni strani gorovja. Veliko nasicenost kraškega podzemlja z vodo v vsem masivu smo opazili med terenskim delom že dan pred popla­vami, ko je na izviru Lucnice voda tekla iz izvira, sote­ske Brložnice in Tomaževceve jame hkrati. 
Potok pod nihalko na Veliko planino je izrazito hu­dourniški. V poletnih mesecih so lahko doloceni deli struge povsem suhi. Potok nad grobišcem pod Šimno­vim plazom, izvir ob cesti v Kamniško Bistrico in potok JV pod Kobilico in J od Sivnika so krajši in manjši vo­dotoki. Njihova povirja so manj obsežna. Po obilnem deževju se pretoki mocno povecajo, saj se vanje ste­kajo padavinske površinske vode. Dvokraki izvirni del potoka nad grobišcem pod Šimnovim plazom je bolj znan lovcem in divjadi. Šele po obilnem deževju potok mocno naraste. Izvir potoka JV pod Kobilico in J od Sivnika je v strugi hudourniškega potoka nekaj deset metrov nad cesto za Kamniško Bistrico. 
1.3 Konjski potok in potok nad Klusom 
Tretje obmocje je južno od tod in obsega dolino Konjske in sega dalec v masiv, nato pa sledi niz manj­ših izvirov v pobocju nad zajetjem Iverje. Situacije v Dolini Konjske še nismo preverili, saj so visoke vode unicile vse, kar je bilo v njej. Smo pa na južnem bo­ku masiva v dolini Crne ugotovili zelo visok dvig nivoja podzemne vode, ki je v pobocju visoko nad dolino od­prla nove zacasne izvire in struge, ki so naredili mnogo škode. Te bi bilo treba natancno dolociti in izmeriti, saj bi iz teh podatkov lahko dolocili hidravlicno situacijo visokih vod. 
2 Rezultati 
Rezultati kažejo, da so fizikalno­kemijski kazalniki vseh vod zelo ugodni (Slapnik, Kregar 2018, 2020, 2022, 2023), katastrofalni pa so mikrobiološki podat­ki. V vecini primerov se pojavljajo bakterije Escherichia coli, koliformne bakterije, mikroorganizmi in enteroko­ki. E. coli je dosegla celo vrednost 1700 CFU/100ml. 
2.1 Potok Kopišnica in Dolski potok 
V zajetju na Kopišcih in v izviru Kopišnice smo med letoma 2018 do 2023 praviloma v poletnih mesecih zaznali nekoliko višje koncentracije E. coli in precej visoke koncentracije koliformnih bakterij in enteroko­kov. Le v štirih primerih od 15 meritev E. coli ni bilo v vodi. V izlivnem delu Kopišnice so bile v enakem ob­dobju koncentracije E. coli koliformnih bakterij in en­terokokov še precej višje in le v 2 primerih E. coli niso bile zaznane. 
Dolski potok je neprimerno daljši v primerjavi s Ko­pišnico. Ima obsežnejše povirno obmocje. Vanj se ste­ka vec površinskih vod. Vecjo prisotnost bakterij E. coli smo zaznali že v zgornjem delu potoka, na nadmorski višini okrog 1000 m. V izviru v strugi Dolskega potoka nad Kraljevim hribom je bila vrednost 14. 7. 2022 E. coli, koliformnih bakterij in enterokokov skrb zbujajo­ce visoka. Vrednosti bakterij E. coli, koliformnih bakte­rij in enterokokov v izlivnem delu Dolskega potoka so vsako leto višje in potrjujejo vse vecjo obremenjenost podzemne vode s fekalnimi in odpadnimi vodami (Pre­glednica 2). 

Pre­gle­dni­ca­2: Vrednosti Escherichia coli (E. coli), koliformnih bakterij (Koli. bak.), skupnega števila mikroorga­nizmov pri 37 °C (SŠM pri 37 °C), skupnega števila mikroorganizmov pri 22 °C (SŠM pri 22 °C) in enterokokov (Enterokoki) pri dani temperaturi v zajetju na Kopišcih, na izviru Kopišnice, v potoku Kopišnica in Dolskem potoku s podanimi mejnimi vrednostmi po Pravilniku o pitni vodi. 
Št. lokal. Lokaliteta Datum T vode E. coli Koli. bak. SŠM pri 37 °C SŠM pri 22 °C Enterokoki 
MVP KSA (°C) (CFU/100ml) (CFU/100ml) (CFU/ml) (CFU/ml) (CFU/100ml) 
0 0 <100 <100 0 CFU/100ml CFU/100ml CFU/ml CFU/ml CFU/100ml 
90,1  Kopišce – zajetje  18. 11. 2018  7,9  ni najdeno  12  < 10  22  
90,1  Kopišce – zajetje  3. 7. 2019  8,4  ˜ 6  57  < 10  40  
90,1  Kopišce – zajetje  3. 9. 2019  9,2  ˜ 8  44  148  > 300  
90,1  Kopišce – zajetje  9. 8. 2020  9,4  ˜ 8  38  < 10  27  
90,1  Kopišce – zajetje  3. 9. 2020  9,2  < 4  29  214  172  
90,1  Kopišce – zajetje  4. 7. 2021  8,5  ni najdeno  ˜ 5  < 10  < 10  
90,1  Kopišce – zajetje  3. 8. 2021  9,6  ˜ 1  12  13  52  
90,1  Kopišce – zajetje  30. 8. 2021  9,5  ˜ 1  16  243  244  
90,1  Kopišce – zajetje  29. 9. 2021  8,6  ni najdeno  ˜ 2  < 10  25  
90,1  Kopišce – zajetje  14. 7. 2022  9,2  1  82  > 300  > 300  ˜ 3  
90,1  Kopišce – zajetje  19. 9. 2022  8,4  9  50  16  51  ni najdeno  
90,1  Kopišce – zajetje  24. 10. 2022  8,8  6  > 201  26  86  ˜ 3  
90,2  Kopišce – izvir  18. 11. 2018  7,9  ni najdeno  10  < 10  27  
90,2  Kopišce – izvir  3. 7. 2019  9,1  < 4  > 100  > 10  48  
90,2  Kopišce – izvir  3. 9. 2019  9,5  < 4  83  102  > 300  
90,3  Kopišnica – izliv  18. 11. 2018  7  ni najdeno  > 100  < 10  27  
90,3  Kopišnica – izliv  3. 7. 2019  11,6  62  > 100  18  > 300  
90,3  Kopišnica – izliv  3. 9. 2019  11,7  11  > 100  176  > 300  
90,3  Kopišnica – izliv  3. 8. 2021  12,4  ˜ 6  128  11  116  
90,3  Kopišnica – izliv  30. 8. 2021  10,2  ni najdeno  > 80  < 10  52  
90,3  Kopišnica – izliv  29. 9. 2021  10,5  ˜ 2  > 80  16  116  81  

Št. lokal. Lokaliteta Datum T vode E. coli Koli. bak. SŠM pri 37 °C SŠM pri 22 °C Enterokoki 
MVP KSA (°C) (CFU/100ml) (CFU/100ml) (CFU/ml) (CFU/ml) (CFU/100ml) 
0 0 <100 <100 CFU/100ml CFU/100ml CFU/ml CFU/ml CFU/100ml 
90,3  Kopišnica – izliv  14. 7. 2022  15,2  50  687  > 300  > 300  58  
90,3  Kopišnica – izliv  19. 9. 2022  9,4  32  > 201  66  > 300  26  
90,3  Kopišnica – izliv  24. 10. 022  9,6  1  > 201  27  131  ˜ 9  
90,3  Kopišnica – izliv  2. 8. 2023  9,1  4  > 201  23  153  14  
90,3  Kopišnica – izliv  23. 8. 2023  25  > 201  25  264  36  
91  Dolski graben (g.), kota 960  19. 11. 018  < 4  > 100  27  25  
91  Dolski g., kota 960  5. 6. 2019  12,9  < 4  > 100  252  > 300  
91  Dolski g., kota 960  4. 9. 2019  15  53  > 100  > 300  > 300  
91,1  Dolski g., kota 760  19. 11. 2018  ni najdeno  27  < 10  < 10  
91,1  Dolski g., kota 760  5. 6. 2019  8  < 4  97  < 10  27  
91,1  Dolski g., kota 760  4. 9. 2019  8,8  < 4  49  21  50  
91,4  Dolski g., izvir 1  14. 7. 2022  9,4  96  2420  > 300  > 300  51  
91,4  Dolski g., izvir 1  19. 9. 2022  9  14  201  21  82  17  
91,4  Dolski g., izvir 1  24. 10. 2022  8,9  8  59  < 10  47  ni najdeno  
91,2  Dolski g., izliv  18. 11. 2018  7,8  < 4  57  < 10  21  
91,2  Dolski g., izliv  5. 6. 2019  14,4  21  > 100  35  > 300  
91,2  Dolski g., izliv  4. 9. 2019  11,8  ˜ 8  > 100  24  137  
91,2  Dolski g., izliv  3. 8. 2021  10,6  32  > 80  48  > 300  
91,2  Dolski g., izliv  30. 8. 2021  9,7  24  > 80  < 10  60  
91,2  Dolski g., izliv  29. 9. 2021  9,9  ˜ 3  89  < 10  106  
91,2  Dolski g., izliv  14. 7. 2022  11,2  5  276  > 300  > 300  20  
91,2  Dolski g., izliv  19. 9. 2022  10,1  25  > 201  113  > 300  64  
91,2  Dolski g., izliv  24. 10. 2022  10,4  16  > 201  96  182  11  
91,2  Dolski g., izliv  2. 8. 2023  10,1  38  > 201  58  > 300  35  
91,2  Dolski g., izliv  23. 8. 2023  74  > 201  50  > 300  32  

2.2 Potok pod nihalko na Veliko planino, potok nad grobišcem pod Šimnovim pla­zom, izvir ob cesti v Kamniško Bistrico in potok JV pod Kobilico in J od Sivnika 
Voda v potoku pod nihalko na Veliko planino sodi med najbolj onesnažene. Vrednosti bakterij E. coli, ko­liformnih bakterij, število mikroorganizmov in entero­kokov so bile visoke tako v sušnem kot tudi deževnem obdobju. Komunalna neurejenost objektov in pocit­niških koc na Šimnovcu, doma na Kraljevem hribu in objektov ob spodnji postaji nihalke je skozi daljše ca­sovno obdobje izrazito negativno vplivala na kvaliteto podzemne vode (Preglednica 3). 
Potok nad grobišcem pod Šimnovim plazom se na­paja s podzemno vodo Šimnovca, zato so vrednosti bakterij E. coli, koliformnih bakterij, število mikroorga­
nizmov in enterokokov visoke in zelo podobne vredno­
stim v potoku pod nihalko na Veliko planino (Pregle­dnica 3). 
Vodo iz izvira ob cesti v Kamniško Bistrico pogosto pijejo kolesarji na vožnji proti Kamniški Bistrici in ne­redko tam srecujemo voznike, ki na pipi pod izvirom polnijo posode za vodo. Rezultati enajstih meritev v zadnjih sedmih letih so pokazali, da je bila voda v de­vetih primerih minimalno okužena in še primerna za pitje, v dveh primerih (19. 9. 2022 in 2. 8. 2023), po deževju, so bile vrednosti E. coli, koliformnih bakterij in enterokokov znatno višje in je bila voda neprimerna za pitje (Preglednica 3). 
Štiri MB-meritve vode iz potoka JV pod Kobilico in J od Sivnika v letih 2022 in 2023 v grobem dokazuje­jo fekalno onesnaženost podzemne vode (Preglednica 3). 
Pre­gle­dni­ca­3: Vrednosti Escherichia coli (E. coli), koliformnih bakterij (Koli. bak.), skupnega števila mikroorga­nizmov pri 37 °C (SŠM pri 37 °C), skupnega števila mikroorganizmov pri 22 °C (SŠM pri 22 °C) in enterokokov (Enterokoki) pri dani temperaturi v potoku pod nihalko na Veliko planino, v potoku nad grobišcem pod Šimnovim plazom, na izviru ob cesti v Kamniško Bistrico in potoku JV pod Kobilico in J od Sivnika s podanimi mejnimi vre­dnostmi po Pravilniku o pitni vodi. 
SŠM pri SŠM pri

Št. lokal. Lokaliteta Datum T vode E. coli Koli. bak. Enterokoki 
37°C 22°C 

MVP KSA (°C) (CFU/100ml) (CFU/100ml) (CFU/ml) (CFU/ml) (CFU/100ml) 
0  0  <100  <100  0  
CFU/100ml  CFU/100ml  CFU/ml  CFU/ml  CFU/100ml  
92  potok pod nihalko  19. 11. 2018  4,7  11  > 100  23  44  
92  potok pod nihalko  3. 7. 2019  16,1  > 100  > 100  112  > 300  
92  potok pod nihalko  3. 9. 2019  15,7  38  > 100  128  > 300  
92  potok pod nihalko  19. 9. 2022  11,4  > 201  > 201  > 300  > 300  > 80  
92,1  potok pod nihalko, izliv  19. 11. 2018  5,1  35  > 100  21  > 300  
92,1  potok pod nihalko, izliv  3. 9. 2019  16,1  > 100  > 100  119  > 300  
92,1  potok pod nihalko, izliv  3. 8. 2021  15,5  > 80  > 80  104  > 300  
92,1  potok pod nihalko, izliv  30. 8. 2021  14,6  64  > 80  > 300  > 300  
92,1  potok pod nihalko, izliv  29. 9. 2021  13,5  66  > 80  204  > 300  
92,1  potok pod nihalko, izliv  2. 8. 2023  14  83  > 201  > 300  > 300  > 80  
92,1  potok pod nihalko, izliv  23. 8. 2023  56  > 201  > 300  > 300  > 80  
154,2  izvir v strugi nad grob.  19. 9. 2022  12,1  95  > 201  > 300  > 300  59  
154,2  izvir v strugi nad grob.  24. 10. 2022  11,7  29  > 201  77  > 300  13  
154,3  potok v strugi nad grob., izliv  2. 8. 2023  12,8  32  > 201  168  > 300  78  
154,3  potok v strugi nad grob., izliv  23. 8. 2023  10  > 201  200  > 300  68  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  29. 1. 2006  0  0  42  5  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  17. 10. 2017  ni najdeno  24  < 10  < 10  83  

SŠM pri SŠM pri

Št. lokal. Lokaliteta Datum T vode E. coli Koli. bak. Enterokoki 
37°C 22°C 

MVP KSA (°C) (CFU/100ml) (CFU/100ml) (CFU/ml) (CFU/ml) (CFU/100ml) 
0 0 <100 <100 CFU/100ml CFU/100ml CFU/ml CFU/ml CFU/100ml 

30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  26. 7. 2018  12,8  < 4  18  > 300  > 300  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  18. 11. 2018  9,2  ni najdeno  38  < 10  < 10  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  3. 7. 2019  12,5  ni najdeno  > 100  187  50  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  3. 9. 2019  13,8  < 4  30  100  > 300  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  2. 8. 2021  12,2  ˜ 4  50  < 10  58  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  14. 7. 2022  12,4  < 1  43  > 300  > 300  ˜ 2  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  19. 9. 2022  10,7  31  201  33  135  > 80  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  2. 8. 2023  12,6  10  > 201  64  289  16  
30  izvir ob cesti v Kamniško Bistrico  23. 8. 2023  4  > 201  30  232  ni najdeno  
152  izvir v grapi JV pod Kobilico  14. 7. 2022  11,7  3  727  40  > 300  80  
152  izvir v grapi JV pod Kobilico  19. 9. 2022  9,8  16  78  < 10  111  10  
152  izvir v grapi JV pod Kobilico  24. 10. 2022  9,8  2  101  12  105  ni najdeno  
152,1  potok v grapi JV pod Kobilico, izliv  2. 8. 2023  10  6  > 201  22  167  ˜ 8  


2.3 Konjski potok in potok nad Klusom 

Podzemna voda, ki prihaja na površje v izviru v dolini Konjske, je po pripovedovanju domacinov in uporabnikov strelišca izredno prijetna za pitje. In res je tako. V vseh letih meritev smo v njej le nekajkrat zaznali sledi E. coli, koliformnih bakterij in drugih mi­kroorganizmov. Povsem drugacna je voda v Konjskem potoku. Že v zgornjem delu potoka smo izmerili pre­cej višje vrednosti. Vrednosti E. coli, koliformnih bak­terij, mikroorganizmov in enterokokov v izlivnem delu potoka v Kamniško Bistrico pa so zrasle v nebo. Re­zultati enajstih meritev med letoma 2018 in 2023 so porazni. E. coli in koliformne bakterije so v poletnih mesecih 2021, 2022 in 2023 presegli vrednosti 200 CFU/100ml. Tudi vrednosti enterokokov so bile 2022 pri dveh meritvah višje od 80 CFU/100 ml (Pregledni­84 ca 4). 
V Stahovici nad domacijo Klus je na obronku gozda ob nekdanji smucarski trasi izvircek potoka nad Klu­som. Izvirska voda je vir pitne vode okoliškim prebival­cem, zato so okrog izvira zgradili nekaj zajetij. V polet­nih mesecih je poraba vode vecja od pritoka, zato je pogosto struga pod zajetji suha. Domacini so nas vec­krat opozorili, da je voda slaba, zaudarja in je ne pijejo vec. Povecane vrednosti E. coli, koliformnih bakterij in enterokokov predvsem v poletnem casu so pokazale tudi naše meritve (Preglednica 4). 
Potok nad Klusom je kratek. Od izvira do izliva v Kamniško Bistrico ne presega dolžine 200 m, vendar ima voda v izlivnem delu izredno visoke vrednosti vseh izmerjenih mikrobioloških parametrov (Preglednica 4). Vrednosti, izmerjene 30. 8. 2021, so enakovredne vrednostim v iztokih greznic. Tik pod izlivom potoka nad Klusom v Kamniško Bistrico je žicnata ograja, ki ograjuje drenažno obmocje zajetja Iverje, ki se napaja predvsem iz reke Kamniške Bistrice. Izsledki raziskav skoraj v celoti napaja z vodo iz reke, njena izdatnost je mag. Josipa Marka Sadnikarja (Štrajhar 2022) nespor­neposredno povezana z gladino vode v Kamniški Bis-no potrjujejo vodni tok iz reke do zajetja skozi drenažni trici. Prav tako sta kvaliteta in sestava vode odvisni od sistem, ki je v slabem stanju in potreben obnove: »Za-onesnaženosti vode v recni strugi.« jetje je bilo izdelano med letoma 1973 in 1978 in se 

Pre­gle­dni­ca­4: Vrednosti Escherichia coli (E. coli), koliformnih bakterij (Koli. bak.), skupnega števila mikroorga­nizmov pri 37 °C (SŠM pri 37 °C), skupnega števila mikroorganizmov pri 22 °C (SŠM pri 22 °C) in enterokokov (Enterokoki) pri dani temperaturi v Konjskem potoku in potoku nad Klusom s podanimi mejnimi vrednostmi po Pravilniku o pitni vodi. 
SŠM pri SŠM pri

Št. lokal. Lokaliteta Datum T vode E. coli Koli. bak. Enterokoki 
37 °C 22 °C 

MVP KSA (°C) (CFU/100ml) (CFU/100ml) (CFU/ml) (CFU/ml) (CFU/100ml) 
0 0 <100 <100 0 CFU/100ml CFU/100ml CFU/ml CFU/ml CFU/100ml 
29  izvir v dolini Konjske  29. 1. 2006  0  0  7,5  5  
29  izvir v dolini Konjske  12. 11. 2017  9,8  < 4  ˜ 9  < 10  11  
29  izvir v dolini Konjske  26. 7. 2018  10,9  ni najdeno  41  < 10  < 10  
29  izvir v dolini Konjske  19. 11. 2018  7,2  < 4  ˜ 4  < 10  < 10  
29  izvir v dolini Konjske  3. 7. 2019  13,2  ni najdeno  95  < 10  38  
29  izvir v dolini Konjske  5. 9. 2019  11,5  ni najdeno  < 4  < 10  < 10  
29  izvir v dolini Konjske  4. 7. 2021  11,4  ni najdeno  26  < 10  < 10  
29  izvir v dolini Konjske  2. 8. 2021  11,8  ni najdeno  50  < 10  14  
29  izvir v dolini Konjske  30. 8. 2021  12  ni najdeno  56  < 10  < 10  
29  izvir v dolini Konjske  2. 8. 2021  11,8  ni najdeno  50  < 10  14  
29  izvir v dolini Konjske  14. 7. 2022  11,7  manj kot 1  8  < 10  > 300  ni najdeno  
29  izvir v dolini Konjske  19. 9. 2022  10,8  4  32  < 10  20  ˜ 4  
29  izvir v dolini Konjske  24. 10. 2022  11,7  1  18  < 10  28  ni najdeno  
29,1  dotok izpod Sivnika  19. 11. 2018  8,4  ni najdeno  > 100  < 10  18  
29,1  dotok izpod Sivnika  3. 7. 2019  12,1  18  > 100  23  68  
29,1  dotok izpod Sivnika  5. 9. 2019  13,9  < 4  > 100  38  98  
29,2  Konjski potok, izliv  18. 11. 2018  6  65  88  23  73  
29,2  Konjski potok, izliv  3. 7. 2019  14,3  42  > 100  56  > 300  
29,2  Konjski potok, izliv  4. 9. 2019  14,3  28  > 100  182  > 300  
29,2  Konjski potok, izliv  4. 7. 2021  12,7  49  > 100  100  200  
29,2  Konjski potok, izliv  3. 8. 2021  13,3  517  770  58  236  
29,2  Konjski potok, izliv  30. 8. 2021  11,7  12  > 80  11  70  
29,2  Konjski potok, izliv  14. 7. 2022  13,2  10  276  36  > 300  25  
29,2  Konjski potok, izliv  19. 9. 2022  11,1  > 201  > 201  181  > 300  > 80  
29,2  Konjski potok, izliv  24. 10. 2022  11,2  > 201  > 201  55  151  > 80  

29,2 Konjski potok, izliv 2. 8. 2023 13 32 > 201 > 300 > 300 
SŠM pri SŠM pri

Št. lokal. Lokaliteta Datum T vode E. coli Koli. bak. Enterokoki 
37 °C 22 °C 

MVP KSA (°C) (CFU/100ml) (CFU/100ml) (CFU/ml) (CFU/ml) (CFU/100ml) 
0 0 <100 <100 0 CFU/100ml CFU/100ml CFU/ml CFU/ml CFU/100ml 

29,2 Konjski potok, izliv 23. 8. 2023 > 201 > 201 214 > 300 ˜ 4 
93  izvir nad Klusom  16. 5. 2018  14  57  < 10  96  
93  izvir nad Klusom  4. 7. 2019  10,5  40  > 100  61  > 300  
93  izvir nad Klusom  4. 9. 2019  11,8  17  > 100  > 300  > 300  
93  izvir nad Klusom  23. 2. 2020  9,6  ni najdeno  36  < 10  72  
93  izvir nad Klusom  7. 5. 2020  11  ni najdeno  > 100  67  > 300  
93  izvir nad Klusom  4. 6. 2020  9,8  ni najdeno  41  < 10  11  
93  izvir nad Klusom  1. 7. 2020  10,1  < 4  > 100  > 300  > 300  
93  izvir nad Klusom  9. 8. 2020  11,3  11  > 201  35  99  
93  izvir nad Klusom  3. 9. 2020  10,3  < 4  28  < 10  15  
93  izvir nad Klusom  1. 10. 2020  10,3  86  > 100  < 10  74  
93  izvir nad Klusom  4. 7. 2021  9,8  ˜ 9  > 100  < 10  150  
93  izvir nad Klusom  3. 8. 2021  11,2  ˜ 1  61  < 10  < 10  
93  izvir nad Klusom  30. 8. 2021  10,8  > 80  > 80  > 300  > 300  
93  izvir nad Klusom  14. 7. 2022  11,2  < 1  9  12  > 300  ˜ 1  
93  izvir nad Klusom  19. 9. 2022  10,3  43  > 201  45  208  37  
93  izvir nad Klusom  24. 10. 2022  10,2  38  > 201  16  132  17  
93,1  potok pri Stahovici 29a  14. 10. 2020  nm  58  nm  nm  nm  97  
93,2  potok nad Klusom, izliv  4. 7. 2021  11,9  > 100  > 100  > 300  > 300  
93,2  potok nad Klusom, izliv  3. 8. 2021  13,3  308  > 2420  65  > 300  
93,2  potok nad Klusom, izliv  30. 8. 2021  11,5  1700  > 8000  233  > 300  
93,2  potok nad Klusom, izliv  29. 9. 2021  12,1  93  2120  101  > 300  
93,2  potok nad Klusom, izliv  14. 7. 2022  13,6  10  > 2420  > 300  > 300  43  
93,2  potok nad Klusom, izliv  19. 9. 2022  11  > 201  > 201  > 300  > 300  > 80  
93,2  potok nad Klusom, izliv  24. 10. 2022  11,6  > 201  > 201  256  > 300  > 80  
93,2  potok nad Klusom, izliv  3. 8. 2023  12,3  14  > 201  197  > 300  57  
93,2  potok nad Klusom, izliv  23. 8. 2023  36  > 201  250  > 300  14  

3 RAZPRAVA 
Ce se vprašamo, zakaj je tako, pridemo do zelo žalostnega spoznanja. V Sloveniji je izdelava zakonov in predpisov še kar na visokem nivoju. Izvajanje vseh teh pravno zavezujocih aktov pa je stvar proste preso­je, saj ni ucinkovitega nadzora in pregona kršilcev. 
Pristojne službe trdijo, da predpisi o varstvu zajetja Iverje niso veljavni in se ne smejo izvajati. Pristojna republiška služba, ki naj bi uredila zašcito zajetja, pa pravi, da ima za lastne potrebe dovolj dela drugje. Obcani si za zagotovitev pitne vode kupujejo cistilne naprave, da si ustvarijo ustavno pravico, kot je pouda­ril državni sekretar Rudi Medved: »Sleherni v državi ima pravico do zdrave in pitne vode.« Pri nas, v Kam­niku, nekateri to tolmacijo tako, da se v njej najprej okopajo, drugi pa jo potem lahko štejejo za zdravo in pitno. 
Nicelna toleranca. Ta je nujna za vsaj perspektivno izboljšanje stanja. Od leta 1986, ko je bil sprejet odlok 
o zavarovanju vodnega zajetja Iverje in je zahteval ne­propustne greznice ter odvoz vseh fekalij, ki pa ga ni nihce spoštoval niti ni nihce nadzoroval njegovega iz­vajanja, se je v 40 letih v kraškem podzemlju, ki ima omejeno cistilno sposobnost, nabral sloj odpadnih snovi, ki bo še dolgo zagotavljal onesnaženost izvirov. Dinamika odtokov iz podzemlja in njihova kvaliteta je zelo komplicirana. Ko je suša, se kvaliteta vode na iz­virih izboljšuje, saj se iztekajo podzemne rezerve, ki so pod navadnimi pretoki. Ko se bo vodostaj povecal, bodo iztekale precej koncentrirane fekalije, in ko bodo izviri narastli, bo voda precej bolj onesnažena. In ta rezerva onesnaževal in onesnažene vode bo še mnogo let na razpolago in vsi sedaj kontaminirani izviri bodo ogroženi. Praksa kaže, da inštalirane cistilne naprave ob visokogorskih planinskih postojankah niso narejene za pogoje obratovanja na kraju, kjer so postavljene, in kljub trudu upravljalcev ne dosegajo pricakovanih rezultatov. Sploh pa iz nobene biološke cistilne napra­ve ne tece pitna voda. Ker vecina tehnologij cišcenja fekalij temelji predvsem na razredcevanju, je ob suši izjemen problem onesnaženja vseh vodotokov. Poleg tega v fekalijah ni samo Echerichia coli, ampak še okrog 150 drugih zdaj znanih sodobnih onesnaževal (Brencic s sodelavci 2022), to je strupenih agensov od pesticidov, baktericidov, antibiotikov, spodbujevalnih in zaviralnih hormonov, drog in kaj vem cesa vse, ki jih nobena cistilna naprava ne ocisti, se pa v cloveku nabirajo in negativno vplivajo na njegovo zdravje. Ne­mara je naša slaba zdravstvena in tudi družbena slika rezultat te pomanjkljive skrbi za pitno vodo. 
Onesnaževalci so ljudje s svojo aktivnostjo. Ti pa v gorskem svetu nekje bivajo. Planinske koce, pastirske koce, hoteli, in kar je še takega, se preskrbujejo na tak ali drugacen nacin. Rešitev je le v tem, da vsak onesnaževalec rezultate svojega bivanja na enak na­cin odstrani, kot jih je pripeljal na kraj onesnaževanja. Vsak onesnaževalec naj torej po poti in na nacin, s ka­terim se preskrbuje, tudi odstrani vse, kar je pripeljal do kraja polucije. To pomeni: pot, cesto, žicnico ali he­likopter. Nedopustno mora postati ustvarjanje dobicka na racun pitne vode. Evropska direktiva že predpisuje, da okoljsko škodo placa onesnaževalec. Pri nas parla­ment nemara ne ve, da je to treba ratificirati, ali pa ve in odlaga za bodoci parlament. 
Planine, visokogorski kras, so kljub vsemu naj­skromneje poseljeno obmocje v Sloveniji, ki ima poleg tega še najvecjo kolicino padavin in kamninsko sesta­vo, ki dolocene snovi, ki prihajajo z zrakom oziroma padavinami, lahko nevtralizira. Torej ga je v interesu preživetja nujno zares zavarovati. 
4 ZAKLJUCEK 
Vrednosti bakterij E. coli, koliformnih bakterij, skup­nega števila mikroorganizmov pri 37 °C in pri 22 °C ter enterokokov so proti pricakovanju višje po deževju, ko so pretoki nadpovprecni. 
Na velikoplaninski planoti in po celotnem obmocju KSA bi bilo treba postaviti nekaj meteoroloških postaj, da bi imeli natancne podatke o kolicini in kraju pa­davin, kar bi omogocilo tudi boljše prognoze glede nevarnosti onesnaževanja podzemnih voda in groženj zemeljskih plazov in visokih vod. 
Dosledno se mora upoštevati nicelna toleranca glede onesnaževanja voda na celotnem obmocju KSA in posledicno s tem strog nadzor, ki je v pristojnosti inšpektorskih služb. 
V avgustovski ujmi je podzemna voda pridrla na površje v številnih novonastalih izvirih, ki bi jih bilo tre­ba evidentirati in izdelati pregledno hidrološko mrežo. 
5 LITERATURA 
Ambrož KREGAR, Klemen KREGAR, Tadej URŠIC, 2004: Jame Mokrice in Kalc. Naloga za gibanje Znanost mladini, Šolski center Rudolf Maister Kam­nik. 43 strani. 
Ambrož KREGAR, Gašper SLAPNIK, Tadej URŠIC, 2005: Jame na Veliki planini. Naloga za gibanje Znanost mladini, Šolski center Rudolf Maister Kamnik. 81 strani. 
Ambrož KREGAR, Tina POGACNIK, Andrej RUCIGAJ, 2006: Vode južnih Kamniško­Savinjskih Alp. Naloga za gibanje znanost mladini, Šolski center Rudolf Maister Kamnik. 100 strani. 
Blaž KOMAC, 2022: Usihajoce vode naših Alp: kako (pre)živeti z manj. 
Kamniški zbornik, 26. 65–73. Dušan NOVAK, 1994/95: Podzemeljske vode v Kamniških in Savin­jskih Alpah. Geologija 37, 38. 415–435. 
Mateja ŠTRAJHAR, 2022: V Kamniku se ni treba bati pomanjkanja pitne 
vode! Modre novice, 25. oktobra. Mihael BRENCIC, Ines VIDMAR, Mateja JELOVCAN, Anja TORKAR, Branka BRACIC ŽELEZNIK, Jurij TRONTELJ, Robert R0ŠKAR, Primož AUERSPER­GER, 2022: Novodobna onesnaževala v vodah ljubljanske kotline izzivi za bodoce upravljanje z vodnimi viri. Ljubljana: Naravoslovnotehniška fakulte­ta, Javno podjetje vodovod, kanalizacija Snaga. 110 strani. 
Obcina Kamnik, 2018: Analize in raziskave 5 vodnih virov (ki niso na sezna­mu projekta Vodne zgodbe KSA) v obcini Kamnik. Pogodba. Ponudnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 
Obcina Kamnik, 2018/2019: Analiza 15 vodnih virov pod Veliko planino. 
Pogodba. Ponudnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. Obcina Kamnik, 2020: Spremljanje kvalitete vode v 6 izvirih z opravljenimi 30 vzorcenji. Pogodba. Ponudnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 
Obcina Kamnik, 2021: Spremljanje kvalitete vode v 9 izvirih z opravljenimi 31 vzorcenji Pogodba. Ponudnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 
Obcina Kamnik, 2022: Analize podzemnih in površinskih voda nad zajetjem 
Iverje v letu 2022. Pogodba. Ponudnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 
Obcina Kamnik, 2023. Raziskave podzemnih voda velikoplaninske planote v letu 2023. Pogodba. Ponudnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 
Rajko SLAPNIK, 2020: Biološka in mikrobiološka analiza ter interpretacija vodnih tock v KSA in Karavankah v operaciji Bogastvo narave. Zakljucno porocilo. ZOSPEUM, raziskovanje mehkužcev. Narocnik: Center za trajnost­ni razvoj podeželja Kranj. 1–18. 
Rajko SLAPNIK, Vido KREGAR, 2018: Zakljucno porocilo o izvedbi aktivnosti Analiza vodnih virov v okviru projekta Vodne zgodbe Kamniško­Savinjskih Alp. Narocnik: Las Srce Slovenije, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 83 str. Priloge 1–13. 
Rajko SLAPNIK, Vido KREGAR, 2019: Porocilo o izvedbi testiranja ucinkovitosti efektivnih mikroorganizmov (EM) v izlivu MCN kampa Alpe, Kamniška Bistrica, in v greznici Gostilne Zeleni rob, Velika planina, poleti 2019. Narocnik: Obcina Kamnik, Izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 1–6. 
Rajko SLAPNIK, Vido KREGAR, 2019b: Zakljucno porocilo o izvedbi ak­tivnosti Raziskave in analize 10 vodnih virov in strokovna pomoc Obcini Kamnik. Narocnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 1–28. 
Rajko SLAPNIK, Vido KREGAR, 2020: Zakljucno porocilo o izvedbi naloge Spremljanje kvalitete vode v 6 izvirih z opravljenimi 30 vzorcenji. Narocnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik. 1–17. 
Rajko SLAPNIK, Vido KREGAR, 2020b: Analize izvirskih, potocnih in fekalnih 
vod velikoplaninske planote. Kamniški zbornik, 25. 57–71. Rajko SLAPNIK, Vido KREGAR 2022: Monitoring izvirskih in izlivnih vod pod Velikoplaninsko planoto in problematika onesnaževanja podzemnih voda v Kamniško­Savinjskih Alpah. Kamniški zbornik, 26. 15–34. 
Rajko SLAPNIK, Vido KREGAR, 2023: Raziskave podzemnih voda velikopla­ninske planote v letu 2023. Zakljucno porocilo. Narocnik: Obcina Kamnik, izvajalec: Jamarski klub Kamnik, 26 strani. 
Tadej URŠIC, Klemen KREGAR 2003: Jame v okolici Kamnika. Naloga za gibanje Znanost mladini, podrocje geografija, Šolski center Rudolf Maister Kamnik. 43 strani. 
Vido KREGAR in clani JKK, 2016: Vode Kamniške Bistrice. Kamniški zbornik, 23. 35–45. 
Zahvala 

Najvecja zahvala gre županu obcine Kamnik Mate­ju Slaparju, ki je prisluhnil pogovorom o problematiki onesnaževanja podzemnih voda v KSA in financno podprl naše raziskave. Hvala tudi vsem, ki nas moral-no podpirate v veri, da delamo nekaj dobrega za našo skupnost in zanamce. 
88 
Pavel Jamnik1 Kocna 5, Blejska Dobrava pavel.jamnik@telemach.net 
Matija Križnar2 Prirodoslovni muzej Slovenije mkriznar@pms-lj.si 


Nove kamenodobne najdbe nad najdišcem mamuta v Nevljah 
Izvirni znanstveni clanek 
Med izkopavanjem mamutovih ostankov je bilo v razlicnih stratigrafskih nivojih najdenih še nekaj kostnih ostankov drugih živali, ki še niso bile strokovno obdelane, so pa ohranjene v Pri­rodoslovnem muzeju Slovenije. V isti plasti, K, kot mamut je bila odkrita tudi spodnja celjustnica voluharja, ki jo opredelimo kot vodni voluhar Arvicola cf. amphibuis. Med plastema F in D je bil najden zgornji levi zob P2, ki smo ga pripisali verjetno divjemu konju Equus cf. ferus. V profilu VII so ležali medenica (pelvis) in stegnenici (femur) konja Equus sp. Razen voluharice so druge kosti kronološko mlajše od mamuta. 
6. oktobra 2015 je med arheološkim nadzorom mag. Draško Josipovic na okoli tri metre dvignjeni terasi nad nekdanjo, staro strugo Nevljice našel pet elementov kamene industrije. Klinico s strmo retušo, konico, dva odbitka in jedro (slika 5a, b, c, d, e). Poskusni vkop na terasi ne omogoca, da bi najdbe tocneje casovno umestili. Nagibamo se k razlagi, da so bili ljudje na te­rasi nad Nevljico v casu mezolitika (od pribl. 9700 do 5500 pr. 
n. št.), mamut pa je v mocvirju koncal že veliko prej, pred okoli 
20.000 leti. Ob izkopavanju leta 1938 se je izkazalo, da je edina najdba, ki mamuta povezuje s clovekom, primerek mikrolitske­ga orodja, najdenega ob njegovi golenski kosti. Možnost, da je mamut že dalj casa v podkožju prenašal ta košcek kremena, se zdi kar verjetna. S tem mesta najdbe mamuta v Nevljah ne moremo razumeti kot paleolitsko postajo na planem, temvec le kot najdišce fosilnih kosti mamuta z izredno zanimivo vzpore­dno najdbo. Kljuc­ne­be­se­de:­Nevlje, mamut, kamena doba, kameno oro­dje, pleistocenska favna 
During the excavation of the mammoth remains, several bones of other animals were discovered on different strati­graphic levels, which have not yet been professionally pro­cessed, but are preserved in the Slovenian Museum of Natural History. In the same layer, “K”, the lower jaw of a vole was also discovered, which we identify as the water vole Arvicola cf. am­phibious. Between layers “F” and “D”, an upper left tooth P2 was found, which we likely belonged to a wild horse, Equus cf. ferrous. In profile VII lay the pelvis and femur of the horse. Ex­cept for the vole’s, the other bones are younger than the mam­moth’s remains. 
On 6 October 2015, during his archaeological inspection, 
1­­­Univerzitetni­dipl.­politolog,­upokojeni­višji­kriminalisticni­svetnik. 2­­­Magister­geoloških­znanosti,­muzejski­svetovalec,­vodja­Kustodiata­za­geologijo­Prirodoslovnega­muzeja­Slovenije. 
Draško Josipovic found five elements of the stone industry on a terrace raised about three meters above the former riverbed of the Nevljica. A spike with a steep retouch, a tip, two offcuts and a core (Fig. 5a, b, c, d, e). The trial excavation on the ter­race was unable to determine which historical period the finds belong to. We believe that people inhabited the terrace above Nevljica during the Mesolithic Period (from approx. 9700 to 5500 BC), but the mammoth ended up in the swamp much ear­lier, around 20,000 years ago. Excavated in 1938, the only find connecting the mammoth to humans turned out to be a speci­men of a microlithic tool found next to its tibia. The possibility that the mammoth had been carrying this piece of quartz in its subcutaneous tissue for a long time seems rather likely. Hence, the place where the mammoth was found in Nevlje cannot be understood as an outdoor Paleolithic station, but merely as a site of fossilised mammoth bones with an extremely interesting parallel find. Keywords:­Nevlje, mammoth, Stone Age, stone tools, Pleisto­cene fauna 
Uvod 
Nakljucna najdba fosilnih kostnih ostankov mamu­ta (Mammuthus primigenius) ob regulaciji Nevljice 14. marca 1938 je takoj ob odkritju vzbudila veliko zani­manja strokovne in širše javnosti. Kljub pretecenim letom in kar številnim znanstvenim in strokovnim obja­vam pa še vedno ni povsem jasna casovna umestitev tako paleontoloških kot arheoloških ostankov. Ker je bil ob izkopavanjih ob mamutovih kosteh najden tu­di izdelek kamenodobnega cloveka, so raziskovalci casovno umestitev najdišca poskušali dolociti tudi s pomocjo kulturne pripadnosti tega izdelka. Temu je botrovalo vec okolišcin. Kot prva predvsem, da je bilo v letih odkritja poznavanje poteka klimatoloških spre­memb in s tem povezanega razvoja vegetacije v casu ledenih dob precej manjše, kot je danes. Eno od okoli­šcin, ki je vplivala na potek raziskav, predstavljata tudi medsebojna neusklajenost in rivalstvo takratnih razis­kovalcev (Brodar 1989, 2009, Križnar 2013, 2014: 65), kar se je skoraj gotovo odrazilo tudi na kasnejših študijah najdišca. Leta 2015 je bilo v okviru arheolo­škega nadzora ob gradnji kanalizacijskega omrežja na obmocju paleontološkega in paleolitskega najdišca le okoli 60 metrov od najdišca mamutovih ostankov na nekoliko dvignjeni terasi ob objektu Nevlje 323 najde­nih nekaj novih elementov kamene industrije4 (Pecov­nik & Mal 2016) (slika 1). 
Ta odkritja so znova odprla še ne povsem jasen od­govor na vprašanje, ali je bila dejavnost kamenodob­nih ljudi kakorkoli neposredno povezana z najdenimi fosilnimi ostanki mamuta. V tokratnem clanku bomo iskali vsaj preliminaren odgovor, ali nove najdbe kame­ne industrije na terasi nad mestom najdbe mamuta in kamenega artefakta, ki je bil najden ob kosteh ma­muta, casovno lahko sovpadajo. Za izhodišce casovne 
3­­­V­casu­odkritja­mamuta­hišna­št.­21.­
4­­­S­poimenovanjem­»kamena­industrija«­razumemo­tehnološke­in­tipološke­oblike,­ki­so­nastale­pri­izdelavi­kamenih­orodij­iz­v­naravi­pobranih­kosov­kamnine,­najpo­gosteje­razlicnih­vrst­kremena.­

Slika 1: Zgoraj: Shematski pogled na najdišce z vrisanimi profili, sondami in izkopi, omenjenimi v clanku (Foto: J. Rupnik, ob­delava: M. Križnar) Spodaj: Pogled z JV proti novemu najdišcu na terasi z vrisanimi mesti sonde, izkopa na robu terase 2015 (Foto: P. Jamnik, profila 1 Avgusta, d. o. o., vir: Pecovnik, Mal, 2016, in profila Arhej, vir: Bekljanov Zidanšek, I. 2015, obdelava 
fotografije: M. Križnar) 

umestitve mamutovih ostankov in takrat najdenega artefakta jemljemo revizijo najdišca, ki ga je opravil Mitja Brodar (1989: 95–110; 2009: 504–505). V ra­zmislek pa podajamo tudi novo razlago, zakaj je bil 
skupaj z mamutovimi ostanki najden le en ostanek ka­
menodobnih ljudi, o kateri do sedaj še ni bilo strokov­ne diskusije. V podporo naši raziskavi smo v tem delu zajeli tudi še preostalo izkopano favno (vodni volu­har, severni jelen, kozorog in dva konja), ki jo je odkril Fran Kos med izkopavanjem mamuta (Kos 1939a). Ta skromna zbirka kostnih ostankov živali bo tudi prvic 
Trenutna klimatološka in kulturna umestitev mamutovega najdišca 
Fran Kos je v svojih objavah mamutovega najdišca (Kos 1939/a, 1939/b) dokaj natancno predstavil tako izkopavanje kot najdbe ter poskušal iz odkritih strati­grafskih profilov izpeljati interpretacijo odlaganja sedi­mentov in posledicno najdišce casovno umestiti. Ker je zaradi napacne razlage druge plasti od vrha navzdol (plast B) celotno sedimentacijo in kronološko umesti­tev izpeljal napacno, je z revizijo interpretacije odlaga­


Slika 2: Izrobljena konica, najdena 1938 ob mamutovi golenici. Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. (Risba vir: Bro­dar, 1989, 106; foto: P. Jamnik) 
ugotovitve, je pri razumevanju neveljskega najdišca treba upoštevati, da je Kos plast L, ki leži neposredno pod plastjo K s kostmi mamuta, pripisal vetrnemu na­nosu, torej je v njej videl puhlico, ne pa plasti vodno odložene mivke. Posledicno je s primerjavo casa odla­ganja puhlic ob Donavi celoten neveljski profil razumel kot precej starejše nanose, kot so, glede na okolišci­ne, lahko. Brodar v reviziji najdišca to napako odpravi in tudi plast L interpretira kot vodni sediment. To sedaj pomeni, da: 
a) 
so vse razkrite plasti v vseh štirih profilih (plasti od A do O) vodnega izvora, 

b) 
so pri vodnih sedimentih, kakršni so bili razkriti v Nevljah, lahko vidne na zelo kratkih razdaljah me­njajoce se debeline in sestava plasti, 

c) 
da so spodnje glinaste plasti nastale pod vplivom mirnejših (stojecih) oziroma pocasi tekocih vod, zgornje plasti, grobo klasticne, pa so odložili moc­nejši tokovi (Brodar 1989: 103 in 107; 1999: 504). Brodar nadalje ugotavlja, da o klimi oziroma na­


tancnejšem casu odlaganja sedimentov iz plasti ni mogoce sklepati, zato kot edini indikator ostajajo naj­dbe mamutovih ostankov in parožek severnega jelena (Rangifer tarandus), saj sta obe živalski vrsti predstav­nika mrzlih obdobij poznega pleistocena. Ker je bila na primeru neveljskega najdišca opravljena tudi prva pe­lodna analiza v Sloveniji (Budnar Lipoglavšek 1944), katere rezultati kažejo na hladno klimo, je po Brodarju 
ob ponovni interpretaciji rezultatov pelodne analize s 
strani Šerclja najverjetnejši cas odlaganja plasti, v ka­terih so bili odkriti mamutovi ostanki, druga polovica würmske poledenitve (Brodar 1989: 107, 2009: 505). Tako umestitev Brodar utemelji tudi s ponovno prouci­tvijo kremenovega artefakta, najdenega ob mamutovi golenici (kost št. 23 v kvadrantu H8). Do njegove re­vizije je veljalo, da gre za praskalce na klinici, Brodar pa artefakt obrne in v njem prepozna t. i. izrobljeno konico, ki je znacilen orodni tip gravettienske kulture mlajšega paleolitika (Brodar 1989: 107, 2009: 505). Vrh konice naj bi bil odlomljen. To naj sicer ne bi bil znacilen primer izdelave izrobljene konice, vendar je bil Brodar pri utemeljevanju temeljit (Brodar 1989: 106–107) in bi najdbo res lahko prepoznali kot izrob­ljeno konico5 (slika 2). 
Ce Brodarjevo novo casovno umestitev prevedemo v kronološko shemo na podlagi morskih izotopskih sto­penj (MIS) oziroma kisikovih izotopskih stopenj (OIS), ki se za podajanje starosti v objavah uporabljajo da­nes, bi bilo to obdobje okvirno identicno s casom MIS 2 (okvirno pred pribl. 20.000 leti). Gre za obdobje, ko je prevladovala hladnejša stepska pokrajina s hladno­ljubnimi živalskimi vrstami, kot so mamuti, severni je­leni, rosomahi, polarne lisice, jazbeci, svizci. Podobno hladnodobno favno poznamo tudi iz najbližjega pale­olitskega najdišca Babje jame (Pohar 1985), kjer pre­vladuje predvsem severni jelen. Glede prisotnosti clo­veka pa je to cas t. i. gravettienske kulturne stopnje, ki jo Brodar prepozna v ob mamutu najdenem artefaktu. 
V casu izkopavanja mamutovih ostankov je bilo v izkopanem gradivu (sedimentih) v razlicnih stratigraf­skih nivojih najdenih še nekaj kostnih ostankov drugih živali. Podatki o teh najdbah so bili sicer v prvotnih Ko­sovih (Kos 1939a, 1939b) objavah omenjeni, kasne­je pa se tem ostankom podrobneje ni posvecal nihce. Težava je, ker iz Kosovih objav ni mogoce povsem na­tancno locirati mest profilov. Jasno je le, da je bil profil VII oddaljen približno 58 oziroma 66 metrov od najdi­šca mamuta6 v strugi ter bližini hiše na vzpetini nad najdišcem mamuta (glej sliko 1 in 7). 
Za boljšo interpretacijo stratigrafije oz. kronologijo odlaganja plasti in okolja tokrat podajamo tudi pre­gled odkritih (Kos 1939a) in še ohranjenih fosilnih ostankov favne iz nekaterih profilov. Vso omenjeno favno navaja tudi že Kos (1939a), smo pa znova pre­verili njegove dolocitve oz. navedbe. Pregled zacenja­mo z najstarejšimi ostanki iz spodnjega dela profila IV (Kos 1939a, Tab. II).7 
5­­­Ce­bralca­Brodarjeva­argumentacija­o­umestitvi­artefakta­med­izrobljene­konice­zanima­podrobneje,­je­opis­v­Brodar­1989:­106–107,­mi­pa­ob­risbo­artefakta­dodajamo­še­fotografije,­ki­njegov­opis­naredijo­nekoliko­bolj­jasen­(glej­sliko­2).­
6­­­Kos­navaja­obe­oddaljenosti,­kar­povzroca­nekaj­zmede.­
7­­­Vsi­omenjeni­in­ohranjeni­ostanki­so­danes­shranjeni­v­zbirkah­Prirodoslovnega­muzeja­Slovenije.­

Slika 3: Ohranjeni fosilni kostni ostanki iz profila IV: A: Arvicola cf. amphibuis (dolžina 28,5 mm), B: Equus cf. ferus (dolžina 34 mm), C: Capra ibex (dolžina 122 mm). Primerki niso prikazani v razmerju, hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. (Foto: M. Križnar) 
Iz pla­sti­K­(pro­fi­li­III.,­IV.­in­VI.) so bili v spodnjem delu plasti odkriti ostanki mamuta (Mammuthus pri­migenius). V isti plasti je bila odkrita tudi spodnja ce­ljustnica voluharja, ki jo Kos opredeljuje kot Arvicola sherman (Kos 1939a: 49). Po pregledu omenjenega ostanka ga mi taksonomsko opredelimo kot vodni vo­luhar Arvicola cf. amphibuis (slika 3a). Iz plasti K je ta ostanek poleg številnih kosti mamuta tudi edini ohra­njeni ostanek. Kos (1939a: 48) med najdbami omenja tudi fragmente rogovja (plošcati parožki) severnega je­lena Rangifer tarandus, katerih med zbirko neveljske favne nismo vec našli. Kos o mestu najdbe ne poda tocnega podatka, zapiše le, da so bili parožki najdeni »v bližini, kjer je bil najden aurignaški mikrolitski arte­fakt in to precej globoko v plasti K« (Kos 1939a: 48). Iz njegove objave ni jasno, ali gre za vec parožkov ali za le enega. Tako tudi ne moremo interpretirati niti poja­sniti Kosove dolocitve, toda glede na drugo favno pri­sotnost severnega jelena na mamutovem najdišcu ni presenetljiva. 
Stratigrafsko više v pro­fi­lu­IV, približno 1,25 m nad ostanki mamuta, Kos na meji med pla­ste­ma­F­in­D­omenja še druge fosilne kosti in zobe (Kos 1939a: 50). Med njimi je zgornji levi zob P2, ki ga pripisuje ko­nju Equus sp., mi pa smo ga pripisali verjetno divjemu konju Equus cf. ferus (slika 3b). Iz iste plasti (kontakta med­pla­ste­ma­F­in­D) so izkopali tudi mocno poškodo­
Ob regulaciji Nevljice, približno 66 metrov više od najdišca mamuta, Kos poroca, da so našli tudi fosilne kosti konja Equus sp. Kosti v pro­fi­lu­VII naj bi leža­le približno 1,6 m pod takratnim površjem v zgornjem delu pla­sti­D­(Kos 1939a: 51). Konjska ostanka sta medenica (pelvis) in stegnenici (femur) z dokaj neizra­zitim tretjim obrtcem (trochanter tertius) (slika 4). 
Novo najdišce kamenega orodja na terasi nad Nevljico 
6. oktobra 2015 je podjetje Avgusta8 ob urejanju kanalizacijskega omrežja9 zacelo izvajati arheološki nadzor znotraj zašcitenega obmocja arheološkega najdišca paleolitske postaje in znotraj zašcitenega obmocja vasi Nevlje. Arheološka raziskava in nadzor sta bila izvedena na prostoru severno od vaške cerkve in vzhodno od lokalne ceste, ki vodi cez »mamutov« most, torej na obmocju prvotne struge reke Nevljice (glej slika 1). Med arheološkim nadzorom je Josipovic na okoli 3 metre dvignjeni terasi nad staro strugo Nev­ljice na današnjem travniku ob opušceni hiši št. 21 (slika 1) na krtinah našel 5 elementov kamene indu­strije. 
Najdba kamenega orodja na terasi je takoj odprla dve vprašanji. Ali je morda mesto, kjer naj bi se zadr­ževali paleolitski lovci v casu mamutove smrti, prav ta 

vano levo dlancnico (metakarpalno kost) brez okrajkov 
8­­Podjetje­Avgusta,­raziskovalna­in­storitvena­dejavnost,­d.­o.­

(epifiz), ki jo Kos pripisuje kozorogu Capra ibex. Glede 
o.,­vodja­raziskave­je­bil­mag.­Draško­Josipovic.­Dela­so­s­

na dimenzije (osrednjega dela kosti) in obliko lahko le 
presledki­trajala­do­24.­11.­2015­(Pecovnik­&­Mal­2016:­4).­potrdimo Kosove navedbe (slika 3c). 9­­­Št.­Soglasja­za­raziskavo:­62240­482/2012/2. 

Slika 4: Ohranjena fosilna kostna ostanka konja (Equus sp.) iz profila VII: medenica (dolžina 34 cm, zgoraj) in stegnenici (dolži­na 36,5 cm, spodaj). Primerka nista prikazana v razmerju, hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. (Foto: M. Križnar) 

Slika 5: Nakljucne najdbe kamenih artefaktov na terasi nad Nevljico leta 2015: a) klinica s strmo retušo, b) iglicasta – oboje­stranska mikrokonica, c) in d) odbitka, e) jedro (Risba jedra (E): S. Djokic; foto: P. Jamnik) 
terasa? Ob mamutovi goleni najdeni artefakt je naka­turni umestitvi najdenih artefaktov je na podlagi štirih zoval na njihovo prisotnost, zato je bilo najdišce ma­primerkov skoraj nemogoce razglabljati. Najdbe, ki jih muta že od odkritja razumljeno tudi kot paleolitsko imamo na razpolago: odbitka (slika 5c, d), jedro (slika plano najdišce (Kos 1993a: 32). In drugo vprašanje: 5e) in klinica s strmo retušo (slika 5a), so kronološko ali najdbo kamenega orodja na terasi lahko razume­neizraziti tipi. Klinice s strmo retušo so prisotne vse mo kot kronološko socasno z izrobljeno konico, naj­od kulture gravettiena (kamor naj bi spadala izrobljena deno ob mamutu? O natancnejši casovni oziroma kul­konica), še posebej pa so pogoste v obdobju mezoliti­

Slika 6: a) Mesto poskusnega vkopa na terasi nad Nevljico leta 2015, b) vkop na vzhodnem robu terase (izkop 2015), c) pogled na celoten poskusni vkop (sonda 2015), d) severni profil poskusnega vkopa (Foto: P. Jamnik) 
ka. Z iglicasto, v tem primeru obojestransko mikrokoni­
co s strmo retuširanima obema lateralnima robovoma 
(slika 5b) je situacija podobna. Taki izdelki se lahko pojavijo že v gravettienu, ceprav je pri tipicnih gravetti­enskih konicah v primeru, da sta retuširana oba stran­ska robova, en rob po navadi manj strmo retuširan (Po­har 1978: 22), v mezolitiku pa mikro konice postanejo celo eden od znacilnih tipoloških inventarjev (Turk & Turk 2004: 60). Glede na relativno primeren prostor, ki ga predstavlja terasa nad Nevljico, bi ljudje tja lahko prihajali veckrat v razponu vec tisocletij, kolikor je ca­sovni razpon, v katerem so prisotni taki tipi kamenega orodja. Tipološka primerjava nam torej žal ne more da­ti odgovora, ali so na terasi najdeni artefakti socasni s poginom mamuta in s tem z izrobljeno konico. 
Da bi ob tokratni nakljucni najdbi kamenih orodij na krtinah, le okoli 60 metrov oddaljenih od najdišca mamuta, vseeno poskusili rešiti vprašanje socasnosti najdb z najdišcem mamuta, je bil dne 17. 11. 2015,10 opravljen tudi manjši vkop v vrhnje plasti sedimentov na omenjeni terasi (slika 1). Vkop je bil velikosti 1,20 m X 0,90 m z doseženo globino 0,70 m (slika 6).11 
Vkop (sonda 2015, glej tudi slika 1) je bil zastavljen na SZ delu terase, skoraj tik preden se terasa prevesi proti najdišcu mamuta. Sonda je bila v smislu paleo­litskih najdb povsem sterilna, bile pa so ugotovljene plasti, ki so razkrile pricakovano dejstvo, da je bila sedimentacija tu, ceprav le na okoli 3 metre višji te­rasi nad Nevljico, nekoliko drugacna, kot je do sedaj znana sedimentacija na najdišcu mamuta in pod hišo na severni strani terase, kjer je bilo sedimentacijsko sosledje razkrito ob arheološkem nadzoru gradnje hi­drološke postaje leta 2015 (Bekljanov Zidanšek 2015: 12–13) in kjer sta plasti v profilu VII opazovala tudi Kos (Kos 1939a: 51) (slika 7) in geolog I. Rakovec ob regulaciji Nevljice (Rakovec 1939). 
V tokratni sondi (sonda 2015) na terasi so bile z vr­ha navzdol ugotovljene tri plasti (glej sliko 6d): 
1. 
humusna plast, debeline pribl. 15 cm, 

2. 
humusno­ilovnata plast z redkimi vkljucki prodni­kov. Debelina plasti je pribl. 15 cm, 

3. 
glineno­ilovnato prodnata plast, ki odraža vsaj šti­ri razlicne dogodke. V plasti se spreminja razmerje 


med glino in prodom. V vrhnjem delu plasti prevla­

10­­­V­okviru­Soglasja­za­raziskavo:­62240­482/2012/2. 
duje glinena komponenta, globlje smo v plasti, vec 

11­­­Izkop­so­opravili:­vodja­nadzora­D.­Josipovic,­J.­Rupnik,­
je prodnega nanosa. Na nekaj mestih je v glini in

sodelavec­podjetja­Avgusta,­d.­o.­o.,­in­P.­Jamnik­kot­zunanji­sodelavec.­produ opaziti tudi prisotnost železovih oksidov (pre­

Slika 7: Profila iz leta 2015: a) ob gradnji hidrološke postaje 2015 (vir: Bekljanov Zidanšek 2015), b) ob gradnji kanalizacijske­ga omrežja 2015 (vir: Pecovnik, Mal 2016); profili mamutovega najdišca: c) profili, kot jih je prikazal Kos, s prisotno in odkrito ledenodobno favno. (Vir: prirejeno po Kos, 1939a. Ilustracije in priredil M. Križnar.) 
vlek). Skupna dosežena debelina plasti 3 je ok. 
40 cm. 
V humusni plasti 1 sta bila najdena dva fragmenta novoveške loncenine (slika 8a, 1, 2). Plast 1 je bila za­radi dolgotrajne rabe za njivo premešana in domneva je bila, da odkriti artefakti izvirajo iz nižjih plasti, z ora­njem so jih pa razkrili in potisnili proti površju. Lahko pa so jih iz plasti pod humusom na površje izkopali krti, saj so bili vsi primerki najdeni prav na krtinah. Že v plasti 2 se obcasno med prodniki pojavijo tudi vecji ali manjši košcki roženca. Še vec jih je tudi v raz­licnih nivojih plasti 3. Taki kosi in prodnicki roženca so v sedimentu naravno prisotni in niso v povezavi s clovekovo dejavnostjo. V sondi ni bil najden niti en pri­merek, na katerem bi lahko prepoznali sledi clovekove dejavnosti. 
S sondiranjem se je nedvoumno potrdilo, da se se­dimentacija na terasi razlikuje od 3 metre niže ležece sedimentacije na bližnjem najdišcu mamuta.12 Na te­rasi neposredno pod humusom ni glineno ilovnatih se­dimentov, ki so prisotni na najdišcu mamuta in v profi­lu pod teraso, kjer so bili razkriti ob gradnji hidrološke postaje leta 2015 (Bekljanov Zidanšek 2015: 13) (glej 
12­­­Tu­ne­upoštevamo­globine­vkopa­v­sedimente­ob­izkopa­vanju­mamuta,­temvec­pomenijo­3­metri­današnjo­višinsko­razliko­med­brežino­Nevljice­in­mestom­sonde­na­terasi.­
sliko 7b). To glineno ilovnato plast je Kos ob interpreta­ciji kronologije mamutovega najdišca napacno oprede­lil kot plast puhlice (njegova plast B, glej Kos, 1939a, 41). Srecko Brodar in Ivan Rakovec pa sta v njej pre­
poznala »/…/ plast mrtvice, katere zgornji del je 43 cm debela plast precej pešcene rjave ilovice, spodaj pa je za 35 cm mivke (Kosova plast C). Pod mrtvico 
sledi 80–85 cm proda. V profilu proda se menjajo pla­sti drobnejših in debelejših prodovcev, ki so mestoma pomešani tudi s peskom. V spodnjih partijah je prod obarvan z manganom (ta plast je bila 1–4 cm debela), 
še globlje pa z limonitom v debelini 10–15 cm. Pod tem leži sivica z bituminiziranimi progami, ki postaja 
navzdol bolj rjava in mastna /…/« (po Kosu plasti od F do D) (Rakovec 1993: 183). Za »sivico« (po Kosu plast K z ostanki mamuta), ki leži pod limonitiziranim (pri­sotnost železovih oksidov) prodom Rakovec zapiše, da »/…/ prica, da je bilo tu jezero. Že plast mivke (Kosova plast L), ki leži pod to glino, dokazuje, da je bil strmec takratnih voda minimalen in da je pricela voda zasta­
jati. /…/ jezerska glina je potemtakem ekvivalent tal­ne morene iz zadnje poledenitve v Radovljiški kotlini. 
/…/ Prod, v debelini cca. 80 cm, ki sledi v Logu nad 
prej omenjeno sivico (jezersko glino), utegne pripadati že postglacialu (po Kosu plasti od F do G). Akumulacija grobega materiala nas opozarja na to, da je bila erozi­
ja /…/ nekoliko poživljena /…/. Z limonitom obarvana 
10–15 cm debela prav spodnja plast proda (Kosova 
plast G) nam prica, da je bilo takrat v Logu še plitvo 
jezero, ki so ga Nevljica in njeni pritoki kmalu zasuli s 
prodom. Barski ali jezerski železovec se namrec izloca pod vplivom nekih organizmov v stojecih vodah« (Ra­kovec 1939: 184). Za t. i. »mrtvico«, Kosovo plastjo B, ki leži takoj pod humusom oziroma nad nizom torej že postglacialnih prodov, pa Rakovec zapiše: »Plast mrtvi­ce, ki leži pri Nevljah nad prodom, kaže, da je pricela v najmlajšem casu voda zopet zastajati /…/. Ilovica sama, ki je precej pešcena, pa nam prica, da je bil Log v tem delu le zamocvirjen in da je ozemlje ležalo pod vodo le ob vecjem deževju. Ta ojezeritev, ce jo smemo 
tako imenovati, je segala še v zgodovinsko dobo …« 
(Rakovec 1939: 184). 

Z Rakovcevo interpretacijo sedimentov in navedbo, da je prod v plasteh med F in D v Kosovi interpretaciji v resnici že postglacialen,13 se je pri reviziji mamuto­vega najdišca strinjal tudi M. Brodar, ki je strinjanje podkrepil še z navedbo Kosa, ki iz plasti F omenja celo fragment grobo izdelane loncene posode, kar po Bro­darju dokazuje postglacialnost omenjenega proda v plasti F (Brodar 1989: 104). 
Ce torej razumemo plasti B do D po Kosu, plasti SE 1002 do SE 1010 ob gradnji hidrološke postaje (Be­kljanov Zidanšek 2015: 12–13) in plasti SE 003 do SE 004 ob gradnji kanalizacijskega omrežja (Pecovnik & Mal 2016: 16–17) (glej sliko 7) kot postglacialne, ali bi torej preliminarno lahko rekli, da plast 3 v sondi na terasi z razlicno zastopanostjo glin, ilovice in proda ter limonitnimi progami morda predstavlja že postglacial­no odlaganje proda v srednje tekocem vodostaju? To je precej verjetno. Ker nad prodom oziroma takoj pod humusom v sondi na terasi ni Kosove plasti B, ki jo Rakovec imenuje »mrtvica«, bi to pomenilo, da ojezeri­tev in zamocvirjenje, ki sta bili po Rakovcu in Brodarju obcasno prisotna še v zgodovinski dobi, ni vec dosegla višine terase, zato na njej ni sledi teh najmlajših jezer­skih/mocvirnih oziroma sedimentov stojecih voda. Po tej interpretaciji bi torej na teraso zadnjic voda odložila prod ob koncu poledenitve oziroma že v postglacialu. 
Dejstvo je, da je terasa nastala kot posledica kam­ninske osnove, ki je vodi pomenila prepreko in je zato oblikovala okljuk okoli nje. Na skalno osnovo in zaradi dvignjenega nivoja terase je opozoril že Rakovec, ko zapiše: »Pod hišo št. 21 sem ugotovil naslednje pla­sti. Pod zelo tanko plastjo humusa je 1 m na debelo odložena mivka, pod njo je bilo nekaj nad 1 m mrtvice, pod to pa približno 30 cm debela plast temno sive gli­ne. Pod glino leži limonitna plast. Tudi dalje v tej strugi navzgor sem opazil povsod enake plasti. Pri starem mostu, ki je stal malo pod cerkvijo, ni bilo v terasi, na­hajajoci se na severni strani, pod 50 cm debelo hu­mozno plastjo opaziti drugega kakor sam prod. Stara struga, ki je potekala pod cerkvijo mimo prej omenje­ne hiše št. 21, pa je bila izdelana v živi skali, rjavka­stem skrilavem pešcenjaku, ki tvori tu povsod podlago mlajšim plastem. /…/« (Rakovec 1939: 183). Na kam­ninsko podlago (sivo zelena pešceno lapornata kamni­na) se je naletelo tudi pri nadzoru ob gradnji kanaliza­
13­­­V­tem­primeru­se­nanaša­na­toplejše­obdobje­ob­koncu­pleistocena­ali­že­v­holocenu. 
cije (glej sliko 1 in 6). Kaže, da voda po odložitvi proda plasti 3 ni vec segala na teraso in sta bila kasnejša, do zgodovinskih dob trajajoca obcasna ojezeritev in zamocvirjenje (Kosove plasti B in C) omejena le na ob­mocje struge in nivo pod višino 368 n. m., na kateri je terasa. V nasprotju z Rakovcem, ki je pod hišo naletel na plasti mivke, pa Kos pri opisu profila III ni našel plasti, ki bi se odlagala v mirni vodi oziroma v zamoc­virjenem predelu, ceprav je med njegovimi profili raz­dalja najvec nekaj deset metrov, kar bi lahko videli kot zanemarljivo razdaljo. To tudi Kos razloži kot možnost, da voda po odložitvi proda (torej njegovih plasti od D do F) ni vec segala tako visoko (Kos 1939a: 46). To se ujema tudi z našim predvidevanjem, da ojezeritev in zamocvirjenje nista segala na teraso s hišo in zato pod humusom manjkajo že postglacialne jezerske in mocvirske odkladnine. 
Kljub temu pa brez vsaj osnovnih paleobotanicnih analiz sedimentov in natancne geološke (sedimentolo­ške) analize posameznih plasti za zdaj ni mogoce na­tancneje ugotoviti, kdaj se je v vec zaporednih dogod­kih odložil prod iz plasti 3 na terasi. Žal pa je prav to kljuc do tocnejše casovne umestitve kamenega orod­ja, odkritega leta 2015 na krtinah na terasi. Tudi zato menimo, da je bila ob izvedbi arheoloških nadzorov, predvsem ob gradnji hidrološke postaje, v neposre­dni bližini tako mamutovega najdišca kot tudi novega najdišca na terasi zamujena priložnost za pridobitev vzorcev in opravo vsaj nekaj novih (sedimentoloških), pelodnih oz. lesnoanatomskih in mogoce tudi paleon­toloških raziskav. 
Zakljucek 
Poskusni vkop na terasi in primerjava plasti z niže ležeco sedimentacijo na najdišcu mamuta nam zaradi ocitno klimatsko in reliefno pogojenih razlicnih pogo­jev sedimentacije ob recni strugi in na terasi nad njo ne omogoca, da bi najdbe s terase tocneje casovno umestili. Zaradi le petih na krtinah najdenih primer­kov tudi na osnovi tipoloških in tehnoloških znacilnosti kamene industrije ni mogoce reci nic oprijemljivega. Glede na pogosto zastopanost takih orodnih tipov ar­tefaktov bi se morda celo bolj nagibali k prisotnosti lju­di na terasi v casu mezolitika, kar je tisocletja kasneje od casa, ko je v mocvirnih sedimentih koncal mamut. 
Tudi ostanki favne v razlicnih nivojih sedimentnega zapisa kažejo, da je bilo obmocje dolga tisocletja past za marsikatero žival, ki je koncala v tem zamocvirje­nem predelu. Konji in kozorog, ki ju omenja že Kos, v od mamutove plasti K mlajših prodnatih plasteh D in F dopušcajo možnost, da so ljudje izkoristili morda lažji nacin pridobivanja hrane in se vsaj obcasno zadrže­vali v okolici. Kos je v svoji objavi izpostavil tudi plast oglja in nabrane kose kremena v prodni plasti F. Pravi: »Oglje in pepel pokrivata v premeru okrog 4–5 m širo­ko ploskev /…/. Ta kulturna plast je debela po 4 cm, na nekaterih mestih celo 8 cm, a se stanjša tudi na 1 cm ter skoro izgine, v primerni razdalji pa postane zopet debelejša« (Kos 1939a: 41). Ker je napacno in­terpretiral cas odlaganja celotnega niza plasti, je tudi plast F pripisoval še pleistocenu in posledicno oglje in nabrani kremen pripisal obisku še kamenodobnih 


Slika 8: a) Fragmenta loncenine in naravno prisotni košcki in prodniki roženca iz sonde 2015, plasti 3. (Foto: P. Jamnik), b) v Prirodoslovnem muzeju Slovenije ohranjeni prodniki in kosi kremena iz plasti F in c) iz plasti K Kosovega izkopa mamuta (Foto: 
M. Križnar) 
ljudi, ceprav med nabranimi kosi kremena, kot sam zapiše: »V ostankih teh kurišc ni bilo izrazitih artefak­tov, ki bi jih bilo zaenkrat mogoce morfološko uvrstiti 
v kateri koli sistem paleolitskih manufaktov ali pa jim 
dolociti mesto nastanka v kateri koli tehniki paleolit­
ske industrije« (Kos 1939a: 52–53). Ker v nadaljeva­nju omeni, da je bil v tej plasti najden tudi »fragment 
grobo izdelane loncene posode, in sicer zgornji del z 
robom« (Kos 1993a: 53), je že Brodar opozoril, da to le dokazuje postglacialno starost proda (Brodar 1989: 104). V Prirodoslovnem muzeju Slovenije se je ohrani­lo nekaj nabranih kosov kremena, ki so jih pobrali ob ognjišcih plasti F (slika 8b). Ni dvoma, da med njimi ni cloveških izdelkov, ampak gre za naravno prisotne kremenove (roženceve) prodnike v plasti. Identicne pri­merke smo našli tudi v sondi na terasi, predvsem v plasti 3 (slika 8a, 3). 
Prisotnost sicer le enega fragmenta keramike in odsotnost kakršnegakoli tipološkega ali tehnološkega elementa kamene industrije ne da nobene opore, da bi morda v plasti F posumili na obiskovalce iz casa me­zolitika in tu iskali povezave z najdbami petih kamenih izdelkov na terasi. Ce plast in lise oglja v sedimentu niso rezultat naravnih požarov, v poštev pride le pri­sotnost ljudi v obdobjih po pojavu loncenine, torej v obdobjih, mlajših od mezolitika, in so torej vse plasti nad plastjo F mlajše od približno 5500 let pred našim štetjem. 
Dotaknimo se ob koncu še do sedaj nikoli nacetega vprašanja. Takoj ob odkritju kamenega artefakta ob mamutovi golenici je bila najdba razumljena kot potr­ditev odkritja prve plane paleolitske postaje v Jugosla­viji (Kos 1939a: 32). Da bi se našlo še kaj, je Kos zelo natancno organiziral delo in ob objavi zapisal: »Trije de­lavci so med prsti mleli glineni pesek, ki je bil izkopan 

Slika 9: Na rentgenskem posnetku vidna cipa v podkožju živali (Vir: Everson, 2022) 
v bližini kosti in med kostmi, da bi po neprevidnosti ne bil mogoce izgubljen kak manufakt. Tudi stratigrafiji smo glede na to posvecali še vecjo pozornost« (Kos 1939a: 36). 
Kasneje, ko opisuje izkop plasti z mamutovimi ostanki, zapiše: »Tudi se niso našli v mamutovi plasti vecji, debelejši kamni, ki bi jih mogli kakorkoli upora­biti aurignaški mamutovi lovci. Edini artefakt, ki ne­dvomno dokazuje clovekovo prisotnost, je aurignaško mikrolitsko rezilce – praskalce (danes dolocen kot iz­robljena konica) /…/ Na kosteh ni opaziti udarcev niti ugrizov zveri« (Kos 1939a: 34). V tekstu sicer omenja najdbo plošcatih parožkov severnega jelena in naj­prej zapiše: »Tudi ta ostanek rogovja severnega jele­na je prinesel v pocivališce najbrž aurignaški lovec« (Kos 1939a, 49). Vendar pa kasneje pove: »Pozornost vzbuja dejstvo, da se ni našel v neveljskem najdišcu niti en nedvomen kostni artefakt« (Kos 1939a: 52). Kljub izredni želji najti še kaj in zelo natancnemu ko­panju in pregledovanju plasti se je na koncu izkazalo, da je edina najdba, ki mamuta povezuje s clovekom, primerek izrobljene konice velikosti 3 cm, najden ob njegovi golenski kosti. Ceprav je bil najden torej le en artefakt, ni pa niti enega drugega indica, da je bil v casu pogina na mestu tudi clovek, je ostalo pri umesti­tvi neveljskega najdišca med paleolitske postaje. Ne vemo, ali morda na to nihce ni pomislil ali umestitve med paleolitske postaje le kasneje nihce ni želel pro­blematizirati, vendar je povsem jasno in mogoce, da je mamut v svoji nogi to izrobljeno konico prenašal že daljše casovno obdobje, morda celo vec let, in v casu njegovega pogina v okolici ni bilo ljudi. Najdba arte­fakta ob okostju morda sploh nima nikakršne pove­zave z njegovim poginom ali morda izrabo njegovega mesa po tem, kar naj bi apliciralo umešcanje najdišca njegovih kosti med paleolitske postaje. Vecina bralcev pozna zgodbe o vojakih, ki imajo desetletja po vojni v jo primere t. i. nakljucnih najdb predmetov, po navadi izstrelkov zracnega orožja, ki se odkrijejo pri rentgen­skem slikanju, pa za staro poškodbo niso vedeli niti la­stniki, saj žival živi brez težav, ki bi jih povzrocal tujek v telesu. Tujki v podkožju so v koncni fazi tudi vsi cipi, ki se danes uporabljajo za oznacevanje lastništva živali (slika 9) (Everson 2022). 
V primeru, da bi mamutu v podkožju oziroma ma­šcevju goleni ostal le nekaj centimetrov velik košcek kremena po katerem od neprijetnih srecanj s takratni­mi ljudmi, bi lahko povsem brez težav živel še leta, lah­ko pa bi seveda imel težave z infekcijami in posledicno težavo s hojo in se mu morda tudi zato posledicno ni uspelo rešiti iz mocvirja. Tega ni mogoce vedeti. Ka­korkoli že, ob odsotnosti kakršnegakoli drugega doka­za o prisotnosti kamenodobnih ljudi ob mamutu ali v neposredni okolici v casu, ko je obstal v mocvirju, se zdi možnost, da je mamut že dalj casa v podkožju pre­našal ta košcek kremena, še kako verjetna. Tudi za­to, ker artefakt prepoznavamo kot izrobljeno konico z odlomljenim vrhom konice, kar je lahko rezultat ravno tega prebadanja mamutove kože. V primeru, da torej upoštevamo tudi to možnost, mesta najdbe mamuta v Nevljah ne moremo razumeti kot paleolitske postaje na planem, temvec le kot najdišce fosilnih kosti ma­muta z izredno zanimivo vzporedno najdbo, ki sicer ne dokazuje neposredne prisotnosti ljudi ob poginu ma­muta, temvec zgolj potrjuje, da so ljudje lov na mamu­te v resnici izvajali. 
Novega najdišca kamenega orodja na terasi nad mamutovim najdišcem na podlagi tega, kar imamo na razpolago, ne moremo povezati z mestom in casom mamutove smrti. Po obcutku, ki ga vzbujajo najde­ni artefakti, in delno tudi glede na dejstvo, da so bi­le najdbe takoj pod plastjo humusa, bi novo najdišce morda prej pripadalo precej kasnejšemu obdobju me­zolitika (pribl. od 9700 do 5500 pr. n. št.), ne pa casu 

Literatura 
Mitja BRODAR, 1989: Revizija Neveljske paleolitske postaje. Arheološki 
vestnik, 39–40 (1988– 1989). 95–109. Mitja BRODAR, 2009: Stara kamena doba v Sloveniji. 504–505. Samozaložba, Ljubljana. 
Ana BUDNAR LIPOGLAVŠEK, 1944: Rastlinski ostanki neveljskega paleolit­
skega najdišca. Zbornik Prirodoslovnega društva 3. 95–101. Kimbely EVERSON, 2022: Incidental Findings: Veterinary X­Ray Surprises. Dostopno na https://www.practicalpetvet.com/incidental­findings­veteri­nary­x­ray­surprises/ (dostop 3. 11. 2023). 
Fran KOS, 1939a: Neveljski paleolitik. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 20. 25–65. 
Fran KOS, 1939b: Paleolitske najdbe ob Nevljici. Etnolog, 11. 417–419. Fran KOS, 1941: Problematika neveljskega paleolitika v okviru pleistocen­skih dogodkov. Zbornik Prirodoslovnega društva, 2. zvezek. 97–101. 
Matija KRIŽNAR, 2014: Neveljski mamut v nekaterih arhivskih zapisih. 
Argo, 57/1. 63–67. Matija KRIŽNAR, 2013: Neveljski mamut – 75 let kasneje. Gradivo za pre­davanje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije Ljubljana, septembra 2013. 
Marko PECOVNIK &amp; Klement MAL, 2016: Strokovno porocilo o arheološkem nadzoru med gradnjo na obmocju dedišcine Nevlje. Avgusta, 
d.o. o., Arhiv ZVKD Kranj. Vida POHAR, 1978: Tipologija in statisticna obdelava mlajšepaleolitskih 
kamenih orodnih inventarjev. Porocilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji VI, Univerza v Ljubljani. 7–42. Vida POHAR, 1985: Kvartarni sesalci iz Babje jame pri Dobu. Razprave IV 
razreda SAZU, 26. 97–130. 
Ivan RAKOVEC, 1939: H geologiji in morfologiji Tuhinjske doline. Hrvatski geografski glasnik, 8–10, Zagreb. 175–187. Ivan TURK &amp; Matija TURK, 2004: Razlaga orodnih tipov in armatur ter 
postopkov pri izdelavi orodij in armatur, najdenih v Viktorjevem spodmolu. 
V: Viktorjev spodmol in Mala Triglavca. Prispevki k poznavanju mezolitskega obdobja v Sloveniji. Uredil Ivan Turk, Opera Instituti archaeologici Sloveniae 9, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. 53–61. 
Iris BEKLJANOV ZIDANŠEK, 2015: Koncno porocilo o arheoloških raziskavah ob gradnji hidrološke merilne postaje za površinske vode 183 – Nevlje na parc. št. 936/1 in 276/3, K.O. Nevlje. Arhej, Arhiv ZVKD Kranj. 

Matija Križnar1 Prirodoslovni muzej Slovenije mkriznar@pms-lj.si 

Mokriška jama – zgodovi­na raziskovanja njene paleontološke dedišcine 
Pregledni znanstveni clanek 
Mokriška jama je bila eno od najpomembnejših nahajališc jamskega medveda v Sloveniji. V tej jami, ki leži na nadmorski višini okoli 1500 metrov nad dolino Kamniške Bistrice, so odkrili ostanke te velike in izumrle vrste medveda, ki je živela v casu zgornjega pleistocena. Prvi je sredi leta 1837 v jami nabral fo­silne kosti omenjenega sesalca kaplan Johann Pezhar (Janez Pecar) iz Idrije. Kmalu istega leta mu je sledil še naravoslovec Henrik Freyer, ki je veliko kosti nabral tudi za takratni Deželni muzej za Kranjsko. Omenjenima so nato sledili mnogi obisko­valci, ki so v jami priložnostno tudi nabirali kosti jamskih med­vedov, med njimi tudi naravoslovec in župnik Simon Robic. Šele po drugi svetovni vojni so v Mokriški jami priceli izvajati vecletna sistematicna izkopavanja, ki sta jih vodila Srecko in Mitja Bro­dar. Med jamskimi medvedi, ki so bivali v Mokriški jami, je bila tudi posebna vrsta, imenovana jamski medved prišlek (Ursus ingressus), ki je bila vecja od ostalih in je prišla iz Azije pred približno 50.000 leti. Jamski medved je bil dobro prilagojen na hladno podnebje in je zahajal v jame prezimovat in kotit mladi­ce. Vrsta iz Mokriške jame je izumrla pred približno 25.000 leti. Kljuc­ne­be­se­de:­Mokriška jama, jamski medved, pleistocen, Henrik Freyer, Simon Robic, Srecko Brodar 
Mokriška Cave is one of the most important cave bear si­tes in Slovenia. In this cave, located about 1,500 meters abo­ve the Kamniška Bistrica valley, they discovered the remains of this large and extinct species of bear that lived during the late Pleistocene. Chaplain Johann Pezhar (Janez Pecar) from Idrija was first one who collected the fossil bones in the cave in the middle of 1837. Soon in the same year, he was followed by the naturalist Henrik Freyer, who also dug up many cave bear bones for the then Carniolan Provincial Museum in Ljubljana. Those mentioned were then followed by many other visitors and re­searchers who occasionally collected cave bear bones in the cave, among them the naturalist and pastor Simon Robic. Only after the Second World War did the Mokriška Cave begin to be systematically excavated over several years, led by Srecko and Mitja Brodar. Among the cave bears that lived in the Mokriška Cave, there was also a special species called the newcomer ca­ve bear (Ursus ingressus), which was larger than the others and came from the East about 50,000 years ago. The cave bear was well adapted to the cold climate and went to the caves to hiber­nate and give birth to cubs. The species from Mokriška jama became extinct about 25,000 years ago. Keywords:­Mokriška jama, cave bear, Pleistocene, Henrik Freyer, Simon Robic, Srecko Brodar 
1­­­Magister­geoloških­znanosti,­muzejski­svetovalec,­vodja­Kustodiata­za­geologijo­Prirodoslovnega­muzeja­Slovenije.­

Uvod 
Nad dolino Korošice in Kamniške Bistrice se dvigu­je greben, katerega najvišji vrhovi so visoki skoraj dva tisocaka. Najnižji vrh predstavlja vrh Mokrice (1853 m), pod katerim je mogoce najti tudi nekatere jame, kot so jama pod Mokrico, jama pod Ovcarijo in Med­vedja jama na Mokrici, bolj znana tudi kot Mokriška jama (jam. kataster 375). Jama je nastala v tektonsko dokaj prepokanem in razlomljenem triasnem apnencu in dolomitiziranem apnencu, kar je lepo opazno že pri obokanem vhodnem delu jame. 
Šele, ko se sami lotite poti iz Kamniške Bistrice ali Ambroža pod Krvavcem, si lahko predstavljate, kako oddaljena in težko dostopna je jama celo v današnjih casih. Kaj je gnalo njene prvopristopnike, da jo obišce­jo, je toliko bolj skrivnostno. Njena zgodovina razisko­vanja je podobno kot njeno iskanje trajala vec casa in zagotovo so prvi obiskovalci na jamskih tleh našli še lepo ohranjene kostne ostanke jamskih medvedov. Ceprav Mokriško jamo mnogi poznajo kot paleolitsko (arheološko) najdišce, je ta predvsem paleontološko najdišce, torej najdišce fosilnih kosti sesalcev. V na­daljevanju podajamo nekatera že poznana dejstva o jami, hkrati pa prikazujemo še nekatera nedavno raz­brana ali bolje pojasnjena dejstva. 
Prvi zbiralci kosti jamskega medveda izpod Mokrice 
Iskanje in zbiranje fosilnih kosti jamskih medvedov in drugih ledenodobnih sesalcev ima na Slovenskem že dolgo tradicijo. Najzgodnejši pisni viri navajajo izko­pavanja in iskanja fosilnih kosti že okoli leta 1819 v novih delih Postojnske jame (Volpi 1821; Hochenwart 1839; Cimerman 1966). Od tukaj izhajajo tudi prve upodobitve kosti jamskih medvedov, ki jih je opisal in upodobil Giuseppe de Volpi (Volpi 1821). Poleg Po­101 stojnske jame sta sredi 19. stoletja postali znani najdi­šci kosti jamskih medvedov še Križna jama ter kmalu tudi tukaj obravnavana Mokriška jama2. 
Iz starejših zapisov o odkrivanju Mokriške jame lahko razberemo, da je jamo »odkril« in v njej »prvi« nabiral fosilne kosti jamskih medvedov Henrik Freyer. To napacno interpretacijo lahko pripišemo dejstvu, da je Freyer dokaj natancno opisal svojo pot in iskanje jame, kar bomo podrobneje pojasnili v nadaljevanju. Z našim raziskovanjem arhivskih in casopisnih virov smo že pred leti (Križnar 2014) opozorili na dejstvo, da je v Mokriški jami prvi izkopaval ostanke jamskih medvedov kaplan­Jo­hann­Pez­har (Ja­nez­Pe­car) iz Idri­je. O tem prica zapis v takratnem casopisu Illyrisches Blatt (Ilirski list) 6. januarja 1838. Zapis se navezuje na podarjene primerke dveh kosti in dva dela lobanje jamskega medveda, ki so jih dobili v Deželni muzej za Kranjsko v Ljubljano (Illyrisches Blatt 1838: 4). Ena­ko notico omeni tudi muzejski letopis iz leta 1839, ki zapiše: »/.../ ein Hlenbären=Knochen aus der erst von Kurzem entdeckten Krezueralpen=Hle Mokri­za, vom hrn. kaplan Johann Pezhar, /.../«3, kar potr­juje, da je prav kaplan Janez Pecar iz Idrije verjetno prvi odkril Mokriško jamo in v njej nabral kosti jam­skega medveda (Landesmuseum 1839: 4). Glede na omenjene casopisne zapise in nekatere arhivske (Ar­hiv NMS4 1837: 12; Arhiv NMS 1838 ) zapise je Janez Pecar jamo obiskal v poznopomladnem ali poletnem casu leta 1837. 

Kratek casopisni zaznamek, da je Johann Pezhar (Janez Pe­car) iz Idrije muzeju podaril kosti jamskega medveda iz Mo­kriške jame. (Po Illyrisches Blattu 6. januarja 1838) 
Ocitno je novica o odkritju Mokriške jame še isto le­to spodbudila omenjenega Henrika Freyerja, naravo­slovca in kustosa v Deželnem muzeju za Kranjsko, da jo je pricel iskati tudi sam. Kot že omenjeno, je Freyer ostanke jamskih medvedov poznal že z izkopavanja v Postojnski jami, kjer je izkopaval tudi še kasneje. O celotnem odkrivanju in iskanju Mokriške jame je pri­obcil tudi krajši opis in tegobe ob tem. Iz Freyerjevega porocila je razvidno, da je iskanje jame opravil v poz­nih jesenskih dneh leta 1837, ko je iz Ljubljane krenil 
15. 
oktobra. Pri iskanju jame mu je najprej pomagal gospod Kaspar Kandutsch (Gašper Kanduc), nato pa je v Cerkljah na Gorenjskem srecal župnika Bodeta. 

16. 
oktobra 1837 je krenil iz Cerkelj preko Gradu, Sti­ške vasi in Ambroža pod Krvavcem proti Kriški plani­


2­­­Poimenovanje­Mokriške­jame,­danes­znane­tudi­kot­Med­vedja­jama­pod­Mokrico.­V­razlicnih­virih­so­jamo­imenovali­(vcasih­tudi­napacno):­höhle­Mokriza,­Mokricahöhle­in­den­Steineralpen,­Mokriza­höhle­auf­der­Kreuzer­Alpe,­höhle­Ziavka­auf­der­Mokriza­in­der­Kreuzeralpe­in­podobno.­
3­­­V­laicnem­prevodu:­»Kosti­jamskega­medveda­iz­nedavno­odkrite­jame­pod­Mokrico­v­Kamniških­Alpah,­našel­kaplan­Johann­Pezhar.«­
4­­­Arhiv­Narodnega­muzeja­Slovenije­(NMS)­hrani­muzejska­knjižnica­(digitalizirano­naravoslovno­gradivo­ima­tudi­Priro­doslovni­muzej­Slovenije,­Kustodiat­za­geologijo).­

ni in naprej proti Mokrici. Jamo je odkril po približno sedmih urah hoje (Freyer 1839; Cimerman 1966). Po odkritju je Freyer jamo zgolj premeril in hitro preiskal, izkopavanja pa je nato opravil leta 1839 (Cimerman 1966: 11). Z izkopavanjem naj bi zbral toliko kostnega gradiva, da je lahko nato sestavil celotno okostje jam­skega medveda za takratni muzej v Ljubljani, ki je imel prostore še v licejski stavbi (Cimerman 1966). O Fre­yerjevem izkopavanju in sestavljanju skeleta porocajo tudi nekateri dnevni casopisi, kot je Ilirski list (št. 21, 
23. maj 1839) in takratna dunajska naravoslovna po­rocila Berichte er die Mittheilungen von Freunden der Naturwissenschaften (Haidinger 1850: 62). Freyer jamskega medveda Ursus spelaeus Cuv. iz Mokriške jame (izvirno zapiše Mokriza höhle auf der Kreuzer Al­pe) omeni tudi v svoji knjigi o kranjskih vretencarjih 
Fauna der in Krain bekannten Säugetiere, Vel, Rep­tilien und Fische (Freyer 1842: 3). Zanimivo je, da je jamskega medveda iz Mokriške jame uvrstil med da­našnje še živece vrste, poleg njega pa tudi jamskega leva iz Postojnske jame (Freyer 1842: 4). 
Skrajno nenavadno je, da Mokriške jame Freyer ni prikazal na svoji karti Kranjske5 (Freyer 1843). Od od­kritja, predvsem pa od izkopavanja Henrika Freyerja v jami, je ta postala širše poznana in tudi pogosto omenjana in ocitno tudi obiskana. V drugi polovici 19. stoletja Mokriško jamo kot najdišce jamskih medve­dov omenjajo nekateri popotniški potopisi, kot je na primer Reiseerinnerungen aus Krain (Costa 1848: 
233) in knjiga o kraških jamah Zur Hlenkunde des Karsten (Zippe 1854: 219–220) in drugi6. Mokriško jamo je med letoma 1870 in 1875 obiskal tudi kranj­ski entomolog in naravoslovec Ferdinand Schmidt, ki 
5­­­Izvirni­naslov­je­bil­Special-Karte des Herzohthums Krain (poslovenjeno­Posebna­karta­Vojvodine­Kranjske),­ki­je­bila­narejena­v­merilu­1­:­113.500­ter­zaradi­velikosti­sestav­ljena­iz­16­listov.­Karta­je­bila­postopoma­tiskana­v­obdobju­med­letoma1843­in­1846.­
6­­­Med­drugimi­omenja­Mokriško­jamo­tudi­Jahrbuch des Ös­terreichischen Alpen-Vereines­(Hartnigg­1870:­59)­kot­jamo­z­ostanki­jamskih­medvedov­(Ursus spelaeus).­



Opis Henrika Freyerja o prvem obisku in hoji v Mokriško ja­mo jeseni leta 1837, v katerem na kratko omeni tudi kosti 
jamskega medveda v jami. Mokriško jamo je obiskal nato še 
vsaj enkrat. Po Freyerju 1839. 

Zapis Henrika Freyerja o jamskem medvedu iz Mokriške jame v njegovi knjigi o vretencarjih Kranjske. Po Freyerju 
1842. 
je takratnemu Deželnemu muzeju za Kranjsko podaril dva zoba jamskega medveda iz jame (Laibacher 1876: 436). V letu 1881, ko je izšla knjiga o Križni jami in najdbah jamskih medvedov v njej, prav tako na kratko omenijo Mokriško jamo kot najdišce jamskih medve­dov, iz katerega kosti so sestavili okostje (Hochstetter 1881: 294). 
Simon Robic in drugi obiskovalci jame 
V drugi polovici 19. stoletja je Mokriška jama posta­la zanimiva tudi za mnoge druge naravoslovce in pla­nince. Zagotovo mednje sodi tudi takratni kranjski du­hovnik in naravoslovec Simon Robic. Ker je imel svoje bivališce na Šenturški gori, je ocitno veckrat zahajal v okolico jame in v samo jamo, kjer je nabiral okoli­ške rastline in v jami žuželke (Robic 1877)7. O Robice­vem obisku jame in najdišcu jamskih medvedov prvi leta 1877 poroca casopis Slovenski narod z zapisom: »(Najdba.) Župnik S. Robic je našel v mokriškej jami dve dobro ohranjeni crepinji jamskega medveda in di­vjega prašica.« (Slovenski narod, 1877) 
Konec avgusta 1877 je Robic objavil tudi zapis o obiskovanju jame, v katerem omenja tudi najdbe fo­silnih kosti: »Po notranjih tleh, zlasti pri stenah leve jame, je obilno kosti predpotopnega medveda (ursus spelaeus); še vec pa, pravijo, je zasutih v kotu desne jame.« Ocitno je, da so poleg Robica jamo in njeno 
7­­­Spletna­stran­Slovenska­biografija­in­nekatere­druge­objave­omenjajo­Simona­Robica­kot­odkritelja­Mokriške­jamo,­kar­je­napacna­interpretacija.­Pred­njim­so­jamo­poznali­že­vec­desetletij,­kot­smo­to­predstavili­tukaj.­­
Pismo Simona Robica, v katerem omenja, da pošilja v ljub­ljanski muzej lobanjo divje svinje. Dolocitev pa je popravil Karl Dežman, ki je napisal, da ta pripada jamskemu medve­
du Ursus spelaeus (napis skrajno zgoraj). Na desni je kratek 
casopisni sestavek Simona Robica, ki je opisal pot v Mokri­ško jamo in nekaj najdb fosilnih kosti. (Foto: Matija Križnar) 
paleontološko vsebino poznali verjetno tudi drugi do­macini. V sestavku potem nadaljuje: »… sledimo za kostmi in kmalu jih najdemo v dveh kotih prav obilno, 
med njimi crepinjo predpotopnega medveda in pa gla­vo divjega peršica (Sus scrofa ferus), še prav dobro ohranjeno. Posebno velika je, dolga 4 decimetre, širo­
ka 2 decimetra in 4 santimetre, visoka pa 1 decimeter 
in 6 santimetrov. Zob kocnjak je dolg 4 santimetre in 
5 mm, širok pa 2 santimetra.« (Robic 1877). Iz Robi­cevega opisa ni mogoce zanesljivo zanikati najdbe lo­banje divjega prašica, mogoce najbolj zmoti velikost zoba. Danes vemo, da je imel v mislih manjšo lobanjo jamskega medveda, kar opišemo tudi v nadaljevanju, ostanek omenjene lobanje pa je še vedno shranjen v zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije. 
Pred tem pa je ocitno omenjeno lobanjo »divjega prašica« poslal tudi v ljubljanski muzej Karlu Dežma­nu (Božic 2011; Križnar 2021: 53), ki je zagotovo želel videti najdbe iz Mokriške jame. V pismu Robic na krat­ko zapiše: »Tu Vam pošiljam zaželjeno lobanjo predpo­topnega divjega prašica na ogled in prosim, da mi jo boste, ker imam le to edino, o kaki priložnosti zopet nazaj poslali.« (Arhiv NMS 1877: 86) 
Po Robicevih zapisih je Mokriška jama ocitno posta­la zelo poznana in prepoznana kot najdišce fosilnih ko­sti ledenodobnega jamskega medveda. Tako v mnogih potopisih po Kranjski ali planinskih vodnikih najdemo zapise, kot je tale: »Na Mokrici je votlina, kjer so zasle­dili kosti v davni dobi živega medveda brlogarja (Ursus spelaeus). Znani prirodopisec, pokojni šenturški žu­pnik Simon Robic, je našel vec popolnih okostnjakov tega velikana.« (Oražen 1901: 50) 
Zanimivo je, da so se kostni ostanki jamskih medve­dov obcasno pojavili tudi v drugih avstrijskih zbirkah. Tako smo našli zapise, da je leta 1906 naravoslovni muzej na Dunaju8 (Steindachner 1907) odkupil ostan­ke jamskega medveda iz Mokriške jame (izvirno Med­
8­­­Takrat­se­je­imenoval­še­Das­k.­k.­naturhistorische­Hofmu­seum­(med­leti­1876–1918).­103 

Lobanja jamskega medveda iz Mokriške jame, ki naj bi ga imel Simon Robic za divjo svinjo. Lobanja dimenzijsko ustre­za Robicevemu opisu in ima ohranjene tudi velike molarje (gre za drugi zgornji molar). Na lobanji je napis SI ROBIC (slika na sredi), kar kaže, da je iz Robiceve zbirke fosilov. Primerek hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. (Foto: Matija Križnar) 
vedja jama bei Mokrica in Krain). Desetletje kasneje – okoli leta 1915 – je takratni muzej v Linzu (Muse­um Francisco­Carolinum, 1916: 60) verjetno dobil v dar vecjo zbirko kosti jamskih medvedov iz Mokriške jame (izvirni zapis Mokricahöhle in den Steineralpen, Krain). Med kostmi navajajo lobanjo, del lobanje, štiri spodnje celjustnice, 27 zob, mnogo vretenc, 12 reber in mnogo drugih kosti9. Niso pa zgolj muzeji dobivali kosti jamskih medvedov iz Mokriške jame, tudi šole so obcasno od svojih ucencev za naravoslovne zbirke do­bile podarjene kosti. Tako smo v Izvestju Državne real­ne gimnazije v Kranju za leto 1934 našli zapis: »Ivica 
Ivancic 1. c. vretenca jamskega medveda z Mokrice« 
(Izvestje 1934: 28). 
Od Frana Kosa do prvih sistematicnih izkopavanj 

V letih po prvi svetovni vojni se je za ostanke jam­skih medvedov ponovno pricel zanimati Fran Kos, sicer vodja Prirodopisnega oddelka takratnega Naro­dnega muzeja v Ljubljani. Za razstavne eksponate je želel pridobiti cim vec kosti jamskih medvedov, med drugimi tudi iz Mokriške jame (Križnar 2021: 94). O tem so ohranjene mnoge prošnje za ekskurzije in celo odobrena financna sredstva za izkopavanje v Mokriški jami (Arhiv NMS 1925: 539). O izkopavanjih, ce so bila izvedena, pa ne zasledimo vec porocil. 
V tridesetih letih 20. stoletja je Mokriška jama po­novno postala zanimiva ne zgolj zaradi fosilov lede­nodobne favne, ampak tudi z arheološkega vidika. V 
9­­­Celotni­seznam­je­zapisan­v­letnem­porocilu­muzeja­74.­Jahresbericht­des­Museum­Francisco­Carolinum,­1916,­str.­60.­

Izsek iz odobritve za izkopavanje kosti jamskih medvedov v Mokriški jami, za katero je zaprosil Fran Kos. (Foto: Matija 
Križnar) 

tistem casu je bil vodilni raziskovalec paleolitika Srec­ko Brodar, ki je bil vse od takrat aktivno vpleten v razi­skovanje jame. Tako smo v arhivu Srecka Brodarja za­sledili mnoga pisma, v katerih dopisovalci opozarjajo na Mokriško jamo in njeno paleontološko vsebino. Že leta 1933 v pismu jamo omeni Božo Škerlj10, ki zapi­še: »Slišal sem, da nameravate lotiti se tudi male Mo­kriške jame na Krvavcu. Baje bi se dala tekom enega poletja eksploatirati. To bi bilo seveda prav lepo.« (Ar­hiv PMC/IA SAZU11, 1933). Srecko Brodar se je ocitno 
10­­­Božo­Škerlj­je­bil­priznan­slovenski­antropolog.­
11­­­Izvirno­gradivo­hrani­arhiv­Inštituta­za­arheologijo­ZRC­SAZU­(okrajšava­IA­SAZU),­digitalizirane­verzije­pa­tudi­Pokrajinski­muzej­Celje­(Oddelek­za­arheologijo,­okrajšava­PMC).­Tukaj­uporabljene­digitalne­kopije­hrani­tudi­avtor­tega­prispevka.­


zelo zanimal za jamo, saj je med drugimi vanjo poslal tudi domacina Lojza Erjavška12, ta v pismu Brodarju s sredine avgusta 1935 zapiše: »Po vašem narocilu sem šel v Mokrico da pogledam jamo cebi mogel odkriti 
kako sled oljudeh. Ali uspeh je bil bolj majhen dobil sem samo 5 komadov uglajenih kosti in sem jih vzel ker sose precej razlikovale odruzih.« (Arhiv PMC/IA SA­ZU, 1935) 
V korespondenco s Sreckom Brodarjem se je vklju­cil nato tudi paleontolog Ivan Rakovec. Ta v pismih veckrat omeni fosilne kosti jamskih medvedov v jami in Brodarja opozori: »Na vsak nacin pa bo drugo leto skrajni cas, da se lotite Mokrice, sicer Vam nepoklica­ni utegnejo vse pokvariti.« (Arhiv PMC/IA SAZU, 1936) Za nepoklicane je Rakovec skoraj gotovo imel v mislih Kamnicana Josipa Nikolaja Sadnikarja. Tako Rakovec 
o Sadnikarjevi zbirki kosti zapiše v pismu iz marca 193813: »Iz Mokriške jame ima mnogo ostankov jam­
skega medveda, ki jih je, kakor mi je izjavil, vecinoma sam izkopal. Namerava pa v doglednem casu nadalje­vati izkopavanja v doticni jami, še posebno ker ga je sedaj podžgala najdba mamuta.« (Arhiv PMC/IA SAZU, 1938) Želje in potrebe po sistematicnem izkopavanju, ne zgolj nakljucnem prekopavanju, so bile torej dane, toda je bilo potrebno še vec kot desetletje, da so se uresnicile. 
Septembra leta 1954 je torej arheolog Mitja Bro­dar14 pod okriljem Arheološke sekcije Slovenske aka­demije znanosti in umetnosti iz Ljubljane izvedel prvo poizkusno izkopavanje (Brodar 1955; Brodar 2009: 283). Izkopavanja so nato nadaljevali z nekajletnimi postanki vse do leta 1960, ko je bil prekopan celotni 
12­­­Menimo,­da­gre­za­kamniškega­gorskega­vodnika­Alojza­Erjavška­iz­Stranj,­enega­izmed­bratov­Erjavšek,­znanih­lokalnih­gornikov­(Kemperle­1963:­568). 
13­­­Pismo­je­nastalo­ravno­v­zacetnih­dneh­izkopavanja­mamu­tovih­ostankov­pri­Nevljah.­
14­­­Sin­Srecka­Brodarja,­tudi­priznan­slovenski­arheolog­in­raziskovalec­paleolitika.­

Pogled na lepo obokan vhod v Mokriško jamo danes (Foto: Matija Križnar) 
vhodni del jame (Brodar 1966). V tem casu so v jam­skih plasteh našli še nekaj drugih živalskih ostankov, med njimi: kuno zlatico (Martes martes), jamskega le­va (Panthera spelaea), volka (Canis lupus) in kozoroga (Capra ibex) (Rakovec 1967). Med vso paleontološko dedišcino so prevladovale kosti jamskega medveda, ki ga danes uvršcamo k vrsti jamskega medveda prišle­ka (Ursus ingressus), zadnjo izmed ledenodobnih vrst na Slovenskem (Rabeder s sod. 2004; Rabeder s sod. 2008)15. Jamski medved prišlek je bil dobro prilagojen na hladno podnebje in je zahajal v jame prezimovat in kotit mladice. Vrsta je poleg Mokriške jame prebivala še v Križni jami16, Potocki zijalki in ponekod drugod na Slovenskem ter je izumrla pred približno 25.000 leti. 
Nedvomno sodi Mokriška jama danes med najbolj znana in bogata najdišca ostankov jamskega medve­da. V zgodovinskem pogledu pa jo lahko postavimo ob bok Postojnski jami in Križni jami, ki prav tako sodita v sklop najdišc jamskih medvedov, ki so jih intenzivno raziskovali že v prvi polovici 19. stoletja. Mokriška ja­ma v svojih še neizkopanih in prekopanih sedimentih še vedno vsebuje ostanke fosilnih kosti, ki pa danes sodijo v zašciteno naravno dedišcino. Tako je njihovo izkopavanje in odnašanje prepovedano, saj se z vsa­kim premikom še tako majhne kosti izgubijo mnoge koristne in za paleontologe pomembne informacije. Torej naj za zakljucek poudarimo, da je Mokriška jama s svojo izjemno paleontološko vsebino zgolj paša za oci in prijeten vecurni izlet v osrcje Kamniško­Savinj­skih Alp. 
15­­­Poleg­omenjenega­jamskega­medveda­prišleka­(Ursus ingerssus)­so­paleontologi­prepoznali­še­druge­vrste,­kot­sta­Ursus eremus­in­Ursus ladinicus­(slednji­je­v­Sloveniji­
potrjen­v­Ajdovski­jami­pri­Nemški­vasi­blizu­Krškega).­16­­­V­Križni­jami­so­našli­ene­najvecjih­lobanj­vrste­Ursus ingerssus na­svetu.­
Zahvala 

Zahvaljujem se arheologinji in kustosinji Nini Sov­dat iz Pokrajinskega muzeja Celje za pomoc pri iskanju arhivskega gradiva o Srecku Brodarju in z njim poveza­ni Mokriški jami. Enako se zahvaljujem knjižnicarjem v Narodnem muzeju Slovenije za pomoc pri pregledu in dokumentiranju gradiva, povezanega z Mokriško jamo in njenimi prvimi raziskovalci in obiskovalci. Zahvala tudi Benjaminu Lapu za dovoljenje in uporabo fotogra­fije ter Pavlu Jamniku za kriticen pregled besedila in komentarje. 
Literatura 

Dragan BOŽIC, 2011: O okostju jamskega medveda in lobanja divjega pra­šica iz Mokriške jame. V: Drobci ledenodobnega okolja, Zbornik ob življenj­skem jubileju Ivana Turka, Ur. Borut Toškan, Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, 21: 267–274. 
Mitja BRODAR, 1955: Poskusno izkopavanje v Mokriški jami. V: Arheološki 
vestnik, 6. 204–226. Mitja BRODAR, 1966: Cetrto izkopavanje v Mokriški jami. V: Arheološki ve­stnik, 17. 427–435. 
Mitja BRODAR, 2009: Stara kamena doba v Sloveniji. Inštitut za arheolo­
gijo. 717 str. Franc CIMERMAN, 1966: Henrik Freyer – geolog in paleontolog. V: Prote­us (poseben odtis), 28 (9–10). 10–15. 
Henrik COSTA, 1848: Reiseerinnerungen aus Krain. 266 str. Heinrich FREYER, 1839: Bericht über den Besuch einer neuen Knochen­
höhle in Krain. V: Beiträge zur Naturgeschichte, Landwirthschat und Topo­graphie des Herzogthums Krain, 5. 117–118. Heinrich FREYER; 1842: Fauna der in Krain bekannten Säugethiere, Vgel, 
Reptilien und Fische. Egerschen Gubernial Buchdruckerei, Laibach. 91 str. 
Heinrich FREYER, 1843: Special-Karte des Herzogthums Krain. Wien. 16 listov. Wilhelm von HAIDINGER, 1850: Versammlungsberichte. Berichte er die 
Mittheilungen von Freunden der Naturwissenschaften in Wien, 2. 61–62. Paul HARTNIGG, 1870: Eine Tour von Assling in Oberkrain nach Windilsch­
Bleiberg in Unterkärnten. V: Jahrbuch des Österreichischen Alpen-Vereines, 6. 55–65. Franz HOCHENWART, 1839: Urweltliche thierknochen in Krain. V: Beiträge 
zur Naturgeschichte, Landwirthschaft und Topographie des Herzog­
thums Krain 5. 112–116. Ferdinand V. HOCHSTETTER, 1881: Die Kreuzberghöhle bei Laas in Krain. 
V: Denkschriften der Kais. Akad. der Wissenschaften, Math. Cl., 43. 1–18. 
Pavel KEMPERLE, 1963: Ob arhivu PD Kamnik. V: Planinski vestnik, 11. 564–570. Matija KRIŽNAR, 2014: Ledenodobna favna severozahodne Gorenjske. V: 
Konkrecija, 3. 46–49. Matija KRIŽNAR, 2021: Zgodovina in razvoj muzejskega naravoslovja do 
osamosvojitve Prirodoslovnega muzeja Slovenije leta 1944. V: Scopolia, 100. 15–126. Fran OROŽEN, 1901: Vojvodina Kranjska (IV. del), Slovenska zemlja. Matica 
Slovenska, Ljubljana. 265 str. Gernot RABEDER, Michael HOFREITER, Doris NAGEL & WITHALM Gerhard, 
2004: New Taxa of Alpine Cave Bears (Ursidae, Carnivora). Cahiers scienti­fique / Dép. Rhône, Mus. Lyon, V: Hors série, 2. 49–67. Gernot RABEDER, Irena DEBELJAK, Michael HOFREITER & WITHALM Ger­
hard, 2008: Morphological responses of cave bears (Ursus spelaeus group) 
to high­alpine habitats. V: Die Höhle, 59 (1–4). 59–72. Ivan RAKOVEC, 1967: Jamski medved iz Mokriške jame v Savinjskih Al­pah. V: Razprave 4. razreda SAZU, 10. 121–203. 
Simon ROBIC, 1877: Hoja v Mokriško jamo (1. in 2. del). V: Novice gospodar­
ske, obrtniške in narodne 35. 268–269, 276–277. Franz STEINDACHNER, 1907: Jahresbericht für 1906 und 1907. V: Annalen des. k. k. naturhistorischen Hofmuseums, 22. 91. 
Giuseppe de VOLPI, 1821: Über ein bey Adelsberg neuentdecktes Paläoth­erium. V: Maldinische Schriften, Triest.31 str. 
Wilhelm ZIPPE, 1854: Einige geognostische und mineralogische Bemerkun­gen über den Höhlenkalkstein des Karst. V: Die Grotten und Höhlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas, Commission bei Wilhelm Braumüller. 
Ur. Adolf Schmidl, Wien. 209–220. 
Viri (casopisni in arhivski): 
Arhiv NMS (Narodni muzej Slovenije), mapa leto 1837, št. 12 (seznam po­
darjenih primerkov, tudi kosti iz Mokriške jame). Arhiv NMS, mapa leto 1838 (letno porocilo za leto 1837, tudi kosti iz Mokriške jame). 
Arhiv NMS, mapa leto 1877, št. 86 (pismo Simona Robica v ljubljanski 
muzej, omenja lobanjo). Arhiv NMS, mapa leto 1925, št. 539 (pismo z odobritvijo za izkopavanje kosti v Mokriški jami).  
Arhiv PMC/IA SAZU, 1933 (pismo, datirano 17. avgust 1933, ki ga je poslal 
Božo Škerlj). Arhiv PMC/IA SAZU, 1935 (pismo, datirano 22. avgust 1935, ki ga je Srecku Brodarju poslal Lojze Erjavšek). 
Arhiv PMC/IA SAZU, 1936 (pismo, datirano 15. september 1935, ki ga je 
Srecku Brodarju poslal Ivan Rakovec). Arhiv PMC/IA SAZU, 1938 (pismo, datirano 17. marec 1938, ki ga je Srecku Brodarju poslal Ivan Rakovec). 
Laibacher Zeitung, 9. marec 1876, št. 56 (podarjeni primerki kosti iz 
Mokriške jame). Landesmuseum im Herzogthume Krain, 1839, Zweiter Jahresbericht, Lai­bach (omenjajo kosti jamskega medveda, ki jih je podaril Janez Pecar). 
Illyrisches Blatt (Ilirski list), 6. januarja 1838, št. 1 (kosti jamskega med­
veda, ki jih je podaril Janez Pecar). Izvestje, 1934: Državna realna gimnazija v Kranju (zapis o podarjenih kosteh iz Mokriške jame). 
Museum Francisco­Carolinum, 1916: 74. Jahres-Bericht des Museum Fran­cisco­Carolinum, 1916, Linz (seznam kosti v muzeju, nabranih v Mokriški jami). 
Slovenski Narod, 1. avgust 1877, št. 173 (omenjajo Robicevo najdbo fosi­lnih kosti iz Mokriške jame). 
Internetni viri 
Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanst­venoraziskovalni center SAZU, 2013: https://www.slovenska­biografija.si/ oseba/sbi510849/ (dostop 12. 11. 2023). 

Primož Gašperic1 Novi trg 2, Ljubljana primoz.gasperic@zrc-sazu.si 
Blaž Komac2 Novi trg 2, Ljubljana blaz.komac@zrc-sazu.si 

Kamnik na starih zemljevidih 
Izvirni znanstveni clanek 
Obmocje današnje Slovenije je na zemljevidih skozi stoletja prikazano nenatancno in povecini kot del drugih državnih enot. Z napredkom kartografske stroke in uveljavitvijo kartografije na naših tleh od 16. stoletja, zlasti pa od 17. stoletja dalje, se je zacel slovenski prostor vse pogosteje pojavljati na zemljevidih. Sprva so prevladovali zemljevidi posameznih slovenskih pokra­jin, od srede 19. stoletja dalje pa so se zaceli pojavljati prikazi celotnega slovenskega ozemlja. V prispevku smo se osredinili na obmocje Kamnika z okolico, ki je predstavljeno na sedem­indvajsetih starih zemljevidih, to je na zemljevidih, ki so nastali od sredine 16. do zacetka 20. stoletja. Podrobneje smo razi­skali petnajst zemljevidnih izsekov, ki jasno dokazujejo, da je bil Kamnik že na zacetku novega veka pomembno mesto. Pri analizi zemljevidov smo se zaradi raznolikih meril osredinili na njihovo vsebino, kot so kartografski znaki in zemljepisna imena, ki nazorno prikazujejo in opisujejo širše obmocje mesta z grašci­nami in dvorci ter naravnimi pokrajinskimi elementi. Kljuc­ne­be­se­de:­zgodovinska kartografija, stari zem­ljevidi, Kamnik, Slovenija 
Over the centuries, the territory of present­day Slovenia has been depicted on maps inaccurately, and mostly as part of ot­her countries. With the progress of cartography and the establis­hment of cartography on our soil from the 16th and especially from the 17th century, the Slovenian territory began to appear more and more frequently on maps. At first, maps of individual Slovenian provinces predominated, but from the mid­19th cen­tury maps of the entire Slovenian territory began to appear. In this article, we focus on the area of Kamnik and its surroun­dings, which is depicted on twenty­seven old maps, i.e. maps dating from the mid­16th century to the early 20th century. Fif­teen map sections were examined in detail and clearly show that Kamnik was already an important town at the beginning of the modern period. When analyzing the maps, we focused on their content, such as cartographic signs and geographical na­mes, which illustrate and describe the wider surroundings of the town with its manor houses and estates, as well as the natural landscape features based on their different criteria. Keywords:­historical cartography, old maps, Kamnik, Slovenia 
1­­­Doktor­geografskih­znanosti,­znanstveni­sodelavec,­ZRC­SAZU,­Geografski­inštitut­Antona­Melika. 2­­­Doktor­geografskih­znanosti,­znanstveni­svetnik,­ZRC­SAZU,­Geografski­inštitut­Antona­Melika. 
1 Uvod 
Osnovnemu kartografskemu prikazu pravimo zem­ljevid, kar je beseda slovenskega izvora, ali karta (gr­ško khártes – papirusov list, zvitek). Posplošeno je zemljevid dvorazsežnostni prikaz Zemljinega površja in razlicnih pojavov (Perko 2001: 31), kartografija pa veda o izdelavi zemljevidov (Kladnik, Lovrencak in Oro­žen Adamic 2005: 166). 
Pri starejših zemljevidih standardi izdelave niso bili predpisani, zato so avtorji prosto izbirali vrsto in na­cin prikaza podatkov. Razlike so najbolj opazne pri pri­kazih površja, tocnosti ter nekartografskih vsebinah. Sodobna kartografija se drži dogovorjenih standardov, saj zemljevid ni le slika oziroma pomanjšana podoba nekega ozemlja, temvec gre za kartografski izdelek, ki prikazuje v dolocenem razmerju pomanjšano površje, s pomocjo projekcije preneseno na ravno ploskev ter opremljeno z dogovorjenimi znaki in napisi. 
Ozemlje današnje Slovenije so kartografi pogosteje upodabljali na zemljevidih od zacetka 16. stoletja, pr­vi podrobnejši prikazi pa izvirajo iz druge polovice 17. stoletja dalje. Vzroki za pogostejšo izdelavo natancnih zemljevidov so poleg razvoja tiskarskih tehnik pred­vsem želje posameznih držav po prikazu lastnih oze­melj in potrebe vojske. Zaradi nepoznavanja je bilo slo­vensko ozemlje na zemljevidih sprva vrisano netocno in površno. To se je spremenilo v 18. stoletju, ko so bili posamezni deli slovenskega ozemlja geodetsko izmer­jeni in opisani. Iz te dobe so najpogostejši zemljevidi slovenskih dežel Kranjske, Štajerske, Istre in Koroške. Zaradi gospodarskih potreb so v tem casu nastali tu­di številni prikazi manjših obmocij, najveckrat v obliki zelo podrobnih in slikovitih tematskih zemljevidov, npr. rudnikov in cest. Z narodnim prebujenjem v drugi polo­vici 19. stoletja so zaceli izhajati zemljevidi slovenske­ga etnicnega ozemlja. 
2 Temelji zgodovinske kartografije 
Temelj vsakega zemljevida so kartografski elemen­ti, ki so nelocljivo povezani z razvojem kartografije. Pri starih zemljevidih jih delimo v pet glavnih skupin: na­ravni, grajeni, matematicni in pojasnjevalni elementi ter zemljepisna imena (Gašperic 2020, 2022). Vsa­ko od skupin delimo na vec ravni. Izpostavljamo dva primera, ki sta lepo vidna na starih zemljevidih in se uvršcata med naravne elemente. Glede na vrsto ras­tlinstva, ki je prikazano na zemljevidih (slika 1), delimo površine na gozd, travišca in drugo (npr. poplavno ras­tje, vinogradi, nasadi oljk). Kartografi so za upodobitev rastlinstva uporabili kartografske znake, ki so na starih zemljevidih v obliki splošno prepoznanih podob, kot so drevo, skupina dreves ali slika rastline, v sodobnosti pa je na zemljevidu prikazan simbol, ki ni nujno ocitno prepoznaven in je zato razložen v legendi. Podobno je s prikazom površja ali reliefa. Na starih zemljevidih do vkljucno 18. stoletja prevladujejo stilizirane podobe krtin, v 19. stoletju prevlada metoda crtic, od konca 
19. stoletja pa za prikaz reliefa uporabljamo izohipse, sencenje in barve (slika 2). 

Slika 1: Prikazi rastlinstva na starih zemljevidih obsegajo posamezna drevesa (levo) ali skupino dreves (sredina), oboje je ozna­ka za gozd, ali posebne znake za mocvirsko rastje (desno). 

Slika 2: Spremembe prikaza reliefa na zemljevidih segajo od podob krtin, ki so bile pogoste do 18. stoletja (levo), crtic, ki so se pojavile v 19. stoletju (sredina), in sodobnih izohips s sencenjem (desno). 
Ker zemljevidi prikazujejo pomanjšano razlicico ze­meljske stvarnosti, so na njih zelo pomembni mate­maticni elementi, kamor uvršcamo merilo. Merilo je razmerje med razdaljami na zemljevidu in dejanskimi razdaljami v naravi (Kladnik 2001). Od njega je odvi­sna velikost prikazanega obmocja oziroma stopnja podrobnosti kartografskega prikaza (Fridl 1999). Na zemljevidu je lahko merilo prikazano opisno, graficno in številcno. Slednji nacin je najbolj poveden, saj že ta­koj vidimo, ali gre za zemljevid srednjega merila (npr. prikaz dela Evrope v merilu 1 : 800.000) ali za nacrt (npr. Kamnika v merilu 1 : 20.000). Vzemimo slednje­ga za primer: zracna razdalja med Malim in Starim gra­dom v Kamniku je v naravi približno 500 m, na nacrtu v merilu 1 : 20.000 pa meri 2,5 cm. 
2.1 Stari zemljevidi 

Pri izdelavi zemljevidov je imelo vsako zgodovinsko obdobje svoje znacilnosti, ki so bile odvisne od pozna­vanja prikazanih obmocij, dostopnosti podatkov, kako­vosti tehnicnih pripomockov, stopnje razvoja kartogra­fije kot tudi kartografovih oziroma narocnikovih želja in sposobnosti (Gašperic, Šolar in Zorn 2020). 
Vecji razmah je kartografija dosegla v dobi odkritij, ko je prišlo tudi do izboljšanja tehnik izdelave zemlje­vidov in iznajdbe tiska kot tudi odkritja anticne kar­tografske zapušcine, kot so Ptolemajevi zemljevidi. V 
16. stoletju so prevladovali zemljevidi Evrope ali njenih delov v srednjem in malem merilu. Takrat sta imela vodilno vlogo v razvoju kartografije Rim in Benetke, v drugi polovici 16. stoletja so prvenstvo prevzeli Flamci, zelo dejavni pa so bili tudi kartografi iz osrednje, zlasti nemško govorece Evrope. Slovenci smo leta 1561 do­pod imenom atlas. Od 17. stoletja dalje se je kakovost kartografskega prikaza povecala, a so bili zemljevidi še prostorsko nenatancni in tehnicno dokaj površno iz­delani. Na zemljevidih, ki prikazujejo slovenski prostor, izstopata podobi polotoka Istra in Cerkniškega jezera, ki je prikazano v pretirani velikosti in elipsoidne oblike. 
V 17. stoletju so imeli vodilno vlogo v kartografiji Nizozemci. Ker so postali zemljevidi tržno zanimivi, je bila pomembna tudi njihova zunanja podoba, kljub temu pa so podatke pogosto kopirali z drugih zemlje­vidov. Postopoma sta se uveljavili tudi nemška in fran­coska kartografska šola, ki jo predstavljamo na prime­ru Sansonovega zemljevida (slika 9). Pri nas je dalec najpomembnejše delo konec 17. stoletja izdal Janez Vajkard Valvasor. V Slavi vojvodine Kranjske je objavil veliko podob in skic razlicnih obmocij, bralcu v pomoc pa je dodal zemljevid z naslovom Kranjska, Kras, Istra in Slovenska marka. 
Zaradi vojaške in civilne nuje po natancnih izmerah in prikazih ozemelj je kartografska stroka v 18. sto­letju mocno napredovala. To je bila posledica znan­stvenega pristopa z meritvami in zbiranjem podatkov z novimi napravami, kot je sekstant, kar je omogocilo triangulacijski sistem kartiranja. V tem obdobju, ko je bila vodilna kartografska sila Francija, sta se zacela razvoj tematske kartografije in nacionalno kartiranje držav. Na našem ozemlju so izvajali tudi številna de­la, kot so obnova cest, regulacija rek in Ljubljanskega barja, ob katerih so nastali številni zemljevidi, nacrti in skice. Najpomembnejše kartografsko delo tega ob­dobja je monumentalni zemljevid površine približno 3,5 m2 Kranjske Janeza Dizme Florjancica, ki ga je iz­dal leta 1744 po desetletnem terenskem delu. Poleg izjemnega kartografskega prikaza so na njem slikovne 


motiv povzel po Valvasorju, ki ob omembi Kamniške Bistrice omenja Predoselj in hojo s hoduljami: »Blizu 
izvira je narava sama zgradila cuden most, ki ga clo­
vek lahko prepozna po udrti obliki. /…/ In pri tem mo­stu je tudi nenavaden pogled, kakor je videti iz ome­njenega bakroreza. /…/ Na marsikaterem kraju, kjer 
cez vodo ne vodi niti most niti brv, hodijo tako moški kot tudi ženske na drugo stran na hoduljah, kot nam kaže bakrorez« (Valvasor 2009: 152). 
Konec 18. stoletja so posamezni avtorji, ki so živeli na Kranjskem, na svoje zemljevide že vnašali sloven­ska ali dvojezicna zemljepisna imena ter krajevne po­sebnosti, kot so rudna nahajališca (slika 4). 
V 19. stoletju so zemljevidi postali natancnejši in so vedno podrobneje prikazovali vsebino. Na to je vplival razvoj tiskarske tehnike hitrejšega in cenejšega vec­barvnega tiskanja z litografijo. Prišlo je tudi do poeno­tenja merskega sistema. Dotlej so prevladovale milje, Francija pa je leta 1794 uvedla metrski sistem, ki ga je Avstro­Ogrska prevzela leta 1871. Podobno velja za izhodišcni poldnevnik in vzporednik. Pri nas so v tem casu izdelovali slovenske ali dvojezicne zemljevide v velikem merilu in zemljevide slovenskega etnicnega ozemlja. Ozemlje Slovenije z izjemo Prekmurja so ta­krat prvic v celoti natancno kartirali (npr. ob izdelavi franciscejskega katastra med letoma 1818 in 1828). Najbolj znano kartografsko delo iz tega obdobja je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin Petra Kozlerja (1824–1897), ki je prvi zemljevid slovenskega etnic­nega ozemlja s krajevnimi imeni izkljucno v sloven­skem jeziku (slika 17). 
3 Prikazi Kamnika na zemljevidih od 16. do 20. stoletja 
V nadaljevanju predstavljamo izseke petnajstih zemljevidov, ki dokazujejo, da je bil Kamnik na zacet­ku novega veka pomembno mesto. Zemljevidov zaradi razlicnega merila ne moremo neposredno primerjati med seboj, so pa vsebinsko zanimivi, saj je na njih pri­kazana oziroma opisana tudi bližnja okolica mesta z grašcinami in dvorci ter naravnimi pokrajinskimi ele­menti. 


Slika 5: Mesto Kamnik (Stein, spodaj desno) je prikazano in zapisano že na zemljevidu Sebastiana Münstra s sredine 16. sto­letja. (Vir: Borut Žunic) 
Sredi 16. stoletja je nemški kartograf Sebastian obmocju Kamnika prikazuje mesto Kamnik (Stayn) ter Münster (1488–1552), ki je pouceval na univerzi v grašcini Oberstayn (zahodno od mesta, verjetno Za­Baslu, v lesorezni tehniki izdelal zemljevid Descriptio price) in Obrburg (vzhodno od mesta, Stari grad, ki je totius Illyridis (Opis celotne Ilirije), ki je bil njegovim 24 bil takrat, po potresu 1511, že porušen). V mestu je izdajam Kozmografije, kjer je po Ptolemajevem zgledu kot pomemben pokrajinski element narisan most cez opisno in na zemljevidih prikazal celoten svet, dodan Kamniško Bistrico (Veistritz fl.). vsaj od leta 1552 dalje. Zanimivost je orientacija zem­Leta 1570 je flamski kartograf Abraham Ortelij ljevida jug–sever, torej ravno obratno kot na sodobnih (1527–1598) izdal prvi atlas sveta Theatrum orbis zemljevidih, na njem pa je med redkimi kraji s sloven­terrarum (Gledališce sveta). Vanj je vkljucil zemlje­skega ozemlja oznaceno tudi mesto Kamnik z napi­vid Schlavoniae, Croatiae, Carniae, Istriae, Bosniae, som v nemškem jeziku Stein (slika 5). finitimarumque regionum nova descriptio (Novi prikaz 
Leta 1561 je izšla zbirka enajstih zemljevidov z Slavonije, Hrvaške, Karnije, Istre, Bosne in sosednjih naslovom Typi chorographici ProvinciarumAustriae pokrajin) (slika 7). Gre za predelan zemljevid Ogrske (Horografski tiski avstrijskih dežel), ki jo je izdelal za­cetnik avstrijske kartografije Wolfgang Laz (Lazius) (1514–1565) (Bernleithner 1972; Holzer s sodelavci 2015). Lazius je pogosto potoval po ozemlju današnje Avstrije, Madžarske, Bavarske, Švice in Alzacije, kjer je prepisoval stare zapise ter preuceval knjižne in karto­grafske vire v samostanskih knjižnicah. Med potovanji je risal skice krajevnih posebnosti, kar je uporabil pri poznejšem kartografskem delu (Karrow 1993). Slo­
vensko ozemlje je podrobneje prikazal na zemljevidu 
Ducatus Carniolae et Histriae una cum Marcha Windo­rum (Vojvodina Kranjska in Istra s Slovensko marko). 
To je prvi znani samostojni prikaz vojvodine Kranjske 
(slika 6). Kot cesarskemu zgodovinarju so mu zemlje­vidi služili za ilustrirano podobo dežel, kartografska tocnost pa je bila pri tem nekoliko zanemarjena. Po­sledica je po videzu lep zemljevid, ki pa nima enotne orientacije in je pretežno orientiran v smeri sever ozi­110 roma severovzhod in vsebuje tudi številne napake. Na 



Slika 7: Leta 1570 je Abraham Ortelij v prvo izdajo atlasa sveta vkljucil predelan Hirschvoglov zemljevid Ogrske in so­sednjih dežel. (Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica) 

Augustina Hirschvogla (1503–1553), ki ga je Ortelij v pomanjšani obliki vkljucil v svoj atlas (Kratochwill 1986). Zemljevid prikazuje mesto Kamnik (Stein). 
Slabih dvajset let kasneje, leta 1589, je izšel zem­ljevid Forum Iulium, Karstia, Carniola, Histria et Win­dorum Marchia (Furlanija, Kras, Kranjska, Istra in Slovenska marka) flamskega kartografa Gerharda Kremerja Mercatorja (1512–1594) (slika 8), ki je bil podlaga številnim poznejšim zemljevidom v 17. stole­tju. Prikaz je prepoznaven predvsem zaradi polotoka Istra in prevelikega prikaza Cerkniškega jezera, ki je elipsaste oblike. Zaradi nepoznavanja prikazanega ob­mocja je veliko podatkov prevzel od ostalih kartogra­fov. Primer je neobstojeca reka Alben fl. med Koprom in Postojno. Na obmocju Kamnika prikazuje mesto Kamnik (Stain), grašcino Zaprice (Stainpuhl) onstran Kamniške Bistrice (Strez fl.) in Stari grad (Obrstain), poleg znaka za mesto Kamnik pa je dodaten znak, ki najverjetneje oznacuje Mali grad. Na zemljevidu je oz­nacena tudi cerkev, ki jo danes poznamo kot cerkev sv. Primoža in Felicijana (s. Primus). 
Leta 1657 je francoski kraljevi kartograf Nicolas Sanson (1600–1667) izdal zemljevid Hertzogthuber Steyer, Karnten, Krain, & c./Duchés de Stirie, Carin­
Slika 9: Izrez iz zemljevida Kranjske francoskega kartografa Nicolasa Sansona iz leta 1657 (Vir: Zemljepisni muzej GIAM ZRC SAZU) 
thie, Carniole … (Vojvodine Štajerska, Koroška in Kranj­ska …). Kljub nekaterim pomanjkljivostim predstavlja 
kakovostni preskok v primerjavi z Mercatorjevimi zem­
ljevidi oziroma njegovimi kartografskimi predelavami iz prve polovice 17. stoletja. Posebnost zemljevida so cez spodnji rob segajoca Istra ter vrisana posestva freisinških škofov na Gorenjskem ter bamberških ško­fov v Kanalski dolini in na Koroškem (Bohinec 1969). Zemljevid na obmocju Kamnika (slika 9) prikazuje me­sto Kamnik (Stain) ter grašcino Stari grad (Oberstain). Posebej izpostavljamo, da je na zemljevidu v Kamni­ku prikazan strateško pomemben most, najverjetne­je tisti na sotocju Kamniške Bistrice in Nevljice (Kosi 1998). 
Leta 1689 je izšlo delo Slava vojvodine Kranjske polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693). V njem je med drugim objavljen zemljevid Carniolia Karstia, Histria et Windorum Marchia (Kranjska, Kras, Istra in Slovenska marka) (slika 10). Zaradi Valvasor­jevega terenskega dela in preucevanja dežele je v primerjavi s prejšnjimi na njegovem zemljevidu izbo­ljšana upodobitev recne mreže ter popravljena veli­kost Cerkniškega jezera. Odlika zemljevida je tudi v tem, da služi bralcu knjige kot pomoc pri prostorski predstavi in umestitvi krajev, o katerih govori njego­va Slava. Zemljevid na obmocju Kamnika prikazuje mesto Kamnik (Stain), grašcine Zaprice (Stainbhl), Križ (Kre) in Stari grad (Oberstain) pa tudi Mekinje (Mkendorff) in Kamniško Bistrico (Feistriz flus). Na zemljevidu se pojavi tudi t. i. Reboljeva grašcina ozi­roma dvorec Zduša (Sdusch), ki je bil pozidan v prvi polovici 16. stoletja. 
Nemški kartograf Johann Baptist Homann (1664– 1724) je na zacetku 18. stoletja izdal zemljevidTabu­la Ducatus Carnioliae, Vindorum Marchiae et Histriae (Zemljevid vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Is­tre). Podatke je crpal iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske, kar dokazujejo prikaz Cerkniškega jezera, veduta Ljubljane in podobe v kartuši. Zaradi števil­nih poznejših ponatisov in priredb drugih kartografov je ta zemljevid med bolj prepoznavnimi zemljevidi iz 
18. stoletja. Kljub temu, da Homann najverjetneje ni poznal Kranjske, preseneca prikaz Kamnika, saj je Kamniška Bistrica speljana povsem napacno glede na mesto, grad Križ (Creutz) pa je prikazan na vzpe-111 

1689 in Kamnik prikazuje kot Stain. (Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica) 
tini, ki sega višje od Starega gradu (slika 11). So pa poleg Kamnika (Stein) na zemljevidu tudi Perovo (Ob./ Unter Perau), grašcina Katzenberg, ki je stala že v 16. stoletju, Mekinje pa so oznacene kot samostan (Clost Minkendorf), ki je že v 13. stoletju znan kot samostan klaris, v 20. stoletju pa je bil samostan uršulink. Sa­mostan oznacuje tudi poseben kartografski znak, ki se razlikuje od tistega za utrdbo ali naselje. Na tem zemljevidu opozarjamo na stiliziran prikaz reliefa. Go­re so prikazane z idealiziranimi podobami, ki so na vzhodni strani sencene s crticami. 
Vrhunsko kartografsko delo Janeza Dizme Florjan­cica (1691–pred 1757) iz leta 1744 smo že omenili (slika 12). Njegovo delo je najkakovostnejši in najpo­polnejši zemljevid Kranjske iz tega obdobja. Odlikujejo ga odlicen prikaz oblikovanosti površja, veliko merilo, ki omogoca veliko natancnost in berljivost, ter številni slikovni in besedilni dodatki (Gašperic, Šolar in Zorn 2020). Na njem je sploh prvic navedeno ime naše naj­višje gore (Mons Terglou Carnioliae), ki mu je avtor tudi izracunal višino 1399 pariških klafter nad ljubljansko ravnino, kot tudi prvi nevojaški nacrt mesta Ljubljane (Reisp 1995). Zaradi velikega merila zemljevid v oko­lici Kamnika (Stein) prikazuje številna naselja in dvor­ce v okolici, kot so Godic (Godisch), Brezje (Na Brese), Perovo (Perau), Podgorje (Podgür), Mekinje (MinKen­dorf), Stranje (V Sreinach), Županje Njive (Supane ni­ve), dvorec Zduša (Sdusch), Kacenberg (Kazenberg), Zaprice (Steinbich.) in cerkev sv. Primoža (S. Primi) kot tudi Kamniško Bistrico (Feistriz fl.). 
Kartografski vrhunec 18. stoletja predstavlja prva 
sistematicna vojaška izmera habsburške monarhije 
(slika 13), ki so jo poimenovali Josephinische Lande­
112 saufnahme (jožefinska deželna izmera, tudi jožefinski vojaški zemljevid). Izdelali so ga med letoma 1763 in 1787 (Rajšp in Ficko 1994; Zorn 2007). Za vecino slo­venskega ozemlja (obmocje Notranje Avstrije) je bila izmera izvedena med letoma 1784–1787, za obmocje Prekmurja pa med letoma 1782 in 1785. Njegove odli­ke so veliko merilo (1 : 28.800), natancnost meritev in izdelave, številcnost podatkov in preglednost, saj je zemljevid koloriran. Povprecna lokacijska napaka je 515 m, kar ni veliko, ce vemo, da sodobni kataster v Julijskih Alpah marsikje odstopa za okoli 100 m (Po­dobnikar 2009). 



Zemljevid je zelo natancen, zato je na njem poleg Kamnika (Stein) veliko zemljepisnih in ledinskih imen kot tudi imen razlicnih z vojaškega vidika pomembnih lokacij in naprav. V primerjavi s prejšnjimi zemljevidi je poudarjeno cestno omrežje, natancen je prikaz rek s plitvinami in prodišci, ki omogocajo prehod, ter zlasti mostov. Prikazane so tudi vse stavbe, ki so pomem­bne za orientacijo, poleg grašcin, ki so jih prikazova­li tudi starejši zemljevidi, so to še cerkve in kapele. Izpostavljamo Stari grad, ki je za razliko od starejših zemljevidov že ocitno prikazan kot ruševina, saj ga je najemnik Thurn zapustil po potresu 1511. Kamnik je oznacen z nemškim imenom Stein, veliko merilo pa je omogocilo zapis imen, kot so Graben, Šutna (Scht), naselij Mekinje (Minkendorf), Zduša (Sdusch), Nevlje (Neyl), Vrhpolje (Oberfeld), Novi trg (Neumarktel), Stari grad (Alter Schloss Oberstein), grašcina Zaprice (Stein­bhel) in reka Bistrica (Feistritz Fl.) z zgodovinsko po­membnim mostom pri sotocju. 
Konec 18. stoletja so se na zemljevidih pojavila slo­venska zemljepisna imena. Za to sta zaslužna zdrav­nik in naravoslovec Baltazar Hacquet (1739/1740– 1815) in kartograf Franc Ksaver Baraga, ki je deloval konec 18. stoletja. Za Baragovo delo Oryctographia Carniolica … (Oriktografija Kranjske …) sta izdelala pr­va tematska geološka zemljevida naših krajev s pre­težno slovenskimi zemljepisnimi imeni (slika 14). Med zemljepisnimi imeni z našega obmocja preucevanja so Kamnik (Kamelk), reka Nevljica (Fl. Naulanza), kar­tografski znaki pa prikazujejo kamnolome apnenca. Mesto Kamnik je prikazano v idealizirani obliki, s šest­kotnim obzidjem. 


Za dolocanje in pobiranje dajatev je habsburška monarhija za naše ozemlje (razen za Prekmurje) med letoma 1818 in 1828 izdelala po cesarju Fran-cu I. imenovan franciscejski kataster (slika 15) (Slak 2019). Vecji del zemljevidov je bil izdelan v merilu 1 : 2880. Zemljevid ne prikazuje oblikovanosti površja, je pa zelo podroben pri prikazu zemljiških parcel in ka­tegorij rabe zemljišc (Golec 2010). Podobno velja za zemljepisna imena, ki so na tem državnem dokumen­tu znova napisana v nemškem jeziku. Kamnik je ozna­cen kot mesto: Stadt Stein, zaradi velikega merila pa so izpostavljeni tudi deli naselja, kot so Šutna (Schutt), Novi trg (Neumarktl) in Graben, strateško pomemben most na sotocju Kamniške Bistrice in Nevljice (Vor der Brken) in grašcina Zaprice (Steinbhel). 

Sredi 19. stoletja sta nastali dve zelo zanimivi kar­tografski deli, ki sta se odlikovali po kartografskem prikazu in nacionalnem pomenu. Botanik in kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Henrik Freyer (1802– 
1866) je med letoma 1844 in 1846 izdelal 16 listov 
Special-Karte des Herzogthums Krain (Podrobni zem­ljevid vojvodine Kranjske). Njegova odlika je bogastvo slovenskih zemljepisnih imen, oznacena so nahajali­šca rudnin in rudarski objekti, ki so posebej pojasnje­ni v legendi, ter vrsta tiska v takrat novi tehniki pet­barvnega kamnotiska (slika 16). Naselja so prikazana s kartografskimi simboli, oznacene so pomembnejše 113 ceste in poti. To je prvi slovenski stenski zemljevid, a z nemškim naslovom. Zaradi dokaj velikega merila pri­kazuje dele naselja Kamnik (Kamnik/Stein) oziroma bližnje vasi, ki so povecini napisani dvojezicno, s tem da je pri nekaterih prva omenjena slovenska, pri dru­gih pa nemška razlicica: Stari grad (Kalnek/Oberste­in), Zaprice (Saprizhe/(Steinbuchel), Podgorje (Podgor­je/Podgier), Bakovnik, Duplica (Dupliza) ter Mekine, Jeranovo, Sdush, Podjelshe, Brishe, Tunjice (Tuinze/ Tainiz), Nevlje/Neul, Perovo/Unterperau. 

Leta 1852 (a z letnico 1853) je bil natisnjen Zem­ljovid slovenske dežele in pokrajin (slika 17) gospo­darstvenika in politika Petra Kozlerja. Gre za prvi zem­ljevid slovenskega etnicnega ozemlja, kjer so imena krajev napisana izkljucno v slovenskem jeziku, prav tako je prvic na zemljevidu navedeno slovensko ime najvišje slovenske gore Triglav v današnjem zapisu (Gašperic, Šolar in Zorn 2020). Zemljevid je posledica osebne vneme avtorja, politicnega programa Zedinje­ne Slovenije iz leta 1848 in želja po združitvi vseh Slo­vencev v eno entiteto (Kranjec 1964, Kordiš in Škufca 1996). Temeljne vsebine zemljevida so relief, ki je pri­kazan s crticami, naselja, ki so prikazana s krožnimi simboli, in poti ter vode. Med naselji v okolici Kamnika izpostavljamo že na prejšnjih zemljevidih omenjene Nevlje, Podgorje, Mekine, Stranje, Godic, Gojzd, Palov­ce in napis za reko Bistrica. 
V zakljucku kartografskega pregleda omenimo še dve deli, ki sta vplivali na kasnejše zemljevide našega ozemlja. Od leta 1880 so izhajali zemljevidi Special­karte der terreichisch-ungarischen Monarchie (Po­drobni zemljevidi avstro­ogrske monarhije). Izdelal jih je Vojaški geografski inštitut na Dunaju, služili pa so vojaškemu in civilnemu namenu ter bili podlaga šte­vilnim poznejšim topografskim in tematskim zemljevi­dom (slika 18). Za celotno monarhijo je bilo izdelanih 715 listov v merilu 1 : 75.000 (Peterca s sodelavci 1974; Markovic 1993). Njihova posebnost je velika gostota podatkov, vkljucno z zemljepisnimi imeni, in kakovosten nacin prikaza reliefa z metodo crtic, ki se je uveljavil v prvi polovici 19. stoletja. 
Na prelomu stoletja so pri Slovenski matici izdelali novejši in kakovostnejši zemljevid slovenskega ozem­lja (slika 19). Dela so se zacela ob koncu 19. stoletja, se zavlekla in leta 1914 prekinila zaradi prve svetov­ne vojne, po vojni pa nadaljevala. Leta 1921 je izšel Zemljevid slovenskega ozemlja, katerega znacilnosti so pregledno merilo 1 : 200.000, velika gostota zem­ljepisnih imen in slabša preglednost zaradi skromne uporabe barv in sencenja (Kranjec 1964). 



4 Zemljepisna imena na starih zemljevidih 
Starejši zemljevidi (do sredine 18. stoletja) dajejo poudarek predvsem prikazu gradov in grašcin, torej lokalnih/regionalnih centrov oblasti. Število zemlje­pisnih imen po tem obdobju naraste, ker zemljevidi prikazujejo tudi in vse vec naselij. Zanimivo je, da do sredine 18. stoletja na zemljevidih za obravnavano ob­mocje ni imen regionalnih enot. Vzrok lahko išcemo v kartografovem (tujci) nepoznavanju terena in zemlje­vidih srednjega ali malega merila. Šele Florjancic leta 1744 prvi zapiše Steiner Alben (dobesedno: Kamni­ške bele gore), Baraga pa leta 1788 omenja Kamen­ske Planine (Kamniško­Savinjske Alpe) z najvišjo goro Grintovcem (Grintouze). 
Izhajajoc iz državnih tvorb, v katerih je bilo sloven­sko ozemlje, je razumljivo, da vecina obravnavanih zemljevidov za obmocje Kamnika prikazuje zemljepi­sna imena v nemškem jeziku. Slovenska zemljepisna imena je prvi navedel Baraga (1778), ki je kot jezikovni standard uporabil dolenjsko narecje. Navaja zemljepi­sna imena: Kamelk, Neulanza, Zherniuz, Sedlo, Grin­touze, Kamenske Planine. Ime Kamelk za Kamnik na­vaja tudi Hacquet (1782). 
Po premoru je Freyer (1846) pripravil dvojezicni zemljevid z množico zemljepisnih imen: Kamnik Ste­in, Steinbüchel Saprizhe, Feistritz Fl., Mekine, Kalnek Oberstein, Nevlje Neul, Unterperau, Sdush, Tuinze, Oberperau Gornje in spodnje, Podgorje Podgier, Stra­nje Straine, Bakovnik, Dupliza, Fushine, Kosishe Ko­schische, Jeranovo, Podjelshe. 
Prvi zemljevid v sodobni slovenšcini je Kozlerjev (1853), na katerem so navedena imena Kamnik, Bi­strica, Mekine, Nevlje, Godic, Podgorje, Stranje in Gojzd, ki je edino zapisano v narecni obliki. Tudi naj­novejši obravnavani zemljevid Matice slovenske iz leta 1921 ima zemljepisna imena v sodobni slovenšcini: Kamnik, Mekinje, Nevlje, Perovo, Godic, Zduša, Tunji­ce, Podgorje, Vrhpolje. 

avtor  Mster  Lazius  Zalterius  Ortelij  Sambucus  Mster   Hondius  Blaeu  Danckerts  Blaeu  de Wit  Homann  Ottens  Flor­jan­cic  Jo­že­fin­ski­vo­ja­ški­zemljevid  De Vaugondi  Baraga  Hacquet  Reilly  Kindermann  Geografski inštitut­Weimar  Weiland  Ritter  Franciscejski kataster  Loschan  Freyer  Kozler  VGI Dunaj  VGI Dunaj  Matica slovenska  šte­vi­lo­omemb  
leto  1552  1561  1569  1570  1572  1600  1636  1650  1660  1666  1680  1718  1730  1744  1763-1787  1777  1778  1782  1789  1797  1807  1818  1831  1823-1868  1832  1846  1853  1871  1893  1921  1552–1921  
Kamnik  Stein  Stayn  Stayn  Stain  Stain  Stein  Stain  Stain  Stain  Stain  Stain  Stein  Stain  Stein  Stein  Sten  Kamelk  Kamelk  Stein  Stein  Stein  Stein  Stein  Stein  Stein  Kamnik Stein  Kamnik  Stein  Stein (Kamnik)  Kamnik  30  
Zaprice  Steinpuhel  Stainpuchl  Stain puhl  Stainpuhl  Stainpuhl  Stainpuhl  Steinpichel  Stainpuhl  Steinbich.  Schloss Steinbuchl  Steinbel  Steinbel  Steinbel  Steinbhel  Steinbhel Saprizhe  Steinbhel  17  
Mekinje  Clost Munkendorf  Minkendorf  Minkendorf  Minkendorf  Minkendorf  Minkendorf  Minkendorf  Mekine  Mekine  Minkend.  Mekinje  11  
(Kam­ni­ška)­Bis­tri­ca  Veyfrizs  Stres A.  Stretz A  Stretz A  Stretz flu.  Feistricz  Stretz Flu.  Fl. Bisterza  Feistritz Fl.  Feistritz Fl.  Feistritz Fl.  Bistrica  12  
Gornje Perovo  Ob. Perau  Perau  Perau  Ob Perau  Perau  Perau  Unterperau  Perau  Perau (Perovo)  Perovo  10  
Nevlje  NeŸll  Neyl  Neul  Neul  Neull  Neul  Nevlje Neul  Nevlje  Neul  Neul  Nevlje  11  
Godic  Godisch  Godizh  Goditsch  Goditsch  Goditsch  Goditsch  Goditsch  Godic  Goditsch  Godic  10  
Stari grad  Oberstein  Ober Stain  Oberstein  Obrstain  Obrstain  Oberstain  Oberstein  Oberstein  Oberstein  Kalnek Oberstein  10  
Zduša  Sdusch  Schloss Sdusch  Sausch  Sdusch  Sdusch  Sdusch  Sdush  Sdusch  Zduša  9  
Spodnje Perovo  Unter Perau  Ober Perau  Unt Perau  Oberperau  Oberperau  Oberperau Gornje in spodnje  6  
Katzenberg­grašcina  Katzenberg  Kazenberg  Katzenstein  Katzenberg  Katzenberg  Sattenberg  6  
Tunjice  Teinitz  Teinitz  Teiniz  Teiniz  Tuinze  Theiniz  Tunjice  7  
Podgorje  D. Podgr v Pogorie  Podgorje (Podgier)  Podgorje  Podgier  Podgier (Podgorje)  Podgorje  6  
Stranje  Streinach Gorni Dolni  Streina  Streine  Stranje Straine  Stranje  Streine Ob. Unt.  6  
Bakovnik  Bakounik  Wakonig  Bakovnik  Bakounik  Bakounik  5  
Duplica  Toplicze  Dupliza  Dupliza  Dupliza  Dupliza  5  
Nevljica  Neuliza Bach  Fl. Neulanza  Neulanza  Neulbach  Neulbach  5  
Sveti­Primož  S Primus  S. Primus  S. Primus  S. Primus  S. Primus  5  
Vrhpolje  Oberfeld Verpolle  Oberfeld  Oberfeld  Vrhpolje  4  
Brezje  Na Brese  Bresia  Na Brese  Bresie  4  
Fužine  Fuschine  Fushine  Fuschine  3  
Košiše  Kosczische  Kosishe Koschische  Koschische  3  
Jeranovo  Jeranou  Jeranovo  Jeranovo  3  
Gozd  Goist  Goisd  Gojzd  3  
Crna  Zherna  Tscherna  Tscherna  3  
Podjelše  Podjelshe  Podjeusche  2  
Županje­Njive  Supanienive  Supainonive  2  
Kregarjevo  Kregarzou  Kregarjou  2  
Bistricica  Bisterziza  Wisterszhiza  2  
Stahovica  Stehouiz  Stachouza  2  
St. Georgen  St. Georgen  1  
Žale­(lokacija­cerkve­na­pokopališcu)  Solnberg  1  
Kalvarija­(kapela)  Calvarberg  1  
Novi trg  Neumarkt  1  
Schallenberg  Schallenbg  1  
Graben  Graben  1  
Sela  Sella  1  
Oševek  Uscheuk  1  
Palovce  Pallovitsch  1  
talilnica­in­kovacnica  schmelzludte und eisenhammer  1  
Crnivec  H Zherniuz  1  
Podgorje  Podgr  1  
Kamniško-Savinjske­Alpe  Kamenske Planine  1  
Kamniško­sedlo  Sedlo  1  
Grintovec  Grintouze  1  
število­imen  1  1  2  3  4  2  4  3  2  5  5  7  3  11  21  8  6  1  2  18  12  5  18  2  10  18  8  15  13  9  215  

116 Preglednica 1: Razlicice in število izbranih zemljepisnih imen za obmocje Kamnika na obravnavanih zemljevidih 
Na zemljevidih smo skupaj obravnavali 45 krajev in razlicice njihovih zemljepisnih imen. Njihovo število oziroma število zapisov skozi zgodovino narašca, za kasnejši upad pa je razlog manjše merilo zemljevidov. Iz obdobja od 1500 do 1550 smo predstavili en zem­ljevid, iz naslednjega pol stoletja so štirje, šest pa jih je iz obdobja 1600–1650. Njihovo število se v naslednje­ga pol stoletja poveca na 15, po letu 1700 pa na 27. 
Zemljepisna imena na starih zemljevidih odsevajo zgodovinsko dogajanje, zato se krajevna imena skozi cas veckrat spreminjajo. Razlicni avtorji zemljevidov so za isto lokacijo uporabili razlicne zapise. Primer je že ime mesta Kamnik, ki je omenjeno 31­krat in ga razlicni avtorji v razlicnih letih navedejo v petih razlicnih oblikah: Stein, Stain ali Stayn, Kamelk in Kamnik. Poleg naselbinskih imen so na zemljevidih vecjega merila pomembni zapisi imen, kot so reke (Fl. Bisterza, Neulanza), vzpetine (Kamenske planine), ka­pele (Kalvarija) in dvorci (Katzenberg, Zduša). 
5 Sklep 
V prispevku smo uvodoma opisali temeljne znacil­nosti razvoja kartografije in metode kartografskega pri­kaza površja in elementov v pokrajini. Na kratko smo predstavili zgodovino kartografije in razvoj zemljevidov skozi razlicna zgodovinska obdobja, ki jih zaznamujejo poznavanje prikazanih obmocij, dostopnost podatkov, kakovost tehnicnih pripomockov ter stopnja razvoja kartografije, kot tudi želje in sposobnosti kartografov. 
Kartografija se je razmahnila v dobi odkritij, ko so se izboljšale tehnike izdelave zemljevidov, uvedba tiska. V Sloveniji se je prvi znani prikaz Kranjske po­javil leta 1561 in od leta 1570 dalje so izhajale zbirke urejenih zemljevidov, znane kot atlasi. V 17. stoletju se je povecala kakovost kartografskega prikaza, ceprav so bili zemljevidi še vedno nenatancni in površno izde­lani. V 18. stoletju je kartografija napredovala zaradi potrebe po natancnih prikazih ozemlja, znanstveni pristop z merjenjem in zbiranjem podatkov z novimi napravami pa je omogocil napredek pri kartiranju, ki se je osredinilo na države. Zemljevidi so postali v 19. stoletju še natancnejši in podrobnejši. V tem obdobju so se na prikazih slovenskega ozemlja pojavila sloven-ska zemljepisna imena. Najodlicnejši primer je zemlje­vid Petra Kozlerja. 
Na podlagi analize zemljevidov ter sprememb v zemljepisnih imenih za obmocje Kamnika od 16. sto­letja do zacetka 20. stoletja lahko sklepamo, da so zemljevidi in zemljepisna imena odsevali zgodovinsko in kulturno dinamiko tega obmocja. Ugotavljamo, da so se zapisi zemljepisnih imen skozi cas spreminjali in prilagajali glede na prevlado razlicnih jezikovnih kultur in državnih tvorb. Na prvotnih prikazih zemljevidov je poudarek na lokalnih središcih oblasti: starejši zemlje­vidi so se osredotocali na prikaz gradov in grašcin, kar poudarja lokalne/regionalne centre oblasti. Scasoma so zemljevidi postajali vedno bolj natancni in so vse­bovali vedno vec zemljepisnih imen, ki so presegla raven naselbin in so segla na nižjo prostorsko raven, na podrocje delov naselij in ledinskih imen. V obrav­navanem obdobju je prišlo tudi do velikih sprememb v nacinu prikaza, kar je posledica sprememb tehnike izdelave zemljevidov. Poudarjamo vkljucitev topograf­skih in tematskih elementov ter boljši prikaz reliefa in razvoj prikaza kartografskih elementov od realisticnih do simbolicnih. 
Sklenemo lahko, da so stari zemljevidi odlicen vir za spoznavanje in raziskovanje lokalne, regionalne in državne zgodovine, saj so presek stanja, razmer na dolocenem obmocju v dolocenem casu. Dajejo nam vpogled v dinamiko jezikovne, graficne, gospodarske, skratka kulturne zgodovine nekega obmocja kot tudi v spreminjajoce se geografske, naravne in družbene razmere. 
6 Literatura 
Ernst BERNLEITHNER, 1972: Introduction. V: Austria Vienna 1561. Lazius, Wolfgang. Typi chorographici prouin: Austriae. Theatrum orbis terrarum, se­ries of atlases in facsimile 6. Amsterdam. 
Valter BOHINEC, 1969: Slovenske dežele na zemljevidih od 16. do 18. 
stoletja. Ljubljana: Cankarjeva založba, Trubarjev antikvariat. Jerneja FRIDL, 1999: Metodologija tematske kartografije nacionalnega at­lasa Slovenije. Geografija Slovenije 2. Ljubljana: Založba ZRC. 
Primož GAŠPERIC, Renata ŠOLAR, Matija ZORN, 2020: Kartografski zak­ladi slovenskega ozemlja/Cartographic treasures of Slovenian territory. Ljubljana: Založba ZRC. 
Primož GAŠPERIC, 2023: A new standardized methodology for analyzing cartographic information on old maps. V: Acta geographica Slovenica 63­2. 23–49. 
Primož GAŠPERIC, 2022: Zgodovinska kartografija ozemlja Slovenije. Geo­
grafija Slovenije 37. Ljubljana: Založba ZRC. Boris GOLEC, 2010: Zemljiški katastri 18. in 19. stoletja kot vir za stavbno, gradbeno in urbanisticno zgodovino slovenskega ozemlja 2. V: Arhivi 33­2. 339–396. 
Gerhard HOLZER, Valerie NEWBY, Petra SVATEK, Georg ZOTTI (ur.) 2015: A World of innovation: Cartography in the time of Gerhard Mercator. Newcas­tle: Cambridge Scholars Publishing. 
Robert W. KARROW, 1993: Mapmakers of the Sixteenth Century and Their Maps. Chicago: Speculum Orbis Press. 
Drago KLADNIK, 2001: Geografija. Tržic: Ucila International. Drago KLADNIK, Franc LOVRENCAK, Milan OROŽEN ADAMIC (ur.), 2005: Geografski terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 
Blaž KOMAC, Primož GAŠPERIC, 2023: Cartographic time travel: Reflecting the past, defining the present, and challenging the future using old maps. 
V: Acta geographica Slovenica 63­2. 9–21. 
Ivan KORDIŠ, Irena ŠKUFCA, 1996: Peter Kozler in prvi zemljevid sloven­skega ozemlja. Kocevje: Muzej. Miha KOSI, 1998: Potujoci srednji vek: cesta, popotnik in promet na Sloven­
skem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: Založba ZRC. Silvo KRANJEC, 1964: Geografija. V: Slovenska matica 1864–1964. 195– 
219. Ljubljana: Slovenska matica. Max KRATOCHWILL, 1986: Hirschvogel Augustin. V: Lexikon zur Geschichte 
der Kartographie von den Anfëngenbis zum Ersten Weltkrieg 1. Wien: Franz Deuticke. Mirko MARKOVIC, 1993: Descriptio Croatiae. Hrvatske zemlje na geograf­
skim kartama od najstarijih vremena do pojave prvih topografskih karata. 
Zagreb: Naprijed. 
Drago PERKO, 2001: Analiza površja Slovenije s stometrskim digitalnim modelom reliefa. Geografija Slovenije 3. Ljubljana: Založba ZRC. Miroslav PETERCA, Nikola RADOŠEVIC, Slobodan MILISAVLJEVIC, Filip 
RACETIN, 1974: Kartografija. Beograd: Vojnogeografski institut. Tomaž PODOBNIKAR, 2009: Georeferencing and quality assessment of Jo­
sephine Survey Maps for the mountainous region in the Triglav National Park. V: Acta Geodaetica et Geophysica Hungarica 44­2. 49–66. Vincenc RAJŠP, Majda FICKO (ur.), 1995: Slovenija na vojaškem zemljevidu 
1763–1787, Zvezek 1. = JosephinischeLandesaufnahme 1763–1787 für das Gebiet der Republik Slowenien, Band 1. Ljubljana: Znanstvenorazisko­valni center SAZU, Arhiv. 
Branko REISP. 1995: Florjancicev veliki zemljevid Kranjske iz leta 1744. Monumenta Slovenica 6. Ljubljana: Slovenska knjiga. 
Janez SLAK (ur.), 2019: Dedišcina katastrov na Slovenskem: digitalni arhiv zemljiškega katastra, katastra stavb in državnih prostorskih nacrtov. Lju­bljana: Geodetska uprava Republike Slovenije. 
Janez Vajkard VALVASOR, 2009 [1689]: Cast in slava vojvodine Kranjske II. 
Ljubljana: Zavod Dežela Kranjska. Matija ZORN, 2007: Jožefinski vojaški zemljevid kot geografski vir. V: Geo­grafski vestnik 79­2. 129–140. 
118 
Andrej Kotnik1 
Ulica Matije Blejca 8, Kamnik kotnik.andrej@gmail.com 


Jezuiti in Kamnicani v obdobju 1600–1773 
Izvirni znanstveni clanek 
Jezuitski red je od sredine 16. stoletja pa vse do razpustitve 1773 pomembno vplival na kulturni, znanstveni in verski razvoj v slovenskih deželah. S svojimi izobraževalnimi ustanovami, ki so nudile izobraževanje dotlej najširšim krogom prebivalstva, so dve stoletji sooblikovali intelektualno elito v slovenskem prosto­ru. Sadov njihovega dela so bili obilno deležni tudi Kamnicani, predvsem kot gojenci jezuitskega kolegija v Ljubljani in študen­tje univerze v Gradcu. V jezuitski red so Kamnicani zaceli vsto­pati v zacetku 17. stoletja. V prispevku je predstavljen vpliv je­zuitov in njihovih izobraževalnih ustanov na kamniški prostor, orisane so možnosti izobraževanja, ki so jih imeli Kamnicani na jezuitskih šolah, in vpliv na jezuitskih ustanovah izobraženih mož na kamniški prostor. Prispevek vsebuje seznam Kamnica­nov, ki so bili vkljuceni v graški Ferdinandeum, in jezuitov, ki so do leta 1773 izšli iz kamniškega prostora. Kljuc­ne­be­se­de:­jezuiti, Družba Jezusova, Kamnik, Ferdinan­deum, univerza v Gradcu, Jezuitski kolegij v Ljubljani, kulturna zgodovina 
From the mid­16th century until its dissolution in 1773, the Jesuit order had a significant influence on the cultural, scien­tific and religious development of what is today the country of Slovenia. With their educational institutions, which provided education to the largest portion of the population, the Jesuits co­shaped the intellectual elite for two centuries. They shared the fruits of their labour with the people of Kamnik, especially students of the Jesuit College in Ljubljana and the University of Graz. The townsfolk of Kamnik started joining the Jesuit or­der at the beginning of the 17th century. This paper presents the impact the Jesuits and their educational institutions had on Kamnik and its wider area. It outlines the educational opportu­nities that the inhabitants of Kamnik had at Jesuit schools and the influence educated men in Jesuit institutions had on Kam­nik and its surrounding area. The contribution contains a list of Kamnik residents who were included in the Graz Ferdinandeum and residents of Kamnik and its wider area who had received Jesuit education until 1773. Keywords:­Jesuits, Society of Jesus, Kamnik, Ferdinandeum, University of Graz, Jesuit College in Ljubljana, cultural history 
V letu 2023 smo se spominjali 250-letnice raz­
pustitve Družbe Jezusove – jezuitskega reda, ki jo je 
21. julija 1773 svetu oznanil papež Klemen XIV (vl. 1769–1774) z bulo Dominus ac Redemptor Noster. S tem je na našem ozemlju zacasno ugasnila redovna skupnost, ki je s svojimi izobraževalnimi ustanovami igrala eno osrednjih vlog v kulturni in verski zgodovini slovenskega narodnega prostora v obdobju od 16. do 
18. stoletja. Sadov njenega dela so bili obilno deležni 
1­­­Univerzitetni­diplomirani­zgodovinar. 
tudi Kamnicani, predvsem kot gojenci jezuitskega ko­legija v Ljubljani in študentje univerze v Gradcu. V je­zuitski red so Kamnicani zaceli vstopati v zacetku 17. stoletja. Namen tega prispevka je predstaviti vpliv je­zuitov in njihovih izobraževalnih ustanov na kamniški prostor, orisati možnosti izobraževanja, ki so jih imeli Kamnicani na jezuitskih šolah, vpliv na jezuitskih usta­novah izobraženih mož na kamniški prostor in pred­staviti jezuite, ki so do leta 1773 izšli iz kamniškega prostora. Casovno se prispevek osredotoca predvsem na cas 17. stoletja. 
Prizadevanja za prihod jezuitov na Kranjsko 
Družba Jezusova je bila ustanovljena v Parizu sep­tembra leta 1540. Njen ustanovitelj je bil baskovski plemic Ínigo López de Onaz y Loyola (1491–1556), ki ga bolje poznamo pod imenom sv. Ignacij Lojolski. Ustanovitev Družbe sovpada s casom pospešenega reformacijskega gibanja, ki mu je uspelo, po dveh sto­letjih globoke krize katoliške Cerkve, razcepiti nekdaj enotni katoliški zahodnoevropski prostor na katoliški del in del, v katerem so prevladala razlicna reformacij­ska gibanja. Clani novega reda so se poleg obicajnim krepostim redovnikov (cistosti, uboštvu in pokoršcini) zavezali tudi posebni pokoršcini papežu. V teološkem pogledu so se jezuiti naslonili predvsem na sholastic­no teologijo Tomaža Akvinskega (1225–1274) in nje­govih naslednikov, ki so s prevzemanjem aristotelske filozofske spoznavne metode vzpostavili teologijo kot znanost o Bogu (Frankl 2006: 23). Nova redovna sku­pnost je izjemen pomen pripisovala vzgoji in verski formaciji sprva predvsem lastnih clanov, kasneje, od leta 1546 dalje, pa tudi druge mladine, ki se ni izobra­ževala z namenom, da bi kasneje vstopila v Družbo ali sploh v kleriški stan (Lewis 1998: 16). Pri tem velja omeniti, da sam Ignacij v zacetku ni dolocneje razmiš­ljal o rednem pedagoškem delovanju Družbe, ampak se je ta potreba hitro pokazala sama. Delovanje na podrocju izobraževanja je scasoma postalo najbolj prepoznaven del jezuitske dejavnosti, ceprav je bila usmerjena tudi izrazito pastoralno in misijonsko. V izo­braževalni dejavnosti je bil pomemben del odgovora na duhovni in kulturni izziv reformacije. 
Ceprav je Katoliška cerkev v habsburških deželah imela podporo vladajoce hiše, je bilo jasno, da si v oko­lju, v katerem je protestantizem postal verski in kul­turni nazor obsežnega dela prebivalstva, še posebno dela družbene elite, katolicizem ne bo mogel povrniti mesta zgolj z deželnoknežjo prisilo. Ce je hotela biti uspešna, je morala katoliška prenova cloveka nago­varjati prepricljivo, verodostojno in vzgajati celostno. V habsburških deželah so glede tega prepoznali poten­cial jezuitskega reda. Zanimivo je, da so bili v ospredju prizadevanj za prihod jezuitov na to obmocje ljubljan­ski škofje. Med njimi velja omeniti predvsem škofa Ur­bana Textorja (1543–1558), cesarjevega spovednika, dvornega kaplana in milošcinarja, ki je imel zasluge za prihod jezuitov na Dunaj leta 1551 in bil redu naklo­njen do te mere, da je bilo njihovo prvo bivališce v tem mestu prav hiša cetrtega ljubljanskega škofa (Simoniti 1979: 222). Jezuite je skušal pritegniti na škofovska mesta na Kranjskem in v sosešcini. Po smrti škofa 119 Petra Bonoma (4. 7. 1546) je imel tako Textor pomem­bno vlogo pri prepricevanju jezuita Klavdija (Claude) Le Jayja (1504–1552), naj sprejme izpraznjeni tržaški škofovski sedež, ki mu ga je ponudil kralj Ferdinand (Belic, 1. del: 206). Kasneje si je Textor na isti sedež želel imenovati jezuita Španca Nikolaja (Nicolás) de Bobadilla (1509–1590). Leta 1550 pa naj bi si Tex-tor prizadeval za imenovanje Jakoba (Diega) Laíneza (1512–1565), kasnejšega prvega naslednika sv. Igna­cija na celu jezuitskega reda, za ljubljanskega pomož­nega škofa s pravico nasledstva (Belic 1989a: 208). Vsi trije poskusi imenovanj so bili neuspešni, pred­vsem zato, ker jezuiti niso želeli sprejemati visokih cerkvenih služb. Textor je bil dobrotnik leta 1552 usta­novljenega dunajskega jezuitskega kolegija, kamor je pošiljal gojence tudi iz svoje škofije. Študente, vsega skupaj 6, je pošiljal na prav tako leta 1552 ustanovlje­ni rimski Germanik (Collegium Germanicum), med nji­mi tudi svojega necaka (Belic 1989a: 210). Ljubljanski škof se je za svoje gojence živo zanimal in bil v zvezi z njihovim napredkom v pisnih stikih (Belic 1989b: 335) z Ignacijem in tudi s Petrom Kanizijem (1521–1597), ki je bil še eden od jezuitov, ki jim je avstrijska hiša 
neuspešno ponujala škofovska mesta – leta 1554 
je zavrnil škofovsko mesto na Dunaju. V cas cetrtega ljubljanskega škofa sodijo tudi prva prizadevanja za ustanovitev jezuitskega kolegija v Ljubljani, saj so bile za katoliško vero razmere na Kranjskem tako slabe, 
da so­»po­bož­ni­uvi­de­li,­da­se­ne­bo­do­mo­gli­ubra­ni­ti­z­ni­ci­mer­dru­gim­ka­kor­s­ko­le­gi­jem­Dru­žbe­Je­zu­so­ve« 
(Societas 2003: 20). Do ustanovitve kolegija je mora­lo miniti še skoraj pol stoletja, saj so bila prizadevanja Textorjevih naslednikov Petra pl. Seebacha (1500– 1568), Konrada Glušica (1527–1578) in Baltazarja Radlica (1533–1579) neuspešna. Šele Textorjev cetrti naslednik Janez Tavcar (1544–1597) je v zadnjih me­secih življenja videl prihod jezuitov v Ljubljano, ne pa tudi ustanovitve ljubljanskega jezuitskega kolegija, saj je bil ta uradno ustanovljen 1. novembra 1597, dobra dva meseca po Tavcarjevi smrti. 
Cas od škofa Textorja do ustanovitve kolegija leta 1597 je bil za katoliško stran v notranjeavstrijskih de­želah, tudi na Kranjskem, težko obdobje t. i. stanov­skega protestantizma, ko se je protestantizem širil z javno podporo deželnih stanov. S podporo stanov je protestantizem obrodil Slovencem izredne sadove, ki so upraviceno zapisani v kulturno zgodovino našega naroda z zlatimi crkami. Na katoliški strani je bila po­doba precej klavrna. Kako zelo je protestantizem pre­vladal v notranjeavstrijskih mestih, celo v sami prestol­nici notranjeavstrijskih Habsburžanov – Gradcu, kaže situacija z zacetka leta 1570, ko po smrti mestnega župnika ni bilo v prestolnici vec najti katoliškega pri­digarja. Nadvojvoda Karel II. (1540–1590) je v pismu rektorju dunajskega jezuitskega kolegija zapisal, da se mu zdi, kakor da se je protestantska vecina v mestu zarotila, da­»po­pol­no­ma­od­ve­de­pre­o­sta­le­lju­di,­ki­so­do­slej­še­osta­li­v­na­ši­ka­to­li­ški­ve­ri,­ter­pov­sod­raz­li­va­in­raz­šir­ja­svoj­strup,­ta­ko­da­od­na­še­ome­nje­ne­ve­re­ne­bi­osta­lo­ni­ti­sle­du« (Höfer 2006: 194). Ne glede na svoje osebno katoliško prepricanje je moral Karel v 
70. letih protestantizmu popušcati, ce je hotel z davki 120 vzdrževati obrambo proti Turkom. Leta 1572 je štajer­skemu plemstvu na deželnem zboru v Gradcu ustno dovolil svobodo vesti in bogoslužja, imenovanje predi­kantov in ustanavljanje šol in cerkva, mešcanom pa svobodo vesti, ne pa tudi svobode protestantskega bo­goslužja. Leta 1578 so protestantski stanovi dosegli višek svoje moci na meddeželnem zboru v Brucku na Muri, ko je nadvojvoda iste pravice plemstva in me­šcanov razširil še na Štajersko in Koroško ter dovolil protestantsko bogoslužje v deželnih glavnih mestih in Judenburgu, v zameno pa so stanovi za vec let vnaprej prevzeli stroške vzdrževanja Vojne krajine (Štih 1996: 202). 

Cas protestantskega zmagoslavja v 70. in 80. letih 
16. stoletja je bil hkrati cas zacetka organiziranega pri­hoda jezuitov v notranjeavstrijske dežele. Kot odgovor 
na prej omenjeno pismo nadvojvode Karla so jezuiti z 
Dunaja že marca 1570 v Gradec poslali svojega patra kot pridigarja v postnem casu in prav tako leto kasne­je (Höfer 2006: 194). Leta 1573 je bil ustanovljen je­zuitski kolegij v Gradcu, ki je je tamkajšnji protestant­ski stanovski šoli postavil prehudo konkurenco. Leta 1574, torej že ob samem zacetku delovanja, je graški kolegij obiskovalo 150 gojencev, medtem ko jih je ime­la graška protestantska stanovska šola istega leta le 
40. Zaradi boljše izobrazbe so k jezuitom pošiljali si­nove tudi protestanti (Heiß 1978: 33). Za graškim ko­legijem si, po dvajsetletnem premoru, v razmeroma kratkem casu sledijo ustanovitve kolegijev v Ljubljani (1597), Celovcu (1604), Leobnu (1613), Gorici (1615), Judenburgu (1620) in Trstu (1624). Posebno pomem­bna za osrednjeslovenski prostor sta kolegija v Gradcu in Ljubljani: ob prvem je bila leta 1585 ustanovljena univerza z dvema fakultetama, teološko in artistic­no, drugi pa predstavlja prvo visokošolsko ustanovo na slovenskih tleh. Do ustanovitve graške univerze so se kranjski študentje vecinoma odlocali za študij na Dunaju,2 po letu 1585 pa pri študentih s tega ob­mocja popolnoma prevzame primat graška jezuitska univerza, kjer prvega Kamnicana, devetnajstletnega 
2­­­Prvega­Kamnicana,­ki­je­v­matriki­te­univerze­zabeležen­kot­Vrlicus­Lapillus­de­Stayn,­tam­najdemo­že­leta­1381,­pet­let­kasneje,­oktobra­1386,­mu­sledi­kamniški­župnik­Oton­(Dom.­Otto­Scupel­plebanus­in­Stain),­nato­pa­verjetno­vec­deset­fantov,­pri­vecini­kamniškega­porekla­ni­mogoce­z­gotovostjo­potrditi,­pri­nekaterih­pa­vendarle. 

Janeza Stabeta (Joannes Stabe), najdemo leta 1592 (Andritsch 1977: 13)3. 
Preko graške univerze so imeli torej jezuiti velik vpliv na vzgojo bodoce kranjske inteligence, še preden so se naselili v Ljubljani. Zasluge jezuitov za uspeh katoliške obnove gredo prav njihovemu razumevanju pomena povezanosti izobrazbe in vzgoje, ki so jo udejanjali rav­no v kolegijih kot osrednjih krajih svojega delovanja. Jezuitski kolegiji po svojem nacinu izobraževanja niso bili primerljivi z izobraževalnimi ustanovami prejšnjih obdobij in tudi ne z drugimi tovrstnimi ustanovami ti­stega casa. Decki v zgodnjih najstniških letih, ki so v domacih krajih že prejeli najosnovnejšo izobrazbo, so se v jezuitskih kolegijih v vecstopenjskem izobraževal­nem procesu – od nižjegimnazijskih razredov pa vse do visokošolskega študija – usposabljali za nadaljnji študij na univerzah. Posebno velik pomen so na zacet­nih stopnjah izobraževanja dajali znanju latinšcine, ki je bila ne le jezik Cerkve, ampak tudi znanosti, šolstva ter diplomacije in kot takšna pogoj za vsakršno nadalj­nje izobraževanje. Ko so gojenci v nižjih razredih prido­bili znanje klasicnih jezikov, skladnje in humanisticnih predmetov, so se jim odprla vrata drugih znanosti, še posebno filozofije in teologije. V 50. letih 16. stoletja je Ignacij v izobraževanju nejezuitov videl pomembno po­slanstvo svojega reda (Lewis 1998: 17). Red je v drugi polovici 16. stoletja postopoma oblikoval enotna pra­vila za jezuitske ustanove, ki so svojo dokoncno obliko dobila leta 1599, ko je bil v Rimu izdan splošni študij­ski red jezuitskih izobraževalnih ustanov Ratio atque In­sti­tu­tio­stu­di­o­rum­So­ci­e­ta­tis­Je­su ali na kratko Ratio stu­di­o­rum, v katerem so bile opredeljene naloge štu­dijskega procesa in tudi organizacija. Enotni študijski red je poenotil jezuitske vzgojno­izobraževalne pristo­pe, kar pa ne pomeni, da ni bilo prilagajanja posebnim okolišcinam. Pouk je tako na vseh kolegijih potekal v latinšcini, uporaba drugih jezikov ni bila dovoljena. V praksi so na zacetni stopnji uporabljali žive jezike, v Ljubljani nemšcino (Ciperle 1976: 139), saj obvlado­vanje latinšcine pri zacetnikih verjetno ni bilo vedno na ravni, ki bi omogocala spremljanje pouka. Za leta 1604 ustanovljeni celovški kolegij pa je npr. zabeleže­no, da je v prvem obdobju del predavanj potekal v fur­lanšcini, ker se je izkazalo, da je to jezik, ki ga vecina slušateljev razume (Rumpler 2006: 49). Gojencem so kolegiji nudili posebno medkulturno izkušnjo, saj so s prihodom na jezuitski kolegij postali del raznolike dru­žbe gojencev in uciteljev, ki so prihajali iz razlicnih de­žel in socialnih slojev. 
Omeniti je potrebno, da sprejem v kolegij ni bil pogojen s socialnim položajem ali veroizpovedjo. Za­nimiv primer je bil kolegij v Gyoru, kjer je bilo v letih 1630–1650 od 1.195 gojencev kolegija 311 (26 %) luterancev, 75 (6,3 %) kalvincev in 1 gojenec judov­ske veroizpovedi, ki je sicer študiral le eno leto (Kádár 2014: 739–740). Konfesionalno odprtost je mogoce razlagati s tem, da so kolegiji sami po sebi bili v službi 
3­­­Janez­Stabe­je­bil­novembra­1592­vpisan­v­matriko­graške­univerze,­in­sicer­v­sintaksicnem­razredu­artisticne­fakultete.­V­casu­študija­je­brezplacno­bival­v­graškem­Ferdi­nandeumu­kot­pevec­(Andritsch:­163).­Do­konca­18.­stoletja­mu­je­na­študij­v­Gradec,­sodec­po­objavljenih­matrikah,­sledilo­še­vsaj­okrog­160­študentov­s­kamniškega­obmocja. 
rekatolizacije in so prav zato sprejemali vse. A omenje­ni kolegij npr. pri spreobracanju nekatoliških gojencev ni bil posebno uspešen, saj je v obdobju 1630–1650 v katoliško vero prestopilo le 42 (13,5 %) luteranskih in 7 (9,3 %) kalvinskih gojencev (Kádár 2014: 739–740). Tudi v ljubljanski letopis pogosto poroca o vlogi jezui­tov pri spreobracanju mešcanov in plemstva v katoli­ško vero. Odnos jezuitov s kranjskim plemstvom, ki je bilo v zacetku 17. stoletja še pretežno protestantsko, je bil sicer dober. To se je pokazalo npr. ob zidavi nove jezuitske cerkve sv. Jakoba, ki je bila po triletni gradnji posvecena leta 1615. Letopis ljubljanskega kolegija med podporniki gradnje na prvem mestu navaja kranj­ske deželne stanove, »od­ka­te­rih­se­jih­si­cer­ve­ci­na­ne­stri­nja­z­na­šo­ve­ro,­ven­dar­so­nam­ta­ko­na­klo­nje­ni,­da­so­nam­za­zi­da­vo­iz­sku­pne­bla­gaj­ne­so­gla­sno­pri­spe­va­li­3.450­gld.­in­se­nam­ob­svo­ji­ra­do­dar­no­sti­še­pri­jaz­no­opra­vi­ce­va­li,­ceš­da­ni­so­mo­gli­bi­ti­bolj­od­pr­tih­rok,­ker­jih­je­v­to­pri­si­lil­pra­zen­jav­ni­erar,­ki­so­ga­iz­cr­pa­le­voj­ne­in­dru­gi­nuj­ni­iz­dat­ki« (Societas 2003: 75). 
Z vstopom v kolegij gojenci niso vstopili le v štu­dijsko ustanovo, ampak so bili potopljeni v katoliško kulturo na vse mogoce nacine: redno so kot pevci, in­strumentalisti ali drugace sodelovali pri bogoslužjih v kolegijskih cerkvah in javnih pobožnostih, kot recita­torji in igralci pa tudi pri javnih prireditvah in seveda gledaliških predstavah, ki so jih sicer že pred njimi go­jile tudi protestantske stanovske šole. Slednje ni bilo pomembno le zaradi vzgoje kultivirane katoliške inte­ligence, ampak je tak izobraževalni proces omogocal preizkušanje osebnih talentov in zanimanj gojencev. 
Jezuiti na Kranjskem 
Na Kranjskem so sicer jezuiti v omejenem obsegu pastoralno delovali že sredi 50. let 16. stoletja. Spo­mladi leta 1556 je v Ljubljani pridigal tedaj 21­let­ni jezuitski magister Jona Adler, po rodu Bavarec iz Münchna, ki je kot pridigar zaslovel že na Dunaju, kjer je nanj postal pozoren škof Textor. Za njim je istega leta v Ljubljani deloval jezuit Peter Schorich. Zanimivo je, da sta oba leta 1559 prestopila v protestantizem (Belic, 1989b: 339–40), in to skupaj z Ljubljancanom Gašperjem Kriegerjem, ki je bil leta 1554 eden od pr­vih kranjskih študentov na rimskem Germaniku (Lu­kács 1978: 711). 
Kljub veliki moci protestantizma v drugi polovici 
16. stoletja in odsotnosti jezuitskih ustanov v deželi je v drugi polovici 16. stoletja v jezuitski red vstopilo vsaj 25 Kranjcev, med katerimi ni najti Kamnicanov.4 K jezuitom so vecinoma pristopali v Brnu, na Dunaju, redkeje v Pragi ali Gradcu. Redovna pot vecine kranj­skih jezuitov se je vendarle dogajala predvsem znotraj avstrijske province, katere podrocje je obsegalo ob­mocje notranjeavstrijskih dežel, Zgornjo in Spodnjo Avstrijo, Hrvaško, Slavonijo in ogrske dežele. Obseg slednjih je bil sprva majhen in zaradi turške osvojitve vecjega dela Ogrske omejen na severni del današnje Madžarske in današnjo Slovaško. Po zlomu Turkov 
4­­­Upoštevano­je­število­tistih,­ki­so­v­Catalogi personarum 
/.../­in­v­Catalagus generalis /.../­izrecno­navedeni­kot­»Kranjci«.­Ker­je­navajanje­porekla­redovnikov­mestoma­pomanjkljivo,­je­dejansko­število­verjetno­nekoliko­vecje. 121 
pred Dunajem 1683 in s habsburškim osvobajanjem ogrskih dežel je svoje ozemlje izredno hitro vecala tudi avstrijska jezuitska provinca. Ob razpustitvi reda leta 1773 je obsegala skoraj celotno tedanjo habsburško monarhijo, razen Ceške, Tirolske, avstrijskih posesti v Italiji, Avstrijske Nizozemske in ozemelj, pridobljenih z delitvijo Poljske (1772). Avstrijski jezuiti svoje province obicajno niso zapušcali, in ce so jo, je niso brez dobrih razlogov, med katerimi je bilo tudi misijonsko delo. 
Najbolj poznan med kranjskimi jezuitskimi misijonarji 
je nedvomno Ferdinand Avguštin Hallerstein (1703– 1773) iz Mengša, ki je deloval v Indiji ter na Kitajskem in je poznan predvsem po svojem delu na podrocju astronomije. Ob Hallersteinu bi med kranjskimi jezu­itskimi misijonarji veljalo omeniti še p. Bernarda Dies­tla (1623–1660)5, p. Marka Kappusa (1657–1720)6, 
p. Ignacija Zierheimba (1703–1773)7 in p. Inocenca Eberga (1694–1763).8 
V primerjavi s prejšnjim stoletjem je sedemnajsto na Kranjskem videlo pravo eksplozijo vstopov Kranj­
5­­­P.­Bernard­Diestel­se­je­rodil­v­Vipavi­13.­7.­1623.­V­jezuitski­red­je­vstopil­na­Dunaju­leta­1639­in­bil­nato­v­Leobnu.­V­letih­1643–1645­je­v­Gradcu­študiral­teologijo­in­bil­ucitelj­matematike­na­kolegiju.­Tretjo­probacijo­je­opravil­leta­1646­v­Judenburgu­in­bil­leto­kasneje­v­Zagrebu­ucitelj­gramatike.­Leta­1656­je­iz­Rima­odšel­na­misijonsko­pot­na­Kitajsko.­Pot­je­misijonarje­vodila­po­kopnem,­in­sicer­od­Smirne­do­Isfahana­in­od­tam­v­Surat.­Nato­so­potovali­po­morju­s­Hormuza­do­Damana­v­Indiji,­kjer­je­Diestel­opravil­zadnje­redovne­zaobljube­15.­7.­1657.­Na­Kitajsko­je­prispel­po­morju,­in­sicer­je­julija­1658­pristal­v­Macau.­Umrl­je­13.­9.­1660­v­provinci­Šandong­(Lukács­1982:­573;­Jacobs­1988:­160). 
6­­­P.­Marko­Anton­Kappus­se­je­rodil­v­Kamni­Gorici­12.­4.­1657­v­znani­družini,­iz­katere­je­izšlo­vsaj­7­jezuitov.­V­jezuitski­red­je­vstopil­v­Celovcu­konec­oktobra­1676.­Tam­je­v­letih­1677–1678­opravil­tudi­noviciat.­Leta­1679­je­bil­v­Ljubljani­ucitelj­gramatike­in­nato­v­letih­1680–1681­v­Leobnu­ucitelj­gramatike­in­humanistike.­Leta­1682­je­bil­na­zagrebškemu­kolegiju­ucitelj­retorike.­Leta­1683­je­v­Gradcu­študiral­teologijo­in­študij­v­letih­1684–1685­na­daljeval­v­Milanu.­Študij­teologije­je­koncal­v­Gradcu­1687.­V­letih­1688–1721­je­deloval­kot­misijonar­v­Mehiki,­in­sicer­v­gornjem­toku­reke­Sonore.­Najprej­je­deloval­v­mestu­Cucurpe,­kjer­je­leta­1691,­skupaj­z­jezuitom­Adamom­Gilgom­z­Moravske,­ustanovil­misijon­Los­Santos­Reyes.­Bil­je­predstojnik­vseh­jezuitskih­misijonov­ob­Sonori.­Na­tem­obmocju­je­leta­1720­umrl­(Lukács­1982:­683;­Lukman). 
7­­­P.­Ignacij­baron­Cierheim­(tudi­Zierheim)­je­bil­rojen­29.­7.­1703­na­gradu­Hmeljnik­pri­Novem­mestu­v­plemiški­družini.­Jezuitom­se­je­pridružil­leta­1722­v­Gradcu,­kjer­je­v­letih­1723–24­opravil­noviciat.­Leta­1725­je­bil­na­kolegiju­v­Leobnu­profesor­gramatike­in­enako­leto­kasneje­na­kolegiju­v­Passauu.­V­letih­1728–1732­je­v­Gradcu­študiral­teologijo­in­bil­katehet.­Leta­1733­je­v­Judenburgu­opravil­3.­probacijo.­V­letih­1734–1770­je­bil­v­misijonih­v­Paragvaju.­Leta­1771­se­je­vrnil­na­Dunaj­in­tam­deloval­kot­spovednik.­V­letih­1772–1773­je­deloval­na­kolegiju­v­Székesfehérvárju­(Alba­Regia),­kjer­je­opravljal­službe­predstojnika­semi­narja,­spovednika,­svetovalca­in­druge.­Leta­1773­je­umrl­v­Székesfehérvárju­(Lukács­1987:­169). 
8­­­P.­Inocenc­baron­Erberg­se­je­rodil­v­Ljubljani­7.­10.­1694.­V­jezuitski­red­je­vstopil­leta­1715­v­Gradcu,­kjer­je­leta­1716­opravil­noviciat.­Leta­1717­je­kot­repetitor­deloval­na­kolegiju­v­Leobnu.­V­letih­1718–1719­je­bil­na­ljubljan­skem­kolegiju­ucitelj­gramatike,­leta­1720­v­Passauu­ucitelj­humanistike.­Teologijo­je­študiral­na­Dunaju­v­letih­1721–1724.­Tretjo­probacijo­je­opravil­1725­v­Judenburgu.­Leta­1726­je­bil­ucitelj­v­Šopronu.­Od­leta­1727­do­smrti­je­deloval­kot­misijonar­v­Paragvaju.­Umrl­je­17.­10.­1763­(Lukács­1987:­295).­Slovenska­biografija­njegovo­smrt­
122 
postavlja­v­leto­1766. 
cev v Družbo Jezusovo. Razloge za to je nedvomno iskati v prisotnosti jezuitov na Kranjskem, pa tudi uspehu katoliške obnove. 
V letih 1550–1773 je v jezuitski red vstopilo vsaj 388 Kranjcev, katerih deželno pripadnost potrjujejo katalogi. Skoraj gotovo je številka v resnici nekoliko višja, ker katalogi v redkih primerih ne navajajo naci­onalnosti redovnikov. V red so vstopali v zelo mladih letih, saj je bila povprecna starost kranjskih jezuitov ob vstopu v letih 1550–1773 komaj 20 let. Tudi umi­rali so razmeroma mladi, v povprecju pri 52 letih. Kot je bilo že receno, je v 16. stoletju vstopilo 25 Kranjcev, v 17. stoletju 238 in v 18. stoletju, do razpustitve reda, 
125. Med kranjskimi jezuiti v obdobju 1550–1773 jih je kar 67 % prihajalo iz mest Ljubljana (143), Škofja Loka (22), Kamnik (21), Kranj (20), Vipava (14), Novo mesto (11), Radovljica (9), Idrija (6), Kocevje (5), Višnja Gora (5) in Krško (4). Za okoli 30 (7,73 %) oseb kraj po­rekla ni naveden. Preostala cetrtina kranjskih jezuitov (25,26 % ali 98 oseb) je izvirala od drugod, predvsem iz trgov in s podeželja. V nekaj primerih gre za plem­stvo, ki se je rodilo po gradovih,9 del jezuitov pa je bil nedvomno kmeckega porekla. Jezuiti so bili torej izra­zito urban red, saj so njihovi clani vecinoma izhajali iz mestnega okolja, kjer so bila tudi redovna središca. Jezuitski kolegiji so imeli tudi svoje rezidence – po­sest, iz katere so se financirali in tam tudi bivali. Re­zidenca ljubljanskega kolegija je bila npr. v Pleterjah, celovškega v Dobrli vasi (Eberndorf), posest nekdanje benediktinske opatije v Millstattu je služila kot mate­rialna osnova graške jezuitske univerze. V rezidencah so jezuitske skupnosti stalno prebivale. 
V nekaterih primerih so v jezuitskih katalogih kot Kranjci navedene tudi osebe, ki so bile rojene izven dežele. Pred prihodom jezuitov na Kranjsko so Kranjci v red vstopali predvsem na Dunaju, v manjši meri pa v Pragi ali Brnu. V Gradcu je do konca 16. stoletja vstopil v red le eden. Zanimivo je, da je celo po letu 1597, ko je bila Družba že v Ljubljani in je bilo mogoce vstopiti v red tudi doma, vecina Kranjcev še vedno vstopala zunaj dežele – najvec na Dunaju (skoraj 40 %), nato v Ljubljani (18,75 %), sledijo Leoben, Brno in Gradec. Število vstopov v najbližjih Trstu, Reki, Gorici in Celov­cu je presenetljivo majhno. 
Kar se tice gibanja števila vstopov Kranjcev v ob­dobju 1550–1773, je bilo teh najvec v prvi in zadnji cetrtini 17. stoletja (64 in 63). Po prihodu jezuitov na Kranjsko, leta 1597, se število vstopov silovito pove­ca. V 18. stoletju pa je zanimanje za vstop k jezuitom mocno upadalo. V zadnjem obdobju (1750–1773) je v red vstopilo 27 Kranjcev. 
K velikemu porastu vstopov Kranjcev v jezuitski red v prvih desetletjih 17. stoletja je nedvomno pripomo­gla najprej prisotnost reda v Ljubljani od leta 1597, pa tudi v 17. stoletju redu razmeroma naklonjene razme­re v deželi in sami prestolnici. Pastoralno niso delovali le v deželni prestolnici, ampak so se odzivali vabilom v druga kranjska mesta, tudi v Kamnik. Drugi razlog za povecanje števila jezuitskih duhovnih poklicev je us­peh ljubljanskega jezuitska kolegija, ki je bil dobrega 
9­­­Npr.­Ebergi­v­Dolu­v­pri­Ljubljani,­Apfalterji­v­Motniku­in­predvsem­na­Grmacah,­Hochenwarthi­na­Kolovcu,­Zierheimi­na­Hmeljniku­pri­Novem­mestu­itd. 



pol stoletja po nastanku med vecjimi v provinci. Leta 1665 se je na njem npr. izobraževalo 605 gojencev, kar ga je po številu v avstrijski provinci postavljalo le za Dunaj (1.196), Gradec (1.118) in Celovec (666) (Dro­besch 2006: 100). Pouk na kolegiju je bil brezplacen, prebivališce so si gojenci vecinoma našli v mestu. 
V leto ustanovitve kolegija 1597 segajo tudi zacet­
ki delovanja seminarja za revne študente pri ljubljan­
skem kolegiju. Seminar je našel domovanje v nekdanji ljubljanski hiši kostanjeviškega samostana, ki so jo preuredili. Kasneje so jo veckrat povecali in prenovi­
li. Financiranje bivanja revnih gojencev je bilo urejeno vecinoma preko alumnatov. To so bila sredstva, ki so jih posamezniki v obliki gotovine ali beneficija nameni­li za vzdrževanje dolocenega števila gojencev (Mlinar 1998: 80). Sredstva so bila obicajno deponirana pri deželi, za vzdrževanje gojencev pa so se izplacevale obresti. Alumnate so vecinoma ustanavljali premožnej­ši duhovniki, plemici in mešcani. Dolžnosti prejemni­kov alumnatskih sredstev do ustanovitelja so bile veci­noma duhovne narave, predvsem opravljanje razlicnih pobožnosti. Ustanovitelji alumnatov so za prejemnike lahko dolocili doloceno skupino ljudi. To so bili pogosto gojenci iz ustanoviteljevega rodu, dolocenega kraja ali tisti, ki so se ukvarjali s kako cenjeno dejavnostjo, npr. glasbeniki. Pravico prezentacije prejemnikov sredstev alumnata so ustanovitelji pogosto pridržali sebi, lahko pa so jo podelili ali po svoji smrti zapustili drugim, npr. clanom svoje rodbine, mestnim magistratom, rektorju kolegija, župnikom kake župnije ipd. Ustanovitelji so za gojence svojega alumnata lahko dolocili tudi kako posebnost glede kvalitete njihove oskrbe v seminarju. Kot ustanove so bili alumnati ustanovljeni »za vedno«, v praksi pa se je, zaradi inflacije in drugih razlogov, sposobnost alumnatskih ustanov izvrševati voljo usta­noviteljev spreminjala. Štipendije, izvirajoce iz alum­natskih ustanov 17. in 18. stoletja, so obstajale dalec v 20. stoletje. Revolucionarna oblast jih je ukinila, oz. podržavila, leta 1945 (Ribnikar 1999: 15). 
Ceprav je bil seminar namenjen revnim študentom, so se kmalu v njem zaceli pojavljati konviktorji – sinovi premožnejših mešcanov in plemicev. Ti naj bi sinove v seminar pošiljali predvsem zaradi vecjega reda in discipline. Od leta 1605 dalje so morali konviktorji za bivanje v seminarju placevati (Mlinar 1998: 80–81). Poleg gojencev, vkljucenih v alumnatske ustanove, in konviktorjev, so v seminarju obcasno bivali tudi go­jenci, ki so bili financirani s sredstvi kolegija. Takšen nacin financiranja je obicajno trajal eno leto, nato pa so bili gojenci vkljuceni v alumnate (Mlinar 1998: 81). Skozi cas je bilo pri jezuitskem kolegiju ustanovljenih 27 alumnatov (Mlinar 1998: 90), od katerih pa nekate­ri niso delovali. Najvecje število gojencev v seminarju je bilo 121, leta 1617 (Mlinar 1998: 81). 

Kamnicani v jezuitskih izobraževalnih ustanovah 
Adam Pipan je prvi zabeleženi Kamnican, ki je bil leta 1602 sprejet v seminar za revne študente (Hi­sto­ria: f. 146). Kako pomembna je bila ta ustanova že od samega zacetka za kamniške gojence jezuitskega kolegija, govori tudi to, da je v letih 1602–1626 tam brezplacno bivalo vsaj 34 fantov iz Kamnika.10 Resnic­
10­­­Oblika­navedbe­je­sledeca:­Ime­in­priimek­v­sodobni­slovenski­obliki,­ce­gre­za­Slovenca­(Navedba imena in priimka­v­Historiji);­navedba­v­Historiji­in,­ce­je­potrebno,­vira,­ki­potrjujejo­kamniško­poreklo.­Adam­Pipan­(Adamus Pipan),­1602,­gl.:­Historia,­f.­146­|­Jurij­Mladic­(Georgius Mladiz),­1604;­gl.:­Historia,­f.­146­|­Jurij­Plevnik­(Georgius Pleunik),­1604;­gl.:­Historia,­f.­146­|­Matija­Bastjancic­(Matthias­Bastianziz)­1604;­gl.:­Historia,­f.­146­|­Gašper­Eržen­(Casparus­Erschin)­1604,­gl.:­Historia,­f.­147­|­Andrej­Koželj­(Andreas Kossel),­1605,­gl.:­Historia,­f­147­|­Andrej­Novak­al.Petsehackher­(Andreas­Nouak­alias­Petsehacher),­1605,­gl.:­Historia,­f.­148­|­Lovrenc­Schlegel­(Laurentius­Schlegel),­1607,­gl.:­Historia,­f.­149­|­Janez­Ho­man­(Joannes­Homan),­1609,­gl.:­Historia,­f.­150­|­Tomaž­Batalirsch­(Thomas­Batalirsch),­1609,­gl.­Historia,­f.­150­|­David­Lukanic­(Dauuid Lucanicz)­1609,­gl.­Historia,­f.­150,­|­Jurij­Hocevar­(Georgius Hozeuer),­1611,­gl.­Historia­f.­153­|­Peter­Stergler­(Petrus Stergle),­1612,­gl.­Historia,­f.­152;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­50;­Lukács,­Catalogi­personarum,­zv.­2,­str.­759­|­Andrej­Nauschith­(Andreas­Nauschith),­1613;­gl.­Historia,­f.­153,­Andritsch,­Bd.­1,­str.­62­|­Andrej­Plošek­(Andreas­Posik),­1613,­gl.­Historia,­f.­153;­Höfler,­str.­20;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­55­in­str.­222­|­Gregor­Ludvik­Župe­(Gregorius­Schuppe),­1614;­gl.­Historia,­f.­156;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­55­(brat­in­priporocitelj­Jurija­in­Adama­Župeja)|­Nikolaj­Schlegel­(Nicolaus­Schlegel),­1615;­gl.­Historia,­f.­156,­Andritsch,­Bd.­1,­str.­71­|­Adam­Knifec­(Adamus Knifez),­1616;­gl.­Historia,­f.­157;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­68­|­Gašper­Bukalnik­(Casparus­Wukalnik),­1617;­gl.:­Historia­f.­157;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­76­|­Janez­Krstnik­Mužan­(Joannes­Mushan),­1619;­gl.:­Historia,­f.­159;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­81­in­str.­247­(v­matriki­graške­univerze­vpisan­kot­Ljubljancan,­v­Ferdinandeumu­kot­Kamnican);­Lukács,­Catalogi­personarum,­zv.­2,­str.­685­|­Janez­Žagar­(Joannes­Schagar),­1620;­gl.:­Historia,­f.­159;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­81­in­str.­246­|­Jurij­Koren­(Georgius Koren),­1620;­gl.­Historia,­f.­159;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­70­|­Martin­Žagar­(Martinus­Schagar),­1621;­gl.:­Historia,­f.­160­(brat­Mihaela­Žagarja);­Andritsch,­Bd.­1,­str.­82­|­Mihael­Žagar­(Michael­Schagar),­1621;­gl.:­Historia,­f.­160­(brat­Martina­Žagarja)­|­Adam­Matužin­(Adamus­Matthusin),­1621;­gl.:­Historia,­f.­160;­Andritsch,­Bd.­1,­str.­87­|­Adam­Župe­(Adamus Suppe),­1624;­gl.:­Historia,­f.­161;­Andritsch,­Bd.­2,­str.­135­|­Jurij­Župe­(Georgius Suppe),­1624;­gl.:­Historia,­f.­161­(brat­Adama­Župeja)­|­verjetno­Heronim­Farmižer­(Hiero­nymus­Farmischer),­1624;­gl.:­Historia,­f.­161­(sprejet­na­priporocilo­kamniškega­župnika­Krištofa­Planka)­|­Janez­Jagenteufel­(Joannes­Jagenteufel),­1625;­gl.:­Historia,­f.­162­162­(sprejet­na­priporocilo­mešcana­Tallerja­iz­Kamnika)­|­Martin­Stancic­(Martinus­Stanschiz),­1625;­gl.:­Historia,­f.­162­(sprejet­na­priporocilo­mešcana­Tallerja­iz­Kamnika)­|­Andrej­Sigismund­Winkler­(Andreas Wincler),­1626;­gl.:­Historia­f.­162­(sprejet­na­priporocilo­mešcana­Tallerja­iz­Kamnika);­Andritsch,­Bd.­2,­str.­250­|­Mihael­Divinar­(Michael­Diuinar),­1626;­gl.:­Historia,­f.­162­162­(sprejet­na­

no število je za to obdobje nedvomno še dosti vecje, 
saj seznam v jezuitski Historia Seminarii Labacensis 
za vec let v tem obdobju ne navaja porekla gojencev. Za leta 1627–1644 pa seznamov sploh ne vsebuje. 
Med že omenjenimi 27 alumnati v seminarju za rev­ne študente jih je bilo nekaj, ki so bili za Kamnicane pomembni ali pa zanje celo ustanovljeni. To so bili: 
• 
Plankov alumnat, ki ga je leta 1621 ustanovil kam­niški župnik Krištof Plank, in sicer za 4 gojence iz Kamnika, stare med 12 in 18 let. Podelitev alumna­ta ni bila pogojena z izbiro prihodnjega poklica ali stanu (Mlinar 1998: 85). Alumnat z osnovo 2.000 goldinarjev je bil redno podeljevan. 

• 
Župejev alumnat za 2 gojenca je leta 1675 ustano­vil Adam Župe (Adamus Schuppe), župnik v Zagorju, ki je v ta namen naložil 1.333 goldinarjev in 20 kraj­carjev. Namenjen je bil gojencem iz ustanoviteljeve­ga rodu, v primeru pomanjkanja primernih sorodni­kov pa Kamnicanom (Mlinar 1998: 86). 

• 
Kussov alumnat je leta 1727 za vzdrževanje 2 go­jencev ustanovil Valentin Kuss, župnik v Braslovcah. Eden od gojencev je moral biti z obmocja Braslovc ali Ljubnega, drugi pa iz Kamnika. Za kamniškega je želel, da je glasbenik, vendar ne trobentac, am­pak organist ali violinist. Gojenci tega alumnata so smeli študirati le do retorike, ker so se kasneje, po mnenju ustanovitelja, lahko preživljali sami (Mlinar 1998: 89). 

• 
Žagarjev alumnat je leta 1692 ustanovil Adam France Žagar, ki je bil po rodu iz Kamnika. Zaradi spora med seminarjem in Žagarjevimi dedici se je podeljeval šele po poravnavi leta 1732. Namenjen je bil vzdrževanju 2 gojencev iz Žagarjevega rodu, v primeru izumrtja pa dveh kamniških mladenicev (Mlinar 1998: 87). 

• 
Škerpinov alumnat je leta 1710 ustanovil in leta 1718 ponovno potrdil Friderik Škerpin (kršcen v Kamniku 6. marca 1647). Namenjen je bil vzdrže­vanju mladenica iz Škerpinovega rodu, v primeru izumrtja rodbine pa gojenca, ki bi ga izbral (prezen­tiral) kamniški župnik (Mlinar 1998: 87). Kot je bilo receno, so štipendije, izvirajoce iz alum­


natov za jezuitski kolegij, izplacevali še dalec v 20 sto­letje, tudi iz zgoraj naštetih. Plankovo štipendijo sta npr. med drugimi prejemala kamniški pesnik, prevaja­lec in politik Fran Albreht (1889–1963) ter teolog Vi­ljem Fajdiga (1903–1984) (Ribnikar 1999: 15). 
Za prvo obdobje (1602–1626) Historia Seminarii navaja tudi osebe, ki so gojence priporocile za sprejem v seminar. Pri gojencih iz Kamnika so bili to v približ­no v polovici primerov starši, vcasih zapis opredeljuje, ali je bil to oce ali mati. Pri približno tretjini kamniških gojencev so priporocila prišla s strani vplivnih oseb kamniške družbe. To sta bila npr. župnika Sebastijan Trebuhan (1595–1619) in jezuitom izredno naklonjen župnik Krištof Plank (1619–1626, 1628–1639). Po­sebej velja omeniti ljubljanskega mešcana Janeza 
priporocilo­mešcana­Tallerja­iz­Kamnika);­Andritsch,­Bd.­2,­str.­136­|­Mihael­Nerlir­(Michael­Nerlir)­1626;­gl.:­Historia,­f.­162­(sprejet­na­priporocilo­mešcana­Tallerja­iz­Kamnika)­|­Luka­Mužan­(Lucas­Muschan),­1626.­gl.:­Historia,­f.­162­(sprejet­na­priporocilo­kamniškega­župnika­Krištofa­Planka),­Andritsch,­Bd.­2,­str.­22. 
Tallerja (+1630), ki je v omenjenem prvem obdobju priporocil za sprejem kar 6 kamniških gojencev. Med priporocitelji je naveden tudi Andrej Hren, brat ljubljan­skega škofa Tomaža (Historia: f. 150). Tomaž in Andrej Hren sta bila sicer oba med ustanovitelji alumnatov, namenjenih izobraževanju tako na ljubljanskem ko­legiju kot tudi na graškem ter na graški in dunajski univerzi (Macek 2005: 652). Ceprav mesto ni bilo v njegovi škofiji, deveti ljubljanski škof v Kamniku ni bil brez vpliva, saj je v mestu in okolici deloval v okviru protireformacijskih komisij, z mestom je bil povezan rodbinsko,11 skozi Kamnik je potoval v gornjegrajsko škofijsko rezidenco, poleg tega pa je mnogo sodeloval s kamniškimi obrtniki.12 Osebna poznanstva s cerkve­nim knezom so lahko nadarjenim mladenicem odpira­la vrata izobraževanja. Eden takšnih je bil na primer Kamnican glasbenik Andrej Plošik (Plo­sik,­Plos­hik,­Plos­chik), rojen ok. leta 1597, cigar sorodnik kljucav­nicar Gregor Plošik, morda oce ali stric, je za škofa ob­casno delal vse od konca 16. stoletja do sredine 20. let 17. stoletja (Lavric 1988: 238). Clan Hrenove glas­bene kapele v Gornjem Gradu je postal že v otroštvu, saj je leta 1609 pustil svoj avtogram v eni od tamkaj­šnjih glasbenih partitur (Höfler 1978: 13, op. 12). Leta 1613 je bil sprejet v seminar pri ljubljanskem kolegi­ju (Historia: f. 153). Pet let kasneje, marca 1618, je bil s Hrenovim priporocilom sprejet v Ferdinandeum v Gradcu, kjer je novembra istega leta pricel tudi s 
študijem na tamkajšnji jezuitski univerzi in leta 1619 
dosegel bakalavreat iz filozofije (Andritsch 1977: 222, 130, 55). Kasneje je ocitno kot glasbenik deloval da­lje v škofovem krogu, bil namestnik stolnega organi­sta in kratek cas celo ljubljanski stolni organist (Höfler 1978: 23, op. 94), nikoli pa ni postal duhovnik. Leta 1627 je vstopil v kartuzijo Žice in tam kot redovni brat umrl 2. januarja 1629 (Mairold 1990: 214). 
Morda je tu primerno omeniti, da v 17. stoletju Plo­šik ni bil edini kamniški gojenec jezuitskega kolegija, ki je v ljubljanski stolnici opravljal vodstveno glasbe­no službo. Dobrega pol stoletja kasneje je v Ljubljani deloval Janez Jurij Untersinger (Huntersinger, Vnter­singer), ki je službo pevovodje in ucitelja stolne šole opravljal v letih 1679–1693 (Cvetko 1958: 178, 181). Rojen je bil v Kamniku in kršcen 17. aprila 1644 v žu­pnijski cerkvi na Šutni (Župnija Kamnik, Krstna knjiga 1640–1650). Sin kamniškega slikarja Martina Unter­singerja13 in njegove žene Elizabete je ljubljanski jezu­
11­­­Škofova­sestra­Uršula­je­bila­vsaj­od­leta­1597­porocena­s­kamniškim­mešcanom­Butalicem­(Kidric),­dve­škofovi­sestri,­Ana­in­Magdalena,­pa­sta­bili­v­mekinjskem­klariškem­sa­mostanu,­pri­cemer­je­bila­Ana­Hren­v­letih­1636–ok.­1660,­torej­po­škofovi­smrti,­tudi­mekinjska­opatinja­(Hancic­2008:­49). 
12­­­Dragocene­podatke­o­Hrenovem­sodelovanju­s­kamniškimi­obrtniškimi­mojstri­predstavi­Ana­Lavric­v­delu­Vloga ljubljanskega­škofa­Tomaža­Hrena­v­slovenski­likovni­umetnosti.­Tam­najdemo­poleg­Gregorja­Plošika­še­druge­Kamnicane,­s­katerimi­je­Hren­sodeloval:­zlatarja­Georga­Magerla­(str.­237),­zlatarja­Melhiorja­Mallizha­(str.­237),­mizarja­Pankraca­Petschacherja­(str.­239),­steklarja­in­zidarja­Krištofa­Reicherja­(str.­239),­kamnoseka­Anžeta­Adamica­(str.­226)­in­kamnoseka­Jurija­(str.­227). 
13­­­Slikar­Martin­Untersinger­(Untersinger,­Vntersinger,­
Hunter­singer,­Hundsynger)­in­njegova­žena­Elizabeta­sta­zabeležena­v­krstnih­knjigah­kamniške­župnije­po­letu­1639­v­vlogah­staršev­in­botrov.­V­Kamniku­so­se­jima­rodili­vsaj­125 
itski kolegij obiskoval v letih 1656–1662. Tudi on je 
bival v seminarju za revne študente in bil prejemnik 
sredstev Plankovega alumnata (Historia: f. 171–174). 
Pložikova in tudi Untersingerjeva življenjska pot nas opozarjata na vpliv glasbenega znanja na mož­nosti nadaljnjega študija in kariere. Pri jezuitskem ko­legiju je bil leta 1600 ustanovljen poseben glasbeni kolegij, ki je združeval predvsem revne gojence in je imel za zašcitnika sv. Rogacijana in Donacijana. Ti so sodelovali pri obredju v cerkvi sv. Jakoba kot instru­mentalisti in pevci, pa tudi pri raznih pobožnostih in prireditvah (Grabnar 2011: 71). Obstoj takšnega se­minarja in delovanja predvideva tudi doloceno mero dodatnega glasbenega izobraževanja, vsaj v okviru vaj. Podpori glasbene dejavnosti in glasbenemu izo­braževanju sta bili deloma namenjeni vsaj dve alum­natski ustanovi. Prvo, v vrednosti 1.500 goldinarjev, je leta 1613 ustanovil Višnjegorec Nikolaj Candik, svetovalec avstrijskega nadvojvode. Ustanovitelj ni na­tancneje dolocil, v kakšen namen naj se porabijo za alumnat naložena sredstva, zato je to namesto njega leta 1620 storil rektor kolegija Krištof Dombrin (rek­tor v letih 1619–1622), ki je del sredstev namenil za placevanje organista oziroma, ce je bil ta gojenec, za njegovo vzdrževanje (Mlinar 1998: 85). Leta 1727 je že omenjeni Valentin Kuss, župnik v Braslovcah, usta­novil dva alumnata, od katerih je bil eden namenjen za mladenica iz Kamnika, drugi pa za mladenica iz Braslovc ali Ljubnega. Za kamniškega je želel, da je glasbenik, vendar ne trobentac, ampak organist ali violinist, ker je bil mnenja, da trobenta mladenicem pri študiju škoduje (Mlinar 1998: 89). Tudi leta 1700 ustanovljeni alumnat Danijela Omerse je bil namenjen gojencem iz ustanoviteljevega rodu, v primeru izumr­tja pa mladenicu iz Metlike ali Kranjske, ki bi bil na­darjen za glasbo (Mlinar 1998: 87). Glasbeni reper­toar gojencev ljubljanskega kolegija ni poznan. Zelo mogoce je, da so peli tudi slovenske pesmi, saj je škof Hren zelo resno pripravljal izdajo slovenske cerkvene pesmarice, za katero je imel gradivo zbrano in jo je v izid predložil ljubljanskemu jezuitu Janezu Candku (Grabnar 2011: 71). Ta je sicer s Hrenom leta 1613 že oskrbel izdajo slovenskega lekcionarja Evangelia inu lystuvi in leta 1615 slovensko izdajo Kanizijevega Ma­le­ga­Ka­te­ki­zma (Catechi.mus­Pet­ri­Cani.ij­Soc.­Iesv­Th.­Sku­si­ma­la­ne­Fi­gu­re­na­préj­po.tavlen). Gradivo za slovensko cerkveno pesmarico je obsegalo pesmi za skoraj vse praznike cerkvenega leta, nabrane pa so bile iz rimskega brevirja, iz svetih ocetov in iz nekega »hortulus animae« (Höfler 1977: 98). Do izdaje tega prepomembnega dela ni nikoli prišlo in gradivo danes velja za izgubljeno, a samo dejstvo, da je bilo v rokah ljubljanskih jezuitov, gotovo odpira vrata možnosti, da so z njim prišli v stik tudi gojenci kolegija. 
trije­sinovi,­in­sicer­Janez­Andrej­(Joannes­Andreas­Unters­inger),­kršcen­30.­11.­1639,­Janez­Jurij­(Joannes­Georgius­Huntersinger)­in­Francišek­(Franciscus­Hun­ter­singer),­kršcen­6.­10.­1646.­Martin­Untersinger­je­imel­ocitno­neke­povezave­s­Cerkljami­na­Gorenjskem­in­s­tamkajšnjim­župnikom­Matijo­Brecljem­(Wrezellich,­Brezek,­Wrezel,­
župnikoval­v­letih­1634–1657),­ki­je­bil­krstni­boter­vsem­trem­sinovom.­Trenutno­avtorju­prispevka­ni­znano,­da­bi­obstajalo­kako­slikarsko­delo,­pripisano­M.­Untersingerju. 

Za posebej dragoceno se je glasbeno znanje iz­kazalo za tiste gojence ljubljanskega kolegija, ki so študij nadaljevali na univerzi v Gradcu. Tu je za štu­dente, ki so imeli glasbeno znanje, obstajala možnost brezplacnega bivanja v Ferdinandeumu, seminarju za revne študente, ki je verjetno nastal po zgledu podo­bnih ustanov v drugih univerzitetnih mestih, npr. du­najskih t. i. burs. Vodenje ustanove je bilo zaupano jezuitom, ki so vodili vpisno knjigo – catalogus – tam bivajocih študentov. Ohranjen je katalog za obdobje 1589–1684, torej prvih 95 let delovanja ustanove. Gojenci Ferdinandeuma so kot pevci ali instrumentali­sti sodelovali vsako nedeljo in praznik v graški dvorni in jezuitski cerkvi sv. Egidija, ki je danes graška stolni­ca, od leta 1692 pa so skrbeli tudi za glasbeno delo­vanje v poleg stojecem mavzoleju cesarja Ferdinanda 
II. (Mairold 1992: 275). Katalog vsebuje imena skoraj 
3.000 mladenicev v starosti 10–28 let, ki so tja prišli iz habsburških dežel, pa tudi iz južne Nemcije, Poljske, Italije, Bosne, Lotaringije, Švice in Šlezije (Kuret 1965: 21–22). Ker vpisna knjiga Ferdinandeuma in matriki univerze vecinoma vsebujejo tudi podatke o poreklu študentov, med njimi s primerjavo matrik lahko identi­ficiramo kar 50, natancno pa 5114 Kamnicanov, ki so 
14­­­Seznam­kamniških­študentov­v­graškem­Ferdinandeumu­v­letih­1592–1681:­Janez­Stabe­(Johannes­Stabo,­Carniolus,­Lapidiensis­/.../);­1592;­Andritsch­1977:­155­|­Andrej­Biz­jak­(Andreas­Wesiakh,­Carniolus Litopolensis­/.../);­1604;­Andritsch­1977:­183­|­Jurij­Martinic­(Georgius­Martinitz,­Carniolus,­Lithopolitanus­/.../);­1611;­Andritsch­1977:­200­|­Sebastijan­Martinic­(Sebastianus­Martiniz,­Carniolus­/.../);­1614;­Andritsch­1977:­9,­207­|­Andrej­Pložik­(Andreas Ploshik,­Carniolus­Litopolitanus­/.../);­1618;­Andritsch,­Bd.­1,­str.222­|­Adam­Urbanic­(Adamus­Vrbanicius,­Carniolus,­Litopolitanus­/.../);­1625;Andritsch­1977:­241­|­Janez­Andrej­Isenhauser­(Joannes­Andreas­Isenhauser,­Carniolus,­Steinensis­/.../);­1621;­Andritsch­1977:­232­|­Nikolaj­Schlegel­(Nicolaus­Schlegelius,­Carniolus,­Litopoli­tanus­/.../);­1622;­Andritsch­1977:­235­|­Jakob­Ramusch­(Jacobus­Ramusch,­Carniolus,­annorum­20­/…/);­1623;­Andritsch­1977:­238|­Primož­Stamižar­(Primus­Stamizar,­Carniolus,­Litopolitanus­/.../);­1626:­Andritsch­1977:­244­|­Gašper­Bukalnik­(Casparus­Bukalnikh,­Carniolus­/.../);­1626;­Andritsch­1977:­244­|­Mihael­Juraj­(Michael­Jurai,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1625;­Andritsch­1977:­242­|­Janez­Krstnik­Mužan­(Joannes­Baptista­Muschan,­Carni­

med študijem bivali v Ferdinandeumu.15 Zadnji Kam­
olus,­Litopolitanus­/.../);­1626;­Andritsch­1977:­247­|­Jakob­Mužan­(Jacobus­Muschan,­Carniolus,­Litopolitanus­/.../);­1626;­Andritsch­1977:­247­|­Primož­Florijan­Grundthal­(Primus­Florianus­Grundthal,­Carniolus,­Litopolitanus­/.../);­1624;­Andritsch­1977:­241­|­Janez­Žagar­(Joannes­Shager,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1626;­Andritsch­1977:­246­|­Mihael­Juraj­(Michael­Jurai,­Carniolus,­Stainensis­/.../),­1.­vstop­1630,­febr.­1632­izkljucen­in­sept.­1632­ponovno­sprejet;­Andritsch­1980:­229,­235­|­Adam­Župe­(Adamus Suppe,­Carniolus­/.../);­1631;­(Andritsch­1980:­11,­135,­137­in­233)­|­Janez­Rajavic­(Joannes­Rayauiz,­Carniolus,­Stanensis­/.../);­1633;­(Andritsch­1980:­240)­|­Sebastijan­Lebic­(Sebastianus­Lebitsch,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1634;­Andritsch­1980:­242­|­Mihael­Divinar­(Michael­Diui­nar,­Carniolus,­Littopolitanus­/.../);­1632;­Andritsch­1980:­236­|­Janez­Franz­(Joannes­Franz,­Carniolus,­Kamnicensis­/.../);­1634;­Andritsch­1980:­242­|­Janez­Adam­Muermayr­(Joannes­Adamus­Muermayr,­Carniolus,­Litopolitanus­/.../);­1638;­Andritsch­1980:­253­|­Janez­Sigefried­Ster­(Joannes­Sigefridus­Ster,­Carniolus­Litopolitanus­/.../);­1638;­An­dritsch­1980:­255­|­Lovrenc­Kobal­(Laurentius­Kobalius,­Carniolus,­Stainiensis­/.../);­1639;­Andritsch­1980:­258­|­Gašper­Anžic­(Ego­Casparus­Anshitz,­Carniolus,­Stainen­sis­/.../);­1644;­Andritsch­1980:­272­|­Andrej­Fogk­(Ego Andreas­Fogk,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1644;­Andritsch­1980:­274­|­Janez­Krstnik­Starovasnik­(Ego­Joannes­Bap.­Starouasnik,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1644;­Andritsch­1980:­272­|­Martin­Nachtingal­(Ego­Martinus­Nachtingal,­Carniolus,­Litopolitanus­/.../);­1646;­Andritsch­1980:­273|­Jurij­Ludbig­(Ego­Georgius­Ludwig,­Carniolus,­Stainensis /.../);­1646;­Andritsch­1980:­274­|­Janez­Ludvik­Herandt­(Ego­Joannes­Ludouicus­Herandt,­Carniolus,­Staniensis/.../);­1649;­Andritsch­1980:­284­|­Matija­Žagar­(Matthias­Sagar,­Staniensis­/.../);­1651;­Andritsch­1980:­291­|­Peter­Volcin­(Ego­Petrus­Voltschinus,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1647;­Andritsch­1980:­277­|­Jurij­Steer­(Georgius­Steer,­carniolus,­Staniensis­/.../);­1651;­Andritsch­1980:­289­|­Janez­Krstnik­Ludbig­(Joannes­Baptista­Ludwig,­Carniolus,­Camnicensis­/.../);­1653;­Andritsch­1980:­292­|­Lovrenc­Pevec­(Laurentius­Peuez,­logicus,­Carniolus,­Lithopolitanus /.../);­1653;­Andritsch­1980:­292­|­Janez­Prošek­(Joannes­Prossegg,­Carniolus,­Camnicensis­/.../);­1653;­Andritsch­1980:­292­|­Martin­Bastjancic­(Martinus­Bastiantschits,­Carniolus,­Camnicensis­/.../);­1653;­Andritsch­1980:­291­|­Aleksander­Starovasnik­(Alexander­Starouasnigk,­Carni­olus,­Lythopolitanus­/.../);­1655;­Andritsch­1980:­294­|­Gregor­Starovasnik­(Ego­Gregorius­Starauasnigk,­Carni­olus,­Lythopolitanus­/.../);­1655;­Andritsch­1980:­295)­|­Martin­Svetel­(Martinus­Suetel,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1656;­Andritsch­1980:­296­|­Lovrenc­Bastijancic­(Lauren­tius­Bastianschiz,­Carniolus,­Lithopolitanus­/.../);­1657;­(Andritsch­1980:­299)­|­Matija­Janez­Wark­(Matth.­Joannes­Wark,­Carniolus,­Stainensis­/.../);­1658;­Andritsch­1980:­301­|­Vid­Šega­(Vitus­Schega,­Carniolus,­Litopolitanus­/.../);­1659;­(Andritsch­1980:­302)­|­Janez­Fider­(Joannes­Fider,­Staniensis,­Carniolus­/.../);­1660;­Andritsch­1980:­303­|­Martin­Šlibnik­(Martinus­Schlibnigkh,­Carniolus­Lythopolita­nus­/.../);­1660;­Andritsch­1980:­303­|­Matija­Kralnik­(Mat­thias­Kralnik­/.../);­1665;­(Andritsch­1987:­9,­285)­|­Gregor­Medved­(Gregorius­Medueth,­Carniolus,­Musicus­Tubuista /.../);­1672;­Andritsch­1987:­37,­246,­252,­297­|­Janez­Herbald­(Joannes­Herbaldus,­Carniolus,­Logicus,­susceptus­in musicum Organistam­/.../);­1674;­Andritsch­1987:­45,­259,­265­in­297|­Jurij­Rumpler­(Georgius­Rumpler,­Carni­olus,­Logicus.­Susceptus­in­Musicum­Fidicinem­/.../);­1675;­1674;­Andritsch­1987:­50,­302­|­Mihael­Cebal­(Michael­Zeball,­15.­Octob.,­Logicus­futurus­Tenorista,­et­violonista 
/.../);­1681;­Andritsch­1987:­79,­311. 
15­­­Primož­Kuret,­ki­je­uporabil­izvirno­arhivsko­gradivo,­v­svojem­clanku­iz­leta­1965­navaja­21­kamniških­študentov­–­glasbenikov­(Kuret­1965:­31).­V­tem­prispevku,­v­katerem­nas­ne­zanimajo­le­študentje­glasbeniki,­je­kot­vir­upo­rabljena­izdaja­matrik­graške­univerze­Die­Matrikeln­der­Universität Graz (Bd.­1–3,­1977–80)­Johanna­Andritscha,­ki­vsebuje­vpisno­in­promocijsko­knjigo­graške­univerze­ter­vpisno­knjigo­Ferdinandeuma.­Izpis­in­primerjava­vseh­oseb,­
nican v obstojeci matriki Ferdinandeuma je leta 1681 vpisani Mihael Cebal (Michael Zeball), ki je bil tenorist in violinist (Andritsch, 1980b: 79, 311). Med letoma 1592, ko je v matriko Ferdinandeuma vpisan prvi, in letom 1681, ko je vanjo vpisan zadnji Kamnican, je na graški univerzi študiralo vsega 118 Kamnicanov. V navedenem obdobju je torej kar 43 % kamniških štu­dentov na graški univerzi bivalo v Ferdinandeumu. Ali je to pomenilo, da so morali biti vsi našteti sposobni za glasbeno udejstvovanje vsaj kot pevci, ali je to veljalo le za tistih 21 (18 %) med njimi (Kuret 1965: 31), pri katerih je v katalogu izrecno navedeno, da so instru­mentalisti ali pevci, ostaja odprto vprašanje. 
Samo po sebi se postavlja vprašanje, zakaj se je toliko mladenicev iz Kamnika ukvarjalo z glasbo. So bile morda v Kamniku kake okolišcine, ki so dajale kamniškim gojencem in študentom boljše izhodišce za glasbeno udejstvovanje? Od kod tolikšna volja do študija in ocitno do glasbe v mestu, katerega mešcani so konec 16. stoletja, leta 1595, oglejskemu patriar­hu porocali, da­»dalj­ca­sa­ni­ma­jo­no­be­ne­ga­du­hov­ni­ka­ne­pri­fa­ri­in­ne­v­bol­ni­ci,­tu­di­or­ga­ni­sta­ne­/…/« (Ko­blar 1891: 9) in o katerem Valvasor v zadnji cetrtini 17. stoletja zapiše, da »se­daj­ta­ko­na­za­du­je,­da­je­sko­raj­ce­tr­ti­na­hiš,­ce­ne­vec,­pro­pa­dla,­da­so­vsa­tr­gov­ska­skla­di­šca,­ki­jih­je­bi­lo­ve­li­ko,­ra­zen­ene­ga­za­pr­ta­in­da­bi­naj­lep­šo­hi­šo­lah­ko­do­bil­v­na­jem­za­dve­kro­ni­na­le­to.­To­rej­so­pre­bi­val­ci­ze­lo­rev­ni­lju­dje« (Valvasor 2009: 542). Zdi se, da bi bil študij v nekaterih mestnih družinah morda lahko stvar tradicije, morda tudi pre­stiža. Nekatere priimke, ki jih v prejšnjem stoletju naj­demo v matrikah dunajske univerze, bomo našli tudi v graških v 17. stoletju.16 V majhnem kraju je to seveda pricakovati. Poleg tega je ocitno, da so karierno uspe­šni posamezniki omogocali študij svojim sorodnikom, jim skušali odpirati vrata s priporocili ali celo z usta­navljanjem alumnatov, kot je bilo to v primeru kam­niških Škerpinov, Župejev in Žagarjev. Znamenitemu kamniškemu jezuitu Matiji Bastjancicu (1591–1659) bo tako na graški univerzi do konca 17. stoletja sledilo nic manj kot 6 kamniških Bastjancicev, od katerih pa ni nihce postal jezuit.17 Podobno je zaslediti pri me­šcanskih družinah Župe, Ludbig, Starovasnik, Kobal, Steer in še nekaterih. 
Poleg tradicije študija in sorodstvenih vezi bi lahko k odlocanju za študij na jezuitskem kolegiju in dalje na univerzah spodbudno delovale tudi vplivne oseb­nosti. Poleg že omenjenega škofa Hrena bi bil takšen spodbujevalec nedvomno lahko kamniški župnik Kriš­tof Plank (+1639). Biti je moral zanimiv znacaj, mor­da malce vihrave narave in nagnjen k sporom, zaradi katerih bi kot ribniški župnik skoraj koncal kot žrtev 
ki­so­oznacene­kot­Kamnicani­v­vseh­treh­matrikah,­nam­omogoci­nekatere­osebe­identificirati­kot­Kamnicane,­cetudi­v­posamezni­matriki­morda­njihovo­kamniško­poreklo­ni­zabeleženo. 
16­­­Npr.­Petschacher­(Die­Matrikel­1971:­1544,­A­39);­Ludbig/ Ludwig (Die­Matrikel­1971:­1535,­A­1;­Die­Matrikel­1967:­1505,­A­22­);­Turg­(Die­Matrikel­1971:­1574­II­58). 
17­­­To­so­bili:­Martin­Bastjancic­(1654),­Andrej­Bastjancic­(1659),­Lovrenc­Bastjancic­(1660),­Andrej­Bastjancic­(1668),­Jakob­Bastjancic­(1670)­in­Matej­Bastjancic­(1683),­h­katerim­lahko­prištejemo­še­Mihaela­Juraja­(1625),­quius­est­cognatus,­in­ga­je­Matija­B.­osebno­priporocil­za­sprejem­v­Ferdinandeum­(Andritsch­1977,­1980a,­1980b). 
umora (Skubic 1976: 136). Njegova povezava z jezu­iti je verjetno segala še v njegova študijska leta, saj je v oporoki leta 1637 zapisal, da so ga podpirali pri študiju in da jim dolguje »vse,­kar­zna,­ima­in­pre­mo­re«­(Žnidaršic Golec 2019: 73). S Kamnicani je imel povezave, še preden je leta 1619 prišel v Kamnik, saj je že leta 1610, ko je bil še župnik v Šentrupertu na Dolenjskem, za sprejem v seminar za revne študente priporocil Kamnicana Krištofa Merlica (Christophorus Merliz) (Historia: f. 151). Med gojenci ljubljanskega ko­legija, sicer že po Plankovi smrti, jih najdemo tudi ne­kaj, ki jim je bil Plank krstni boter.18 Ce ob tem pomisli­mo še na Kamnicane, ki jim je študij omogocil njegov leta 1621 ustanovljeni alumnat, v njem nedvomno lahko prepoznamo cloveka, ki je bil izrazito naklonjen izobraževanju mladih, in to še zdalec ne le tistih, ki bi se odlocili za cerkveno službo, saj podelitev alumna­ta izrecno ni bila pogojena z izbiro poklica. Kazal je interes za življenje ljubljanskega kolegija, ga veckrat financno podprl in ob razlicnih priložnostih obdaroval gojence (npr. Societas 2003: 87, 91). Kako je bilo v njegovem casu z glasbenim izobraževanjem v Kamni­ku, je težko reci. Vsekakor se zdi, da Plank do glasbe morda ni bil povsem ravnodušen. Nenazadnje je prez­biterij ljubljanske jezuitske cerkve sv. Jakoba, skupaj z mengeškim župnikom Andrejem Šego, opremil z orgla­mi, »vre­dni­mi­ogle­da,­in­to­ne­za­rav­no­maj­hno­vso­to« (Societas 2003: 123), pri cemer se je Plank obvezal tudi, da bo, dokler bo živ, podpiral vzdrževanje orga­nista s 30 goldinarji letno (Societas 2003: 105). Zato ni nemogoce, da bi tudi v lastni župniji ne skrbel za kvalitetno glasbeno podobo bogoslužja. A dokazov za to (še) ni. V cas njegovega župnikovanja sicer spadajo rojstvo in mladeniška leta najpomembnejšega sloven­skega barocnega skladatelja Kamnicana in jezuita Ja­neza Krstnika Dolarja (1621–1673). 
Poleg omenjenih bi lahko k morebitnemu solidne­mu nivoju kamniškega izobraževanja in kulturnega živ­ljenja v prvi polovici 17. stoletja prispevali tudi nekdanji gojenci kolegija ali študentje, ki so se po šolanju vrnili v rojstno mesto in nemalokrat kasneje zasedli ugle­dne položaje. Eden takšnih bi bil npr. Jurij Mladic, ki ga leta 1604 najdemo med prvimi kamniškimi gojenci ljubljanskega seminarja za revne študente (Historia: f. 
146) in je v kamniški krstni knjigi 24. marca 1638 med botri Gregorja Starovasnika naveden kot ucitelj (lu­di­moderator) v Kamniku (Župnija Kamnik 1622–1642). V rojstno mesto se je vrnil tudi Lovrenc Kobal, ki je leta 1639 kot glasbenik vstopil v graški Ferdinandeum in se leto kasneje vpisal na graško univerzo (Andritsch 1980: 41, 258). Ocitno se je v Gradcu porocil, saj je ob njegovem vpisu v matriki Ferdinandeuma opomba, da je »odpeljal ženo« (ducit uxorem). Da je bilo ženi ime Elizabeta, izvemo spet v kamniški krstni knjigi, ko je bila 5. avgusta 1651 v Kamniku kršcena njuna hci Ana Klara (Anna Clara) (Župnija Kamnik 1651–1661). To je 
18­­­Npr.­Janezu­Prošku­(Joannes­Prosekh),­ki­je­v­seminarju­za­revne­študente­bival­v­letih­1649–1653­(Historia:­165–167)­in­je­bil­kršcen­v­Kamniku­3.­septembra­1632;­Gregorju­Vogrinu,­ki­je­v­seminarju­bival­v­letih­1647–1649­(Historia:­f.­164–165)­in­je­bil­kršcen­v­Kamniku­25.­janu­arja­1632­ter­Matiji­Žagarju­(Shagar),­ki­je­v­seminarju­bival­v­letih­1645–1651­(Historia:­f.­163–166)­in­je­bil­kršcen­v­
128 
Kamniku­6.­februarja­1632. 
bil njegov drugi otrok – februarja 1648 je bil namrec kršcen njegov nezakonski sin Matija, katerega mati je bila Uršula Kališnik (Hkal­zhiz­hka)19 (Župnija Kamnik 1640–1650). Njegovo bivanje v Kamniku je moralo bi­ti trajno, saj je bil v letih 1668–1669 mestni sodnik (Stiasny 1894: 62), še maja 1673 pa je nastopil kot prica pri poroki slikarja Fortunata Žagarja (For­tu­na­tus Sagar) in Marije, hcere Antona Kosa (Kus) (Župnija Kamnik 1673–1711). Zdi se, da je bila družina Kobal ena tistih, ki jim je izobrazba nekaj pomenila, saj je bil najverjetneje sorodnik, sicer pa sodobnik, omenjene­ga Lovrenca tudi Janez Kobal, ki je v krstni knjigi 24. maja 1643 (Župnija Kamnik 1640–1650) izprican kot kamniški ucitelj (quoniam­Lu­di­rec­tor­in­Cam­nik) in je bil kasneje, v letih 1676–1677, kamniški mestni so­dnik (Stiasny 1894: 62). 
V Kamnik so se seveda vracali službovat tudi Kam­nicani, ki so po študiju na graški univerzi postali du­hovniki. Kamniška župnija je bila ena uglednejših na Kranjskem. Cerkvenoupravno je vse do 1751 spadala v oglejsko škofijo, njen župnik pa je imel pogosto tu­di naslov gorenjskega arhidiakona. Poleg župnika je bilo v Kamniku v 17. stoletju vedno vec kaplanov, ka­terih materialni obstoj je bil podprt z dokaj številnimi mašnimi ustanovami oz. beneficiji, ki so duhovnikom beneficiatom dajale stabilen dohodek. Duhovniki s kamniškega obmocja so vse do ukinitve patriarhata mašniško posvecenje vecinoma prejemali pri svojem ordinariju, oglejskem patriarhu v furlanskem Vidmu. Že leta 1631 v Kamniku naletimo na prvega jezuitske­ga gojenca med kaplani, Adama Matužina (Mat­tha­e­u­sin,­Mat­hu­sin,­Mat­tha­e­us­chin), ki je v jezuitski kolegij vstopil leta 1621 (Historia: f. 160), se leta 1629 vpisal na graško univerzo in tam ocitno tudi magistriral (An­dritsch 1977: 87, 147). V letih 1631–1632 ga najde­mo v kamniških krstnih knjigah, in sicer kot krstitelja (Župnija, 1622–1642). Med kaplani je leta 1636 na­veden Mihael Juraj (Stiasny 1894: 85). Lahko gre za eno od dveh oseb, kamniških sodobnikov, z enakim imenom in priimkom, ki sta bila oba vkljucena v Fer­dinandeum. Prvi, že omenjeni Mihael Juraj, ki se zdi boljši kandidat, je bil sorodnik jezuita Matije Bastjanci­ca, ki ga je leta 1625 priporocil za sprejem v Ferdinan­deum in je študiral na graški univerzi (Andritsch 1977: 77, 242). Drugi Mihael Juraj pa se zdi malce slabši kandidat, saj so ga leta 1632 iz Ferdinandeuma izklju­cili »proper malos mores et frequentem absentiam«, a še istega leta nato po priporocilu vzeli nazaj (Andritsch 1980: 229, 235). Leta 1658 med kamniškimi kapla­ni najdemo Janeza Ludvika Herandta (Stiasny 1894: 85), ki ga na ljubljanskem kolegiju prvic zasledimo le­ta 1645 (Historia: f. 162). Leta 1649 je, tedaj star 20 let, vstopil v Ferdinandeum in istega leta zacel tudi s študijem na univerzi, kjer je leta 1651 dosegel magi­sterij (Andritsch 1980: 76, 182, 185, 284). Friderika Škerpina Stiasny med kaplani navaja za leto 1689, le­ta 1704 pa kot beneficiata Sv. Trojice (Stiasny 1894: 85). Škerpin je s študijem v Gradcu zacel leta 1666 in ga zakljucil z doktoratom (Andritsch 1987: 221, 148, 257). V Ferdinandeumu ni bival. Zanimiv primer je tudi duhovnik Matej Vida, ki je s študijem v Gradcu pricel 
19­­­Priimke­žensk­so­tedaj­obicajno­zapisovali­v­feminativni­obliki,­ki­ni­imela­slabšalnega­prizvoka. 

leta 1617 (Andritsch 1977: 53). Leta 1621 je kot ku­rat služboval v Smledniku (Koblar 1895: 193). Ocitno je tudi kasneje deloval v kamniški okolici, saj je bil v šutenski župnijski cerkvi 28. oktobra 1647 kršcen nje­gov sin Simon, ki ga je imel z Evo Žerjav (She­ri­a­u­ka), štiri mesece kasneje pa še hci Jera (Gertrudis), katere mati je bila prav tako Eva, ki pa se je verjetno pisala Strežaj (Strez­ha­uk­ha) (Župnija: 1640–1650). Pri obeh krstih je v krstni knjigi duhovniški stan oceta jasno na­veden. Grešno življenje duhovnika Vide – in to celo v domacem mestu, ocitno ni bilo posebna ovira za novo cerkveno službo, saj je bil konec novembra leta 1649 potrjen za vikarja v bližnjih Nevljah (Koblar 1893: 65). 
Da bi izobraženi, premožni in ambiciozni Kamnica­ni izkušenj in kulturnih vzorov iz svojih študijskih ca­sov ne prenašali v rodno mesto, se zdi malo verjetno. Kljub revšcini, ki jo poudarja Valvasor, Kamnik ne daje vtisa zakotnega gnezda v zavetrju Alp. Prav nasprotno: Kamnicani so v razmeroma velikem številu odhajali v tujino iskat znanje, se z njim vracali domov in nemalo­krat tudi sami na razlicne nacine podpirali študirajoce s svojega obmocja. Preko njih so bili v stiku z evrop­skimi miselnimi in kulturnimi tokovi in bili sposobni v skladu z njimi tudi ravnati. Prav alumnatske ustanove in dolocila glede upravicencev do štipendijskih sred­stev kažejo, da so razumeli širši pomen izobraževanja ter da so do svojega mesta cutili naklonjenost in pri­padnost. Vsaj deloma lahko lepo število Kamnicanov na ljubljanskem jezuitskem kolegiju in posledicno tu­di na graški ali dunajski univerzi v 17. in 18. stoletju pojasnimo z obstojem znatnega števila Kamnicanom namenjenih štipendijskih ustanov. Ne glede na motiv, s katerim so bile ustanovljene, ostaja dejstvo, da so alumnati omogocili izobraževanje številnim generaci­jam kamniških fantov, ki bi si ga brez njih ne mogli privošciti. Jezuitske izobraževalne ustanove so imele v tem kontekstu eno osrednjih vlog. Bile so eno najbolj ucinkovitih orodij katoliške obnove, a hkrati mnogo vec kot to, saj so s svojo odprtostjo in kvalitetno izobraz­bo sooblikovale sloj inteligence, ki je bil vecji ter bolj heterogen kot kadarkoli dotlej in je dajal za slovensko kulturno zgodovino izjemno pomembne sadove. Kva­litetna izobrazba je bila v 17. in 18. stoletju še vedno privilegij, pridržan razmeroma redkim posameznikom, višješolska sploh le moškim. A krog ljudi, ki so je bili deležni, se je vztrajno vecal. V socialni tekmi poznega fevdalizma, v katerem sta premoženje in rod še vedno dajala pomembno prednost, so jezuitske izobraževal­ne ustanove in alumnati pripadnikom neprivilegiranih slojev omogocili, da so se vanjo lahko v vecjem števi­lu vkljucili in tudi uveljavili. Ko razmišljamo o pomenu dedišcine, ki so nam jo zapustili gojenci in študentje jezuitskih ustanov, moramo pomisliti le na življenjske poti Janeza Krstnika Dolarja (1621–1673), Mihaela Omerze (1679–1742), Maksimilijana Leopolda Raspa (1673–1742), Franca Mihaela Paglovca (1679–1759), Petra Pavla Glavarja (1721–1784), skladatelja in uci­telja Jakoba Franciška Zupana (1734–1810) in ne­in Remic sta bila kmecka sinova, Glavar pa nezakon­ski sin, ki ga je imel v reji mali kmet v Vopovljah. 

Jezuiti iz Kamnika 
Z ozemlja današnje kamniške obcine je izšlo 22 je­zuitov,20 iz samega Kamnika verjetno 21, kar ga po številu med mesti uvršca za Ljubljano, Škofjo Loko in pred Kranj. Ce upoštevamo obmocje predjožefinske kamniške župnije, je bilo v obdobju 1550–1773 jezu­itskih duhovnih poklicev 23.21 Za namen tega prispev­ka bomo upoštevali kot jezuite s kamniškega obmocja vse, ki so bili rojeni na obmocju sedanje kamniške ob­cine, in tiste, ki so bili rojeni v krajih, ki so danes izven sedanje kamniške obcine, a so spadali v nekdanjo kamniško župnijo – torej 24. 
Tudi kamniški jezuiti so v obdobju 1600–1773 naj­pogosteje vstopali v red na Dunaju (9 oz. 37,5 %). Sle­dita Leoben (5 oz. 20,8 %) in Brno (4 oz. 16,7 %), ki sta bila v prvi polovici 17. stoletja pogosti vstopni tocki. V Gradcu in Ljubljani sta zacuda v red vstopila le po 2 Kamnicana, po eden pa še na Reki in v Trencinu. Zani­manje za jezuitski red je bilo med Kamnicani najvecje v prvi polovici 17. stoletja, nato zacne upadati. Po vsto­
nazadnje tudi Antona pl. Remica (1748–1801). Vsi 20­­­V­današnji­kamniški­obcini­je­trg­Motnik,­kjer­je­bil­leta­
našteti so bili ucenci jezuitov, štirje od njih so svoja živ­1669­na­gradu­rojen­Karel­Apfaltrer,­cerkev­v­Motniku­pa­je­bila­tedaj­vikariat­vranjske­župnije. 
ljenja v znatni meri posvetili izobraževanju drugih. Ple­
21­­­V­staro­kamniško­župnijo­je­spadal­tudi­Kolovec,­kjer­se­
mic med njimi je bil le Rasp. Dolar, Paglovec in Omerza 
je­leta­1726­rodil­Žiga­Hochenwarth,­leta­pa­1732­Janez­so vsi izhajali iz kamniškega mestnega okolja, Zupan Hochenwarth. 

pu Janeza Hochenwartha leta 1747 se za red ni odlocil nihce, ki bi izhajal z obmocja kamniške župnije. 
Življenjske poti jezuitov s kamniškega obmocja so zanimive in tudi kulturnozgodovinsko pomembne. Prav je, da jih priklicemo iz pozabe. 
Abecedni seznam jezuitov s kamniškega obmocja v obdobju 1600–177322 
P.­Ka­rel­Ap­fal­trer (Carolus Apfaltrer; 11. september 1669, Motnik – september 1702, Ljubljana) se je rodil na motniškem gradu nad Motnikom. Bil je eden od šti­rih jezuitov23, ki so izšli iz te starodavne kranjske ple­miške rodbine. V jezuitski red je vstopil 14. 10. 1686 v Leobnu. V letih 1687–1689 je deloval na ljubljanskem kolegiju kot ucitelj gramatikov. Filozofijo je študiral v Gradcu v letih 1690–1692 in nato znova deloval kot ucitelj na kolegijih v Ljubljani (1693–1694) in v Krem­su (1695). V letih 1696–1699 je študiral teologijo na Dunaju. Leta 1700 je v Leobnu opravil tretjo probacijo in se vrnil v Ljubljano, kjer je deloval kot pridigar, kro­nist in spovednik. Umrl je v Ljubljani (Lukács 1987: 32; Societas 2003: 358). 
P.­Ma­ti­ja­Bas­tjan­cic (Matthias Bastianchich; 22. fe­bruar 1591, Kamnik – 3. avgust 1659, Dunaj). Rojen je bil v kamniški mešcanski družini. Leta 1604 je bil sprejet v seminar za revne študente (Historia: f. 146). V jezuitski red je vstopil v Brnu 8. 11. 1607, kjer je v letih 1608–1609 opravil noviciat. Filozofijo je v letih 1610–1612 študiral v Olomucu, kjer je bil tudi pred­stojnik konvikta. V letih 1613–1615 je bil na dunaj­skem kolegiju ucitelj humanistov in retorikov. Teologi­jo je študiral v Gradcu v letih 1616–1619. Od tam se je znova vrnil na Dunaj, kjer je bil v letih 1620–1622 profesor filozofije in spovednik. V Dobrli vasi je le­ta 1623 opravil tretjo probacijo. V letih 1624–1627 je bil na Dunaju profesor teologije in dekan dunajske filozofske fakultete. V letih 1628–1631 je bil dekan graške filozofska fakultete, profesor Svetega pisma in prefekt Marijine kongregacije. V Passauu je bil v le­tih 1632–1636 rektor tamkajšnjega kolegija. V letih 1637–1638 je bil znova na graškem kolegiju med dru­gim kot kancler in knjižnicar. Na kolegiju v Trnavi je bil 1639 kancler in profesor teologije. Na Dunaju je bil v letih 1643–1653 prefekt visokošolskega študija, pro­fesor Svetega pisma, knjižnicar, svetovalec avstrijske province, predstojnik hiše profesov, spovednik dunaj­skega škofa, spiritual idr. Bil je avtor vec ohranjenih del, med njimi kratke pesnitve o bitki pri Sisku (1593) In­vexillum­Has­san­Bo­snen­sis­bas­sae­(1629), ki jo je 
Janez Vajkard Valvasor pozneje natisnil v petnajstem zvezku Sla­ve­voj­vo­di­ne­Kranj­ske­(Deželak Trojar). O bitki pri Sisku je Bastjancic sicer prispeval dve pesni­tvi (Kocevar 2019: 132). Vir: Lukács 1982: 544. 
P.­Ja­nez­Kr­stnik­Do­lar­(Joannes Baptista Dolar; junij 1621, Kamnik – 14. februar 1673, Dunaj). Verjetno najbolj poznani slovenski barocni skladatelj in kam­niški jezuit je v red vstopil na Dunaju 6. septembra 1639, kjer je opravil tudi noviciat. V letih 1640–1644 je na Dunaju študiral filozofijo. Na ljubljanskem kole­giju je bil v letih 1645–1647 ucitelj gramatikov in hu­manistike, predstojnik zbora in pomocnik predstojnika seminarja. Na kolegiju v Steyerju je bil ucitelj retorike. V letih 1649–1652 je na Dunaju študiral teologijo in bil predstojnik zbora. Na graškem kolegiju je bil v letih 1653–1654 ucitelj humanistike in retorike ter pred­stojnik Marijine kongregacije. Tretjo probacijo je opra­vil v Judenburgu 1655. V letih 1656–1657 je bil znova na ljubljanskem kolegiju kot ucitelj humanistike in re­torike, prefekt šole in zbora, predstojnik kongregaci­je in spovednik. Na kolegiju v Passauu je leta 1658 deloval kot ucitelj retorike in predstojnik kongregaci­je. V Gyoru je bil 1659 spovednik in predstojnik šole in zbora. Zadnja leta je preživel na Dunaju, kjer je v letih 1660–1673 deloval kot prefekt šole, vodja zbo­

22­­­Biografski­podatki­so­navedeni­predvsem­po­jezuitskih­ra, knjižnicar, hišni kronist, predstojnik seminarja in v katalogih­v­izdaji­Ladislava­Lukácsa.­V­nekaterih­primerih­se­drugih službah. Od leta 1661 je postal glasbeni vodja lahko­razlikujejo­od­podatkov­v­drugih­biografskih­virih. 
v jezuitski cerkvi An Hof. Kot dobrega glasbenika in 

23­­­Ostali­trije,­ki­so­bili­vsi­rojeni­na­gradu­Grmace­(Grienhof),­
skladatelja ga v Slavi omenja Valvasor. Pisal je vokal­

so­bili:­p.­Ernest­Apfaltrer­(24.­6.­1701–14.­10.­1767,­Stey­
no­inštrumentalne in inštrumentalne skladbe (sonate, 

er),­p.­Henrik­Apfaltrer­(26.­8.­1681–31.­10.­1713,­Varaždin)­in­p.­Leopold­Apfaltrer­(16.­10.­1731–9.­12.­1804,­Gyor). baleti), zasnovane v stilu visokega baroka, ki jih ozna­
cuje razgibana ritmika, melodika blizu ljudski glasbi in harmonsko ucinkovit stavek (Škulj 2005: 67). Vir: Lu­kács 1982: 575. 
Ja­nez­Gar­tner (Ioannes Gartner; 1641, Kamnik – ?). V jezuitski red je vstopil na Dunaju 19. oktobra 1634, tam opravil noviciat in nato red zapustil leta 1636. Vir: Lukács 1982: 597. 
Ja­nez­Glanz­(Ioannes Glanz; 18. december 1613, Kamnik – 2. december 1656, Ljubljana). Letopis ljub­ljanskega kolegija ga navaja kot Štajerca, jezuitski katalogi pa kot Kamnicana. Po poklicu je bil krojac. V jezuitski red je vstopil na Dunaju 17. aprila 1642. Leta 1643 je tam opravil tudi noviciat. V duhovnika ni bil posvecen. V letih 1644–1648 je bil v Gradcu oskr­bnik shrambe (credentiarius) ter pomocnik kuharja. Leta 1649 je v Varaždinu opravljal službi oskrbnika shrambe in hišnika. V letih 1650–1656 je bil v Ljub­ljani hišnik in zakristan. Letopis ljubljanskega kolegija ob njegovi smrti hvali njegove kreposti, ki so bile pred­vsem velika pobožnost, pokoršcina in uboštvo, saj pri 
njem ob smrti niso našli »ni­ce­sar­ra­zen­ene­ali­dveh­po­do­bic«. Vir: Lukács 1987: 423; Societas 2003: 193. 
Mi­ha­el­Götzl (Michael Götzl, tudi Wenceslaus Micha­el Gözl (Historia: f. 225); 14. oktober 1701, Kamnik 
– 2. oktober 1724, Dunaj). Med letoma 1716 in 1721 ga najdemo med gojenci seminarja za revne študente pri ljubljanskem kolegiju, kjer je bil vkljucen v Plankov alumnat (Historia: f. 225–231). V Družbo Jezusovo je vstopil v Ljubljani 24. oktobra 1722, kjer je do leta 1724 opravil tudi noviciat. Umrl je istega leta na Duna­ju. Vir: Lukács 1987: 445. 
P.­Ži­ga­Hohenwart­(Sigismundus Hochenwarth; 2. maj 1726, Kolovec – 30. junij 1820, Dunaj). Rodil se je v grofovski družini na gradu Kolovec. V jezuitski red je vstopil 3. septembra 1744 na Reki. V letih 1747–1748 je na Dunaju opravil noviciat in nato v letu 1749 oprav­ljal službo repetitorja humanistov. V Trstu je bil leta 1750 ucitelj gramatikov. Filozofijo je študiral v Gradcu v letih 1751–1753. Iz Gradca se je 1754 vrnil v Trst, kjer je opravljal isto službo kot 1750. Leta 1755 je zno­va v Gradcu opravljal službo repetitorja in naslednje leto v Ljubljani ucitelja retorikov ter predstojnika Mari­jine kongregacije. Teologijo je v letih 1757–1760 štu­diral na graški univerzi. Tretjo probacijo je leta 1761 opravil v Judenburgu. V letih 1762–1771 je bil na du­najskem Theresianumu profesor zgodovine in filozofi­je. Razpustitev reda je docakal na kolegiju v Linzu. Vir: Lukács 1987: 571. 
P.­Ja­nez­Hohenwart (Ioannes Hochenwarth; 10. maj 1732, Kolovec – 31. januar 1771, Dunaj, Theresia­num). V jezuitski red je vstopil v Ljubljani 28. oktobra 1747. Na Dunaju je v letih 1748–1749 opravil novici­at in bil nato kasneje repetitor v Leobnu. Na dunajski univerzi je v letih 1751–1753 študiral filozofijo. V letih 1754 in 1755 je bil v Gorici in Leobnu ucitelj grama­tikov. Leta 1756 je bil v Steyerju ucitelj humanistov, predstojnik Marijine kongregacije in predstojnik se­minarja. Leta 1757 je bil repetitor v Gradcu. V letih 1758–1761 je na Dunaju študiral teologijo. Tretjo pro­bacijo je opravil leta 1762 v Judenburgu. Leta 1763 je bil v Passauu profesor filozofije. V letih 1764–1771 je bil profesor filozofije na Theresianumu. Vir: Lukács 1987: 571. 
P.­An­drej­Ju­hart (Andreas Juchardt, tudi Juckart, Juc­kardt; 28. november 1597, Kamnik – 23. oktober 1666, Ljubljana). Leta 1613 ga najdemo med gojenci ljubljanskega seminarja za revne študente, kamor je bil sprejet po bratovem priporocilu (Historia: f. 152). Leta 1620 se je vpisal na graško univerzo in dosegel 1621 bakalavreat, leta 1622 pa magisterij iz filozo­fije (Andritsch 1977: 58, 133, 136). V Družbo Jezu­sovo je vstopil v Leobnu 13. avgusta 1622. Tam je v letih 1623–1624 opravil tudi noviciat. Nato je v letih 1625–1628 študiral teologijo. V Judenburgu je bil leta 1629 ucitelj humanistov in spovednik. Leta 1630 je v Dobrli vasi opravil tretjo probacijo. V letih 1631–1666 je opravljal številne službe na kolegiju v Ljubljani. Ob njegovi smrti Le­to­pis­ljub­ljan­ske­ga­ko­le­gi­ja zapiše, da je v svojih službah »ta­ko­iz­re­dne­zgle­de­kre­po­sti,­da­so­ga­vsi­da­lec­na­o­ko­li­ime­li­za­svet­ni­ka­in­ga­kot­ta­ke­ga­tu­di­ca­sti­li«. (Societas 2003: 243) Zadnjih osem let živ­ljenja je bil hrom in »ni­mo­gel­ni­ti­hra­ne­ne­sti­k­ustom,­ni­ti­od­gna­ti­mu­he;­ven­dar­ni­po­ka­zal­no­be­ne­ga­zna­me­nja­ne­po­tr­pe­žlji­vo­sti« (Societas 2003: prav tam). Vir: Lukács 1982: 631; Societas 2003: 242–243. 
P.­An­drej­Kap­pus (Andreas Kappus; 19. februar 1647, Kamnik – 19. avgust 1678, Zagreb). V red je vstopil 9. oktobra 1667 na Dunaju, kjer je v letih 1668–1669 opravil noviciat. V letih 1670–1671 je bil na zagreb­škem kolegiju ucitelj gramatikov. Teologijo je študiral v letih 1673–1675 v Gradcu študiral. Tretjo probaci­jo je opravil v Judenburgu leta 1676. Leta 1677 je bil ponovno v Gradcu kot ucitelj humanistov in predstoj­nik Marijine kongregacije. Leta 1677 je naveden med ucitelji v vpisni knjigi graške univerze (Andritsch 1987: 56). Umrl je v Zagrebu, kjer je bil na tamkajšnjem ko­legiju ucitelj filozofije in spovednik. Vir: Lukács 1988a: 682. 
P.­Ju­rij­Kni­fic­(Georgius Kniffez; 19. marec 1620, Kam­nik – 29. september 1681, Pleterje). Humanitetno izo­brazbo je zakljucil na kolegiju v Gorici. V red je vstopil 
9. januarja 1641 na Dunaju, kjer je opravil noviciat. V letih 1643–1645 je v Gradcu študiral filozofijo. Leta 1646 je bil v Leobnu repetitor. V letih 1647–1648 je bil na kolegiju v Zagrebu ucitelj gramatikov, prav tako leta 1649 v Gorici. V letih 1650–1653 je v Gradcu štu­diral teologijo. V Trstu je bil v letih 1654–1655 pomoc­nik predstojnika tamkajšnje jezuitske hiše in pridigar. Leta 1656 je v Judenburgu opravil tretjo probacijo. V letih 1657–1651 je bil v Leobnu svetovalec tamkaj­šnjega predstojnika in spovednik. V letih 1662–1665 je bil rektor kolegija na Reki. Leta 1666 je deloval v Trstu. V letih 1667–1669 je bil predstojnik jezuitske rezidence v Millstattu. V letih 1670–1671 je bil rek­tor kolegija v Šopronu. Leta 1673 je prišel v Pleterje, kjer je do smrti opravljal številne službe. O njegovem znacaju Le­to­pis­ljub­ljan­ske­ga­ko­le­gi­ja­poroca, da je bil »se­bi­zvest­in­mar­ljiv,­re­dov­ni­ško­skro­men,­ve­sel­in­pri­131 ja­zen­v­po­go­vo­ru /.../« Vir: Lukács 1988a: 743; Socie­tas 2003: 309. 
P.­Fran­ci­šek­Ko­bal (Franciscus Coballius, tudi Joan­nes Franciscus Cobal; 15. december 1651, Kamnik 
– 9. junij 1727). Sin oceta Janeza Kobala in matere Katarine je bil kršcen v Kamniku 15. decembra 1651 na ime Janez Francišek (Župnija Kamnik 1651–1661). Ce gre za isto osebo, ga v ljubljanskem seminarju prvic najdemo že v zelo rosnih letih, v letu 1657/1658 in nato vse do 1665 (Historia: f. 171–176). Vkljucen je bil v Talerjev alumnat. V jezuitski red je vstopil na Dunaju 
8. oktobra 1672. Noviciat je opravil v letih 1673–1674 v Leobnu. V letih 1673–1678 je bil zaporedoma uci­telj gramatikov na kolegijih na Reki, v Trstu in Gorici. V letih 1679–1682 je v Gradcu študiral teologijo. Leta 1683 je bil na Reki ucitelj humanistike. Tretjo proba­cijo je opravil v Leobnu. Leta 1685 je bil na kolegiju v Gorici ucitelj retorike, leto kasneje enako v Ljubljani, kjer je bil tudi predstojnik dijaške kongregacije. V le­tih 1687–1689 je bil profesor filozofije in spovednik na kolegiju v Celovcu, nato v letih 1690–1691 v Go­rici prokurator in spovednik. V letih 1692–1695 je bil rektor kolegija na Reki. To službo je ponovno opravljal v letih 1719–1722. V letih 1696–1698 je bil rektor kolegija v Celovcu. Med letoma 1699 in 1706 je slu­žboval v Rimu kot asistent pri vrhovnem vodstvu reda za podrocje nemških jezuitskih provinc (assistens Ger­maniae). Iz Rima se je vrnil v Celovec, kjer je bil znova rektor kolegija v letih 1707–1709. V letih 1710–1712 je služboval v Gradcu kot predstojnik konvikta in kon­gregacije. V Gorici je bil v letih 1710–1712 predstoj­nik seminarja in svetovalec, nato je v letih 1715–1718 znova deloval v Celovcu. Po predstojništvu kolegija na Reki v letih 1719–1722 je do smrti deloval v Ljubljani. Vir: Lukács 1988: 174. 
P.­Mi­ha­el­Ma­je­tic­(Michael Majetich; 27. september 1653, Kamnik – 26. marec 1717, Šopron). Na ljubljan­skem kolegiju je pricel s šolanjem leta 1665 (Historia: 
f. 177). V red je vstopil 25. novembra 1672 v Gradcu. Noviciat je opravil v letih 1673–1674 v Trencinu. Nato je bil v letih 1675–1676 ucitelj gramatikov na kolegiju v Varaždinu. Filozofijo je študiral v Gradcu leta 1678. Leto kasneje se je znova vrnil v Varaždin. 1682 je bil v Zagrebu ucitelj humanistike. Teologijo je 1683 študi­ral v Gradcu in 1684 v Linzu. Tretjo probacijo je opravil leta 1685 v Judenburgu. Nato se je znova vrnil v Varaž­din, kjer je bil 1686 ucitelj retorike, predstojnik Mari­jine kongregacije, spovednik in predstojnik seminarja. V letih 1687–1689 je bil v pleterski rezidenci pridigar, svetovalec in spovednik ter nato v letih 1690–1691 spovednik in pridigar v ljubljanskem kolegiju. V letih 1692–1696 je bil predstojnik jezuitov v Sisku. Leta 1697 je deloval kot pridigar in spovednik v Zagrebu. V letu 1699 je bil pridigar in spovednik v Trstu, nato je podobne službe opravljal leta 1700 v Celovcu in le­ta 1701 znova v Zagrebu. Med letoma 1702 in 1711 je znova deloval v Varaždinu kot pridigar, spovednik, predstojnik šole in seminarja. V letih 1712–1713 je bil znova v Zagrebu kot hišni minister, predstojnik tam­kajšnje jezuitske cerkve in bolnicar. Leta 1714 je bil
132 spet v Varaždinu na mestu predstojnika seminarja, od koder je odšel 1715. Leta 1717 je bil ponovno v Za­grebu kot prefekt, spiritual in predstojnik kongregacije. Od tam je bil poslan v Šopron, kjer je 1717 umrl. Vir: Lukács 1988a: 929. 
P.­An­drej­Ma­li (Andreas Mally; 17. november 1711, Kamnik – 14. januar 1768, Gorica). V red je vstopil na Dunaju 14. oktobra 1740 in tam v letih 1741–1742 opravil noviciat. Nato je bil v letih 1743–1744 v Celov­cu pridigar. V letih 1745–1752 je deloval v Gradcu kot pridigar in katehet. Zadnje obdobje svojega življenja je preživel v Gorici, kjer je v letih 1753–1768 deloval kot pridigar, spiritual in spovednik. Vir: Lukács 1988a: 933. 
P.­Ju­rij­Mar­ti­nic­(Georgius Martinicz; april 1591, Kam­nik – avgust 1630, Celovec). Šolal se je na ljubljan­skem kolegiju, kjer so mu že leta 1609 zaupali pouce­vanje najnižjih razredov (Societas 2003: 61). V graški Ferdinandeum je bil sprejet 10. februarja 1611, in si­cer kot alumen grofov Thanhausen24 (Andritsch 1977: 200). Marca 1612 se je vpisal na graško univerzo, kjer je dosegel bakalavreat iz fizike in filozofije (Andritsch 1977: 43, 120, 121). V jezuitski red je vstopil 8. febru­arja 1614 v Brnu, kjer je opravil noviciat in bil ucitelj gramatikov. V letih 1619–1621 je v Gradcu študiral teologijo. Na ljubljanskem kolegiju je bil v letih 1622– 1624 ucitelj retorike in predstojnik Marijine kongre­gacije ter nato 1625 pridigar in spovednik v pleterski rezidenci. Leta 1627 je deloval na kolegiju v Gorici kot ucitelj in spovednik. Tretjo probacijo je opravil 1628 v Dobrli vasi, od koder se je 1629 vrnil v Gorico. Umrl je leta 1630 v Celovcu. Vir: Lukács 1982: 668. 
P.­Ja­nez­Mu­žan (Ioannes Muschan; november 1599, Kamnik – 9. februar 1640, Ljubljana). V jezuitski red je vstopil v Brnu 7. januarja 1616 in tam v letih 1617– 1618 opravil noviciat. Na dunajskem kolegiju je bil v letih 1622–1623 ucitelj gramatikov in humanistov. Te­ologijo je študiral v Gradcu v letih 1624–1627 in bil hkrati profesor matematike na kolegiju. Leta 1628 je bil v pleterski rezidenci ljubljanskega kolegija in nato v letih 1629–1631 v Ljubljani profesor kazuistike. V le­tih 1632–1634 je bil na kolegiju v Passauu prefekt šo­le in profesor kazuistike. V letih 1635–1640 je deloval v Ljubljani kot prefekt šole, svetovalec in spovednik. Ob njegovi smrti Le­to­pis­ljub­ljan­ske­ga­ko­le­gi­ja­za­pi­še,­da­»ni­bil­le­odlic­no­izo­bra­žen­v­vi­šjih­ve­dah,­tem­vec­je­bil­iz­re­dno­izo­bra­žen­tu­di­v­ma­te­ma­ti­ki­in­hu­ma­ni­te­ti.­V­ne­pre­sta­ni­bor­bi­z­je­ti­ko­je­za­do­vo­lji­vo­oprav­ljal­slu­žbo­šol­ske­ga­pre­fek­ta,­bil­ljub­na­šim­in­zu­na­njim« 
(Societas 2003: 124). Vir: Lukács 1982: 685. 
P.­Mel­hi­or­Omer­za (Melchior Omersa; 3. januar 1667, Kamnik – 6, oktober 1720, Varaždin). Leta 1688 se je vpisal na graško univerzo, kjer je študiral filozofijo (Andritsch 1987: 109). V jezuitski red je vstopil 28. fe­bruarja 1698 v Gradcu, kjer je opravil noviciat. Leta 
24­­­Ker­je­v­promocijski­knjigi­univerze­naveden­kot­alumen­gro­fice­Holnegg,­je­sklepati,­da­je­bil­deležen­podpore­grofice­Uršule­von­Thanhausen,­rojene­Hollnegg­(+1654),­leta­1627­ustanoviteljice­jezuitskega­kolegija­na­Reki­(Societas­2003:­201). 

1700 je bil na kolegiju v Budimu ucitelj gramatikov. Leta 1701 je na kolegiju v Požegi pouceval sholastiko, bil predstojnik seminarja, operarij in spovednik. V le­tih 1706–1712 je na varaždinskem kolegiju pouceval gramatike, bil predstojnik seminarja, opravljal službo prokuratorja in svetovalca. V letih 1713–1714 je znova deloval na kolegiju v Požegi. Leta 1716 je bil v Varaždi­nu hišni minister, predstojnik cerkve in bolnicar. V le­tih 1717–1720 je na kolegiju v Koszegu opravljal med drugim službe prefekta, spirituala in operarija. Umrl je 1720 v Varaždinu. V zvezi z njim se je ohranila omem­be vredna zgodba o strašnem požaru v Varaždinu 6. marca 1709, ko se je zdelo »da­bo­ce­lot­no­me­sto­zgo­re­lo­v­di­mu.­To­da­je­zu­it­ski­pa­ter­Mel­hi­or­Omer­za­se­je­za­te­kel­k­Naj­sve­tej­še­mu­za­kra­men­tu,­ga­pri­ne­sel­in­se­po­sta­vil­z­njim­pro­ti­og­nju­tam,­kjer­se­ga­je­bi­lo­naj­bolj­ba­ti.­In­glej­te,­Bo­žja­vse­mo­goc­nost!­V­hi­pu­se­je­raz­be­sne­li­ele­ment­pu­stil­umi­ri­ti,­ta­ko­da­ni­na­pre­do­val­ni­ti­za­ko­rak­na­prej­in­ško­da­je­osta­la­le­pri­pr­vi­po­go­re­li­hi­ši« (Schmid 1861: 398, prev. A. K.). Vir: Lu­kács 1988a: 1116. 
P. Jakob Ramuš (Iacobus Ramusch; 19. julij 1604, Kamnik – 1687, Celovec). Oktobra 1623 je bil, po priporocilu rektorja ljubljanskega kolegija, sprejet na graški Ferdinandeum. V jezuitski red je vstopil 24. decembra 1624 v Leobnu, kjer je opravil noviciat. V letih 1627–1629 je študiral filozofijo na graški univer­zi. Med letoma 1630 in 1632 je deloval v Ljubljani. V tem casu je 7. maja 1631 zaprosil za odhod v misijone (Šmitek 1986: 137), a prošnji ocitno ni bilo ugodeno. Teologijo je študiral v Gradcu v letih 1633–1634. Leta 1635 je bil hišni minister celovških jezuitov, leto ka­sneje pa v Pleterjah pridigar in spovednik. Tretjo pro­bacijo je opravil leta 1637 v Leobnu, od koder se je vrnil v Pleterje. Leta 1639 je bil spovednik in pridigar v jezuitski rezidenci v Dobrli vasi. V letih 1640–1644 je deloval v Ljubljani kot spovednik, prokurator in ka­tehet. Iz Ljubljane je odšel na Dunaj, kjer je 2. julija 1644 iz jezuitskega reda izstopil. K jezuitom se je vr­nil leta 1658 v Trencinu, kjer je znova opravil noviciat in hkrati deloval kot pridigar, prefekt in hišni minister tamkajšnjih jezuitov. V Trnavi je bil leta 1660 pomoc­nik hišnega ministra, katehet in spovednik. Iz Trnave 
se je leta 1661 znova vrnil v pletersko rezidenco in bil 
tam pridigar, spovednik in svetovalec. Leta 1663 je bil v Varaždinu bolnicar, prefekt, spovednik in svetovalec. Iz Varaždina je ponovno prišel v pletersko rezidenco in tu deloval v letih 1664–1674 v številnih pastoralnih in redovnih službah. Od leta 1675 je bil na celovškem kolegiju pridigar in spovednik. Umrl je v Celovcu 1687. Vir: Lukács 1982: 720. 
P.­Era­zem­Spi­zig­(Erasmus Spizig; 21. november 1632, Kamnik – 5. maj 1699, Celovec). K jezuitom je vstopil na Dunaju 16. decembra 1650 in tam opravil noviciat. Leta 1653 je bil na zagrebškem kolegiju uci­telj gramatikov. Filozofijo je študiral v Gradcu v letih 1654–1656. Leta 1657 je bil na ljubljanskem kolegi­ju ucitelj gramatikov in knjižnicar. V letu 1659 je bil ucitelj gramatikov v Šopronu. Nato je 1660–1663 v Gradcu študiral teologijo. Tretjo probacijo je opravil v Judenburgu. Leta 1665 je bil na kolegiju v Passauu ucitelj humanistike, predstojnik Marijine kongregaci­je, spovednik in kronist. V letih 1666–1671 je deloval na kolegiju v Celovcu kot ucitelj retorike, predstojnik Marijine kongregacije, profesor etike, katehet, spove­dnik in profesor filozofije. Leta 1673 je bil v Passauu profesor kazuitstike, prefekt šole in spovednik. V le­tih 1674–1681 je deloval na ljubljanskem kolegiju kot profesor kazuistike, prefekt šole, spiritual in v drugih službah. V letih 1682–1684 je bil v pleterski reziden­ci predstojnik jezuitske skupnosti in spovednik. Leto kasneje je bil znova na ljubljanskem kolegiju. V letih 1686–1688 je deloval na kolegiju v Gorici kot prefekt, spovednik, kronist in spiritual. Iz Gorice se je vrnil v Ljubljano, kjer je bil med drugim profesor kazuistike. V letih 1693–1695 je bil znova v Passauu kot spiritu­al, monitor in spovednik. Iz Passaua je odšel na kole­gij v Leobnu, kjer je deloval v letih 1696–1697. Leta 1698 je bil v Gorici hišni minister, predstojnik cerkve, spovednik in bolnicar. Leta 1699 je prišel v Celovec in opravljal službe predstojnika cerkve, hišnega minis­tra, bolnicarja in spovednika. Umrl je v Celovcu. Vir: Lukács 1988b: 1579. 
P.­Mi­ha­el­Ste­er (Michael Steer; 24. november 1611, Kamnik – 20. december 1667, Ljubljana). V red je vsto­pil 24. novembra 1630 v Leobnu, kjer je opravil novi­ciat. Na ljubljanskem kolegiju je v letih 1633–1634 deloval kot ucitelj in bolnicar. V letih 1635–1637 je na Dunaju študiral filozofijo in bil nato v letih 1638–1639 znova v Ljubljani kot ucitelj gramatikov. V letih 1640– 1643 je v Gradcu študiral teologijo in v letu 1644 opra­vil v Leobnu tretjo probacijo. Na kolegiju v Varaždinu je bil leta 1645 ucitelj gramatikov. V letih 1646–1660 je deloval v Ljubljani kot hišni minister, pridigar, prefekt, predstojnik seminarja, svetovalec in spovednik. Leta 1661 je bil v Pleterjah pridigar, spovednik in svetova­lec. Leta 1663 je deloval na tržaškem kolegiju. Umrl je v Ljubljani. Le­to­pis­ljub­ljan­ske­ga­ko­le­gi­ja­ob njegovi smrti hvali predvsem njegove pridigarske sposobno­sti, saj je­»upo­rab­ljal­ta­ko­te­hten,­kre­pak­in­go­rec­na­cin­pri­di­ga­nja,­da­je­bi­lo­splo­šno­mne­nje,­da­mu­je­v­le­po­ti­in­bo­gas­tvu­ma­ter­ne­ga­je­zi­ka­ma­lo­ena­kih,­pre­ko­sil­pa­ga­za­nes­lji­vo­ni­nih­ce.­Za­to­so­ob­no­vi­ci,­da­je­umrl,­vsi­v­me­stu­so­cus­tvo­va­li­in­ža­lo­va­li,­ker­vec­ne­bo­do­mo­gli­sli­ša­ti­ti­ste­ga,­ka­te­re­ga­be­se­de­so­do­slej­ve­dno­ta­ko­zav­ze­to­po­slu­ša­li« (Societas 2003: 246). Vir: Lukács 1982: 754. 
P. Simon Steer (Simon Steer, tudi Ster; 18. oktober 1602, Kamnik – 28. februar 1655, Gradec). V jezuit­ski red je vstopil v Leobnu 18. septembra 1623 in tam opravil noviciat. Leta 1627 je bil ucitelj in bolnicar na tržaškem kolegiju in leta 1628 ucitelj gramatikov na ljubljanskem. V letih 1629–1630 je na Dunaju študi­ral kazuistiko. Tretjo probacijo je opravil v Dobrli vasi leta 1631. V letih 1632–1653 je deloval na kolegiju v Gorici kot predstojnik seminarja, svetovalec, spo­vednik, spiritual, bolnicar in v drugih službah. V letih 1654–1655 je bil predstojnik graškega Ferdinandeu­ma. Vir: Lukács 1982: 754. 
P.­Pet­er­Ster­gler (Petrus Stergler; 29. junij 1600 – 8. avgust 1642, Linz) Leta 1612 je naveden med gojen­133 
ci ljubljanskega seminarja za revne študente. Marca 1616 se je vpisal na graško univerzo. V jezuitski red je vstopil 13. oktobra 1618 v Brnu, kjer je opravil tu­di noviciat. V letih 1622–1623 je v Olomucu študiral filozofijo. Leta 1625 je bil v Passauu ucitelj gramati­kov na tamkajšnjem jezuitskem kolegiju. V Gradcu je v letih 1627–1628 študiral teologijo in se nato vrnil v Passau, kjer je ostal do leta 1631. V jezuitski rezidenci v Dobrli vasi na Koroškem je leta 1630 opravil tretjo probacijo. V letih 1632–1642 je deloval v Linzu, kjer je opravljal številne službe na tamkajšnjem kolegiju. Med drugim je bil ucitelj, predstojnik šole, knjižnicar in katehet. Umrl je v Linzu 8. avgusta 1642. Leta 1636 je v Linzu izdal nabožno pesniško delo z naslovom Asma poeticum Lytaniarum Lauretanae Virginis (v prostem prevodu: Pesniško prepevanje lavretanskih litanij). S kar 58 bakrorezi bogato okrašeno delo v latinšcini je poeticno premišljevanje ob vzklikih iz Lavretanskih li­tanij. Delo je posvetil Georgu II. Grillu, v letih 1614– 1638 opatu bližnje cistercijanske opatije v Wilheringu. Delo je moralo biti v njegovem casu precej poznano, saj Sterglerja v Sla­vi­voj­vo­di­ne­Kranj­ske (1689) na svojem seznamu ucenih kranjskih piscev v VI. knjigi navaja Valvasor, ki omenja bogato likovno podobo in latinske verze. V zacetku 18. stoletja Sterglerja in nje­govo delo navaja Janez Gregor Dolnicar (1655–1719) v spisu Bi­bli­ot­he­ca­La­ba­cen­sis­pu­bli­ca, ki je nastajal med leti 1715–1719. Sterglerja navaja tudi Marko Po­hlin (1735–1801) v Bi­bli­ot­he­ca­Car­ni­o­li­ae /.../ iz leta 1799. Sterglerjeva Asma poeticum spada med najsta­rejša izdana pesniška dela kamniških avtorjev in je verjetno prvo, ki je bilo izdano kot knjiga. Vir: Lukács 1982: 759. 
P.­Ja­nez­Kr­stnik­Šker­pin (Ioannes Baptista Skerpin; 7. maj 1643, Kamnik – 8. avgust 1704). Sin Jakoba Šker­pina in njegove žene Katarine je bil kršcen v Kamniku 
8. maja 1643 (Župnija 1640–1650). Izobraževal se je na ljubljanskem kolegiju, saj ga v seminarju najdemo v letih 1655–1661. Vkljucen je bil v Plankov alumnat (Historia: f. 169–173). V jezuitski red je vstopil na Du­naju 22. oktobra 1662. Tam je opravil noviciat. Leta 1665 je bil v Ljubljani ucitelj gramatikov. Filozofijo je študiral v Gradcu v letih 1666–1668. Nato se je vrnil v Ljubljano, kjer je znova na kolegiju deloval kot uci­telj. Teologijo je v letih 1671–1674 študiral v Gradcu. Leta 1675 je v Judenburgu opravil tretjo probacijo. V letih 1676–1677 je na ljubljanskem kolegiju pouceval humanistiko. Leta 1678 je bil poslan v Trst in deloval tam kot spovednik in operarij. V letih 1679–1682 je deloval v Celovcu kot profesor etike in filozofije, spove­dnik in svetovalec. Leta 1683 je bil na reškem kolegiju profesor kazuistike in spovednik. Leto kasneje je bil med drugim profesor kazuistike, spiritual in spovednik na kolegiju v Zagrebu. 1685 je bil v Ljubljani profesor kazuistike, domaci razsodnik (decisor cassum) in spo­vednik. V letih 1686–1668 je deloval v Gradcu kot profesor kontroverze, kanonskega prava, kazuistike, spovednik in predstojnik graškega kolegija. Leta 1689 je bil v Leobnu med drugim prefekt, spiritual in spove­dnik. V letih 1690–1692 je bil na celovškem kolegiju prefekt šole in spovednik in nato v letih 1693–1695 
134 prefekt šole v Passauu, profesor kanonskega prava, svetovalec in spovednik. V letih 1696–1701 je bil zno­va na celovškem kolegiju profesor kanonskega prava, knjižnicar, šolski prefekt, predstojnik Marijine kongre­gacije, admonitor in svetovalec. V letih 1702–1703 je bil na ljubljanskem kolegiju admonitor, prefekt, spiritu­al, hišni razsodnik, izpraševalec kandidatov, profesor kazuistike. Leta 1702 je postal clan ljubljanskega ško­fijskega konzistorija. Vir: Lukács 1988b: 1559. 

P.­Gaš­per­Žur­bi (Casparus Schurbi; 5. januar 1681, Kamnik – 30. marec 1732, Ljubljana). V jezuitski red je vstopil 9. oktobra 1698 v Trencinu. Noviciat je opra­vil v Ljubljani v letih 1699–1700. Leta 1701 je bil na Dunaju repetitor. V letih 1702–1704 je v Gradcu študi­ral filozofijo in bil nato leta 1705 na leobenskem kole­giju ucitelj gramatikov. V Varaždinu je bil v letih 1706– 1707 ucitelj gramatikov in humanistike. V Gradcu je v letih 1708–1711 študiral teologijo. Tretjo probacijo je opravil v Leobnu 1711. Naslednje leto je deloval kot ucitelj, katehet in predstojnik seminarja v Zagrebu. V letih 1714–1716 je bil v Ljubljani prokurator. Leta 1717 je bil na tržaškem kolegiju spovednik in pridigar ter v letih 1718–1720 pridigar v Celovcu. Zadnje de­setletje življenja je preživel v Ljubljani, kjer je opravljal službe kateheta, pridigarja, predstojnika kongregacije in spovednika. Vir: Lukács 1988b: 1511. 

Viri in literatura 
Johann ANDRITSCH, 1977: Die­Ma­tri­keln­der­Universität­Graz. Bd 1, 1586– 
1630. Akademische Druck­ u. Verlagsanstalt. Johann ANDRITSCH, 1980: Die­Ma­tri­keln­der­Universität­Graz. Bd 2, 1630– 1662. Akademische Druck­ u. Verlagsanstalt. 
Johann ANDRITSCH, 1987: Die­Ma­tri­keln­der­Universität­Graz.­Bd 3, 1663– 
1710. Akademische Druck­ u. Verlagsanstalt, 1980. Predrag BELIC, 1989a: Prva tri desetletja Družbe Jezusove in Slovenci (1546–1596): (1. del). V: Zgo­do­vin­ski­ca­so­pis, let. 43, št. 2. 201–219. 
Predrag BELIC, 1989b: Prva tri desetletja Družbe Jezusove in Slovenci (1546–1596): (2. del). V: Zgo­do­vin­ski­ca­so­pis, 1989, let. 43, št. 3. 335– 348. 
Metod BENEDIK, 1998: Sorodnosti in razlike v študijski naravnanosti je­zuitov in kapucinov. V: Je­zu­it­ski­ko­le­gij­v­Ljub­lja­ni­(1597–1773):­Zbor­nik­raz­prav,­Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU; Provincialat slovenske province Družbe Jezusove; Inštitut za zgodovi­no Cerkve Teološke fakultete. 23–36. 
Jože CIPERLE, 1976: Srednje šole in višji študiji na slovenskem ozemlju do 
leta 1918. Kro­ni­ka, let. 24. št. 3. 137–150. Dragotin CVETKO, 1958: Zgo­do­vi­na­glas­be­ne­umet­no­sti­na­Slo­ven­skem. Zv. 1. Državna založba Slovenije. 
Monika DEŽELAK TROJAR: 2013: Bastjancic, Matija (1591–1659). Slo­ven­ska­bi­o­gra­fi­ja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenora­ziskovalni center SAZU. (Dosegljivo na: http://www.slovenska­biografija.si/ oseba/sbi135731/.) 
Werner DROBESCH, 2006: Die Internationalisierung der »Provinz«: Die Kla­genfurter Jesuiten­»Akademie« als überregionale Bildungsstätte. V: Die­Je­su­i­ten­in­In­nero¨ster­re­ich:­Die­Kul­tu­rel­le­Und­Ge­i­sti­ge­Prägung­Ei­ner­Re­gi­on­Im­17.­Und­18.­Ja­hr­hun­dert. Hermagoras Mohorjeva založba. 95–114. 
Karl Heinz FRANKL, 2006: Die Jesuiten als Theologen. V: Die­Je­su­i­ten­in­In­nero¨ster­re­ich:­Die­Kul­tu­rel­le­Und­Ge­i­sti­ge­Prägung­Ei­ner­Re­gi­on­Im­17.­Und­18.­Ja­hr­hun­dert. Hermagoras Mohorjeva založba. 21–36. 
Klemen GRABNAR, 2011: Glasbeno izobraževanje v ljubljanskih šolah v drugi polovici 16. in na zacetku 17. stoletja. De­mu­si­ca­dis­se­ren­da, 7(2). 63–73. 
Damjan HANCIC, 2008: Kla­ri­se­na­Kranj­skem.­Ljubljana: Zgodovinski arhiv. Gernot HEIß, 1978: Die Landschaftsschulen in den nieder­und inneröster­reichischen Ländern vor dem Dreißigjährigen Krieg. V: Bil­dung,­Po­li­tik­und­Ge­sell­schaft.­Stu­di­en­zur­Ges­chic­hte­des­europäischen­Bildungswesens­
vom­16.­bis­zum­20.­Ja­hr­hun­dert, Wien: Verlag für Geschichte und Politik. 13–63. HISTORIA Se­mi­na­rii­La­ba­cen­sis­in­qua­ori­go,­pro­gres­sus,­be­ne­fac­to­res,­ei­
usdemque­alum­ni­con­ti­nen­tur.­1600–1700. Dosegljivo na http://www.dlib. 
si/?URN=URN:NBN:SI:IMG­1KG40I35. Rudolf Karl HÖFER, 2006: Jesuitische Schule und Seelsorge in der Stei­ermark. V: Die­Je­su­i­ten­in­In­nero¨ster­re­ich:­Die­Kul­tu­rel­le­Und­Ge­i­sti­ge­Prägung­Ei­ner­Re­gi­on­Im­17.­Und­18.­Ja­hr­hun­dert. Hermagoras Mohorjeva založba. 194–214. 
Janez HÖFLER, 1978: Glas­be­na­umet­nost­poz­ne­re­ne­san­se­in­ba­ro­ka­na­
Slo­ven­skem. Partizanska knjiga. Janez HÖFLER, 1977: Nekaj novega o pesmarici Tomaža Hrena.­Je­zik­in­slovstvo, 22(4). 97–104. 
Hubert JACOBS, 1988: The­Je­su­it­Ma­ka­sar­do­cu­ments­(1615–1682). Je­
suit Historical Institute. Zsófia KÁDÁR, 2014: The Difficulties of Conversion: Non­Catholic Students in Jesuit Colleges in Western Hungary in the First Half of the Seventeenth Century. Hungarian Historical Review 3, no. 4. 729–748. 
France KIDRIC 2013: Hren. Slo­ven­ska­bi­o­gra­fi­ja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. (Dosegljivo na: http://www.slovenska­biografija.si/rodbina/sbi238449 (6. december 2023). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Hintner – Ko­cen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928. 
Anton KOBLAR, 1891: Drobtinice iz furlanskih arhivov. V: Iz­ves­tja­Mu­zej­ske­
ga­druš­tva­za­Kranj­sko,­1, št. 1. 1–38. Anton KOBLAR, 1893: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Iz­ves­tja­Mu­zej­ske­ga­druš­tva­za­Kranj­sko. 3, št. 2. 60–66. 
Anton KOBLAR, 1895: Beležke iz zapiskov kapiteljskih sej pod škofom Hre­
nom, Iz­ves­tja­Mu­zej­ske­ga­druš­tva­za­Kranj­sko. 5, št. 5. 190–195. Vanja KOCEVAR, 2019: Kranjski deželni stanovi ter cas protireformacije in katoliške obnove. V: Dru­žbe­na­in­iden­ti­tet­na­mo­bil­nost­v­slo­ven­skem­pro­
sto­ru­med­poz­nim­sred­njim­ve­kom­in­20.­sto­le­tjem. ZRC SAZU. 104–179. 
Primož KURET, 1965: Slovenski glasbeniki v graškem Ferdinandeju. Mu­zi­ko­lo­ški­zbor­nik­1. 21–37. Ana LAVRIC, 1988: Vlo­ga­ljub­ljan­ske­ga­ško­fa­To­ma­ža­Hre­na­v­slo­ven­ski­
li­kov­ni­umet­no­sti­=­Die­Rol­le­des­Bis­chofs­To­maž­Hren­in­der­slowenischen­
bildenden Kunst. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Mark A. LEWIS, 1998: The Ratio Studiorum and the changing identity of the Society of Jesus. V: Je­zu­it­ski­ko­le­gij­v­Ljub­lja­ni­(1597–1773):­zbor­nik­razprav. Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra 
SAZU; Provincialat slovenske province Družbe Jezusove; Inštitut za zgodovi­no Cerkve Teološke fakultete. 15–22. Ladislaus LUKÁCS, 1978: Ca­ta­lo­gi­per­so­na­rum­et­of­fi­ci­o­rum­pro­vin­ci­ae­
Austriae S. I. Zv. 1. (1551–1600) Institutum Historicum S. I. 
Ladislaus LUKÁCS, 1982: Ca­ta­lo­gi­per­so­na­rum­et­of­fi­ci­o­rum­pro­vin­ci­ae­Austriae S. I. Zv. 2. (1601–1640) Institutum Historicum S. I. Ladislaus LUKÁCS, 1987: Ca­ta­lo­gus­ge­ne­ra­lis­seu­No­men­cla­tor­bi­o­grap­
hi­cus­per­so­na­rum­Pro­vin­ci­ae­Aus­tri­ae­So­ci­e­ta­tis­Ie­su,­1551–1773. Pars I 
(A–H). Institutum Historicum S. I. Ladislaus LUKÁCS, 1988a: Ca­ta­lo­gus­ge­ne­ra­lis­seu­No­men­cla­tor­bi­o­grap­hi­cus­per­so­na­rum­Pro­vin­ci­ae­Aus­tri­ae­So­ci­e­ta­tis­Ie­su,­1551–1773. Pars II (I–Q). Institutum Historicum S. I. 
Ladislaus LUKÁCS, 1988b: Ca­ta­lo­gus­ge­ne­ra­lis­seu­No­men­cla­tor­bi­o­grap­hi­cus­per­so­na­rum­Pro­vin­ci­ae­Aus­tri­ae­So­ci­e­ta­tis­Ie­su,­1551–1773. Pars III (R–Z). Institutum Historicum S. I. 
Franc Ksaver LUKMAN, 2013: Kappus, Marko Anton (1657–1717). Slo­ven­ska­bi­o­gra­fi­ja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenora­ziskovalni center SAZU. (Dosegljivo na: http://www.slovenska­biografija.si/ oseba/sbi265466/ (dostop: 26. november 2023)). Izvirna objava v: Sloven­ski biografski leksikon: 3. zv. Hintner–Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928. 
Jože MACEK, 2005: Ma­šne­in­svet­ne­usta­no­ve­na­Kranj­skem­in­v­Av­strij­ski­Is­tri:­ure­ja­nje,­dr­žav­ni­nad­zor­in­pre­mo­že­nje­du­hov­nih­in­svet­nih­usta­nov­pri­cer­kvah­na­Kranj­skem­in­v­Av­strij­ski­Is­tri­do­le­ta­1809.­Društvo Mohor­jeva družba; Celjska Mohorjeva družba. 
Maria MAIROLD, 1990: Die Seitzer Kartäuser von 1603 bis zur Aufhebung des Ordens 1782. Ze­it­schrift­des­Hi­sto­ris­chen­Ve­re­i­nes­für­Ste­i­er­mark­81. 201–240. 
Die­MA­TRI­KEL­der­Universität­Wien:­im­Auf­trag­des­Aka­de­mis­chen­Se­nats. 1967. Bd. 2/1: 1451–1518/I. Tekst. 
Die­MA­TRI­KEL­der­Universität­Wien:­im­Auf­trag­des­Aka­de­mis­chen­Se­nats.­
1971. Bd. 3: 1518/II­1579/I. Janez MLINAR, 1998: Seminar za revne študente pri ljubljanskem kolegiju. V: Je­zu­it­ski­ko­le­gij­v­Ljub­lja­ni­(1597–1773):­zbor­nik­raz­prav.­Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU; Provincialat 
slovenske province Družbe Jezusove; Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete. 77–91. Peter RIBNIKAR, 1999: Študentske in dijaške štipendijske ustanove na 
Kranjskem. Ar­hi­vi, 22(1/2). 9–16. Helmut RUMPLER, 2006: Die Jesuiten als Träger der Wissenschaft in Öster­reich und Kärnten, V: Die­Je­su­i­ten­in­In­nero¨ster­re­ich:­Die­Kul­tu­rel­le­Und­
Ge­i­sti­ge­Prägung­Ei­ner­Re­gi­on­Im­17.­Und­18.­Ja­hr­hun­dert. Hermagoras Mohorjeva založba 2006. 37–58. Peter SCHMIDT, 1984: Das­Col­le­gi­um­Ger­ma­ni­cum­in­Rom­und­die­Ger­
ma­ni­ker:­zur­Fun­kti­on­ei­nes­ro¨mischen­Ausländerseminars:­(1552–1914). 
M.Niemeyer. Johann Evangelist SCHMID, Heinrich SCHWARZ, 1861: Ka­te­che­tisch­ho­mi­le­tis­ches­Re­per­to­ri­um­oder­Vollständiges­Auf­fin­de­buch­von­Erklärungen,­No­ti­zen,­Gle­ic­hnis­sen­u.­Be­i­spi­e­len­zur­Erläuterung­und­Ve­ran­scha­u­li­
chung­ei­nes­je­den­Ka­te­chi­smus­für­Pre­di­ger­und­Ka­te­che­ten:­ein­nothwen­diger­Nac­htrag­zum­hi­sto­ris­chen­Ka­te­chi­smus­mit­vi­e­len­ne­u­en­Exempeln,­
5 Bd., Schaffhausen: F. Hurter. 
Primož SIMONITI, 1979: Hu­ma­ni­zem­na­Slo­ven­skem­in­slo­ven­ski­hu­ma­ni­sti­do­sre­de­XVI.­sto­le­tja. Slovenska matica. Anton SKUBIC, 1976: Zgo­do­vi­na­Ri­bni­ce­in­ri­bni­ške­po­kra­ji­ne. Editorial Ba­
raga. 
SOCIETAS Jesu, Collegium Labacense: Le­to­pis­Ljub­ljan­ske­ga­ko­le­gi­ja­Dru­žbe­Je­zu­so­ve:­(1596–1691).­Družina; Provincialat Družbe Jezusove, 2003. Ljudevit STIASNY, 1894: Kam­nik:­zem­lje­pi­sno­zgo­do­vin­ski­opis. [L. Stiasny]. Edo ŠKULJ, 2005: Lek­si­kon­cer­kve­nih­glas­be­ni­kov. Družina. Zmago ŠMITEK, 1986: Delovanje Ljubljancana A. Steinhauserja na Filipinih 
1643–1648.­Kro­ni­ka,­34, št. 3. 137–138. 
Peter ŠTIH, Vasko SIMONITI, 1996: Slo­ven­ska­zgo­do­vi­na­do­raz­svet­ljen­stva. 
Ljubljana: Korotan, Celovec: Mohorjeva družba. 

Janez Vajkard VALVASOR, 2009: Cast­in­sla­va­voj­vo­di­ne­Kranj­ske. 3. zv. Zavod Dežela Kranjska. Lilijana ŽNIDARŠIC GOLEC, 2019: Ka­ri­e­re­du­hov­ni­kov­na­Slo­ven­skem­v­
zgod­njem­no­vem­ve­ku:­vzvo­di,­oko­li­šci­ne,­(sa­mo)re­pre­zen­ta­ci­ja. Založba 
ZRC, ZRC SAZU. ŽUPNIJA Kamnik, krstna knjiga. 1622–1642. Dosegljivo na Matricula onli­ne (https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/ljubljana/kamnik/). 
ŽUPNIJA Kamnik, krstna knjiga. 1640–1650. Dosegljivo na Matricula onli­
ne (https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/ljubljana/kamnik/). ŽUPNIJA Kamnik, krstna knjiga. 1651–1661. Dosegljivo na Matricula online (https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/ljubljana/kamnik/). 
ŽUPNIJA Kamnik, porocna knjiga. 1673–1711. Dosegljivo na Matricula onli­ne (https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/ljubljana/kamnik/). 
136 
Marko Kumer1 
Poreber 1 a, Kamnik marko.kumer@guest.arnes.si 

O tovarni testenin Triglav iz Šmarce2 
Pregledni znanstveni clanek 
V Šmarci pri Kamniku je bila tovarna testenin in pražarna ka­ve že od konca prve svetovne vojne naprej. Njene korenine se­gajo v lokalno Živinorejsko zvezo, delniška družba pa je postala leta 1919. Njihova ponudba je obsegala 29 vrst testenin. Pravo kavo so pražili redko – predvsem za vojsko, v glavnem so izde­lovali kavni nadomestek iz jecmena. Po težavah z elektriko so si postavili lastno elektrarno. Bili so izjemno inovativni in iznajdljivi pri trženju svojih proizvodov. Že leta 1930 so uvedli kataloško prodajo, kolicinske popuste, registrirali lastno blagovno znamko Apetit in ob nakupih potrošnike razveseljevali z darili. Po konca­ni drugi svetovni vojni so lastnici Franji Vokac tovarno odvzeli in jo nacionalizirali. Leta 1948 je postala obrat kamniške Ete. Ne­kaj casa jim je posel še lepo tekel, leta 1963 pa je bila zgodba podjetne živilske tovarne iz Šmarce koncana. Kljuc­ne­be­se­de:­tovarna Triglav, Šmarca, testenine, prava kava, kavni nadomestki 
A pasta factory that doubled as a roasting mill used to stand in Šmarca near Kamnik, its beginnings stretching back as far as the First World War. Its roots can be traced to the local Livestock Association, and it became a joint­stock company in 1919. Their offer consisted of 29 types of pasta. Real coffee was rarely roasted – mainly for the army – and they often used a coffee substitute from barley. After problems with electricity, they built their own power plant. They were extremely innovative and re­sourceful in marketing their products. As early as 1930, they introduced catalogue sales, volume discounts, registered their own Apetit brand, and delighted consumers with gifts during purchases. After the end of the Second World War, the factory was confiscated and nationalized by its owner, Franja Vokac. In 1948, it became the Eta factory in Kamnik. Their business continued to operate well for some time, but in 1963 the story of the food factory from Šmarca was over. Keywords:­Triglav factory, Šmarca, pasta, real coffee, coffee substitutes 
Na Homcu je bila pred prvo svetovno vojno ustanov­ljena Živinorejska zveza. Pod vodstvom predsednika Antona Mrkuna, homškega župnika, in tajnika Franca Borca se je med drugim ukvarjala s predelavo sadja v sokove in marmelade. Po koncani vojni so zaceli izde­lovati tudi testenine in pražiti kavo. 


Tvrdka Triglav, tovarna hranil in delniška družba Šmarca 
Leta 1919 se je proizvodnja hranil osamosvojila in postala delniška družba. Vanjo so svoj denar investirali predvsem podjetni kmetje in napredni clani kmetijskih združenj. Med delnicarji so bili znani ljubljanski odvet­nik dr. Juro Adlešic, posestnik iz Stoba France Cerar ter kamniški posestnik in trgovec Franc Borc. 14. maja leta 1921 je bila tovarna vpisana v sodni register v Ljubljani. Registrirana je bila za proizvodnjo hrane in konzerviranje sadja in zelenjave, nakup in predelavo surovin za proizvodnjo ter za prodajo svojih izdelkov. Vrednost tovarne je bila ocenjena na 400.000 kron. Prokurist tovarne je postal Bogumil Hospeša. V nasled­njih letih so se firmi prikljucili novi delnicarji, med njimi tudi homški župnik Anton Mrkun, dunajski industrialec Arthur Willheim in ljubljanski trgovec Viktor Vokac. 
V tovarni je že na zacetku zadišalo predvsem po žitni kavi in kavnih nadomestkih3, testeninah in mar­meladi. Za izdelovanje testenin so kupili mešalni stroj, valjar in stiskalnico. Elektriko, ki je poganjala te kljuc­ne naprave, so sprva dobivali iz šmarske elektrarne. 
3­ ­­Osnove­za­kavne­nadomestke­so­zelo­raznolike:­korenina­ 
regrata­ali­cikorije,­želod,­žir,­žitna­zrna,­mandlji,­šparglji,­ 
pesa,­korenje,­koruza,­cikorija,­fige,­grah,­pšenicni­otrobi,­ 
1­ ­­Muzejski­dokumentalist,­Medobcinski­muzej­Kamnik,­in­glasbeni­redaktor,­Radio­Slovenija­­­program­ARS.­ prepraženi­in­zmleti­krompirjevi­olupki,­vse­to­se­lahko­uporabi­za­pripravo­kavnega­napitka.­Okus­je­podoben­kavi,­a­brez­poživljajocega­kofeina.­Dandanes­se­za­kavni­ 
2­ ­­Clanek­je­razširjena­inacica­besedila,­ki­je­izšlo­v­samostojni­publikaciji­Marko­Kumer,­2021:­Makaroni­in­kofe­iz­Šmarce:­o­tovarni­testenin­Šmarca.­Kamnik:­Medobcinski­muzej.  nadomestek­pražijo­predvsem­jecmenova­zrna.­Pri­postopku­je­zelo­pomembno,­kako­in­koliko­casa­se­pražijo­žitna­semena,­da­se­dosežeta­optimalen­vonj­in­okus.  137  


Nacrt naprave za izdelovanje testenin, 1921–1924 (Zgodovinski arhiv Ljubljana) 

Osnovni nacrt elektrarne delniške družbe Triglav na vodopadu bivše cementarne Vidic & Comp., 1928 (Zgodovinski arhiv Lju­
bljana) 

Zgradili so tudi novo stavbo – pražarno s pecjo in pri­padajocim 15­metrskim dimnikom. Kurili so z drvmi in obcasno s premogom ter delali v kar treh izmenah. Vo­dja tovarne je postal delnicar Franc Borc, ki je v pisarni zaposlil svojo hcerko. Skupno število zaposlenih je bilo nekaj cez deset, prevladovale so ženske. 
Težave z vodo in nato z elektriko 

Vsa leta so imeli v Triglavu težave z vodo, ki je po­gosto poplavila njihove prostore. Tako so že leta 1925 zacasno prenehali delovati. Njena zadnja lastnica Go­spodarska zveza Ljubljana jo je prodajala najboljše­mu ponudniku. Opogumil se je njen nekdanji delnicar 
in brata ter kupil tovarno v Šmarci. Najprej je prestavil vse stroje iz kleti v obnovljeno pritlicje. Kupil je granulo 
– nov stroj za gnetenje testa. Ni pa mu uspelo urediti problemov z zadostno dobavo iz sosednje elektrarne. Osnovali so celo dežurstva in elektriko uporabljali le, ko je bila na voljo. Kljub temu je tovarna obcasno osta­la brez toka, kar je bilo izjemno neprijetno. Vokac je poskusil z dobavo energije iz elektrarne v Volcjem Po­toku, postavil je daljnovod in na dvorišcu tovarne zgra­dil transformatorsko postajo. Tudi to ni zaleglo, zato se je leta 1928 odlocil za postavitev lastne elektrarne kilometer stran od tovarne. Kupil je zemljišce ob Mlin­šcici, kjer je bila pred tridesetimi leti Kolanova cemen­tarna. Tako je bil na voljo neizkorišcen vodni padec. 

tovarno povezana po nadzemnem vodu. Kot dodaten vir energije so kupili tudi lokomobilo4, a je potem niso nikoli aktivirali. Šele stalen dotok elektricne energije je dokoncno omogocil širitev proizvodnje. 
Ponudba tovarne Triglav – »kofe in makaroni« 
Na zacetku tridesetih let dvajsetega stoletja je nji­hova ponudba testenin obsegala kar 29 razlicnih vrst, ki so jih licno ilustrirane ponujali v posebnem reklam­nem katalogu. Razporejene so bile od številke 1, pod katero najdemo obicajne makarone, do številke 29 – ravnih angelskih laskov, primernih za jušno zakuho. Makaroni so bili na voljo v štirih velikostih, rezanci za juho pa v dveh, posebni širši rezanci so bili namenjeni za prikuhe. Špagete so imenovali tudi vrvice. Izdelovali so navadne, gladke in tudi progaste polžke, enako tudi pipce. Predvsem otrokom v veselje so bile testenine v obliki crk in majhnih živalic. Kot jušne zakuhe je bilo mogoce kupiti kolacke, zvezdice, krpice oziroma blek­ce, jecmencke in tudi zvitke fidelinov in angelskih la­skov.5 Pakirali so jih v lesene zaboje lokalnih mizarjev po 30, 40 ali 60 kg. Za maloprodajo so testenine zapa­kirali v polkilogramske papirnate zavitke ali kartonske škatle. Testenine »prima« kvalitete v lesenih zabojih so stale 8,30 dinarjev za kilogram, za 1 dinar dražje so bi­le mlecno­jajcne testenine. Za polkilogramski papirna­ti zavitek je bilo treba odšteti bodisi 4,30 bodisi 4,80 dinarjev. Za testenine v polkilogramskih kartonskih škatlah pa 4,65 za osnovne in 5,15 dinarjev za inacico testenin iz jajc. V tovarni so bili skrbni gospodarji: za 7 dinarjev si dobil kilogram odrezkov makaronov – torej tistih, ki so ostali po rezanju na predpisane dolžine. 

Pšenicno moko za izdelavo testenin so kupova­li predvsem v Banatu, v tovarno je prišla po železni­
ci. Moko so prevzeli na postaji Jarše in jo s konjskimi vpregami dostavili do tovarniške sejalnice, kjer je po­cakala do prvega presejanja. Izdelke so sušili s pecjo na trda goriva in z ventilatorji na elektricni pogon. Naj­
4­­­Lokomobila­je­pogonska­naprava,­v­kateri­so­združeni­parni­kotel,­parni­stroj­in­nosilno­ogrodje.­5­­Danes­poznamo­kar­600­vrst­razlicnih­testenin,­v­Šmarci­so­jih­izdelovali­29.­


vecja narocila so bila namenjena vojski – takrat so se cele plahte rezancev sušile na posebnih ogromnih po­njavah kar na prostem – na soncu. 
Tudi pražarna je bila polno zasedena in je ob vecjih narocilih delovala v treh izmenah. Pražili so predvsem jecmen, vcasih pa tudi kavna zrna.6 Jecmen so kupo­vali pri trgovcu Šarabonu iz Ljubljane, od tam jim ga je s tovornjakom vozil šofer Rode iz Kamnika. Shranje­vali so ga v posebej za to zgrajenem silosu. Iz silosa so se jecmenova zrna usipala na cistilne mreže, od tam pa v vodni izpiralnik. Delno posušena so potovala v dva pražilnika. Spražena zrna je »praživenk«7 s po­sebno grebljico razporedil na mrežo, kjer jih je ohlajal ventilator. Spražena in ohlajena jecmenova zrna so delavci pakirali v 30­in 50­kilogramske vrece. Te so bile namenjene veletrgovcem. Za individualne kupce so jih pakirali v manjše celofanske vrecke, ki so bile že potiskane z reklamnimi napisi. Žitna kava iz praže­nih jecmenovih zrn v vrecah je stala 5,80 dinarjev za kilogram, v polkilogramskih ali dvajsetdekagramskih paketih pa 6,50 za kilogram. Dvojnosladna kava bla­govne znamke Apetit je bila v vrecah na voljo za 10 dinarjev, v paketkih pa za 11. Prav takšna cena je ve­ljala za rženo žitno kavo. Mleto družinsko kavo – aro­maticno mešanico razlicnih kav – so pakirali samo v paketke, ki so stali 14 dinarjev po kilogramu. 

Na leto so proizvedli 190 ton testenin iz pšenicne moke ter 90 ton kavnih nadomestkov iz jecmena in rži. Zaposlenih je bilo 15 delavcev – 3 moški in 12 žensk. Izdelke so prodajali predvsem grosistom v bližnjih me­stih. Tovarna je svoje izdelke distribuirala po železni­ci in na tovornjakih, v bližnje kraje pa tudi z vozovi s konjskimi vpregami. Za prodajo izdelkov so zaposlili pet trgovskih potnikov, ki so si razdelili naslednje regi­je: Ljubljana, Gorenjska, Hrvaška, Dalmacija in Bosna. Najvecje odjemalke kavnih izdelkov so bile tako kot pri testeninah vojaške enote in njihove podporne službe. Takrat je tovarno obiskal državni uslužbenec iz finan­cne službe in pozorno spremljal ter nadziral vse faze proizvodnje. Za vojake so pražili samo pravo kavo in nikoli jecmena za nadomestke. Takrat je dišalo po vsej okolici Šmarce, omamen vonj se je širil vse do Mengša na eni in do Kamnika na drugi strani. Pravo kavo so morali zelo hitro po mletju pakirati v petkilogramske celofanske vrece, da se ni razdišala. Vrece so potem za transport zložili v lesene zaboje. 


Trženjski prijemi tovarne Triglav 

6­­Tudi­v­naših­krajih­so­se­kavni­nadomestki­izvrstno­obnesli.­Še­do­šestdesetih­let­prejšnjega­stoletja­so­bili­tovrstni­napitki­obvezen­del­znacilnega­zajtrka­delavcev­in­kmetov:­kos­crnega­kruha­in­skodelica­vroce­žitne­kave­Proja,­Franck,­Kneipp,­imenovali­so­jih­tudi­kavovine.­Proja­je­bila­mešanica,­pripravljena­iz­koreninic­cikorije­in­praženih­jecmenovih­semen.­Sloviti­Sebastian­Kneipp­pa­je­priprav­ljal­napitek­iz­želoda­in­ga­hvalil­kot­zelo­okusnega,­celo­re­dilnega­in­tako­zdravega,­da­ga­smeš­ponuditi­tudi­otrokom. 
7­­»Praživenk«­so­imenovali­delavca,­ki­je­pražil­jecmen­za­kavne­nadomestke.­
Tovarna Triglav je bila izjemno inovativna pri promo­ciji in prodaji svojih izdelkov. Imeli so celo zašciteno blagovno znamko – Apetit. Uvedli so tudi kolicinske popuste – pri nakupu 200 kg testenin so priznali dvo­odstotni popust, pri 500 kg petodstotnega in pri toni že desetodstotnega. Kavo Apetit so oglaševali kot »naj­boljšo kavo sedanjosti«. 
Leta 1930 so uvedli kataloško prodajo. Zametki moderne kataloške prodaje segajo v zadnjo cetrtino 

19. stoletja. Leta 1872 je prvi – sicer le enolistni – katalog ponudil Aaron Montgomery Ward, v Evropi so bili prvi še danes aktivni Kastner & Öhler. »Go­spo­dar­sko­ogla­še­va­nje­je­za­cve­te­lo­ko­nec­19.­in­v­za­cet­ku­20.­sto­le­tja­v­pro­ce­sih­ur­ba­ni­za­ci­je,­in­dus­tri­a­li­za­ci­je­in­mo­der­ni­za­ci­je­ter­v­ca­su­raz­vo­ja­gra­fic­ne­umet­no­sti.­Ta­ko­se­je­sca­so­ma­obli­ko­va­la­kom­plek­sna­in­za­kup­ce­pri­vlac­na­in­za­do­vo­lju­jo­ca­tr­go­vi­na­in,­ko­kup­ci­pra­vi­jo,­da­je­ne­ka­pro­da­jal­na­do­bra,­po­me­ni,­da­je­na­me­sto­njih­na­šla­ide­al­no­rav­no­ve­sje­med­raz­lic­ni­mi­la­stnos­tmi­(fun­kci­o­nal­nos­tjo,­vi­de­zom­in­ce­no)­bla­ga.« 
(Pocivavšek 2019: 45–65) Pri nas je bila pionir kata­loškega oglaševanja in prodaje celjska trgovska hiša Stermecki. Prve brezplacne kataloge v slovenskem je­ziku so natisnili pred sto desetimi leti. Prodajo s pomo­cjo barvnega kataloga testenin, ki so ga distribuirali potniki na terenu, je tovarna Triglav verjetno uvedla že cisto na zacetku tridesetih let 20. stoletja. 
O »pobijanju« nelojalne konkurence med Zagrebom in Šmarco 
Ugledna hrvaška tovarna kavnih nadomestkov Franck je imela v svoji ponudbi poleg znamenitih kavnih nadomestkov blagovne znamke Kneipp tudi sladno kavo8 Perola, ki je bila identicna kavi Apetit tovarne iz Šmarce. 14. marca leta 1932 so Zagrebca­ni tovarno Triglav tožili zaradi nedovoljenih trženjskih prijemov pri oglaševanju in prodaji njihove blagovno zašcitene kave Apetit. Pri tem so smiselno uporabili clene takratnega Zakona o pobijanju nelojalne kon­kurence. Iz dokumentacije o sodnem postopku lahko dandanes razberemo predvsem nekatere zelo inova­tivne oglaševalne akcije Tovarne testenin Triglav. To­varna Franck jim je najprej ocitala lepljenje posebnih rdecih listkov na kavne zavitke z naslednjo vsebino: 

Z zbiranjem nagradnih kuponov je potrošnik lahko dobil predpasnik, ruto, brisaci ali celo žensko obleko. S to reklamno kampanjo so si prislužili opomin takrat­ne Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. A sledilo je lepljenje rdecih listkov z novimi obljubami: 

Prodajni katalog testenin delniške družbe Triglav, 1930 (Ar­hiv Medobcinskega muzeja Kamnik) 
8­­­Po­Slovarju­slovenskega­knjižnega­jezika:­sladna­kava kava­iz­praženega­slada,­navadno­jecmenovega. 
Poleg tega je bil nalepljen še manjši listek z nasled­njim pozivom: 

Tokrat je podjetni direktor Triglava Viktor Vokac ubral drugacno taktiko: frotiraste brisace si si prislu­žil z zbiranjem rabljene embalaže njihovih zavitkov kave, temu bi danes morda rekli ekološko osvešceno in družbeno odgovorno obnašanje. Pri Francku pa so navidezne odkupe raztrganih, brezvrednih in neupo­rabnih vrecic prijavili kot ponoven poskus nelojalne konkurence, ker je šlo za ponujanje premij, ki so bile v skladu z Zakonom o pobijanju nelojalne konkurence prepovedane. Kamniško srezko nacelstvo je Vokaca oglobilo s 500 dinarji kazni. Direktor Triglava Vokac se je pritožil na bansko upravo Dravske banovine, a ni us­pel. Neumorno je ubiral vedno bolj inovativne prodaj­ne strategije. Sladno kavo so zaceli polniti v papirnate vrecice, ki so bile ovite v žepne rute iz belega blaga in ob robovih okrašene z barvastimi crtami. Vsaka taka ruta je tvorila zunanji ovoj zavitka kave. Ko se je za­voj razlepil, je ostala uporabna žepna ruta kot darilo ob nakupu zavitka kave. Zastopnik firme Hinka Fran­cka sinovi, d. d., ljubljanski odvetnik dr. Albin Smole je zahteval, da tovarna Triglav nemudoma preneha z dajanjem nedovoljenih daril strankam. Obrambna tak­tika direktorja Triglava Vokaca je bila tokrat še posebej iznajdljiva. Zatrdil je namrec, da ruta ni darilo, ampak prodajni artikel in jo stranka pošteno placa. Svojo trdi­tev so podkrepili tudi z dejanjem: na vsak zavitek so odtlej nalepili naslednji listek: 

Dodatno so bili zavarovani še z vpisom »iz­de­lo­va­nja­in­pro­da­ja­nja­kon­fek­ci­je« kot predmetom poslovanja v 
register dejavnosti podjetja. 25. aprila 1932 je Zbor­nica za trgovino, obrt in industrijo podala naslednje stališce: »Opro­stil­ni­odlok­srez­ke­ga­na­cel­stva­se­opi­ra­na­raz­log,­da­mo­re­tr­go­vec­upo­rab­lja­ti­za­pro­daj­no­bla­go­bolj­ali­manj­tr­pež­ne­ovo­je,­‘ker­je­zna­no,­da­se­pa­pir­na­ti­ovo­ji­v­pro­me­tu­ce­sto­raz­tr­ga­jo’.­Ta­ute­me­lji­tev­je­uprav­ab­sur­dna,­saj­je­no­tor­no,­da­za­vi­ja­jo­tr­gov­ci­vse­pro­daj­no­bla­go,­ra­zen­te­ko­cin,­sa­mo­v­pa­pir­na­te­ovo­je.­Ako­bi­se­uve­lja­vi­la­prak­sa,­ki­jo­za­sto­pa­sre­sko­na­cel­stvo,­bi­bi­la­do­lo­ci­la­za­ko­na­o­po­bi­ja­nju­ne­lo­jal­ne­kon­ku­ren­ce,­v­ko­li­kor­se­ti­ce­jo­do­lo­cil­o­da­ja­nju­na­grad,­sko­ro­brez­pred­met­na,­ker­so­ta­do­lo­ci­la­na­me­nje­na­baš­po­bi­ja­nju­ta­kih­iz­rod­kov,­do­brih­šeg­in­na­vad­v­so­li­dnem­tr­gov­skem­pro­me­tu.­Da­bi­ova­je­na­tvrd­ka­svo­je­opra­vi­ci­lo­še­bolj­pod­kre­pi­la,­na­va­ja­
142 v­svo­ji­pri­to­žbi,­da­so­tka­ni­na­sti­ovit­ki­njen­pro­daj­ni­pred­met.­Tvrd­ka­je­si­cer­16.­VI.­1928­vpi­sa­la­v­tr­gov­ski­re­gi­ster­kot­do­da­tek­v­pre­de­lu,­ki­oz­na­cu­je­obrat­ni­pred­met­tvrd­ke,­še­na­sled­nje:­‘Iz­de­lo­va­nje­in­pro­da­ja­nje­kon­fek­ci­je­in­ke­mic­nih­iz­del­kov’,­to­da­tu­di­ta­okol­nost­ne­mo­re­iz­pre­me­ni­ti­stvar­ne­ga­po­lo­ža­ja,­ki­toc­no­opre­de­lju­je­po­slo­va­nje­tvrd­ke­na­in­kri­mi­ni­ran­na­cin­kot­da­ja­nje­na­grad,­ki­je­po­pa­ra­gra­fu­32.­odst.­1.­za­ko­na­o­po­bi­ja­nju­ne­lo­jal­ne­kon­ku­ren­ce­pre­po­ve­dan.«9 


Tovarna Triglav 1941–1963 
Na zacetku nemške okupacije se je lastnik tovarne Triglav Viktor Vokac umaknil v Zagreb, kjer je prav ta­ko vodil tovarno testenin. Soproga Franja Vokac10 je medtem vodila tovarno z zmanjšanimi zmogljivostmi v Šmarci. Izvrstno je obvladala nemšcino, kar ji je pre­cej olajšalo komunikacijo z oblastmi. Po svojih najbolj­ših moceh je pomagala tudi zaprtim ali interniranim sokrajanom in prijateljem s pošiljkami hrane. Voka­ceva je bila tudi ljubiteljska slikarka in je leta 1943 upodobila tovarno Triglav po fotografski predlogi. Po drugi svetovni vojni je tovarna ostala v privatnih rokah do druge nacionalizacije 28. aprila leta 1948. Nova oblast je razlastitev opravila grobo in brezdušno. Do­tedanji lastnici Vokacevi iz tovarniških prostorov niso dovolili odnesti niti delovne halje. 
9­­­Ministrstvo­za­kulturo:­SI_AS­129/II­4584­Spor­zaradi­nelo­jalne­konkurence­(Arhiv­Republike­Slovenije). 10­­­Franja­Vokac­se­je­izšolala­na­uciteljišcu,­v­tovarni­pa­je­bila­zaposlena­le­do­poroke. 




Oglas Živilske industrije Kamnik iz Kamniškega zbornika, 1955 (Arhiv Medobcinskega muzeja Kamnik) 
testenin Triglav iz Šmarce. Franc Pirc je ostal obratovo­dja, direktor združenih tovarn pa je postal Franc Zore. 
V Šmarci so kupili nov avtomatski stroj za izdelovanje 
testenin Braibanti.11 
Proizvodnjo so dvignili na 3000 kg testenin dnev­no. Imeli so še smele nacrte o gradnji parne pekar­ne in nakupu strojev za izdelovanje piškotov. Za dan republike12 (29. novembra) leta 1953 so odprli nov moderen obrat za izdelavo testenin, ki jim je omogocil dvig proizvodnje na 1100 ton testenin letno in znatno pocenitev artiklov. Gradnja obrata je stala 15 milijo­nov dinarjev, denar so zbirali tudi z odpovedjo delitvi dobicka. Direktor združene prehranske industrije v Kamniku Franc Zore je leta 1955 v prvem Kam­ni­škem­zbor­ni­ku v clanku Živilska industrija v Kamniku takole pisal o perspektivah tovarne testenin: »To­var­na­te­ste­nin­Tri­glav­v­Šmar­ci­ima­za­go­tov­lje­no­bo­doc­nost,­ker­je­za­ra­di­moc­ne­me­ha­ni­za­ci­je­ze­lo­ren­ta­bil­na­in­pa­ker­po­tre­be­po­te­ste­ni­nah­v­re­pu­bli­ki­stal­no­na­ra­šca­jo­in­jih­ob­sto­je­ca­po­dje­tja­s­se­da­nji­mi­ka­pa­ci­te­ta­mi­ne­mo­re­jo­kri­ti.­Spri­co­te­ga,­da­na­me­ra­va­jo­dru­ge­to­var­ne­po­ve­ca­ti­ka­pa­ci­te­te­in­so­v­na­cr­tu­tu­di­no­va­po­dje­tja­za­iz­de­la­vo­te­ste­nin­(Aj­dov­šci­na),­za­se­daj­ne­bi­ka­za­lo­ve­ca­ti­ka­pa­ci­tet­v­Šmar­ci,­vsaj­do­kler­si­tu­a­ci­ja­ne­bo­ja­sna,­vse­ka­kor­pa­je­po­tre­bno,­da­to­var­na­že­ob­sto­je­ce­stroj­ne­ka­pa­ci­te­te­po­pol­no­ma­iz­ra­bi­s­tem,­da­vskla­di­zmo­glji­vost­su­šil­nic­z­zmo­glji­vos­tjo­stro­ja­za­iz­de­la­vo­te­ste­nin.« (Zore 1955: 251) 
V novem skupnem poslopju združene Ete so tako nacrtovali proizvodnjo 1200 ton testenin letno. Nacr­tovali so celo pekovski obrat, kar je Zore takole ute­meljil: »V­no­vo­po­dje­tje­bi­lah­ko­vklju­ci­li­tu­di­mo­de­ren­pe­kov­ski­obrat,­ki­bi­za­la­gal­s­kru­hom­in­dru­gim­pe­ci­vom­ves­ta­in­dus­trij­ski­cen­ter­in­nje­go­vo­oko­li­co.­Z­ve­ca­njem­šte­vi­la­in­dus­trij­ske­ga­de­lav­stva,­z­opu­šca­njem­do­ma­ce­pe­ke­kru­ha­na­kme­tih­in­z­na­ra­šca­njem­tu­ri­zma­v­me­stu­in­naj­šir­ši­oko­li­ci­se­ve­ca­jo­tu­di­po­tre­be­po­pe­kov­skih­iz­del­kih.­V­zve­zi­s­pe­kar­no­bi­bi­lo­se­ve­da­
11­Stroj­je­razvil­italijanski­inženir­Ennio­Braibanti­iz­rodbine,­ki­je­bila­med­predhodniki­danes­ene­najbolj­poznanih­Postavljen je bil nov vodja Tovarne testenin Triglav blagovnih­znamk­testenin­Barilla.­12­Dan­republike­je­bil­državni­praznik­Socialisticne­federativne­
Šmarca: Domžalcan Alfonz Pirc. Leta 1950 so pod 
republike­Jugoslavije,­proslavljal­se­je­dva­dni:­29.­in­30.­
krovno Živilsko industrijo Kamnik združili kamniško To­
novembra.­Praznik­je­obeležil­2.­zasedanje­AVNOJ­a,­ko­so­varno gorcice Eta, mengeško Tovarno kvasa in Tovarno se­postavili­temelji­nove­države­Jugoslavije.­
tre­ba­pro­u­ci­ti­vpra­ša­nje­pre­no­sa­obra­ta­za­iz­de­la­vo­te­ste­nin­iz­Šmar­ce­in­nje­go­ve­vklju­ci­tve­v­dru­ge­obra­te.«­(Zore 1955: 251) 
Osnovna proizvodnja – vlaganje zelenjave na prvot­ni lokaciji v Kamniku je postala premajhna, da bi za­dostila vse vecjim potrebam potrošnikov. Tako so leta 1957 nacrtovali selitev proizvodnje v Šmarco – nepo­sredno ob tovarni testenin. Izdelan je bil elaborat in narocen ter izdelan nacrt pri ljubljanskem Ateljeju za arhitekturo AZA. Pozneje so se namesto tega odlocili za gradnjo novega obrata na Kajuhovi poti v Kamni­ku, kjer tovarna Eta uspešno posluje še danes in je lani praznovala stoletnico. V zadnjih letih proizvodnje (1961–1962) so v tovarni Triglav izdelali 750 ton te­stenin, od tega je bilo 80 odstotkov jajcnih in 20 od­stotkov navadnih. Iz seznama dopustov je razvidno, da je bilo v tovarni zaposlenih 23 delavcev. 
Pricevanje Ivane (Ive) Bergant13 

Iva Bergant je domacinka iz Šmarce. V tovarni Tri­glav se je zaposlila leta 1950 kot 15­letno dekle. Pri enajstih letih ji je umrla mama in bila je najmlajša od petih otrok. Služba ji je pomenila neodvisnost. 
Bergantova se spominja, da je bilo delo v Triglavu zelo naporno. Vecina zaposlenih so bile ženske, ki jim ni bilo nic prizaneseno. Ko je prišel voz z moko, so mo­rale 50­kilogramske vrece same znositi v skladišce. Za vsako rundo priprave testenin so nato natehtali po 30 kilogramov moke, vse to je bilo treba rocno stresti v mešalec. Dodajale so vodo in olje, da je poseben kovinski polž testo lepo oblikoval v kolac. Testo so po­tem spet rocno predevale, ga narezale na manjše dele in položile v posebne modele. Nato so jih preložile na vozicek in peljale do posebnih preš, v katerih so se oblikovali vzorci – razne oblike testenin. Te so potem sušili, kar je pomenilo novo rocno prekladanje. 
Testenine so bile tedaj na družinskih jedilnikih red­ko. Navodila so zahtevala, da se prelijejo s hladno vo­do in kuhajo kratek cas, sicer so razpadle. Zabelili so jih z ocvirki, šele mnogo kasneje so dodajali krušne drobtine. Da bi uprava preprecila odnašanje makaro­nov iz tovarne, je zaposlenim ob praznikih brezplacno dodelila doloceno kolicino testenin. Drugih bonitet in skrbi za zaposlene takrat ni bilo. Prenašanje težkih vrec je bilo za ženske zelo naporno, posebej za no­secnice. Takrat so imele le šest tednov porodniškega dopusta, potem so še pol leta delale po štiri ure, a v vseh treh izmenah, tudi ob nedeljah, ko so se testeni­ne sušile. Prav nedeljsko delo je bilo najtežje. Vrtcev skoraj ni bilo, z varstvom so se znašle, kot so vedele in znale. Iva Bergantova se je po ukinitvi Triglava zapo­slila v Svitu, ki je prevzel prostore. Tam delo fizicno ni bilo tako naporno, a so bili delovni pogoji slabi. Nezno­sna vrocina – tudi do 40 stopinj – je puhtela od peci. Smrdelo je po špiritu, olju in lakih. Izolirna žica, ki so jo napenjale, je ranila roke, pogoste so bile opekline in težave z dihanjem. Tako je bil prehod iz dotlej »finega dela« z moko in testom v temacne in smrdece prostore galvane za ženske hud šok. 
144 
13­­­Zapisala­Jožica­Hribar. 

Konec tovarne 
Januarja leta 1963 si je delegacija Svitovega obrata impregnacije ITIP ogledala prostore tovarne testenin. To je bil nekako zacetek konca tovarne z dolgo tradici­jo. Direktor tovarne Franc Zore, ki je še nekaj let nazaj v Kam­ni­škem­zbor­ni­ku tovarni napovedoval svetlo pri­hodnost, je konec leta 1962 resignirano ugotovil, da je testenine zaradi mocne konkurence ostalih tovarn težko prodati, tudi strojni park tovarne je bil mocno za­starel. Težave so imeli tudi z dobavo kartonske in celo­fanske embalaže ter z neredno dobavo moke, ki je bila pogosto tudi slabe kakovosti. Osnovna sredstva obra­ta Triglav so bila prodana prehrambnemu kombinatu Ðuro Salaj v slavonskem mestu Valpovo za 8 milijonov dinarjev. Kot zanimivost omenimo, da so predstavniki kombinata že cez en teden poskusili stroje vrniti, ceš da so v slabem stanju. Ni jim uspelo, saj so si jih še pred prodajo lahko ogledali na licu mesta. Preostala sredstva – se pravi predvsem nepremicnine, so dali v najem tovarni Svit oziroma njihovemu obratu za im­pregnacijo. Dolocili so mesecno najemnino 600.000 dinarjev. Obrat Triglav je bil dokoncno ukinjen 1. junija leta 1963, takrat so tudi ustrezno spremenili predmet poslovanja tovarne Eta, ki ji je ob osnovni dejavnosti ostala le še mengeška kvasarna. Vsem delavcem, razen trem, so prekinili delovno razmerje. Vecini so ponudili delovna mesta v maticnem Etinem obratu v Kamniku. Vsem dobaviteljem in odjemalcem so odpo­vedali obveznosti. Tako se je koncala zgodba izdelo­vanja testenin in praženja kave v Šmarci pri Kamniku. 


Pricevanja 
O Tovarni Triglav sem marsikaj izvedel v pogovoru z gospemi: Milko Cukjati, Ivo Bergant in Cvetko Okorn. Za njihova pricevanja se jim najlepše zahvaljujem. 
Viri 
SI_ZAL_KAM/0059 Eta Kamnik, 1948–1990. SI_AS 129/II 4584 Spor zaradi nelojalne konkurence. SI_AS 230/1283 Bilanca za testenine za leto 1948. SI_AS 1213/1742 Živilska industrija Kamnik – Investicijski program. 
Hemeroteka Ivana Zike 1919–1966, Medobcinski muzej Kamnik. 
Literatura 
Saša BUCAN in Marko KUMER, 2015: In­dus­tri­ja­–­no­stal­gi­ja.­Kam­ni­ška­in­
dus­tri­ja­v­li­kov­nih­upo­do­bi­tvah. Kamnik: Medobcinski muzej Kamnik. Jožica HRIBAR, december 2021: Makaroni in kofe iz Šmarce. V: Vza­jem­nost. 
Marko KUMER, 2021: Ma­ka­ro­ni­in­ko­fe­iz­Šmar­ce.­Kamnik: Medobcinski 
muzej Kamnik. Marko KUMER, 2014: Ma­li­be­sed­njak­kam­ni­ške­in­dus­tri­je. Kamnik: Medob­cinski muzej Kamnik. 
Marko KUMER: Makaroni in kofe iz Šmarce. Zajeto: https://www.domzal­
ske­novice.si/2020/04/18/makaroni­in­kofe­iz­smarce/. Melita LANGUS, 1997: Razvoj kamniške industrije od zacetkov do danes: od obrtnih delavnic do tovarn, diplomsko delo. Pedagoška fakulteta v Ljubljani. 
Marija POCIVAVŠEK, 2019: Privlacnost izbire: prodajni katalogi trgovine Stermecki. V: Mi­mo­hod­bla­ga:­ma­te­ri­al­na­kul­tu­ra­po­tro­šni­ške­dru­žbe­na­Slo­ven­skem. 45–66. 
Pod­Hom­škim­hri­bom­–­zbor­nik­pri­spev­kov. Homec: Kulturno društvo Jože 
Gostic, Šmarca: Društvo Peter Naglic, 2021. Stane STRAŽAR, 1988: Ob­bre­go­vih­Bis­tri­ce:­od­Ro­di­ce­do­Du­pli­ce­in­Ra­dom­lje­z­oko­li­co. Krajevna skupnost Radomlje. 
Matjaž ŠPORAR, 2021: Prehrambna Tovarna testenin Triglav v Šmarci. V: 
Šmar­can, leto 6, št. 1. Krajevna skupnost Šmarca. 26–27. Franc ZORE, 1955: Živilska industrija v Kamniku. V: I.­Kam­ni­ški­zbor­nik. 250–258. 

Tatjana Drovenik Calic1 Šutna 5, 1240 Kamnik tanja.drovenikcalic@gmail.com 
Šolstvo na Kamniškem po šolski reformi leta 1958 
Pregledni znanstveni clanek 
V prispevku spremljamo razvoj šolstva na Kamniškem po šol­ski reformi leta 1958 v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. To desetletje predstavlja z gradnjami novih šolskih poslopij, telo­vadnic in adaptacij obstojecih šol pravi šolski investicijski bum. Velike spremembe pa so se zgodile predvsem na podrocju orga­nizacije šolske mreže. V obcini so nastale štiri centralne osnov­ne šole s pripadajocimi podružnicami: I. osnovna šola (danes OŠ Frana Albrehta), II. osnovna šola (danes OŠ Toma Brejca), OŠ Stranje in OŠ Komenda ­Moste. Šolska reforma je zaostri­la pogoje na podrocju organizacije srednjega strokovnega izo­braževanja in gimnazije. Posebna pozornost je bila namenjena Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, ki je predstavljal osrednjo republiško ustanovo. Prenovljeni so bili ucni nacrti, uvedeni novi šolski predmeti in nacini poucevanja. Kljuc­ne­be­se­de:­šolska reforma, centralna osnovna šola, po­družnica, gimnazija 
This article follows the development of education in Kam­nik after the school reform of 1958 in the 1960s. This decade represents an investment boom in education with the construc­tion of new school buildings, gymnasiums, and adaptations of existing schools. Major changes took place mainly in the field of organisation of the education network. Four central primary schools with associated branches were established in the mu­nicipality: I. primary school (today Fran Albreht Primary School), 
II. primary school (today Tomo Brejc Primary School), Stranje Pri­mary School and Komenda ­Moste Primary School. The school reform tightened the conditions in the field of organization of secondary professional education and gymnasiums. Special at­tention was focused on the Institute for the Training of Disabled Youth, which represented the central institution of its kind in the country. Curricula were revised, new school subjects and teaching methods were introduced. Keywords:­school reform, central elementary school, branch, gymnasium 
Uvod Stanje v šolstvu ob koncu petdesetih let 
Druga svetovna vojna je na šolskem polju zapustila globoke sledove. Poškodovane ali unicene so bile šte­vilne šolske zgradbe, knjižnice, šolska dokumentacija, ucila in ucni pripomocki. Podržavljene so bile zasebne šole, ukinjena je bila mešcanska šola. Temeljni šolski zakon iz leta 1946 je uvedel se­dem­let­ko. Vzroka za tak korak nazaj od osemletne šolske obveznosti sta pomanjkanje uciteljev in ustreznega šolskega prosto­ra. Sedemletka in kasneje osemletka sta bili sestav­ljeni iz 4­raz­re­dov­osnov­ne­šo­le­in­3­ali­4­raz­re­dov­vi­šje­osnov­ne­šo­le. V zacetku petdesetih se je stanje že toliko izboljšalo, da so leta 1950 ponovno uvedli osemletno šolsko obveznost. Leta 1952 je bil verouk uradno locen od državne šole, ni bil vec obvezen šol­ski predmet in ga duhovniki niso vec smeli poucevati v šolskih prostorih. 
Na­po­de­že­lju so kot samostojne šolske enote de­lovale ni­žje­or­ga­ni­zi­ra­ne­osem­let­ke. Poucevali so razredni ucitelji s koncanim uciteljišcem ali ucitelji s pedagoškim tecajem2. Pouk je vecinoma potekal v kombiniranih oddelkih, po skrajšanih ucnih nacrtih, danes bi dejali po minimalnih ucnih standardih. Po­ucevanje tujega jezika ni bilo vkljuceno v predmetnik. Za ucence, ki so bili zelo oddaljeni od šole, je zakon do­voljeval tudi okrnjen (minimalen) šolski obisk. V praksi je to pomenilo, da so v­šo­lo­pri­ha­ja­li­le­vsak­dru­gi­dan. Ucitelji so morali poskrbeti, da so novo snov je­mali samo v dneh, ko so ti ucenci prisostvovali pouku. Takrat je pouk potekal tudi ob sobotah, ob­ce­trt­kih­pa­je­bil­po­u­ka­prost­dan, verjetno zaradi razbremenitve uciteljev, ki so na podeželju praviloma poucevali ce­lodnevno v kombiniranih oddelkih, po dva ali vec raz­redov skupaj, kar je bilo odvisno od števila ucencev v posameznem razredu. Vendar pa ob cetrtkih niso bili popolnoma prosti, srecevali so se na eni od podruž­nic, kjer so imeli strokovne aktive. Nižje organizirane osemletke je vodil/a ucitelj/ica z nazivom upravitelj/ ica s polno ucno obveznostjo. 
Odvec je poudariti, da se s tako pomanjkljivo osnov­nošolsko izobrazbo skorajda ni bilo mogoce vpisati v štiriletno srednjo šolo ali gimnazijo3 in je bila mladim ljudem posledicno zaprta tudi pot na univerzo. Zanje je bil že velik uspeh, da so uspeli koncati katero od tri­letnih poklicnih šol. 
V mestih in pomembnejših vecjih podeželskih sre­dišcih, kjer so bili zagotovljeni ustrezni prostorski in ka­drovski pogoji, je bil pouk organiziran na višjem nivoju. Po prvih štirih razredih osnovne šole so ucenci nada­
Vecine ljudi šolski izobraževalni sistem kot tak ne zanima, vendar smo bili vsi vkljuceni vanj na doloceni sistemski razvojni stopnji in smo vsakodnevno veliko let na lastni koži (in duši) doživljali njegove vecje ali manjše spremembe. Od njega je bil v veliki meri odvi­sen naš nadaljnji razvoj, lahko recemo naše življenje. Ceprav so obdobja velikih sprememb sicer redka, se drobne dogajajo neprestano. Tako prelomno obdobje je nastopilo s šolsko reformo in je dodobra spremenilo izobraževalni sistem in kamniški šolski prostor. 
1­­­Upokojena­profesorica­razrednega­pouka. 
2­­Pedagoški­tecaji­so­bili­skrajšana­oblika­usposabljanja­za­uciteljski­poklic,­na­njih­so­po­koncani­vojni­na­nekaj­mesecnih­tecajih­izobrazili­uciteljske­pripravnike­za­poucevanje­na­osnovnih­šolah.­Ker­pa­strokovna­izobrazba­tecajnikov­ni­bila­zadovoljiva,­so­še­nekaj­let­vsake­pocitnice­pripravljali­dopolnilne­tecaje,­dokler­niso­bili­pripušceni­k­strokovnemu­izpitu.­Tako­so­na­hitro­reševali­kadrovski­primanjkljaj­vecinoma­na­podeželskih­šolah. 
3­­Obstajale­so­svetle­izjeme,­ki­se­jim­je­uspelo­vpisati­v­sred­njo­šolo­z­veliko­vztrajnosti­in­zavzetosti.­Morali­so­namrec­opraviti­sprejemne­izpite,­za­katere­so­se­dodatno­priprav­ljali­ob­pomoci­podeželskih­uciteljev­ali­duhovnikov,­ki­so­prepoznali­njihove­potenciale­in­prepricali­njihove­starše,­da­so­jim­dovolili­vpis.­Tukaj­ni­šlo­samo­za­zaostalost­staršev,­temvec­tudi­za­financni­vidik­nadaljevanja­šolanja.­
ljevali pouk na nižji gimnaziji. Zanje je bila osemletna 
šolska obveznost sestavljena iz 4 razredov osemletke 
in štirih razredov nižje gimnazije. Tako so (nižje) gimna­zije za mestne otroke postale obvezne in izgubile zna­caj izbirne šole. Po koncani šolski obveznosti so ucen­ci lahko nadaljevali štiriletno višjo gimnazijo ali pa so se vpisali na poklicne oziroma štiriletne srednje šole. 
Tudi ucenci iz vaških osemletk so imeli možnost prehoda na nižjo gimnazijo (v mestu), in sicer po kon­canih štirih razredih osnovne šole na vasi. Ta prehod je bil relativno težak tudi za zelo nadarjene ucence zaradi skrajšanih ucnih programov in kombiniranega pouka, zato se je v praksi pogosto dogajalo, da so v mestni šoli najprej ponavljali 4. razred in so se šele na­slednje šolsko leto vkljucili v 1. razred nižje gimnazije. Število takih prešolanih ucencev ni bilo prav visoko, po nekaj iz vsake vaške šole. Zanje je šolanje pomenilo še dodaten napor, saj so se morali vsakodnevno voziti s slabim avtobusnim prevozom iz oddaljenih vasi. Dru­ga možnost zanje je bilo bivanje v dijaškem domu, kar pa je povecalo stroške šolanja. Vpis v nižjo gimnazijo je bil predvsem odvisen od razgledanosti in napredno­sti njihovih staršev, seveda pa tudi od gmotnega sta­nja primarne družine. 
Na osnovnošolski stopnji so poucevali razredni uci­telji (s koncanim uciteljišcem), v nižji gimnaziji pa pred­metni ucitelji oz. profesorji predmetnih podrocij. Pouk je v vseh razredih potekal v cistih oddelkih, poucevali so tudi tuji jezik. Za posamezne predmete so obstaja­le specializirane ucilnice, laboratoriji in ponekod tudi telovadnica. Tudi opremljenost z ucili je bila neprimer­ljiva z vaškimi osemletkami, da o knjižnici in obšolskih dejavnostih ne govorimo. Šolo je vodil/a ravnatelj/ica, ki je praviloma na kamniški gimnaziji tudi pouceval/a. 
Reforma osnovne šole leta 1958 

Do vkljucno 4. razreda bi pogojno še lahko govo­rili, da je pouk na podeželskih šolah potekal vsaj pri­bližno na istem nivoju kakor v mestnih šolah, ceprav je prihajalo do velikih razlik v pogojih šolskega dela in pomanjkanju ucil. Do resnicnega razkoraka je pri­hajalo pri prehodu na višjo stopnjo. Razlike v vsebini, zahtevnosti in dostopnosti do nadaljnjega šolanja so pomenile, da nimajo vsi otroci enakih možnosti, kar pa ni bilo v skladu s socialisticno doktrino. 
S splošnim zakonom o šolstvu leta 1958 je bila v 
Jugoslaviji uzakonjena osem­let­na­osnov­na­šo­la­kot­edi­na­obli­ka­ob­vez­ne­ga­osnov­ne­ga­šol­stva. S tem zakonom so bile uki­nje­ne­ni­žje­gim­na­zi­je­in­spre­me­nje­ne­v­5.,­6.,­7.­in­8.­raz­red­osnov­ne­šo­le.­Ni­žje­or­ga­ni­zi­ra­ne­osem­let­ke­so­do­bi­le­sta­tus­šti­ri­raz­re­dne­po­druž­nic­ne­šo­le.­Uki­nje­ne­so­bi­le­tu­di­vse­olaj­ša­ve­za­šol­ski­obisk. V vecjih središcih in v mestih so nasta­le popolne osemletke, njim so kot dislocirane enote pripadale štiriletne podružnicne šole po vaseh. Spre­menilo se je tudi financiranje, ki je omogocalo boljše materialne pogoje za delo. Namesto proracunsko­ad­ministrativnega nacina republiškega financiranja je bilo uvedeno obcinsko. Obcine ustanoviteljice osnov­nih šol so zagotovljale sredstva za osnovno dejavnost, šolam pa je bilo dopušceno tudi ustvarjanje lastnega dohodka. 
Šolska mreža v zacetku šestdesetih 
Na obmocju obcine Kamnik se je mreža osnovnih šol postopoma oblikovala od pricetka 19. stoletja da­lje. Najvecjo spremembo pa je doživela po šolski refor­mi leta 1958 z nastankom štirih centralnih osnovnih šol: I. osnovne šole Kamnik, II. osnovne šole Kamnik, OŠ Stranje in OŠ Komenda ­Moste ter podeželskih šti­rirazrednih podružnicnih šol. Skupšcina obcine Kam­nik je julija 1964 sprejela sklep o organizaciji šolstva v obcini, s katerim je centralnim šolam dolocila pripa­dajoce podružnicne šole. Taka mreža v precejšnji meri ostaja še danes. 
Šolarji s podružnicnih šol so po koncanem cetrtem razredu na podružnici nadaljevali šolanje v petem raz­redu na eni od centralnih šol. Šolsko leto 1964/65 je prelomno za vse podeželske šole, ker se je prvic vsa generacija petošolcev prešolala, zato je bil organiziran tudi brez­pla­cen­pre­voz­ucen­cev­s­šol­ski­mi­av­to­bu­si. Ta sprememba pa je bila pri nekaterih starših sprejeta z odkritim odporom, zato je bilo potrebno veliko prepri­cevanja in diplomatskih spretnosti uciteljev na podruž­nicah, ki so se neposredno soocali s tem odporom4. Zaradi povecanega števila oddelkov in ucencev so se vodstva centralnih šol kadrovsko okrepila, ravnatelju/ ici se je pridružil/a pomocnik/ica ravnatelja/ice. Šol­ska mreža je bila sledeca: 
• 
I.­osnov­na­šo­la (danes OŠ Frana Albrehta) s po­družnicami: Nevlje, Mekinje, Tunjice, Vranja Pec, Duplica 

• 
II.­osnov­na­šo­la (danes OŠ Toma Brejca) s podruž­nicami: Sela, Loke, Šmartno v Tuhinju, Zg. Tuhinj, Špitalic, Motnik 

• 
Osnov­na­šo­la­Stra­nje s podružnico Gozd 

• 
Osnov­na­šo­la­Ko­men­da­-­Mo­ste 

• 
Sred­nja­šo­la­in­po­klic­no­izo­bra­že­va­nje: 

• 
Gimnazija Kamnik 

•
 Vajeniška šola za razne stroke (kovinar) 

• 
Vajeniška šola brivsko-frizerske stroke 

• 
Za­vod­za­uspo­sab­lja­nje­in­va­li­dne­mla­di­ne 

• 
Dijaški dom 

• 
Glas­be­na­šo­la 


I. osnovna šola – OŠ Frana Albrehta5 
V zacetku petdesetih let se je osnovna šola Kamnik preselila s Šutne (današnje OŠ Toma Brejca) na Glav­ni trg v nekdanje poslopje kamniške šole, današnjo pošto. Prostore si je delila s podružnico narodne ban­ke, kjer jim je pripadalo 5 ucilnic, konferencna soba, kabinet za ucila in pisarna. Za kulturne prireditve in telovadbo so uporabljali staro sokolsko telovadnico za današnjo kavarno Veronika. Zgradbe danes ni vec. Za­radi pomanjkanja prostora so poucevali še v vrtcu (na Šutni) in poslopju stare Ete, današnja Ideja. 
4­­­V­prehodnem­obdobju­od­1958­do­1964­so­se­starši­sami­odlocali,­ali­bo­njihov­otrok­nadaljeval­šolanje­v­petem­razredu­na­centralni­šoli­v­Kamniku­ali­na­domaci­vaški­šoli. 
5­­­Celotno­poglavje­o­šoli­Frana­Albrehta­je­povzeto­po­Pol­stoletja­Albrehtove­šole,­Zbornik­ob­50­letnici­poimenovanja­šole­po­Franu­Albrehtu,­38–49,­in­Osnovna­šola­Frana­Albrehta­Kamnik­1963–2003,­Zbornik­ob­40.­obletnici­dograditve­nove­šole,­17–37. 



Prve ideje o gradnji nove šole so bile zapisane že leta 1953 in 1955, in sicer za potrebe gimnazije. Ker pa se je po letu 1958 s šolsko reformo število gim­nazijcev prepolovilo, hkrati pa se je skoraj za enako število povecalo število osnovnošolcev, se je pojavila potreba po gradnji nove osnovne šole z dodatnimi pro­stori za gimnazijo. Z gradnjo so priceli leta 1959 na zemljišcu med dosedanjim šolskim poslopjem (OŠ To­ma Brejca) in Velikim prodom. Po prvotnem nacrtu naj bi najprej zgradili dvonadstropno zgradbo, pri cemer bi bilo drugo nadstropje namenjeno gimnaziji, in pripa­dajoco telovadnico. Zaradi velikega priliva ucencev iz podružnicnih šol so bili prisiljeni dodati še tretje nad­stropje, sicer bi za gimnazijo zmanjkalo prostora, grad­nja telovadnice pa je bila zaradi pomanjkanja denarja odložena v nedoloceno prihodnost. Pomanjkanje beto­na, gradbene mehanizacije in dodano nadstropje sta gradnjo zavlekla za celo leto. 
Šola je bila v casu gradnje moderna javna zgradba, zgrajena po nacrtu Plecnikovega ucenca Emila Navin­ška. Arhitekt je projektiral poslopje kot »brezkoridorno« šolo, kar pomeni, da je odpravil labirint zavitih hodni­kov (koridorjev) kot povezovalcev uporabnih prostorov in jih nadomestil z enim samim prostorom. S tem se je zmanjšal obseg zgradbe, izboljšala sta se osvetlitev z naravno svetlobo in prezracevanje, zmanjšali so se stroški za ogrevanje. Gradnja brezkoridornih stavb je bila za cetrtino cenejša od klasicnih stavb s hodniki. 
To je bila 22. brezkoridorna šola, v Sloveniji ji je sledilo še 39 šol. Navinšek je s projektiranjem šol zaslovel po vsem svetu.6 
Septembra 1963 dela še niso bila v celoti dokonca­na, zato je pouk ves mesec do 8. oktobra potekal kar na prostem, le pouk matematike in fizike je potekal v stari mestni telovadnici. V tem casu so izvedli tudi vec ekskurzij v Ljubljano, Vrbo, Sticno … Tudi po vselitvi so dela v pritlicju še potekala, tako da je pouk normalno stekel šele decembra. 
Pri pouku telovadbe so gostovali v telovadnici šole Toma Brejca in v eni izmed ucilnic v pritlicju, t. i. pionir­ski sobi. Leta 1967 je bilo odprto rokometno igrišce pri šoli Toma Brejca, ki je bilo na voljo tudi šolarjem Frana Albrehta, leta 1968 pa je bila zgrajena nova telovadni­ca pri Zdravstvenem domu, kjer so si prostore delili z dijaki gimnazije. 
Slabo leto po izgradnji, ma­ja­1964, se je I. osnovna šola na predlog uciteljskega zbora z obcinskim odlo­kom pre­i­me­no­va­la­v­Osnov­no­šo­lo­Fra­na­Al­bre­hta. V casu izgradnje je bila šola moderna zgradba z do­bro izkorišcenim prostorom, ki je omogocal sodoben kabinetni pouk. Prvo leto je bilo v 28 oddelkov vpisa­nih 806 ucencev. Od ustanovitve dalje do svoje smrti 1974 je šolo vodil ravnatelj Vekoslav (Slavko) Ferbežar. 



Po­druž­nic­na­šo­la­Nev­lje je bila v drugi svetovni voj­ni mocno poškodovana. Po vojni je bilo pritlicno šolsko poslopje z dvema ucilnicama obnovljeno, a premaj­hno, zato so leta 1954 vašcani dali pobudo za razši­ritev šolskih prostorov. Denar so dobili iz obcinskega proracuna, bogato pa so ga pomnožili s tisoci ur pro­stovoljnega dela in z gradbenim materialom. Ob stolet­nici šole junija 1963 je bilo šolsko poslopje povišano za nadstropje. Pridobili so dodatno ucilnico, delavnico za tehnicni pouk in spremljevalne prostore. 

Po­druž­nic­no­šo­lo­Vra­nja­Pec so zgradili po drugi svetovni vojni. Na šoli sta bila organizirana kombini­rani pouk 1. in 2. razreda ter kombinacija od 3. do 8. razreda. Sestava kombiniranih oddelkov se je veckrat spremenila zaradi razlicnega števila otrok, ki so jih v šolo vpisovali le vsako drugo leto. Prostorske razme­re so bile, milo receno, zelo skromne. Z vodo so se oskrbovali iz vaškega vodnjaka, loncena pec je zago­tavljala le minimalno toploto. Ucno osebje je imelo na voljo skromno stanovanje v šolski zgradbi, vendar sta uciteljici vsak dan prihajali peš. Na pot je bilo potrebno vcasih kreniti že ob petih zjutraj. Veckrat sta prenocili tudi v šoli, ker sta zvecer imeli sestanke in se v poznih 
150 urah nista mogli vracati domov. Kruh za malico so pe­kli enkrat tedensko na sosednji kmetiji. Marmelado in druge dobrote so priskrbele mame ucencev. Uciteljica, ki je imela pouk popoldne, je pripravila tudi malico za šolarje in skuhala caj. 
Ker ni bilo mogoce zagotoviti prevoza šolarjev z Vranje Peci v Kamnik, hkrati pa starši niso pristali, da bi njihovi otroci bili namešceni v dijaškem domu, je obcina Kamnik sprejela sklep, da ostane podružni­ca Vranja Pec še po letu 1963 dvodelna 8­razredna osnovna šola. Do leta 1965 je bila samostojna šola, potem so jo po sklepu obcine Kamnik prikljucili Osnov­ni šoli Frana Albrehta kot podružnicno šolo. Leta 1965 so v šolo napeljali vodovod in jo obnovili. V šolskem letu 1967/68 so zaceli v šoli na Vranji Peci ukinjati višje razrede osnovne šole, zato so ucenci od petega do osmega razreda obiskovali centralno šolo. Ker vsa­kodnevnega prevoza še ni bilo mogoce zagotoviti, so straši pristali, da so otroci med tednom bivali v dija­škem domu.7 Nekateri, npr. z Velike Lašne, pa so ho­dili peš do Potoka in se vozili s šolskim avtobusom na šolo Toma Brejca.8 

Po­druž­nic­na­šo­la­Me­ki­nje je bila med vojno moc­no razdejana, najbolj pred osvoboditvijo, ko so SS­ovci iz šole znosili vso municijo in jo na vrtu zažgali.9 Stre­ha stavbe je bila delno razkrita, celotna zgradba pa mocno poškodovana. Šolsko poslopje so zaceli obnav­ljati takoj po osvoboditvi predvsem s prostovoljnim de­lom sokrajanov. Ob 50­letnici šole leta 1962 so šolo temeljito obnovili. Vašcani, ki so sami cutili potrebo po obnovi dotrajane stavbe, so veliko dela opravili sami, kar je še poglobilo vezi med šolo in vašcani. Samostoj­na šola Mekinje je bila ukinjena leta 1964 in prikljuce­na kot podružnicna šola centralni šoli Frana Albrehta v Kamniku.10 
7­­­Osnovna­šola­Frana­Albrehta­Kamnik­1963–2003.­V:­Zbornik­ob­40.­obletnici­dograditve­nove­šole.­Izdajatelj­in­založnik:­OŠ­Frana­Albrehta­Kamnik.­34,­35,­58. 
8­­­Opomba­avtorice­(po­spominih­na­svoje­sošolce). 9­­­Od­doma­do­šole.­V:­Zbornik­ob­100­letnici­Društvenega­doma­(1911–2011)­in­šolske­stavbe­(1912–2012)­v­Mekinjah.­199. 10­­Osnovna­šola­Frana­Albrehta­Kamnik­1963–2003.­V:­Zbornik­ob­40.­obletnici­dograditve­nove­šole.­24. 


Po­druž­nic­na­šo­la­Tu­nji­ce je bila edina v obcini, kjer je pouk v zacetku šestdesetih še vedno potekal v mež­nariji z eno samo ucilnico in stanovanjem za ucitelje. Poslopje je bilo v slabem stanju, saj je v ucilnico in stanovanje pogosto zamakalo. Že leta 1954 so kraja­ni kupili zemljišce za novo šolo, a so z gradnjo zaradi financnih težav priceli šele leta 1963. Vašcani so pri­spevali ves les za gradnjo šole. V novi šoli sta bili dve ucilnici, knjižnica, konferencna soba, pisarna in soba za družbene organizacije. Zgrajeni sta bili tudi dve sta­novanji za ucitelje in celo kopalnica za ucence.11 Pouk v njej se je zacel s šolskim letom 1966/67. Pouk je po­tekal v kombiniranih oddelkih 1. in 3. razreda ter 2. in 
4. razreda. Ucenci so se po koncanem 4. razredu vozili na centralno šolo Frana Albrehta v Kamnik.12 

Razvoj po­druž­nic­ne­šo­le­Du­pli­ca je bil zelo tesno povezan z razvojem in širitvijo kraja, ki je iz majhnega zaselka z leti narasel v veliko naselje. Do leta 1955 so otroci Šmarce, Duplice in Volcjega Potoka obisko­vali šolo v 3 km oddaljenem Kamniku. Ker se je števi­
11 Kamniški­obcan,­1966,­III,­številka­3. 12­­Osnovna­šola­Frana­Albrehta­Kamnik­1963–2003.­V:­Zbornik­ob­40.­obletnici­dograditve­nove­šole.­23,­29,­30,­31,­58. 
lo prebivalcev hitro vecalo, se je povecalo tudi število ucencev. Tako so leta 1955 odprli oddelka 1. in 2. raz­reda tudi na Duplici v stanovanjskem bloku št. 33.13 Pouk je bil dvoizmenski. Ker je število ucencev vsako leto narašcalo, so v šolskem letu 1966/67 uvedli še tretjo izmeno, saj so imeli v bloku na razpolago samo eno ucilnico. Tako se je v drugem polletju 1968/69 
en oddelek preselil v Kulturni dom v prostor ljudske 
knjižnice. 

21. julija 1969 je bila na Duplici velika slovesnost. Kraj je dobil prepotrebno šolsko stavbo za ucence od 
1. do 4. razreda. Šolsko leto 1969/70 je pouk prvic po­tekal v lastni šolski zgradbi. Šola s štirimi ucilnicami in kuhinjo je bila zgrajena s prispevki kamniških tovarn, zlasti tovarne Stol, vendar je bila brez telovadnice. Po­uk je potekal dvoizmensko: 4 oddelki dopoldne, dva popoldne. Tako so lahko ucenci iz tega okoliša zaklju­cili šolanje na razredni stopnji bližje svojemu domu. Tudi nova šola je imela status podružnice.14 
II. osnovna šola Kamnik – OŠ Toma Brejca 
Velicastna zgradba osnovne šole in gimnazije Kam­nik, postavljena ob vstopu v srednjeveško mesto, je leta 1958 postala II. osnovna šola Kamnik. Pouk je potekal v pritlicju in prvem nadstropju, pevska so­ba, laboratorij in tehnicna delavnica so bili v drugem nadstropju, ki je pripadalo gimnaziji. Osnovna šola in gimnazija sta si delili inventar, zbirko ucil in mladin­sko ucilnico. Bila je tudi edina šola na Kamniškem, ki je imela lastno telovadnico. Pouk je potekal v dveh izmenah, od 1960 do 1962 pa celo v treh turnusih. Z izgradnjo novega šolskega poslopja v šolskem le­tu 1963/64 se je gimnazija preselila v »ta novo« šolo (OŠ Frana Albrehta) in sprostilo se je nekaj prostora. 
13­­Tukaj­naj­omenim­prisrcno­anekdoto.­Po­pripovedovanju­Janeza­Trebušaka,­takrat­Janka,­je­uciteljica­prvošolcke­ob­vstopu­v­šolo­poucila­tudi­o­uporabi­stranišca­na­izplako­vanje,­saj­so­skoraj­vsi­po­vrsti­poznali­samo­stranišce­»na­štrbunk«.­Pri­tem­je­izrecno­poudarila,­da­morajo­po­koncani­uporabi­potegniti­vodo­in­si­umiti­roke.­Nekaj­kasneje­je­
ugotovila,­da­so­ucenci­njene­besede­vzeli­dobesedno­in­so­si­kar­v­stranišcni­školjki­umivali­roke. 14­­­https//www.os­marijevere.si.­
A ne za dolgo, že naslednje šolsko leto 1964/65 se je število ucencev mocno povecalo, k cemur je delno prispevala tudi reorganizacija šolstva na Kamniškem (1964), ko je šola dobila še podružnice na Selih, v Lo­kah, Šmartnem, Zgornjem Tuhinju, Špitalicu in Mot­niku. Ucenci s podružnic so maticno šolo v Kamniku obiskovali od 5. do 8. razreda. 
Leta 1964 je šola dobila zdajšnje poimenovanje. Obcinska skupšcina je namrec sklenila, da se bo šo­la poimenovala po nedavno preminulem aktivistu OF in borcu za boljše delavsko življenje, ki je deloval na Kamniškem, Tomu Brejcu. Njegov doprsni kip je v avli šole 7. februarja 1968 odkril pisatelj France Bevk, ki je bil v ljudski šoli v Novakih pri Cerknem Brejcev ucitelj. V naslednjih letih so bile urejene zunanje površine za pouk telesne vzgoje, leta 1967 rokometno igrišce, ki je bilo v souporabi obeh šol.15 V tem obdobju so bi­li ravnatelji Dana Mišic, Danilo Brnot, Anica Istenic in Ivan Justinek. 


15­­Naša­šola­skozi­cas­1939–2009.­V:­Zbornik­ob­70­letnici­zacetka­gradnje­naše­šole­in­45­letnici­OŠ­Toma­Brejca. 


V sklopu centralne šole je od leta 1964 delovalo šest­po­druž­nic. Vsem je nova reorganizacija prinesla veliko olajšanje, saj so bile vse kadrovsko in prostor­sko zelo podhranjene. Najbolj razveseljivo je bilo to, da se je dokoncno nehalo celodnevno poucevanje v težkih razmerah kombiniranega pouka od prvega do osmega razreda. Vendar ne takoj, na šolah so še ostali ucenci od 6., 7. in 8. razreda, ki se niso mogli avto­maticno prešolati na centralno šolo v ustrezen razred, ker zaradi prilagojenega predmetnika na podružnicah niso imeli potrebnega predznanja. Zato so dokoncali osnovnošolsko obveznost na domacih šolah. Na manj­ših podružnicah se kombiniranim oddelkom ni bilo mogoce izogniti zaradi majhnega števila ucencev. 
Na­po­druž­nic­ni­šo­li­Se­la­pri­Kam­ni­ku sta v šest­desetih letih obicajno poucevali dve ucni moci. Na šoli sta bili na voljo tudi dve kadrovski stanovanji. Ucitelji so se pogosto menjavali, a upraviteljica Radka Veršnik je skrbela za kontinuiteto, saj je tukaj poucevala od leta 1946 do upokojitve 1981. Materialni pogoji so se le pocasi boljšali, oskrba z ucili je bila šibka. Najvecjo težavo je obicajno predstavljalo ogrevanje šolskih pro­storov. 
Za ilustracijo, kakšna je bila organizacija pouka v šolskem letu 1965/66:16 
16­­­80­let­šole­na­Selih.­V:­Zbornik­ob­80­letnici­šolstva­na­Selih. 

1. razred  16 ucencev  popoldne  
2. in 3. razred  21 ucencev  dopoldne  
4. in 6. razred  16 ucencev  dopoldne  


Tudi po­druž­nic­na­šo­la­Lo­ke je bila dvorazrednica z dvema stanovanjskima enotama. Tudi tu je pouk potekal v kombiniranih oddelkih. Na šoli je v zacetku šestdesetih let poucevala takrat priznana mladinska pisateljica in pesnica Majda Peterlin ­Vida Brest (parti­zansko in umetniško ime). V casu njenega službovanja na Lokah so tuhinjske šole veckrat obiskali njeni prija­telji, znani literati: Tone Pavcek, Neža Maurer, France Bevk, Tone Seliškar, Kristina Brenkova, Mila Kacic in Vera Albreht. 

Med manjše dvorazredne podružnice s kombinira­
nimi oddelki sta spadali tudi šo­la­v­Špi­ta­li­cu­in­Mot­ni­
ku. Ucenci iz obeh šol pa so po letu 1964 (reorganiza­cija šolstva) zaradi bližine in lažje organizacije prevoza obiskovali pouk od 5. do 8. razreda na osnovni šoli Vransko. Za obe podružnici je bilo znacilno tudi to, da sta imeli vedno kadrovske probleme, ceprav so bila na šolah na voljo uciteljska stanovanja. V Špitalicu so se ucitelji pogosto menjavali, kar za samo šolo ni bilo dobro. V Motniku se je ta problem reševal na plecih uciteljice Pavle Grutschreiber, ki je tu poucevala petin­dvajset let, od tega 20 let celodnevno, medtem ko so drugi ucitelji ostajali le kratek cas.17 Kombinirano po­ucevanje v dveh izmenah je iz pedagoških in didaktic­nih razlogov izvirno organizirala takole:18 
dopoldne  popoldne  
september–november  2. in 4. razred  1. in 3. razred  
december–junij  3. in 4. razred  1. in 2. razred  


Po­druž­nic­no­šo­lo­Šmar­tno je pestil prostorski pro­blem. Šolsko poslopje je nagrizel zob casa (zgrajena 1891). Ena sama ucilnica, »veliki razred«, nikakor ni zmogla zadostovati za veliko število otrok, zato so upo­rabljali »malo« ucilnico v bližnji obcinski stavbi, nekoc mežnariji, stari vsaj 250 let, kjer je bila leta 1856 usta­novljena prva državna šola v Šmartnem. Mala ucilnica ni ustrezala niti prostorsko niti higiensko, vendar so se v njej šolale generacije šmarskih ucencev, dokler je ni sanitarna inšpekcija leta 1967 dokoncno in odlocno zaprla. Težavo so rešili tako, da so vecjo ucilnico prezi­dali v dve manjši in tako zacasno rešili problem.19 Za kontinuiteto je skrbela uciteljica Mija Matjan, ki je tu službovala od leta 1958 do upokojitve v devetdesetih letih. 
17­­­Tatjana­Drovenik­Calic,­2010:­Lepo­je­res­na­deželi,­kjer­šola­prijazna­stoji.­V:­Kronika­ob­120­letnici­šole­v­Motniku.­188,­189. 
18­­­Prav­tam,­130,­131. 19­­­Od­ljudske­šole­do­devetletke.­V:­Zbornik­ob­110­letnici­prve­šolske­zgradbe­v­Šmartnem­v­Tuhinju. 

Mala ucilnica v obcinski stavbi s starimi klopmi. Na fotogra­fiji uciteljica Mija Matjan z ucenci, decek v prvi klopi je bos. (Vir: Od ljudske šole do devetletke. 34) 

Po­druž­ni­ca­Zg.­Tu­hinj­je bila po številu ucencev in velikosti šole najvecja v Tuhinjski dolini. Na voljo so bile tri ucilnice, v katerih je pouk na razredni stopnji potekal v cistih oddelkih, na predmetni stopnji pa v dveh kombiniranih oddelkih: 
dopoldne popoldne 

3. razred  1. razred  
4. razred  2. razred  
7. in 8. razred  5. in 6. razred  


Na šoli je pod vodstvom Vide Drovenik zelo uspeš­no delovala pionirska knjižnica, ki je bila velikokrat pohvaljena in postavljena za zgled ostalim šolskim knjižnicam na podružnicnih šolah zaradi velikega šte­vila knjižnih enot in številnih mladih bralcev. Šola je izstopala tudi po uprizarjanju otroških in mladinskih iger pod vodstvom iste mentorice.21 
Ucitelji na podružnicah so pozitivno sprejemali pri­kljucitve k centralni šoli. Strokovne in družabne pove­zave so hitro zaživele, skrajšala se je ucna obveznost, zlasti so bili cenjeni strokovni aktivi in poucne ekskur­zije po domovini in tujini. 


Poucevali so trije ucitelji, in sicer Marica Žavbi in zakonski par Vida in Dore Drovenik. Bili so utecena trojica, saj so skupaj poucevali vec kot cetrt stoletja, od leta 1950 pa vse do njihove upokojitve. Stalnost uciteljev na podružnicni šoli je zelo pomemben dejav­nik za uspešno delo šole in razvoj kraja. Upravitelj Do­re Drovenik je bil tudi nekak neformalni vodja aktiva uciteljev podružnicnih šol in vezni clen med centralno šolo in podružnicami.20 
Znacilna ucilnica na podružnicni šoli: 1. razred na podruž­nici Zg. Tuhinj z uciteljico Vido Drovenik (Arhiv Tatjane Dro­venik Calic) 
21­­­Leta­1969­je­Vida­Drovenik­prejela­bronasto­plaketo­obcine­Kamnik,­1972.­pa­nagrado­sklada­Toma­Brejca­v­ugledni­družbi­profesorja­Sama­Vremšaka.­Kamniški­obcan,­1972,­11,­številka­9. 



Na šolskem igrišcu – podružnica Zg. Tuhinj (Arhiv Tatjane Drovenik Calic) 
Osnovna šola Komenda - Moste 
Med vojno je bilo šolsko poslopje v Komendi (zgra­jeno 1872) požgano in porušeno. Pouk je potekal v zasilnih šolskih prostorih v Domu v sobi nad odrom, v Glavarjevem špitalu, dve šolski sobi s pisarno pa sta že bili v nekdanji prosvetni dvorani »Na štifengi«. Leta 1954 je bila zgrajena nova šola v Mostah, kamor se je preselila Nižja gimnazija Komenda. Za tedanje case je bila šola prostorna in sodobna, na kar kaže že poda­tek, da je bila zgrajena tudi telovadnica. Leta 1961 je imelo telovadnico le 14 % vseh šol v Sloveniji, medtem ko so v Mostah otroci telovadili v svoji prostorni dvora­ni že devet let. 
Po šolski reformi leta 1958 je bila ustanovljena osnovna šola Komenda ­Moste, ki je delovala na dveh lokacijah. V Mostah je bila popolna osemletka. Šolarji iz komendskega okolja so prve štiri razrede obiskovali v Komendi, 5., 6., 7. in 8. razred pa v Mostah.22 Od ustanovitve dalje vse do leta 1975 je bil ravnatelj šole Marjan Založnik. 

22­­­Rafko­Lah:­Diplomska­naloga­Razvoj­šolstva­v­Komendi­in­Mostah­od­1976­do­danes. 
Del šolskega kolektiva Osnovne šole Komenda ­Moste leta 1963. Zadaj levo ravnatelj Marjan Založnik. (Vir: Diplomska naloga Rafka Laha Razvoj šolstva v Komendi in Mostah od 1976 do danes. 88) 
Da bi v Komendi našli primeren skupni prostor za nižje razrede, so zgradili novo šolsko poslopje v nek­danji Kapli vasi med Mostami in Komendo, kamor so se preselili v letu 1970. 
Osnovna šola Stranje 
Šolsko poslopje v Stranjah je bilo zgrajeno leta 1913. Med vojno leta 1943 je bilo požgano in nato po vojni obnovljeno. Pred šolsko reformo leta 1958 je bi­lo na šoli osem oddelkov, od 1. do 8. razreda, vendar ni imela statusa nižje gimnazije (kakor OŠ Komenda ­Moste). Po šolski reformi pa je šola v Stranjah sicer dobila status centralne šole, ene izmed štirih v obcini Kamnik, vendar ni imela enakega položaja kakor cen­tralni šoli v Kamniku. V višjih razredih so še vedno po­ucevali ucitelji z uciteljišcem in predmetni ucitelji, šolo pa je vodil upravitelj in ne ravnatelj. Prvi ravnatelj je postal Slavko Šteblaj, in to šele leta 1962. Zaradi na­rašcajocega števila ucencev in posledicno velike pro­

storske stiske se je v šolskem letu 1967/68 pricela gradnja nove šole. Nova šola, v kateri je bilo 9 ucilnic, pripadajoci kabineti, knjižnica in telovadnica, je bila slovesno predana namenu 8. februarja 1971.23 
23­­­https://www.os­stranje.si/sola/zgodovina­sole/. 
Po­druž­nic­na­šo­la­Gozd­leži v naselju Krivcevo, ki je 7 km iz Zgornjih Stranj. Tudi, ko je zakon o osem­letki leta 1958 predvidel delitev na centralne in po­družnicne šole, je šola Gozd ostala samostojna, ker je bilo na njej tudi 90 ucencev.24 Šele pet let pozneje, ko je v Stranjah nastala centralna osemletna šola, se je osnovna šola Gozd preimenovala v podružnicno šolo. V šolskem letu 1964/65 je osnovna šola Gozd posta­la podružnica šole v Stranjah. Na šoli je dolga leta od 1946 do upokojitve poucevala uciteljica in upravitelji­ca Milena Romšak.25 

Srednje šolstvo 
Strokovno izobraževanje 

V Kamniku sta po vojni delovali dve nižji strokovni šoli: Va­je­ni­ška­šo­la­briv­sko-fri­zer­ske­stro­ke­republi­škega znacaja in Va­je­ni­ška­šo­la­ko­vi­nar­skih­strok bolj obcinskega znacaja. Obe sta se stalno soocali z nedorecenim financiranjem in prostorskimi problemi. Delovali sta po razlicnih lokacijah: v osnovni šoli na Glavnem trgu (v pošti), v sedanji šoli Toma Brejca, v uršulinskem samostanu v Mekinjah. Obe sta bili brez ucnih delavnic. Pomagale so bližnje tovarne Smodniš­nica, Titan, Stol in tudi Invalidni dom. Še zlasti kovinar­ska šola se je soocala z izredno slabimi prostorskimi pogoji, ki niso omogocali celovitega uresnicevanja uc­nih nacrtov. V Mekinjah niso imeli ustrezne razsvetlja­ve, opreme in ucil. 
Šolska reforma je zajela tudi srednje strokovno (po­klicno) izobraževanje s preobrazbo vajeniškega v po­klicno šolstvo. Vsebinske spremembe in zahtevnost ucnih nacrtov so pogojevale tudi ustrezne materialne pogoje in organizacijo dela. Zaostrila je prostorske in kadrovske pogoje. To je med drugim prispevalo, da sta 
obe kamniški vajeniški šoli v šolskem letu 1962/63 
prenehali z delovanjem,26 ceprav je obe šoli obiskova­lo razmeroma veliko ucencev.27 
Vendar želja in potreba po izobraževanju strokovnih kadrov ni zamrla. V casu reformnih prizadevanj in iska­nja novih rešitev so priceli delovati oddelki za odrasle, in sicer: 
• 
srednja tehniška šole strojne stroke, 41–45 sluša­teljev, od l. 1959 do 1963; 

• 
dislocirani oddelek ekonomske srednje šole, 42 slušateljev, od l. 1959 do 1963. 


Gimnazija 
Potreba in želja po ustanovitvi gimnazije, ki bi omo­gocala študij na višjih šolah in univerzi, sta v Kamni­ku segali že v leto 1919. Pravi cas za uresnicitev pa je nastopil s povojno graditvijo in težnjo približati šolo vsem, ki so nadarjeni in sposobni. Pred tem casom je bilo šolanje na gimnaziji predrago in predalec, da bi bilo bolj dostopno vecjemu številu mladih. Šolsko leto 1945/46 je bilo pomembna prelomnica na po­drocju kamniškega šolstva. Najprej je bila v Kamniku ustanovljena nižja gimnazija, leta 1948 po so od mi­nistrstva dobili dovoljenje, da bo ta lahko prerastla v osemrazredno višjo gimnazijo. Ustanovitev popolne gimnazije je bila za Kamnik velik, a tudi prestižni do­godek, saj je kraj pridobil popolno srednjo šolo. 
Po pretvorbi nižje gimnazije v višje razrede osem­letke je ostalo na kamniški gimnaziji le 8 razredov, po dve paralelki v vsakem letniku, in 10 profesorjev. Po letu 1958 se je pojavila tendenca po ukinjanju manj­ših šol, kamor je sodila tudi kamniška gimnazija. Zara­di zaostrenih materialnih in kadrovskih zahtev se je v procesu reforme srecevala s financnimi problemi. Ob­cina Kamnik se je zavedala pomena splošnoizobraže­valne šole, zato je bilo vloženih ogromno naporov, da se je gimnazija obdržala in dobila sodobnejše prostore v novozgrajeni stavbi OŠ Frana Albrehta. Opremljenost ucilnic in kabinetov je zadošcala zahtevam in pogo­jem za verifikacijo, ki jo je gimnazija pridobila junija 1963.28 Velja omeniti tudi to, da so se prav v tem casu za ustanovitev gimnazije potegovale tudi Domžale, ki so po nekaterih kriterijih imele boljše pogoje. Vendar je nekako pretehtal Kamnik, tudi zaradi tradicije in ugleda, ki si ga je ustanova pridobila v relativno krat­kem casu. 
Za ilustracijo naj omenimo, da je gimnazija Kam­nik v šolskih letih 1963/64 in 1964/65 kar dvakrat zaporedoma dosegla drugo mesto med 38 srednjimi šolami v Ljubljanskem okraju, pri cemer so ocenjeva­li ucni uspeh, krožke, pomoc slabšim dijakom, ureje­nost ucilnic in šolskega okolja, sodelovanje z mestom in mladinsko organizacijo. 

24­­­Leta­2001­jo­je­obiskovalo­samo­9­ucencev­iz­KS­Crna­in­KS­Sela.­26­­­Kovinarska­šola­se­je­preselila­v­poklicno­kovinarsko­šolo­Domžale,­frizerska­pa­na­Center­strokovnih­šol­v­Ljubljano. 
25­­­Marija­Štupar,­Valentina­Brnot:­70­let­šole­Gozd­1931–­2001.­Vir:­http://dolinacrne.blogspot.com/2001/02/70­let­27 Ob­40­letnici­srednjega­šolstva­v­Kamniku­1949–1989.­7. 
sole­gozd­1931­2001.html. 28 Ob­40­letnici­srednjega­šolstva­v­Kamniku­1949–1989.­8. 

V tem casu so bili ravnatelji: profesor Jože Sluga (1961–1962), karizmaticni profesor Zvone Verstovšek (1962–1969) in Ivan Justinek. Zadnji se je bil takoj z nastopom leta 1969 prisiljen spopasti z vnovicno ne­varnostjo ukinitve kamniške gimnazije. Po novih repu­bliških merilih o financiranju srednjega šolstva je sodi­la med manjše šole in je bila kot taka predraga. Novi ravnatelj se je dobro zavedal, kaj bi izguba gimnazije pomenila za Kamnik. Ob podpori profesorskega zbora je uspel racionalizirati notranjo organizacijo v tolikšni meri, da so ob istih prostorskih pogojih lahko vpisa­li vecje število ucencev, namesto v 8 kar v 12 oddel­kov.29 

Po šolski reformi leta 1958 se je gimnazija izena­cila z ostalimi 4­letnimi srednjimi šolami. Matura je bila zamenjana z zakljucnim izpitom. Ta je v zacetku obsegal izdelavo in zagovor seminarske naloge. V šol­skem letu 1963/64 so bili dodani: izpit iz slovenskega jezika, tujega jezika ali matematike (izbirno) in izpit iz izbranega predmeta. Leta 1969 je bil dodan še izpit iz novejše zgodovine jugoslovanskih narodov in družbe­ne ureditve.30 
V sklopu slavnostnih prireditev je na predlog delov­ne skupnosti kamniške gimnazije Skupšcina obcine Kamnik oktobra 1970 sprejela sklep, da se Gimnazija Kamnik preimenuje v gimnazijo Rudolfa Maistra.31 
Zavod za usposabljanje invalidne mladine 
Zacetki zavoda segajo v leto 1947, ko je bil usta­novljen Dom invalidne mladine (DIM) Kamnik na Can­karjevi cesti v Mekinjah. V zacetku je bil poudarek na socialnih in zdravstvenih programih. Šolski programi so se zaceli uvajati od leta 1951 dalje, in sicer najprej poklicni programi, zatem pa tudi osnovnošolski. Od vsega zacetka dalje je imel zavod, za razliko od ostalih šolskih ustanov v Kamniku, republiški znacaj32. Leta 1956 se je preimenoval v Zavod za usposabljanje in­validne mladine (ZUIM). Z uspešno razširitvijo zavoda sta se zelo dvignila njegov pomen in ugled. ZUIM je bil takrat sprejet v program Unicefa kot edina tovrstna ustanova v Jugoslaviji. Prejel je veliko sredstev, s cimer se je materialno in strokovno zelo okrepil. 

V letu 1964 je bil zavod preseljen na sedanjo lo­kacijo na Novi trg. Poslopje je bilo zgrajeno po sodob­nih standardih in funkcionalni povezanosti prostorov. Osrednji del je predstavljal internat za 180 gojencev. Všolani so bili otroci od 6. leta starosti iz vse Sloveni­je, ki so tu opravili osnovnošolsko obveznost. Gojenci so se usposabljali za poklic urarja, vrtnarja, radiome­hanika, elektromehanika ali krojaca, za šiviljsko in pletilsko stroko, nekateri so obiskovali tudi gimnazijo. 
30­­­Prav­tam.­8. 

Vsako leto je zavod zapustilo povprecno 30 gojencev, usposobljenih za samostojno življenje.33 
V šolskem poslopju je bilo 6 ucilnic za prakticno de­lo in 6 ucilnic za pouk osnovne in strokovne šole, knjiž­nica, zbornica in kabineti. Urejeni so bili tudi prostori za zdravstveno oskrbo gojencev, terapije ter prostori za individualno telovadbo. Poleg teh sta bila v kom­pleksu tudi klasicna telovadnica in zimski plavalni ba­zen. V posebni štirinadstropni stolpnici so bile pisarne in kadrovska stanovanja. 
Leta 1967 je bilo v zavodu zaposlenih 105 delav­cev, od tega 33 pedagoških in 23 zdravstvenih. 
Prvi direktor je bil Srecko Rot. Skupaj s soprogo Ma­rijo Rot, ki je vodila poklicno šolo, sta zavod uspešno vodila dolgo vrsto let. Gradnjo so financirali republiški Zavod za socialno zavarovanje, republiški Sklad za šol­stvo, Sklad za socialne ustanove, Zavod za zaposlo­vanje delavcev, Okrajni ljudski odbor in sam Zavod za usposabljanje invalidne mladine.34 Ves kompleks po­slopij je zavzemal 7.000 m2 uporabnih površin. Zavod je dejansko predstavljal eno najpomembnejših social­novarstvenih ustanov v republiki Sloveniji.35 
Glasbena šola 

Glasbena šola v Kamniku je bila ustanovljena le­ta 1953. V šestdesetih se je povecala na 5 oddelkov, dodani so bili še plesni oddelek, oddelka za besedno umetnost in likovno vzgojo ter pevska šola. Šola se je tedaj preimenovala v Zavod za estetsko vzgojo. Delo­vala je v nekdanji obcinski zgradbi na Kolodvorski ulici št. 2 (stara knjižnica). Najbolj jo je pestilo pomanjka­nje ustreznega uciteljskega kadra. Izšolani kamniški glasbeniki so se raje zaposlovali v osnovnem in sred­njem šolstvu, ker so bili tam osebni dohodki za enako število pedagoških ur obcutno višji. Tudi ucni prostori so bili neprimerni, bilo jih je premalo in pozimi jih ni bilo mogoce ogreti. V stavbi so bili naseljeni tudi drugi stanovalci, s katerimi je imelo vodstvo šole nepresta­ne težave. 
33­­­Mnogi­mladi­ljudje­so­se­tukaj­tudi­srecali,­se­porocili­in­zaživeli­družinsko­življenje.­Na­življenje­v­zavodu­so­ohranili­najlepše­spomine­in­so­ob­raznih­slovesnostih­radi­obiskali­ustanovo,­kakor­da­bi­se­vracali­domov.­Tu­so­bili­vedno­prisrcno­sprejeti,­za­kar­je­imel­posebne­zasluge­direktor­Srecko­Rot.­Tako­je­ustanova­tudi­s­tega­stališca­odigrala­pomembno­socialno­vlogo.­To­mi­je­dobro­znano­iz­bližnjega­sorodstva.­(Opomba­avtorice.) 
34 Kamniški­obcan,­1964,­letnik­3,­številka­8. 35 Kamniški­obcan,­1964,­letnik­3,­številka­9. 
Decembra 1968 so se rešili vsaj prostorski proble­mi, ker so se preselili na novo lokacijo, v novozgrajeni zdravstveni dom na Kajuhovi 11, kjer domuje še da­nes. Novi prostori so omogocili pouk orkestrske igre. Sredi šestdesetih let je bil ustanovljen Komorni orke­ster Kamnik, ki se je kasneje združil z orkestrom Glas­bene šole Domžale – in nastal je Simfonicni orkester Domžale ­Kamnik, ki deluje še danes. Ker novonastali oddelki nikakor niso zaživeli, je šola spet privzela staro ime Glasbena šola Kamnik. 
Dijaški dom 
Del kamniške šolske ponudbe je bil tudi Dijaško­va­jenski dom v Tomšicevi ulici (današnja OŠ 27. julij). V petdesetih je bil polno zaseden, v šestdesetih pa so se dijaki in vajenci v šolo vozili od doma, kar je omogocal razvoj javnega prevoza. Leta 1964 je bilo glede na ka­pacitete le 30 % otrok v internatski (celodnevni) oskr­bi. Ostalo so bili otroci v dveh oddelkih dnevnega var­stva, predhodnikih današnjega podaljšanega bivanja. Potrebe po dnevnem varstvu so se hitro vecale, zato so sklenili obstojece prostore z delno predelavo prila­goditi za varstvo otrok po pouku. Vsi otroci so prejeli po 2 obroka hrane (zajtrk in kosilo ali kosilo in vecerjo). Varstvena ustanova je poslovala od 5.30 do 16. ure za prvo skupino (1. do 4. razred), za starejše otroke od 5. do 8. razreda pa do 18. ure.36 
Potek šolskega leta 
Šolsko leto se je pricelo v prvih dneh septembra in koncalo konec junija, to je bilo 210 dni pouka. Pote­kal je od ponedeljka do sobote, razen na podružnicah, kjer je bil tudi cetrtek za ucence pouka prost dan (do leta 1964). Pouka prosti dnevi so bili še ob praznikih: dan mrtvih, dan republike 29. novembra, novo leto, kulturni praznik 8. februarja, dan OF 27. aprila, praznik dela 1. maja, dan mladosti 25. maja. Šolsko leto se je pricelo septembra in je bilo razdeljeno na dve polletji, ki sta bili loceni s 14­dnevnimi šolskimi pocitnicami v februarju. Spricevala oz. izkaze so dobili dvakrat let­no: ob polletju in konec šolskega leta v zadnjih dneh junija. 
Pred prazniki so na šoli obvezno potekale proslave, ucitelji pa so z ucenci prirejali številne proslave tudi za krajevne skupnosti. Ob novem letu so potekale še posebno prisrcne prireditve z obdaritvijo in obiskom dedka Mraza. Pri tem so šolam priskocile na pomoc kamniške delovne organizacije, ki so v okviru patro­nata posamezni šoli, ki jim je bila dodeljena, poklonili individualna ali skupinska darila.37 Na razredni sto­pnji so sprejeli in nosili Kurirckovo pošto, na predmet­ni stopnji pa Titovo štafeto. Vse to je popestrilo šolski vsakdan, za ucitelje pa je pomenilo dodatno delo, saj je bilo vedno potrebno prirediti vsaj krajšo proslavo. Zlasti so bili obremenjeni ucitelji na podružnicah, ker jih je bilo malo in se tovrstno delo ni moglo porazdeliti. 
36 Kamniški­obcan,­1968,­VII,­številka­9. 
37­­Kot­primer­navajam:­podružnica­Zg.­Tuhinj­je­bila­pod­patronatom­tovarne­Utok,­podružnica­Šmartno­trgovskega­podjetja­Kocna,­centralna­šola­Toma­Brejca­tovarne­Stol­…­(Opomba­avtorice.) 

Ucenci 
V šolskem letu 1960/61 je bilo v obcini Kamnik 3309 osnovnošolcev38, od leta 1965 do 1970 se je število gibalo okrog 3000, pri cemer je zanimivo to, da se je spreminjala njihova prostorska razdelitev glede na vecje naseljevanje okrog Duplice in Kamnika, nižalo pa se je število ucencev na podružnicah.39 Šolska ob­veznost je veljala od 7. do 15. leta starosti. Z izboljša­nimi ucnimi pogoji se je dvignil tudi ucni uspeh, zlasti je upadlo število otrok, ki niso zakljucili vseh razredov osemletke. V skladu s takratnim družbenim sistemom so bili ob dnevu republike prvošolcki – cicibani – slo­vesno sprejeti v Pionirsko organizacijo, sedmošolci pa ob dnevu mladosti v Mladinsko organizacijo. Vsi so bili vclanjeni tudi v podmladek Rdecega križa. 

Vecina ucencev je bila narocena na mladinsko pe­riodiko, ki je bila zelo pestra in kvalitetna. Posebno popularni so bili Ciciban in Pi­o­nir­ski­list,­Pi­o­nir­in Ku­rir­cek, ki so jih kot popestritev vkljucevali v ucne pro­grame. Knjižni zbirki Cebelica in Sinji galeb sta bili za nekatere edine knjige, ki so jih imeli doma in jih je pre­birala vsa družina. 
V šoli je delovala mlecna kuhinja, vsi otroci so bi­li naroceni na malico. Na podružnicah, oddaljenih od zdravstvenega doma, so se na šoli izvajali tudi zdrav­
38­­­Nekaj­statisticnih­podatkov­o­šolstvu­v­Domžalski­in­Kamniški­obcini­je­v­Kamniškem­zborniku­VIII,­1962,­159. 39­­­Razvoj­obcine­Kamnik­v­sedemdesetih­letih.­V:­Kamnik­1229–1979, Zbornik­razprav­s­simpozija­ob­750­letnici­
mesta. 

niški in celo zobozdravniški pregledi in cepljenja ucen­cev. Za oddaljene šolarje je bil organiziran poseben šolski prevoz, ki je bil brezplacen. 
Ucitelji 
V šestdesetih je bilo na osnovni šoli mogoce najti kar štiri izobrazbene profile uciteljev. Na podružnic­nih šolah so službovali ucitelji in uciteljice s koncanim petletnim uciteljišcem in uciteljice tecajnice. To so bile uciteljice, ki so po koncu vojne koncale t. i. pedagoške tecaje, nekajmesecna pripravljalna usposabljanja, s katerimi so jih usposobili za poucevanje. Svojo stro­kovno izobrazbo so dopolnjevale še nekaj let, tako da so med pocitnicami obiskovale dopolnilne tecaje, na­to pa so morale opraviti strokovni izpit.40 Na central­nih šolah so poleg uciteljev z uciteljišcem poucevali še predmetni ucitelji s koncano prvo stopnjo fakultete. Profesorjev z univerzitetno izobrazbo je bilo na osnov­nih šolah manj, ker so vecinoma službovali na srednjih šolah. 
Ucitelji, ki so poucevali na podružnicah, so pri pla­cah prejemali še posebne dodatke: za težko delovno mesto (razlicno glede na oddaljenost šole od mesta oz. glavne ceste), za celodnevno poucevanje, za dvoj­no, trojno, celo cetverno kombinacijo.41 Upravitelj oz. vodja podružnice je prejemal še vodstveni dodatek. 
Ucna obveznost razrednega ucitelja v mestu je zna­šala okrog 24 pedagoških ur, odvisno od razreda, v prvem manj, v cetrtem pa vec. Njihovi podeželski kole­gi, ki so praviloma globoko v šestdeseta poucevali ce­lodnevno, so tedensko opravili vec kot 35 pedagoških ur, ceprav naj bi bila to zgornja meja. 
Od vseh uciteljev se je pricakovalo, da so bili v skla­du s tedanjo idejno doktrino aktivno družbeno aktivni kot vodilni clani družbenopoliticnih organizacij in kul­turnih društev. Zlasti je to veljalo za podeželsko uci­teljstvo.42 
40­­­Na­ta­nacin­so­po­vojni­reševali­pomanjkanje­uciteljstva,­celo­uciteljišce­je­bilo­nekaj­let­skrajšano­na­štiri­leta.­(Opomba­avtorice.)­
41­­­Za­dvojno­kombinacijo­–­2­razreda­istocasno:­10­%­dodat­ka,­za­trojno­–­3­razredi­istocasno:­15­%­dodatka.­(Opomba­
avtorice.)­42­­­Od­ljudske­šole­do­devetletke.­V:­Zbornik­ob­110­letnici­prve­šolske­zgradbe­v­Šmartnem­v­Tuhinju. 
Novosti pri pouku 

Aprila 1960 so bili sprejeti novi ucni nacrti, kar je pomenilo tudi nove ucne predmete, spoznavanje pri­rode in družbe (SND) v tretjem razredu in spoznava­nje narave (SN) in spoznavanje družbe (SD) v cetrtem razredu. Leto 1965 predstavlja pricetek organizacije varstva po pouku sedanjega podaljšanega bivanja. Bralna znacka je bila prvic uvedena v šolskem letu 1967/68. 
V šolskem letu 1969/70 je bila uvedena Mala šola kot predpriprava za vstop v šolo za otroke, ki niso bili vkljuceni v vrtce, s katero bi jim olajšali prehod v prvi razred. 
Zaradi narašcajocega prometa in nesrec ucencev 
na poti v šolo sta bila v predmetnike uvedena promet­
na vzgoja in tekmovanje Mladi prometnik. Kot tekmo­vanje v znanju se je v zacetku sedemdesetih pod po­kroviteljstvom Pi­o­nir­ske­ga­li­sta pricela Vesela šola, ki poteka še danes. 
Sklep 

Na podrocju osnovnega in srednjega šolstva so se v šestdesetih letih udejanjile spremembe, ki jih je uzakonila šolska reforma leta 1958. Država si je opo­mogla od opustošenja ob koncu druge svetovne voj­ne, izboljšanje ekonomskih razmer in napredek sta se odražala na vseh podrocjih družbenega življenja. »Baby boom« – generacija otrok, rojenih v letih 1952 in 1953, je v zacetku desetletja prvic prestopila šolski prag. Obstojeci šolski prostor enostavno ni vec zado­šcal. Temu je sledil pravi šolski investicijski bum, ce naj omenimo samo gradnjo OŠ Frana Albrehta z gim­nazijo, Zavoda za usposabljanje invalidne mladine, te­lovadnice pri zdravstvenem domu, šol na Duplici in v Stranjah ter adaptacije podružnicnih šol. Osnovne šo­le so razpolagale s 65 ucilnicami s skupno površino 4180 m2.43 Z novimi javnimi zgradbami so Kamnik in okoliški kraji spremenili svojo zunanjo podobo, z izbolj­šanimi pogoji v šolstvu se je spremenila dostopnost do srednješolskega in univerzitetnega izobraževanja. Šestdeseta leta so tudi desetletje prenovljenih ucnih nacrtov za osnovne in srednje šole in novih nacinov poucevanja. Z manjšimi korekcijami so te spremembe v šolstvu veljale desetletja, vse do uvedbe devetletke, in tako zaznamovale življenja generacij mladih v obci­ni Kamnik. 
Prispevek je nastal na pobudo Marka Kumra in Medobcinskega muzeja Kamnik v okviru študijskega krožka Bilo je nekoc v Kamniku. 
Viri in literatura 
Tatjana DROVENIK CALIC, 2009: Le­po­je­res­na­de­že­li,­kjer­šo­la­pri­jaz­na­
sto­ji.­Kro­ni­ka­ob­120­let­ni­ci­šo­le­v­Mot­ni­ku. Tatjana DROVENIK CALIC, 2001: Od­ljud­ske­šo­le­do­de­vet­let­ke­1891–2001.­Zbor­nik­ob­110­let­ni­ci­pr­ve­šol­ske­zgrad­be­v­Šmar­tnem­v­Tu­hi­nju. 
Tatjana DROVENIK CALIC, 2002: Šo­la­na­Hri­bu.­Kro­ni­ka­osnov­ne­šo­le­Zg.­
Tu­hinj. Milena KUNEJ, Tatjana DROVENIK CALIC, 2013: 80­let­šo­le­na­Se­lih.­Zbor­nik­ob­80­let­ni­ci­šol­stva­na­Se­lih 
Rafko LAH, 1997: Razvoj šolstva v Komendi in Mostah od 1976 do danes. Diplomska naloga. 
N. N., 1962: Nekaj statisticnih podatkov o šolstvu Domžalske in Kamniške 
obcine. V: Kam­ni­ški­zbor­nik­VI­II. Srednja ekonomska in naravoslovna šola Rudolfa Maistra Kamnik, 1989: 
Ob­40­let­ni­ci­sred­nje­ga­šol­stva­v­Kam­ni­ku­1949–1989.­Od­do­ma­do­šo­le.­Zbor­nik­ob­100­let­ni­ci­Druš­tve­ne­ga­do­ma­(1911–2011)­in­šol­ske­stav­be­(1912–2012)­v­Me­ki­njah. Izdali in založili: Osnovna šola Frana Albrehta Kamnik in Krajevna skupnost Mekinje, 2012. 
Osnov­na­šo­la­Fra­na­Al­bre­hta­Kam­nik­1963–2003.­Zbor­nik­ob­40.­oblet­ni­ci­do­gra­di­tve­no­ve­šo­le.­Izdajatelj in založnik: OŠ Frana Albrehta Kamnik, 2003. 
Pol­sto­le­tja­Al­bre­hto­ve­šo­le.­Zbor­nik­ob­50­let­ni­ci­po­i­me­no­va­nja­šo­le­po­Fra­nu­Al­bre­htu. Založništvo in izdelava: Osnovna šola Frana Albrehta Kam­nik, 2014 
Kam­nik­1229–1979.­Zbor­nik­raz­prav­s­sim­po­zi­ja­ob­750­let­ni­ci­me­sta. Za­ložništvo in izdelava: Kulturna skupnost, 1985. Kam­ni­ški­ob­can, 1964, III, številka 8. Kam­ni­ški­ob­can, 1964, III, številka 9. Kam­ni­ški­ob­can, 1968, VII, številka 9. Kam­ni­ški­ob­can, 1972, 11, številka 9. Dostopno na https://www.os­stranje.si/sola/zgodovina­sole/. Dostopno na http://www.cirius­kamnik.si/o­zavodu/zgodovina­zavoda/. 

43­­­Franc­Svetelj,­1985:­Razvoj­obcine­Kamnik­v­sedemdesetih­letih.­V:­Kamnik­1229–1979,­Zbornik­razprav­s­simpozija­ob­750­letnici­mesta.­
Goran Završnik1 Podlimbarskega pot 4, Kamnik goran.zavrsnik@domkulture.org 

V sedemdesetih letih od 


Kino Doma do Doma kulture Kamnik 
Osrednji hram kamniške kulture, najprej poimenovan Kino Dom, v sodobnem casu pa Dom kulture Kamnik, je leta 2023 praznoval 70 let delovanja. Obletnico je ekipa Javnega za­voda za kulturo Kamnik, v okviru katerega od leta 2021 delu­je, obeležila z vec dogodki: od pregledne razstave, simpozija o standardizaciji kulturnih domov do tematske kulturne proslave in clanka v aktualnem Kamniškem­zborniku. Kino Dom je v casu od nastanka pa do leta 1992 opravljal poslanstvo vecnamen­skega kulturnega doma, po desetletnem premoru pa od leta 2002 dalje poleg rednih abonmajskih programov predstavlja tu­di pomembno podporno okolje za sodobne umetnosti, mladin­ske dejavnosti in projekte industrijske dedišcine. Kljucne­besede:­Dom kulture Kamnik, 70 let delovanja, Jav­ni zavod za kulturo Kamnik, abonmajske predstave, sodobne umetnosti, mladinska dejavnost, industrijska dedišcina 
In 2023, the central institution of Kamnik’s culture, first called Kino Dom, and in modern times Kamnik’s House of Cul­ture, celebrated 70 years of operation. The team of the Public Institute for Culture Kamnik, within which it has been operating since 2021, marked the anniversary with several events, from an overview exhibition, a symposium on the standardisation of cultural centres to a thematic cultural celebration and an article in the current Kamniški­zbornik. From its inception until 1992, Kino Dom performed the mission of a multipurpose cultural centre, and after a ten­year hiatus, from 2002 onwards, in ad­dition to regular subscription programs, it also represents an important supporting environment for contemporary arts, youth activities and industrial heritage projects. Keywords:­Kamnik’s House of Culture, 70 years of operation, Public Institute for Culture Kamnik, subscription performances, contemporary arts, youth activities, industrial heritage 
Urbana kamniška legenda pravi, da je takratna uprava kamniške smodnišnice na željo delavcev, da bi imeli kino, odgovorila: Pa si ga zgradite. Ne vemo, ce je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja res tako, a dejstvo je, da je leta 1953 na travniku ob južnem zidu zrasla kvadratasta stavba, ki je v sedemdesetih letih postala sodobno opremljen kulturni dom. Da pa le ni vse iz trte zvito, dokazuje clanek iz Kamniškega­obcana, kjer direktor kadrovsko­splošnega sektorja KIK Ferdinand Šegš navaja, da je bil to cas pomanjka­nja, a tudi velike ustvarjalne volje ljudi in da so pri gradnji »…­sodelovali­skoraj­vsi­delavci­KI­Kamnik­z­udar­niškim­delom,­sama­tovarna­je­skrbela­za­njihovo­prehrano,­izpolnjevala­materialne­potrebe­s­svojimi­na­rocilnicami,­skrbela­za­prevoze.­Vse­z­namenom,­da­Kamnik­pridobi­kulturni­dom,­ki­ga­zasluži­…«2 

Nacrti stavbe so se skozi leta izgubili, a zasnova je bila dokaj enaka sedanji. Velika dvorana z balkonom in vec kot 400 sedeži, ki se jih je dalo odstraniti in tako dobiti veliko površino za priložnostne zabave. V prvem nadstropju je bila plesna dvorana in stanovan­ja, v kleti pa kopalnica s skupnimi tuši, ki so jih upo­rabljali delavci smodnišnice pa tudi ostali Kamnicani. Tako pripoveduje Angelca Jagodic, ena od kuharic v restavraciji ob veliki dvorani, ki je nudila hrano zuna­njim delavcem smodnišnice, šoferjem in obiskovalcem filmskih in gledaliških predstav. Angelca je bila tudi v gostinski ekipi, ki je 28. avgusta 1964 pripravila obed za takratnega predsednika SFRJ Josipa Broza ­Tita, ki se je nepricakovano ustavil v Kino domu. Glavna jed je bila sarma, postregli so mu jo v Gorenjskem koticku.3 
Gorenjski koticek, z lesom obit prostor v kmeckem slogu, je ena od arhitekturnih zanimivosti v prvem nadstropju. V casu nastajanja tega clanka je že vec kot trideset let vadbeni prostor Prvega slovenskega pevskega društva Lira Kamnik, ob zacetku delovanja Kino doma pa so ga uporabljali predvsem za sestanke in manjše zabave. 
Druga zanimivost pa spada bolj pod rubriko arhitek­turnih anomalij. Med hodnikom v prvem nadstropju in kabino kinooperaterja je bil namrec meter in pol visok prostor, ki je bil ocitno napaka pri gradnji, saj je bil zaradi svoje višine neuporaben za kakršno koli dejav­nost. V novejšem obdobju so uporabniki ta prostor poimenovali »Malkovicheva soba«, po prizoru iz filma Biti John Malkowich, kjer se nekaj prizorov dogaja v podobno visoki sobi. 
Za spored kino predstav je skrbelo podjetje Kino Kranj, za logistiko ostalih prireditev pa eden od za to zadolženih delavcev v smodnišnici. Filmi, ki so si jih v tistem casu lahko ogledovali obiskovalci, so bili žanrsko in kulturno zelo raznoliki. Takle je bil program junija 1962: ameriški film Serenada velike ljubezni, jugoslovanski Ti loviš, angleški Sinovi in ljubimci, ro­munski Oprostite, napacna zveza, italijanski Kam s 
1­­­Koordinator­kulturnega­programa,­Javni­zavod­za­kulturo­Kamniški­obcan,­št.­4. 
Kamnik. 3­­­Urednik,­1964:­Predsednik­Tito­v­Kamniku.­Kamniški­obcan,­2­­­Ferdinand­Šegš,­1995:­Kulturni­dom­so­gradili­Barutanci.­št.­8. 

Kino DOM v letu 1960 (Arhiv Doma kulture) 

truplom?, ruski Don Kihot, poljski Križarji, nemški De­
klica Rosemarie in francoski film Francozinja in njena 
ljubezen.4 

Poimenovanje kulturnega doma se je vsa ta leta po malem spreminjalo. Tako ugotavlja dr. Marjeta Humar v clanku Do kdaj še in cemu Kino Dom?,5 kjer zapiše, da se je stavba na Fužinah najprej imenovala Kulturni dom, kasneje pa Kino Dom ali Kino dom in da so zapi­sovalci veckrat uporabljali kar zapis DOM. To zadnje verjetno zaradi tesne povezanosti stavbe z delovan­jem gostinskega podjetja DOM, ki je v šestdesetih letih izvajalo gostinske dejavnosti in razlicna prazno­vanja (op. avt). 
Od obnove leta 2002 se je uveljavilo ime Dom kulture Kamnik. 

A precej let pred tem, leta 1971 in 1972, je Bojan Schlegel izvedel prvo vecjo prenovo Kino Doma. Pod­robnosti prenove so sicer le bežno zabeležene6, a po pogovoru s takratnim clanom upravno­programskega odbora v okviru Kulturne skupnosti Kamnik vemo, da je takrat Kino Dom dobil znacilno vijolicno barvo, ki jo je bilo opaziti po celotni zgradbi. To barvo je kas­neje Tomaž Schlegel po prenovi, ki jo je v letih 2001 in 2002 izvedla obcina Kamnik s takratnim županom Tonetom Smolnikarjem, zamenjal z rdece­sivo kombi­nacijo. 
4­­­Urednik,­1964:­Kino­spored.­Kamniški­obcan,­št.­4. 5­­­Marjeta­Humar,­1998:­Do­kdaj­še­in­cemu­Kino­Dom?­Kam­
niški­obcan,­št.­9. 6­­­Urednik,­1971:­Se­bomo­odlocili­za­ureditev­dvorane­v­Domu?­Kamniški­obcan,­št.­10. 
Oder, ki je imel namešcene celo elemente vrtljivega odra, je imel orkestrsko jamo, tri odrske lopute in de­set odrskih vlekov ter luci z daljinskim premikanjem barvnih filtrov, zaodrje z vec kot šest metrov visokimi vhodnimi vrati, ki so omogocala nakladanje takratnih scenografij. Tako je bilo, recimo leta 1972 pod pro­gramskim vodstvom omenjene Kulturne skupnosti Kamnik, v Kino Domu poleg bogatega filmskega pro­grama uprizorjenih 18 gledaliških predstav, ki so jih izvedli Mestno gledališce Ljubljana, SNG Drama Ljub­ljana, Stalno slovensko gledališce Trst, Šentjakobsko gledališce in SNG Opera Ljubljana.7 
Ob koncu osemdesetih let je obisk Kino Doma moc­no upadel8. Glavna razloga sta bila mocno zmanjšano zanimanje za oglede filmov v kinematografih zaradi vedno vecje ponudbe in izposoje videokaset in neaktu­alen gledališki program. Stavba je bila še vedno v lasti smodnišnice (Kemicna industrija Kamnik), ki je bila ob osamosvojitvenem prehodu tudi sama v vse vecjih financnih težavah. V Kamniku so se vrstili pozi­vi razlicnih posameznikov, politicnih skupin in civilne družbe po graditvi novega kulturnega doma, ki pa so kmalu prešli na pozive k ureditvi obstojecega.9 
Tako je leta 1995 obcina Kamnik odkupila nede­lujoci Kino Dom, predlogi o prenovi pa so dobili krila, zato se je temu primerno tudi zavlekla. 
7­­­Urednik,­1973:­Gledališka­gostovanja.­Kamniški­obcan,­št.­12. 8­­­Matic­Romšak,­1987:­Utrinki­iz­kina­Dom.­Kamniški­obcan,­št.­19­(kino­z­malo­zacetnico,­op.­avt). 9­­­Matic­Romšak,­1993:­Kulturni­dom­da­ali­ne?­Kamniški­obcan,­št.­2. 


»Cugmašine«, simfonija za lucne vleke in operaterja v Fis­duru. Dom kulture 7. februarja 2022. (Foto: Klemen Brumec) 
Na tem mestu ne moremo še mimo enega fenome­na. Poleg takrat rosno mladih clanov Kulturnega druš­tva Priden možic, ki so v zapušceni veliki dvorani posku­šali z alternativnim gledališcem, je v kleti Kino Doma delovalo in sem ter tja tudi prespalo vecje število za razvoj kamniške glasbene scene izjemno pomembnih glasbenih skupin: Arche, Regrad, Not, Corkscrew in še katera. Zato je bilo v devetdesetih, cakajoc na preno­vo, v stari dvorani vecje število glasbenih koncertov omenjenih glasbenih skupin in njihovih gostov.10 A to še ni vse. V dvorani, ki je vse do leta 2012 ostala ravna zaradi vecnamenske uporabe, se je leta 1998 zgodil poskus rave diskoteke z blešcecim imenom Flex. Tudi tako je takratna kamniška subkultura sledila elektron­skim glasbenim trendom, ki so v tistih letih po vzoru izolske Ambasade Gavioli osvajali Slovenijo. Ideja se ni prijela, zato je na prehodu tisocletja ogromne zvocnike in aluminijasto konstrukcijo, pripeljano iz ljubljanske diskoteke Dakota, zamenjal cisto pravi boksarski ring, ki je omogocil treniranje naslednikov legendarnih bra­tov Barakovic v bolj kulturnem okolju. 
Kljub vsemu je do odlocilne prenove ob osebnem angažmaju takratnega vodje Oddelka družbenih de­javnosti gospoda Antona Kamina in župana Toneta Smolnikarja prišlo šele leta 200111. Koncala pa se je marca 2002, ko je programsko, tehnicno in poslov­no vodenje Doma kulture Kamnik prevzelo Kulturno društvo Priden možic in ga leta 2017 uspešno predalo Zavodu za šport, turizem in kulturo. 
10­­­Iztok­Cebašek,­1993:­Rock­slovo­od­starega­leta.­Kamniški­
Leta 2021 je bil ustanovljen Javni zavod za kulturo Kamnik, ki je Dom kulture Kamnik združil z Mekinjskim samostanom in južnim delom nekdanje smodnišnice, uspešno prestal izziv pandemije in v casu pisanja te­ga clanka zaposluje štiri redno zaposlene kulturne delavce in veliko število mlajšega tehnicnega in logi­sticnega osebja, ki skupaj omogocijo vec kot 200 pri­reditev na leto. 
obcan,­št.­3. 11­­­Franc­Svetelj,­2002:­Za­obcinski­praznik­spet­odprt­kulturni­dom.­Kamniški­obcan,­št.­5. 

Jože Urbanija1 Medvedova ulica 23, Kamnik urbanija.joze@gmail.com 
Vivodova hiša in Oton Župancic v Kamniku 
Prispevek obravnava zgodovino Vivodove hiše v povezavi z bivanjem Otona Župancica v Kamniku ter njegovo ustvarjanje drame Veronika Deseniška na gradu Zaprice in v gostilni Pri vin­ski trti. Kljuc­ne­be­se­de:­Vivodova hiša, Oton Župancic, Veronika De­seniška 
The article explores the history of Vivod’s house in connec­tion with Oton Župancic’s stay in Kamnik and his creation of the play Veronika Deseniška at the Zaprice castle and in the Pri vinski trti inn. Keywords:­Vivod’s house, Oton Župancic, Veronika Deseniška 
Posebna znacilnost starejših mest so mešcanske hiše, ki kot stavbna dedišcina odsevajo ekonomske, družbene in do neke mere tudi politicne razmere v raz­voju mesta. V sedanjem casu se tako lastniki takšnih hiš kot tudi sama mesta in še zlasti zavodi za ohra­njanje kulturne dedišcine vse bolj zavedajo, kako po­membno je ohranjati in po potrebi tudi restavrirati te vrste arhitekturno dedišcino. Ne gre samo za stavbe, marvec tudi za vse tisto, s cimer so te stavbe poveza­ne: z dejavnostmi, ki so se v njih dogajale in so bile po­membne v preteklosti. Svoj zgodovinski in kulturni po­men pa ohranjajo tudi za današnji cas in prihodnost. 
Kamnik je mesto, ki je nedvomno bogato s stavbno dedišcino. Vecina stoji v mestnem jedru in v njegovi okolici. Med to dedišcino spada tudi Vivodova hiša na današnji Parmovi ulici 17, prej pa Šutna 70. Njen po­men še dodatno povecuje povezanost z Otonom Žu­pancicem in nastajanjem njegovega dramskega dela Veronika Deseniška. 
Zgodovina Vivodove hiše 
Prva omemba hiše po podatkih iz popisa Kamniške mešcanske hiše in njihovih lastnikov je iz leta 1791 (Polec 1955: 51–110). Takrat jo je kupil usnjar Jože Verona, leta 1839 pa je prišla v last Vivodovih. Od ta­krat se po lastniku Vivodu tudi imenuje Vivodova hi­ša. Anton Vivoda je bil gostilnicar, trgovec, klobucar in obcinski svetovalec. Sedanji solastnik je Damijan Rostan. V hiši je bila nekdaj priljubljena gostilna Pri vinski trti. Hiša je v nedavni preteklosti (v 80. letih 20. stoletja) doživela neustrezno prenovo, s katero so jo skušali estetsko posodobiti. Posebnost hiše so ša­blonske poslikave, kakršne ima tudi Maistrova rojstna hiša. Upoštevati moramo, da je objekt starejši kot go­stilna – ugotovljeno je bilo namrec, da je bila v njem v preteklosti tudi usnjarna. 
1­­­Doktor­znanosti,­prevajalec,­literat. 




Pred Vivodovo gostilno (Arhiv Damijana Rostana) 


Restavriranje hiše 
Solastnik hiše Damijan Rostan namerava obnovi­ti in oživiti Vivodovo hišo, kot je bila v prvotnem sta­nju oziroma v stilu iz casa delovanja gostilne, ko jo je po letu 1923 obiskoval tudi Oton Župancic. V spomin na obiske velikega pesnika je leta 2020 ob podpori župana Mateja Slaparja in številnih drugih Kamnica­nov na procelju hiše pesniku vzidal spominsko plošco. Njegova prizadevanja za ohranjanje in obujanje kam­niške zgodovine se s tem še niso koncala. Leta 2023 je namrec minilo sto let, odkar je Oton Župancic po prepricanju sedanjega solastnika Vivodove domacije Damijana Rostana v gostilni Pri vinski trti ustvaril dra­mo Veronika Deseniška. Vendar je treba v zvezi s tem navesti dopis Alenke Župancic mag. Zori Torkarjevi. »V dopisu (16. 2. 2023) ste napisali (citiram): Med svo­jim bivanjem na gradu Zaprice je /Župancic/ pogosto obiskoval Vivodovo gostilno, kjer je sedel na vrtu ob Mlinšcici in pisal. Na tem mestu je napisal prva tri de­janja Veronike Deseniške. (Konec citata) To ne drži. Že 
29. maja sem vam napisala, kdaj je nastajala Veroni­ka Deseniška, kot je zabeležila Ani Župancic: 
13. 7. 1923 Oton piše prvi akt – Kamnik 
29. 7. 1923 Oton piše II. akt – Kamnik 
25. 8. 1923 Oton piše II. akt – Kamnik 
4. 
10. 1923 Oton piše III. akt, Bled itd.« (Dopis Alenke Župancic mag. Zori Torkarjevi) 



Vesela drušcina na vrtu Vivodove gostilne, s cepico v sredini lastnik Anton Vivoda, na desni gostje z Dunaja. Fotografija je bila posneta okrog leta 1915. (Arhiv Damijana Rostana) 
Enaki podatki o nastajanju drame Veronika Dese­niška so tudi v Opombah k III. delu zbranih del Otona Župancica. 
Župancic je torej napisal I. in II. dejanje v Kamniku, in sicer v stanovanju na gradu Zaprice, v zelenih lopah ob zunanji strani zidu, imenoval jih je lastovicja gnez­da, in po porocilu Fanike Kratnar tudi pri Vivodi. 
Po izjavi pesnikove vnukinje Alenke, ki se sklicuje na zapise svoje babice Ani, moramo verjeti tej izjavi. To pa ob porocilu Fanike Kratnar ne izkljucuje možnosti, da ne bi Župancic ustvarjal tudi na vrtu gostilne. 

Upoštevati moramo namrec izjavo Fani Kratnar, ki jo je v pismu poslala uredništvu Kamniškega obcana: »Res je, da se je skoraj celotna Veronika Deseniška 'ro­dila' na vrtu nekdanje gostilne pri Vivodu.« Novinarka Mira Jancar je potem Kratnarjevo obiskala in intervju­vala. Povedala je, da je Župancica spoznala kmalu po prvi svetovni vojni. »Gostilnicar Vivoda je kupil paviljon in ga postavil v svoj vrt, ob katerem je tekla Mlinšcica. Prav to žuborenje vode je Župancica pritegnilo, da si 
je izbral paviljon za ustvarjanje svojih del. Tako Fani Kratnar.« (Jancar 1978: 5) 
Prepricanje Damijana Rostana, da je Župancic ustvarjal dramo Veronika Deseniška na vrtu gostilne Pri vinski trti, temelji na izjavi Fanike Kratnarjeve. Žu­pancic ji je v spominski knjigi posvetil štirivrsticnico. Sklepati smemo, da je tudi ona spremljala pesnikovo ustvarjanje.  
Vecji del drame je gotovo napisal v Kamniku. Prav je, da mesto Kamnik to primerno zaznamuje. To se je delno že zgodilo s postavitvijo spominske plošce na procelju Vivodove hiše. Ko pa bo hiša obnovljena in pred njo postavljen primeren spomenik, kakor je pred­videno v idejni skici, bo ta del mesta s kulturnega vidi­ka postal samo še bolj privlacen in pomemben. 
Obletnico nastanka Veronike Deseniške namerava 
solastnik hiše zaznamovati na primeren nacin, zacel pa bo z obnovo fasade, zato se je povezal s kranjsko enoto Zavoda za varstvo kulturne dedišcine (ZVKD). Pod njihovim strokovnim vodstvom naj bi odkrili, kaj se skriva pod sedanjo fasado, da bi jo lahko obnovili v pr­votnem stanju. Sondiranje, ki ga je financiral ZVKD, je izvedla restavratorka mag. Eva Tršar Andlovic, prenovo pa strokovno vodi Maja Avguštin, odgovorna konserva­torka za mestno jedro Kamnika, ki v strokovnem poro­cilu navaja: »Vsi skupaj z lastnikom smo se nadejali, da bomo pod grobim novodobnim ometom naleteli na 167 

Odkritje plošce Otonu Župancicu in drami o Veroniki Deseniški na procelju Vivodove hiše. Na sliki: župan Matej Slapar, Županciceva vnukinja dr. Alenka Župancic in solastnik hiše Damijan Rostan. (Foto: Andraž Juhant) 
dekorativno poslikavo iz casa delovanja gostilne v Vi­vodovi hiši, ki je razvidna na fotografiji s konca 19. oz. zacetka 20. stoletja in jo hrani lastnik, jo restavrirali in ustrezno prezentirali. Žal so poslikavo pred izvedbo novega ometa unicili in povsem odstranili. Ker imamo 
fotografijo in razmeroma dobro razviden motiv, je mo­
goce poslikavo rekonstruirati, vendar lahko to ustrez­
no izvede le konservator restavrator. Na podlagi skic in izbora ustrezne barvne sheme ter materialov bomo pripravili študijo, na podlagi katere se bo lahko lastnik 
odlocil, kako naprej. S sondiranjem smo ugotovili, da 
sta bili na fasado najverjetneje pritrjeni tabli z napi­
som gostilna in klobucar. Na mestu, kjer naj bi po sta­
ri fotografiji bili tabli, smo naleteli na poslikano polje, 
ki je bilo obkroženo z naslikanim trakom, vendar so podatki tako nejasni, da bi težko zagotovo potrdili mo­
tiv. Smo pa na fasadi našli tudi podpis T Homar2, ki 
pa ni bil avtor poslikave traku, pac pa je naslikal neki 
motiv po omenjenem traku in pred postavitvijo tabel.« 
Maja Avguštin je pohvalila sodelovanje z Damijanom Rostanom, zato meni, da bo hiša v nekaj letih postala uspešen primer ustrezno obnovljene mešcanske hiše. Velika financna sredstva bo zahtevala tudi obnova no­tranjosti, saj se po oceni ZVKD pod ometom skriva še marsikaj. 
Solastnik Damijan Rostan je še sam raziskoval ter s prijateljem Tomažem Cukjatijem pod ometom fasade odkril stensko poslikavo, ki predstavlja prašicjo kožo – nekdanji usnjarski cehovski znak. Za Kamnik, ki je bil v preteklosti pomembno usnjarsko mesto, je to zani­miva najdba. Tako tudi Aleš Senožetnik, odgovorni ure­dnik Kamnicana/ke, v dopisu Damijanu Rostanu ugo­tavlja, da je bil Kamnik pomembno usnjarsko mesto zlasti s tovarno Utok in še prej s Knaflicevo usnjarno. Spomini na to tovarno so še živi, cetudi pogled na raz­valine nekdanje uspešne tovarne mestu ni v ponos. 
Postavitev spominskega znamenja 
Ob 100. obletnici nastanka Veronike Deseniške (1923) je dal Damijan Rostan pobudo in predlog za postavitev spominskega znamenja pesniku Otonu Žu­pancicu in restavriranje Vivodove hiše po najvišjih kon­servatorskih standardih. 
Damijan Rostan je navedel, da sta cilj in namen re­stavriranja hiše obuditi spomin na velikega slovenske­ga poeta, ki je zelo rad zahajal v gostilno Pri vinski trti, kjer se je dobro razumel z gostilnicarjem Antonom Vi­vodom in je po pricevanju Fanike Kratnar pisal Veroni­ko Deseniško. Preprican je, da bi bilo pred hišo primer­no postaviti Župancicev kip, ki bo prical o dogajanju pred stotimi leti oziroma poudaril kreativno energijo Vivodovega vrta. Vanj bi umestili bronasto skulpturo v naravni velikosti, ki bo ponazarjala pesnika ob njego­vem ustvarjanju – sedecega na klopi; celoten ambient pa bo vabil obiskovalce, da se mu pridružijo. Podobno, kot so v Slovenskih Konjicah postavili skulpturo Ivana Minattija. 
Skulptura naj bi spominjala domacine in obiskoval­ce na pomembne dogodke v preteklosti mesta. Prav 
tako bo prispevala tudi k ohranjanju naše kulturne de­

2­­­Verjetno­kamniški­slikopleskar­Tomaž­Homar,­oce­slikarja­in­kiparja­Lea­Homarja. dišcine. 

Spominska kuverta in poštna znamka (Foto: Damijan Ro­
stan) 
Postavitev spominskega znamenja so podprli: Ma­tej Slapar, župan obcine Kamnik, Andrej Kavšek, žu­pan obcine Crnomelj, Barbara Papež Lavric, direkto­rica RIC Bela krajina, mag. Maja Avguštin, Zavod za varstvo kulturne dedišcine v Kranju, mag. Zora Torkar, direktorica Medobcinskega muzeja Kamnik, Andreja Brancelj Bednaršek, direktorica Belokranjskega mu­zeja, Luka Svetec, v. d. direktorja TIC­a Kamnik, Iva Zorenc, RASR, d. o. o., Tanja Tuma, predsednica Slo­venskega centra PEN, Dušan Merc, predsednik Druš­tva slovenskih pisateljev, mag. Breda Podbrežnik Vuk­mir, direktorica knjižnice Franceta Balantica Kamnik, akad. Peter Štih, predsednik SAZU, KS Kamnik – Cen­ter, Dušan Papež, Lista Dušana Papeža, Tomaž Lah, direktor podjetja Nektar natura, d. o. o., castna obcan­ka dr. Marjeta Humar, dr. Alenka Župancic, vnukinja Otona Župancica, Tomaž Cukjati, Alojz Zupan. 
S posebnim dopisom je restavriranje in postavitev spominskega znamenja podprla Tanja Tuma, predse­dnica Slovenskega centra PEN. 
»V imenu Slovenskega centra PEN izražam podporo 
postavitvi spomenika pesniku, dramatiku in prevajal­
cu Otonu Župancicu, velikanu slovenske književnosti in kulturnega življenja na Slovenskem. Prva slovenska pesniška zbirka, ki jo je izdal slovenski založnik Lavo­slav Schwentner (Vransko), je bila njegova zbirka Caša opojnosti (1899), zadnja v založnikovi karieri pa je bila Županciceva pesniška zbirka V zarje Vidove (1920). 
Poleg umetniško dovršenih vitalisticnih pesnitev in 
pesniških zbirk so pomembne tudi njegove uganke in 
pesmi za otroke, ki so prakticno ponarodele. Prevajal 
je Shakespeara, Moliera, Rostanda, Schillerja, prvi 
prevod Oliverja Twista, Maupassanta, Daudeta, Flau­
berta, Balzaca in mnoge druge. V dvajsetih letih so ga sotrudniki izvolili za predse­
dnika Društva slovenskih književnikov in od ustanovi­tve leta 1926 tudi za predsednika Slovenskega PEN kluba. Tako je bil vkljucen v svetovno literarno doga­
janje, dopisoval si je s pesniki in pisatelji vsega sve­
ta, se udeleževal svetovnih kongresov ter gostoval kot književnik v Parizu, Londonu in drugje. Pogumno se je zavzemal za vrednote PEN­ove listine, pomagal slo­venskim pisateljem, ki so zašli v težave z oblastmi kot France Bevk in Prežihov Voranc. Dosledno je živel prvo nacelo mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev, da književnost ne pozna meja. S premo­rom nekaj let je Slovenski PEN vodil od ustanovitve do za vse usodnega leta 1941, ko je italijanski okupator združenje prepovedal. Pesnik se je oglasil z enim naj­

lepših klicev k uporu, s pesmijo Veš, poet svoj dolg. 
Kamniški spomin na Otona Župancica je izjemne­
ga pomena kot trajno znamenje njegove duhovne in 
literarne velicine. Ko se bo Vivodova hiša prenovila, priporocamo, da lastniki Župancica predstavijo tudi s 
knjigami. 
Ljubljana, avgusta 2022« 
Oton Župancic v Kamniku 
Oton Župancic je po prvi svetovni vojni pogosto za­hajal v Kamnik. Bivanje si je rezerviral v grašcini na Zapricah. Spomine na pocitnikovanje v Kamniku je ohranila njegova žena Ani. Ob 70. obletnici pesnikove smrti je te spomine uredila vnukinja Alenka ob pomo­ci sourednice Neve Brun. Izšli so v knjigi Spomini na Otona (Župancic 2019). Osnova knjige so skrbni za­piski, ki jih je v svoje zvezke v šestdesetih letih prej­šnjega stoletja zapisovala pesnikova žena Ani Župan­cic (rojena Kessler), hci sodnega svetnika iz Novega mesta. Kot zelo inteligentna in izobražena ženska je že kot deklica oboževala poezijo Otona Župancica, s trinajst let starejšim pesnikom pa jo je leta 1911 se­znanil Ivan Cankar. Dve leti kasneje sta se porocila in živela v srecnem zakonu (rodili so se jima trije otroci), zato so tudi ohranjeni zapiski skrbni in ljubeci, hkrati pa tudi verodostojen vpogled v prelomne zgodovinske dogodke tiste dobe. Na predstavitvi knjige Spomini na Otona pa sta avtorici še posebej poudarili povezavo s Kamnikom. »Leta 1923 in še sedem let za tem je Oton Župancic s svojo družino pocitnikoval na gradu Zaprice pri baronih Schneid-Rechbach, kjer se je sre-169 

Vivodova trgovina klobukov na Šutni nasproti cerkve, bivši Desert (Arhiv Damijana Rostana) 
ceval in družil z drugimi družinami vecinoma literarnih umetnikov. Poznanstva so spletli tudi s številnimi do­macini, in ko deda ni bilo zraven, je svoji ženi ali komu drugemu od domacih, ki je šel na Zaprice, dal seznam njemu ljubih Kamnicanov, ki jih je treba pozdraviti v njegovem imenu. Moj oce mi je veckrat govoril, da so 
se imeli krasno, saj so imeli v okolici cel poligon za 
raziskovanje vse do Tunjšcice in da so bili otroci cele dneve zunaj. Veckrat so jo mahnili tudi do Kamniške 
Bistrice, peš seveda, in ohranjene so tudi fotografije mojega deda v kamniških gorah. Eden prvih Kamni­
canov, ki ga je spoznal, je bil slikar, ilustrator in sce­nograf Ivan Vavpotic, zelo zgodaj pa je spoznal tudi 
Rudolfa Maistra in Frana Albrehta.« Tako je na pred­stavitvi knjige na Zapricah povedala Alenka Župancic in priznala, da ji je danes žal, da svoje babice Ani Žu­pancic za casa njenega življenja ni spraševala vec o dedu, saj je vedno zelo rada govorila o njem, a je kot deklice to preprosto še ni zanimalo. 
Kot je še predstavljeno v knjigi, so pocitnikarji sami sebe imenovali kar Zapricani, ohranjenih pa je tudi ne­kaj skupnih fotografij iz takratnega casa. Najbolj zve­sti letovišcarji na gradu Zaprice so bile družine znanih slovenskih pesnikov, pisateljev, kritikov, intelektualcev …, ki so v poletnih mesecih vec let zapored najemale stanovanja v gradu. Med njimi je bila že omenjena dru­žina Otona Župancica, Juša Kozaka, Franceta Šturma, Franceta Koblarja, dr. Gregorina, družina Treo, družina Senekovic. Obcasno jih je obiskala tudi Lily Novy. Naj­bolj navdušen in zvest obiskovalec Zapric in Kamni­kom (1914–2007), Andrejem (1916–2007) in Jasno (1923–2010) preživljal eno­ali dvomesecne pocitnice na Zapricah med letoma 1923 in 1930. Nekaj pesmi je napisal prav v Kamniku v gostilni Pri vinski trti pri Vivodovih; tu naj bi zacelo nastajati tudi delo Veronika Deseniška, ki je izšlo junija 1924 (Torkar 2021). Med pocitnikovanjem na Zapricah se je družil s kamniškimi izobraženci, z županom in drugimi uglednimi mešcani. Med temi so bili zlasti pisatelj Fran Albreht, likovnica Fanika Kratnarjeva, muzealec in mecen umetnikov dr. Josip Nikolaj Sadnikar in drugi. 
Kamniško županstvo je priljubljenega gosta ob nje­govi 50­letnici januarja 1928 v Sadnikarjevi navzoc­nosti razglasilo za castnega mešcana. Za castnega mešcana je bil kot prvi štiri leta pred njim razglašen Rudolf Maister. Priznanje je oblikoval Miha Maleš, poz­laceni okvir pa izdelal rezbar Ivan Klemen. O Županci­cu je ohranjenih kar nekaj spominov. Tako na primer verzi, ki jih je posvetil kamniškim prijateljicam in prija­teljem. Najstarejši pa so verzi ob 50­letnici kamniške citalnice leta 1919. Ob tej priložnosti je izšel casopis Kamnican, ki je te verze objavil na prvi strani: 
               Jaz cutim danes vseh živih dan.
               Moje srce kipi in polje,
               moja duša je židane volje,
               kot da bi pila kraški teran. 
(Župancic 1900) 



S premiere Veronike Deseniške: Marija Vera kot Jelisava Frankopanka (Vir: Wikipedija) 
Poseben verz je posvetil tudi kamniškim gasilcem: Ne boj se za pomoc, mi bdimo dan in noc! Verz je ohra­njen na starem in na novem praporu kamniških gasil­cev (Castni.nakamniskem.si). 
Leta 1925 se je v ljubljanski operi srecal tudi s ka­snejšim castnim obcanom Kamnika, takrat šele 12­letnim Viktorjem Mihelcicem, in mu s posvetilom Belo­kranjec Belokranjcu podaril knjižico Sto ugank. 
Veronika Deseniška 
Drama Veronika Deseniška Otona Župancica s pod­naslovom Tragedija v petih dejanjih je ljubezenska, psihološka drama z zgodovinskim ozadjem. Izšla je junija 1924 pri ljubljanski založbi Zvezna tiskarna in knjigarna. Sprva si je Župancic Veroniko Deseniško za­mislil kot prvi del trilogije, s katero bi prikazal velike prednike slovenskega naroda, a zaradi slabih kritik tri­logije ni nadaljeval. 
Premiero Veronike Deseniške so v Domžalah od­igrali amaterji (15. avgusta 1924), študentje iz kamni­ške podružnice Slovenske dijaške zveze. V publikaciji Na bregovih Bistrice je v uvodnem prispevku urednika navedeno: »Predvsem je treba omeniti v letu 1924. uprizoritev Županciceve 'Veronike Deseniške', ki je po vsej kulturni Sloveniji vzbudila veliko pozornost. Pri vseh ljudeh je delavnost katoliških študentov kamni­škega okraja in njihova stvariteljska moc žela polno priznanje. Saj je celo avtor 'Veronike Deseniške', Oton Župancic sam, dovolil študentom kamniškega okraja, da kot prvi uprizore njegovo najboljše izvirno dramat­sko delo, prihajal sam med nje in se zanimal za študij 
Ivan Levar v vlogi grofa Hermana II. Celjana, fotografija s premiere Veronike Deseniške, objavljena v Ilustriranem Slo­vencu decembra 1924 (Vir: Wikipedija) 
igre, ki je stopala po študentih prvic na oder. Z avtorje­vo pomocjo in zanimanjem ter z njegovim zaupanjem je predvsem poudarjen ugled podružnice, ki ga je že takrat povsod uživala. Uspeh te prireditve je bil tako velik, da so še danes vsi clani ponosni na to krstno 

predstavo.« (Vombergar 1938). 

Prva profesionalna uprizoritev je bila 1. decembra 1924 v Ljubljani. Vlogo Jelisave Frankopanke je igrala Kamnicanka Marija Vera. Ob izidu in uprizoritvah dra­me se je bolj kriticno kot pohvalno oglasilo kar nekaj takrat znanih literatov (Josip Vidmar, Stane Kosovel, Miran Jarc, France Koblar). Fran Albreht je Županci­cevo delo zagovarjal in s tem sprožil tako imenovano pravdo o Veroniki Deseniški v Domu in svetu. Bolj kot same avtorje kritike je ta literarni spor prizadel Župan­cica. 
Zgodovinsko ozadje drame Veronika Deseniška 
Celjska­kronika poroca, da je Friderikov oce Her­man II., ki se zaradi dinasticno­politicnih nacrtov in razlogov ni mogel pomiriti z ljubezensko zvezo med Ve­roniko in svojim sinom Friderikom, dal verjetno v drugi polovici leta 1425 najprej zapreti neposlušnega sina, nato pa je ujel in zaprl še Veroniko, ki jo je obtožil, da je s carovnijami premotila njegovega sina Friderika, da se je porocil z njo in da je tudi njega zalezovala s stru­pom in še na druge nacine ter mu stregla po življenju, za kar naj bi jo sodišce obsodilo na smrt. Toda sodišce je Veroniko, ki ji je pomagal besednik oz. pomocnik pri pravdi, še istega dne oprostilo obtožbe. Usodi, ki ji jo je namenil Herman, pa Veronika vendarle ni ušla: dva njegova viteza sta jo kasneje pod stolpom Ojstrica pri Vranskem, kjer je bila zaprta, utopila. O Veroniki ni veli­ko znanega, zgodovinarji niso prepricani niti o njenem izvoru. Po vsej verjetnosti je prihajala iz vasi Desenice južno od Velikega Tabora. Nobenega dvoma pa ni, da je tudi Veronika Deseniška spadala med plemstvo. Si­cer, kot pravi pisec Celjske kronike, Frideriku po plem­stvu ni bila enaka, ker je bila viteškega rodu, a je kljub temu bila plemenita. Sprva je bila Veronika pokopana v Braslovcah, kasneje pa jo je Friderik dal prekopati v Jurklošter. 
O Vivodovi hiši in o Župancicevem bivanju v Kamni­ku je bilo v lokalnih casopisih kar nekaj objav. Ta pri­spevek naj bi povezal razlicne vire in prikazal vcasih nenavadne zgodbe in usode domacij, gradov, gostiln in predvsem ljudi, ki so bili tako ali drugace povezani z njimi. 
Viri in literatura 
Janko POLEC, 1955: Kamniške mešcanske hiše in njihovi lastniki v dvesto letih, Slovenec. V: Kamniški zbornik. 51–110. Ani ŽUPANCIC, 2019: Spomini na Otona. Ljubljana. Forma 7. 
Alenka ŽUPANCIC, Dopis mag. Zori Torkarjevi (datum dopisa ni znan). Zora TORKAR, 2021: Življenje za grajskimi zidovi v 19. in 20 stoletju. V: Sapac Igor: Grad Zaprice v Kamniku. Medobcinski muzej Kamnik. 47–51. 
Oton ŽUPANCIC, 1900: Vseh živih dan. V: Ljubljanski zvon, št. 1. Castni.nakamniskem.si (Spletno stran uredil Branko Novak). https:// 
sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_%C4%8Dastnih_ob%C4%8Danov_ Ob%C4%8Dine_Kamnik. Jože VOMBERGAR, France ŠKOFIC (ured.), 1938: Na bregovih Bistrice. 
Kamnik. Kamniško dijaško pocitniško društvo »Bistrica«. 21. 
Mira JANCAR, 1978: Zanimiva pripoved Fanike Kratnar: Prijateljica z O. Žu­pancicem. V: Kamniški obcan, leto 17, št. 2. 5. Prispevki v Gorenjskem glasu in Kamniškem obcanu. Wikipedija: sl.m.wikipedia.org. 

Mojca Drcar - Murko1 Nevlje 249, Kamnik mojca.m@siol.net 
Bojan Pollak2 Trg svobode 5, Kamnik bojan.pollak@siol.net 
France Malešic3 Levstikova ulica 6, Kamnik france.malesic@siol.net 

Taborništvo v Kamniku 
Po drugi svetovni vojni se je taborništvo v Kamniku spet za­celo leta 1953 z ustanovitvijo Rodu belih gora, leta 1955 pa registrirano kot Odred bistriških gamsov. Poživitev dela tabor­nikov je bila ustanovitev Cete bistriških gamsov januarja 1960, nacelnik pa je bil Bojan Pollak. Po prvih domacih taborih so se udeležili zleta slovenskih tabornikov v Lescah, naslednje leto ta­borjenja v Bohinju in kar trikrat z razlicnih koncev obiskali vrh Triglava. V zacetku leta 1962 je bilo zimovanje na Dolu, leto za tem pa prvomajsko taborjenje v Kamniški Bistrici. Ves ta cas in naslednja leta so kamniške tabornike povezovali druženje, do­godivšcine ter vzgoja mladih in odraslih v naravi. Klju­cne­be­se­de:­taborništvo, druženje, dogodivšcine, vzgoja 
After the Second World War, the scouts became active again in Kamnik in 1953 with the establishment of the Order of the White Chamois (Odred bistriških gamsov), which was registe­red in 1955 as the Companies of the Bistrica Chamois (Cete bistriških gamsov). The invigoration of the scouts came with the establishment of the Companies of the Bistrica Chamois in Ja­nuary 1960, the leader of which was Bojan Pollak. After the first domestic camps, they took part in the gathering of Slovenian scouts in Lesce, the following year they camped in Bohinj and conquered Triglav three times from different starting points. At the beginning of 1962 came wintering in Dol, and a year after there was May Day camping in Kamniška Bistrica. All this time and the years to come, the Kamnik scouts were connected via socialising, joint adventures and education of young people and adults in the wild outdoors. Keywords:­scouting, socialising, adventures, education 
Mojca Drcar Murko 
Vtisi o pionirskem obdobju kamniških tabornikov 
Mladih let v taborništvu se spominjamo kot obdob­ja, v katerem so se iznajdljivost, težnja po usvojitvi raz­licnih spretnosti in fizicno kar visoko zastavljeni cilji povezali v samozavest, katere pri tedanjih petnajst­, šestnajstletnikih ne bi pricakovali. V Kamniku tedaj ni bilo izprašanih tabornikov (torej takih z opravljenimi iz­piti – zvezdami), mi smo bili tisti – tinejdžerji, dijaki kamniške gimnazije –, ki smo v zacetku šestdesetih let prejšnjega stoletja s pomocjo tabornikov iz Ljublja­
1­­­Novinarka,­nekdanja­evropska­poslanka,­publicistka. 2­­Inženir­v­pokoju,­himalajec,­gorski­reševalec,­publicist. 3­­­Otroški­zdravnik­v­pokoju,­gorski­reševalec,­publicist. 
ne in Domžal izpeljali celotno predpisano proceduro za oblikovanje odreda Bistriških gamsov. 
Bili smo povsem enakopravni kolegi, fantje in dekle­ta, zreli za svoja leta, seveda ambiciozni, tekmovalni, a tudi ljubitelji taborniške romantike s petjem ob tabor­nem ognju, iger, ki so ostrile našo inteligenco in naš odnos z okoljem. Bili smo »zeleni«, ne da bi vedeli, da smo; podobe neizbrisne lepote v gorah, rekah, jeze­rih niso ugasnile z leti in so še vedno z nami. Po kaki naporni vecdnevni ekspediciji v Karavankah in Julijcih smo si rekli, ce smo zmogli to, se lahko podre svet, bomo že kako. Kakšen neizbrisen vtis je pustil v naših oceh in cutih zelo redek, fantasticno lep pojav po sla­bem vremenu v gorah – gloriola, okrogla mavrica –, kako blizu naravi smo bili, ko smo zelo zgodaj zjutraj opazili credo gamsov na paši! Kako odrasle smo se pocutili, zagotovo precej pred casom, ko smo opozorili starejše v planinski koci, da imajo na mizah v vazicah zašciteno cvetje! Kako vzvišeni smo se pocutili nad ti­stimi, ki so hiteli v gore le zaradi žiga, na poti pa ne bi opazili niti »zlatoroga«, ce bi ga bili srecali! Spretnosti, denimo pri vozlih in orientaciji, so nam pozneje prine­sle prednosti pri jadranju, potapljanju, alpinizmu, pri univerzitetnem študiju … 
Ucili smo se strpnosti do soljudi in bili smo skrom­ni, celo asketski. Oprema je bila za današnje razmere nemogoce neprakticna, nahrbtniki težki, denarja smo imeli malo, do svežega kruha smo prišli poredko. Am­pak cisto zares, argo juha, ki smo jo prinesli s seboj, da so jo skuhali v koci, nam je vrnila moci, pa marme­lada – pod pogojem, da se nismo zmotili in nismo vle­kli s seboj kozarcev paradižnika. Šotori so bili okorni, platneni, ležišca asketska, a dobre volje ni manjkalo. Ce nas je ujela noc, smo si na poti svetili s karbidovko, ce smo zgrešili stezo, je šlo po tisti – kjer ni poti, si jo tabornik naredi … Taborjenje nas je naucilo, da je tam najpomembnejša funkcija ekonoma. Ce je bil ta iznaj­dljiv, so bile srecne tudi naše zlate kuharice. In mi. 
Veliko improvizacije je bilo na neoznacenih poteh cez drn in strn, zato smo bili hkrati aktivni tudi v špor­tu, na krosih, pohodih, in nekateri med nami tudi v al­pinizmu – naš Bojc, kamniški tabornik od prve ure – je celo himalajec, zmagovalec vec prvenstvenih smeri, gorski reševalec in vodnik, France, imenovan Muc, pa je, tudi na podlagi izkušenj z delom pri medvedkih in cebelicah, postal otroški zdravnik pa še gorski reševa­lec in skrben zapisovalec kamniške krajevne zgodovi­ne. Oba sta pohvaljena mešcana obcine Kamnik. 
Je slišati romanticno? Bile so seveda težave, ker smo poleg zahtevne gimnazije poceli še številne druge reci, a zdaj se nam to obdobje zdi nekaj najlepšega, kar smo doživeli v življenju. Tako optimisticni smo bili, tako samostojni smo se pocutili! 
Bojan Pollak in France Malešic 
Spomini na prva taborniška leta 

V Kamniku je bil leta 1925 ustanovljen Taborniški 
rod Bele gore, ki je gojil taborništvo ali gozdovništvo 
pet let (Fticar 1983: 63). Leta 1926 je bil ustanovljen Gamsov steg skavtov 
in planink, ki je deloval do leta 1935 (Fticar 1983: 62). Prvi zacetki taborništva v Kamniku po drugi svetov­
ni vojni segajo v leto 1953. Jožef Baronik pripoveduje: 
»Takrat smo ustanovili Rod belih gora. Clanov je bilo okrog deset do dvajset. Vodil in pomagal nam je Šte­fan Pogacar, ki je bil borec in vojni invalid. Stanoval je v eni od barak pred Titanovim blokom IKŠ. Imeli smo vojaške šotore iz težkega materiala, ki so bili vsi brez dna in brez ogrodja. Posamezni so bili za deset ali šest 
oseb, nekaj pa za štiri osebe, ki smo jim rekli pasje 
ute. Lesene palice za ogrodja smo pripravili sami. – Poleti smo imeli vecdnevni tabor pri Medvodah ob So­
ri. Vse smo nosili s sabo. Tam smo najprej postavili šotore, se skopali v Sori in skakali z drevesa v njen tol­
mun. Šli smo pogledat proti Golemu brdu. Naslednje dni smo imeli igre, teke, štafeto ter izlete, zvecer pa taborni ogenj. – Takrat je pri Planinski zvezi že delova­la gorska straža, zašcitenih pa je bilo kar 57 rož. Nekaj nas je šlo na enotedenski tecaj v dolino Krnice. Od tam smo se povzpeli na Špik in na Vršic. Potem smo 
šli še s Kredarice na Triglav. Z vrha smo imeli zelo lep razgled prav do morja, potem pa meglo. Nadaljevali smo proti Triglavskim jezerom, Komni in sestopili v Bo­
hinj. – Potem sem šel v strokovno šolo.« 

Leta 1955 je bil ustanovljen Odred bistriških gam­sov in 14. julija tudi registriran (Wolle 1982: 75). Ven­dar je kmalu vse zamrlo. 
Hodil sem že v gimnazijo in je spet prišla zamisel, da bi se šli tabornike. Zaceli smo jeseni 1959 s po­mocjo kluba Veseli prijatelji (VEPRI) iz Ljubljane in Odreda skalnih taborov (OST) iz Domžal. Mojca Drcar je imela bratranca Matevža Krivica, ki je bil pri ljubljan­skih Veprih. V domžalskih Skalnih taborih je bil tudi moj sošolec Franci Gerbec. Z njim sta prišla še Ivo Jarc in Lojze Rucman, ko smo se že jeseni 1959 dobili v Samotnem mlinu, malo zakurili in pekli krompir, igrali na kitaro in se sploh dobro imeli. 
Dvanajstega januarja 1960 je bil ustanovni obcni zbor Cete bistriških gamsov (CBG). Izbrano ime se je lepo ujemalo z nekdanjim, bilo pa nas je premalo, da bi se že takoj poimenovali odred. Za nacelnika cete je bil izvoljen Bojan Pollak, ki si je tudi zamislil lep znak nove cete – v obliki stiliziranega gamsa – in ga tudi narisal ter izdelal. 
Med podpisniki ustanovitve Cete bistriških gamsov so bili Mala Drcar, Blaž Podgoršek in še najmanj 8 dru­gih odraslih oseb – pac v skladu z zakonom. 
Ustanovni zapisnik smo poslali na obcino, kjer so ustanovitev registrirali; poslali smo ga tudi na Zvezo tabornikov Slovenije, od katere smo kmalu prejeli tudi uradni žig (na katerem je bil pomotoma naslov Odred bistriških gamsov). 
Ustanovnega zapisnika žal še nismo našli. Temeljiti Wolle bi v svoji knjigi leta 1982 zelo verjetno omenil našo ustanovitev. 

Še istega meseca nas je starešinstvo Zveze taborni­kov Slovenije opozorilo, naj jim takoj sporocimo o vseh svojih dejavnostih, kar je bilo nam popolnim zacetni­kom videti kot pisarniška pomota, ki pa je vendar potr­jevala, da smo ustanovljeni. Od ZTS je prišlo še nekaj dopisov, npr. z obcinske SZDL dopis za porocilo o delu in porabi sredstev in o proracunu za naslednje leto. 
Vodniki so bili: 
Mojca Drcar (Murko) je vodila dekleta. V njenem vo­du so bile: Majda Bogataj (Tratnik), Meta Sluga (Mar­jeta Humar), Stanka Trdin (Golob), Marta Viriant in druge. 
Edo Golob je vodil mladince, predvsem Mekinjcane skoraj svojih let – iz telovadnega društva TVD Partizan Mekinje ­Godic (PMG): Miha Golob, Peter Jeras, Filip Letnar, Miro Petek, Jaka Rutar, France Malešic (ta je pozneje vodil medvedke in cebelice) in drugi. 
Bojan Pollak je vodil mlajše v vodu Skalnih orlov (SKOR): Ciril Grilj, Franci Jagodic, Kretzmer, Dušan Ma­cek, Egidij Mercun, Požar, Ljubo Slabajna in drugi. 



Sestanki so bili najprej v šoli (Toma Brejca), nato pa v taborniški sobi v Kulturnem domu PMG v Mekinjah. Tam smo imeli tudi telovadbo v okviru TVD Partizan Mekinje ­Godic. Zadeva je dobro stekla. Sicer nas ni bilo zelo veliko, okoli 30 do 40, ravno prav, da smo se poznali in delovali. 
Nad dolino Bistricice in naprej od Klemencevega nas je 19. junija pet clanov opravilo izpit za gorsko stražo. 
Julija 1960 je šel Edo Golob s petimi clani PMG na tridnevno taborjenje na planino na Dolu. V šestercu brez dna (v CBG smo imeli sprva samo takšne šoto­re) so se imeli imenitno, Edo pa je posnel zelo lepe fotografije. Od takrat se je njegov vod poimenoval bolj natancno: Pozor, mekinjski gadje! 

Prvi tabor voda Skalnih orlov (SKOR) je bil na Brišah od 2. do 6. avgusta 1960. S kmetom Remšakom smo se zmenili, da smo lahko na nekem slabem travniku postavili šotor šesterec, prav tako brez dna. Štirje, a tudi pet nas je notri lepo spalo. Naredili smo pa še ci­sto po starem – kolicke v tla, ležišce iz drobnih debelc, nato pa cez še smrekove veje kot podlago za spanje. Pa odeje, saj spalnih vrec takrat še nismo imeli (prvo sem si kupil leta 1965 v Hamburgu, ko sem bil tam na študentski praksi). 
Vsako noc smo imeli stražo – vsak je moral bedeti po dve uri – stražiti, ostali smo pa med tem normalno spali. Ko je nekdo stražil, me je zbudil vsake cetrt ure: »Kaca, kaca, kaca!« »Ja, kakšna kaca, kje pa je.« »Glej, kaca, kaca!« Pa smo šli ven in presvetlili vse z baterijo. Seveda ni bilo nicesar. Ocitno je imel strah pred kaca­mi. Ko je posvetil z baterijo, je bila senca od vrvice ali palice in ker baterije ni držal pri miru, je senca migala sem in tja, kot da bi bila kaca. 

Skupaj z Domžalcani smo se udeležili Petega zleta Zveze tabornikov Slovenije (ZTS) od 9. do 20. avgusta 1960 v Lescah pri Šobcevem bajerju. Na odrejenem mestu smo postavili šotore, Miro Petek pa je izredno spretno postavil pograde iz smrekovih krajnikov za PMG, potem pa tudi drugim. Popoldne smo pomagali postaviti kuhinjo in pomagali še kuharici Mimi Gerbec, ki smo jo klicali kar Mami, in postali njeni najljubši po­mocniki. 
Na tem zletu so bile razne dogodivšcine. Dogajalo se je veliko zanimivega, saj je bila to za nas prva taka priložnost. Po stari taborniški navadi smo se tudi po­noci plazili okoli, da bi »ukradli« zastavo. Vendar so bili nekateri tabori, kljub latrinam, »zaminirani«. Bili smo skupaj s taborniki iz ljubljanskega Savskega naselja, ki so bili prej v delovnih brigadah. Ob tabornem ognju smo imeli razne skece in prepevali. 
Ko sta se Janez Kralj in Janez Cerar vracala iz od­daljene trgovine z živili, je Kralj pohitel naprej in zavpil kuharici: »Jaz imam kruh in pašteto, za mano pa je Ja­nez, ki ima jajca pa še nekaj …« 

Od 23. do 27. januarja 1961 je bil tecaj za nacelni­ke v Ljubljani, ki se ga je udeležil Bojan Pollak. 
Od 26. do 31. januarja 1961 se je tecaja za vodnike medvedkov in cebelic (MC) na Pohorju udeležil France Malešic, skupaj z domžalskim tabornikom in psiholo­gom Janezom Cerarjem. Tudi ta predavanja so bila iz­redno zanimiva in poucna: Ucenje naj poteka med igro in s kar najvec dobre volje. Zvecer je prišlo na vrsto prepevanje taborniških in drugih veselih pesmi. Noci pa niso bile prav mirne in tudi naš kruh ni imel miru. Oskrbnik nas je miril, da gre za polhe, nazadnje pa smo korajžno ugotovili, da so to živali, ki imajo drugac­ne gladke repe in smo zložili pesmico o glodavcih z gladkim, dolgim repom. 
V nedeljo, 5. marca 1961, smo se odpravili na cet­ni izlet v neznano. Šli smo z Žal cez Vinski vrh in nad Tunjicami do Knežjega potoka. Tam smo postavili šo­tor in z zastavicami poskusili sporocanje na daljavo po nacinu semafor. 
Leta 1961 v avgustu trikrat na Triglavu 

Drugo leto smo šli skupaj z Domžalcani taborit k Bohinjskemu jezeru na taborni prostor Gozdne šole v lasti ZTS na Naklovi glavi. Lojze Rucman je bil ta­borovodja, jaz pa starešina, ceprav še nisem dopolnil 18 let. Kot neke vrste inšpektor je od ZTS prišel Božo Lavric (pri njem sem delal izpit za gorskega stražarja na turi na Kamniški vrh – potem smo se takrat vozili po zadnji plati po travah navzdol, da so bile hlace tako zglajene, kot bi jih nalošcili ...) in smo se menili, kam bi šli na ture. Predlagal je, da gremo na Triglav – kar naslednji dan. Smo sicer mislili iti malo pozneje, am­pak zakaj pa ne. S tega konca od nas ni še nihce šel, ampak za tabornike to ne bi smel biti problem. Zemlje­vidov se takrat še ni dalo kaj dosti dobiti. Imeli smo knjigo o slovenski planinski poti – transverzali in notri so bili nekakšni zemljevidi po posameznih delih trans­verzale. Tega dela iz Bohinja sicer ni bilo, vendar smo nekako skombinirali. Takrat je bilo še pravilo ucenja, ki naj bi prišlo s Himalaje, da se zjutraj ne sme jesti, ampak je potrebno prej hoditi, da se telo ogreje in se šele po tem dobro naje, ker naj bi tako delali nosaci v Himalaji, ki najprej zacnejo hoditi in se šele nato na­
176 jedo, ko so prehodili že kar nekaj poti (to sicer ni ci­sto res, kar sem pozneje sam doživel na odpravah). In smo se zvecer na hitro spokali, da bi zjutraj prihranili cas. Osnovno opremo (gojzarje, nahrbtnike in podob­no smo imeli), hrano pa smo vzeli tisto, kar je je bilo v skladišcu: dva hlebca kruha (4 kg), 2 kocki margarine, kakšen kilogram sladkorja, dve ali tri salame, kozarec, za katerega smo mislili, da je v njem marmelada, in limon kakšno kilo. 
Ob cetrti uri zjutraj smo petega avgusta 1961 odšli iz tabora in »šibali« cez Komarco do Koce pri Triglav­skih jezerih, kjer smo bili okoli 8h. Tam pa je že bil cas za malico oziroma zajtrk. Bilo nas je deset in en hlebec je v trenutku izginil, tudi pol salam in margarine. Žal smo šele takrat opazili, da nismo vzeli s seboj marme­lade, ampak paradižnikovo mezgo (ki je pa takrat še nismo jedli namazane na kruh). Šli smo naprej mimo Triglavskih jezer in cez vroce Hribarice na Dolic, da bi tam prespali. Koca, ki je bila še stara in majhna, je bi­la polna ljudi. Spraševali smo za prenocišce, pa ni bilo nic prostora. Nekaj smo pojedli, nekateri so kupili tudi juho, a so rekli, da je bila taka kot milnica. Koca je bila polna, zato smo si rekli – gremo pac naprej na vrh, pa potem na Planiko. Z Dolica na vrh smo prišli relativno zgodaj – enkrat popoldne, brez problema. Tistega dne je bilo krasno sonce. Na vrhu je bilo še malo snega in smo ga jedli skupaj z limonami in sladkorjem. 
»Kaj pa sedaj?« »Gremo na Planiko, da bi tam pre­spali.« In smo šli. Koca je bila polna, nabita, tudi slu­cajno ni bilo nobenega prostora na ležišcih. Bilo je še svetlo in kaj naj naredimo? Nam ni preostalo drugega – gremo do naslednje koce – Vodnikovega doma. In smo šli. Ko smo prišli do njega, se je že zacelo veceriti. Kupili smo nekaj kruha, vsak kakšen kos, se malo na­jedli in se menili, da bi prespali, saj so še imeli prosto. Pa smo si rekli: »Ah, brez smisla je, ce smo že tukaj, pa pojdimo še naprej, dol.« In smo šli dol. Proti Vojam. Imeli smo sicer nekaj baterij, vendar so bili takrat ba­terijski vložki precej slabi, taki, da so svetili kakšno uro ali dve, nato pa so »crknili«. In smo jih hranili za primer nuje. Pa je kar šlo. Malo smo se držali za roke in tudi pot se je dala kar dobro cutiti pod nogami – da smo kar z nogami gledali pot. Prišli smo do planine Grintovi­ce, kjer pa pot pride na pašnik in izgine. Kam pa zdaj? Iskali smo levo, desno – nic ni bilo, kot da bi zašli. No, potem smo šli malo cez rob, se razkropili in pot našli takoj pod robom in nadaljevali v Voje. V Staro Fužino smo prišli, ko je ura bila ravno polnoc. Tam smo se usedli na asfalt in se od veselja postavljali na glavo – delali stóje. Potem smo hiteli naprej, da smo bili okoli enih zjutraj pri taboru. 


Ampak nismo šli naravnost v tabor. Bili smo zares lacni in namesto da bi šli normalno v tabor, smo se, ker smo vedeli, kje je ekonomat, splazili tja, vzeli hle­bec kruha in marmelado, odnesli to na obalo jezera in se najprej dobro podprli. Med tem casom pa je bil v taboru preplah, alarm, ker smo mimogrede ukradli tudi zastavo. Taboreci so prihajali iz šotorov ven, tekali okoli s sekiricami v rokah. So mislili, da so jim iz so­sednjega tabora prišli ukrast zastavo. Ko smo koncno prišli mi v tabor, so se stvari uredile. 
Drugic smo enajstega avgusta vstali še pozneje kot zadnjic (dan pred tem je bil poskusni vzpon do Boga­tinskega sedla). Spet nas je bilo deset. Cez Komarco in Hribarice je šlo laže. Kopati se nam je bilo mogoce v dveh jezerih, prvo je bilo zelo hladno, jezero pod Hriba­ricami pa je bilo podobno kropu. Na Dolicu je bilo spet vse zasedeno. Mahnili smo jo še na Planiko, kjer je bilo veliko prostora. Najedli smo se in po dolgem casu spet spali na obicajnih posteljah. 
Zjutraj dvanajstega avgusta smo med vetrom in dežjem prilezli na vrh. Spet smo se slikali in odhiteli po grebenu na drugo stran, proti Kredarici. Okrepcali smo se in se spustili proti Velemu polju. Vreme se je kmalu izboljšalo. V Vodnikovi koci smo se najedli in odšli navzdol. Hoja ni bila ravno prijetna. Ko smo prišli do doline, smo se trije spustili naprej. Hodili smo zelo hitro in na koncu še štopali ter kmalu prišli v tabor. 




Na vrhu Begunjšcice avgusta 1961; z leve Bojan Pollak, Mi­ha Golob, Lipe Letnar, Lado Jeretina, Mojca Drcar in Meta 
Sluga 177 

Jeseni 1961 PMG na taborniški jasi: Zdravko Golob, Lipe Letnar, Miha Golob, Zvone Juršic, Janez Plahutnik, Peter Jeras, Jaka Rutar in Miro Petek 
Tretjic je bil od 26. do 29. avgusta 1961 najprej sku­pinski cetni izlet na Begunjšcico, potem pa naj bi šla šesterica še proti Triglavu. Tako smo se namenili od Žirovnice do Valvazorjevega doma in nato pod Stolom v temi s karbidovko proti Roblekovi koci, kjer so nas cakali preostali. Naslednje jutro smo se povzpeli na Begunjšcico in po slabi poti navzdol do planine Preva­le, nekateri pa so se poslovili in šli proti Tržicu. 
Šesterica nas je obiskala še Dobrco in jo potem kar povprek strmo navzdol mahnila v Drago – prav po ta­borniškem pravilu: »Kjer ni poti, si jo tabornik naredi.« 
Šli smo do Lesc in se z vecernim vlakom peljali v Mojstrano. Ob cesti smo izbrali primeren kozolec, se zadelali z mrvo in zaspali. Zgodaj zjutraj smo se od­pravili po dolini Vrat k slapu Pericniku in naprej proti Aljaževemu domu. Na Tominškovi poti je bila vrocina vedno hujša. Uveljavilo se je tudi prejšnji dan »spesnje­no« geslo: »V glavnem levo-desno, takole mimogrede imaš tudi prav.« Odžejal nas je studenec pod Begunj­skim vrhom. V Stanicevi koci smo kosili in pustili na­hrbtnike ter odšli mimo Rjavine cez Rž na Kredarico. Tu je Lojze kmalu opazil, da je pozabil svoj fotoaparat 
– k sreci pa ga je spet hitro našel. 

Še istega dne, 28. avgusta, smo se povzpeli na Tri­glav. Tudi sedaj je bilo veliko turistov. Vreme je bilo me­gleno, megla pa se je za nekaj casa razkadila, tako da smo videli gloriolo, okroglo mavrico, ki je zelo lepa red­kost. Vrnili smo se na Kredarico in proti veceru v Sta­nicevo koco. Tu smo spali vsak na svoji postelji, kar je bil poseben užitek. Naslednji dan smo sestopali skozi dolino Kot. Naenkrat smo zagledali deset gamsov, ki so se spušcali po meleh. V Mojstrani smo se najedli svežega kruha in ringloja, ki je bil po nakljucju ob pra­vem casu na pravem mestu; v zelo sladek spomin pa sem popackal Transverzalno knjižico. 
Mimogrede smo se peljali do Javornika in obiskali še Javorniški Rovt in tam se nam je v vrocini prilegla dvojna juha z golažem. Potem do vlaka in cim prej do Kamnika. 
nekega frajerja, ki se je pohvalil, da je šel v avgustu sedemkrat na Triglav. Ko pa smo ga vprašali za ime bližnjega vrha, je skoro mrknil. Torej bi se lahko poba­hal, da hodi na Triglav z zavezanimi ocmi … 
Zimovanje na Dolu 
Na zacetku leta 1962 smo se z Brezjani oziroma pašno skupnostjo Brezje dogovorili, da so nam za na­še prvo zimovanje brezplacno dali v najem svojo za­družno koco na Dolu. Nekaj dni prej smo nesli gor ve­cino hrane, da so nato ostali lahko prišli gor predvsem s svojo opremo. Zato so bili nahrbtniki predhodnikov težki kot hudic. S kolesi do Kopišc, nato pa peš skozi Dolski graben do Zadružne koce. Do kakih sto metrov pod robom je bilo še kopno, nato se je zacel trd sneg, ki pa se je pod skupno težo cloveka in nahrbtnika pre­diral. To pa je zgodba sama za sebe. 
Takrat je bil starešina cete Branko Urbanija. Bil je borec in je imel dolocene zveze. »Zrihtal« nam je sa­lame iz podjetja Meso in tudi prevoz s kamionom do tovorne žicnice v Crni in potem še za opremo do Dom­žalskega doma na Mali planini, da ne bi bilo potrebno z majhnimi otroki hoditi gor naokrog skozi Dolski gra­ben in nositi vso opremo s seboj. S tovornjakom so nas in opremo pripeljali v Crno, do spodnje postaje žicnice, dali vso robo na tovorno žicnico in jo zapeljali do Domžalskega doma. Mi pa smo brez nahrbtnikov grizli kolena po tisti strmi poti do Kisovca in naprej. Te­žav ni bilo, ker je bilo do Kisovca vse kopno, naprej pa po snegu shojeno. Zvecer smo prišli do Domžalskega doma. Takrat je bil ta še eden od centrov družabnega življenja na Veliki planini in zelo popularen. Pricakala nas je vesela družba. Dom je bil cisto poln, saj še ni bilo depandanse. Otroke smo nekako spravili po so­bah, v jedilnici se je pa pelo, pilo in igralo na harmoni­ko – sploh je bil »žur«. Takrat sem tudi prvic slišal tisto pivsko pesem »Januar, februar, marec, april ...« Zelo pozno (ali zelo zgodaj zjutraj?) smo polegli po klopeh težkim nahrbtnikom. Vseeno je bilo laže nositi ali pa vleci vso robo cez planino in nato dol, kot pa samo gor. 

Na zimovanju je bil pac obicajni program: igre, smu­canje itd. Jaz sem padel s strehe, ker mi je nekaj zdr­snilo, v velik kup snega, tako da ni bilo nobenih posle­dic. Prihajala je neka punca in sem bil prevec firbcen, katera je. Sem se prevec stegnil skozi okno in bum! dol v sneg. 
France je pa nekaj brskal po hlevu in hop! ujel miš­ko. Ponosno jo je pokazal okoli, kako je uren, da je lahko ujel celo miš. In od takrat naprej smo mu rekli Muc (ime je prvic prejel, ko se je med plavalno šolo pri kamniškem bazenu na vse nacine branil pred mestni­mi sitneži …). To ime je tudi sprejel in se pogosto na razglednice podpisal tako, da je narisal mucka. 
Z nami je bil tudi domžalski psiholog Janez Cerar, ki nas je ves cas opozarjal, naj držimo moralo. Poiska­li smo široko in najdaljšo kuhalnico in jo razglasili za »moralo«, ki jo je potrebno ves cas držati pokonci. To smo tudi storili, kar nam je še dolgo potem izredno pomagalo … 
Leta 1962 so eni taborili skupaj z Domžalcani na Naklovi glavi, drugi pa posebej, na prostoru, kjer so Kamnicani nato taborili še vrsto let. 
Prvi samostojni tabor CBG 
Tako smo tega leta imeli kar dva tabora v Bohinju. Tistim, ki smo šli »po svoje«, je bilo potrebno najprej najti ustrezen prostor. Našli smo ga nad taborom Cr­nega mrava in taborom Brežicanov. Seveda se je bilo potrebno prej dogovoriti z lastnikom glede uporabe. 
S kmetom sva se hitro dogovorila, sploh ni bilo pro­blemov. Še robo, ki smo jo nekaj dni prej poslali z vla­kom iz Kamnika v zabojih – šotore pa kuhinjo in druge take reci, da jih ni bilo potrebno nositi s seboj, nam je iz Bohinjske Bistrice do tabornega prostora pripeljal s kmeckim vozom. Na koncu nam je tudi odpeljal ro­bo nazaj na postajo ... Buhi (Zvone Bohte) je bil glavni ekonom, nabavljal je v Bohinjski Bistrici, do kamor je štopal, spoznaval turiste itd. (nemški turistki je med plesom – nehote – odpel modrc …) – to so bile poseb­ne zgodbe, vendar je Buhi žal že dolgo pokojni, zato se niso ohranile. 
Kuhala nam je naša mama. Naredila je tudi coko­lado iz mleka v prahu (menda so bili takrat še UNNRA paketi) z orehi in lešniki. Naš program je bil obicajen. Poleg kopanja in osnovnih taborniških dejavnosti izlet na Triglav, Krn, okoli jezera, na Vogel in še kam … 
Na Krn 
Na Krn smo šli leta 1962 za dva dni. Najprej do Go­mišckovega zavetišca, kjer smo prespali in se nasled­nji dan vrnili. Tja smo šli mimo Krnskega jezera, vrnili smo se pa cez Peske. To je postala taka »obvezna« tu­ra, podobno kot tista na Triglav. Seveda smo hodili tudi na krajše izlete – do Savice, pa na planino Razor cez Vogel po Žagarjevemu grabnu. Tudi na Triglav smo še hodili, ne samo cez Hribarice, ampak tudi s Prehodav­cev po policah v steni Kanjavca. 
Vecdnevni prvomajski tabor v Kamniški Bistrici 
je bil prvic od 27. aprila do 1. maja 1963 na Pré­daslju, pri ovinku ceste. Dva šotora: cetverec in cezenj šesterec. Ta dvojna kombinacija se je dobro obnesla, ker je bilo precej hladno, celo snežilo je. Naslednje le­to je bil tabor v Kamniški Beli pri Brtucovi grici. Že pr­vic smo »nalovili« velik lonec polžev in jih skuhali, nato pa še ocvrli. Samo kuhani so bili bolj »gumasti«, ocvrti pa prav slastni, tako da so jih pokusili celo obiskovalci. Tradicijo taborjenja v Kamniški Beli so nato cez leta nadaljevali jamarji, ki imajo še vedno redne prvomaj­ske tabore malo pod slapom Orglice s tradicionalnim obiskom Kamniške jame … 


Taborniških – cestarskih in gozdarskih – koc žal ni vec: bile so na zacetku Kamniške Bele (baraka), ob ce­sti proti Jurju (še leta 1966) in v dolini Korošice. 
Moje zares aktivno taborništvo je trajalo do konca 
1962, nato vedno manj. Septembra 1962 sem šel v Zagreb, a 29. novembra tega leta sem še spušcal ra­kete z Malega gradu med taborniško igro »ilegalec«. Leta 1963 sem še bil na poletnem taboru CBG (prišel sem naravnost iz Pulja) tam, kjer je leto prej taboril vod SKOR. Leta 1964 sem bil na praznovanju 29. no­vembra v baraki ob Kamniški Beli. Ko sem se v letu 1966 zacel ukvarjati z alpinizmom, za taborništvo ni bilo vec casa … 
O cebelicah in medvedkih 

Kljub tecaju sprva ni bilo lahko zaceti. Izkušenj še ni bilo, prirocnikov pa tudi še ne. Po vabilu med poukom v mekinjski osnovni šoli so prišle prve ucenke. Bil sem zelo neroden in preplašen. Pogovori še niso bili prav veseli in prve igre in zgodbe niso vedno lepo stekle, izleti v gozd do bližnje taborniške jase nad mekinjskim samostanom pa so bili brez žoge kar premalo vabljivi. 
Kmalu so bile pocitnice in cebelice so imele doma­ce veselje. 
K sreci je k nam domov prišla nekajletna korajžna necakinja, s katero sva se igrala in ucila vsega mogo­cega, navsezadnje tudi plavanja. 
Avgusta je bil spet tabor skupaj z Domžalcani na Naklovi glavi v Bohinju, kjer so bile njihove cebelice nekoliko starejše in so že vedele, kaj je zanje najbolj prav. Bilo je izredno pestro in veselo. 
Jeseni je bilo domacih cebelic manj, pocasi pa so zaceli prihajati fantje. Takrat so sestanki postajali za­nimivejši, igre na taborniški jasi pa bolj živahne. Izleti po mekinjskem gozdu so bili malo daljši in polni ra­ziskovanj. Nekateri cilji so morali še pocakati. Pa ven­dar smo na robu gozda našli tudi taka drevesa, na ka­tera je bilo mogoce priplezati vsaj do prve veje. Kadar nas ni bilo prevec, smo imeli sestanek kar na spodnji veji in je za vse postalo izredno zanimivo, še posebno, ko je bilo mogoce opazovati soncni zahod. 
K nam so prišli še navdušeni sosedje Janez Novak, Boris Muršak, Mato Mali in za njimi še Srecko Pod­bevšek, od deklet pa sta bili najbolj vztrajni Nevenka in Zdenka Bec. Za daljše izlete smo se domenili za dovoljenje staršev. Tako smo potem raziskali še gozd ob Kamniški Bistrici z imenom Voh (Log). Raziskova­nje je postalo še bolj vabljivo zaradi posebnih tabor­niških potnih znakov (pojdi v tej smeri, ne hodi po tej poti, bodi oprezen, vrni se …) in zakonov medvedkov (medvedek in cebelica se dobro ucita, sta marljiva in skromna, sta dobra tovariša, vsak dan storita kakšno dobro delo, se pa tudi dobro znajdeta). 
Leta 1963 smo šli najprej s kolesi v Volcji Potok in Arboretum ter do spomenika v Rudniku. Kmalu potem pa v Kamniško Bistrico prespat v barako na zacetku Kamniške Bele, ki smo jo odkrili in »posvojili« že prej. Pridružil se nam je zanesljiv tabornik Tomaž Ulcar. 
180 Zjutraj smo se po skrivni lovski poti povzpeli prav do 

Petkove njive. Nadaljevali smo do caja v Domu na Ko­rošici in naprej do Presedljaja. Povzpeli smo se še na Konja, se vrnili do sedla, sestopili v dolino in se veselo odpeljali domov. 
Malo pred koncem avgusta se nas je pet namenilo na taborjenje v Olševku. Vso našo robo smo naložili na domaci vozicek in ga odpeljali do primernega kraja blizu potoka, kjer smo postavili oba šotora in štedilnik. Sledilo je kuhanje in veselo pogovarjanje, ki ga ni bilo ne konca ne kraja. Ponoci je zacelo deževati, vendar nas to ni motilo, tudi ne podnevi. S suhimi vejicami in ivermi smo kljub dežju zakurili ogenj in kuhali, potem je bilo že kmalu za zajtrkom kar kosilo, ves cas pa živa­hen klepet in smeh do zgodnje vecerje, dokler nismo utrujeni zaspali. Tretji dan je še deževalo, vendar se nismo dali motiti. 
Dopoldne je v dežju prišla na obisk Sreckova mama in si oddahnila, ko je videla, da je z nami vse tako, kot da nimamo nobenih težav. Nasmejana je odšla domov, mi pa h kosilu in še na nujen klepet. Nato smo skrbno ugasnili ogenj, razdrli štedilnik ter temeljito pospravi­li za njim. Podrli smo oba šotora in ju zgledno zložili, potem pa vse zložili na vozicek, ki je vedril v gozdu. Potem smo zgovorni pocasi odšli, dež pa je odnehal. 
Novembra smo šli skupaj z drugimi z vlakom do Cr­nuc ter na skupinski pohod na Rašico, z nje pa do Tr­zina in na železniško postajo. Že prej so nam narocili, naj na vrh prinesemo našo Kroniko voda MC, ki je bila lepo ilustrirana in zanimivo napisana. Tam žal ni bilo nobenega predstavnika vodstva ZTS, zato so jo naši odlocujoci sami posredovali vodstvu v Ljubljani, da bi tam iz nje kaj objavili v reviji Tabor. Objave ni bilo, kro­nike pa tudi ne vec nazaj … 

Nekaj dogodivšcin 
Orientacijsko tekmovanje 
Bilo je orientacijsko tekmovanje na Jelovici za Milo­vanovicev memorial. Udeležil sem se ga skupaj z Dom­žalcani. Z vlakom smo se peljali do Podnarta (Otoc?), nato smo šli naprej peš, pa ne tam, kjer naj bi bilo obi­cajno, ampak kar naravnost skozi gozd po nekakšni stezi. Zvecer smo prišli do Partizanskega doma, kjer so bili postavljeni šotori, v katerih smo nato prespali. Zvecer je bil test iz prve pomoci. Imeli smo pripravo 
– dobili smo 10 vprašanj in ko smo se pripravljali, je bila zraven tudi izpraševalka. Že med samo pripravo smo pravilno odgovorili na vsa vprašanja, zato nam je priznala test. 
Naslednje jutro smo štartali kot drugi. Prva kontrol­na tocka naj bi bila nekje na robu nad Dražgošami. Oglašala naj bi se v presledkih z zvocnimi signali. Ko smo prišli v bližino mesta, kjer naj bi bila kontrola, je bila sama tišina. Šele cez kakšne cetrt ure je bil prvi zvocni signal (ne spomnim se vec, ali je bil žvižg ali udarec ob kovinski predmet). Bili smo že zelo blizu, za­to smo kontrolo hitro našli. Tam sta bila fant in dekle, presenecena, da smo ju takoj našli ... Tudi do nasled­nje kontrole smo prišli neverjetno hitro, ker smo pot poznali od prejšnjega dne. Do drugih kontrolnih tock je šlo normalno, tako da smo imeli veliko prednost v casu. Zato smo postali malo nepozorni, ko smo prišli do ceste in ob njej videli kažipot, ki je usmerjal v desno na Partizansko planino, kjer je bil cilj. Ko smo hodili že kakšne dobre pol ure po cesti, smo prišli do druge­ga kažipota, ki je prav tako usmerjal proti Partizanski planini, vendar v nasprotno smer! In to, da smo verjeli prvemu kažipotu in nismo preverili na zemljevidu pra­ve smeri, nas je stalo prvega mesta … 
Kravji zvonec 
Spomladi 1962 smo imeli vodov izlet na Vovar. Na jasi vzhodno, na podnožju vrha, smo se igrali, nato pa zakurili ogenj, da bi pekli palacinke. Testo smo nare­dili tako, da smo s seboj prinesli mleko, vodo, moko, jajca in vse to zmešali v vecji posodi s šprudlo, ki smo jo naredili iz suhe smrecice. Ko smo na ponvi spekli prve palacinke, je privihral nad nas možakar z bicem v rokah. Ni krical, kaj delamo, ampak je vpil, zakaj smo kravi ukradli zvonec in pri tem pokal z bicem. Komaj smo ga razumeli, kaj bi pravzaprav rad. Ko smo ga ma­lo umirili, smo mu poskušali razložiti, da smo mi tabor­niki, da se moramo lepo obnašati in da tudi slucajno ne smemo kravam krasti zvonce. Da bi to dokazali, smo se mu ponudili, da bi preiskali obmocje. Razpo­redili smo se v strelce in zaceli precesavati gošcavo. Kmalu smo našli zvonec – v gostem grmovju je visel na veji. Ko se je krava prej prebijala skozi to grmovje, se ji je odpel in obvisel na veji. Ko je možakar to videl, je takoj spremenil obnašanje. Toliko, da mu ni postalo nerodno, da nas je tako nahrulil. In za dober zaklju­cek smo mu dali še palacinko, namazano z marelicno marmelado. 
Taborni ogenj 
Ob dnevu tabornikov 22. aprila smo imeli taborni ogenj za vse. In to na travniku ob Prašnikarci. Dalo se je lepo dogovoriti, zmeniti, ni bilo kakšnih hudih biro­kratov in predpisov, vse se je lepo izšlo. Podpirali so naše delovanje po enostavni zdravi pameti. Ni bilo po­trebnega nekakšnega dežurstva in dovoljenja – samo prijavili smo, da bomo zakurili. Ob ognju smo peli, igra­li skece in se dobro imeli. Kako se je naša svoboda de­lovanja od takrat zmanjšala – prav svoboda osnovne­ga delovanja, ko sedaj potrebuješ skoraj že za vsako stvar posebno dovoljenje birokratov. 
Smucanje na Konjšcici 
Lipe Letnar je uredil, da smo lahko taborniki pozimi šli v Letnarjevo bajto na Konjšcici. Jedli smo vec kot deset let stare konzerve, ki smo jih našli v mrvi, pa ni bilo problema. Tudi smucali smo, ce se ne motim, celo dvakrat, ker sem dvakrat polomil smuci. Enkrat cisto nove smuci z maso pa kandahar vezmi, kar je bilo ta­krat sploh in oh. Seveda je bilo potrebno »štamfati« in smo poteptali progo z roba nad bajtami v tisto globoko vrtaco pod njimi. Najvec smo vozili smuk. Zapeljal sem se tja dol, a na koncu ni bilo vse poteptano. Zaradi ve­like hitrosti se nisem ustavil in sem se zapeljal narav­nost v celi sneg. Skoraj v trenutku me je zaustavilo in sem poletel naprej kot raketa, kot v risanki, naravnost na glavo. Ena vez se je utrgala na spoju. Druga se je odpela. Toda noge so ostale cele. 
Še enkrat prej, ko smo bili tudi na Konjšcici, sem imel še atove stare smuci izpred vojne – lesene, brez mase, brez robnikov, s klasicnimi vezmi na jermencke. Gori je bil tudi Andrej Rutar, ki je imel v najemu prvo bajto na desni, ko se pride z Dola gor. Sedaj je tam pocitniška hišica. Takrat pa je bila bajta precej origi­nalna in je imela še odprto ognjišce. Odlocil se je, da bo šel dol, in to cez Veliko planino. Pa smo ga sklenili spremiti. Bila je megla, a smo vseeno šli. Prišli smo že na Veliko planino, že mimo Velike jame. Bili so zameti, videlo se je komaj nekaj metrov. Rekli smo si: »Fan­tje, po pameti, da se ne bomo izgubili, pojdimo raje nazaj.« In smo se odlocili, da ne gremo naprej. Rutar je nosil s seboj eno opeko, ki jo je pustil na mestu, do katerega smo prišli. Zanimivo je to, da smo nato šli v lepem vremenu pogledat, kod smo hodili in smo ugo­tovili, da smo šli popolnoma prav. Je pa vprašanje, ce bi tudi nadaljevali prav in prišli brez problemov dol, saj je Velika planina v megli zelo zoprna in idealna, da se izgubiš. 
Ko sem nato smucal s Konjšcice na Dol, sem s smucko butnil ob skriti štor in smucka se je zlomila malo pred vezmi in sem bil brez nje ... in je bilo potreb­no iti dol peš. 
Nesreca na Tolsti gori 
Kot vedno in povsod pri prostovoljnih organizacijah je bil tudi pri nas problem denar. Zato smo iskali mož­nosti, da bi ga kje dobili poleg obcinske dotacije. Kot taka priložnost se je pokazalo cišcenje gozda pri goz­dnem gospodarstvu ali gozdni upravi. Dogovorili smo 181 se, da gremo v nedeljo, 21. maja 1961, cistit na Tolsto goro. Z nami je šel tudi pristojni gozdar, ki je pokazal, kaj in kako naj delamo. Seveda smo imeli s seboj svo­je orodje – taborniške sekirice in kakšno rocno žago. Akcija je veselo in urno potekala, ko naenkrat nekdo zavpije, da se je usekal. In se je res. Malo nad kole­nom. Seveda je bilo dela takoj konec. Iz nahrbtnikov smo vzeli prvo pomoc (to smo že vedeli, da jo mora­mo imeti na vseh izletih, akcijah in vsem podobnem s seboj) in mu povili koleno. Nato se je zacel transport. Rana ga je bolela, vendar kost ni bila poškodovana, tako da nam ga ni bilo potrebno ves cas nositi. To je bil prakticni preskus prve pomoci in transporta do re­šilca, ki smo ga dobro opravili. 
Naokrog v Bohinj in po Avstriji s kolesom 
S Francetom Malešicem sva se takoj po njegovi ma­turi 26. junija 1963 odlocila, da greva na obisk malo naokrog v Bohinj. Peljala sva se v Škofjo Loko, skozi Poljansko dolino do Cerknega in Tolmina, se skopala v mrzli Soci in šotorila v Zadnji Trenti. Naslednji dan pa najprej nazaj v Trento na Log po pozabljena žiga transverzale, potem pa spet do izvira Soce, kjer naju je zacudena ohrabrila filmska ekipa režiserja Jožeta Ga­leta med snemanjem drugega Kekca. Kolesi sva rinila navzgor do Vršica in potem navzdol proti Kranjski Gori v poltemi zavirala z vejami, v temi pa naprej po bližnji­cah do kozolca pred Bohinjsko Belo; zjutraj pa še do Bohinjskega jezera pozdravit prijatelje in znamenitega Sivega volka – Pavla Kunaverja. Potem pa nazaj skozi Bled in Kranj do Kamnika – po cesti še zdalec ni bil povsod asfalt. 
Avgusta je sledilo taborjenje na izbranem mestu v Bohinju. Vse se je zelo dobro zacelo, nekoc pa se je zastava zataknila na vrh droga. Ulcarjev Peter – »Ta mal« – je splezal gor kot opica, jo iztaknil in jo rešil. Brez velikega veselja potem tudi ni šlo. 
Taborniki smo poleg stalnega tabora, torej tabora, ki je ves cas na istem mestu, poznali tudi premicne­ga. Torej vsak dan na drugem mestu. Zato sva se leta 1964 z Jakom Rutarjem odlocila, da bi to tudi izve­dla. Vendar ne bi hodila peš, ampak bi raje kolesarila. Zmenila sva se, da bi prekolesarila tisti del Koroške, ki je po plebiscitu ostal v Avstriji. Vendar se je zasukalo drugace. 
Imel sem obicajno moško kolo, preizkušeno že leto dni prej na poti v Bohinj skozi Trento, Jaka pa je imel že modernejše kolo, menda s tremi prestavami in za­vorami z gumicami na platišcih koles. Pred podvigom sem sam sešil torbe za kolo. Mama mi je dala nekaj mocnega platna za zavese in prepustila svoj šivalni stroj v uporabo. Tako sem sešil dve vecji torbi za zadnji prtljažnik in eno manjšo za na krmilo. Na prtljažniku je bil nato nekako pritrjen še nahrbtnik. 
Od opreme sva imela šotor dvojcek, vsak pa napih­ljivo gumijasto blazino in dve volneni odeji – eno za na blazino in drugo za zgoraj. Saj poleti ne sme biti mraz. Imela sva tudi posodo in bencinski kuhalnik, precej drobnarije, nekaj rezervne obleke, vendar je bilo vse­ga skupaj kar precej kilogramov. 
Na Koroško sva se peljala cez Ljubelj – takrat je182 bil že v uporabi predor. Vse vecje klance sva prepeša­cila. Na drugi strani navzdol je bilo pa potrebno stal­no zavirati. Jaku je z gumicami kar dobro šlo, meni s »torpedom« pa se je zavora mocno segrevala, zato jo je bilo potrebno obcasno hladiti z vodo, da je kar cvr­calo. Da bi manj obremenjevala zavore, sva se domi­slila lesenih zavor. Za vilice na sprednjem in zadnjem kolesu sva dala leseni palici, poleg tega pa na pedal tudi palico, da sva jo nato lahko potiskala na tla. To je povzrocilo toliko trenja, da se kolo po ravnem ni moglo peljati. Po klancu navzdol pa je vseeno kar letelo. Pri tem pa je piskalo in ropotalo in, kjer ni bilo asfalta, tudi mocno kadilo za nama. 
Ko sva se pripeljala v Beljak, se nama je porodila misel, da bi šla kar v Innsbruck, ker bodo tam olimpij­ske igre. Ker nisva vedela, kje bi se bilo najbolje pe­ljati, sem kupil zemljevid, katerega ostanke še vedno hranim. Takrat sva ugotovila, da je najugodnejša pot s kolesom cez prelaz Brenner. Povsod drugod bi bilo potrebno peljati cez kakšen visok prelaz: ali mimo Veli­kega Kleka ali cez Katschberg. Vendar je tu nastal pro­blem. Takrat smo morali imeti za obisk Avstrije, Italije pa tudi drugih držav veljavni vizum. Midva sva ga ime­la samo za Avstrijo. Torej bo vseeno potrebno iti cez visoke prelaze, kar bi pa pomenilo veliko pešacenja. V Beljaku sva se mimogrede oglasila pri sorodnikih. Ko sva jim povedala svojo namero, so nama svetovali, naj ne greva cez Ture, ampak skozi Ture – z vlakom iz Malnitza. Sprva nama ni bilo všec, ko sva pa malo razmislila, je bilo ugodno. In po premisleku sva se tudi odlocila, da ne greva v Innsbruck, ampak v Salzburg in nato na Dunaj! 
Od Beljaka do Malnitza naju je precej pral dež in sva morala precejkrat »vedriti«. Tako nisva mogla vide­ti hribov. Zato sva se tolažila, da je to zato, da ni bilo potrebno prevec zavijati vratove, ker bi morala obcu­dovati vrhove. V Malnitzu sva kupila vozovnici zase in za kolesi in se usedla v potniški vagon. Mlado Nem­ko, ki je sedela nasproti, je zanimal klobuk (imel sem klobuk narodne noše s kovinskimi znackami, ki mi ga je enkrat pozneje vzel veter na Kamniškem sedlu) in me je o njem spraševala v anglešcini. Bila je zelo za­cudena, ker sem ji odgovarjal v nemšcini, ki sem jo takrat bistveno bolje govoril kot anglešcino. Na drugi strani predora, v Badgasteinu, je še vedno deževalo. Zato sva si poiskala malo odrocen senik in prespala v njem. Deževalo je vso noc, zjutraj je prenehalo in cez dan se je pocasi jasnilo. 
Nekje sredi poti do Salzburga, še v hribih, sva do­hitela dolgo kolono vozil. Avtomobili so stali, midva s kolesom sva se pa gosposko peljala mimo njih. Nekje, ko sva se malo ustavila, je nek šofer vprašal (sicer ne vem, po kakšni logiki dva kolesarja!), ce imava ben­cin, ker mu ga je zmanjkalo. Ja, imela sva ga en liter, namenjen za kuhalnik. Prodala sva mu ga in nato na prvi crpalki kupila novega. Skozi Salzburg sva se samo peljala, ker se je že bližal vecer, midva pa nisva imela ravno veliko denarja, da bi si lahko privošcila placlji­va prenocišca. Nekaj kilometrov naprej od Salzburga sva še pred nocjo našla opušcen peskokop, v katerem je bilo manjše jezerce z bistro vodo. Prekuhala sva jo za vecerjo in za pitje. Prespala sva v nekakšni kolibi, cestni hišici, na pokošeni suhi detelji, ki je imela trde šprikle, ki so naju zbadale vso noc. Naslednja etapa 


Bohinj 1964 – kuharica Iva Letnar in Zvone Bohte ­Buhi, ekonom, ki temeljito drži našo moralo, zadaj Jože Kladnik. 
je bila zelo dolga. Peljala sva se mimo Linza in skozi Dunaj, tudi mimo znamenite katedrale, skoraj do Du­najskega Novega mesta (Wiener Neustadt). Ker nisva našla drugega ustreznega prenocišca, sva si postavila šotor v gozdu za cesto. 
Sledil je vzpon cez prelaz Semmering. Ko je cesta postala prestrma za najine moci, sva se prijela za to­vornjak, ki naju je vlekel gor. Ni bilo nobenih proble­mov, nihce ni težil. Enega šoferja je celo zanimalo, kaj je z enim od zadnjih koles tovornjaka, ki ga je menda prej zamenjal. Pa sem se s kolesom zapeljal malo na­prej, pogledal kolo in povedal šoferju, da je vse v redu. 
S Semmeringa dol je šlo kar samo od sebe. Da ni šlo prehitro, so spet pomagale lesene zavore. Med po­tjo so naju skoraj ves cas spremljale reklame »Trink Co­ca­Cola eiskalt«. Takrat je bila Coca­Cola pri nas simbol dobrega življenja in ne vem vec, ce se jo je sploh dalo kupiti. Pa sva si rekla, da jo bova tudi midva poskusi­la, ko že imava priložnost. Toliko šilingov bova pa že pogrešila. In sva jo res kupila. Vsak svojo steklenico. Toda cakalo naju je veliko presenecenje. Mrzla je bila skoraj nepitna (za naju, nevajena ledene pijace), na »normalni« temperaturi pa je bila, kot bi pil milnico. Naju je oba zelo razocarala in tudi v vseh naslednjih letih sem jo pil vecinoma samo v primeru, ce ni bilo druge možnosti. 
Kupila sva nekaj razglednic, jih napisala in gledala, kje bi ob cesti našla poštni nabiralnik. Pa ga ni bilo potrebno najti. Srecala sva poštarja, ki se je tudi peljal s kolesom. Kar njemu sva dala razglednice – vse so prispele na svoje naslove. 
Nazaj sva se peljala ob Osojskem jezeru, kjer je tik ob obali polno vikendov. V enem od njih so nama last­niki dovolili, da sva tudi prespala. Kakšen kilometer, preden bi se vrnila na glavno cesto, sva se malo usta­vila. Kolo sem dal malo postrani, da sem z nogami lah­ko stopil na tla. In takrat so na zadnjem kolesu pocile napere (špice), kolo je postalo »osmica« (»ohtar«), torej nevozno. Ni preostalo drugega, kot da je Jaka ostal pri kolesu, sam sem pa poštopal v Beljak, kupil napere, se vrnil na isti nacin in jih nato zamenjal. 
Vracala sva se cez Korensko sedlo. Tam je imela cesta tudi do 27 odstotkov nagiba. Zato sva morala sestopiti s kolesa in ga porivati v breg. Nekateri vozni­ki, ki so se vozili mimo, so nama mahali, drugi so se prijemali za glavo, se smejali in nama kazali, da nisva ravno pri pravi – Jaka je rekel, da so to gotovo Turki »gastarbajterji«. Midva pa »mrtvo hladna«. 

Na avstrijski carini ni bilo problemov. Ocitno je bilo, da so bili Avstrijci veseli, da so se naju znebili. Na naši strani so nama vzeli potna lista in rekli, naj pocakava. Cakala sva ob carinarnici. Ker pa kar nekaj casa ni bilo nikogar, da bi naju »obravnaval«, sva šla nekaj metrov naprej na zelenico in jaz sem zacel pregledovati kolo. Ne dolgo za tem, ko sem ga razložil in dvignil, da sem lahko preverjal špice, je prišel policaj in vprašal, kaj tam pocneva, ker tam ne smeva biti. Ko sva mu pove­dala, da naju je tja poslal carinik in da ga sedaj caka­va, ni vec kompliciral, ampak je šel v stavbo in nama cez nekaj trenutkov prinesel potna lista in že sva se lahko odpeljala naprej. 
Literatura, viri 
Mojca DRCAR MURKO, 2023: Taborništvo v Kamniku – Vtisi o pionirskem obdobju kamniških tabornikov. Predstavljeno na akademiji 19. maja ob 60­letnici tabornikov v Kamniku. 
Marjanca FTICAR, 1983: Društva in prireditve v Kamniku 1914–1941. Kam­
nik: Kulturni center. Rudolf WOLLE, 1982: Oris razvoja slovenskega taborništva. Ljubljana: Ko­misija za založniško dejavnost pri P RK ZTS. 
Pogovor z Jožefom Baronikom, 16. januar 2024. Bojan POLLAK: Spomini na taborniška leta. France MALEŠIC: Tabornikov dnevnik. 
Slike: Fotoarhivi Jožefa Baronika, Miha Goloba, Dušana Letnarja, Franceta Malešica, Mira Petka in Lojzeta Rucmana. 
Igor Podbrežnik1 Novi trg 31, Kamnik igor.podbreznik@gmail.com 

Demosova obcinska vlada 1992–1994 
Obdobje 1992–1994 je bilo v znamenju napornega sobiva­nja starih in novih politicnih sil na Kamniškem, ki so bile v priza­devanjih za uravnotežen razvoj obcine prisiljene iskati soglasja z vsemi vplivnimi dejavniki v prostoru. S trdim delom vseh cla­nov prenovljenega Izvršnega sveta Skupšcine obcine Kamnik in ob polni podpori vseh Demosovih strank se je konec leta 1994 koncalo to nadvse plodovito obdobje. Kljuc­ne­be­se­de:­demokratizacija, Demosova obcinska vlada 1992–1994 
The 1992–1994 period was marked by the exhausting co­existence of old and new political forces in Kamnik, who had to find consensus with all influential factors in the area to achieve a stable development of the municipality. With the hard work of all the members of the renewed Executive Council of the Munici­pality of Kamnik and with the full support of all Demos’s parties, this extremely fruitful period ended in the end of 1994. Keywords:­democratisation, Demos’s municipal government 1992-1994 
Ce želimo predstaviti, kako so se na Kamniškem 
odzvali na demokratizacijo in se pripravili na osamo­
svojitev Slovenije, moramo osvetliti razmere, ki so do­minirale tik pred temi dogodki. Profesor Bogomir Ko­vac2 (1998: 7) je naredil naslednji posnetek stanja: 
»Na temelju petih meril je Kamnik med 530 jugo­slovanskimi obcinami dve leti zapored, 1985 in 1986, zasedel prvo mesto v državi. Med petimi merili sta bi­la najpomembnejša povprecni osebni dohodek, ki je dokazoval življenjski standard prebivalstva, in stopnja akumulativnosti, ki je dokazovala razvojno moc podje­tij.« 
Tedanji gospodarski in politicni direktorji so izkaza­ne uspehe pojasnjevali »z relativno dinamicnimi sred­nje velikimi podjetji, veliko infrastrukturno dejavnostjo obcine in politicno odprtostjo ter strateško usmerje­nostjo obcinskih oblasti«. 
Torej bi morala biti obcinska elita pripravljena na velike spremembe v letih 1990–1992, kar pa se ni zgodilo, saj Kovac (prav tam) ugotavlja, da je »kamni­ška industrija izgubo jugoslovanskega trga doživela kot rušilni potres … Vse razvojne priložnosti osemde­setih let so se nenadoma izkazale kot temeljne razvoj­ne ovire devetdesetih«. 
Tradicionalna kovinska, tekstilna, usnjarska in le­sna industrija je bila tehnološko in proizvodno prevec zaostala, da bi se lahko hitro preusmerila na zahodne trge. Bilo je ocitno, da so vodilne menedžerske struk­ture predolgo vztrajale pri zastarelih strategijah, odha­jajoca obcinska oblast pa tudi ni imela vizije in tudi ne 
1­­­Magister­menedžmenta,­direktor­Knjižnice­Medvode. 2­­­Bogomir­Kovac,­1998:­Revitalizacija­mesta­Kamnik­–­priložnost­ali­še­ena­zapravljena­možnost?­V:­M.­Humar­(ur.),­Kamniški zbornik XIV.­Kamnik:­Obcina.­7–12. 
volje, da bi poskrbela za razvojne projekte, ki bi se na­daljevali v casu prehoda v nov družbeni red. Z današ­njega pogleda na tisti prelomni cas lahko mirno zapi­šemo, da se je v tistem casu obcinska oblast ukvarjala z iskanjem novih popolnoma osebnih profesionalnih priložnosti, vodstva podjetij pa so se pripravljala na privatizacijo, ki jo je omogocala takratna zakonodaja. 
V takšnih razmerah so se Kamnicanom predstavile Demosove stranke, ki so dosegle izjemen uspeh na volitvah v Skupšcino Republike Slovenije. France Tom­šic je bil na listi Socialdemokratske stranke izvoljen v Družbenopoliticni zbor. Izstopa volilni uspeh Demo­sovih strank v kamniškem volilnem okraju, ki je bil s 60,6 % bistveno boljši od rezultata za celotno Sloveni­jo – 54,8 %, kar lahko pripišemo pravocasnemu orga­niziranju in dobremu skupnemu delovanju. 
V Zbor združenega dela (ZZD) sta bila izvoljena dr. Angelca Žerovnik in Jože Berlec. Še posebej je bil od­meven uspeh Branka Novaka, predsednika kamniških Zelenih, ki se je v drugem krogu volitev za Zbor ob­cin uspešno spopadel z Bogomirjem Kovacem, ki sta ga podpirali vsa bivša oblast in gospodarska elita. V spominu ostaja njuno predvolilno srecanje v kavarni Veronika, ki so ga organizirali kamniški direktorji. Na vsak nacin so Novaka, ki je v prvem krogu z 48 odstot­ki glasov dobesedno pometel z vodilnimi predstavniki partijske in obcinske oblasti, med drugim tudi z Mak­similjanom Lavrincem, želeli prikazati kot popolnoma neprimernega kandidata za tako pomembno funkcijo. Novak je leta 1992 postal tudi clan obcinskega izvr­šnega sveta. 
Na volitvah v lokalne oblastne organe, ki so bile 
22. aprila skupaj z drugim krogom volitev predsednika Predsedstva RS, na katerih so kamniški volivci med obema kandidatoma dali prednost Kucanu, 59,2 %, pred dr. Pucnikom, 40,8 % glasov, pa Demosove stran­ke niso bile tako uspešne. Pri glasovanju za Družbeno­politicni zbor obcinske skupšcine so komunisti (ZKS) in mladinci (ZSMS) dosegli po 20 % glasov, socialisti (SSS) 12 %, Demos pa je dobil skupaj 48 % glasov vo­livcev. Zbor Združenega dela obcinske skupšcine je ostal trdno v rokah starih sil, saj Demos ni imel vstopa v podjetja, kjer so potekale volitve, kar pa se je nekoli­ko uravnotežilo z volitvami v Zbor krajevnih skupnosti, kjer je Demos uspel s prepricljivo vecino. 
Demos ni imel vecine clanov v obcinski skupšcini, bili so tudi brez pravih kadrovskih rešitev. Komunisti, socialisti in mladinci so se veckrat sestali z Demosom in se z njimi pogajali o postavitvi oblastnih organov. Naj omenimo, da sta komuniste na pogajanjih zasto­pala Horst Hafner, direktor Utoka, in Boris Zakrajšek, direktor Stola. Na koncu se je pogajalcem uspelo do­govoriti. Predsednica Izvršnega sveta je postala De­mosova Marija Sitar, podpredsednik IS pa kršcanski demokrat Mihael Novak. V vodstvu obcinske skupšci­ne je ostal Maksimiljan Lavrinc, vecino v petclanskem predsedstvu sta mu ves cas zagotavljala Dimitrij Per­cic (ZSMS) in Rudolf Šuštar (ZKS). Preostala clana vod­stva skupšcine sta postala Pavel Ocepek in Igor Pod­brežnik, oba z Demosove liste. 

Delegati Skupšcine obcine Kamnik so 9. decembra 1992 izvolili nov Izvršni svet Obcine Kamnik (od leve proti desni stojijo): Demeter Sadnikar, Dušan Žumer, Janez Stražar, Marijan Stele, Judita Mlinar Kern, Janez Brlogar, predsednik Mihael Novak, Branko Novak, Janez Andrejašic in dr. Janko Urbanc. (Arhiv Mihaela Novaka) 
Igor Podbrežnik3, ki je vodil Demosov pohod v obla­stne strukture na Kamniškem, po volitvah pa se ni odlocil prevzeti ponujenih oblastnih funkcij, je razpad Demosa na državni ravni doživel kot šok. 
»Preprosto nismo mogli razumeti, da so se naši vo­ditelji, ki so nam bili za vzor, odlocili, da se razidejo, ceprav smo vedeli, da med našimi voditelji obstajajo nesoglasja. Ni nam bilo razumljivo 'ustavljanje desni­ce', kot je zapisala Spomenka Hribar. Sploh je bila te­žava razumeti, kaj sploh je 'desnica' in kaj 'levica' … Mi v Kamniku te delitve nismo zaznali, je pa res, da so nas takrat kamniški Zeleni že zapustili. Še bolj nam je bilo nerazumljivo, da naši voditelji niso razdrli samo vladajoce koalicije, temvec so brez novih volitev omo­gocili vrnitev starim politicnim strukturam, ki smo jih na volitvah premagali, da ponovno prevzamejo oblast. Lahko bi vztrajali do novih volitev in do tedaj izvedli še vrsto nujno potrebnih zakonskih sprememb, s kateri­mi bi vzpostavili normalno družbeno okolje za razvoj mlade države.« (Podbrežnik 2010: 73) 
V Kamniku so se odlocili drugace kot Demosovi vo­ditelji v Ljubljani. Ustanovili so Demokraticno opozicijo in nadaljevali delo do konca mandata obcinske skup­šcine, to je do volitev v Obcinski svet, ki so bile jeseni 1994. K odlocitvi jih je vodilo tudi medsebojno zaupa­nje in prijateljstvo, ki se je spletlo ob skupnem delu. Odlocilna je bila zamenjava na celu Izvršnega sveta, ki ga je prevzel Mihael Novak. Z njim se ni spremenilo samo vodstvo kamniške izvršne oblasti, saj je predse­dnik Novak v delo vkljucil tudi nove mlade strokovnja­ke, ki so se dela lotili z velikim elanom. 
Postavitev kamniškega Izvršnega sveta po meri De­mosa je torej omogocila oblikovanje kljucnih razvojnih strategij razvoja obcine. Novak4 (2010: 141) se spomi­
nja, da je bilo kamniško gospodarstvo »zelo navezano na jugoslovanske trge: Stol, Svilanit, Titan, KIK ... Ugo­
tovili smo, da tam proizvodnje ne bo mogoce obnav­ljati in da ne bo šlo. Zaceli smo sprejemati prostorske ukrepe, kako bi revitalizirali obmocja teh podjetij«. 
Tako smo šli v Kamniku v plinifikacijo, investira­li smo v šolstvo, otroško varstvo, kulturo, komunalno infrastrukturo, spodbujali turizem, obrt, kmetijstvo ... 
»Sledili smo celostnemu razvoju. Z razlicnimi spod­
budami smo podpirali obrt, turizem, podjetništvo … 
V kamniško obcino so poleg središca spadali tudi Tu­
hinjska dolina, Stranje in Komenda z okolico. Zdelo 
se mi je nadvse pomembno, da morajo ta obmocja biti mocna, Tuhinjska dolina pa potrebuje samostojno 
osnovno šolo … Sprejet je bil izvedbeni akt za golfski center in za terme v Snoviku, s tem pa nove spodbude za turizem.« (Novak 2010: 144) 
Zagnana Demosova ekipa je z vecinsko podporo de­legatov Skupšcine obcine Kamnik pripravila program naložb v šolstvu in v gradnjo osnovne šole Šmartno v Tuhinjski dolini. Leta 1994 je bila podpisana pogodba, leta 1995 se je gradnja nadaljevala in tako je potem Tuhinjska dolina s šolo in gasilskim domom v Šmart­nem dobila pravo središce. V letu 1994 so poleg šo­le v Šmartnem naredili korak naprej tudi na podrocju kulture in otroškega varstva. V postopku denacionali­zacije prostorov vrtca na Šutni je prišlo do poravnave z Župnijskim uradom Kamnik, v Novem trgu pa do po­membnih soglasij s krajani, kar je odprlo možnosti za celovito rešitev otroškega varstva. V tem casu je pote­kalo tudi dogovarjanje s Kikom Kamnik, ki se je zaklju­cilo z nakupom kulturnega doma na Fužinah. 
S trdim delom vseh clanov prenovljenega IS SO in ob polni podpori vseh Demosovih strank se je konec leta 1994 koncalo nadvse plodovito obdobje sobiva­

3­­­Igor­Podbrežnik,­2010:­­Prelomni­cas,­cas­za­Demos.­V:­I.­nja starih in novi politicnih sil na Kamniškem. Miha­Podbrežnik­(ur.),­Demos na Kamniškem.­Kranj:­Žalar,­Vaš­el Novak uspeh pripisuje iskanju soglasja med vsemi stik­z­javnostjo.­65–76. 
vplivnimi dejavniki v prostoru in prizadevanjem za 

4­­­Miha­Novak,­2010:­Kako­sem­prišel­v­politiko.­V:­I.­
uravnotežen razvoj v obcini. 

186 
Podbrežnik­(ur.),­Demos na Kamniškem.­Kranj:­Žalar,­Vaš­stik­z­javnostjo.­139–146. 
Ludvik Travnik1 Zdenka Cebašek - Travnik2 Na jasi 6, Kamnik ludvik.travnik@gmail.com 
Sprehodi po medicinskem 


Kamniku 
Avtorja, po poklicu zdravnika, sta pripravila nacrt za sprehod po poteh medicinskega Kamnika, v katerega sta vkljucila znane in manj znane osebnosti s podrocja medicine, nekatere izbrane lokacije in dogodke. Sprehodi skozi medicinski Kamnik prinaša­jo nov pogled na zgodovino našega mesta in bodo prispevali k poznavanju njegove bogate zgodovine. Kljuc­ne­be­se­de:­kamniška zgodovina medicine, Starova­šnik, Samec, špital, samostanska knjižnica 
The authors, doctors by profession, prepared a plan for a walk along the paths of medical Kamnik, in which they inclu­ded well­known and lesser­known personalities from the field of medicine, a few selected locations and events. These walks present a new perspective on the history of our city and will con­tribute to the knowledge of its rich history. Keywords:­Kamnik history of medicine, Starovašnik, Samec, hospital, monastery library 
Ko se sprehajamo po mestu, dobimo vtis, da je Kamnik predvsem mesto umetnikov – slikarjev, kipar­jev, pisateljev, pesnikov ter drugih ustvarjalcev in po­ustvarjalcev. Vendar mesto hrani tudi spomin na druge pomembne prebivalce, ki so povezani z razlicnimi po­klici in strokami, med katerimi je tudi medicinska. Vsa­ka od teh bi si zaslužila poseben sprehod po Kamniku, ki bi domacinom, predvsem šolajoci se mladini, pa tu­di drugim obiskovalcem mesta predstavil pomembne ljudi in dogodke, ki so zabeleženi v zgodovinskih virih. Avtorja se zavedava, da je izbor predstavljenih oseb in objektov subjektiven. 
Po zgledu nekaterih drugih mest, predvsem sve­tovljanskega Dunaja (Regal in Nanut 2007), smo tudi v Kamniku zaceli vzpostavljati poti, po katerih bomo spoznavali osebe, dogodke in stavbe oziroma lokacije, povezane z zgodovino medicine. Dodatna spodbuda za takšno odkrivanje je prišla od Znanstvenega druš­tva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, kjer se srecujemo zdravniki in drugi zdravstveni delavci ter skupaj obujamo spomine na pretekle mejnike in posa­meznike, ki so pomembno zaznamovali našo stroko. Tako smo novembra 2023 v okviru društva opravili pr-vi sprehod po medicinskem Kamniku. Clanom društva so se pridružili tudi nekateri znani Kamnicani, med drugimi gospod Franc Primožic, ki bo prihodnje leto dopolnil sto let in je še vedno pokoncen mož, ki opravi vsako leto vec kot 40 smucarskih dni na Krvavcu. 
Sprehod po medicinskem Kamniku se zacne na že­lezniški postaji Kamnik mesto. Ceprav ta nima medi­cinskega pomena, je zanimiva zaradi lege pred kraj­šim predorom in posebne arhitekture, ki nosi pecat 
1­­­Prim.­mag.­Ludvik­Travnik,­dr.­med.,­spec.­ortopedije. 2­­­Dr.­Zdenka­Cebašek­­­Travnik,­dr.­med.,­spec.­psihiatrije.­

Jožeta Plecnika, sicer pa je njen arhitekt Vinko Glanc. Na drugi strani železniškega tira so vidne konglome­ratne galerije, ki so predmet zanimanja geologov, pa tudi turistov, ki se sprehodijo pod njimi. 
Nacrtovanih je vec poti po medicinskem Kamniku, prva bo zajela samo staro mestno jedro, v prihodno­sti pa nas cakajo še druge lokacije v mestu in bližnji okolici. Zacne se pri kipu dr. Jurija Starovašnika pod Malim gradom, v samem centru mesta. Kip je izde­lal akademski kipar Stojan Batic, 27. oktobra 1998 pa sta ga skupno odkrila Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in Klub inte­lektualcev Kamnik po vodstvom radiologa dr. Nikolaja Sadnikarja. 
Dr. Jurij Starovašnik, na katerega moramo biti Kamnicani posebej ponosni, se je rodil v Kamniku leta 1748, umrl pa leta 1792 v Freiburgu v današnji Nem­ciji. Bil je sin mežnarja. Po opravljenih šolah v Ljubljani se je leta 1768 vpisal na dunajsko medicinsko fakulte­to in bil 16. junija 1773 promoviran za doktorja fiziolo­gije in zdravilstva (materia medica), deset dni prej pa je predstavil svoje delo Ani­mad­ver­si­o­nes­in­pra­e­ci­pu­as­vi­sce­rum­in­flam­ma­ti­o­nes­–­Za­pa­ža­nja­–­po­se­bej­pri­vne­tju­no­tra­njih­or­ga­nov (Zupanic Slavec 1994). Že leto po promociji je bil imenovan za profesorja fiziolo­gije in medicine na medicinski fakulteti v Freiburgu. Razen po strokovnih se je odlikoval tudi po organiza­cijskih sposobnostih. V casu službovanja je bil trikrat izvoljen za dekana medicinske fakultete, v letih 1778– 1779 pa je postal celo rektor freiburške univerze. Vse te visoke in castne funkcije kažejo na Starovašnikove izjemne sposobnosti, priljudnost in vplivnost. 
Starovašnik se je v svojih delih loteval razlicnih tem. V zadnjem, objavljenem leta 1782, je obravnaval kla­sicno temo 18. stoletja: vpliv letnih casov in okolja na pojav epidemicnih bolezni. Najvec smrtnih žrtev v te­danjem casu so namrec zahtevale prav nalezljive bo­lezni. Leta 1781 je kot prvi evropski zdravnik objavil razpravo o moški subfertilnosti; v njej je obravnaval neposredne vzroke in diagnostiko neplodnosti v zako­nu. Poleg tega, da je bil Starovašnik uspešen diagno­stik, je bil tudi odlicen praktik. Kot zdravnik pa se je tudi nenehno boril proti »mazaštvu« in skušal zatreti »cudodelne medicince«. 
Žal je umrl zelo mlad, domnevno zaradi pegavega ti­fusa, morda celo kuge. Freiburžani so mu postavili lep nagrobni spomenik. Relief na nagrobniku prikazuje Starovašnika, kako pregleduje bolnika. Na zdravnikovi mizi so zdravila in vrc, na stolu klobuk. Omara je polna knjig in opremljena z zdravniškim znakom – Eskulapo­vo palico, ovito s kaco. Na spomeniku je zapis, ki ga v prevodu povzemamo iz knjige Ingrid Kuchbacher Sie lebten in Freiburg (Kuchbacher 2006): 
»Tukaj pociva mož plemeniti, ki polnih 18 let je bil 
nam vse: prijatelj, zdravnik, svetovalec in ljubljenec ljudstva, ki z bistroumnostjo je svojega uma povezal srca plemenitost. 
V dobroti le našel je sreco in grob svoj preran. Ta spomenik so postavili dobri prijatelji iz hvaležnosti 
pokojnemu profesorju medicine Juriju Starovašnik. 
Bil je rojen 9. aprila 1748 v Kamniku, Kranjski vojvo­dini, umrl je 26. marca 1792.« 
V clanku Po­sta­vi­tev­spo­min­ske­plo­šce­na­grob­prof.­Sta­ro­va­šni­ka je Franc Zabukovšek (Zabukovšek 2013) opisal, kako je prišlo do postavitve tega obeležja le­ta 2012. Prof. dr. Zvonka Zupanic Slavec je napisala 
vzpodbudno in pozdravno pismo nemškim skrbnikom 
spomenika, obcina Kamnik pa je sodelovala s pismom župana Marjana Šarca in prispevkom za spominsko plošco. Zanimivo bi bilo poslušati zvocni zapis pogovo­ra o dr. Starovašniku z dr. Nikom Sadnikarjem in Sve­tozarjem Frantarjem, ki ga je posnel Matjaž Brojan. Za bralce obstaja zapis v njegovi knjigi Sle­di­ra­dij­skih­po­ti­(Brojan 2014). Avtorja tega prispevka sta si Starovaš­nikov grob v Freiburgu ogledala v maju 2017 in takrat ugotovila, da bi bil ponovno potreben obnove. 
Naslednji zdravnik, ki se ga spomnimo na sprehodu skozi medicinski Kamnik, je dr. Maks Samec. V Kam­niku (še) nima svojega spomenika, ceprav bi si ga goto­vo zaslužil – kot zdravnik in kot župan našega mesta. Nanj spominja le še krajevna oznaka Samcev predor, žal pa se je ob prenovi leta 1990 izgubila plošca s tem napisom. Lepo bi bilo, ce bi se ponovno vgradila na pr­votno mesto. Upajmo, da bo spomin nanj ohranjen ta­ko na kamniških Žalah, kjer lahko najdemo nagrobnik njegove družine, kot spomenik, ki bi se v prihodnosti lahko pridružil dr. Starovašniku in drugim pomembnim Kamnicanom in Kamnicankam v propilejah pod Malim gradom, kot je že pred mnogimi leti predlagal Svetozar Frantar (Kamniško­komendski leksikon). 
Dr. Samec se je rodil leta 1844 v Arclinu pri Vojniku, 
umrl pa leta 1889 v Kamniku, kjer je služboval do svo­
je smrti. Leta 1877 je odprl zdravniško prakso v Kam­
188 niku, kjer je z enako požrtvovalnostjo zdravil premož­ne in revne. Tako kot dr. Starovašnik je tudi dr. Samec umrl po tistem, ko je zbolel za pljucnico pri opravljanju svojega zdravniškega poslanstva. 

Znan je bil po široki razgledanosti, bil je clan Naro­dne citalnice in nekaj casa njen predsednik. Leta je bil 1877 izvoljen za predsednika mešcanske korporacije, maja 1880 za kamniškega župana, junija 1883 pa za deželnega poslanca mestne kurije Kamnik­Tržic­Ra­dovljica. Vec o tem, kako pomemben je bil za razvoj Kamnika, lahko preberemo v prispevku njegove prav­nukinje dr. Tatjane M. Peterlin Neumaier, ki je objav­ljen v tem Kam­ni­škem­zbor­ni­ku. 
Bil je eden prvih avtorjev, ki je v slovenskem jezi­ku pisal o vplivu alkoholnih pijac v knjigi z zanimivim naslovom Vpliv­vpi­jan­clji­vih­pi­jac­na­po­sa­mez­ni­clo­ve­ški­or­ga­ni­zem­in­na­clo­ve­ško­druš­tvo­v­ob­ce­(Samec 1880). Njegovo besedilo lahko prištevamo med prva strokovna besedila o alkoholni politiki v slovenšcini: 


»Namen tej knjižici je kazati na tisti grozni stude­nec, iz katerega izvira cedalje vec in dan danes prav veliko onih nadlog, ki nesrecnega delajo posamezne­ga cloveka, pa tudi cele rodovine in cele dežele. Ce dan danes celo vlade, ko so videle, da tako imenova­na ‘društva treznosti’ nimajo zaželenega uspeha, mo­rajo misliti na to, da na postavodajalni poti skušajo v marsi kaki deželi zatulhniti oni nesrecni studenec, ki se pijancevanje zove.« 
S Samcevim predorom, ki je bil zgrajen leta 1882, je povezanih vec zgodb, med drugim tudi ta, da so pri odstranjevanju vecjih kolicin materiala odkrili podzem­ni hodnik, ki so ga med drugim uporabljali tudi prote­stanti, ko so se skrivoma odpravljali k svojim obredom na Zapricah. Obstoj tega rova so potrdili tudi ob preno­vi Samcevega predora, kjer so vhodno mesto oznacili s tremi pravokotnimi kamni. 
Pa še eno zanimivost povezujejo z županom dr. Samcem. Z lastnikom kamnoloma v bližini Kamnika, 

Naslovnica knjige Maksa Samca Vpliv vpijancljivih pijac na posamni cloveški organizem in na cloveško društvo in obce (Vir: https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC­1HOGTNZO, dostop 25. 11. 2023) 
gospodom Resnikom, krcmarjem v gostilni Pod skalo, 
se je dogovoril, da lahko brez placila pridobijo kamen 
za gradnjo opornega zidu na Šutni. V zameno pa naj bi 
Resnik dobil dovoljenje za žganjekuho. Pot nas po Šutni mimo lekarne vodi do župnijske 
cerkve Marijinega Brezmadežnega spocetja. V nje­
ni neposredni bližini je bil t. i. špitalski kompleks, na 
katerega spominja zazidan obok vrat, viden na zuna­
njem zidu ob Raspovem prehodu. O nastanku kamni­
ških špitalov za popotnike je podrobno pisal Ivan Zika 
(Zika 2011a), ki pri tem omenja možnost, da je bil špi­
tal ustanovljen že v 12. stoletju in da so clani cerkvene 
bratovšcine v njem skrbeli za ostarele in onemogle, 
oskrbovali pa so ga duhovniki Marijine cerkve. Špital 
v Kamniku naj bi bil ustanovil grof Henrik leta 1204 
ob poti, namenjeni povezavi med posestvi grofov An­
deških od Ogleja do Slovenj Gradca. Iz leta 1232 je 
listina, na kateri je oglejski patriarh Bertold potrdil 
ustanovitev špitala v Kamniku (Zika 2011a). To je bil 
cas, ko je Kamnik imel tudi mestne pravice in kovnico 
denarja. Kje je stal špital na Šutni, nam pove lisitina z 
dne 27. aprila 1459, v kateri je receno, da stoji Marijin 
oltar v farni cerkvi na tisti strani, kjer se pride iz špita­
la. V zacetku se kamniška dobrodelna ustanova ime­
nuje špital ali gostinjec, kasneje pa špital, bolnišnica 
ali tudi siromašnica. Hospital je v casih po ustanovitvi 
opravljal dvojno vlogo: skrbel je za bolnike in siroma­
ke, mimo tega pa je sprejemal pod streho popotnike, 189 

Okenski odprtini na spodnjem delu zgradbe na Parmovi ulici v Kamniku (Foto: Zdenka Cebašek ­ Travnik) 
ki jim je nudil hrano in prenocišce. Špitali so bili vedno zraven cerkve in so jih oskrbovali najprej duhovniki – župniki, posebni duhovniki ali pa tudi cerkveni redovi, kasneje pa voljeni upravniki. 
Ustanovniki so špitalom namenili znatna sredstva, bogati mešcani in plemenitniki pa so se jih spomnili v oporokah ali pa so jim že za življenja darovali zemlji­šca ali desetine od zemljišc in druge dohodke, od ka­terih so dobivali sredstva za vzdrževanje. Kot piše Zika (Zika 2011b), ne moremo trditi, da je potrebo po usta­
novitvi špitala narekovala bolj skrb za popotnike kot za 
domace siromake. Zika piše tudi o tem, da je bila skrb za špital pri mešcanih vedno prisotna. To je dokaz o zlatem srcu Kamnicanov, ki so požrtvovalno skrbeli za svoje obubožane in ostarele mešcane. Podobno piše že Stiasny (Stiasny 1894), ko navaja, da sta leta 1336 volila špitalu Friderik Kolovški in njegova soproga Ka­tarina po 26 veder kamniške mere vina na leto, tako da so dobili siromaki vsak petek po ½ vedra vina. 
Znotraj špitalskega kompleksa sta bila dva dokaj velika zdaj v zemljo vkopana obokana prostora, ki so ju odkrili leta 2005 pri prenovi objekta nad njima. Z dovoljenjem župnika gospoda Luka Demšarja se lah­ko vstopi vanja in za nekaj trenutkov podoživi zgodovi­no tega dolgo skritega prostora. Od zunaj si ga lahko predstavljamo za majhnimi okni pritlicja, ki gledajo na Parmovo ulico. 
Špital je bil vsaj od leta 1539 v izpraznjenem po­
slopju franciškanskega samostana, leta 1627 (ko so poslopje spet izrocili franciškanom) pa so ga preselili v hišo zraven franciškanske cerkve v smeri proti Klancu. 
S Parmove ulice, kjer so bili prostori prvotnega špi­tala, se po starodavnih kamniških ulicah sprehodimo do Prešernove ulice številka 14. To je stara stavba, v kateri so leta 1843 ponovno ustanovili špital, saj je prejšnja, ki je stala v bližini samostana, v velikem po­žaru leta 1804 pogorela in je niso obnovili. Špital je 
na tej lokaciji deloval vse do nemške okupacije leta 
1941, ko je bil ukinjen (Baloh 2006). Leta 1938 so190 v kamniško sirotišnico (dejansko špital) sprejemali le ljudi brez dohodkov, ki so bili bolni ali težje invalidni, pa tudi otroke, bolne ali takšne, ki jih starši niso mogli preživljati. Stavba, ki je danes v slabem stanju, bi si zaslužila boljše case in skromno obeležje, da je ne­koc bila v pomoc bolnim in obubožanim mešcanom Kamnika. 


Naslednji postanek na našem sprehodu po medi­cinskem Kamniku je namenjen Ma­le­še­vi­ga­le­ri­ji, kjer takoj za vhodnimi vrati zagledamo osvetljen vitraj, ki ga je leta 1940 ustvaril Miha Maleš in je prvotno stal v 



Vitraj ob vhodu v Maleševo galerijo (Foto: Zdenka Cebašek 
- Travnik) 
kapeli Šlajmerjevega doma, današnji Ortopedski klini­ki v Ljubljani. Ko so kapelo spremenili v bolniško sobo, je Miha Maleš dal vitraj odpeljati v Kamnik in ga tako ohranil. Pred kratkim so ga tudi restavrirali. Na vitraju v velikosti 3 x 1,5 m sta v živih barvah prikazana sv. Kozma in sv. Damjan pri opravljanju svojega dela. Sv. Kozma z desnico podaja zavitek zdravil ženici z ruto. Pred njim na tleh sedi bolnik, ki izteguje desnico proti sv. Damjanu, ki ima v rokah valjasto posodo. Svetnika nosita kefijo, dolgo obleko, plašc in sandale. Glavo ji­ma obdaja avreola. V ozadju pod gorami je kapela na kamniškem Malem gradu. 
Tokratni sprehod po medicinskem Kamniku za­kljucujemo z obiskom knjiž­ni­ce­v­fran­ci­škan­skem­samostanu. Za ogled samostanske knjižnice se je treba vnaprej dogovoriti s predstojnikom samostana patrom Cirilom, ki obiskovalcem lahko predstavi tudi cerkev sv. Jakoba in cudovito kapelo božjega groba, ki je bila narejena po nacrtih arhitekta Jožeta Plecnika. Obisk knjižnice, ki nosi ime po patru Donatu Valvasor­ju (1683–1752), sinu Janeza Vajkarda Valvasorja, nas popelje v daljno zgodovino, ki jo lahko podoživimo v 
Naslovnica knjige Casparja Bauhina, ki jo hranijo v knjižnici franciškanskega samostana v Kamniku. (Foto: Ludvik Trav­
nik) 
neposredni bližni starih knjig. Prve knjige so franciška­ni prinesli s seboj že leta 1492, bolj sistematicno so se zaceli z zbiranjem knjig ukvarjati po letu 1627. Knjižni­ca hrani okoli deset tisoc zvezkov. Njen muzejski del, ki se koncuje z letom 1799, je urejen po katalogu iz leta 1760. Knjižnico je strokovno uredil prof. Jaro Do­lar, upokojeni ravnatelj NUK­a. Kulturnozgodovinsko najdragocenejši del fonda predstavljajo inkunabule – prvotiski (knjige, tiskane v prvih 50 letih po iznajdbi tiska, od 1445 do velike noci 1501). Knjižnica hrani Dalmatinov prevod Pen­ta­tev­ha­–­Pet­e­rok­ni­žja (pet Mojzesovih knjig) iz leta 1578. Posebnost Bi­bli­je, ki jo hrani tukajšnja knjižnica, je, da ima tudi Dalmatinov predgovor, ki so ga morali v casu reformacije v vecini primerov odstraniti, saj bi v nasprotnem primeru knji­ge ne smeli brati. V knjižnici je shranjen del zapušcine jezikoslovca franciškana patra Stanislava Škrabca, ki je 14 let deloval v kamniškem samostanu. V knjižnici so tudi knjige s podrocja domoznanstva, zgodovine, al­kimije, geografije, filozofije, prava in drugih podrocij, ki so zanimala v Kamniku živece franciškane, torej tudi s podrocja medicine. Med njimi je soavtor tega prispev­191 ka ob izdatni pomoci patra Cirila odkril knjigo, katere 
avtor je slavni botanik in anatom Casparus Bauhinus 
(tudi Gaspard Bauhin ali Caspar Bauhin), ki je za medi­cino pomemben, ker je kot anatom odkril ileocekalno zaklopko in jo tudi narisal. Samostanski izvod njegove knjige, ki obravnava zdravilne kamne, ima naslov: Ca­spa­ri­Ba­u­hi­ni­...­De­La­pi­dis­Be­za­a­ris­ori­en­tal.­&­oc­ci­dent.­cer­vin.­&­ger­ma­ni­ci­or­tu­na­tu­ra­dif­fe­ren­ti­is­ve­
roque usu ex veterum [et] recentiorum placitis liber in 
nosi castitljivo letnico 1613. 

Prispevek zakljucujeva z željo, da bi sprehodi po medicinskem Kamniku prispevali k poznavanju boga­te zgodovine mesta in bili zanimivi tudi za obiskovalce od drugod. 
Literatura 

Stanka BALOH, 2006: Zdrav­stve­na­slu­žba­na­Kam­ni­škem­v­20.­sto­le­tju­:­
ka­kor­so­jo­obli­ko­va­li­pred­ho­dni­ki­in­so­do­bni­ki. Kamnik: Studio Dataprint. Matjaž BROJAN, 2014: Sle­di­ra­dij­skih­po­ti­:­pet­de­set­zgodb­o­pre­te­klo­sti,­lju­deh,­de­di­šci­ni­in­do­god­kih,­ki­so­zaz­na­mo­va­li­slo­ven­ski­cas.­Domžale: samozaložba 
Knjižnica Franceta Balantica Kamnik: Kamniško­komendski biografski lek­sikon. Dostopno na https://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/113 (dostop 28. 11. 2023). 
Ingrid KUCHBACHER, 2006: Sie­leb­ten­in­Fre­i­burg:­Erin­ne­run­gen­be­im­
Gang­über­den­al­ten­Fri­ed­hof. Schillinger Verlag Freiburg. Tatjana M. Peterlin Neumaier, 2024: Živ­lje­nje­in­de­lo­zdrav­ni­ka­dr.­Mak­sa­Sam­ca­(1844–1889),­clo­ve­ko­lju­ba,­na­rod­nja­ka,­kam­ni­ške­ga­žu­pa­na,­po­slanca … V: Kam­ni­ški­zbor­nik. 
Maks SAMEC, 1880: Vpliv­vpi­jan­clji­vih­pi­jac­na­po­sa­m­ni­clo­ve­ški­or­ga­ni­zem­in­na­clo­ve­ško­druš­tvo­in­obce. Dostopno na https://dlib.si/details/ URN:NBN:SI:DOC­1HOGTNZO (dostop 25. 11. 2023). 
Ljudevit STIASNY, 1894: Kam­nik­:­zem­lje­pi­sno­zgo­do­vin­ski­opis. Dostopno na https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc­UBERUXKM/daddda9c­f1b9­42be­9735­fe8c21ae3de3/PDF (dostop 28. 11. 2023). 
Wolfgang REGAL, Michael NANUT, 2007: Vi­en­na­A­Doctor's­Gu­i­de:­15­walk­
ing­to­urs­thro­ugh­Vienna's­me­di­cal­history. Vienna: Springer Verlag. Franc ZABUKOVŠEK, 2013: Po­sta­vi­tev­spo­min­ske­plo­šce­na­grob­prof.­Sta­ro­va­šni­ka.­V: ISIS (4). 50–52. 
Ivan ZIKA, 2011a: Kamnik – mesto. V: 750­let­me­sta­Kam­ni­ka:­iz­kam­ni­ške­
zgodovine. Kamnik: Studio Dataprint. Ivan ZIKA, 2011b: Usta­no­vi­tev­dveh­špi­ta­lov.­V:­750­let­me­sta­Kam­ni­ka:­iz­kam­ni­ške­zgo­do­vi­ne. Kamnik: Studio Dataprint. 
Zvonka ZUPANIC SLAVEC, 1994: Po­po­teh­ve­li­ke­ga­slo­ven­ske­ga­zdrav­ni­ka­K.­J.­Sta­ro­va­šni­ka. V: Isis (3). 55–8. 
192 
Dominik Janez Herle1 
Golice 14h, Laze v Tuhinju dominikherle@hotmail.com 
Matjaž Klemencic2 matjaz.klemencic11@gmail.com Obala 144, Lucija-Portorož 
Bernard Smolnikar (1795–1869) in Vitus Hribar (1870–1956), slovenska duhovnika v ZDA 
Izvirni znanstveni clanek 
Andrej Bernard Smolnikar in Vitus Hribar, na ozemlju današ­nje kamniške obcine rojena duhovnika, sta bila pomembna v Združenih državah Amerike. Smolnikar je pustil svoj pecat z lite­rarnim delom in z ustanavljanjem utopicnih naselbin, medtem ko je Hribar odigral pomembno vlogo med slovenskimi izseljenci v Ohiu. 
Bernard Smolnikar je kot škofijski duhovnik sprva deloval kot kaplan. Leta 1825 je zaprosil za odpust iz ljubljanske škofije ter vstopil v benediktinski samostan v Št. Pavlu/Sankt Paul na današnjem avstrijskem Koroškem, kjer je leta 1826 opravil redovne zaobljube in dobil redovno ime Bernard. Smolnikar je v letih 1826–1836 pouceval biblijske vede v bogoslovju v Celovcu/Klagenfurt. 1837. leta je odšel v Ameriko, kjer je v Bostonu deloval kot katoliški duhovnik. Bil je literarno plodovit pisatelj, saj je na harvardski univerzi izdal vec del. Svoje ideje je skušal uveljaviti z ustanavljanjem utopicnih naselbin, pri cemer se je zgledoval po fourieristih.  
Vitus Hribar je prišel v ZDA kot študent teologije, doštudiral v semenišcu v St. Paulu, Minnesota, in nato postal župnik v ameriških slovenskih župnijah sv. Vida in sv. Marije Vnebovzete v Clevelandu. Vmes je deloval v teritorialni župniji sv. Avguština v Barbetonu. Pomembno vlogo je odigral tudi pri zbiranju sred­stev za delovanje Lige slovenskih katoliških Amerikancev, ki so jo ustanovili po drugi svetovni vojni za pomoc slovenskim be­guncem. Kljucne­besede:­ZDA, slovenski priseljenci, Katoliška cerkev, Vitus Hribar, Andrej Bernard Smolnikar   
Andrej Bernard Smolnikar and Vitus Hribar, priests born in the present­day Kamnik Municipality, were important individu­als in the USA. Smolnikar left his mark with literary work and with the establishment of utopian settlements, while Hribar played a significant role among the Slovenian /in Ohio. 
As a diocesan priest, Bernard Smolnikar initially serve as a chaplain. In 1825, he applied to leave from the Ljubljana dio­cese and entered the Benedictine monastery in Št. Pavlu (St. Paul) in today’s Austrian Carinthia, where in 1826 he took reli­
1­­­Doktorski­študent­na­programu­Ameriške­študije­na­Filozof­ski­fakulteti­Univerze­v­Ljubljani. 2­­­Red.­prof.­dr.,­Inštitut­za­narodnostna­vprašanja,­Erjavceva­26,­Ljubljana. 
gious vows and received the civilian name Bernard. In the years between 1826 and 1836, Smolnikar taught biblical studies at the theological seminary in Klagenfurt/Celovec. In 1837, he im­migrated to America, where he worked as a Catholic priest in Boston. He was a prolific writer, publishing several works at Har­vard University. He strove to implement his ideas by establishing utopian settlements, taking inspiration from the Fourierists. 
Vitus Hribar came to the US as a theology student, completed his studies at the seminary in St. Paul, Minnesota, and then be­came a pastor in the American Slovenian parishes of St. Vid and St. Mary of the Assumption in Cleveland. In the meantime, he worked in the territorial parish of St. Augustine in Barbeton. He also played an important role in collecting funds for the League of the Slovenian Catholic Americans, which was founded after WWII to help Slovenian refugees. Keywords:­USA, Slovenian immigrants, Catholic Church, Rev. Vitus Hribar, Rev. Andrej Bernard Smolnikar 
Smolnikarjevo življenje v stari domovini 
Andrej Bernard Smolnikar3 se je rodil 29. novem­bra 1795 v Kamniku ocetu Jožefu (mesarju) in materi Jedrt (gospodinji), rojeni Bernot. Po osnovni šoli, ki jo je opravljal pri franciškanih v Kamniku, se je leta 1809 vpisal na ljubljansko gimnazijo, ki jo je koncal leta 1814, nato pa v letih 1814–1816 obiskoval licej (Stanonik 1977: 205, Stanonik 1995: 183, Matricula Online 2024: 186, Smiljanic 2020). 
V casu srednješolskega izobraževanja v Ljubljani sta bila njegova sošolca jezikoslovec Matija Cop in škof Friderik Baraga. S Copom je ohranjal prijateljske stike vse do Copove tragicne smrti leta 1835 (Pirje­vec 1930–1932: 2–21). Smolnikar in Cop sta bila najboljša dijaka v svojem razredu, poleg tega sta skupaj obiskovala tecaj italijanskega jezika, ki ga je v tistem casu vodil Valentin Vodnik. Smolnikar je bil pod mocnim Vodnikovim vplivom, v katerem je videl svojega »vodjo«, njegov vpliv na literarno ustvarjanje je prav gotovo cutiti v Smolnikarjevi sicer nemško pisani knjigi, v kateri pa je v slovenšcini objavil odlomek iz Ilirije oživljene (Smolnikar 1838). Naj omenimo, da so to prvi verzi slovenskega avtorja, objavljeni v Ameriki (Stanonik 1978: 118–121). Andrej Smolnikar je bil v gimnazijskih letih zelo dejaven, saj je rad zahajal v študijsko knjižnico, kjer ga je opazil bibliotekar Matija Kalister in ga zaposlil kot svojega pomocnika. Smolni­kar je ohranjal tudi trdne vezi s profesorjem biblijskih ved Jakobom Zupanom, ki je leta 1830 objavil v Kranj­ski cbelici (Kastelic 1830: 69) pesem Duhovi – tatovi, ki je bila naslovljena na Bernarda Smolnikarja in v kateri ga svari pred lahkomiselnostjo (Stanonik 1999: 63). 
Po zakljucku liceja je Smolnikar vstopil v semeniš­ce, pricel študirati teologijo in bil 28. oktobra 1819 posvecen v duhovnika (Stanonik 1995: 183). Kot škofijski duhovnik je sprva deloval kot kaplan v Sticni (1820–1821), Zagorju ob Savi (1821–1822), Starem trgu na Notranjskem (1822–1824) in v Škofji Loki (1824–1825). Leta 1825 je zaprosil za odpust iz ljub­ljanske škofije ter vstopil v benediktinski samostan v 
3­­­Smolnikarjeve­slike­avtorja­besedila­nista­našla.­
Št. Pavlu/Sankt Paul na Koroškem, kjer je leta 1826 
naredil redovne zaobljube in dobil redovno ime Ber­
nard. Leta 1832 je Smolnikar uspešno opravil izpit za poucevanje novega testamenta (nove zaveze) in bil v celovškem bogoslovju imenovan za profesorja biblij­skih ved, kjer je sicer že pricel poucevati leta 1827. Andrej Bernard Smolnikar je bil v Celovcu/Klagenfurtu v pogostih stikih z Antonom Martinom Slomškom, ki je takrat v celovškem bogoslovju pouceval slovenšcino. Poleg tega se je družil z Urbanom Jarnikom, ki je bil župnik v Možbergu/Mooburgu, severozahodno od Celovca. Vsi trije so že od leta 1833 iz Zagreba pre­jemali casopis Danica ilirska, ki ga je urejal Ljudevit Gaj (1833–1849) (Stanonik 1995: 184). Smolnikar je posredoval pri Matevžu Ravnikarju, tedanjem škofu v Trstu, ki ga je poznal še iz ljubljanskega bogoslovja, da je Jarniku odstopil Vodnikovo rokopisno gradivo za slovenski slovar. S tem je Smolnikar pomagal Jarniku, da je lahko nadaljeval z delom pri nemško­slovenskem 
etimološkem slovarju ter nemško-slovenskem-latin­
skem slovarju, ki sta ostala v rokopisu. (Stanonik 1999: 63–64)  
Smolnikar je januarja leta 1832 v Celovcu spoznal Franceta Prešerna. Ta je prišel v Celovec, da bi se pri­pravil na odvetniški izpit, in tam ostal do sredine maja 1832. Prešeren je s seboj prinesel Copovo priporocilno pismo o Smolnikarju. Smolnikar je bil s Prešernom v dobrih odnosih4 (Kidric 1937: 276), kar dokazuje iz­vod Krsta pri Savici (1836) s Prešernovim posvetilom Smolnikarju. Ta izvod hrani rokopisna knjižnica Har­vardske univerze (Houghton Library). (Stanonik 1995: 184; Rupel 1954: 302) 
V tem obdobju svojega življenja je Smolnikar posta­jal vedno bolj skepticen do dogem Katoliške cerkve, vendar je svoje nove nazore skrbno skrival (Stanonik 1977: 206). Poleg tega je zapadel v fiksno idejo, da mu Bog pošilja nadnaravna znamenja in je poklican, da združi vse dotedanje kršcanske denominacije v eno Cerkev. Pravzaprav je Smolnikar želel uresniciti ekumensko idejo, ki stremi k edinosti in medseboj­nemu dialogu. Ideja sega nazaj v 17. stoletje, ko so po Evropi divjale verske vojne in jo hudo opustošile. Prvotno so si za ekumenizem prizadevali zlasti prote­stantje, ki so želeli premostiti razlike in doseci ponov­no združitev. V 19. stoletju je bil v Nemciji pomemben zagovornik te ideje Friedrich Schleiermacher, v ZDA pa izredno vpliven bostonski teolog William Ellery Chan­ning (Stanonik 1995: 184). Smolnikar je vedel, da bo s svojimi novimi nazori, cim jih razkrije, prišel v kon­flikt s Katoliško cerkvijo, zato je sklenil odpotovati v Ameriko. Na pomoc se je obrnil k nekdanjemu sošolcu Frideriku Baragi. Z Baragovim posredovanjem se mu je posrecilo dobiti dovoljenje za odhod v Združene države, da bi tam deloval kot misijonar (Stanonik 1977: 206). 
Smolnikarjev prihod in delovanje v Ameriki 
Leta 1837 je Smolnikar prispel v Boston in tam pricel delovati kot katoliški duhovnik. Že spomladi na­slednjega leta je prišel v spor s Katoliško cerkvijo, ko je zacel oznanjati svoje nove nauke. Mnogo je prepo­toval po vzhodnih predelih Združenih držav in pri tem se mu je posrecilo pridobiti manjše skupine pristašev v Bostonu in Filadelfiji kot tudi ponekod na podeželju. Na svojih potovanjih se je seznanil z naselbinami pri­padnikov verskih locin (kvekerji, mormoni in drugi), ki jih je bilo takrat vse polno v Združenih državah, deloma pa so naselbine temeljile na socialnih naukih Charlesa Fouriera in Roberta Owna. Tudi Smolnikar je bral Fourierova dela. Osebno se je spoznal z vodilni­ma fourieristoma v Združenih državah Albertom Bris­banom in z Johnom Humphreyem Noyesom, avtorjem znamenite knjige History of American Socialisms (Humprey 1869). Njegovo pozornost so zbudile tudi knjige Johna Eltzerja, ki je v The Paradise Within in the Reach of All Men, Without Labour, by Powers of Nature and Machinery (Etzler 1836) opisal vrsto izu­mov, ki naj bi ljudem olajšali vsakodnevno delo, še posebej v poljedelstvu. Smolnikarja je Etzlerjeva knji­ga tako mocno prepricala, da je jeseni leta 1843 zbral somišljenike ter skupaj z Etzlerjem ustanovil utopicno naselbino, imenovano Peace Union Settlement, v hri­boviti pokrajini severozahodne Pensilvanije v kraju Deerfield pri Limestonu v okrožju Warren. Posestvo je imelo preko 4.000 hektarov, clani naselbine pa so bili Nemci. Naselbina, ki je sicer kmalu prenehala obstajati, je bila prelomnica v Smolnikarjevem delu v Ameriki, saj je v naslednjih dvajsetih letih veliko poto­val, skliceval konference, se udeleževal zborov drugih verskih locin, za te konference tiskal brošure, v katerih je predstavljal svoja stališca. Leta 1859 je Smolnikar še enkrat poskusil z utopicnim eksperimentom, ko je v Racoon Valley (v jugovzhodni Pensilvaniji) kupil veliko posestvo. Ostanki Smolnikarjevih stavb so v tej dolini vidni še danes, tudi vedenje o Smolnikarju in njegovih eksperimentih je v dolini še živo. Smolnikar je o teh dogodkih pisal v svojem zadnjem obsežnejšem delu 
z naslovom The Great Message to All Governments 
and All Nations (Smolnikar 1864), ki je izšlo leta 1864 v Filadelfiji (Stanonik 199: 66–67). Vedno znova je skušal ustanoviti naselbine, v katerih bi veljalo pravilo skupne lastnine. Najpomembnejši poskusi so bili v Cumberland Mountains v državi Tennessee (1848), naselbina Grand Praerie v državi Illinois (1849) ter Springhill v Pensilvaniji (1859). Tako je Smolnikar po­stal najpomembnejši utopicni socialist ne samo med Slovenci, ampak sploh med južnimi Slovani, in ima svoje mesto tudi v zgodovini utopicnega socializma v Združenih državah (Stanonik 1977: 205–206). 
Smolnikar se je veckrat mocno zapletel v politicna dogajanja v Združenih državah, zlasti ob izbruhu ame­riške državljanske vojne. S plakati je nastopil proti Lin­colnovi kandidaturi za predsednika ZDA, ker je menil, da njegova izvolitev neogibno pomeni izbruh vojne. Za casa državljanske vojne je Smolnikar deloval nekaj casa na jugu, nakar se je umaknil v Kanado. Po voj­ni se je vrnil v Združene države in nadaljeval s propa­giranjem svojih idej vse do smrti. Umrl je konec leta 1869 v Filadelfiji. (Stanonik 1977: 205–207) 


Fotografija utopicne naselbine v Limestonu, Pensilvanija (Vir: Ernest C. Miller, Utopian Communities in Warren County, Pennsyl­
vania) 
Smolnikarjevo literarno ustvarjanje 
Po tem, ko je Smolnikarjevo delo v ZDA postajalo vedno bolj plodovito, je v Bostonu navezal stike s Harvardsko univerzo, zlasti s knjižnico, tiskarno ter z oddelkom za moderne jezike, kjer so med drugim poucevali tudi nemšcino in katerega predstojnik je bil slavni ameriški pesnik Henry Wadsworth Longfellow. V sodelovanju s tamkajšnjo tiskarno je dal Smolnikar tiskati svojo prvo obsežno knjigo z naslovom Den­kwürdige Ereignisse I (Smolnikar 1838). To je avto­biografija, v kateri opisuje svojo mladost, prvo leto življenja v Bostonu in svoj prelom s Katoliško cerkvijo, do katerega je prišlo spomladi leta 1838. Smolni­karjevo delo je bilo plodovito tudi v Filadelfiji. O tem prica njegova knjiga Denkwürdige Ereignisse II, ki jo je izdal leta 18395 in obsega 635 strani. V njej piše 
o papeževem primatu. Zadnji del trilogije z naslovom Denkwürdige Ereignisse III je izdal leta 1840 v New Yorku. V njej polemizira z razlicnimi preroškimi spisi apokalipticnih razsežnosti (o koncu sveta, o prihodu božjega predstavnika). Smolnikar je serijo teh knjig zakljucil s cetrtim delom, imenovanim Eines ist Noth, ki je izšla leta 1841 v Filadelfiji, istega leta pa tudi v angleškem jeziku z naslovom The One Thing Needful (Stanonik 1999: 64–65). 
Smolnikarju je že kmalu po prihodu v ZDA uspelo, da so nekateri osrednji ameriški casopisi, tiskani v nemškem jeziku, npr. New Yorker Staats­Zeitung, Die alte und neue Welt, Der Demokrat, obcasno objavljali njegove prispevke, obcasno pa tudi kak clanek o njem. Smolnikarju je leta 1841 uspelo zbrati toliko financnih sredstev, da je v Filadelfiji zacel izdajati svoje lastno glasilo v nemšcini: Friedensbotschaft an alle Volker. Zanj je besedila vecinoma pripravil sam, poskrbel pa je tudi za to, da je glasilo izhajalo v anglešcini z naslo­vom Message of Peace to All Nations (1842). Ti dve glasili sta izšli 50 let pred casopisom Amerikanski Slo­venec, ki je izšel leta 1891 in  velja za prvi slovenski 
casnik v ZDA (Stanonik 1999: 65–66, Stanonik 1981: 226–231). 
Smolnikarjeva zapušcina 
Andrej Bernard Smolnikar je s svojim delovanjem, zlasti v ZDA, postal eden izmed najbolj zanimivih slo­venskih izseljencev v Ameriki. Le malokateri slovenski izseljenec je v 19. stoletju zbudil toliko pozornosti pri vidnih ameriških osebnostih kot on. Ljudje so v Smol­nikarju videli velikega izobraženca, ceprav so se zave­dali, da je prežet z nenavadnimi idejami, ki so mejile na neuravnovešenost. O tem, da je Smolnikarjevo de­lovanje še vedno aktualno, pricajo razprave slovenskih avtorjev Franceta Kidrica, Josipa Mala, Franceta Kob­larja, Alfonza Gspana ter Janeza Stanonika, v katerih po mnenju Stanonika prevladuje vrednotenje njegove 
osebnosti (Stanonik 1999: 68).  
5­­­To­knjigo­je­Smolnikar­verjetno­napisal­že­v­Celovcu.­
Življenje in delo monsinjorja Vitusa Hribarja 
Vitus (Vid) Hribar se je rodil 29. maja leta 1870 v Cirkušah pri Kamniku ocetu Martinu in materi Agnes, rojeni Zajec, in je bil necak skladatelja Angelika Hribar­ja (Matricula Online 2023: 21). Šolanje je pricel na lju­bljanski gimnaziji in tam maturiral leta 1890. Kmalu zatem se je vpisal na študij teologije ter v Ljubljani naletel na ameriškega duhovnika Stephena Furdeka, po rodu Ceha, ki je po narocilu tedanjega cleveland­skega škofa Richarda Gilmoura odšel na slovensko etnicno ozemlje, da bi pridobil kakega duhovnika za dušnopastirsko službo med slovenskimi naseljenci v Clevelandu. Ti namrec takrat niso imeli svojega duhovnika in tudi ne svoje župnije. Vitus Hribar je Fur­dekovo povabilo navdušeno sprejel. Stroške Hribar­jevega potovanja v Ameriko je kril škof Gilmour (NN 1957: 219; Friš 1995: 187; Klemencic 1995: 144). 
8. septembra leta 1890 je Hribar prišel v Cleveland in kmalu odšel v semenišce v St. Paulu v Minnesoti, da bi tam nadaljeval študij teologije in s pripravami na duhovništvo. Tri leta kasneje ga je škof Ignatius F. Horstmann posvetil v duhovnika v clevelandski kate­drali sv. Janeza (St John‘s Cathedral). Od škofa je do­bil narocilo, naj v Clevelandu organizira prvo sloven­sko župnijo. Hribar se je tega dela lotil z vso vnemo ter s pomocjo rojakov zbral 6.000 dolarjev, kar mu je omogocilo, da je na križišcu Norwoodske ceste in avenije Glass v središcu tedaj skoraj popolnoma slo­venske naselbine na aveniji St. Clair kupil zemljišce za gradnjo cerkve. (Klemencic 1995: 144; NN 1957: 219–220). Hribarju pri gradnji nove slovenske cerkve ni bilo lahko, saj se je moral spopasti s pomanjka­njem sredstev, ker verniki iz Evrope niso bili vajeni veliko darovati za potrebe Cerkve. Cerkev v Evropi je vecinoma financno podpirala država. Tako je Vitus Hribar sprva vodil bogoslužje za slovenske vernike v Furdekovi cerkvi, nato pa v šolski kapeli nemške Katoliške cerkve. Župnijo sv. Vida je sprva obiskovalo 65 družin in vecje število samskih moških (Klemencic 1995: 141). 
Hribarjevo željo po ustanovitvi slovenske župnije je bilo sicer cutiti že prej, saj je leta 1891 še kot bogoslovec prosil slovenske izseljence za financni prispevek pri organiziranju slovenske župnije: »Ker 
je nas Slovencev v Clevelandu nad 1200, Hrvatov ne vpoštevajoc, darovali smo vsak po svoji moci za na­
pravo slovenske cerkve tukaj: a zbrana vsota je ve­liko preneznatna. Seveda, ko bi bili vsi dobri, bilo bi 
lahko; a mnogi so mlacni, nekateri moralno globoko 
propali zaradi pomanjkanja trajne vzpodbude v cerkvi. Nizko in materijalno mišljenje vecine tukajšnjih roja­kov si lahko razlagate, ce se ozirate na to, da se ubogi trpin trudi kakor 'brez­vse­nade' clovek v tovarnah, napolnjenih z dimom in neznosno vrocino; on uživa radost le takrat 'na zemlji', kadar se piva nasrka, da ne ve, ali je noc, ali je dan. Ni se treba cuditi potem, ce so 'the Krainers' na jako slabem glasu, na glasu za oliko neznajocih, surovih razrodov. Koliko jih je že v najskrajnejši bedi, a kar je najhuje, koliko jih je brezbožno poginilo! Obracamo se torej do blagih sokrvnikov, naj prihite že zaradi sorodnosti nam v196 pomoc, – Ti mili Zvelicar vsaj ne bodeš pripustil, da 
bi ta glas vpijocih brezuspešno odmeval od cloveških src. Poskrbel bodeš za cast svoje Matere, kateri na slavo bodi posvecena, ce je tvoja volja, naša bodoca, 
cerkev. Z zaupanjem prosimo, naj blagoizvoli marsi­kak usmiljen samarijan poslati denar, katerega skoro ne more bolje in plemeniteje uporabiti, najceneje po 
poštni nakaznici na ta­le naslov: Vitus Hribar, 354 Lake St., Cleveland, Ohio, America. Za izkazano do­brohotnost plati Marija!« (Hribar 1891) 
Ne smemo biti torej preseneceni, ce je slovenska župnija v Clevelandu dobila ime prav po svetniškem zavetniku Vitusa (Vida) Hribarja. 
Na kupljenem zemljišcu je bila 4. novembra 1894 posvecena cerkev sv. Vida in je tako nastala prva slo­venska župnijska cerkev v Clevelandu. Osem let kas­neje je Hribar poleg cerkve postavil še leseno žup­nijsko šolo (Hrženjak 2018: 92, NN 1907: 1) in tako izpolnil vse pogoje za razvoj še danes najvecje slo­venske etnicne župnije v Severni Ameriki. (NN 1957: 219–220) 
Leta 1905 je prišlo do spora med župljani in Vitu­som Hribarjem zaradi previsokih stroškov vzdrževanja cerkve in šole, pa tudi zaradi stroškov za življenje župnika, ki so jih morali pokrivati farani. Nasprotniki Hribarja so želeli doseci, da bi ga nadomestil pater Ka­zimir Zakrajšek. Šli so celo tako dalec, da so demon­strirali pred domovanjem takratnega clevelandskega škofa Ignatiusa Horstmanna. Ta je leta 1906 želel rešiti problem z razdelitvijo župnije na dva dela. Župnijo naj bi locila 55. vzhodna cesta. Tako je škof Horstmann na obmocju, zahodno od 55. ceste, ustanovil novo župnijo Our Lady of Sorrows, Zakrajška pa imenoval za njenega župnika. Kljub temu so se nemiri nadaljevali in tako je škof Horstmann premestil župnika Hribar­ja v Barberton, kjer je deloval od leta 1907 do 1913, nato pa je bil imenovan za župnika slovenske etnicne župnije sv. Marije Vnebovzete v Collinwoodu, ki je bil del Clevelanda, kjer je deloval vse do leta 1952. (Klemencic 1995: 144–147; Klemencic, Hazemali, Hrženjak 2019: 505­520) Župnika Zakrajška pa je imenoval v Lorain v Ohiu. Spor je vzbudil pozornost tudi v Vatikanu (Walaszek 2006: 5–22). Škof Horst­mann je nato imenoval novega župnika za župnijo sv. Vida, to je Jerneja Ponikvarja, ki je tu deloval do leta 1952. Leta 1932 je pod Ponikvarjevim vodstvom zra­sla nova cerkev, ki je ena najvecjih slovenskih cerkva v ZDA. (Klemencic 1995: 143) 
Hribarjevo delovanje na podrocju kulture 
Hribarjevo udejstvovanje na podrocju kulture je bilo opaziti že od samega zacetka njegovega delo­vanja v Clevelandu. Tako je septembra leta 1903 ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo Triglav, ki je na zacetku štelo 47 clanov. Svoj sedež so imeli v šolski dvorani cerkve sv. Vida. Pod vodstvom duhovnika Gregorja Malovrha je bil osnovan pevski zbor. V zacetku je bil samo moški, leta 1904 pa je bil ustanovljen še ženski zbor. Društvo je zaradi spora s Hribarjem, ki je zahteval, da morajo vsi dohodki od pri­reditev romati v cerkveno blagajno, leta 1905 prene­slo svoj sedež v Knausovo dvorano. Šele s preselitvijo iz šolske dvorane sv. Vida se je društvo Triglav zacelo 


Monsinjor Vitus Hribar (na sredini), na njegovi levi ljubljanski škof Gregorij Rožman, ki je bil po drugi svetovni vojni kot begunec gost župnika slovenske etnicne župnije sv. Lovrenca monsinjorja Johna Omana, na njegovi desni poglavar staroselcev. (Vir: Cleveland Memory Project, Cleveland State University Library Special Collections) 
prosto razvijati in napredovati. 15. januarja 1905 je v ceški narodni dvorani na Broadwayu v Clevelandu pri­redilo svoj prvi veliki koncert. (Klemencic, Mrdenovic, Šeruga 2020: 242) 
Vitus Hribar je s svojimi prispevki sodeloval pri ob­likovanju casopisa Amerikanski Slovenec. Za to ga je kot tudi slovenske bogoslovce iz semenišca v St. Paulu in slovenske duhovnike iz drugih naselbin po ZDA nav­dušil misijonar Francišek Buh (Klemencic 1991: 299– 317; Zaplotnik 1970: 75). Tako so poleg Hribarja s svo­jimi prispevki sodelovali tudi Francišek S. Šušteršic, župnik pri Sv. Jožefu v Jolietu v Illinoisu, John M. Soln­ce, župnik pri Sv. Matevžu iz St Paula v Minnesoti, misijonar Francišek Ksaver Bajec iz Washingtona, D. C., in Ciril Zupan, župnik pri Sv. Mariji v Pueblu, Colora­do. (Klemencic 2011: 219–221; Klemencic, Šeruga: 226; Friš 1991: 405–414) 
Vitus Hribar je bil med ustanovitelji in pokrovitelji Lige katoliških slovenskih Amerikancev, ki so jo ustanovili po drugi svetovni vojni, in med radodarnimi podporniki dobrodelne nabirke za pomoc slovenskim beguncem – politicnim imigrantom iz casov po drugi svetovni vojni. Omeniti je potrebno, da je med letoma 1946–1949 neprestano zbiral sredstva za Ligo in begunce. Ni minil mesec, da ne bi poslal vecjih ali manjših sredstev in vselej priložil znaten znesek iz svo­jega lastnega žepa (NN 1957: 220). Monsinjor John Oman je v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1953 
beguncev, je bil prelat Hribar med najbolj vnetimi bra­nilci dobrega imena beguncev, apostol usmiljenja in smisla zanje in med najbolj pogostimi in radodarnimi 
podporniki dobrodelne zbirke za pomoc beguncem v okviru Lige Katoliških Slovenskih Amerikancev. /…/ 
Zgodovina slovenskega izseljenstva v Severni Ameriki bo prelata Vitusa Hribarja postavila med orace, kladi­varje in oblikovalce slovenskega cerkvenega in kul­
turnega življenja v tej deželi, zgodovina slovenskega 
izgnanstva in boja proti komunizmu pa ga bo prištela med najplemenitejše podpornike prizadevanj, da se rešijo tisti, ki jih je revolucija pahnila v beli svet in da 
se omogoci borba za osvobojenje domovine.« (NN 1957: 220) 
Hribarjevo slovo 
Hribar je bil pastoralno dejaven skoraj do konca svojega življenja, saj je deloval v župniji sv. Marije Vne­bovzete v Collinwoodu vse do svoje bolezni leta 1952, kjer je umrl 26. maja 1956 (NN 1957: 153). O Hribar­jevem zemeljskem slovesu ter o pecatu, ki ga je pustil na ljudi, morda najvec izvemo prav iz nekrologa: 
»Mašo zadušnico je imel zanj 30. maja 1956 se­danji clevelandski škof Msgr. Edward Hoban, poslo­vilni govor v cerkvi pa sedanji župnik slovenske fare sv. Vida Rev. Baznik. Navzoci so bili vsi slovenski župniki v Clevelandu z ljubljanskim škofom dr. Grego­
o njem med drugim zapisal: »Odkar je nastalo kricece rijem Rožmanom na celu. Pogreb je bil 31. maja 1956 vprašanje slovenskih politicnih, protikomunisticnih iz Grdinovega pogrebnega zavoda na pokopališce 197 Kalvarija. V pogrebnem sprevodu so bile odlicne cleve­landske osebnosti. Tudi guverner države Ohio Frank Lausche je zaslužnega slovenskega župnika spremljal 
na njegovi zadnji poti vse groba.« (NN 1957: 219) 
Zakljucek 

Oba duhovnika, ki sta po rodu izhajala iz današnje kamniške obcine, sta odigrala pomembno vlogo v Združenih državah Amerike: Smolnikar z ustanavlja­njem utopicnih naselbin, Hribar pa med slovenskimi izseljenci v Ohiu. 
Literatura 

John Adolphus ETZLER, 1836: The paradise within the reach of all men, without labour, by powers of nature and machinery : an address to all intel­ligent men. London, U. K.: John Brooks. 
Darko FRIŠ, 1995: Ameriški Slovenci in katoliška Cerkev 1871–1924. Ce-
lovec­Ljubljana­Dunaj: Mohorjeva založba. Darko FRIŠ, 1991: Zgodovina casnika Amerikanski Slovenec in »verske vsebine«, ki jih je obravnaval med leti 1881–1931. Znanstvena revija Hu­manistika 3/2. Maribor: Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru. 405–414. 
Vitus HRIBAR, 1891: Bratom v pomoc! Dom in svet, letnik 4, št. 10. Lju­
bljana: Katoliško tiskovno društvo. Matevž HRŽENJAK, 2018: Slovenska naselbina v Barbertonu, Ohio, v porocilih slovenskega tiska v ZDA [magistrsko delo]. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, oddelek za zgodovino. 
John HUMPREY NOYES, 1869: History of American Socialisms. Filadelfija: 
J. B. Lippincott & Co. Matjaž KLEMENCIC, 1991: Slovenski izseljenski tisk. Znanstvena revija, 
Humanistika = Humanities 3/2. Maribor: Raziskovalni inštitut Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.  299–317. Matjaž KLEMENCIC, 1995: Slovenes of Cleveland : the creation of a new 
nation and a new world community Slovenia and the Slovenes of Cleveland, 
Ohio. Novo mesto, Ljubljana: Dolenjska založba, Scientific Institute of the 
Faculty of Arts. Matjaž KLEMENCIC, 2011: Zgodovina skupnosti slovenskih Americanov v Pueblu, Kolorado. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. 
Matjaž KLEMENCIC, David HAZEMALI in Matevž HRŽENJAK, 2019: Sloven­ska župnija presvetega Srca Jezusovega v Barbertonu, Ohio, skozi zgo­dovino. V: Bogoslovni vestnik (2019), letnik 79, št. 2. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. 505–520. 
Matjaž KLEMENCIC, Milan MRÐENOVIC, Tadej ŠERUGA, 2020: Politicna participacija slovenskih etnicnih skupnosti v ZDA – študija primerov Cleve­landa, Ohio, in Elyja, Minnesota. Maribor: Univerza v Mariboru. 
Matjaž KLEMENCIC, Tadej ŠERUGA, 2019: Pregled zgodovine slovenske skupnosti v Ellyju, Minnesota. Maribor, Ljubljana: Univerzitetna založba Uni­verze v Mariboru, Inštitut za narodnostna vprašanja. 
Krstni index – Taufbuch – 04559, Kamnik, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Matricula Online (https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/ljubljana/ kamnik/04559/?pg=36, dostop 20. 2. 2024). 
Krstni index – Taufbuch – 04350, Zgornji Tuhinj: Nadškofijski arhiv Lju­bljana, Matricula Online (https://data.matricula­online.eu/sl/slovenia/lju­bljana/zgornji­tuhinj/04350/?pg=22, dostop 16. 8. 2023). 
NN, 1957: Slovenski duhovniki. Ave Maria Koledar, 44. Lemont, Illinois: 
Slovenski franciškani. 153. NN, 30. 7. 1907: Hribar prestavljen v Barberton. Nova domovina, 211. Cleveland, Ohio: Tiskovna družba Nove domovine. 1. 
NN, 1957: Msgr. Vid Hribar. Zbornik -Koledar Svobodne Slovenije. 14. knjižna izdaja Svobodne Slovenije, letnik 9. Buenos Aires, Argentina: Svo­bodna Slovenija. 219–221. 
Avgust PIRJEVEC, 1930–32: Iz korespondence Matije Copa. Arhiv za zgo­dovino in narodopisje, letnik 1. Maribor: Zgodovinsko društvo. 2–21. Prešeren I, Pesnitve, pisma, 1936: Pismo Prešerna Copu, Celovec, 5. febru­
ar 1832. Ur. France Kidric. Ljubljana: Tiskovna zadruga. 
Mirko RUPEL, 1954: Še eno Prešernovo posvetilo. Slavisticna revija, 5–7. 
Ljubljana: Filozofska fakulteta UL. 302. Tanja SMILJANIC, 2020: Smolnikar, Andrej Bernard (1795–1869). Por­tal – Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj. (https://www. obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/smolnikar­andrej­bernard/, dostop 19. 2. 2024). 
Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1838: Denkwürdige Ereignisse im Leben des 
Andreas Bernardus Smolnikar I. Boston: der Verfasser. Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1839: Denkwürdige Ereignisse im Leben des Andreas Bernardus Smolnikar II. Boston: der Verfasser. 
Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1840: Denkwürdige Ereignisse im Leben des Andreas Bernardus Smolnikar III. Boston: der Verfasser. Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1841: Eines ist Noth, nämlich die glorreiche 
Erscheinung unsers Herrn Jesu Christi, wie sie sich in unsern Tagen durch 
vielfältige Zeichen, deren Erklärungen in diesem Buche zu finden ist, zum 
allgemeinen Frieden für alle Völker wunderbar offenbaret, möglichst weit 
bekannt zu machen / geschrieben von Andreas Bernardus Smolnikar. Fila­
delfija: der Verfasser, Botticher. 
Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1841: Friedensbotschaft an alle Vlker. Fila­delfija: Julius Bötticher. Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1842: Message of Peace to All Nations. Fila­
delfija: Barret & Jones. Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1864: The Great Message to All Governments 
and All Nations: for the Introduction of Christ‘s Peaceable Reign on Earth. Filadelfija: King & Baird. Andrej Bernard SMOLNIKAR, 1841: The One Thing Needful. Filadelfija: Bar­
rett & Jones. Janez STANONIK 1978: Vodnikova Ilirija oživljena: prvi slovenski verz, tiskan 
v ZDA. Slovenski izseljenski koledar 1978. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica. 118–121. Janez STANONIK, 1980: Andrej Bernard Smolnikar in prvi slovenski poskus 
izdaje periodicnega glasila v Združenih državah. Ljubljana: Raziskovalna 
skupnost Slovenije. Janez STANONIK, 1999: Andrej Bernard Smolnikar. Slovenska izseljenska književnost 2, Severna Amerika. Ljubljana: ZRC SAZU. 
Janez STANONIK, 1995: Andrej Bernard Smolnikar. Zgodovinski casopis, 
49/2. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. 183–191. Janez STANONIK, 1981: Prvi slovenski poskus izdaje periodicnega glasila v Ameriki. Slovenski koledar 1982. Ljubljana: Slovenska izseljenska matica. 226–231. 
Janez STANONIK, 1977: Smolnikar in Valentin Vodnik. Slavisticna revija, let­nik 25/ 2/3. Ljubljana: Filozofska fakulteta UL. 205–232. 
Jurij TRUNK, 1912: Amerika in Amerikanci. Celovec: samozaložba. Adam Walaszek, Przeglad Polonijny, 2006: Slowenscy wierni, duszpasterze i hierarchia koscielna: »sprawa« ks. Vitusa Hribara w Cleveland, Ohio (»Slo­venian Believers, Priests, and Church Hierarchy: The ‘Case’ of Rev. Vitus Hribar in Cleveland, Ohio«). Przeglad Polonijny, 4. Krakov, Poljska: Research Committee on Polish Diaspora at the Polish Academy of Sciences. 5–22. 
John L. ZAPLOTNIK, 1970: Monsinjor Franc Jožef Buh: misijonar v Minneso­ti. Ave Maria Koledar. Lemont, Illinois: Slovenski franciškani v Ameriki. 74. 

Franc Križnar1 Retece 127, Škofja Loka franc.kriznar@siol.-net 

P. Angelik (Jožef) Hribar (1843–1907), organist, pedagog, skladatelj, ucitelj in zborovodja 
Ob 180-letnici rojstva in pred 120-letnico smrti 
Pregledni znanstveni clanek 
P. Angelik Hribar (1843–1907) je kot Jožef po rojstvu Kamnican. Umrl je v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. Po ljubljan­ski gimnaziji je stopil v franciškanski red, študiral bogoslovje in bil leta 1867 posvecen. Po zacetnem službovanju v Kamniku je leta 1873 prevzel vodenje franciškanskega kora v Ljubljani. Tu je deloval do smrti. Glasbeno se je izpopolnjeval pri K. Mašku, A. Nedvedu, A. Foersterju in J. Zöhrerju. Bil je soustanovitelj Ceci­lijanskega društva (1877) ter 27 let pouceval na ljubljanski Or­glarski šoli. Hribarjeve skladbe so ljudsko obcutene, socne in živahne, vecinoma enoglasne. Skladal je pretežno cerkveno glasbo. Njegov posvetni opus je skromnejši. Cecilijanska nacela se razlocneje kažejo predvsem v njegovih (5) latinskih mašah: Ecce panis angelorum; Missa pro defuntcis, 1879; Missa in ho­norem S. Antonii Paduani, 1902, idr. Kljuc­ne­be­se­de:­p. Angelik (Jožef) Hribar, franciškanski red, bogoslovje, Cecilijansko društvo, Orglarska šola, cerkvena glas­ba, latinske maše 
Born Jožef, P. Angelik Hribar (1843–1907) was a Kamnik na­tive. He died in Ljubljana, where he is also buried. After gradua­ting high school in Ljubljana, he entered the Franciscan order, studied theology, and was ordained in 1867. Following his initial service in Kamnik, he took over the leadership of the Franciscan choir in Ljubljana in 1873 and worked there until his death. He studied music under the mentorships of K. Mašek, A. Nedved, 
A. Foerster and J. Zöhrer. He also co­founded the Cecilian Socie­ty (1877) and taught at the Ljubljana Organ School for 27 years. Hribar’s compositions have a folklore undertone, they are light and lively, mostly monophonic. He mainly composed church mu­sic. His secular oeuvre is more modest. The Cecilian principles are more distinctly manifested, especially in his (5) Latin mass­es: Ecce panis angelorum; Missa pro defuntcis, 1879; Missa in honorem S. Antonii Paduani, 1902, et al. Keywords:­p. Angelik (Jožef) Hribar, Franciscan order, theo­logy, Cecilian Society, Organ School, church music, Latin masses 

Uvod 
Jožef Hribar je bil rojen 3. marca 1843 v Zgornjem Tuhinju nad Kamnikom2 v glasbeno nadarjeni druži­ni kot mežnarjev sin. Glasbeno se je izobraževal pri kar treh skladateljih ceškega rodu (v Ljubljani): Kamilu Mašku (1831–1859), Antonu Nedvedu (1829–1896), Antonu Foersterju (1837–1926), Josefu Zöhrerju (1841–1916) idr. Ocitno je bil glasbeno zelo izobra­žen, precej glasbenega znanja pa je pridobil kar sam s svojo pridnostjo. Poleg številnih drugih del (mdr. je bil primarno duhovnik, pater, franciškan) je tudi v glas­bi poleg skladateljevanja opravljal še marsikaj druge­ga. Od 1873 je bil regens chori franciškanske cerkve Marijinega oznanjenja na ljubljanskem Tromostovju. Bil je soustanovitelj Cecilijanskega društva v Ljubljani (1877) ter skoraj 28 let pouceval na ljubljanski Orglar­ski šoli. Njegove skladbe so ljudsko obcutene, socne in živahne ter vecinoma homofone: Cerkvena glasbe­na dela I.–III., 1910–1912. Cecilijanska nacela se raz­locneje kažejo predvsem v njegovih latinskih mašah: Ecce panis angelorum; Misa pro defunctis (1879); Missa in honorem S. Antonii Paduani (1902) idr. Med Hribarjevimi cerkvenimi deli so še posebej izpostav­ljene adventne, božicne, postne in velikonocne pesmi ter Requiem pa še vec zbirk: Venec Mariji, Zdihljeji k Mariji Devici ter Vencek Marijinih napevov, ki jih je av­tor posvetil Božji materi. Skladba Oce pojdite domov za moški zbor z baritonskim solom (Glasbena matica, 1876) pa je prva med Hribarjevimi posvetnimi deli. 
2­­­Prim.­Rojstno,­krstno­knjigo­župnije­Zg.­Tuhinj,­1835–1864,­1­­­Univ.­mag.­in­dipl.­muzikolog,­dr.­glasbenih­znanosti;­novinar­str.­21,­3.­vr.­od­zgoraj­navzdol­(originalno­in­elektronsko­in­urednik­na­Radiu­Slovenija,­RTV­Slovenija,­v­pokoju.­obliko­hrani­NŠAL). 

Rojstna in krstna knjiga, Tuhinj, 1835–1864 (NŠAL) 
Z vstopom v franciškanski red se je sicer zavezal duhovniškemu poklicu, katerega stalna spremljeval­ka pa je bila prav glasba. Po zacetnem uciteljevanju v kamniški ljudski šoli je postal regens chori franciškan­ske cerkve v Ljubljani, znanje iz predmetov: klavir, figu­ralno, tj. umetno in koralno (gregorijanski koral), petje pa je podajal, ucil na ljubljanski Orglarski šoli. Kot tak in kot clan je bil aktiven pri ljubljanskih GM in CD.3 Kot soustanovitelj slednjega je v njem deloval tudi kot odbornik. Umrl je 6. apr. 1907 (pred 1. svetovno voj­no, še v Avstro­Ogrski) v Ljubljani, kjer je na Žalah tudi pokopan. 
Hribarjevo življenje – poskus orisa 

Rojen je bil nad Kamnikom, na Kranjskem, v ta­kratnem Avstrijskem cesarstvu v družini s kar osmimi otroki: 5 fantov in 3 dekleta, pri Kokletu na takratnem naslovu Zg. Tuhinj št. 8.4 Jožef je bil najmlajši med sinovi. Zagotovo so ga med glasbili najbolj privlacile mogocne orgle v ž. c. Marije Vnebovzete v rojstnem Zgornjem Tuhinju. Tam je bil njegov oce cerkovnik. V Zgornjem Tuhinju se je šolal, potem pa še v Kamni­ku in Ljubljani. Po zakljucenem 6. razredu gimnazije je (preoblecen je bil leta 1863) dal slovesne zaobljube cez tri leta (1866) in bil ordiniran, posvecen v duhovni­ka pa 31. marca 1867. Najprej je bil ucitelj v kamniški ljudski (glavni, osnovni) šoli pri franciškanih, kjer je bil dobro desetletje nazaj še sam ucenec. Leta 1873 je bil poklican v Ljubljano, kjer je prevzel vodstvo fran­ciškanskega cerkvenega kora kot dirigent, zborovodja in organist. Tu je deloval vse do svoje smrti. Tam je vecinoma orglal (tudi do smrti), pomagal pa je tudi v dušnem pastirstvu. Nekrolog o njem piše, da je bil pri­digar in spovednik. Tudi to službo je opravljal vse do svoje smrti. 1890. leta je bil iz Novega mesta v Ljub­ljano premešcen pater Hugolin Sattner (1851–1934), ko je ta prevzel vodstvo ljubljanskega franciškanskega kora. Delo na koru sta si s Hribarjem delila: Sattner je dirigiral, Hribar pa je vse do konca svojega življenja or­glal. Hribar je na ljubljanski OŠ pouceval orgle in druge predmete in bil obenem škofijski kolavdator.5 
V popisu (vseh) dejavnosti patra Angelika (Jožefa) 
na­pobocju­je­obnovljena­cerkev­svetega­Vida,­današnje­župnišce­v­(Zgornjem)­Tuhinju­št.­20­naj­bi­bil­nekdanji­dvorec­Celjskih­grofov.­­
5­­­Strokovni­preglednik­(opravljenega­dela),­tisti,­ki­odobri,­potrdi­(izdelavo­orgel). 

3­­­Cecilijanstvo­pomeni­težnjo­po­reformiranju­cerkvenega­petja.­To­je­pod­vplivom­italijanske­opere­dobilo­precej­po­svetni­znacaj.­To­so­skušali­doseci­t.­i.­cecilijanci­(imenovani­po­zašcitnici­glasbe,­sv.­Ceciliji),­­organizirani­v­cecilijanskih­društvih­(v­Ljubljani­1877­.). 
4­­­Tuhinj­se­v­urbarju,­tj.­zemljiški­knjigi­–­popisu­podložnih­posestev­v­18.­stol.,­iz­ok.­leta­1.400­omenja­kot­sedež­župe­z­vsaj­dvanajstimi­kmetijami.­Takrat­se­omenja­tudi­Tuhinjska­planina,­župnija­(Tuhinj)­pa­prvic­leta­1404,­ko­je­v­neki­listini­za­Hruševko­receno,­da­leži­v­tuhinjski­župniji.­V­naselju­stoji­cerkev­svete­Marije­Vnebovzete­iz­15.­stol.­Višje­

Slovencem ti kraljuje, rkp. – šapirograf (KOŠ) 
Hribarja se praviloma navaja vec njegovih dejavnosti, poklicev: duhovnik­redovnik­franciškan in glasbenik­skladatelj­zborovodja. Mdr. je bil vec let tudi kurat v ljubljanski bolnišnici, v prislini delavnici in v zaporih na Ljubljanskem gradu ter katehet v (Ljubljani) Šiški. Mdr. je bil tudi definitor6 ljubljanske franciškanske province Sv. Križa. 
Cerkveni, sakralni opus 
L. 1887 je pater Angelik v CG objavil poucni spis o koralnem petju pri ocetih benediktincih v Seckauu v deželi Štajerski v Avstriji. V tej opatiji je bil nekoc sedež škofije Gradec­Seckau. 
Posebne zasluge si je pridobil s svojimi preprosti­mi, med slovenskim narodom priljubljenimi skladba­mi. Hribarjeve (cerkvene) pesmi in druge skladbe se naslanjajo na ljudskega duha in so v stiku z narodom. So preproste, a socne in živahne, v njih pa prevladu­je homofonija.7 Skladbe tvorijo neke vrste most med Gregorjem Riharjem (1796–1863) in Antonom Fo­ersterjem. To so zlasti: mašne, obhajilne, Marijine in druge pesmi. Nekatere od njih so izšle v zbirkah Sla­va Bogu (skupno s pesmimi Huga Sattnerja), pozne­je pa še v treh zvezkih Hribarjevih cerkvenoglasbenih del (uredila Hugo Sattner in Stanko Premrl). Najstarej­ši izdaji Hribarjevih skladb sta zbirki Venec Mariji, 24 pesmi, izvirne njegove in pesmi drugih skladateljev, in Zdihljeji k Mariji Devici. Zelo priljubljeni sta še zbirki Vencek Marijinih napevov za Marijine družbe in Sla­va Brezmadežni. Njeno drugo izdajo je uredil Stanko Premrl. Poleg že omenjenih latinskih skladb, v katerih se razkošno in najrazlocneje kažejo cecilijanska nace­la, so pomembne (latinske) maše: Missa Tota pulchra es Maria (za 4­glasni mešani zbor in orgle; 1888), Ec­ce panis angelorum in Missa pro defuncitis (= Maša za umrle; obe za soliste, mešani zbor in orgle; 1879), Missa in honorem s. Joseph (za 4­glasni mešani zbor in orgle; 1892), Missa in honorem S. Antonii Paduani (za 4­glasni mešani zbor a cappella; 1902), Missa in 
6­­­Visok­hierarh,­pomocnik­provinciala,­tj.­redovnega­pred­stojnika­vseh­samostanov­v­provinci­(kot­je­navedeno­v­Hribarjevi­osmrtnici). 
7­­­Vecglasje,­enakoglasje. 

Ecce panis angelorum, Requiem, deset Tantum ergo idr. 
Sledijo še: Tota pulchra es Maria za 4­glasni mešani zbor z orglami (1888), 26 Tantum ergo, Litanije v cast srcu Jezusovemu idr. Hribar ima zelo lepe Marijine pe­smi, kot so npr.: Vecerni zvon, Ti, o Marija,8 Srce jaz ljubim presladko, Naša ljuba gospa, Marijinemu srcu, O ljuba gospa, Castimo Marijo, Pribežališce grešnikov, Mariji brezmadežni Devici, Zdihljeji k Mariji Devici, Bo­di ti pozdravljena, Marija, dobra Mati, Ave Marija, Še predno zore zlati pas, O Marija, vir kreposti, Cista Mati, Devica, Lavretanske litanije I., II. idr. 
Evharisticne – blagoslovne9 so: Jezusa ljubim, Med nami, Jezus, bivaš, Ponižno tukaj pokleknimo, Pridi skoraj, Jezus moj, V zakramentu vse svetosti, Prihitite 
o kristjani, Jezusa srce, Pritecite, o kristjani, Precisto Jezusa srce, Slavospev presvetemu Srcu Jezusovemu, V zakramentu vse svetosti, Litanije v cast presvetemu Srcu Jezusovemu, Odpevanja pri Litanijah Srca Jezu­sovega, Veni Creator Spiritus idr. Med božicnimi sta to 
Angelsko petje in Pri­šla­je­noc, med postnimi pesmi­mi Mi­lo,­mi­lo­Je­zus­pro­si,­Sve­ti­križ, Klic k pokori, Po­stna, O, sladki sveti križ, Trpljenje Jezusovo, Skrij me, Jezus, v svete rane, Kesanje, Premišljevanje, Pocešce­nje svetih ran Jezusovih, Duša najde Jezusa v trplje­nju, Sveti križ, Mati žalostna je stala, med velikonoc­
8­­­Poudarjeni­izbor­Hribarjevega­pesemskega­opusa­sodi­med­njegova­kvalitetnejša,­popularna­in­vrednejša­dela­(poudaril­
avtor­clanka­F.­Križnar). 9­­­Obhajilne­(liturg.),­posvecene­hostiji­kot­misticnemu­Kristu­sovemu­telesu.­

Venec Mariji, I. snopic, 1882 

nimi pa še Zve­li­car­gre­iz­gro­ba,­Je­zus­pre­ma­ga­vec­
groba, Velika noc se zasvetli, Skalovje groba, Zvelicar zmagal smrti, Zvelicar naš je vstal iz groba, Poglejte duše, Danica svetila, Vstajenje Jezusa premagujmo, Raduj kršcanstvo verno, Veselje navdaja naj, Pozdrav­ljam te Zvelicar moj, Raduj nebeška se Kraljica idr. Med zbirkami (po vec Hribarjevih pesmi) so še: Venec Mariji (24 njegovih pesmi in dela drugih skladateljev), 13 božicnih pesmi za mešani zbor, Slovenske mašne pesmi v cast slovenskim apostolom za mešani zbor (49 pesmi; 1881), Sedem besed Jezusovih na križu za moški zbor, Pocešcenje peterih ran Jezusovih za mo­ški zbor, Sv. Križ za moški zbor, Asperges – Vidi agu­
am, Graduale, Božicna, Missa in honorem s. Josephi 
idr. Vec zbirk je A. Hribar izdal skupaj s H. Sattnerjem: Dvajset mašnih pesmi za mešani zbor (založila in iz­dala p. A. H. in p. H. S. – Slava Bogu, I.; 1893), 23 Marijinih pesmi za mešani zbor (priredila p. A. H. in p. 
H. S. – Slava Bogu, II.; 1894), preostale pa je A. Hribar izdal sam: 13 božicnih pesmi za mešani zbor, Obhajil­ne pesmi za mešani zbor (Slava Bogu, III.), Postne in velikonocne pesmi (IV.; 1896), Adventne (Cuj iz višav veseli glas, Kedaj, Zvelicar prišel boš, Milo nekdaj rod cloveški, V revi vzdihuje celo stvarjenje) in božicne pe­smi (Spi Dete božje, nam sladko, O jaslice svete, Prišla je noc, Angelsko petje; 1898). V zbirki Slava Brezma­dežni je vec pesmi prav Hribarjevih. L. 1910 je izšla zbirka P. A. Hribarja Cerkvena glasbena dela, I. zv., leta 1911 njen II. zvezek, leta 1912 pa še III. zv. Vec Hribar­
202 jevih pesmi je sprejel A. Foerster v oba dela Cecilije, 
Naslovnica Hribarjeve Missa in honorem s. Joseph, 1892 (KOŠ) 
dve evharisticni pa sta bili natisnjeni v Slava Jezusu. S. Premrl je uvrstil v svoje Glasbene vložke za Slovenski (Škofjeloški) pasijon 17 (glasbenih) vložkov dve Hribar­jevi: Klic k pokori za mešani zbor in harmonij in Kak' zalivajo solzice za mešani zbor (a cappella).10 
V Vencku Marijinih napevov za Marijine družbe je p. 
A. Hribar objavil še naslednje naslove: Pozdrav presvi­tlemu knezoškofu dr. Bonaventuri Jeglicu, pokrovitelju Marijinih družb ob njegovem prihodu, Jaz sem Marijin sin, Pesem slovenskih mladenicev, Trenutek je prišel 
vesel (med polaganjem svetinj), Marijino zastavo bom 
nosila, Za dekleta, Za mladenice, O Marija milostljiva, Tebe zbrali smo, Ob poroki (Marijine hcere svoji tovari­
šici nevesti), Na grobu Marijinega otroka idr. 
V okviru ljudskih pobožnosti je A. Hribar prispeval še: odpeve med Litanijami Srca Jezusovega: Jezus mi­li, v vsaki sili, Oj bodi hvaljeno, O Jezus ljubeznivi, Tebi, 
o Jezus, hocem živeti, Po tebi, o Jezus, srce hrepeni, 
med šmarnicnimi odpevi pa še: O, Marija, ti cvetlica, Mati usmiljena, O ljuba Gospa idr. 
Pesmi in preostali Hribarjev glasbeni opus so med Slovenci splošno priljubljeni. Njihov avtor je našel pra­vi ljudski ton in zadel naravno lepoto v melodiji in har­moniji, ki ustreza ljudski duši. P. A. Hribar ima velike zasluge za stanje in razvoj slovenske cerkvene glasbe: 
– bil je ustanovni clan CD l. 1877 in 30 let njegov od­bornik, 
10­­­Križnar,­2010:­Genealogija glasbene dramaturgije Škofjeloškega pasijona.­28–30.­


Mladinski glasi, II., naslovnica tiska, 1901 (KOŠ) 
– 
bil je ucitelj na osnovni šoli celih 27 let in pol, kjer je pouceval koralno in figuralno petje, 

– 
bil je spreten organist, 

– 
bil je škofijski kolavdator orgel in o teh je porocal v CG, 

– 
najvec zaslug pa ima kot skladatelj. Vec njegovih skladb je izšlo v CG, tudi dve maši. Sam je izdal zbirki Venec Mariji (1875; od 24 pesmi 


tudi nekaj del drugih avtorjev) in Zdihljeji k Mariji Devi­ci (1875; samo Hribarjeve pesmi; za moški in mešani zbor). Pozneje sta s Sattnerjem izdala vsaj tri zvezke skladb z naslovom Slava Bogu I (23 Marijinih pesmi), II (13 božicnih pesmi), III (obhajilne pesmi) idr. Po Hri­barjevi smrti sta v letih 1910–1912 Sattner in Premrl izdala še tri zvezke njegovih skladb. Sam je uredil pe­smarico Slava Brezmadežni (drugo in tretjo izdajo je za njim uredil S. Premrl). Mnoge pesmi iz Hribarjevih zbirk so bile tako zanimive in dobrodošle, da je že nekaj let po skladateljevi smrti (1910–1912) ljubljanska Kato­liška bukvarna izdala in založila tri zvezke skladatelje­vih izbranih liturgicnih skladb. Ti zvezki so izšli v veliki nakladi in se mocno razširili po slovenskih cerkvenih korih. 
V MSS11 so bile uvršcene in so izšle v tisku nasled­nje Hribarjeve cerkvene skladbe: Jezusa ljubim, Mati žalostna je stala, Med nami, Jezus, bivaš, Milo nekdaj rod cloveški, O jaslice svete, Oh, kako te vidim, Pred tvoj križ, o Jezus mili, Prišla je noc, Pritecite, o kristjani, 
11­­­Prim.­Škulj:­Leksikon.­125–126. 
Naslovnica Postnih in velikonocnih napevov, 1920 (KOŠ) 
Spi, Dete nam sladko idr. V cerkveni ljudski pesmarici pa so še: adventne: Cuj iz višav veseli glas (SG, Celje, 1988; 13), Kedaj, Zvelicar, prišel boš (SG; 14), V revi zdihuje celo stvarjenje (SG; 20); postna Milo, milo Je­zus prosi (SG; 78); evharisticne: Ponižno tukaj poklek­nimo (SG; 443), Precisto Jezusovo srce (SG; 152), Pridi skoraj, Jezus moj (SG; 447), V zakramentu vse svetosti (SG; 487); (dve) Marijini: Srce jaz ljubim presladko (SG; 203), Ti, o Marija (SG; 212) idr. 
Med tovrstnimi Hribarjevimi liturgicnimi deli najde­mo še številne pesmarice, zbirke in ciklicna (glasbena) dela, tematsko zaokrožene cikluse (razvršcene po le­tih izida v tisku): Postni in velikonocni napevi (1879), Napevi pri sv. maši in blagoslovu (1879), Missa pro defunctis (1879), zbirka Slovenskih mašnih pesmi (1881), Šestindvajset Tantum ergo (1881), Venec Ma­riji, Asperges me in Vidi aquam (1882), Missa Tota pulchra es (1889), Trinajst božicnih pesmi (1891; s H. Sattnerjem), Deset Tantum ergo (1891), Missa in hon. 
S. Joseph (1892), Missa pro defunctis (1893), Slava Bogu (1893; s H. Sattnerjem), Missa in honorem S. Antonii Paduani (1902), Obhajilne pesmi (1910), Ad­ventne in božicne pesmi (1910) idr. 
Posvetni opus 
Ta je v Hribarjevi zapušcini številcno skromnej­ši. Med posvetnimi deli je že omenjeni Oce, pojdite domov za moški zbor in bariton solo, nekaj zborov v dveh pesmaricah Jakoba Aljaža (1845–1927) in treh 203 zvezkih Mladinski glasi. Ti obsegajo deloma posvet­ne, deloma nabožne cerkvene pesmi in so še pose­bej primerni za šolsko mladino, za mladinske mešane zbore; torej so neke vrste organska vez med obema Hribarjevima opusoma: med cerkvenim, nabožnim in posvetnim, svetnim. Med slednjimi so še: Nagrobnica, 

Hišica ocetova, Slovo od lastovke, Mlatici, Ave Marija, Vecerni zvonovi, V boj idr. Vendar je torišce Hribarjeve­ga ustvarjanja le cerkvena glasba. 
Organist 

Ali je imel Jožef/Angel Hribar za seboj kakšno or­glarsko šolo ali ne? Ali je bil avtodidakt? Ali je bilo do­volj samo tisto, kar je ob talentu prinesel v Ljubljano in še kam s svojim delom, ali to, kar je odnesel s seboj z domacega zgornjetuhinjskega kora? 
Slovenski duhovnik in glasbenik Fran Ferjancic (1867–1943), mdr. ga je v Gorici ucil pevstva Jožefov/ Angelov predzadnji brat Anton Hribar, pa je o Jožefo­vem/Angelikovem orglanju, ki ga je veckrat poslušal, zapisal: »Bil je spreten, izboren organist. Orglanje pri 
službi božji je bilo njegova življenjska naloga. Igral je 
204 vedno dostojno in v cerkvenem duhu […].« 
Ž. c. Marije Vnebovzete v Zg. Tuhinju danes 
Hribarjev besedilni opus 
Najvec ali skoraj svoj celotni tovrstni opus je Hribar objavil v CG: Iz Ljubljane,12 Porocilo o odborovi seji CD z dne 2. rožnika 1901,13 Franciškanski župnijski zbor v Ljubljani14 idr. V CG, društvenem glasilu CD, je Hribar sodeloval vse od zacetka izhajanja pa do svoje smrti: 1878–1907 s clanki, dopisi in skladbami (skoraj 30 njegovih del je nasploh prvic izšlo v CG). 
Zakljucek – pomen 
Ne le Jožef, kasnejši pater Angelik Hribar, temvec vsa njegova družina so lep primer glasbeno nadarjene družine iz Zgornjega Tuhinja. Vseh pet sinov oceta in mežnarja Petra ter matere Marije (roj. Košir) je posku­šalo pridobiti poleg splošne tudi glasbeno izobrazbo. Zaradi razlicnih okolišcin se jim to ni posrecilo v enaki meri. Zadnja dva sta zaradi lastnega truda in zagnano­sti presegla raven ozkega lokalnega pomena. Najsta­rejši Joahim Hribar je vse življenje služboval kot orga­nist v okolici svojega rodnega kraja, Zgornjega Tuhinja. Drugi, Šimen, zaradi bolehnosti ni dokoncal šolanja, je pa svojega sina Franca usmeril v OŠ in tako dal doma­ci župniji organista za vec kot pol stoletja. Tretji, Jernej, je dokoncal šolanje, postal ucitelj in organist v doma­cem kraju, a prehitro in mlad umrl. Predzadnji, Anton, je po uspešnih zacetkih v Ljubljani in Kranju razdal svoje zborovodske sposobnosti in moci na Goriškem, od njegovega avtorskega, skladateljskega dela pa so 
12 V: CG,­št.­5­(1882),­30;­št.­8­(1885),­70;­št.­14­(1891),­71–72;­št.­16­(1893),­37–38;­št.­21­(1898),­31.­
13 V: CG,­št.­24­(1901).­47–48.­
14 V: CG,­št.­26­(1903).­61–62.­


Spominsko obeležje (ljubljanskim) franciškanom in skupna nagrobna plošca p. A. Hribarju in … (Ljubljana, Žale, danes) 
se žal ohranili le fragmenti. Bil je pevovodja, organist in skladatelj. 
Najmlajši, Jožef, kasneje z redovnim imenom pater Angelik, je prebil vecino ustvarjalnih let kot organist in zborovodja na ljubljanskem franciškanskem koru. V slovensko glasbo pa se je zapisal kot pomemben avtor cerkvenih pesmi od adventnih in postnih pesmi vse do (latinskih) maš. 
Na kako žejna tla so padle Hribarjeve skladbe, ozna­cene in vsebinsko zaokrožene v obdobja cerkvenega leta? Zlasti velja to za repertoar postnih, spokorniških pesmi. Ce smo jih imeli pred Hribarjem komaj kaj, jih je on sam ponudil kar za pol zvezka. Nekatere izmed njih kar dobro zadenejo vzdušje spokornega casa. Pro­blematicna so besedila, saj smo imeli v tistem casu prav malo bogoslužju primernih postnih pesmi. Zato v tem kontekstu še posebej izstopa Hribarjeva. Ta je komponirana na besedilo ene najbolj pretresljivih me­ditacij o bolecini Matere pod križem iz 13. stol. Gre za Stabat mater dolorosa/Mati žalostna je stala … Prav ta vsekakor predstavlja krono skladateljevih postnih pesmi. Ceprav se je p. Angelik že v zacetku prikljucil cecilijanskemu gibanju za reformo cerkvene glasbe, v vecini njegovih del ni cutiti strogega cecilijanskega duha. Le v najbolj liturgicnih oblikah – v njegovih la­tinskih mašah – ga je premamil reformatorski duh. V vecini skladateljevih del pa je njegov (glasbeni) jezik preprost, vendar še zdalec ni banalen. Nasprotno: ra­zumljiv je izvajalcem in poslušalcem. Hribarjevi napevi so podobni napevom iz slovenske ljudske zakladnice. Najvecji dokazi za to so Hribarjevi naslovi: Pridi skoraj Jezus moj …, Srce jaz ljubim presladko …, Ponižno tu­kaj pokleknimo, V zakramentu idr. Tako je npr. med nji­mi tudi litanijski napev, ki se poje pri ljudskem petju, Hribarjev. Med slednje pesmi, ki so uvršcene v ljudsko (cerkveno) petje, sodi tudi priljubljena Hribarjeva Ti, o Marija, naša kraljica. Slednji ljudski pevci pritegnejo še kje drugje. To pomeni, da davni Hribarjev (cerkve­ni glasbeni) repertoar še po stoletju ni izginil iz naše liturgije. 

Pater Angelik Hribar je predvsem cerkveni skla­datelj. Sicer z nekaj kratkimi pobegi tudi na posvet­no podrocje, ampak komaj kaj. Vecina teh skladb je namenjena mešanim zborom, kar samo utrjuje že izpostavljeni dvom, da je bil duhovnik in glasbenik nedvomno dobro podkovan tudi v teoriji, harmoniji in kontrapunktu. V tem (posvetnem) ustvarjenem frag­mentu je cutiti dobršno mero domotožja po kmeckem ognjišcu in razgibani naravi domacega okolja, od ko­der je izšel. Taki so npr. zbori: Mlatici, Vecerni zvonovi, O, hišica ocetova idr. Kot menih se ni pogosto vracal domov, rodni krov pa je zagotovo kot clovek, dušni pa­stir in obcutljiv umetnik nosil s seboj. 
V zgodovini preporoda slovenskega cerkvenega pet­ja in glasbe nasploh pomeni A. Hribar trden most, saj je strnil dobi Gregorja Riharja in cecilijanizma na Slo­venskem v ubrano in trajno celoto. Izšel je iz ljudstva in delal zanj. To pa se je hvaležno oprijelo njegovih skladb, pesmi. 
Koliko del je napisal A. Hribar, je težko natancno ugotoviti, cetudi obstajata najmanj dva popisa del: 43 205 enot (OŠ v Ljubljani), 54 enot (GZ NUK), saj marsika­tera njegova zbirka vsebuje po vec del, pesmi. Tega ni mogoce ne dopolniti, kaj šele (do)koncno zatrditi po pregledu njegove zapušcine v arhivu OFM Sv. Križa na ljubljanskem Tromostovju.15 
Seznam kratic 
CD Cecilijansko društvo (v Ljubljani) 
CG Cerkveni glasbenik 
GM Glasbena matica (v Ljubljani) GZ NUK Glasbena zbirka NUK (v Ljubljani) KOŠ Knjižnica Orglarske šole (v Ljubljani) 
MSS Musica sacra slovenica 

NŠAL Nadškofijski arhiv v Ljubljani NUK Narodna in univerzitetna knjižnica (v Ljubljani) OFM franciškan/i OŠ Orglarska šola (v Ljubljani) SG Slavimo Gospoda (Mohorjeva družba, Celje 1988) 
Literatura 

Franc KRIŽNAR (ur. Jernej Antolin Oman), 2010: Genealogija glasbene dra­
maturgije Škofjeloškega pasijona. Škofja Loka: samozaložba. Janez MOCNIK, 2010: O, hišica ocetova. Glasbeniki iz rodbine Hribar iz Zgornjega Tuhinja. V: Kamniški zbornik, XX/20. 157–161. 
Marinka MOŠNIK, 2008: P. Angelik Hribar (1843–1907). V: Kamniški zbor­nik, XIX/19. 239–248. 
Edo ŠKULJ, 2005: Leksikon cerkvenih glasbenikov. Ljubljana: Družina. Stanko TROBINA, 1972: Slovenski cerkveni skladatelji. Maribor: Založba Obzorja. 
Viri 
Glasbena zbirka NUK v Ljubljani. Knjižnica Orglarske šole v Ljubljani. Nadškofijski arhiv v Ljubljani. 

206 
15­Prim.­korespondenco­s­patrom­franciškanom­Janom­Dominkom­Bogatajem­(elektronska­korespondenca­med­3.­in­6.­3.­2023;­hrani­avtor). 
Tatjana M. Peterlin Neumaier1 Breslauer Straße 58, Garching, Nemcija tanja_pn@gmx.de 

Življenje in delo zdravnika dr. Maksa Samca (1844–1889), clovekoljuba, narodnjaka, kamniškega župana, poslanca … 
Izvirni znanstveni clanek 
V prispevku je predstavljeno delo in življenje zdravnika dr. Maksa Samca (1844–1889), sina kmeckih staršev iz Arclina pri Vojniku. Po koncanem študiju medicine je preživel vecino svo­jega življenja v Kamniku. Bil je vesten in cutec zdravnik, ki je brez razlike zdravil premožne in revne bolnike, slednje pogosto brez placila. Leta 1880 je bil izvoljen za župana, leta 1883 pa še za deželnega poslanca. Bil je prvi narodno misleci in ukrepa­joci župan Kamnika. Slovenšcina je postala uradni jezik v vseh obcinskih zadevah, v osnovni šoli so zaceli poucevati otroke v materinšcini namesto v nerazumljivi nemšcini. Njegovi najvec­ji zaslugi za mesto sta bili gradnja nove mestne hiše, v kateri je bila tudi osnovna šola, in prekop »zloglasnega« klanca pod Malim gradom, velike prometne ovire za konjske vprege. Zaradi rastocega nasprotovanja konservativnih mešcanov proti njego­vemu naprednemu delovanju se je moral leta 1886 županova­nju odreci. Kljuc­ne­be­se­de:­Maks Samec, narodnjak, zdravnik, župan, poslanec 
In this article is described the life and work of Maks Samec, 
M. D. (1844–1889), the son of farmers from Arclin in Lower Styria. After finishing his studies of medicine, he spent most of his life in Kamnik. As a conscientious physician, he cared for rich and poor patients alike, for the latter often without remu­neration. In 1880 he was elected the first progressive mayor of Kamnik, in 1883 also a deputy to the provincial government. Slovenian replaced German as the official language in all com­munity affairs, schoolchildren up to the age of ten started being instructed solely in their mother tongue instead of in German. His main achievements were the construction of a large buil­ding, which housed the town hall as well as the primary school, and the creation of a flat road through a steep hill near the city center, thereby removing a major obstacle for the passage of horse drawn wagons. In 1886 he resigned as mayor because of growing opposition to his progressive and modern ways by the conservative townspeople. Keywords:­Maks Samec, patriot, physician, mayor, deputy 
O svojem pradedu zdravniku dr. Maksu Samcu sem vedela nekoliko iz pripovedovanja njegove mlajše hce­re Drage, moje babice po materi, in materinega bra­
1­­­Doktorica­naravoslovnih­ved. 

tranca Mireta Dermelja, sina Samceve starejše hcere Bogce. Vse drugo o njem, to je vecino, sem se naucila iz literature in primarnih virov. Iz Rodbinske spomin­ske knjige Samcev (arhiv družine Peterlin) izvemo, da so Samci že od nekdaj kmetovali po raznih vaseh v okolici Vojnika pri Celju. Jakob Samec se je leta 1841 iz Runtol priženil na Kerševo kmetijo v Arclin 22, kjer se je zakoncema 10. oktobra 1844 rodil prvi otrok, sin Maksimilijan, ki so ga vse življenje klicali Maks. Temu sta sledila še en sin in ena hci, nakar je mati umrla. Oce se je leta 1853 še enkrat oženil in tudi v tem za­konu se je rodilo še nekaj otrok. Ker je že Maksov ded po ocetu obiskoval šolo, naredil je celo sedem razre­dov latinske šole, torej gimnazije, je bilo samo po sebi umevno, da so starši fanta, cim je dosegel starost za šolanje, vpisali v ljudsko šolo v bližnjem Vojniku. Dom­nevam, da je imela šola le dva razreda, v katerih so bili štirje letniki, in ker je bil pritisk germanizacije na Šta­jerskem mocnejši kot na Kranjskem, da so šolarje že od vsega zacetka poucevali v nemšcini. Maks je moral biti priden, bister in vedoželjen fant ter dober ucenec, saj so se doma odlocili, da naj po koncani ljudski šoli nadaljuje izobraževanje na gimnaziji v približno šest kilometrov oddaljenem Celju. Ker se da to razdaljo prehoditi v nekaj vec kot eni uri, je verjetno ves cas šolanja v gimnaziji bival doma. Njegovo zanimanje za naravoslovne vede, ki ga je kazal celo življenje, je zelo verjetno vzbudil tozadevni pouk na gimnaziji. Po kon­cani gimnaziji, ki jo je gotovo zakljucil z odlicnim uspe­hom, je odšel v Gradec,2 da po želji oceta in macehe 
2­­­Samec­se­je­v­Gradec­odpeljal­z­vlakom.­Odsek­Južne­
železnice,­ki­naj­bi­povezovala­Dunaj­s­Trstom­in­so­jo­gradili­v­letih­1842–1857,­je­bil­med­Dunajem­in­Celjem­dokoncan­že­leta­1849. 
študira bogoslovje in postane duhovnik. Ker je bil pre­prican, da študij in življenjska pot, kot so ju nacrtovali domaci, nista zanj, se je na graški univerzi namesto na študij bogoslovja vpisal na študij naravoslovja. Upal je, da bodo domaci njegovo odlocitev sprejeli, ce že ne z navdušenjem, pa vsaj brez vecjega nasprotovanja. Motil se je. Starši so mu takoj odrekli financno podpo­ro. Verjetno zato, ker si je obetal, da bo kot zdravnik hitreje in bolj gotovo prišel do zaslužka kot naravoslo­vec, je po enem semestru prestopil na medicino, ki ga je seveda tudi zanimala. Odtlej je moral sam skrbeti za svoje preživetje. Denar je služil z vsemogocimi opravili, med drugim je potnikom na kolodvoru nosil kovcke in drugo težko prtljago. Živel je bedno in velikokrat stra­dal. Zato je imel vse življenje želodcne težave (Draga Leskovic). 
Kot študent na leta 1863 ustanovljeni medicinski fakulteti graške univerze ni poslušal samo predavanj iz medicine in anatomije, temvec tudi iz kemije, bio­logije in z izbranih podrocij naravoslovja. Iz njegovega poznejšega delovanja je razvidno, da se je poglabljal tudi v fiziko, elektriko in tehniko. Mogoce je poslušal predavanja s teh podrocij na univerzi ali pa je crpal znanje iz strokovne literature. Vec o njegovem študiju ne vemo. Zelo verjetno se je kot zaveden Slovenec dru­žil z drugimi slovenskimi in slovanskimi študenti, se mogoce vclanil v eno od novoustanovljenih slovanskih kulturnih društev,3 in se kot dober pevec pridružil ne­kemu pevskemu zboru na univerzi ali zunaj nje. Naucil se je rušcine in spoznaval rusko in drugo slovansko literaturo, pri cemer so ga dela Turgenjeva tako navdu­šila, da je prevedel njegov kozmopolitski roman Dim v slovenšcino in ga dal leta 1870 v samozaložbi tiskati.4 Pozneje je prevedel še Pomladanske valove Turgenje­va, ki so izšli leta 1874 v knjižni zbirki Jurcicevi listki. 
Po promociji iz medicine je jeseni 1870 prišel v Ljubljano, kjer se je zaposlil kot sekundarij5 v ljubljan­ski deželni bolnišnici (SN, 20. 8. 1889) in se verjetno istocasno vclanil v Društvo zdravnikov na Kranjskem,6 v katerem je ostal do smrti (Smerdu 1964: 380). Takoj se je tudi vkljucil v kulturno življenje kranjske prestoli­ce, se vclanil v leta 1864 ustanovljeno Matico Sloven­sko in na obcnem zboru 1. decembra 1870 neuspe­šno kandidiral za odbornika (LMS, 1871: 9). Kot clan je z Matico, vrhovnim organom slovenskega kultur­
3­­­Cesar­Franc­Jožef­je­bil­leta­1860­po­devetih­letih­absolu­tizma­primoran­vzpostaviti­ustavo­z­oktobrsko­diplomo,­ki­je­zagotavljala­enakopravnost­vseh­avstrijskih­narodov.­Ker­je­med­drugim­olajšala­ustanavljanje­društev,­so­zaceli­po­vsem­avstrijskem­cesarstvu­ustanavljati­narodno­prerodne­ustanove,­med­njimi­narodne­citalnice.­Z­njimi­se­je­zacelo­kulturnopoliticno­delovanje­Slovencev.­Prvo­citalnico­z­imenom­Slavjanska­citalnica­so­Slovenci­in­drugi­Slovani­leta­1861­ustanovili­v­Trstu.­Leta­1864­je­bila­v­Ljubljani­ustanovljena­Matica­Slovenska. 
4­­­Ker­je­tisk­financiral­z­narocnino,­je­bila­naklada­verjetno­le­malenkostno­višja­od­števila­narocil­knjige­(SN,­17.­5.­1870). 
5­­­Domnevam,­da­je­dobil­svojo­prvo­zdravniško­službo,­ki­jo­je­nastopil­proti­koncu­leta­1870,­na­podlagi­razpisa­sekunda­riata­z­dne­24.­10.­1870­v­ALZ:­letna­placa­315­gld,­prosto­stanovanje,­17­m³­drv­in­7,5­kg­lojenih­svec. 
6­­­Društvo­je­bilo­ustanovljeno­leta­1861­kot­Ärztlicher­
Leseverein­(Zdravniško­bralno­društvo)­v­Ljubljani­in­se­je­leta­1862­preimenovalo­v­Verein­der­Ärzte­in­Krain­(Društvo­zdravnikov­na­Kranjskem)­(Festschrift­1886:­6,­10­in­59). 
nega udejstvovanja, vse do svoje smrti zelo uspešno sodeloval, predvsem je zanjo prispeval poljudnoznan­stvene clanke in poucno knjižico. 
Pisec poucnih razprav in prevajalec 
Matica Slovenska, katere clani so bili v tistem casu maloštevilni slovenski izobraženci, si je prizadevala za splošen kulturni napredek slovenskega ljudstva. V ta namen je med drugim objavljala strokovno utemeljene poucne spise, ki so njihovim avtorjem zaradi pomanj­kanja slovenske strokovne terminologije povzrocali velike težave. Ker ta prakticno ni obstajala, so jo mo­rali Samec tako kot njegovi strokovni sodobniki kovati sami. Vsi so orali ledino. Nekateri so izraze iz nemšci­ne dobesedno prevajali v slovenšcino, drugim so ce­ški izrazi služili za zgled, Samec pa se je predvsem opiral na rusko terminologijo. V zacetku je uporabljal enake izraze, kot so v rušcini, in jih le scasoma bolj ali manj uspešno prilagajal slovenšcini. Vecine njego­vih strokovnih izrazov, ki jih ni dosledno uporabljal, že sodobniki niso prevzeli in danes niso v uporabi. Toda to ne zmanjšuje njegovega prizadevanja širiti med izo­braženci vedenje o kemiji, biologiji in zdravstvu v ma­ternem jeziku. 
Samceva prva prispevka je Matica objavila leta 1871. V razpravi o kemiji z naslovom Spektralna ana­liza se kažeta njegovo znanje in vpogled v tekoco stro­kovno literaturo. Zaradi v clanku citiranih sodobnih razprav o spektroskopiji, npr. Ångströmove meritve spektralnih crt Sonca in Zöllnerjeve meritve spektral­nih crt zvezde Sirij, ki sta bili objavljeni leta 1868, to­rej le tri leta pred Samcevim clankom, je zelo verjetno prebiral Poggendorffove Annalen der Physik und Che­mie. V uvodu v svojo razpravo poda kratko zgodovino optike od Newtonovega odkritja difrakcije svetlobe v letu 1675 do Bunsenovega in Kirchhoffovega razvitja moderne spektroskopije v letu 1859. Nato opiše apa­raturo in metodo, ki omogoca analizo energije sevanja in/ali absorpcije elektromagnetnih žarkov po stiku s snovjo, in njeno uporabo. Z njo se lahko ugotavlja ke­mijska sestava plinastih snovi, tekocin (npr. strupov v krvi), Sonca in nebesnih teles v velikanski oddaljeno­sti od Zemlje. Navede tudi, da premik spektra odda­ljenih astronomskih teles kot posledica Dopplerjeve­ga efekta (rdeci in modri premik) omogoca dolocanje njihovega gibanja. Samcevo delo je zanimiva kompi­lacija, s katero je želel naravoslovno zainteresiranim slovenskim izobražencem približati osnove spektralne analize. Njena uporaba se je vedno bolj širila in jo zdaj uporabljajo na mnogih podrocjih raziskovalnega dela. 
Njegov drugi prispevek za Matico, ki je prav tako iz­šel leta 1871, je bila Crtica o vplivu podnebja na clove­ški organizem in razvitje bolezni. V njegovem »živem in 

Lastnorocni podpis dr. Maksa Samca (Vir: ZAL KAM 109, š. 
1) 

zanimivem pripovedovanju« in v nasvetih za bolj zdra­vo in higiensko življenje se tako kot v drugih clankih zrcalita široka razgledanost in temeljito strokovno zna­nje (Smerdu 1964: 384). Najbolj zanimiv pa je njegov tretji poljudnoznanstveni zdravstveni clanek Možgani iz leta 1876. V njem opisuje anatomijo, fiziognomijo cloveških možganov in njihov razvoj z rastjo, primerja njihovo težo in velikost z možgani živali, njihovo umsko sposobnost, bolezni … V poglavju Ženski možgani se s svojim nazorom o enakovredni sposobnosti ženskih možganov z moškimi razodeva kot izredno napreden clovek, odlocno pred svojim casom. Navaja, da se žen­
skam odreka enakopravnost v zasebnem in javnem 
življenju zaradi manjše teže njihovih možganov, ki pa je relativno enaka moškim. Iz tega »naj bi se sklepa­
lo, da ženski sploh ni mogoce dospeti do iste stopinje izobraženosti, kakor moškemu in da je ženska vsled tega pomanjkljeja obsojena držati se na veke dosle jej odmenjenega domacinskega delokroga«. Temu v 
duhu Darwinove razvojne teorije7 odlocno nasprotuje, 
»ali pozabiti ne smemo pri tem vpliva izreje, vaje na 
kakovost in delovanje možganov. Ženska se pri nas popolnoma drugace izreja. Težko je trditi, da bi ne bilo drugace, ako bi se ženske popolnoma enako možke­mu skozi vec generacij in stoletij izrejale. Vidimo že zdaj veliko žensk dosezati najvece stopinje cloveškega duševnega dela, kakor tudi ženske z mocnimi mišica­mi najtežja dela opravljajo /.../ Uzroka ni trditi, da bi bil pri prvih ljudeh imel možki bolje organizirane mo­žgane in da bi se bilo pozneje vršilo razvitje pri obeh spolih enakomerno«. Ne sme se »že v spolu samem iskati vzrok duševne inferioritete« (Samec 1876b: 101–103). Manj pomemben je njegov spis Kanibali­zem, ki je izšel v Letopisu Matice Slovenske istega le­ta kot Možgani. V njem zanimivo opisuje zgodovino in razloge za uživanje cloveškega mesa in krvi, ki se je 
prakticiralo v davni preteklosti in se ponekod še vedno 
pojavlja zaradi lakote, pri kultnih obredih in iz vraže­verstva. 
Edini Samcev poucni spis, ki ni izšel pri Matici, je bil leta 1874 v mariborski Zori objavljen prispevek Noga pri Kitajcih. V njem pestro opisuje kitajski obicaj, da ženskam iz višjih slojev že v otroštvu povijejo prste pod stopala, kar jih za vse življenje pohabi, jim onemogoca hojo in povzroca bolecine. Ker umnejši Kitajci že opu­šcajo to barbarsko navado, je upati, da jo bodo kmalu popolnoma odpravili, kar se pa žal še dolgo ni zgodilo. 
Zadnja Samceva razprava, ki jo je Matica izdala le­ta 1880 v drobni, 42 strani obsegajoci knjižici, je bil Vpliv vpijanljivih pijac na posamezni cloveški organi­zem in na cloveško društvo v obce. Že dr. Marko Grbec (1658–1718), prvi resno strokovno izobražen in etic­no neoporecen zdravnik domacin na Slovenskem, je odlocno nastopal proti alkoholizmu, toda njegova raz­prava o tej temi De vino pueris nocivo iz leta 1671 in vse druge razprave so bile napisane v latinšcini (Pintar 1925–1932a) in niso bile dosegljive navadnemu ljud­stvu. Dr. Fran Viljem Lipic (1799–1845), ki je v letih 
7­­­Objavljena­je­bila­le­12­let­prej,­leta­1859­z­naslovom­On the Origin of Species by Means of Natural Selection, or the Preservation of Favoured Races in the Struggle for Life.­Samec­jo­je­gotovo­poznal­ali­pa­celo­imel­nemški­prevod,­ki­je­izšel­leta­1860. 
1823–1834 deloval v Ljubljani kot mestni zdravnik, provizoricni okrožni zdravnik in pomocnik bolnišnicne­ga ravnatelja, je prvi sistematicno prouceval alkoholi­zem, njegove vzroke in posledice ter svoje statisticno 
utemeljene izsledke leta 1834 objavil v Grundzüge zur Dipsobiostatik, ki je bila prva protialkoholna znanstve­na razprava v svetovni literaturi (Zupanic Slavec 2017: 97; Pintar 1925–1932b). Samceva knjižica pa je bila, drugace kot njene predhodnice, ena prvih na podrocju preprecitvenega zdravstva na Slovenskem in name­njena navadnemu ljudstvu. Samec je z nazorno prika­zanimi pogubnimi posledicami alkoholizma, kot so so­cialna beda, fizicno in duševno obolevanje, skrajšano življenje pijancev in hudodelstva v pijanosti, želel od­vrniti ljudi od prekomernega popivanja. Apeliral je na državno oblast, naj z vzgojo, in na enako mislece kot on sam, naj s poucevanjem, z dobrim zgledom in na kakšen drug nacin odvracajo ljudstvo od kuge pijance­vanja. Razgledan in daljnoviden je po ameriškem zgle­du, kjer so v Bostonu leta 1857 ustanovili prvo zdravi­lišce za alkoholike, predlagal ustanovitev takih tudi pri nas. Napisal je: »Ako bistra glava prodere z mislijo, da 
je pijancljivost svoje vrste bolezen, ondu ni dalec do prepricanja, da potrebuje clovek posebnega varstva v nalašc za ta namen osnovanih in vojenih zavodih /…/« »Tudi nam ne bode pocasi ostalo druzega, nego da bodemo morali omisliti si asil, ako hocemo, da se iz pijanca naredí zopet za cloveško društvo koristen ud 
in da se marsikatera rodbina obvaruje gmotnega pro­
pada /…/« Taka zavetišca bodo uspešna, »ce minejo 
krive misli, da je asil po nekoliko blaznica, po nekoli­
ko kaznilnica in ce obvelja misel, da je asil le ucilnica zmernosti in ohrabrenja cloveškega duha. Marsikomu se bode zdelo smeha vredno takovo pocetje, ali na ta­
cih ljudi mišljenje ni gledati, ampak vporabiti napre­dnih narodov skušnje« (Samec 1880: 39–40). 
Ker slovenskih ucbenikov za srednje šole in ucitelji­šca, ki so ga leta 1867 ustanovili v Ljubljani, prakticno ni bilo,8 je Samec poleg romanov Turgenjeva prevedel še dva ucbenika. Prvi je bila knjiga za srednješolske ucitelje dr. Hannsa Kundrata Anatomicne table za na­gledni poduk v ljudskih in srednjih šolah, ki jo je leta 1873 izdal deželni šolski svet v Ljubljani. V ucbeniku ni navedeno ime prevajalca, izvemo ga pa iz 4. števil­ke Vestnika iz leta 1873. Ker se je leta 1881 že sicer velika potreba po slovenskih ucbenikih za uciteljišca in srednje šole obcutno povecala,9 je Samec na proš­
8­­­Po­uvedbi­ustavnega­življenja­leta­1860­in­formalne­zagoto­vitve­enakopravnosti­vseh­avstrijskih­narodov­so­se­Slovenci­opogumili­in­zaceli­obnavljati­in­krepiti­svoje­prizadevanje­za­poslovenjenje­srednjih­šol­in­uciteljišc.­V­ta­namen­so­bili­potrebni­ne­le­slovenski­ucbeniki,­temvec­tudi­od­deželnega­šolskega­sveta­izdelani­ucni­nacrti,­prirejeni­za­pouk­v­slovenšcini.­Zato­in­zaradi­nasprotovanja­nemških­nacio­nalistov­je­projekt­slovenskih­ucbenikov­le­pocasi­napre­doval.­Da­zagotovijo­njihovo­uvedbo­v­šole,­so­že­odobrene­nemške­ucbenike­prevajali­v­slovenšcino,­namesto­da­bi­jih­pisali­sami.­Izdajala­jih­je­med­drugim­tudi­Matica. 
9­­­Ko­je­šolsko­ministrstvo­na­Dunaju­1.­aprila­1881­izdalo­ukaz,­da­se­z­zacetkom­prihodnjega­šolskega­leta­na­uciteljišcih­na­Kranjskem­uvede­slovenski­ucni­jezik­za­neka­tere­predmete,­med­njimi­za­naravoslovje,­je­bilo­treba­po­hiteti­z­izdajo­manjkajocih­ucbenikov.­Ker­pa­Kranjski­deželni­šolski­svet­ni­imel­denarja­za­tiskanje­potrebnih­ucbenikov,­je­13.­julija­1881­v­imenu­deželnega­predsednika­Winklerja­zaprosil­Matico,­da­jim­priskoci­na­pomoc­(Bufon­1964:­370). 209 
njo Matice Slovenske prevedel še Woldrichov ucbenik 
Somatologija ali nauk o cloveškem telesu. S prevodom 
se je mudilo, a casa za prevajanje prakticno ni imel. Bil je že družinski oce in poleg izvajanja svojega zdrav­niškega poklica je bil še predsednik kamniške Naro­dne citalnice, nacelnik kamniške mestne korporacije in kamniški župan. Zaradi casovne stiske ni iskal in zato tudi ni uporabljal že uvedenih slovenskih strokov­nih izrazov. Sproti je koval nove. Ker njegov prevod ni bil uporaben, je ucbenik izšel v Erjavcevem prevodu (Bufon 1964: 370–372). Samcevo literarno delovanje se je tukaj koncalo. Odslej je le še prispeval clanke 
o raznih aktualnih vprašanjih v dnevnem casopisju, predvsem v Slovenskem narodu (Kamnik, 1939). 
Zdravnik v Kamniku s postankom v Postojni 
Samec ni dolgo ostal v Ljubljani. Po približno osmih mesecih je zapustil sekundariat10 in sredi leta 1871 odšel v Kamnik, kjer je kot prakticni zdravnik11 delal do konca julija 1873. Domnevam, da je kot družaben, odprt in narodno mislec Slovenec takoj po svojem pri­hodu zacel delovati v kamniškem javnem in kulturnem življenju. Zelo aktiven je bil pri leta 1868 ustanovljeni Narodni citalnici. Na obcnem zboru 6. januarja 1873 so ga izvolili za njenega predsednika, kar pa je ostal le dobrih šest mesecev. Na seji citalniškega odbora 
20. julija 1873 je zaradi odhoda v Trst predal vodstvo podpredsedniku Ludviku Gradišniku. Pri poslavljanju je svaril društvo pred razpadom, ki mu je grozilo za­radi splošnega politicnega pritiska posebej s strani nemškutarskega župana Janeza Kecla, ki si je priza­deval za ukinitev citalnice in za njeno združitev z nem­škim Lesevereinom v Bürgerverein.12 Pri svojem delu je Samec navezoval in poglabljal stike z domacini in med njimi spoznal svojo življenjsko družico Terezijo, najmlajšo hcer premožnega mešcana, posestnika in gostilnicarja Jožefa Rodeta, enega ustanovnih clanov citalnice (Torkar 1996: 97). Ta je, mogoce na Samce­vo pobudo, od leta 1873 naprej oddajal citalnici prvo nadstropje hiše v Mestu 6913 (Trebanjev 1919). Sa­mec je ne samo kot dober pevec, temvec nekaj let tudi kot pevovodja ojacal citalniško pevsko društvo (Cebulj 1982: 3). 
1. avgusta 1873 je nastopil mesto zdravnika pri Južni železnici v Trstu (SN, 26. 7. 1873), od koder je bil kmalu premešcen v Postojno, kjer je ostal do kon­ca leta 1876 (SN, 20. 8. 1889). 13. julija 1874 se je v Kamniku oženil s Terezijo Rode.14 Zakoncema se je 
6. maja 1875 v Postojni rodil prvi otrok, hci Bogomila, 
10­­­Za­njegov­odhod­govori­razpis­sekundariata­v­ljubljanski­bolnišnici­z­dne­21.­6.­1871­v­ALZ. 
11­­­Leta­1873­so­v­Kamniku­delovali­okrajni­zdravnik­dr.­Jožef­Kapler,­zdravnik­porodnicar­dr.­Maks­Samec­in­mestni­ranocelnik­Franc­Legat­(Österreichischer­1874:­204). 
12­­­Zapisniki­obcnih­zborov­6.­1.­in­20.­7.­1873­(ZAL­KAM­94). 13­­­Danes­Glavni­trg­6.­Hišo­je­Rodetova­starejša­hci­Jožefa­Gilly,­poštarica­v­Višnji­Gori,­leta­1908­prodala­citalnici,­ki­jo­je­popravila­in­nekoliko­prezidala.­V­nekdanjih­prostorih­citalnice­je­danes­Društveni­dom,­v­pritlicju,­v­katerem­je­
bila­od­nekdaj­gostilna,­pa­restavracija­Veronika. 14­­­Kamnik­10.­9.­1851­–­Ljubljana­21.­7.­1910. 

ki so jo vse življenje klicali Bogca.15 Domnevam, da je imela Terezija domotožje po svojem rojstnem kraju in se je želela vrniti v Kamnik. Mož verjetno ni nasproto­val njeni želji in je iskal možnost za vrnitev. Ko se je leta 1876 kamniški lekarnar Adolf Jahn odlocil, da se upokoji, je iskal kupca za svoji enonadstropni hiši na Šutni 6 in 7, kjer je imel v eni od njih svojo lekarno, in velik vrt,16 na katerem je stal steklen rastlinjak za vzgojo zdravilnih zelišc. Maks Samec je 27. novembra 1876 posest17odkupil za 15.500 gld, delno s posoji­lom, delno v gotovini,18 ki je bila zelo verjetno darilo njegovega tasta,19 kajti lastnega premoženja ni imel, 
15­­­Bogca­Samec­(1875–1959)­se­je­po­smrti­svojega­prvega­moža­omožila­z­ljudskim­uciteljem­in­poznejšim­dolgoletnim­ravnateljem­ljubljanske­gluhonemnice­Mirkom­Dermeljem.­Njuna­sinova­sta­bila­violinist­Albert­(Ali)­Dermelj­(1912– 1986)­in­kemik­inž.­Mirko­(Mire)­Dermelj­(1914–2018).­O­slednjem­glej­moj­clanek­iz­leta­2019:­V­spomin­Mirku­Der­melju­(1914–2018).­V:­Planinski vestnik 125/2.­64–66.­O­Bogci­in­njenem­prticku­s­številnimi­uvezenimi­podpisi­pa­glej­moj­clanek­iz­leta­2004:­Prticek­kot­spomin­na­poznanstva­v­Kamniku­in­Ljubljani­okrog­leta­1893.­V:­Kronika­52/1.­45–54. 
16­Meril­je­skoraj­1400­m²­(Torkar­1996:­40). 
17­K­posesti­so­spadali­nepremicnina,­inventar­apoteke,­zdravila,­500­cvetlicnih­loncev­za­vzgojo­zdravilnih­zelišc­in­razno­orodje. 
18­Kupnino­je­poravnal­s­posojilom­od­Jahna­v­višini­5500­gld­s­sedemletno­odplacilno­dobo­in­6­odstotnimi­obrestmi­in­s­10.000­gld­v­gotovini­(ZAL­KAM­109,­št.­9). 
19 Ker­po­smrti­staršev­Terezija­Samec­ni­podedovala­nobene­nepremicnine,­njena­sestra­Jožefa­Gilly­pa­hišo­z­vrtom­na­Grabnu­1­(ZAL­KAM­15),­domnevam,­da­se­je­to­zgodilo­zato,­ker­so­starši­leta­1876­financirali­Samcev­nakup­hiš­na­Šutni­6­in­7. 

in jo prevzel 1. januarja 1877. Hiši je pozneje združil v eno. Družina se je gotovo že istega dne preselila v Kamnik in se nastanila v prvem nadstropju svojega novega doma. Na vrtu so gojili zelenjavo (med drugim beluše), sadno grmicevje in drevje, pozneje so na vrt postavili še telovadno orodje za otroke. V dnevni sobi sta stala klavir, na katerem je verjetno igrala Terezija in pozneje vsi trije otroci, in šivalni stroj.20 Zakoncema sta se v hiši rodila še dva otroka: 10. oktobra 1881 sin Maksimilijan Ladislav, ki so ga kot oceta klicali Maks,21 in 13. junija 1883 moja babica Dragomila, ki so jo kli­cali Draga.22 Za pomoc v gospodinjstvu in pri hišnih opravilih so skrbeli dve dekli in hlapec. Maks Samec je v prvih dneh januarja 1877 v pritlicju svoje hiše odprl zasebno zdravniško prakso (SN, 20. 8. 1889), tisti del pritlicja, v katerem so bili lekarniški prostori, in verjet­
no tudi steklen rastlinjak pa je oddal lekarnarju Josipu 
Mocniku, ki je istega leta prišel v Kamnik kot Jahnov naslednik. O Samcevem delovanju kot zdravniku vemo bore malo. Vemo le, da je bil napreden,23 nesebicen, izredno vesten, tankocuten in požrtvovalen zdravnik, ki je brez razlike zdravil tako premožne kot revne paci­ente. Ce slednji niso imeli denarja za placilo njegovih storitev, ga ni terjal (Draga Leskovic). Zato je »užival 
velik ugled«. »Vsako bolezen je vestno študiral in iskal 
vse možnosti, kako bi lahko pomagal.« Ker sta bila ta­krat »v kamniškem okraju samo dva zdravnika«,24 je 
imel velik delokrog in »je moral cesto napraviti dolge poti do svojih pacientov« na oddaljenih kmetijah (Kam­nik 1939). 
Delovanje v kamniškem javnem življenju 
Po vrnitvi v Kamnik je Samec hitro oživil stike, ki niti v casu njegovega službovanja v Postojni niso za­mrli, in nadaljeval svoje delovanje na kulturnem in po­liticnem podrocju. Ker so ga clani Narodne citalnice obdržali v lepem spominu in cenili njegovo kratko vo­denje v letu 1873, so ga že na prvem obcnem zboru 
7. januarja 1877 izvolili za predsednika (Slovenec, 16. 
1. 1877). Njihovo upanje, da bo po nekaj letih mrtvi­la obudil citalnico v življenje, se je uresnicilo. Samec je kot vesten in angažiran predsednik vse do svojega odstopa leta 1886 skrbel za uspešno delovanje cital­
20­Moja­babica­je­imela­na­eni­roki­deformiran­prst­v­bližini­nohta,­ker­ji­ga­je­prebodla­igla­šivalnega­stroja,­ko­se­je­kot­majhen­otrok­smukala­okrog­matere­pri­šivanju. 
21­Prof.­dr.­Maks­Samec­(27.­6.­1881–1.­7.­1964)­je­bil­svetovno­znan­raziskovalec­škroba.­Leta­1919­je­ustanovil­študij­kemije­na­novo­ustanovljeni­Univerzi­v­Ljubljani­in­bil­v­letih­1935–1937­njen­rektor.­O­njem­glej­zbornik­Alenka­Dekleva­et­al.,­2016:­Maks Samec (1881–1964). Življenje in delo.­Ljubljana:­SAZU­in­Slovensko­kemijsko­društvo. 
22­Draga­Samec­(1881­–1972)­se­je­porocila­z­uciteljem­Gottfriedom­Leskovicem,­ki­se­je­25.­11.­1863­rodil­na­Šutni­22,­ker­je­njegov­oce­kot­okrajni­sodnik­nekaj­let­služboval­v­Kamniku.­Njuna­otroka­sta­bila­dirigent­in­komponist­Bogomir­(Bogo)­Leskovic­(1910–1995)­in­profesorica­matematike­Leopoldina­(Oli)­Leskovic­(1917–2003),­ki­se­je­omožila­s­fizikom­prof.­dr.­Antonom­Peterlinom­(1908–1993),­ustanoviteljem­Inštituta­»Jožef­Stefan«.­O­Bogu­Leskovicu­glej­monografijo­Marjane­Mrak,­2003: Bogo Leskovic. Ljubljana:­3­Grafos. 
23­Med­drugim­je­bil­proti­temu,­da­ženske­nosijo­steznike. 
24­Leta­1979­je­poleg­Samca­deloval­še­mestni­zdravnik­dr.­Janez­Vaupotic­(Oesterreichischer­1879:­91). 
nice in njen razvoj. Citalnica, v kateri so se zbirali pred­vsem mešcani in mestni izobraženci in v kateri je vel vedno bolj napreden duh (SN, 3. 4. 1883), je skrbela za pestro klubsko življenje. Prirejali so veselice, števil­ne bésede z gledališkimi igrami, recitacije, pevske in koncertne nastope, v katerih so nastopali predvsem domaci amaterji, plese, v pustnem casu maškarade in izlete pogosto skupaj s Sokolskim društvom in tako razširjali javno rabo slovenšcine. V klubski knjižnici so bili na voljo slovenski casopisi in druga literatura. Sa­mec je uvedel »jour fixe« ob cetrtkih,25 na katerih so clani v mali citalnici pogosto pozno v noc, vcasih celo do zgodnjih jutranjih ur, razpravljali o aktualnih proble­mih, nacrtih za prihodnost … Kot že prej navedeno, je bil Samec tudi aktiven clan citalniškega pevskega zbora. Iz tega se je na željo pevcev osamosvojilo Prvo slovensko pevsko društvo Lira. Potem ko je 9. novem­bra 1882 deželna vlada potrdila društvene statute s 
4. novembra 1882 (ARS, AS 68), je društvo na svojem prvem obcnem zboru 12. novembra 1882 v Graškovi gostilni izvolilo društveni odbor. V prvih letih je Samec Liri v materialnem oziru velikodušno pomagal (Cebulj 1982: 3). 
Ker so kamniški mešcani poznali Samca kot poš­tenega in sposobnega moža, ki je bil navajen reševati probleme in do konca izpeljati nacrtovane naloge, so ga leta 1877, istega leta kot citalnica, clani kamniške mešcanske korporacije26 najprej izvolili v upravni od­bor, ta pa za svojega nacelnika.27 Domnevam, da so upali, da se bo z vsemi mocmi zavzel za prekinitev nes­tvarno sklenjene pogodbe v škodo korporacije, ki jo je mestni odbor z županom Antonom Hafnerjem na celu 
28. septembra 1853 sklenil z Mihaelom Holcerjem. Holcer je za dobo 25 let dobil pravico v Bistriškem goz­du za letno placilo 45 gld kopati boksitno rudo in pra­vico, da se po preteku prve pogodbene dobe zakup av­tomaticno podaljša za letno placilo 90 gld. Iz boksita niso pridobivali aluminija, ampak so iz njega izdelovali cistilni prašek z imenom Steiner Putzpulver za cišce­nje in poliranje pribora in drugih kovinskih predmetov. Zakup je pozneje prešel na družbo, pri kateri so bili se­veda udeleženi Holcer, poleg njega še župan Hafner, lastnik obrata za izdelavo beloprstene posode Blaž Šnabl, Helena Cerar in nekateri drugi mešcani. Družba se je obvezala, da bo dobavljala Alojziju Prašnikarju ves izkop rude, ki so jo nato v njegovem obratu v Me­kinjah zdrobili v cistilni prašek. Tega je prodajal naprej na drobno, na debelo pa tržaškemu trgovcu Aleksan­dru Radešicu. Kopanje in prodaja cistilnega praška sta družbi in Prašnikarju prinašala res lepe dohodke, ki so jih ocenjevali na okrog 3000 gld letno,28 kar je 
25­Seja­citalniškega­odbora­7.­1.­1883­(ZAL­KAM­94). 
26­Samec­je­z­nakupom­korporacijskih­hiš­na­Šutni­6­in­7­avtomaticno­postal­clan­mešcanske­korporacije.­S­spremembo­upravne­organizacije­iz­leta­1866,­ki­je­uvedla­politicne­obcine,­je­premoženje­mestnega­dominija­(Bistriški­gozd­in­druga­posest)­prešlo­na­mešcansko­korporacijo.­Clani­korporacije­so­postali­samo­lastniki­194­hiš,­ki­so­tvorile­prejšnji­mestni­dominij. 
27­Posnetek­iz­racunov­o­premoženji­I.­mešcanske­korporacije­in­II.­špitalskega­zaklada­v­Kamniku­leta­1878 (ARS,­AS­16,­š.­36);­Zapisnik­izjav­Franca­Ekslerja­in­Antona­Fröhlicha­na­
okrajnem­glavarstvu­12.­6.­1886­(ARS,­AS­16,­š.­36). 28­V­26­letih­so­Prašnikar­in­družba­zaslužili­vsaj­78.000­gld,­kar­je­bilo­vec­kot­petkratna­kupnina­hiš­na­Šutni­6­in­7. 211 
seveda sprožilo nejevoljo in zavist med drugimi cla­ni korporacije. Samec se je verjetno takoj po izvolitvi lotil žgocega problema in sprožil postopek za prekini­tev nepoštene pogodbe; upravni odbor je vložil tožbo, toda deželno sodišce v Ljubljani jo je 31. decembra 1877 zavrnilo. Sledilo je tožarjenje na okrajnem so­dišcu v Kamniku, na višjem sodišcu v Gradcu in na vrhovnem sodišcu na Dunaju. Ker se slednje ni dokon­cno odlocilo, je prišlo do poravnave. 24. julija 1879 je bila sklenjena pogodba med zastopniki mešcanske korporacije in Aleksandrom Radešicem. Podpisali so jo Maks Samec, Janez Debevc, Janez Murnik, Jožef Polak in Jurij Golenver. Radešic je za letno zakupnino 3000 gld za 20 let dobil pravico kopanja boksita, da pa rude ne bi prehitro zmanjkalo, je bila njena kolici­na omejena na množino, ki jo je bilo možno pridobiti samo s petimi delavci. Poleg tega je ponudil še kavcijo v vrednosti 5000 gld in povrnitev škode bivšim najem­nikom, ce odstopijo od tožbe. Zadeva je bila rešena v prid mešcanske korporacije, ki je odtlej dobivala 3000 gld najemnine namesto borih 90 gld (Valencic 1957: 95; Torkar 1996: 22–23). 
Vsem ta rešitev ni bila po volji. Skupina nezadovo­ljnih s premožnim trgovcem Janezom Keclom in nje­govim svakom izredno uspešnim gospodarstvenikom Alojzijem Prašnikarjem na celu, ki je zaradi pogodbe izgubil dolgoleten zelo donosen zaslužek, je v dopisu na deželni zbor 20. 8. 1879 zaman protestirala, ceš da je bila pogodba sklenjena v škodo korporacije, ker ni bilo javne licitacije zakupa (ARS, AS 16, š. 39). Kak­šne namene so imeli clani korporacije s prihodki iz no­ve pogodbe, ni znano, mogoce so si jih želeli razdeliti med seboj. Samec je vsekakor menil, naj jih korpora­cija porabi v splošno dobro: za gradnjo nove mestne hiše, v kateri naj bi bila tudi šola, in za odstranitev zlo­glasnega klanca pod Malim gradom, velike prometne ovire za vprežno živino pri prehodu skozi mesto. Temu delu se je posvetil v zelo kratkem casu, toda projekti­ranje obeh objektov je bilo zamudno. Za poslopje, v katerem naj bi bili mestna hiša in šola, je trajalo eno leto, za prekop pa dobri dve leti. 
Leta 1880 so bile spet na vrsti volitve obcinskega odbora in obcinskega predstojništva. Volitve slednje­ga so bile posebej potrebne, kajti prejšnji župan Janez Kecel je bil 5. junija 1879 zaradi financnih nepravilno­sti pri vodenju in upravljanju obcine primoran odstopiti (SN, 6. 6. 1879), toda kot najpremožnejši mešcan je bil virilist29 in je zato obdržal svoj glas v obcinskem od­boru (Torkar 1996: 81). Od 13. avgusta 1789 naprej je kamniški mestni zastop30 vodil nadomestni župan Franc Eksler (Slovenec, 26. 8. 1879). Novi clani v za­cetku maja leta 1800 izvoljenega obcinskega odbora so 20. maja enoglasno izvolili Samca za župana (SN, 
23. 5. 1880) – gotovo zato, ker je bil drugace kot nem­
škutarski Kecel narodnjak in ker se je uspešno boril v 
korist korporacije. Samec je postal nosilec dveh najpo­membnejših javnih funkcij v Kamniku: upravnopolitic­ne kot župan in gospodarske kot nacelnik mešcanske korporacije. Odslej je še laže in še ucinkoviteje deloval za napredek mesta in se zavzemal za cim širšo rabo slovenšcine v javnem življenju. Že na tretji seji obcin­skega odbora 7. avgusta 1880 so soglasno sklenili, da slovenšcina zamenja nemšcino kot uradni jezik v vseh obcinskih zadevah in dopisih (ZAL KAM 102). 
Pri svojem delu za napredek in razvoj mesta se dalj­novidni Samec ni ustrašil nobenih težav. Prvi projekt, ki se mu je z veliko vnemo posvetil, je bila gradnja no­ve mestne hiše, v kateri naj bo tudi ljudska šola. Kam­niška mestna hiša je bila premajhna, šola pa sploh ni imela lastnega poslopja. Vse od leta 1804, ko je staro šolsko poslopje pogorelo, je bila nastanjena v nekda­nji franciškanski suknarni (Šuštar 1992: 78). Prostori, v katerih so ucitelji franciškani poucevali okrog 180 deckov v štirih razredih,31 so bili neprimerni, verjetno premajhni in mogoce celo nezdravi. Tudi mestna hi­ša ni imela primernih prostorov. Stara mestna hiša je prav tako kot šola leta 1804 pogorela. Mestna uprava se je zacasno nastanila v hiši št. 26 na Glavnem trgu, ki je bila v njeni lasti. Ker so bili prostori nezadostni, je mesto leta 1855 kupilo hiši št. 24 in 25 v Zadnji ulici (Polec 1955: 64 in 71) in ju preuredilo v uradne prostore. Toda namesto mestne uprave se je v njih na­stanilo okrajno glavarstvo (Klobcar 1998: 53). Ko sta po uvedbi obcin leta 1866 nastali dve upravni enoti, obcinska uprava in uprava mešcanske korporacije, se je prostorska stiska v mestni hiši zelo povecala. Ker se je Samcu zdelo stanje nevzdržno, ga je hotel cim prej odpraviti. Postal je gonilna sila prizadevanja za prezidavo obstojece stavbe oz. za novogradnjo, ki bi zadovoljila potrebe korporacije, obcine in šole. Gotovo mu je šele po številnih posvetovanjih uspelo prepricati upravni odbor mešcanske korporacije, da bi bila naj­bolj primerna novogradnja. Obcinski gradbeni odsek je naredil nacrte za novo stavbo, pripravil projektno dokumentacijo, potrebno za pridobitev gradbenega dovoljenja, in izracunal stroške posameznih gradbe­nih del. Po izdaji gradbenega dovoljenja, o katerem žal nimamo nobenih podatkov, je Samec v imenu korpo­racije 15. septembra 1880 v dnevniku Slovenski na­rod objavil razpis del za gradnjo v višini 12.682 gld 60 kr, ki jo je prevzel in izvedel zidarski mojster Filip Zupancic iz Ljubljane s svojim gradbenim podjetjem. Ne vemo, kako visoki so bili celotni stroški projekta, ki je obsegal rušenje obstojece mestne hiše, zidavo novega poslopja, nabavo gradbenega materiala in no­tranje opreme. Korporacija je izdatke brez težav krila iz prihodkov od svojega premoženja, ki je bilo vredno okrog 300.000 gld (SN, 8. 6. 1879), katerim se je pred kratkim pridružila letna zakupnina 3000 gld za kopa­nje boksita v Bistriškem gozdu. Prav tako ne vemo, kdaj so zaceli gradnjo, vemo le, da je stavba v zacetku julija 1882 že stala (SN, 10. 7. 1882), kar pa nikakor ne pomeni, da so bili notranji prostori dokoncno zgra­jeni in opremljeni. Novo mestno hišo, v kateri je bila v pritlicju poleg sedeža korporacije in obcinske upra­

29­­­Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pravniški­izraz­v­ve še vecja dvorana za prireditve, v višjih nadstropjih nekaterih­državah:­clan­kakega­predstavniškega­telesa­po­svojem­rodu­ali­položaju­in­glasuje­zasebno. 
30­­Po­Slovarju slovenskega knjižnega jezika:­V­stari­Avstriji­31­­­Po­podatkih­iz­let­1879,­1883­in­1884­(UT,­1.­10.­1879,­15.­skupina­ljudi,­ki­na­podlagi­samouprave­vodi­doloceno­skup­9.­1883­in­1.­10.­1884). nost. 
pa ucilnice tako za deško kot za dekliško šolo,32 so slavnostno odprli 5. oktobra 1882. Po jutranji maši, ki so se je udeležili številni mešcani, vecina uradništva, predstavniki korporacije in obcine, ucitelji franciškani in praznicno obleceni šolarji, je ob igranju vojaške god­be sledil pohod do šole. Potem ko so jo dekan Oblak in drugi duhovniki blagoslovili, so si najprej ucenci, med njimi gotovo tudi Samceva hci Bogca, nato pa vsi drugi ogledali nove šolske prostore. Požarna straža je vzdrževala red, vojaška godba je skrbela za prijetno vzdušje. V dekliški ucilnici so pripravili banket za odra­sle, ki so se ga poleg domacinov udeležili še zidarski mojster Zupancic, deželna poslanca dr. Poklukar33 in Potocnik ter okrajni glavar dr. Rüling kot zastopnik de­želnega predsednika Winklerja. Šolsko mladino, okrog 300 otrok, so pogostili v Graškovi gostilni (SN, 17. 10. 1882). Ker je bila mestna hiša last korporacije, ji je morala obcina placevati skoraj 600 gld letne najemni­ne za šolo (SN, 3. 11. 1882). Kamnicani so stavbo, v kateri je danes glavna pošta, zaradi v njej nastanjene šole imenovali šola. 
Ker se Samec za napredek mesta ni ustrašil odpora somešcanov, se je verjetno skoraj istocasno z gradnjo nove šole lotil še odlocno težavnejšega in za konser­vativne Kamnicane skoraj revolucionarnega projekta: odpravo zloglasnega klanca pod Malim gradom, najve­cje prometne ovire za vprežno živino pri prehodu skozi mesto. Svoj namen je moral najprej pojasniti obcin­skemu odboru in ga prepricati o njegovi potrebnosti in izvedljivosti. Ker so ob cesti cez klanec stale hiše, ki prekopa vsaj delno ne bi preživele, je moral pregovoriti še lastnike teh hiš, da privolijo v rušenje, za kar bi do­bili primerno odškodnino. Vse to je trajalo in je Samcu gotovo vzelo veliko moci in casa. Šele proti koncu leta 1881 je bil projekt v glavnem izdelan in verjetno tudi pridobljeno gradbeno dovoljenje. Predvideno je bilo, da bo obcina v lastni režiji podrla klanec in izvedla do­locena druga dela, npr. rušenje Kaplanckove hiše št. 65,34 preostala dela bo pa naslednje leto razpisala.35 Delo je le pocasi napredovalo. Do julija 1882 je bil kla­nec predrt,36 dve hiši podrti in dve prerezani (Kamnik 1939), toda ni bil še dokoncno urejen. Samcu je uspe­lo od okrajnega glavarstva dobiti dovoljenje za zidanje škarpe iz navadnega neobdelanega in zato cenejše­ga kamna namesto iz dragega obdelanega kamna s temu primerno debelejšo škarpo. Obcinski odbor je z zidarskim mojstrom Filipom Zupancicem sklenil po­godbo, da sezida škarpa za ceno 2 gld 80 kr/m³ iz kamna, ki so ga lomili na Vrhpolju. S tem obseg del ni 
32­­­Žal­mi­ni­uspelo­izvedeti,­kje­je­bila­dvorazredna­dekliška­šola­do­dograditve­nove­šole,­ki­jo­je­obiskovalo­približno­enako­veliko­število­deklic­kot­deckov­na­deški­šoli. 
33­­Dr.­prava­Josip­Poklukar­je­bil­po­smrti­deželnega­glavarja­Gustava­grofa­Thurn­Walsassina­25.­julija­1888­imenovan­za­prvega­slovenskega­deželnega­glavarja­na­Kranjskem­(Plesnicar­1949). 
34­­­Kamniška­obcina­je­imela­svoj­gradbeni­odsek,­ki­je­skrbel­za­vzdrževanje­treh­velikih­in­nekaj­manjših­mostov,­vseh­cest­in­ulic­v­obcini,­za­nabrežje­Bistrice­in­za­mestno­raz­svetljavo. 
35­­­Seja­30.­12.­1881­(ZAL­KAM­102). 
36­­­Pri­kopanju­klanca­so­našli­zarjavelo­bodalo.­Samec­je­hotel­z­njega­odstraniti­rjo­z­brusnim­kamnom,­ki­ga­je­v­ta­na­men­vrtela­njegova­sedemletna­hci­Bogca.­Ker­mu­je­bodalo­spodletelo­iz­rok,­je­hcer­nevarno­ranilo­(Mire­Dermelj). 
bil zakljucen. Treba je bilo popraviti Škarjevo hišo št. 67, ki je bila pri kopanju prekopa precej poškodovana, narediti novo cesto, namestiti kamnite jarke za odtok vode s klanca in ceste ter izravnati Glavni trg, ponekod po meter in pol.37 Gradbena dela, ki naj bi bila zaklju­cena do konca leta, so ocenili na vec kot 20.000 gld. Po odbitku denarne rezerve v obcinski blagajni v višini 4200 gld in prispevka korporacije v višini 2700 gld je preostal znesek 13.100 gld, ki ga je bilo treba pokriti. Obcina je sklenila z Jožefom Rodetom ml. pogodbo za posojilo v višini 12.000 gld z dvanajstletnim rokom od­placila in 5­odstotnimi obrestmi. Dolocili so, da se bo dolg poplaceval s 25­odstotno obcinsko priklado38 na direktni in užitninski davek na prodajo mesa in vina, toda deželna vlada je priklado najprej zavrnila,39 ne­koliko pozneje pa le dovolila,40 ter z zvišano mostnino in cestnino, toda le za prebivalce zunaj kamniške obci­ne. Za preostanek 1100 gld pa je bil Samec preprican, da bo deželna vlada prisilila deželni gradbeni odbor, da bo zvišal svoj dosedanji prispevek za gradnjo ceste v višini 500 gld. Nekaj denarja bo skušal izprositi od vojnega ministrstva, ki je imelo v lasti leta 1852 usta­novljeno kamniško smodnišnico.41 Prekop je bil vseka­kor do konca leta 1882 narejen, verjetno tudi škarpa sezidana, toda urejevanje ceste in odtocnih jarkov se je zavleklo vse do pomladi 1883, ce ne še dalj.42 
Kamnicani bi morali biti zadovoljni, da so dobili no­vo šolo, in hvaležni, da klanca ni bilo vec, cez katere­ga se je mucila predvsem vprežna živina, posebno ce je morala vleci preobložene vozove. Namesto tega so mnogi videli le obcinski dolg in zvišane dajatve. Njiho­vo godrnjanje Samcu ni bilo dosti mar. Govoril je: »Ce mi vi ne boste hvaležni, mi bo pa hvaležna živina« (Zika 1959: 278). Poleg tega marsikomu Samcevi uspehi pri povzdigu mesta niso bil povšeci. Njegovi nasprotniki43 in nevošcljivci,44 ki jih je vedno veliko, ce si uspešen, so razširjali lažne govorice, ki so jim lahkoverneži brez pomisleka nasedli. Po teh naj bi bil Samec kriv, da so kmalu po odprtju nove šole iz nje kot ucitelje izgna­li franciškane, ki so vse od leta 1784 (Torkar 1996: 
94) zelo uspešno in v splošno zadovoljstvo poucevali kamniške ucence. Ta govorica je bila skregana z resni­co. Dne 14. maja 1869 je cesar odobril nov zakon o ljudskih šolah, zaradi katerega naj bi nadzorstvo nad 
37­­­Seja­6.­7.­1882­(ZAL­KAM­102). 38­­­Priklada­je­bila­lokalni,­tukaj­obcinski­dodatek­k­državni­davšcini. 39­­­Na­seji­Kranjskega­deželnega­zbora­13.­7.­1880­je­nemška­
vecina­kamniško­peticijo­zavrgla­(Slovenec,­3.­8.­1880). 40­­Seja­19.­2.­1883­(ZAL­KAM­102). 41­­­Seja­6.­9.­1882­in­13.­10.­1882­(ZAL­KAM­102). 42­­­Šele­na­seji­obcinskega­odbora­19.­2.­1883­so­razpravljali­
o­narocilu­kamnitih­odtocnih­jarkov­za­novo­cesto­(ZAL­KAM­102,­š.­236). 
43­­­Po­besedah­avtorja­clanka­v­Slovenskem narodu 10.­julija­1882­se­je­pred­leti­v­Kamnik­priselil­nekdo,­ki­je­prišel­ob­dolgoleten­donosen­posel.­Zacel­je­gojiti­»crno mašcevanje«.­Hujskal­je­proti­Samcevim­projektom­in­z­nekaj­pajdaši­skušal­»škodovati ob vsakej priliki z intrigovanjem, in pri tem 
posluževal se sredstev, katere imenovati brani dostojnost«. 
44­­­Npr.­trgovec­Janez­Kecel,­eden­najbogatejših­Kamnicanov­in­dolgoletni­kamniški­župan­(1870–1879),­ki­je­bil­v­letih­1877–1883­deželni­poslanec­nemške­stranke­volilne­mestne­kurije­Kamnik,­Radovljica­in­Tržic,­je­zavidal­Samcu,­da­kot­predsednik­mešcanske­korporacije­upravlja­njeno­zares­veliko­premoženje­(SN,­8.­6.­1879). 
njimi prešlo s cerkvenih na državne organe (Gesetz 1869), vendar se ni dalo zamenjati njenega vodstva in uciteljev, dokler je bila šola v stavbi, ki je bila last franciškanov. Cim je deželni šolski svet45 izvedel, da bodo v Kamniku zidali novo šolo, je okrajni šolski svet razpisal štiri uciteljska mesta za kamniško deško šo­lo,46 kar je bilo vec kot prezgodaj. Stavba je bila gotova šele cez dve leti. Obcinski odborniki so se na seji 7. avgusta 1880 izrekli proti odstranitvi »priljubljenih in vestnih uciteljev« franciškanov. Pooblastili so Samca in dva odbornika, da prosita predsednika deželnega zbora Winklerja za pomoc.47 Samec se je takrat in še enkrat pozneje obrnil nanj, toda Winkler je bil nemo­cen nasproti nemški vecini v kranjskem deželnem zbo­ru (UT, 1. 11. 1881). Tudi Samceva prošnja na cesarja v imenu obcinskega odbora z dne 14. avgusta 1880 (Šuštar 1992: 96) je bila le delno uslišana: franciška­nom so bili odpušceni uciteljski izpiti, a nic vec.48 Za­radi prošnje na nemško usmerjeni deželni šolski svet z dne 18. avgusta 1880, da dovoli obdržati franciškane kot ucitelje (Šuštar 1992: 95), mu je ta zaradi nepo­slušnosti celo naložil globo 25 gld (SN, 7. 6. 1883). Okrajni šolski svet je 24. julija 1882 znova razpisal šti­ri uciteljska službena mesta (UT, 1. 8. 1882). Dne 7. novembra 1882 je okrajni glavar dr. pl. Rüling, ki je bil kot tak tudi predsednik okrajnega šolskega sveta, lastnorocno izgnal ucitelje franciškane iz kamniške šo­le in naslednjega dne uvedel posvetne ucitelje (Slove­nec, 11. 11. 1882), ki pa so se proti namenu okrajne­ga šolskega nadzornika Jakoba Zime izkazali za trdne Slovence. Vodja šole, naducitelj Valentin Burnik, je na deželnozborskih volitvah leta 1883 glasoval za Samca (Torkar 1996: 71), ucitelj zacetnik Ljudevit Stiasny je postal kamniški kronist. 
Za Kamnicane je bilo leto 1882 izredno pestro. Praznovali so odprtje nove šole, se privajali ravni cesti skozi predrti klanec, obžalovali izgubo uciteljev fran­ciškanov in pozdravljali nova društva. Poleg že nave­denega pevskega društva Lira je bila ustanovljena še kamniška ženska podružnica predhodnika Rdecega križa za Kranjsko.49 V zacetku julija so clani korpora­cijske požarne straže, katere clan je bil tudi Samec, sklenili ustanoviti prostovoljno gasilsko društvo. Izbrali so zacasni društveni odbor z nacelnikom Julijem Sta­retom, ne pa z nemškutarjem Janezom Keclom, »kakor se je menda nameravalo« (SN, 10. 7. 1882). Kamniški obcinski odbor ga je potrdil na seji 26. julija 1882 (ZAL KAM 102). Prostovoljna požarna bramba ali straža je bila nato 14. avgusta 1882 na obcnem zboru v mestni hiši dokoncno ustanovljena. Ustanovni clani, med nji­mi Samec, so izvolili vodstvo društva in za nacelnika Josipa Mocnika.50 Ker so se gasilci že od vsega zacet­ka odlocili za slovenšcino kot poveljevalni jezik, jim je Samec pomagal odstraniti z vodilnih mest clane, ki so dajali povelja v nemšcini.51 Novembra so ustanovili še Društvo za podporo v bolezni pomoci potrebnih bram­bovcev prostovoljne požarne straže v Kamniku.52 
Na svoji seji 13. oktobra 1882 je obcinski odbor na Samcev predlog sklenil prositi deželni šolski svet, da dovoli, da se nemšcina zacne poucevati šele v tretjem razredu osnovne šole (ZAL KAM 102). Ceprav nisem našla nobenega podatka o tem, kdaj je bila dokoncana gradnja kanalizacije, zaceta še za casa Keclovega žu­panovanja, domnevam, da se je to zgodilo pred letom 1883. Težko si predstavljam, da bi Samec pred nje­no dograditvijo zacel delati nacrt za vodovod. Pri gra­škem podjetju Leo Kluczensko je poizvedel o stroških za gradnjo vodovoda53 in je 9. aprila 1883 ponudbo v višini 1232 gld predstavil obcinskemu odboru (ZAL KAM 102). Ker je bila obcina zadolžena zaradi gradnje prekopa, do izvedbe še dolgo ni prišlo. Vodovod, ki je pripeljal vodo iz Bistrice do Glavnega trga, je bil zgra­jen šele konec leta 1888.54 Tudi zacetki obrtne šole segajo nazaj v leto 1882. Takrat je šolsko ministrstvo za Kamnik dovolilo obrtno šolo, izvedbo pa prepustilo okrajnemu šolskemu svetu. Ker bi stroške zanjo mora­la prevzeti obcina, jo je župan Samec odklonil.55 Šele ko je bilo financiranje zagotovljeno iz deželnega skla­da, so leta 1884 ustanovili obrtno nadaljevalno šolo, za katero je obcina prispevala svecavo in kurjavo.56 
14. decembra 1882 so bile volitve v kamniški kra­jevni šolski svet. Skupšcina obcinskih zastopov Kam­nika in okoliških vasi je spet izvolila štiri dosedanje clane, ceprav so bili ti popolnoma neaktivni v prizade­vanju za ohranitev uciteljev franciškanov in je njihov predsednik za odstranitev franciškanov krivil kamniški 

45­­­Deželna­vlada,­deželni­in­kamniški­okrajni­šolski­svet­so­pospeševali­germanizacijo.­V­franciškanski­šoli­pa­je­bil­pouk­slovenski.­Ceprav­so­patri­otroke­že­od­1.­razreda­naprej­ucili­nemšcine,­to­deželnemu­šolskemu­nadzorniku­Raimundu­Pirkerju,­še­manj­pa­okrajnemu­šolskemu­nadzorniku­Jakobu­Zimi,­uredniku­nemško­nacionalno­us­merjenega­casopisa­Laibacher Schulzeitung,­ni­bilo­dovolj.­Nameravala­sta­zamenjati­cerkvene­ucitelje­s­posvetnimi,­ponemcevanju­naklonjenimi­ucitelji­v­škodo­deželnega­šolskega­sklada.­Posvetni­ucitelji­bi­stali­nad­2050­gld­na­leto,­docim­so­franciškani­dobivali­le­piclih­250­gld­(UT,­1.­11.­1881). 
46­­­Razpis­uciteljskih­služb­je­bil­objavljen­v­UT­15.­8.­1880. 
47­­­Seja­7.­8.­1880­(ZAL­KAM­102). 

48­­Z­odlokom­šolskega­ministrstva­s­16.­3.­1882­se­zaradi­dobrega­uspeha­v­šoli­ucitelje­franciškane­oprosti­uciteljskih­izpitov­in­šoli­podeli­pravica­javnosti­(SN,­3.­11.­1882). 
49­­­30.­marca­1882­so­bili­izdelani­statuti­za­Zweigverein­zu­Stein­des­patriotischen­Frauen­Hilfsvereins­für­Krain­(Podružnica­Kranjskega­domoljubnega­ženskega­društva­za­pomoc­[ranjencem]).­Društvo­je­bilo­19.­10.­1902­ukinjeno­in­se­reorganiziralo­v­podružnico­Rdecega­križa­za­Kranjsko­(ARS,­AS­68). 
50­­­Tega­dne­je­gasilsko­društvo­prevzelo­»od mešcanske kor­poracije eno brizgalko, nekaj lestev, voz s 300 m cevmi in nekaj druge opreme«­(Berlec­1982:­13,­14,­19).­Septembra­je­cesar­podaril­društvu­80­gld­(Slovenec,­7.­9.­1882),­v­Staretovi­gostilni­pa­so­v­njegov­prid­organizirali­kegljanje­na­dobitke;­prvi­dobitek­je­znašal­15­gld,­kar­je­bilo­neverjetno­veliko­v­primerjavi­z­letno­placo­ucitelja­zacetnika,­ki­je­znašala­400­gld,­torej­33,3­gld­na­mesec.­30.­novembra­1882­so­imeli­gasilci­na­Šutni­svoj­ognjeni­krst.­Ceprav­še­niso­imeli­želene­opreme,­so­z­velikim­naporom­pogasili­ogenj,­ki­ga­je­neki­potepuh­zanetil­v­»šupi«,­polni­slame­in­drv,­in­preprecili,­da­se­razširi­na­bližnji­kozolec­in­od­tod­naprej­(SN,­3.­in­11.­12.­1882). 
51­­­Seja­19.­2.­1883­(ZAL­KAM­102). 
52­­­Deželna­vlada­je­22.­11.­1882­potrdila­društvene­statute­(ARS,­AS­68). 53­­Vodovod­naj­bi­bil­speljan­do­vodnjakov­v­Mestu­in­na­Šutni. 54­Seja­21.­12.­1888­(ZAL­KAM­102). 55­Seja­19.­2.­1883­(ZAL­KAM­102). 56 ODZ,­20.­10.­1883­(23/15);­v­šolskem­letu­1884/85­je­
obrtno­nadaljevalno­šolo­obiskovalo­36­ucencev­(UT,­15.­8.­1885),­1885/86­54­ucencev­(SN,­30.­7.­1886)­in­1887/88­že­81­ucencev­(UT,­15.­8.­1888). 

obcinski odbor, posebno pa Samca,57 in novega clana Janeza Murnika (SN, 16. 12. 1882). Naslednjega dne je okrajni šolski svet imenoval Samca za krajevnega šolskega nadzornika. Ceprav ni nobenega podatka o tem, da je bil Samec po poteku triletnega mandata spet imenovan za krajevnega šolskega nadzornika, ni razloga, da ne bi opravljal te funkcije vse do 15. decembra 1887, ko je bil na to mesto imenovan te­danji župan Franc Fišer (ZAL KAM 112). Šolstvo mu je bilo pri srcu in svojo funkcijo, ki je bila castna, je vestno izvajal. Bil je »pravi, odkritosrcni prijatelj šoli in uciteljem«.58 Po noveli zakona o šolstvu z 9. marca 1879 je bila njegova naloga kot krajevni šolski nad­zornik upravljati šolsko premoženje in izdelati letne proracune, skrbeti za šolsko poslopje in njegov inven­tar, za šolsko knjižnico, za šolske pripomocke za rev­ne ucence, za redno obiskovanje pouka, za šolski red in disciplino, podpirati ucitelje v njihovem delovanju … Dolžan je bil tudi »skrbeti, da se izpolnjujejo šolske postave in zaukazi višjih šolskih oblastnij«. V primeru 
neizpolnjevanja svojih dolžnosti je njega in druge cla­ne krajevnega šolskega odbora višja instanca lahko 
disciplinirala z denarno kaznijo59 in/ali odstavitvijo 
(UT, 15. 11. 1879). Samec, vecina premožnejših me­šcanov in duhovništvo so tudi osebno podpirali šolo. Šoli in ucencem so darovali knjige in razne šolske pri­pomocke, revni ucenci pa so dobili brezplacno hrano (ZAL KAM 112). 
Po odstopu liberalne vlade leta 1879 je avstrijski cesar Franc Jožef imenoval Eduarda Taaffeja za pred­sednika državnega zbora. 14. avgusta 1879 je za 14 let prevzel vlado, ki so jo podpirali nemški klerikalci in konservativci ter slovanski poslanci. Postopoma se je izboljšal položaj Slovencev. Minil je pritisk na državne uradnike, da uradujejo samo v nemšcini in da volijo nemške kandidate. V šolah, uradih in na sodišcih se je zacela uveljavljati raba slovenšcine, a izredno pocasi in v zelo omejenem merilu. Taaffejeva vlada je za svoj obstoj potrebovala vecino v državnem zboru, ki je bila obcutno odvisna od števila slovanskih poslancev. Da poveca njihovo število oziroma da bodo ti laže izvolje­ni, je vlada oktobra 1882 znižala davcno osnovo za vo­lilne upravicence z 10 gld na 5 gld. Omogocila je, da so volilno pravico dobili tudi manj premožni davkoplace­valci. Ker spremembe davcne osnove še niso uvedli za deželnozborske volitve, ki so bile na Kranjskem junija 1883, se število volilnih upravicencev ni povecalo, za­radi manjšega vladnega pritiska na uradništvo pa se je spremenila njihova sestava. Kamnicani so za kandi­
57­Po­Samcevih­besedah­je­predsednik­krajevnega­šolskega­sveta­pasar­in­graver­Alojz­Peterlin­(Slovenec,­11.­11.­1882)­zahajal­k­Janezu­Keclu­in­v­družbo,­v­kateri­»so se kovale laži o celem obcinskem zastopu posebno še o meni iztuhtane so bile tako fino in diplomaticno, da so se marsikaterega prijele, celo takih, o katerih bi sodil, da imajo dokaj lastnega razsodka; saj se laž in natolcevanje cloveškega srca rajše prime nego resnica in dober nauk« (SN,­30.­12.­1882). 
58­­­Šolska­kronika­1887/1888­(ZAL­KAM­112). 
59­­­Ker­je­deželni­šolski­svet­lahko­discipliniral­samo­clane­svo­jih­nižjih­instanc,­je­moral­biti­Samec­po­mojem­mnenju­že­v­obdobju­1879–1882­krajevni­šolski­nadzornik.­Drugace­ga­deželni­šolski­svet­avgusta­1880­ne­bi­mogel­kazno­vati­s­placilom­globe,­ko­je­proti­njegovi­zapovedi­prosil­za­obdržanje­uciteljev­franciškanov­(SN,­7.­6.­1883). 
data za mestno kurijo Kamnik­Radovljica­Tržic predla­gali svojega župana Samca, toda ta se je zaradi gonje proti njemu, ki se je vedno bolj stopnjevala, odpove­dal županstvu.60 Le na prošnjo mešcanov in novega okrajnega glavarja dr. Filipa Zaplotnika61 je pristal, da ostane na tem mestu do novih volitev.62 Potem ko je na volilnem shodu za deželni zbor 3. junija 1883 v zadovoljstvo prisotnih ovrgel vse ocitke in predstavil svoj program (zavzemal se bo za napredek Kamnika, Radovljice in Tržica, za spoštovanje njihovih pravic in enakopravnost slovenstva), so ga soglasno izvolili za kandidata (SN, 7. 6. 1883). Kandidat nemške stranke je bil deželni glavar in radovljiški grašcak Gustav grof Thurn­Valsassina. Priprave za volitve in volitve so bile kot že prejšnje zaradi nemške vecine v Tržicu burne. V Slovenskem narodu je 5. julija 1883 pisalo, da so v Kamniku proti Samcu agitirali ne le nemška stranka pod vodstvom trgovca Janeza Kecla, temvec tudi od­vetnik dr. Pirnat, župnik Oblak in nekateri franciškani. Kljub temu se jih je od 164 volilnih upravicencev (Tor­kar 1996: 71) 98 izreklo za Samca. Od teh ni bil niti eden iz duhovniškega stanu. Ob eni uri zjutraj so se ti na dan volitev 12. junija 1883 s številnim spremstvom na 43 vozovih odpeljali proti Tržicu, kjer so nje in Ke­clovo skupino volivcev, ki je prišla neodvisno, sprejeli z novico, da bodo volili sami, ker se je Thurn odpove­dal kandidaturi. Keclovo moštvo se je takoj odpelja­lo nazaj domov, medtem ko so se Samcevi privrženci obotavljali z odhodom. Malo pred zacetkom takrat obi­cajno javnih, ne tajnih volitev, ki so se zacele ob 10. uri, je prišel telegram iz Radovljice, da se Thurn le ni odpovedal kandidaturi. Ker je za Samca poleg Kamni­canov glasovalo še 13 Radovljicanov, je bil izvoljen s 111 glasovi proti 109 glasovom za Thurna. Veselje v Kamniku je bilo nepopisno (SN, 12. 6. in 5. 7. 1883). Seveda je bil Samec izredno navdušen nad izvolitvijo, a bil je v mislih tudi pri svoji ženi, ki je dan po volitvah rodila njuno mlajšo hcer Drago. 
Kamnicani si po velikem uspehu na volitvah niso mogli odpociti. Zagnali so se v priprave za praznovanje 600 let vladavine Habsburžanov in obisk cesarja Fran­ca Jožefa, ki je iz tega razloga leta 1883 obiskal vse avstrijske dežele in se na svoji poti ustavljal v mestih, trgih in številnih vaseh. Gotovo so na sejah obcinskega odbora razpravljali tudi o ukrepih za cesarjev obisk v Kamniku, toda ti zapisniki se niso ohranili. Vemo le, da je bil Kamnik na dan cesarjevega obiska 16. julija 1883 praznicno okrašen. Na hišah so bili pritrjeni na­pisi, cesarjevi portreti, s hiš so viseli venci, transparen­ti in zastave, postavljeni so bili trije slavoloki, ob cesar­jevi poti so plapolale zastave … Slavnostno obleceni Kamnicani, odrasli in otroci, so stali v špalirju ob ce­sarjevi poti skozi mesto. Na Glavnem trgu so ga poz­dravili številni predstavniki javnega življenja kamniške 
60­­­Poleg­tega,­da­so­ga­krivili­za­odstranitev­uciteljev­franciškanov,­so­mu­ocitali­še­brezverstvo.­Govorili­so,­da­mu­je­deželna­vlada­zaradi­slabega­upravljanja­mestnega­premoženja­izrazila­nezaupnico­(Slovenec,­2.­6.­1883). 
61­­­Dr.­Filip­Zaplotnik­je­29.­4.­1883­prevzel­vodstvo­okrajnega­glavarstva­kamniške­obcine­(SN,­5.­5.­1883). 
62­­­O­volitvah­obcinskega­odbora­in­župana­leta­1883­ni­
nobenih­podatkov­ne­v­arhivih­ne­v­dnevnem­casopisju.­Iz­poznejšega­dogajanja­pa­je­razvidno,­da­je­bil­Samec­znova­
izvoljen­za­župana. 215 

Diploma z dne 9. septembra 1882 v velikosti 53 cm x 76 cm, s katero je cesar Franc Jožef povzdignil dr. Maksimilijana Samca v viteški stan Franc Jožefovega reda. (Arhiv družine Peterlin, hrani avtorica.) 
obcine, med njimi župan in deželni poslanec dr. Maks Samec ter deželni poslanec, brdski grašcak, notar in pisatelj Janko Kersnik. Samcu se je cesar zahvalil za odlicen sprejem, lepo urejeno mesto in velicastno no­vo mestno hišo (SN, 16., 17. in 21. 7. 1883). Po svojem odhodu mu je v zahvalo podelil viteški križ Franc Jože­fovega reda.63 Ker je bilo na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem podeljenih 22 tovrstnih odlikovanj, odliko­vanje ni bilo nic izrednega, a Samec se je gotovo cutil pocašcenega. 
En mesec po cesarjevem obisku v Kamniku so 16. avgusta 1883 na prostoru dunajskega Pratra odprli cetrto mednarodno elektrotehniško razstavo, ki je tra­jala vse do 4. novembra. Ogledalo si jo je okrog milijon obiskovalcev. Razstava je bila v velicastni Rotundi in v galerijah okrog nje, ki so bile zgrajene za svetovno raz­stavo leta 1873. Njeno strokovno vodenje je bilo v ro­kah dr. Jožefa Stefana, profesorja na dunajski univerzi in najbolj znanega fizika slovenskega rodu na svetu.64 Razstavljeni so bili razlicni dinamostroji, svetila (Ediso­nove žarnice in Križikove oblocnice), elektromotorji kot prva elektricna železnica, elektricno dvigalo, elektricni tiskalni stroj, generator izmenicnega elektricnega to­ka za osvetljavo 1200 žarnic, telegrafske in telefon­ske naprave ter še mnogo drugih zanimivih stvari. Po Donavi je obiskovalce prevažala ladja na elektricni po­gon, zvecer so na razstavišcu zagorele številne luci in mocni žarometi s skupno svetlobno mocjo 400.000 svec.65 Samca je razstava izredno zanimala in s sku­pino podobno zainteresiranih jo je nameraval obiskati. Ker je med pripravami za pot zbolel eden od mešca­nov, ni šel z drugimi na Dunaj, ampak je ostal v Kam­niku, dokler bolnik ni ozdravel. Šele nato se je odpeljal na ogled razstave (Kamnik 1939). Prepricana sem, da si je vse natanko ogledal, da je preizkusil 1,5 km dolgo vožnjo z elektricnim vlakom in se celo peljal z elektric­no ladjo po Donavi.66 Gotovo ga je najbolj zanimalo veliko svetilo s svetlobno mocjo 40.000 svec na stro­pu Rotunde, obdano z reflektorji (Sitar 1993: 89–94; Internationale 1883). V Kamniku je imel namen zgra­diti majhno elektrarno na Bistrici in napeljati elektriko na Mali grad, od koder bi dva žarometa, narejena iz oblocnic z reflektorjem, osvetljevala Glavni trg in Šut­no (SN, 22. 10. 1883; Kamnik 1939). Nadomestila bi 
63­­­Cesar­je­po­svojem­potovanju­po­Kranjskem­in­po­sloven­ski­Štajerski­z­odlokom­z­dne­9.­septembra­1883­podelil­številna­odlikovanja­razlicnih­vrst­(SN,­13.­9.­1883). 
64­­Jožef­Stefan­(1835–1893)­je­ugotovil,­da­toplotno­sevanje­crnega­telesa­narašca­s­cetrto­potenco­absolutne­tem­perature,­kar­mu­je­kot­prvemu­omogocilo­dolociti­skoraj­pravilno­temperaturo­na­površini­Sonca­(okoli­5500­°C).­Po­njem­in­njegovemu­ucencu­se­zakon­o­toplotnem­sevanju­imenuje­Stefan­Boltzmannov­zakon. 
65­­Prva­elektrotehniška­razstava­je­bila­leta­1880­v­Londonu,­druga­leta­1881­v­Parizu,­tretja­leta­1882­v­Münchnu,­cetrta­pa­leta­1883­na­Dunaju.­Pri­pripravah­za­razstavo­so­v­Rotundi­izvajali­prve­popolne­meritve­na­elektricnih­strojih­in­uveljavili­moderno­elektricno­merilno­tehniko­(Sitar­1993:­87–98). 
66­­­Na­ladji,­ki­jo­je­poganjalo­78­akumulacijskih­baterij,­je­bilo­prostora­za­40­potnikov.­Vozila­je­na­krajših­progah,­pa­tudi­do­Bratislave,­za­kar­je­potrebovala­štiri­ure­(Chronik). 

petrolejske svetilke, ki jih je bilo treba vsak vecer ob doloceni uri vsako posebej prižigati in ugašati, skrbeti za pravilno dolžino stenja in dovolj petroleja ter cisti­ti steklene obode. Do tega ni prišlo. Kamnik je dobil elektricno napeljavo šele leta 1912, in to iz smodnišni­ce (Torkar 1996: 164). 
V ponedeljek, 25. junija 1883, je bilo v Ljubljani izjemoma v nekdanji dvorani streliškega društva67 slavnostno odprtje novoizvoljenega deželnega zbora, v katerem so imeli narodni poslanci vecino. Odprtja so se udeležili skoraj vsi poslanci. Naslednjega dne so v redutni dvorani na svoji prvi seji izvolili sestavo raz­nih odsekov; v upravnega so izvolili Samca (SN, 25. in 
26. 6. 1883). Po poletnem premoru so 17. septembra zaceli redno zasedanje (SN, 17. 9. 1883). Samec se je pridružil Kersnik­Šukljetovi skupini, ki je podpirala politiko deželnega predsednika barona Winklerja. Re­dno se je udeleževal sej deželnega zbora in pogosto sodeloval pri razpravah. Za vecino poslancev, ki niso bili iz Ljubljane, je bila prisotnost na sejah povezana z zamudnim potovanjem. Ker še ni bilo železnice med Kamnikom in Ljubljano,68 se je Samec vozil v Ljublja­no s poštno kocijo, ki je za pot potrebovala dobri dve uri. Ce so sejo zakljucili šele proti veceru, je moral v Ljubljani tudi prenociti. Od deželne vlade je gotovo do­bival povracilo za stroške vožnje in nocitve, verjetno tudi dnevnice za izgubo casa. Vsekakor je moral skr­bno razpolagati s casom, da je zmogel poleg funkcij deželnega poslanca, župana, nacelnika mešcanske korporacije, predsednika citalnice in krajevnega šol­skega nadzornika opravljati svoj poklic kot zdravnik in imeti vsaj nekaj zasebnega življenja. 
Samec je v deželnem zboru deloval le eno šest­letno volilno obdobje (1883–1889), v katerem je bil clan upravnega (1883–1884, 1887–1888) in gospo­darskega (1885–1887) odseka. Kot stalni referent za okrajne gradbene odbore je dobival v presojo prošnje obcin za pomoc pri gradnji šolskih in drugih stavb, novih cest in njihovem vzdrževanju ter podajal svoje predloge deželnemu zboru. Zaprošena pomoc je bi­la lahko dovoljenje za pobiranje mitnine in zvišanje obcinske priklade nad dovoljeno višino, sprememba statusa ceste69 in nazadnje tudi direktna financna podpora deželne vlade za gradnjo nacrtovanega ob­jekta (ceste, stavbe ali mostu). Po razpustu kamniške­ga okrajnega cestnega odbora zaradi nepravilnosti ga je deželni zbor imenoval za svojega zastopnika v 30. maja 1884 nanovo izvoljenem odboru (ODZ 1884: Po­rocilo). Ko so jeseni 1885 na Gorenjskem in v Vipavski dolini zaradi hudega deževja potoki in reke prestopili bregove, hudourniki pa opustošili kultivirana zemlji­
67­­­Društvo­ostrostrelcev­je­do­selitve­na­novo­lokacijo­pod­Rožnikom­leta­1876­imelo­svoje­prostore­v­stavbi­na­današnji­Streliški­ulici­12­(Radics­1883:­48).­V­moji­mla­dosti­je­bila­v­njej­ljudska­kuhinja,­danes­pa­je­Waldorfska­šola. 
68­­­Železnico­so­zaceli­nacrtovati­že­konec­leta­1885,­a­so­jo­zgradili­šele­leta­1891­(ODZ,­25.­11.­1885). 
šca, si je Sava kot že pogosto prej pri crnuškem mostu proti Šmartnemu utrla drugo strugo. Samec je na proš­njo obcine Ježica predlagal novoustanovljeni komisiji za reguliranje voda, da regulira Savo še na tem obmoc­ju (ODZ, 22. 1. 1886). Sodeloval je v komisiji za vpe­ljavo lastnega upravljanja deželne umobolnice na Stu­dencu (ODZ, 9. 9. 1884) in v komisiji za reorganizacijo obcin (ODZ, 28. 12. 1886). Zavzemal se je za vpeljavo obveznega požarnega zavarovanja (ODZ, 7. 10. 1884) in za razbremenitev obcin glede živinozdravniških pre­gledov živine na sejmih (ODZ, 23. 9. 1884). Potem ko je državna vlada po dobrem letu potrdila predlog, da se pregledi izvajajo le v primeru razsajajoce bolezni, je deželna vlada 24. 12. 1885 izdala tako sporoci­lo in ga razposlala obcinam. Samec je na seji 16. 1. 1886 z navdušenjem pozdravil novico, da bo financi­ranje lokalne železnice Ljubljana–Kamnik, za katere gradnjo je imel koncesijo Alojzij Prašnikar, v kratkem zagotovljeno in da jo bodo lahko zaceli graditi. Po nje­govem mnenju je bila njena gradnja nujno potrebna za gospodarski razvoj Kamnika in za cim hitrejše od­važanje smodnika, da se preprecijo eksplozije v skla­dišcu smodnika kot prejšnjo jesen.70 Predlagal je, da se namesto obstojecega lesenega mostu za železnico sezida nov, stabilen most cez Savo pri Crnucah.71 Ker je bil Samec zadržan, je poslanec Poklukar na seji 20. decembra 1887 podal prošnjo Kamnicanov za nasta­vitev živinozdravnika s sedežem v Kamniku. Deželni zbor je prošnjo podal naprej vladi na Dunaju (ODZ, 20. 
12. 1887), toda ta prošnji še dolgo ni ugodila. Šele s prihodom strastnega zbiralca starin in umetnin Josi­pa Nikolaja Sadnikarja (1863–1952), ki se je avgusta 1891 nastanil v Kamniku, je kamniški okraj dobil last­nega živinozdravnika. 
Ker so bile Samcu pri srcu predvsem socialne zade­ve, je želel pomagati v bedi in stiski živecim ljudem in odpraviti alkoholizem. Samec je kot kamniški župan še od prejšnjega deželnega zbora dobil v roke vprašal­nik glede preskrbovanja revežev.72 V ta namen je 17. oktobra 1883 na seji novo izvoljenega deželnega zbo­ra predlagal zvišanje obcinske takse na ženitne zgla­snice (izkaznice) od 1–5 gld na 20 gld (ODZ, 17. 10. 1883). Menil je, da bo za ubožne ljudi placilo izredno visoke takse preprecilo nepremišljeno sklepanje zako­nov, iz izkupicka od pobrane takse bi enak znesek kot doslej šel v obcinsko blagajno, preostanek pa v sklad za ustanovitev deželnih hiralnic. Do zvišanja takse ni prišlo.73 Samec je imel vec uspeha s svojim drugim predlogom istega dne: deželni zbor naj sklene 100­od­stotno deželno naklado (dodatni davek) na državni da­
70­­­Septembra­1885­je­v­smodnišnici­eksplodiralo­60­kg­smod­nika.­Cloveških­žrtev­ni­bilo,­a­zaradi­silovite­detonacije­so­se­v­mestu­tresle­hiše­in­pokale­šipe­(SN,­26.­9.­1885). 
71­­­Deželna­vlada­naj­bi­za­gradnjo­železnice­prispevala­50.000­gld,­država­pa­200.000­gld­(ODZ,­16.­1.­1886).­Za­njeno­gradnjo­je­bil­potreben­še­dodaten­denar.­Obratovati­je­zacela­leta­1891. 
72­­­Deželni­zbor­je­22.­7.­1882­vsem­županom­na­Kranjskem­
69­­­Cesto,­ki­je­peljala­skozi­dolocen­kraj,­so­morali­vzdrževati­razposlal­okrožnico­s­sedmimi­vprašanji­glede­preskrbo­njegovi­prebivalci­predvsem­z­lastnim­delom.­S­spremembo­vanja­domacih­revežev.­Župan­Rant­je­predlagal,­da­bi­se­
statusa­ceste,­recimo­iz­krajevne­v­obcinsko,­se­je­povecal­oskrbovanje­revežev­financiralo­iz­zvišanja­ženitnih­zglasnic­krog­vzdrževalcev­in­tako­razbremenil­za­dobro­stanje­ceste­na­astronomsko­visokih­100­gld­(Rant­1882). prvotno­odgovorno­prebivalce.­Ce­je­cesta­postala­deželna­73­­­Šele­leta­1914­je­bila­taksa­na­ženitne­zglasnice­zvišana­na­ali­državna,­je­dežela­ali­država­prevzela­velik­del­stroškov­5–20­kron­[v­starem­denarju­2,5–10­gld]­(Valencic­1968:­vzdrževanja. 254). 
vek na tocenje, prodajo alkoholnih pijac in trgovino z njimi ter pripravi osnutek zakona, ki bi omejil prosto prodajo. Z visokimi dajatvami in prepovedjo tocenja žganih pijac ob nedeljah in praznikih je želel prepreciti pijancevanje, z omejitvijo prodaje osebam, starejšim od 14 let, pa obvarovati otroke pred njegovim uživa­njem. Izkupicek iz naklad bi se porabil za vzdrževanje obcinskih hiralnic, dokler dežela ali država ne sklene ustanoviti lastnih (ODZ, 17., 19. in 20. 10. 1883, 16. 
10. 1884, 22. 1. 1887). Ker je moral financni odsek osnutek zakona prilagoditi zahtevam deželnega zbora in financnega ministrstva, so do njegove uresnicitve in uveljavitve tudi zaradi mnogih sprememb pretekla vec kot štiri leta. Zakon, ki ga je cesar 5. avgusta 1887 potrdil (Zakon 1887) in je stopil v veljavo 1. januarja 1888 (ODZ, 30. 11. 1887; ODZ 1888: Priloge), je z de­želnimi nakladami obremenil le tocenje in maloproda­jo žganih pijac v odvisnosti od vsebnosti alkohola (18 gld na 1 hl cistega alkohola). Proizvodnja, trgovanje z njim in uvoz kolicin, vecjih od 1 hl, so bili oprošceni na­klad (ODZ, 22. 1. 1887). Otrokom so lahko še naprej tocili pivo, vino in žganje. Prepricana sem, da Samec z zakonom, ki je koristil predvsem deželnim financam in šcitil interese velikih proizvajalcev in trgovcev žganih pijac, ni bil zadovoljen. Sprejeti ga je moral prav tako kot dejstvo, da se bo leta 1889 njegovo delovanje v deželnem zboru in s tem v javnem življenju dokoncno koncalo. Pocasi je utihnil in bil v zadnjem letu svojega mandata prisoten le na polovici sej. 
Že leta 1886 se je zaradi narašcajocega naspro­tovanja somešcanov, katerega zacetki segajo nazaj v leto 1883, ce ne celo v leto 1879,74 odpovedal veci­ni javnih funkcij v Kamniku. Leta 1883 so se zaceli pojavljati neutemeljeni ocitki, da je kriv za odstranitev uciteljev franciškanov. Dogodki iz leta 1884 so pripe­ljali do novih ocitkov. Upravni odbor mešcanske korpo­racije je namrec pri bolj natancnem pregledu sezna­ma korporacijskih hiš ugotovil, da v njem ni župnišca, kaplanije, mežnarije in franciškanskega samostana. Zato njihovi lastniki niso clani korporacije in z izjemo franciškanskega samostana, ki je imel že iz davnih ca­sov vknjiženo pravico do drv in stavbnega lesa iz Bis­triškega gozda, ki je last korporacije, nimajo pravice do drv in stavbnega lesa. Prav tako nimajo volilne pra­vice, kar je potrdila pravna služba financne prokuratu­re. Na zahtevo dekana Oblaka so takrat od korporacije sicer dobili drva za kurjavo, ne pa stavbnega lesa. Ker jim ga korporacija ni dobavila ne takrat ne naslednje leto, so po izjavi okrajnega glavarja dr. Karla Russa z dne 12. junija 1886 (ARS, AS 16, š. 40) sledili prav neverjetni napadi na nacelnika korporacije dr. Samca. Trgovec Janez Murnik, Samcev predhodnik in nasle­dnik kot nacelnik korporacije, je v svojem anonimnem dopisu v Slovencu z dne 22. julija 188675 navedel ocit­ke konservativno klerikalnega tabora: Samec naj bi bil brezverec, ustrahoval naj bi mešcane, povišal davke, 
74­­­Glej­odstavek­o­novi­pogodbi­za­kopanje­cistilnega­praška­iz­leta­1879,­do­katere­je­prišlo­brez­javne­licitacije­zakupa.­Ce­bi­bila,­bi­ga­lahko­izdražil­nekdo­od­teh,­ki­so­se­20.­8.­1979­pritožili­deželnemu­zboru.­Ker­je­ostal­praznih­rok,­je­krivil­predvsem­Samca­za­zamujen­posel­in­dobicek­in­je­iz­
218 
zamere­šcuval­druge­proti­njemu. 75­­­Po­lastni­izjavi­v­Slovencu­z­dne­14.­8.­1886­je­bil­avtor­dopisa­Janez­Murnik. 
gospodaril v škodo mesta, mu nakopal dolgove in se okoristil s tako visoko placo kot še noben župan pred njim. Trditev, da je dobival cez 1500 gld na leto, je bila iz trte zvita. Njegova placa župana je znašala 400 gld na leto76 in je bila tako enaka placi ucitelja zacetnika. Ce je bilo treba, je gotovo dobil denarno nadomestilo za stroške in cas, ki so nastali pri njegovem delu kot predstojniku korporacije in deželnem poslancu, a niso bili del njegove županske place in nikakor niso mogli znašati 1000 gld ali celo vec. Samcevi nasprotniki so bili verjetno isti, ki so leta 1883 pred volitvami v de­želni zbor šcuvali Kamnicane proti njemu. Ker svojega cilja niso mogli doseci na legalen nacin, so zaceli po mestu zbirati podpise za vlogo, ki naj bi prisilila uprav­ni odbor korporacije, da uvrsti župnišce, kaplanijo, mežnarijo in franciškanski samostan med korporacij­ske upravicence ne na pravnomocni podlagi, ki je ni bilo, temvec na podlagi dolgoletne prakse dobavljanja drv in hlodov ter obcasnega vpisa nekaterih na volilni seznam.77 Izpostavljen lažnim govoricam, se je Samec nekaj dni po zacetku zbiranja podpisov po hišah, tr­govinah in gostilnah odlocil, da se umakne z vodilnih položajev v javnem življenju. Na zacetku aprila 1886 je odstopil kot predsednik citalnice78 in kot župan (Slo­venec, 12. 4. 1886), ni pa izstopil iz obcinskega odbo­ra. Položaja nacelnika upravnega odbora korporacije iz solidarnosti z drugimi odborniki ni odložil. Skupno so skušali miriti duhove in najti sporazumno rešitev z nasprotniki, a zaman. Ti so 11. junija 1886 predloži­li upravnemu odboru peticijo, ki jo je podpisalo 130 clanov korporacije. Ker odborniki niso videli izhoda iz zagate, ali zavrniti peticijo ali ji ugoditi v škodo drugih clanov korporacije, so Maks Samec, Jožef Polak, Franc Fröhlich in Franc Eksler naslednjega dne, 12. junija, soglasno odstopili. Peti clan odbora Franc Prohinar pa je zaradi mahinacij duševno zbolel.79 
Ko so citalniški odborniki na seji 10. aprila 1886 izvedeli za Samcevo odpoved, so jo obžalovali in takoj izbrali Josipa Mocnika za njegovega naslednika (ZAL KAM 94). Drugace je bilo pri županstvu in korporaci­ji. Ker clani nasprotujocih si taborov niso mogli najti kompromisa, je do volitev novih vodstev preteklo okoli devet mesecev. Ker po Samcevem odstopu s funkcije župana odbornikom ni uspelo doseci soglasja glede nadomestnega župana, ga je na predlog okrajnega glavarja dr. Karla Russa imenoval deželni zbor. Upo­kojeni tajnik okrajnega glavarstva Janez Troha je na­to dva meseca, od 1. julija80 do 8. avgusta, opravljal posle župana. Ker po volitvah v obcinski zastop, ki so bile 10., 11. in 13. julija 1886 (SN, 17. In 19. 7. 1886), 
76­­­Po­Samcevem­odstopu­sta­najprej­Janez­Troha­dva­meseca,­nato­pa­Franc­Ferlinc­štiri­mesece­in­pol­delovala­kot­nadomestna­župana.­Za­opravljanje­svoje­službe­je­slednji­zahteval­315­gld.­Obcinski­odbor­mu­je­hotel­priznati­le­enako­placo­kot­Samcu­(400­gld­na­leto),­to­je­145­gld­za­štiri­mesece­in­pol­(Dopis­župana­Fišerja­deželnemu­zboru­z­dne­5.­8.­1887­(ARS,­AS­16,­š.­39)). 
77­­­Dopis­okrajnega­glavarja­dr.­Russa­predsedstvu­deželnega­zbora­z­dne­12.­6.­1886­(ARS,­AS­16,­š.­40). 
78­­­Josip­Mocnik­je­na­seji­citalniškega­odbora­10.­4.­1886­prebral­Samcevo­odpoved­(ZAL­KAM­94). 
79­Dopis­upravnega­odbora­mešcanske­korporacije­okrajnemu­glavarstvu­z­dne­12.­6.­1886­(ARS,­AS­16,­š.­36). 
80­Dopis­deželnemu­zboru­31.­5.­1886­(ARS,­AS­16,­š.­39). 


Osmrtnica dr. Maksa Samca z dne 19. avgusta 1889. Njegova vdova jih je delila v spomin na umrlega moža. (Arhiv Mireta Dermelja, hrani njegova hci Miriam Stoppa.) 
na katerih je bil Samec izvoljen za odbornika, odbor­niki tudi niso dosegli soglasja glede župana, je v casu od 14. avgusta do 29. decembra vodil posle župana trgovec Janez Ferlinc.81 Šele na volitvah 3. januarja 1887 je Kamnik dobil novega župana, hotelirja Franca Fišerja (Slovenec, 8. 1. 1887). 13. junija 1886, dan po odstopu upravnega odbora mešcanske korporacije, je kljuce od korporacijske blagajne in skrb za njeno pre­moženje zacasno prevzelo okrajno glavarstvo. Tudi tu je notranje trenje obcutno zavlacevalo volitve novega odbora. Za nedolocen cas so bili primorani prestavi­ti termin volitev, ki so bile predvidene za 10. avgust 1886. Tega dne so izvolili le odbor za sestavo že dolgo želenega statuta korporacije (Slovenec, 11. 8. 1886). Ko so se duhovi med mešcani koncno dovolj pomirili, so 5. marca 1887 izvolili nov upravni odbor, ta pa 13. marca 1887 za nacelnika trgovca Janeza Murnika,82 neutrudnega zagovornika zahtev duhovništva.83 Kljub temu slednjim novo vodstvo korporacije ni ugodilo.84 
Ker so na volitvah v obcinski zastop 10. julija 1886 Samca znova izvolili za odbornika, se ni popolnoma umaknil iz kamniškega javnega življenja. Na sejah obcinskega odbora leta 1877 se je zavzemal za bolj varno delovanje smodnišnice, za odstranitev najbolj nevarnih obratov iz bližine mesta in za nastavitev vec­jega števila vojakov, ki bi lahko gasili. 14. septembra 1887 je odbor odobril njegov predlog, da znova zapro­si deželni zbor za nastavitev živinozdravnika v Kamni­ku. Aktivno se je udeleževal še posvetovanj za gradnjo vodovoda, a pri izpeljavi decembra 1888 zgrajenega vodovoda do vodnjaka na Glavnem trgu ni vec sodelo­val (ZAL KAM 102). Scasoma je utihnil in se umaknil iz javnega življenja. Imel je vec casa za svojo družino in zdravniško prakso, v kateri se je predano posvecal svojim pacientom. 21. februarja 1889 je celo razširil svoj delokrog s prevzemom zdravniške oskrbe v ubož­nici in hiralnici v Komendi (ODZ 1889: Porocilo), a žal 
81­Dopis­Janeza­Ferlinca­županstvu­z­dne­8.­8.­1887­(ARS,­AS­
16,­š.­39). 
84­V­osnutku­novega­statuta­kamniške­korporacije­z­dne­82­Dopis­župana­Franca­Fischerja­deželnemu­zboru­z­dne­14.­17.­12.­1887­piše,­da­franciškanski­samostan,­župnija,­3.­1887­(ARS,­AS­16,­š.­39). kaplanija­in­mežnarija­niso­clani­korporacije,­pac­pa­ima­83­Glej­dvostransko­tiskano­izjavo­Janeza­Murnika­brez­franciškanski­samostan­pravico­do­sekanja­drv­in­hlodov­v­datuma,­verjetno­okrog­17.­6.­1886­(ARS,­AS­16,­š.­40),­in­Bistriškem­gozdu,­preostali­trije­pa­lahko­dobivajo­drva­in­njegov­anonimni­dopis­v­Slovencu­z­dne­22.­7.­1886. hlode­po­isti­ceni­kot­mešcani­(ARS,­AS­16,­š.­39). 

Terezija Samec z otroki leta 1903. Od leve proti desni: hci Draga z možem Gottfriedom Leskovicem, sin Maks, hci Bogca z možem Albertom Martincicem. (Arhiv družine Peterlin, hrani avtorica.) 
ne za dolgo. Ko je nekega deževnega dne v avgustu 1889 mocno prehlajen in utrujen ležal doma na zofi, se je pri njem oglasil cisto obupan kmet in ga rotil, naj pride pomagat njegovi ženi, ki ne more roditi in bo brez zdravniške pomoci umrla. Usmiljeni Samec se je dal pregovoriti in odšla sta na oddaljeno kmetijo. Po uspešnem porodu se je do kože premocen in na smrt utrujen vrnil domov in se tak, kot je bil, ulegel na zofo in zaspal. Ko se je zbudil z visoko vrocino, mu je bilo takoj jasno, da ima pljucnico in da bo umrl (Draga Leskovic). Popoldne 19. avgusta 1889 je po neuspeš­nem boju proti smrtonosni bolezni v 45. letu starosti veliko premlad umrl. Zapustil je obupano ženo in tri mladoletne otroke, stare petnajst, osem in šest let. Njegov pogreb 21. avgusta na kamniških Žalah85 je bil »velicasten«, »kakršnega Kamnik še ni videl« (Stiasny 1894: 173). V dolgem sprevodu je bil poleg sorodni­kov, prijateljev, sotrudnikov in pomembnih osebnosti iz javnega življenja (Slovenec, 24. 8. 1889) gotovo tu­di marsikateri nasprotnik. V casopisih Dom in svet in Slovenski narod je 20. 8. 1889 izšel nekrolog, v sled­njem pa dan pozneje še pesem Nagrobna kita pesnika Antona Medveda (Dom in svet, 20. 9. 1889; SN, 20. in 21. 8. 1889). V izredno pohvalnem opisu njegove­ga življenja in delovanja so obžalovali njegovo izgubo: 
»Prerano umrli Samec [je bil] rodoljub prve vrste, Slo­
85­Pokopan­je­bil­v­grobnici­družine­Rode,­v­katero­je­dala­
van z dušo in telesom. V najhujših casih bil je vedno kremenit znacaj, odlocen in dosleden.« … »Stekel [si 
je] zasluge, ki bodo ostale kot trajen spomenik, dokler bode stalo mesto Kamnik« (SN, 20. 8. 1889). 
Epilog 
Po Samcevi smrti so tudi njegovi nasprotniki sca­soma zaceli ceniti njegove zasluge za Kamnik. Celo Slovenec, ki je leta 1886 hudo udrihal po njem, mu je ob 50. obletnici smrti posvetil pohvalen clanek, v katerem piše: »Zaslužni župan se pri svojem delu za napredek mesta ni ustrašil nobenih težav, ampak je šel po ravni poti naprej. Samo na ta nacin je lahko v zastarelih kamniških purgarskih razmerah izvršil toli­ko del in povzdignil Kamnik med naša najlepša me­sta« (Slovenec, 20. 8. 1939). Ceprav je bilo Samcevo županovanje med »najbolj uspešnimi in naprednimi, tako v gospodarskem kot v širšem pogledu« (Torkar 1996: 81), danes o Samcu samem v mestu ni nobe­nega sledu. Tablo na steni prekopa, na kateri je pisalo »Samcev predor«, so pri prenovi prekopa v 1990. le­tih odstranili, a je niso vec pritrdili nazaj, kakor da bi se je sramovali. Nazaj so pritrdili samo tablo z letnico njegovega nastanka »1882«. Samcevo ime najdemo le še na nagrobnem kamnu na kamniških Žalah. Tudi to bo po moji smrti izginilo, ker ne bo nikogar vec, ki bi placeval najemnino za grob, v katerem so poleg njega 

njegova­vdova­postaviti­njegov­nagrobnik.­Grobnico­so­pred­
pokopani še žena Terezija, sin Maks Samec ml. in vnu­

2.­svetovno­vojno­porušili­zaradi­razpok,­ki­bi­se­jih­dalo­
kinja Terezija Samec. 

po­mnenju­ocividcev­popraviti.­Danes­na­grobu­stoji­le­še­
Samceva družina je po njegovi smrti ostala v Kam­niku v domaci hiši na Šutni 6 in 7. Terezija Samec ni dobivala nobene pokojnine po umrlem možu, a do­hodki od posesti, ki jo je podedovala po svojih starših, in financna pomoc brata Jožefa Rodeta ml. so njej in njenim otrokom omogocili dostojno življenje. Od leta 
1891 naprej je Terezija Samec z otroki predvsem za­
radi šolanja sina Maksa, ki je zacel obiskovati gimna­zijo, med šolskim letom bivala v Ljubljani. V Kamnik se je družina vracala tako pogosto, kot je mogla, in tu preživljala vse praznike in pocitnice. Terezijin brat Jo­žef Rode ml. ji je leta 1897 posodil 14.400 kron86 za doto starejše hcere Bogce, ki je bila predpogoj vojaške oblasti za poroko z nadporocnikom Albertom Martinci­cem (OESTA), ki kot sin kamniškega žandarja Franca Martincica ni imel lastnega premoženja. Ker je bila Te­rezija pri bratu vedno bolj zadolžena, mu je 4. aprila 1900 prodala svojo hišo za 24.000 kron z zagotovi­lom, da lahko še naprej biva v njej. Ceprav ta denarja ni potreboval, jo je bil pet mesecev pozneje primoran prodati (ZAL KAM 109, š. 44). Terezija se v Kamnik ni vec vracala, razen na možev grob in na kratke obiske k sorodnikom in prijateljem iz otroških let. Izguba doma je bila prevec bridka (Draga Leskovic). 
Spisi dr. Maksa Samca 
Crtica o vplivu podnebja za cloveški organizem in razvitje njegovih bolezni. 
V: LMS = Letopis Matice Slovenske, 1871. Letnik 3. 221–238. Kanibalizem. V: LMS, 1876a. Letnik 8. 144–153. Možgani. V: LMS, 1876b. Letnik 8. 91–125. Noga pri Kitajcih. V: Zora, 1874. Letnik 3/18. 315–317. Spektralna analiza. V: LMS, 1871. Letnik 3. 257–282. Vpliv vpijanljivih pijac na posamezni cloveški organizem in na cloveško 
društvo v obce. Ljubljana: Matica Slovenska, 1880. 42. 
Prevodi dr. Maksa Samca 
Dr. Hanns KUNDRAT, 1873: Anatomicne table za nagledni poduk v ljudskih in srednjih šolah. Ljubljana: Deželni šolski svet.87 Ivan TURGENJEV, 1870: Dim. Graz: Samozaložba. Ivan TURGENJEV, 1876: Pomladanski valovi. Ljubljana: Narodna tiskarna. 
Arhivski viri 
ADP = Arhiv družine Peterlin, hrani avtorica. ADP:  fotografije. ADP: Rodbinska spominska knjiga [Samcev], zbrala in uredila Maks Goricar 
(do l. 1939) in Maks Samec st. [iz Maribora] (do l. 1946). Tipkopis. AMD = Arhiv Mireta Dermelja, hrani njegova hci Miriam Stoppa: osmrtnica. ARS = Arhiv Republike Slovenije, ARS AS 16, Deželno predsedstvo za Kranjsko 1781–1918, š. 36, 39 in 40. ARS AS 68, Društvena pravila po katastrih 200–335. OESTA = Österreichisches Staatsarhiv, Kriegsarchiv: Personalna mapa Al­
bert Martincic. ZAL = Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL KAM 15, Okrajno sodišce Kamnik, š. 164: Testamenti, ženitne in izro­
cilne pogodbe. Oporoki Jožefa Rodeta st. s 30. 7. 1882 in Jožefe Rode s 4. 4. 1883. ZAL KAM 94, Narodna citalnica v Kamniku, š. 1: Zapisnik tajnikov 1872– 
1894. 
86­­Leta­1892­je­krona­zamenjala­goldinar:­1­gld­=­2­kroni. 87 Vestnik,­1873. 
ZAL KAM 102, Obcina Kamnik 1826–1956, š. 236: Zapisniki sej obcin­skega odbora. ZAL KAM 109, š. 9, Notariat Kronabethvogl: kupoprodajna pogodba z dne 
27. 11. 1876; š. 44, Notariat Schmidinger: kupoprodajni pogodbi z dne 4. 
4.1900 in z dne 17. 9. 1900. 
ZAL KAM 112, š. 1 (MF 55), Osnovna šola Frana Albrechta, Kamnik: Šolska kronika 1882–1907. 
Literatura 
ALZ = Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 1870. Letnik 43/243 (24. 10.). Do­stopno na dlib.si. 
ALZ, 1871. Letnik 44/140 (21. 6.). Dostopno na dlib.si. Dr. Rudolf ANDREJKA, 1960: Samec Maks st. V: SBL III. Ljubljana: ZRC SA­ZU. 195. 
Neven BORAK et al., 2005: Slovenska novejša zgodovina 1, 1848–1992. 
Ljubljana: Mladinska knjiga. Jože BERLEC, 1982: Kronika ob 100­letnici Gasilskega društva Kamnik: 1882–1982. Kamnik: Gasilsko društvo. 
Zmago BUFON, 1964: Biologija. V: Slovenska Matica 1864–1964. Ur. Fran­
ce Bernik. Ljubljana: Slovenska matica. 334–379. Chronik der Elektrotechnik, Jahr 1883. Dostopno na https://www2.vde. com/wiki/chronik_2016/Wiki­Seiten/Jahreszahl_1883.aspx (dostop 14. 8. 2023). 
Dr. Albert CEBULJ, Majda ŽONTAR in Samo VREMŠAK, 1982: Lira 1882 –1982. Katalog k razstavi. Kamnik: Kulturni center Kamnik. Dom in svet, 1889. Letnik 2/9 (20. 9.). Dostopno na dlib.si. 
Festschrift des Vereines der Ärzte in Krain anlässlich seines 25jährigen 
Bestandes (1861–1886), 1886. Ur. društveno vodstvo. Ljubljana: Samoza­
ložba. Dostopno na dlib.si. Gesetz vom 14. Mai 1869. V: Reichsgesetzblatt f das Kaiserthum Öster­reich, 1869. Letnik 21/39 (20. 5.). 277–288. Dostopno na alex.onb.ac.at (dostop 15. 7. 2023). 
Internationale elektrische Ausstellung. V: Das Vaterland, 1883. Letnik 
24/225 (17. 8.). Dostopno na anno.onb.ac.at. Kamnik se spominja vzornega župana. Ob petdesetletnici smrti zdravnika dr. Maksa Samca. Kamnik 18. avgusta. V: Jutro, 1939. Letnik 20/193 (20. 8.). Dostopno na dlib.si. 
Marija KLOBCAR, 1998: Kamnicani. Ljubljana: ZRC SAZU. LMS = Letopis Matice Slovenske, 1871. Letnik 3. 3–9. Dostopno na dlib.si. ODZ = Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani, 1883–1889. Do­
stopno na dlib.si. ODZ, 1883. Letnik 23/13 (17. 10.), 14 (19. 10.), 15 (20. 10.). ODZ, 1884. Letnik 24/1 (9. 9.), 4 (23. 9.), 5 (Porocilo: 68–70), 8 (7. 10.), 
12 (16. 10.). ODZ, 1885. Letnik 25/1 (25. 11.). ODZ, 1886. Letnik 25/15 (16. 1.) 19 (22. 1.). ODZ, 1886. Letnik 26/6 (28. 12.). ODZ, 1887. Letnik 26/15 (22. 1.). ODZ, 1887. Letnik 27/2 (30. 11.), 7 (20. 12.). ODZ, 1888. Letnik 29/4 (Priloge: št. 57). ODZ, 1889. Letnik 30/5 (Porocilo: 184). Österreichischer Medizinal-Schematismus, 1874. Ur. dr. Karl Czuberka in 
dr. Gottlieb Kraus. Wien: Samozaložba. Dostopno na onb.digital. 
Oesterreichischer Medizinal­Schematismus für 1879, 1879. Ur. Christian Ludwig Praetorius. Wien: Samozaložba. Dostopno na onb.digital. Janko POLEC, 1955: Kamniške mešcanske hiše in njihovi lastniki v dve sto 
letih. V: Kamniški zbornik 1. 51–110. Dostopno na dlib.si. 
Dr. Ivan PINTAR, 1925–1932a: Grbec Marko. V: SBL I. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. 245–247. Dr. Ivan PINTAR, 1925–1932b: Lipic (Lippich) Fran Viljem. V: SBL I. Ljublja­
na: Zadružna gospodarska banka. 673–674. 
Pavel PLESNICAR, 1949: Poklukar, Josip. V: SBL III. Ljubljana: ZRC SAZU. 425–427. Peter RADICS, 1883: Geschichte der Rohrschützen­Gesellschaft des k. k. 
priv. Landes­Hauptschießstandes Laibach. Ljubljana: Rohrschützen­Gesell­
schaft. 
M. RANT, 1882: Slavnim županstvom na Kranjskem v preudarek. V: Novi­ce gospodarske, obrtniške in narodne 40/33 (16. 8.). Dostopno na dlib.si. 
Sandi SITAR, 1993: Jožef Stefan, pesnik in fizik. Ljubljana: Založba Park. Slavjanska citalnica v Trstu. Dostopno na https://www.sistory. si/11686/939 (dostop 10. 8. 2023). 
Slovenec, 1877–1889. Dostopno na dlib.si. Slovenec, 1877. Letnik 5/6 (16. 1.). Slovenec, 1879. Letnik 7/94 (26. 8.). Slovenec, 1880. Letnik 8/84 (3. 8.). Slovenec, 1882. Letnik 10/100 (7. 9.), 127 (11. 11.). Slovenec, 1883. Letnik 11/64 (2. 6.). Slovenec, 1886. Letnik 14/82 (12. 4.), 164 (22. 7.), 181 (11. 8.), 184 (14. 
8.). Slovenec, 1887. Letnik 15/5 (8. 1.). Slovenec, 1889. Letnik 17/193 (24. 8.). Slovenec, 1889. Letnik 67/189 (20. 8.). SN = Slovenski narod, 1870–1889. Dostopno na dlib.si. SN, 1870. Letnik 3/57 (17. 5.). SN, 1873. Letnik 6/170 (26. 7.). SN, 1879. Letnik 12/128 (6. 6.), 130 (8. 6.). SN, 1880. Letnik 13/116 (23. 5.), 211 (15. 9.). SN, 1882. Letnik 15/155 (10. 7.), 238 (17. 10.), 252 (3. 11.), 277 (3. 12.), 
283 (11. 12.), 288 (16. 12.), 298 (30. 12.). SN, 1883. Letnik 16/75 (3. 4.), 102 (5. 5.), 128 (7. 6.), 135 (5. 7.), 132 (12. 6.), 143 (25. 6.), 144 (26. 6.), 160 (16. 7.), 161 (17. 7.), 165 (21. 7.), 209 
(13.9.), 212 (17. 9.), 242 (22. 10.). SN, 1885. Letnik 18/219 (26. 9.). SN, 1886. Letnik 19/155 (12. 7.), 160 (17. 7.), 161 (19. 7.), 171 (30. 7.). SN, 1889. Letnik 22/190 (20. 8.), 191 (21. 8.). Franjo SMERDU, 1964: Zdravstvo. V: Slovenska matica 1864–1964. Ur. 
France Bernik. Ljubljana: Slovenska matica. 380–388. 

Ljudevit STIASNY, 1894: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. Ljubljana: Samozaložba. Branko C. ŠUŠTAR, 1992: Prispevek franciškanov h kamniškemu ljudske­
mu šolstvu. V: 500 let franciškanov v Kamniku. Kamnik: Kulturni center. 77–101. 
Zora TORKAR, 1996: Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud‘ Kamniku gliha nic ni. Najpremožnejši mešcani v drugi polovici 19. stoletja. Kamnik: Kulturni center Kamnik. 
Mestibor TREBANJEV, 1919: Iveri iz najstarejše citalniške kronike. V: Kam­nican 1/1 (7. 9.). 1–2. Dostopno na dlib.si. UT = Uciteljski tovariš, 1870–1888. Dostopno na dlib.si. Uciteljski tovariš, 1879. Letnik 19/19 (1. 10.), 22 (15. 11.). Uciteljski tovariš, 1880. Letnik 20/16 (15. 8.). Uciteljski tovariš, 1881. Letnik 21/21 (1. 11.). Uciteljski tovariš, 1882. Letnik 22/15 (1. 8.). Uciteljski tovariš, 1883. Letnik 23/18 (15. 9.). Uciteljski tovariš, 1884. Letnik 24/19 (1. 10.). Uciteljski tovariš, 1885. Letnik 25/16 (15. 8.). 
Uciteljski tovariš, 1888. Letnik 28/16 (15. 8.). Vlado VALENCIC, 1957: Bistriški gozd in kamniški mešcani. V: Kamniški zbornik 3. 69–103. Dostopno na dlib.si. 
Vlado VALENCIC, 1968: O ženitni svobodi in njenih omejitvah od fevdalizma do liberalizma. V: Zgodovinski casopis 22. 225–260. Dostopno na dlib.si. 
Vestnik, 1873. Letnik 1/4. 64. Dostopno na dlib.si. Zakon z dne 5. avgusta 1887, s katerim se uvaja samostojna deželna na­klada na porabo žganih opojnih pijac. V: Deželni zakonik za vojvodino Kranj­sko, 1887. Letnik 39/18 (17. 9.). Dostopno na dlib.si. 
Ivan ZIKA: Kamniške anekdote, 1959. V: Kamniški zbornik 5. 278. Dosto­
pno na dlib.si. Zvonka ZUPANIC SLAVEC, 2017: Zgodovina zdravstva na Slovenskem. Ljub­ljana: Slovenska matica. 
Ustni viri 
Dragomila (Draga) Leskovic, roj. Samec. Mirko (Mire) Dermelj. 

Vojteh Cestnik1 Mirje 2, Ljubljana vojteh.cestnik@vf.uni-lj.si 
Demeter Sadnikar2 
Usnjarska cesta 26, Kamnik msadnikar@gmail.com 

Kamniški veterinarji iz družine Sadnikar 
Clanek obravnava veterinarsko delo Josipa Nikolaja Sa­dnikarja kakor tudi njegov muzej, ustanovljen leta 1893, ki je danes najvecja zasebna zbirka umetnostnih in starinskih pred­metov na Slovenskem. Opisana sta tudi delo njegovega sina in vnuka, prav tako veterinarjev, in sedanje stanje muzeja. Kljuc­ne­be­se­de:­Josip Nikolaj Sadnikar, veterinarji iz Sadni­karjeve družine, Sadnikarjev muzej 
The article deals veterinary work of Josip Nikolaj Sadnikar, as well his museum established in 1893, which is the largest priva­te collection of art and antique objects in Slovenia. The work of his son and grandson, as well as veterinarians and the current state of museum, are also described. Keywords:­Josip Nikolaj Sadnikar, veterinarians from Sadni­kar family, Sadnikar museum 
1 Uvod 
Ni ravno pogosto, da bi enak poklic opravljali trije rodovi zapored, vendar se je to zgodilo v kamniški dru­žini Sadnikar. Za Josipom Nikolajem sta veterinarski poklic opravljala njegov sin Demeter, ki so ga klicali Meto, in vnuk, prav tako Demeter ali Majk. 5. decem­bra 2023 je minilo 160 let od rojstva Josipa Nikolaja, cloveka s širokim obzorjem strokovnega znanja, splo­šne humanisticne razgledanosti in umetniške nadarje­nosti, 5. avgusta pa 130 let od ustanovitve njegovega muzeja. 
2 Mladost in šolanje Josipa Nikolaja Sadnikarja 
Josip Nikolaj Sadnikar se je kot sedmi otrok in peti sin rodil 5. decembra 1863 v Ljubljani, na Svetega Petra cesti (danes Trubarjevi) št. 13, materi Johani, rojeni Wohlmut, in ocetu Valentinu, pasarskemu moj­stru in pozlatarju. Mati je bila hci gostilnicarja Maksa Wohlmuta, Ceha, lastnika gostilne Pri Pemu na Tržaški cesti. V gostilno je obcasno zahajal France Prešeren in na listke, ki jih je zatikal Johani in sestri Tereziji v žepe, pisal hudomušne verze. Vendar je prababica sedanje­ga rodu, ki skrbi za Sadnikarjev muzej, vse te zapise zavrgla, ker so se ji zdeli neprimerni.3 
Josip Nikolaj je bil velik slikarski talent, podobno kot dve leti starejša prijatelja Ferdo Vesel ­Ferko (1861– 1946) in Ivana Kobilica (1861–1926). Med druženjem s slednjo se je Josip Nikolaj zaljubil v njeno mlajšo zgo­daj umrlo sestro Fani. Ocitno te nesrecne ljubezni ni nikoli povsem prebolel, saj je imel njen portret obešen v spalnici.4 

Po osnovni šoli in šestih razredih gimnazije je leta 1882, pri 19 letih, odšel na študij veterinarske me­dicine na Dunaj, za kar je dobil deželno štipendijo.5 Dunajska veterinarska šola je pricela delovati leta 1765 in je nekajkrat spremenila program in trajanje izobraževanja. Od 1852 do 1896 se je imenovala K. 
k. Militär Thierarzney­Institut, ker je sodila pod vojno ministrstvo, v njegovem okviru je ostala do razpada monarhije. V obdobju 1871/72–1897/98 je veljalo, da so kandidati za vpis morali dokoncati 6 razredov gimnazije, realke ali druge ustrezne srednje šole in opraviti sprejemni izpit. Za civilne slušatelje je študij trajal 3, za vojaške pa 2 leti. Precej kasneje, ko je Jo­sip Nikolaj že vec kot desetletje opravljal svoj poklic, je bila za vpis na šolo potrebna opravljena matura, šola 
je postala visoka šola in je dobila pravico podeljevati 
doktorate.6 
O študiju Josipa Nikolaja na Dunaju nimamo kaj do­sti podatkov. Poleg deželne štipendije si je pomagal s prodajo starinskih predmetov, ocetovimi darili. Živel je skromno študentsko življenje, veckrat je jedel sa­mo enkrat dnevno. Nedvomno je bil dober študent, saj ima diploma datum izdaje 30. januar 1886, kar pome­ni, da je študij dokoncal po treh letih in pol, dva me­
1­­­Zaslužni­profesor­Univerze­v­Ljubljani­v­pokoju,­dr.­vet.­med. 4­­­Veterinar,­ki­je­zbral­cudovito­zbirko­starin,­spletni­podatek.­2­­­Demeter­Sadnikar,­dr.­vet.­med.,­upokojenec. 5­­­Vulikic­2005.­12.­Cestnik­2022. 3­­­Cestnik­2022.­Zadnikar­M.,­spletni­podatek.­Dolgan,­Fridl,­6­­­Stefancic­1966.­86.­Stefancic­1969a.­7–16.­Stefancic­
Volk­2014.­171–172. 1969b.­93–105. 

Oce Valentin in mati Johana, rojena Wohlmut (Arhiv družine Sadnikar) 


Sadnikarjeva diploma dunajske živinozdravniške šole (Arhiv družine Sadnikar) 
seca potem, ko je dopolnil 22 let. Vendar je ob študiju uspel v prostem casu obiskovati slikarsko akademijo, kar sta mu uredila Anton Ažbe in Ferdo Vesel. Ucil se je tudi igranja na flavto in našel cas za delovanje v druš­tvu Zedinjena Slovenija.7 
3 Službovanja v Ljubljani, Radovljici in Crnomlju 
V skladu z zakonom iz leta 1868 je bila veterinar­ska služba organizirana pri deželnih vladah in pri okrajnih glavarstvih. Odredba iz leta 1882 je doloca­la, da je okrajni veterinar zdravstveni uradnik okrajne­ga glavarstva neposredno odgovoren glavarju in kot strokovni izvedenec v veterinarskih zadevah opravlja nadzor nad zdravjem domacih živali, nad prometom z živino, posebej na sejmih in pri transportu po želez­nici, nad klanjem živali in prometom z mesom ter nad podkovanjem konj. V njegovo podrocje dela sta sodila tudi nadzor nad veterinarskim poslovanjem obcin, iz­vajanjem veterinarske prakse in nadzor nad konjaci in konjacijami. Lahko je opravljal tudi zasebno prakso, vendar ni smelo trpeti uradno delo. V letu izida ome­njene uredbe je deželna vlada sicer povecala število okrajnih veterinarjev, a so bili nekateri zadolženi za de­lo še v sosednjih okrajih. Okrajni veterinar v Kranju je opravljal delo tudi v Kamniku in Radovljici.8 
Kmalu po prejemu diplome se je Josip Nikolaj v pr­vih dneh februarja 1886 vrnil domov. Do konca aprila istega leta je opravljal pripravništvo na deželnem gla­varstvu v Ljubljani in se seznanil z veterinarskim admi­nistrativnim delom. Pricel je kupovati starinske pred­mete, kar ga je navdušilo že v dijaških letih ob delu v ocetovi delavnici.9 
Po koncanem pripravništvu je bil dodeljen v Radov­ljico, kjer je dobil pisarno, pomocnika, ki je skrbel za pokop poginule živine, in kocijaža za vožnjo po terenu. Obiskal ga je Ferdo Vesel, skupaj sta hodila po vaseh, opazovala stare šege in zbirala starine.10 
Ob koncu 19. stoletja so živini na podrocju današnje Slovenije grozile razlicne kužne bolezni, nekatere med njimi v svetu še danes povzrocajo velike gospodarske 
8­­­Stefancic­1966.­73–74,­81. 
9­­­Vulikic­2005.­29–30. 7­­­Vulikic­2005.­28–30,­119–122. 10­­­Vulikic­2005.­37–40. 
škode. To so bile predvsem: slinavka in parkljevka, vra­nicni prisad ali antraks, rdecica pri prašicih, svinjska kuga, steklina, kužna pljucnica govedi, sramna kuga konj, šumeci prisad, smrkavost konj, ovcje osepnice, mehurcasti izpušcaj žrebcev in kobil ter mehurcasti izpušcaj govedi. Boleznim so preprecevali širjenje ali jih izkoreninili predvsem z administrativnimi ukrepi, kot so bili prepoved prodaje živine, klanja in uživanja mesa, obvezna zakopavanja poginulih živali, karan­tene, zapiranje dolocenih obmocij, pa tudi usmrtitve obolelih in sumljivih živali. Goveja kuga, strah in trepet evropskih rejcev govedi in drobnice v prejšnjih stole­tjih, je na slovenskem ozemlju zadnjikrat razsajala v letu 1879.11 
V zacetku pomladi 1887 so Josipa Nikolaja presta­vili v Crnomelj, kjer je grozil vdor goveje kuge s Hrva­ške. Na novem službenem mestu je uspešno vzpo­stavil sanitarni kordon in preprecil vdor te nevarne bolezni na Kranjsko. Kot navaja Vulikic se je v casu svojega službovanja srecal tudi z nekaterimi od prej navedenih bolezni, pa tudi z zajedavskimi boleznimi, npr. s trihinelozo, trakuljavostjo, garjami in metljavost­jo. Poleg administrativnega dela je zdravil živino, pou­ceval kmete o krmljenju, pridelavi zdravega mleka in o osnovah higiene pri reji živine. Tudi tu ga je obiskal Ferdo Vesel, ki je dosegel diplomo akademskega sli­karja, ostal pri njem dalj casa, slikal po okolici in zanj kupoval predmete.12 
4 Živinozdravniško delo Josipa Nikolaja Sadnikarja v Kamniku 
V juniju 1889 je Josip Nikolaj odšel na dopust v Ljubljano, kjer je v realki imela razstavo Ivana Kobilica. Udeležil se je velike slovesnosti ob odkritju spomenika Valentinu Vodniku in se vclanil v Klub fotografov ama­terjev, ustanovljen ob 50­letnici izuma fotografije.13 V Slovenskem narodu je bil 18. junija v rubriki Domace stvari objavljen kratek razpis: »Za Kamniški okraj raz­pisano je mesto okrajnega živinozdravnika s placo po 
XI. razredu. Prošnje do 10. julija t. l.«14 Ker je bil Kam­nik blizu Ljubljane in domacih, se je Josip Nikolaj odlo­cil, da bo zaprosil za novo službo. Verjetno zato, ker je uspešno preprecil vstop goveje kuge na Kranjsko, mu je deželni veterinar Johann Wagner odobril prošnjo.15 
1. avgusta 1889 je Josip Nikolaj po nekajurni vož­nji s kocijo prispel v Kamnik kot prvi živinozdravnik te­ga okraja. Kamniški okraj s sodnima okrajema Brdo in Kamnik16 je takrat obsegal Tuhinjsko dolino, Troja­ne, segal do Save, v Crnucah mejil na Ljubljano, v La­hovcah na kranjski okraj in segal od Vodic do vrhov Kamniških planin.17 Okrajno glavarstvo, kjer je bil tudi urad okrajnega veterinarja, je bilo v hiši Mešcanske korporacije. Pri administrativnem delu je Josipu Niko­laju pomagala uradnica glavarstva, za prevoz sta bila zadolžena in s strani glavarstva placana dva lastnika 
11­­­Stefancic­1966.­29–67. 12­­­Vulikic­2005.­30–67. 13­­­Vulikic­2005.­40–51. 14­­­Slovenski­narod,­18.­6.­1889. 15­­­Vulikic­2005.­40–51. 
16­­­Stefancic­1966.­71. 17­­­Vulikic­2005.­53. 

kocij.18 V pomoc je dobil tudi konjaca, s katerim sta uredila grobišce poginulih živali na Krtini.19 
Do Sadnikarjevega prihoda v Kamnik so živino zdravili domaci živinozdravniki, kot jih imenuje Vulikic. To so bili kovaci in kmecki sinovi, ki so uspešno kon­cali enoletno šolanje na Živinozdravski in podkovski šoli v Ljubljani, delujoci od 1850 do 1881. Glede na opravljene izpite so dobili naziv podkovski kovac, ži­vinozdravniški pomocnik ali podkovski kovac živinoz­dravilec. Za slednje avtorji najpogosteje uporabljajo nemško spacenko/izposojenko kuršmit. Ti so dosegli najvišji status izobraževanja in so imeli pravico pod­kovati živino, jo zdraviti, pomagati pri porodih, pa tudi pregledovati živino pred zakolom in meso po zakolu. Podkovski kovaci so lahko samo podkovali živino, ži­vinozdravniški pomocniki pa zdravili živino in oprav­ljali pregled klavne živine in mesa. V casu delovanja šole se je iz kamniškega okraja vpisalo najmanj 19 ucencev, od katerih so štirje postali podkovski kovaci živinozdravilci, osem pa živinozdravniški pomocniki. Z letom 1882 se je šola preoblikovala v Podkovsko šolo, vendar so poleg podkovstva ucili tudi pregled klavne živine in mesa. Iz kamniškega okraja se je do 1. sve­tovne vojne usposobilo 25 kandidatov za podkovstvo ter pregled klavne živine in mesa, 3 samo za podkov­stvo, 1 pa le za pregled klavne živine in mesa. Na šoli pa je bilo možno opravljati izpit iz podkovstva tudi brez predhodnega obiskovanja pouka in iz kamniškega okraja je v tem casu izpit opravilo 43 kovacev.20 Koliko podkovskih kovacev živinozdravilcev, podkovskih ko­vacev in živinozdravniških pomocnikov je delalo v ca­su Sadnikarjevega službovanja, ne vemo, vsi pa so so­dili pod njegovo pristojnost. Seveda pa so delovali tudi razni mazaci in samooklicani zdravilci živali. Vulikic navaja Sadnikarjev spor z enim izmed njih, ki je zdravil kravo tako, da ji je pod kožo zavlekel cesen, žival pa je poginila.21 Skoraj zagotovo je bilo še vedno precej primerov »zdravljenja« živali z uroki, s polaganjem rok in drugimi vražjevernimi postopki. Iz ohranjene kore­
18­­­Cestnik­2022. 19­­­Kamniško­­komendski­biografski­leksikon,­spletni­podatek. 20­­­Zapisniki­Podkovske­šole. 21­­­Vulikic­2005.­129. 


spondence izvemo, da je Josip Nikolaj morda raje, kot da bi iskal sodelavce med kuršmiti in pomocniki, sam izšolal mlade, spretne in obetavne gospodarje, da so pomagali živalim predvsem pri porodih.22 
Prav na Kamniškem je delovalo nemajhno število 
t. i. rezarjev, obrtnikov, ki so se ukvarjali s kastracijo oziroma sterilizacijo gospodarskih živali. Obrt se je kot družinska dejavnost prenašala iz roda v rod, znotraj družine so tudi ohranjali skrivnost operativnih postop­kov. Sinovi so se izucili obrti pri ocetu, izpit pa so opra­vili pri uradnem veterinarju in pri tem kastrirali žrebca, bika in merjasca ter sterilizirali svinjo. Tudi Josip Niko­laj je izdal nekaj dovoljenj za opravljanje obrti.23 
Sadnikarjevo živinozdravniško delo je obsegalo obi­ske bolne živine na kmetijah, poucevanje živinorejcev 
o pravilni reji in prehrani živine, pa tudi o vzdrževanju higiene hlevov in živine. Opozarjal je na nevarnost kuž­nih bolezni in uvajal cepljenja, predvsem proti svinj­ski rdecici, obiskoval sejme in s tem skrbel za prodajo zdrave živine. Ker je bilo planšarstvo še pomembna sestavina živinoreje, je neredko obiskoval kamniške planšarije. Pregledoval je meso v klavnicah in kme­te opozarjal na nujnost uporabe mesa zdrave živine. Že leto po prihodu v Kamnik je prejel dekret deželne vlade o imenovanju v naziv višjega okrajnega živino­zdravnika24, kar je bilo priznanje njegovemu strokov­nemu delu in prizadevanju. Njegova je tudi zasluga za ustanovitev mlekarske zadruge na Rovah leta 1901 ali 1902.25 Kmetje so pogosto prihajali k njemu domov in ga prosili za zdravila. Ker se neredko niso znali iz­raziti, kaj je konju, je rezbar Lojze Kozjek izdelal kipec konja, na katerem so mu kmetje pokazali, kje konja kaj boli.26 
22­­­Pismo­1990. 23­­­Prav­tam. 24­­­Vulikic­2005.­55,­75,­84,­87.­Novice,­1901. 25­­­Vulikic­2005.­129. 26­­­Cestnik­2022. 
K njegovemu veterinarskemu delu sodi tudi izum zabojcka, narejenega iz lahkega, a cvrstega lesa, na­menjenega shranjevanju brizg in drugih instrumentov, pa tudi raznih formularjev ali navodil ob obiskih kme­tij. Zanj se je uveljavil izraz Sadnikarjev cepilni kovcek. 
Poleg tega je, verjetno s pomocjo necakov, sinovo­ma sestre Kristine, farmacevtoma, sestavil nekaj zdra­vilnih praškov, ki sta jih prodajala necaka v svojih le­karnah, Stanko Hocevar na Vrhniki, Slavko pa v Šiški v Ljubljani.27 Oglasi so bili objavljeni predvsem v Kmeto­valcu, v manjšem številu tudi Ilustriranem Slovencu in Domovini. S stališca današnjih znanj bi težko pozitiv­no ocenili dejansko ucinkovitost vseh zdravil. 
Glede na družinski spomin je Josip Nikolaj izdeloval tudi rdece vino za konje in zeleno za govedo. Obe vrsti sta vsebovali arzen, ki je bil v tistih casih precej upora­ben spodbujevalec, danes bi rekli doping. 
Josip Nikolaj je bil na naborni komisiji spoznan za nesposobnega služenja vojaškega roka, zato so ga med 1. svetovno vojno mobilizirali kot civilista v zale­dni vojaški službi. Dobil je nalogi pregledovati klavno živino in meso za vojsko na soški fronti in nakupovati seno za vojaške konje.28 
Kot nam je znano, je Josip Nikolaj objavil le en stro­kovni clanek, in sicer leta 1928 v Kmetovalcu. Clanek je obravnaval problem pljucnih zajedavcev.29 Josip Ni­kolaj se je upokojil leta 1926, po 41 letih službovanja, od tega 37 let v kamniškem okraju.30 
5 Kamniški mešcan, kulturnik in zbiratelj starin 
Neverjetno je, da je Josip Nikolaj ob vsem stro­kovnem delu našel cas še za dejavnosti na razlicnih kulturnih podrocjih. Bil je clan pevskega društva Li­ra, kamniškega planinskega in telovadnega društva, Narodne citalnice, Salonskega orkestra, kjer je igral flavto, ljubljanskega muzejskega in živinozdravniške­ga društva, Kranjske kmetijske družbe, odbornik v Me­šcanski korporaciji in blagajnik kamniške moške po­družnice sv. Cirila in Metoda.31 
V njegovem zasebnem življenju je bil pomemben dan 8. maj 1904, ko se je porocil s Štefko Novak, poš­tarico in pianistko v Salonskem orkestru, kjer sta se spoznala. Starostna razlika je bila 18 let. Šele 19. apri­la 1916, med prvo svetovno vojno, se jima je rodil sin Nikolaj, ki so ga klicali Niko, leto in pol kasneje, 21. decembra 1917, pa drugi sin Demeter ali Meto.32 
Veliko casa, denarja in ljubezni je Josip Nikolaj po­svetil svoji zbirki starinskih predmetov. Za njegovo zbirateljsko navdušenje je bilo vec razlogov. V ocetovi pasarski delavnici je že v otroštvu in mladosti spoznal umetniško izdelane predmete, ki so vzbudili njego­vo zanimanje in spoštovanje. Bil je slikarski talent in vsestransko nadarjen umetnik, od mladosti dalje je ži­vel v družbi slikarjev in drugih umetnikov. V tedanjem 
27­­­Vulikic­2005.­22. 28­­Vulikic­2005.­144–148. 29 Kmetovalec­1928.­60;­avtor­podpisan­kot­živinozdr.­Sad­
nikar,­Kamnik. 30­­­Vulikic­2005.­165. 31­­­Vulikic­2005.­81,­128–129.­Kmetovalec­1895.­63.­
Domovina­(Celje)­1897.­34,­6.­32­­­Vulikic­2005.­131,­149–151. 

Diploma castnega obcana Kamnika (Arhiv družine Sadnikar) 
casu slovenskega narodnostnega boja pa je bilo zbira­nje starinskih predmetov tudi pomemben prispevek k priznavanju narodne identitete.33 Veliko predmetov je zbral že v casu službovanja v Radovljici in v Crnom­lju, zato je ob prihodu v Kamnik, ceprav samski, najel trisobno stanovanje, da je lahko shranil in razporedil svoje predmete. Štiri leta po prihodu v Kamnik je 5. avgusta 1893 po posvetu z okrajnim glavarjem, žu­
panom in mestnim zdravnikom odprl svojo zbirko za 
javnost in jo imenoval Sadnikarjev muzej. Zbirka je bi­la odprta za obiskovalce vsako popoldne po 17. uri. V umetniško izdelani knjigi, darilu tiskarja Antona Slat­narja, so vpisane številne pomembne osebe iz politi­ke in umetnosti v avstro­ogrski monarhiji in stari Ju­goslaviji, med drugimi tudi prestolonaslednik Peter II. Karadordevic in regent knez Pavle.34 
Josip Nikolaj je predmete pridobival z nakupova­njem, zamenjavo, z nadomestilom za veterinarske sto­ritve, v manjši meri kot darila. Nekatere predmete je sam restavriral. Pri zbiranju starin sta mu pomagala brata Franc, veletrgovec z železnino v Celovcu, in Žane (Johann), veletrgovec s steklom v Gradcu, pa tudi grof Edvard Karl Borromäus Gaston Pöttickhom, von Pette­negg iz Friesacha na Koroškem. Zbirka se je ob poroki povecala za številne porcelanske predmete, ki jih je kot doto prinesla žena Štefka.35 
Ko se je družina povecala, sta z ženo najprej najela, potem pa kupila sosednjo hišo, kjer je bilo vec prosto­ra za vse bolj obsežno zbirko. Kljub delu z otroki in gospodinjstvom je ga. Štefka skrbela za muzej, zbirala porcelanaste izdelke in urejala obsežno koresponden­co.36 Josipa Nikolaja je zanimalo vse, za kar je menil, da ima pomembno zgodovinsko vrednost, zato pred­metov ni zbiral sistematicno in pridobitve so bile v najvecji meri odvisne od nakljucja. V šestdesetih letih je zbral preko 4000 predmetov, med njimi eksponate velike vrednosti. Na svojo zbirko je bil zelo ponosen, omogocila pa mu je tudi stik s tedanjo visoko druž­bo.37 Verjetno je bil najdražji nakup izrez Tintorettove oltarne slike sv. Pavla, ki jo je kupil po oglasu od vdo­ve avstrijskega polkovnika, komandanta Benetk v letu 1849. Placal jo je v zlatnikih, razvršcenih v dveh vr­stah po površni slike, kar je znašalo okoli polovice nje­gove letne place. Od neke šivilje je za nemalo denarja odkupil sekreter maršala Marmonta, guvernerja Ilir­skih provinc. Vdova ladijskega strojnika Seljaka, ki je potoval na Japonsko, mu je prodala japonsko grafiko, plastiko, kimono, oblacila in pohištvo. Med obiskom na kmetiji v Nevljah mu je gospodar pokazal neke vr­ste star lonec, ki se je, skupaj z nekaterimi drugimi predmeti, pojavil med oranjem na njegovi njivi. Doma so ga nekaj casa uporabljali za napajanje kokoši, po­

33­­­Sadnikar,­Cestnik­2023. 34­­­Vulikic­2005.­91–99,­238–239. 36­­­Prav­tam. 35­­­Vulikic­2005.­134.­37­­Slana­2020. 
tem pa ga vrgli za svinjak. Josip Nikolaj je v predmetu prepoznal keltsko celado in je v zameno zanjo kme­tu opravil živinozdravniško storitev zastonj. Doma je predmete ocistil in ugotovil, da je poleg celade dobil še konici sulic in bojno sekiro.38 
Ob gradnji mostu cez Nevljico so marca 1938 v strugi naleteli »na nekakšne cudne štore« in župan je 
o najdbi obvestil Josipa Nikolaja. Kot veterinar je hitro ugotovil, da gre za kosti, domnevno mamuta. Njegova 
predpostavka je bila pravilna in okostje mamuta je po­
stalo in ostalo simbol Prirodoslovnega muzeja Sloveni­je, ki je opravil izkop ostankov te ledenodobne živali.39 
Njegov muzej je postal znan tudi v predvojni Jugo­slaviji, o njem so porocali razlicni casopisi. Josip Niko­laj je prejel red sv. Save 5. in 4. stopnje. Leta 1937 pa so mu na njegov rojstni dan podelili priznanje castne­ga mešcana Kamnika.40 
6 Nadaljevanje poklica in tradicije 
Oba sinova sta po koncani osnovni šoli nadaljevala izobraževanje v Ljubljani. Demetra je za glasbo navdu­šila mati, za slikarstvo, rezbarstvo in kiparstvo pa oce. Po maturi sta se vpisala na takrat nepopolno Medi­cinsko fakulteto v Ljubljani. Niko je po drugem letniku nadaljeval študij medicine v Zagrebu, Meto pa se je po prvem prepisal na Veterinarsko fakulteto, prav tako v Zagrebu. Vendar se je kmalu odlocil za nadaljevanje študija v Beogradu.41 
Ob zacetku vojne je Niko diplomiral, ni pa še pre­jel diplome. Takoj po zadnjem izpitu je odšel domov, a se je pot zaradi letalskega napada na vlak in razdrte proge precej zavlekla. Meto je nekoliko pred bratom uspel priti domov brez vecjih težav in z ocetom sta skrila Maistrovo spominsko plošco med dvojno steno v vrtni uti. Nemška vojska je prišla v Kamnik 12. apri­la 1941. Nekateri mešcani Kamnika so navdušeno sprejeli nemško oblast z vsemi njenimi zlocinsko na­ravnanimi zamislimi in dejavnostmi. Ko je eden izmed njih, sicer družinski znanec, šel mimo hiše, mu je Ni­ko namenil nekaj neprijaznih besed. Zato ga je nago­vorjeni naznanil in konec junija 1941 je oba brata na kopališcu aretiral sosed, gestapovec, nekdanji žandar. Najprej sta bila zaprta v mekinjskem samostanu, nato v Begunjah. Josip Nikolaj, takrat star 78 let, se je s ko­lesom odpeljal na sedež gestapa na Bledu in oficirju, odgovornemu za zapor v Begunjah, v odlicni nemšcini zagotovil, da sinova nista delovala proti nemški drža­
vi. Poudaril je svoje zasluge za preskrbo vojske med 
1. svetovno vojno in znanstvo, rekel je prijateljstvo, s pomembnimi vojaškimi osebami in generali avstro­ogrske vojske. Oficir je odgovoril, da sta sinova sicer njihova sovražnika, a da ju bo vseeno izpustil. Ce pa ju aretirajo še enkrat, bosta nemudoma ustreljena. Sino­va sta se po podpisu izjave, da ne bosta vec delovala proti nemški oblasti, cez en teden vrnila domov.42 
Kmalu po izpustitvi iz Begunj je bila izdana predvi­dena akcija na Perovem, za katero je Niko zbiral sani­
38­­­Sadnikar,­Cestnik­2023. 39­­­Vulikic­2005.­182–183. 40­­­Vulikic­2005.­176–177. 41­­­Cestnik­2022.­42­­­Prav­tam. 

tetni material in zdravila. Pred aretacijo in usmrtitvijo ga je rešila dovolilnica za odhod v Zagreb na podelitev diplome. Tam je zaprosil za »domovnico«, jo dobil in s tem postal državljan NDH. Ostal je na Hrvaškem in de­lal v bolnicah v Osijeku, Vukovarju, Sremski Mitrovici, Zagrebu in Kutini. Prikljucil se je partizanom, ob koncu vojne je zbolel. Domov je prišel iz bolnice v Ogulinu.43 
Meto je želel nadaljevati študij na Dunaju, vendar ni dobil dovoljenja za vpis. V zacetku decembra 1941 se je porocil s Sonjo Hvala in kmalu po poroki se je rodila hcerka Sonja. Delal je kot veterinarski pomoc­nik pri okrajnem živinozdravniku Boštjanu Kordašu, potem pa kot uslužbenec v Knaflicevi tovarni usnja. Sredi zime 1944 so njega in Knaflica aretirali zaradi domnevnih stikov s partizani in ga spet odpeljali v Be­gunje. Kasneje je Meto izvedel, da ga je prijavila žena znanca, ki ga je ovadil prvic. Tokrat je šla na Bled mati, vendar je med vožnjo blizu Rodice vlak zapeljal na mi­no, ki so jo nastavili partizani. Ga. Štefka je zato precej pozno prispela v Lesce, od koder je šla peš do Bleda. Izvedela je, da bo sin poslan na delo v rajhu. V druži­ni je ostal spomin o nadaljnji usodi Meta. Pri zdrav­niškem pregledu je bil spoznan za dela zmožnega in po treh dneh vožnje z vlakom so ga skupaj z drugimi pripeljali v predmestje Dortmunda, kjer so bili doloce­ni za gašenje požarov po letalskih napadih. V marcu 1944 se mu je rodila druga hcerka, Ksenija. Po invaziji v Normandiji se je število letalskih napadov še poveca­lo. G. Meto in še nekateri drugi so se odlocili za pobeg. Oblekel je civilno obleko, s prihranjenim denarjem, ki ga je dobival za cigarete, je kupoval vozovnice za vlak, vsakic samo za 100 km, ker jih za daljše relacije niso 
43­­­Prav­tam. 

Demeter Sadnikar ­ Meto: Veduta Kamnika (Last družine Sadnikar) 
prodajali. Ko je ob neki priliki videl, da se ne bo mogel izogniti gestapovski kontroli, je enostavno pristopil k njim in jih v odlicni nemšcini zaprosil za ogenj. Uspel je priti do Celja in nato do Zidanega Mostu, od tam pa je peš prišel do Ihana, kjer je dobil zvezo s partizani na Moravškem. Sprejet je bil v Šlandrovo brigado, s kate­ro je šel na Štajersko, v Gornji Grad, Logarsko dolino in Mozirje. Tu je bil postavljen za veterinarskega referen­ta 14. divizije, kmalu potem pa je postal veterinarski referent v štabu 4. operativne cone. Med boji v Crni pri Kamniku je izgubil zvezo s partizani in štabom. V Var­vajnu, na obmocju Kamniške Bistrice, je s še enim do­macinom in njegovim sinom zgradil zaklonišce v bližini partizanske delavnice, kjer je ostal do konca vojne.44 
Takoj po vojni je postal nacelnik veterinarskega od­delka na poveljstvu vojnega podrocja in mesta Ljublja­ne. Po demobilizaciji je v Beogradu dokoncal študij ve­terinarske medicine in se vrnil v Slovenijo. Tu je delal na Veterinarskem znanstvenem zavodu v Ljubljani in se posvecal parazitologiji. Sodeloval je tudi pri izkore­ninjenju bruceloze na Tolminskem.45 
Brat Niko je bil nekaj casa vojaški zdravnik v Porto­rožu, v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, kasneje je delal v Vojni bolnici in v Mladiki v Ljubljani. Sicer pa se je ukvarjal z rentgenologijo. Njegova velika zasluga je, da so po vojni uvajali rentgene v bolnice. Na koncu službovanja je imel cin rezervnega generalmajorja.46 Umrl je 30. novembra 2012. 
Leta 1959 je bil Meto z dekretom postavljen za di­rektorja Veterinarskega zavoda Kamnik, dve leti ka­sneje pa za obcinskega veterinarskega inšpektorja. To delo je opravljal do upokojitve leta 1978. V prostem casu se je ukvarjal z rezbarstvom, kiparstvom, resta­vratorstvom, slikarstvom, izdelavo maket, zbiranjem starih predmetov in igranjem klavirja. Vendar je svoja 
44­­­Prav­tam. 
dela razstavil le dvakrat. Leta 1993 na razstavi sloven­skih veterinarjev – likovnih ustvarjalcev, ob prvem slo­venskem veterinarskem kongresu v Portorožu je pri­kazal nekaj svojih del. Tu je bila razstavljena tudi slika grozdja Josipa Nikolaja. Drugic je razstavil svoja dela v Galeriji Veronika ob 100­letnici veterinarske službe v Kamniku. Razstava v Galeriji Repanšek leta 2012 pa je bila po njegovi smrti. Ob tej priliki so domaci predva­jali posnetek njegovega igranja klavirja.47 
O vojnih casih ni hotel govoriti. Verjetno je poznal re­snico o stranpoteh boja in revolucije, ki je šele kasneje pricela prihajati na dan. Umrl je v devetdesetem letu 15. aprila 2007.48 
Demetrov sin Demeter ml. ali Majk se je rodil 24. maja 1951 v Kamniku. Okolje, v katerem je odrašcal, je vplivalo na njegovo odlocitev, da si tudi sam izbere poklic, ki sta ga opravljala oce in ded. Vendar oce ni želel, da bi študiral veterinarsko medicino, zato se je po gimnazijski maturi leta 1971 vpisal na ekonomijo. Hitro je uvidel, da ta študij ni zanj, in se je v nasled­njem študijskem letu vpisal na Veterinarski oddelek Biotehniške fakultete. Deseti semester splošne vete­rinarske medicine je zakljucil v letu 1978/79. Še pred koncanjem študija je opravljal v klavnici trihinoskopi­jo, to je postopek ugotavljanja cloveku nevarnih zaje­davcev v svinjskem mesu, in pomagal pri cepljenju na terenu. Vpisal je še sanitarno higiensko smer študija veterine in diplomiral leta 1983. Študij je nekoliko za­vlekel, ker je cakal na izpraznjeno delovno mesto v kamniškem veterinarskem zavodu. Po diplomi se je v septembru istega leta zaposlil kot pripravnik v Ve­terinarskem zavodu Kamnik­Domžale. Njegov mentor in vzornik je bil dr. Keber, clovek z velikim strokovnim znanjem, pridobljenim tudi v tujini. Z njim je Majk zelo rad hodil po terenu in pri tem pridobil veliko prakticnih 

45­­­Prav­tam. 47­­­Prav­tam. 46­­­Prav­tam. 48­­­Prav­tam. 

Demeter Sadnikar ml. – Majk na odprtju ocetove razstave v Galeriji Repanšek leta 2012 (Arhiv družine Sadnikar) 
izkušenj. Dr. Keber ga je kmalu po zaposlitvi zadolžil za pisanje mesecnih in letnih porocil o veterinarski de­javnosti. V tem casu se je zaostrila tudi kontrola mle­ka, ne samo higienska, ampak tudi mikrobiološka, kar je pomenilo ugotavljanje števila somatskih celic v mle­ku. Povecano število je namrec pokazatelj kronicnih obolenj mlecne žleze. Pripravil je program, ki sta ga fi­nancirali država in obcina. Država je placala mikrobio­loške preglede in antibiograme, obcina pa zdravljenje na podlagi analiz. Kmetje so to z veseljem sprejeli, ker se je dvignila kvaliteta njihovega mleka. 
Demeter ml. se je usmeril tudi v delo s konji, ki jih je bilo takrat po kmetih še veliko. Zanimivo je, da je kma­lu spoznal, da se tudi pri kobilah, tako kot pri kravah, pojavi poporodna ohromelost. V casu prvih zaznavnih primerov pa je bilo njegovo spoznanje v nasprotju s tedanjim splošnim prepricanjem. Pri svojem delu se je srecal s številnimi primeri tetanusa, tudi antraksa, množicnih kužnih obolenj pri živalih pa ni bilo.49 
Majk se je porocil januarja 1979 z Valerijo Kocutar, hcerko zdravnika Franca Kocutarja. Istega leta se jima je rodil sin Sandi, tri leta zatem pa drugi sin Rok. 
Leta 1982 je nastal Veterinarski zavod Kamnik­Domžale, šest let kasneje pa se je zavod združil z Ljub­ljanskim veterinarskim zavodom v Veterinarski zavod ljubljanske regije, za katerega je veljalo, da sega od 
49­­­Prav­tam. 

Avstrije do Hrvaške. Demeter je bil clan upravnega od­bora zavoda in predsednik delavskega sveta Po upo­kojitvi dr. Kebra leta 1995 je prevzel vodenje enote Kamnik in to nalogo opravljal od 1. junija tega leta do konca leta 1997. Ob naslednji reformi veterinarske službe je del Zavoda ljubljanske regije prišel pod novo­ustanovljeni Veterinarski zavod Slovenije, kasneje pod Veterinarsko upravo Republike Slovenije, del pa se je s 1. januarjem 1998 privatiziral. Kot predsednik delav­skega sveta je Demeter ob teh reorganizacijah moral opraviti veliko administrativnega dela. Po privatizaci­ji veterinarske službe je postal prvi direktor Veterine Kamnik, nove zasebne delovne organizacije. Nalogo direktorja je opravljal 3 mandate po 4 leta. Upokojil se je leta 2012.50 
50­­­Prav­tam. 
V prostem casu se Majk ukvarja s športom in umet­nostjo. Leta 1978 je prevzel vodenje kamniškega smu­carskega kluba, ki ga je vodil 8 let. V tem casu je klub uspel organizirati prvo FIS tekmo na Veliki planini in tekmo za evropski smucarski pokal za ženske. Nekako nakljucno in malo proti svoji volji je postal tudi predse­dnik plavalnega kluba, kar je opravljal 19 let. Od leta 1994 je vzrejni referent pri Kinološki zvezi Slovenije. 
Nedolgo nazaj je postal predsednik Mešcanske kor­poracije, skupnosti 194 lastnikov 7000 ha skupnega zemljišca, od katerega je okoli 3000 ha gozdov. Sku­pnost je nastala še v stari Avstriji in doživljala razlas­titve in ponovne vrnitve zemljišc po prvi in po drugi svetovni vojni. V samostojni republiki Sloveniji je bilo potrebnih 25 let, da so po sodni poti izpeljali postopek denacionalizacije. Demeter se ukvarja tudi z rezbarje­njem in pozlatitvami lesenih predmetov.51 
7 Sadnikarjev muzej danes 

Sadnikarjevemu muzeju je vsaj trikrat grozilo delno ali popolno unicenje. Ob koncu 1. svetovne vojne je nacrt, da bi umikajoce se enote preselile muzej v Ce­lovec, preprecil prihod srbskih vojakov za zavarovanje smodnišnice. Med 2. svetovno vojno so želele muzej preseliti v Celovec nemške okupacijske oblasti, a je ostalo samo pri grožnji. Ob povojni nacionalizaciji mu­zejev je Josip Nikolaj pisal tedanjemu prosvetnemu mi­nistru, pisatelju in dramatiku Ferdu Kozaku, ki je pred vojno obiskoval njegov muzej. Poudaril je, da sta bila oba sinova partizana in odlok ministrstva je Sadnikar­jev muzej izvzel iz programa nacionalizacije.52 
Pa vendar zbirka v kasnejših dogodkih ni ostala ne­okrnjena. Nekaj let po smrti Josipa Nikolaja je keltsko celado za minimalno ceno odkupila novomeška partij­ska organizacija in jo leta 1958 ob odprtju avtoceste Ljubljana–Zagreb podarila Titu. Ob ustanavljanju Me­stnega muzeja na Zapricah leta 1961 so odkupili okoli 1500 predmetov, kar je sicer razbremenilo napolnjene prostore, omogocilo bivanje enemu potomcu in pospe­šilo nastanek Mestnega muzeja.53 Ceprav zbirka še vedno vsebuje veliko eksponatov, vendarle ni vec ta­ka, kot jo je ustvaril Josip Nikolaj. 
Demeter Sadnikar ml. ali Majk in njegov bratranec Josip (Marko) Sadnikar sta danes glavna upravnika muzeja, ki ga je zgradil in ustanovil njun ded Josip Ni­kolaj Sadnikar. Josip (Marko) Sadnikar je po poklicu univerzitetni diplomirani inženir geologije, Demeter (Majk) Sadnikar pa doktor veterinarske medicine. Pri vodenju, urejanju in vzdrževanju pomembno pomaga­ta in sodelujeta njuni soprogi. Redno je treba skrbeti za cistoco prostorov in eksponatov kakor tudi za njiho­vo evidentiranje. Ker muzej od države nikoli ni dobil podpore, je vztrajanje pri njegovi funkcionalnosti za ogled javnosti izkljucno v domeni družine. Muzej je ve­dno odprt za obiskovalce, potrebna pa je predhodna najava. 
8 Viri 
Niko BERWANGER, Matija KAHNE, Uroš PESTOTNIK, 1995: Zasebna zbirka Josipa Nikolaja Sadnikarja. Kamnik: Raziskovalna naloga za gibanje zna­nost mladini. 
Vojteh CESTNIK, 2022: Trije rodovi veterinarjev Sadnikar. Pogovor s kole­gom Demetrom Sadnikarjem ml. V: Vestnik Veterinarske zbornice Slovenije, 17. 79–87. 
Marjan DOLGAN, Jerneja FRIDL, Manca VOLK, 2014: Literarni atlas Ljublja­ne. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. 165–173. 
Domovina (Celje) 7(1897)34. 6 (z dne 20. 8. 1897). Kamniško­komendski biografski leksikon. Josip Nikolaj Sadnikar. https:// www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/124 (dostop 20. 12. 2023). 
Katalog razstave eksponatov na Zapricah. Josip Nikolaj Sadnikar. Muzej 
Zaprice. Kmetovalec 12 (1895)8, 63 (z dne 30. 4. 1895). Uradne vesti c.­kr. kme­tijske družbe. 
Novice kmetijske, obrtniške in narodne 59(1901)43, 427 (z dne 25. 10. 
1901). Osebne vesti. Pismo Demetra Sadnikarja st. dr. Milanu Dolencu z dne 25. 11. 1990. Arhiv družine Sadnikar. 
Demeter SADNIKAR, Vojteh CESTNIK, 2023: 130 let Sadnikarjevega mu­
zeja v Kamniku. V: Vestnik Veterinarske zbornice Slovenije, 18. 195–200. Josip SADNIKAR, 1928: Pljucna crvivost pri prašicih. V: Kmetovalec, 45. 60 (z dne 30. 4. 1928). 
Anže SLANA, 2020: Zbirka ali muzej: O cem govorimo, ko govorimo o Sadni­karjevem muzeju? V: Kamniški zbornik 25. 185–191. 
Slovenski narod, 22 (1889) 139, 3 (z dne 18. 6. 1889). Ante STEFANCIC, 1966: Zacetek in razvoj veterinarstva na Slovenskem do prve svetovne vojne. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Inštitut za medicinske vede. 
Ante STEFANCIC, 1969a: Kratek pregled zgodovine živinozdravniške visoke šole na Dunaju in pomen te šole za razvoj veterinarstva na Slovenskem. V: Zbornik Biotehniške Fakultete Univerze v Ljubljani – Veterinarstvo 6. 7–16. 
Ante STEFANCIC, 1969b: Veterinarski študij Slovencev na Dunaju. V: Zbor­
nik Biotehniške Fakultete Univerze v Ljubljani – Veterinarstvo 6. 93–105. Veterinar, ki je zbral cudovito zbirko starin. https://www.vzajemnost.si/ clanek/170471/veterinar­ki­je­zbral­udovito­zbirko­starin/ (dostop 20. 12. 2023). 
Velimir VULIKIC, 2005: Kamniški kulturnik in mecen Josip Nikolaj Sadnikar. 
Kamnik: Agencija za razvoj turizma in podjetništva v obcini Kamnik. Marjan ZADNIKAR: Josip Nikolaj Sadnikar. Slovenski biografski leksikon. https://www.slovenska­biografija.si/oseba/sbi531196/ (dostop 19. 12. 
2023) 
Zapisniki Podkovske šole. Živinozdravska in podkovska šola. Arhiv Veteri­narske fakultete Univerze v Ljubljani. 
51­­­Prav­tam. 52­­­Vulikic­2005.­150–151,­202–205,­222–223. 53­­­Sadnikar,­Cestnik­2023. 

Damjan Hancic1 Študijski center za narodno spravo, Tivolska 42, Ljubljana Damjan.hancic@scnr.si 

Medvojni kamniški župan Hermann Rehbach v letu 1942 
Izvirni znanstveni clanek 
Ena osrednjih oseb medvojnega obdobja na Kamniškem je bil nedvomno takratni župan oz. obcinski komisar baron Her­mann Rehbach. O njem, zlasti o njegovi vlogi med nemško oku­pacijo, so še danes deljena mnenja: nekateri mu pripisujejo velike zasluge za številne gradbene investicije v Kamniku med vojno in številna posredovanja pri okupatorju za izpustitev za­prtih Kamnicanov, drugi se bolj opirajo na povojno sodbo so­dišca, ki ga je zaradi sodelovanja z okupatorjem obsodilo na smrt, pozneje pa kazen omililo in ga po nekaj letih izpustilo iz zapora. Na podlagi arhivskih virov nemškega okupatorja, zlasti gradiva deželnega svetnika okrožja Kamnik, lahko Rehbacha spoznamo kot zelo ambicioznega in prakticnega cloveka, ki je v prvih dveh letih okupacije uspešno izkoristil naklonjenost višjih nemških oblasti za investicije v lokalno infrastrukturo v Kamni­ku kot upravnem središcu povecanega kamniškega okrožja, po drugi strani pa se je bil prisiljen soociti tudi s kruto realnostjo okupatorjevega nasilja nad prebivalci njegove in sosednjih ob­cin, kar ga je postavilo na preizkušnjo kako ukrepati. Rehbach, ceprav po rodu Nemec, se je vedno cutil del lokalnega prebival­stva in mu zato pri višjih okupatorskih oblasteh skušal na razne nacine pomagati. Po drugi strani pa na podlagi do sedaj znanih arhivskih virov lahko sklepamo, da je bilo njegovo mnenje o par­tizanskem gibanju zelo negativno, ker je bilo prav njihovo de­lovanje generator okupatorjevega nasilja nad lokalnim civilnim prebivalstvom. Zato je sam predlagal vec ukrepov, med njimi poleg povecanja nemške vojaške navzocnosti tudi ustanovitev slovenskih samoobrambnih oddelkov pod vodstvom nemške žandarmerije za boj proti partizanom. V prvem delu prispevka so osvetljena Rehbachova prizadevanja za ureditev mestne in­frastrukture v prvem letu in pol nemške okupacije, v drugem de­lu pa je predstavljena vsebina Rehbachovih tedenskih porocil iz leta 1942, ki jih je o dogajanju v obcini in njeni sosešcini pošiljal kamniškemu deželnemu svetniku Hermannu Doujaku. Kljuc­ne­be­se­de:­Rehbach, Kamnik, okupacija, gradnje, na­silje 
Mayor and municipal commissioner Baron Hermann Reh­bach was undoubtedly one of the central figures of the inter-war period in Kamnik. Opinions about the man are still divided, especially about his role during the German occupation. Some credit Rehbach for numerous construction investments in Kamnik during WWII and numerous interventions with the oc­cupier for the release of imprisoned Kamnik residents, others rely more on the post­war court verdict, which sentenced him to death for collaborating with the occupier, but later commuted 
1­­­Doktor­znanosti­(s­podrocja­zgodovine),­znanstveni­sode­lavec,­Študijski­center­za­narodno­spravo,­Tivolska­42,­Ljubljana. 

the sentence and released him from prison after a few years. Based on German archival sources, with emphasis on the ma­terials of the regional councillor of the Kamnik district, we can now recognise Rehbach as a very ambitious and practical man who, in the first two years of the occupation, successfully used his contacts with higher German authorities for investments in local infrastructure in Kamnik as the administrative centre of the wider region. On the other hand, he was also forced to face the cruel reality of the occupier’s violent wrath against the inhabitants of his and neighbouring municipalities, which put him to the test. Rehbach, although a German by birth, always felt part of the local population and tried to help it in various ways via the higher occupying authorities. Based on the archival sources uncovered thus far, we can conclude that his opinion about the partisan movement was very negative, because it was their activity that was the generator of the occupier’s violence against the local civilian population. Therefore, he proposed several measures, including the increase of the German mili­tary presence and the establishment of Slovenian self­defence units under German leadership to fight the partisans. The first part of the article highlights Rehbach’s efforts to organise the town’s infrastructure during the first year and a half of the Ger­man occupation, while the second part presents the content of Rehbach’s weekly reports relating to the events that took place in the municipality and its surrounding area in 1942, which he sent to Kamnik’s regional councillor Hermann Doujak. Keywords:­Rehbach, Kamnik, occupation, construction, vio­lence 
Zelo pomemben vir za lokalno zgodovino medvoj­nega obdobja so poleg številnih zapisanih pricevanj in clankov na podlagi spominov akterjev ali pric teda­njih dogodkov tudi ohranjeni arhivski viri. Del teh virov predstavlja tudi gradivo nemškega okupatorja, ki so ga 233 pisci lokalne zgodovine v preteklih desetletjih vse pre­malokrat uporabljali pri osvetljevanju dogodkov teda­njega casa. Razlog za to ni bil zgolj politicno­ideološki, pac pa je k temu prispevalo tudi dejstvo, da je to gradi­vo pisano v nemškem jeziku. Zato v tej številki Kamni­škega zbornika nadaljujemo predstavljanje drobcev iz 
ohranjenega gradiva nemškega okupatorja na kamni­škem obmocju. Tokrat bomo predstavili nekaj gradiva 
o delovanju takratnega kamniškega župana Herman­na Rehbacha v letu 1942, ki se hrani v Arhivu Repu­blike Slovenije pod oznako fonda SI AS 1603 Deželni svetnik Kamnik. 
Osnovni oris obcine Kamnik v casu nemške okupacije in predstavitev župana Rehbacha 
Obcina Kamnik je v vojnem casu imela dosti manjši obseg, kot ga ima danes. Dobila ga je še v casu Kralje­vine Jugoslavije po zakonu o komasaciji obcin iz leta 1933, ko je poleg mesta pridobila še del bivših obcin Mekinje in Šmarca, obenem pa so kot posebne vasi prenehale obstajati: Bakovnik, Fužine, Košiše, Perovo, Zaprice, Žale in se spojile z mestom. Obcina je imela pred vojno 3140 prebivalcev, 437 hiš, 404 posestni­kov, 12 kocarjev in 379 najemnikov. Površina obcine je obsegala 940,08 ha, od tega njiv in vrtov 190,76 ha, travnikov in pašnikov 202,11 ha, gozdov 459,88 ha, sadovnjakov 26 ha, drugo 61,33 ha. Pravo kmetij­stvo se je obdržalo le na mestnem robu, medtem ko je poglavitni gospodarski znacaj obcini dajalo mestno središce, ki je živelo od delavskega zaslužka, obrti in trgovine, industrije, prometa in javnih služb (Leksikon Dravske banovine: 184). 
V casu nemške okupacije je bil od okupatorskih oblasti za župana oz. obcinskega komisarja Kamni­ka postavljen Hermann Rehbach, ker je bil eden red­kih Nemcev, ki so takrat bivali v kamniškem okrožju. Ceprav je nemški okupator na svojem zasedenem ozemlju takoj ob prevzemu civilne uprave vse predvoj­ne župane in mestna zastopstva razpustil, je imel na Gorenjskem problem, ker je bilo tu zelo malo pravih Nemcev (folksdojcerjev); zato je moral v vecini obcin omiliti svoje politicno­ideološke kriterije in postaviti na vodilna obcinska mesta tudi Slovence ali Slovencem naklonjene domace Nemce (Ferenc 2010: 331, 332). Ceprav je bil Rehbach nemške narodnosti, je govoril slovensko in pomagal slovenskim soobcanom. 
Hermann Rehbach se je rodil 5. aprila 1908 na gra­du Krumperk pri Domžalah. Krstili so ga na ime Her­mann Josef Gabriel Philipp August Ignatius. Posedoval je grad Zaprice, ker se je leta 1936 porocil z baronico Elisabeth (Elisabeth Juliane Emilie Albina Katharina) Schneid, ki je bila po rodu iz premožne plemiške dru­žine z Dunaja (spletni Kamniško­komendski biografski leksikon; prim. Torkar 2021: 6).2 Medtem ko so okupa­torji in njegovi sodelavci v zacetku maja 1945 pobeg­nili, je Rehbach z družino ostal v Kamniku. Z nemško vojsko se je celo pogodil, da ob odhodu iz Kamnika ne razstrelijo smodnišnice in obeh mostov cez Kamniško Bistrico. Sodišce ga je po vojni zaradi sodelovanja z 
2­­­Geslo­Hermann­(Herman)­Rehbach­(Rehbach),­Kamniško­komendski­biografski­leksikon.­Dostopno­na­https://www. leksikon.si/Oseba/OsebaId/925­(dostop­8.­11.­2023). 
okupatorjem obsodilo na smrt. Kamnicani so zato pri­celi zbirati podpise za oprostitev oz. omilitev kazni, ki mu je bila znižana na 20 let zapora. Lastnina barona Hermanna Rehbacha in njegove žene Elisabeth je bi­la zaplenjena in prenesena v državno last – tudi grad Zaprice s pripadajoco posestjo. Žena in otroci so se morali iz grašcine izseliti. Po pravnomocnosti obsodbe je bil Rehbach zaprt 9 let: v Ljubljani, Mariboru, Škofji Loki in Novem mestu. Po izpustitvi se je zaposlil kot uradnik v Keramiki na Grabnu, kjer je delala tudi nje­gova žena. Po njeni smrti 10. aprila 1964 se je odselil na Dunaj, kjer se je leta 1965 znova porocil in tam leta 1974 tudi umrl. Pokopan je v družinski grobnici v Glog­gnitzu pod Semmeringom, jugozahodno od Dunaja. Po 
demokratizaciji leta 1990 in sprejetju zakona o dena­
cionalizaciji je postalo perece vprašanje vrnitve gradu Zaprice s pripadajoco posestjo dedicu nekdanjega kamniškega župana Rehbacha Klausu Rehbachu, to­da neuspešno, saj je grad Zaprice ostal v lasti obcine Kamnik. Danes ima v gradu sedež Medobcinski muzej Kamnik (prav tam). 
Rehbachova prizadevanja za investicije v lokalno infrastrukturo 
Ko govorimo o medvojnih investicijah v lokalno in­frastrukturo v Kamniku, je treba že na zacetku izposta­viti, da so bili Rehbachovi napori na podrocju obnove mesta v popolnem sozvocju s politiko nemškega rajha in višjih okupacijskih oblasti, da je treba tako kamni­ško obmocje kot celotno Gorenjsko modernizirati in jo »po 20 letih srbskega gospostva« cimprej integrirati v nemški rajh. Kamnik je kot okrožno glavno mesto pre­cej velikega obmocja, ki je poleg predvojnega kamni­škega sreza (ozemlji današnjih UE Kamnik in Domžale) obsegal še ljubljansko Posavje (Crnuce, Dol, Kresnice) ter vecji del predvojnega sreza Litija, imel to sreco, da so gradili in obnavljali ne le za potrebe mesta kot ob­cinskega središca, pac pa tudi za potrebe mesta kot okrožnega središca. Zato so bile mnoge investicije, ki so sodile v okrožno pristojnost, nehote pripisane Reh­bachu, ceprav so zasluge zanje imeli višji lokalni in dr­žavni organi, kot npr. okrožni deželni svetnik (Landrat) Hermann Doujak in okrožni vodja (Kreisleiter) dr. Wil­helm Pilz oz. zlasti njun predhodnik – okrožni politicni komisar dr. Franz Dullnig, ki je od konca aprila 1941 do zacetka leta 1942 združeval v eni osebi pristojno­sti obeh. 
Ceprav je imel nemški okupator ob zacetku oku­pacije zelo velike nacrte z modernizacijo kamniške­ga obmocja tako na prometnem, stavbnem kot kme­tijsko­produkcijskem podrocju ter vse to povezoval s hkratnim cimprejšnjim ponemcenjem tega obmocja, so se vsi njegovi nacrti po letu 1943 prenehali uresni­cevati. Tako je bilo tudi v zvezi z nemško kolonizacijo tega obmocja, ki razen prve faze, ki je predstavljala na­selitev okupatorjevih funkcionarjev in pomožnega ura­dniškega osebja z družinami, ni uspela. Tako malošte­vilni nemški kmecki naseljenci iz druge faze naselitve kot uradniki iz prve faze pa so se kmalu znašli v velikih težavah, saj jih je domace slovensko prebivalstvo ve­cinoma odklanjalo, v letih 1943 in 1944 pa so postali tudi tarca partizanskih napadov. Veliko uspešnejši je opravljena sta bila zamenjava in popravilo oken, bil nemški okupator pri spreminjanju kulturne krajine, vrat, podov, stranišc in pip (vodnjaka). Ocišcen, 

kjer mu je zlasti v mestu Kamnik uspelo s številnimi 
prepleskan ter preurejen je bil hlev za vojaške ko­gradbenimi projekti izboljšati lokalno infrastrukturo in nje. Urejena sta bila senik in lopa za skladišce sla­z zgrajenimi stavbami oz. njihovo znacilno alpsko­do­me in sena, izvedena elektricna napeljava v petih macijsko arhitekturo vtisniti kraju bolj nemški pecat. 
prostorih. 
Okupator je namrec to obmocje imel za svoj (ožji) živ­f) Žaga pri okrožnem domu (današnji samski dom) vljenjski prostor (Lebensraum) in je zacel takoj izvajati Spodnjih Mekinjah je bila porušena, zemljišce iz­dolocene investicije, ki jih v primeru, da bi šlo zgolj za 
ravnano. 
okupirano obmocje iz strateških razlogov (kot na pri­g) Porušena je bila Pirnatova skladišcna lopa pri mer Grcija ali kasneje Operativna cona za Jadransko okrožnem domu, izravnan prostor, odpeljan ma­Primorje), v vojnem casu ne bi nikoli izvajal oziroma terial, pripeljani kamen, prod in pesek za ureditev vsaj ne v tolikšnem obsegu. 
prostora. 
h) Prenova šole v Mekinjah 
Urejanje kamniške mestne infrastrukture, 
Urejeno je bilo stanovanje za ucitelja, dokoncan 
ki jo je izvajala obcina Kamnik 
vodnjak, izvedena elektricna napeljava in urejene ucilnice, zgrajen zalogovnik vode v poslopju skupaj Obcina Kamnik je pod obcinskim komisarjem Her­z montažo elektricne crpalke. Prostori so bili pre­mannom Rehbachom v okviru svojih pristojnosti izve­pleskani, šolski vrt urejen. 
dla v prvem letu in pol nemške okupacije, tocneje od i) Ureditev obcinskega kopališca – toplic v Kurhausu: aprila 1941 do septembra 1942, ko je bila tovrstna prenova kabin, namestitev kopalnih kadi, inštalaci­dejavnost najbolj intenzivna, za skupno 368.442,17 
ja vodovoda. V vsaki kabini sta bila vgrajena po enRM (Reichsmark) investicij v lokalno infrastrukturo; to tuš in kanal za odpadno vodo. Urejen je bil bazen je pomenilo tretjino od skupaj 1.007.341 RM sredstev, in dan v uporabo. Popravljena je bila tudi streha. 
ki jih je v tem obdobju od države prejela za svoje delo­Na strehi so bile na novo namešcene vodovodne vanje (AS 1603, t. e. 6, Porocilo, 14. 10. 1942). 
cevi za ogrevanje vode za bazen. Kabine, okna inV tem casu so bile na obmocju tedanje kamniške 
vrata so bili od znotraj in od zunaj prepleskani z 
obcine izvedene naslednje investicije (prav tam): oljnimi barvami. Namešcene so bile tudi deske zaa) Obnova in preureditev mestnega skladišca letno kopališce in usposobljeni ležalniki, skakalna Dokoncanih je bilo 5 prostorov z 11 zamreženimi deska in ležalne deske. 
okni, 8 vrati, tlemi in novimi stenami, postavljeni j) Zgrajeni sta bili dve garaži: ena za reševalno vozilo 2 peci s kaminom. Izravnan je bil prostor pred ob­in ena za vojaške namene. 
jektom (hišo), porušeno obzidje (stenske ograje) k) Popravljena sta bila mosta cez reko Nevljico pri in zgrajena nova cesta v dolžini 64 metrov in širini okrožnem domu v Sp. Mekinjah in cez potok Tunj­6 m. Postavljeni so bili nova streha, dve novi stra­šcico v Tunjicah ter brv cez reko Nevljico v Nevljah. 
nišci z vodnim izplakovanjem, urejena vodovod in Na novo je bil zgrajen zgornji del mostu cez reko elektro napeljava. Reguliran je bil vodni kanal Žaj­Kamniško Bistrico pri klavnici v Novem trgu in po­spoh za hišo. 
pravljen most cez vodni kanal Žajspoh pri mizar­b) Obnova obcinske hiše 
stvu Weibl. 
Preurejeni so bili prostori za pisarne, vgrajena nova l) Reguliran je bil kanal Žajspoh: betonirane stene okna, vrata in v vsakem prostoru postavljene no­struge: na Grabnu v dolžini 60 metrov, pri tovarni ve peci, izvedeno pleskanje, urejeni vodovodna in Pollak v dolžini 53 metrov, pri tovarni Knaflic v dol­elektricna napeljava. Izravnan je bil prostor pred žini 42 metrov in pri gasilskem domu (danes živil­obcinsko hišo,3 postavljena nova stenska ograja ska tržnica) v dolžini 18 metrov. Urejena je bila no­od obcinske stavbe do železniške postaje Kamnik va zapora na kanalu Žajspoh pri gasilskem domu. 
in na cesti na Žale od obcinskega trga do železni­m) Odpeljan je bil material Pirnatove in Pollakove hi­škega predora. Zgrajene so bile nove stopnice, ki 
še,5 ki je bila podrta zaradi razširitve ceste Kam­
vodijo od obcinske stavbe do ceste proti Žalam in 
nik–Zg. Tuhinj. 
urejen kanal za odpadne vode. 
n) Obnovljeno in izboljšano je bilo vodovodno omre­
c) Prenovljena je bila stara šola4 na Glavnem tr­žje: glavne vodovodne cevi razdeljene na razlicna gu: prostori so bili urejeni za vojaška stanovanja, mesta, zgrajene cementne drsne škatle; ocišce­dva prostora pod podstrešjem za skladišce Wehr­na glavna vodovodna napeljava: vstavljene so bile machta in en prostor za skladišce streliva in klet. 
cevi s 100 metrov dolgo železno palico in jekleno Prav tako so v objektu uredili vodovod in elektricno krtaco od vodnega zajetja (rezervoarja) v Stahovici napeljavo. 
do kapelice sv. Barbare pri smodnišnici v dolžini d) Prenova Ranzingerjeve vile v Mekinjah: sobe so bi­
4,5 km.
le preurejene za vojaška stanovanja, popravljena Podrt je bil stari rezervoar v Sp. Stranjah in napelja­okna, vrata, pod, stopnice in stranišce. 
ni novi vodovodni vodi v predmestja Zaprice, Novi e) Preurejena je bila Prašnikarjeva vila v Mekinjah: trg, Fužine, Mekinje in Perovo in k novim hišam, ki prostori so bili preurejeni za vojaška stanovanja, so se gradile v okviru stanovanjske soseske Neue 
3­­­Gre­za­stavbo­na­današnji­Kolodvorski­2­nasproti­Heimat v Sp. Mekinjah. kamniškega­spomenika­revoluciji,­v­kateri­je­vec­desetletij­po­vojni­delovala­kamniška­knjižnica.­5­­­Danes­sta­na­tem­mestu­kamniška­obvoznica­in­ovinek­pri­
4­­­Danes­stavba­kamniške­pošte­na­Glavnem­trgu. križišcu­pred­Maistrovim­mostom.­
o) 
Zgrajena sta bila nova delavnica za izdelavo vodo­vodnih cevi in skladišce za vodovodni material ter urejena pisarna v Kamniku, tocneje na Šutni na ži­vinskem trgu. 

p) 
Zgrajena je bila vodna zapora na reki Nevljici pri obcinskem kopališcu in urejen dovod vode za ba­zen. V zvezi s tem so bile položene cevi za dotok in odtok vode pri bazenu v skupini dolžini 483 me­trov. Montirali so tudi filter za lovljenje peska (5 ko­madov) pri dotoku in odtoku bazenske vode. 

r) 
Zgrajena je bila nova greznica skupaj z odtocnimi cevmi pri obcinskem kopališcu in nova betonska zidna ograja pri obcinskem kopališcu. Zaradi regu­lacije Nevljice je bilo treba zasuti staro recno stru­go v dimenzijah 340 m x 17 m x 3,5 m, skupno okoli 20.000 kubicnih metrov. 

s) 
Namestitev mostne lestvice v mestu 

t) 
Gradnja glavnega kanala v mestu 


u) 
Urejene so bile lesene brvi pri Kurhausu cez reko Bistrico v Mekinjah in na Perovem ter cez Žajspoh pri tovarni Knaflic na Šutni v Kamniku. Prav tako je bilo treba napraviti nov leseni most cez Mlinšcico v Mekinjah ter nov betonski most cez Žajspoh pri tovarni Pollak in pri nabornem uradu. 


2. Gradnje cest 
Urejene so bile naslednje obcinske ceste: 

a) 
Kamnik–Mekinje–Godic do Stahovice v dolžini 4 km. Razširitev, utrditev makadama in gradnja ce­stnega kanala ter postavitev odtocnih cevi skupaj s 4 lovilci peska; 

b) 
Kamnik–Tunjice: razširitev, utrditev makadama in gradnja ceste v dolžini 5,8 km in izvedba novega cestnega kanala s kamnito steno v dolžini 580 m; 

c) 
Kamnik–Palovce: popravilo in razširitev v dolžini 4,8 km skupaj z utrditvijo makadama in položitvijo hlodov, kjer je bil mehek teren; 

d) 
Kamnik–Perovo: utrjevanje, nasip proda, razširitev v dolžini 1,2 km in gradnja cestnega kanala; 

e) 
Kamnik–Novi trg: utrditev – posipanje s prodom, razširitev in gradnja cestnega kanala v dolžini 840 metrov. 


Poleg tega so opravili še vzdrževanje obcinskih po­
ti v vseh zaselkih obcine v skupni dolžini ok. 50 km 
(prav tam). 

Urejanje kamniške mestne infrastrukture iz pristojnosti okrožnih in pokrajinskih organov 
Kot smo omenili, so v obdobju okupacije v obnovo ter gradnje stavb ter stanovanjskih kompleksov vlaga­li tudi okrožni, pokrajinski in državni organi, saj je bil Kamnik hkrati tudi okrožno glavno mesto obsežnega ozemlja vzhodne Gorenjske. Ceprav pri tovrstni grad­nji objektov ni šlo za megalomansko gradnjo, ki bi po zgledu nekaterih vecjih nemških mest temu obmocju dajala pretiran nacisticni videz, je na zgradbah ven­darle mogoce prepoznati dolocene znacilnosti pre­vladujoce arhitekture tretjega rajha, na primer alpski domacijski slog ter neoklasicisticni izraz na fasadah 
236 dolocenih zgradb (Hancic 2023a: 199). 
Objekte, ki so jih v Kamniku ti organi zgradili v ca­su nemške okupacije, bi v grobem lahko razdelili na vojaško­obrambne (bunkerji, zaklonišca) in civilne, te pa dalje na upravne in stanovanjske. Pomembnejše upravne in stanovanjske gradbene investicije v obdob­ju nemške okupacije v Kamniku so bile: dokoncanje stavbe okrožnega urada Kamnik (Kreisleitung); teme­ljita prenova in nadzidava sedanje kamniške obcinske stavbe (med vojno stavba urada deželnega svetnika kamniškega okrožja (Landratsgebäude); dograditev kamniške osnovne šole (danes OŠ Toma Brejca); grad­nja dveh vecjih stanovanjskih sosesk Neue Heimat: prva je bila v spodnjih Mekinjah ob današnji Cankarje­vi cesti, druga pa na takratnem južnem obrobju mesta Kamnik ob današnji Kajuhovi ulici; gradnja mestne ka­nalizacije ter nekateri urbanisticni posegi v prostor na kamniškem Glavnem trgu (na primer razširitev ozkega cestnega prehoda in delno podrtje Albrechtove hiše (hiše, ki se na severni strani dotika restavracije Ken­da/Planinka)); zacetek obnove Kamniškega doma na današnjem Glavnem trgu. Vecina teh investicij je bila opravljena od jeseni 1941 do pomladi 1942, nekatere do sredine leta 1943; v zadnjih dveh letih okupacije so bili zgrajeni v glavnem bunkerji in zaklonišca (prav tam: 200, 201). 
Rehbachov odnos do nasilja partizanov in okupatorjev nad civilnim prebivalstvom 
Precej bolj delikatna kot na gradbenem je bila Reh­bachova medvojna vloga na politicnem podrocju, saj je nasprotoval ostrim kazenskim ukrepom nemškega okupatorja proti lokalnemu prebivalstvu kot posledici mašcevanja zaradi partizanskih akcij v okolici Kamni­ka. Po eni strani je želel lokalnemu prebivalstvu za­gotoviti cim vec ugodnosti oz. prizanesljivosti s strani nemških oboroženih sil, po drugi strani pa je moral pa­ziti, da ga višje oblasti zaradi prevelike naklonjenosti prebivalstvu in kritiziranja potez njihove politike ne bi odstavile s položaja oz. še kako drugace kaznovale. Ob branju citatov v nadaljevanju predstavljenih doku­mentov je treba upoštevati tudi dejstvo, da je šlo za uradne zapise, ki sta jih lahko dobili v roke tudi tajna politicna policija (Gestapo) ali varnostna služba (SIPO), zato je treba Rehbachovo zelo ostro protipartizansko držo jemati tudi z doloceno rezervo; vendar kljub temu ne gre prezreti, da v letu 1942 (še) ni bil naklonjen partizanskemu gibanju. 
Kamniško okrožje je bilo že poleti 1941 eno glavnih prizorišc t. i. vstaje proti okupatorju na Gorenjskem, sprva vecinoma v obliki diverzantskih akcij, nato pa so zacele nastajati tudi prve partizanske enote. Spo­mladi 1942 so partizani svojo dejavnost, ki je pozimi 1941/42 zamrla, obnovili. Ceprav jim ni uspelo ure­sniciti velikopoteznih nacrtov slovenskega partizan­skega vodstva o obsežnem osvobojenem ozemlju tu­di na Gorenjskem in ga povezati s tistim v Ljubljanski pokrajini (Guštin 2021: 478–479), so spomladi 1942 izvedli vec uspešnih akcij proti okupatorju, med njimi tudi v severnem in vzhodnem delu kamniškega okro­žja (Vidali 1961: 74–75; Jan 1980: 206–213). To je povzrocalo velik strah med lokalnim prebivalstvom pred nemškim mašcevanjem, še zlasti ko so partizan­ski streli poleg oseb slovenske narodnosti zaceli kositi tudi po Nemcih oz. pripadnikih nemških oboroženih sil. Tako je Rehbach konec marca 1942 porocal, da je razpoloženje v obcini zelo tesnobno; zlasti prebivalci nekoliko odrocnejših krajev, kot npr. Palovc in okolice, so bili tako prestrašeni, »da si niso upali niti od doma, ker se tako veliko govori o partizanskih tolpah. Vseka­

kor se zdi, kot da bomo kmalu imeli tudi v naši obcini opraviti z živahnim delovanjem tolp« (AS 1603, t. e. 37, Porocilo 30. 3. 1942). To Rehbachovo predvidevanje se je uresnicilo v zacetku maja 1942, saj poroca, da 
so »partizanske tolpe cedalje bolj izpopolnjene in pre­drzne. Žal pa prebivalstvu ne moremo prikazati nobe­nega uspeha pri preganjanju teh tolp. Ce bi jim lahko prikazali vsaj majhne uspehe, bi jih namrec bilo veliko laže pridobiti za boj proti njim. Umor Mihaela Vavpoti­ca, obcinskega tajnika iz Sel pri Kamniku, je pri ljudeh povzrocil veliko ogorcenje« (prav tam, Porocilo, 11. 5. 1942). 
Sredi maja 1942 pa so po Rehbachovem poroca­nju »napetosti med prebivalstvom dosegle vrhunec«. Pri tem omenja partizansko akcijo v Godicu, »o kateri se sedaj povsod govori in se zaradi nje pri ljudeh opa­ža skoraj panicen strah«. Ob tem poudari: »Naravnost nedoumljivo je, da preganjanje partizanov naleti na tovrstne težave. Ocitno je višjim oblastem popolnoma vseeno, kaj se zgodi v tukajšnji okolici, ker ima teme­ljito cišcenje tolp za postransko stvar. Ljudem je po­polnoma nerazumljivo, kako da naša vojska ne more uniciti maloštevilnih partizanov. Sedaj, poleti, ne igra nastanitev vojske prav nobene vloge, zato je povsem nerazumljivo, kako da se ne more nekaj bojno aktiv­nih regimentov za nekaj casa poslati na Gorenjsko. Popolno ocišcenje terena od partizanov bi bilo s tem zagotovljeno in opravljeno v najkrajšem casu. Bil bi že skrajni cas, da jih temeljito napademo. Ce bo šlo tako naprej, bomo pocasi izgubili vse zanesljive ljudi, ki so bolj ali manj na naši strani. Prav tako se ne gre cudi­ti, da jih je veliko odpadlo od nas, ko pa so bili brez zašcite razkriti partizanom. Zgolj slovesen pogreb ne more spodbuditi ljudi, da bi svoje življenje postavili na kocko. V razmerah, ki vladajo sedaj, je vsako (politic­no) usmerjanje/vodenje ljudi nemogoce. Dokler ne moremo prebivalstvu dokazati uspeha pri preganjanju (partizanskih) tolp, je vsaka propaganda zaman in vsi uspehi naše vojske na frontah naredijo nanje malo vtisa.« In doda, da vedno znova od ljudi sliši ocitke: »Ce dosegamo v Rusiji takšne uspehe, zakaj potem ne morete uniciti tistih nekaj banditov« (prav tam, Poro­cilo, 22. 5. 1942). Opozarja tudi, da se »od vseh stra­ni slišijo govorice, da bo prišel srbski general Draža Mihajlovic s 300.000 vojaki, ki bo v 14 dneh osvobodil Slovenijo. Te govorice širijo partizani kakor tudi leta­ki, ki so jih v Godicu razdeljevali partizani« (prav tam). V zacetku junija Rehbach poroca, da je ljudi zajel pa­nicni strah: »V vecini vasi ogroženi ljudje ne spijo vec doma, ampak išcejo povsod zaklon. S propagandnega stališca bi lahko sedaj to stanje kolosalno izkoristili, ce bi ljudem lahko ponudili zadostno zašcito … Popol­noma je nerazumljivo, da ne bi mogel Wehrmacht priti salnih uspehih na vzhodu ne bi bila mogoca pomiritev Gorenjske, ko bi bilo to ja mogoce doseci z nekaj regi­
menti« (prav tam, Porocilo, 1. 6. 1942). 
Edini vecji uspeh Nemcev v bojih proti partizanom je bil, ko so 19. junija 1942 Nemci nenadoma napad­li taborišce partizanov na Veliki planini. Zaradi neor­ganiziranega preboja skozi nemške obroce je padlo 18 partizanov, mnogim pa ni uspelo rešiti niti svoje­ga orožja (prav tam). Ker pa drugih uspehov pri pre­ganjanju partizanov ni bilo, se je okupator mašceval nad prebivalstvom. Prav poleti 1942 je okupatorjevo nasilje na Gorenjskem doseglo višek z množicnimi se­litvami, s streljanjem talcev, s požigi vasi itd. Takrat je okupator na Gorenjskem po Himmlerjevem ukazu z dne 25. junija 1942 uvedel nekakšno izredno stanje in tako je v treh mesecih pobil vec talcev kot v vseh drugih devetih mesecih tega leta, saj je od 25. junija do 27. septembra 1942 ubil kot talce okrog 280 oseb, medtem ko je v vaseh, ki jih je nato zažgal in zravnal z zemljo, pobil okrog 60 oseb (Ferenc 1977: 130). Vi­šji vodja SS in policije SS general Erwin Rösener je 2. julija poostril tudi druge ukrepe zoper gorenjsko prebi­valstvo: uvedel je policijsko uro od 20. zvecer do 5. ure zjutraj, prepovedal vsak promet s kolesi, prepovedal Slovencem uporabo osebnih avtomobilov in motornih koles ter obiskovanje gostiln, ukazal oddati lovsko oro­žje itd. (Ferenc 1958: 143–152). V Kamniku so nem­ški okupatorji 30. junija 1942 obesili osem talcev (Cer­kvenik 1961: 344), v vasi Gradišce v Tuhinjski dolini so 8. julija 1942 pobili in vrgli v gorece domacije vec domacinov, druge pa izselili.6 V istem casu so požgali tudi vasi Hom in Koreno pri Krašnji v Crnem grabnu (prav tam). 
Rehbach je v zacetku julija, nekaj dni po uvedbi ri­goroznih ukrepov in javnem obešanju osmih talcev na Grabnu v Kamniku, v porocilu deželnemu svetniku za­pisal: »Ukrepi, ki so stopili v veljavo 2. julija tega leta, so na prebivalstvo delovali zelo depresivno. Kot lah­ko ugotovim, so razumni ljudje razglasitev izrednega stanja vecinoma sprejeli z razumevanjem. V vsakem primeru slišim izjave ljudi, da so bili strogi ukrepi res potrebni. Prebivalstvo, ki si želi mir, se bo tudi mirno in pametno vedlo. Vprašanje je samo, ali se bodo spre­jeti ukrepi tudi povsod kontrolirali. V vsakem primeru mora priti brezpogojno še vec policistov, ker bodo si­cer neucinkoviti tudi najstrožji ukrepi in med ljudmi ra­zumljeni kot šikane. Sem namrec mnenja, da je veci­na prebivalstva dobra« (AS 1603, t. e. 37, Porocilo, 4. 
7. 1942). Navaja tudi: »Javna usmrtitev talcev v Kam­
niku zagotovo ni imela želenega ucinka, ker se je med ljudmi ustvarilo prepricanje, da so bili trije obešenci popolnoma nedolžni. Ali je to res, ne vem. Vsekakor so 
bili ti trije znani kot mirni in dostojni delavci. Velikokrat 
sem že opazil, da javne eksekucije sprožijo pri prebi­valcih le nasprotovanje, ker so skoraj vedno usmrceni tisti, ki veljajo v oceh ljudi za nedolžne. Prav tako ima slab ucinek javno razkazovanje (izpostavljanje) usmr­cenih talcev. Ljudje namrec ne vidijo razloga, zakaj so 
6­­­V­Gradišcu­so­okupatorji­8.­7.­1942­pobili­in­zmetali­v­
ogenj­13­moških­prebivalcev­tega­kraja,­ženske­in­otroke­
iz starega Gaua na Gorenjsko. Vsekakor bi bilo treba 
pa­odpeljali­v­razna­taborišca,­kjer­so­v­nadaljnjih­mesecih­
ugotoviti, da je situacija vec kot kriticna in da ne more 
umrli­še­4­otroci­iz­tega­kraja.­Glej­Zbornik žrtev 2. svetovne vec iti tako naprej. Nedojemljivo je, da ob naših kolo­vojne v obcini Kamnik.­46–47. 

Pregled števila civilnih žrtev druge svetovne vojne glede na povzrocitelja smrti na obmocju današnje UE Kamnik, ki je v casu okupacije predstavljala severni in SV del tedanjega okupatorjevega okrožja Kamnik ter pribl. tretjino njegovega ozemlja in pre­bivalstva. (Grafikon izdelan na podlagi zbranih podatkov Zbornika žrtev 2. svetovne vojne v obcini Kamnik.) 
bili ti talci ubiti, prav tako se s tem ne naredi nobene­ga vtisa na partizane. Treba bi bilo razmisliti, ali je res potrebno in koristno streljanje talcev. V vsakem prime­
ru je ucinek teh ukrepov na prebivalstvo zagotovo ne­
gativen« (prav tam). Nato predlaga nekaj ukrepov, ki bi jih morali izvesti za pomiritev prebivalstva: »Sedanji 
položaj bi bilo zelo koristno izkoristiti za propagando. Ljudem bi moralo po zvocniku in na velikih nabitih pla­
katih pojasniti, zakaj je prišlo do teh ukrepov, kako naj 
ravnajo itd. Ljudje so sedaj zelo sprejemljivi za našo propagando in bil bi cas, da zacnemo uspešno voditi ljudi. Seveda pa je to težko, ker moramo najprej sami razcistiti, kaj sploh nameravamo s slovenskim prebi­valstvom. Ce namrec hocemo še pridobiti ljudi, mora­mo sedaj uvesti blažje ukrepe. Prebivalstvo so strogi ukrepi namrec že toliko prestrašili, da lahko pri usmer­janju ljudi z nekoliko miline veliko vec dosežemo. V no­benem primeru ni primerno, ce ljudem preprosto na cesti damo zaušnico, ce ne pozdravljajo ali imajo na ustih vidno ironicen nasmeh. Takšni dogodki vzbudijo pri ljudeh le sovraštvo in odpor in potem se cudimo, 
da ne mislijo dobro o nas. Najpomembnejša je sedaj zares propaganda, to pomeni, da prebivalstvu stalno 
razložimo, ko pride do strogih ukrepov, zakaj se je to zgodilo. Slovensko ljudstvo je namrec inteligentno, zato je napacno, da je podvrženo istim merilom kot 
manjvredni poljski narod« (prav tam). 

V zacetku julija, zgolj nekaj dni po javnem obeša­
nju osmih talcev v Kamniku in uvedbi poostrenih var­
nostnih ukrepov na Gorenjskem, so partizani v obcini 
Kamniška Bistrica napadli policijski vozili pod prela­
238 zom Crnivec (Jan 1980: 253). Druga ceta 1. Kamni­škega bataljona je odšla v bližino Crne nad Kamnikom in dobrih 500 metrov od vasi, na Pircevih ridah, iz za­sede napadla dva policijska avtomobila. Ubitih je bilo tudi nekaj žandarjev oz. policistov, pri cemer je število ubitih in ranjenih razlicno od porocila do porocila.7 Na poziv orožništva je nemško poveljstvo poslalo iz Kam­nika na pomoc del 3. cete 510. bataljona deželnih strelcev, vendar so prišli prepozno. Ob napadu so par­tizani zaplenili dve brzostrelki, eno puško, tri pištole in vecjo kolicino druge opreme. Pri ubitih Nemcih naj bi našli tudi album s podatki in fotografijami vseh, ki so iz te okolice odšli k partizanom (Jan 1980: 253). Kot mašcevanje zaradi te partizanske akcije je nemški okupator 9. julija 1942 pri tedanjem rudniku kaolina v Crni ustrelil 51 talcev, kar je najvecje število naenkrat ustreljenih talcev na Kamniškem v vsem casu oku­pacije (Zbornik žrtev, 2004: 11–14).8 Od tega je bilo 
7­­­Nekateri­viri­navajajo,­da­so­bili­v­napadu­ubiti­štirje­policis­ti,­med­njimi­dva­oficirja,­drugi­viri­navajajo,­da­so­bili­ra­njeni­štirje­orožniki,­med­njimi­en­orožniški­oficir­huje.­Ferenc­navaja­podatek,­da­so­bili­ubiti­kamniški­okrožni­orožniški­poveljnik­ter­štirje­orožniki.­(Glej­Ferenc­1960.­225–226.) 
8­­­Ce­na­podlagi­popisa­v­Zborniku žrtev 2. svetovne vojne v obcini Kamnik­upoštevamo­zgolj­civilne­žrtve­druge­svetovne­vojne­(talci,­t.­i.­likvidiranci,­umrli­v­taborišcih),­lahko­ugotovimo,­da­je­bilo­najvec­tovrstnih­žrtev­na­obmocju­današnje­UE­Kamnik­povzrocenih­med­letoma­1942­in­1944.­V­letu­1942­je­nemški­okupator­povzrocil­104­civilne­žrtve,­partizani­pa­29;­v­letu­1943­so­parti­zani­povzrocili­54­civilnih­žrtev,­nemški­okupator­pa­30.­V­letu­1944­je­nemški­okupator­povzrocil­100­civilnih­žrtev,­partizani­pa­48.­V­prvem­letu­okupacije­1941­so­Nemci­ubili­15­civilistov,­partizani­pa­2,­v­zadnjem­letu­okupacije­do­vkljucno­9.­maja­1945­pa­je­okupator­povzrocil­še­nadaljnjih­47­žrtev­med­civilisti,­partizani­pa­11.­

35 domacinov iz župnije Gozd (Crna, Kališce, Gozd, Krivcevo, Podstudenec), ki so jih Nemci odbrali izmed okoli sto domacinov, ki so se v nedeljo, 5. julija, zbrali na poziv za vaje Wehrmannschafta (AS 1705, t. e. 2.; prim. Zbornik žrtev, 2004: 11–14). Poleg tega so iz ge­stapovskega zapora v Begunjah pripeljali na morišce v Crno nadaljnjih deset talcev iz nekaterih drugih krajev obcine Kamniška Bistrica (iz Stranj, Stahovice in Zago­rice), da bi dosegli potrebno število, pa so na ustrelitev pripeljali še dodatnih 5 žrtev, ki niso bile iz kamniške­ga okrožja (prav tam), ter temu dodali še enega starej­šega beraca brez stalnega bivališca. Da je pri zajetju 35 talcev iz vrst domacinov šlo za zvijaco nemškega okupatorja, kako zbrati cim vec žrtev, govori dejstvo, da so bile vaje Wehrmannschafta sklicane ravno v ca­su, ko je bilo nekaj dni prej njegovo delo na Gorenj­skem zacasno ustavljeno oz. so bili njegovi pripadniki »poslani na dopust« (prav tam). Tragedija je dobila epi­log, ko so Nemci dober mesec dni kasneje izselili še družine ustreljenih talcev, skupno kar 65 oseb. 
Po tem dogodku, ceprav se je zgodil v sosednji ob­cini Kamniška Bistrica, je Rehbach porocal, da je pre­bivalstvo, zlasti podeželsko, »v panicnem strahu in si ne more pomagati. Dnevno prihajajo ljudje spraševat, kako naj ravnajo, da tudi njih ne bi ustrelili, kot je bil primer v Kamniški Bistrici, ko so postrelili 51 mladih moških kot odkup za nemške žrtve. Pravilno je, da se mora sedaj postopati z najstrožjimi sredstvi, in to bi smelo prinesti tudi sadove, da bo ljudstvo videlo, da so bili koncno izvedeni tisti grozeci najstrožji ukrepi, ki so se že vec mesecev napovedovali. Ukrepi v Korenu in Gradišcu so bili na vsak nacin pravilni in so tudi zelo rezko ucinkovali. Drugace pa je ucinkovala usmrtitev v Kamniški Bistrici. Prebivalstvo ne more razumeti, da so bili možje, ki jih je Wehrmannschaft vpoklical na vojaške vaje in so bili v bistvu v naši (nemški) službi, pravzaprav odvedeni in ustreljeni. Vsekakor je to ze­lo prakticen nacin zbiranja žrtev za mašcevanje svojih žrtev. Da bi naredili takšne povracilne ukrepe za smi­selne, bi morali k temu pristopiti nekoliko previdneje in ne postreliti nedolžnih zgolj zato, ker izvirajo s tiste­ga obmocja, kjer so padle nemške žrtve. Med usmrce­nimi so bili celo takšni, katerih družinski clani so bili žrtve partizanskega ropanja. Skoraj vseskozi so se ti možje skrivali, da ne bi padli partizanom v roke. Mogo­ce je sedaj s cloveškega stališca treba pozdraviti, da so ti usmrceni vsaj osvobojeni strahu pred partizani« (AS 1603, t. e. 37: Porocilo, 11. 7. 1942). Pri tem se Rehbach zavzame za prebivalstvo in za strožje posto­panje s partizani: »Kot že receno, ti strogi ukrepi so ze­lo pravilni in bodo toliko casa upravicljivi, dokler bodo pri prebivalstvu imeli razumevanje. Bilo pa bi obcutno bolje, ce bi koncno zbrali dovolj moci, da bi partizane ucinkovito preganjali in preprecili razlicne sabotaže, kot da izvajamo povracilne in kaznovalne ukrepe. Že vec mesecev se govori o okrepitvah, vendar do danes ni kaj dosti opaziti povecanja oboroženih sil. Ponovno pa bi omenil, da bi bila sedaj zelo ucinkovita okreplje­na propaganda, kajti prebivalstvo je sedaj najbolj dov­zetno zanjo.« 
veselja do dela. Gonja goveda v planine bi sedaj ze­lo opazno delovala pri proizvodnji mleka; ker mnogi kmetje nimajo dovolj hrane zanjo v dolini, sedaj živino 
prodajajo. Zaradi številnih beguncev so kmetije opu­
šcene. Kaj bo z žetvijo, je veliko vprašanje. Bojim se, da se bodo vsi ti ukrepi, ce se ne bo hitro naredil red, zelo mocno odražali jeseni pri prehrani prebivalstva« (prav tam). Sredi julija 1942 Rehbach poroca o požigu žage v Stahovici: »Zadnje akcije proti prebivalstvu so v zadnjem casu Kamnicane tako prestrašile, da sem preprican, da sedaj naznanijo tudi najmanjše pojav­ljanje partizanov. Požig žage mešcanske korporacije9 
je zadeva, ki bi se ob zadostnem številu policistov v 
Stahovici in zagotovitvi ustrezne straže dala prepreci­ti. Zato se ne more obtoževati neoboroženih ljudi, ce sta še policija in žandarmerija vec ur odlašali priti tja. Ljudje so sedaj v stanju, ko jih je lahko voditi, vendar 
bi poleg ostrine morali zaradi tega, ker so tudi potrti, 
pokazati tudi vec miline. Prav tako prebivalstvo pridno dela na poljih, le v nekoliko bolj odrocnih vaseh delo 
stoji, ker si ljudje zaradi partizanskega delovanja ne upajo na polja« (prav tam., Porocilo, 20. 7. 1942). 
Rehbach je v svojem porocilu konec julija 1942 podobno kot v istem casu župani s partizanskim de­lovanjem najbolj ogroženih obcin Tuhinjske doline (Šmartnega in Zg. Tuhinja) predlagal celo oblikovanje slovenskih samoobrambnih enot za delovanje proti partizanom. Rehbach je tako konec julija 1942 v po­rocilu zapisal: »Pri ljudeh je še vedno prisotna pretre­senost in zaskrbljenost. Mislim, da je sedaj vsakomur jasno, da prebivalstvo ni na nasprotni strani, ampak je resnicno pripravljeno sodelovati. Strogi povracilni ukrepi so sicer prinesli dolocene sadove, tj., da je cuti­ti, da sedaj vsi ostro zavracajo partizane. Ljudje sedaj imenujejo partizane 'sovražnike ljudstva' in enoglasno obsojajo njihovo delovanje. Ljudje bodo kmalu zreli za sodelovanje pri aktivnem preganjanju banditskih tolp. Sedaj je treba razmisliti, ali ni prišel pravi cas, da iz slovenskega prebivalstva ustvarimo neke vrste samo­zašcito, nekaj podobnega kot državljansko obrambo. Ta bi bila sestavljena vecinoma iz starejših ljudi, po možnosti tistih, ki so služili pod Avstrijo. Za vodenje bi vpoklicali bivše oficirje. Ta samozašcita bi morala po vsej Gorenjski biti v pristojnosti posameznih žan­darmerijskih postaj. Potem je pricakovati, da bi kma­lu nastopil mir na tem obmocju. Ne vem pa, kako o tem razmišljajo višje oblasti. Ker poznam tukajšnje ra­zmere in karakter slovenskega prebivalstva, vem, da bi bilo to najboljše za resnicno pomiritev Gorenjske. Pricakovati je namrec, da se bodo banditi vrnili nazaj, kakor hitro se bodo umaknile nemške policijske eno­te, in znova zaceli delovati. Moramo dati Slovencem možnost, da se sami branijo. Želim poudariti, da je takšna taktika zelo dobro delovala v Srbiji« (prav tam, Porocilo, 25. 7. 1942). 
Zanimivo je, da so ti predlogi casovno sovpadali s pojavom prvih t. i. vaških straž v sosednji Ljubljanski pokrajini, vendar so tam v tistem casu zaradi drugac­
9­­­V­noci­s­sobote,­11.­7.,­na­nedeljo,­12.­7.,­so­partizani­
požgali­žago­za­žaganje­lesa­v­Stahovici,­ki­je­bila­pred­
Vse te razmere so se odražale tudi v gospodarstvu, 
vojno­last­mešcanske­korporacije,­spomladi­1942­pa­je­bilo­
saj je bilo po navedbah Rehbacha normalno delo ze­
lastništvo­preneseno­na­obcino­Kamnik.­Pogorelo­je­celotno­lo ovirano: »Mnogi si ne upajo na polja in jim manjka skladišce­razžaganega­lesa. 
nih okupacijskih razmer, ki so vladale pod italijanskim okupatorjem, naleteli na vecji odmev kot na Gorenj­skem oz. Kamniškem: v samem Kamniku do ustano­vitve teh enot v letu 1942 sploh ni prišlo, v Šmartnem in Zg. Tuhinju pa so bile takšne enote kratkega traja­nja in so po dveh do treh mesecih obstoja že propadle (Hancic 2023b: 109, 110). Poleg tega je Rehbach zno­va poudaril pomen propagande med prebivalstvom: »Z 
razlicnimi stenskimi objavami, plakati itd. jim je treba 
kar naprej dopovedovati, da je na njih samih, da bodo 
razmere spet normalne. Stališce, da se ukrepa bru­talno, je pravilno le do dolocene meje, ce pa je prebi­valstvo že dovolj krhko, se mora delovati z drugacnimi sredstvi. Ljudje na Gorenjskem so vendarle še vedno 
ljudje in rasno tako brezhibni, da bodo iz njih postali 
vredni državljani nemškega rajha« (prav tam). V zacetku avgusta 1942 Rehbach opozarja, da je 
»partizansko ustrahovanje prebivalstva naravnost ka­
tastrofalno. Lahko potrdim, da si noben moški prebi­valec ne upa vec normalno spati doma v postelji, am­pak si išce skrivališce izven hiše, da ga partizani ne 
bi našli in odvedli s seboj« (prav tam, Porocilo, 1. 8. 1942). V naslednjem porocilu Rehbach izpostavlja, da 
je »mocan vtis na prebivalstvo naredila novica o stre­ljanju 130 talcev pri Kranju«,10 kajti odslej ne bo veliko tistih Slovencev, ki bi še simpatizirali s partizani« (prav tam, Porocilo, 8. 8. 1942). Po njegovem mnenju »zelo ugodno pa med prebivalstvom odmeva praksa, da se 
pušca na svobodi tiste, ki pobegnejo od partizanov na­
zaj domov, saj bo to vzpodbudilo še druge prisilno od­vedene fante, da bodo dezertirali«. Nadalje ugotavlja, da se potrjuje tudi domneva, da so partizani pravoca­sno posvarjeni pred vecjimi akcijami proti njim, zato se kot uspešna potrjuje teorija o manjših neopaznih akci­jah. Prav tako ima Rehbach za napacno »namerno ali 
nenamerno strašenje nemških oboroženih organov o selitvi prebivalstva. Neprestano namrec slišim od ob­canov, da jim je oficir ali nekdo drug rekel, da bo ves 
Kamnik izseljen« (prav tam). 

Rehbach se spet dotakne tudi razmer v sosednji obcini Kamniška Bistrica, kjer so Nemci sredi avgu­sta izgnali sorodnike mesec dni prej ustreljenih talcev: »Selitve v obcini Kamniška Bistrica so zelo vplivale na celotno držo prebivalstva v okolici. Te akcije ne gredo v smer pravkar zacete linije, da bi delovali propagan­dno. Menim namrec, da takšne akcije ne bodo imele nobenega uspeha ne pri boju z bandami ne pri paci­fikaciji Gorenjske. Sedaj nihce vec ne more reci, da prebivalstvo ne sodeluje aktivno pri bojih z bandami in da je treba z uporabo tako mogocne sile pomiriti Gorenjsko. Prav izselitev svojcev 51 ustreljenih talcev je bila popolnoma nepotrebna, ker so bili vecinoma nedolžni, sorodniki pa so se presenetljivo mirno vedli« (prav tam, Porocilo, 16. 8. 1942). Tudi v naslednjem porocilu Rehbach še vedno izpostavlja izselitev družin talcev iz sosednje obcine Kamniška Bistrica, ki naj bi še vedno mocno vplivala na razpoloženje ljudi, vendar že doda, da je »zelo dober vtis naredilo dejstvo, da so se lahko nekatere družine že vrnile na svoje domove. Seveda se je zato usul plaz poizvedovanj obcanov, da 
10­­­Nemški­okupator­je­27.­in­28.­julija­1942­v­Bistrici,­Hrušici­in­Podbrezju­ustrelil­133­talcev,­od­tega­15­iz­okrožja­Kam­nik.­Glej­Cerkvenik­1961.­346,­349.­
bi se lahko tudi njihovi sorodniki vrnili. Ce bi bilo mož­
no še kakšnega sorodnika talcev vrniti nazaj, bi bilo 
to za razpoloženje prebivalstva zelo dobro. To se kaže tudi v zbiralnih akcijah Rdecega križa, saj se je prebi­
valstvo veliko bolje odzvalo kot pri prejšnjih akcijah« 
(prav tam, Porocilo, 19. 8. 1942). Konec avgusta 1942 Rehbach poroca, da se kljub stalnemu pojavljanju par­tizanov v okolici Kamnika, ki je zelo vznemirjalo ljudi, že opaža, da se novice o pojavljanju partizanov zelo dobro prenašajo pristojnim, in ugotavlja, da se opaža, 
»da je pri partizanih sedaj prisoten dolocen razkroj, in 
to seveda opazijo tudi prebivalci« (prav tam, Porocilo, 28. 8. 1942). 
V prvem tednu septembra 1942 Rehbach piše, da je bilo prebivalstvo v zadnjem obdobju bolj mirno, zato bi bilo treba premisliti, ce ne bi nekaterih julija uvede­nih ukrepov izrednega stanja olajšali. Pri tem je izpo­stavil, da je prebivalstvu zelo otežila življenje prepoved vožnje s kolesi, kar je bilo posebej težko za delavce, ki so morali priti na delo. Znova je poudaril, »da prebi­valstvo razen redkih izjem obsoja dejanja partizanov in ni vec tiste omahujoce drže, ki je bila prisotna med njimi še spomladi. Ljudje so koncno sprevideli, da jim partizani prinašajo le škodo« (prav tam, Porocilo, 5. 9. 1942). Rehbach je bil tudi preprican, da je bila tema, objavljena v tedanjih stenskih casopisih, s propagan­dnega stališca popolnoma napacna, ker so v njih pisa­li o naropanih dobrinah iz samostanov itd.: »Tukajšnje prebivalstvo je namrec zelo verno in se sedaj sprašu­je, kaj se je zgodilo z gorenjskimi samostani. Ni nuj­no potrebno, da se preusmerja pozornost ljudi na te stvari. Imamo namrec veliko drugih vsebinskih tock v zvezi z grozodejstvi partizanov, ki bi jih lahko predocili ljudem.« Med ljudstvom se je veliko govorilo tudi o par­tizanskih napadih v Dobu in Ihanu, »ki jih vsi obsoja­jo«. Pri tem opozori na preizkušeno taktiko partizanov, »da vec dni delujejo na istem podrocju, zato moramo že vendar prepoznati to taktiko in tako bi z lahkoto v ogroženih krajih pripravili zasede« (prav tam). Tudi v naslednjem porocilu sredi septembra Rehbach ugo­tavlja, da je stanje med prebivalstvom mirno, zato zno­va apelira na višje oblasti, da omilijo nekatere pred meseci sprejete ukrepe: »Zlasti bi bilo za pozdraviti, ce bi se omilila prepoved izhoda v nocnem casu, zlasti podeželskemu prebivalstvu bi olajšali stanje, ce bi lah­ko nekoliko dlje opravljali svoja dela na polju. Zlasti pa ljudje trpijo zaradi prepovedi vožnje s kolesi, še zlasti ker na delo prihajajo od dalec in morajo prevoziti vec kilometrov, da pridejo do svojega delovnega mesta. Opustitev prepovedi vožnje s kolesi bi bila zato zelo nujna. Prepoved obiskovanja gostiln za Slovence pa bi lahko še naprej ostala v veljavi« (prav tam, Porocilo, 14. 9. 1942). 
V zacetku jeseni 1942 so se razmere še dodatno uredile. Takrat je bilo prebivalcem Gorenjske z raz­glasom koroškega gauleiterja dr. Friedericha Rainerja podeljeno državljanstvo nemškega rajha na preklic. Vendar, kot je porocal Rehbach: »Gaulejtnerjev razglas v Kranju ni, kakor vedno znova opažam, na prebival­ce ucinkoval tako, kot bi pricakoval. Ljudje so namrec veliko vec pricakovali. Že pred proklamacijo so se na­mrec med ljudmi širile govorice o neverjetnih koncesi­jah, ki naj bi jih dobili Gorenjci, ker pa je tem govori­

cam veliko ljudi verjelo in so bili nato razocarani« (prav tam, Porocilo, 10. 10. 1942). Tudi razširitev podelitve državljanstva po Rehbachovem mnenju pri ljudeh ni povzrocila pricakovanega ucinka, saj so jo sprejeli kot »samoumevnost« in »bolj kot zadovoljstvo nad podeli­
tvijo državljanstva so izražali hudo razocaranje zaradi prepovedi vožnje s kolesi, ki je bila še vedno v veljavi« 
(prav tam). 
Zakljucek 
Leto 1942 je bilo za Kamnik in njegovo okolico le­to velikih protislovij. Na eni strani obsežna moderni­zacija mestnega središca z velikimi financnimi vlož­ki nemške države v razne upravne in stanovanjske zgradbe, po drugi strani najbolj nasilno leto nemške okupacije, ko je nemški okupator v mestu in okolici povzrocil s streljanjem in obešanjem talcev, požigi va­si ter odvedbo prebivalcev v razlicna nemška tabori­šca najvec civilnih žrtev med domacim prebivalstvom v vseh štirih letih okupacije. Kako se je na te razmere odzival tedanji kamniški župan oz. obcinski komisar baron Hermann Rehbach, lahko razberemo iz ohra­njenega gradiva fondov nemškega okupatorja. Na tej podlagi lahko ugotovimo, da se je podobno kot župani sosednjih obcin zelo potegoval za pravice in lajšanje ukrepov višjih okupatorjevih oblasti; dejstvo, da je bil nemške narodnosti, pa mu je verjetno omogocalo, da je lahko zapisal vec ostrih kritik na racun izvajanja ne­katerih najstrožjih okupatorjevih ukrepov, kot je bilo npr. streljanje in obešanje talcev iz vrst lokalnega ci­vilnega prebivalstva. Po drugi strani pa je kritiziral tudi partizansko taktiko bojevanja, ki je po eni strani ne­prestano generirala okupatorjevo mašcevanje v obliki strogih ukrepov proti prebivalstvu, po drugi pa s svojo mobilizacijo mladih, za delo sposobnih moških ter re­kvizicijo hrane pri kmetih poslabševala že tako slabo gospodarsko in prehransko stanje na tem obmocju. 
Viri in literatura 
Arhivski viri 
Arhiv Republike Slovenije 
• 
SI AS 1603, Deželni svetnik Kamnik: 

– 
t. e. 6, Korespondenca obcine Kamnik, Porocilo o dosežkih obcine Kamnik po 1. aprilu 1941, Kamnik, 14. 10. 1942; 

– 
t. e. 37, Tedenska porocila obcinskega komisarja Kamnik deželne­mu svetniku okrožja Kamnik z dne: 30. 3. 1942, 11. 5. 1942, 22. 5. 1942, 1. 6. 1942, 4. 7. 1942, 11. 7. 1942, 20. 7. 1942, 25. 7. 1942, 


1. 8. 1942, 8. 8. 1942, 16. 8. 1942, 19. 8. 1942, 28. 8. 1942, 5. 9. 1942, 14. 9. 1942, 10. 10. 1942. 

• 
SI AS 1705, Okrožni komite OF Kamnik, Referat za ugotavljanje zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev: 


– t. e. 2. Prijava zlocina in zlocinca, prijavitelj Franc Osolnik, predse­dnik NOO na Gozdu. 
Literatura 
Danilo CERKVENIK, 1961: Talci na Kamniškem. V: Kamniški zbornik 7. 
339–350. Tone FERENC, 1958: Wehrmannschaft v boju proti narodnoosvobodilni vojski na Štajerskem. V: Letopis Muzeja narodne osvoboditve Maribor 11. 81–156. 
Tone FERENC, 1960: Kako je bilo z razkrojem Wehrmannschafta na Gorenj­
skem. V: Borec 7. 225–226. Tone FERENC, 1977: Nekaj znacilnosti narodnoosvobodilnega boja na Go­renjskem. V: Zgodovinski casopis 31. 119–131. 
Tone FERENC, 2010: Polom okupatorjevih raznarodovalnih nacrtov v okro­žju Kamnik. V: Izbrana dela, Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 2, Raznarodovanje. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. 331–371. 
Damijan GUŠTIN, 2021: Prva partizanska pomlad. Razvoj slovenskih parti­
zanskih cet leta 1942. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. Damjan HANCIC, 2023a: Gradbeni projekti nemškega okupatorja v Kamni­ku. V: Kronika 71/1. 195–216. 
Damjan HANCIC, 2023b: »Vaške straže« na Gorenjskem v letu 1942. V: Di­
leme 7/2. 73–114. Ivan JAN, 1980: Kokrški odred I, Narodno-osvobodilni boj pod Karavanka­mi. Ljubljana: Partizanska knjiga. 
Krajevni leksikon Dravske banovine – krajevni repertorij z uradnimi, to­
pografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine, 1937. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine. 
Zora TORKAR, 2021: Življenje za grajskimi zidovi v 19. in 20. stoletju. V: Igor SAPAC, Zora TORKAR, Grad Zaprice v Kamniku. Kamnik: Medobcinski muzej Kamnik. 1–9. 
Miroslav STIPLOVŠEK, 1975: Kamniško okrožje v narodnoosvobodilnem bo­ju 1941–1945: problematika virov in literature, obsega in razdelitve okro­žja ter periodizacije. Domžale: Pripravljalni odbor za organizacijo VII. zbora gorenjskih aktivistov, Odbor aktivistov kamniškega okrožja, Samoupravna interesna kulturna skupnost. 
Ivan VIDALI, 1961: V boj za svobodo. V: Kamniški zbornik 7. 7–274. Zbornik žrtev 2. svetovne vojne v obcini Kamnik, 2004. Kamnik: Obcina Kamnik. 
Spletni vir 
Kamniško-komendski biografski leksikon, geslo »Hermann (Herman) Rehbach (Rehbach)«. Dostopno na https://www.leksikon.si/Oseba/Os­ebaId/925, dostop 8. 11. 2023. 

Saša Lavrinc1 
Pot na Poljane 4a, Kamnik 
sasa.lavrinc@gmail.com 

Majda Nerima, arhitektka, Plecnikova ucenka 
Izvirni znanstveni clanek 
Vpogled v življenje in delo arhitektke Majde Nerima omogo­ca njena skrbno pripravljena in ohranjena zapušcina. Obsega devetintrideset urejenih map in fasciklov izvedenih del, preko 300 originalnih nacrtov na pavs papirjih, mapo z diplomsko na­logo, dve mapi Spominov in mapo, posveceno njenemu ucitelju 
– arhitektu Jožetu Plecniku. Arhitektka je sproti sistematicno oz­nacevala in arhivirala vse od zacetnih nacrtov do korespondenc v casu izvajanja del. V letih 2017 do 2022 je bila zapušcina pregledana, popisana in fotodokumentirana. Vse našteto hrani arhitektkin necak Marjan Nerima, ki je pridobil tudi osnovne podatke o družinskem poreklu. Kljuc­ne­be­se­de:­Majda Nerima, arhitektka, Plecnikova ucen­ka, skrbno urejena zapušcina 
An insight into the life and work of architect Majda Nerima is enabled by her carefully arranged and well­preserved legacy. It contains thirty­nine organised folders and fascicles of com­pleted works, over 300 original plans on tracing paper, a folder with a diploma thesis, two folders of memories and a folder dedicated to her teacher – architect Jožet Plecnik. The architect systematically marked and archived everything from the initial plans to correspondence during the execution of her works. In the years 2017 to 2022, her heritage was inspected, invento­ried and photo­documented. All of the above­listed is stored by the architect’s nephew Marjan Nerima, who also obtained basic information about the family’s origins. Keywords:­Majda Nerima, architect, Plecnik’s student, care­fully arranged legacy 
I. Življenje in delo Majde Nerima 
Mladost 
Pri­i­mek­Nerima­je­pri­šel­v­Kam­nik­s­Kar­lom­Nerima,­de­dom­Maj­de­Nerima,­ko­je­za­pu­stil­do­ma­ci­Uhersky´­Brod­na­Mo­rav­skem,­ozem­lju­da­naš­nje­Ce­ške,­ta­krat­sku­pne­dr­ža­ve­Av­stro­Ogr­ske­in­pri­šel­na­de­lo­v­mla­do­Pul­fer­fa­brik­–­Smo­dni­šni­co­v­Kam­ni­ku.­Sta­no­val­je­v­Ka­zen­ber­gu,­uprav­ni­in­sta­no­vanj­ski­stav­bi­Smo­dni­šni­ce,­in­se­le­ta­1874­po­ro­cil­z­do­ma­cin­ko­Ka­ta­ri­no­Pirc,­s­ka­te­ro­sta­ime­la­dva­najst­otrok.­Med­nji­mi­je­bil­pet­o­ro­je­ni­Alek­san­der,­ki­je­po­stal­uci­telj­in­so­se­mu­po­po­ro­ki­le­ta­1910­z­Iva­no­Hren­iz­Do­bre­po­lja­ro­di­li­tri­je­otro­ci:­Al­bin­(1911),­Ivi­ca­(1913)­in­Maj­da­(1916). 
Oce­Alek­san­der­je­kot­uci­telj­slu­žbo­val­v­raz­lic­nih­kra­jih:­v­Tu­nji­cah,­na­Pil­šta­nju,­Šen­tjan­žu­na­Drav­skem­po­lju,­ime­no­va­nem­tu­di­Star­še,­kjer­je­bi­la­ro­
1­­­Univ.­dipl.­inž.­arhitekture,­konservatorska­svetovalka. 

je­na­Maj­da,­in­na­zad­nje­v­Gan­ca­nih,­kjer­je­na­sto­pil­slu­žbo­apri­la­1920­kot­eden­pr­vih­slo­ven­skih­uci­te­ljev­v­Prek­mur­ju,­od­ko­der­so­mad­žar­ski­uci­te­lji­mo­ra­li­odi­ti,­ker­je­bi­lo­ozem­lje­po­pr­vi­sve­tov­ni­voj­ni­do­de­lje­no­Kra­lje­vi­ni­SHS.­Bil­je­vses­tran­sko­spo­so­ben­pe­da­gog­in­uci­telj,­ukvar­jal­se­je­tu­di­s­sa­djar­stvom­in­glas­bo,­vo­dil­je­pev­ski­zbor­in­go­dal­ni­or­ke­ster2.­Ži­ve­li­so­v­šol­skem­sta­no­va­nju­in­ime­li­ve­lik­vrt.­Maj­da­Nerima­v­svo­jih­Spo­mi­nih­pi­še,­da­so­na­vr­tu­ra­sle­naj­raz­lic­nej­še­vr­ste­ce­šenj­–­rde­ce,­tem­no­rde­ce,­be­le­in­ki­sle­viš­nje,­ki­so­do­zo­re­va­le­ena­za­dru­go,­pr­ve­za­njen­god.­Spo­mi­nja­se­tu­di­raz­lic­nih­vrst­ja­bolk­in­da­ni­ko­li­ka­sne­je­ni­do­ži­ve­la­to­li­ko­nji­ho­vih­raz­lic­nih­oku­sov.­
Iz­Spominov,­ki­jih­je­na­pi­sa­la­za­svo­jo­ne­ca­ki­njo­Zo­ri­co­le­ta­1962,­iz­ve­mo­mno­go­o­nje­nem­skrom­nem,­a­pes­trem­živ­lje­nju­v­ca­su­šo­la­nja.­Ta­krat­je­osnov­na­šo­la­tra­ja­la­šti­ri­le­ta,­na­da­lje­va­nje­je­bi­la­ni­žja­gim­na­zi­ja,­ki­jo­je­Nerimova­obi­sko­va­la­v­Mur­ski­So­bo­ti.­Oce­je­v­že­lji,­da­bi­otro­ci­v­ni­žjo­gim­na­zi­jo­lah­ko­ho­di­li­od­do­ma,­v­Bra­ton­cih,­bli­zu­ka­te­rih­je­te­kla­že­lez­ni­ška­pro­ga,­zgra­dil­hi­šo.­Za­ra­di­sla­bih­po­ve­zav­bi­va­nje­do­ma­po­tem­ni­bi­lo­mo­go­ce­in­edi­na­re­ši­tev­je­bi­lo­bi­va­nje­pri­go­spo­di­njah­v­Mur­ski­So­bo­ti,­kjer­so­se­mo­ra­li­spri­jaz­ni­ti­s­pro­stor­sko­sti­sko,­sla­bo­hra­no­in­mra­zom.­Šo­la­nje­na­vi­šji­gim­na­zi­ji­je­na­da­lje­va­la­na­II.­Dr­žav­ni­gim­na­zi­ji­v­Ljub­lja­ni­(da­nes­gim­na­zi­ja­Po­lja­ne),­ka­mor­sta­se­vpi­sa­li­s­ses­tro­po­tem,­ko­je­v­Ljub­lja­ni­že­štu­di­ral­brat.­Tu­di­šo­la­nje­v­Ljub­lja­ni­je­bi­lo­zaz­na­mo­va­no­z­me­nja­va­mi­sta­no­vanj,­ki­jih­v­Spo­mi­nih­sprem­lja­jo­ži­vi­opi­si­go­spo­dinj­in­nji­ho­vih­dru­žin­skih­cla­nov.­Prav­ta­ko­za­ni­mi­vi­so­opi­si­pro­fe­sor­jev,­med­ka­te­ri­mi­je­za­
2­­­Vec­v­Kamniško­komendskem­biografskem­leksikonu. 

Srednješolka Majda (s kitami) s sestro Ivico v krogu študentov med pocitnicami v Prekmurju (Vir: Spomini) 
pro­fe­sor­ja­sr­bo­hr­va­šci­ne­za­pi­sa­la,­da­jo­je­imel­rad,­ta­ko­odlo­cil­ne­ga­po­me­na,­da­me­je­‘no­ble­sa’­od­bi­ja­la­
da­je­bil­ves­gi­njen,­ko­je­po­ve­da­la,­da­poz­na­la­ne­na­po­lja.­Spo­mi­ne­na­gim­na­zi­jo­za­klju­ci­z­opi­som­so­šolk:­
»V­osta­lem­se­je­pa­v­gim­na­zi­ji­žen­ski­svet­de­lil­v­3­gru­pe.­Naj­ve­cja­no­ble­sa­je­ime­la­vsak­te­den­drug­plašc,­ime­la­je­kra­sno­fri­zu­ro,­pr­sta­ne­i.t.d.,­ne­go­va­ne­no­hte.­Sred­nja­gru­pa­je­bi­la­še­kar­zmer­na.­Spod­nji­sloj­pa­je­bil­pri­den­za­uce­nje­in­skro­men­v­oble­ki.­Oble­ka­je­bi­la­

in­ni­sem­pri­njej­iska­la­sti­kov.« 
Pri­jet­nej­ši­del­nje­ne­mla­do­sti­so­bi­le­po­cit­ni­ce,­med­ka­te­ri­mi­je­v­Prek­mur­ju­na­bi­ra­la­mo­ci,­se­dru­ži­la­z­vrst­ni­ki­in­sta­rej­ši­mi,­ki­so­mlaj­še­uci­li­pla­va­ti­in­te­ci,­»ne­po­bab­je«,­je­za­pi­sa­no­v­Spo­mi­nih.­Mno­go­so­tu­di­pe­li­in­vsa­ke­po­cit­ni­ce­so­naš­tu­di­ra­li­gle­da­li­ško­igro,­s­ka­te­ro­so­go­sto­va­li­po­oko­li­ških­kra­jih.­Iz­Spominov: » …vse­okrog­so­bi­la­žit­na­po­lja,­aka­ci­je­so­cve­te­le,­de­hte­le,­ja­bol­ka­in­dru­go­sa­dje­je­zo­re­lo­in­bi­lo­upo­ra­bno.­In­vse­v­ve­li­ki­tre­mi­in­s­pred­ho­dnim­eno­ur­nim­šmin­ka­njem.­Na­to­po­igri­pa­spat­k­so­i­gral­ki­Mar­gi­ti­Pod­li­po,­v­me­se­ci­ni­po­ve­ga­stih­prek­mur­skih­ce­stah­–­in­Mar­gi­ti­na­ma­ma­je­bi­la­ta­ko­luš­tna,­maj­hna,­pri­jaz­na­že­ni­ca!­Da­se­je­clo­vek­po­cu­til­na­vso­moc­do­bro.« 
Ob­kon­cu­gim­na­zi­je­je­ra­zmiš­lja­la,­da­je­clo­vek­z­ma­tu­ro­ve­li­ka­ni­cla,­v­pu­bli­ka­ci­ji­šo­le3­s­po­dat­ki­o­za­kljuc­nih­iz­pi­tih­in­bo­do­cih­štu­di­jih­je­ob­nje­nem­ime­nu­za­pi­sa­no,­da­na­me­ra­va­štu­di­ra­ti­fi­lo­zo­fi­jo.­Iz­Spominov iz­ve­mo,­da­je­bi­la­po­ma­tu­ri­ne­o­dlo­ce­na­gle­de­štu­di­ja­in­da­se­je­po­po­sve­tu­z­bra­tom­odlo­ci­la­za­ar­hi­tek­tu­ro.­
Študij 
Na­Te­hni­ško­uni­ver­zo­v­Ljub­lja­ni,­smer­ar­hi­tek­tu­ra,­se­je­vpi­sa­la­v­šol­skem­le­tu­1934/35.­To­je­bil­cas,­ko­je­bil­Plec­nik­uve­ljav­ljen­kot­pro­fe­sor­in­ar­hi­tekt­tu­di­do­ma,­v­ro­dni­Ljub­lja­ni.­Po­nje­go­vih­na­cr­tih­so­bi­li­že­zgra­je­ni­Tro­mo­sto­vje,­Tr­nov­ski­most,­cer­kev­sv.­Fran­ci­ška­Asi­ške­ga­v­Ši­ški,­Vza­jem­na­za­va­ro­val­ni­ca­na­za­cet­ku­Mi­klo­ši­ce­ve­ce­ste,­pre­nov­lje­na­je­bi­la­no­tra­njost­mo­goc­ne­stav­be­Zbor­ni­ce­za­tr­go­vi­no,­obrt­in­in­dus­tri­jo,­da­nes­Ustav­no­so­di­šce­na­Be­et­hov­no­vi­
3 ­­Izvestja­II.­Državne­realne­gimnazije­v­Ljubljani,­1933/34,­stran­64,­ravnateljstvo­v­Ljubljani­1934­(Vir:­dLib) 


Plecnik s študenti na Vicu v Ljubljani leta 1935 (Vir: Spomini) 

uli­ci.­Plec­nik­je­za­klju­ce­val­z­oprem­lja­njem­Kra­lje­ve­ga­lov­ske­ga­dvor­ca­v­Kam­ni­ški­Bis­tri­ci,­na­Bar­ju­je­na­cr­to­val­cer­kev­sv.­Mi­ha­e­la,­v­Ljub­lja­ni­Šan­ce­na­graj­skem­hri­bu­in­Pe­gle­zen­v­me­stu,­gra­dil­se­je­Or­lov­ski­sta­di­on­za­Be­ži­gra­dom­in­ure­ja­la­Ve­go­va­uli­ca.­Da­lec­so­bi­la­že­le­ta,­ko­je­Plec­nik­po­pr­vi­sve­tov­ni­voj­ni­na­po­bu­do­ar­hi­tek­ta­Iva­na­Vur­ni­ka­spre­jel­de­lo­pro­fe­sor­ja­na­te­hni­ški­fa­kul­te­ti­no­vo­u­sta­nov­lje­ne­uni­ver­ze­v­Ljub­
lja­ni.­Plec­nik­je­ta­koj­po­na­sto­pu­pro­fe­su­re,­po­zgle­du­du­naj­ske­ga­uci­te­lja­Ot­ta­Wagnerja­(1841–1918),­pov­zel­se­mi­nar­ski­na­cin­de­la­–­štu­dij­sko­ri­sa­nje­v­šol­ski­ri­sal­ni­ci.­Za­raz­li­ko­od­Wagnerjeve­šo­le,­kjer­je­bi­la­pri­sot­nost­v­ri­sal­ni­ci­ob­vez­na­le­do­pol­dan,­je­Plec­nik­za­hte­val­do­pol­dan­sko­in­po­pol­dan­sko­pri­sot­nost.­Te­melj­štu­di­ja­je­vi­del­v­poz­na­va­nju­an­tic­ne­umet­no­sti,­iz­ka­te­re­je­mo­go­ce­–­ob­ra­zu­me­va­nju­nje­nih­pra­vil­in­ra­zme­rij­–­raz­vi­ti­no­vo­le­po­to.­Do­sle­dno­je­za­vra­cal­mi­sel,­da­je­obli­ko­va­nje­ar­hi­tek­tu­re­mo­go­ce­s­so­do­bni­mi­ma­te­ri­a­li,­ka­te­rih­glav­na­in­edi­na­fun­kci­ja­je­bi­la­za­go­tav­lja­nje­sta­tic­ne­sta­bil­no­sti­ob­jek­tov.­Jan­ko­Oma­hen,­Plec­ni­kov­uce­nec­pr­ve­ge­ne­ra­ci­je,­je­v­svo­ji­knji­gi­Izpoved­na­dro­bno­opi­sal­vse­po­sku­se­štu­den­tov,­da­bi­vsaj­ob­ca­sno­za­di­ha­li­s­to­ko­vi­so­do­bne­evrop­ske­ar­hi­tek­tu­re,­ki­so­z­re­vi­ja­mi­in­knji­ga­mi­pri­ha­ja­li­do­Ljub­lja­ne.­Plec­nik­je­osta­jal­ne­o­ma­jen.­Ne­koc­so­mu­na­sta­vi­li­knji­go­fran­co­ske­ga­ar­hi­tek­ta­Au­gu­sta Per­re­ta­(1874–1954),­pi­o­nir­ja­že­le­zo­be­ton­skih­kon­struk­cij,­da­bi­v­njem­pre­bu­di­li­za­ni­ma­nje­za­no­ve­kon­struk­cij­ske­ele­men­te.­Pro­fe­sor­je­knji­go­vzel­in­mol­ce­od­šel­v­svoj­ka­bi­net.­Po­pol­dne,­ko­so­se­štu­den­tje­vr­ni­li­s­ko­si­la,­je­bi­la­knji­ga­na­zaj­na­svo­jem­me­stu­in­v­njej­li­stek:­»To,­kar­Per­ret­zna,­jaz­ne­znam­–­kar­pa­jaz­znam,­Per­ret­ne­zna.­Die­Ausfälle­sind­ganz­und­gar­nicht­am­Plätze­–­kaj­ti­to­ve­lja­za­vse­–­da­rum­Ma­u­el­hal­ten­und­weiter­di­nen.«4­Štu­den­te­je­to­od­kla­nja­nje­vse­ga,­kar­ni­bi­lo­v­okvi­ru­Plec­ni­ko­vih­pre­pri­canj,­ze­lo­pri­za­de­lo,­a­so­mu­kljub­te­mu­osta­ja­li­zve­sti.­Kot­pi­še­Oma­hen,­so­si­od­vse­ga­za­cet­ka­za­pi­so­va­li­vsa­ko­nje­go­vo­be­se­do,­be­le­ži­li­vsak­nje­gov­sta­vek,­vsa­ko­nje­go­vo­mi­sel.­V­ta­na­men­so­ime­li­v­ri­sal­ni­ci­do­pi­sno­knji­go,­v­ka­te­ro­so­pre­pi­so­va­li­vse­za­be­le­že­no.­Plec­ni­ku­so­no­va­gi­ba­nja­kljub­vse­mu­da­la­mi­sli­ti­in­je­ne­koc­re­kel:­»Za­bo­žan­ski­nav­dih­gre,­ki­te­vo­di­v­bli­ži­no­po­pol­ne­le­po­te­in­har­mo­ni­je­in­s­tem­k­umet­no­sti.­Ti­sto,­
4­­­Janko­Omahen:­Izpoved,­1976.­143.­V­prostem­prevodu­bi­to­pomenilo­sporocilo­študentom,­naj­molcijo­in­garajo­naprej,­ne­oziraje­se­na­moderne­tokove.­245 
kar­nam­oz­na­nja­jo­ti­apo­sto­li,­je­go­la­pa­met,­je­ja­sen­ra­zum.­Go­lo­in­že­nir­stvo.­Jaz­pa­išcem­du­šo,­išcem­sr­ce!«5­Štu­den­ti­so­bi­li­po­Oma­hno­vih­be­se­dah­uje­ti­v­nje­go­vo­ve­li­ko­umet­ni­ško­moc­in­na­dru­gi­stra­ni­vpe­ti­v­že­ljo­po­osa­mo­svo­ji­tvi.­In­Plec­nik­je­priz­na­val­le­ti­ste,­ki­so­slu­ži­li­nje­go­ve­mu­vzvi­še­ne­mu­ci­lju­in­jim­po­kla­njal­drob­ce­ve­li­ke­lju­bez­ni,­ki­jo­je­bi­la­si­cer­de­lež­na­nje­go­va­umet­nost.­­»Ne­že­lim­ni­ko­mur­Plec­ni­ko­ve­lju­bez­ni,­ne­že­lim­ni­ko­mur­nje­go­ve­ve­re­in­pe­si­mi­zma­in­ven­dar­ob­cu­tim­v­teh­stva­reh­ge­ni­al­nost.­Vpra­ša­nje­je,­ali­je­za­to­de­jav­nost­vse­ti­sto­dru­go­po­tre­bno­–­po­tem­tu­di­njo­od­kla­njam,«­so­be­se­de­Du­ša­na­Gra­bri­ja­na,­ki­je­štu­dij­pri­Plec­ni­ku­kon­cal­med­pr­vi­mi,­le­ta­1924,­in­se­v­živ­lje­nju­na­to­po­sve­til­pred­vsem­ra­zi­sko­val­ne­mu­in­pe­da­go­ške­mu­de­lu. 
Na­cin­de­la­s­štu­den­ti­je­bil­ob­pri­ho­du­Maj­de­Nerima­na­šo­lo­še­ve­dno­enak.­Iz­nje­nih­Spo­mi­nov:­»Po planu 
smo­ime­li­pol­no­pre­da­vanj.­Ta­ko­je­bi­la­opi­sna­ge­o­me­tri­ja,­me­ha­ni­ka,­ma­te­ma­ti­ka,­k­vsem­tem­pred­me­tom­pa­še­va­je,­da­je­osta­lo­za­ri­sa­nje­bolj­ma­lo­ca­sa.­Pro­fe­sor­Plec­nik­bi­pa­rad­vi­del,­da­se­kaj­na­ri­še­in­mu­to­le­ta­nje­na­pre­da­va­nja­ni­bi­lo­pri­sr­cu.­V­na­sled­njih­le­tih­sem­ve­ci­no­pre­da­vanj,­kot­n.­pr.­be­ton,­opu­sti­la­in­ti­ca­la­v­ri­sal­ni­ci,­ce­se­je­le­da­lo­od­8h­do­12h­in­od­14h­do­18h­pop.­Pr­vo­le­to­smo­'pre­ri­so­va­li'­de­taj­le­gr­ških­vrat­ali­oken­ali­kaj­slic­ne­ga.­Ris­bo­je­bi­lo­tre­ba­na­to­stu­ši­ra­ti­in­osen­ci­ti­s­svin­cni­kom­–­ozi­ro­ma­vsa­ris­ba­je­do­bi­la­pre­vle­ko­s­svin­cni­kom­–­ta­na­cin­se­je­ime­no­val­drak­sla­nje.«­
Drak­sla­nje­je­dol­go­tra­jen­po­sto­pek,­se­stav­ljen­iz­
neš­te­tih­maj­hnih,­med­se­boj­po­ve­za­nih­krož­nih­pre­
mi­kov­svin­cni­ka­po­po­vr­ši­ni­pa­pir­ja.­De­lo,­ki­za­hte­va­
mno­go­po­tr­pe­žlji­vo­sti.­Šol­ska­de­la­Maj­de­Nerima,­ki­
jih­lah­ko­vi­di­mo­v­ar­hi­vu­Plec­ni­ko­ve­hi­še,­so­pre­se­net­
lji­vo­po­do­bna­iz­del­kom­vseh­ge­ne­ra­cij­pred­njo­in­za­
njo,­kar­po­tr­ju­je,­da­je­Plec­nik­kot­uci­telj­ves­cas­vztra­
jal­pri­vzgo­ji­mla­dih­ar­hi­tek­tov­z­na­tan­cnim­ri­sa­njem­
oblik,­te­me­lje­cih­na­iz­vor­nih­an­tic­nih­sti­lih­in­pra­vi­lih.­
A­ne­sa­mo­to.­Že­iz­pri­po­ve­di­Jan­ka­Oma­hna­iz­ve­mo,­
da­je­ri­sa­nje­v­ri­sal­ni­ci­po­me­ni­lo­tu­di­vsa­ko­dnev­ne­
ko­rek­tu­re,­ko­se­je­pro­fe­sor­spre­ho­dil­med­mi­za­mi­
štu­den­tov,­se­k­vsa­ke­mu­use­del,­snel­na­oc­ni­ke,­gle­
dal­ris­bo,­vzel­kos­pa­pir­ja­za­ski­ci­ra­nje,­ga­po­lo­žil­cez­
štu­den­to­vo­ris­bo,­zri­sal­mi­sel,­ki­se­mu­je­po­ro­di­la­in­
po­tem­štu­den­tu­na­ro­cil,­da­ski­co­na­ne­se,­kar­je­po­me­
ni­lo­na­tan­cen­pre­nos­ski­ce­s­šest­i­lom­in­rav­ni­lom­na­
trd­pa­pir.­Eno­pr­vih­tak­šnih­ko­rek­tur­Janko­Oma­hen­
po­dro­bno­opi­su­je­v­knji­gi,­ko­med­dru­gim­po­ve:­»Sledil 
sem­sle­her­ni­nje­go­vi­kret­nji­in­spoz­nal,­s­kak­šnim­ob­cut­kom­vo­di­ro­ka­svin­cnik­po­pa­pir­ju,­da­na­sta­ja­cr­ta,­pol­na­živ­lje­nja,­ka­kor­da­ji­spro­ti­vdi­ha­va­du­šo.­Ni­bi­la­ci­sto­rav­na­cr­ta,­a­prav­to­jo­je­na­re­di­lo­ta­ko­ži­vo­in­zgo­vor­no,­da­se­mi­je­iz­ne­na­da­zaz­de­lo,­ka­kor­da­ca­ra­pred­mo­ji­mi­oc­mi.«­
Za­pis­na­ve­de­nih­po­dro­bno­sti­je­po­mem­ben­za­ra­
zu­me­va­nje­poj­ma­Plec­ni­ko­va­šo­la.­Ne­po­me­ni­le­na­
bi­ra­nja­zna­nja­po­Plec­ni­ko­vih­vre­dno­tah,­po­me­ni­
pri­do­bi­va­nje­ve­šcin,­kot­so­po­tr­pe­žlji­vost,­vztraj­nost,­
po­slu­šnost,­skrom­nost,­odre­ka­nje.­Odre­ka­nje­tu­di­
la­stnim­re­ši­tvam,­kar­so­ne­ka­te­ri­spre­je­li­te­žje,­dru­
gi­la­žje.­V­Spo­mi­nih­Maj­de­Nerima­naj­de­mo­Plec­ni­ku­
246 
5­­­Janko­Omahen:­Izpoved,­1976.­222. 


na­klo­njen­za­pis­o­tem:­»Ven­dar­sem­bi­la­vse­lej­ve­se­la,­ka­dar­je­pri­šel­k­mo­ji­ri­sal­ni­mi­zi­pro­fe­sor­Plec­nik­in­us­tvar­jal­iz­mo­jih­kvak­kak­šno­po­zi­tiv­no­re­ši­tev.«­Tu­di­Plec­ni­kov­oce­tov­ski­odnos,­v­ka­te­rem­jo­je­kli­cal­»Mei­­



ne­li­bes­Maj­drl,­me­in­li­bes­Kind,«­je­spre­je­ma­la­z­na­klo­nje­nos­tjo.­»Bi­la­sem­ta­ko­ze­lo­sa­ma­–­in­mi­je­ta­ko­do­bro­de­lo,«­pi­še­v­Spo­mi­nih.­­
Va­je­v­ri­sa­nju­so­sko­zi­štu­dij­ska­le­ta­pre­šle­od­majh­nih­na­log,­kot­so­knjiž­ne­opre­me,­ke­li­hi­(»V­šo­li­sem­pre­ri­sa­la­'Atov'­ke­lih­v­enem­po­pol­dne­vu.«),­pre­ko­na­gro­bni­kov­in­ka­pe­lic­do­eno­sta­no­vanj­skih­hiš­(»Pri atu je­na­vr­sti­hi­ša.«)­in­ve­li­kih­zgradb.­(»Pro­ti­kon­cu­av­gu­sta­sva­z­Ivi­co­na­re­di­li­iz­let.­Pe­lja­li­sva­se­do­Ptu­ja,­šli­po­pu­sti­ce­sti­do­Št.­Jan­ža.­Ra­bi­la­sem­po­dat­ke­–­po­na­ro­ci­lu­šol­ske­ga­pro­gra­ma­–­za­mla­din­ski­dom.­Na­ob­ci­ni­se­je­žu­pan­dr­žal­ze­lo­vzvi­še­no.«) 
V­ce­tr­tem­let­ni­ku­je­Maj­da­Nerima­kot­šol­sko­na­lo­go­zri­sa­la­dve­sta­no­vanj­ski­hi­ši,­ki­sta­bi­li­na­to­kma­lu­obe­iz­ve­de­ni­–­ena­za­bo­do­co­sva­ki­njo­v­Ljub­lja­ni,­da­nes­na­Sta­di­on­ski­3,­in­dru­go­za­do­ma­ce­v­Kam­ni­ku,­da­nes­na­Ro­zma­no­vi­7.­To­po­me­ni,­da­so­štu­den­tje­po­leg­
ve­šcin­ume­tel­ne­ga­ri­sa­nja­ob­vla­do­va­li­tu­di­iz­ved­be­no­stran­pro­jek­ti­ra­nja.­Do­ma­ca­hi­ša­je­bi­la­zri­sa­na­na­že­ljo­oce­ta,­ki­se­je­ob­kon­cu­dvaj­set­let­ne­ga­slu­žbo­va­nja­v­Prek­mur­ju­že­lel­vr­ni­ti­v­Kam­nik.­Iz­Spominov­iz­ve­mo,­da­je­bi­la­zgra­je­na­v­treh­me­se­cih­in­do­kon­cno­oprem­lje­na­tik­pred­voj­no.­»Po­tem­je­pri­šlo­ti­sto­stra­šno,­kar­se­ime­nu­je­dru­ga­sve­tov­na­voj­na,«­pi­še­v­Spo­mi­nih. 
Še­pred­pri­cet­kom­voj­ne­je­kot­peta­žen­ska­pri­Plec­ni­ku6­15.­12.­1940­di­plo­mi­ra­la.­Nje­na­di­plom­ska­na­lo­ga­je­bi­la­cer­kev­sv.­Je­le­ne­v­Per­to­ci,­pri­ce­mer­je­maj­hni­cer­kvi­ci­na­vzpe­ti­ni­pred­vi­de­la­pri­zi­da­vo­ve­li­ke­ga,­za­Plec­ni­ko­vo­ra­zmiš­lja­nje­o­sa­kral­nih­pro­sto­rih­zna­cil­ne­ga­osred­nje­ga­ve­li­ke­ga­pro­sto­ra­z­osme­ro­kot­no­za­sno­vo.­Na­cr­ti­vse­bu­je­jo­vr­sto­do­de­la­nih,­le­po­obli­ko­va­nih­de­taj­lov.­Ide­ja­ni­bi­la­ni­ko­li­iz­ve­de­na.­Cez­dvaj­set­let­so­cer­kvi­do­zi­da­li­pra­vo­kot­no­la­djo­v­sti­lu­sta­no­vanj­ske­zgrad­be­po­na­cr­tih­Ja­ne­za­Va­len­tin­ci­ca,­nek­da­nje­ga­Plec­ni­ko­ve­ga­asi­sten­ta,­ta­krat­že­pro­fe­sor­ja­na­šo­li.­Za­ni­mi­vo­je,­da­je­Ja­nez­Va­len­tin­cic­kma­lu­po­di­plo­mi­Maj­de­Nerima,­pri­ka­te­ri­je­bil­pri­so­ten­kot­asi­stent,­le­ta­1946­pri­pra­vil­na­crt­za­no­vo­cer­kev­Sve­te­Tro­ji­ce­v­Odran­cih.­V­tlo­ri­sni­za­sno­vi­je­upo­ra­bil­ide­jo­osme­ro­kot­ne­ga­osred­nje­ga­pro­sto­ra,­po­do­bne­ga,­kot­je­bil­osred­nji­pro­stor­cer­kve­v­di­plom­ski­na­lo­gi­Maj­de­Nerima.­
Ve­li­ka­lju­be­zen­Maj­de­Nerima­je­bi­lo­tu­di­pet­je.­Ve­li­ko­so­pe­li­že­do­ma,­v­ca­su­obi­sko­va­nja­vi­šje­gim­na­zi­je­v­Ljub­lja­ni­se­je­pri­klju­ci­la­pev­ske­mu­zbo­ru­Glas­be­ne­ma­ti­ce­in­v­ca­su­štu­di­ja­za­eno­le­to­Ma­rol­to­ve­mu­žen­ske­mu­Aka­dem­ske­mu­pev­ske­mu­zbo­ru.­V­Spo­mi­nih opi­su­je­va­je­in­na­sto­pe,­so­de­lo­va­nje­pri­cer­kve­nem­pet­ju­v­fran­ci­škan­ski­cer­kvi,­v­sku­pi­ni­pev­cev,­ki­so­na­sto­pa­li­na­ra­diu­in­v­spe­vo­i­grah.­Po­ti­ho­ma­si­je­pe­la­tu­di­v­ri­sal­ni­ci­in­ko­se­je­štu­di­ju­pri­klju­ci­la­ko­le­gi­ca­iz­Aka­dem­ske­ga­pev­ske­ga­zbo­ra,­sta­pe­li­dvo­gla­sno,­pri­ce­mer­so­so­šol­ci­pro­te­sti­ra­li,­ce­sta­pe­li­ža­lo­stin­ke. 
Služba in delo 
Pr­va­za­po­sli­tev­Maj­de­Nerima,­in­že­nir­ke­ar­hi­tek­tu­re,­je­bi­la­v­To­var­ni­upog­nje­ne­ga­po­hiš­tva­Re­mec­na­Du­pli­ci­pri­Kam­ni­ku,­kjer­je­so­de­lo­va­la­pri­grad­nji­in­na­to­pri­obno­vi­ob­jek­tov,­ki­so­jih­par­ti­za­ni­po­žga­li­sep­tem­bra­1941.­Od­le­ta­1948­je­pri­Glav­ni­di­rek­ci­ji­le­sne­in­dus­tri­je­LRS­v­Ljub­lja­ni­vo­di­la­nad­zor­nad­grad­nja­mi.­Pri­Pro­jek­tiv­nem­za­vo­du­v­Ljub­lja­ni­je­na­to­so­de­lo­va­la­v­sku­pi­ni­za­na­cr­to­va­nje­in­dus­trij­skih­ob­jek­tov­in­ti­pi­zi­ra­nih­sta­no­vanj.­Kot­grad­be­na­stro­kov­nja­ki­nja­je­bi­la­po­sla­na­v­Be­o­grad,­kjer­je­do­le­ta­1952­so­de­lo­va­la­pri­grad­nji­No­ve­ga­Be­o­gra­da.­Da­nje­no­de­lo­v­Be­o­gra­du­ni­bi­lo­pro­sto­vo­ljno,­je­raz­vi­dno­iz­pi­sma­Plec­ni­ku,­ki­ga­je­na­pi­sa­la­16.­mar­ca­1951.­Po­leg­vo­šci­la­za­ve­li­ko­noc­mu­pi­še:­»Dve­le­ti­sta­po­te­kli,­pa­mi­ne­da­jo­raz­re­šni­ce­–­.­Ured­ba­ve­lja­le­ta­krat,­ka­dar­mo­ra­uslu­žbe­nec­odi­ti­dru­gam­–­za­po­vra­tek­se­ne­zme­ni­jo.«­Po­vr­ni­tvi­je­de­la­la­kot­grad­be­na­re­fe­ren­tka,­in­špek­to­ri­ca­ozi­ro­ma­ur­ba­ni­stka­v­Kam­ni­ku,­Kra­nju­in­Ljub­lja­ni.­Upo­ko­ji­la­se­je­kot­ra­zi­sko­val­na­svet­ni­ca­pri­Grad­be­nem­cen­tru­Slo­ve­ni­je­v­Ljub­lja­ni­v­le­tu­1976.7 
6­­­Povzeto­po­publikaciji­Plecnikova­šola­v­Ljubljani:­Ljubljana­1996:­Arhitekturni­muzej. 7­­­Povzeto­po­dr.­Niko­Sadnikarju:­In­memoriam­arhitektka­Majda­Nerima.­Kamniški­obcan,­25.­4.­2001. 
Vsa­de­lov­na­in­upo­ko­jen­ska­le­ta,­ra­zen­ca­sa,­ko­je­de­la­la­v­Kra­nju­in­Be­o­gra­du­in­je­tam­tu­di­sta­no­va­la,­je­Maj­da­Nerima­pre­ži­ve­la­v­Kam­ni­ku,­v­hi­ši­na­Za­pri­cah­64,­da­nes­Ro­zma­no­va­7,­ka­mor­se­je­tik­pred­voj­no­vse­li­la­z­oce­tom,­ma­mo­in­ses­tro.­V­Spo­mi­nih,­po­sve­ce­nih­ne­ca­ku­Mar­ja­nu,­opi­su­je­ne­go­to­vost­živ­lje­nja­v­voj­nih­le­tih:­»Ho­di­la­sem­že­v­slu­žbo­k­Rem­cu­–­to­var­no­upog­nje­ne­ga­po­hiš­tva­na­Du­pli­ci­pri­Kam­ni­ku.­Opa­zo­va­la­sem,­ka­ko­jem­lje­jo­zdaj­eno­vr­sto­lju­di,­zdaj­dru­go­in­na­to­z­nji­mi­v­la­ger.«­Voj­no­so­pre­ži­ve­li­srec­no,­oce­ta­Alek­san­dra­kljub­vec­po­sku­som­ni­ko­li­ni­so­uspe­li­od­pe­lja­ti.­Po­voj­ni­je­naj­prej­zbo­le­la­in­umr­la­ma­ti,­na­to­še­oce.­Maj­da­se­ni­po­ro­ci­la­in­ni­ime­la­otrok.­Vso­skrb­je­po­sve­ca­la­slu­žbi­in­po­pol­dan­skim­na­cr­to­va­njem,­za­ka­te­ra­ni­ko­li­ni­vze­la­pla­ci­la.­Ri­sa­la­je­v­svo­ji­na­jug­ori­en­ti­ra­ni­so­bi­z­iz­ho­dom­na­bal­kon­v­pr­vem­nad­stro­pju­hi­še.­V­so­bi­je­ime­la­po­ste­ljo,­oma­ro­in­ve­li­ko­mi­zo.­Nje­na­oro­dja­so­bi­la­svin­cnik,­ra­pi­do­graf,­šest­i­lo,­dva­le­se­na­tri­kot­ni­ka­in­dol­go­le­se­no­T­rav­ni­lo.­Že­le­ta­1947­si­je­zri­sa­la­na­crt­za­oma­ro,­v­ka­te­ri­je­na­to­shra­nje­va­la­na­cr­te,­ski­ce­in­ma­pe.­
Sez­nam­nje­nih­ar­hi­tek­tur­nih­del­je­ob­dej­stvu,­da­so­bi­la­vsa­iz­ve­de­na­iz­ven­re­dne­slu­žbe,­ra­zme­ro­ma­ob­se­žen.­Ve­ci­na­so­to­na­cr­ti­za­no­vo­grad­nje,­obno­ve­in­pri­zi­da­ve­sa­kral­nih­ob­jek­tov­in­nji­ho­vo­bo­go­služ­no­opre­mo.­V­nje­ni­za­pu­šci­ni­je­tu­di­ne­kaj­zna­cil­nih­ar­hi­tek­tur­nih­na­cr­tov­za­sta­no­vanj­ske­hi­še­in­de­lav­ni­ce­brez­obli­ko­val­skih­po­se­bno­sti,­ka­kr­šni­so­bi­li­v­pov­pre­cju­ti­pic­ni­do­pri­ho­da­di­gi­tal­ne­do­be,­ko­se­je­na­cr­to­va­nje­z­ri­sal­nih­desk­pre­se­li­lo­na­ra­cu­nal­ni­ke.­
Nje­ni­pr­vi­iz­ve­de­ni­de­li­sta­bi­li­že­ome­nje­ni­sta­no­vanj­ski­hi­ši­za­sva­ki­njo­v­Ljub­lja­ni­in­za­oce­ta­v­Kam­ni­ku­(obe­1939).­Vklju­cu­je­ta­ele­men­te,­ki­cle­ni­jo­fa­sa­de­in­na­njih­us­tvar­ja­jo­li­kov­ni­ri­tem.­Za­obe­je­zri­sa­la­tu­di­po­hiš­tvo.­

Lo­ka­ci­je­nje­ne­ga­na­cr­to­va­nja­so­bi­le­ve­dno­po­ve­
za­ne­s­so­rod­stve­ni­mi,­pri­ja­telj­ski­mi­in­znan­stve­ni­mi­
ve­zmi.­Ta­ko­je­za­Prek­mur­je,­kjer­je­ži­ve­la­v­mla­do­sti,­
iz­de­la­la­mno­go­na­cr­tov­za­no­vo­grad­nje,­adap­ta­ci­je­in­
opre­me­ka­pel­in­cer­kva.­Med­dru­gi­mi­je­zri­sa­la­no­vo­
ka­pe­lo­Pre­sve­te­ga­sr­ca­Je­zu­so­ve­ga­in­Brez­ma­dež­ne­
ga­sr­ca­Ma­ri­ji­ne­ga­v­Mar­ti­nju­(1946),­za­ka­te­ro­je­ol­
tar­no­sli­ko­iz­de­lal­njen­ro­jak­iz­Kam­ni­ka­aka­dem­ski­
sli­kar­Loj­ze­Per­ko.­Z­njim­sta­so­de­lo­va­la­tu­di­pri­no­
248 tra­nji­opre­mi­cer­kve­sv.­Ku­zme­in­Da­mi­ja­na­v­Ku­zmi­


(1962–1970),­kjer­so­na­ste­nah­Per­ko­ve­upo­do­bi­tve­ol­tar­ne­ga­kri­ža,­Je­zu­so­ve­ga­kr­sta­in­kri­že­ve­ga­po­ta­v­te­hni­ki­sgra­fi­to8.­V­Odran­cih­sto­ji­spo­me­nik­8­žrtvam,­ki­so­umr­le­ob­grad­nji­ku­po­le­na­cer­kvi­(1966).­Ob­me­ji­sto­ji­ta­cer­kev­sv.­Mar­ti­na­v­Ko­bi­lju­z­njeno­opremo­in­nadstreškom­(1973–1983)­in­ka­pe­la­sv.­Kri­ža­v­Pin­cah,­za­ka­te­ro­je­pri­pra­vi­la­grad­be­ni­na­crt­(1975).­No­vo­ka­pe­lo­je­zri­sa­la­tu­di­za­Lo­ga­rov­ce­(1982).­Ve­li­ko­je­na­cr­to­va­la­v­ju­gov­zho­dni­Slo­ve­ni­ji,­s­ka­te­ro­so­jo­ve­za­le­so­rod­stve­ne­ve­zi­po­ma­te­ri:­Hi­nje­(1969–1974),­Vi­se­jec­(1972),­Žvir­ce­(1970),­Po­lom­(1973),­Do­lenj­ske­To­pli­ce­(1962),­na­Go­renj­skem,­kjer­je­ime­la­pri­ja­te­lji­co:­Lu­ci­ne­(1973),­Tr­žic­(1954),­Bo­hinj­ska­Be­la­(1964– 1968)­in­Sred­nja­vas­pri­Bo­hi­nju­(1967–1968),­ne­kaj­ma­njših­ure­di­tev­tu­di­v­Ljub­lja­ni­na­Ra­kov­ni­ku­(1968)­in­v­Za­do­bro­vi­(1969)­in­se­ve­da­v­Kam­ni­ku­in­nje­go­vi­oko­li­ci:­obno­va­stranj­ske­cer­kve­sv.­Be­ne­dik­ta­(1946),­opre­ma­za­fran­ci­škan­sko­cer­kev­(1962–1976),­opre­ma­za­cer­kev­na­Šut­ni­(1963–1973)­in­ka­pe­la­v­do­mu­usmi­ljenk­v­Men­gšu­(1971). 
8­­­Tehnika­sgrafito­je­praskanje­podob­v­svež­omet,­ki­je­na­površino­nanesen­v­vec­barvnih­plasteh.­Barva­podobe­je­odvisna­od­globine­odstranjenih­plasti­ometa.­




Nacrt za menzo v franciškanski cerkvi v Kamniku, 1972 (Ar­hiv družine Nerima, P­002) 
V­ta­krat­ni­šir­ši­do­mo­vi­ni­je­na­cr­to­va­la­opre­mo­za­ka­pe­lo­v­do­mu­se­ster­sv.­Vin­cen­ci­ja­na­De­di­nju­v­Beo­gra­du­(1966)­in­ure­di­tev­ka­pe­le­se­ster­usmi­ljenk­v­Sko­pju­(1966–1969).­Med­na­cr­ti­je­tu­di­sta­no­vanj­ska­hi­ša­na­Ko­so­vu­(1977).­V­tu­ji­ni­je­nje­no­naj­ve­cje­de­lo­slo­ven­ski­mi­si­jon­ski­dom­v­Wangaindranu­na­Ma­da­ga­skar­ju­(1971),­pri­ce­mer­je­za­ni­mi­vo,­da­Ma­da­ga­skar­ja­ni­ni­ko­li­obi­ska­la.­
Iz­nje­nih­na­cr­tov­cer­kve­ne­opre­me­lah­ko­raz­be­re­mo­sle­de­nje­Plec­ni­ko­vi­šo­li.­Upo­rab­lja­la­je­iz­ho­di­šca­kla­sic­ne­an­tic­ne­kom­po­zi­ci­je,­od­pod­stav­ka­pre­ko­no­sil­ne­ver­ti­ka­le­do­ho­ri­zon­tal­nih­ele­men­tov.­Na­mno­ge­ele­men­te­cer­kve­ne­opre­me­je­vklju­ci­la­tu­di­ci­ta­te­iz­Svetega pisma,­pri­ce­mer­se­je­po­dro­bno­ukvar­ja­la­tu­di­z­obli­ko­va­njem­crk.­Upo­rab­lja­la­je­ce­nov­no­do­se­glji­ve­ma­te­ri­a­le,­a­so­kljub­te­mu­v­mno­gih­pri­me­rih­iz­ve­dli­še­eno­stav­nej­še­in­ce­nej­še­re­ši­tve.­Po­dro­bnej­ši­pre­gled­vseh­na­cr­tov­je­pri­ka­zan­v­ta­be­li.­
Majda Nerima in Plecnik 
Iz­za­pi­sov­v­Spo­mi­nih­je­raz­vi­dna­nje­na­ve­li­ka­na­klo­nje­nost­Plec­ni­ku­in­nje­go­ve­mu­na­ci­nu­de­la­s­štu­den­ti.­Z­njim­je­osta­la­v­sti­ku­tu­di­po­di­plo­mi.­V­njeni­za­pušcini­sta­ohranjeni­dve­Plecnikovi­razglednici­(1946,­1952).­V­Plec­ni­ko­vi­hi­ši­hra­ni­jo­šti­ri­pi­sma­in­dva­najst­raz­gle­dnic,­ki­jih­je­Maj­da­Nerima­na­pi­sa­la­Plec­ni­ku­med­17.­3.­1946­in­22.­12.­1956.­V­njih­mu­po­ši­lja­spoš­tlji­ve­ce­stit­ke­ob­praz­ni­kih,­opis­nedelje,­ko­je­škof­Vovk­prišel­blagoslovit­prenovljeno­cerkev­v­Stranjah,­poz­dra­ve­z­iz­le­ta­in­utrin­ke­s­svo­je­ga­bi­va­nja­v­Be­o­gra­du.­V­ca­su,­ko­je­v­Kam­ni­ku­slu­žbo­va­la­na­ob­cin­skem­ura­du,­je­Plec­nik­na­cr­to­val­ure­di­tev­fa­sa­de­z­ar­ka­da­mi­na­me­stu­po­ru­še­ne­ga­Kam­ni­ške­ga­do­ma­na­da­naš­njem­Glav­nem­tr­gu.­Med­grad­njo­obo­kov­se­je­en­obok­za­ra­di­ne­e­na­ko­mer­ne­ob­te­žbe­po­ru­šil.­Plec­nik­na­to­pri­pro­jek­tu­ni­vec­že­lel­so­de­lo­va­ti.­Maj­da­Nerima­ga­je­kljub­te­mu­23.­9.­1953­pro­si­la­za­na­svet­gle­de­ve­zi:­»V­ko­li­kor­bi­vi­pro­fe­sor­pri­po­ro­ci­li,­bo­mo­ve­zi­po­sta­vi­li­tu­di­di­a­go­nal­no­in­ta­ko,­da­bo­do­na­vid­nem­me­stu­ob­zu­na­njem­zi­du­pri­tr­je­ne.« 
Plec­nik­je­za­ve­dno­ostal­del­nje­ne­ga­živ­lje­nja.­Ma­pa­iz­nje­ne­za­pu­šci­ne,­po­sve­ce­na­Plec­ni­ku,­je­dra­go­cen­vir­kro­no­lo­ško­ure­je­nih­ca­so­pi­snih­iz­rez­kov,­ka­kor­249 

Nacrt za kapelo v Logarovcih, 1982 (Arhiv družine Nerima, P­022) 
ko­li­po­ve­za­nih­s­Plec­ni­kom­in­nje­go­vim­de­lom.­V­zbir­ki­nje­nih­pred­me­tov­je­tu­di­eden­od­mav­cnih­odlit­kov­Plec­ni­ko­ve­po­smrt­ne­ma­ske,­ki­so­jo­na­dan­nje­go­ve­smr­ti­na­re­di­li­Plec­ni­ku­zve­sti­ucen­ci.­V­spo­min­na­ob­cu­do­va­ne­ga­uci­te­lja­je­Maj­da­Nerima­v­le­tu­1986,­ko­je­raz­sta­va­o­Plec­ni­ko­vem­de­lu­v­Pa­ri­zu9­moc­no­po­ve­ca­la­za­ni­ma­nje­zanj,­v­Kam­ni­škem­ob­ca­nu­v­dveh­na­da­lje­va­njih­ob­ja­vi­la­za­pis­o­nje­go­vih­de­lih­v­Kam­ni­ku­z­na­ved­bo­ta­krat­ob­sto­je­ce­li­te­ra­tu­re.10­V­ma­ju­le­ta­1996­je­kot­Plec­ni­ko­va­ucen­ka­pre­je­la­va­bi­lo­ura­da­ce­ške­ga­pred­se­dni­ka­na­od­pr­tje­raz­sta­ve­o­Plec­ni­ku­na­Pra­škem­gra­du11,­ki­se­ga­iz­zdrav­stve­nih­raz­lo­gov­ni­mo­gla­ude­le­ži­ti.­
Zakljucek 

Ime­Maj­da­Nerima­se­je­do­ne­dav­ne­ga­ome­nja­lo­le­v­po­ve­za­vi­s­Plec­ni­ko­vi­mi­ucen­ci­in­pre­no­vo­cerkve­v­Stra­njah.­Pr­vic­je­si­cer­nje­na­de­la­jav­no­naš­tel­dr.­Ni­ko­Sa­dni­kar­v­za­pi­su­ob­nje­ni­smr­ti­le­ta­200112,­v­ka­te­rem­je­ob­za­kljuc­ku­le­po­pov­zel­tu­di­nje­ne­bis­tve­ne­vr­li­ne:­»Vzgo­je­na­v­kr­šcan­ski­do­bro­ti,­skrom­na­in­ti­ha,­ve­dno­je­ra­zmiš­lja­la­o­na­cr­tih­in­sno­va­nju.­Vse­to­se­je­odra­ža­lo­v­nje­nem­živ­lje­nju.­Ra­zu­me­la­je­lju­di­v­sti­ski,­jim­po­ma­ga­la­z­na­sve­ti­in­z­de­ja­nji.­Maj­din­uci­telj,­men­tor,­sve­to­va­lec­ar­hi­tekt­prof.­Jo­že­Plec­nik­je­v­fa­sa­di­Kri­žank­v­Ljub­lja­ni­za­pi­sal­iz­rek:­'Min­ljiv­si­–­le­tvo­ja­de­la­so­tvoj­spo­min!'­in­to­naj­ve­lja­tu­di­za­dipl.­ing.­arh.­Maj­do­Nerima.«­
V­le­tu­2019­je­bi­la­ar­hi­tek­tka­Maj­da­Nerima­pred­stav­lje­na­na­raz­sta­vi­V­os­pre­dje­4:­Pi­o­nir­ke­v­slo­ven­ski­ar­hi­tek­tu­ri,­grad­be­niš­tvu­in­obli­ko­va­nju.­Pro­jekt­V­os­pre­dje­pri­prav­lja­jo­ga­le­ri­ja­DES­SA,­Umet­no­stnoz­go­do­vin­ski­in­šti­tut­Fran­ce­ta­Ste­le­ta­ZRC­SA­ZU­in­Cen­ter­ar­hi­tek­tu­re­Slo­ve­ni­je­v­so­de­lo­va­nju­s­šte­vil­ni­mi­av­tor­ji­iz­raz­lic­nih­in­šti­tu­cij.­Zbi­ra­jo­gra­di­va­z­na­me­nom­osve­tli­tve­živ­lje­nja­in­de­la­spre­gle­da­ne­ga­žen­ske­ga­us­tvar­ja­nja­v­ar­hi­tek­tu­ri,­grad­be­niš­tvu­in­obli­ko­va­nju13. 
Na­pod­la­gi­za­pu­šci­ne­je­bil­na­re­jen­sez­nam­nje­nih­del,­ki­ga­bo­v­na­da­lje­va­nju­za­ni­mi­vo­do­pol­ni­ti­s­pre­gle­dom­iz­ve­de­no­sti­in­ohra­nje­no­sti­vse­ga­na­cr­to­va­ne­ga.­Ne­gle­de­na­to,­kaj­bo­pre­gled­po­ka­zal,­je­ce­lot­no­ohra­nje­no­gra­di­vo­na­vec­po­dro­cjih­dra­go­cen­pri­spe­vek­k­poz­na­va­nju­ob­dob­ja­med­obe­ma­voj­na­ma­(živ­lje­nje­na­prek­mur­skem­po­de­že­lju­v­kro­gu­uci­telj­ske­dru­ži­ne,­šo­la­nje­iz­ven­do­ma­ce­ga­kra­ja,­zbi­ra­nje­pev­skih­in­igral­skih­sku­pin,­živ­lje­nje­in­de­lo­v­Plec­ni­ko­vi­šo­li)­in­k­poz­na­va­nju­ohra­nja­nja­in­obnav­lja­nja­sa­kral­ne­de­di­šci­ne­v­po­voj­nem,­cer­kvi­in­ve­ri­ne­na­klo­nje­nem­ob­dob­ju. 
Viri in literatura 
Lojze KOZAR, 1990: Neunicljivo­upanje. Ljubljana: Mohorjeva družba v Celju. Majda NERIMA: Spo­mi­ni, tipkopis in rokopis, hrani družina Nerima. 
Janko OMAHEN, 1976: Izpoved. Ljubljana: Cankarjeva založba. Marko POZZETTO, Marjan OCVIRK, 1996:­Plec­ni­ko­va­šo­la­v­Ljub­lja­ni, kata­log razstave. Ljubljana: Arhitekturni muzej. 

9­­Razstava­Jože­Plecnik,­architecte­1872–1957,­Centre­Pom­pidu,­Pariz,­1986,­avtor­Boris­Podrecca,­sodelavca­Damjan­Prelovšek­in­Lojze­Gostiša 
10 Kamniški­obcan,­leto­1986,­št.­20.­in­21. 

11­­­Damjan­Prelovšek,­Tomaš­Valena,­1996:­Josip­Plecnik­—­architekt­Pražskeho­hradu.­Praga:­Správa­Pražského­hradu,­Praha. 
12­­­Glej­opombo­7. 
13­­­Izdana­je­bila­tudi­monografija:­Benko­Andreja,­2020:­V ospredje­:­pionirke­slovenske­arhitekture,­gradbeništva­in­oblikovanja­=­To­the­fore­:­female­pioneers­in­Slovenian­ar­chitecture,­civil­engineering­and­design.­Ljubljana:­Založba­ZRC.­Projekt­je­še­v­teku,­v­letu­2023­je­bila­pripravljena­razstava­V­ospredje­5.­Vse­plakate­z­razstav­si­je­mogoce­ogledati­na­spletni­strani­centra­arhitekture­na­https://www. centerarhitekture.org/v­ospredje­pionirke/. 

II. Podrobnejši pregled dela inž. arh. Majde Nerima 
V­za­pu­šci­ni­Maj­de­Ne­ri­ma­je­39­ure­je­nih­enot­(fa­sci­klov­in­map)­z­gra­di­vi­iz­ve­de­nih­del­(ko­pi­je­na­cr­tov,­ko­re­spon­den­ca­z­na­roc­ni­ki,­stro­ški),­ma­pa­z­di­plom­sko­na­lo­go­in­tri­ma­pe­s­spo­min­skim­in­ar­hiv­skim­gra­di­vom.­Le­ta­2017­so­bi­le­eno­te­pre­gle­da­ne­in­po­pi­sa­na­je­bi­la­nji­ho­va­vse­bi­na.­Ar­hi­tek­tkin­ne­cak­Mar­jan­Nerima­jih­hra­ni­oš­te­vil­ce­ne­od­01­do­43.­
Dru­gi­del­za­pu­šci­ne­pred­stav­lja­jo­ori­gi­nal­ni­na­cr­ti,­ve­ci­no­ma­iz­ri­sa­ni­na­pavs­pa­pir.­Pre­gle­da­ni­in­do­ku­men­ti­ra­ni­so­bi­li­le­ta­2022.­Raz­po­re­je­ni­so­bi­li­v­sku­pi­ne­po­vse­bi­ni­na­cr­tov.­Vsi­na­cr­ti­so­bi­li­fo­to­gra­fi­ra­ni­in­oz­na­ce­ni­z­za­po­re­dno­šte­vil­ko­na­cr­ta­v­svo­ji­sku­pi­ni.­Vzpo­stav­lje­ne­so­bi­le­na­sled­nje­sku­pi­ne­na­cr­tov­na­pavs­pa­pir­ju: 
• 
P­000 Cerkve, kapele, župnišca 

• 
P­100 Cerkvene zadeve – manjše 

• 
P­200 Cerkvene in posvetne zadeve brez lokacije 


• 
P­300 Cerkvena oprema brez lokacije, luci, svecni­

ki, amboni • P­400 Crke • P­500 Nagrobniki • P­600 Tujina 

• 
P­700 Stavbe navadne 

• 
P­800 Nedokoncana dela in skice 

• 
P­900 Nacrti za domace 

• 
P­900x Dela drugih v njeni zapušcini 


Med­ori­gi­nal­ni­mi­na­cr­ti­so­tu­di­za­de­ve,­ki­jih­v­ar­hiv­skih­fa­sci­klih­in­ma­pah­ni,­kar­ne­po­me­ni­nuj­no,­da­ni­so­bi­le­iz­ve­de­ne. 
V­spod­nji­ta­be­li­je­de­lo­ing.­arh.­Maj­de­Nerima­pred­stav­lje­no­v­kro­no­lo­škem­za­po­re­dju.­Na­ve­de­na­sta­cas­in­kraj­na­cr­to­va­nja,­vse­bi­na,­šte­vil­ka­fa­sci­kla­oz.­ma­pe,­v­ka­te­ri­je­gra­di­vo­v­fi­zic­ni­obli­ki­in­šte­vil­ka,­pod­ka­te­ro­so­shra­nje­ni­­ori­gi­nal­ni­na­cr­ti­na­pavs­pa­pir­ju,­ce­so­bi­li­naj­de­ni­in­evi­den­ti­ra­ni.­
Zap. 
Leto nacrtovanja Kraj Vsebina 

št. 
Št. fascikla 
ali mape 
Št. originalnih nacrtov 

1  1939  Ljubljana  Vila Stadionska 3  –  P­908  
2  1939  Kamnik  Vila Nerima – tri variante  –  P­903  
3  1939  Kamnik  Vili Nerima – situacija, tlorisi, fasade   –  P­908  
4  1939–1940  Pertoca  Dozidava cerkve sv. Jelene (diplomska naloga)  40  P­001  
5  1941  Ljubljana  Vila Stadionska 3 – Marijina dnevna soba  –  P­902  
6  1942  Kamnik  Nadzidava Obcine (niso njeni nacrti)  35  –  
7  1942  –  Pieta  –  P­205  
8  1942  Kamnik  Vili Nerima – kredenca, miza, klop, lestenec  –  P­907  
9  1942  Kamnik  Vili Nerima – stol, mizica, klop pri peci  –  P­907  
10  1942–1946  Za vec krajev  Medvrtne ograje  26  –  
11  1943  Kamnik  Vili Nerima – omara v predsobi  –  P­907  
12  1943  Kamnik  Vili Nerima – kredenca nova varianta  –  P­907  
13  1945  –  Spomenik ali Marijino znamenje  –  P­214  
14  1945–1957  Stranje  Adaptacija cerkve  –  P­003  
15  1946  Martinje  Kapela  04  P­005  
16  1946  –  Cerkev Mati Ljubezni  –  P­004  
17  1946  –  Luc na arkadah – dve varianti  –  P­213  
18  1947  –  Sejna  dvorana in knjižnica  –  P­215  
19  1947  –  Vzorcek IHS  –  P­219  
20  1947  Kamnik  Vila Nerima – omara s predali za nacrte  –  P­901  
21  1947–1970  Kuzma  Adaptacija cerkve in oprema  13  P­032  
22 23  1948 1951  Dobrovnik Domžale  Cerkev – regulacija parceleZaklonišce pod Šumberkom  – –  P­018 P­713  
24  1952  –  Kljuci – pet razlicnih držal – pavs papir in kopija na ozalit  –  P­314  
25  1953–1960  Dokležovje  Adaptacija cerkve – neizvedeno  –  P­007  
26  1954  Tržic  Oprema za Ljudski odbor mestne obcine (LOMO) Tržic  38  P­712  
27  1960  Tabor v Savinjski dolini  Ureditev okolice cerkve (kopija na ozalitu)  –  P­107  
28  1961  –  Bolniški stol in mizica  –  P­208  
29  1961  –  Nagrobni križ za Jakliceve  –  P­503  
30  1961  Tamar  Kuhinja v planinskem domu  –  P­714  
31  1961  Kamnik  Vili Nerima – garaža  –  P­904  
32  1961–1968  Dolenjske Toplice  Oprema cerkve sv. Ane  17  P­017  
33  1962  –  Spovednica  –  P­310  
34  1962  Kamnik  Vili Nerima – vrtna ograja  –  P­905  
35  1962–1963  Catež ob Savi  Oprema za cerkev sv. Jurija in adaptacija stropa cerkve sv. Vida  –  P­020  
36 37  1962–1984 1963–1978  Kamnik Kamnik  Oprema franciškanske cerkve Oprema cerkve na Šutni, pritrditev luci na Kalvariji  37 37  P­002 P­006  
P­122  

38 1964 Kamnik Župnišce na Šutni – P­008 39 1964 Odranci Kelih – P­025 
251 
Zap. 

Leto nacrtovanja Kraj Vsebina 
št. 
Št. fascikla 
ali mape 
Št. originalnih nacrtov 

40  1964  – Police za knjige in revije  –  P­209  
41  1964–1967  Bohinjska Bela Cerkvena oprema, poljski križ  16  P­009  
P­124  
42  1965  – Omarica za sveto pismo  –  P­312  
43  1965–1971  Za vec krajev Amboni  28  –  
44  1966  Kosovo Stanovanjska hiša  –  P­607  
45  1966–1967  Beograd Oprema kapele v stanovanjski hiši sester sv. Vincencija na Dedinju  12  P­608  
46  1966–1969  Prekmurje Nagrobniki  25  P­025  
Berden, župnik na  Hotizi (P­505)  P­502  
Ivan Koren, župnik v Dokležovju (P­502)  P­504  
Ivan Baša, župnik (P­506)  P­505  
Za osem ponesrecencev v Odrancih  (P­025)  P­506  
Herman, župnik v Crenševcih (P­509) Škraban, župnik v Beltincih, tudi v Melincih (P­504)  P­509  
Halas, župnik v Veliki Polani  
47  1967  Velo polje Kapelica v pastirski koci  24  –  
48  1967  Križevci Izmere cerkve  –  P­012  
49 50 51  1967 1967–1968 1967–1968  Boštanj Kapelica in oprema Srednja vas v Bohinju Župnišce, oltar – zibka, stena za oltarjem Župnišce Srednja vas  – 07 39 P­015 P­125 –  
52  1967–1968  Kljucarovci Vhodna vrata in okovje za vrata  –  P­118  
53  1967–1968  Zajamniki Kapelica  36  P­109  
54  1968  Mengeš Poljski križ  19  P­119  
55  1968  Bohinjska Bela Znamenje  –  P­126  
56  1968  Dolina pri Lendavi Kapela  –  P­016  
57  1968  Odranci Oprema zakristije  –  P­025  
58  1968  Odranci Zunanja ureditev cerkve  –  P­025  
59  1968  Polje ob Sotli Oltar proti ljudstvu  –  P­103  
60  1968  Lokvica Adaptacija cerkve  –  P­117  
61  1968  Mengeš Poljski križ  –  P­119  
62  1968  – Luc stenska  –  P­307  
63  1968–1969  Šmarcna Adaptacija kapele ob obstojecem zvoniku in oprema za kapelo  21  P­028  
64  1969  Skopje Kapela usmiljenk  14  P­601  
P­602  
65 66  1969 1969  Zadobrova pri Ljubljani Izmere cerkve, osnutki oltarja proti ljudstvu in okovje za vrata  Šentjur pri Celju Svecnik  23 32  P­030 P­106  
67  1969  – Kadilnica  33  
68  1969  Dobrovnik Adaptacija župnišca  –  P­018  
69  1969  Lendava Križ na pokopališcu  –  P­113  
70  1969  Kamnik Kapela v domu sester na Poti na Poljane  –  P­123  
71  1969  Kamnik Nagrobnik za Grebenškove, ureditev groba v Kamniku  –  P­510  
72  1969  – Weekend hišica na strmini  –  P­706  
73 74  1969–1975 1969–1976  Hinje Cerkev in oprema za cerkev Žvirce Pokopališka kapela  15 05  P­010 P­011  
75 76  1970 1970  Dobrovnik Pokopališka kapela Hinje Župnišce 04 –  P­018 P­013  
77  1971  Mengeš Kapela v stanovanjskem objektu sester usmiljenk  11  P­023  
78  1971  Radmožanci Cerkev ob stolpu  18  P­027  
79  1971  – Kurnika – tri variante  –  P­217  
80  1971–1973  Vangaindrano, Madagaskar Slovenski misijonski dom, Dom za sestre, Študija majhne bolnice, Dom  06  P­603  
za gobavce ali študente  P­604  
P­605  
P­606  
81 82  1972 1972  Stara Cerkev Ureditev tlaka pod oltarjem Polje ob Sotli Železne klopi 20 –  – P­103  
83  1972  Mavcice Vezenine za antipendij  –  P­110  
84  1972  – Vaza za pokopališce  –  P­212  
85  1972  – Podstavek za velikonocno sveco  –  P­301  
86  1972  Madagaskar Dom za sestre  –  P­605  
87  1972  Madagaskar Majhna bolnica – študija  –  P­606  
88  1972  Madagaskar Dom za gobavce ali študente  –  P­606  
89  1972  Zdenska vas  Adaptacija hiše Zdenska vas 23  –  P­704  
252  90 91  1972–1973 1972–1973  Polom Adaptacija cerkve Genterovci Cerkev – vec osnutkov 03 –  P­104 P­021  

Zap. 
Leto nacrtovanja Kraj Vsebina 

št. 
Št. fascikla 
ali mape 
Št. originalnih nacrtov 

92  1972–1979  Visejec  Lesena kapelica ob obstojecem lesenem zvoniku  22  P­108  
93  1973  Lucine  Prenova prezbiterija v cerkvi, oltar proti ljudstvu, baluster  –  P­116  
P­408  
P­804  
94  1973–1983  Kobilje  Notranja oprema cerkve  01  P­033  
95 96 97  1974 1974 1974–1977  Lucine – Videm ­Dobrepolje  Nagrobnik za župnika Kambica Nagrobnik Štefan Varga, naddekanŽupnišce  34 – 02  P­511 P­507 P­029  
98  1975  Mavcice  Omarica za zakristijo  –  P­110  
99  1975  Lendava  Luci za prezbiterij v cerkvi sv. Katarine  –  P­114  
100 1975  –  Podstavek za sveco ali rožo  –  P­306  
101 1975  –  Omara za dnevno sobo – zavrženo  –  P­703  
102 1975–1980  Pince  Kapela  10  P­026  
103 1975–1981 104 1977  Melinci Odranci  Povecava in oprema kapele Župnišce loggia 04 –  P­024 P­025  
105 1977  Videm ­Dobrepolje  Prizidava garaže  –   P­710  
106 1978  –  Svetilka pogrebna  –  P­309  
107 1979  –  Velikonocni motivi jagnje  –  P­202  
108 1979  –  Peca  –  P­216  
109 1979  Gorenja vas  Weekend hišica na vzpetini  –  P­702  
110 1979  Genterovci  Garaža v Genterovcih  –  P­716  
111 1980  –  Cebelnjak  –  P­210  
112 1980  Zdenska vas   Nadomestna mizarska delavnica Jakic Stane, I. nacrt  –  P­711  
113 1980–1982  Logarovci  Kapela  09  P­022  
114 1981  Melinci  Križ za pokopališce, Spomenik padlim v I. in II. vojni  08  P­027  
115 1981  –  Glasilo SDD – naslovnica  –  P­403  
116 1981–1982  Lipovci  Ureditev kapele  –  P­014  
117 1982  –  Trije nizki svecniki in dva visoka svecnika  –  P­305  
118 1983–1984  Zasavska gora  Preureditev gospodarskega poslopja in oprema kapele v župnišcu  –  P­031  
119 1986  Odranci  Nagrobnik Brigite Kolman  –  P­025  
120 1986  Ljubljana  Ureditev hišne kapelice na Rakovniški 7  –  P­112  
121 1987  Martinje  Prizidek k stanovanjski hiši Martinje 27  –  P­708  
122 1988  Petrovci  Zimska kapela  –  P­102  
123 1996  Kamnik  Vili Nerima – prenova kopalnice  –  P­906  
Dela brez podatka o casu nastanka  

Zap. 
Leto nacrtovanja Kraj Vsebina 

št. 
Št. fascikla 
ali mape 
Št. originalnih nacrtov 

1 –  –  Podstavek za sveco  27  –  
2 –  –  Cerkvene klopi (neizvedeno za Stranje)  29  –  
3 –  –  Menze  30  –  
4 –  Odranci  Štampiljke  31  –  
Lendava  
5 –  Ormož  Izmere cerkve (skica)  –  P­101  
6 –  Sveta Trojica  Izmere cerkve (skica)  –  P­105  
7 –  Buca  Kotni podstavek  –  P­110  
8 –  Ljubljana  Klopi za župnišce Dolnicarjeva 1  –  P­115  
9 –  Beltinci  Osnutek za krstni kamen  –  P­120  
10 –  Mekinje  Izmere cerkve  –  P­121  
11 –  –  Vzorec v kvadratu – dva vzorcka  –  P­203  
12 –  –  Osnutek IHS  –  P­204  
13 –  –  Obešalnik  –  P­206  
14 –  Bohinjska Bela?  Znamenje v kamniti niši  –  P­207  
15 –  –  Detajl stopnic  –  P­211  
16 –  –  Lestenec  –  P­218  
17 –  –  Ambon s podstavkom  –  P­302  
18 – 19 – 20 –  – – –  Trije lestenciDva svecnika Luc viseca z dvojnim obrazom  – – –  P­303 P­304 P­308  253  

Zap. 

Leto nacrtovanja Kraj Vsebina 
št. 
Št. fascikla 
ali mape 
Št. originalnih nacrtov 

1 2 3 4 Mape s s1  Leto nacrtova– 1948 – 1956 Leto nacrtova1962  nja Kraj Mrkonjic Grad – – Kamnik pominskimi gradivi nja Kraj –  Vsebina Kovinska klop, Erna TomšicStopnice na prižnico, Plecnikova risba 3 mrliške vežice, obdukcija,  uradnik, 1 : 50, 1 : 100Regulacija mesta Kamnika, Plecnikova  zamisel, risala Saloma KalinovaVsebina Spomini  – – – – Št. fasciklaŠt. fascikla ali mapeali mape41 P­900a P­900b P­900c P­900d Št. originalnihnacrtov nacrtov –  
2  –  –  Mapa Majda – slike iz razlicnih obdobij  42  –  
3  –  –  Mapa Plecnik – izrezki iz casopisov o Plecniku  43  –  

Zap. št. 
Zap. št. 
Št. originalnih 

21 –  –  13 luck  –  P­311  
22 –  –  Dva svecnika z vinsko trto – prerisano s Plecnikove risbe  –  P­313  
23 –  –  Crke – abeceda  –  P­401  
24 –  Lendava  Crke za križ v Lendavi  –  P­402  
KDOR V ME VERUJE – BO ŽIVEL VEKOMAJ (slovensko in madžarsko) 
25 –  –  Napis  –  P­405  
VERUJEM V BOGA OCETA IN SINA IN SVETEGA DUHA 
26 –  –  Napis SIMON  –  P­406  
27 –  –  Nagrobnik Grebenškovi  –  P­501  
28 –  –  Crke za nagrobnik Zornada  –  P­508  
29 –  –  Stanovanjska hiša – inštalacije  –  P­701  
30 –  Zbilje  Novogradnja  –  P­705  
31 – 32 –  Virmaše Kamnik  Gospodarsko poslopje pri hiši Virmaše 24, ni njen nacrtIzris fasade Šutna 10  – –  P­707 P­709  
33 – 34 – 35 –  Kamnik Šinkov Turn –  Preris katastra na DupliciŠinkov Turn, izris vogalaŠtudija stenskih luci  – – –  P­715 P­801 P­802  
36 –  –  Menza  –  P­803  
37 –  Kamnik  Nagrobne lucke  –  P­805  
38 –  –  Svecnik P­313, detajl  –  P­806  
39 –  –  Osnutek napisa Marija Nerima  –  P­909  
Dela drugih  

Janja Železnikar1 Medobcinski muzej Kamnik janja.zeleznikar@gmail.com 
Mirina Zupancic in njen 


muzej 
Izvirni znanstveni clanek 
V spomin na Mirino Zupancic (1938–2020) 
Mirina Mirjana Cvikl Zupancic je skoraj štiri desetletja vodi­la muzej, eno mlajših kulturnih ustanov v Kamniku. V propada­jocem grajskem kompleksu je vzpostavila pogoje za razstavne prostore, depoje in pridobila strokovni kader. Prizadevala si je za pridobitev pomembnih muzejskih zbirk: od Sadnikarjeve, Thone­tove do slamnikarske in drugih. Po donaciji umetniških del Mihe Maleša v letu 1980 je bila muzeju pripojena še galerija. Reševa­la je arheološko in drugo dedišcino ter po terenu nacrtno popi­sovala gradove, mline in protiturške tabore. Za življenjsko delo je prejela Valvasorjevo nagrado. To je najvišje priznanje za delo v muzejski stroki, ki ga podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Kljuc­ne­be­se­de:­grajski kompleks Zaprice, muzej, galerija, zbirke, arheologija 
Mirina Mirjana Cvikl Zupancic ran the museum, one of the younger cultural institutions in Kamnik, for almost 4 decades. From the decaying castle complex, she created the right condi­tions to house exhibition spaces, depots and hired professio­nal staff. She strived to acquire important museum collections: from Sadnikar, Thonet, to straw­hat collection and others. After the donation of works of art by Miha Maleš in 1980, a gallery was added to the museum. She saved archaeological and other cultural heritage sites and systematically listed castles, mills and fortifications against the Turks. She received the Valvasor Award for her life’s work. This is the highest award for work in the museum profession, awarded by the Slovenian Museum As­sociation. Keywords:­the Zaprice castle complex, museum, gallery, col­lections, archaeology 
26. oktobra 2020 je umrla dolgoletna direktorica kamniškega muzeja Mirina Zupancic, kot se je na krat­ko podpisovala. Odšla je tiho, skoraj neopazno. Temu dejstvu je botroval tudi cas korona virusa, ki nas je zaprl med štiri stene. 
Mirina Zupanic je dala Kamniku neizbrisen pecat: muzej, ustanovo, ki že 60 let kroji kulturno dogajanje v Kamniku. O njenem delu in dosežkih govorijo objave, porocila v muzejskih arhivih in dokumentaciji, razsta­ve in publikacije, ki jih je skupaj s sodelavci postavljala in tiskala, ter obnovljeni grajski kompleks, ki je njen najvecji spomenik. 
30. junija 2021 sta sinova Nik in Mark Zupancic v muzej prinesla nekaj dokumentov in knjig, ki so ostali po pokojni mami in sta jih kot njeno zapušcino pre­dala v trajno hrambo. Med zanimivejšimi je dnevnik, 
1­­­Kustosinja­arheologinja­v­Medobcinskem­muzeju­Kamnik. 

ki ga je Zupanciceva pisala od 1. 10. 1963 do 12. 1. 1966. V njem je v faktografskem slogu dnevno bele­žila svoje aktivnosti. Iz njega vejeta njena predanost in zavezanost projektu: vzpostaviti pogoje za delo in prenova muzeja. 
Kakšna je bila Mirina Zupancic kot clovek, kot ose­ba, kolegica, mama, sodelavka, pa so mi pomagali odkriti tudi sogovorniki. Sinova Nik in Mark Zupancic sta se prijazno odzvala povabilu k sodelovanju pri na­stajanju prispevka in zapolnila nekatere bele lise pri manjkajocih podatkih. Zelo osebni, intimni in nepre­cenljivi pa so njuni pogledi na mamo, ki jih ponekod objavljam v celoti. Obema iskrena hvala za pomoc in sodelovanje. Drago Svoljšak mi je v osebnem pismu leta 2020 razkril nekaj spominov iz njunega poznan­stva v casu študija, o njej so mi pripovedovali sodelav­ci v službi. Vsem se zahvaljujem za pomoc. 
Od rojstva do konca študija 
Mirina Mirjana Cvikl se je rodila 23. avgusta 1938 v Mariboru mami Angeli Vrlinšek (iz Podgorja pri Kam­niku) in ocetu Evgenu Cviklu (s Krasa).2 Nemci so dru­žino že 4. julija 1941 deportirali iz Maribora v Srbijo (Arandelovac).3 Sin Mark je napisal: »Celotna izkušnja izgnanstva je mamo mocno zaznamovala. Izkusila je trdo realnost teže življenja med vojno. Spominjala se je, da so jih Nemci vrgli ven iz stanovanja in jih najprej poslali v prehodni dom (v Melje pri Mariboru) in od tam 
2­­­Iz­prijave­na­razpisano­mesto­ravnatelja­Kulturnega­centra­Kamnik­leta­1992.­Personalna­mapa­Mirine­Cvikl­Zupancic.­Arhiv­MMK. 
z vlakovno kompozicijo v izgnanstvo v Srbijo. Takrat še ni dopolnila treh let.4 Spomini so bili tako mocni, da je mama podoživela dogodek deportacije, ko je stopila v vojašnico Melje, kjer je Nik služil vojsko v 2. polo­
vici 80. let. Kolikor se spomnim, so nazaj v nemško 
Ljubljano med vojno leta 1943 lahko prišli zgolj zato, ker je bil oce Evgen šolan na Dunaju in je znal tekoce govoriti z dunajskim narecjem, kar je takrat bila ocitno prednost pri možnosti bivanja v Ljubljani.«5 
Po povratku v Slovenijo so leta 1943 sprva živeli pri sorodnikih v Ljubljani, Mirina pa je stanovala pri oceto­vi mami Mariji Kristan, ki je bila zaposlena v porodni­šnici kot babica in je imela tam tudi svojo sobo.6 Po nekaj mesecih so se nastanili v stanovanju v Kotnikovi ulici v centru mesta, kjer sta potem Evgen (+1983) in Angela (+1991) živela do svoje smrti. Oce je bil na Du­naju izšolan arhitekt7 in je dolga leta ucil na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani. Mirina je imela je še tri mlajše sestre: Najko, Meto in Polono.8 
Zaradi bivanja v bližini šole je obiskovala Osnovno šolo Ledina, nato pa Prvo državno gimnazijo v Ljublja­ni. Leta 1957 je na Filozofski fakulteti vpisala študij arheologije. Drago Svoljšak9 se takole spominja štu­dentskih let in svoje kolegice: »Ko sem stopil v preda­valnico, majhno sobico visoko pod streho ljubljanske realke, /…/ sami vedri obrazi: Janez iz Škofje Loke in lepotice Zorka -Oka, Majda, Anja in blondinka Mirin­ca. Da je bila lepa kot kakšna grška boginja, mi je te dni povedal muzejski prijatelj, ki jo je tudi poznal že v študentskih casih. Kot bi trenil, smo se ujeli in postali prijatelji ...«10 
Leta 1960 je prejela študentsko Prešernovo na­grado za delo Oborožitev ilirskih plemen na ozemlju Slovenije v zadnjem tisocletju pr. n. št. Leta 1962 je diplomirala na II. stopnji. Bila je delavna, natancna in studiozna. V njeni zapušcini, ki jo sedaj hrani kamni­ški muzej, so zapiski iz predavanj, izpiski iz literature, risbe nekaterih predmetov itd., ohranjen pa je tudi tip­kopis nagrajene seminarske naloge. 
Še v casu študija je delala v sekciji za arheologijo (danes Inštitut za arheologijo ZRC SAZU). Dve leti je izkopavala na terenu anticne Emone za Mestni mu­zej Ljubljana, kjer je bila samostojni vodja kvadrantov. Njeni nalogi pa sta bili tudi urejanje in inventarizacija najdb iz severne emonske nekropole.11 Kako je bilo delati v nemogocih zimskih razmerah, kakšna je bila Mirina kot oseba, kolegica, kaj si je obetala od izkopa­vanj v Ljubljani, mi je napisal Drago Svoljšak: »Sode­lovala sva med nadzorom gradnje podvoza na Titovi cesti v Ljubljani. Mirinca je prijateljevala z Ljudmilo 
4­­­Družina­je­bila­deportirana­4.­7.­1941.­Podatke­je­30.­8.­1999­Mirini­Zupancic­posredoval­arhiv­Inštituta­novejše­zgo­dovine,­muzeju­pa­Mark­Zupancic. 
5­­­Mark­Zupancic,­e­pošta,­22.­11.­2021. 6­­­Mark­Zupancic,­e­pošta,­22.­11.­2021. 7­­­Vpisan­je­v­Register­Inženirske­zbornice­Slovenije­(IZS)­iz­let­
1939­do­1944­v­kategoriji­inženirji­arhitekti. 8­­­Mark­Zupancic,­e­pošta,­22.­11.­2021. 9­­­Drago­Svoljšak­je­leta­1987­prevzel­kustodiat­za­prazgodovi­
no­in­vodenje­oddelka­za­arheologijo­v­Narodnem­muzeju.­Je­diplomirani­arheolog­in­etnolog.­(Narodni­muzej­Slovenije­
256 
200­let,­2021.­354) 10­­Pismo­Draga­Svoljšaka­podpisani,­decembra­2020. 11­­­Personalna­mapa­Mirine­Cvikl­Zupancic.­Arhiv­MMK. 
Plesnicar, bojevnico za dedišcino anticne Emone, pa 
je bilo kar samoumevno, da je pomagala, /… / Miri­
na je morda pricakovala, da si bo s takim mukotrpnim sodelovanjem v Mestnem muzeju prislužila kakšno delovno mizo /… /. Najino delovišce je bilo precej ob­sežno, od Bavarskega dvora do Gospodarskega raz­stavišca, torej sredica ene od emonskih nekropol. In res so grobovi kar vreli izpod celjusti nasilnih gradbe­nih strojev. Divja in zelo žalostna izkušnja je bila to! 
Bilo je proti koncu zime in v zgodnji pomladi mraz in še huje: neusmiljeni gradbeni roki ter za arheologijo pov­
sem brezbrižni graditelji. Tam sva precemela dneve in vcasih tudi noci, kajti gradbenikom se je hudo mudilo. In reševala, kar sva zmogla! Vsaj za nekaj toplote so 
poskrbeli kar prijazni gradbeni delavci, ki so kurili v 
plocevinastih sodih in skrbeli, da ogenj nikoli ni uga­snil. Mirina, ki je bila doma v Ljubljani, se je, ko jo je dovolj nazeblo, odpravila za kratek cas domov, se pod tušem ogrela, se okrepcala in se kar cila spet vrnila na delo. Jaz si takega udobja nisem imel kje privošciti, pa me je ogrelo že njeno pripovedovanje in še kakšen 
prigrizek je prinesla s seboj. Tam na Titovi cesti sem spoznal, kako trd in neizprosen je lahko boj vnetega 
varuha kulturne dedišcine z dedišcinsko povsem glu­ho politiko. /…/ po sredi pa je bila tudi politicna nuja. Menda je bilo pricakovati, da jo bo za promet odprl sam maršal Tito!«12 
Jeseni leta 1963 se je prijavila na razpis za delovno mesto kustosa v kamniškem muzeju. V prilogah k pri­javi je navedla, da zna dobro nemško, uporablja rusko, ceško, italijansko, angleško in latinsko literaturo.13 
Prvi tedni službovanja 
Kamniški muzej je bil ustanovljen 4. decembra 1961. Mirina Zupancic je 1. oktobra 1963 dobila služ­bo kustosa. Za kratkih 27 dni, nato pa je bila, vse do leta 1967, v. d. direktorja. Od leta 1967 do upokojitve 
31. 7. 2002 pa je bila direktorica. 
Nezavidljive pogoje, v katere je prišla ob nastopu službe, je slikovito opisala takole: »Grad Zaprice, kjer je po vojni dobil svoje prostore kamniški muzej, je bil prazen grad brez enega samega muzejskega predme­ta. V vojni in po vojni mocno poškodovana stavba ni imela niti vode, ceprav je v njej živelo še nekaj stano­valcev. Kamniški muzej je svoj razvoj zacel dobesedno iz nic.«14 
Prvi dan (1. 10. 1963) je imela primopredajo s prof. Sreckom Zabricem (dotedanjim ravnateljem muzeja), drugi dan pa sta prišla na sestanek dr. Nataša Šumi15 in Danilo Cerkvenik16 – zaradi prenovitvenih del na grajskem kompleksu. Že sedmi dan (7. 10. 1963) so bili na gradu prvi delavci. V dnevniku piše: »Prebili so steno v drugem nadstropju. Vidervol17 – nastop služ­
12­­­Pismo­Draga­Svoljšaka­podpisani,­decembra­2020. 13­­­Personalna­mapa­Mirine­Cvikl­Zupancic.­Arhiv­MMK. 14­­­Lea­Mencinger,­Gorenjski glas,­leto­52,­št.­42,­28.­maj­
1999.­14. 15­­­Dr.­Nataša­Šumi,­umetnostna­zgodovinarka­in­konservator­ka­arhitekture,­zaposlena­na­Zavodu­za­spomeniško­varstvo­LRS.­16­­­Danilo­Cerkvenik,­direktor­trgovskega­podjetja­Kocna­Kam­nik.­17­­­France­Vidervol,­predsednik­ObLO­Kamnik. 


Prvi dnevi prve službe. Dnevnik Mirine Zupancic. (Arhiv MMK) 
be. Hišnik Cukjati V. našel na zidu pritlicnega prostora ob vhodu osrednje stavbe desno (št. 9) sold (denar 
1755 l.)«. Takoj so prišla narocila za sklic koordinacij­ske komisije NOB oddelka (že 4. 10. 1963) ter s sli­karjem Aladinom Lancem za pripravo manjše razstave 
(10. 10. 1963). Sproti pa so na dan prihajale tudi ar­heološke najdbe.18 
Njen vsakdan je bil razpet med koordinacijo grad­benih del, izvajalcev, nadzornikov, sestanki z vsemi za prenovo odgovornimi institucijami in posamezniki, pripravo razstav, pridobivanjem muzejskih zbirk, ure­janjem dokumentacije, … V dnevniku sem in tja piše, da je fotografirala predmete, hodila na terensko razi­skovalno delo ob pomoci predvsem kolegic in kolegov iz Gorenjskega muzeja, arheološko topografijo in še in še. 
Velikokrat je sestankovala s kolegi, izvajalci, finan­cerji pozno popoldne, do vecernih ur, ko je veckrat pri­hajala domov po 20. uri. Ker je bila kot strokovnjakinja edina zaposlena (opravljala je delo kustosa in direktor­ja), je vsa dela s podrocja varovanja, hranjenja, eviden­tiranja, objavljanja, razstavljanja, dokumentiranja itd. opravila sama. Tako je risala, fotografirala predmete, se dogovarjala za razstave z umetniki in kolegi iz dru­gih muzejev, vmes urejala finance in prevzemala mu­zejsko gradivo pri posameznikih ali na terenu. 
Prenova grajskega kompleksa 
Vec kot tri desetletja trajajoco obnovo grajskega kompleksa je Mirina Zupancic v intervjuju za Delo opi­sala: »Popravljali smo streho, fasado, strokovno krpa­li vse razpoke, ki so se pojavile na stavbi, popravljali vhodni trakt, da se ni podrl, se lotili tudi stranskega. Ko že skoraj clovek pomisli, da bo koncno nekaj casa muzej brez gradbenikov, pa se je pred tremi leti ob hudem nalivu sesula tretjina škarpe pod gradom. No, spremembe, in to na boljše, pa je na sreco muzejska stavba doživela tudi v notranjosti. V zadnjem casu smo adaptirali nekaj vecjih prostorov za razstavne in prireditvene namene.«19 
Gradbena dela in sanacija dvorca so potekali po nacrtih ing. arh. Nataše Štupar Šumi, ki je delala na Republiškem zavodu za spomeniško varstvo. Nemalo­krat sta se z Zupancicevo srecevali popoldne ali pa zvecer v Ljubljani. Obcasno je na Zaprice prihajal tudi dr. Nace Šumi. V dnevniku so zavedeni številni sestan­ki s predstavnikom obcine Kamnik (France Vidervol), z razlicnimi izvajalci del, s financerjem – Ministrstvom za kulturo. 
V muzejski dokumentaciji je popis investicij v graj­skem kompleksu avtoric Mirine Zupancic in mag. Zore Torkar,20 iz katerega povzemam napisane podatke. V 
19­­­Jelka­Šutej­Adamic,­Delo,­leto­41,­št.­112,­torek,­18.­maja­1999.­9. 20­­­Mirina­Zupancic­in­Zora­Torkar,­Seznam­investicij­v­muzejski­18­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic­1963–1966.­Arhiv­MMK. kompleks­Zaprice,­februar­2005.­Arhiv­MMK. 

Dvorišce gradu Zaprice med sanacijo leta 1963 (Arhiv MMK) 
letih od 1963 do 1970 je bilo približno sanirano graj­sko poslopje: prenovljeni tlaki, obnovljena streha, na­peljana je bila elektricna napeljava. Okoli dvorca je bila narejena drenaža. V vhodnem traktu se je obno­vilo stanovanje za oskrbnika ter izdelala nova streha. 
Stranski trakt je dobil nove depojske prostore na delu 
podstrehe. Šele leta 1965 sta bila v muzej pripeljana vodovod in kanalizacija. Pri adaptaciji prostorov v 1. nadstropju grašcine je pomagala tovarna Stol (zaradi razstave upognjenega pohištva). 1969/70 je grad do­bil prvo centralno, leta 1974 novo fasado in leta 1989 novo kritino. 
Od leta 1976 do 1983 je trajala prenova polovice stranskega trakta, ki se je nadaljevala leta 1993. V letih 1999–2000 je dobil enotno fasado. V njem je muzej pridobil depojske prostore. 
Nadaljevalna dela na vhodnem traktu so bila izve­dena leta 1979, ko se je zacel pripravljati tudi lapidarij in vzpostavil upravni del. Prej so imeli zaposleni svoje prostore v prvem nadstropju gradu (soba, v kateri je danes razstava o Veliki planini). Leta 1990 se je poru­šil del severnega obodnega zidu in potrebna je bila še ena urgentna sanacija. Ob koncu 90. let se je vse za­celo znova. Prenova vodov centralne napeljave, elek­tricnih instalacij, parketa, … restavratorji konservatorji so v 2. nadstropju odkrili poslikave, zato se je zacela njihova rekonstrukcija itd. 
Da ne bi imeli pretiranega miru, se je po daljšem deževju leta 1995 porušil del vzhodnega obodnega 258 zidu, kar je pomenilo, da je treba v sanacijo takoj. 



Prizor iz TV oddaje Kalejdoskop. Na fotografiji so Majda Fister, Olga Zupan in Mirina Zupancic, ko listajo Pentatevh. (Arhiv TV 
Slovenija) 
Vec let se je borila za zapušcino kamniškega fede­ralnega zbirnega centra, ki je bil pod poverjeništvom Fani Kratnar oz. njenih dedicev. V njem so bili pred­meti, po vojni vzeti iz gradov, dvorcev, mešcanskih in drugih aristokratskih okolij, ki so bili s pooblastilom države zaplenjeni. Po nekajletnem boju z »lastnico in njenimi nasledniki« ji je uspelo za muzej pridobiti vec kot polovico odvzetih predmetov.22 
Zelo kmalu so se zacela pogajanja za odkup Sadni­karjeve zbirke. 3. 12. 1963 sem opazila prvi zapis o obisku Sadnikarjevih, kjer so se pogovarjali o odkupu zbirke.23 Februarja 1964 so se v muzeju srecali inž. Šlegl, Sadnikar, Uršic in clan Turisticne zveze. Ogledali so si prostore muzeja.24 Avgusta 1964 se je dogovori­la z Andrejem Pavlovcem iz Škofje Loke o oceni posa­meznih kosov iz zasebne zbirke. Na sestanku so bili še Danilo Cerkvenik, France in Sonja Vidervol.25 Od 16. 
9. do 18. 9. 1964 sta potem Pavlovec in Zupanciceva pri Sadnikarjevih od 8. do 19. ure izbirala predmete oz. se pogajala za tiste, ki bi jih muzej rad pridobil za svojo zbirko.26 V naslednjih dneh sta Vidervol in Zu­panciceva racunala zneske za Sadnikarjevo zbirko, kot Ogrožena sta bila grajsko poslopje in železniška pro­ga. Leta 1996 so bila sanacijska dela koncana. Od leta 1997 do odhoda v pokoj je Zupanciceva obnovi­la še centralno grajsko stopnišce iz hrastovega lesa, dokoncana je bila sanacija vzhodnega in celotnega južnega dela obodnega zidu. Leta 2000 je bila prenov­ljena elektricna napeljava v pritlicju gradu, prenovljen balkon ter 2001 dimniške naprave. Leta 2003 je bil muzej opremljen s sistemom za merjenje vlage in tem­perature v posameznih prostorih. 
Mark Zupancic se takole spomni svoje mame in nje­ne službe: »Odkar pomnim, je mama veliko in z vsem srcem rada delala in vlagala svojo dušo v razvoj mu­zeja. Sigurno je bil muzej Zaprice njen življenjski pro­jekt.« 
Muzej brez zbirk 
Ko je prišla v nemogoce prostore na Zaprice, muzej ni imel niti ene zbirke niti enega predmeta. Sproti je bila v dogovorih s posamezniki iz Kamnika, Domžal, Moravc, Mengša in Motnika, ki naj bi muzeju ponudi­li razlicne predmete v odkup ali v dar. Veckrat je tudi v lokalnem casopisju pozvala Kamnicane, »da muzej zbira in odkupuje vredne in kvalitetne muzealne pred­mete, /…/ z namenom, da tudi ta del naše zemlje, si­cer nekoliko pozno, a dostojno predstavi javnosti«.21 
21­­­Mirina­Zupancic,­Kamniški­obcan,­leto­III,­št.­1,­1964.­8. 
22­­­Jelka­Šutej­Adamic,­Delo,­leto­41,­št.­112,­torek,­18.­maja­1999.­9. 23­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­3.­12.­1963. 24­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­3.­12.­1963,­5.­2.­1964. 25­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­15.­8.­1964. 26­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­16.­9.­do­18.­9.­1964. 
piše v dnevniku. Vmes pa je 23. 9. Zupanciceva odne­sla Pentatevh v ocenitev k Žužku v NUK.27 28. 9. 1964 je bila sklenjena pogodba o odkupu s Sadnikarji. 27. 
10. 1964 so zaceli s prenosom predmetov v muzej. Prvi dan so delali do 19.30. Glede na dnevniške opise je bil prenos koncan 30. 10. 1964.28 Že 2. 12. 1964 pa je Zupanciceva zacela s popisovanjem, ki je trajalo vse do konca februarja 1965. 
Odkupljenih je bilo 1468 predmetov velikega zbiral­ca Josipa Nikolaja Sadnikarja. Ta zbirka še danes pred­stavlja srce muzeja, predmeti pa so osrednje zvezde razstav. Ce omenim samo nekatere: npr. Dalmatinova 
Biblija, Pentatevh, Valvasorjeva Slava vojvodine Kranj­ske, renesancna kipa Stražarja božjega groba, kositrni cehovski vrci, leseni hišni oltarcki, arheološke najdbe, pretežno kovinski predmeti iz bronaste in železne do­be idr.29 
Leta 1966 je Zupanciceva sodelovala z ekipo Ka­lejdoskopa TV Ljubljana pri pripravi scenarija, po ka­terem so posneli šest kulturnih oddaj o Kamniku pod naslovom Oživele kronike. Nekaj kadrov je bilo posne­tih na Zapricah, predstavljeni pa so bili tudi nekateri posebni muzejski predmeti (Pentatevh, skrinja, ure, urni mosticki). 
Po letu 1967 je v sodelovanju s tovarno Stol na Duplici zacela nastajati najvecja zbirka upognjenega pohištva na Slovenskem. Stol je za muzej pomagal odkupiti ali pridobiti preko 200 primerkov stolov, ki so bili narejeni v tovarni upognjenega pohištva Ivana Bahovca in pozneje tovarni Vladimirja Remca. Pridob­ljenih oz. odkupljenih je bilo 78 izdelkov upognjenega pohištva iz vseh slovenskih tovarn. Muzej hrani tudi prototipe Stolovih Thonetovih stolov in skoraj komplet­no zbirko katalogov izdelkov iz vseh treh obdobij tovar­ne Stol, pa tudi nekaj primerov oblikovanja arhitektov Nika Kralja in Branka Uršica.30 
V letih direktorovanja Mirine Zupancic so bili po­
stavljeni temelji stalnih zbirk v Moravcah in na Krum­
perku pri Domžalah – slamnikarstvo. 
Arheološke terenske raziskave 

Poleg gradbenih del je Zupanciceva opravljala še 
vsa strokovna dela. Arheologijo – svojo najvecjo ljube­
zen – je imela neizmerno rada. 

»Na klic« se je odzvala dogajanjem na terenu. Poleg izkopavanj na Zapricah, ki so tekla vzporedno s sana­cijo objektov, je hodila na »gasilne« zašcitne akcije: v Komendo, Kamnik, Blagovico in drugam.31 V Mengšu je veckrat posredovala bodisi s terenskimi ogledi ali krajšimi zašcitnimi izkopavanji (1964, 1968, 1972, 1978). Najrajši pa je imela antiko, zato ji ni bilo tež­ko izkopavati na Trojanah (Atrans). Prvic je kopala leta 1966, nato pa še 1970., 1975. in 1976.32 
260 
27­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­22.­9.–­24.­9.­1964. 28­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­3.­10.,­27.­10.­in­30.­10.­1964. 29­­­Zora­Torkar,­Sadnikarjeva­zbirka,­https://www.muzej­kam­nik­on.net/zbirke/kulturnozgodovinska­zbirka/. 30­­­Zora­Torkar,­Zbirka­Thonetovega­upognjenega­pohištva,­https://www.muzej­kamnik­on.net/zbirke/zbirka­industri­jske­dediscine/. 31­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic­1963–1966. 32­­­Mirina­Zupancic,­Arheološki­najdišci­Trojane­in­Mengeš.­

Kamnicane in ostale je pozvala, naj bodo pri grad­benih posegih pozorni na arheološke ostaline: »Že vec kot leto dni je na lokacijskih odlocbah, ki jih izdaja gradbeni oddelek SOB Kamnik klavzula, ki opozarja obcane na morebitne arheološke najdbe pri zemelj­skih delih. Naš teren je namrec zelo bogat z arheo­loškimi najdbami, ki nam povedo, kdaj in kdo je živel na tem ozemlju. /…/ naprošamo vse, ki bi /… / našli ostanke hiš (zidove), crepinje, lonce, kovinske pred­mete, kamne z napisi, cloveške kosti, star denar, da 
o najdbi takoj obveste kamniški muzej še predno jo 
dvignejo iz zemlje. Pri arheoloških najdbah so namrec osnovnega pomena poleg predmetov tudi okolišcine, 
v katerih je arheološki predmet najden: globina, ze­meljske plasti, lokaliteta.«33 
Na terenu je sama dokumentirala, risala, tudi foto­grafirala, v muzeju pa je vodila muzejsko dokumenta­cijo. Notice o najdbah je sproti objavljala v lokalnem casopisu Kamniški obcan, pisala je tudi za Kamniški zbornik. Strokovna javnost pa je bila o novih najdbah obvešcena v Varstvu spomenikov ter v prispevkih, ki sta bila objavljena v Kamniškem zborniku ter Zborni­ku domžalske obcine (glej bibliografijo). Na teren je vcasih vzela s seboj tudi Nika, ki se spomni, da je kot 
Zbornik­obcine­Domžale,­Domžale­1979.­15–22;­podrobne­je­o­arheoloških­posegih­na­Trojanah:­Železnikar­in­Visocnik,­2020.­249–293. 
33­­­Mirina­Zupancic,­Kamniški­obcan,­leto­IV,­št.­4,­1965.­6. 


Udeleženci simpozija ob 750­letnici mesta v gostilni Planinka. Od leve proti desni: France Filipic, Miha Zupancic, Mirina Zupan­cic, Vasilij Melik, Slavko Ribaš, Miroslav Stiplovšek, Ferdo Gestrin. (Arhiv MMK) 
devetletnik obcasno hodil z njo na izkopavanja ob po­laganju plinovoda v Blagovici leta 1977.34 
Z Inštitutom za arheologijo SAZU je sodelovala pri kartiranju arheoloških najdišc na obmocju obcin Kamnik in Domžale. Dr. Stane Gabrovec je v 60. letih veckrat prišel na ogled arheološkega gradiva iz Sadni­karjeve zbirke, saj je pripravljal prispevek za Kamniški zbornik: Kamniško ozemlje v prazgodovini.35 Prijatelje­vala je s svojimi študentskimi kolegi in imela stike s kolegi v muzejih in na zavodih za spomeniško varstvo. 
Sodelavci in zaposleni 
Šele 1. decembra 1965 je v službo v kamniški mu­zej prišla etnologinja Majda Rupar (por. Fister)36, ki je pomenila veliko pomoc in kadrovsko okrepitev. Z Mirino sta orali ledino sodobnega muzealstva na šir­šem obmocju osrednje Slovenije. Njune raziskave so rezultirale v muzejskih razstavah in objavah (glej sez­nam razstav in katalogov). Še pred prihodom prve ku­stosinje sta v muzeju službovala Valentin – Zdravko in Ljudmila – Milka Cukjati.37 Sprva je njuna družina bivala v stranskem traktu, po nastopu službe in prvih prenovitvenih delih pa so se preselili v prostore vho­dnega trakta. Zdravko je bil oskrbnik, hišnik, mizar, restavrator in še kaj, Milka pa informatorka, cistilka, 
34­­­Nik­Zupancic­v­telefonskem­pogovoru­25.­11.­2021. 35­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­19.­6.,­11.­8.,­19.­8.­1965. 
nemalokdaj tudi moralna opora direktorici in njeni dru­
žini. Skupaj so selili razstavno gradivo, prevažali pred­mete do galerije Veronika in bedeli pozno v noc, ko so se postavljale razstave, in potem, ko so se odprle. Racunovodske in administrativne posle je vodila So­nja Vidervol, za njo Marija Bizjak in Jelka Štrajhar, nato Helena Mejac.38 
Po odhodu Majde Fister je službo v muzeju nasto­pil Borut Rovšnik, malo pred njegovim odhodom je le­ta 1985 prišel umetnostni zgodovinar Marko Lesar. Septembra 1986 je mesto kustosinje za zgodovino in etnologijo zasedla Zora Torkar,39 aprila 1989 pa je bil kot dokumentalist nastavljen Marko Kumer. Leta 1980 je galerija dobila cuvajko – Renato Pihler in leta 2003 kustosinjo Barbaro Savenc, ki jo je leta 2010 nasledila Saša Bucan. Od konca leta 2006 sem na mestu kustosinje arheologinje zaposlena Janja Želez­nikar. To je strokovna kadrovska zasedba, ki se po šte­vilu do današnjih dni ni spremenila (z izjemo novega delovnega mesta v Rojstni hiši Rudolfa Maistra, kjer je od leta 2014 zaposlena Alenka Juvan). 
Sodelavci40 se Zupanciceve spominjajo kot vedno urejene, predane, dosledne, natancne, tocne, pravic­ne osebe, ki se je vseskozi borila za dobro institucije, za umetnost in kulturno dedišcino. Obcudovali so nje­
38­­­Sonja­Vidervol­(od­1962­do­1966),­Marija­Bizjak­(od­1972­do­1991),­Jelka­Štrajhar­(od­1978­do­1985),­Helena­Mejac­(od­1982­do­2003),­v­casu­njene­porodniške­Marija­Zobavnik­(od­1997­do­1998).­Arhiv­MMK. 
39­­­Od­leta­2002­je­na­mestu­direktorice­MMK. 
36­­­Podatki­so­iz­arhiva­MMK. 40­­­Še­danes­redno­ali­pogodbeno­zaposleni­sodelavci,­ki­jih­37­­­Valentin­Cukjati­od­1.­3.­1962­do­31.­3.­1989;­Ljudmila­je­zaposlila­Zupanciceva:­mag.­Zora­Torkar,­Marko­Kumer,­Cukjati­od­1.­7.­1962­do­31.­8.­1991.­Arhiv­MMK. Helena­Mejac­in­Milka­Cukjati.­

Ob odprtju razstave Mali grad s soavtorjem dr. Milanom Sagadinom z Zavoda za varstvo kulturne dedišcine, o. e., Kranj, junij 
2001 (Arhiv MMK) 

no energijo in sposobnosti, da je hkrati vodila vecje in manjše investicije, obnovo Galerije Miha Maleš, muzej kot institucijo in obenem tudi strokovno delala. V de­vetdesetih letih naj bi odklonila vabilo za stolcek kul­turne ministrice. Ponudil ji ga je Sergij Peljhan v imenu naslednice ZKS – takrat imenovane Združena lista so­cialnih demokratov. Nikoli ni vstopila v nobeno politic­no stranko in velikokrat je zaradi tega imela težave. 
Raziskovalna in razstavna dejavnost 

Prvi razstava je bila odprta 1. avgusta 1964 – NOB na Kamniškem, in sicer so jo postavili v prenovljenih grajskih prostorih drugega nadstropja. Gradivo zanjo so pridobili v Škofji Loki, na Jesenicah, v Muzeju na­rodne osvoboditve Maribor, pri Zvezi borcev Kamnik in v Muzeju revolucije v Celju. Iz opisanih institucij so NOB na Moravškem (1965. leta), leta 1969 so posta­vili razstavo Thonetovega pohištva. 
Po razstavah je tudi sama vodila, predvsem šolske skupine. Iz dnevniških zapiskov je razvidno, da je bil obisk velik, tudi po 150 ucencev na dan (23. 6. 1965), ali pa je imela 5 vodstev na dan (25. 5. 1965, šola iz Stranj).41 
V zacetku je veliko sodelovala s kolegi iz Gorenjske­ga muzeja, predvsem z Majdo Žontar ter Olgo Zupan in Petrom Fistrom iz Zavoda za spomeniško varstvo Kranj. Skupaj so pregledali gradove in dvorce na Go­renjskem, zbrali obsežno dokumentacijo in pripravili veliko razstavo Gradovi na Gorenjskem, na kateri je bilo prikazanih 63 gradov na 180 fotografijah, 51 na­crtov in zemljevidov ter arhivski dokumenti. 
Proucevanje, raziskovanje in razstavljanje je bilo 
v kamniškem muzeju teritorialno vezano na prostor 

bili tudi sodelavci, ki so razstavo pomagali pripraviti. 
41­­­Dnevnik­Mirine­Zupancic,­1963–1966,­na­vec­mestih.­Arhiv­

osrednje Slovenije in Gorenjske. Razstavno gradivo je bilo vezano na tematiko NOB, slamnikarske obrti, graj­skih stavb, ljudske kulture in obrti, industrijske dedi­šcine, mešcanstva, ter umetniška dela kamniških in s Kamnikom povezanih umetnikov. 
Na grad Zaprice so hodili številni umetniki, ki so že­leli razstavljati v Kamniku. Sprva so organizirali razsta­ve v muzeju in razstavišcu Veronika, po letu 1980 tudi v Galeriji Miha Maleš. Svoja dela so razstavljali: Aladin Lanc, Lucijan Bratuš, Lojze Perko, Ivan Seljak, Mak­sim Gaspari, Polde Mihelic, Miša Pengov, Leon Homar, Sonja Rauter ­Zelenko, Karel Zelenko, Alojz Berlec, Tomaž Perko, Miha Maleš, Melanija Krajina, Dušan Li­povec, Vinko Železnikar, Grace Renzi, Rok Zelenko … Razstavljena pa so bila tudi dela: Ferda Vesela, Mati­je Koželja in Staneta Cudermana. Svojo ustvarjalnost so na ogled postavili tudi clani Likovnega društva Pet­ra Lobode ter dvakrat kamniški likovni amaterji. Leta 1995 in 1997 pa sta bila v muzeju organizirana dva mednarodna bienala akvarela. 
Muzej in zaposleni so leta 1979 sodelovali pri or­ganizaciji in izvedbi simpozija o zgodovini Kamnika ter v uredniškem odboru pri izdaji zbornika velikega strokovnega srecanja. Izveden je bil 25. in 26. oktobra 1979. Na njem je z referati in razpravami sodelovalo 25 raziskovalcev, zgodovinarjev, umetnostnih zgodovi­narjev, etnologov in geografov. 
Leta 1973 je na grajskem hribu nastal eden prvih muzejev na prostem v Sloveniji. Razloge za nastanek je Zupanciceva takole opisala: »V šestdesetih letih kmetje v Tuhinjski dolini zaradi sprememb v kmetij­skem gospodarjenju niso vec potrebovali kašc. Zaceli so jih podirati, les so pokurili, nekatere so se spreme­nile v vikend hišice. Preostale kašce je v Tuhinjski do­lini opisal in proucil Peter Fister z Zavoda za varstvo naravne in kulturne dedišcine Kranj; odbral je tudi pet najbolje ohranjenih kašc, da jih je muzej odkupil in po­stavil na muzejskem platoju ob gradu. Vsako leto jim obnavljamo slamnate strehe, ki jih nacneta zima in ve­ter, pa tudi obiskovalci se spravijo na slamnate strehe ali pa pišejo po lesenih tramovih.« Najstarejša kašca datira v leto 1793, vecina pa je iz 19. stoletja. 
K muzejskim in galerijskim razstavam so bili izdani razstavni katalogi razlicnih avtorjev. Izšli so v založniš­tvu kamniškega muzeja, za katerega je bila odgovorna Zupanciceva. Vseskozi je težila k visoki kvaliteti foto­grafij in vrhunskemu oblikovanju. Pa se je neznanec v Dnevniku 5. januarja 1978 spotaknil ob to dejstvo. V rubriki Kriticno pod naslovom Zakaj razkošje? piše: »Ali smo res tako bogati ali pa morda ne znamo najbo­lje ravnati z denarjem?« 
Odgovor na to pisanje sem našla v tipkopisu med dokumenti iz njene zapušcine. Ali je bil kje objavljen, ne vem. Zupanciceva piše povsem v svojem slogu, odlocno, jasno in argumentirano zagovarja pravilnost odlocitve o visokih kriterijih oblikovanja vabil, zloženk in drugih tiskovin. Pod naslovom Res »razkošje«? Zu­panciceva okrca obnašanje neznanca, »ki je junaško zdrknil v anonimnost«, da »ima Kulturna skupnost Kamnik normative, ki so jih sprejeli v svojem progra­
,ijifotograf 
relativen pojem: za nekoga je razkošje kos kruha, za drugega jahta ni razkošje, za nekatere pa so razkošje 
kulturna osvešcenost, takt in znanje.« 
Kako so si sledile razstave in razstavni katalogi v casu direktorovanja Mirine Zupancic, se da razbrati iz priloženega seznama. Razstave so bile v Kamniku po­stavljene pretežno v razstavišcu nad Kavarno Veronika /RV/ in na gradu Zaprice /GZ/. Od leta 1980 naprej k muzeju sodi Galerija Miha Maleš /GMM/, ki se je sprva imenovala Galerija – zbirka Miha Maleš. Kjer ni navedena lokacija, v dokumentaciji ni podatka. Z raz­licnimi razstavami je muzej gostoval izven maticnega obmocja, ki je navedeno v oklepaju.42 
1964: NOB na Kamniškem /GZ/, 
1965: Ljudska kultura v Moravški dolini /Partizan­ski dom v Moravcah/; NOB v Moravcah, 
1966: Nemška koncentracijska taborišca /RV/; Slamnikarska obrt na Kamniškem /Bled in Domžale/; Delo gorenjskih likovnikov, Kamnik v stari podobi in 
1967: Razstava Aladina Lanca /RV/; Planšarstvo na Veliki planini /RV/, 
1968: Gradovi na Gorenjskem /Mestna hiša Kranj/, 
1969: Razstava upognjenega pohištva /GZ/, Raz­stava NOV in ljudske revolucije /GZ/; Moravška dolina v zgodovini, kulturi in NOB /GZ/; Kulturnozgodovinska podoba Moravške doline /Moravce/; Razstava del akademskega slikarja Ferda Mayerja /GZ/, 
1970: Podobe iz koncentracijskih taborišc /GZ/; Aladin Lanc – razstava akvarelov /RV/, 
1971: Restavriranje srednjeveških fresk v Požegi /GZ/; Rezljana vrata v Tuhinjski dolini /GZ /; Turški tabori na Gorenjskem /GZ/; Perko Tomaž in Bratuš Lucijan /RV/; Slamnikarstvo na Domžalskem /grad Krumperk/, 
1972: Plastike in domace rezbarstvo do 19. stoletja /iz depoja Kamniškega muzeja/; Ivan Seljak – akva­reli /GZ/, 
1973: Maksim Gaspari in kamniško mesto: razsta­va ob slikarjevi 90­letnici /GZ/; Kašce v Tuhinjski do­lini /Kamnik, Kranj/; Risbe in karikature Hinka Smre­karja 1883–1942 /GZ/, 
1975: Spomeniki NOB na Kamniškem /GZ/; Kmec­ka naselja in arhitektura v Dolini /GZ/; Razstava resta­vriranih slik na steklo /GZ/; Razstava Likovnega druš­tva Petra Lobode iz Domžal /GZ/, 
1976: Varstvo kulturnih spomenikov v obcini Škofja Loka /GZ/; Ivan Cankar in delavsko gibanje /RV/; Li­kovniki iz Titana v Titanu; Aladin Lanc /RV/; Razstava likovnega društva Petra Lobode iz Domžal /RV/, 
1977: 40­letnica ustanovnega kongresa komuni­sticne stranke Slovenije ter prihoda Josipa Broza na celo partije /RV/; Miha Maleš /RV/; France Vidervol 
– Aladin Lanc /RV/; Slikarski ekstempore /RV/; Dušan Lipovec /RV/, 
1978: Razvoj poštnega prometa na Gorenjskem do prve svetovne vojne /RV/; Razstava clanov likovnih skupin Slovenije /Domžale, RV/; Tomaž Perko /RV/, 
42­­­Ce­lokacija­razstave­ni­navedena,­to­pomeni,­da­v­doku­
mu …«, da so »Likovno dovršeno oblikovana vabila 
mentaciji­ni­podatka.­Gostujoce­razstave,­razstave­drugih­
in zloženke Kamnicani navdušeno sprejeli«, razen 
institucij,­ki­so­bile­postavljene­v­kamniškem­muzeju,­v­»nekaterih in anonimneža« …ter da »je razkošje« zelo seznamu­niso­zajete.­

Ob odprtju razstave o Stanetu Cudermanu v Maleševi galeriji, 1992. Na fotografiji Mirina Zupancic in umetnostni zgodovinar 
Marko Lesar. (Arhiv MMK) 

1979: Kamniški kulturni delavci /RV/; Naš srednje­veški denar /RV/; Fortunat Bergant /GZ/; Polde Mi­helic /RV/; Aladin Lanc /RV/; Miša Pengov /RV/; Ki­par Leon Homar /RV/, Sonja Rauter ­Zelenko – Karel Zelenko – Rok Zelenko /RV/; Lojze Perko /RV/; Alojz Berlec in Tomaž Perko /RV/, 
1980: Rastlinski, živalski in arhitekturni motivi na anticnih novcih /RV/; Melanija Rauter –Krajina /RV/; Razstava ateljeja Bluf (Alojz Berlec, Borko Tepina, Jan­ko Testen) /RV/; Dušan Lipovec /RV/; Zbirka podarje­
1981: NOB v slovenski dramatiki; Kulturna druš­tva na Kamniškem in Domžalskem 1860–1914 /RV/; Titova srecanja s Kamnikom /RV/; Novi dokumenti o revolucionarnem delavskem gibanju in NOB v Kamni­škem okrožju /GZ/; Vinko Železnikar in Borut Bratuž /RV/; Likovni amaterji na Kamniškem /RV/, 
1982: Lira 1882–1982 /RV/; Miha Maleš – mlado­stna doba (1920–1930) /GMM/; Stoli Branka Uršica /RV/; Restavriranje lesenih barocnih kipov iz Komen­de /RV/; Slavonska Požega – beseda in fotografija 

1983: Miha Maleš – avtoportreti /GMM/; Društva in prireditve v Kamniku 1914–1941 /RV/; Fran Al­breht 1889–1963 /RV/; Rok Zelenko /RV/; 2. razsta­va kamniških likovnih samorastnikov /RV/, 
1984: Kulturne dragocenosti Kamnika /RV; Sla­vonska Požega/; Prva slovenska artilerijska briga­da /RV/; Ivana Kobilca (1821–1926) in Ferdo Vesel (1861–1946) /RV/; Slovenci v španski državljanski vojni /RV/; Delavska kulturna društva na Gorenjskem do leta 1941 /RV/; 
1985: Maleševi fotografski portreti kulturnih delav­cev /GMM/; Ob 200­letnici rojstva Kamnicana Franca Pirca (1785–1880), sadjarja in prosvetitelja ameriških Indijancev /RV/; 
1986: Matija Koželj – historicni slikar (1842–1917) /GZ/, 
1987: Umetnine iz depojev kamniškega muzeja /GZ/, 
1989: Miha Maleš – slikar /GMM/, 
1990: Kamniška fotografa Franc in Stane Aparnik /GZ/; Grafike Mihe Maleša / Domžale/, 
1991: Narodna citalnica v Kamniku, od šestdesetih let 19. stoletja do prve svetovne vojne /RV/, 
1992: Stane Cuderman (1895–1946); Thonetovo pohištvo – upognjeno pohištvo na Slovenskem /GZ/; Sledi narave in izrocila v sodobnem oblikovanju. Pri­spevek oblikovalca Oskarja Kogoja /GZ/, 
1994: Od zbirke do muzeja /GZ/, 
1995: Kulturna dedišcina Kamnika /GZ/; I. med­narodni bienale akvarela Kamnik 1995 /GMM, GZ/; Nikoli vec vojne /RV/, 
1997: II. mednarodni bienale akvarela Kamnik 1997 /GZ/, 
1998: Žlahtni purgarji kamniški /GZ/, 
1999: Miha Maleš: zgodbe o ljubezni /Zveza druš­tev likovnih umetnikov v Ljubljani/, 
2000: Prešeren in Maleš – poet in slikar /GMM/; Miha Maleš: Prešernovi sodobniki /KD F. Bernika, Domžale/, 
2001: Mali grad – od prazgodovine do Andeških /GZ/; Miha Maleš: Prešernovi sodobniki /GMM/; Gra­fike Mihe Maleša /Obalne galerije Piran in Galerija Meduza Koper/, Prešeren in Maleš – poet in slikar /Šivceva hiša, Radovljica/, 
2002: Jakob Savinšek – donacija Mile Kacic /GMM/; Mešcanske vile na Kamniškem /GZ/; Maks Koželj, slikar gora /GMM/. 
V casu po uradni upokojitvi je leta 2003 skupaj s sodelavcema Zoro Torkar in Markom Lesarjem ter epi­grafikom dr. Milanom Lovenjakom postavila lapidarij in izdala knjižico z enakim naslovom: Lapidarij Kamni­škega muzeja. 
(Viri: Prijava na razpis za Valvasorjevo nagrado 1999; personalna mapa Mirine Cvikl Zupancic v arhi­vu MMK; dokumentacija o razstavah: vabila, zloženke in fotografije iz arhiva MMK) 
Galerija, kulturni center ter druga podrocja delovanja 
Leta 1979 je kamniški rojak Miha Maleš ob 750. obletnici prve omembe kamniških mešcanov v pisnih virih mestu podaril 2634 svojih del. Zagotoviti je bilo potrebno nove galerijske prostore. V mešcanski hiši na Glavnem trgu 2 so leta 1980 postavili prvo razstavo o življenju in delu Mihe Maleša. 
Muzeju Kamnik sta bili leta 1984 pripojeni še Ma­ticna knjižnica Kamnik ter Zveza kulturnih organizacij in tako je bil ustanovljen Kulturni center Kamnik. V raz­licnih institucijah je bilo sicer vec zaposlenih. Posledic­no so se obveznosti, tudi direktorice, množile. Od leta 1992 naprej, ko sta obe instituciji izstopili iz skupne organizacije, je muzej ponovno deloval znotraj zastav­ljenih okvirov. 
Ne samo muzej in galerija, temvec celoten Kamnik, da ne recem osrednja Slovenija – so bili polje zanima­nja in delovanja Mirine Zupancic. V 70. letih 20. stole­tja je kot predsednica Zveze kulturnih organizacij Kam­nik in Kulturne skupnosti Kamnik skrbela za razvoj kulturnega življenja v vsej kamniški obcini. V tem casu so bili razpisani gledališki in koncertni abonmaji, orga­nizirane muzejske in likovne razstave s spremljajocimi publikacijami in zloženkami. Tedaj sta bili obnovljeni dvorana Kina Dom in dvorana Razstavišce Veronika. Kot clanica raznih društev in ekspertnih skupin je so­delovala na številnih srecanjih, sestankih ter tako kon­struktivno pripomogla k razvoju vedenja in znanja ter varovanju kulturne dedišcine. Bila je clanica: Arheolo­škega društva Jugoslavije, Slovenskega arheološkega društva, glavnega odbora Društva muzealcev Sloveni­je, Društva muzealcev Jugoslavije, republiške komisije za izmenjavo likovnih in muzejskih razstav v SR Slove­niji, Sveta za šolstvo, kulturo in telesno kulturo pri SOB Kamnik ter clanica likovne komisije gorenjskih galerij in muzejev. 
Družina in nagrade 
Mirina Cvikl je bila porocena z ekonomistom, nogo­metašem in hokejistom Miho Zupancicem. Sprva se je v službo vozila iz Kotnikove ulice v Ljubljani. Po poroki je stanovala v Šiški, Na jami 11. Sinova Nik in Mark sta šla sprva bolj po ocetovih športnih stopinjah. Nik je postal eden najboljših hokejistov v zgodovini Slove­nije, Mark pa je, »zahvaljujoc« prvim izkušnjam, ki jih je pridobil pri sanaciji grajskega zidu, kjer je pomagal pri staticnem izracunu stabilizacije in izrisih nacrtov, zašel v gradbene vode in postal gradbeni inženir. Na oba sinova je bila vedno zelo ponosna. 
Mark: »Kako sta oba z ocetom skoordinirala vse ob­veznosti, mi ni cisto jasno, a enostavno sigurno ni bilo. /…/ Vsako jutro me je mama pred 6. uro budila in vo­zila nekam, kamor nisem želel. A to je bilo potrebno, ce je hotela biti ob 8.00 v Kamniku. Vem, da se je kar nekaj casa vozila z vlakom in avtobusom v Kamnik in potem vsak dan nazaj /… / Zelo malo je spala. /…/ Enkrat sem jo vprašal, kako je vse skupaj zmogla in je priznala, da je bila vcasih tako utrujena, da se ji je meglilo pred ocmi. In ja, verjamem. V njenem življenju namrec besedna zveza ‘ne morem’ ni imela prosto­
ra.«43 Njen prvi avto, ki ji je olajšal dnevne migracije, je bila ‘bolha’. Nik je zelo mlad, pri 17. ali 18. letih, odšel od doma. 
43­­­Mark­Zupancic,­e­pošta,­22.­11.­2021. 

Nik, Miha in Mark Zupancic ob odprtju razstave o Malem gradu leta 2001 (Arhiv MMK) 
Popolnoma se je posvetil športu, zato ni toliko obcutil družinskega utripa in mu prenekateri napisan poda­tek, kot je sam dejal, niti ni poznan.44 
Zakaj in kako so Zupancicevi zgradili hišo v Komen­di, je napisal Mark: »Z gradnjo smo priceli leta 1979, ravno nekje v casu, ko je mama zbolela, zato gradnje nismo nadaljevali vec let. Po njeni rehabilitaciji smo hišo dokoncali leta 1990 in starša sta se tja preseli­la leta 1991. Midva z bratom nisva nikoli stanovala tam. /…/ Starša sta se koncno preselila v hišo, ki sta jo gradila in opremljala vec kot 12 let ter porabila vsa financna sredstva za njo. Na morje ali kakšne druge dopuste nismo hodili, ker ni bilo denarja (ali casa) še za to.«45 Poglavitni razlog za zacetek gradnje hiše je bi­
la, po sinovem prepricanju, bližina Kamniku, da bi bila mama bližje službi. 
Kamniški muzej z Galerijo Miha Maleš sta življenj­sko delo Mirine Zupancic. Še po upokojitvi je obcasno prihajala na muzejske prireditve, predvsem na tiste, ki so zadevale njene nekdanje kolege in prijatelje ali pa njeno preteklo delo. Njena vztrajnost, napori pri postavljanju kulturnega življenja Kamnika ter kvalitet­no delo na podrocju zbiranja, hranjenja, varovanja in predstavljanja kulturne dedišcine so bili tudi širše pre­poznani. Leta 1999 je prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo za leto 1998,46 leta 2000 pa še zlato priznanje obcine Kamnik. 


Ob prejemu Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo maja 1999 v Narodni galeriji (Arhiv MMK) 
Bibliografija 

Mirina Cvikl Zupancic, 1962–1964: Mekinje – Jeranovo. Varstvo spomeni­
kov 9. 149. Mirina Zupancic, 1962–1964: Kamnik – grad Zaprice. Varstvo spomenikov 9. 179. 
Efrem Pegan, Mirina Zupancic, 1963: Najdba novcev iz druge polovice 16. 
stoletja. Kamniški zbornik IX. 115–132. Mirina Cvikl Zupancic, 1963: Plenarni sestanek Slovenske podružnice Arheološkega društva Jugoslavije (= SP ADJ) 11. 1. 1964 v Škofji Loki. Argo 2, št. 4. 130–132. 
Mirina Zupancic, 1964: Arheologija na podrocju muzeja Kamnik. Argo 3. 
79–80. Mirina Zupancic, 1965: Tri tisoc let star grob. Kamniški obcan, leto IV, št. 4. 6. 
Mirina Cvikl Zupancic, 1965 (1966): Kamnik. Varstvo spomenikov 10. 193. 
Mirina Cvikl Zupancic, 1965 (1966): Velika planina. Varstvo spomenikov 10. 193. Mirina Cvikl Zupancic, 1965 (1966): Gameljne. Varstvo spomenikov 10. 
194. 

Mirina Cvikl Zupancic, 1965 (1966): Kamnik – Žalski hrib. Varstvo spome­nikov 10. 194. Mirina Cvikl Zupancic, 1965 (1966): Šmartno v Tuhinjski dolini. Varstvo 
spomenikov 10. 206. 

Mirina Zupancic, 1966: Rimska hiša na Trojanah. Kamniški obcan, leto V, št. 4. 10. Mirina Zupancic, 1965/67: Razstave kamniškega muzeja. Argo 4/6. 92. Mirina Cvikl Zupancic, 1966 (1967): Sidol. Varstvo spomenikov 11. 115. Mirina Cvikl Zupancic, 1966 (1967): Zagorica nad Kamnikom. Varstvo 
spomenikov 11. 115. Mirina Cvikl Zupancic, 1966 (1967): Trojane. Varstvo spomenikov 11. 130. Mirina Cvikl Zupancic, 1968: Kasnoanticni prstan s portretom. Arheološki 
vestnik 19. 145–148. 

Mirina Zupancic, Majda Žontar, , 1969: Gradovi na kamniško­domžalskem obmocju. Topografska študija. Kamniški zbornik 12. 53–90. Mirina Zupancic, 1970: Letošnja arheološka izkopavanja na Trojanah. 
Kamniški obcan, leto IX, št. 11/12. 13. 

Mirina Zupancic, 1971: Atrans – Trojane. Mladinski raziskovalni tabori 1970. 215–222. Majda Žontar, Mirina Zupancic, 1971: Turški tabori na Gorenjskem. Razsta­
va v mestni galeriji v Kranju. Februar 1971. Argo 10, št. 3/4. 241–242. 
Majda Žontar, Mirina Zupancic, 1971: Turški tabori na Gorenjskem, Galerija v Mestni hiši, 5. 2. –9. 3. 1971, zloženka. Mirina Zupancic, 1977: Atrans – nov napis. Arheološki vestnik 28. 106– 
109. 

Mirina Zupancic, 1979: Arheološki najdišci Trojane in Mengeš. Zbornik ob­cine Domžale. 15–22. Mirina Zupancic, Majda Žontar, 1979: Gradovi na domžalskem in mo­
ravškem obmocju. Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, št. 95, Maribor. Mirina Zupancic, 1979: Blagovica. Varstvo spomenikov 22. 278–281. Mirina Zupancic, 1980: Kamnik. Rešena arheološka dedišcina Slovenije 
1948–1980. Narodni muzej Ljubljana. 61. Mirina Zupancic et al., 1980: Miha Maleš. Razstavni katalog, Kamnik. Mirina Zupancic, 1981: Titova srecanja s Kamnikom. Razstavišce Veronika 
22. 5.–20. 6. 1981. 

Mirina Zupancic, Mirko Juteršek, 1982: Sadnikar, Josip Nikolaj, 1863– 1952. Razstavni katalog, Kamnik. Mirina Zupancic et al., 1984: Kulturne dragocenosti Kamnika. Zloženka, 
Kamnik. Marko Lesar et al., 1989: Miha Maleš – slikar. Razstavni katalog, Kamnik. Mirina Zupancic et al., 1994: Od zbirke do muzeja, od predmeta do mu­
zealije. Razstavni katalog, Kamnik. 

Barbara Škrlep, Tinkara Grilc, 1994: Grad Križ: 1583–1943. Raziskovalna naloga, mentorici Mirina Zupancic in Magda Kete, Ljubljana. Zora Torkar et al., 1996: Beži Ljubljana, Gradec se skrij, Dunaj tud’ Kamni­
ku gliha nic ni – Najpremožnejši mešcani Kamnika v drugi polovici 19. 
stoletja. Kamnik. 
Mirina Zupancic, 1996: Trženje naravne in kulturne dedišcine – da, toda …. 
Kamniški zbornik 13. 174–176. Mirina Zupancic (ur.) et al., 1996, 1997, 2001: Muzeji na Gorenjskem. Vodic. 
Mirina Zupancic, 1999: Meninatherium telleri. Naš najljubši muzejski pred­met. Zloženka. Kamnik. Mirina Zupancic et al., 2003: Lapidarij kamniškega muzeja. Kamnik. 
(Viri za seznam objav: COBISS, https://www.dlib.si/, http://www.eheritage. 
si/) 
Navedena literatura 
Lea MENCINGER, 1999: Nagrade, priznanja za muzejske dosežke. Goren­
jski glas, leto 52, št. 40. 18. Lea MENCINGER, 1999: Mirina Cvikl Zupancic, Valvasorjeva nagrada za leto 1998. Kako iz nic postaviti na noge muzej? Gorenjski glas, leto 52, št. 42. 14. 
NARODNI MUZEJ SLOVENIJE 200 let (ur. Tomaž Lazar, Jernej Kotar, Gašper 
Oitzl), Ljubljana 2021. Jelka ŠUTEJ ­ADAMIC, 1999: Muzej je življenje, del vsakega od nas. Delo, leto 41, št. 112. 9. 
Mirina ZUPANCIC, 1964: Muzej Kamnik je porocal. Kamniški obcan, leto 
III, št. 1. 8. Janja ŽELEZNIKAR, Julijana VISOCNIK, 2020: Trojane – Atrans. V: Manjša rimska naselja na slovenskem prostoru. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. 249–293. 
Ostali viri 
– 
Mirina Zupancic, Dnevnik Muzeja Kamnik, 1963–1966. Arhiv Medob­cinskega muzeja Kamnik. 

– 
Personalna mapa Mirine Cvikl Zupancic. Arhiv MMK. 

– 
Mirina Zupancic in Zora Torkar, Seznam investicij v muzejski kompleks Zaprice, februar 2005. Arhiv MMK. 

– 
Pismo Draga Svoljšaka podpisani (december 2020). 

– 
Prijava na razpis za Valvasorjevo nagrado 1999 (Zora Torkar, Marko Lesar, Marko Kumer 1999). Arhiv MMK. 

– 
Seznam clanov Ljubljanske inženirske zbornice iz obdobja 1939–44, str. 70. http://arhiv.izs.si/fileadmin/dokumenti/publikacije­IZS/ Seznam­clani­LIZ­skupaj.pdf. 

– Mark Zupancic, e­pošta, 22. 11. 2021. 

– 
Zora Torkar, Sadnikarjeva zbirka, https://www.muzej­kamnik­on.net/ zbirke/kulturnozgodovinska­zbirka/. 

– 
Zora Torkar, Zbirka Thonetovega upognjenega pohištva, https://www. muzej­kamnik­on.net/zbirke/zbirka­industrijske­dediscine/. 


Digitalni viri 
https://www.cobiss.si/. https://www.dlib.si/. http://www.eheritage.si/. 

Mira Papež1 
Podjelše 2, Kamnik 
mira.papez1@gmail.com 
Zvonko Kemperl – 50 let tekmovalnega, organiza­cijskega in prostovoljnega dela v športu 
Zvonko Kemperl je leta 2023 obeležil 50 let tekmovalnega, organizacijskega in prostovoljnega dela v športu. Svojo šport­no pot je zacel že v osnovni šoli in jo nadaljeval kot smucar­ski tekac in biatlonec. Kot vsestranski športnik je sodeloval na duatlonih in triatlonih, maratonih, poznan je kot odlicen gorski tekac. Poškodbe in bolezen ga niso odvrnile od športa. Svojo športno žilico je vzdrževal kot organizator in prostovoljec, kjer se je dokazal z zanesljivostjo, strokovnostjo in predanostjo. Za svo­je udejstvovanje je prejel veliko medalj, diplom, priznanj. Kljuc­ne­be­se­de:­Zvonko Kemperl, tekmovalec, organizator športnih dogodkov, prostovoljec, dobitnik priznanj 
In 2023, Zvonko Kemperl celebrated 50 years of competi­tive, organisational and voluntary work in the field of sports. He began his career in primary school and continued as a cross­country skier and biathlete. As a versatile sportsperson, he participated in duathlons, triathlons and marathons and is known as an excellent mountain runner. Injuries and illness did not deter him from his passion for sports. He maintained his sportsmanship as an organiser and volunteer, where he proved himself as a reliable, professional and dedicated individual. He received many medals, diplomas and awards for his work. Keywords:­Zvonko Kemperl, competitor, organiser of sports events, volunteer, award winner 
Zvonko Kemperl (v nadaljevanju Zvone) se je rodil leta 1957 v majhni vasici Županje Njive pod kamniški­mi planinami. Odrašcal je v šestclanski družini. 
Otroštvo med bregovi in gozdovi 
Otroštvo je preživljal med bregovi in gozdovi: pa­sel živino, pobiral krompir in pospravljal seno. Iz reke Kamniške Bistrice je napravljal mivko, pesek in kame­nje in si tako pridobil delovne navade. Jože Uršic iz Kregarjevega, kolesarski as in clan jugoslovanske re­prezentance, je otroke vzpodbujal k teku. Tekli so bosi, za športne copate ni bilo denarja. Kot osnovnošolec je bil na obcinski šolski ravni od 5. do 8. razreda vedno med prvimi tremi na razdalji 400 m. 
Športni zacetki 
Leto 1973 je bilo prelomno leto. Obiskoval je poklic­no šolo. Poleti je zacel trenirati tek, pozimi pa tek na smuceh. Doma so športu nasprotovali, a se je vseeno vkljucil v smucarsko­tekaški klub v Kamniku. 
1­­Upo­ko­je­na­uci­te­lji­ca­slo­ven­ske­ga­je­zi­ka­in­vi­šja­knjiž­ni­car­ka. 

Letne kondicijske priprave so bile v dolini. Treningi so potekali trikrat tedensko. Dobivali so se na Kersni­kovi ulici v Kamniku pri družini Petra Laniška, ki je bil glavni trener. 

Ker je delal na terenu, je treninge opravil kar tam. Treningi v reprezentanci se niso dosti razlikovali, saj takrat trenerji niso imeli trenerskih izkušenj. Repre­zentancna trenerja sta bila Slavko Premože in Franc Turšic. Poleti so veliko trenirali s tekaškimi rolkami. Pri biatlonu pa je bil trener Ivan Podgornik, Kamnican in velik strokovnjak. 
Veliko je treniral na Veliki planini in Crnivcu. Ti tre­ningi so zaradi nadmorske višine dali odlicne rezulta­te. 
Nostalgicni spomini: »Veliko treningov sem naredil 
od domace hiše v Županjih Njivah mimo Sv. Primoža 
na Malo planino do moje stare mame, ki je poleti gor 269 pasla krave. Vedno je imela pripravljeno malo skute, 
malo smetane, surovo jajce pa malo sladkorja. Z užit­kom sem pojedel, malo pocakal in hajd nazaj v doli­
no.« 

Zimski treningi so potekali na Veliki planini. Ob vi­kendih je na nahrbtnik pripel tekaške smuci in šel mi­mo Sv. Primoža na Malo planino. Vcasih tudi iz Crne mimo Podkrajnika. Tako je trening opravil kar po poti. Smucarske proge so naredili po planini kar sami. Spo­minja se, da so bili zacetki na tekaških smuceh napor­ni, bolje je smucal z alpskimi smucmi. 
Naslednje leto so bila poleti tekmovanja v krosu, pozimi na smuceh. 
Pozimi leta 1975/76 so bili na Vlašicu v Bosni dr­žavni prvaki v štafeti, ki so jo sestavljali Andrej Lani­šek, Franc Pogacar in Zvone Kemperl. Lanišek in Po­gacar sta že prej trenirala, Zvone pa je bil novinec. To je bil velik uspeh za mlade Kamnicane. 

Zvone ponosno pravi: »Kamnicani smo presenetili vse, tudi favorizirane Jesenicane. Prvo predajo je šel Andrej Lanišek, pritekel je dobri dve minuti prednosti. Nato jaz: moja naloga je bila ne prevec izgubiti ali ob­držati prednost. Prednost sem še povecal. Tretjo pre­dajo je tekel Franc Pogacar, ki je tekel toliko, da ga Jesenican ni mogel prehiteti. V našem klubu je bilo veliko veselje, zmaga z novincem. Jesenicani so bili tako jezni, da nam niso niti cestitali. Postali smo jugo­slovanski državni prvaki.« 
Pri vojakih 

Vojaški rok je služil v Bohinjski Beli, Kranju in na Pokljuki. 
»Ko sem maja 1977 prišel v Bohinjsko Belo, smo 
imeli takoj drugi dan testiranje. Moral sem v vojašni­
co Kranj, kjer smo zaceli s pripravami za vojaška tek­
movanja. Imeli smo zimska in letna armijska tekmo­vanja, vsearmijsko jugoslovanske vojske in armijsko 
slovenske vojske. Letna so bila v razlicnih panogah. Jaz sem sodeloval v mnogobojih in teku. Pozimi smo270 tekli patruljni tek, to je tek z alpskimi smucmi in stre­

ljanje z velikim kalibrom s polavtomatsko puško. Na armijskem slovenskem prvenstvu na Starem vrhu sem zmagal.« 
»Na Jugoslovansko vsearmijsko tekmo na Jahorino sem prišel kot favorit. Takoj po tekmovanju sem moral dati izjavo za radio Sarajevo kot zmagovalec. A uradni rezultati so pokazali, da sem šele sedmi, ceš da sem zadel samo pet strelov od desetih. Takoj smo šli na strelišce preverit, naših tarc že ni bilo nikjer … Niko­mur se nismo mogli pritožiti. 
Pri vojakih smo hodili tudi na tekme za pokal mar­šala Tita po celi Jugoslaviji (Dražgoše, Mrkopalj, Ig­man, Zlatibor, Žabjak, Mavrovo). Leta 1978 so bile tu­di letne tekme, kjer sem zmagal v mnogoboju in teku na 1500 m. Na vsearmijsko prvenstvo pa nisem šel, ker je vodja slovenske ekipe vzel s seboj tekmovalca iz Postojne, iz svoje regije, ceprav ni bil upravicen.« 
Zvone z grenkobo doda: »V vojski ni bilo prave pošte­nosti.« 
Odnos okolice do športa nekdaj 
»Kot novincu mi je šlo kar dobro. Ko sem treniral doma, so me ljudje zacudeno gledali, so rekli, da se bom prehladil, da bom že videl, kaj bo na stara leta. So rekli, naj raje delam, da bom kaj zaslužil, da bom lahko živel. Zato sem rad tekel kar v gozd, da sem se izognil obtožujocim pogledom.« 
Tako v podjetju, kjer se je ucil, kot v drugih podjetjih (Graditelj, Alprem) niso imeli posluha za šport. Treniral je ob vikendih, ko je bil doma. Tako je dobil izredno pla­can dopust, a so mu zmanjšali osnovo, kar je kasneje vplivalo na višino pokojnine. 
Zvonetova športna žilica in volja sta premagali vse težave. 
Vsestranski športnik 
Dosegel je veliko odlicnih rezultatov, v štafetah tudi nazive državnih prvakov. V biatlonu so bili veckratni državni in republiški prvaki v štafetah. 


Lepe rezultate je dosegal tudi kot posameznik. Kot zanimivost dodaja: »Osvojil sem tudi pokal mar­
šala Tita, za kar so štele tri tekme. Pricakoval sem po­
kal, ki ga ni bilo, samo medalja, ki pa nima ne letnice 
ne discipline. Udeležil sem se tudi predolimpijskih iger v Sarajevu leta 1983. Veliko tekmovanj je bilo po Ju­
goslaviji, saj so me organizatorji kar dobro poznali. Kaj 
vec pa me niso pustili zraven. V tistih casih je klub pla­cal zvezi za A reprezentanta 1000 nemških mark, za B pa 500. Še danes trdim, da sem bil po krivici izlocen iz 
reprezentance. Bilo je veliko nepoštenosti.« 
V letih 1986–1987 se je Zvonetova biatlonska in smucarsko­tekaška pot koncala, saj sta bili razpušce­ni tekaška in biatlonska reprezentanca, tudi klub je prenehal delovati. 
Spominja se: »Šel bi v drug klub, a nisem imel voz­niškega dovoljenja za prevoz. Mlajši so šli v klub Dol ali Ihan. Ni bilo denarja ne sponzorjev. Življenje šport­nika ni tako rožnato, doživiš marsikaj lepega pa tudi slabega.« 
Toda Zvone se ni dal. Nadaljeval je z duatlonom in s triatlonom. 

Poškodbe so del športnikovega življenja 
Zvonetova športna žilica je premagovala poškodbe in zdravstvene težave. 
Leta 1993 je imel dvakrat poškodbo Ahilove tetive. Štiri leta je miroval, pridobil nekaj kilogramov, ostali so menili, da ne bo vec tekel. S trdim treningom je po­novno dosegel zavidljive rezultate. Teci na Grintovec so sanje vsakega tekaca, vrh je dosegel z rezultatom pod dvema urama. 

Maraton Celje–Logarska dolina (75 km) je leta 2004 pretekel v 7 urah 31 minutah in 10 sekundah. Njegov najboljši rezultat pa je bil 6 ur in 45 minut. 

V Italiji v Ferrari se je udeležil maratona Vigarano 
99. V Nedeljskem dnevniku je Metod Mocnik objavil 
clanek z naslovom Suha klobasa na startu maratona. Zvone je izjavil: »Ko me je nekdo vprašal, zakaj klo­
basa, sem mu povedal, da želodca in prebave ne mo­
reš natrenirati v enem dnevu. Maraton sem potem 
pretekel pod tremi urami. Vecina tekacev iz avtobusa 
ga ni.« 


Tekel je tudi na domacih, kamniških tekih. Na te­ku k Sv. Primožu, Mekinjskem krosu, Miklavževem te­ku, zimski ligi k Sv. Primožu, Tekaškem pokalu obcine Kamnik. S posebnim spoštovanjem je tekel na 1. teku na Veliko planino, ki ga je KGT Papež kot organizator svetovnega prvenstva v gorskih tekih 2010 imenoval Memorial Jožeta Uršica. Saj je bil ravno Jože Uršic Zvo­netov prvi vzornik. 
Leta 2015 ga je izdalo srce. Petkrat je bil na opera­ciji za srcni spodbujevalnik, v bolnišnici pa je dobil še bakterijo. Ce ne bi bil fizicno tako mocan, bi umrl. Bil je zvest tekac Zimske lige k Sv. Primožu, zato so mu or­ganizatorji poklonili posebno nagrado: pokal športno srce, ki kaže na Zvonetovo srcnost in odnos do športa. 

Zanimive in smešne dogodivšcine 
»Da ne boste mislili, da je tekmovalcem samo na tekmi težko. Težko je bilo priti tudi do prizorišca. V Bo­sni na Igmanu smo imeli pravi igmanski mraz, nato še marš. Kombi star, ne gre nikamor vec. Cesta nesplu­žena, snega obilno, še sneži, veter zavija, megla, ne vidi se nikamor. Mi pa vso opremo na rame in 15 km gremo v hrib. V hotel pridemo vsi premraženi, bilo je vse mrzlo, brez elektrike, samo debelo so nas gledali, od kod smo prišli.« 
* 
»Tekmovanje za svetovni pokal v biatlonu v Italiji v Anterselvi. Na avstrijsko-italijansko mejo smo prišli de­set minut cez dvanajsto in zamudili, Italijani niso vec delali. Morali smo pocakati do štirih, ko so prišli nazaj na delo. Potem kontrola potnih listov, pri dokumentih za orožje pa se je zataknilo. Eden od naših tekmoval­cev je zbolel, ga ni bilo z nami, na dokumentih je bil pa napisan. Mi smo to sicer že vedeli doma, a novih dokumentov iz Beograda nismo mogli dobiti tako hi­tro. Zacela se je prava drama. Italijan sprašuje, kje je puška, kje je clovek. Najbolj ga je zanimalo, kje je pu­ška. Nato je sledila vožnja od meje v dolino, kjer je bil sedež policije. Cel konvoj: spredaj policija, potem naš star kombi, pa spet policija. V mestu so vsi gledali, kaj se dogaja. Tam so nas zasliševali, nihce ni znal tuje­ga jezika, popoldne so nas šele izpustili. V Anterselvo smo prispeli okoli polnoci, v hotelu so nas cakali, do­bro nahranili in nastanili.« 
* 
»Svetovni pokal v biatlonu v Vzhodni Nemciji, takrat še DDR, tekmovanje v Oberdorfu. Z letalom iz Zagreba v Berlin, na letališcu v Berlinu carina. Kontrola, enemu od naših piska. Vse da iz žepa, še kar piska, nato po­vlece iz žepa bunde – orglice. Preneha piskati, on pa prisloni orglice k ustom in zaigra. Še carinik se je malo nasmehnil.« 
* 
»Svetovni pokal v biatlonu na Ceškem v Karlovih Va­rih. Kontrola na avstrijsko­ceški meji. Avstrijci nas spu­stijo, Cehi ne. Naš clan, Makedonec, v potnem listu na sliki ni imel brade. Njemu je brada zelo hitro rasla, 

sedaj ima brado. Kaj sledi? Moral se je kar na suho obriti, potem so nas šele spustili naprej.« 
* 

»Makedonija, Mavrovski memorial in Pokal marša­la Tita. Cela štorija. Do Skopja z letalom, od letališca do Skopja s taksijem. Taksist naše vrece s smucmi in puškami pricvrsti na nosilce na streho s tanko vrvico. Smo mu rekli, da ne bo dobro. Med vožnjo seveda vse pade s taksija. Nekako rešimo vso prtljago. Iz Skopja naprej za Mavrovo pa z avtobusom. Direktne linije za Mavrovo ni bilo, v Tetovu se presedemo na drug avto­bus. V tistih casih je avtobus vozil zelo poredko. Kot vodja slovenske ekipe se obrnem na milicnika. Povem, kdo smo in kam potujemo. Nam v cast milicnik ustavi avtobus, ki je bil namenjen v tisto smer. Najprej v av­tobus castno mi, nato ostali potniki. V avtobusu pa so nas pricakale kokoši, race, zajci. Po vožnji s cudnimi potniki pridemo v hotel, vse hladno, brez elektrike, ni gretja, zato nas odpeljejo v drug hotel.« 
* 

»Državno prvenstvo Zlatibor v Srbiji. Sedimo v hote­lu, cakamo na kosilo. Pri sosednji mizi srbski tekmo­valci. Pred nami vozicek s pijaco. S srbsko ‘braco’ smo se poznali zelo dobro. Eden od njih se trudi povedati slovensko, da je rdece vino dobro za kri, pa iztisne iz sebe samo: ‘Ane, to pa sa kri?’ UslužnI natakar je mi­slil, da je rekel, to pa skrij, in takoj odpelje vozicek.« 
* 

Še ena prigoda, Zvone ima posledice še danes. Na Blokah je bilo zelo mraz, minus 30 stopinj Celzija, še veter je pihal. Dokler so tekli, je bilo še dobro. Ko pa so prišli v stanovanje, se je zacela kalvarija s prsti na rokah. Tako so ozebli, da se je olupila vsa koža. Še se­daj ima pozimi velike težave, ker ga zelo zebe v prste. 
Organizator 
Leta 1982 se je preselil na Laze v Tuhinjski dolini. Po koncu športne aktivne poti je zacel delovati tudi kot organizator in prostovoljec. Deset let je bil pred­sednik ŠD Tuhinj. Kot športnik je dobro vedel, kaj vse je potrebno za organizacijo odlicne prireditve. Zaceli so organizirati letna in zimska tekmovanja na lokalni ravni. Organizirali so enajst tekov, leta 1990 je privabil preko 100 tekacev iz vse Slovenije. Veliko so naredili za kraj: uredili garderobe s potrebno dokumentacijo, organizirali poletne in zimske tekme, turnirje v malem nogometu, dnevni in nocni veleslalom, smucarske skoke, tek na smuceh, poseben spektakel je bil tek ob plamenicah. Dvanajst clanov je pridobilo izpite za smucarske sodnike. 
Sedaj živi v vasi Okrog pod Menino planino. Deluje v ŠD Menina. Po svojih moceh pomaga pri organizaciji veleslaloma in urejanju tekaških prog. Leta 2023 so uspešno izpeljali tudi 2. tek na Bibo planino. 
»Odlocitev je padla, ponagajala nam je epidemija, že leta 2022 in 2023 smo uspešno izvedli teka. Vedno težje je pridobiti sponzorje, da le toliko dobimo, da se pokrijejo stroški, ostalo naredimo prostovoljno, da se ponese ime našega mirnega kraja širom po Sloveniji.« 
Špitavske novice so v 6. številki leta 2023 zapisale: »Na prireditvi smo obeležili in nazdravili tudi 50­letnici delovanja v športu, ki jo letos praznuje Zvone Kemperl. 

V našem športnem društvu je Zvone zagotovo glavna gonilna sila teka na Bibo planino, prav tako pa je iz­redno dejaven pri drugih športnih aktivnostih in pri­
reditvah. Želimo mu še mnogo uspešno organiziranih dogodkov in pretecenih kilometrov.« 
Prostovoljec z dušo 
Veliko je pomagal tudi kot prostovoljec. Nepogreš­ljiv je bil pri tekih na Grintovec, na evropskem in sve­tovnem prvenstvu v gorskih tekih na Veliko planino. Sodeloval je kot sodnik pri biatlonu v svetovnem po­kalu na Pokljuki, na FIS tekmah za ženske na Veliko in Soriško planino, na kolesarskih vzponih na Crnivec, v Kamniško Bistrico, pri teku na Kostavsko planino. 
Bil je tudi spremljevalec slepega Boštjana Žebreta iz Škofje Loke na polmaratonu (21 km) v Trstu. 


Rad pomaga v stiski in nesreci 

Takole pripoveduje o nesrecah, kjer je pomagal. Vse so se zgodile na Veliki planini. 
»Okoli leta 1975 se je pod Kokrskim sedlom na me­lišcu poškodoval planinec, dobil je globoke rane po 
obrazu. V dolino sem nesel nahrbtnika od reševalcev, 
onadva pa ponesrecenca.« 
* 

»Štirje fantje iz osnovne šole, ki so pasli krave na Gojški planini, so prišli na Malo planino nabirat plani­
ke. S staro mamo, ki je pasla krave, sva jih opozorila, naj ne gredo po planike, ker je mokro, je nevarno. Oni pa, da gredo samo pogledat. Jaz grem v dolino po so­
lato, peš gor­dol, kar mi ni bilo težko. Pridem nazaj, pa 
so mi povedali, da je eden od fantov padel in se ubil. 
Ni pomagalo najino svarilo, to je bilo okoli 1975. leta.« 
* 

»Nesreca se je zgodila okoli leta 1980, ko je nek 
fant padel s stene in še kakih 100 metrov drsel po 
pobocju. Takrat sem bil na Veliki planini pri kocah, ko nek domacin pravi, da tam pod robom klice ženska na pomoc. Nic nisem okleval, tecem gledat, vidim, da je 
res nekdo dol na robu. Takoj se povzpnem do njega, 
mu recem, naj bo cisto pri miru, da bodo reševalci hi­tro pri njem. Jaz pa spet ‘gasa’ na Šimnovec po tele­
fonu poklicat reševalce. Akcija je stekla, nato sem re­
ševalcem pomagal izvleci ponesrecenca do ravnine.« 
* 

»Ena hujših nesrec se je zgodila na silvestrovo 1979 ponoci. Spet sem bil na Mali planini, saj sem bil tam 
velikokrat. Ker sem bil sam, sem šel malo po domovih. 
Vreme je bilo izredno slabo, veter, megla, snežilo je. Najprej grem v Jarški dom, nato v Domžalskega. Nekje 
na sredi sem moral pokazati neki skupini, kje je Jarški 
dom. Iz Domžalskega doma sem šel še v Crnuškega, 
tam pa panika. Bratranec me je prosil, naj grem po 
reševalce. Dve ženski sta prišli povedat, da sta se na Mali planini v koci dva hudo opekla, pa nujno rabita pomoc. Tecem na Šimnovec, tam je telefon. Nihce si 
ni upal nikamor v takem vremenu, meni pa je bila pla­nina dobro poznana, saj smo tam veliko trenirali pozi­
mi in poleti. Bilo je res kriticno, tema, nic se ni videlo, za menoj vse zamedeno. Na Šimnovcu polno ljudi, jaz ves izmucen povem, da je nujno treba reševalce. Ko 
274 sem prišel k sebi, smo še enkrat poklicali in povedali, 
kaj se je zgodilo. Akcija je stekla. Ljudje so me potem spraševali, kaj bom jedel in pil. Pocakam reševalce, z žicnico pridejo gor, nato peš do Male planine do koce, kjer se je zgodila nesreca. Še zdravniku sem pomagal nesti nahrbtnik. Pridemo do koce, vprašam, ali je še potrebna pomoc. Eden od reševalcev rece: ‘Ti si svoje 
naredil.’ 
V koci je uhajal plin iz plinske svetilke. Ko je nek­do prižgal cigareto, je izbruhnil ogenj. Kasneje sem iz­vedel, da je imel eden od poškodovanih 45-odstotne opekline, drugi manj.« 
Izkušnje in modrosti 
Šport prinaša veliko lepega, pa tudi odrekanja in poškodbe. Prinaša modrosti in izkušnje. 
»Vcasih ni bilo fitnesa, fizioterapevtov, psihologov … Ni bilo serviserjev, da bi mazali smuci, morali smo jih sami. Iskali smo bližnja drevesa, da smo bili malo v za­tišju, da nam ni veter ugašal gorilnika, saj je nekatere maže bilo treba pogreti. Ni bilo dobre opreme, nisi je dobil od Zveze. Ni bilo gelov in izotonicnih pijac, tekel sem na klobaso.« 
* 
»Vcasih se mlajši hvalijo, da so oni zaslužni za po­pularnost nekaterih športov! Jaz pa pravim: pred nami so bili, mi smo bili, za nami so in še bodo … Vcasih poslušam po televiziji: mi smo biatlon gor spravili. Že mi smo tekli s puško z velikim kalibrom, in to s puško, ki je imela samo en pas. Kasneje pa že z novejšim mo­delom, takim, kot je danes. Tudi to, da je Vodicar oce biatlona, ne drži, saj je bila prva tekma na olimpijskih igrah že leta 1960 na 20 km. Izjava, da se je triatlon zacel pred 25 leti, ne drži, saj sem jaz dobil medaljo že leta 1990 v Braslovcah. Šport je danes industrija. 
Zaslužek v športu? Zame ne, zaslužil sem minus eno hišo in avto. Nihce ne ve, koliko denarja smo po­rabili iz svojega žepa za vitamine in športne dodatke, prevoze. Ni mi žal, kar sem delal. Imam kaj pokazati in tudi lepi spomini ostajajo. 
Vso športno pot sem opravljal po težkem fizicnem delu. Šport pa me je naucil tudi discipline. Še naprej bom pomagal, kolikor bom mogel. To me drži pokonci.« 
Zaslužen za 50 let tekmovalnega, organiza­cijskega in prostovoljnega dela v športu 
V 50 letih športne poti je Zvone osvojil preko 260 medalj, veliko plaket (Bloudkovo srebrno), priznanj (bronasto obcine Kamnik, diplomo Športne zveze za športno delo nad 20 let, bronasti castni znak Planin­ske zveze). 
Misli in izjave 
Dušan Papež, predsednik Združenja za gorske teke in predsednik KGT Papež: 
»Zvoneta poznam vec kot 30 let, še najbolj kot zagri­zenega gorskega tekaca. Bil je zvest udeleženec tekov k Sv. Primožu in na Grintovec. Tekel je tudi na drugih tekmah Tekaškega pokala obcine Kamnik, kot so Me­kinjski kros, Miklavžev tek, Cešnjiški tek. Borben, ve­dno poln volje in energije. 



Po bolezni je prenehal s tekmovanjem, a športni duh mu ni dal miru. Kamnicani ga poznamo tudi kot prizadevnega organizatorja. Clovek, ki pozna tek kot tekac, lažje organizira dobro tekmo. Že drugo leto je med glavnimi pri organizaciji teka na Bibo planino. Za­nesljiv, natancen, odgovoren. 
Zvone pa je tudi vedno na razpolago, ko je treba 
pomagati pri organizaciji naših tekov. Tako na Grinto­
vec kot na tekih za evropsko in svetovno prvenstvo na Veliko planino. Zvone, ki pokosi ob progi, Zvone, ki s 
proge pograbi kamenje, Zvone, ki požaga odvecno gr­
movje in podrta drevesa, ki s trakom trasira progo. Ni 
mu potrebno posebno razlagati, vse ve sam. Clovek, 
na katerega se lahko zaneseš. Zvone, hvala za vso ne­
sebicno pomoc in sodelovanje.« 
Zvone Kemperl je na predlog KGT Papež v letu 2023 prejel zlato priznanje obcine Kamnik za 50 let tekmovalnega, organizacijskega in prostovoljnega de­la v športu. 
Viri in literatura 
Kamniški obcan, 2000. Metod Mocnik, 2011: Nedeljski dnevnik. Osebni arhiv Zvoneta Kemperla. Špitavske novice, 2023, št. 6. 
Slike so iz arhiva Zvoneta Kemperla. 

Zvone kot organizator 

Marjeta Humar1 
Žale 4a, Kamnik marjeta.humar@guest.arnes.si 

Jože Ramuta 
Jože Ramuta izhaja iz Bele krajine. Po gimnaziji je obiskoval Oddelek za razredni pouk na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Kot ucitelj je služboval v Ljubljani, Tunjicah in Kamniku. Delo z otroki ga je veselilo. Leta 2023 je izdal knjižico Bilo je lepo, pa še, še bo … Tebi, Bojanja vas, v njej je objavil spomine na mladost, opise ljudskih obicajev in nekaj pesmi s skupnim na­slovom Trnjeve rože. Pesmi izražajo žalost zaradi opustelih be­lokranjskih vasi, iztekajocega se življenja in lepe spomine na delo z mladimi. Kljuc­ne­be­se­de:­Jože Ramuta, Bela krajina, Bojanja vas, uci­telj 
Jože Ramuta comes from Bela krajina (White Carniola). After high school, he attended the Department of Classroom Teach­ing at the Pedagogical Faculty in Ljubljana. He worked as a teacher in Ljubljana, Tunjice and Kamnik. He enjoyed working with children. In 2023, he published his booklet Bilo je lepo, pa še, še bo..., Tebi, Bojanja vas, in which he published memories of his youth, descriptions of folk customs and some poems un­der the collective title Trnjeve rože. The poems express sadness over the abandoned villages of Bela krajina, the autumn of life and fond memories of working with young people. Keywords:­Jože Ramuta, Bela krajina, Bojanja vas, teacher 
Jože Ramuta je bil rojen v majhni belokranjski vasi Bojanja vas, ki leži na meji s Hrvaško. Osnovno šolo je koncal v Metliki. Po gimnaziji je obiskoval Oddelek za razredni pouk na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Pou­cevati je zacel leta 1976 na Osnovni šoli Zvonko Runko v Ljubljani. V Kamnik je prišel leta 1991, kjer je službo­val na Osnovni šoli Frana Albrehta in na Podružnicni osnovni šoli v Tunjicah. Delovno dobo je zakljucil leta 2016. Rad je delal z otroki. To ga je polnilo z energijo. 
Pisati je zacel že v osnovni šoli. Nekaj besedil je objavil v Tunškem glasu in Žumberackem izvoru. Leta 2023 je izdal knjižico Bilo je lepo, pa še, še bo … Tebi, Bojanja vas. V njej objavlja spomine na otroštvo, piše 
o delu in obicajih v rojstni vasi (Na antonovo, Pripra­va drv, Kidanje kalov, Sosedska zidanica, »Prašenje« (drugo okopavanje vinograda), »Prašcina« (koline), Ve­likonocni »žegen« jedi (blagoslov jedi), Krst, Pogaca – darilo ob rojstvu otroka, Ohcet, Ob smrti … Objavljen je tudi slovarcek narecnih besed, ki jih avtor pogosto uporablja. Naveden je seznam domacih imen hiš, le­dinskih imen zemljišc, kjer so bile njive, travniki, vino­gradi, steljniki, osebnih imen, seznam pozdravov in vo­šcil … Knjigo bogatijo fotografije ljudi pri delu, vaških dogodkov, predmetov, ki so jih uporabljali, izdelkov, krajev, stavb. Vecino slik je posnel Jože Ramuta. 
Iz vseh besedil veje nostalgija po nekdanjih belo­kranjskih vaseh, ki se praznijo ali pa so že prazne. Iz Spominov na otroška leta: »Pred tremi leti sem ponov­no obiskal Slapenik. Do njega sem skušal priti po po­ti, ki sem jo poznal kot otrok. Ugotovil sem, da ni vec 
1­­­Doktorica­slovenskega­jezikoslovja. 

Gorenskega kala. Iskal sem kamen, na katerem so z 
doma kuhanim milom prali rjuhe in smo mu rekli pe­rilnik, nisem ga našel. Iskal sem rogovilo, na kateri so 
ožemali perilo. Ni je bilo. Vse je zarašceno. Vušivka je bila obnovljena, a je vedro razpadlo, dešcice so ležale po tleh. Kala na Perišcu ni vec. Je zasut. V njem nic vec ne plavajo pupki. Nic vec ni žab, ki so se ob vece­
rih oglašale, da se je njihovo petje slišalo do vasi. Ob 
kalu je rasel šaš. Ni ga vec. Vušivkin vrh je zarašcen. Nikjer nisem našel poti proti Slapeniku. /…/ Danes vo­de iz Slapenika nihce ne uporablja. Mnogi mladi niti ne vedo, da obstaja. Živine po vaseh skoraj vec ni. Na pašo se ne hodi vec. Še kdo pece krompir in koruzo?« 
Drugi del knjige ima naslov Trnjeve rože, v njem so objavljene Ramutove pesmi, ki izražajo hrepenenje po svetu, ki ga ni vec, samoto praznih vasi, samoto clo­veka ob bližajocem se odhodu, a tudi hvaležnost za vse doživeto in ljubezen do mladih, ki jim je kot ucitelj posvetil svoje življenje. Imel jih je rad, razumel jih je in to so cutili, zato ga še danes spoštujejo in imajo radi. 
Vas, ki je ni 
Vedno bolj me vlece v kraje, kjer ljudi vec skoraj ni, kjer že prazne so vasi, 
kjer na grobovih za vse svete 
kakšna svecka še gori. Ljubi so mi tile kraji, 
ljubi so mi ti ljudje, steze so se zdaj zarasle, 
marsikje poti vec ni. 
Jaz danes cakam Otroške oci 
Jaz danes cakam, 
da dan se spremeni, da v srcu mir zavlada, da duša se okrepi. 
Jaz danes cakam, 
da svet se spremeni, 
jaz danes cakam mir, ga cakam za vse ljudi. Jaz danes cakam smeh, 
smeh za celi svet, za vsako bilko, 
mravljo in cloveški greh. Jaz danes cakam pozdrav, ne vem cigav, jaz danes cakam, da bi lociti znal 
seme od plev. 
Jaz danes cakam, 
da bi se zasmejal, 
jaz danes cakam, 
da bi se vam razdal. 
Miru in moci 
Se vam nesrecen zdim? Zdi se mi, da ne živim, 
zdi se mi, da prazen sem, 
da vedno tlaci mora me. Oci se v solzah lesketajo, 
duši strahovi miru ne dajo, kar nekam ves sem izgubljen, to nisem jaz, nekdo drug je v meni. 
Ko zmogel bi oci odpreti, 
se vase mirno, tiho ozreti, mir v dušo pripeljati, se rad imeti, se ne vdati. 
Daj Bog moci mi, 
daj mi miru še dneve te, ki so ostali, 
v miru preživeti, da se ne bom nicesar bal, ceprav bom sam, sam ostal.  
Pomirjenje 
Ko sam s seboj se pomiriš, ko sam sebi in drugim odpustiš, takrat se najdeš, 
takrat veš, zakaj živiš. Ko bi slehernega cloveka na cesti objel, ko bi z vsakim neskoncno dolgo sedel, 
ljudem vse dal, 
ko ti za nicemer ni žal, takrat v sebi ljubezen zacutiš, 
ljubezen do vseh, do vsega in tudi do sebe. 
Zreti v otroške oci, 
prebrati iz njih stisko in strah, stopiti do otroka, 
mu roko na ramo položiti, 
mu s pogledom upanje vliti, iz dušice ranjene strah prepoditi. 
Mu razložiti, 
ga vzpodbuditi, zanimanje v njem prebuditi in opazovati, kako strah izginja, kako se nezaupanje razblinja. 
Kako oci žarijo, 
kako govorijo, pripovedujejo, samozavest kujejo. 
Te drage otroške oci 
so me vsak dan razveseljevale 
in mi razlicne zgodbe pripovedovale. A ko so oci zažarele, 
so moje srce prevzele, me napolnile z energijo, 
ki me še danes osrecuje 
in mi starost olepšuje. 
Hvala vam, drage otroške oci, 
za vse trenutke mile, 
vcasih mi solza po licu spolzi, 
od spominov, od miline. 
Ko gledam otroške oci 
Ko gledam otroške oci, 
se mi zdi, da sem še mlad, 
da tudi v meni žari otroški žar, 
veselje, radost. 
Ko gledam otroške oci, 
se mi zdi, da sem še sam otrok, da drugi zame skrbijo, 
da me cuvajo 
in nad menoj bedijo. Tako kot takrat, ko sem še bil otrok. A to so le sanje, 
ni vec nikogar, 
ki nad mano bi bedel, 
ni vec nikogar, 
ki zame bi skrbel. Vsi so odšli, 
pocivajo na božji njivi in uživajo svoj mir. 
Jaz pa v srcu nosim nemir, 
išcem jih in jih cakam. 
Ostal sem sam, tako zelo sam. 

Boris Kern1 Habjanova ulica 30, Kamnik boris.kern@zrc-sazu.si 

Pino Pograjc – nov pesniški glas 
Pino Pograjc (1997) sodi v najmlajšo generacijo slovenskih pesnic in pesnikov. Njegova poezija predstavlja tako tematsko kot izrazno osvežitev in obogatitev slovenske pesniške krajine; v njej literarizira osebne drobce vsakdana, pri cemer brez zadrž­kov in s precejšnjo mero prostodušnosti spregovori tudi o temah (ne)sprejemanja, izkušnjah psihoticnih stanj, smrti. Gre za av­torja, ki je kritiško potrditev doživel že za svojo debitantsko pe­sniško zbirko Trgetanje. Prispevek poleg uvodnega orisa pesni­ka prinaša izbor pesmi iz zbirk Trgetanje in nastajajoce Trepete. Kljuc­ne­be­se­de:­sodobna slovenska poezija, Pino Pograjc, LGBTIQ+ poezija 
Pino Pograjc (1997) belongs to the youngest generation of Slovenian poets. His poetry represents both thematic and ex­pressive refreshment and enrichment of the Slovenian poetic landscape, which includes his personal fragments of everyday life, while also speaking without reservations and with a consid­erable degree of openness about the topics of (non)acceptance, experiences of psychotic states, and death. Pograjc experienced critical acclaim for his debut poetry collection Trgetanje. In ad­dition to the introductory description of the poet, the article in­cludes a selection of poems from his collections Trgetanje and Trepete, which is still a work in progress. Keywords:­contemporary Slovenian poetry, Pino Pograjc, LGBTIQ+ poetry 
Kamnican Pino Pograjc sodi v najmlajšo generaci­jo slovenskih pesnic in pesnikov. Pograjceva poezija nedvomno pomeni izrazno in tematsko obogatitev slo­venske pesniške krajine. Že za svoj pesniški prvenec Trgetanje, ki je izšel leta 2022 pri založbi Crna skri­njica, je prejel nagrado za najboljši literarni prvenec, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev v sklopu Slovenskega knjižnega sejma. Tednik Mladina je zbir­ko uvrstil na seznam Knjige leta, vkljucena pa je bila tudi v bilten 10 Books from Slovenia 2023, ki ga izda­ja Center za slovensko književnost po izboru literarnih kriticark in kritikov. Letos pa bo pri založbi ŠKUC izšla njegova druga pesniška zbirka Trepete. 
Pino Pograjc je bil rojen leta 1997 in koncuje magi­strski študij anglistike in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Že kot najstnik se je veckrat uspešno preizkusil na tekmovanjih v slam poeziji Pest besed v Mladinskem centru Kotlov­nica. Odlike Pograjceve poezije so bile opažene že na samem zacetku: leta 2016 je prišel v finale vsesloven­skega tekmovanja v slam poeziji, istega leta pa je bi­la njegova pesem vkljucena med pet nominiranih za nagrado za najboljšo dijaško pesem mala veronika. Leta 2021 je v kategoriji angleških haikujev zmagal na natecaju Študentskega društva Ikkyu, na natecaju 
1­­­Doktor­znanosti­s­podrocja­jezikoslovja;­ZRC­SAZU,­Inštitut­za­slovenski­jezik­Frana­Ramovša;­Univerza­v­Novi­Gorici,­Fakulteta­za­humanistiko. 

II. Kamniške svetilke, ki ga prireja Knjižnica Franceta Balantica Kamnik, in v kategoriji poezije na natecaju Skupaj: upor, podpora, celjenje!, ki ga je priredil Mla­dinski kulturni center Maribor. 
Njegova poezija je objavljena v vec slovenskih zinih in revijah, med drugim v Dialogih, Zamenjavah, Vpo­gledu, Monstrumih, v ameriški študentski reviji Avatar ter na spletni strani ameriške revije Grub Street Liter­ary Magazine. Je del LGBTIQ+ antologije Srca v igri in srednješolske antologije Mimobežnice. Pograjc redno nastopa na razlicnih pesniških dogodkih: Ignor, Živa književnost (z glasbenikom Jako Bergerjem), Dobimo se pred Škucem, Mavricne rime, Mlade rime, Obalne rime, Vecer LGBT+ poezije in proze, Veliko lezbicno branje, Psevdonoc knjige (s pesniško skupino Psev­dopoeti), Mali sejem knjig, na festivalu Rdece zore. Pograjceva poezija je doživela tudi prve prevode v tu­je jezike, in sicer je bila pesem burleska prevedena v srbšcino in vkljucena v zbornik poezije iz držav bivše Jugoslavije Rukopisi 46, Lidija Dimkovska pa je izbor njegovih pesmi prevedla v makedonšcino za platformo Blesok. Anamarija Šporcic je njegovo poezijo vkljucila v svoje predavanje o slovenski LGBTIQ+ književnosti na ameriškem koldižu St. Mary's College of Maryland. Poleg tega pa svoje pesmi tudi sam prevaja v angle­šcino. 
Pograjc v svoji poeziji literarizira osebne drobce vsakdana, pri cemer izpostavlja svoje razlicne identi­tete ter brez zadržkov in s precejšnjo mero prostoduš­nosti spregovori tudi o temah (ne)sprejemanja, izkuš­njah psihoticnih stanj, smrti, alkoholizma v družini. V žirijski utemeljitvi nagrade za najboljši prvenec lahko beremo, da zbirka Trgetanje »dobesedno do krvi zare-279 že v kožo in meso s polnokrvnimi podobami, bolece veristicnimi opisi, neizprosno ekspresivnim podaja­njem življenjske zgodbe, trzajocim ritmom in drgetavo zvocnostjo«. Kljub temu da je tako prostor Pograjceve­ga delovanja odprt, da je tudi umešcenost dogajanj pogosto postavljena v okolje izven meja Slovenije, determinanto predstavlja tudi Kamnik, kjer je preživel precejšnji del svojega življenja. Vsekakor pa v njegovih delih velja izpostaviti tudi humorno komponento. 
Pino Pograjc je zelo dejaven tudi na podrocju pro­mocije poezije v šolstvu – leta 2023 se je pridružil mednarodnemu pesniškemu projektu POT­VOT (Poe­zija sodobnosti – glasovi prihodnosti), s katerim bo­do sodobne pesnice in pesniki obiskovali slovenske srednje šole. Leta 2023 je zacel z organiziranjem dogodkov Kviropisje; gre za branja literarnih besedil LGBTIQ+ pesnic in pesnikov. Sodeluje pa tudi pri or­ganizaciji dogodkov Ignor in uredništvu založbe Crne skrinjice ter kot selektor in soorganizator pri najstarej­šem festivalu LGBTIQ+ filma v Evropi, in sicer ljubljan­skem. Deluje na podrocju literarne kritike – pisal je prispevke za LGBTIQ+ spletno platformo Stigma, poleg tega pa redno objavlja literarne kritike, eseje, kolumne in intervjuje s slovenskimi in tujimi avtoricami in avtor­ji na platformi LUD Literatura, za oddajo Lezbomanija na Radiu Študent ter za katalog Festivala LGBT filma. 
Pino Pograjc je nov pesniški glas, ki je sicer fluiden, vendar brez dvoma zrel in luciden. Svojevrstno oživitev pa predstavlja dejstvo, da je med drugim tudi kamni­ški. 
Literatura 

Pia PREZELJ: Pišem o stvareh, o katerih mi je bilo leta prej težko govori­ti. Delo 28. 11. 2023. https://www.delo.si/kresnik/mlado­pero/pisem­o­stvareh­o­katerih­mi­je­bilo­leta­prej­tezko­govoriti/. 
Nina GOSTIŠA: Pino Pograjc: Ne bom Anton Podbevšek in utihnil za vedno. Delo 30. 7. 2023. https://www.delo.si/kultura/knjiga/pino­pograjc­ne­bom­anton­podbevsek­in­utihnil­za­vedno/. 
Anja ZIDAR: Stopati v isto reko: o poeziji Pina Pograjca. Delo 28. 11. 2023. https://www.delo.si/kresnik/mlado­pero/stopati­v­isto­reko­o­poeziji­pina­
pograjca/. https://pranger.si/biografije/pino-pograjc/. 
https://www.ludliteratura.si/avtor/pino­pograjc/. 
Iz zbirke Trgetanje 
izbruhek VIII. 
ob 7.30 zjutraj me je na grindrju natakar iz kluba prepriceval, da se požgeva na postaji, ampak bus za kamnik spelje ob osmih 
med študijem primerjalne književnosti so mi rekli, da mora vsak pesnik napisati sonet, a kako neumno bi bilo, kako vredno požiganja knjige, ce bi ga vkljucil 
v zbirko prostega verza mentor mi je rekel, da poezija ni stand­up, a na dogodku ignor 
so najbolj vžgale zabavne pesmi 
po nesreci sem prišel 
na zadnji dan brecljeve razstave 
v galeriji vžigalica, ker sem želel piti kavo s prijateljico, ki tam dela, in si potem še cel mesec ponavljal: 
ameriška jajca so sveta 
zanima me, kakšen vonj je imelo ameriško vrhovno sodišce, 
ko se je aktivist za podnebne pravice 
usedel na tla pred vhodom 
in sežgal 
v zda sem imel fanta, ki je videl moje oci, ko sem govoril z visokim veslacem, in me vprašal, ali greva narazen, ker ni od vceraj, ker ni kot noc niti kot konj, 
ker ni priplaval po prežgani juhi 
Iz zbirke Trepete 
st. mary's city, zda 
I. 
trans sošolka tik pred koncem ure predmeta, ki sem si ga izbral na študentski izmenjavi v marylandu, 
vstane in naznani svoje nestrinjanje z obravnavo drame 
francoz gallimard se je zaljubil v kitajsko operno pevko song 
pevka je bila pevec, 
ki je z belilom na obrazu in povit v svilo iz gallimarda iztiskal državne skrivnosti 
na koncu je gallimard izvedel 
za prevaro, si nadel kimono in se ceremonialno zabodel 
sošolka profesorju predlaga, naj naslednjic omeni transfobijo, ki curlja iz didaskalij, in odide iz ucilnice 

II. 
med diskusijo pri drugem predmetu 
se zatopi v papir pred sabo in riše po njem 
roman nikoli ne razkrije spola pripovedovalke_ca 
sošolec, fant, s katerim se sošolka najvec druži, komentira prizor, v katerem protagonistko_a kaca ušcipne v mednožje 
ce je bilo kaj za ušcipniti, 
je potem verjetno moški 
ha ha 

gledam jo, cutim, kako se krci, zvija v kepo neudobja, 
in po koncu ure 
zbeži iz predavalnice 
III. 
v zadnjih tednih semestra 
se odvije kabaretna predstava 
ženske vseh polti plešejo ena po drugi, na odru se dotikajo blešcecih teles, vpetih v steznike, na njihovi koži ostanejo rdece ustnice 
z vsakim nastopom pridejo 
nova razkrita telesa, novi feromoni, spušceni ob melodijah r&bja, 
dokler na oder ne stopi sošolka 
na rokovske udarce bobna, na bas kitaro, besno od gneva, se vrti, izvaja kolesa in krici besedilo o disforiji 
slece usnjeno jakno, strga hlace z nog 
ljudje se derejo od veselja, pridružim se jim 
vzame steklenico penine, jo drži med stegni 
in jo odpre 
da se izlije po nas 
izbruhek XIV. 
[Današnji geji] tresejo svoje riti, dvigujejo mezince v 
zrak in s svojimi kastratskimi glasovi stokajo o tem, kaj vse so jim prizadejali ti grozni heteri. Obnašajo se kot 
zabavišcne spake. 
Brigitte Bardot 
ko smo se na igrišcu igrali neverjetne, sem vedno želel biti violeta 
ko smo se igrali našo malo kliniko, sem vedno želel biti velepicka 
ko je bilo dneva in igre konec, sem natrpal torbo, zaklenil sem se v šolsko stranišce in cakal, da v hrbtenici najdem pogum, 
da se odpravim domov 
hoja je potekala v vijugah po labirintu, iskanju nacinov, kako se izogniti starejšim fantom 
ko sem jih zagledal 
na poti pred sabo 
in se ni bilo vec mogoce skriti, sem zatrl zibanje bokov, moje roke so igrale sprošcenost, vedno togo, in z vso resnostjo, ki sem jo premogel, 
sem strmel predse 
vcasih niso rekli niti besede, vcasih so le utihnili 
in me opazovali 
a vedno so me izvohali 
cetudi sem se spremenil v zrak 
cetudi sem se spremenil vanje 
izbruhek XXI. 
poezija bi tut men dala shizofrenijo paranoia je rojena iz same zahrbtnosti pomena v le­poslovju avtizem je v kamen zapisana definicija besede 
Miha Jug 
požgal bi vse, kar leze in gre, 
dokler me ne objame okoli pasu 
in dvigne v zrak, 
da zacvilim 
in mi bingljajo noge, kot je to pocel moj brat ko ne hrepenim vec po srkanju tvojega mozga, 
postaneva brata 
ljubimcev je lahko omejeno, 
bratstva ne 
izbruhek XX. 

Tako majhna sta. In jaz sem, še vedno, mlad moški. V 
njem živi moja crna jeza, stvarjena rdece. 
Jericho Brown 
kadar prehitro tipkam sporocilo v anglešcini, se ujamem, 
kako besedo son 
po nesreci zapišem 
kot song 
kako neumno sem domneval, da moj oce ni nastal, ampak preprosto je 
prazniki in rojstni dnevi, ko ga ni bilo doma, v mojih oceh postanejo nujen beg, kricanje se prelevi v nemoc, alkohol je pomirjevalo 
nicesar ne vem o odgovornosti 

po enem mesecu zaprtega oddelka je dosegel, da sem lahko ob njegovem obisku prvic zapustil sobe bolnice in za pol ure dihal svež zrak 
oci so se mu solzile, ko je videl, 
kako strmim v nebo 
nihce ni le žrtev, 
še jaz ne, 
mucenik, kadar se spodobi 
izbruhek XVIII. 

Sami smo neuporabni. Še dobro, da nisi sam. 
Evelyn Wang 
moja mama vsako bolecino hitro pogoltne, da se cim prej prebavi 
ko ji od zdravil za raka 
noge niso nehale otekati, se je režala njihovi velikosti, dokler ni zacela kašljati od zasevkov na pljucih 
v neki svoji temi 
je vedela, 
da to še ni bil konec 
v neki svoji temi 
nisem razumel, zakaj tudi drugi ne želijo umreti 
zakaj mi niso pustili umreti 
mama je z ocetom kot v transu klicala psihiatre, terapevtke, šamane, zdravilke, kuhala kamilice, pripravljala oblacila, razvozlavala vozel, me pokrivala z odejo, vozila na morje, vozila v hribe, vozila, cel dan vozila, da bi me naucila 
kako se pogoltne smrt 
kamnik, slovenija 
ob sedmih zjutraj 
stopim z busa 
mimo mene drvi 
kolesarska družina s celadami, širokimi ocali 
in oprijetimi dresi 
metalec na plesišcu 
je imel okus po pivu 
hodim mimo pekarne, varnega pristana starih moških v delavskih pajacih 
vidi ovog pedera 
mišicnjak v kadilnici 
je imel okus po viskiju 
ko prestopim prag stanovanja, 
vame vstopi tišina 
sprašujem se, ali je bel prah na tleh dnevne sobe 
posip za krofe 
doma sem 

282 
Saša Bucan1 Orehovlje 19, Kranj sasa.bucan@gmail.com 

Rok Zelenko 
Rok Zelenko se je rodil v družini umetnikov: oce Karel Ze­lenko (1925) je grafik, kipar, keramik in ilustrator, mama So­nja Rauter (1918–2010) je bila kiparka. Otroštvo je preživel v Kamniku, kasneje se je družina preselila v ljubljansko naselje Trnovo. Ko so starši najeli hišo v Grožnjanu, je tudi sam prvic stopil v to mesto, ki ga je za vselej zaznamovalo. Leta 1975 je diplomiral na slikarskem oddelku Akademije za likovno umet­nost v Ljubljani. Leta 1977 je postal clan Društva slovenskih likovnih umetnikov. Motivno v ospredju Zelenkovega slikarstva stoji clovek, njegov celoten opus pa zaznamuje jasno opredelje­na likovna govorica klasicnega slikarstva, kjer pa veliko vlogo igra izjemen kolorit; že samo kolorit predstavlja avtorja, ki ga je zaznamoval s soncem, svežino in svetlobo obdan življenjski pro­stor istrskega mesteca Grožnjan. Kljuc­ne­be­se­de:­Rok Zelenko, slikarstvo, kolorit, krajinarstvo in figuralika, Grožnjan 
Rok Zelenko was born into a family of artists. His father Ka­rel Zelenko (1925) is a graphic artist, sculptor, ceramicist and illustrator, and his mother Sonja Rauter (1918–2010) was a sculptor. He spent his childhood in Kamnik, before the family moved to Ljubljana’s district of Trnovo. When his parents rented a house in Grožnjan, he set foot in this town for the first time, which had a lifelong impact. He graduated from the Department of Painting at the Academy of Fine Arts and Design in Ljubljana in 1975. Two years later, he became a member of the Slove­nian Association of Fine Arts Societies. In the foreground of Zelenko’s painting is the motif of Man, while his entire oeuvre is characterised by a clearly defined artistic language of classical painting, where exceptional colour plays a vital role. The use of colour in itself represents the artist, who was influenced by living in the sunlit Istrian town of Grožnjan, which is full of fresh­ness and light. Keywords:­Rok Zelenko, painting, colour, landscape and figu­ration, Grožnjan 
Rok Zelenko se je rodil leta 1951 v družini umetni­kov: oce Karel Zelenko (1925) je grafik, kipar, keramik in ilustrator, mama Sonja Rauter (1918–2010) je bila kiparka. Otroštvo je preživel v Kamniku, kasneje se je družina preselila v ljubljansko naselje Trnovo. Ko so starši najeli hišo v Grožnjanu, je tudi sam prvic stopil v to mesto, ki ga je za vselej zaznamovalo. Leta 1975 je diplomiral na slikarskem oddelku Akademije za likov­no umetnost v Ljubljani. Leta 1977 je postal clan Druš­tva slovenskih likovnih umetnikov, naslednje leto pa je prvic samostojno razstavljal v ljubljanski Bežigraj­ski galeriji. Imel je številne samostojne razstave (pre­ko 130) in sodeloval na mnogih skupinskih razstavah doma in širom po svetu. Z ženo Leonido Bernetic sta v Grožnjanu, kjer živita, kmalu po poroki odprla tudi galerijo Porton. Rok Zelenko je tudi clan ULUPUH­a in Hrvaškega društva likovnih umetnikov na Reki, tajnik 
Univerzitetna dipl. umetnostna zgodovinarka, muzejska svetovalka, Medobcinski muzej Kamnik – Galerija Miha Maleš. 

Društva likovnih, kulturnih in javnih delavcev Grožnjan, 
leta 1989 pa je postal tudi predsednik umetniškega 
sveta mestne galerije Fonticus v Grožnjanu. Leta 2000 
je sodeloval v projektih umetniške skupine Hermeticni 
kromatizem. S kolegom Giampietrom Vianellom Casi­
so koncipirata ciklus razstav Arheologija bodocega, ki 
je v nenehnem nastajanju še vse do danes. Rok Zelen­
ko živi in ustvarja v Grožnjanu. Rok Zelenko je bil tako rekoc vse svoje življenje ob­
krožen z umetnostjo, z zanimivimi prostori in ljudmi in 
vse to je Roka pospremilo na njegovo dolgo ustvarjal­
no pot, po kateri hodi še dandanes. Ustvarja motivno 
raznolike podobe, ki se vijejo med življenjem, imagi­
narnim in sanjami in živijo svoje življenje kot neke vr­
ste dnevnik na številnih podobah, ki jih Rok Zelenko 
zapisuje z izjemno barvitim koloritom, ki ga narekuje 
tako umetnikova narava kot tudi okolje, v katerem ži­
vi in ustvarja že od leta 1980. Leta 1975 je zakljucil 
študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in 
se kmalu potem preselil v Grožnjan. Od leta 1965, ko 
so še v casu naše bivše države umetniki stopili skupaj 
in ta istrski biser dvignili iz prahu in ruševin v življe­
nje, to mesto Roku predstavlja vir neusahljivega navdi­
ha, ki ostaja svež še danes. Sprva je mesto in njegovo 
okolico obiskoval z ocetom Karlom Zelenkom, ki je bil 
tudi med pobudniki Grožnjana kot mesta umetnikov, 
potem pa je zacel za seboj pušcati svojo lastno sled, 
ki se ji je pridružila tudi njegova žena Leja, ki skupaj 
z umetnikom kreira zanimivo keramiko. Stopiti v Por­
ton, hišo in galerijo zakoncev Zelenko, je carobno, kaj­
ti vsak še tako skrit koticek je zapolnjen s sanjskimi, 
simbolnimi, mitološkimi in realnimi izseki, ki sestavlja­
jo zgodbe. Atrij in loža sta polna keramicnih »vsadkov«, 283 ki živijo svoje življenje v fasadi stare hiše in govorijo zgodbe, ki so nam blizu, ko spoznavamo Rokovo likov­no govorico, ki se iz njegovih slik seli na drug medij in stopa v nelocljivo vez z ostalimi umetniškimi clani dru­žine – ženo Leo in sinom Markom. 
Motivno v ospredju Zelenkovega slikarstva stoji clo­vek, ki umetniku predstavlja popotnika v casu, ujetega v trenutku, lahko se javlja iz realnega umetnikovega življenja, iz spomina ali zgolj iz sanj. Zelenka zazna­muje jasno opredeljena likovna govorica klasicnega slikarstva, kjer pa igra veliko vlogo izjemen kolorit; že samo kolorit predstavlja avtorja, ki ga je zaznamoval s soncem, svežino in svetlobo obdan življenjski pro­
stor in nenazadnje tudi umetnikova osebna naravna­
nost sprošcenega in radovednega cloveka. Grožnjan, arhaicno umetniško mesto, polno drobnih ulic in ži­vahnega življenjskega utripa, zaznamovano s festivali, poulicnimi gledališci in artisti, carobno glasbo toplega poletja in s samotnostjo in z nostalgijo prežeto zimo, nudi umetniku tako zatocišce kot navdih za kreiranje novih zgodb. Kot fantic je z družino bival v krasnem starem osemkotnem stolpu, imenovanem Trutzturn, v Kamniku in se kasneje preselil v Ljubljano, kjer se je v nasprotju s prostranostjo kamniškega bivališca na hribu pocutil utesnjenega. Prav Grožnjan mu je s svojo arhaicno podobo vrnil prostor, ki ga je kot mladenic povezal s svojim ljubim, a izgubljenim Trutzturnom in se takoj predal mestecu, ki je, ko je stopil na svojo pot, postal tudi njegov dom. Številne ulice, vitke in gibke ci­prese, ki zaznamujejo istrski prostor, cerkvice in daljni pogledi iz mesteca na hribu proti raznim koncem tega idilicnega, v casu pozabljenega prostora s svojo foto­genicnostjo pristanejo na številnih Zelenkovih platnih. Najpogosteje slika nocne prizore s paleto raznolikih odtenkov modre, v katero posega z znacilno istrsko ar­hitekturo v svetlejših ali temnejših tonih. V nebo vpijo­ci cerkveni zvoniki, fasade stavb in palac z gotsko in renesancno zarisanimi prvinami se javljajo osamljene, a še pogosteje se v zavesi noci rišejo številne figure v ložah, na trgih in ulicah, kajti mesto domala nikoli ne spi. Zelenko veseljake odslikava v mavricnem koloritu, 
ki je tudi zaradi svetlobe poudarjen kot center osvetli­
tve in vlece naš pogled iz nostalgicne temnine spokoj­nega okolja v vrvež zabave. 
Zelenkove slike sovpadajo z dolocenim ciklom, ki pa ne nastaja samo v dolocenem casovnem obdob­ju – k posamicnemu ciklu se vraca, ko sta motiv ali tema temu primerna. Tako lahko nocne prizore iz cikla Istrske noci srecujemo tako danes kot v obdobju, ko je avtor zacenjal svojo umetniško pot – seveda, ne gre drugace – avtorjev svet je bil in ostal v malem istrskem mestecu, ki je tako nekoc kot danes ponujalo živost in pestrost, locnico med temo in svetlobo nocnega življe­nja. Slednje ga pravzaprav ne privlaci le v njemu lju­bem Grožnjanu, ampak tudi drugod, v mestih, kamor zahaja zaradi neskoncne ljubezni videti in slišati vselej novo, a se hkrati tudi vracati v cas in prostor nostal­gicnega mesteca na hribu. Cikel Potovanja zaznamuje avtorjevo slo po raziskovanju, iskanju novih trenutkov, novih množic, novih predelov mest, ki jih vztrajno ra­ziskuje ali pa se vanje znova vraca. Rok Zelenko je umetnik, ki ga privlaci utrip urbanega prostora – zapi­
284 suje skrite koticke, velicastne kulise starih hiš, rdece cetrti, mehkobo starih mestec, mestne znamenitosti. Rad se ustavi ob vagabundu, paru, ki pozno v noc po­nocuje v kotu, lepi gospodicni v prodajalni sladic – vse to so zgodbe malega cloveka, ki ga avtor postavi na pi­edestal in mu pokaže njegovo pomembnost ter ga za­piše v vecnost. Motivno ga zanima tudi osebni prostor posameznika, zato veckrat naletimo na spalnico, kjer figura brez posebne vloge stoji ob oknu ali pa vsakda­nje poležava na postelji. Vcasih so to sanjske podobe, kjer se najpogosteje ženski liki povezujejo s posamez­no živaljo v še bolj divjem in fantasticnem koloritu, kot je že sicer znacilen za umetnika. Simbolno, mitologija in realna podoba se povežejo v intenzivni barvitosti, telesa so v nekem breztežnostnem prostoru. 
Pravo nasprotje temu cunamiju barvitosti in optimi­zma predstavlja cikel Inferno, ki je zacel nastajati v za­cetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je pred umetnikovimi ocmi z vso grozo, trpljenjem in destruk­cijo propadala naša nekoc skupna država. »Babilonski stolp« se je rušil, »Evropa« se kot gigantski paparac s fotoaparatom sklanja nad krvavimi trupli – požgano mesto z ostanki nekdanjega življenja. Tako kot mnoge izmed nas, ki smo živeli v casu razbitja Jugoslavije, je tudi Zelenka vojna pobila … »Nemoc ob strahotah v Bosni je postala nevzdržna. Ukvarjanje s clovekom je izgubilo smisel.« 
Tako je nekako namerno, morda iz obupa nad so­clovekom, Zelenko zašel na pot abstrakcije, kjer pa je šlo, kot pravi sam, bolj za neke fragmente umetnikovih idej, ki so imele v sebi premalo osebne filozofije. Na prelomu tisocletja je v Grožnjan prišlo nekaj italijan­skih slikarjev ter pesnik in kritik Pino Bonanno, ki je osnoval umetniško gibanje Hermeticni kromatizem. Bilo je ob pravem casu, kajti zaradi razpada Jugosla­vije je nekdaj živahna umetniška skupnost v Grožnja­nu zamrla, s tem pa so se odprla nova vrata. In zacel je nastajati cikel Genesis. Zaznamuje ga nenavadna enotnost – avtor je kot izziv zacel raziskovati likovni prostor, ki je iz tako znanega kvadrata ali kroga prešel v trikotnik. Trikotniki nastopajo samostojno, a pogoste­je se povezujejo v skupine dveh, treh ali vec in govorijo koncno zgodbo. Zaznamuje jih mocan kolorit, na kate­rem ali iz katerega se nenaglašeno javljajo posamicne miniaturne figure, ki ponazarjajo dogajanje, zgodbo, ki pa ni vzeta iz mitologije ali drugih znacilnih simbolov v smislu uprizarjanja neke zgodbe, ampak jo avtor upo­rabi kot metaforo za nek širši osebni razmislek znotraj svoje osebne filozofske misli. V trikotnih površinah se tako javljajo umetnikovi pogovori, razmisleki, odgovori in dognanja o prenekateri snovi, temi, ki leži v umet­nikovih mislih; to so vprašanja univerzalnega clove­kovega razmišljanja – o svetu, cloveku, naravi, mitu, simboliki in še naprej in vselej zavestno z vecno zave­zanostjo k vprašanju svetlobe in barve, ki se tudi v teh delih zazdita bistveni.2 
2 Zapis je del besedila Saše Bucan iz kataloga avtorjeve razstave z naslovom Barvitost vsakdana (Galerija Miha Maleš, Kamnik, 17. november 2023 – 23. februar 2024). 









Matjaž Šporar1 Šmarca, Kamniška cesta 63a, Kamnik Mhe_medija@t-2.net 

Utrinek casa za vse case 
Ob 140-letnici rojstva Petra Naglica (1883–1959), fotografa iz Šmarce pri Kamniku 
Prispevek je hvaležen poklon prednikom in morebiten nav­dih novim generacijam umetnikov, da s svojim ustvarjalnim odnosom in domišljijo vzpostavljajo globok temelj kulturi naro­da. Prizadevanja v tej smeri pa tako krepijo kulturno zavest po­sameznika kot tudi celotne družbe. Naglic je za casa svojega ustvarjanja zabeležil pisano paleto motivov, ki so bili izbranim avtorjem vir navdiha. Nekateri izmed njih so bili zvesti fotograf­ski predlogi, medtem ko so se drugi odmaknili od nje in avtorsko zasnovali svoje delo. Likovni projekt, ki je pred vami, tako pred­stavlja dialog med fotografijo in slikarstvom, med preteklostjo in sedanjostjo, saj se z vkljucitvijo sodobnih likovnih umetnikov ohranja spomin na Naglica, oživlja njegova fotografska dedišci­na obenem pa jo tudi umetniško nadgrajuje. Kljuc­ne­be­se­de:­Peter Naglic, fotografija, likovna umetnost, dedišcina 
The article is a tribute of gratitude to our ancestors and a potential inspiration for new generations of artists to establish a deep­rooted foundation for the nation’s culture with their crea­tivity and imagination. Efforts in this direction strengthen the cultural awareness of individuals and society as a whole. Du­ring his artistic endeavours, Naglic recorded a colourful range of motifs, which were a source of inspiration for the selected authors, some of whom remained faithful to the photographic proposals, while others moved away from it and created their own work. The art project in front of you thus represents a dialo­gue between photography and painting, between the past and the present, as the inclusion of contemporary fine artists pre­serves the memory of Naglic, revives his photographic heritage, and simultaneously highlights its artistic grandeur. Keywords:­Peter Naglic, photography, fine art, heritage 
Povod za nastanek umetnostne zbirke po Naglice­vih motivih je bil, da se v letu 2023 primerno obeleži 
140. obletnica njegovega rojstva, dodaten vir navdiha pa je prišel iz plemenitosti, ki jo je Naglic nosil v srcu, iz vrednot, ki jih je živel, in njegove ustvarjalnosti, s ka­tero je oblikoval svoja dela. 
Sama ideja za umetnostno zbirko je dozorevala dalj casa. Osnovna želja je bila, da se po eni strani Na­glicev fotografski opus preplete z razlicnimi likovnimi tehnikami in se mu s tem da nova dimenzija; po dru­gi strani pa je to izraz hvaležnosti generacijam pred nami za dar vere in ustvarjalnosti. Projekt »izdelave li­kovnih umetnin na osnovi fotografij Petra Naglica, ki nastaja po ideji in usmeritvah fotografovega vnuka in skrbnika njegove zapušcine, v sodobnem slovenskem umetnostnem prostoru poudarja kot izstopajoc«2 
1­­­Inženir­elektrotehnike,­podjetnik 2­­­Andrej­Doblehar,­2023:­Likovne­transformacije­fotografij­Petra­Naglica.­Utrinek casa za vse case, Razstavni katalog. 22. 

umetnostnozgodovinski vidik. »K sodelovanju so bili povabljeni številni vidni in zanimivi slovenski ter tudi 
nekateri tuji umetniki. Izhodišcno raziskovalno vpra­
šanje, ki se postavlja ob tem projektu, je odnos med slikarstvom in fotografijo, saj se je v zgodovini umet­nosti to razmerje gradilo postopoma in se oplajalo na 
razlicne nacine. 
Temeljni ustvarjalni problem je reinterpretacija foto­grafske materije, h kateri je vsak umetnik pristopil po svojem lastnem razmisleku ter na svoj avtorski tako tehnicni kot slogovni nacin. Bogata zbirka slikarskih, risarskih, graficnih in kiparskih del skoraj tridesetih umetnikov oziroma umetnoobrtnih mojstrov je torej nastala na osnovi izbranih Naglicevih fotografij in v dialogu s fotografiranimi motivi. Ta likovna dela ne sa­mo oživljajo crno­bele zgodovinske fotografske zapise, ampak jih tudi umetniško nadgrajujejo.«3 
Peter Naglic je kot ljubiteljski fotograf v svojem ce­
lotnem obdobju ustvarjanja posnel izredno raznovr­
stno tematiko: od portretne, žanrske, krajinske do arhi­tekturne tematike, tako posvetne kot sakralne. Ravno zaradi te raznovrstnosti fotografskih posnetkov je tudi težnja celotnega projekta po raznolikosti, tako po šte­vilu avtorjev kot tudi umetniški realizaciji njihovih del. Iz sklopa portretnih motivov sta predstavljena portreta To­ma­ža­Per­ka, ki je Naglica upodobil v zrelih letih, in Vik­tor­ja­Šesta, ki je celopostavni figuri Naglica kot fo­tografa dodal pogled na znano kamniško ulico Šutno. Na tretjem delu iz tega sklopa pa je Ta­dej­Žug­man prijazen družinski motiv Naglica z njegovo najmlajšo 
3­­­Andrej­Doblehar,­2023:­Likovne­transformacije­fotografij­Petra­Naglica.­Utrinek casa za vse case, Razstavni katalog. 22. 


Janko Orac: Romar, grafika, 2023 

hcerko Katarino na ramenih izrazil v fotorealisticnem slogu. Podoben družinski motiv v tehniki lavirane risbe je Mar­jan­Man­cek fotografski motiv otroške igre s cizo sicer preoblikoval ter vkljucil Naglica, ki s kolesom pre­važa hcerko na cizi, obenem pa v ozadju dodal veduto domacega Homca. Nagliceva romanja so predstavlje­na z dvema motivoma, ki sta vsak na svoj nacin upo­dobljena v zanimivi tehniki. Marcos Jerman je v tehni­ki vitraja upodobil Sv. Višarje, medtem ko je izraelski 
umetnik Amir­Rom upodobil odpravo romarjev v Sveto 
deželo na žgani keramicni plošci. Fotografija Naglice­vih otrok kot kolednikov je navdihnila Mar­to­Ja­ko­pic­Kunaver, upodobila jih je na svoj prikupni nacin z iz­razitimi barvami. Zajetno število Naglicevih posnetkov predstavlja dokumentarni vidik. Prostor pred Prešer­novim spomenikom je bil pogosto sticišce slavnostnih dogodkov, ki so bogatili našo preteklost. Kongres Kri­stusa Kralja iz leta 1939 je nagovoril Fran­ca­Voz­lja, da ga je upodobil v zabrisanem praznicnem vzdušju. Mocne povezave Naglica s Plecnikom so razvidne iz fotografskega beleženja gradnje njegovih del. Domi­selno upodobitev izbranih objektov z dodanim portre­tom mojstra Plecnika je naslikal Jo­že­Bar­tolj. Nave­zavo na Plecnika ponuja tudi delo ilustratorja Zorana Smiljanica, ki so mu Nagliceve fotografije služile za izdelavo stripa o arhitektu. Med dela, ki predstavljajo dokumentarno fotografijo, lahko uvrstimo izstopajoco racunalniško grafiko, ki prikazuje slovesnost na kam­niškem Glavnem trgu in jo je upodobil Du­šan­Ster­le ter vanjo vkljucil tudi crno­belo Naglicevo fotografijo. V veliki meri je avtorsko zasnoval svoje delo­Jan­ko­Orac, ki je grafiko z naslovom Romar še dodatno opremil z Jakobovo školjko kot simbolom romarjev. Iz Naglice­vega domacega, kamniškega okolja prevladujejo ve­dute in krajine, izdelane v razlicnih tehnikah. Bogdan Potnik je izdelal panoramo Kamnika, Du­šan­Ster­le pa pogled na Mali grad. Panoramski motiv, ki je v svoji fo­tografski osnovi sestavljen iz treh posnetkov na steklo in prikazuje kuliso Kamniških planin, je izdelal To­maž­Perko, prav tako znacilen motiv pastirskega naselja na Veliki planini pa je upodobil Ja­nez­Ko­va­cic. V zvrst krajin lahko uvrstimo tudi znacilno veduto Bleda, ki jo je v tehniki tiska na rocno izdelan papir odtisnil Ja­nez­Ro­zman. Enega bolj znanih krajinskih motivov – reko 
294 Savo s Šmarno goro – je upodobil Jošt Snoj, svežino 
Dušan Sterle: Kamnik, Glavni trg, 1933, racunalniška grafi­ka, 2021. V sredini Nagliceva fotografija Glavnega trga. 
pomladi pa je vnesel v delo Cvetoce drevje. Obe deli sta impresionisticno zasnovani in se odlikujeta z bo­gatimi barvnimi nanosi. V graficni tehniki je Mi­ha­Eric­z zgodovinskim triptihom ponazoril usodo homškega prosvetnega doma. 
Celotna zbrana likovna zbirka, katere manjši del je prikazan v tem prispevku, je torej v prvi vrsti poklon Petru Naglicu in njegovi ustvarjalni poti, po drugi stra­ni pa poudarja lepoto umetnosti in ustvarjalnost so­dobnih avtorjev, ki so prisluhnili navdihu in se zazrli v zgodovino. Umetniška dela, katerih temelj so Naglicevi fotografski zapisi, nam tako že davno minule podobe iz ustvarjalne dobe naših prednikov zopet oživijo. Ob skrbi za ohranjanje in varovanje kulturnih vrednot in naših korenin, ob trudu za prepoznavnost dedišcine in samobitnosti našega naroda pa je bila moja želja tudi bodocim generacijam podariti Naglicev in naš »utrinek casa za vse case«. 
Ljudje kot samostojne osebnosti, oblikovani vsak v svoji lastni izvirnosti, se združujemo in povezujemo v razlicne družbene skupnosti. Smo bitja, ki izžarevamo in oddajamo v okolico svoje cutenje, s svojim razmiš­ljanjem in delovanjem oblikujemo okolje, v katerem živimo. Vse to se odraža v našem odnosu do ljudi, ki jih vsakodnevno srecujemo na svojih poteh. Se pa te energije iz okolice prelivajo tudi v obratni smeri in vpli­vajo na naše sprejemanje sveta. Vrednote so tiste, ki plemenitijo naš znacaj in nas usmerjajo k uresniceva­nju življenjskega smisla. Ta pot pogosto ne gre v ravni crti, a vedno poskrbi, da znamo stopati po poti notra­njega razvoja. Starši so nam odprli to pot do lastne­ga obzorja, a kako široko bo to obzorje in kje bo meja neznanega, nedosežnega, neulovljivega, je skrivnost, ki jo vsakomur podarja Stvarnik. Višje se pomikamo, širše je to obzorje in vecje so daljave, ki jih doseže naš pogled. Vsakomur je namenjena edinstvena pot in bolj ko je ta pot, ki se giblje med preizkušnjami, neshoje­na, vec truda zahteva, a sled, ki ostane, je bolj globo­ka. Zagotovo lahko med osebnosti, ki so pustile glo­boko sled svojega življenja, casa in okolja, v katerem so živele, uvrstimo šcetarskega mojstra, tovarnarja, romarja, planinca, clovekoljuba, predvsem pa amater­skega fotografa Petra Naglica iz Šmarce pri Kamniku, oceta moje mame. 



Šutna, 1940 (Foto: Peter Naglic) 
Kako s svojimi mislimi in besedami izraziti odnos do osebe, ki je nikoli v življenju nisi srecal, se nikoli z njo pogovarjal, nikoli nisi imel priložnosti, da bi cutil njeno bližino? A veš, da si prišel po njej, v svojem sr­cu cutiš, da si del nje in da je ona del tebe. Zanimivo je, da ta nevidna vez z leti pridobiva na moci, da je iz dneva v dan mocnejša. Malokomu je dano, da lahko svojega deda spremlja na tako izviren in globok nacin, in ravno iz te globine rodbinskih korenin se napaja mo­ja osebna zgodba.  
Mladostna razposajenost je, kot se spominjam, tudi mene navdihovala, da sem že v ranem otroštvu pre­gledoval in raziskoval podstrešje v dedovi rojstni hiši. Pogosto sem spraševal tudi teto, ki je še zadnja živela v njej, kaj se skriva za vrati, ki vodijo na podstrešje, pa mi je zgolj hudomušno namignila: »Fantek, zgoraj je pa šac.«4 Še danes sem preprican, da si tudi v sanjah ni predstavljala, da je bil zgoraj res pravi zaklad, kate­rega vrednost odkrivamo in prepoznavamo šele sedaj. Med odrašcanjem sem tudi kasneje še veckrat izkori­stil priliko za obisk podstrehe, a videti je bilo, da tam že dolgo ni bilo žive duše. Pajcevine tu in tam, zapra­šenost, ki je potrjevala neobljudenost in nedotaknje­nost zapušcenih stvari, vonj po plesnobi in preperelem lesu, v dimniku z letnico 1890 ostanki saj, ob njem pa lesena konstrukcija, ki je ponazarjala, da so nekoc tu sušili tudi mesne dobrote. Stara, dotrajana streha je tu in tam že prepušcala snope žarkov, ki so prebijali od­služeno cementno opeko in obogateni z migotajocimi prašnimi delci v podstrešnem prostoru ustvarjali neko skrivnostnost. 
4­­­Der­Schatz­(nem.):­zaklad. 
Viktor Šest: Šutna in figura Petra Naglica s foto opremo, 1903, olje na platnu, 2022 
Zopet drugic, ob deževnih dnevih, pa so se kazale dežne kapljice, ki so vztrajno pronicale skozi staro kri­tino in klicale gospodarja k obnovi. Na sredini podstre­šnega prostora je bil iz starih desk rahlo dvignjen le­sen hodnik, po katerem je vodil dostop do podstrešne sobice, ki je bila v vzhodnem delu stavbe, s pogledom na domaci vrt. Pred to sobo je bil ostanek nekdanje temnice, v kateri so nekoc nastajale dedove fotograf­ske stvaritve. Ob delno ohranjeni fotografski opremi, ki jo je uporabljal pri svojem delovanju, pa se je v ori­ginalni fotografski embalaži na steklih in filmih ohra­nil njegov ustvarjalni opus. Ob podrobnejšem pregle­dovanju vsebine ohranjenega gradiva sem z obcutki zadovoljstva in hvaležnosti prišel do spoznanja, da se je gradivo skoraj v celoti ohranilo, in to v zavidljivi kva­liteti, kljub ne najbolj ugodnim pogojem hranjenja. Po zacetnem, morda malce negotovem spogledovanju z zbirko in odkrivanjem njenega sporocila je v moji no­tranjosti pricelo rasti prepricanje, da bo tako, kot je ta zbirka zaznamovala dedovo osebnost, tudi meni spre­menila življenje. Na sreco moje otroško spogledovanje s podstrešno zakladnico nikoli ni bilo dovolj resno, kaj­ti s prezgodnjim odkritjem bi se utegnila usoda zbirke obrniti v povsem drugo smer, od koder ne bi bilo vec povratka. 
Prvi vtisi proti koncu 90­ih let prejšnjega stoletja, ko sem zbirko dejansko odkril, so mi dali cutiti, kot da vstopam v pozabljeno deželo svojih prednikov, odkritje, ki je bilo pred menoj, pa je bilo napoved necesa, kar me bo v prihodnosti spremljalo, bogatilo in tudi vzgaja­lo. Ob ponotranjenju te zbirke sem zacel prepoznavati njeno kulturnozgodovinsko dokumentarno vrednost, navdahnilo pa me je tudi pomembno spoznanje, da 295 

Marjan Mancek: Peter Naglic leta 1935 s kolesom vozi hcer­ko Katarino, lavirana risba, 2023. 
je ded pravzaprav ostal na pol poti. Zato sem sprejel za svojo nenadomestljivo nalogo oz. poslanstvo, da je vredno to zgodovinsko pricevanje o življenjski in us­tvarjalni poti Petra Naglica predstaviti širši javnosti, da to preprosto moram storiti. Tako je ded s svojo zapu­šcino v dobršni meri vplival na smer moje življenjske poti, na kateri me njegovo delo spodbuja še danes. 
Peter je bil že kot mladenic dejaven na razlicnih podrocjih in je kazal vrsto spretnosti, med katerimi je izstopal njegov tehnicni talent, in pri katerih se je odra­žala njegova ustvarjalnost. Razlicna podrocja njegove­ga delovanja oz. življenja simbolizirajo trije predmeti: šcetka, fotoaparat in školjka. Od nekdaj ga je zanima­lo podrocje tehnike in takratno zgodovinsko obdobje, bogato s tehnicnimi izumi, je bilo kot nalašc za nje­govo uveljavljanje v podjetniškem svetu, v katerem je uspešno deloval tudi kasneje, ko se je prikljucil ocetu pri domaci šcetarski proizvodnji. 
Dejstvo, da je bil prvorojenec v Naglicevi družini, mlajši brat pa je obiskoval Škofijsko klasicno gimna­zijo z namenom, da bi kasneje postal duhovnik, ga je prepricalo, da se je odlocil za to poklicno pot. Pri tem pa se vseeno poraja domneva, da je cutil dolo­ceno razpetost, saj se je iz tega casa ohranilo že ne­kaj kvalitetnih fotografskih posnetkov, ki so dali slutiti, da bi lahko bila fotografija njegova prva izbira. Tudi po njegovi dokoncni odlocitvi za družinsko tradicijo šce­tarstva mu je oce še vedno odpiral vrata tudi v svet fo­tografije. Sprva mu je nudil financno podporo, kasne­je pa tudi moralno, saj je na sinovo željo dal v streho domace hiše vgraditi steklene elemente, s cimer mu je bilo omogoceno v ateljeju v mansardnem delu hiše fotografiranje portretov z naravno svetlobo. Šcetarsko znanje je Peter Naglic pridobil v avstrijskem Gradcu v letih 1911–1914, kasneje je tam pridobil še naziv šcetarskega mojstra. Po razmeroma zgodnji ocetovi smrti sta kot predstavnika tretje generacije šcetarjev v družini skupaj z bratom Karlom, ki je prekinil študij elektrotehnike, leta 1922 prevzela domaco obrt ter ustanovila Tovarno šcetk in copicev. 
Eksistencna svoboda, ki mu je bila s tem zagotovlje­na, pa mu je nudila dodatne možnosti, da je lahko ob
296 svojem poslovnem delu ambiciozno zastavil tudi foto-

grafijo. In prav tu je zapustil najvecjo sled. Ljubezen, ki jo je gojil do fotografije, je povzrocila, da je nastala obsežna in zgledno dokumentirana fotografska zbirka, ki se je na sreco tudi ohranila in tako predstavlja po­memben doprinos h kulturni in tehnicni dedišcini ne samo njegovega domacega kraja, temvec tudi širše. 
Pisanje o prednikih je pravzaprav zgodba o dožive­tjih in custvih; družina, dom, domace ognjišce, rod­binske korenine, domovina, vse to je del tebe, zato je v pisanje vedno vpeto tudi tvoje osebno doživljanje. Odnos do rodbinskih korenin lahko obogati smisel živ­ljenja in je dobra osnova za notranji razvoj lastne ose­bnosti, širše gledano pa to velja tudi za prepoznavnost naroda. Z beleženjem in dokumentiranjem zgodovine lahko na svoj individualni nacin kažemo razumevanje casa, ki ga sooblikujemo oziroma so ga nekoc obliko­vali naši predniki. Naša prizadevanja v tej smeri tako s casovno distanco ponujajo razkritja ter dragocenosti trenutkov in navad naših prednikov, ki so zanimiva ne le za nas, ampak tudi za prihodnje generacije. Naglice­va bogata in raznovrstna fotografska bera nam ponuja dragoceno možnost, da z radovednostjo zremo in po­doživljamo njegov cas in svet, v katerem je živel. 
Fotoaparat, drugi od treh predmetov, ki so ga naj­bolj zaznamovali na njegovi poti odkrivanja obzorja, mu je omogocil, da je za seboj zapustil globoko sled. Fotografije, ki jih je najprej snemal na steklene plošce, kasneje pa na film, je vseskozi tudi sam tehnicno ob­deloval. Njegova prva fotografija, ki predstavlja avto­portret, sega v leto 1899 in se je ohranila kot kabinet­ni portret s pripisom letnice na hrbtni strani. 


Naglicev spominski kovcek, opremljen z njegovimi predmeti (Foto: Toni Iglic) 
Razlicna podrocja njegovega ustvarjanja so na nek nacin razložljiva, kancek zagonetnosti pa ostaja skrit v njegovi ljubezni do fotografije. Samo od sebe se nam postavlja vprašanje, kje je dobil tisti prvi namig, ki ga je navdušil prav za to umetnostno zvrst, ki je bila v tedanjem casu šele na pohodu. Žal ni nikjer v njego­vih spominih ohranjen zapis, ki bi kakorkoli nakazoval, kako da ga je fotografija tako prevzela in navdušila za celo življenje. 
Med dokumentarne presežke Nagliceve ohranjene zbirke lahko uvrstimo fotografski zapis njegovega vo­jaškega življenja med prvo svetovno vojno na Ljubljan­skem gradu. Prikazan je vojaški utrip v zaledju front, posnetki pa dokazujejo, da je bilo to v primerjavi z živ­ljenjem na fronti, kjer so vojaki resnicno okusili gorje, bistveno bolj humano. Nadalje ne moremo spregledati Nagliceve prepoznave velicine duha mojstra Plecnika in njegovih arhitekturnih mojstrovin. Še vedno ostaja skrivnost, zakaj se je Naglic tako dejavno ukvarjal s si­stematicnim fotografskim beleženjem Plecnikovih del, saj jih je pogosto, kot bi bil profesionalni kronist, s foto­aparatom spremljal od zacetka do zakljucka gradnje. Na posnetkih z zacetka gradnje so vidni nacini gradnje in materiali, ki so bili kasneje ob dokoncanju prekriti s fasado, objekti so obicajno posneti z vseh strani, kot da bi se zavedal, da ustvarja dokumentarno gradivo, ki zahteva celosten pogled na stavbo. Naglic je preuce­val kamnine in morda je prav ob Plecnikovi zidavi, ki je vkljucevala tudi številne kamnite dele, sledil svojemu zanimanju. 
Za Naglica je znacilna tudi školjka, simbol romar­jev, ki je krepila njegovo duhovnost, saj je imel globok verski cut, izredno spoštljiv, a hkrati tudi zelo širok in življenjski. Njegov osebni odnos do Boga mu je nudil zatocišce pred dilemami in težavami, ki doletijo clove­ka v vsakdanjem življenju, krepil pa je tudi njegovo za­nimanje za romanja. Udeleževal se je številnih romanj po domovini in tujini, kjer je nabiral globoke vtise ter širil svoje duhovno in kulturno obzorje, krona vseh pa sta bili romanji v Lurd leta 1908 in prvo vseslovensko romanje v Sveto deželo pod duhovnim vodstvom ljub­ljanskega knezoškofa Antona Bonaventure Jeglica le­ta 1910. 

Ustvarjalni plamen Naglicevega delovanja je z nje­govim slovesom dogorel in skoraj ugasnil ... A njegova fotografska dedišcina je kot rahlo tleca žerjavica sko­raj pol stoletja cakala v globoki tišini domace podstre­he. 
Svež veter mlajših generacij je zanetil novo iskro in plamen zbirke se je ponovno razplamtel. Vsak dogo­dek, kakorkoli povezan z Naglicevo zapušcino, najsi­bo to izdaja zgodovinskih publikacij z njegovimi foto­grafijami ali postavitve razstav, krepi ta plamen in ga ohranja in verjeti je, da ne bo vec ugasnil. Svetloba Nagliceve fotografske zbirke, ki odseva v naš prostor, osvetljuje pogled na neke druge case in nas spremlja oz. bo spremljala tudi prihodnje rodove ter nam kazala srcno ustvarjalnost njenega avtorja s sporocilom, ka­ko dragocena je lahko Svetloba posameznika v družbi. 

298 
Jure Ugovšek1 Cankarjeva 16, 1241 Kamnik jure.ugovsek@gmail.com 
Pogled uspešnega »garažnega« podjetnika na kamniško gospodarsko 


krajino 
Pogovor s podjetnikom Tomažem Lahom 
Pogovor prikazuje poslovno pot gospodarstvenika Tomaža Laha, direktorja uspešnega kamniškega podjetja Nektar Natu­ra, ustanovnega clana kamniškega Podjetniškega kluba, tudi pobudnika ustanovitve lokalnega podjetniškega inkubatorja in pospeševalnika KIKštarter, in njegov pogled na kamniško po­djetništvo in na ekonomijo sploh. Kljuc­ne­be­se­de:­Tomaž Lah, Nektar Natura, gospodarstvo, podjetništvo, poslovno okolje, ekonomija 
The conversation explores the business journey of business­man Tomaž Lah, director of the successful Kamnik company Nektar Natura, a founding member of the Kamnik­based Slove­nian Business Club, and initiator of the local business incubator and accelerator KIKštarter. The talk also touches upon Mr Lah’s view on Kamnik entrepreneurship and the economy in general. Keywords:­Tomaž Lah, Nektar Natura, economy, entrepre­neurship, business environment, economy 
Z direktorjem enega najuspešnejših kamniških po­djetij Tomažem Lahom sva se pogovarjala v izdihlja­jih leta 2023, ko sta se družba in gospodarsko okolje ukvarjala s posledicami povišane inflacije in prvimi znaki ohlajanja gospodarske aktivnosti. Družina Lah je vecinski lastnik družbe Nektar Natura, proizvajalke sokov in tocilnih sistemov, ki ima po Evropi 18 lastnih podružnic, po katerih oskrbuje trge Evrope, Združenih držav Amerike, severne Afrike in Bližnjega vzhoda. Za­cetki družbe segajo v leto 1993, ko so se usmerili v razvoj in proizvodnjo lastnih zgošcenih naravnih so­kov. Na pragu cetrtega desetletja svojega delovanja s sistemi za tocenje pijac in pijacami zalagajo lokalne in mednarodne hotelske verige. 
Danes 54­letni oce petih otrok sicer živi v sosednji obcini Komenda, a je mocno vpet v kamniške gospo­darske tokove tudi zunaj delovanja podjetja, ki aktivno­sti po Evropi vodi iz Kamnika. Je med ustanovnimi cla­ni Podjetniškega kluba Kamnik, združenja kamniških podjetnikov, ki ga je v prvih letih tudi vodil in pomagal voditi. Vzporedno s tem združenjem se je zavzemal za ustanovitev lokalnega podjetniškega inkubatorja in pospeševalnika KIKštarter, ki daje zatocišce mladim podjetnikom in njihovemu podjetniškemu udejstvova­nju, in pomagal pri tem. S kapitalom in nasveti rad pri­skoci na pomoc lokalnim podjetnikom na zacetku poti. 
1­­­Univ.­dipl.­ekon.,­diplomant­podiplomskega­študija­menedžmenta­(MBA),­novinar­in­urednik­casnika­Finance­in­mesecnika­Moje finance. 

Tomaž Lah sodi v generacijo podjetnikov, ki so v hi­ši svojih staršev zaceli podjetniško pot kmalu po osa­mosvojitvi Slovenije. Skupina Nektar Natura zaposluje okoli 300 posameznikov, od tega okoli 120 v Sloveniji, druge pa v tujini. Celotni prihodki znašajo okoli 40 mili­jonov evrov letno, cisti dobicek pa približno 5 milijonov. Družba je leta 2012 prejela nagrado gazela Osrednje Slovenije, ki jo Dnevnik podeljuje najuspešnejšemu podjetju v ljubljanski regiji, pogosto pa zaseda mesta blizu vrha v naborih najuspešnejših podjetij. 
Ste podjetnik, solastnik enega uspešnejših podjetij 
v­ži­vil­ski­in­dus­tri­ji.­Ka­ko­se­vam­zdi,­da­vas,­po­djet­ni­ke,­dru­žba­do­je­ma­da­nes?­Se­po­cu­ti­te­za­že­len­clen­dru­žbe­ali­kdaj­tu­di­oso­vra­žen? 
Verjetno je to odvisno od tega, kateri del družbe nas gleda. Del naše družbe zaradi razlicnih razlogov ali pa morda indoktrinacije razume podjetništvo in gospodar­stvo kot problem, ne kot rešitev. Splošno mnenje pa je po mojem zelo pozitivno, saj se krepi zavedanje, da podjetništvo ustvarja boljši standard ljudem, prinaša razvoj in omogoca družbi, da uspeva v konkurencnem mednarodnem okolju. Razlogov za eno ali drugo do­jemanje niti ne išcem, menim pa, da je podjetnik del rešitve, saj je ustvarjalen, proaktiven in želi razvoj na bolje. Želi napredovati v ekonomskem in družbenem smislu, prevzeti odgovornost za prihodnost in si ne pri­vošci zaostanka. Le tako namrec razvije in proizvede nekaj, kar bi nekdo kupil. Nekaj, kar nekomu rešuje 299 težavo ali izpolnjuje potrebo. Brez tega ni podjetništva. Biti staticen oziroma meniti, da je bilo vcasih bolje, da razvoj ni primeren odziv na izzive casa, in ob tem žele­ti dobro živeti, je kontradiktorno in vodi v zaostajanje. Obstajajo seveda tudi ljudje, ki ne bi spremenili nice­sar. A to je znacilno le za neproduktivni del družbe, ki ne zaupa v prihodnost, soljudi in družbo. Takšno razmišljanje mi ni blizu niti ne pripomore h kakovosti življenja. Na dojemanje podjetnikov v družbi ima še ve­dno velik vpliv prehod iz ideološko utopicnega družbe­noekonomskega sistema v tržnogospodarski sistem, ki temelji na demokraticnih temeljih. Ne smemo po­zabiti, da smo Slovenci relativno majhen narod in da nam je šele z demokraticnim tržnim kapitalizmom do­voljeno tekmovati z vecjimi narodi. V tej tekmi pa smo velikokrat nadpovprecno uspešni. Ne le v športu, tudi v gospodarstvu. Koncno lahko sami oblikujemo priho­dnost in drugega ne potrebujemo. 
Ce gledam nazaj, je bilo pred osamosvojitvijo in ob njej veliko navdušenje nad tržnim kapitalizmom, po­djetništvom in svobodno tržno ekonomijo. Cutiti je bilo pozitivno in revolucionarno ozracje. Želeli smo se zne­biti okovov utopicnega sistema. Mladi smo si takrat množicno želeli svobodne izbire in graditi svojo priho­dnost. 
Bili so casi bega pred propadajocim socializmom. Podjetništvo je bilo sprejeto zelo pozitivno – kot reši­tev iz revšcine, v katero nas je pripeljal socializem. Na trenutke je bilo to naivno pricakovanje, da tržni kapita­lizem sam na sebi prinese blaginjo. Scasoma je to nav­dušenje upadlo in zacelo bledeti. Delno zaradi slabih praks izjem, predvsem pa zaradi divje privatizacije, po­stopka, v katerem je bogatela dolocena skupina ljudi 
– tako imenovani tajkuni. To je precej porušilo zaupa­nje v politiko in državne inštitucije in državo nasploh. Ljudje so videli in prepogosto tudi obcutili nepoštene prakse. 
Podjetništvo, ki v osnovi temelji na poštenju, želji po svobodnem ustvarjanju, samostojnosti, ekonomski neodvisnosti, pa ljudje vidijo vedno bolj pozitivno – kot gonilo razvoja, standarda in ekonomske neodvisnosti. 
Ka­te­re­so­po­va­ših­opa­ža­njih­naj­bolj­zmot­ne­pred­sta­ve­o­po­djet­ni­kih­v­na­šem­oko­lju? 
Zmotna je predstava, da je dobicek lahko doseci in da ta ni sorazmeren z vloženim naporom in tvega­njem. Moti me, ko se v današnjem svetu navideznih bližnjic rado prikazuje, da se z nekaj triki in kapitala ustvari posel ali dohodek, ki tece sam od sebe. V resni­ci je ravno obratno. Krivulja se podjetju, ki ne ohranja tekmovalnosti in konkurencnosti, obrne navzdol takoj, ko preneha izboljševati kakovost in se neprestano pri­bliževati vedno dinamicnim potrebam in pricakova­njem kupcev. Potrebe, pricakovanja in želje kupcev se v dinamicnem svetu hitro spreminjajo in to, kar je bilo vceraj tako, je danes lahko že drugace. Nov proizvod, dodatna storitev, drugacna kupna moc … 
V­jav­no­sti­pre­vla­du­je­pre­pri­ca­nje,­da­so­po­djet­ni­ki­v­pov­pre­cju­pre­mož­nej­ši­od­pre­o­sta­le­po­pu­la­ci­je.­To­dr­ži? 
Ko gledamo podjetnike, ki vodijo uspešna podjetja, 300 in njihove lastnike, teza o premoženju drži. Se pa pri teh pogledih rado pozabi na podatke, da v svetovnem merilu le eno od 10 ali 12 start­up podjetij uspe. Ob­stajajo tudi podjetniki, ki se jim tveganje ni izšlo in ti obicajno niso med premožnimi. Uspešni poslovneži smo premožnejši, pravzaprav pa enako velja za uspeš­ne menedžerje, profesorje, pravnike, zdravnike, šport­nike … Vcasih se pozablja, da vidimo zgolj uspešne. Podjetništvo ni garancija za hiter niti za lahek uspeh. Blizu mi je izrek žene uspešnega podjetnika, ki o uspe­hu in premoženju pravi nekako takole: »Za to ceno je lahko uspešen vsak.« Sicer pa menim, da za resnega podjetnika in gospodarstvenika denar ne sme biti edi­na valuta niti motivacija. Pomembno je, da se skupaj s podjetnikom razvija družba kot celota. Ne zgolj en del družbe. Ta revolucija v razmišljanju pa Slovenijo še caka. Veliki družbeno pomembni sistemi, kot so zdravstvo, šolstvo in druge javne storitve, so še vedno v primežu zastarele, utopicne ideje, ki se bori proti za­sebništvu. Cena za to bo visoka in se bo odražala v niz­kih placah, slabi storitvi in populizmu. To je po mojem mnenju ena najvecjih napak Slovenije, saj onemogoca razvoj vecine družbenih sistemov in zaposlenim v jav­nem sektorju izhod iz povprecnosti. 
Po­djet­nik­dru­žbi­vec­da­ali­vec­vza­me? 
Najprej je treba razložiti pojem podjetnika. Podjet­nik ne pomeni biti prevarant. 
Se pa tudi v podjetjih in gospodarstvu najdejo tak­šni predatorji, ki služijo le lastnim interesom po zasluž­ku, izkorišcajo okolje, delovno silo, druge dele družbe in tudi druge podjetnike. Od tega državljani nimamo nic. Niti podjetja ne – veliko podjetij namrec propade ravno zaradi tovrstnih prevarantov. Se pa prevarati najdejo tudi med politiki, zdravniki …, ne le v gospo­darstvu, a po mojem trdnem prepricanju predstavljajo manjšino. 
Na tem mestu pa je treba lociti prevare od neuspe­ha oziroma propada. Tega ne gre metati v isti koš. Ti­sti, ki propadejo, namrec družbi želijo veliko dati, le projekt ni uspel, in to ne vedno zaradi njih samih. Kjer­koli je tekma, so zmagovalci in poraženci, vendar to ne pomeni, da poraženci jemljejo družbi. Obratno: brez njih ne bi bilo niti zmagovalcev. Tveganje je del življe­nja podjetnikov in podjetij. V interesu družbenega raz­voja je, da cim vec ljudi poskusi in tako se najboljše ideje tudi dokazujejo pri kupcih. 
Ce se vrnemo k resnicnemu izžemanju družbe za svojo korist, torej k jemalcem iz vašega vprašanja, pa jih je verjetno nekaj v podjetništvu tako kot v širši družbi. Podjetništvo je tekmovanje in podjetnik je le clovek kot vsi drugi. Služenje denarja ni edini smisel in cilj podjetništva. Podjetniki bi morali veckrat razmi­sliti, kako ustvarjati, napredovati, izboljševati in pustiti svet boljši, kot smo ga sami prejeli od prednikov. A tr­dim, da bi o tem morali vec razmišljati tudi drugi deli družbe. Premoženje pride na koncu, ko si uspel. Pride kot posledica. Vloga gospodarstvenikov, ce gledamo le gospodarstvo, bi morala biti to, da v svojem okolju spodbujamo priložnosti, ki bi podjetje, vse zaposlene, družine in scasoma širše okolje pripeljale do vecje go­spodarske neodvisnosti, ki omogoca vlaganja v razvoj, naravno dedišcino, kulturo, javno zdravstvo, izobraže­vanje, dostojnejše življenje in še bi lahko naštevali. 

Menim, da ni svobode brez ekonomske neodvisnosti in uspešnosti. In zato smo tu poleg vseh drugih clanov družbe tudi podjetniki. 
To tudi mene motivira. Tudi in predvsem z ekonom­skega stališca želimo podjetniki izboljšati okolje, v ka­terem delujemo, zato želim, da je podjetje uspešno. Želim si, da se podjetniki, gospodarstveniki in eko­nomisti sodijo po teh nacelih. Pa ceprav obstaja tudi delež ljudi, ki postavljajo sebe in svoje lastne potrebe pred druge, družbo, naravo ... Menim, da je takšnih vedno manj in da družba vse bolj locuje ene od drugih. Napacno bi bilo, ce bi »vseglihali«. 
Kaj­da­nes­po­tre­bu­je­po­sa­mez­nik,­da­se­po­da­na­po­djet­ni­ško­pot? 
Najprej potrebuje odlocnost, vztrajnost in željo po tem, da gre svojo pot. Ta je praviloma težja. Željo po tekmi in zmagi. Potrebuje podporno okolje, razume­vanje in spodbudo. Ce si sam, je težko. Prav tako je dodatna ovira, ce okolje ne podpira uspešnosti. Na za­cetku potrebuješ pomoc in podporo prijateljev, družine in nato sodelavcev. Najtežje je pridobiti podporo okolja in stopiti iz cone udobja. 
Podjetnik na tej poti zasleduje željo po svobodnem življenju, v katerem sam ustvarja svoj nacin dela in živ­ljenja. V pomoc mu je, ce razume, da je podjetniški uspeh dostopen sleherniku, ki ima prave vrednote. 
Zaslužiti se sicer da hitro, še posebej, ce pozabimo, da cilj ne posvecuje sredstev in tu pa tam koga preli­sicimo; ce se zasledujejo cilji, ki zadošcajo le nosilcu. Tudi neeticna in nezakonita ravnanja lahko prinesejo denarno bogastvo. A to je le materialni uspeh. Ni pa to pravi uspeh, ki bi cloveku prinesel zadovoljstvo in samospoštovanje. Ni namrec težko zmagati, ce druge spotikaš. To je tek na kratke proge. 
Mo­ral­nost­se­spla­ca? 
Absolutno. V duhu tega, da denar ni edina valuta, je clovekova in tudi podjetnikova samopodoba sorazmer­na izboljšanju sebe, družbe in okolja … in nic vecja. 
Je pa dobro razumeti, da ni nic nemoralnega, ce us­tvarjaš stvari, ki jih drugi potrebujejo, želijo kupiti in si konkurencen na trgu. Na ta nacin zasluženo premože­nje, ki ga pripeljemo v naše okolje, v našo malo »slo­vensko in kamniško dolino«, je nujno za obstoj, razvoj in kakovost bivanja. Vec ga bo, bolje bomo vsi živeli. 
Zaslužek je le posledica razvoja, dobrih rešitev in dobrih idej in za to so zaslužni vsi sodelavci, ne le po­djetnik. Le ce bomo konkurencni, ne bomo zaostajali, temvec bomo kot narod razviti, svobodni in bomo kot civilizacija preživeli. Pravzaprav je treba vzgajati zave­danje, da potrebujemo napredek, razvoj in rešitve, in se vsakodnevno truditi za odlicnost. To je po moje tudi smisel našega bivanja. 
Kaj­je­naj­po­mem­bnej­ši­del­va­še­ga­uspe­ha?­Trud? 
Verjetno prava ekipa, karakter in vzgoja v okolju, v katerem sem zrasel. Takrat se nam je socializem s svojo medijsko produkcijo hlapcevstva res priskutil. Pomembno je zavedanje, da sem za svojo sedanjost in prihodnost odgovoren sam, ne okolišcine, v katerih živim, niti drugi ljudje. Svoje življenje – smer, v katero grem – želim upravljati sam in tudi prevzemam odgo­vornost za to. Dokler bom mogel, bom razmišljal tako. 
Drugi dejavnik je to, da rad delam, kar delam. Zame delo ni garanje, temvec zadovoljstvo. Rad pocnem, kar pocnem, in sem vesel, ko ustvarjam. Je pa tako v vseh poklicih in tudi v športu. Tudi vrhunski športnik ne tre­nira z odporom, temvec z zanosom in strastjo in pri­cakovanjem naslednje zmage. Cloveku so po mojem prepricanju dani talenti. To, da v necem uživa, da rad dela, se razvija in je v tem tudi uspešen. In ta uspeh rodi novo strast in voljo do premagovanja novih izzivov. Tudi sreca in zadovoljstvo z lastnim življenjem sta vsaj delno odvisni od tega, ali sprejemam sebe, svoje ta­lente in izzive sveta pozitivno ali negativno. 
Sem predan delu in podjetništvu in posledicno mi nikdar ni bilo treba vlagati veliko truda. Seveda pridejo obdobja, ko te življenje utrudi, te skloni, k sreci pa mi tudi tedaj naslon in podporo poda mirno in stabilno za­vetje družine, zakona in prijateljev, ki me podpirajo in mi pomagajo prebroditi krizo in se znova utiriti. 
Kak­šni­bo­do­naj­ve­cji­iz­zi­vi,­s­ka­te­ri­mi­se­bo­po­djet­nik­so­o­cal­na­za­cet­ku­po­ti? 
Prvo bo zagotovo vprašanje, kako vstopiti na trg in najti kupce. Jasno je, da o tem, ali je tvoja storitev ali stvaritev dobra, odlocajo tvoji kupci, nihce drug. Kupci kupijo/placajo ali pa ne. Zna biti kruto, ampak pravila igre uspeha so za vse enaka. Neuspeh je vir modrosti v podjetništvu. Vsakic, ko ne uspeš, se iz tega lahko kaj nauciš. Treba je vztrajno iskati potrebo ali željo pri kupcih! 
Za številne bo izziv najti tudi zacetna sredstva za financiranje zagona podjetja. Je pa trenutno okolje te­mu precej naklonjeno, tako da je to manjša ovira, kot je bila v preteklosti. Na voljo je veliko državnih podpor zagonskim podjetjem, poceni posojil, lastniškega ka­pitala za vstop v podjetja. 
Tu­di­sa­mi­ste­vla­ga­telj­v­mla­da­po­dje­tja. 
Da. Sem vlagal in še podpiram. Imel sem priložnost (posebna hvala vsem, ki so mi dali možnost sodelo­vanja) in možnost vlagati in biti del ekipe. Zame je to kljucno in verjamem, da imam dober obcutek za ljudi, kar je pri takšnem pocetju prednost. 
Odbijajo me projekti, katerih namen je zgolj zasluži­ti denar. V vsem tem išcem globlji smisel – inovacije, pozitiven vpliv na razvoj našega kraja, podjetnikov in širšega okolja. Prav iskanje pozitivnega družbenega vpliva je po mojem glavno dolgorocno gonilo tržnega kapitalizma, v katerem se ne izkorišcajo narava, ljudje, okolje nasploh. Vlagam tja, kjer najdem resno željo, prave ljudi, ki dobro sodelujejo med seboj in zasledu­jejo globlji smisel. In nikakor ne le financ. Podpiram ekipo, poskušam na ta nacin netiti pravo iskrico, da nastane ogenj, morda celo požar, potem pa se posku­šam cim manj vmešavati. 
Rad imam tudi otipljive projekte, za katere imam obcutek, da jih razumem. Po desetletjih podjetniške­ga udejstvovanja laže prepoznam ekipe, ki obetajo. Takšne, ki so cez noc zmožne velikih premikov in kora­kov. Samostojno oziroma skupaj z drugimi podjetniki, ki smo sredstva vložili v podjetniški sklad KIKštarter pospeševalnik, sem vlagal predvsem v homogene eki­pe, izogibal pa sem se egocentrikom. Po naložbi pa se 301 

Tomaž Lah s clani Podjetniškega kluba (Arhiv zadruge KIKštarter) 
aktivno v ta podjetja manj vmešavam. Zaradi lastnih izkušenj bi znal svetovati tudi napak. Z leti se nabe­re prtljage, prepricanj in izkušenj, ki so pa vsa precej specificna. Veliko poslovnih izkušenj in prepricanj je koristnih v vec okoljih, veliko pa tudi ne. 
Vso energijo vlagam v Nektar Naturo, druge podjet­niške naložbe pa predstavljajo moje veselje do podpo­re mladega podjetništva in dobrega pocutja ob tem. Sodelujem pri razmislekih, izzivih, iskanju rešitev, ven­dar z doloceno mero ponižnosti, ker bi sicer inovativ­nim idejam, kreativnim podjetnikom to zgolj predstav­ljalo prepreko za doseganje drugacnih, boljših rešitev. Zdi se mi pomembno, da spodbujam drugacne pristo­pe, se pa ob spremljanju mlajših podjetnikov veliko naucim ter tako lažje ostajam intelektualno svež. To je najvecji donos tovrstnih naložb. 
V­ko­li­ko­po­dje­tij­ste­vlo­ži­li?­Jih­lah­ko­na­ve­de­te­ne­kaj? 
Vložil sem v vec podjetij. Najprej preko Nektar Na­ture razvijamo mrežo lastnih hcerinskih podjetij, kot so razvoj in proizvodnja razlicne tehnološke opreme, prodajnih podjetij po svetu in v Sloveniji, poleg tega smo vložili v podjetje, ki se ukvarja s turizmom in ho­telirstvom v regiji, ki postaja ena kljucnih turisticnih agencij v regiji in vlaga v hotelske zmogljivosti. Vecino teh vlaganj izvajamo zunaj Slovenije. Vložili smo tudi v KIKštarter pospeševalnik, ki smo ga ustanovili z dru­
302 gimi podjetji in podjetniki v Kamniku in kjer smo pod­
pirali in še uspešno podpiramo podjetnike in poskuša­
mo spodbujati cim uspešnejše naložbe. 
V KIKštarterju, ki je deloval pod vodstvom in men­torstvom Matjaža Juga, smo podprli veliko idej, veliko ekip, nekaterim le pomagali ali jih spodbudili k zacet­ku, spet druge tudi financno podprli in izvedli že tudi odprodaje. Pozitivno sem bil presenecen nad opaža­njem, kako veliko družbene odgovornosti in energije, volje ter pripravljenosti za pomoc smo v tem projektu zaznali pri kamniških podjetnikih in direktorjih. Po tej izkušnji lahko trdim, da Kamnik premore mnogo zelo družbeno obcutljivih podjetnikov in podjetij, ki z vese­ljem spodbujajo nova podjetja pri prvih korakih in jim pomagajo. 
Donos na kapital ni merilo pri teh naložbah. Glavno merilo je opolnomocenje posameznikov, ki potrebuje­jo podporno okolje, da razvijejo vse potrebne potenci­ale, ki jih potrebujejo za pot v samostojnost. Okolje, ki bo temeljilo na teh vrednotah, kjer so podjetnik zacet­nik, njegova ekipa in projekt deležni usmerjanja v po­slovanje z upoštevanjem primernih vrednot, je za nas pomembno zato, da se v Sloveniji razvijajo podjetja, ki cutijo odgovornost do okolja in družbe. Takšen zgled želimo dajati kamniški podjetniki, zbrani v KIKštarter­ju. Na sreco to zelo podpira tudi župan Matej Slapar s svojo ekipo. Vložil sem v vec podjetij, ki se odlicno razvijajo, imajo strast do ustvarjalnosti, razvoja, tek­movanja v svetu in so mednarodno konkurencna in uspešna. Namesto podjetij bi raje naštel osebe, ki so jih ustvarili in jih vodijo na vrhunski nacin. Osebe iz kamniškega okolja, s katerimi je lepo sodelovati, ki so mi vrednostno blizu in velik navdih, zgled so: Matjaž Jug, Maj Hrovat, Luka Sincek, Tilen Travnik, Neža Mla­kar, Karmen Meze, Anja Bordon, Sandi Muheljic … 

KIKštarter ne bi bil, kar je, brez kljucnih podporni­kov podjetništva s strani obcine, vseh podjetnikov in donatorjev v KIKštarter in zadrugo KIKštarter, kot so poleg že naštetih še župan Matej Slapar, Andrej Lap, Aleš Juhant in drugi donatorji, ki so prakticno vsi clani Podjetniškega kluba Kamnik. 
Po­go­vo­ri­va­se­še­ma­lo­o­vo­de­nju­sred­nje­ve­li­kih­po­dje­tij,­kot­je­Nek­tar­Na­tu­ra.­Pri­sot­ni­ste­na­šte­vil­nih­tr­gih,­a­se­dež­ima­te­v­Kam­ni­ku.­Ka­ko­pri­jaz­no­je­kam­ni­ško­oko­lje­do­tak­šnih­družb? 
Z drugimi lastniki smo že na zacetku imeli visoke cilje. Želeli smo namrec ustvariti mednarodno podje­tje. Dokazujemo, da je to možno. Je pa treba obvlado­vati hitro rast, izkorišcati priložnosti, ki se ponujajo, in se podati na trge, se prilagajati, neprestano inovirati in iskati primerne rešitve. Za razvoj Nektar Nature je bila kljucna zavzetost in odlocenost najprej lastnikov, da smo 15 let ves dobicek reinvestirali v novo rast, novo znanje in zaposlene, skratka nazaj v podjetje. Zato lahko omogocamo stabilno okolje vsem sodelav­cem, ki so kljucni temelj našega uspeha. Koordinacija, smer, vizija in seveda doseganje potrebnih poslovnih rezultatov za nadaljnji razvoj pa so odgovornost vod­stva, v našem primeru tudi lastnikov. 
Bližji pogled na Nektar Naturo razkrije vrhunske sodelavce, katerih skupni cilj je zmagovati na trgu, nenehno izboljševati izdelke in rešitve, biti izjemno odziven in navdušen nad vsako zmago, nad vsakim pridobljenim poslom ter usmerjen v potrebe kupca, sodelavca. To podjetju omogoca vrhunsko obravnavo strank, odlicne proizvode in rešitve. To je tudi edini re­cept za rast v hitro spreminjajocem se svetu. 
Ena od prednosti je razumevanje razlicnosti potreb naših kupcev in temu prilagojen spekter storitev in proizvodov, ki jih razvijamo in proizvajamo sami. Naša celostna ponudba temelji na treh kljucnih stebrih: so­kovi, tehnika tocilnih naprav in poprodaja ter tehnicna strokovna podpora kupcem povsod v svetu. Usklaje­vanje vseh treh kljucnih dejavnikov v eno kompleksno rešitev je strokovno zahtevna in poleg jasne strategije in vizije potrebuje izrazito odzivno podporno okolje vr­hunskih strokovnjakov na vseh podrocjih. Temu rece­mo »poslovni model podjetja«. 
Ve­li­ko­do­bav­lja­te­ho­tel­skim­ve­ri­gam,­pa­no­gi,­ki­je­bi­la­v­pan­de­mi­ji­pre­cej­pri­za­de­ta.­Ka­ko­ste­to­ob­cu­ti­li­sa­mi? 
Pandemija nam je cez noc zaprla celotne trge. Za Nektar Naturo so bili to zagotovo najvecji izzivi, s ka­terimi smo se do sedaj soocili. Cez noc je približno 90 odstotkov kupcev prenehalo obratovati, sami pa smo imeli polna skladišca zalog, saj smo se pripravljali na zacetek najboljšega leta v zgodovini podjetja. V tre­nutkih nepredstavljivih sprememb se vsak nasloni na svoje najgloblje vrednote. Pri tem smo se osredotocili na dva koraka. Prvic: poskrbeti, da zaposleni ohranijo varno delovno mesto, in drugic: da bi bile okolišcine – menili smo, da pandemija ne bo trajala vec kot leto dni – za vse zaposlene cim manj tvegane. Zaposleni so nas za to nagradili z zvestobo, odrekanjem in do­bro podporo. Podoben odnos smo imeli do zunanjih poslovnih partnerjev. Odlocili smo se, da ne bomo pre­našali tveganj ne na dobavitelje ne na podizvajalce. Placali smo vse racune in jih prosili za razumevanje glede prihodnjih motenj v dobavi. 
Za podjetje, ki je odvisno od turizma, ta pa je v prvih mesecih pandemije presahnil, je bila situacija slaba, obeti skromni. Marsikdo bi podjetje preprosto zaprl. Na sreco je tedanja vlada pomagala precej bolje in bolj, kot smo pricakovali. Iz krize smo sicer prišli bolj zadolženi, a ohranili smo število delovnih mest, zapo­slene, dobavitelje in kupce. 
Ko­smo­si­vsi­sku­paj­je­se­ni­2021­od­da­hni­li­od­pan­de­mi­je,­smo­do­ca­ka­li­nov,­že­ma­lo­po­zab­ljen­iz­ziv:­in­fla­ci­jo.­S­tem­mon­strum­skim­mo­ne­tar­nim­po­ja­vom­ste­se­v­pr­vih­le­tih­va­še­ga­po­djet­ni­ške­ga­udej­stvo­va­nje­za­go­to­vo­po­bli­žje­spoz­na­li.­Je­bi­la­to­za­vas­pre­dnost?­Na­kaj­je­tre­ba­še­po­se­bej­pa­zi­ti­pri­vo­de­nju­po­dje­tja­v­ca­su­po­vi­ša­ne­in­fla­ci­je? 
Res je, spet je prišla, vendar za nas to ni bila zelo velika težava. Imamo še spomin na case socializma in na neprimerno višjo inflacijo. Prišla je kot posledi­ca zastonj denarja, s cimer so centralne banke hotele doseci dva cilja: prvi je bil preprecevanje krize zaradi pandemije in drugi upad števila zaposlenih in protici­klicno vedenje držav, ki bi zagotovo padle v ekonom­sko nazadovanje. Vemo, da še nikdar v novejši zgodo­vini ni bilo toliko monetarnega sprošcanja. Posledicno je bil denar za podjetja in prebivalstvo skoraj zastonj in so vsi videli priložnost v bolj tveganih naložbah. Infla­cija pocasi, ampak zagotovo prinaša zbistritev in beg iz nedonosnih naložb. Menim, da se bo to dogajalo postopoma, a zanesljivo. Kupna moc zelo upada, pre­bivalstvo vedno bolj varcuje, krediti se dražijo in cene se višajo. 
Skrbelo pa me bo, ce se bo nadaljeval proces deglo­balizacije, kar bi posledicno pomenilo zaprtje lokalnih ekonomij, oteževanje dostopa in podražitev surovin, samozašcitne ukrepe in oteženo poslovanje. Menim, da je to, da se dobavitelji in kupci s tujih trgov zašciti­jo, dalec najvecje tveganje za ekonomsko uspešnost Slovenije in Evrope. 
Inflacija kot taka pomeni nekakšen skriti davek, ker sta naša placa in premoženje vedno manj vredni. Ce je kupna moc slaba, potem tudi cena premoženja pa­da. Menim, da se bo inflacija umirila in da ne bo vec samoumevno, da bodo osnovne potrebšcine enako dosegljive, kot so bile pred pandemijo. Ce bodo dosto­pne, pa ne bodo vec tako poceni. 
V obdobju inflacije je še pomembneje, da denar ple­menitimo. Podjetnikom je to vsekakor glavna naloga, prebivalstvo pa bi mogoce lahko vlagalo v lastništvo in delnice velikih slovenskih podjetij. Najslabše je, ce imamo sredstva in z njimi ne gospodarimo ali jih za­nemarjamo. Na tak nacin v eni generaciji (najvec 25 letih) iz standarda srednjega razreda družina lahko zdrsne v revšcino. 
Ka­ko­po­djet­ni­ki­vi­di­te­la­stno­po­dje­tje?­Kot­la­stni­ki­ste­ob­vsa­ko­let­nem­do­bic­ku­po­stav­lje­ni­pred­di­le­mo:­ali­do­bi­cek­re­in­ve­sti­ra­ti­in­vlo­ži­ti­v­no­ve­pro­sto­
re, naprave, raziskave, iskanje kadra … ali na drugi 
stra­ni­iz­pla­ca­ti­do­bi­cek­in­za­sle­do­va­ti­kak­šen­oseb­ni­cilj­ozi­ro­ma­cilj­svo­jih­bliž­njih. 
Menimo, da sta stabilnost poslovanja in zagotavlja­nje virov kapitala kljucni za razvoj podjetja in da je to odgovornost lastnikov in vodstva do sebe, zaposlenih in vseh deležnikov. Menim, da podobno ravna vecina uspešnih podjetnikov v Sloveniji in v Evropi. Razlika med Slovenijo in Evropo je v tem, da smo tukaj zaradi socializma in geopolitike verjetno za vec desetletij v zaostanku in potrebujemo še nekaj generacij izrazito propodjetniško vodenih politik, da se podjetja medna­rodno zasidrajo in utrdijo. Le tako bomo namrec lahko Slovenci ohranjali gospodarsko neodvisnost in posle­dicno tudi svojo identiteto in ne nazadnje svobodo, ki jo omogoca lastna država. Zato si želimo tudi za po­djetnike dobre države in v tržno demokracijo usmer­jenih politik. 
Osebni cilji – v mojem primeru spodbujanja in so­
delovanja z novimi, inovativnimi, mladimi podjetji in podjetniki – pa seveda ostajajo in jasno je, da vsakdo od nas želi tudi nagrado za delo. Menim pa, da smo slovenski podjetniki – ce se primerjamo z evropskimi 
– izrazito skromni. Malo zato, ker nas razlicne vlade vsake toliko casa ošibijo, malo zaradi kratke zgodovi­ne tržnega kapitalizma in tudi zato, ker nas je veliko šele prva ali druga generacija. 
Ka­ko­gle­da­te­na­fi­nan­cni­dolg?­Pred­fi­nan­cno­kri­zo­le­ta­2008­je­bi­lo­opa­zi­ti­pre­cej­dov­zet­no­sti­slo­ven­skih­po­dje­tij­za­za­dol­že­va­nje.­Da­nes­je­dol­ga­v­go­spo­dar­stvu­ma­lo,­ver­jet­no­naj­manj­v­zgo­do­vi­ni.­Kaj­se­do­ga­ja? 
Gojil sem prepricanje, da je v zacetnih fazah rasti podjetja dobro biti zadolžen le toliko, da obstoj podje­tja ni ogrožen. Sedaj menim, da tveganje ni le stvar zadolženosti, temvec primernih virov. Teh virov tvega­nega kapitala je vedno vec. 
Prevelika zadolženost je izziv, na katerega je treba redno opozarjati. Banke in posojilodajalci namrec no­sijo odgovornost do varcevalcev in zato ne želijo tve­gati prevec, kar je tudi prav, ker zavoljo netveganosti zahtevajo nižje donose. 
V dolocenem obdobju se podjetje znajde v situaci­ji, kjer je uravnotežena zadolženost dobra, saj na ta nacin podjetje hitreje raste in se razvija. Brez tega bi raslo bistveno pocasneje in bi ga lahko konkurenca z vec dostopa do virov prehitela ali celo izkljucila iz igre. Prava razmerja lastniškega kapitala in posojil so v ta­kih primerih dobra za hitrejši razvoj in širitev podjetja. 
Slovenija se je v pretekli bancni krizi veliko naucila. Tako država, bancni sistem kot tudi politiki. Vsakdo, ki se je želel, se je iz tega lahko mnogo naucil. V krizi za­radi covida­19 je država primerneje podprla gospodar­stvo in je premogla dovolj modrosti in razumevanja, da je podprla gospodarstvo, trg dela, konkurencnost in hkrati posredno javne finance in socialno državo. Podjetnike je razveselilo, da se izvajalci politik zaveda­jo, da se ustvari prazen prostor, ko slovensko podjetje 
304 ne more vec proizvajati in ga hitro zapolnijo podjetja iz držav, ki imajo v domacem okolju boljšo podporo. Menim, da so bili ukrepi v financni krizi 2008 v mno­gocem napacno izpeljani, pa ceprav idejno dobro za­mišljeni. 
Veliko podjetij je bankrotiralo, temu je sledilo, da so podjetja s trgom in potencialom za dobickonosnost kupili tujci, drugo pa je kot še dodatno breme ostalo davkoplacevalcem, torej vsem Slovencem. 
Prav ste ugotovili, da zadolženost podjetij od finan­cne krize naprej upada. Vec razlogov sem že omenil. 
Ce je razlog, da se podjetja razdolžujejo, iskati v nezaupanju v politike ali v strahu, da jih v svetovnih krizah država ne bo primerno podprla, pa je to lahko znanilec vecjega gospodarskega upada. Namrec: ce je poslovno okolje varno in se na ravni politike ustvarja zaupanje, potem se podjetja raje zadolžijo. Kot sem že omenil, pa primerna zadolžitev vodi v vlaganje v razvoj, modernizacijo, konkurencnost, posledica tega pa je hitrejša rast, ustvarjanje vecje dodane vrednosti. Ker takšna podjetja išcejo vec vrhunskih sodelavcev, ima to ne nazadnje pozitiven vpliv na lokalno okolje. Politikom bi moral biti cilj ustvarjati stabilno, zaupa­nja polno okolje, kjer se politike ne obracajo po vsakih volitvah. Ce se bomo prebivalci zavedali, da bomo bo­gatejši in boljši, samo ce bomo imeli veliko podjetij, ki bodo imela razvojne centre in sedež v Sloveniji, ne pa da nas pocasi konkurenca premaguje in kupuje naša podjetja. Slednje pomeni, da imamo v Sloveniji pod­porne službe, kar so praviloma slabo placana delovna mesta. 
Ka­ko­ra­zmiš­lja­te,­ko­ste­pred­kljuc­ni­mi­in­tež­ki­mi­po­slov­ni­mi­odlo­ci­tva­mi?­Po­za­ho­dni­te­o­ri­ji­po­slov­nih­fi­nanc­mo­ra­jo­vo­dil­ni­vse­lej­naj­prej­za­sle­do­va­ti­cilj­la­stni­ka.­Mor­da­se­sli­ši­kru­to,­a­te­o­ri­ja­pra­vi,­da­ce­bo­vod­stvo­gle­da­lo­na­in­te­re­se­la­stni­ka,­bo­hkra­ti­
pazilo tudi na to, da bodo zaposleni zadovoljni, kupci 
za­pri­mer­no­ce­no­de­lež­ni­iz­del­kov­in­sto­ri­tev­pri­mer­
ne kvalitete, na dolgi rok pa bodo morali paziti tudi na okoljske dejavnike, saj se zavedajo, da bodo le 
ta­ko­v­dru­žbi­spre­je­ti.­Ka­ko­je­v­prak­si? 
Meni se to ne sliši kot nekaj krutega. Ce tekmuješ, se pac potrudiš. Brez nic namrec ni nic, pa ce politiki še tako obljubljajo drugace. 
Poznamo rek: »Nihce ti ne more toliko dati, kot ti jaz lahko obljubim.« 
Netrajnostno izkorišcanje virov je vsekakor nepri­merno, kratkorocno in slabo pocetje, ki ne vodi do do­brih dolgorocnih rezultatov. 
Umerjena, sodobna in uravnotežena družba sestoji iz razlicnih deležnikov. Imamo podjetja, ki zato, da us­tvarjajo, zagotovo nekaj preoblikujejo, transformirajo … in s tem nepovratno vplivajo na naravo in družbo. Clovek je vedno spreminjal, brez tega bi še vedno živeli v votlinah. Pomembno je, da to dela vse bolj trajno­stno in s pogledom na zanamce, da upošteva zakone in sodeluje z drugim deležniki, tudi zakonodajalci. 
Se mi pa zdi pomembno, da tvorci politik pri tem cim bolj strokovno uvajajo dobre prakse iz tujine, kar na koncu vodi k boljšemu standardu in blaginji. Slo­venci smo znani po tem, da nikomur ne zaupamo, zato je mogoce prevec prepovedi in onemogocanja na raz­licnih ravneh. 

Trik se skriva v razumnem kompromisu, ki ga one­mogoca prevec zadržana zakonodaja ali nerazume­vanje širše slike osebe na eni strani in neodgovoren lastnik na drugi strani. 
Prvi ekstrem onemogoci in prepove, drugi pa ima prevelika pricakovanja. Ce sta obe strani razumni in stremita h kompromisu, ki omogoci smiselne rešitve v skladu s postopnimi izboljšavami, lahko država naredi velik korak naprej. 
V Kamniku lahko opazimo rezultate te nekonstruk­tivnosti in nerazumevanja med razlicnimi deležniki. Vi­dimo veliko propadajocih stavb, ker so pogoji obnove ekonomsko nerazumni, na drugi strani pa spremljamo ustvarjanje škode za okolje, ker si lastniki in uporabni­ki lastijo prevec pravic; srecamo tudi veliko objektov, za katere si strani nista niti na jasnem, ali so v skladu z dovoljenim ali ne. 
Veliko tega se dogaja prav zaradi tega, ker ima vsa­
ka stran raje svoj prav kot pa smiseln in trajnosten raz­
voj. Zame razvoj na prvo mesto postavi cloveka in nje­govo dobrobit na nacin, ki ohranja in izboljšuje družbo ter naravo. 
Kaj­je­za­vas­pr­vo?­Dru­ži­na­ali­po­dje­tje? 
Seveda družina. Toda ce bi meril cas, ki ga preži­vim v podjetju ali z družino, bi ta samorefleksija znala pustiti tudi drugo sliko. Karkoli delam, pa je nespre­menljivo povezano z družino in bo posredno vplivalo na družino. Sam si želim, da cim bolj pozitivno. Trudim se, da vrednote, ki jih gojim, in zaradi katerih sem mo­tiviran veliko delati, prenesem na otroke. 
Ka­ko­gle­da­te­na­pre­mo­ženj­sko­ne­e­na­kost­v­Slo­ve­ni­ji? 
Težko sodim o tem. Premoženje je v razlicnih obli­kah. Poznamo ljudi z veliko premoženja, ki so v bistvu revni, saj od življenja imajo nicesar. In seveda velja tu­di obratno. Se mi pa zdi, da ima v Sloveniji vsak mož­nost ustvariti premoženje. To je odvisno od tega, koliko je pripravljen tvegati. Nekateri za to sicer potrebujejo vec casa kot drugi, pa vendar. Mednarodne raziskave sporocajo, da je razkorak v zaslužkih v Sloveniji eden najnižjih na svetu. To je dobro, pa vendar družba, kjer je vecji del prebivalstva premožen, lahko bolje skrbi za blaginjo vseh. Razlike v tem delu sveta so precej nižje kot drugod, cesar sem vesel in se tudi sam trudim za to. Ce ne bomo gojili pozitivnih vrednot podjetništva in premoženja, tvegamo, da bomo sicer vsi enaki in vsi revni, kar se prevec rado zgodi, ko se zacnemo pomi­kati proti populizmu in stran od konkurencnega, tržne­ga in demokraticnega sistema. 
So­pra­vi­la­igre­v­Slo­ve­ni­ji­ena­ka­za­vse? 
Ceprav nam gre dobro, smo tudi uspešni podjetni­ki za nemške ali evropske razmere precej revni. Moje premoženje predstavlja podjetje. In ko gledam nazaj, lahko trdim, da bi ob takšnem prizadevanju in delu vsakdo v Sloveniji lahko bil premožen. Sem precej povprecno talentiran, nisem podedoval družinskega podjetja, ampak sem nekaj ustvaril in tudi placal ceno za to. Želim si družbe, kjer bomo vsi deležniki ustvarja­li pogoje in priložnosti, da bomo vsi premožnejši in da bomo živeli v državi z najboljšim šolstvom, najboljšim zdravstvom, kar je po mojem mnenju s trenutnim si­stemom lastništva nedosegljivo. Dokler bodo politiki bdeli nad tako velikim delom državnega lastništva in ne bodo dovoljevali zasebne pobude v šolstvu, zdrav­stvu in podobno, se storitve državljanom ne bodo iz­boljšale, kvecjemu slabšale. 
Se­vam­zdi,­da­so­dav­cni­okvi­ri­v­Slo­ve­nij­pra­vic­no­za­stav­lje­ni? 
Gledano primerjalno s konkurencnimi davcnimi in gospodarskimi okolji se mi zdi obdavcitev dobickov pri­merna, delo pa je prevec obdavceno. Obdavcitev dela in plac ni primerljiva – smo slabši, torej bolj obdavceni. Predvsem imam tu v mislih obdavcitev osebnih prihod­kov, pri kateri se je težko znebiti obcutka, da gre za kaznovalno politiko izobražene strukture, ki ima zato vec razlogov za skok cez mejo. Država placam jemlje prevec, hkrati pa je nacin ugotavljanja davcne osnove izrazito prevec birokratski. Obracuni potnih nalogov, bonitete za avtomobile, minimalna darila in podobno so smešne stvari, namenjene le številu zaposlenih uradnikov. Davkoplacevalec dobi obcutek, da država razume svojo vlogo kot cuvaj, ki misli, da ga hocejo vsi pretentati, in gre zato z vsemi davcnimi predpisi pre­dalec, kar je slabo in napacno. Težava je pogosto v ne­smiselnem trošenju pobranih davkov in storitvah, ki jih državljani za to dobimo. Menim, da je ravno ta razko­rak med tem, kar davkoplacevalci damo, in tistim, kar dobimo, razlog za odpor do davkov, kar lahko zaznamo tako v medijih kot na forumih in socialnih omrežjih. 
Politika žal ne razume, da tudi Slovenija tekmuje s konkurencnimi državami za bolje placane službe. S trenutnim obdavcenjem plac se borimo, da vse razvoj­ne in uspešne družbe delujejo v drugih državah, vsa podjetja, ki bodo placevala minimalca, pa so najbolj dobrodošla v Sloveniji. Zame popolnoma narobe svet. Ob tem se veckrat vprašam, kakšno ideologijo zasle­dujejo naši politiki, ki tako vztrajajo v teh okvirih. To je smer, ki producira vec revnih, vec lažje vodljivih ter od socialnih pomoci odvisnih državljanov. 
Pa­dr­ža­va­skr­bno­rav­na­s­te­mi­sred­stvi? 
Država je vedno bila in vedno bo slab gospodar. Pa ne zato, ker ljudje iz javnega sektorja ne želijo dobro gospodariti. Enostavno ne morejo, ker je prevec pred­pisov, ki temeljijo na nadzoru in nezaupanju. Edino, kar pošten, eticen in razumen voditelj in politik lahko naredi, je, da se umakne in sam omeji svoj vpliv. 
Vloga države je skrbeti za uravnoteženost družbe in ustvarjanje enakopravnih okolišcin za razvoj za držav­ljane. Narobe je, ce ima monopol nad cemer koli. Ce je država lastnik, prihaja do tveganja za pristranskost, kar izkrivlja tržno gospodarstvo in njegove principe, ki zagotavljajo konkurencnost. Ce tega ni, je to vedno dražje za davkoplacevalce. 
Ob vsem tem ne moremo biti preseneceni, da zdravnik, medicinska sestra v bolnišnici ali natakar v državnem hotelu nekaj kilometrov severneje prejme neprimerno boljše placilo. Ta razlika se bo le še pove­cevala, ce ne zacnemo delati drugace. 
Najbolj talentirane in prizadevne naš javni šolski 
si­stem­brez­plac­no­izo­bra­zi­za­zdrav­ni­ke,­v­na­ših­
zdravstvenih domovih jih primanjkuje, nekateri pa 
se­odlo­ci­jo­za­od­hod­za­kru­hom­v­tu­ji­no.­Se­vam­zdi­to­pri­mer­no? 
Ne, to je skrajno nespametno. Tovrstne anomalije v šolstvu bi bilo treba odpraviti. Nismo za to, da placu­jemo davke za izobraževanje posameznikov, ki bodo šli ustvarjat dodano vrednost drugam. Morali bi uvesti vavcerski sistem, torej placljivo izobraževanje, ki omo­goca izobrazbo samo v primeru, ce potem dvojno dobo let deluješ v Sloveniji. Imamo sistem, kakršnega imajo vse nerazvite države. Razviti sistem je dovolil zasebno konkurenco v šolstvu, zdravstvu … Zato imajo vsi dr­žavljani boljšo storitev in so bolje izobraženi. S tem ne mislim na doseganje stopnje izobrazbe. Vidimo lahko primere uvrstitve naših univerz ali bolnišnic na evrop­skih ali svetovnih lestvicah uspešnosti. 
Ka­ko­gle­da­te­na­ob­sto­je­ci­dru­žbe­no­e­ko­nom­ski­si­stem?­Je­do­ber?­Si­lah­ko­za­mi­sli­te­bo­ljše­ga? 
Vsak sistem je lahko dober in je lahko še boljši. Me­nim, da boljšega sistema, kot je demokraticno tržno gospodarstvo, ni, ker temelji na konkurencnosti, pre­seganju in ustvarjalnosti. Menim, da so za delovanje takšnega sistema potrebne dolocene intervencije s strani države – za zašcito šibkejših, onemoglih ... Pred­vsem v segmentih, ki se ticejo sociale, zdravstva in izo­braževanja. A tudi ta podrocja bi po mojem lahko bila boljša, ce bi se dovolilo vec konkurencnosti. Napacna je smer, da Slovenci zaradi svoje zgodovinske nagnje­nosti k neizstopanju ustvarjamo nekakšen kokon, v katerem gredo stvari še na slabše. Moramo se odpreti in šolstvo ter zdravstvo ne smeta biti izjemi. 
Ima­te­hce­rin­ska­po­dje­tja­v­šte­vil­nih­evrop­skih­dr­ža­vah.­Ce­pri­mer­ja­te­odnos­do­de­la­dru­god,­kaj­lah­ko­po­ve­ste­o­slo­ven­ski­de­lov­ni­vne­mi?­Je­res­tak­šna,­kot­ve­lja­pre­go­vor­no? 
Smo delavni. Vendar gre za negovanje pozitivnega 
mita. Ne da ne bi bili pridni, a so v vecini držav enako 
pridni. 

Kljub vsemu pa dolgorocni obstoj podjetju ali po­samezniku prinesejo odlicna organizacija in zavzeti, motivirani ljudje. Nekaj mora biti nad povprecjem, da uspeš, in to je lahko le plod cloveške ustvarjalnosti. 
Podjetnost je sprožilec tistega dodatnega zagona, ki je potreben za izjemne rezultate. 
Ka­ko­po­dje­tju­pri­jaz­no­je­kam­ni­ško­oko­lje? 
Okolje je vrhunsko. Prav tako prebivalci, ki so izo­braženi, lokalno cuteci in razvojno usmerjeni. Prav ti so kljuc do razvoja v prihodnosti. Zgodovinsko gledano je bil Kamnik pomemben tako z ekonomskega, vojaške­ga kot politicnega zornega kota. Prav ta naprednost je verjetno prispevala k temu, da je bil industrijsko zelo razvit že pred vojnami. Prav tako je bil Kamnik industrijsko razvit v socializmu, vendar na napacnih konkurencnih osnovah, kar je pripeljalo do velikega 
upada ekonomske aktivnosti in razvitosti po osamo­
svojitvi. Še vedno se cuti senca tega v Kamniku, ki si še ni v celoti opomogel. Odnos do razvoja, ustvarjanja 306 možnosti in sprošcanja potencialov je še vedno slab. 
Težko se je znebiti obcutka, da je Kamnik gospodar­sko, infrastrukturno in razvojno ujet in v nekakšnem krcu. Projekti, ki obetajo, nimajo hitre podpore. Prav tako se odlaša s spremembami, brez katerih pa ni raz­voja. Dokler bo tako, bodo Kamnicani obsojeni na nižji standard, kot si ga zaslužijo, oziroma številni prisiljeni iskati izzive zunaj meja obcine. Podjetju Nektar Natura državna administracija vsaj desetletje in pol ovira raz­voj in širitev podjetja. 
Podobno se dogaja v turizmu na Kamniškem. Nek­daj tako razvit, danes pa v krcu. V bistvu je Kamnik tako cudovit in raznolik, da bi lahko živel od turizma, ampak volje za sprostitev pogojev in odstranitev ovir na državni ravni ni cutiti. Vedno vec je omejitev raz­licnih zavodov in interesnih podrocij, ki sledijo ozkim ciljem. Tu je potrebna podpora vseh strokovnjakov, ne le župana in ožjega vodstva obcine. Ceprav je zadnja leta obcina storila kar nekaj pogumnih korakov v sme­ri odpravljanja ovir, jih je še vedno vec kot v primerljivih obcinah. 
Ni pa dovolj, da je samo obcina proaktivna in naklo­njena razvoju. Spreminjanje obcinskega prostorskega nacrta, ki je sicer v pristojnosti obcine, je odvisno od veliko subjektov na ministrstvih. 
V­ka­te­rih­go­spo­dar­skih­pa­no­gah­vi­di­te­naj­ve­cji­po­ten­ci­al­v­kam­ni­ški­ob­ci­ni? 
Izkušnje me ucijo, da ni pametno napovedovati pa­nog, ki bodo zmagovalke prihodnosti. Pred 20 leti sem mislil, da bomo proizvajali sokove, a se je to kasneje izkazalo le za osnovo za precej bolj raznolik poslovni model. Iz vsakega uspeha lahko vzklije prebojna ideja. Za podjetja v Kamniku se mi zdi najbolje, da razmiš­ljajo v smeri izkorišcanja geostrateške lege. Cudovita kulisa gora omogoca turizem, vzdržen, zdrav turizem. Zdravje, mir, narava je namrec luksuz prihodnosti. 
Za Kamnik se mi zdi zelo dobro, da se spodbuja podjetništvo, predvsem tiste panoge, ki prinašajo naj­vecje multiplikativne ucinke. Turizem nedvomno je takšna panoga. Enako velja za panoge, ki temeljijo na znanju in podjetnosti in razvijajo izdelke ali stori­tve z najvišjo dodano vrednostjo. Spodbujal sem žal neuspešen projekt, da bi država v Kamniku ustvarila kompetencni center za prehransko industrijo. Sicer pa je tako, da planskega gospodarstva na sreco ni vec in sem trdno preprican, da ce bo možnost ustvarjati v Kamniku, se bo gospodarstvo razcvetelo samo po sebi. Potrebuje le razmere, za katere poskrbi razumna obcinska uprava. 
Ko­li­ko­je­za­ni­ma­nja­za­po­djet­niš­tvo­da­nes? 
Res je, da ekonomska kriza velikokrat rojeva vec podjetnikov. Predvsem zaradi nujnosti. Zagotovo je po krizah podjetnikov vec. Je pa velik dosežek za Kam­nik in Slovenijo, da je kljub razmeroma stabilni situa­ciji cutiti željo po samostojnem ustvarjanju, doseganju boljšega življenja, seganju po zvezdah. To zdravo tek­movalnost imamo Slovenci nekako v krvi, kar se dobro vidi na podrocju športa in podjetništva. 
Kljub obilni ponudbi na strani podjetij je veliko po­djetnikov, ki si upajo na svoje, tudi zato, ker podjetnik na delovnem mestu navadno trpi. Sam sem v mladih letih vselej lahko dobil zaposlitev, a je nisem iskal. In tudi danes je zagotovo veliko podjetne populacije, ki pa se – vsaj v vecjem številu – ne prebudi. Deloma tudi zato, ker je ob birokratskih ovirah svojo idejo vca­sih težko umestiti na trg in jo hitro razvijati. Se mi pa zdi, da se v Kamniku obcinska oblast tega zaveda in je tudi zato tako aktivno vkljucena v uspešen kamniški podjetniški pospeševalnik. 

Ste­oce­pet­ih­otrok.­Ali­vklju­cu­je­te­otro­ke­v­po­dje­tje?­Si­že­li­te,­da­bi­na­da­lje­va­li­vo­de­nje­va­še­ga­po­dje­tja? 
Le kolikor si želijo. Podjetje potrebuje vodje in lastni­ke, ki so aktivno in z vsem srcem usmerjeni v razvoj podjetja in vse bolj globalno tekmovanje. Vsak ustano­vitelj si seveda želi, da bi se naslednji rodovi našli v vi­ziji in ideji ustanovitelja, jo preoblikovali in dograjevali podjetje naprej, vseeno pa je moj glavni interes, da se preizkusijo na svoj nacin, kjer sami želijo ali v cemer uživajo. Moj cilj je, da jim omogocim, da vidijo podjetje, podjetništvo s pravega zornega kota, da vidijo predno­sti svobode, odlocanja, ustvarjanja, potem pa naj se sami odlocijo, v kaj želijo usmeriti svojo energijo. 
Zadovoljen bom, ce bodo želeli postati podjetniki, tudi ce to ne bo na istem podrocju. Cena ustvarjanja lastnega podjetja je precej visoka. Verjamem v svobo­dno izbiro, se pa pri vzgoji otrok trudim, da so marljivi, da se zavedajo celosti življenja, ne samo kariernega dela, in se trudim, da razumejo in vidijo lepoto življe­nja tudi preko podjetja. 
Se­po­va­ših­opa­ža­njih­po­go­sto­zgo­di,­da­usta­no­vi­telj­po­sta­ne­v­ca­su­raz­vo­ja­in­ra­sti­po­dje­tja­ne­pri­me­ren­za­nje­go­vo­vo­de­nje?­Se­sa­mi­kdaj­vpra­ša­te,­ali­ste­op­ti­mal­na­ose­ba­za­vo­de­nje­svo­je­ga­po­dje­tja? 
Zagotovo. Veckrat, kot bi si mislili. Vodenje podjetja je skrb za to, da celotna ekipa odlocevalcev stremi k istim ciljem, da cuti potrebo po razvoju in so tekmoval­ni. Dokler vodstvu uspe dosegati to, je primerno. Je pa Nektar Natura zelo mlado podjetje z zelo podjetniško naravnano, tekmovalno kulturo. S casom in z nadalj­njo rastjo bo potrebovalo tudi spremembe pri vodenju, strukturi in verjamem, da se mu bo uspelo prilagoditi tudi razmeram v prihodnosti. 
Ka­ko­do­je­ma­te­sre­co? 
Sreca je po moje stvar percepcije, zaupanja v priho­dnost, vere, da lahko živiš v okolju, ki te ne ogroža in kjer lahko razvijaš svoje talente. 
Veliko je pregovorov, ki pravijo, da se moramo za sreco truditi in da ne pade z neba. Mislim, da smo z vecine zornih kotov generacija, ki bi morala vriskati od srece. Tako na socialnem, ekonomskem, zdravstve­nem kot tudi na drugih podrocjih. Bolje v zgodovini ni šlo še nobeni generaciji. Ce bomo modri in se izogibali katastrofam, bo samo še bolje. 
Nikakor pa srece ni v obupu, tarnanju, da nam ni dobro, da je bilo vcasih bolje, da bo našim otrokom slabše, kot je bilo nam … To so negativne in neodgo­vorne floskule, ki jih pripisujem predvsem ljudem, ki sami ne premorejo kancka volje za spremembe in pre­vzem odgovornosti za svoje življenje. Ljudem, ki krivijo okolišcine za svoje nezadovoljstvo. 
Je­po­djet­niš­tvo­bliž­nji­ca­do­sre­ce? 
Ja in ne. Sam sem srecen, ker sem lahko ustvarja­len, svoboden, lahko zacenjam nove projekte, in zato, ker se pocutim neodvisnega in svobodnega. 
Ni pa bližnjica do zaslužka, lažjega življenja, manj skrbi – to pa ni. 
Bi­sa­mi­po­dje­tje­kdaj­pro­da­li?­Ste­o­tem­ra­zmiš­lja­li? 
Nektar Natura je partnersko podjetje, vsi pa ga do­življamo kot družinsko vrednoto, družinsko zlatnino. Morda bomo o prodaji razmišljali ob prenosu na dru­go generacijo, ob kaki priložnosti, ki bi omogocila še boljši razvoj. Mislimo pa si, da je to vprašanje odmak­njeno vsaj za še eno desetletje. 
Danes smo organizirani kot mednarodno podjetje, ki se širi, je uspešno in veckrat zelo hekticno, a se v tem znajde in dobro funkcionira ne glede na to, kdo je lastnik. Se pa sam zavedam, da je veliko ljudi, ki bi podjetje lahko vodili. Glavna prednost podjetja je zav­zeta, motivirana ekipa z znanjem, ne pa posamezniki, zato v prihodnost podjetja gledam z optimizmom. 

Marjeta Humar1 
Žale 4a, Kamnik marjeta.humar@guest.arnes.si 
Igor Juric, novinar, dopisnik RTV Slovenija v Bruslju 
RTV Slovenija ima pri nas najobsežnejšo mrežo dopisnikov po svetu, deset, in med njimi je od 1. januarja 2019 tudi naš kamniški somešcan Igor Juric. V pogovoru Igor Juric razkriva po­drobnosti o delu dopisnika in tudi o zasebnem življenju, o življe­nju v t. i. bruseljskem mehurcku in oblikovanju evropskih politic­nih odlocitev. Mocan pecat sta pustila zaprtje javnega življenja v casu pandemije covida­19 in predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije. Kljuc­ne­be­se­de:­dopisnik, RTV Slovenija, Evropska unija, NA­TO, tek 
RTV Slovenia has the most extensive network of correspon­dents in the world per capita, which is ten, and as of 1 January 2019, our fellow Kamnik resident, Igor Juric, has joined their ranks. In this interview, Mr Juric reveals details about what the job of a correspondent looks like. He also discloses a few as­pects of his private life in the so­called »Brussels bubble« and how European political decisions are formed. The closure of pu­blic life during the covid­19 pandemic and Slovenia's presidency of the Council of the European Union had left a significant mark on him, he says. Keywords:­correspondent, RTV Slovenia, European Union, NA­TO, running 
RTV Slovenija ima najobsežnejšo mrežo dopisnikov po svetu, in sicer v nekaterih sosedah Slovenije in vec najpomembnejših državah. Med desetimi dopisniki je od 1. januarja 2019 tudi naš kamniški somešcan Igor Juric. Skupaj s kolegico Mojco Širok porocata iz Brus­lja, ki je sedež najpomembnejših evropskih institucij ter zveze NATO. V pogovoru Igor Juric razkriva podrob­nosti o delu dopisnika in tudi zasebnem življenju, ki ga zapolnjuje tudi tek. Mocan pecat sta pustila tako zaprtje javnega življenja v casu pandemije covida­19 kot tudi predsedovanje Slovenije Svetu Evropske uni­je. Juric odkrito spregovori o locitvi od družine in pri­jateljev, kar je posledica selitve v Bruselj, o življenju v t. i. bruseljskem mehurcku in oblikovanju evropskih politicnih odlocitev. Seveda se ne izogne niti opisu živ­ljenja v državi, ki jo mnogi poznajo predvsem kot dr­žavo piva, pomfrija in cokolade. Spregovori pa tudi o razlikah med dopisnikovanjem danes in v Berlinu pred vec kot 20 leti. Pa tudi o tem, kako je kot geograf in nemcist »zašel« med novinarje. 
Za­kaj­si­iz­bral­za­svo­je­do­pi­sni­ško­me­sto­prav­Bru­selj? 
Kot se pogosto primeri – korak je bil povsem nepri­cakovan. Že res, da sem potem, ko sta sinova postala polnoletna in zacela študirati, spet obudil staro željo 
1­­­Doktorica­slovenskega­jezikoslovja. 

po dopisništvu, ampak moj pogled ni bil usmerjen pro­ti Bruslju. Bolj sem razmišljal o »stari ljubezni«, Berlinu, vendar je bila takrat tam še dopisnica Polona Fijavž, ki je imela pred sabo še kar nekaj let mandata. Po­tem pa so se dogodki nenadoma zgostili in v službi sem postajal vse bolj nezadovoljen. Imel sem namrec obcutek, da se pogrezam v živo blato nekoristnosti in služba mi ni vec prinašala zadovoljstva. Potem pa se je zgodilo – moja »cimra« Mojca Širok, ki je dnevno spremljala moje nezadovoljstvo, me je vprašala: »Pa zakaj se ne prijaviš za Bruselj?« Moja prva reakcija je bila zacudenje, saj me Bruselj nikoli ni privlacil. Pred tem sem ga službeno sicer obiskal že velikokrat, am­pak se mi je vedno zdel dolgocasno in predvsem ne prevec lepo mesto. Vendar pa je Mojca s svojim vpra­šanjem že vrgla »kost za glodanje«! Sledilo je malo »no­tranjega glodanja«, nekaj pogovorov doma z ženo in sinovoma (so mi prižgali zeleno luc) in hitra prijava, saj je bilo do konca razpisa le še dober teden. Ostalo pa je le še zgodovina – bil sem izbran, a se je moj odhod nepricakovano zamaknil, saj me je sredi junija zadela možganska kap. Sledila je rehabilitacija in namesto 1. septembra 2018 sem delo nastopil s štirimesecno za­mudo, 1. januarja 2019. 
Kaj­de­jan­sko­po­me­ni­bi­ti­do­pi­snik­RTV­Slo­ve­ni­ja?­Kak­šne­so­tvo­je­ob­vez­no­sti,­ka­ko­sploh­po­te­ka­de­lov­ni­dan­do­pi­sni­ka? 
V prvi vrsti pomeni to delo za oba medija, radio in televizijo ter obcasno tudi za MMC. In seveda, dolg de­309 

Cvetlicna preproga na osrednjem mestnem trgu v Bruslju – Veliki trg (Foto: Igor Juric) 
lovnik, dopisniki namrec ne poznamo osemurnega de­lovnika, saj smo »sužnji« dogodkov. Ker v Bruslju teh ne manjka, je delovni dan obicajno dolg 9–10 ur, nic nenavadnega pa ni, ce se delo zacne okoli 8. ure zju­traj in traja do 22. ali 23. ure, ce se ministrska sre­canja zavlecejo in je treba pripraviti še prispevek za radijsko 2. jutranjo kroniko ali televizijska jutranja po­rocila. Da ne omenjam srecanj voditeljev clanic Unije, ko se delovni dan obicajno konca šele okrog 3. ali 4. ure zjutraj. Voditelji imajo namrec slabo »navado«, da prvi dan (obicajno) dvodnevnega zasedanja koncajo šele po polnoci. Novinarji pa moramo potem še pripra­viti prispevke za jutranje oddaje ali izdaje casopisov. 
Dopisništvo pomeni tudi stalno delo ob koncu te­dna in med prazniki. V Bruslju imava s kolegico Mojco sreco, da sva dva in tako se za praznike in vikende izmenjujeva, da ni treba nenehno dežurati. Sicer pa je pozornost bruseljskih dopisnikov najbolj osredotocena na delovanje evropskih institucij, predvsem Evropske komisije, ki pripravlja zakonodajne predloge. Tu je po­tem še Evropski parlament in glede na dogajanje tudi zveza NATO. Delovnik zapolnjujejo številne novinarske konference (Evropska komisija jo ima vsak dan ob 12. uri), razlicni t. i. briefingi, na katerih novinarji dobimo vsebinske informacije za boljše razumevanje tem, o katerih porocamo, pa iskanje informacij na spletu, te­lefoniranje in pisanje elektronskih sporocil zaradi pre­verjanja informacij. Pri oblikovanju prispevkov je eno glavnih vodil, da se slovenskemu obcinstvu predstavi dogajanje, ki je pomembno ali zanimivo za Slovenijo. Vsekakor se premalo zavedamo, da tako rekoc vse, kar se sprejme v Bruslju, bolj ali manj neposredno vpli­va na življenje vseh nas. Nic, kar pripravi ali sprejme t. 
i. bruseljska birokracija, se ne zgodi brez sodelovanja 
držav, tudi Slovenije. Tako da priljubljeno kazanje s pr­310 stom na Bruselj, ce neka država s cim ni zadovoljna, ni upraviceno, saj na koncu odlocitev sprejemajo države clanice Unije. Na dolocenih podrocjih je oz. je bila tudi Slovenija zelo aktivna in prodorna. 
V­Brus­lju­si­že­pet­let­in­go­to­vo­lah­ko­do­bro­oce­niš­po­zi­tiv­ne­in­ne­ga­tiv­ne­pla­ti­živ­lje­nja­v­»pre­stol­ni­ci«­Evrop­ske­uni­je. 
Vsekakor, izkušnje so bogate! Naj zacnem s pozitiv­nimi stvarmi, saj nam te lepšajo življenje. Glede na to, da rad uživam v dobri hrani in pijaci, bi najprej omenil gurmansko plat. Za Belgijce lahko mirno recem, da so narod školjk, pomfrija, vafljev, cokolade in piva. Tega nikoli ne zmanjka in je na voljo povsod. Tako kot sem po preselitvi spremenil mnenje o Bruslju (mestu, kjer nikoli ne bi želel živeti!), sem spremenil tudi mnenje o pivu. Doma ga nikoli nisem pil s kakim navdušenjem, po selitvi v Belgijo pa sem spoznal vso širino okusov piva in v bistvu sem ga zacel dojemati kot hrano, tako kot že prej doma vino. A da ne bo nesporazuma, ne pi­jem ga vsak dan, ga pa z užitkom in prilagojeno hrani. Sicer pa belgijskega piva ni priporocljivo spiti kaj vec kot eno ali dve mali steklenici, ker je zelo mocno. Naj­mocnejše vrste imajo celo prek 11 % alkohola. 
Všec sta mi tudi prijaznost in ustrežljivost Belgijcev. Z njimi sicer nimam stika vsak dan, ampak v petih le­tih življenja se je nabralo dovolj izkušenj, od stikov na uradih in bankah, do trgovin in restavracij pa tudi je­zikovne šole, kjer sem obiskoval tecaj francošcine. Ne nazadnje sem posnel že tudi vrsto prispevkov o življe­nju Belgijcev in nikoli nisem imel težav s sogovorniki. 
Tretja pozitivna stvar je kolesarjenje, Belgijci so na­rod kolesarjev. Vidiš jih res povsod in vedno, poleti ali pozimi, v suhem ali deževnem vremenu. Za kolesar­je namrec velja, da ni slabega vremena, neprimerna je lahko samo oprema. Te filozofije sem se »nalezel« tudi sam in tako se vse leto obicajno vozim v pisar­


Z generalnim sekretarjem zveze NATO Jensom Stoltenbergom (skrajno levo dopisnik Dela Peter Žerjavic in skrajno desno dopi­snik Vecernjega lista Tomislav Krasnec) (Arhiv Igorja Jurica) 
no s kolesom, saj nimam avta. Temu sem se odrekel med drugim tudi zato, ker javni promet – podzemna železnica, tramvaj in avtobus – deluje brezhibno. Ta­ko v Bruslju kot tudi drugod po državi so kolesarske poti mocno razvejane in ves cas švigajo mimo tebe 
posamezni kolesarji ali pa mladi starši z nekakšnimi 
prikolicami za prevoz majhnih otrok v vrtec ali šolo. Z razmahom elektricnih koles to ni problem niti v mestu, kot je Bruselj, ki je reliefno zelo razgiban s številnimi vzponi. Ker so Belgijci tako navdušeni kolesarji in mno­žicno spremljajo tudi vse kolesarske dirke, gostijo tudi nekaj t. i. klasicnih »kolesarskih spomenikov«, zato jim Pogacar, Roglic, Mohoric seveda niso neznani. 
Med pozitivnimi stvarmi bi omenil še muzeje. Mi­slim, da je ni stvari na svetu, ki ji ne bi bil posvecen vsaj en muzej v Bruslju: od kanalizacijskih sistemov do tehnicnih muzejev, muzejev piva in cokolade do muze­ja glasbil, afriškega muzeja in muzeja stripa. To je bilo zame sicer tudi eno od odkritij, kakšni navdušenci nad stripom so Belgijci. Kdor ljubi to zvrst umetnosti, se v Belgiji gotovo pocuti kot v raju, saj so v knjigarnah in trgovskih centrih nepregledne množice polic s sami­mi stripi. Priljubljeni Smrkci ali pa Tintin so belgijskega »rodu«! 
Da pa ne bom samo hvalil, naj omenim še nekaj stvari, ki me motijo. Predvsem je to »pišmeuhovski« odnos do reda in cistoce. To sicer ne velja za javne parke in ceste – ti so res urejeni – ampak ko stopiš v lokal, je to cisto nekaj drugega. Prostori, kjer se zadr­žujejo gostje, obicajno niso problematicni, odhod na stranišce pa bi marsikje lahko mirno »odsvetovali«! Ali pa recimo moj bruseljski »merkator« – svetlobna leta razlike. Ce bi bil kamniški Mercator tak kot »moj« bru­seljski nakupovalni center, bi ga sanitarna, morda pa prvem vstopu zagotovo šokirajo. Se pa potem navadiš in si pogosto receš: »Belgija, pac!« 
Ceprav nisem Anglež, moram nekaj besed nameniti tudi – vremenu! Sicer ni tako obupno, kot sem si pred­stavljal, pa vendar se nanj verjetno ne bom navadil do konca bivanja. Njegova glavna znacilnost je namrec iz­redno velika spremenljivost – pa ne samo iz dneva v dan, ko se lahko hitro izmenjujejo oblaki, dež, sonce in veter, pac pa se te hitre menjave zgodijo v enem samem dnevu. Doživel pa sem tudi obdobja daljšega stabilnega vremena – od velike vrocine poleti, ko je bi­lo krepko prek 30 stopinj, do dolgotrajnega dežja spo­mladi ali jeseni (obicajno je to bolj podobno pršenju kot dežju, kakršnega poznamo pri nas) in nekaj uric ali dni s snegom. Pred tremi leti je bilo vec dni celo tako mrzlo, da sva z ženo lahko drsala na bližnjem ribniku, kar pa se je hitro koncalo, saj je drsanje po parkovnih ribnikih iz varnostnih razlogov žal prepovedano. 
Ko­li­ko­pa­imaš­sploh­sti­ka­z­do­ma­ci­ni­gle­de­na­to,­da­po­ro­caš­pred­vsem­o­te­mah,­ki­so­ve­za­ne­na­de­lo­va­nje­Evrop­ske­uni­je­in­zve­ze­NA­TO?­
Žal premalo. Razen obiska trgovine, restavracije, frizerja ali zdravnika drugih stikov z Belgijci skoraj ni­mam. Ce odštejem sodelovanje s snemalcema, ki ju z Mojco obicajno pokliceva, kadar je treba pripraviti prispevek za televizijo. Ampak to je morda enkrat, red­kokdaj veckrat na teden. Poleg tega živim v mestni cetrti, kjer nas je ogromno tujcev. Recimo v našem bloku je 24 stanovanj in po priimkih sodec sta morda dva Belgijca, ostalo pa so Poljaki, Latvijci, Kitajci in Ja­ponci. Ti so ob moji vselitvi prevladovali, vendar se je struktura v zadnjem letu ali dveh precej spremenila. Stik z domacini je torej bolj »virtualen« – dogajanje v 
že gradbena inšpekcija takoj zaprla. Seveda niso prav državi spremljam preko casopisov, radia in televizije. vse trgovine in lokali tako zanemarjeni, a cloveka pri 
Se­pra­vi,­da­si­tu­di­ti­del­t.­i.­bru­selj­ske­ga­me­hur­cka? 
Drži, za ljudi, ki so zaposleni v evropskih instituci­jah, pa tudi npr. za novinarje, ki porocamo o njihovem delovanju, se pogosto rece, da živimo v t. i. bruselj­skem mehurcku. 
Kot sem že povedal, je stikov z domacini malo, saj se naše delo vecinoma vrti okoli delovanja evropskih institucij in zveze NATO. To pomeni, da se giblješ med bolj ali manj istimi ljudmi – novinarskimi kolegi, ura­dniki in politiki evropskih institucij ter našimi diplo­matskimi predstavniki. Vecinoma se pogovarjamo le o temah, ki so v tistem trenutku aktualne, npr. o zakonodajnih predlogih v zvezi z bojem proti podneb­nim spremembam, iskanju nacinov spopadanja z mi­gracijskimi pritiski, o nacinu, kako financirati razvoj, o skupni nabavi cepiv proti covidu­19 ali pa o predlogu Evropske komisije, da se obcutno zmanjša uporaba 
pesticidov ali da se uvede enoten polnilec za vse vr­
ste elektronskih naprav. Skratka: tako rekoc vsak dan vsaj ena nova in obicajno zahtevna tema, ki jo je treba »preštudirati«, in potem zmanjka casa za normalno živ­ljenje in recimo kavo ali pivo, pri katerem bi se pogo­varjali o cem drugem kot o delu. Marsikdo bi verjetno dejal: »Cisti dolgcas!« in to vcasih pomislim tudi sam. A po drugi strani vem, da je tovrstno delo potrebno, saj kot dopisnik poslušalce in gledalce obvešcam oziro­ma jim pojasnjujem ukrepe, ki bodo imeli neposreden vpliv tudi na njihovo življenje. 
V­ca­su­tvo­je­ga­man­da­ta­je­iz­bru­hni­la­pan­de­mi­ja­co­vi­da­19­in­za­ne­kaj­me­se­cev­pov­sem­usta­vi­la­živ­lje­nje­po­sve­tu.­Ka­ko­je­pa­to­vpli­va­lo­na­te­–­v­slu­žbi­in­tu­di­za­se­bno? 
Tako kot za vse je bil tudi zame to popoln šok, ne­nadoma je povsod na nas prežal neviden sovražnik. Življenje se je ustavilo dobesedno cez noc. Uvedeni sta bili policijska ura in prepoved gibanja, pred trgo­vinami smo v dolgih vrstah cakali na najosnovnejše potrebšcine. Noro, tega si nihce ni predstavljal niti v sanjah. Imam sreco, da stanujem blizu gozda in par­kov in je bilo nekoliko lažje prestajati prepoved giba­nja, saj športne dejavnosti na prostem niso bile prepo­vedane. In potem je sledilo vec mesecev, preden sem lahko spet »v živo«, in ne le po WhatsAppu, videl svojo družino. Psihicno zelo naporno! Še sreca, da je skoraj hkrati z zaporo javnega življenja nastopilo prekrasno soncno vreme, ki je trajalo do poletja in vsaj malo dvi­galo moralo v morecem vzdušju. 
Službeno pa je pandemija prinesla skoraj tektonske spremembe – novinarji, ki živimo od stikov s sogovor­niki, smo se bili prisiljeni »preseliti« na splet. Vsi smo nenadoma postali »strokovnjaki« za Zoom, Webex, Te­ams in kar je še podobnih orodij in vse je potekalo le elektronsko. Seveda, vse se je vrtelo le okrog pande­mije in mrzlicnega iskanja nacina, kako cim hitreje od­kriti ucinkovito cepivo in kako ga enakopravno zagoto­viti vsem državam. Drug za drugim so se vrstili izredni vrhovi voditeljev držav (seveda po video povezavah) in spomnim se številnih neprespanih noci, ko sem na kavcu cakal na sporocilo, da so koncali zasedanje, in 
potem na izjave po zasedanju in pisanje prispevkov 
za jutranje oddaje. Na tem mestu želim poudariti eno312 stvar: številne države se zdaj pritožujejo cez Evropsko komisijo in njeno predsednico von der Leynovo zara­di pogodb o cepivih, ker ta zdaj ostajajo in jih morajo države uniciti, s tem pa izgubljajo milijone evrov, a ce se Evropska komisija ne bi tako hitro odzvala in se s farmacevtskimi podjetji dogovorila o množicni proiz­vodnji cepiv, teh gotovo ne bi bilo ali pa bi bila na voljo v majhnih kolicinah in verjetno predvsem v velikih in bogatih clanicah Unije. 
RTV­Slo­ve­ni­ja­ima­le­v­Brus­lju­dva­do­pi­sni­ka,­v­osta­lih­dr­ža­vah­je­ve­dno­sa­mo­eden.­Sku­paj­s­ta­bo­zdaj­že­vr­sto­let­po­ro­ca­o­do­ga­ja­nju­tu­di­tvo­ja­ko­le­gi­ca­Moj­ca­Ši­rok.­Ka­ko­so­de­lu­je­ta? 
Z eno besedo – odlicno! Mojca je sicer prišla v Bru­selj leto dni za mano, tako da sem si pred tem pisarno in delo delil z Eriko Štular, ki je zdaj na radiu uredni­ca oddaje Studio ob sedemnajstih. Tudi z njo sva se krasno ujela in lepo sodelovala in sva še zdaj v zelo dobrih odnosih. Z Mojco pa je to še za stopnjo bolje, verjetno tudi zato, ker sva oba že bila dopisnika, ker sva v bistvu ista generacija in predvsem, ker na veliko vecino stvari, tako profesionalno kot zasebno, gledava zelo podobno oziroma o njih podobno razmišljava. Ce se pri cem izjemoma ne strinjava, pa iz tega ne delava problema. Skratka ob sodelavki, ki je v bistvu tudi do­bra prijateljica, je delo bistveno, bistveno lažje, kot bi bilo, ce med nama ne bi bilo te »kemije«! Res se lahko zaneseva drug na drugega. Pa še eno mi zdi pomem­bno, in to je, da med nama ni rivalstva. Oba delava vse – od navadnih »dolgocasnih« tem do tistih, ki prižgejo iskrico v oceh vsakega pravega novinarja. 


S­ko­le­gi­co­Moj­co­Ši­rok­pa­ne­po­kri­va­ta­zgolj­do­ga­ja­nja­v­Brus­lju,­tem­vec­smo­va­ju­vi­de­li­ozi­ro­ma­sli­ša­li­po­ro­ca­ti­tu­di­iz­so­sed­njih­dr­žav,­npr.­iz­Fran­ci­je.­
Drži, delo dopisnika v Bruslju ni omejeno zgolj na porocanje o evropski politiki, zvezi NATO in obcasno o dogajanju v Belgiji. Najino obmocje je precej širše, saj zajema še sosednje države – Nizozemsko, Luksem­burg in seveda Francijo. Glede na velikost in pomen Francije seveda kar pogosto porocava o dogajanju v tej pomembni evropski državi. Nizozemska in Luksem­burg pa le obcasno zbudita pozornost najinih uredni­kov v Ljubljani, ko se recimo zgodi kaj posebnega, npr. ko so bile na Nizozemskem parlamentarne volitve. Bruselj je idealno mesto za tovrstno pokrivanje sosed­njih držav, saj si v dobrih dveh urah lahko že sredi Ni­zozemske ali Luksemburga. V Pariz pa se raje podamo s hitrim vlakom, ki vozi do tja manj kot uro in pol, z av­tom pa traja kar dobre štiri ure. In še vlomijo ti lahko v avto, kot so mojemu snemalcu, ko sva dan po požaru, ki je unicil eno glavnih pariških znamenitosti, cerkev Notre Dame, snemala v tem mestu. 
»Bližina«, ki jo omogocajo hitri vlaki, veliko pripomo­re k temu, da sem iz Pariza lahko porocal o številnih pomembnih dogodkih – od ponovne izvolitve Macro­na za francoskega predsednika in obiskov slovenskih politikov v Franciji do meni vedno ljube teme, športa. Tako so se mi dvigale dlake ob igranju Zdravljice na Elizejskih poljanah, ko je Tadej Pogacar prvic osvojil Dirko po Franciji, pa tudi, ko so slovenski odbojkarji na evropskem prvenstvu igrali finalno tekmo proti Srbiji. Morda pa zdaj sledijo še olimpijske igre v Parizu, ki so tako rekoc pred vrati. 
V­Slo­ve­ni­ji­smo­ze­lo­po­no­sni­na­to,­da­ima­mo­na­do­
segu roke zelo pestro in tudi precej nedotaknjeno 
na­ra­vo.­Ka­ko­pa­je­s­tem­v­Bel­gi­ji?­Ka­ko­ži­viš,­ali­kaj­po­gre­šaš­kam­ni­ške­hri­be? 
Malo jih pa že pogrešam, saj sem se v mladosti kar precej ukvarjal z alpinizmom in kamniški hribi so bili za nas najbližji. Iz Šmartna pri Litiji sem se namrec v Kamnik preselil šele po poroki. V vsakdanjem življenju seveda ne »vzdihujem« po njih, saj delovne obveznosti vecinoma vse izpodrinejo, ampak ko priletim na brni­ško letališce, me pa vedno znova prevzame pogled na naše gore. Zdaj mi je še bolj jasno, zakaj so Belgijci ali pa recimo Nizozemci tako navdušeni obiskovalci naših gora. V Belgiji imajo kolikor toliko nedotaknjeno naravo le v hribovitem delu Ardenov, vse drugo je tako ali drugace že preoblikovala cloveška roka. Seveda se zelo zanimivi košcki narave najdejo vsepovsod – npr. v bližini francoske meje imajo Belgijci tik ob obali svojo Saharo. To je nekaj hektarjev veliko obmocje velikan­skih sipin (naravni park), med sprehajanjem ne vidiš drugega kot pesek in se zlahka izgubiš med njimi. Res, prava Sahara! Cisto blizu mojega bivališca je za belgij­ske razmere ogromen gozd, ki se razteza vse do zna­menitega Waterlooja, ki je oddaljen 20 kilometrov. V tem gozdu je tako kot pri nas in se lahko »izgubljaš« po neštetih gozdnih poteh. Zame je to idealen kraj za tek, zlasti v poletnem casu, ko je tudi v Belgiji lahko »pe­klensko« vroce, tudi vec kot 30 stopinj Celzija. 
So pa v Bruslju pravi mojstri oblikovanja in vzorne­
ga negovanja velikih zelenih parkov. V mestu jih je res prava množica in obicajno jih krasijo manjša ali vecja jezerca, polna razlicnih vrst vodnih ptic. Tako da imaš vsaj malo obcutka, da nisi obdan le z betonom. 
Si­nav­du­šen­te­kac.­Kam­nik­po­nu­ja­ne­skon­cne­mož­no­sti­za­te­ka­ce,­kaj­pa­Bru­selj?­
Živim na vhodnem robu mesta, v Auderghemu, in teh možnosti je res ogromno. Že prej sem omenil pro­stran gozd, ki se zacne le dober kilometer od mojega stanovanja, dobrih 100 metrov od našega bloka pa je tudi cudovita sprehajalno­kolesarska pot, ki poteka po trasi nekdanje ozkotirne železnice, podobno kot pri nas na obali znamenita Parenzana. Ker je osvetljena, je v jesensko­zimskem casu idealna za tek, saj lahko teceš brez bojazni, da bi se spotaknil, si zvil gleženj ali razbil nos, poleti pa ponuja dobro senco, saj ob njej ra­stejo visoka drevesa. Del pa poteka skozi velik mestni park, ki je posejan z jezerci in precej razgiban ter s šte­vilnimi vzponi idealen za tek. Pravzaprav je Bruselj za tekace kar zahteven, saj ni tako rekoc nobene ravnine. Dvakrat sem se že tudi udeležil mestnih tekov – en­krat klasicnega polmaratona in drugic tradicionalnega bruseljskega 20­kilometrskega teka. Lahko recem, da sta oba zelo zanimiva, saj vodita skozi razlicne mestne cetrti, kake daljše ravnine pa ne ponujata. 
V­ca­su­tvo­je­ga­do­pi­sni­ške­ga­de­la­se­je­zgo­di­lo­tu­
di polletno predsedovanje Slovenije Svetu Evropske 
uni­je.­Ka­ko­si­ga­do­ži­vel?­Ne­na­zad­nje­je­bi­lo­to­tu­di­ob­dob­je,­ko­se­ti­je­v­Brus­lju­pri­dru­ži­la­že­na­Ta­tja­na.­
Tatjana je kot diplomatka prišla v Bruselj že nekaj mesecev pred predsedovanjem, ki se je zacelo 1. julija 2021, in je morala ostati še nekaj mesecev po njem. Za naju je bilo to na splošno gledano idealno, saj je bilo za nami najhujše obdobje pandemije covida­19, ko kot družina nismo bili prav veliko skupaj. Pa vendar nisva bila toliko skupaj, kot bi si kdo predstavljal. Oba sva imela zelo natrpane urnike, Tatjana je obicajno pri­šla domov šele okoli 20. ure in še takrat je pogosto delala do 22. ali 23. ure. Konci tedna pa so le bili vsaj malo manj natrpani in sva vec casa preživljala skupaj, recimo ob jutranji kavi ali pa tisti po kosilu. 
Moj delovnik so polnile predvsem številne tiskovne konference po zasedanjih ministrov in voditeljev, ki so se spet zaceli srecevati osebno in ne vec toliko preko videokonferenc. S kolegico Mojco sva najraje sprem­ljala kakšne spremljevalne dogodke, ki jih je naša dr­žava pripravila v Bruslju ob predsedovanju. Na primer obisk našega vrhunskega kolesarja Primoža Roglica ali pa gostovanje uglednega pisatelja Draga Jancarja, ce omenim zgolj dva dogodka. 
Kot receno je bilo delovno to še bolj intenzivno ob­dobje kot obicajno. Ko se zdaj oziram nazaj, lahko re­cem, da so slovenski strokovnjaki, diplomati pa tudi politiki vsebinsko zelo dobro izpeljali predsedovanje. Škoda se mi zdi, da so grenak priokus pustile nekatere neprimerne izjave tedanjega predsednika vlade Jane­za Janše na omrežju Twitter (zdaj X) in vladno zavlace­vanje s placevanjem storitev STA. 
Ka­ko­pa­pre­na­šaš­lo­ce­no­živ­lje­nje?­
Glede na to, da sva z ženo skupaj že vec kot trideset let in imava odrasla otroka, nekako gre. Tudi zahvalju­313 joc sodobnim komunikacijskim sredstvom, ki omogo­cajo normalne vsakodnevne stike. Ko na primer vsak na svojem koncu Evrope pripravljava kosilo ali greva ven na tek, se lahko mirno pogovarjava in se tudi vidi­va. To je cisto drugace, kot je bilo v casu mojega do­pisnikovanja v Nemciji, ko smo tudi vec kot leto dni živeli loceno in je bil edini stik obicajen telefonski klic enkrat tedensko, morda 10 minut. Vec ni bilo mogoce, saj so bili klici takrat predragi. Kljub sodobnim komu­nikacijskim sredstvom takega locenega življenja ne bi priporocal vsakemu, sploh pa ne mladim parom. Ni enostavno, zlasti kadar imam prost konec tedna, biti sam. Saj obstajajo znanci in kolegi, ampak vsak ima svoje življenje in se ne moreš »obesiti« nanje. Imam pa v zadnjih mesecih sreco, da ima žena obcasno službe­ne poti v Bruselj in se »samsko« življenje vsaj za nekaj dni prekine. 

Pogrešam pa seveda tudi druženje s prijatelji doma, saj si, ko živiš in delaš v tujini, kljub stikom preko elek­tronskih komunikacijskih sredstev iztrgan iz svojega družabnega okolja. 
Bru­selj­ni­tvo­je­pr­vo­do­pi­sni­ško­me­sto.­Pred­vec­kot­dvaj­set­i­mi­le­ti­si­že­bil­do­pi­snik­v­Nem­ci­ji­–­naj­prej­v­Bon­nu,­po­se­li­tvi­vla­de­in­par­la­men­ta­v­no­vo­glav­no­me­sto­pa­v­Be­li­nu.­Kak­šne­so­raz­li­ke­med­te­ma­ob­dob­je­ma? 
Ce malo pretiravam, je to, kot da bi primerjali sred­nji in atomski vek! Najprej tehnološko – verjetno se samo še moja in od mene starejša generacija spomni, kaj je to telefaks. V Nemciji je skoraj vsa komunikaci­ja potekala preko tovrstnih sporocil. Elektronska pošta se je šele zacela uveljavljati, tako kot tudi mobilni te­
314 lefoni. Kot pravijo: »Prve ne pozabiš nikoli!« in moja je bila Nokia. Ali pa snemanje in pošiljanje prispevkov za radio in televizijo. Za radio se je vse delalo po telefonu in montaža je potekala v Ljubljani. Zdaj vse naredim sam in s prispevkom se ne ukvarja nihce vec, saj je v taki obliki, kot je narejen, preko racunalnika »naložen« na hišnem strežniku in potem objavljen. Precej podo­ben je tudi preskok pri televiziji – v Nemciji se je vse še snemalo na kasete, ki sem jih odnašal v studio naj­bližje televizije, da so poslali gradivo v Ljubljano. Zdaj gre vse to preko racunalnikov, za javljanje v živo pa imamo majhne prenosne naprave, s katerimi se lahko javljamo tako rekoc od koderkoli. Vcasih je bilo to mo­goce samo iz studiev. In seveda, da ne omenjam pro­gramskih zahtev – pred dobrimi dvajsetimi leti je bilo obcutno manj oddaj, za katere smo delali dopisniki. 
Ci­sto­za­ko­nec­pa­mor­da­še­vpra­ša­nje,­ka­ko­si­sploh­»za­ja­dral«­v­no­vi­nar­ske­vo­de,­saj­si­doš­tu­di­ral­ge­o­gra­fi­jo­in­nem­ški­je­zik? 
Za vse je »kriva« moja mama in, kot veckrat v mo­jem življenju, srecno nakljucje! Bil sem v drugem let­niku študija, ko je slišala, da na radiu išcejo mlade so­delavce, in mi predlagala, naj se prijavim, da vidim, kaj vse se skriva za »glasovi iz radia«. Pa sem odmahnil z roko, ceš da me to ne zanima, ker je moja »prva ljube­zen« tako ali tako geografija. Ampak »crv radovedno­sti« je bil vsajen in ko mi je mama kasneje spet omeni­la, da je slišala obvestilo, je bila moja poklicna usoda zapecatena. V mislih sem imel sicer predvsem pisanje tekstov, ki bi jih prebrali na radiu. Vsekakor si nisem predstavljal niti si nisem želel, da bi delal kot radijski novinar. Tisto poletje sem namrec s prijateljem ravno odhajal na avtoštop po ZDA in na delo v enem od na­cionalnih parkov ob meji s Kanado. Ce skrajšam: pri­šel sem na avdicijo, kjer nas je bila v radijski avli cela množica. Vecina je bila živcna, pri meni pa živcnosti ni bilo, ker itak nisem imel cilja, da me izberejo, saj moja želja ni bila postati radijski novinar. Napisati smo mo­rali krajši tekst in ga prebrati v studiu. Ce bi si želel, da me izberejo, bi se mi glas verjetno ob branju tresel tako kot vecini drugih. Tako pa sem ga »nonšalantno« prebral in ob odhodu povedal, da cez nekaj dni odha­jam v ZDA in naj mi sporocijo, ce jih zanima kako mo­je pisno porocilo iz ZDA. Še pred odhodom sem dobil sporocilo, da sem bil s še nekaj drugimi (ce se dobro spomnim, nas je bilo kakih pet) izbran in naj se ogla­sim na radiu. Vse drugo je zdaj le še zgodovina! 

Kristina Jamšek1 Pot v Rudnik 9, Kamnik kristina.jamsek@guest.arnes.si 
Vido Kregar, 

jamar, pohodnik in okoljevarstvenik 
Vido Kregar (1950) se je rodil v Volcjem Potoku, kjer tudi živi. Osnovno šolo je obiskoval v Radomljah in šolanje nadaljeval na gimnaziji v Kamniku. Študiral je fiziko, ekonomijo, filozofijo in ge­ologijo. Zaposlen je bil v razlicnih poklicih: kot vrtnar, gradbenik, knjigovodja, organizator poslovnega sistema, polagalec ksiloli­ta, kamnosek ter restavrator. Bil je pobudnik, soustanovitelj in prvi predsednik Jamarskega kluba Kamnik ter v dveh mandatih predsednik Jamarske zveze Slovenije. Je poznavalec Kamniških planin in voda ter s tem povezanih bajk in legend, popotnik in pohodnik po pešpoteh in božjih poteh, lastnik zasebne knjižnice ter ustvarjalec tematskih poti. Kljuc­ne­be­se­de:­Vido Kregar, planinec, jamar, aktivist za va­rovanje in zašcito voda, pohodnik,  ustvarjalec tematskih poti 
Vido Kregar (1950) was born in Volcji Potok, where he lives to this day. He attended elementary school in Radomlje and con­tinued his education at the gymnasium in Kamnik. He studied physics, economics, philosophy, and geology. He was employed in various professions, including as a gardener, builder, bookke­eper, business system organizer, xylolite installer, stonecutter, and restaurateur. He was the initiator, co­founder and first presi­dent of the Kamnik Caving Club and for two terms the president of the Speleological Association of Slovenia. He is a connoisse­ur of the mountains and waters in the Kamnik area and expert in fables and legends originating from these parts, a traveller and hiker on footpaths and spiritual paths, owner of a private library and creator of thematic routes. Keywords:­Vido Kregar, mountaineer, caver, activist for water protection and conservation, hiker, creator of thematic routes 
Ka­ko­bi­pred­sta­vil­se­be,­svo­jo­dru­ži­no­in­svo­je­pre­dni­ke? 
Zgodovina moje družine se mi zdi zanimiva in zato bom za zacetek povedal nekaj o nas. Oce in mama sta bila rojena v Avstro­Ogrski kot »avstrijska državljana«. Iz Kraljevine Jugoslavije so bili samo moji bratranci in sestricne, iz velikonemškega rajha pa moja sestra. Jaz in moj brat pa tudi moja žena in dva sinova smo bili rojeni v Socialisticni (federativni) republiki Jugoslaviji, dva moja sinova pa v Republiki Sloveniji. To ne bi bilo nic cudnega, ce ne bi bili vsi rojeni doma (tako kot jaz 
– v Volcjem Potoku) ali pa vsaj v bližnjih krajih. Tako pravzaprav ni nenavadno, ce je tudi moje življenje pre­cej dinamicno in polno sprememb. Ce živiš v takem casu, te pac mora zanimati marsikaj. Tako sem se tudi marsicesa lotil in o tem bom nekaj povedal. Pa še to: sem mož, oce štirih sinov in dedek trem vnukom. 
1­­­Profesorica­slovenšcine­in­primerjalne­književnosti,­zapo­slena­kot­uciteljica­slovenšcine­na­GSŠRM­Kamnik. 

Ko­sto­piš­iz­svo­je­hi­še­na­do­ma­ci­prag,­za­gle­daš­Kam­ni­ške­pla­ni­ne.­Kak­šne­so­bi­le­tvo­je­pr­ve­pla­nin­ske­peš­po­ti?­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­
Cloveku izpod Kamniških planin je planinstvo pred­pisano že z rojstvom. Tako sem šel po koncanem pr­vem razredu osnovne šole za nagrado za en teden za pastirjevega pomocnika na Konjšcico. To je bila lepa nagrada, saj sem vsak dan jedel kruh z maslom, kar je ob tedanjem standardu kar nekaj pomenilo. Gor in dol sem šel peš, videl sem prvo kaco v življenju in na­šel prvo planiko, poleg tega pa tudi ugotovil, da je brez mame težko, a se vseeno živi. Leto zatem sem z atom že obiskal Medvedjo jamo na Mokrici in se cudil ku­pom medvedjih kosti in preprosti zgodbi o praljudeh, v dolini pa sem bil poucen o kupih kosti, ki so na Ko­pišcih pod kupi zemlje in o katerih se ne sme govoriti. Ko sem bil star 10 let, sem na Stovniškem stanu že po­magal pasti krave in tam spoznal obe bajtarski »legen­di« – Zefo in Kati – in od blizu živel starožitnost, ki so jo tista leta ravno zaceli popisovati. Med tem se je že gradila žicnica in s pozidavo planine se je zacelo nje­no »varovanje«. Nad Tiho dolino je obratovala žaga, od koder smo v košu nosili žaganje za nastil pod kravami. 
Nekako v tem casu sem zašel tudi v šolski planinski krožek, dobil drušcino in neke osnove za izlete v hribe. V paru ali v drušcini sem hodil vedno dlje in višje in pri 14 letih sem že bil na Triglavu. Vsega velikega smisla planinstva še nisem dojemal prav natancno, ampak bilo mi je kar všecno. Vcasih sem šel z ocetom tudi v nemarkirane kraje in se uril razveda – orientacije v 315 

V mladih letih nad Korošico (Arhiv družine Kregar) 
gorah tudi brez »pomalane« poti, ampak le s tem, kar je bilo na tleh uhojenega. Na teh poteh sem videl še nekaj vec živali in užival nad metuljem, ki se je napajal v potu moje roke. Po vstopu v gimnazijo sem zame­njal družbo in tudi društvo. Z Mihom sva bila kar do­bra tovariša, on je bil vecji in krepkejši, jaz pa po svoje vztrajnejši in skupaj sva marsikaj obrnila. Še zdaj se pojavljajo njegovi opisi najinih tur. Sošolce sva zvabila na Kamniško sedlo in si Pod grico privošcila potegav­šcino, da koce na Kamniškem sedlu v resnici ni in da bo treba naprej na Okrešelj. 
Lepa je tudi zgodba o Titovi štafeti. Ko sva prišla v soboto zvecer na Kokrško sedlo, so naju starejši pla­ninci nagovorili, da jo neseva na Grintovec in po gorah okoli na Veliko planino in nato v Kamnik; pristala sva na to in si izgovorila opravicilo šolske odsotnosti za po­nedeljek. To so ne samo obljubili, ampak tudi storili. V nedeljo pa vreme ni bilo kaj prida (to so »ta stari« že zvecer dobro vedeli) in je na Grintovcu padal dež. Zato na Skuto nisva šla po grebenu, pac pa spodaj cez Po­de in ob 11h prispela na Kamniško sedlo. Tam je bilo zaradi slabega vremena zelo pusto in prazno, zato sva šla rajši na Korošico, ampak tudi med Štajerci ni bilo nikakršne dobre volje. Pustila sva jih pri miru in odšla cez Presedljaj na Veliko planino, kjer pa je bil Domžal­ski dom prazen. Zadnje upanje za družbo je bil Želez­nicarski dom na Kisovcu, kjer so bili mnogokrat bratje Hrvati. Pa je bil še ta zaprt in ob 5h zvecer sva bila pred težkim vprašanjem, kam zdaj, ko sva tako dobro premocena in ne bi bilo luštno spati na pragu. Pa sva odrinila cez Pasje pecine na Primoža in v Stahovico, ujela tam vecerni avtobus in prišla domov. Holaj je na­stopil zjutraj pri prvi uri pouka, saj sva imela vpisano odsotnost, profesorica pa naju je opazila v razredu. Ta­kega cudnega obnašanja ni bilo lahko pojasniti. Šele ravnatelju sva dopovedala, da si odsotnosti nisva ure­
316 dila zato, ker ne marava hoditi v šolo, pac pa, da so vcasih nujne tudi druge obveznosti. Od takrat naprej sva, kadar je bilo lepše iti v hribe, zaprosila za sprejem pri ravnatelju in vedno je izjavil svoj znacilni dovolim. 
Po koncu gimnazije so se te vezi spet nekoliko raz­rahljale; poletij nisem imel vec za naše gore, ker sem bil na »prisilnem« delu v Švici, nekateri prijatelji so se ponesrecili, po tem pa sem šel še v južne kraje vadit obrambne vešcine. Po povratku sem se ukvarjal z mla­dinskim odsekom in potem z novo drušcino zacel razi­skovati brezpotja, kar je nato pripeljalo do jamarstva. 
Ve­ci­na­Kam­ni­ca­nov­te­poz­na­kot­ja­mar­ja­in­kot­do­bre­ga­­­­­­­­­­
poz­naval­ca jam­ske­ga sve­ta. Kaj te je povle­klo v­ocem­skrite­skriv no ­­glo ­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­
­stne bi ne? 
Jamarstvo je bilo za nas v prvi fazi pravi božji dar. Vse smo se sami zmenili, hodili na svoj racun, kamor smo hoteli, in se po svoje zabavali. Ampak jame so kmalu pokazale roge in leta 1977 smo ustanovili Ja­marski klub Kamnik (JKK). Potem pa je bilo potrebno znanje in oprema. Prav takrat, ko smo bili najbolj zag­nani, se je pojavil nov nacin spušcanja in plezanja iz brezen, tako imenovani SRT, to je vrvna tehnika, s ka­tero je bilo lažje; v hribe smo nosili le še po 20 do 30 kg težke »ruzake« in se navadili spati koderkoli na te­renu. Kmalu smo navezali stike s Kozorogom oziroma z lovci, ki so verjeli v naše poslanstvo in pomembnost našega dela, pa še rajši so videli, da ne plašimo divja­di vsevprek. Zmenili smo se, da smo smeli obcasno uporabljati njihove koce, ki so bile obetavnim terenom bližje kot karkoli drugega. Vclanili smo se v Jamarsko zvezo Slovenije, pridobili dokaj novih tovarišev, poskr­beli za ustrezno izobraževanje in že smo organizirali skupne akcije. Za prvi maj smo bili s planinci in tabor­niki v taboru pri Orglicah in tako smo leta 1978 odkrili Kamniško jamo, kar je še vedno naš najvecji uspeh; dala nam je še vec veselja do raziskovanja, malo pa je tudi škodovala, saj je bil vecji del akcij v njej – oprav­


Clani Jamarskega kluba Kamnik na zacetku delovanja  (Arhiv družine Kregar) 
ljali smo vse vrste speleoloških, geoloških, izotopnih in bioloških raziskav. Rezultate lahko preberete v knjigi Kamniška jama 40 let po odkritju (2019). 
Ob tem nam je »zrasel greben« in ob 5­letnici usta­novitve kluba smo sklenili, da smo že »ta pravi« za od­mevno akcijo. Takrat je bila najgloblja znana vertikala sveta 300 m globoko brezno Propantes na Pelopone­zu; zdelo se je, da je to našim mocem primeren cilj. Iz­kazalo pa se je, da smo za priprave in zbiranje denarja potrošili vec casa in moci kot pa za spust in izplezanje. Vendar smo zaradi spleta okolišcin postali znani – po zapletu smo namrec iz jame izvlekli grškega jamarja, zato je veljalo, da smo najbolje usposobljeni jamarji reševalci v Sloveniji. S filmom, ki smo ga posneli na od­pravi, smo sodelovali na festivalu v Vercorsu (Francija) in Diableretsu (Švica). Zelo nam je šlo do srca, ko smo pred festivalno dvorano v Diableretsu videli samo zara­di nas izobešeno jugoslovansko zastavo. S »šnopsom«, ki smo ga »prešvercali«, smo naredili dober vtis tudi na organizatorje. Naš film so še s štirimi drugimi projici­rali kar dvakrat, na kar smo bili ponosni, dokler nismo ugotovili, da so ga drugic vrteli za šolsko mladino, ker je bil tako enostaven, da so ga tudi mulci razumeli. V pocastitev teh uspehov smo za slovenske jamarje or­ganizirali predavanja in filmski vecer tudi v Kamniku in izdali brošuro Globine Gorenjske 2. V tistem casu smo se zaceli zanimati tudi za podzemne vode in za Raziskovalno skupnost Kamnik smo zapisali prve ugo­tovitve in hipoteze, ki so še danes temelj raziskav. V nekaj letih se je zaradi ugodnih okolišcin vse skupaj razširilo na celotne Kamniško­Savinjske Alpe. Do leta 1990 smo v sodelovanju z Dušanom Novakom, v ti­stih letih vodilnim slovenskim hidrologom, raziskovali ponore in izvire po celotnem gorovju Kamniško­Savinj­skih Alp. V tem casu (1984–1988) sem bil izvoljen za nam je uspelo zagotoviti javne vire financiranja jamar­skega reševanja in vkljuciti jamarsko reševalno služ­bo v sistem Zašcite in reševanja Republike Slovenije; uredili smo tudi organizacijsko shemo izobraževanja jamarjev. Vmes sem se leta 1985 porocil, tako da je moj delež pri delovanju JKK precej upadel. Kot rezer­vni policist sem sodeloval v skupini, kjer nas je bilo v prostorskem oddelku, ki je pokrival planine, kar nekaj starih planincev. V devetdesetih letih prejšnjega stole­tja pri terenskem delu nisem bil vec posebno aktiven. V tem casu smo dobili Zakon o varstvu pozemnih jam, ki pa je zaživel samo v delu odtujitve podatkov o ja­mah, o kakšni naravovarstveni prostovoljski službi pa še ni bilo sledu in je še sedaj ni, ceprav jo sam zakon predvideva. 
Ko so otroci odrašcali in se šolali, je na kamniški gimnaziji zacel delovati jamarski krožek in v njegovem okviru sem bil mentor nekaterim odmevnim razisko­valnim nalogam, ki so bile zelo uspešne in so motivi­rale mladino. Že leta 2006 smo v raziskovalni nalogi z naslovom Vode južnih Kamniško­Savinjskih Alp odkrili povecanje onesnaženosti izvirov v Kamniški Bistrici. Leta 2007 smo izvedli evropski projekt Vode Kolovca in Palovc; ugotovili smo, da se podtalnica napaja di­rektno iz potokov ob crpališcih. Ta projekt nas je ocrnil pri dveh komunalah in petih obcinah, ki imajo nalogo, da oskrbujejo svoje obcane samo s »kvalitetno« pitno vodo, mladi raziskovalci pa so to raziskovalno nalogo predstavljali tudi v tujini. 
Leta 2010 sem bil zopet izvoljen za predsednika JZS. V tem casu je Jamarska reševalna služba zacela dihati evropsko. Trenutno je ena najboljših jamarskih reševalnih služb v Evropi in uživa velik ugled. Seveda je ostalo še marsikaj, cesar nisem uspel urediti. Ko sem leta 2014 predsedovanje prepustil nasledniku, kultete za gradbeništvo in geodezijo lasersko premerili celo jamo, kar je bil prvi tak primer v Evropi; o tem so porocali tudi na kongresu geodetov na Dunaju. 
V­zad­njem­ca­su­je­ena­izmed­tvo­jih­spe­ci­al­no­sti­po­sta­lo­ra­zi­sko­va­nje­vo­da­in­boj­za­nji­ho­vo­za­šci­to,­še­prav­po­se­bej­za­pit­no­vo­do.­Ka­ko­si­po­stal­ak­ti­vist­na­tem­ta­ko­ob­cut­lji­vem­in­po­mem­bnem­po­dro­cju?­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­
Scasoma so tudi obcine ugotovile vrednost zalog 
pitne vode in postavili smo evropski projekt Vodne 
poti Kamniško­Savinjskih Alp, kar smo predlagali že v raziskovalni nalogi leta 2006. Skupaj so stopili štiri Lo­kalne akcijske skupnosti (LAS), dve državi – Slovenija in Avstrija in osem obcin (Kamnik, Preddvor, Cerklje, Jezersko, Ljubno, Luce, Solcava, Železna Kapla). V šti­rih letih smo opravili meritve na 170 izvirih in vzposta­vili pot od izvira vode do izvira pitne vode; vodna pot pa še ni popolnoma zaživela in tudi dokoncana še ni. Projekt smo predstavili tudi na Mednarodnem festiva­lu na Bledu in dobili nagrado. V zadnjih letih smo v mnogih krajih izvedli vodne festivale ter pokušino in ocenjevanje kvalitete voda. 
Voda je ena od osnov življenja in od kvalitete vode je zelo odvisna tudi kvaliteta življenja. Jamarske razi­skave in tudi raziskave drugih ustanov, ki smo jih in jih še vedno upoštevamo, so pokazale skrb vzbujajoco onesnaženost vode, ki nam jo družba nudi kot teme­ljno dobrino. Najhujše pri vodnih zgodbah pa je to, da se je tudi tu uveljavilo pravilo Nemo propheta in pa­tria sua ali po naše V tujini dobivamo priznanja; prav v Kamniku namrec ne upoštevamo predpisov o varstvu pitne vode in velja, da je to, kar dobimo v vodovodu, pac najboljše možno, primerjave z izvirskimi vodami (tudi s Kamniško Bistrico na izviru) pa ne zdržijo prav dobro. 
Pra­vi­jo,­da­je­knji­ga­naj­bo­ljša­clo­ve­ko­va­pri­ja­te­lji­ca?­Je­tu­di­tvo­ja?­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­­
Kot do neke meje kulturen clovek se precej zani­mam za religijo, filozofijo, zgodovino, zaradi popoto­vanj tudi za zemljepis, pa še berem prav rad. Tako sem že od mladih let, od osnovne šole naprej, kupoval (placali so starši) knjige mladinskih šolskih zbirk. To so bili tedaj le Ciciban, Sinji galeb in Kondor. Po dva­najstem letu sem zacel obiskovati knjižnico na Duplici in se seznanil z vecjo množico naslovov, ampak iz njih nisem znal uganiti vsebine ali jih razumeti. Po priho­du na gimnazijo v Kamnik se mi je odprla kamniška knjižnica in direktor Srecko Zabric je ostal moj prijatelj vse življenje: svetoval mi je naslove in mislim, da zelo pametno, saj jih imam nekaj še vedno v spominu, z nasveti pa me je usmeril v naravo, zemljepis, zgodo­vino in raziskovanje, kar mi je ostalo naloga in me je zanimalo celo življenje. Za reševanje pomembnih živ­ljenjskih vprašanj sem se zacel zanimati tudi za filozo­fijo in ta me je zelo pritegnila. Še celo med služenjem vojaškega roka sem imel pri sebi Kantovo Kritiko ci­stega uma. Razumel sem jo nekoliko po svoje, vendar mi je prinesla ugled med vojaki, saj so izvedeli, da se z menoj posvetuje tudi oficir, ki se je odlocil, da bo s primerno diplomo civilne univerze dosegel cin major­ja; na svoj nacin sem ga inštruiral, mu kaj razložil in svetoval literaturo. Ker je bila moja Kritika cistega uma iz založbe Kultura Beograd in tiskana v srbohrvašcini, jo je tudi lahko razumel, pa še doktor Veljko Korac je napisal predgovor. Vse to je po njegovi uspešno oprav­ljeni diplomi odjeknilo tudi v oficirskem zboru, kar je imelo zame zopet nekaj dobrih, pa tudi nekaj slabih posledic. No, ta knjiga je še vedno v moji knjižni omari. 
Knjige sem kupoval v knjigarnah, vcasih tudi pri agentu, najvec pa v starinarnicah; mnogo mi jih je bilo podarjenih in vcasih sem prevzel kar cele zbirke. Prav gotovo sem vsako knjigo, ki sem jo kupil, prebral, od podarjenih pa – kakor je prišlo. Ce o kateri izmed knjig nimam mnenja, jo odprem na približno, na sredini, in berem. Ce mi ugaja, jo preberem do konca in potem še zacetek, ce pa ne, jo po nekaj straneh odložim. Za 


nekatere zanimive stare tiskovine pridobim fotokopije 
ali sedaj na internetu elektronske verzije, ki jih nati­snem, da se dajo normalno brati. Tekom let se mi je nabralo dosti literature, okrog 6000 naslovov, kar mi povzroca tudi dosti dela in vzame veliko prostora v hi­ši. Sam sem naredil prirocne knjižne police, tako da sem jih lahko na tesno postavil v prostor in v njih ne­kako dosegljivo razporedil knjige in ostalo literaturo. Pripravno je, da kadar kaj razmišljam, najdem pri roki knjigo s to mislijo in tam to stoji crno na belem. Sicer je internet bližji, ampak tam so ponaredki pravzaprav pravilo. Knjižnica pa mi ne služi samo v podporo pri razmišljanju, pac pa tudi pri popotovanju, saj imam v njej veliko zemljevidov in prospektov, tako da se lahko informiram, kako in kaj je tam, kamor nameravam iti. Seveda mi pri tem pomagajo popotovanja sama, torej gre za samopomoc, saj na kraju samem laže izberem literaturo, ki me zanima. Izbira po prvem obcutku tudi marsikaj zgreši, vendar mi to, kar imam, zadostuje za dojemanje enostavnih teorij in zidanje svoje. Tu pa je še en problem: knjige so iz papirja in težke in jih ne gre veliko v nahrbtnik. Marsikdaj mi posamezna infor­macija o zgodovinski resnici (recimo o statusu Skitov v atenski državi) sproži nove zanimive asociacije o doga­janjih in njihovo vezanje v moj niz zgodovine. 
Ve­ci­na­lju­di,­ki­te­poz­na,­ve,­da­je­ena­izmed­tvo­jih­vr­lin­tu­di­iz­vi­ren,­is­kriv­in­du­ho­vit­hu­mor.­Kje­se­skri­va­vir,­za­kla­dni­ca­te­nad­grad­nje­clo­ve­ko­ve­ga­uma? 
Na prvem mestu med temami, ki jih prebiram in zbi­ram v knjižnici, je humor. Ta oblika pogleda na clove­ško družbo se mi zdi najlažji in najlepši nacin njenega prepoznavanja. Ce pogledamo bolj natancno, so tudi popotovanja najlepša s humorne strani. Seveda je važ­no, da veš, kdo je tvoj najljubši humorist, še bolje pa je, ce veš, katerih pet ali deset jih je vedno vredno bra­ti. Ugotovil sem, da se pristopi k njim nekako ponav­ljajo; pri tem ne gre za narodnost, pac pa za tematiko. Vedno imam na razpolago par šal oziroma humornih pojasnil k debati. Podobne situacije humoristi lahko zelo razlicno rešujejo, vendar se vedno da ugotoviti ne­ke podrobnosti; v teh so si trije tako razlicni avtorji, kot so Klapka, Hašek in Milcinski, lahko zelo podobni. 
Moj najljubši avtor je Fran Milcinski, ki izstopa po velicini svoje javne funkcije. Bil je sodnik, cigar pre­dlogi avstrijski vladi o sodnem varstvu otrok so bili sprejeti in zato je bil imenovan za prvega mladinskega sodnika v cesarstvu; ti njegovi predlogi še niso preve­deni v slovenšcino in javno objavljeni. Humorne stvari je pisal neprestano in jih objavljal vsepovsod. Nikjer ni­sem zasledil, da bi javno izjavil, da je za svoje literarno delo dobro placan. Njegova zbrana dela so nazadnje izšla v štirih knjigah, debelih po 4 centimetre, potem pa je sledil njegov dnevnik z debelino 5 centimetrov. Vsa njegova dela še niso ponovno izšla. Kakšna je jav­na knjigotrška politika do tega velikana slovenskega humorja, ni jasno. Poleg tega je bil naš, kamniški so­vašcan – v njegovih zgodbah se namrec najde mnogo resnice tudi o Kamniku. 
Opazil sem tudi, da so objave zgodb o Don Camil­lu in Peponneju, pisatelja Giovannina Guareschija, nepopolne, a o njem je vsaj popolnoma jasno, kako nepriljubljen je bil pri oblasteh, saj je bil edini zaprti pisatelj v Italiji v casu velike svobode po drugi svetov­ni vojni. Moj tretji razvršcenec na lestvici je Jaroslav Hašek, o katerem je povsem znano, da je nemogoce nesporno identificirati vse, kar je napisal. Samo zbir­ka Socialna in politicna zgodovina stranke zmernega napredka v mejah zakonov je cakala na objavo pre­ko 40 let, tako da so tacas vsi Haškovi »sodelavci«, kakor jih je poimenoval, že pomrli in niso mogli tožiti izdajatelja za žaljenje. Njegov roman Prigode dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni je prav gotovo najboljša komicna predstavitev izjemno tragicnih casov. Zdi pa se mi, da najboljši del manjka, saj se roman lahkot­no koncuje oziroma konca »sredi odhoda na fronto«, brez nakazanega konca. Za moja popotovanja pa je najboljši Jerome Klapka Jerome. Njegova navodila za popotovanje so neizmerno natancna in resnicna, pa vseeno smešna, na primer ugotovitev, da s prstom po zemljevidu ni cisto enako dalec kot s kolesom po cesti. Med potjo se z njegovimi izjavami kar dostikrat zaba­vamo. Žal je napisal le dve knjigi v tem žanru in zato ni mogoce napraviti nobenih primerjav. Tudi v njegovem humorju najdem grenko razocaranje nad družbo. Prav po njegovem vzorcu med svoje opise pešacenj vple­tam tudi lokalno zgodovino. 
Slo­ven­ci­smo­od­nek­daj­ra­di­ro­ma­li­ta­ko­k­ro­mar­skim­cer­kvam­kot­v­sve­te­kra­je.­Kje­se­vi­je­jo­tvo­je­peš­po­ti­in­bo­žje­po­ti? 
Obicajno pri nas je, da clovek, ki nima posebno poudarjenega politicnega pogleda na svet, hodi v cerkev. Samo po sebi je umevno, da sem bil kršcen. Med osnovno šolo sem hodil k verouku, ki je bil delno organiziran v naši cerkvi sv. Ožbolta v Volcjem Poto­ku. Župnik, ki se je na verouk vozil z mopedom, me je kar precej motiviral, ampak obdelali smo samo kate­kizem. Kasneje so se razmere spremenile in k birmi sem šel na Homec. Birmal me je nadškof Volk. Potem sem k maši, kot se je takrat za odraslega mladca spo­dobilo, hodil le obcasno, vseeno pa sem šel za božic veckrat peš v Stranje in nazaj, kar je bilo morda že za­cetek mojih zanimivih romanj. Med delom v Švici sem hodil k maši, kadar sem imel prosto nedeljo. V Bernu me je sodelavec in prijatelj, ki je bil protestant, vzel s sabo v hugenotsko (protestantsko) cerkev, kjer je bila pridiga v francošcini, a sem kar nekaj razumel. Odkar je sin Julij umrl v prometni nesreci, grem skoraj vsako leto po razlicnih poteh na kraj smrti in vsako leto ima­mo obletno sveto mašo v eni od bližnjih cerkva.  
Romanja, predvsem na Brezje in ponoci, mi niso pri­nesla zadovoljstva, saj sem rajši hodil sam ali v majhni skupini in spotoma obiskal vse cerkve, ki sem jih sre­cal. Pred 20 leti pa so me prepricali, da se prikljucim brezjanskim romarjem. Ko sem šel z njimi, sem videl, da tradicionalne poti po glavnih cestah in neurejenih bližnjicah niso najprijetnejše. Tako sem po svojih kri­terijih dolocil nekaj tras, ki so se mi zdele boljše, pa tudi sopotnikom so se zdele prijetne. Sestavil sem 319 

V Rimu pred baziliko sv. Petra v Vatikanu z Mihom Hribovškom (Arhiv družine Kregar) 
skupek naslovov posameznikov in jih zacel vabiti na skupne božje poti – skupnost Franciškovih romarjev od Sv. Jakoba iz Kamnika še vedno živi. Vsako leto gremo dvakrat na Brezje, enkrat se napotimo na Sv. Višarje, pa tudi sveta maša v najvišji slovenski cerkvi na Dobracu je bila do izbruha kovida prav redna; do nje smo hodili po razlicnih trasah in Koroško spoznali v razlicnih podrobnostih. Z enim clanom te skupnosti, Mihom Hribovškom, ki je tudi jamar, sva ob 800­letnici Franciškovega vodila pod geslom 800 km za 800 let obiskala prijatelja Roberta Bahcica, ki je takrat deloval v Rimu. Romanje je dobro uspelo in temu primerno so zrasli korajža in apetiti. Z isto družbo smo potem šli še v Medžugorje, na Trsat in do Senja, vsako leto pa gremo tudi v Novo Štifto; dokler je bil Dane Holcar pretežno v Kamniku, pa nas je po stari poti vodil na Sv. Primoža. 
Na hoji po Koroškem sem dostikrat naletel na Slom­škove sledove in ko se je moja žena Helena pridruži­la Društvu katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), ki ima za zavetnika Martina Slomška, sem jo kdaj pa kdaj pospremil na praznovanje, obhodil okolico Slo­ma ter spoznal vrednost škofa Slomška za slovensko narodno zgodovino. Z DKPS sem organiziral hojo po njegovih poteh, kajti Slomšek je bil velik popotnik. Z ucitelji po etapah prehodimo krog – iz Celovca preko Ljubljane do Zagreba, nato pa preko Štrigove in njego­Ponikve v Celovec, hodim po etapah. Tretjo pot, ki vo­di iz Celovca na Ponikvo in v Ljubljano (nemara tudi v Oglej) in prek Kanalske doline nazaj na zacetek, pa deloma hodim, spotoma pa ugibam, kje je ta pot pote­kala, saj se je opis izgubil, indici pa so taki, da je naj­bolje pogledati na mestu samem. Ker je bilo to moje ukvarjanje s Slomškom kmalu opaženo, so me pova­bili k sodelovanju v Društvo Slomškova romarska pot, kjer se trudimo, da bi po dolgem casu to oživili; iz tega izhaja tudi sodelovanje z župnikom Alojzom Kacicni­kom, s katerim vsako leto obišceva kak del slovenske zgodovine izven meja Republike Slovenije. 
Vcasih se spravim tudi na daljšo turo, kot je bilo pešacenje na spodnji Ren, v katerem sem združil vec plati in plasti slovenske zgodovine – šel sem namrec iz kraja rojstva oziroma krsta Primoža Trubarja, to je iz Rašice, preko nekaterih njegovih življenjskih krajev, ki so bili dosti blizu trase, do njegovega groba v Deren­dingenu. Od tam sem pot nadaljeval na Ren, v kraje, kjer se je bojeval Jurij Vega, ki je tam napisal najvec­krat izdano knjigo na svetu – algoritemske tablice. Od Rena ni bilo vec dalec do Trierja, kjer sem se udeležil proslave in odkritja spomenika ob 200-letnici rojstva Karla Marxa, ki gotovo ni bil brez vpliva na Slovence. Pot sem nadaljeval v Kornelimünster in Aachen, pre­stolnico našega prvega sodobnega cesarja Karla Veli­kega, ki je bil zelo pomemben tudi za razvoj in usodo sem še prvo raziskano najdišce naših zgodnjih predni­kov, Neanderthal pri Düsseldorfu, potem pa sem šel ob Renu navzgor domov – skozi sotesko Rena do roj­stnih krajev Beethovna in Gutenberga v Worms, kjer je Martin Luther uspešno zagovarjal reformo cerkve, in v Speyer, kjer je pokopan prvi habsburški cesar Svetega rimskega cesarstva nemškega naroda. Do doma je bi­lo glede na finance predalec, zato sem šel v Frankfurt pocastit še Goetheja in njegovo rojstno hišo. Potem sem sedel na vlak in odpeljali so me domov. Še vedno pripravljam potopis tega vandranja, ki mi je prineslo mnogo spoznanj o nastanku splošnega reda, v kate­rem živim. 

S slovensko zgodovino so povezane tudi moje poti v Briksen. Prvic sem šel peš povezat kraja zadnje in prve zmage Slovencev nad Germani, to je Poljano (leta 1945) in Toblaško polje (leta 611). Ker sem o tej poti mnogo govoril, so me Blejci povabili, da jih, prav tako peš, ob 1000­letnici predaje Bleda briksenskim ško­fom popeljem v Briksen. Na poti nas je bilo z županom Bleda kar dvanajst. O tem popotovanju sem tudi pre­daval ter napisal clanek za Blejski zbornik 2004. Tiste kraje sem v pocastitev blagopokojnega cesarja Maksi­miljana habsburškega obiskal še na poti v Innsbruck. 
Ne mislite, da sem hodil samo peš, pac pa so me z družino, samega ali v družbi, po razlicnih krajih pe­ljali tudi z avtomobilom. Z jamarji sem bil v Grciji in smo jo prav dobro prekrižarili, skupaj z njimi pa sem obiskal tudi Romunijo. Z družino smo obiskali Ceško, kjer sem si nabral nekaj vzporednic za našo domaco zgodovino, lep pa je bil tudi izlet preko Balatona v Sal­zburg in naprej do visokogorskih zajezitvenih jezer ter po glocknerski cesti na ledenik in preko Zgornje Zilje domov. Z ženo Heleno sva obiskala kraje, kjer se je do­gajala svetovna zgodovina – to so izvirni kraji Habsbur­žanov in dogodkov pred njihovim begom na vzhod, pa še tudi potem, na primer sežig Jana Husa v Konstan­
ci. V hiši naših nekdanjih cesarjev, v gradu Habsbur­gu, nad Windischem sva pila tudi drago vino. Zdaj, ko sem starejši in tudi postaran, si vcasih izbereva, da z avtomobilom obvoziva vse kraje cašcenja kakšnega svetnika v Sloveniji in dokumentirava, to pomeni da fo­tografirava stavbe, vendar v mojih oceh to ne odtehta pešacenja. 
Tra­di­ci­o­nal­ne­peš­po­ti­po­glav­nih­ce­stah­in­ne­u­re­je­nih­bliž­nji­cah­ti­ni­so­rav­no­pri­sr­cu.­Si­se­za­to­lo­til­iz­de­lo­va­nja­svo­jih­te­mat­skih­po­ti?­­­
V mladosti sem doma dosti planinaril; pri tem sem bil bolj vezan na skupinske izlete, saj sem sam doma­ce gore komaj poznal po zemljevidu, ne pa v naravi, pa še markiranih poti je mnogo, pri mnogoštevilnih pro­stocasnih dejavnostih pa sem se dobro navadil hoje, orientacije in planiranja poti. V Švici sem imel drušcino prijateljev, ki so gojili razlicne dejavnosti, od ljudskega plesa do vožnje z motorji in hoje v gore. Z njimi sem ho­dil na zanimive ture. Ko pa sem se spoprijateljil z zbi­ralcem mineralov, me je njihova dejavnost mocno pri­tegnila. Tedaj sem zacel obiskovati prava brezpotja. Za dostop do razlicnih nahajališc je bilo treba pot dokaj dobro splanirati, saj sam dostop ni bil dovolj; to je bilo treba opraviti racionalno, saj je bilo glavno delo iska­nje in kopanje, kar je zavzelo vecino casa in zahtevalo najvec moci. Pridobil sem osnovno znanje o dolocitvi dveh tock in nato iz karte poiskati možnost enostavne in racionalne povezave. Po vrnitvi v domovino sem že med služenjem vojaškega roka, kamor so me kmalu napotili, na svoj nacin blestel v tem znanju, saj sem na primer znal orientacijski pohod speljati tako, da smo vsaj eno uro sedeli v gostilni. Pozneje se je ta nacin zelo udejanjal, še posebej po dolocanju precenj posa­meznih obmocij, kjer smo iskali jame. Seveda mora biti trasa prehodna in dovolj fleksibilna, da omogoca dostope do navideznih ali dejanskih vstopov v pod­zemlje, bodisi da so to jame ali brezna. Naše planine so bile zame visoka šola krajevne orientacije. Prijatelj, tudi jamar, a s Krasa, me je med obiskom Kamniške jame vprašal, ce v tako strmem svetu išcemo jame, pa sem mu odgovoril, da ne samo išcemo, ampak tudi najdemo. 
Seveda v življenju nikoli ne nastopa samo ena po­stavka, navadno jih je veliko, vsaka po svoje je su­periorna, nobena pa ni edina ali glavna. Tako smo si vcasih privošcili izlete tudi po ravninskem, pravzaprav gricevnatem delu, in to mnogokrat kar brez zemljevi­da, opirajoc se le na neke steze in orientacijske tocke. To je bilo življenje! Pa saj v Sloveniji ni v nobeni smeri dalec in tudi v Kamniških planinah, ki smo jih detajlno obdelovali, ni bilo od skoraj nobene tocke v dolino vec kot uro hoda. Ko me je delo odneslo na Norveško, sem na fjelih to znanje dobro izkoristil; hodil sem desetine kilometrov dalec, po obcutku in z informacijo iz turi­sticnih kart. Pa ne mislite, da so te karte uporabne. Zdaj jih raje pustim v uradu ali »kaslcu«. Z vsem tem znanjem sem se nato doma lotil malo daljših pešpoti. Ena mi je ostala v zelo lepem spominu in jo bom ob priliki širše objavil. S prijateljem, doma iz Bosne, sva šla v Bihac, v kraj prvega zasedanja Avnoja. Vse je bilo zelo poucno, še posebej, ko je sopotnik, zmeden za­radi hrvaške policijske propagande, zavrnil pot skozi Saborsko, ker naj tam za ljudi res ne bi bilo varno; pot sem zato nadaljeval sam in marsikaj spoznal. 
Podobnih dogodivšcin je bilo tiste case za poln ce­kar in še vec. Vedno sem v obiskanem kraju poiskal cerkev, pogledal, komu je posvecena, in bil vesel, ko se je slišalo, da mojemu zavetniku sv. Vidu ali pa na­rašcajoce popularnemu sv. Jakobu; pocasi sem zacel poti izbirati tako, da bi obiskal cim vec prav teh. Clove­kova »požrtnost«, s tem tudi moja, pa je neizmerna in tako sem si pocasi zamislil, da bi obiskal vse cerkve mojega zavetnika v Sloveniji. Brskal sem po Atlasu Slo­venije in našel cel kup Šentvidov, Vidovcev, Vidovicev in Vidošev, kaj hitro pa sem ugotovil, da ta zbirka ne obsega vseh, zato pa ima prevec podatkov. Odlocitvi sta bili potem dve: prva, da me vsa ta zmeda s prevec podatki pravzaprav ne zanima, druga pa, da sem izbral le cerkvene objekte, ki so posveceni sv. Vidu. Prijatelj mi je preskrbel nekaj izpisov iz cerkvene evidence, a to so bili prevec specificni podatki. Oziral sem se po literaturi in prišel na sled Letopisu slovenske cerkve. Ni ga bilo najlažje dobiti, ker pa imam dovolj prijateljev v duhovniških krogih, sem to redko knjigo le dobil. S precej problemi sem podatke iz te knjige dopolnil in uredil tako, da mi služijo kot baza za »planiranje poti posameznih svetnikov«. Iz zbranih podatkov potem ni težko narediti poti, ki bi te objekte »obiskala« oziroma 321 povezala. Moj namen pa ni bil narediti poti, ki se kon­ca v eni slavni cerkvi enega svetnika, pac pa pot, ki bo obiskala vse cerkve enega svetnika v državi. Ker sem si naredil in imel na razpolago seznam vseh katoliških cerkva v Sloveniji, za katerega verjamem, da je dokaj blizu pravemu stanju, mi iz njega ni bilo vec težko iz­lušciti vseh cerkva, posvecenih sv. Vidu v Sloveniji. Na seznamu se jih je našlo 45. Oštevilcil sem jih in vri­sal v prirocno karto, potem pa sem sosednje povezal z linijami, ki mi pomenijo pot, ki povezuje posamezni cerkvi. Nato sem na osnovi svojih potovalnih izkušenj po oznacbah na Atlasu Slovenije oziroma pozneje po Geopediji skiciral pot, ki sem jo razdelil na nekaj kilo­metrov dolge segmente med posameznimi naselji in drugimi znacilnimi tockami, skupaj s podatki o nad­morskih višinah. Med njimi sem izmeril razdalje in jih vnesel v tabelo, ki mi je po nekem programu izdelala tudi graf razdalje z vzponi in padci – to pa je že kar solidna osnova za planiranje pešpoti ali božje poti. Na izbranem zemljevidu si tako lahko dolocim pot, ki je v nacelu najbližja in je prilagojena pešacenju in se, kjer se da brez prehudega podaljšanja, izogiba glavnim ce­stam; med hojo lahko pot tudi sproti spreminjam ozi­roma jo prilagajam svojemu razpoloženju in vremenu oziroma tistemu, kar na terenu opazim, da je boljše, lepše, bližje, zanimivejše ali bolj romanticno, vcasih pa tudi krajše kot tisto, kar pokaže sam itinerarij. Naj­veckrat si iz znanih podatkov nanesem ali zamislim pot na zemljevidu, potem izpišem v izbranem merilu na tiskalniku liste, ki jih nosim s seboj in na katere gledam, ko hodim, in na terenu dolocam smer in pot. Meni se ta nacin kar obnese. Sv. Vid je bil moj prvi poskus narediti nekaj takega. Iskal sem možnosti in iz­delal vec variant, ki so kmalu pripeljale do »šimeljna«, ki sem ga nato uporabljal naprej. 
Za sv. Vida sem med 45 cerkvami ali kapelami po­tegnil 233 povezav, za katere sem po že opisanem principu izdelal itinerarije v skupni dolžini 8.506 kilo­metrov. Seveda pogled na zemljevid z vrisanimi potmi pokaže prav neverjetne preseke cez Slovenijo, poleg tega pa nas te poti popeljejo tudi v kraje, ki jih brez te­ga namena verjetno ne bi obiskali, ceprav radi obišce­mo nove in zanimive kraje. Iz tega nabora sem napra­vil seznam 45 relacij, ki vodijo po domnevno najkrajši poti do oziroma mimo vseh cerkva sv. Vida v Sloveniji (po mojem seznamu). Še vseeno pa je tudi ta pot dol­ga 1.361 kilometrov. Pot je zamišljena bolj kot crevo, vendar naj se zacne in konca blizu doma in taka bo primerna še za koga. To je dobro tudi zato, ker clove­ka domov vedno bolj vlece kot od doma. Domislil sem tudi rešitev in poenostavitev s tem, da vsakdo lahko zacne blizu doma in se potem tam blizu tudi ustavi. Krožna pot, ki je sedaj na razpolago, zahteva nekaj mo­žganske telovadbe; sin, ki je geodet, je namrec zavrnil možnost, da bi iz GK­koordinat lahko izracunal naj­krajšo skupno pot. Racunalniki imajo dober spomin, terenske inteligence pa še ne. To, kar sem naredil, je vse, kar je za tako mrežno romarsko pot potrebno. Osnovna dokumentacija sedaj obsega tri osnovne sez­name: seznam vseh cerkva sv. Vida, seznam vseh re­lacij med cerkvami in seznam krožne poti, ki obišce vse cerkve sv. Vida v Sloveniji, ter zemljevid, ki to ilus­
322 trira; pomembnih je seveda še tistih 233 itinerarijev s podatki o vseh narejenih povezavah med cerkvami, a te si lahko ustvari vsak sam. Vseh povezav je seve­da mnogo vec, saj sem obdelal le tiste najbližje, vseh mrežnih poti pa je za zdaj okrog 120 milijonov kilome­trov. Tako sem namrec naredil še opise poti nekaterih drugih svetnikov, bodisi zaradi splošne popularnosti ali zanimive zgodbe o svetniku, ki mnogokrat sega v predkršcanske case, ali pa zato, ker so zavetniki cla­nov moje družine ali prijateljev. Ob nekaterih svetnikih 
.riokvtavoijsodnepaik,zgodbegeldoeilrazgrnseso 
Vlado Motnikar1 
Bevkova ul. 10, Kamnik vlado.motnikar@gmail.com 

Ana Schnabl, pisateljica 
Pisateljica Ana Schnabl, rojena leta 1985, je ena najvidnej­ših slovenskih avtorjev in avtoric, rojenih v osemdesetih letih 
20. stoletja. Leta 2017 je izdala zbirko kratke proze z naslovom Razvezani in zanjo prejela nagrado za najboljši knjižni prvenec. Leta 2020 je izšel njen prvi roman Mojstrovina, nominiran je bil za mednarodno literarno nagrado Dublin, leta 2022 pa še ro­man Plima, nominiran za nagrado kresnik. Leta 2023 je kot so­avtorica skupaj s Katarino Grabnar Apostolides napisala zvrstno 
neopredeljivo knjigo Zadnja vijolicasta bledivka, pred izidom pa je že njena peta knjiga. Njena dela so prevedena v srbšcino, nemšcino in anglešcino, zgodbe pa se že uvršcajo v izbore slo­venske kratke proze. Kljuc­ne­be­se­de:­Ana Schnabl, pisateljica, proza 
Born in 1985, Ana Schnabl is one of the most prominent Slovenian authors born in the 1980s. In 2017, she published a short prose collection entitled Razvezani, which earned her an award for the best book debut. In 2020, her first novel Moj­strovina was published, it was nominated for the International Dublin Literary Award, and in 2022 her novel Plima was nomi­nated for the Kresnik Award. In 2023, as co­author together with Katarina Grabnar Apostolides, she wrote the fantastic in­definable book Zadnja vijolicasta bledivka. Schnabl is about to publish her fifth book. Her works have been translated into Ser­bian, German and English, and her stories have already been included in selections of Slovenian short prose.   Keywords:­Ana Schnabl, writer, prose 
Pisateljica Ana Schnabl, rojena leta 1985, je ena najvidnejših slovenskih avtorjev in avtoric, rojenih v osemdesetih letih 20. stoletja. Živi v Kamniku. Kratko prozo je zacela objavljati v reviji Literatura in na porta­lu Air Beletrina in takoj vzbudila pozornost bralcev, še bolj pa s prvo knjižno izdajo. Zbirka kratkih zgodb Raz­vezani iz leta 2017 je bila na Slovenskem knjižnem sejmu izbrana za najboljši literarni prvenec in nomini­rana za nagrado novo mesto za kratko prozo, prejela pa je tudi nagrado Edo Budiša, ki jo Istrska županija podeljuje mladim avtorjem iz srednje in jugovzhodne Evrope. Vsebuje deset samostojnih zgodb, skupna la­stnost njihovih protagonistov pa so nezdravi odnosi in izgubljenost v svetu: dekle na antidepresivih, nefun­kcionalna zakonska zveza, pasivnost, razvajenost, ne­vroticnost, poporodna depresija, hiperaktivnost, sin z ostarelo materjo, nasilje v družini, anoreksija … skoraj vsi so obremenjeni z nekakšnimi psihicnimi vozli, za­pleteni v težavne odnose. Osebe se neredko zavedajo svojega stanja, se analizirajo, a ne ukrepajo, celo no­cejo se spremeniti. Marsikatera motnja ima svoj vz­rok, najsi bo to permisivna vzgoja ali neodgovornost, a to spoznanje protagonistom še ne prinese rešitve, ceprav naslov Razvezani morda nakazuje možnost osvoboditve, razvezave teh vozlov. Custva in obcutja, ki jih prevevajo, so razlicna: nelagodje, strah, jeza, 
1­­­Profesor,­novinar,­urednik,­Uredništvo­za­kulturo­na­Radiu­Slovenija. 

sovraštvo, užitek, krivda, groza, prezir, osamljenost, tesnoba … A poudarek ni na situacijah, še manj na opisovanju stanja, temvec na doživljanju posameznih oseb, na obcutkih in odzivih, ki jih ti sprožajo. Okolje v zgodbi Trittico je pomembno le toliko, kakor ga cuti nesamozavestna ženska, ki caka v lekarni. Ceprav se le pomika v vrsti proti lekarniškemu pultu, jo bralec na dobrih šestih straneh povsem zacuti: »Trinajsta. Srcno rada bi izpod pazduhe izvlekla ta moreci mastni pra­
men, vendar se bojim, da bi morala razkriti kolobar 
potu, obenem pa bi macje privlacna mladenka pred 
menoj, ki ne more odtegniti pogleda od šipe, opazila, koliko truda vlagam v to, da bi bila videti spodobno. 
Dvanajsta. Zagotovo bi se ji popolna usta razlezla v lok pomilovanja, ko bi opazila, kako jalovo je moje pocetje 
… Enajsta.« 
Spremljamo njeno dojemanje okolice, njeno in­terpretiranje drugih cakajocih, njihovih pogledov na primer. Sama si domišlja, kaj si drugi mislijo o njej. Vohamo njen znoj, prisluškujemo njenim samooma­lovažujocim mislim in avtodestruktivnemu humorju, opazujemo solzici in njeno plitko dihanje in z njo za­cutimo bolecine v želodcu in na koncu celo olajšanje, ki pa je prav tako le njena projekcija nekega bežnega dotika. Njena resnica je vsa resnica, pa ce je še tako namišljena. Zgodba ne deluje na razumski, ampak na cutni ravni. In res deluje. 

Ana Schnabl s psicko na vrhu Kompotele (Arhiv Ane Schnabl) 
Podobno je tudi v drugih zgodbah v zbirki Razveza­ni. Razvajeni tridesetletnik v najdaljši zgodbi Veliki voz se povsem zaveda svoje neodgovornosti, manipulativ­nosti in izkorišcevalskosti, a njegov modus vivendi je udobje na kavcu, ukrepa le, ko je njegovo udobje ogro­ženo. Vzorec se ponovi, ko ga ima njegova ženska do­volj in se on vrne k vedno odpušcajoci materi, dokler mu tudi ona ne postavi ultimata. In je seveda zacuden: 
»Na eni strani nisem mogel verjeti, da je moja sladka 
in upogljiva mati eksplodirala v popolnoma drugacno 
osebo, na drugi strani pa tudi nisem mogel verjeti, da 
v meni nekako ni vec prepoznala istega tenkocutnega, vcasih nepredvidljivega in nasilnega, pa vendar tople­
ga medvedka, kakršen sem bil od malih nog.« A on si 
želi samo to, da bi ga pustili pri miru. 

Aljoša Harlamov, pisec spremne besede z naslovom Sentimentalni bralec, je Razvezane oznacil za zbirko kratkih zgodb, »ki z neko obcudovanja vredno lahkot­nostjo prehajajo od intimnega k družbenemu ter od 
vprašanj identitete do konkretnih sovraštev, strahov, 
užitkov.« 
*** 
Tudi roman Mojstrovina je pritegnil precej pozorno­sti, angleški prevod je bil celo recenziran v Los Ange­les Review of Books. Postavljen je v osemdeseta leta, dogajanje pa se plete okoli Adama, oblastem sumljive­ga profesorja, ki po dolgem casu koncuje nov roman, in zelo uspešne ambiciozne mlade literarne urednice Ane, ki pa mora svoj hitri karierni vzpon placevati z ovajanjem. Njuno poslovno sodelovanje kmalu posta­ne intimnejše, vse bolj je intenzivno, vendar imata oba družino in zadeve se zapletejo. Toda pripoved se ne ustavi pri ljubezenski zgodbi niti pri opisovanju že utrujenega, a še vedno grozecega družbenega siste­ma. Odlocitve in dejanja imajo posledice, te zahtevajo odgovornost in vse ocitnejša postajajo eticna vpraša­nja: kako bosta prenesla soocenje z možem oziroma ženo, izgubo družine, kariere in varne predvidljivosti, tudi obvešcevalna služba ne pozabi na svoje zahteve. Kaj pa zvestoba sebi? Ana in Adam se zavedata pome­na tega vprašanja, a se razlicno odzoveta: 

»Kdor izbere, jo je prešinilo, ko si je v rokav obrisa­la zadnje solze, mora hoteti tvegati in ona bi druga postala že s tem, ko bi tvegala. Tvegala tisto, cesar ni tvegala nikoli in kar tvegajo najbolj pogumni ljudje. 
Predstavo o sebi.« »Cutil je, kako se seseda vase kakor razmocen pe­šceni grad, ki je iz trena v tren nižji, bolj kompakten in 
s tem nepredušen ...« 
Še ena tema je pomembna v romanu Mojstrovina, namrec literarno ustvarjanje. Ana je natancna uredni­ca, ki obvlada svoje delo, celo svetuje: »Gostoto dogod­kov naj zamenja z gostoto odnosov, je dejala, poglab­lja naj, ker to zmore, in naj ne razširja, saj s širjenjem roman izgublja moc.« Poudarja, da je pisanje »avtoero­ticna dejavnost,« in ugotavlja, »kako banalna je umet­nina v svoji embrionalni fazi, kako dalec od umetnine pravzaprav je, zgolj pošvedrana materija, kupcek pa­pirja, kupcek kamna, pravokotnik platna, ki potrebuje kontakt, dva, dvesto ali tisoc z nekom, ki ni njen avtor, ki je ni nikoli izkusil surove in ne ve za njen osnovni okus in ne za postaje njenega nastanka …« 
*** 

Pisateljica je tudi Dunja, protagonistka romana Pli­ma, ki je v otroštvu izgubila starejšega brata, zdaj pa bi rada sestavila njegovo podobo in ugotovila, kaj se je dogajalo tisto noc, ko so ga kot najstnika mrtvega našli pod piransko cerkvijo. Srecuje se z njegovimi te­danjimi prijatelji in spet pride do izraza avtoricino vživ­ljanje v razlicne osebe oz. osebnosti. Jezik romana je izrazit zapis notranjega toka zavesti, raztrgana pripo­ved preskakuje s teme na temo, vrivajo se spominski prebliski, asociacije, skrite misli … Vraca se ji tudi spo­min na obisk policistov: »Na plaži ga je našel zgodnji kopalec, gospod in gospa, je hitel, o, kako je hitel, in pasti je moral, pasti z višine, s klifa, s cerkvenega ob­zidja, verjetno, in tam je ležal vse od tretje ure zjutraj, toliko smo že ocenili, in morala je biti sreca!, je rekel tam in pred njimi, da ga plima ni dalec odnesla.« 
Roman Plima je bil nominiran za nagrado kresnik 
*** 

Leta 2023 je izšla knjiga, ki jo je zvrstno ali žanr­sko težko opisati. Avtorici sta dve, naslov pa ima po gobi: Zadnja vijolicna bledivka. Mikologinja Katarina Grabnar Apostolides poljudno pripoveduje o raznovr­stnih glivah, njihovem življenju, znacilnostih, uporabi, 
o zanimivostih »kraljestva Fungi« …, pisateljica Ana Schnabl pa jo spremlja na njenih gobarskih poteh, za­pisuje njene razlage in hkrati izrisuje njeno osebnost, njeno preteklost, zlorabo, odvisnost in rešitev iz nje. Delo je nekakšen leposlovni dokumentarec in življenj­ska zgodba hkrati. 
Ana Schnabl, zdaj ko smo prebrali vaša prozna dela, 
bi­bi­lo­za­ni­mi­vo­še­od­vas­zve­de­ti,­ka­ko­pi­še­te.­Ka­ko­
sploh ustvarjate, kako nastavki in osnutki dobivajo 
kon­cno­obli­ko? 
Predvsem je to stvar pritiska, se mi zdi. Ko si sam s svojim besedilom, si zlahka zadovoljen z njim, saj še z nikomer ne komunicira. Ko pa zacne komunicirati, pritisk postane vecji, ljudje se morajo odzvati nanj (in to v Mojstrovini tudi jasno zapišem). Kot avtorica ta­krat izstopim iz življenja knjige in jo prepustim drugim. Mogoce sem se šele zdaj naucila res prepustiti njeno usodo drugim in se ne obremenjujem vec z recepcijo knjige. Prvic pa imam tudi urednika, ki res temeljito dela z mano, in to pocasi, zelo natancno. 
Ose­be­v­zbir­ki­zgodb­Raz­ve­za­ni­so­raz­lic­ne,­ce­prav­jih­po­ve­zu­je­ne­kak­šen­man­ko,­ra­nje­nost­ali­bo­le­zen­sko­sta­nje.­Tu­di­v­ro­ma­nih­Moj­stro­vi­na­in­Pli­ma­so­ose­bno­stno­na­tan­cno­iz­ri­sa­ne.­Ka­ko­se­je­mo­go­ce­vži­ve­ti­v­ce­lo­mno­ži­co­ta­ko­raz­lic­nih­oseb? 
Z resnicoljubnostjo. Kot pisateljica nisem naselje­vala tujih življenj, ampak v bistvu svoje. Prva zgodba, s katero sem bila res zadovoljna, je bila prav Trittico. Imela sem 31 let in že nekaj malega življenjskih izku­šenj in spoznanj, potem pa sem te izkušnje, spozna­nja in custva samo prelila v protagonistko. Vsak lik v zbirki ima kak gabarit mene ali ljudi, ki jih poznam. Ce hocem neki lik dobro izrisati, moram biti precej dobro seznanjena s svojimi mehanizmi, si jih priznati in tudi zelo ranljivo prenašati, da ti ljudje lahko zaživijo. 
To­rej­tu­di­ce­gre­za­ne­ka­ko­mej­ne­li­ke,­je­v­njih­mo­go­ce­naj­ti­se­be?­
Res je, tudi bralci so zacutili, da gre za mogoce sicer ne ravno prvoosebno doživetje, vsekakor pa je nekako blizu. Stvari si ne izmišljam, ne sodim med avtorice, ki pišejo z imaginacijo, ampak crpam iz doživetega ali opaženega. Imam se za dobro opazovalko, ljudje so mi zelo zanimivi in mislim, da jih lahko razumem, to pa zato, ker dobro razumem sebe. Med sabo in dru­gimi ne delam tolikšnih razlik, da bi sebe izvzemala iz življa, lahko pa drugim po ekstenziji pripišem svoje lastnosti in sebi lastnosti drugih. 
Ali­si­pri­po­glab­lja­nju­v­li­ke­lah­ko­kaj­po­ma­ga­te­s­fi­lo­zo­fi­jo,­ki­ste­jo­štu­di­ra­li? 
Ne zares. Nekaj knjig je sicer gotovo vplivalo name, ne morem pa reci, da je vplivala filozofija kot discipli­na. 
Kaj­pa­psi­ho­a­na­li­za? 
Vanjo sem se bolj poglabljala, vendar sem to opu­stila. Pac nisem akademski tip. Rada sledim svojim instinktom, nekemu naboju, akademsko pisanje tega ne omogoca. 
»No­be­na­ro­ma­ne­skna­ide­ja­ne­mo­re­za­cve­te­ti­brez­sa­mo­ra­zu­me­va­nja,­vsaj­no­be­na­do­bra,­pre­pri­clji­va­in­re­le­van­tna­ide­ja­ne,«­ugo­tav­lja­ta­Ana­in­Adam­v­Moj­stro­vi­ni.­Pi­sa­telj­se­mo­ra­sa­mo­ra­zi­sko­va­ti? 
Ja, to je moja metoda. Z vsako knjigo, z vsakim tek­stom sem, mislim, bolj resnicoljubna in pocasi se pri­bližujem nekemu svojemu vodilu. Skrajna resnicoljub­nost me kot metoda zelo zanima, seveda pa moraš zanjo custveno, intelektualno in kognitivno dozoreti. Temu se hocem približati, to je moj cilj: kako cim bolj jasno prikazati svoje resnice, za katere menim, da so tudi resnice drugih. Ce bom poznala sebe, se bom ne le približala drugim, ampak jim bom konec koncev tudi ponudila neka spoznanja. 
Ana in Adam imata sprva skoraj idealen uredniški 
odnos,­tak­šnih­sko­raj­ni­vec.­Ana­na­tan­cno­se­ci­ra­in­ana­li­zi­ra­nje­go­vo­be­se­di­lo,­pi­sa­telj­si­res­lah­ko­sa­mo­že­li­ta­ke­ga­ure­dni­ka. 
Ja, in jaz sem ga koncno dobila. To je Urban Vouk, pomagal mi je že pri Razvezanih, a se je tedaj bolj ukvarjal z dramaturgijo knjige, ne toliko z vsebino, zdaj je pa moj najnatancnejši in tudi najkrutejši bralec. Je nekakšen medij za razlicne tipe bralcev, nekakšna pri­prava na resnicnost. Seveda ne more pretociti vseh pricakovanj, ki jih imajo drugi, tako da je to še vedno drugacen proces kot potem, ko knjiga izgubi avtorico in urednika in pride v javno last, prepušcena na milost in nemilost. Hkrati pa tudi mene kot osebo dobro poz­na in razume, k cemu stremim. Prepoznava moja praz­na mesta, mojo slepoto, tudi mimikrijo in me opozarja. Sva prava prijatelja, partnerja v nastajanju teksta in lahko me dobro vodi, kjer se sama ne morem, saj ne vidim, kje lažem ali se napihujem, kje sem pretenci­ozna ali se pretvarjam, da vem vec, kot v resnici vem, ipd. To je res konstruktiven odnos ne le za knjigo, am­pak tudi za moje življenje. 
In­za­kaj­Adam­ni­mo­gel­do­kon­ca­ti­svo­je­ga­ro­ma­na? 
Ker je njegov roman prazen in ni dovolj povezan z njegovo doživeto izkušnjo. Ali na kratko: ker za tem, kar je pisal, ni mogel stati, ker to ni bila njegova resni­ca. Na zacetku je bila, potem pa ne vec. 
Je­iz­gu­bil­stik­z­ro­ma­nom­ali­je­do­bil­pre­vec­sti­ka­s­sa­bo? 
Prevec stika s sabo je dobil, da bi lahko vztrajal pri necem, kar se mu je zdelo lažnivo oziroma tuje. To se lahko zgodi vsakemu pisatelju, da se te namrec nekaj, kar si napisal, ne dotika vec. Nekoc sem bila na lite­rarnem veceru s ceškim avtorjem Marekom Šindelko. Voditelj Bergant ga je povprašal po prvem romanu, pa je avtor odgovoril, da ne bi razpravljal o tem romanu, ceprav je dobil veliko dobrih ocen, zdaj misli, da je to en velik nic. Prav super se mi je zdelo, da je to pove­dal. Avtorji in avtorice se pac razvijamo in spreminja­mo, po desetih letih nastane neka distanca, ne nujno sovražna, ampak vendarle. Kot da tisto pripada neki drugi osebi. Mladostniška ošabnost pac popusti in se ne jemlješ vec tako zelo fatalno. 
Bral­ci­ro­ma­na­Moj­stro­vi­na­so­se­pre­cej­cu­di­li,­za­kaj­ste­de­lo­po­sta­vi­li­v­osem­de­seta­le­ta.­Ose­bne­iz­kuš­nje­tu­ni­mo­glo­bi­ti. 
Res je, ampak neka osebna izkušnja je vendarle bi­la. Odrašcala sem v družini, ki se je blazno veselila sa­mostojnosti Slovenije. Kot otroka me je cudilo, zakaj to veliko veselje, kaj je bilo v Jugoslavijo tako groznega, da so se starši tako veselili obetov samostojne Slove­nije, tako da me je ta duh osemdesetih, razpadanja države, ves cas spremljal. Ne sicer neposredno, am­pak kot ozadje mojega odrašcanja. V Mojstrovini sem se vrnila k temu, da bi si vsaj malo poskušala pojasniti to pricakovanje. Po drugi strani pa so bila osemdeseta v umetnosti in v politicnem pogledu zelo pomembna. Jugoslavija ni bila edina, ki je razpadala, ves svet se je precej radikalno spreminjal in umetnost je to dobro odslikavala. Moja najljubša umetniška dela, sploh v glasbi, izhajajo iz tistega obdobja. To je neka atmosfe­ra, neka melanholija, ki me je mocno zaznamovala. Mojstrovina je v bistvu melanholicen roman, ozira se v prihodnost, ima neke vizije, pogreša prihodnost, ki je še ni. 
Pa­ven­dar­se­mi­osem­de­seta­le­ta­in­ce­lo­lju­be­zen­
ska zgodba glavnih likov ne zdita tako bistvena za 
ro­man­kot­spoz­na­nje­o­po­sle­di­cah­ne­kih­odlo­ci­tev.­Vsa­ko­de­ja­nje­ne­kam­vo­di­in­spre­je­ti­je­tre­ba­od­go­vor­nost. 
Se strinjam, ljubezen in osemdeseta niso tako bis­tveni, ampak to je bil moj prvi roman. Danes bi se ga lotila drugace, ga postavila v sedanjost in to »psiho­analizo« izvajala tukaj in zdaj. Zanimalo me je pred­vsem vprašanje, kaj je usoda, kako si z majhnimi ali veliki odlocitvami krojimo življenje, zakaj si ga krojimo, koliko nas doloca inercija in koliko pretirana ambicija oziroma hotenje po uveljavitvi, resentiment ipd. Anino življenje na primer kaže, da te pretirana ambicija ali prehudo hlastanje za necim slejkoprej ugrizne v rit. 
Pre­cej­po­zor­no­sti­po­sve­ca­te­te­le­snim­re­ak­ci­jam­svo­jih­li­kov,­že­v­Raz­ve­za­nih­jih­je­ve­li­ko.­V­Moj­stro­vi­ni­jih­je­si­cer­manj,­ce­prav­se­v­ero­tic­nem­odno­su­kar­sa­me­po­nu­ja­jo,­pac­pa­so­ro­ke­ti­ste,­ki­ple­še­jo,­
tipajo, se znojijo … Tudi v Plimi je telesnih odzivov 
pre­cej. 
Nekako se upiram ideji »govorecih« glav v književ­nosti, torej likov oziroma avtorjev, ki pripovedujejo. Seveda me ne moti ideja mislecih bitij, trudim pa se, da svoje like izpisujem cim bolj visceralno, iz drobovja. Naj bralec zacuti, da imajo ti liki telesa, ki doživljajo, in da se ne dogaja vse na razumski ravni. Mojstrovina je še najmanj taka, Razvezani pa zelo izrazito in tudi v Plimi je zaradi vseh zadetosti in artritisa in popadkov tega vec. 
Kot­pi­sa­te­lji­ca­se­mo­ra­te­te­ga­tu­di­za­ve­da­ti.­Saj­vsi­ne­kaj­cu­ti­mo­in­se­od­zi­va­mo,­am­pak­te­ga­mo­go­ce­sploh­ne­opa­zi­mo.­
Ponujam pac tisto, kar je zelo moje. Telesno sem precej obcutljiva, mocno doživljam in opazim stvari, ki jih drugi mogoce ne ali pa se jim ne zdijo zares po­membne. Vse to vstopa v moje tekste tudi mimo moje volje. 

To­rej­tu­di­v­ne­ki­vzne­se­no­sti,­raz­bur­je­no­sti,­je­zi­zna­te­cu­ti­ti,­kaj­bi­se­lah­ko­do­ga­ja­lo­v­te­le­su?­Ka­ko­se­dvig­ne­pri­tisk­in­po­do­bno. 
Ja. In tudi na jezikovni ravni me to precej zanima. Ne išcem bližnjic. Bližnjica bi bila npr. napisati, da je nekdo vzhicen, težje pa je pojasniti, kakšna je ta vzhi­cenost, kako se kaže. Prav ta semantika me zanima: kako bralcu predati obcutek, ne da bi ga dobesedno navedel. Z opisom, ne pa s pridevnikom ali samostal­nikom. 
Plima je jezikovno poseben roman, poln miselnih tokov, spominov in asociacij, misli prehitevajo ena drugo, stavki so pretrgani … Gotovo je bilo to zelo 
za­htev­no­pi­sa­nje. 
Ne ne, sploh ne. To je bila zame takrat zelo narav­na lega, takšna sem pac bila v tistem obdobju in mi je bilo lahko pisati v tem slogu. Pozneje sem se sicer rešila te samoprehitevajoce se nervoze zasledovanja toka zavesti, v tistem obdobju pa bi mi bilo bistveno težje pisati suho, deskriptivno, ker se pac nisem tako pocutila. V bistvu me je vodil jezik oziroma ritem. 
Tu­di­Du­nja,­glav­na­ose­ba­Pli­me,­je­pi­sa­te­lji­ca.­Za­kaj­se­sploh­vra­ca­k­bra­to­vi­smr­ti? 
Ne ve, kaj se je zgodilo in bi to rada raziskala, saj si želi koncati to izgubo. Verjetno si veliko ljudi, ki v tak­šnih ali drugacnih okolišcinah izgubijo bližnjega, želijo to zapreti, zavezati pentljo. Ona pa si želi to tudi izpisa­ti. Ve samo to, da je brat umrl v sumljivih okolišcinah, samomor ni bil potrjen, lahko bi bila nesreca, ampak kakšna … ob tem pa raziskuje še svoj odnos do njega. Ta se ji izrisuje sproti, postopoma se ji odstirajo spo­minski vrivki, da sploh ni bil tako zelo cist, kot si ga je slikala. Bil je pac starejši brat devetletnega dekleta, že najstnik, bolj izoblikovan, drugacnega temperamenta in morda tudi nekoliko sumljiv, mogoce okrutnejši … Dunja celo razmišlja, v kaj bi se razvil, in ugotovi, da je imel nastavke za nekakšnega vampirskega kapitali­sta. Ona pa je postala pisateljica. 
Spet­sva­pri­vživ­lja­nju­v­knjiž­ne­ose­be.­Je­to­res­mo­go­ce­cr­pa­ti­iz­bliž­nje­oko­li­ce,­iz­ose­bnih­poz­nan­stev? 
Ja, in tudi iz osebnih vzgibov. Preprosto: iz natan­cnega opazovanja. Nimam se sicer za introvertirano osebo, vendar ne cutim kake posebne potrebe, da bi bila z ljudmi, zelo rada pa jih poslušam in opazujem. S tem pa tudi marsikaj izvem. Za avtorice in avtorje je tu­di pomembno, da se svojih sklepov ne bojimo. Da ljudi ne analiziramo z nekimi agendami, ampak dopustimo, da nas clovek sam vodi skozi labirinte svojega znaca­ja. Da ljudi ne shematiziraš, ampak res vidiš, kakor se ti dajejo. Hocem reci, da se to shematiziranje mogoce nanaša na sodobne literarne tokove, ki so prepogosto polni ideoloških agend in shematizmov, ker so pac pi­sani z nekim namenom. 
Zdaj­sva­pri­an­ga­ži­ra­nem­pi­sa­nju. 
V umetnosti se mi to upira, ne zdi se mi dostojan­stveno za poklic, ki ga opravljam. Seveda pa je vsaka knjiga že sama po sebi nekako angažirana. Ko izpišeš neke znacaje, si izmisliš zgodbo, postaviš to v neko okolje … se angažiraš za neko resnico v nekem kon­tekstu. Mislim pa, da najboljše knjige niso zelo izrazite v svoji angažiranosti, pac pa ta angažma te resnice pripeljejo pred bralca skozi zadnja vrata. Eno je akti­vizem, drugo je umetnost. S tem, da se neka knjiga zavzema za socialno pravicnost, ni samo po sebi po­polnoma nic narobe, pomembno pa je, kako je to na­rejeno. Dogmatizem pac ne sodi v umetnost, ceprav ga je precej. 
In­li­ki­mo­ra­jo­za­ži­ve­ti,­ne­sme­jo­bi­ti­le­fi­gu­re.­
Ja, to ja. 
Z­je­zi­kov­ne­ga­oz.­sti­li­stic­ne­ga­vi­di­ka­je­za­ni­mi­va­tu­di­Zad­nja­vi­jo­li­ca­sta­ble­div­ka.­Ka­že,­ka­ko­je­stro­kov­no­vse­bi­no­mo­go­ce­po­sta­vi­ti­v­ne­ko­dru­go­obli­ko­–­do­ku­men­tar­no,­po­lju­dnoz­nan­stve­no­…­tež­ko­bi­to­oz­na­ci­li.­Ni­le­po­slo­vje,­ima­pa­ve­li­ko­li­te­rar­nih­pri­je­mov.­Je­bi­la­to­na­lo­ga­ali­kaj­dru­ge­ga? 
Ja, to je bila naloga, ki sem jo sprejela kot izziv. Ve­dno me je zanimal »nature writing« – nacin pisanja o naravi, pri katerem stvarne podatke opišeš na kreati­ven nacin. Pri nas ni posebej razvit, v Ameriki in Angliji pa je to že žanr, ki ima svoje življenje. Ne gre za lepo­slovje, ampak za poljudno pisanje o naravi za mno­žice. Avtorji se tega lotevajo na zelo razlicne nacine, nekateri tudi poeticno. Lani sem na primer prebrala neko knjigo o pticah selivkah, ki jo napisala avtorica, ki je nedavno v nesreci izgubila partnerja. Ob opazo­vanju ptic je obujala spomine na pokojnega partnerja in tako se knjiga sprehaja na meji med žalostinko in pisanjem o naravi. Tistim, ki to znajo, ta žanr res ve­liko ponuja. Zadnja vijolicasta bledivka je nekakšen kompromis med publicisticnim pisanjem in biografira­njem; in besedilo je pac rezultat te poroke. Je nekak­šna schnablovska varianta publicistike. Veliko mene je notri, mogoce ne toliko v vsebinskem pomenu, v metodološkem pa vsekakor. 
Ste­ime­li­kak­vzor­za­tak­šno­pi­sa­nje? 
Kot avtor mi je zelo všec Michael Pollan, kalifornij­ski novinar, ki se ukvarja z vsem v naravi, od psiloci­bina do vrtov. Njegov nacin je zelo poglobljen, dobro zna dozirati faktografijo in svojo izkušnjo in na zanimiv nacin komentira stvarnost. V jezikovnem pogledu z ze­lo preprostimi prijemi, vendar deluje. Sicer sva si zelo razlicna, ampak mi je bil neke vrste vzor v tem, kaj vse je mogoce narediti v tem žanru. 
Tu­di­v­ne­li­te­rar­nih­be­se­di­lih­sta­to­rej­slog­in­je­zik­ze­lo­po­mem­bna. 
Vcasih pomislim, da me jezik tako zanima zato, ker sem nesojena glasbenica in je jezik pac najbližje oro­dje, s katerim lahko delam glasbo. Nekaj je gotovo re­snice v tem, glasba je zame vrhunska umetnost, na prvem mestu. Literatura je šele na drugem mestu. Z glasbo sem odrašcala že dosti prej, kot je v moje življe­nje vstopila literatura, in rezultat je, da se veliko ukvar­jam z zvocnostjo besedila. Da me slabi stavki živcirajo. To ne pomeni, da imam rada barocno ali gosto pisa­nje, tudi deskriptivni slogi so mi lahko všec, morajo pa biti res kakovostni. Tudi Coetzeeja imam zelo rada, ceprav je suhist, ampak je dober v tem, to je njegova lega. Vrhunski je. 327 
Je­bi­la­glas­ba­kdaj­va­ša­re­sna­iz­bi­ra? 

Želela sem si igrati klavir, vendar zaradi ekonom­skih okolišcin in dejstva, da sem odrašcala na vasi, nisem prišla dlje kot do sintesajzerja. V srednji šoli sem hodila na ure džezovskega solo petja, vendar je to predrago za ljubiteljsko rabo, potem me je pa itak posrkala književnost. Veliko zadošcenja pa mi daje že poslušanje glasbe. Zame je to kot maša, glasbo poslu­šam prav religiozno, res mi veliko pomeni. 
Ka­ko­mla­da­pi­sa­te­lji­ca­iz­Slo­ve­ni­je­po­sta­ne­ko­lum­ni­stka­pri­Gu­ar­di­a­nu,­bri­tan­skem­ca­so­pi­su­z­vec­kot­dve­sto­let­no­tra­di­ci­jo? 
Tako, da jo najdejo lovci na glave. Maja lani sem so­delovala na prvem festivalu evropskih avtorjev v Lon­donu in ocitno sem na nekem panelu zelo zaživela. Bila sem precej razigrana in sem duhovicila ter žalila politiko in družbeno ozracje. Po dogodku sem se s pe­nino skrila v kot, nakar je k meni prišla neka drobna ženska, se predstavila kot urednica pri Guardianu in mi rekla, da sem bila fantasticna. Povabila me je k pi­sanju, mi dala vizitko in mi narocila, naj se javim takoj, ko pridem domov. To mi je zelo laskalo, bila sem nav­dušena, ampak naslednji dan sem si mislila, da so to pac neke sanje in da gotovo ni mislila resno … in se ji nisem oglasila. Naslednje mesece sem delala druge stvari, jeseni pa sem gostovala na knjižnem sejmu v Frankfurtu in se vrnila precej potrta. Sejmi me s svojo velikostjo in množicnostjo vedno nekako strejo. Poleg tega sem potrebovala nek drugacen stik, ki ne bi bil povezan s Slovenijo. Spomnila sem se te urednice ji poslala mejl in odgovorila mi je v desetih minutah, ceš kje sem bila, in da se morava dogovoriti za tekst. In je steklo. Zelo rada delam z njo, to so resni uredniki, tudi štiri tedne delaš na nekem tekstu. 
Kdo­pa­iz­bi­ra­te­me? 

Jaz sama. Za božic mi je sicer svetovala urednica, naceloma pa je to prepušceno meni. Ce ji ne ustre­za, seveda odkloni, jaz pa jo lahko prosim za pomoc ali navodila. Odnos je dober in vesela sem trdega ure­dniškega dela, kakršnega pri nas skoraj nisem vajena. Sprva sem bila kar šokirana, ceš koliko dela me caka, ampak na koncu je tekst toliko boljši. 
Le­tos­na­po­ve­du­je­te­že­no­vo­knji­go,­po­vej­te­nam,­pro­sim,­kaj­o­njej. 
To bo nekakšen antibildungs roman – izraz sem za­sledila na internetu in se mi zdi, da dobro opisuje tisto, kar zdaj pišem. Pri bildungs romanu spremljamo po­sameznikov razvoj, tukaj prav tako spremljamo razvoj neke posameznice, vendar ni nujno, da se res razvije. Gre za Evelin Oderlap, ki odrašca v neprijetnih okolišci­nah, oce mamo, in pozneje tudi Evelin, fizicno zlorab­lja. Spremljamo tri stopnje njenega življenja: otroštvo, najstništvo in odraslo dobo, ko skuša ocetu odpustiti tisto, kar je storil. Vec vsebine pa ne morem razkriti. Naslov romana bo September. 
Formalno bo to ne ravno eksperimentalen, ampak precej drzen roman, v njem je nekaj dramskih prizorov, intervjuji, nekaj poezije, instagramski zapisi, SMS­i. Iz­pisujem si nacine pisanja, ki ustrezajo aktualnosti, v katerih se giblje protagonistka. V obdobju, ko mobite­lov še ni bilo, piše dnevnik, pozneje se pojavijo SMS­i pa socialna omrežja … Prvic sem se skušala poigrati tudi s formo; ne le z jezikom, ampak s samo strukturo. Prvic se je tudi zgodilo, da sem napisala grob osnutek romana, kjer sem samo nastavila prizore, in ga posla­la v presojo uredniku. Odgovoril je, da moram poiska­ti pravo strukturo, mi priporocil v branje nekaj knjig, ki bi bile lahko relevantne, in tako sem našla pristop, za katerega mislim, da se obnese. Zdaj urejam cetrti osnutek romana. 

Marjeta Humar1 
Žale 4a, Kamnik marjeta.humar@guest.arnes.si 

»Domacih viž in pesmi glas prinašamo med vas« 
Pogovor s Predicami, ljudskimi pevkami iz Kamnika 
Prispevek predstavlja ljudske pevke Predice, ki že 22 let de­lujejo v okviru kulturne sekcije Društva upokojencev Kamnik. Pojejo dvoglasno slovenske ljudske, ponarodele in priljubljene novejše pesmi. Veliko nastopajo na javnih prireditvah in na slav­jih doma in v tujini, pogosto ob spremljavi diatonicne harmoni­ke. Izdale so tri zgošcenke in dva video spota. Vsako leto pri­pravijo samostojni koncert. Sodelujejo s slovenskimi ljudskimi pevci. Prejele so vec priznanj za poustvarjanje, ohranjanje in širjenje ljudske glasbene dedišcine. Kljuc­ne­be­se­de:­ljudske pevke Predice, slovenske ljudske pesmi, ponarodele in priljubljene novejše pesmi 
The contribution presents the folk singers Predice, who ha­ve been active for 22 years within the cultural section of the Society of Pensioners Kamnik. They sing two­part Slovenian folk songs as well as international and popular modern songs. They often perform at public events and celebrations at home and abroad, accompanied by a diatonic harmonica. They have released three CDs two video spots. They hold an annual solo concert and collaborate with other Slovenian folk singers. They have received several awards for recreating, preserving, and spreading folk music heritage. Keywords:­folk singers Predice, Slovenian folk songs, popular modern songs 
Kamniške Predice, ki same sebe imenujejo ljudske pevke, delujejo v kulturni sekciji Društva upokojencev Kamnik od marca 2002. Pobudo za ustanovitev je da­la Iva Šubelj Kramar, znana raziskovalka in varuhinja etnološke dedišcine. Predice so se poimenovale po ponarodeli pesmi Antona Martina Slomška Le predi, dekle, predi … 
V prvi skupini so bile An­gel­ca­Ja­go­dic, ki skupino vseskozi vodi, Ana­Ku­ret,­Ton­cka­Na­hti­gal,­Mar­ta­Vr­hovnik in Jo­ži­Bel­ci­jan. Pevke so se precej menjale. Vseskozi pa so ostajale trden sestav. Prvi javni nastop so imele že v juniju 2002 ob 60­letnici Angelce Jago­dic. Takrat so ji zapele: Ko sem še mlada bla, Jaz pa vrtec bom kopala in Kaj si mela. Ob 5. obletnici so na letnem koncertu v Domu kulture nastopile: Ana­Ku­ret,­Jo­ži­Bel­ci­jan,­Fa­ni­Kle­menc in An­gel­ca­Ja­go­dic. Leta 2012, ob 10­letnici, so v skupini sodelovale: An­gel­ca­Ja­go­dic,­Fa­ni­Kle­menc,­Je­li­ca­Sla­vic,­Ne­ži­ka­Dro­ve­nik,­Ana­Ku­ret,­Štef­ka­Ce­rar in Met­ka­Vo­dlan. Na koncertu v pocastitev 20­letnice Predic pa so na­stopili: pevke Štef­ka­Ce­rar,­Da­ni­ca­Ko­car,­Ma­ri­Er­ce,­Mi­ja­Gor­jup,­Dra­gi­ca­Po­žek,­An­gel­ca­Ja­go­dic in godec Jo­že­Ja­go­dic. Angelca Jagodic je takrat dejala: 
1­­­Doktorica­slovenskega­jezikoslovja. 

»Bile smo zavzete in prepevanja željne ženske, ki smo hotele svoj prosti cas preživeti veselo in koristno. /…/ po zgledu naših babic, ki so se zbirale ob zimskih ve­
cerih in predle volno, /smo se/ zacele zbirati in pre­pevati naše lepe ljudske pesmi, nekatere od njih že 
davno pozabljene.«3 Cez leta je Angelca v pogovoru za Kamniški obcan dodala: »Klasicno zborovsko petje ne­kako ni bilo zame, saj sem vedno želela prepevati le ljudske pesmi. Ko se je pokazala priložnost za usta­novitev vokalne skupine, sem brez težav našla nekaj 
somišljenic.« 
Letos pojejo že 22. leto. Veliko nastopajo, navadno na 40 prireditvah letno. Pojejo ob razlicnih priložno­stih na prireditvah v Sloveniji in tujini: v domacem Društvu upokojencev in drugih društvih upokojencev, ob obletnicah, praznikih, na dobrodelnih prireditvah, v domovih za starejše, v Budnarjevi muzejski hiši, na odprtjih razstav (trnicev, rocnih del …), cest, na sej­mih, predstavitvah knjig (Kati Turk, pastirica in ljudska umetnica, Stanka Baloh: Zdravstvo na Kamniškem …), za medicinske sestre, invalide, kmecke žene, na prireditvah ljudskih pevcev in godcev, na Festivalu za tretje življenjsko obdobje – skratka: povsod, kamor jih povabijo, ker spoštujejo slovensko kulturno dedišci­no. Ponosne so na letne koncerte v Domu kulture v Kamniku, na katerih gostijo tudi sorodne sestave, na radijska snemanja – na vse svoje nastope in sreca­nja s poslušalci in sorodnimi ustvarjalci. Leta 2013 so bili v Domu kulture gosti kamniških Predic: Soncki iz Ljubljane, ljudske pevke iz Trboj, pevci iz Šentruper­ta in Tepanja, lajkoši iz Gornjih Petrovcev, Veseli kam­niški godci, citrarsko­pevski duet Štefka Cerar in Ana Plahutnik, Štefka Cerar in Tomaž Plahutnik na citrah, Veronika Zajc na violinskih citrah … Predice pa niso sa­mo pevke, vcasih poudarijo starost in ljudskost svojih pesmi s spremljanjem na ljudska glasbila: z gudalom, ribežnom, buco, s pokrovkami … 
2­ ­Sli­ke­so­iz­ar­hi­va­Pre­dic.  
3  https://domzalec.si/kultura/prireditve­kultura/v­zivo­ljudske­pevke­predice­koncert­ob­20­letnici­delovanja/?cn­reloaded=1,­dostop­1.­februarja­2024.  329  


Repertoar Predic obsega okrog 200 pesmi. Za tovr­stno petje ni posebnih pesmaric ali not. Del pesmi, ki jih pojejo, je znanih. Predice jih prilagodijo za dvoglas­no petje. Veliko pesmi pa so našle v starih besedilih in jim same pridale melodijo. Tako so ne samo poustvar­jalke, ampak tudi ustvarjalke. Morda bi bilo lažje, ce bi z njimi sodelovali glasbeni narodopisci, morda pa bi bilo tudi težje. Zagotovo pa si tako resnicno zaslužijo oznako ljudske pevke. Sodelovanje v taki pevski skupi­ni, kot so Predice, pa ne obsega samo ucenja pesmi, nastopov, iskanja ustreznih pesmi ali besedil. Veliko casa in dela je treba posvetiti tudi oblekam: iskanju sponzorjev za nakup blaga, njihovemu oblikovanju, ši­vanju in negi (pranju, likanju, ustrezni hrambi). 
Za svoje delo so Predice prejele vec priznanj, npr. državno priznanje na srecanju Ljudskih pevcev in god­cev v Šmartnem na Pohorju in Maroltovo priznanje, ki ga podeljuje Javni sklad Republike Slovenije za kul­ljudske glasbene dedišcine ...«4 Angelca Jagodic pa je ob prazniku obcine Kamnik leta 2014 prejela »bro­nasto priznanje za zavzeto kulturno udejstvovanje in 
vodenje Ljudskih pevk Predic, ki skrbijo za dobro pre­poznavnost obcine Kamnik.«5 Ob 20­letnici so Predice za gojenje ljudske kulture prejele Maroltova priznanja: za ohranjanje in oživljanje kulturne dedišcine Marolto­vo listino: vodja Angelca Jagodic, za petletno zvestobo bronasto znacko: Mija Gorjup, Danica Kocar in Dragica Požek, za desetletno pripadnost pa: Štefka Cerar. Za vec kot 30­letno dejavnost sta Angelca in Jože Jagodic prejela castno Maroltovo znacko. Posnele in izdale so vec zgošcenk in dva video spota (o tuhinjskih kašcah in o cebelah). 
Kaj o sebi mislijo, so povedale pevke same. Na naša vprašanja so odgovorile vse pevke zdajšnje sestave: Angelca Jagodic (vodja skupine), Danica Kocar, Mari­ca Erce, Štefka Cerar in Dragica Požek pa tudi njihov spremljevalec na diatonicni harmoniki Jože Jagodic. 
Naj­prej­se,­pro­sim,­na­krat­ko­pred­sta­vi­te:­kdo­ste,­kaj­ste­po­po­kli­cu,­kje­ste­se­ro­di­li,­kje­ži­vi­te­zdaj,­ima­te­dru­ži­no. 
An­gel­ca:­Rojena sem v Zg. Tuhinju. Sem upokojena kuharica. Živim v hiši na Žalah v Kamniku. Imam hcer­ko in sina. Moj mož je naš harmonikar Jože Jagodic. Da­ni­ca:­Rodila sem se v vasi Krivcevo. Sedaj živim kot upokojenka tovarne Stol v Zagorici nad Kamnikom. Imam sina, ki živi s svojo družino v Bistricici. Razvese­

turne dejavnosti, »za odmevno in prizadevno 15-letno 
4 https://domzalec.si/kultura/prireditve­kultura/v­zivo­

poustvarjanje, ohranjanje in posredovanje kamniške 
ljudske­pevke­predice­koncert­ob­20­letnici­delovanja/?cn­reloaded=1,­dostop­1.­februarja­2024. 5 Kamniški obcan,­21.­marec­2014.­5. 


11. 9. 2022 – Predice Danica Kocar, Mija Gorjup, Štefka Cerar, Mari Erce in Angelca Jagodic v pražnjih oblekah na Dnevih 
narodnih noš 
ljujeta me vnukinja in vnuk, ki sta že odrasla, in vrt z rožami. Zelo rada imam glasbo, v prostem casu igram na harmoniko in seveda pojem pri Predicah. Ma­ri­ca:­Po poklicu sem frizerka, 35 let samostojna podjetnica. Rodila sem se v Vodicah, zdaj pa z družino živim v Suhadolah pri Komendi. Imam hcer in sina. Hci nadaljuje mojo obrt, pomaga ji tudi snaha. Imam pet vnukov in eno pravnukinjo. Štef­ka:­Nimam kakšne izobrazbe. Sem delavka. Ro­dila sem v Stolniku nad Kamnikom, kjer tudi živim. Tu sva z možem Janezom naredila hišo. Imava tri otroke in kar devet vnukov. Dra­gi­ca:­Rodila sem se v Novem mestu, sem poroce­na, mati treh otrok, stanujoca na Duplici, Jakopiceva 
13. Do svoje upokojitve sem bila zaposlena v tajništvu komerciale Stola Kamnik. Pridobljeno znanje in delov­ne izkušnje sedaj kot upokojenka nudim krajanom Du­plice kot predsednica sveta Krajevne skupnosti Dupli­ca, hkrati pa na tem mestu opravljam tudi delo tajnice. Sem tudi clanica sveta obcine Kamnik. Jo­že:­Rojen sem v kmecki družini v Košišah pri Kam­niku. Po poklicu sem krojac. Zdaj sem že upokojen. Živim v hiši na Žalah nad Kamnikom. Imam hcerko in sina. 
Ko­li­ko­let­že­po­je­te­s­Pre­di­ca­mi?­Kdo­ali­kaj­vas­je­na­go­vo­ril/o,­da­ste­se­vklju­ci­li­v­to­pev­sko­sku­pi­no?­
An­gel­ca:­Pri Predicah pojem že enaindvajset let. V skupino sem se vkljucila zaradi veselja do petja ljud­skih pesmi. 
Da­ni­ca:­Za petje me je navdušila prijateljica Štefka Ce­
pred petimi leti. Ker so iskali novo pevko, sem prišla na avdicijo in bila sprejeta. Všec mi je njihov izbor pe­smi, ker so predvsem pripovedne, vzete iz resnicnega življenja. Melodija je preprosta, da pa se jo obcuteno zapeti. Štef­ka:­Pri Predicah pojem že kar dvanajst let. Tej skupini sem se pridružila, ker imam zelo rada ljudske pesmi. Povabila me je ena od nekdanjih pevk Nežika Drovenik. Vedno sem želela, da bi pela v kakšni skupi­ni, ki poje ljudske pesmi. Dra­gi­ca:­Z ljudskimi pevkami Predicami pojem že 7 let. Za vkljucitev v to skupino me je navdušila tedanja clanica pevk Predic ga. Jelica Slavic z izjemnim sopra­nom. Jo­že:­Pri Predicah poje moja žena Angelca. V skupi­no so me povabile pevke. Spremljam jih na diatonic­no harmoniko pri nastopih v domovih za starejše, ob obletnicah, zlatih porokah … Sem samouk in igram po posluhu. Pri srcu so mi ljudske melodije. Igranje har­monike pa sem moral za nekaj casa prekiniti, ker sem si poškodoval roko: ostal sem brez dveh prstov, a to mi ni vzelo veselja do igranja. Po daljšem premoru sem znova zacel vaditi in uspelo mi je. 
Ali­ste­že­prej­pe­li­v­kak­šnem­zbo­ru­ali­pev­skem­se­sta­vu?­Ali­je­pet­je­pri­Pre­di­cah­dru­gac­no­kot­v­zbo­rih­
in sestavih, ki jih vodijo zborovodje in zanje pišejo 
skla­da­te­lji?­
An­gel­ca:­V casu osnovne šole sem sodelovala v otro­škem zboru, kasneje sem prepevala v tovarniškem zboru v Titanu, kjer sem bila tudi zaposlena. V zboru Da­ni­ca:­Še sedaj se spomnim, da je bil moj prvi na­stop s Predicami na sejmu v Komendi. Pred tem nisem pela v nobenem zboru, sodelovala pa sem v skupini Harmonikarice Zupan in potem v skupini Stari grad. Ma­ri­ca:­Pojem tudi v cerkvenem pevskem zboru, že od otroštva mi petje veliko pomeni. Štef­ka:­Ja, v otroških letih sem pela v cerkvi sv. Be­nedikta v Stranjah. Pa je bilo predalec hoditi peš, tudi strah me je bilo, saj sem bila komaj v drugem razredu osnovne šole, zato sem prenehala. Ko pa sem šla v pokoj, sem zacela peti pri mešanem zboru Stranje, na­to pa pri Predicah iz Kamnika. 

Sprašujete, ali je petje pri predicah drugacno kot v zboru. Seveda je drugacno. V zboru se poje po notah in ce zborovodja vodi pevce, je to cisto nekaj drugega. Ce pa zraven zapojo še orgle, je pa nekaj najlepšega. Jo­že:­Petnajst let sem igral pri folklorni skupini Druš­tva upokojencev Kamnik. Predice pa spremljam že enaindvajset let. 
Kaj­pa­ljud­ski­pev­ci?­Ali­lah­ko­re­ce­mo,­da­ste­ve­ljud­ske­pev­ke?­Kam­sa­me­se­be­uvr­šca­te?­Ali­sta­na­cin­va­še­ga­pet­ja­in­pro­gram­bis­tve­no­dru­gac­na­kot­pri­dru­gih­ljud­skih­pev­cih­ali­pev­kah? 
An­gel­ca:­Predice imamo poseben nacin petja, poje­332 mo samo dvoglasno in v tem se razlikujemo od drugih ljudskih pevcev, ki imajo dodan še tretji glas – bas, ta pa nam manjka. Da­ni­ca:­Pojemo slovenske ljudske pesmi, ki so se pe­le ob razlicnih priložnostih, se zlasti zaradi vsebine in preprostih napevov širile med ljudmi in spreminjale krajevno in narecno. Zbirajo in raziskujejo jih naši et­nologi. Štef­ka:­Mislim, da lahko recemo, da smo ljudske pev­ke. Ne vem, kam naj bi same sebe uvršcale. Imamo veliko nastopov med letom na ljudskih prireditvah. Pri Predicah pojemo ljudsko – brez zborovodje in not. Vse pesmi se moramo nauciti na pamet. Sedaj nas je pet pevk in godec, ki nas spremlja z diatonicno harmoni­ko. Pojemo dvoglasno in imamo kar velik izbor pesmi. Dra­gi­ca:­Nacin ljudskega petja me je navdušil ravno zaradi tega, ker te pesmi na nek nacin izražajo domac­nost. Te pesmi bi brez ljudskih pevcev tonile v pozabo. Saj ce se malo spomnimo nazaj, so se naši starši in stari starši ob vecerih z družino najprej zahvalili Bogu za uspešen in varen dan, vecer pa so zakljucili s pet­jem. Torej s pesmimi, ki so jih poznali in znali takrat prepevati. Te pesmi so opevale njihovo delo, njihovo življenje in dogodke v njem. 
Prav zaradi teh dejavnikov je ljudsko petje še ka­ko pomembno, saj ohranjamo kulturno dedišcino in s tem spomin na življenje naših prednikov in vsa ta do­gajanja s pesmijo prenašamo na naše mlajše rodove. 
Pra­vi­te,­da­ohra­nja­te­slo­ven­sko­kul­tur­no­de­di­šci­no.­Kaj­vam­po­me­ni­be­se­da­de­di­šci­na?­So­to­sa­mo­sta­
re pesmi, ki so jih iz roda v rod prenašali in ohranjali 
zla­sti­lju­dje­na­po­de­že­lju­in­so­jih­v­zad­njem­sto­le­tju­za­pi­sa­li­et­no­lo­gi,­ali­pa­ra­zu­me­te­to­be­se­do­šir­še? 
An­gel­ca:­Kulturna dedišcina mi mnogo pomeni, saj to so naše korenine. Te pesmi so ustvarili ljudje, ko so bili veseli ali žalostni, svoje življenjske zgodbe so pri­povedovali – redko tudi zapisovali, in me jih pojemo, da jih ohranimo. Da­ni­ca:­Pojemo dvoglasno. V naš spored sodijo tudi narodne in ponarodele pesmi o razlicnih praznovanjih, kmeckih opravilih, ljubezni, obicajih, lepoti domovine in letnih casih. Ma­ri­ca:­Ohranjanje kulturne dedišcine mi pomeni predvsem prenašanje besedil in melodij na prihodnje rodove. Glede na to, da se danes mešanje kultur izva­ja že skoraj nacrtno, je toliko bolj pomembno zaveda­nje, da narod ne obstane brez korenin. Zato so dobro­došli razlicni nastopi, da se ljudje lahko seznanijo s tovrstnim petjem. Štef­ka:­Ja, Predice prav zato pojemo te stare ljudske pesmi, da se ne bi cisto pozabile. To je slovenska kul­turna dedišcina, ki nam veliko pomeni, saj je bogastvo Slovenije. Lepe stare hiše, pohištvo, predmeti, stare navade ob praznikih, posebno pa ljudska pesem – vse to je meni zelo pri srcu, mogoce zato, ker smo v otroških letih velikokrat slišali peti svoje starše, stare starše strice, tete. Kako lepo so prepevali slovenske ljudske pesmi! To je zares lepa dedišcina. 
Ka­ko­in­kje­do­bi­te­no­ve­pe­smi?­Ka­ko­jih­po­tem­ob­de­la­te,­da­jih­lah­ko­vklju­ci­te­v­svoj­pro­gram?­
An­gel­ca:­Mnoge pesmi smo dobile od ljudi, katerih življenjske zgodbe so bile zapisane, nekaj pesmi sem našla v starih knjigah, kot so: Porocni zvonovi, Deklica in roža, Cebelica, Cebela na paši, Še enkrat si zapojmo pesmi stare, Novoletni pozdrav, Hlevcek. Vsem tem pesmim smo ustvarile melodijo, razen Cebele na paši, ki sta jo uglasbila Franci Pušnik in Tomaž Plahutnik. Da­ni­ca:­Pesmi izbira vodja naše skupine, skupaj pa naredimo še kakšno priredbo, da se razlikujemo od podobnih skupin, s katerimi se srecujemo na razlicnih prireditvah. Pojemo tudi stare cerkvene pesmi, ki so nastale ob razlicnih praznikih. Ma­ri­ca:­Sodelujemo na raznih prireditvah, kjer pred­stavljajo ljudsko glasbo in obicaje. Štef­ka:­Ko sem jaz prišla k Predicam, so imele veliko pesmi, dosti so jih znale tudi iz otroštva, tudi iz starih pesmaric in knjig. Imamo pa tudi svoje ideje: pesmim same damo melodijo in zapojemo. 

Ka­te­re­vse­bi­ne­so­zna­cil­ne­za­va­še­pe­smi:­lju­be­zen­ske,­po­sve­ce­ne­dru­ži­ni,­po­kli­cem,­kra­jem,­vo­ja­ške,­piv­ske?­Ka­te­re­so­vam­naj­ljub­še,­kaj­pa­je­naj­bolj­všec­po­slu­šal­cem? 
Da­ni­ca:­Glede na izbor pesmi mislim, da ohranjamo našo kulturno dedišcino in da se ohranjajo besedila teh pesmi iz roda v rod. Seveda se naše petje razlikuje od petja zborov. Vse pesmi se naucimo na pamet in ne pojemo po notah. Štef­ka:­Naše pesmi so stare ljudske, pripovedne, po­svecene družinam, ljubezenske, šegave, vojaške pa tudi nabožne. Meni so prav vse zelo lepe. Dra­gi­ca:­Menim, da so vse ljudske pesmi vsebinsko na nek nacin priljubljene poslušalcem, saj vsaka pe­sem nosi del zgodovine, življenja ljudi in dogodkov v njem. 
Ka­te­ri­lju­dje­ima­jo­va­še­pe­smi­naj­raj­ši:­sta­rej­ši,­mla­di?­Ali­se­ob­cin­stvo­s­ca­som­tu­di­spre­mi­nja?­V­cem­je­car­va­še­ga­pet­ja? 
Da­ni­ca:­S petjem razveseljujemo predvsem starejše 
poslušalce, ker nastopamo po domovih za starejše, v društvih upokojencev, na razlicnih prireditvah pa tudi na tekmovanjih. Tam srecujemo druge skupine, ki jih zadnje case sestavljajo tudi mladi pevci. Trudimo se, da petje približamo mladim, zato nastopamo tudi s šolarji, ker je medgeneracijsko druženje zelo pomem­bno. Štef­ka:­Sprašujete, kateri ljudje imajo radi našo pe­sem. Mislim, da so to predvsem starejši, vendar tudi mlajši radi slišijo slovensko ljudsko pesem. Pa ne sa­mo to. Tudi mlade skupine že kar dosti pojejo stare slovenske pesmi. 
Kaj­me­ni­te,­ali­ima­to­vr­stno­pet­je­pri­ho­dnost?­
An­gel­ca:­Verjamem, da bo ljudska pesem živela na­prej in tako ohranila spomin na preteklost. Ma­ri­ca:­Od nas je odvisno, koliko se bo ta glasba v bodoce ohranila. Mislim pa, da se tudi mladi zavedajo bogastva našega naroda. Slovenci smo Marijin narod in zato se za naš obstoj ni treba bati. Štef­ka:­Sedaj sem stara 73 let, pa nisem pozabila, kar so me naucili starši. V naši družini se je veliko pelo. Tudi najini otroci in vnuki so dobri pevci in glasbeniki. Zato se nic ne bojim, da bi pesem v Sloveniji izumrla. To je velika dedišcina. 
Dra­gi­ca:­Ljudske pevke Predice s svojimi koncerti in nastopi privabimo tako mlade kot odrasle poslušalce. Bistvenih razlik pri poslušanju ni, saj pojemo tako po vrtcih, šolah, na razlicnih proslavah in dogodkih, na obcinskih proslavah, porokah, zlatih porokah, po do­movih za starejše obcane. Zelo je zanimivo, da nas povabijo tudi na pogrebne slovesnosti. Lahko recem, da pojemo vse od rojstva pa tja do smrti. Poslušalcev se nikjer ne manjka in povsod si želijo, da bi še kdaj prišle in zapele. 
Naši vsakoletni samostojni koncerti so pecat na na­še delo, še posebej takrat, ko iz zaodrja skrivaj pogle­daš v dvorano in vidiš, da je polna ljubiteljev ljudskega petja. Jo­že:­Mislim, da se bo ljudska pesem ohranila za mlaj­še rodove. 
Ali­ste­se­sre­ca­le­s­po­do­bni­mi­pev­ski­mi­sku­pi­na­mi?­V­cem­se­raz­li­ku­je­te­od­dru­gih?­Ka­ko­so­de­lu­je­te? 
An­gel­ca:­Vsako leto pripravimo v Domu kulture Kam­nik samostojni koncert. Medse povabimo pevce iz raz­nih krajev Slovenije. Štef­ka:­Predice smo se srecale z veliko ljudskimi pev­
ci. Kako pa sodelujemo? Ce imajo oni prireditve, nas povabijo. Ce pa jih imamo mi, pa mi njih. Tako da se kar srecujemo. Dra­gi­ca:­Tudi druge pevske skupine so zanimive in z vsemi dobro sodelujemo, vcasih si kakšno pesem celo 
izmenjamo 
Kaj­vam­ose­bno­po­me­ni/jo­priz­na­nje/a,­ki­ste­ga/jih­pre­je­li­za­svo­je­de­lo? 
An­gel­ca:­Mislim, da so se moje življenjske želje na nek nacin uresnicile, kajti petje pri Predicah mi je dalo veliko veselja, druženja, raznih srecanj in popestritev v mojem vsakdanu. Da­ni­ca:­Za sodelovanje pri Predicah sem prejela bro­nasto Maroltovo znacko, ki jo je podelil Javni sklad Re­publike Slovenije za kulturne dejavnosti. Priznanje mi veliko pomeni. Štef­ka:­Dobila sem že bronasto in srebrno Gallusovo znacko. Dra­gi­ca:­Priznanja pomenijo, da s trdim delom, ki ga vlagamo v petje, zadovoljujemo potrebe poslušalcev in ljubiteljev ljudskega petja, kar nam veliko pomeni. Jo­že:­Na srecanju ljudskih pevcev in godcev sem dobil zlato priznanje za najbolje zaigrano melodijo – ljudsko pesem. 
So­de­lo­va­nje­s­Pre­di­ca­mi­za­go­to­vo­za­hte­va­ve­li­ko­ca­sa­in­ener­gi­je.­Ali­vam­nu­di­za­do­volj­stvo,­vas­osrecu­je? 
An­gel­ca:­Ko se v mislih vracam v preteklost, kar težko verjamem, da je resnicno že dvaindvajset let od naše­ga prvega srecanja, ki se je zgodilo 15. marca 2002 na Delavski univerzi Kamnik. Cas je prinesel svoje in po zacetni zagnanosti se je izkazalo, da aktivno de­lovanje pomeni veliko prilagajanja domacih opravil in obratno. Tako so se skozi cas spreminjali pogoji posa­meznic, zlasti zaradi bolezni: sodelovanje na vajah in nastopih. Ne glede na cas sodelovanja sem kot vodja Predic iskreno vsaki posebej od nekdanjih in zdajšnjih pevk hvaležna za njen prispevek v skupini. 
Da­ni­ca:­Petje pri Predicah predstavlja tudi veliko raz­dajanja. Vsak teden vaje, potem nastopi, skrb za obla­cila, kar vse zahteva veliko casa, ki ga podarim družbi, na drugi strani pa mi pomeni tudi sprostitev, veselje, druženje s prijateljicami in spoznavanje novih krajev in ljudi. Štef­ka:­Sodelovanje s Predicami mi ni naporno, saj ra­da pojem. To mi je v veselje in zadovoljstvo. Dra­gi­ca:­Vsako delovanja v skupini, še zlasti, ce to za­jema petje, te osrecuje, kajti ce nisi k temu nagnjen, tega enostavno ne pocneš. V naši skupini se dobro ra­zumemo, znamo se sprostiti, spodbujati, pri cemer je pomembno, da se medsebojno podpiramo. Jo­že:­Sodelovanje s pevkami zahteva veliko casa, obe­nem pa me tudi osrecuje. 
334 
Rok Kosec1 Zadružniška 28, Mengeš rkosec@gmail.com 

Mladinski center Kotlovnica 
Ob 15-letnici delovanja 
»Ce že živimo, se izobražujemo in delamo v tem mestu, na­redimo si ga takega, da bo v njem dobro živeti,« je stavek, ki se najveckrat sliši v Kotlovnici. Smer razvoja mladinskega dela gre v grajenje skupnosti in spodbujanje mladih, da se prepoznajo in soustvarjajo v tej skupnosti. V petnajstih letih je mladinski cen­ter Kotlovnica postal središce organiziranega mladinskega dela na lokalni in regionalni ravni. Poganjajo ga živost, kreativnost, prostovoljstvo in konstantno spreminjanje. Kljuc­ne­be­se­de:­mladinski center, Kotlovnica, mladi, prosto­voljstvo, kreativnost 
»If we live here, then let us also educate, and work in this town, let us make it such that it will become a nice place to live,« is the most common phrase in Kotlovnica. The direction of youth work development is community building and encou­raging young people to identify their potentials and co­create in this community. In fifteen years, the Kotlovnica Youth Centre became the centre of organised youth work at the local and regi­onal level. It is driven by liveliness, creativity, volunteerism, and constant change.  Keywords:­youth centre, Kotlovnica, youth, volunteering, crea­tivity 
Kaj je Kotlovnica 
Mladinski center je organizirano funkcionalno sre­dišce za mlade, ki ga zagotavlja lokalna skupnost ali druga oseba javnega ali zasebnega prava oziroma fi­zicna oseba, v katerem se izvajajo mladinski progra­mi in mladinsko delo na lokalni ravni.2 To velja tudi za Zavod Mladinski center Kotlovnica Kamnik, ki je leta 2013 od Urada RS za mladino pridobil status organi­zacije za mlade v javnem interesu v mladinskem sek­torju. V Sloveniji je bilo leta 2023 kar dvainsedemde­set takšnih prostorov za mlade, oseminšestdeset od njih bo v letih 2024 in 2025 od Urada RS za mladino prejemalo sredstva za sofinanciranje programa.3 
Mladinski centri po Zakonu o javnem interesu v 
mladinskem sektorju s svojo dejavnostjo: 
• skrbijo za pogoje delovanja, druženja in drugih de­javnosti mladih posameznikov, ne glede na to, ali so clani mladinskih organizacij ali ne, in mladinskih organizacij lokalnih skupnosti; 
1­­­Direktor­Zavoda­Mladinski­center­Kotlovnica­Kamnik. 2­­­Dostopno­na­https://www.mlad.si/informacije/mladinski­centri/­(dostop:­12.­1.­2024). 3­­­Dostopno­na­https://www.gov.si/assets/organi­v­sestavi/ URSM/JP­24­25/Seznam­prijav­na­Javni­poziv­za­sofinan­ciranje­programov­mladinskega­dela­v­letih­2024­in­2025­s­pregledom­vrednotenja.pdf­(dostop:­12.­1.­2024). 

• 
skrbijo za mladinsko infrastrukturo; 

• 
zagotavljajo ustrezne prostorske pogoje in opremo za izvajanje mladinskega dela ter ustrezno uspo­sobljenost kadrov za podporo mladinskemu delu; 

• 
nudijo pogoje za razvoj ustvarjalnih in kriticnih mla­dih posameznikov; 

• 
razvijajo in izvajajo programe na podrocju informira­nja in svetovanja ter neformalnega ucenja; 

• 
sodelujejo pri izvajanju mobilnosti mladih, prosto­voljnem mladinskem delu, aktivnem državljanstvu, raziskovalnem delu mladih in pri povezovanju na 


mednarodni ravni ter 
• dajejo podporo drugim programom v mladinskem sektorju v lokalnem okolju.4 
Mladinski centri se kljub zakonski ureditvi precej razlikujejo predvsem glede na velikost obcine, regijo, kjer se nahajajo, statusno­pravno obliko, nacin in viši­no financiranja, obseg kadrovskih virov, infrastruktu­ro, poglavitno vsebinsko usmeritev kot tudi glede na ciljno publiko in nacin dela. 
Poleg državne strategije in zakonodaje mladinski 
centri pri delovanju upoštevajo tudi evropske cilje mla­
dih, ki so produkt enajstih tematskih sklopov priporo­cil, nastalih na evropski mladinski konferenci v Sofiji v okviru 7. cikla strukturiranega dialoga in so kasne­je predstavljali osnovo za oblikovanje nove Strategije Evropske unije za mlade 2019–2027: 
• po­ve­za­ti­EU­z­mla­di­mi: spodbujati obcutek pripa­dnosti evropskemu projektu med mladimi in graditi most med EU in mladimi, da bi ponovno pridobili zaupanje in povecali participacijo; 
4­­­Dostopno­na­http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO5834­(dostop:­12.­1.­2024). 335 

• 
ena­kost­vseh­spo­lov: zagotoviti enakost vseh spo­lov in spolno obcutljive pristope na vseh podrocjih življenja mladih; 

• 
vklju­cu­jo­ce­dru­žbe: omogociti in zagotoviti vkljuci­tev vseh mladih v družbo; 

• 
in­for­ma­ci­je­in­kon­struk­tiv­ni­di­a­log: zagotoviti, da imajo mladi boljši dostop do zanesljivih informacij, podpirati njihovo sposobnost kriticnega vrednote­nja informacij ter njihovo vkljucevanje v konstruk­tivni dialog; 


• men­tal­no­zdra­vje­in­do­bro­po­cu­tje: doseci boljše duševno zdravje in odpraviti stigmatizacijo težav z duševnim zdravjem in tako spodbujati socialno vkljucenost vseh mladih; 
• ko­rak­na­prej­za­po­de­žel­sko­mla­di­no: ustvariti raz­mere, ki bodo mladim omogocale, da izpolnijo svoje potenciale na podeželju; 
• 
ka­ko­vo­stne­za­po­sli­tve­za­vse: zagotoviti dostopen trg dela z možnostmi, ki vodijo do kakovostnih de­lovnih mest za vse mlade; 

• 
ka­ko­vo­stno­uce­nje: povezati in izboljšati razlicne nacine ucenja z namenom opremiti mlade za soocanje z izzivi stalno spreminjajocega se življenja v 21. stoletju; 

• pro­stor­in­par­ti­ci­pa­ci­ja­za­vse: okrepiti demokra­ticno participacijo in avtonomijo mladih ter zagoto­viti namenske prostore za mlade na vseh podrocjih družbe; 

• 
traj­no­stna­ze­le­na­Evro­pa: doseci družbo, v kateri so vsi mladi okoljsko aktivni, izobraženi in sposobni delati spremembe v svojem vsakodnevnem življe­nju; 


• mla­din­ske­or­ga­ni­za­ci­je­in­evrop­ski­pro­gra­mi: za­gotoviti enak dostop vseh mladih do mladinskih organizacij in evropskih mladinskih programov in s tem graditi družbo, ki temelji na evropskih vredno­tah in identiteti.5 
5­­­Dostopno­na­http://www.movit.si/erasmus­mladi­v­akciji/novice/detajl/clanek/strategija­evropske­unije­za­mlade­2019­2027/­(dostop:­12.­1.­2024). 
Kotlovnica na državni in mednarodni ravni 
Kotlovnica velja za prepoznaven mladinski center 
– že peto leto ima clana v svetu Zavoda Mladinska mreža MaMa, ki je nacionalna mrežna organizacija mladinskih centrov. Postaja tudi pomemben sogovor­nik na državni ravni – od leta 2023 ima predstavni­ka, ki ga je imenoval Urad RS za mladino v Evalvacij­skem odboru za redno periodicno beleženje izvajanja mladinskega dela z namenom spremljanja ucinkov mladinskega dela in nadaljnjega razvoja mladinske­ga dela. Na tem podrocju še posebej izstopamo, saj smo leta 2022 razvili in pri svojem delu zaceli uporab­ljati aplikacijo Evidencnik™ 2.0, ki omogoca digitalno spremljanje aktivnosti, udeležencev in kompetenc. Aplikacijo je v letu 2023 Urad RS za mladino prepo­znal za eno od dveh elektronskih orodij, ki jih organi­zacije v mladinskem sektorju lahko uporabljajo za be­leženje mladinskega dela, v uporabo pa smo jo dali tudi drugim organizacijam. V letu 2022 smo izvedli 
13. Regijski posvet za pripravo Resolucije o Nacional­nem programu za mladino (NPM) v okviru evropskega leta mladih. 
Na mednarodnem podrocju je pomembno naše partnerstvo v mednarodni mreži organizacij More Ci­tizenship Network (MCN), ki jo vodi portugalska nevla­dna organizacija Associação Mais Cidadania. Kotlov­nica sodeluje v mreži približno petnajstih organizacij iz vse Evrope od leta 2017, povezujeta pa nas skupni temi državljanstvo ter iskanje poti in strategij za iska­nje odgovorov na izzive družbe na lokalnem in evrop­skem nivoju. Partnerstvo v mreži MCN vsem vkljuce­nim organizacijam omogoca deljenje dobrih praks in implementacijo skupnih projektov, cilj mreže MCN pa je promocija evropskega državljanstva, udejstvovanja državljanov, medkulturnega dialoga, kulturne in demo­kraticne razprave, socialne vkljucenosti in aktivnega sodelovanja v družbi.6 
Ceprav Kotlovnica že dolgo deluje na podrocjih pro­grama Evropske solidarnostne enote (ESE), prej Evrop­ske prostovoljne službe (EVS), v vseh vlogah – to je vodilna, pošiljajoca in gostiteljska organizacija – je v letu 2022 uspela svoj status še utrditi. V skladu z Vo­dnikom za nacionalne agencije (2021 Guide for Na­tional agencies implementing The Erasmus+ and the European Solidarity Corps Programmes, Version 1) je MOVIT – Zavod za razvoj mobilnosti mladih – v vlogi Nacionalne agencije programa ESE sprejel odlocitev 
o dodelitvi znaka kakovosti Zavodu Mladinski center 
Kotlovnica Kamnik za vodilno organizacijo ter za pod­porno in gostiteljsko organizacijo.7 Dodeljeni znak ka­kovosti velja za celotno obdobje trajanja programa do 
31. 12. 2027, kar nam omogoca, da vsako leto pri nas gostimo najvec tri prostovoljce, v tujino pa pošljemo mlade iz našega lokalnega okolja. Programi spodbu­jajo povezovanje mladih iz Evropske unije, dejavnosti programa pa lahko potekajo na razlicnih podrocjih: izobraževanje in usposabljanje, državljanstvo in de­mokraticna udeležba, varstvo okolja in narave; mi­
6­­­Dostopno­na­https://morecitizenshipnetwork.weebly.com­(dostop:­12.­1.­2024). 7­­­Dostopno­na­https://europa.eu/youth/volunteering/organi­sation/48634_sl­(dostop:­12.­1.­2024). 


gracije, kultura in številna druga podrocja. Pri našem projektu se osredotocamo predvsem na vzpostavlja­nje pogojev za razvoj ustvarjalnih, kriticnih in aktivnih mladih posameznikov skozi angažiranje, povezovanje in opolnomocenje. Še posebej pa se osredotocamo na naslednje cilje Strategije EU za mlade: informacije in konstruktivni dialog, kvalitetno ucenje, prostor in so­delovanje za vse, trajnostna zelena Evropa, digitalna pismenost, mladinske organizacije in evropski progra­mi. 
Kotlovnica na lokalni ravni 
Sveti gral mladinskega dela je delo z mladimi za mlade, kjer mladi aktivni udeleženci nastopajo v vlo­gah nacrtovalcev, oblikovalcev, organizatorjev, izva­jalcev, proizvajalcev in podobno in ne v vlogi pasivnih gledalcev, poslušalcev, obiskovalcev, uporabnikov sto­ritev ali proizvodov in podobno. 
Mladinski center kot najvecja organizacija za mlade v kamniški obcini predstavlja pomemben del preživlja­nja prostega casa mladih. Namen programa kot celote je, da se mladim še naprej ponujajo možnosti izpopol­njevanja samih sebe in njihove skupnosti, prav tako pa jim nuditi možnost kvalitetnega preživljanja proste­ga casa. Program mladinskega centra na individual­ni ravni temelji na samorealizaciji posameznikov ter razvijanju neizkorišcenih potencialov. Z mladinskim delom poizkušamo pri mladih vzbuditi zanimanje za razlicne dejavnosti, ki v našem programu težijo na po­drocja kulture, mednarodnega povezovanja, neformal­nega izobraževanja in prostovoljstva, vendar s tem še zdalec ni omejen. S tem mladim ne ponujamo le izbolj­šave njih samih, temvec tudi prispevanje mladih sku­pnosti in posledicno opolnomocenje za aktivno partici­pacijo. Programa ne dojemamo kot vrsto posameznih aktivnosti, temvec kot celoto, kjer so aktivnosti njeni deli. Kot tak mladim ponuja dobro podlago, ki jih lah­ko povede od najlažjih del na posamezni aktivnosti do projektnega vodenja, od udeleženca/uporabnika do avtonomnega uporabnika in sokreatorja programa s kljuci mladinskega centra in odgovornostjo za izvedbo dolocene programske aktivnosti. 
Širši namen programa je uveljavljanje mladine ter mladinskega dela v skupnosti. Z organizacijo razlic­nih dogodkov, kakor tudi s sodelovanjem ali pomocjo drugim mladinskim organizacijam, prispevamo tako k družabnemu življenju lokalne skupnosti, ne le nepo­sredno s produkcijo programa, temvec tudi z omogo­canjem uspešne izpeljave projektov drugih mladinskih organizacij, šol, javnih zavodov, posameznikov ter ne­formalnih skupin. 
»Ce že živimo, se izobražujemo, delamo v tem me­stu, naredimo si ga takega, da bo v njem dobro žive­ti,« je stavek, ki se najveckrat sliši v Kotlovnici. Smer razvoja mladinskega dela gre v grajenje skupnosti in spodbujanje mladih, da se prepoznajo in soustvarjajo v skupnosti. S tem v mislih so najvecji pretekli projekti ali aktivnosti vezani ravno na slednje. 
V sklopu priprave dokumenta za novo Strategijo raz­voja na podrocju mladih v obcini Kamnik za obdob­je 2022–2026 so bile k sodelovanju povabljene vse kamniške mladinske organizacije. Kotlovnica je imela v obdobju do leta 2022, ko je bila strategija sprejeta, pomembno vlogo pri koordinaciji skupine mladinskih organizacij za pripravo strategije.8 
V letu 2022 smo z obcino Kamnik sodelovali pri 
prijavi na Javni poziv o podaljšanju certifikata Mladim 
prijazna obcina. Naš prispevek je mocno vplival na to, da je obcina ohranila status Mladim prijazna obcina. 
»Cer­ti­fi­kat­pa­je­ob­ci­na­pre­je­la­v­lu­ci­spre­je­tja­no­ve­stra­te­gi­je­na­po­dro­cju­mla­dih,­od­ku­pa­zem­lji­šca­in­s­tem­pod­po­re­ide­ji­o­na­stan­ku­Kre­a­tiv­ne­ce­tr­ti­Ba­ru­ta­na­na­ob­mo­cju­nek­da­nje­smo­dni­šni­ce­ter­vzpo­sta­vi­tve­Dnev­ne­ga­cen­tra­za­otro­ke­in­mla­de­na­ob­mo­cju­kra­jev­ne­sku­pno­sti­Du­pli­ca­v­pri­hod­njih­le­tih.«9 
Pomembnejši projekti zadnjih let 
Vzpostavitev centra za spodbujanje podjetništva KIKštarter se je s pomocjo mladih lokalnih in tujih prostovoljcev zgodila pod okriljem Kotlovnice kot logi­cen odziv na propad Kemicne industrije Kamnik. Leta 2016 se je projekt kot zmagovalec izbora SPIRIT na skupšcini evropskih malih in srednje velikih podje­tij, ki sta ga organizirali Evropska komisija in država Slovaška kot predsedujoca Evropski uniji, uvrstil med najboljše tri evropske projekte v kategoriji »izboljšanje poslovnega okolja«.10 Projekt KIKštarter je konec leta 2017 prevzela novoustanovljena Zadruga KIKštarter. 
Zasnova Kreativne cetrti Barutana (KCB) kot na­daljevanje povezovanja akterjev mladinskega sek­torja, kreativnega sektorja, skupnostnih programov in reševanja infrastrukturnih pogojev za delovanje predvideva javno urbano infrastrukturo na podrocju kulturnega in ustvarjalnega sektorja, neformalnega izobraževanja, podjetništva, socialnih in mladinskih programov. Glede na zgodovinski pomen smodnišni­ce je prenova južnega predela smodnišnice razvojna prioriteta lokalne skupnosti in bo omogocala razvojni 
8­­­Dostopno­na­https://www.kamnik.si/. DownloadFile?id=518138­(dostop:­12.­1.­2024). 9­­­Dostopno­na­https://www.kamnik.si/objava/732587­(dostop:­12.­1.­2024). 10­­­Dostopno­na­https://www.kamnik.info/kikstarter­med­naj­boljsimi­podjetniskimi­projekti­v­eu/­(dostop:­12.­1.­2024). 337 

preboj v naslednjih desetletjih. Projekt je bil uvršcen v kandidaturo Ljubljane za Evropsko prestolnico kultu­re 2025 in pridobil prepoznavnost, na podlagi katere je bil veckrat predstavljen kot primer dobre prakse. V letu 2023 pa je zasnova KCB postala osrednja tema našega projekta Erasmus+ projekta Naredimo Krea­tivno cetrt Barutano. 

V letu 2022 smo si za projekt Vzpostavitev infra­strukture za digitalno izvedbo dogodkov, delavnic in srecanj prislužili 1. mesto na Natecaju za inovativno storitveno izkušnjo pod geslom Spreminjanje pov­precnih vsakodnevnih storitev v kreativne potrošniške izkušnje v okviru StimulArt Award.11 Digitalna infra­struktura, ki je ohranila in obogatila lokalno kulturno okolje v casu epidemioloških prepovedi javnega zbira­nja, je omogocala digitalno izvedbo dogodkov, delav­nic in srecanj, zato je zacela vzbujati zanimanje drugih organizacij in posameznikov v lokalnem, nacionalnem in celo mednarodnem okolju. Z digitalno infrastruktu­ro in znanjem smo sodelovali s posamezniki, javnimi zavodi, šolami, obcino in mednarodnimi organizacija­mi pri izpeljavi njihovih programov in s tem sodelovali tudi z njihovimi uporabniki. 
V zadnjem obdobju se je povecalo sodelovanje z Gimnazijo in srednjo šolo Rudolfa Maistra (GSŠRM), kjer skupaj s šolo razvijamo nove oblike mladinskih aktivnosti z razlicnih podrocij, predvsem informiranja, dostopa do kulturnih vsebin ter formalnega in nefor­malnega povezovanja. Tako smo v prejšnjem šolskem letu sorazvili modul Interdisciplinarnega tematskega sklopa (ITS), ki je namenjen 2. letnikom gimnazije in je povezava šolskega predmetnika, šolskih mentorjev (uciteljev) in mentorjev iz mladinskega centra z vsebi­nami neformalnega izobraževanja, povezanih v skupni modul. Zakljucna produkcija je rezultirala v predstavi z naslovom »Kdo je Jaka?«.12 
Drugi aktivnosti, ki ju izvajamo z GSŠRM, sta pro­dukcija šolskega radia Radio Rudi in povezovanje z di­jaško skupnostjo. Radio Rudi je medijski kanal v obliki radijske oddaje oziroma podkasta, ustvarjen s strani mladih za mlade. Zaradi tega je zanimiv tako za mlade kot starejše, ki si želijo spoznati pogled mladih na svet in dogajanje okoli njih. Ustvarjati oddajo pa seveda ni enostavno, že na samem zacetku smo se spoprijeli z zakonitostmi in ustrojem medijev, novinarstva, ure­dništva, pravil in zakonodajo. Temu so sledile izdela­va programske sheme, delavnice novinarstva, tehnike in govora, priprava rubrik in nato produkcija radijskih oddaj. Kljub zabavnemu pocetju ustvarjanje oddaj za­hteva vztrajnost, kreativnost in odgovornost, prinaša pa tudi težke odlocitve in mukotrpno delo. A vseeno je izplen dober, Radio Rudi povezuje, informira in seveda bdi tudi nad socnimi zgodbami, ki se dogajajo v šoli in okolici.13 
Studijska produkcija v Kotlovnici je namenjena mla­dim za samostojno ustvarjanje glasbenih in video del, pa tudi produkciji lokalno pomembnih del, predvsem v sodelovanju z javnimi zavodi in obcino. Enega od vrhuncev pa nedvomno predstavlja konec leta 2021 izdana kompilacija šestih mladih glasbenih zasedb iz kamniških logov z naslovom Probahodnik, ki tvori presek v mladinskem glasbenem ustvarjanju in hkrati služi kot pomemben dokumentarno­arhivski material. 
11­­­Dostopno­na­https://novice.najdi.si/novica/25d4f605ad 79f7e109bc010cdfb99e42/modre­novice/1­nagrada­v­okviru­stimulart­award­natecaja­za­kotlovnico­(dostop:­12.­1.­2024). 
12­­­Dostopno­na­https://www.gssrm.si/novice/kdo­je­jaka­(dostop:­12.­1.­2024). 
13­­­Dostopno­na­https://www.mlad.si/e­katalogi/Mladinski_ sektor_v_solah/52/­(dostop:­12.­1.­2024). 


Zasaditev lipe ob podelitvi znaka Mladim prijazna obcina leta 2023 (Arhiv Mladinskega centra Kotlovnica) 

Izbrane so bile zasedbe Before Time, Echoes, Naviha­ni Štumfki, Stin Brinovec (Killa Brin), Martin Vidmar (DaGemini) ter Teja Poljanšek s svojo mednarodno za­sedbo Eleutheria.14 
Deseta izvedba Festivala svobodne video produkci­je se je zgodila v letu 2023. Festival predstavlja odlic­no priložnost za neodvisne produkcijske skupine in po­sameznike iz vse Slovenije, da pokažejo svoja dela in izmenjajo izkušnje s podrocja video produkcije. Festi­val ni žanrsko opredeljen, išcejo pa se, poleg vsebine, tudi presežki v uporabi produkcijskih tehnik in nacinov izdelave del, razvoj video produkcije in deljenje izku­šenj.15 
14­­­Dostopno­na­https://radiostudent.si/glasba/100­
Cisto svež je festival Novi val, saj je v letu 2023 potekala šele druga izvedba, njegov namen pa je po­iskati nove glasbene zvrsti, ki velikokrat ne najdejo prostora drugje. Poslušalcem želimo ponuditi pestro izbiro nove glasbe, izvajalcem pa možnost mreženja s povabljenimi profesionalci iz glasbene industrije in vzpostaviti okolje za razlicna sodelovanja.16 
Razvoj aktivnosti s podrocja trajnostnega razvoja je v zadnjih letih pomembna tema med mladimi. V na­šem programu je najvidnejša izmenjevalnica oblacil, ki je decembra 2023 doživela že devetindvajseto izved­bo. Izmenjava deluje po razlicnih principih – oblacila samo prineseš, oblacila samo odneseš ali pa prineseš svoja oblacila in odneseš druga. Aktivnost je po petih letih že presegla mladinsko raven, saj so tako upora­bniki kot prostovoljci predstavniki vseh generacij. Dru­ge aktivnosti tega podrocja predstavljajo izmenjevalni­ca semen, prostovoljne cistilne akcije ter souporaba tehnicne opreme, predvsem elektricnih orodij in mul­timedijske opreme, namenjene mladim in mladinskim organizacijam z imenom Predmeteka. 
Za nami je deset let koordinacije Lokalne akcijske skupine (LAS) obcine Kamnik za preprecevanje zasvo­jenosti od drog in drugih nekemicnih odvisnosti med mladimi. Vizija LAS­a je spodbujanje kriticnega premi­sleka mladih ter informiranje in ozavešcanje o zlorabi dovoljenih in nedovoljenih drog ter o problemu neke­micnih zasvojenosti, analiza stanja na podrocju zasvo­jenosti med mladimi, seznanjanje šol in strokovne jav­nosti z namenom posrednega vplivanja na nadaljnje strokovno delo z mladimi ter senzibiliziranje lokalne 
decibelov/100­bl­(dostop:­12.­1.­2024). 15­­­Dostopno­na­https://www.kotlovnica.si/sl/projekti/festival­16­­­Dostopno­na­https://www.sigic.si/novi­val­festival­nove­svobodne­video­produkcije­(dostop:­12.­1.­2024). glasbe.html­(dostop:­12.­1.­2024). 

Erasmus+ projekt Naredimo kreativno cetrt Barutano – obisk Društvenega centra Rojc v Puli leta 2023 (Arhiv Mladinskega 
centra Kotlovnica) 
skupnosti o problematiki zasvojenosti med mladimi 
(in odraslimi). Program vkljucuje preventivne delavni­ce po osnovnih šolah, vzpostavitev skupine za mlade, program za starše v obliki predavanj s podrocij vzgoje, zasvojenosti z elektronskimi napravami, drog, dušev­nega zdravja in zdravega življenjskega sloga, mladin­ski likovni natecaj, posvet za strokovne delavce in fi­nancno pomoc šolam. 
V letu 2018 se je Kotlovnica pridružila projektu Vec­generacijski center Ljubljana (VGC), ki je še naslednja tri leta deloval pod okriljem nosilca projekta Javnega zavoda Cene Štupar – Centra za izobraževanje Ljublja­na. VGC predstavlja osrednji prostor zbiranja in srece­vanja v lokalnem okolju, njegov namen pa je druženje, ohranjanje in širjenje socialne mreže ter zadovoljeva­nje potreb razlicnih ranljivih ciljnih skupin, družin ter posameznih družinskih clanov v vseh življenjskih ob­dobjih. V lokalnem okolju smo poiskali aktivnosti, ki so v tistem trenutku že obstajale, in jih povabili k so­delovanju v projektu. V štirih letih izvajanja projekta je bilo skupno izvedenih šestnajst razlicnih delavnic, ki so obsegale 2.051 ur, udeležilo pa se jih je 5.737 udeležencev. Delavnice so obsegale aktivnosti za mla­de (kulturni dogodki za otroke in mladino, ustvarjalne delavnice), aktivnosti za starejše (skupine za samo­pomoc, vodeno sodelovanje starejših pri skupnostih aktivnostih, predavanja na razlicne tematike) in aktiv­nosti za brezposelne (usposabljanja na temo informa­cijsko­komunikacijskih tehnologij, delavnica priprave poslovnega modela). 

340 



Sodelovanje Radia Rudi in Kotlovnice na informativnih dnevih GSŠRM leta 2023 (Arhiv Mladinskega centra Kotlovnica) 

Aktivnosti mladinskega centra 
Za lažji vpogled v delovanje mladinskega centra pri­lagamo krajši popis aktivnosti za leto 2023: 
• 
kulturno­umetniška produkcija – 33 dogodkov – 284 aktivnih mladih udeležencev – 25 aktivnih mladih udeležencev z manj priložnostmi; 

• 
zagotavljanje mladinske infrastrukture – 49 dogod­kov – 213 aktivnih mladih udeležencev – 9 aktivnih mladih udeležencev z manj priložnostmi; 

• 
neformalna mladinska akademija – 50 dogodkov 


– 484 aktivnih mladih udeležencev – 13 aktivnih mladih udeležencev z manj priložnostmi; 
• produkcija multimedijskih vsebin – 19 dogodkov – 

• 
družabne aktivnosti – 13 dogodkov – 86 aktivnih mladih udeležencev – 6 aktivnih mladih udeležen­cev z manj priložnostmi; 

• 
trajnostne aktivnosti – 17 dogodkov – 73 aktivnih mladih udeležencev – 13 aktivnih mladih udeležen­cev z manj priložnostmi; 

• 
prilagojeni program aktivnosti za mlade z manj pri­ložnostmi – 23 dogodkov – 0 aktivnih mladih ude­ležencev – 112 aktivnih mladih udeležencev z manj priložnostmi; 

• 
prostovoljske aktivnosti – 7 dogodkov – 41 aktivnih mladih udeležencev – 6 aktivnih mladih udeležen­cev z manj priložnostmi; 

• 
mednarodna mobilnost – 6 dogodkov – 31 aktivnih 



Medgeneracijska delavnica kuhanja cili omake leta 2023 (Arhiv Mladinskega centra Kotlovnica) 

• 
aktivnosti s podrocja medijev in informiranja – 51 dogodkov – 62 aktivnih mladih udeležencev – 2 ak­tivna mlada udeleženca z manj priložnostmi; 

• 
pomoc in podpora mladinskim organizacijam in skupnostim – 9 dogodkov – 39 aktivnih mladih udeležencev – 2 aktivna mlada udeleženca z manj priložnostmi; 

• 
sodelovanje s šolami ter drugimi javnimi zavodi in vzgojno­izobraževalnimi organizacijami – 18 dogod­kov – 121 aktivnih mladih udeležencev – 3 aktivni mladi udeleženci z manj priložnostmi; 

• 
koordinacija Lokalne akcijske skupine (LAS) – 20 dogodkov – 7 aktivnih mladih udeležencev – 6 ak­tivnih mladih udeležencev z manj priložnostmi. 



Igor Podbrežnik1 Novi trg 31, Kamnik igor.podbreznik@gmail.com 

Milan Windschnurer (1929–2023) 
Milan Windschnurer je bil navdušen odbojkar. Za ta šport je navdušil veliko mladih in prispeval k uspehom kamniške od­bojke. Politicno je bil velik nasprotnik komunisticnega režima, pomemben sodelavec Demosa in med ustanovitelji obcinskega odbora Slovenskih kršcanskih demokratov. Osem let je bil obcinski svetnik in predsednik Sklada stavbnih zemljišc, kjer je postavil standarde poštenega ravnanja z javnimi financami. V našem spominu bo ostal kot iskriv, a dokumentarno natancen kronist. Uspešno si je prizadeval za obnovitev nekaterih predvoj­nih prireditev, npr. kresovanja, miklavževanja. Kljucne­besede:­Milan Windschnurer, Slovenski kršcanski demokrati, odbojka, obcinski svetnik, dokumentarno natancen kronist, obnova tradicionalnih predvojnih prireditev 
Milan Windschnurer was an enthusiastic volleyball player. He inspired many young people to take up the sport and contribut­ed to the success of Kamnik volleyball. Politically, he was a great opponent of the communist regime, an important colleague of Demos and one of the founders of the municipal committee of Slovenian Christian Democrats. For eight years, he was a municipal councillor and president of the Building Land Fund, where he set standards for honest handling of public finances. He will remain in our memory as a beacon of light and diligent chronicler. He successfully tried to revive a few pre­war events, 
e.g. bonfires and St. Nicholas celebrations. Keywords:­Milan Windschnurer, Slovenian Christian Demo­crats, volleyball, municipal councillor, diligent chronicler, revival of traditional pre­war events 
Milan Windschnurer je bil rojen materi Ani in ocetu Stanku 14. septembra 1929 na Grabnu v Kamniku v delavski družini. V njegovi mladosti so imeli do konca 
2. svetovne vojne na Grabnu v najemu gostilno. Mati je bila gostilnicarka, oce pa pleskar. Po vojni je mama zbolela in komaj polnoletni Milan se je kaj kmalu zacel sam preživljati. 
Šolal se je v težkem obdobju – med 2. svetovno vojno in po njej. V ljubljanski gimnaziji, ki se danes imenuje po Jožetu Plecniku, je maturiral in se kasneje vpisal na strojno fakulteto, ki pa je ni dokoncal. Študij ekonomije, ki ga je vpisal v casu absolventskega staža na strojni fakulteti, je uspešno zakljucil in pridobil aka­demski naziv univerzitetnega diplomiranega ekono­mista. Že v casu izobraževanja in tudi kasneje, ko se je zaposlil, se je izpopolnjeval v znanju angleškega, nemškega in ceškega jezika. Pridobil je tudi licenco za zunanjetrgovinsko poslovanje. Kot strokovnjak za tuje trge je delo našel v podjetju Jugotekstil, zadnja leta pred upokojitvijo pa je bil zaposlen v kamniškem Svilanitu. 

Februarja 1965 se je Milan porocil z Ivanko Marin­šek. Družinsko gnezdece sta spletla v Mekinjah, naj­prej v Ivankini domaci hiši, potem pa sta na domaci zemlji zgradila družinsko hišo, kjer so se jima rodili trije sinovi: Janez, Jure in Tine. 
Milan Windschnurer je bil že od mladih nog privržen športu 
Številni Kamnicani so se z Milanom, ki se je že kot otrok navduševal nad športom, srecevali na športnih igrišcih in ob njih. V aktivno športno udejstvovanje se je vkljucil nekoliko kasneje, šele pri 16 letih, saj je živahna predvojna športna in telovadna dejavnost, vsaj njen organizirani del, med vojno v Kamniku po­polnoma zamrla. Drugih športnih dejavnosti, razen rekreativnega smucanja na Meglarci in na Velikih Poljanah, redkih smucarskih tecajev na Koroškem in kopalnega plavanja na Nevljici, med vojno v Kamniku skoraj ni bilo. Zato pa se je kmalu po koncu vojne ta na silo zadržana dejavnost kaj hitro oživila, saj je bilo 
9. julija 1945 v Kamniku ustanovljeno Fizkulturno društvo Kamnik.2 Tudi Milan Windschnurer se je ta­koj po ustanovitvi pridružil društvu, kjer je predvsem smucal, igral odbojko in tenis, tekel na kratke razdalje ter plaval. 
Ko se je leta 1948 ustanovilo Sindikalno športno društvo Kamnik (SŠD) in v njegovem okviru odbojkar­ska sekcija, je kmalu zacel delati tudi kot klubski funk­
2­­­Milan­Windschnurer,­2016:­Dogajanja­ob­in­po­koncu­2.­svetovne­vojne.­V:­I.­Podbrežnik­in­M.­Humar­(ur.):­Prelomna 1­­­Magister­menedžmenta,­direktor­Knjižnice­Medvode. leta.­Kamnik:­Demos­na­Kamniškem.­103–196. 
cionar. Leta 1950, ko je postal tajnik SŠD, je sodeloval pri gradnji novega kopališca in odbojkarskega igrišca v Kamniku pod Skalco ter novega nogometnega sta­diona v Mekinjah. 
Vse do leta 1956 je bil Milan gonilna sila v SŠD, kjer je organiziral športne tedne in pomagal pri orga­niziranju številnih skakalnih in drugih smucarskih pri­reditev, vec let pa je bil tudi glavni vodja tekmovanj v alpskem smucanju. 
Leta 1963 je bil Milan izvoljen v upravni odbor obcinskega sklada za šolstvo, kulturo in telesno kul­turo. To je bil cas, ko je kamniški šport doživljal pravi razcvet, tudi po njegovi zaslugi, saj je potrebe športa na Kamniškem poznal in se je izjemno potrudil za sredstva, zlasti je poudarjal razvoj potrebne športne infrastrukture. 
Milan Windschnurer, prvi castni clan Odbojkarskega kluba Kamnik 

Milan Windschnurer je deloval tudi v slovenski od­bojkarski organizaciji. Devet let je bil clan najvišjega vodstva te organizacije, kjer je vodil komisijo za in­formiranje in propagando. Na njegovo pobudo je leta 1982 zacela izhajati prva slovenska odbojkarska re­vija. Sodeloval je tudi v uredništvu te revije in bil vec kot deset let njen odgovorni urednik. 
Najvec casa in energije pa je Milan Windschnurer posvecal odbojki, ki je bila ves cas njegova najvecja strast. Bil je uspešen trener in motivator, zlasti mu je uspevalo delo z najmlajšimi ljubitelji odbojke. Dvakrat so bili njegovi pionirji prvaki Slovenije, skoraj vsako leto se je z mladinci uvršcal med tri najboljše ekipe v Sloveniji, trikrat pa se je z njimi udeležil tudi zveznega finala. Vodil je tudi kamniške odbojkarice, ki jih je leta 1960 pripeljal do naslova republiških podprvakinj. Tudi sam je še vrsto let aktivno igral odbojko v ekipi, v kateri so se kalili najbolj nadarjeni kamniški odbojkar­ji, ki so trkali na vrata prve kamniške ekipe. Številnim med njimi je to uspelo s pomocjo Milanovega znanja in izkušenj: postali so odlicni igralci, nekatere pa so celo vabili v slovensko odbojkarsko reprezentanco. 
Milan Windschnurer, velik nasprotnik totalitarnega režima 

Milan Windschnurer je bil velik nasprotnik komuni­sticnega režima, ki se je povzpel na oblast po koncani vojni leta 1945. Milanova aktivna razhajanja s komu­nizmom so se še posebej stopnjevala v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. 
Temu se ne moremo cuditi, saj se je že v najstniških letih soocil s krivicami, ki jih je doživela njegova družina. Njegov oce Stanko, ceprav nikoli ni maral Nemcev in kljub nemško pisanemu priimku ni znal nemškega jezika, je bil ob koncu vojne žrtev anonimne prijave. Bil je priprt in skupaj z vec kot 80 obtoženci priveden pred sodišce narodne casti3, ki je v Kamniku zasedalo ju­lija 1945. Milanov oce je bil sicer zaradi pomanjkanja dokazov oprošcen, po mnenju številnih Kamnicanov predvsem zato, ker ni imel veliko premoženja, saj ga 
3­­­Prav­tam. 
je vecino izgubil z menjavo denarja ob prihodu okupa­torja, kar pa mu ga je še preostalo, je izpuhtelo zaradi oderuške menjave po osvoboditvi. 
V letih 1990 in 1991 v casu Demosa ter tudi kas­neje se je aktivno vkljucil v politiko vse do neuspele združitve Slovenskih kršcanskih demokratov s Slo­vensko ljudsko stranko, do katere pa na Kamniškem prav po Windschnurerjevi zaslugi sploh ni prišlo, in ustanovitve Nove Slovenije (NSi). Ko se je umaknil iz aktivne politike, si je srcno prizadeval za obnovo svo­bodne družbe. Nekaj kasneje pa ga srecamo med ustanovitelji Društva Demos na Kamniškem, ki se trudi ohranjati vrednote Demosa. Vloga Demosa je danes pri tistih, ki kritizirajo osamosvojitev, mnogokrat podcenjena, cesar pa Windschnurer ni mogel sprejeti, saj je bil Demos kljucni igralec demokraticnega prebu­janja, vzpostavitve parlamentarne demokracije in osa­mosvojitve Slovenije. Brez prispevka strank koalicije Demos, tudi Slovenskih kršcanskih demokratov, ki jim je Milan z vsem srcem in dušo pripadal, navedeni procesi ne bi bili zakljuceni do casa, ko se je zacela krvava vojna na tleh nekdanje Jugoslavije. 
Windschnurer je zelo rad brez zavor povedal, da se je padca komunizma v vzhodni Evropi zelo raz­veselil. Brez pomislekov se je odzval klicem, naj se tudi kristjani dejavno trudijo za novo demokraticno urejanje javnih zadev. Bil je udeleženec iniciativnega sestanka za ustanovitev obcinske organizacije Sloven­skih kršcanskih demokratov, kjer je prevzel tajniške naloge. Prisoten je bil tudi na ustanovnem sestanku obcinskega štaba Demos na Kamniškem, kjer je bil v nadaljevanju gonilna sila priprav na prve svobodne in demokraticne volitve po drugi svetovni vojni. Potrudil se je za pošteno izvedbo volitev. Lahko potrdimo, da sta mu – bil je clan obcinske in tudi okrajne volilne ko­misije – izjemno uspela pluralizacija sestave volilnih odborov in vkljucevanje zaupnikov pri delu na volišcih. 
Milan Windschnurer je bil preprican, da z demokra­tizacijo prihaja priložnost, da se življenje v obcini za­stavi popolnoma na novo. V to so ga vodile mladostne izkušnje, bil je zagledan v svet, ki ga s prihodom komu­nizma ni bilo vec, a je bil svetlejši in do ljudi pravicnejši, predvsem pa pošten. Delo se mu je kar kopicilo, vendar se Milan ni nikoli ustavil. V spominih mnogih ostaja kot neutruden sodelavec v vodstvu koalicije Demos na Kamniškem, tajnik Slovenskih kršcan­skih demokratov v Kamniku, uspešen zagovornik kršcanskodemokratskih idej ter angažiran publicist, ki je s svojimi prispevki, ki jih je objavljal v Kamniškem obcanu, odstiral resnice in krivice polpretekle dobe. Še posebej pa ga je krasilo naslednje: vedno je verjel v sodelavce, sledil napredku mladih, ki so prevzeli nje­gove naloge v stranki, in jih spodbujal v rasti. 
Windschnurer postavil standarde poštenega ravnanja z obcinskim denarjem 
Na obcinskih volitvah aprila 1990 je bil Milan Wind­schnurer izvoljen v Družbenopoliticni zbor Skupšcine obcine Kamnik. Po vzpostavitvi nove oblasti je bil sredi leta 1990 imenovan za predsednika Sklada stavbnih zemljišc4, ki je takrat imel status pravne osebe in polna pooblastila za gospodarjenje z vec kot polovico vsakoletnih proracunskih sredstev za naložbe v obno­vo in razvoj komunalne infrastrukture. Milan je vložil ogromne napore za izvedbo kljucnih projektov tistega casa: v nekaj letih smo prakticno vsi Kamnicani in tudi okolicani dobili telefonske prikljucke; na celotni Šutni je bila izpeljana prenova komunalne opreme; s pravicnejšo porazdelitvijo sredstev je vecina krajevnih skupnosti obnovila ali na novo zgradila osnovno komu­nalno opremo. 

Kot da delo v upravnem odboru Sklada stavbnih zemljišc zanj ne bi bilo dovolj naporno, smo lahko Milana srecavali med oživljanjem miklavževanja, na trikraljevskih koledovanjih in na kresovanjih. Aktivno je posegel v urejanje tedaj znanih grobišc žrtev povoj­nih pobojev na Kamniškem. Bil je tudi pobudnik in dol­goletni organizator mašnih obredov v spomin na žrtve vojne in revolucije na Kamniškem. Svete maše, ki so danes tradicionalne in se darujejo vsako leto zadnjega dne v oktobru, vedno ob isti uri: ob 14.30, so potekale pred kapelico Lurške Matere božje v Kamniški Bistrici. To nalogo, ki si jo je sam naložil, je vestno opravljal vse do leta 2014, ko jo je predal Društvu Demos na Kamniškem. Od leta 2015 so svete maše v Parku spomina in opomina na Kopišcih v Kamniški Bistrici, kjer je bila na pobudo Društva Demos na Kamniškem in v sodelovanju s kamniško obcinsko upravo ter s fi­nancnim prispevkom društva Otkricemo istinu – Du­šan Niklanovic iz Crne gore postavljena spominska ka­pelica5. Tudi blagoslov kapelice v ekumenskem duhu ni minil brez Milana. 
Milan Windschnurer, iskriv, a dokumentarno natancen zapisovalec casa 
Po osamosvojitvi in demokratizaciji je nastopil cas, da se je Windschnurer s prispevkom Leto 1945, ki ga je v 17 nadaljevanjih v podlistku objavil v Kamniškem obcanu6, brez zavor vrnil v najstniška leta, v leta svo­jega odrašcanja in nastajanja nove družbene ureditve. Njegovi zapisi so iskrivi, a dokumentarno natancni. Lahko opazimo, da so ga dogodki tistega casa trajno zaznamovali in so ves cas njegovega izjemno ustvarjal­nega življenja vplivali na prihodnja ravnanja. Podrobno je opisal doživetja zadnjega leta okupacije, veliko pros­tora je namenil prihodu osvoboditeljev ter njihovemu nerazumnemu, skrajno necloveškemu ravnanju z voj­nimi ujetniki, najvec prostora je namenil opisom po­
4­­­Milan­Windschnurer,­2010:­Zakaj­sem­se­odlocil­za­Demos?­V:­I.­Podbrežnik­(ur.):­Demos­na­Kamniškem.­Kranj:­Žalar,­Vaš­stik­z­javnostjo.­255–256. 
5­­­Igor­Podbrežnik,­2016:­Dali­smo­jim­besedo.­V:­I.­Podbrežnik­in­M.­Humar­(ur.):­Prelomna leta.­Kamnik:­Demos­na­Kamniškem.­255–312. 
6­­­Prispevek­Leto­1945­je­bil­prvic­objavljen­v­sedemnajstih­nadaljevanjih,­od­9.­11.­1995­(Kamniški obcan,­letnik­34,­št.­19)­do­25.­6.­1996­(Kamniški obcan,­letnik­35,­št.­14).­Leta­2015,­ko­je­minilo­70­let­od­takratnih­dogodkov,­je­bilo­prvotno­besedilo­pregledano,­prenovljeno­in­dopolnjeno.­Izbrana­in­delno­prirejena­poglavja­so­bila­objavljena­v­Milan­Šuštar,­2004:­Zbornik žrtev II. svetovne vojne v obcini Kamnik, druga dopolnjena in popravljena izdaja.­Kamnik:­Obcina.­
stopnega vracanja v obicajno življenje, predstavil pa je tudi zanimive kamniške osebnosti, po katerih se je kasneje zgledoval. Leta 2015, ko je minilo 70 let od takratnih dogodkov, je bilo z njegovim soglasjem prvotno besedilo pregledano, prenovljeno in dopolnje­no ter objavljeno v knjigi Prelomna leta. 
Dejavnosti na obcinski ravni, kjer smo lahko srecali Milana in ga obcudovali zaradi njegove vztrajnosti, ni bilo malo, a vendarle vemo in se prav vsi zavedamo, da so bile plod njegovega zavzemanja za našo družbeno skupnost, za bolj cloveka vredno in kakovostno življe­nje. Tudi zaradi njegovih dejanj in dosežkov smo na obcino Kamnik lahko upraviceno ponosni. 
Milan Windschnurer je za svoje delo prejel tudi po­hvale in nagrade. Odbojkarski klub Kamnik mu je že leta 1981 podelil naslov prvega castnega clana kluba, leta 1998 pa je za zasluge na športnem in politicnem podrocju prejel srebrno priznanje obcine Kamnik. Z zlatimi crkami je zapisan tudi v Društvu Demos na Kamniškem, ki ga je pomagal ustanoviti in je pri njego­vem delu sodeloval, dokler so mu moci dopušcale. 
»Tisto, kar v resnici šteje, so njegova dejanja, preda­nost delu za skupnost in neskoncna srcnost, ki smo jo cutili njegovi sodelavci,« je konec februarja 2023 ob zadnjem slovesu na kamniških Žalah povedal župan Matej Slapar, ki je z Milanom vrsto let sodeloval pri or­ganizaciji miklavževanja, trikraljevskega koledovanja in kresovanja. Župan je izpostavil bogato zakladnico Windschnurerjevih življenjskih izkušenj, naukov in na­svetov. 
»V Kamniku ni moža, ki bi za šport, predvsem pa 
za odbojko, navdušil toliko mladine. Tudi za to smo 
mu vecno hvaležni,« so zapisali v Odbojkarskem klu­bu Kamnik7, kjer je bil Milan Windschnurer do konca svojega bogatega življenja ponosen clan. »Tudi po letu 1989, ko je delovne naloge v klubu prepustil nasled­nikom,« so zapisali v sporocilu o njegovi smrti, »se je 
udeleževal naših dogodkov in prireditev, na katerih je 
aktivno sodeloval. Nazadnje oktobra lansko leto, ko 
smo obeležili 75. obletnico kluba.« 
Zakljucimo spomine na Milana Windschnurerja z njegovim pogledom na slovensko družbeno dogajanje8: 
»Tudi danes, leta 2016, po dvajsetih letih od mojega prvega zapisa o letu 1945, žal mnoge stvari še niso tako urejene, kot bi si jih želeli, kot so si jih leta 1990 zamišljali pravi osamosvojitelji. Starih okovov, njihovih kadrov ali že naslednikov tistih kadrov se žal še vedno marsikje nismo otresli. Prikrito, a tudi ocitno jih še ved­no cutimo marsikje v državni upravi, sodstvu, državnih bankah in zavarovalnicah, podjetjih, v društvih upoko­jencev, medijih … šolstvu, visokem šolstvu, v športu, v organizacijah civilne družbe, zdravstvu. /…/ 
7 Odbojkarski­klub­Kamnik,­2023:­In­memoriam:­Milan­Wind­schnurer.­Preneseno­22.­1.­2024­s­spletne­strani­https:// www.calcitvolley.si/clani/in­memoriam­milan­windschnurer/. 
8­­­Milan­Windschnurer,­2016:­Dogajanja­ob­in­po­koncu­2.­svetovne­vojne.­V:­I.­Podbrežnik­in­M.­Humar­(ur.):­Prelomna leta.­Kamnik:­Demos­na­Kamniškem.­103–196. 
Žal v letih 1990, 1991 še vsaj delne, najnujnejše lustracije nismo izvedli. Izbrali smo slab nacin dena­cionalizacije družbenega premoženja. Celotne pan­oge gospodarstva so šle zaradi grabežljivosti preneka­terih, zlasti ‚prejšnjih‘ vodilnih v podjetjih, po zlu. Vse to in seveda pogosta kraja oz. neodplacilo lahko pri­dobljenih posojil iz državnih bank, danes ob izjemno velikih anuitetah in obrestih za ta posojila, še kako zavira naš napredek.« 
Takole pa si je Windschnurer, ki je upal, da se bo vse to, zgoraj navedeno, v naši družbi cim prej popra­vilo, predstavljal našo pot naprej9: 
»Kako hitro in kvalitetno bomo sposobni odpraviti vse navedene preostanke, pa je seveda še vedno odvisno od nas samih, od naših odlocnih prizadevanj (tudi pri volitvah) za naš napredek in blagostanje, ki si ga Slovenci zaslužimo.« 
346 
9­­­Prav­tam. 

Marjeta Humar1 
Žale 4a, 1241 Kamnik marjeta.humar@guest.arnes.si 

Ne, kar moraš, stori, kar moreš 
V spomin dr. Aleksandru Dopliharju (1930–2022) 
Prispevek je posvecen zdravniku Aleksandru Dopliharju, specialistu medicine dela, prometa in športa, direktorju zdrav­stvenih domov ter prostovoljcu. Kot zdravnik je služboval v Celju, Štorah, Kamniku in Domžalah, na Republiškem zavodu za var­stvo pri delu. Sodeloval je pri ustanovitvi društva sladkornih bol­nikov v Kamniku in bil terapevt v klubu zdravljenih alkoholikov, predavatelj prve pomoci, deloval je kot zdravstveni svetovalec v Društvu upokojencev Kamnik. Da bi zdravstvo približali ljudem, je ustanovil zdravstvene ambulante v vaseh in tovarnah. Po upokojitvi je sodeloval pri organizaciji ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja (Pro bono) v Ljubljani in Mariboru, kjer je deloval kot zdravnik in svetovalec. Za izjemno delo v zdravstvu in humanitarnih organizacijah je dobil vrsto priznanj. Obcina Kamnik mu je podelila naziv castni obcan. Kljucne­besede:­Aleksander Doplihar, zdravnik, organiza­tor zdravstvene mreže, vodja zdravstvenih domov, zdravstveni svetovalec prostovoljec, ustanovitelj ambulant Pro bono, castni obcan obcine Kamnik 
This article is dedicated to Dr Aleksandar Doplihar, M.D., specialist in occupational, transport and sports medicine, direc­tor of health centres and a volunteer. He worked as a medical doctor in Celje, Štore, Kamnik and Domžale, at the Republic In­stitute for Labour Protection. He participated in the founding of the Association of Diabetic Patients in Kamnik and worked as a therapist in the club of treated alcoholics, a first aid lecturer, and a health consultant at the Kamnik Pensioners’ Association. To bring health care closer to the people, Dr Doplihar estab­lished health clinics in villages and factories. After retirement, he participated in the organisation of clinics for people without health insurance (Pro bono) in Ljubljana and Maribor, where he worked as a doctor and consultant. He received several awards for his outstanding work in healthcare and humanitarian organi­sations. The Municipality of Kamnik awarded him the title of honorary citizen. Keywords:­Aleksander Doplihar, doctor, organizer of a health network, manager of health centres, volunteer health consul­tant, founder of free clinics, honorary citizen of the Municipality of Kamnik 
So posamezniki, ki nam veliko pomenijo, saj svoje znanje in sposobnosti posvecajo vsem, zlasti pa lju­dem v stiskah. Ko se poslovijo, cutimo hvaležnost in tudi veliko vrzel. Tak je bil Aleksander Doplihar, zdravnik, specialist medicine dela, prometa in športa. Posebej pa bo ostal v spominu kot ustanovitelj in vodja ambulante s posvetovalnico za osebe brez zdravstve­nega zavarovanja (Pro bono) v Ljubljani in Mariboru, s cimer se je ukvarjal po upokojitvi. 
1­­­Doktorica­slovenskega­jezikoslovja. 

Dr. Aleksander Doplihar je bil rojen 21. junija leta 1930 v vasi Marija Bistrica v hrvaškem Zagorju v slo­venski družini, ki je leta 1918 pribežala pred fašisti iz okolice Gorice. Umrl pa je 16. maja 2022 v 92. letu starosti. 
Bil je velik clovek in odlicen zdravnik, spoštovan in cenjen, do zadnjega dne življenja na voljo s svo­jim znanjem vsem, ki so ga potrebovali. Njegovo vseživljenjsko nacelo je bilo: Ne, kar moraš, stori, kar moreš. 
V spominih Sprehod skozi cas ali opis nekega živ­ljenja je iskanje novega doma v Mariboru, Mariji Bis­trici in Celju imenoval »kalvarija«. Osnovno šolo in del gimnazije je obiskoval v Celju. Vojno so kot izgnanci preživeli v Srbiji v kraju Popovac pri Paracinu. Leta 1945 se je družina vrnila v Celje, kjer je Aleksander najprej koncal gimnazijo in se nato vpisal na medicin­sko fakulteto v Zagrebu. V spominih je zapisal, da se je medicini, ki je postala njegov »življenjski cilj in hobi«, »zaobljubil« kot sedemletni otrok v celjski bolnišnici, kjer so mu reševali poškodovano nogo. Koleno si je poškodoval, ko mu je kot sedemletniku med igro nanj padel kamen. Ceprav je bilo koleno slabo gibljivo, je smucal in se kot zdravnik udeležil Delovega pohoda Sto žensk na Triglav. 
O svoji družini je v intervjuju v reviji Slovenska filan­tropija dejal: »Izviram iz take družine, kjer smo veliko delali. Trije otroci smo bili in vsi trije smo študirali v drugih mestih, v Zagrebu, Ljubljani. Ce smo hoteli študij dokoncati, je bilo pac treba delati.« Delo je bilo vrednota in potreba vse njegovo življenje. 
Porocil se je s profesorico angleškega jezika Alen­ko, roj. Lovšin. Rodila sta se jima dva sinova Aleš in 347 Primož. Aleš je posvojil 3 deklice iz Ukrajine, Primožu pa sta se rodila decek in deklica. O življenju družine Doplihar je zdravnica Vida Drame Orožim, njegova naslednica v ambulanti Pro bono, zapisala: »Živeli so polno in dinamicno življenje, saj je Saško v vsakem trenutku užival v druženju in radosti. Vedno je bil vesel najrazlicnejših srecanj in novih doživetij. Bil je dober 
sogovornik in preudaren kritik. Izstopala je tudi njego­va široka izobrazba in medicinska prekaljenost.« 
Po diplomi je služboval v Zdravstvenem domu Celje. Nato je bil do leta 1968 vodja obratne ambu­lante Železarne Štore. Skrbel je za 1800 delavcev in za okoli 2700 prebivalcev iz okoliških vasi. Tu ni bil samo družinski zdravnik, ampak zdravnik za razlicna podrocja, za kar je opravil vec tecajev in specializacijo iz medicine dela, prometa in športa. Vodil je ginekološko ambulanto ter posvetovalnico za predšolske in šolske otroke. Leta 1962 je postal predavatelj prve pomoci v okviru Rdecega križa. Leta 1967 je sodeloval pri pripravah za gradnjo novega zdravstvenega doma v Štorah. 
1968 se je zaposlil na Republiškem zavodu za var­stvo pri delu, kjer je ostal le dve leti, saj ga je pritego­valo neposredno delo z ljudmi. 
Leta 1970 se je zaposlil v Zdravstvenem domu Domžale in Kamnik. V Kamniku je ustanovil dispanzer za medicino dela. Zavedal se je, da je treba zdravstvo približati ljudem. Zdravstveni sistem mora vkljucevati neposredno zdravstveno varstvo, izobraževanje in preventivo, v njem naj bo na voljo visoko strokovno in eticno osebje, imeti mora ustrezne prostore in do-bro opremo. Ustanovil je zdravstveno postajo v Lazah, Tuhinju, Komendi in obratne ambulante podjetij Utok, Svilanit, Graditelj, Gradbinec, Eta idr. Sodeloval je tudi v pripravah za gradnjo novega zdravstvenega doma v Kamniku. 
1984 je postal generalni direktor združenega zdrav­stvenega doma Domžale, Kamnik in Litija. To delo je opravljal do upokojitve leta 1991. O tem svojem položaju pa je zapisal: »Kot administrativni delavec izgubim stik s pacienti, delo me pusti praznega, to ni tisto, o cemer sem sanjal kot sedemletnik.« 
Želel je biti blizu ljudem v stiski. Zato je v Kamniku in v Domžalah sodeloval pri ustanovitvi društva slad­kornih bolnikov in bil terapevt v klubu zdravljenih alko­holikov. 
V letih 1962–2002 je v Kamniku predaval prvo pomoc. Kamniške ekipe so osvajale prva mesta na regionalnih in državnih tekmovanjih. Odlicno so se iz­kazale tudi na mednarodnih tekmovanjih, kjer so kot najmlajši zasedli 9. mesto v Egerju na Madžarskem in 
11. mesto v Lidu di Jezolo v Italiji. Njegov pogled na tekmovalne uspehe ekip prve pomoci pa je bil kriticen: 
»Saj smo znanje teh ljudi, ki je predstavljalo velik po­
tencial, premalo izkoristili. Tako kot v drugih državah bi jih morali vkljucevati v reševalne ekipe in urgentne službe, s cimer bi jih spodbujali, da bi stalno obnav­
ljali svoje znanje.« V obdobju 1991–1994 je bil gospo­dar Slovenskega zdravniškega društva, leta 1993 pa je dobil naziv castni clan Slovenskega zdravniškega društva. 
V casu vojne za Slovenijo je bil Aleksander Dopli­348 har vodja obrambnega nacrta Zdravstvenega doma Domžale, ki je preživel brez žrtev, ceprav so vojaki JNA streljali na reševalce, ki so pomagali ranjenemu vojaku. 
Leta 1991 je Aleksander Doplihar izpolnil oba po­goja za upokojitev. Upokojil se je, ni pa prenehal z de­lom. V svojem življenjepisu (Sprehod skozi cas ali opis nekega življenja) je zapisal: »Socialne in zdravstvene stiske ljudi, ki so se obracali name s svojimi težavami, so me vedno prizadele predvsem takrat, ko sem ugo­tovil, da jim ne morem vec pomagati. To so bili hudi trenutki.« 
Z novimi casi ni bil najbolj zadovoljen, saj se je po njegovem mnenju zdravstvena politika spremenila na slabše. Tudi zaradi gospodarskih in politicnih spre­memb so številni izgubili zdravstveno zavarovanje, nasploh pa so se pravice zavarovancev krcile. Kriticen je bil tudi do odvzema državljanstva, zlasti delavcem z juga, ki so v Sloveniji opravljali najtežja dela. Nekateri so res nasprotovali slovenski osamosvojitvi, vecina pa ne. Izbris je bil po mnenju dr. Dopliharja »kruta zahva­la«. Zelo je bil kriticen tudi do zdravstvenega sistema, o katerem je v svojem življenjepisu zapisal: »Divja privati­zacija in samoplacniške ordinacije ter poznejše kon­cesije v nedorecenem sistemu vse bolj diferencirajo ljudi na revne in bogate. Red v cakalnih vrstah se ruši. Ljudje z denarjem gredo ob pomoci samoplacniških ambulant preko cakalne vrste, ker predcasno opravijo osnovne preglede, preskocijo tudi vrsto za potrebni operativni poseg ali drugo zahtevnejše zdravljenje. Težko je razumeti, da zakonodajalci tega kaosa ne vidijo in ga še naprej podpirajo. Važen je denar!« Menil je, da se koncesije podeljujejo nekriticno, da se javno zdravstvo siromaši, saj se ne ve, kdo bo zagotavljal »nepretrgano zdravstveno varstvo, urgentno službo izven vecjih naselij, nocno dežurno službo in drugo. Koncesionarji delajo od 8­ih do 14­tih ali od 13­tih do 19­tih, v ostalem casu so nedosegljivi. Tedenski urnik zakljucijo v petek opoldne in nato teden pricno v pone­deljek popoldne, torej so koncesionarji nedosegljivi tri dni!« Zelo kriticen je bil do dolocanja nadomestila za bolniško odsotnost z dela, tudi do zelo dolgega postop­ka za dosego invalidske upokojitve. 
Zaradi slabe politike je bilo po mnenju dr. Dopli­harja vse vec ljudi brez zdravstvenega zavarovanja: izbrisani, Romi, ilegalni tujci, socialni podpiranci, upo­kojenci, ki zaradi nizkih pokojnin ne morejo placati prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, obrtniki, ki ne morejo pokriti previsokih dajatev in se zaradi izgube imetja, dolga do zavarovalnic ne morejo prijaviti na zavodu za zaposlovanje, izgubijo pa tudi zdravst­veno zavarovanje. Za ljudi brez zavarovanja so Mestna obcina Ljubljana, Zdravstveni dom Ljubljana, Sloven-ska filantropija in Škofijska karitas Štepanja vas leta 2002 ustanovili ambulanto s posvetovalnico za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja (Pro bono). Ambulan­ta pa nudi pomoc tudi osebam brez stalnega bivališca in osnovnega zdravstvenega zavarovanja in tistim, ki imajo osnovno zdravstveno zavarovanje, vendar kot tujci, begunci ali azilanti nimajo pravice do dodatnega zdravstvenega zavarovanja, potrebujejo pa še druge pomoci. Vodenje te ustanove je prevzel dr. Doplihar z upanjem, da bo delovala le kratek cas. Upanje se ni izpolnilo, ambulanta še zmeraj deluje, dr. Doplihar 

je zapisal, »saj politika za sanacijo stanja ni storila 
nicesar.« 
Leta 2004 so sodelavci te ambulante kot Ljudje odprtih rok dobili priznanje zlati golobcek, ki jim ga je podelila revije Jana. Vse priznanje za delo jim je izrekel predsednik Evropske Karitas g. Erny Gillen, ob peti obletnici delovanja jih je sprejel ljubljanski župan Zoran Jankovic. Ob zahvali pa ni izrazil upan­ja, da bo ambulanta kmalu zaprta. Na to po mnenju dr. Dopliharja pa ni nic kazalo, saj je bilo v kartoteki ustanove še vedno 850 ljudi s hudimi težavami. Ker ti ljudje dolgo casa niso imeli zdravstvene oskrbe, so bile zaradi gangrene nujne amputacije prstov, stanje tuberkuloze je bilo kriticno, prav tako okvare srca, al­koholizem ipd. 40 zdravnikov prostovoljcev je v 5 letih opravilo 45.000 zdravstvenih storitev. Dr. Doplihar je sodeloval pri zbiranju zdravil, oblacil, obutve, toaletnih potrebšcin za ambulanto Pro bono. V njenem okviru je bila za reševanje problemov ustanovljena tudi so­cialna služba. 
Ljubljanska ambulanta Pro bono je bila 5. v Evro­pi. Oktobra 2005 je bila ustanovljena podobna am­bulanta v Mariboru. Dr. Doplihar je sodeloval pri njej kot strokovni svetovalec. Na vprašanje, kako rešiti probleme zdravstvenega zavarovanja, je dr. Doplihar odgovoril, da bi bilo treba prostovoljno zdravstveno zavarovanje ukiniti, ker se prevec denarja porabi za vzdrževanje zavarovalnic, ki denar zbirajo, in ga nado­mestiti z uvedbo zdravstvenega prispevka na prodajo alkoholnih pijac in tobacnih izdelkov. Do ambulant Pro bono in do zdravstvenega sistema, ki mora reševati zdravstvene probleme ljudi brez zavarovanja, pa je bil tudi kriticen. V intervjuju za revijo Slovenska filan­tropija je dejal, da so ti ljudje »tudi zaradi socialnega statusa pogosteje bolj bolni«. Urejen sistem pac ne izvrže obrobnih skupin ljudi, ki nimajo ne zavarovanja ne denarja. 
Dr. Doplihar je od leta 2005 sodeloval tudi pri Druš­tvu upokojencev Kamnik, kjer je clanom društva en­krat na mesec svetoval na podlagi merjenja krvnega tlaka, holesterola in krvnega sladkorja. Leta 2010 ga je Društvo upokojencev Kamnik pocastilo s prizna­njem za brezplacno zdravstveno skrb za njegove cla­ne. Bil je clan Lokalne akcijske skupine za boj proti nedovoljenim drogam in clan Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva. 
Za izjemno delo v zdravstvu in humanitarnih organi­zacijah mu je obcina Kamnik leta 2009 podelila zlato priznanje, leta 2012 pa naziv castni obcan. 
Aleksander Doplihar je prejel tudi številna sloven­ska priznanja. Omenimo samo najpomembnejša: Državni svet mu je ob letu prostovoljstva 2011 pode­lil priznanje prostovoljec leta, Slovensko zdravniško društvo pa leta 2013 posebno zahvalo za življenjsko delo na podrocju prostovoljstva, ker je po svojih moceh in v skladu z eticnimi naceli zdravniškega poklica pomagal ljudem v stiski, 2014 so ga bralci Nedeljske­ga dnevnika izbrali za Slovenca leta 2013, 2014 je dobil nagrado mesta Ljubljane, leta 2015 ga je pred­sednik Republike Slovenije Borut Pahor odlikoval z re­dom za zasluge za izjemen prispevek k vzpostavitvi in delovanju ambulant Pro bono. 
Dr. Doplihar je vse življenje ravnal v skladu z nacelom Hipokratove prisege: »Eticna nacela bom po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvracal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno.« 
Sodelavci in pacienti se dr. Dopliharja spominjajo kot odlicnega zdravnika, ki je tudi po upokojitvi sprem­ljal razvoj medicine in farmacije; kot dobrega cloveka, ki je delal z ljubeznijo in spoštovanjem do bolnikov. Izredno takten je bil njegov odnos do bolnikov: tudi težke diagnoze je predstavil tako, da niso vzbujale strahu; zavzel se je za vsakega bolnika, vsakomur je znal svetovati. Za dobro bolnikov je kot direktor zdrav­stvenega doma skrbel za ustrezne delovne razmere zdravstvenih delavcev. 
Ponosen je bil na priznanja, ki jih je prejel, motil pa ga je odnos do zdravstvenega osebja. V casu epidemi­je je v intervjuju v reviji Slovenska filantropija dejal: »Priznanja, ki cloveku povedo, da je bilo njegovo delo opaženo, se mi zdijo pomembna. To se mi zdi pomem­bno tudi v tem casu epidemije, v kateri izgorevajo mnogi zdravstveni kadri. Enkrat se jim bomo morali zahvaliti.« 
Dr. Doplihar je bil zdravnik do konca življenja. Še zadnji teden pred smrtjo je v okviru prireditev tedna Rdecega križa ves dan sodeloval pri brezplacnem mer­jenju krvnega sladkorja, holesterola, krvnega tlaka in svetoval ljudem v kamniškem Mercatorju. 
Dr. Aleksandra Dopliharja bomo ohranili v spoštlji­vem in hvaležnem spominu z željo, da bi bil zgled mla­dim zdravnikom in prostovoljcem. 
Viri 
Aleksander DOPLIHAR: Sprehod skozi cas ali opis nekega življenja (tipko­
pis). Dr. Vida DRAME OROŽIM, 2022: V spomin: dr. Aleksander Doplihar. https:// www.filantropija.org/2022/05/17/v­spomin­dr­aleksander­doplihar/. 
Aleksander Doplihar, castni obcan obcine Kamnik. https://castni.nakamni­
skem.si/doplihar/index.php. Zdravnik bi moral biti najbolje placan takrat, ko bi imel prazno cakalnico, intervju z vodjo Pro bono ambulante do leta 2019 dr. Aleksandrom Dopli­harjem. Revija o Pro bono ambulanti (str. 6–7). Ljubljana 2021. 
Ali ŽERDIN: Portret tedna: Aleksander Doplihar. https://old.delo.si/sobot­
na/ne­kar­moras­stori­kar­mores.html. Obrazložitev predloga za podelitev odlicja. Zahvala Zdravniške zbornice Slovenije Aleksandru Dopliharju, dr. med., specialistu medicine dela, pro-meta in športa (tipkopis). 
Pogovor s Tonko Stele, sodelavko dr. Aleksandra Dopliharja v ambulanti Pro bono in Rdecem križu, in pacientom Jožetom Štinglom. 

Igor Podbrežnik1 Novi trg 31, Kamnik igor.podbreznik@gmail.com 

Tone Stele (1939–2023) – svecarski mojster, politik, podjetnik in pricevalec 
Tone Stele, svecarski mojster, politik, podjetnik in priceva­lec, je s svojim premišljenim raziskovanjem zgodovine ohranil bogato dedišcino Lectarjeve hiše in naslednikom predal ne­precenljivo zapušcino. Njegov prispevek k demokratizaciji na Kamniškem je izjemen. Družbene razmere konec leta 1989 so ga prepricale, da je postal eden od voditeljev Demosa na Kamniškem, izpolnil je moralno zavezo ocetu, da so se uredila grobišca povojnih pobojev v Kamniški Bistrici, ter pomembno prispeval, da se je Mešcanski korporaciji vrnilo po vojni odvze­to premoženje v dolini Kamniške Bistrice in na širšem obmocju Velike planine. Kljuc­ne­be­se­de:­Tone Stele, Demos na Kamniškem, svecar­stvo, povojni poboji, Mešcanska korporacija 
Tone Stele, candlemaker, politician, entrepreneur, and wit­ness, preserved the rich heritage of the House of Lectar with his thoughtful historical research and left a priceless legacy to his successors. His contribution to the democratisation in Kamnik and its wider area is exceptional. The social situation at the end of 1989 convinced him to become one of the leaders of Demos in this area. He fulfilled the moral commitment to his father that the graves of the post­war massacres in Kamniška Bistrica were brought to light, and made a significant contribution to the re­turn of property confiscated after the war to the Citizens’ Corpo­ration in the valley of Kamniška Bistrica and in the wider area of Velika Planina. Keywords:­Tone Stele, Demos in Kamnik, candle making, post­war massacres, Municipal corporation 
Tone Stele je bil zakladnica zgodb in anekdot ter poln iskrivih zamisli. S svojim premišljenim raziskova­njem zgodovine je ohranil bogato dedišcino Lectarjeve hiše in naslednikom predal neprecenljivo zapušcino. Tudi Steletov prispevek k demokratizaciji na Kamni­škem je izjemen. Deloval je vztrajno in pošteno, kot se je naucil od svojih prednikov. Nikdar ni razmišljal, da bi se aktivno ukvarjal s politiko, vendar pa so ga družbene razmere konec leta 1989 prepricale, da so za politicne spremembe potrebni ljudje drugacnega politicnega prepricanja. Stele, ki je bil eden od vodite­ljev Demosa na Kamniškem, je prispeval pomemben delež k boljši in svobodnejši Sloveniji, izpolnil je mo­ralno zavezo ocetu, da so se uredila grobišca povojnih pobojev v Kamniški Bistrici, ter pomembno prispeval, da se je kamniškim agrarnim skupnostim vrnilo po voj­ni odvzeto premoženje v dolini Kamniške Bistrice in na širšem obmocju Velike planine. 

Zelo zanimivo se je predstavil, ko je v Izvršnem sve­tu obcine Kamnik leta 1990 prevzemal naloge na po­drocju obrti in turizma2: 
»Sem Tone Stele, clan verjetno najstarejše kamni­ške družine, saj je tako ocetov kot materin rod že vec kot tristo let prisoten v Kamniku. To do danes ni bilo castno, temvec madež, ki je zaznamoval vse kamniške mešcane, zlasti pa 'purgarje'. Že kot otrok sem cutil nad seboj politicni greh, ker so bili moji starši obrtniki, poleg tega pa še kmetje. Tudi tretji greh za dosedanjo politiko ni bil majhen, saj smo bili ves cas verni in uvr­šceni med najvecje klerikalce v obcini. Zato mi pod ta­ko oblastjo, pred dvanajstimi leti, ni bilo lahko prevzeti preko 300 let stare družinske svecarske in medicar­ske obrti po pokojnih starših.« 
Takrat sem bil, priznam, šokiran, zakaj se vendar opravicuje, posipa s pepelom. Mlajši, ki smo se rodili, bili vzgajani in šolani v komunizmu, smo zelo težko ra­zumeli ljudi, ki so imeli izkušnje iz casa totalitarnega režima. Dolgo je trajalo, veliko ljudi sem moral srecati, veliko prebrati in se zbližati z ljudmi, kot je bil tudi lani decembra umrli Tone Stele, da sem to razumel. 
Danes vsaj malo poznam ozadje »Steletovih gre­hov«, ki jih je davnega leta 1990 predstavil v uvodu politicnega programa za podrocje turizma in obrti, ka­mor ga je Demos na Kamniškem predlagal za clana Izvršnega sveta obcine Kamnik. To je tudi dobra prilož­nost za bralca, da razume Steletove odlocitve na pred­vecer otoplitve družbenega ozracja za vstop v politiko. 
Družina Stele danes nadaljuje tradicijo hišne dejav­nosti, ki izvira že s sredine 18. stoletja, svoje korenine 
2­­­Tone­Stele,­2010:­Odlocitev­za­politicno­delovanje.­V­I.­Podbrežnik­(ur.),­Demos na Kamniškem. Kranj:­Žalar,­Vaš­1­­Magister­menedžmenta,­direktor­Knjižnice­Medvode. stik­z­javnostjo.­147–154. 

pa ima pri Barbari Bitenc in Sebastijanu Zieglerju, ki sta s poroko leta 1747 zacela in hkrati s tem tudi na­daljevala svecarsko in lectarsko obrt. In prav ta obrtna dejavnost, ki je prehajala iz roda v rod, je hišo zazna­movala z imenom pr' Lectar. Tako ime je imela v pre­teklosti, mnogi pa še danes tako naslavljajo Steletovo hišo, v kateri je še vedno prodajalna svec, ceprav se je celotna proizvodnja preselila na eno od kamniških po­slovnih obmocij. Lectarjeva domacija, ki je bila v lasti Steletovih prednikov, je poleg domace hiše sredi me­sta, v kateri je bil v spodnjem delu tudi hlev s kravami, konji in prašici, obsegala vec kot 20 ha zemljišc, ki so bila raztresena v kar petih katastrskih obcinah. Tam so bila tudi gospodarska poslopja, od koder je bilo tre­ba vsak dan dostaviti hrano za živali. Kot se je pogosto spominjal Tone Stele, ki je imel še osem bratov in se­ster, je bilo v njegovem otroštvu kljub velikemu številu otrok zelo težko obdelovati vse površine. Potrebne so bile dodatne delovne roke, zato so stalno zaposlovali vsaj dva, vcasih tudi tri posle. V Tonetovem otroštvu je bilo stalno pri hiši vsaj 15 ust, ki jih je bilo treba na­hraniti, to pa je bilo, zlasti to velja za zadnja leta pred vojno, cas okupacije in po vojni od prihoda komunistov na oblast naprej, zelo težko. 
Tretji greh, da so klerikalci, ker so ostali verna dru­žina, ki se ni odrekla duhovnemu izrocilu prednikov, še posebej velja za njegovega oceta Janka, ki je bil od leta 1932 do 1963 vesten, izjemno gospodarsko uspešen kljucar farne cerkve na Šutni in njenih po­družnic na Žalah, Kalvariji in na Malem gradu ter pri Sv. Primožu nad dolino Crne. V predvojni državi je bil tudi funkcionar Slovenske ljudske stranke, leta 1938 celo predlagan za županskega kandidata, dejaven je bil tudi pri Orlih in v vodstvu Mešcanske korporacije. 
Tonetova sestra je v spominih3 napisala, da oce ni imel srece s casom, v katerem je živel. 
»Ko naj bi v zrelih letih užival sadove mladostne us­
tvarjalnosti in delavnosti, se je zgodila druga svetov­na vojna s svojimi grozotami in preizkušnjami. In ko 
3­­­Cica­Stele,­2010:­Mešcan­Janko­Stele.­V­M.­Humar­(ur.),­Kamniški zbornik­XX.­Kamnik:­Obcina­Kamnik.­287–294. 
je naposled izbruhnila svoboda, ga je osvobodila veci­ne ustvarjenega premoženja, socialisticni režim pa ga 
je neusmiljeno izvrgel zaradi vsega, kar je bil: kmet s 
precej zemlje (kulak), samostojni obrtnik (izkorišceva­lec delavskega razreda), veren katolican (reakcionar), mešcan (buržuj, predstavnik srednjega razreda).« 
Svecarstvo in lectarstvo, ki se v kamniški druži­ni Stele prenaša iz roda v rod že 280 let, je preživelo vzpone in padce, Marijo Terezijo in Josipa Broza Tita, pravi razcvet pa je doživelo v samostojni Sloveniji. Da­nes tradicijo te obrti nadaljuje že dvanajsta generaci­ja, ki prenaša znanje na trinajsto. Ohranjati in negovati želijo prvoten, tradicionalni postopek ulivanja svec, ki jih proizvajajo zgolj v omejenih kolicinah, odlicen po­slovni uspeh, ki jim zagotavlja trajno, a vzdržno rast, pa gradijo z neprestanimi inovacijami proizvodnega portfelja ter napredno tehnologijo. V podjetju Pax, ki ga danes lastniško obvladuje Tonetov sin Janez, pravi­jo, da je skrivnost njihovega uspeha vgrajena v kako­vostne izdelke ter naslonjena na uspešno trženje. Za svece blagovne znamke Pax, ki sodijo med najboljše na trgu, v podjetju pravijo, da raje uporabljajo dražje, kakovostnejše materiale, ceprav so zato morda neko­liko dražje. Najvecja prelomnica za podjetje Pax, ki de­luje od leta 1989, je bila v zacetku devetdesetih let, ko so patentirali nagrobno sveco, v kateri se menjajo pa­rafinski vložki. Sveca je postala prodajna uspešnica, na njenem tržnem prodoru je nastalo podjetje Pax, kot ga poznamo danes, omogocila je hitro rast in prodor med najvecje slovenske tovarne svec. 
Stele prispeval svoj delež k boljši in svobodnejši Sloveniji 
Tone Stele ni nikdar razmišljal, da bi se aktivno ukvarjal s politiko, vendar pa so ga družbene razmere konec leta 1989 prepricale, da so za politicne spre­membe potrebni ljudje drugacnega politicnega pre­pricanja – to pa so lahko le tisti, ki do tedaj v politiki niso aktivno delovali. Stele4 je optimisticno pricakoval aprilske volitve. Toda zgodila se je dolga decembrska noc brez spanja, ko je spoznal, da zgolj cakati na spre­membe ni dovolj, saj nobena stvar ne pride sama od sebe. 
»Tudi za politicne spremembe so potrebni ljudje drugacnega politicnega prepricanja – to so pa lahko le tisti, ki do tedaj v politiki niso aktivno delovali. Uvidel sem, da se bo le malo takih odlocilo in zbralo pogum, da bi se izpostavili v tedaj še zelo nepredvidljivem poli­ticnem položaju v Jugoslaviji. Verjetno sem tudi zaradi prirojenih genov, ki sem jih podedoval po ocetovi (Ste­letovi) in tudi po materini (Benkovicevi) strani, saj so bili moji predniki zavedni in zaslužni Slovenci in vses­transko aktivni Kamnicani, zacutil moralno dolžnost, da tudi sam aktivno pomagam in prispevam svoj delež k boljši in svobodnejši Sloveniji.« 
Politicno pot, seveda neprofesionalno, saj je bil ta­krat še zelo vpet v delo podjetja PAX, je zacel v febru­arju 1990 kot predsednik kamniškega odbora stran­ke Slovenska demokraticna zveza (SDZ). To zahtevno 
4­­­Tone­Stele,­2010:­Odlocitev­za­politicno­delovanje.­V­I.­Podbrežnik­(ur.),­Demos na Kamniškem.­Kranj:­Žalar,­Vaš­stik­z­javnostjo.­147–154. 

nalogo je zgledno opravljal vse do oktobra 1991, ko se je SDZ preimenovala v Narodne demokrate. Clan Narodnih demokratov je ostal do prvih volitev v kamni­ški obcinski svet jeseni leta 1994, spomladi naslednje leto pa je bila stranka razpušcena. 
Stele se je prikljucil Slovenskim kršcanskim demo­kratom, sprva kot clan, oktobra 1996 pa je prevzel na­loge predsednika kamniškega obcinskega odbora, ki jih je opravljal do 26. marca 1999. Doživel je združe­vanje Slovenskih kršcanskih demokratov s Slovensko ljudsko stranko, ki v Kamniku ni uspelo. Pridružil se je kamniškim kršcanskim demokratom, ki so se na­slednje leto pridružili clanom združene stranke, ki so sledili pobudi Andreja Bajuka in Lojzeta Peterleta in ustanovili stranko Nova Slovenija – NSi. Clan nanovo ustanovljene politicne stranke, ki je nadaljevala tradi­cijo slovenske kršcanske demokracije, je ostal vse do leta 2005, ko se je, kot je pogosto povedal, politicno upokojil. 
Po prvih demokraticnih volitvah je Stele v Izvršnem svetu Skupšcine obcine Kamnik prevzel odgovornost za razvoj obrti in turizma. V programu dela, ki ga je predstavil clanom Skupšcine obcine Kamnik, je podro­cje turizma zasnoval strateško, postavil je štiri smele, navdihujoce, a uresnicljive cilje: ustanovitev turistic­nega informacijskega biroja, razvoj Velike planine in Vasena, oživitev Malega gradu in prenova franciškan­skega samostana. Clani Skupšcine obcine Kamnik so Steletov nacrt soglasno sprejeli, ker je bil konkreten v rokih, nalogah in denarju. Podobno so ocenili tudi obrtniški program, po katerem je bila ena od predno­stnih nalog potreba po novih komunalno urejenih po­vršinah za širitev obrtne in poslovne dejavnosti. Ta se je v mandatu Demosove vlade uspešno izvedla, saj smo dobili dve obrtno­poslovni obmocji: na Duplici – HIT in ob obvoznici – Zarja. 
Do leta 1994 je bil Steletov turisticni program v glavnem uresnicen. Omeniti je treba, da se je znova okrepilo dolgoletno prizadevanje krajanov v Tuhinjski dolini za možnost izkorišcanja tople vode na Vasenem. Uspešno je bila dokoncana zahtevna in tudi za obcino draga obnova franciškanskega samostana, ki je leta 1992 praznoval 500­letnico obstoja. Pred nadaljnjim propadanjem so bile zašcitene tudi razvaline stražne­ga stolpa na Malem gradu s konstrukcijsko zahtevno streho, organizirano pa je bilo stalno dnevno in noc­no varovanje celotnega obmocja Malega gradu, ker so vandali predvsem na kapeli povzrocali veliko škode. 
Leta 1995 je bil imenovan za podžupana. Ker pa je ocenil, da ne more dovolj prispevati k razvoju obcine, je leta 1998 s tega mesta odstopil. 
Tone Stele je izpolnil moralno zavezo, da se civilizacijsko pokopljejo pobiti 
Kljub politicni upokojitvi je cutil, da razvoj v Sloveni­ji ne gre po popolnoma pravi poti. Konec leta 2010 je s somišljeniki pomagal ustanoviti Društvo Demos na Kamniškem. Društvo je program delovanja prilagajalo družbenim razmeram. Tone Stele je leta 2014 zacutil, da prihaja cas, ko lahko izpolni staro moralno zavezo, ki jo je prevzel po svojem ocetu. 

Stele se je kot prica tragicnega obdobja v maju 1945 spominjal dolge kolone pešcev in konjskih vpreg (to niso bili kmecki vozovi, temvec kocije in zapravljiv­cki, ki so jih takrat uporabljali za prevoz ljudje višjih slojev), ki se je kmalu po koncani vojni vila po glavnih kamniških ulicah od Šutne proti Grabnu, v kateri so bili samo starci, ženske in veliko otrok vseh starosti. 
Na celu kolone je hodil pravoslavni pop v znacilnem oblacilu in z dolgo brado ter glasno molil (verjetno) rož­ni venec, saj je imel v rokah velik lesen rožni venec. Kolono pa so obkrožali partizani s puškami v rokah. Veliko mešcanov je stalo v špalirju pred hišami na ro­bu plocnika in nemo opazovalo žalosten sprevod. Tudi njegovi starši so sklicali otroke in jih postavili v špalir, ocitno z namenom, da so bili price tega dogodka. Ver­jetno bi Tone ta dogodek kot šestleten otrok pozabil, ce ne bi oce izrekel nepozabnega stavka: »Zapomnite si, otroci, vse te revcke bodo pobili!« Prav tedaj je mi­mo peljal zapravljivcek, na sprednjem sedežu je se­del starec, poleg je sedela mlajša ženska z majhnim otrokom v narocju, poleg nje pa je stal fant njegove starosti. Spogledala sta se, njegov brezizrazni pogled je videl do konca življenja.5 
»Kamnicani so vedeli, kaj se dogaja v Kamniški Bistrici, in slutili, da sami vsaj v bližnji prihodnosti ne bodo mogli nicesar storiti. Kasneje, kadar sem šel z ocetom v Kamniško Bistrico, mi je vedno pokazal trav­nate gomile na levi in desni strani ceste na Kopišcih, se prekrižal in rekel: ‘Tukaj ležijo tisti revcki.’ S tem je mlajšemu rodu naložil moralno zavezo, da se obsodijo poboji in da se civilizacijsko pokopljejo pobiti.« 
To je bila težka dedišcina, ki je Tonetu obležala na duši. Tone je želel aktivno pomagati, da zverinsko umorjeni dobijo svoj glas in vecni mir. Marca 2014 je clane upravnega odbora Društva Demos na Kam­niškem presenetil s pobudo, da se dokoncno uredijo pozabljena, neurejena grobišca na Kopišcih v Kamni­ški Bistrici. Vodstvo društva je Steletov predlog spre­
5­­­Anton­Stele,­2016:­Videl­sem­tiste­revcke.­V­I.­Podbrežnik­in­M.­Humar­(ur.),­Prelomna leta.­Kamnik:­Demos­na­Kamniškem.­223–230. 

jelo, saj je bila ta naloga zapisana tudi v društvenem ustanovnem dokumentu. Zacelo se je naporno delo pri projektu Park spomina in opomina, ki je vkljuceval tudi postavitev spominske kapelice. Tone je celoten projekt zelo dobro pripravil skupaj s predlogi, kako se dela postopno lotiti. Dejavno je sodeloval pri organiza­ciji sondiranja grobišc, kot clan upravnega odbora Me­šcanske korporacije Kamnik pa je pomembno pripo­mogel, da je društvo pridobilo soglasja za postavitev spominske kapelice. Prav zaradi Steletovega zagona, sodelovanja obcine Kamnik, ki je zagotovila projektno dokumentacijo in nujna soglasja, ter financnega pri­spevka predstavnikov društva Otkrit cemo istinu – Du­šan Niklanovic iz Crne gore je bila na Kopišcih zgraje­na kapelica, ki je bila v juniju 2015 blagoslovljena v ekumenskem duhu. 
Tone Stele pomembno prispeval k razvoju in napredku nazaj pridobljenega premoženja Mešcanske korporacije 
Leta 1947, ki pomeni najvecjo prelomnico v zgo­dovini kolektivne kmecke posesti na Slovenskem, je revolucionarna jugoslovanska oblast izdala Zakon o agrarnih skupnostih, ki je za splošno ljudsko premože­nje razglasil vse nepremicno in premicno premoženje, ki pripada agrarnim skupnostim, ter pravico do paše, lesa, gozdnih pridelkov in podobno, upravo naciona­liziranega premoženja pa so prevzeli krajevni ljudski odbori. Revolucionarni zakon je usodno posegel tudi v premoženjske pravice agrarnih skupnosti na obmocju obcine Kamnik. V naslednjih letih je revolucionarna oblast vecino teh zemljišc dodelila novoustanovljenim kmetijskim zadrugam, urejenim po sistemu sovjetskih kolhozov. Te so bile po mnenju Steleta6 (2014) pravi zgled slabega gospodarjenja in tako se je nekdanja 
6­­Tone­Stele,­2014:­Zgodovinski­pregled­kolektivne­kmecke­posesti­na­obmocju­Kamniške­Bistrice­in­Velike­planine.­V­M.­Humar­(ur.),­Kamniški zbornik XXII.­Kamnik:­Obcina.­201–206. 
kolektivna kmecka posest nekontrolirano zarasla, na 
slovenskem ozemlju pa je intenzivno odmirala zavest 
kolektivne povezanosti in soustvarjalnosti. Po družbe­nih spremembah v devetdesetih letih prejšnjega stole­tja so se pojavile ideje o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja. Ker zakon 
o denacionalizaciji, ki je bil sprejet v osamosvojitveni skupšcini, ni zadovoljivo rešil problema vracanja ko­lektivne kmecke posesti, je bil leta 1994 sprejet Za­kon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti. 
Demeter Sadnikar, predsednik agrarne skupnosti Mešcanska korporacija, se je ob zadnjem slovesu na kamniških Žalah Tonetu Steletu zahvalil za zelo zavze­to sodelovanje v vseh postopkih za vracilo odvzetega korporacijskega premoženja ter izpostavil pokojnikov prispevek pri razvoju in napredku nazaj pridobljenega premoženja. Stele je namrec aktivno sodeloval na so­dnih obravnavah in pogajanjih s Slovenskim državnim holdingom, ki je bil in je še odgovoren za izplacilo od­škodnin za nezmožnost uporabe lastnine. Vedno je bil neizprosen pogajalec, vendar uglajen in nepristranski. 
Predsednik agrarne skupnosti Mešcanska korpora­cija poudarja tudi pomen urejenih arhivov, ki jim jih je Stele podaril. Še posebej dragoceni so po predse­dnikovem mnenju dokumenti in nacrti, s katerimi so v postopkih denacionalizacije lahko dokazovali upravi­cenost vrnitve odvzetega premoženja. 
Stele, ki je živel v casu, ko je bila Mešcanska kor­poracija še aktivna, med bolj aktivnimi clani sta bila tudi njegov oce Janko in Ivan Benkovic, sorodnik pa mamini strani, je namrec od samega zacetka postop­ka vracanja premoženja vedel, kaj hocejo doseci z vr­nitvijo premoženja Mešcanske korporacije in obuditvi­jo njenega delovanja. Razmišljal je, kje bodo postavili žago, kje bodo skladišcili les, kako bodo sodelovali z lokalnim prebivalstvom in kakšno mora biti sodelova­nje z obcino Kamnik. Sodeloval je pri vseh spremem­bah obcinskih prostorskih nacrtov, ki bi lahko s svojim vplivom posegli v korporacijske interese. Vedel je, da se z njimi lahko upocasni ali celo onemogoci nadaljnji razvoj Mešcanske korporacije. 
Zakljucek 
Tone Stele je deloval na številnih, vsebinsko zelo razlicnih podrocjih. K sodelovanju je znal privabiti stro­kovnjake z razlicnih podrocij, da bi dosegel postavlje­ne cilje, ki jih sam ni zmogel ali znal doseci. Vse to je pocel na zanj znacilen nevsiljiv nacin, ko si se kar naenkrat zavedel, da si del njegovega novega nacrta. Bilo mi je dano, da sem ga spoznal v najbolj slavnih dneh slovenske zgodovine, ko sta bila potrebna po­gum in vizija. Postala sva sodelavca in zaveznika v spreminjanju družbene realnosti, ne samo v casu de­mokratizacije, saj ta še vedno ni zakljucena, pac vse do dne, ko ga je bolezen prisilila k mirovanju. Kadar me je poklical, sem vedel, da me potrebuje, da je spet potrebna odlocna akcija. Tone mi je prenesel znanje in številna spoznanja o življenju in ljudeh, za kar sem mu neskoncno hvaležen. 

Borut Jenko1 Kajuhova 21, Preserje pri Radomljah j.borut@gmail.com 

Dr.  Janez Marolt (1943–2023) 
Prispevek je posvecen dr. Janezu Maroltu, humanistu, latini­stu in grecistu, poznavalcu zgodovine starih Grkov in Rimljanov, priljubljenemu profesorju, ljubitelju gora, velikemu domoljubu. Kot ljubitelj gora je bil vzornik številnim dijakom in študentom, kako premagovati življenjske težave in preizkušnje tudi s hojo v gore. Bil je prijatelj, spremljevalec in razlagalec mnogim na romanjih in strokovnih ekskurzijah doma in po Evropi. Kot ljubi­telj književnosti in literature je bil velik obcudovalec kamniškega pesnika Franceta Balantica, castni clan Kulturnega društva Jože Gostic Homec in glavni urednik zbornika Pod Homškim hri­bom. Zaslužen je za velike pridobitve v domacem kraju, kjer si je ustvaril dom in družino. Kljucne­besede:­dr. Janez Marolt, zgodovina, stari Grki, Rim­ljani, gore, Pod Homškim hribom 
This article is dedicated to Dr Janez Marolt, a humanist, Latinist and philhellene, connoisseur of the history of the an­cient Greeks and Romans, a popular professor, a lover of moun­tains, and patriot. As a mountain lover, he was a role model for many high school and college students, showing them by example how to overcome life’s trials and tribulations by explor­ing the mountains. He was a friend, companion, and explainer to many on pilgrimages and professional excursions at home and throughout Europe. As a lover of literature, he was a great admirer of the poet France Balantic from Kamnik, an honor­ary member of the Cultural Society of Jože Gostic Homec and editor­in­chief of the anthology Pod Homškim hribom. He is cred­ited with contributing greatly to his hometown, where he had created his family life. Keywords:­Dr Janez Marolt, history, ancient Greeks, Romans, mountains, Pod Homškim hribom 
Janez Marolt se je rodil sredi druge svetovne vojne, 
6. avgusta 1943, v skromni hiški v vasi Nožice. Razvil se je v zdravega, trpežnega, iskrivega in pronicljivega decka. Do mraka je plezal po drevesih in z rokami lovil ribe v bližnji reki Kamniški Bistrici, obcudoval nara­vo in z velikimi ocmi poslušal teto Rezo v Tuhinju. Z »Devovcevimi« je pasel krave na planini Košutna pod Kompotelo, znal je izdelati pišcal iz muževnih vrbovih vej in mlincek ob potoku ter žvižgati na list trave. 
V težkih povojnih casih doma ni bilo denarja, zato je bil kot otrok veckrat lacen. Mama je na sosedovi njivi za vreco krompirja delala vse poletje. Kot bister decek je želel hoditi v šolo. Po koncani štiriletni šoli na Homcu je šolanje tri leta nadaljeval na nižji gim­naziji v Kamniku. Za šolske knjige je sprva zaslužil z nabiranjem borovnic in majskih hrošcev, kasneje pa s pašo krav in fizicnim delom – premetavanjem pre­moga in cišcenjem greznic. Poleg matematike je imel rad predvsem knjige; verzi so ga nagovarjali v globine duše, rad bi vse vedel in znal. Mamine želje pa so 
1­­­Inženir­strojništva,­kulturni­delavec. 

bile drugacne – da bi postal duhovnik. Premoženja in denarja za študij ni bilo, zato se je želja po znanju prepletla s spodbudami homškega župnika Karla Bab­nika, tako je šolanje nadaljeval na klasicni gimnaziji v Pazinu. Ob semenišcu s klasicno gimnazijo je v tis­tih letih delovala tudi Visoka teološka šola z Reke. Izjemno kakovostna šola – Janez je bil odlicen dijak 
– mu je dala temeljna znanja latinšcine, liturgije, petja in posluh za harmonijo. Odlicno se je naucil hrvaško 
in istrsko ter dobil številne prijatelje na kasneje zelo 
visokih cerkvenih položajih tako v Sloveniji kot na 
Hrvaškem. Po odlicno opravljeni maturi je moral v vojsko, ki 
jo je služil v Štipu v Makedoniji. Po vrnitvi iz vojske je 
študij nadaljeval na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 
1968 je diplomiral in bil v ljubljanski stolnici posvecen 
v duhovnika. Tri leta je deloval kot kaplan v Kranju, 
nato pa v Ljubljani pri Šempetru in v Šentjakobu, kjer 
se je sreceval z mladimi razumniki, z njimi zahajal v 
gore ter jih spodbujal k razmišljanju o življenjskih vred­
notah. Sam pa je nadaljeval študij. Leta 1971 je ma­
gistriral iz cerkvene zgodovine s temo Kartuzijani na 
Slovenskem do zacetka reformacije. Nato se je znašel 
na razpotju. Leta 1972 je zaprosil papeža za laizacijo 
in dve leti kasneje iz Rima prejel uradni dokument, 
s katerim je bil razrešen službe duhovnika. Ostal je 
dobesedno na cesti, brez službe, brez sredstev za 
preživetje. Zato je veliko inštruiral, prevajal, fotogra­
firal za razlicne casopise ter ob tem študiral na Filo­
zofski fakulteti (FF) v Ljubljani. Pomagali so mu tudi 
prijatelji in dobrotniki. Leta 1977 je diplomiral iz zgo­
dovine in primerjalne književnosti. Pod mentorstvom 
prof. dr. Frana Zwittra je napisal diplomsko nalogo o 355 

Dr. Janez Marolt s clani uredniškega odbora zbornika Pod Homškim hribom (Arhiv KD Jože Gostic Homec) 
casu Jožefa II., pod mentorstvom prof. dr. Janka Kosa pa nalogo o pesniškem opusu Franceta Vodnika. Kot mlad profesor je nekaj casa pouceval na Gimnaziji Vic, kjer je kot velik in strasten ljubitelj gora ustanovil šolski planinski krožek ter z dijaki pogosto obiskoval planine. S številnimi dijaki je še dalj casa ohranjal stike. 
Leta 1975 se je porocil z zdravnico Vero Ferlan. Rodili so se jima trije otroci: Tina, Tomaž in Nika. Med letoma 1979 in 1987 je delal v knjižnici na Akademiji za gledališce, radio, film in televizijo v Ljubljani, saj je leta 1980 na FF opravil še bibliotekarski izpit. Na ljubljanski FF je leta 1990 pod mentorstvom prof. dr. Jožeta Kastelica doktoriral z disertacijo Zgodovina na­ših krajev od leta CCXXXV do CCLXXXIV v luci Scrip-tores Historiae Augustae. V njej je poleg obsežne štu­dije o naravi tega poznoanticnega dela pripravil tudi prevode življenjepisov vladarskih oseb od leta 235 do leta 284. 
Leta 1987 je postal asistent na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, leta 1991 docent in leta 2007 izredni profesor za starejšo zgodovino, stari vzhod ter grško in rimsko zgodovino. Zgodovino starega vzhoda je predaval tudi na Oddelku za zgodovino in Oddelku za arheologijo ljubljanske FF. Pri predmetu Stare kulture je predaval o zgodovini Egipta, Izraela, Mezopotami­je, Indije, Perzije, o visokih kulturah južne Amerike in Male Azije. Antika, Rim in dolina rodovitnega polme­seca so bile vedno njegov navdih, a tudi zatocišce in opomnik – Historia magistra vitae est (Zgodovina je uciteljica življenja). Tako na ljubljanski kot na mari­borski Medicinski fakulteti je predaval medicinsko terminologijo. Bil je mentor številnih zakljucnih del dovine kot kultur starega vzhoda, Kitajske, ameriških staroselskih ljudstev, anticnih verstev in podobno. Med študenti in strokovnimi kolegi je bil znan tudi po številnih ekskurzijah, ki jih je organiziral, med drugim na Sicilijo, v Grcijo, Italijo, Turcijo, Izrael in Egipt. Vse te dogodke je ponavadi popestril s priložnostnimi preda­vanji in diskusijami. Upokojil se je februarja 2012, a je ohranil del pedagoških obveznosti. 
Teme Maroltovih strokovnih in znanstvenih razprav ter knjig so zelo razlicne. Pisal je o zgodovini kršcan­stva, Svetem pismu, klinopisnih besedilih pravne vse­bine, Judih na Slovenskem, anticni medicini, Zakoni­ku dvanajstih plošc, anticni arhitekturi, slovenskih gradovih (Brdo, Strmol, Snežnik), Gorenjski in drugih temah. S predavanji se je udeleževal razlicnih strokov­nih in znanstvenih zborovanj, leta 1994 je sodeloval tudi na odmevnem mednarodnem simpoziju ob 1600. obletnici bitke pri Frigidu (394) v Vipavski dolini, ki je potekal na dvorcu Zemono. Dejaven je bil tudi kot clan Zgodovinskega društva. Med letoma 1988 in 1992 je bil tajnik Zveze zgodovinskih društev Slovenije, o ce­mer prica vec njegovih prispevkov v Zgodovinskem ca­sopisu. V dveh mandatih (1992–1996 in 1996–2000) je bil clan upravnega odbora Prešernovega sklada. 
Janez Marolt je bil izjemno prijeten sogovornik, s širokim pogledom na življenje in svet, zato v njegovi družbi nikoli ni bilo dolgcas. Svoje bogato znanje je vedno rad delil z drugimi, še posebej je navduševal z bogatim znanjem latinskih pregovorov in rekov. Znal je pridobiti naklonjenost obcinstva in zanimanje študentov za podrocja, o katerih je predaval. 
Pogosto je zahajal v Kamnik, ki ga je imel poseb­


Dr. Janez Marolt z ženo (Arhiv družine Marolt) 
nikov, duhovnikov idr. Z mnogimi med njimi je tudi osebno prijateljeval. Bil je obcudovalec pesnika Fran­ceta Balantica, zanj pa je navduševal še v casih pre­povedane besede o njem. Z ženo Vero je vsako nede­ljo hodil k maši v franciškansko cerkev sv. Jakoba in se udeleževal kulturnih vecerov Društva sv. Jakoba v Kamniku. Objavil je tudi nekaj clankov v Kamniškem zborniku. 
Bil je dejaven tudi v svojem domacem kraju, kjer je z aktivnim udejstvovanjem v krajevnih društvih in organizacijah pustil neizbrisen pecat. Bil je clan Pros­tovoljnega gasilskega društva Homec. V osemdesetih letih je bil clan Sveta Krajevne skupnosti Homec ­Nožice. Vrsto let je v okviru Krajevne skupnosti za krajane pripravljal zanimive in vsebinsko bogate pro­grame izletov po Sloveniji, ki jih je tudi sam strokovno vodil. Kmalu po ustanovitvi Kulturnega društva Jože Gostic Homec (leta 1993) se je z veseljem pridružil takrat mladi, zagnani skupini fantov in deklet ter s svojo modrostjo in izkušnjami pripomogel k hitri uve­ljavitvi in priznanju društva v javnosti. V veliko pomoc in podporo je bil ob zacetkih Gosticevih dni. Z vese­ljem se je udeleževal srecanj z zagrebškimi Slovenci, clani Društva ljubiteljev zagrebške opere, predstavniki zagrebške in ljubljanske operne hiše ter drugimi ljubi­telji opernega pevca Jožeta Gostica. Z mnogimi izmed njih je spletel pristne prijateljske vezi. Janez Marolt je vsa leta z idejami in nasveti pomagal pri uresnicevanju velikokrat zahtevnega programa društva. Kulturno­umetniški dogodki so spodbujali njegova razmišljanja 
o svetu lepote in brezcasnosti. Kot avtor clankov je sodeloval pri nastajanju krajevnega glasila Vašcan. Kot strokovni sodelavec je sodeloval pri postavitvi dveh odmevnih razstav in izdaji spremljajocih katalogov 
– Poduku in razvedrilu ter Dobro vzgojena mladina, srecna domovina. Leta 2016 je prevzel vlogo glavne­ga urednika uredniškega odbora za izdajo knjige Pod 
Homškim hribom. K sodelovanju je privabil številne strokovnjake s podrocja zgodovine, umetnostne zgo­dovine, etnologije, arheologije, geologije idr., ki s svo­jimi strokovnimi clanki plemenitijo vsebino zbornika. Vec prispevkov je napisal tudi sam, med njimi o 
Dr. Janez Marolt z vnukom (Arhiv družine Marolt) 
arheoloških najdbah v porecju Kamniške Bistrice in o življenju nekaterih osebnosti iz domacega kraja. Veliko prispevkov se nanaša tudi na kraje (Šmarca, Duplica, porecje Kamniške Bistrice …) in ljudi v kamniški obcini (France Tomšic, Miha Kac, Metod Humar, Peter Naglic …). Kljub težkim trenutkom, ki so mu jih povzrocale kasnejše nenehne zdravstvene težave, je konec leta 2021 izredno vesel docakal izid zbornika, ki mu je v zadnjem obdobju namenil vecino casa. Kulturno društvo Jože Gostic Homec mu je v zacetku leta 2023 za dolgoletno delo pri raziskovanju in poucevanju zgo­dovine domacega kraja, za neprecenljiv prispevek na podrocju kulture, še posebej za nesebicno pomoc, sodelovanje in bogat prispevek pri delovanju društva, podelilo naziv castni clan društva. 
Na poletno jutro, 28. junija 2023, je po dolgotrajni bolezni, vendar bistrega uma, s poslednjim nasme­hom, namenjenim ženi Veri, stopil na pot vecnosti, da se sreca z Bogom. Z vso prtljago, dobrim in sla­bim. »Audentes Fortuna iuvat« (»Sreca je naklonjena pogumnim«), je vedno rekel. Pokopan je ob Marijini cerkvi, na njemu domacem in ljubem Homškem hribu, ki ga je tako rad obiskoval. 

Jože Arko1 Stebljevek 2/a, Laze v Tuhinju drustvo.dogodek@gmail.com 
In memoriam 

Marjanu Schnablu 
V februarju 2023 smo se poslovili od Kamnicana Marjana Schnabla. Spominjali se ga bomo predvsem kot domoljuba, ki je aktivno sodeloval v procesih osamosvajanja Slovenije. Bil je dol­goletni sekretar in predsednik Združenja slovenskih castnikov Kamnik ­Komenda, aktiven pa je bil tudi v ZVVS Kamnik ­Ko­menda in Društvu general Maister Kamnik. Na podrocju športa bo ostal v spominu kot aktiven smucar in smucarski strokovni delavec. Deloval je tudi v Lovski družini Kamnik in Društvu upo­kojencev Kamnik. 
Spominjali se ga bomo kot vestnega zbiralca dokumentarnih gradiv. V njegovih zbirkah je vrsta pomembnih zapisov in foto­grafij. Cenil je tudi kulturno dedišcino. Kljuc­ne­be­se­de:­domoljub, slovenski castnik, veteran, smu­canje, dokumentarna gradiva in arhiv, kulturna dedišcina, foto­grafije, lovstvo 
In February 2023, we said goodbye to Marjan Schnabl from Kamnik. We will remember him above all as a patriot who active­ly participated in Slovenia’s independence process. He was the secretary and president of the Officers Association of Slovenia in Kamnik – Komenda for many years. He also played an active role in ZVVS Kamnik – Komenda General Maister Society. In the field of sports, he will be remembered as an avid skier and ski expert. He also worked in the Kamnik hunting family and the Kamnik Pensioners’ Association. 
He will be remembered as a conscientious collector of docu­mentary materials. His collections include several important re­cords and numerous photographs. Mr Schnabl was also a great lover of cultural heritage. Keywords:­patriot, Slovenian officer, veteran, skiing, docu­mentary materials and archives, cultural heritage, photographs, hunting 
Marjan Schnabl je bil rojen v obdobju vihre druge svetovne vojne 18. oktobra 1943 v Celovcu. Zgodnje otroštvo, ki mu ni bilo najbolj naklonjeno z lepotami življenja, je preživljal na Grabnu v Kamniku, kasneje na Ljubljanski cesti, zadnja štiri desetletja pa v Šmar­ci, kjer si je z družino ustvaril topel dom. 
Po koncani nižji gimnaziji v Kamniku se je vpisal na šolo s prakticnim poukom za telekomunikacije, ki jo je zakljucil leta 1961 in s tem pridobil naziv elektrome­hanik telegrafskih in telefonskih naprav ter se zaposlil pri Podjetju za PTT promet. Ob delu je nadaljeval izo­braževanje na Tehniški šoli za elektrotehniško stroko na Vegovi ulici v Ljubljani. Leta 1979 je opravil tudi strokovni izpit za elektrotehnika. Ucenje in pridobiva­nje novih znanj z razlicnih podrocij mu je bilo izziv in v veliko veselje, zato je nadaljeval študij na Inštitutu prometnih znanosti v Zagrebu in ga tudi uspešno za­kljucil. 
1­­­Polkovnik­Slovenske­vojske­v­pokoju. 

Kot elektrotehnik, inženir prometa in oseba, ki rada posreduje svoje znanje in izkušnje na raznih podrocjih tudi drugim, je opravil pedagoško andragoško izobraz­bo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in strokovni izpit za ucitelje prakticnega pouka, laborante in inštruktor­je v srednjih šolah ter 10 let pouceval kot honorarni sodelavec na Srednji tehnicni in strokovni šoli ŠC PET v Ljubljani. Zanimalo ga je tudi radioamaterstvo, zato se je preizkusil na tem podrocju in leta 1984 pri Zvezi radioamaterjev Slovenija opravil izpit ter pridobil diplo­mo amaterskega radiooperaterja. Zaradi svojega po­klicnega znanja in bogatih izkušenj s podrocja teleko­munikacij je bil v obdobju po osamosvojitvi nekaj casa clan Obcinskega štaba Civilne zašcite obcine Kamnik 
– pristojen za podrocje zvez. Svoji poklicni stroki je bil zvest vse do upokojitve, ki jo je docakal v podjetju Te­lekom Slovenije, ki je nastalo leta 1995 po razdelitvi podjetja PTT Slovenija na Telekom Slovenije in Pošto Slovenije. 
Že kot otrok se je zacel zanimati za smucanje, ki je bilo do konca življenja njegovo najvecje veselje in sprostitev. Navdušila ga je striceva žena. Ker so bile njene smuci predolge, si jih je želel narediti sam, ven­dar to ni obrodilo sadov. Prve smuci, ki mu jih je ka­sneje kupila mama, so bile lesene, brez robnikov in so del njegove bogate zapušcine – zasebne muzejske zbirke starodobnih smuci in opreme. Že kot mladenic se je zacel zavedati, da je športno življenje ne le fizic­no, ampak tudi duhovno najboljša naložba za kasnej­še življenjsko obdobje, zato je tako živel, kolikor se je le dalo, do konca svojega življenja. Zelo rad je hodil, planinaril, drsal, se preizkusil v plezanju v gorah, ko­lesaril, balinal, kegljal, kasneje pa se je prilagajal in 359 

Enota za zveze. 7. 7. 1991 namešcena na Rakitovcu. Z leve: Miro Suhadolcan, Marjan Schnabl, Lojze Zajc in Stane Šuštar. (Arhiv družine Schnabl) 
se ukvarjal s športnimi aktivnostmi, v katere je lahko vkljucil svoje otroke. Udeleževal se je in tudi sodeloval pri kulturnozgodovinskih in etnoloških prireditvah ter koncertih. Še posebej rad se je kot zaveden Kamnican udeleževal povork narodnih noš v Kamniku, najprej v gorenjski narodni noši, ki jo je kasneje predal sinu Lu­ku, sam pa je v zadnjih letih našel nov izziv v starodob­nem kolesarstvu. Vedno se je z veseljem odzval pova­bilu kamniškega muzeja k soustvarjanju zgodovinskih tematik, ki jih je dobro poznal – predvsem o zgodovini in razvoju kamniške keramike, s katero se je ukvarjala tudi njegova družina, ter o smucanju na Kamniškem. Bil je tudi soavtor vec lokalnih razstav s podrocja lov­stva in vojaške zgodovine. 
Deloval je na mnogih podrocjih, predvsem pa v Ob­mocnem združenju slovenskih castnikov (OZSC) Kam­nik ­Komenda, Obmocnem združenju veteranov voj­ne za Slovenijo (OZVVS) Kamnik ­Komenda, Društvu general Maister Kamnik, Koordinacijskem odboru ve­teranskih in domoljubnih organizacij obcine Kamnik, Smucarskem klubu Kamnik ter kasneje v Društvu uci­teljev, trenerjev in sodnikov smucanja Kamnik, Smu­carski zvezi Slovenije, Lovski družini Kamnik ter Druš­tvu upokojencev Kamnik. Bil je tudi obcinski svetnik obcine Kamnik. 
V obdobju osamosvajanja Slovenije je deloval v ob­cinskem centru zvez. S tem sistemom so bile zagotov­ljene povezave med Republiko Slovenijo in obcinami, torej tudi z obcino Kamnik. Šlo je za povezave med državnimi organi, organi zašcite in reševanja v obci­delovanje s poveljstvi Teritorialne obrambe. Sistem je zagotavljal kriptografsko in protielektronsko varovanje podatkov ter relejne kurirske zveze. Za izvajanje teh nalog je bila potrebna visoka usposobljenost. Poveza­ve so morale delovati dan in noc in tako je tudi bilo. Pripadniki te enote so naloge opravljali že v letu 1990 in tudi po odhodu zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Veterani in castniki ter tudi drugi zelo cenimo Marja­nov prispevek, predvsem pa, da se je brez zadržkov ali izgovorov odzval klicu domovine Slovenije, ceprav je imel doma ženo in odrašcajocega otroka. Skupaj s pripadniki enote za zveze, z ostalimi pripadniki Teritori­alne obrambe in z drugimi strukturami zašcite in reše­vanja je soustvarjal temelje obrambne organiziranosti v obcini Kamnik in na tej osnovi uspehe v casu osamo­svajanja. Za njegov prispevek in korektno opravljene naloge smo mu hvaležni. 
Dolga leta je bil dejaven v organizaciji slovenskih castnikov (OZSC). Organizacija rezervnih vojaških sta­rešin je v casu pred osamosvojitvijo štela kar 643 castnikov in podcastnikov. V samostojni Sloveniji je bi­lo clanstvo na prostovoljni osnovi. V OZSC Kamnik ­Ko­menda se je vclanilo 309 castnikov in podcastnikov. Organizacija je bila formalno ustanovljena 17. decem­bra 1992. Marjan je v teh obdobjih dolga leta oprav­ljal naloge sekretarja, od leta 2012 do 2022 pa je bil predsednik. Ob trideseti obletnici delovanja castniške organizacije je bil v prvi številki casopisa Kamnican­ka v letu 2023 objavljen žal zadnji Marjanov zapis o ak­tivnostih organizacije. 


Marjan Schnabl, Jože Arko in Marko Matoh 18. 12. 2022 na svecanosti na Kostavski planini. Marjan je imel spoštljiv odnos do žrtev vseh vojn in z vojnami povezanih žrtev. (Arhiv družine Schnabl) 
žili. Naj omenimo le nekatere vsakoletne aktivnosti: vojaška strokovna usposabljanja, predavanja, izva­janje streljanj, obiski vojaških enot, sodelovanje pri državnih in obcinskih svecanostih, sodelovanje na spominskih slovesnostih v cast Rudolfu Maistru in 
borcem za severno mejo ter padlim borcem narodno­
osvobodilnega boja (NOB) v drugi vojni, izvedba letnih zborov in srecanj castnikov Kamnika in Komende. Za 
delovanje društva pa je bilo potrebno opraviti še mno­
ge druge dejavnosti, kot so: skrb za uniforme, oznake, oprema, prapor in praporšcaki, nacrti in naloge, finan­cno poslovanje, skrb za dokumentarno gradivo in arhi­ve, sestanki, konference, pohodi, družabna srecanja, priznanja, strokovna literatura, spominske slovesnosti in drugo. 
Marjan je bil tudi clan Koordinacijskega odbora ve­teranskih in domoljubnih organizacij obcine Kamnik, kjer je bil zelo aktiven in je s svojimi pogledi na vre­dnote domoljubja in osamosvojitve veliko pripomogel k ugledu teh organizacij. 
Leta 1998 je sodeloval v iniciativnemu odboru za ustanovitev Obmocnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik in postal clan prvega predsedstva. To funkcijo je opravljal 18 let in sodeloval pri vrsti ak­tivnosti. Prisoten je bil tudi 20. decembra 2002 na La­zah v Tuhinju na srecanju predsedstev OZSC in OZVVS Kamnik ­Komenda, ko smo clani po predstavitvi pod­prli pobudo za ustanovitev Društva general Maister Kamnik. 
Veliko zanimanja je kazal tudi za druga podrocja, zla­
1. februarja 2023 objavila zapis z naslovom »Zapustil nas je Marjan Schnabl (1943–2023).« Med drugim so zapisali: »Svoje prve smucine je zarezal po koncu dru­ge svetovne vojne v domacem Kamniku. Od takrat je ostal vse življenje povezan s smucarskim športom. Kot ucitelj smucanja je zacel delovati leta 1968, svoje zna­
nje pa je na mladi rod prenašal preko tedaj ustanovlje­
ne Alpske šole v Smucarskem klubu Kamnik, znotraj katerega je že takrat deloval Podrocni zbor uciteljev in vaditeljev smucanja kamniškega podrocja. Pod njego­vim vodstvom je ta v svojih vrstah združeval preko 120 aktivnih uciteljev smucanja iz okolice Kamnika, Dom­žal, Ihana, Stahovice in Mengša. Marjan Schnabl je s svojo prizadevnostjo in natancnostjo predstavljal pravi vzor mlajšim generacijam, mocan pecat pa je pustil tudi s svojo redno udeležbo na vseh strokovnih semi­
narjih naše organizacije.« 
Kamniški smucarski kolegi so v poslovilnem nago­voru še dodali, da je bil »Marjan zasvojen z belimi str­minami, zato je skrbel za redno nadgradnjo znanja, opravljal izpite in si pridobil licenco za sodnika alpske­ga smucanja in teke, amatersko licenco IVSI, medna­rodno licenco profesionalnih uciteljev ISIA, bil dolga leta podrocni demonstrator, vzgojil je številne smucar­ske kadre in veliko mladih navdušencev za smucanje, uspešno vodil tudi pionirsko alpsko šolo, sodeloval pri razlicnih smucarskih tekmovanjih kot organizator, tek­movalec ali sodnik, vodil številne smucarske tecaje doma in v tujini, vodil zimske šole v naravi za osnovne šole in zimovanja v vrtcih. Leta 2003 si je pri ministrs­let je bil tudi clan castnega razsodišca pri Smucarski 
zvezi Slovenije, hkrati je opravljal tudi funkcijo sodnika 
porotnika na Okrožnem sodišcu v Ljubljani. Skrbel je za redno informiranje širše javnosti s podrocja smuca­nja v Kamniškem obcanu (kasneje Kamnicanu­ki) in Biltenu, ki je izšel vsako leto. V okviru Društva ucite­ljev, trenerjev in sodnikov smucanja Kamnik je bil med pobudniki in ustanovnimi clani Sekcije ljubiteljev smu­canja, po starem imenovane Kamniške grce. Sekcija 
je v Kamniku in na Veliki planini desetkrat uspešno 
organizirala Pokal Šinkel, kjer so se srecevali ljubite­lji smucanja po starem iz Slovenije in tujine. Zapustil je obsežen arhiv zapisov o smucarskem dogajanju na 
Kamniškem in drugod, hkrati pa je vestno skrbel tudi za slikovni arhiv.« Marjan se je z veseljem udeleževal srecanj starodobnih smucarjev tudi drugod po Slove­niji in tujini, saj je imel pozitiven odnos do kulturne dedišcine in izrocila naših prednikov. 
V zadnjem obdobju, od leta 2012, je bil vodja smu­carske sekcije Društva upokojencev Kamnik. V Zborni­ku društva iz leta 2020, bil je glavni urednik, je objavil zapis o delovanju sekcije. Zavedal se je užitkov in na­cina sprošcanja v zimski naravi, predvsem pa bogate zgodovine zimskih športov v Sloveniji: smucarskih te­kov, skokov ter poletov in alpskih disciplin. Po drugi vojni so se v Sloveniji ustanavljali mnogi smucarski klubi in društva, vecalo se je število rekreativnih smu­carjev in tudi clanov, ki so tekmovali. Šport so v veliki meri podpirale tudi delovne organizacije, saj so preko sindikalnih organizacij organizirale tecaje in tudi tek­movanja. Marjan je bil med glavnimi organizatorji med upokojenci, ki so se udeleževali tekmovanj na ravni Gorenjske regije. Na teh tekmah se je zbralo tudi do dvesto in vec tekmovalcev. Na smucišcu na Osovju je organiziral tekmovanja na obcinski ravni. 
Bil je tudi dolgoletni lovec. Predsednik Lovske druži­
ne Kamnik Marjan Tušak je ob slovesu od stanovske­
ga kolega med drugim zapisal: »Slovenski lovci smo bili 
prvi na svetu, ki smo napisali in sprejeli eticne norme za naše obnašanje do narave in družbe, do divjadi in drugih živali. S tem smo se lovci vsaj do neke mere pri­bližali naravi in njenim vecnim zakonom. Marjan je bil 
eden redkih lovcev, ki je dosledno upošteval te norme. 
Pred lovom s puško je dajal prednost razumevanju na­
rave, z njo sodeloval in jo jemal za zgled. Razumel je, 
da lovec ni clovek s puško, ampak clovek z dušo. /…/ V Lovsko družino Kamnik je vstopil leta 1996 in kmalu 
prevzel odgovorno delo tajnika. Naloge je opravljal z iz­
jemno natancnostjo in preudarjenostjo celih 24 let. Po 
predaji poslov tajnika je prevzel nalogo predsednika 
nadzornega odbora. Lovci smo spoštovali Marjanov 
prispevek in mu podelili številna priznanja in odlikova­nja. Bolj kot prejeta odlikovanja sta ga krasili ljubezen 
do narave in osebna skromnost. Zelo rad je preuceval lovske šege in navade. Številne vesele in žalostne do­godke je zabeležil s fotografskim aparatom, s cimer je 
ustvaril bogat fotografski arhiv delovanja naše lovske 
družine. Marjan je objavil tudi vrsto zapisov in soobli­koval oddajo Dober pogled, ki je lovce popeljala v zgo­
dovino lovstva na Kamniškem.« 

Osebnostno je Marjan veljal za skromnega, dobro­hotnega, srcnega, spoštljivega, poštenega, odgovor­362 nega, vestnega in delovnega cloveka. Pri njem smo 

posebej cenili, da o ljudeh nikoli ni govoril slabo. Znal je poslušati in slišati sogovornika. Do nas je imel ve­dno pozitiven odnos, nas razumel in nam izkazoval spoštovanje. Zaradi njegovega dela, dejanj in medse­bojnih odnosov smo ga zelo cenili in spoštovali. 
Bil je zelo odgovoren in natancen. Nalog se je lote­val z vso resnostjo in jih dosledno izvrševal. Pri tem se ni spraševal, kaj bo za to dobil in koliko casa bo za to porabil. Bil je tudi clovek z obcutkom za social­no pravicnost, razumel je probleme ljudi in jih skušal reševati. 
Najbolj se ga bomo spominjali po organizacijskih sposobnostih ter doslednem in vestnem dokumentira­nju. Ustvaril je vrsto zapisov in fotografij, ki bodo ostali v trajnem spominu na neke drugacne, lepe case. Obja­vil je veliko clankov in sodeloval pri publikacijah; med drugimi pri dveh knjigah, ki jih je izdalo Obmocno zdru­ženje veteranov vojne za Slovenijo Kamnik ­Komenda Ne pozabimo! in Hvala vam, pri zbirki Pomlad, domo­vina, svoboda, ljubezen – Mladi o domoljubju v sliki in besedi, ki jo je izdal Koordinacijski odbor veteranskih in domoljubnih organizacij, pri Zborniku Društva upo­kojencev Kamnik, veliko pisnega in slikovnega gradi­va pa je prispeval tudi pri dveh lovskih publikacijah 
– Zbornik LD Kamnik ob 60­letnici in Lovstvo na Kam­niškem 1905–2015, 110 let Lovskega kluba Kamnik. 


Marjan Schnabl, Janez Vidmar, Tone Dermastja v Palovcah 19. 9. 2004 (Arhiv LD Kamnik) 
Poleg naštetih lastnosti in dejavnosti pa je bil Mar­doprinos k razvoju smucanja v Sloveniji mu je decem­jan skrben in pozoren mož ženi Mariji ter prav takšen bra 2016 Združenje uciteljev in trenerjev smucanja ob oce sinu Luku in hcerki Mariji ­ Lari. svoji 80­letnici podelilo priznanje za življenjsko delo, 
Za svoje aktivnosti in delovanje je Marjan prejel vr-obcina Kamnik, kjer je na bele strmine popeljal vec sto visokih odlikovanj in priznanj. V zahvalo za njegov sto otrok, pa leta 2011 bronasto obcinsko priznanje. 

Marjanu Schnablu ob 80­letnici Združenja uciteljev in trenerjev smucanja (ZUTS) Slovenije podeljuje priznanje za življenjsko 
delo gospod Enzo Smrekar, predsednik Smucarske zveze Slovenije. Poleg njega stoji dr. Blaž Lešnik, predsednik in direktor Združenja uciteljev in trenerjev smucanja Slovenije. (Foto: Smucarska zveza Slovenije – SLOSKI ZUTS) 

Zlata plaketa ZSC, 27. 3. 2023 posthumno podeljena Marjanovi družini na Igu. Od leve proti desni: praporšcak ZSC, Jože Arko, Jože Goltnik, podpredsednik ZSC Kamnik ­Komenda, žena Marija Schnabl, hci Lara Schnabl, general major Dobran Božic, predsednik ZSC Slovenije, in sin Luka Schnabl. (Arhiv družine Schnabl) 
Žal pa ni docakal podelitve zlate plakete Zveze sloven­skih castnikov za dolgoletno izjemno uspešno in ucin­kovito delo pri razvoju, organiziranju in vodenju ter pri uveljavljanju njene vloge in pomena v slovenski druž­bi, zato je bila plaketa posthumno predana svojcem. 
Spoštovanega Marjana ne bomo vec srecevali na svecanostih, proslavah, v domoljubnih organizacijah. Ne bo ga vec na športnih prizorišcih in na ulicah Kam­nika. Izgubili smo žlahtno osebnost, ki pa bo živela v nas in naših spominih. Od Marjana Schnabla smo se poslovili na kamniških Žalah v soboto, 4. februarja 2023. 
Literatura 
Marjan SCHNABL, 2020: Zbornik DU Kamnik. Kamnik: Studio Dataprint. 
Clanki, zapisi 
Marjan SCHNABL, 2023: Tri desetletja castniške organizacije. Kamnican­
ka, 14. 1. 2023. Smucarska zveza Slovenije, 2023: Zapustil nas je Marjan Schnabl (1943– 2023). Spletna stran Smucarske zveze Slovenije, 1. 2. 2023. 
Aleš PROSEN: Marjanu v slovo (poslovilni govor), 4. 2. 2023. Marjan TUŠAK: Slovo od Marjana Schnabla (poslovilni govor), 4. 2. 2023. 

Zora Torkar1 Medobcinski muzej Kamnik zora.torkar@guest.arnes.si 

V spomin Marku Lesarju 
Marko Lesar je bil vec kot trideset let zaposlen kot kustos za umetnostno zgodovino v Medobcinskem muzeju Kamnik. Pred­vsem sta ga zanimali starejša umetnost in arhitektura, zlasti barok. Tudi v kamniškem muzeju je skozi leta raziskoval zgo­dovino in umetnost vseh pomembnejših sakralnih spomenikov. S svojim bogatim strokovnim delom je postavil temelje starejši umetnostnozgodovinski zbirki, ki jo je tudi v celoti raziskal, do­kumentiral in predstavil javnosti. 
Pritegnila ga je tudi umetnost Miha Maleša, slovenskega sli­karja in grafika, cigar galerija je del kamniškega muzeja, in nje­govih sodobnikov. Kljuc­ne­be­se­de:­Marko Lesar, muzej, galerija, umetnostno­zgodovinska zbirka 
Marko Lesar was a curator of art history at the Inter­regional Museum of Kamnik for over thirty years. His main subject of interest was older art and architecture, especially the Baroque. Over the years, he also researched the history and art of all the most important sacred monuments in the Kamnik museum. His extensive professional work laid the foundation for an older art­historical collection in the museum, which he thoroughly re­searched, documented, and presented to the public. 
He was also attracted by the art of Miha Maleš, a Slovenian painter and graphic artist whose gallery is part of the Kamnik museum as well as his contemporaries. Keywords:­Marko Lesar, museum, gallery, art history collec­tion 
Marko Lesar (1957–2023) je po opravljeni diplomi na oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fa­kulteti v Ljubljani, za katero je prejel študentsko Pre­šernovo nagrado (Arhitektura beraških redov in nek­danji ljubljanski franciškanski samostan) leta 1983, pridobival zanimive izkušnje kot profesor na srednjih strokovnih šolah in osnovni šoli. Leta 1985 pa se je zaposlil kot kustos za umetnostno zgodovino v kamni­škem muzeju, danes Medobcinskem muzeju Kamnik. Upokojil se je leta 2019. 
Tako je v kamniškem muzeju ustvarjal in raziskoval vec kot 30 let. V prvi nalogi se je spoznal s starejšimi umetninami iz depojev muzeja in, zanimivo, tudi svo­jo službeno pot je zakljucil z objavo vseh preostalih umetnin iz depojev. S pomocjo dokumentacije in razi­skovanja ter širokega znanja je odkril do tedaj nezna­ne starejše umetnine domacih in tujih avtorjev. 
Kot je bilo že v diplomi nakazano njegovo zanima­nje, sta ga prevzeli starejša umetnost in arhitektura. Zelo je užival v pogovorih z akademikom dr. Emilija­nom Cevcem, v sodelovanjih s kolegi drugih sloven­skih muzejev in galerij ter s sodelavci Umetnostnozgo­dovinskega inštituta Franceta Steleta pri SAZU. Tudi v kamniškem muzeju je skozi leta raziskoval zgodovino in umetnost vseh pomembnejših sakralnih spomeni­kov, kot sta na primer umetnostna vodnika po župnij­
1­­Magistrica­zgodovinskih­znanosti,­direktorica­Medobcinskega­muzeja­Kamnik. 

ski cerkvi na Šutni in cerkvi sv. Florijana v Trzinu, ki sta temeljni deli, pa znanstveni prispevki ob 500­let­nici prihoda franciškanov v Kamnik, kjer je kot sodela­
vec in urednik sodeloval na znanstvenem simpoziju in obenem tudi popisal starejši umetnostni fond v kam­
niškem samostanu. 
Kot soavtor je sodeloval pri skupnih muzejskih raz­stavah, kot so kamniti umetnostni spomeniki v kamni­škem lapidariju, starejša umetnostna obdobja v kam­niški preteklosti na razstavi Odsevi kamniških stoletij pa do predstavitve Sadnikarjeve zbirke in zbirke Tho­netovega pohištva. 
Pritegnila ga je tudi umetnost Miha Maleša, sloven­skega slikarja in grafika, cigar galerija je del kamniške­ga muzeja. Njegovo temeljno delo je bila monografija 
o Mihu Malešu kot slikarju, kjer sta z dr. Mirkom Juter­škom popisala cez 1000 slikarskih del na Maleševem domu in pri zasebnikih. 
Kasneje pa je predstavljal Maleševe posamezne umetniške opuse, kot so Maleševa sakralna dela, Ma­leševo zbirko domacih in tujih umetnikov ter upodobi­tve Prešernovih pesmi. Skupaj s kolegico Sašo Bucan sta predstavila starejše in novejše upodobitve kamni­ških planin na razstavi Moc gora. 
Izjemno delo je bila tudi predstavitev Maleševega sodobnika, kamniškega rojaka Staneta Cudermana. Skupaj s kolegom Markom Kumrom sta popisovala de­la pri dedicih, po institucijah in zasebnikih in ustvarila temeljni popis Cudermanovih del. Razstava in katalog 
o slikarju Stanetu Cudermanu sta pomenila popolno­
ma novo odkritje in presenecenje tako v stroki kot pri obiskovalcih. 
Kot muzejski svetovalec v manjšem muzeju je se­veda opravljal tako raziskovalno, dokumentacijsko kot tudi pedagoško delo pri vodenju obiskovalcev po mu­zeju in mestu, sooblikoval programe za šolsko mladi­no in opravljal mentorsko pomoc ob srednješolskih in diplomskih nalogah. 
Marko Lesar je s svojim strokovnim delom postavil temelje starejši umetnostnozgodovinski zbirki v kam­niškem muzeju, ki jo je tudi v celoti raziskal, dokumen­tiral in predstavil javnosti. 
Kot je zapisal Miklavž Komelj: »Marko Lesar je bil velik strokovnjak na svojem podrocju in cudovit, po­polnoma nekonvencionalen clovek s cisto posebno globino. V sebi je imel veliko bolecine, a tudi veliko ek­staticnosti. Clovek, ki je imel dušo popolnoma odprto.« 
Bibliografija 

1. 
LESAR, Marko. Umetnine iz depojev Kamniškega muzeja : [razstava : grad Zaprice, Kamnik, 1987]. Kamnik: Kulturni center, 1987. 104 str., ilustr. [COBISS.SI­ID 1888770]. 

2. 
LESAR, Marko (urednik, avtor dodatnega besedila). Miha Maleš – sli­kar. Kamnik: Kulturni center, Galerija zbirka Miha Maleš, 1989. 176 str., ilustr. [COBISS.SI­ID 8148224]. 

3. 
LESAR, Marko. Miha Maleš : (1903–1987) : Galerija Krka, [Novo me­sto, 7. februar 1989]. [Novo mesto]: Krka, [1989?]. 1 zloženka ([4] str.). [COBISS.SI­ID 515684735]. 

4. 
LESAR, Marko, CUDERMAN, Stane (umetnik). Stane Cuderman : 1895–1946. Kamnik: Kulturni center, Galerija, 1992. 116 str., ilustr. [COBISS.SI­ID 28774400]. 

5. 
LESAR, Marko, TORKAR, Zora. Thonetovo pohištvo = Thonet furniture = Bentwood furniture in Slovenia. Kamnik: Kulturni center, 1992. 31 str., ilustr. [COBISS.SI­ID 30197760]. 

6. 
ZUPANCIC, Mirina, LESAR, Marko, TORKAR, Zora. Od zbirke do muzeja, 

od predmeta do muzealije : Kulturni center Kamnik, Grad Zaprice 6. oktober 1994. Kamnik: Kulturni center, 1994. 1 zloženka ([8] str.), ilu­str. [COBISS.SI­ID 43667456]. 

7. 
LESAR, Marko. Prešeren in Maleš : poet in slikar : razstava ob 200­let­nici rojstva Franceta Prešerna : Galerija Miha Maleš. Kamnik: Kulturni center, 2000. 15 str., ilustr. [COBISS.SI­ID 106097152]. 

8. 
LESAR, Marko. Župnijska cerkev na Šutni v Kamniku : umetnostna in kulturnozgodovinska predstavitev. Kamnik: Kulturni center, 2001. 76 str., ilustr. ISBN 961­90915­0­7. [COBISS.SI­ID 112017408]. 

9. 
LESAR, Marko, SAVENC, Barbara. Miha Maleš : 100 del za sto let : 


razstava ob 100. obletnici umetnikovega rojstva, Galerija Miha 
Maleš. Kamnik: Kulturni center, 2002. 11 str., ilustr. [COBISS.SI­ID 121241856]. 
10. 
ZUPANCIC, Mirina, LOVENJAK, Milan, LESAR, Marko, TORKAR, Zo­ra. Lapidarij Kamniškega muzeja. Kamnik: Kulturni center, 2003. 28 str., ilustr. ISBN 961­90915­3­1. [COBISS.SI­ID 126881792]. 

11. 
LESAR, Marko. Nagrobna plošca plemica Janeza Jakoba Wiederkehrja z Wiedersbacha. Kamniški zbornik. 2004, 17, str. 95–99, ilustr. ISSN 1318­9069. [COBISS.SI­ID 512742015]. 

12. 
LESAR, Marko. Ob stoletnici rojstva slovenskega slikarja Miha Maleša : (1903–1987). Kamniški zbornik. 2004, 17, str. 73–77, ilustr. ISSN 1318­9069. [COBISS.SI­ID 512741247]. 

13. 
LESAR, Marko, TORKAR, Zora. Odsevi kamniških stoletij. Kamnik: Me­dobcinski muzej, 2004. 35 str., ilustr. ISBN 961­90915­6­6. [COBISS. SI­ID 216169216]. 

14. 
LESAR, Marko. Miha Maleš : sakralna dela. Kamnik: Medobcinski mu­zej, Galerija Miha Maleš, 2005. 32 str., ilustr. ISBN 961­90915­9­0. [COBISS.SI­ID 223312896]. 

15. 
LESAR, Marko. Almanach in slikarstvo druge polovice 17. stoletja na Kranjskem, uredili Barbara Murovec, Matej Klemencic, Mateja Bre­šcak, Ljubljana, Založba ZRC, 2005, 331 str., ilustr., ISBN 961­6568­20­5. Umetnostna kronika. 2006, 10, str. 37–38, ilustr. ISSN 1581­7512. [COBISS.SI­ID 24962605]. 

16. 
LESAR, Marko. Iz zbirke Mihe Maleša : domaci umetniki. Kamnik: Me­dobcinski muzej, Galerija Miha Maleš, 2007. 71 str., ilustr. ISBN 978­961­6599­04­7. [COBISS.SI­ID 236155648]. 


17. 
LESAR, Marko. Emilijan Cevc : (1920–2006). Kamniški zbornik. 2008, 19, str. 389–392, portreta. ISSN 1318­9069. [COBISS.SI­ID 258435328]. 

18. 
LESAR, Marko. Iz zbirke Mihe Maleša : tuji umetniki. Kamnik: Medob­cinski muzej, Galerija Miha Maleš, 2009. 60 str., ilustr. ISBN 978­961­6599­10­8. [COBISS.SI­ID 245266688]. 

19. 
LESAR, Marko. Pomen Vodnikovega trga v Ljubljani (Ljubljanska tržni­ca). Umetnostna kronika. 2010, [št.] 26, str. 17–18. ISSN 1581­7512. [COBISS.SI­ID 31272237]. 

20. 
LESAR, Marko. Prešeren v slikarskih oceh : iz zbirke Mihe Maleša. Kamnik: Medobcinski muzej, Galerija Miha Maleš, 2010. 60 str., ilustr. ISBN 978­961­6599­14­6. [COBISS.SI­ID 249514496]. 

21. 
LESAR, Marko. V spomin Mirku Juteršku : (1932–2011). Kamniški zbornik. 2012, 21, str. 331–332, portret. ISSN 1318­9069. [COBISS. SI­ID 265341952]. 

22. 
LESAR, Marko (avtor, fotograf, urednik). Župnijska cerkev sv. Florijana v Trzinu. Kamnik: Medobcinski muzej, 2012. 70 str., ilustr. ISBN 978­961­6599­19­1. [COBISS.SI­ID 264461568]. 

23. 
BUCAN, Saša, LESAR, Marko. Moc gora. Kamnik: Medobcinski muzej, Galerija Miha Maleš, 2013. 47 str., ilustr. ISBN 978­961­6599­21­4. [COBISS.SI­ID 269111808]. 

24. 
LESAR, Marko. Starejša slikarska zbirka iz depojev Medobcinskega muzeja Kamnik : II. del. Kamnik: Medobcinski muzej, 2015. 93 str., ilustr. ISBN 978­961­6599­27­6. [COBISS.SI­ID 281949696]. 

25. 
ILICH­KLANCNIK, Breda (avtorica, urednica), MALECKAR, Nela (uredni­ca), LESAR, Marko idr. Miha Maleš, slikajoci pesnik. 1. izd. Ljubljana: Mladinska knjiga; Kamnik: Medobcinski muzej, 2017. 278 str., ilustr. Zbirka Album. ISBN 978­961­01­4573­8. [COBISS.SI­ID 291886080]. 



Kazalo Mojca Drcar ­ Murko 
Marjeta Humar, glavna urednica 
Kamniški zbornik 2024 ............................................... 5 
Matej Slapar, župan Obcine Kamnik 
Ob izidu Kamniškega zbornika XXVII .......................... 7 
Matej Slapar, 
župan Obcine Kamnik, s sodelavci 
Obcina Kamnik 2022–2023 ...................................... 9 
V­pocastitev­leta­­generala­Rudolfa­Maistra 
Alenka Juvan 
Manom Rudolfa Maistra............................................63 
Jože Berlec 
20 let Društva general Maister Kamnik...................73 
Razprave­–­naravoslovje 
Rajko Slapnik Vido Kregar 
Pritoki Kamniške Bistrice pod Velikoplaninsko planoto fekalno in komunalno onesnaženi..............77 
Pavel Jamnik Matija Križnar 
Nove kamenodobne najdbe nad najdišcem mamuta v Nevljah .....................................................89 
Matija Križnar 
Mokriška jama – zgodovina raziskovanja njene paleontološke dedišcine .........................................101 
Razprave­–­zgodovina 
Primož Gašperic Blaž Komac 
Kamnik na starih zemljevidih..................................107 
Andrej Kotnik 
Jezuiti in Kamnicani v obdobju 1600–1773 .........119 
Marko Kumer 
O tovarni testenin Triglav iz Šmarce........................137 
Tatjana Drovenik Calic 
Šolstvo na Kamniškem po šolski reformi leta 1958.....................................147 
Goran Završnik 
V sedemdesetih letih od  Kino Doma do Doma kulture Kamnik..............................................161 
Gradivo­za­zgodovino 
Jože Urbanija 
Vivodova hiša in Oton Župancic v Kamniku...........165 
Bojan Pollak France Malešic 
Taborništvo v Kamniku ............................................173 
Igor Podbrežnik 
Demosova obcinska vlada 1992–1994 ................185 
Ludvik Travnik Zdenka Cebašek ­ Travnik 
Sprehodi po medicinskem Kamniku ......................187 
Osebnosti 
Dominik Janez Herle Matjaž Klemencic 
Bernard Smolnikar (1795–1869) in Vitus Hribar (1870–1956), slovenska duhovnika v ZDA ...........193 
Franc Križnar 
P. Angelik (Jožef) Hribar (1843–1907), organist, pedagog, skladatelj, ucitelj in zborovodja .............199 
Tatjana M. Peterlin Neumaier 
Življenje in delo zdravnika dr. Maksa Samca (1844–1889), clovekoljuba, narodnjaka, kamniškega župana, poslanca … ...........................207 
Vojteh Cestnik Demeter Sadnikar 
Kamniški veterinarji iz družine Sadnikar................223 
Damjan Hancic 
Medvojni kamniški župan Hermann Rehbach v letu 1942 ..............................................................233 
Saša Lavrinc 
Majda Nerima, arhitektka, Plecnikova ucenka......243 
Janja Železnikar 
Mirina Zupancic in njen muzej................................255 
Mira Papež 
Zvonko Kemperl – 50 let tekmovalnega, organi­zacijskega in prostovoljnega dela v športu ...........269 
Pesniki­in­slikarji 
Marjeta Humar 
Jože Ramuta.............................................................277 
Boris Kern 
Pino Pograjc – nov pesniški glas ............................279 
Saša Bucan 
Rok Zelenko..............................................................283 
Matjaž Šporar 
Utrinek casa za vse case.........................................293 
Naš pogovor 
Jure Ugovšek 

Pogled uspešnega »garažnega« podjetnika na kamniško gospodarsko krajino...............................299 
Marjeta Humar 

Igor Juric, novinar, dopisnik RTV Slovenija v Bruslju....................................................................309 
Kristina Jamšek 

Vido Kregar, jamar, pohodnik in okoljevarstvenik.......................315 
Vlado Motnikar 

Ana Schnabl, pisateljica ..........................................323 
Marjeta Humar 

»Domacih viž in pesmi glas prinašamo med vas«................................................329 
Ob­jubileju 
Rok Kosec 

Mladinski center Kotlovnica....................................335 
V spomin 
Igor Podbrežnik 

Milan Windschnurer (1929–2023) ........................343 
Marjeta Humar 

Aleksander Doplihar Ne, kar moraš, stori, kar moreš ..............................347 
Igor Podbrežnik 

Tone Stele (1939–2023) – svecarski mojster, politik, podjetnik in pricevalec ................................351 
Borut Jenko 

Dr.  Janez Marolt (1943–2023)..............................355 
Jože Arko 

In memoriam Marjanu Schnablu............................359 
Zora Torkar 

V spomin Marku Lesarju..........................................365 
Kazalo .......................................................................367 


Kamniški zbornik XXVII/2024 
Izdaja: 
Obcina Kamnik 
Uredniški odbor: 
dr. Marjeta Humar, glavna urednica dr. Helena Dobrovoljc Tone Fticar, vodja Obmocne izpostave JSKD Kristina Jamšek, prof. dr. Boris Kern Lea Logar, strokovna sodelavka Obcine Kamnik Vlado Motnikar, prof. Anže Slana, mag. Matej Slapar, župan Dušan Sterle mag. Zora Torkar Marko Trobevšek, prof. dr. Jože Urbanija dr. Branko Vreš 
Jezikovni pregled: 
Marjeta Žebovec, prof. dr. Marjeta Humar 
Korektura: 
dr. Marjeta Humar Tatjana Maticic 
Angleški povzetki: 
Tom Smith, prof. 
Graficna oprema, oblikovanje naslovnice: 
Dušan Sterle, slikar in graficni oblikovalec 
Racunalniška obdelava besedila: 
Sašo Maticic 
Izvedba: 
Studio Dataprint d. o. o. 
Naklada: 
700 izvodov 
Naslovnica in vinjete Dušana Sterleta  so posvecene generalu Rudolfu Maistru. 
V Kamniku, april 2024