Benjamin Okorn: Ona je Ana



© Za besedilo: Benjamin Okorn

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.



Brez predhodnega pisnega dovoljenja Založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.



Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=38796803

ISBN 978-961-7056-80-8 (epub)





Benjamin Okorn





Ona je Ana





I.




Sončen poznopomladanski dan. Ura je osem zjutraj, ko se zbudi.

Trkanje na vrata in klic: »Ana, vstani, na faks bo treba!«

Ana odpre oči in zagleda tople žarke sonca, ki sijejo skozi okno, kar ji da zagon za nov dan. Skobaca se iz postelje, opravi jutranjo toaleto.

Uspešna študentka je, sredi prvega letnika ima povprečno oceno deset. Študira angleščino, kar si je vedno želela. Prijatelji in znanci jo poznajo kot nasmejano, sproščeno in duhovito.

Odpravlja se na faks, ko zapoje telefon.

»Živjo, Ana,« se sliši z druge strani.

»Oj, Brigita, kako si?«

»Lep dan je. Bi šle danes ti, Marjana in jaz ven – že nekaj časa nisem bila na nobenem žuru?«

»Povej, kdaj in kje.«

»Ob enajstih pri Marjeti? Na Prulah?«

Še en dan na faksu Ani veliko pomeni.

»Si obdelala poglavje Active to passive?« jo vpraša sošolec Tomaž.

»Upam vsaj na devetko. Mislim, da mi gre,« mu ona odgovori.

Med malico so s prijateljicami v kavarni. Sošolka Nina začne razpredati o tem, kako bodo na izpitu vsi pogrnili, ker je strašno težek. Ana ostane samozavestna.

Vmes jo pokliče Brigita in potrdi, da se res dobijo pri Marjeti ob enajstih.

Dan se preveša v noč in Ana si je obleko že izbrala. V bistvu je precej sramežljiva. Na žur ne gre z namenom, da bi spoznala kakšnega fanta.

Dekleta se zabavajo z alkoholom. Ana hoče pokazati, koliko ji pomeni prijateljstvo, zato naroči dve red bull vodki še za prijateljici. Po dobri uri plesa se začne počutiti utrujeno in nervozno.

»Še dve red bull vodki?«

»Jaz imam dovolj,« reče Marjeta.

Ana kljub temu naroči še eno red bull vodko. Zase. Utrujenost jo zapušča, spet dobiva moč za ples.

Domov grejo ob petih zjutraj.

Čez teden dni Ana ni prepričana o svojem znanju za manjkajoči izpit. Knjige zaradi nespečnosti ni niti odprla. Zvečer ne more in ne more zaspati, zjutraj pa se zbuja popolnoma ožeta.

Na dan izpita je neprespana: »Kar bo, pa bo …«

Teden dni kasneje dobijo rezultate. Prvič ni opravila. Boji se povedati doma, najhuje pa je, da je sama čisto iz sebe – zaradi poraza in nespečnosti. Razrvana kot majhen otrok, ki ga premagajo pri igri človek ne jezi se.

»Kako je bilo z izpitom?« vpraša mama med kuhanjem kosila.

»Padla sem. Ni mi šlo.«

»Kako pa to?«

Ana je nečimrna: »Tega prfoksa ne prenašam!«

»Eh, to je zato, ker samo še žuraš in spiš,« reče mama mirno.

»Tako je pač študentsko življenje, ane,« je Ana nejevoljna, »ne pade mi na pamet, da bi se ne vem koliko učila za ta dolgočasni predmet.«

»Čakaj, čakaj … kaj pa govoriš? Saj te bojo ugonobile, te tvoje prijateljice. Saj veš, da moraš študirat.«

»Študija imam čez glavo! S kom pa naj se imam fino, s kom naj se zabavam, če ne z njimi? Tebi se niti sanja ne, kaj je to študij, če pa … samo prodajaš!«

Mama ostrmi.

»In če mi boš še kar težila, bom vse skupaj pustila in šla delat, nekje me bojo že zaposlili. Poln kufer imam!«

Mama je osupla. Hčerkinega izbruha ne razume, takšne je ne pozna. Ostati hoče zbrana.

»Kosilo je gotovo.«

»Spat grem,« reče Ana vidno jezna, »ne bom jedla, smrdi mi.« Odide in zaloputne z vrati svoje sobe.

Mama stoji kot vkopana. Ne ve, kaj se dogaja.

Ob enajstih zvečer se Ana zbudi in se obleče.

Odide iz stanovanja, gre v K4 in tam prepleše noč. Da ne bi čutila utrujenosti, pije veliko alkohola.

Domov se vrne ob šestih zjutraj. Zvoki zbudijo starša in mama pride na hodnik.

»Spet si pila …« reče zaspano.

»Polnoletna sem, briga me, kaj ti misliš.«

Zbudi se šele ob štirih popoldan in v sebi začuti hudo tesnobo.

Ko stopi v kuhinjo, jo mama zamišljeno opazuje.

»Kaj se dogaja, Ana? Zgledaš kot kak zombi.«

»Nič, samo slabo se počutim,« prizna Ana.

»Saj na faksu ni tako slabo, kaj?«

»Ne vem, klinc gleda faks,« reče Ana, »ne ljubi se mi hodit na to butasto angleščino, čudna je. Bom pa pomivalka posode …«

Mama je zaskrbljena.

Ana gre v sobo, mamo skrbi, da bo spet zaloputnila z vrati, vendar hči tega ne stori.

Okrog enajstih zvečer se Ana zbudi, vendar ji ni do žura. Tesnoba ne pojenja, zato gre iz stanovanja in se sprehodi do otroškega igrišča v bližini. Usede se na gugalnico in se začne zibati.

Naslednji dan je podoben. Zbudi se šele zvečer, zamenjala je dan in noč.

Znova odide na igrišče in se začne gugati. Ne opazi presenečenega sosedovega pogleda, ki jo opazi, ko stopa po stranski poti. Potuhne se, utrne se mu namreč ideja, da bi jo fotografiral. Vzame mobilni telefon in nekajkrat pritisne. Na smeh mu gre.

Okrog enih popoldne vstopi v Anino sobo mama.

»Poslušaj, resno se morava pogovorit. Kot prvo, ne vem, kam hodiš ponoči, in mi to ni všeč, hkrati pa me zelo skrbi zate.«

»Kaj te briga …«

»Kaj pa študij, misliš diplomirat ali bi res rada bila pomivalka posode?«

»Saj sem rekla, da imam dovolj tvojega vtikanja v zadeve, ki se te ne tičejo. Nisem otrok!«

»In kaj – če mi lahko poveš – delaš ponoči na otroškem igrišču?«

»Kako?! Kaj pa naj bi počela tam?«

Spogledata se.

»Kaj? Pač vem. Poslušaj, bojim se, da rabiš pomoč. Strokovno pomoč.«

Ana prebledi.

»Kaaaj?! Ti bi me kar v norišnico poslala?«

»Ne, daj no, jaz hočem samo dobro. Samo to, kar počneš zad­nje tedne, je šlo čez vse meje. Ponoči ne spiš, podnevi ne funkcioniraš …«

Ana gleda v tla, jezna je.

Nekega zgodnjepoletnega jutra se zbudi z močnim glavobolom. Zasliši sikanje, kot da bi slišala kačo.

Njena prva misel je lekadol.

Utrujena se odplazi do predala z zdravili in poplakne tri tablete. Sikanje ne pojenja. Začne razmišljati, ali ni v stanovanju res kakšna kača.

Ko odpre vhodna vrata, da bi šla na kratek sprehod, zasliši hihitanje. Obrne se, a tam, od koder prihaja hihitanje, ni ničesar. Zmedena je. Ne ve, kaj se dogaja, nekaj ni v redu.

Ko se vrne v sobo, se oglasi telefon, kliče jo Brigita. Najprej ne ve, ali bi se oglasila ali se ne bi, zaveda se namreč, da je zapravila letnik.

»Živjo, Anči, pa kje si ti? Kar naenkrat te ni bilo več na predavanja niti na vaje in izpite – je kaj narobe?«

Ana ne ve, ali naj vse, kar se ji dogaja, zaupa prijateljici. Tesnoba je premočna.

»Dogajajo se mi ful čudne stvari.«

»Kakšne stvari? O čem govoriš?«

»No, jaaa … stvar je … hm, no, hm, jaz, eeeeeeeee, slišim eno hihitanje!«

»Hihitanje? Kakšno?«

»Pač, hihitanje. Kar tako, v zraku … Danes ga slišim.«

Brigita je zmedena. »Si komu povedala?«

»Zdajle, tebi.«

»Kaj pa pravi mama?«

»Ji bom, ja. Danes …«

»Kar pokliči jo, če imaš res prisluhe. Ona ti bo pomagala.«

»Hvala. Upam, da se čim prej vidimo. Čau, čau!«

»Adijo!« reče Brigita začudeno in potrto.

Ani odleže, ker se je nekomu zaupala.

Na vrata potrka mama in jih odpre.

»Ljubica, uredi se, greva k babici na obisk. Že dolgo nisva bili …«

»Pa saj je babica že pet let mrtva,« se zmede Ana.

»Kakšne neumnosti pa govoriš! Babica je živa in zdrava, res pa je, da ima 82 let.«

»Z očetom sta mi prikrivala njeno smrt. Prosim, da mi ne lažeta več v obraz.«

»Halo, kakšne neumnosti pa govoriš? Se bomo res morali pogovorit o tvojem zdravju, ljubica.«

»Briga me, govori, kar hočeš! Prosim, da greš ven iz sobe.«

Kasneje se spet oglasi telefon. Kliče Marjeta.

»Živjo, bi prišla na večerjo? Mislila sva, da bi povabila še tebe in Luko. Ob sedmih.«

»Pa ne Lukata, tega kretena! Midva sva opravila. Pridem samo, če ne bo njega.«

Tudi sama se ne pozna tako tečne.

Do večera je še dolgo, zato gre vmes počivat. Zaspi.

Ob pol sedmih jo zbudi mobitel. Zdrzne se iz dremeža. Kdo kliče? Na telefonu se ne prikaže nobeno ime. Zbegana je. Zvok sliši, zaslon pa je prazen. Ampak zvonjenje je čedalje glasnejše! Ana zakoplje glavo v blazino, želi si samo miru.

Ne ve, kako naj si pojasni, kar se ji dogaja.

Ob sedmih se odpravi k Marjeti in njenemu fantu Dominiku. Vse poteka lepo, le na trenutke je presenečena nad lastnim odzivom na stvari – na trenutke se obnaša arogantno in govori arogantne stvari. Verjame, da je to zaradi tesnobe.

Po večerji gre na stranišče.

V kopalnici se ozre okrog sebe, v roke vzame toaletni papir in ga začne trgati na majhne koščke. Potem jih meče v straniščno školjko.

»Ana, je vse v redu?« zakliče Marjeta, ko je iz kopalnice ni že deset minut.

Ana ne odgovarja, še naprej trga papir in ga meče v školjko. Končno prikoraka iz kopalnice in naznani, da mora domov, češ da je pozno.

Ko odide, Marjeta najde goro straniščnega papirja, zatlačenega v stranišče. Zamašeno je, voda ga ne izpere.

»Le zakaj bi nekdo namenoma zamašil stranišče?!« Marjeta sprašuje Dominika.

Tudi njemu ni jasno.

Ko se Ana vrača proti domu, zasliši moške klice: »Ana! … Ana! Pojdi iz države. Samo škodo delaš, prasica mala!«

Obrne se v smer, od koder naj bi prihajal glas. Tam ni nikogar.

V glavi ji odzvanja: »Ana! Ana! Ana! …« Glas je zmerno tih, vendar se stopnjuje. Začuti, da je nekaj zelo narobe. Obljubi si, da bo naslednji dan obiskala zdravnika.

Ko gre mimo otroškega igrišča, tam ni nikogar.

»Sleci se, prasica!«

Glasu se tako ustraši, da začne s sebe zares slačiti oblačila. Noč je topla. Gola se usede na gugalnico in se začne gugati.

Malo čez polnoč pride domov, na hodniku pa zasliši nov glas: »Jaz sem Selma.«

In še moški glas: »Ime mi je Apollo 3310.«

Ana reče predse: »Kaj, za vraga, mi to govorite – kot da me zanima?!«

Apollo nadaljuje: »Tukaj smo, da te odpeljemo na naš planet Kikidika.«

Ana se zapre v svojo sobo in posluša glasove. Govorijo ji o tem, da mora jesti ingver in kateri so najnovejši avtomobili na tržišču. Zdi se ji, da ji bo razneslo glavo. Izmučena od glasov zaspi okoli tretje ure.

Zjutraj jo zbudi ženski glas: »Prereži si žile, prasica! Prereži si žile enkrat za vekomaj! Prava zguba si, čista zguba!«

»Prosim, nehajte, prosim, nehajte! Bojim se vas!« jih roti Ana, vsa prepotena.

Vrne se Apollo: »Ana, dva centimetra pod ušesom smo ti v vrat vstavili čip, zdaj bomo vedno vedeli, kje se giblješ.«

Ana zajoka in začne vpiti: »Zakaj se spravljate name, zakaj se spravljate name? Pustite me na miru!« Zaman. V sobo priteče mama, ki sliši obupane klice svoje hčere.

»Kaj je Ana, kaj se dogaja, zakaj kričiš, na koga se dereš?!«

Ana ne ve, ali naj pove ali ne. Če bo povedala, jo bodo poslali naravnost na psihiatrično zdravljenje. Odloči se, da bo vse skupaj še nekaj časa držala zase.

Dnevi minevajo stresno, še vedno sliši glasove, ki jo trpinčijo.

Začne se zanimati za majhne otroške avtomobilčke. Iz kleti vzame staro očetovo zbirko in se z njimi igra.

Glasovi se vračajo iz dneva v dan, pobita je, videti je kot zombi, bleda kot stena. Ima izbuljene oči, drži se sključeno.

Pogleda se v ogledalu: nekdanja Ana je bila povsem drug človek.

Predavanja in izpiti grejo h koncu, faks je popolnoma zanemarila.

Nekega dne hodi po mestu in sreča sošolca Matica.

»Kje si, Ana? Vsi se sprašujemo, kaj se dogaja. Je vse v redu?«

»Ah, mama je bila nekaj bolna in sem morala skrbet zanjo, nisem imela časa,« se izmota.

»Naslednje leto potem prideš nazaj?«

Ana je v zadregi, ničesar ne odgovori. Švigne mimo in upa, da ne bo srečala nikogar znanega več.

Ko kuha kosilo, mama pošlje Ano v klet po kisle kumarice.

»Ne morem, gledam televizijo, propadel je rimski imperij …«

»Kakšen imperij, o čem govoriš?«

»Tisto, kar se tiče kislih kumaric, je s polno vrečo masti za arh.«

Mama ne more verjeti, kaj sliši.

»Bom jaz pripravila Grintavško goro. Na pražnje kosilo.«

Mami se mrači pred očmi: »Ana, mislim, da smo dovolj dolgo čakali s strokovno pomočjo, zdaj ne bomo več odlašali. Lahko grem tudi s tabo v ordinacijo, če hočeš.«

»Kalcitne reve bodo priplavale na površje, psihiatru bom gledala v oči in se zadrževala šimenhusu. Nikamor ne grem, ne boste se me tako hitro vnebovredi znebili, za las je šlo.«

Ob popoldanski kavi se mama pogovarja s sosedo, ki je prišla na obisk v zvezi z Ano. Potarna ji, da ne more več tako naprej, hči da je hudo bolna. Od prejšnje Ane – vesele, nasmejane in polne življenja – je nastal duhovno poškodovan kripelj.

Ko se Ana sprehaja po Ljubljani, sreča Marjeto.

»Živjo!«

»Ej, Marjeta.«

Ana se za hip spomni na epizodo s toaletnim papirjem, pogleda v tla, ne upa pa se tega omeniti na glas, pa tudi glasovi so z njo.

»Si šla mogoče k zdravniku na pregled?« jo sočutno vpraša prijateljica.

Ana pogleda mimo nje in odvrne: »Plus nebodigatreba operna pevčeva hiša. Da je zarota na mestu!«

Marjeta je v zadregi, ponudi ji cigareto.

Čeprav ni Ana nikoli kadila, zdaj s tresočo se roko vzame cigareto in si jo prižge.

Besede, ki si jih izmenjata, nimajo nobenega smisla, zato se kmalu razideta.

Marjeta je pretresena zaradi snidenja z Ano. Mami pove, da je njena sošolka propadla, tako fizično kot duševno, da se z njo ne da več pogovarjati, da si stalno izmišlja odpuljene besede in govori v čudnem jeziku. Hudo ji je zanjo, boli jo, ko vidi prijateljico, kako trpi.

Brigita, na drugi strani, razlaga sošolkam in sošolcem, da se je Ani zmešalo in da so jo prisilno odvedli v Polje.

»Bjeni leni ceni grdamuni paki pacu paj Anaaaaa,« sliši Ana v dnevni sobi.

Odzove se z odgovorom: »Suzuki rauš, Apollo, tu je moj dom.«

Mama jo nemočno opazuje. Hčerkini nerazumni monologi jo spravljajo ob pamet. Komaj še govorita druga z drugo. Jezna je nanjo, a se ji obenem smili. Nikogar ne pozna s takšno boleznijo.

»Šli bova na psihiatrični pregled,« odločno reče v nekem trenutku.

Ana vstane, pograbi stol in ga zaluča proti mami. Ta se v zad­njem hipu obrani, nato pa se sesede na kavč in na oči ji pridejo solze.

»Kako sem lahko tako nizko padla,« govori, »da sem svojo hčerko tako grozno vzgojila?!«

Ana odkoraka iz dnevne sobe – kot bi ji bilo čisto vseeno.

Mama se razjoče. Stol bi jo lahko zadel v glavo, lahko bi se zgodilo kaj resnega …

Mama še isti večer poišče na internetu psihiatra, naslednje jutro pa pokliče v ordinacijo. Medicinska sestra pove, da je eden od pacientov ravno zamenjal psihiatra, zato imajo prost termin – lahko se oglasita v sredo ob dvanajstih.



***



Ana sedi za mizo, na kruh si namaže pašteto. Zunaj je temno, zato ima prižgano namizno svetilko.

Nenadoma se na mizi pojavijo sence, ki so videti res grozljive. Zdi se ji, kot da se ji približujejo nekakšni človeški stvori. Gleda jih in zbira pogum, da bi se obrnila ter pogledala, ali je kdo za njenim hrbtom.

»Štela bom do tri,« si reče, »potem se bom obrnila.«

Zbira pogum in šteje: »En, dva, dva in pol … tri.«

Obrne se. Tam ni nikogar.

Dovolj ima. Odloči se, da bo zakopala glavo v blazino in zaspala. Naslednji dan ima psihiatra, z njo bo šla tudi mama, kar ji sicer ni všeč, vendar je mama vztrajala, ker želi psihiatru tudi sama povedati, kaj se dogaja.

Od vse dnevne napetosti Ana takoj zaspi in se zbudi šele naslednje jutro ob desetih.

Že med zajtrkom se v mislih pripravlja na obisk.

Odpeljeta se z avtom. Mami srce divje razbija, Ana pa je hladna kot riba. Nekaj minut čakata v sprejemni sobi, potem jo sestra pokliče.

V ordinaciji sedi za mizo resen moški z brado. »Dober dan,« ju pozdravi, »kako ste?«

Namesto Ane odgovori mama: »Mislim, da ima hčerka hude težave.«

»Zakaj tako mislite?« vpraša psihiater.

Mama pojasni podrobnosti Aninega vedenja v zadnjem obdobju.

Psihiater jo posluša, nato se obrne k Ani: »Ana, kaj so tvoji cilji, kaj bi rada počela čez nekaj let? Na fakulteti si imela precej lepe ocene.«

»Ne. Rada bi bila štručka struktura in računovodja.«

»Hm, zakaj bi bila rada prav to?«

»Ker me zanimajo številke.« Nato pomisli. »Ko bom odrasla, se bom gugala na gugalnici.«

»Se pravi, da vidiš veliko številk?« jo vpraša psihiater.

»Ja, zelo veliko pa pisanje pa sem ter tja pa prikazni.«

»In kaj počnejo te prikazni?« zanima psihiatra.

»Različne stvari.«

Oglasi se mama: »Hči vidi stvari, ki ne obstajajo, veste. In se pogovarja z njimi. Oh, doktor, jaz bi samo rada nazaj svojo staro Ano. Želim si, da bi bila živa in zdrava in srečna, vsak starš si želi samo tega.« Gre ji na jok. »Rada bi, da bi našla neko stvar, ki bi jo veselila in bi bila srečna. To mi največ pomeni.«

»Ana, kaj si misliš o shizofreniji? Kaj je to, po tvoje?« je psihiater neposreden.

Ana se zamisli, potem odgovori: »Da imaš imaginarne, neresnične prijatelje?«

»Misliš, da imaš mogoče shizofrenijo?«

»Mislim, da ne.«

Mama se vmeša: »Aja, Ana zadnje dni tudi ne spi, sploh ne vem, kako lahko funkcionira.«

»Kako to, da ne spiš?« jo vpraša psihiater. »Ker je voden ogled na psihopatski lestvici in ena plus dve je enako tri.«

Psihiater se prime za brado, intenzivno razmišlja: »Jah, nič, šli bomo lepo od začetka. Torej … kdaj so se pojavili glasovi?«

»V petem razredu osnovne šole sem imela drisko pa pljučnico in nebodigatreba panatus virus virulente. Moja torbica, oh in sploh, ni važno.«

»Kaj je bilo v petem razredu osnovne šole, Ana?« vpraša psihiater.

Ana se prime za glavo in začne mencati lase. »Ljudje mi govorijo, da me bodo ubili, naj si prerežem žile, obsojajo me in delodajalci nadme.«

»Imaš kaj prijateljev?«

»Prijatelji so relativen pojem. Sem pa kriva za vojno v Siriji.«

»Kdo ti je to rekel?«

»Ali starovci preganjavci hudobe grde nagravžne pokvarjene.«

»Kako se ponavadi počutiš čez dan? Si žalostna, napeta ali kaj podobnega?«

»Glavna stvar je, da sem razburjena in glasovi sestra in glavni dvojčici, se pravi, na tnalu, ni nič novega glede obnašanja,« še kar blodi Ana.

Mama odgovarja: »Ana je zadnji teden zelo tesnobna, vendar se po mojem tega ne zaveda, veste, doktor, njeni glasovi jo žalijo in podobno.«

»To je zelo neprijetno, kajne?« vpraša psihiater Ano.

»Lahko vam povem, da ima tisti slika glavobol.«

»Dobro. Mi želiš še kaj povedati ali je to to?«

Ana se presede na stolu, postane nervozna. Njen pogled je brezizrazen, nemogoče je razbrati, kako se počuti. Zdi se, kot da nima čustev. Z nogami začne migati, najprej počasi, nato vse močneje.

Psihiater vidi, da nima smisla več postavljati vprašanj, zadosti je videl. Ano prosi, ali lahko zapusti ordinacijo, ker bi se rad še malo pomenil z mamo.

Ko Ana odide, psihiater sklene roke in mami odkrito pove, kar misli, da je z Ano narobe: »Vaša hči kaže tipične simptome shizofrenije ali akutne psihoze. Ima bizarne ideje, neorganiziran govor in vedenje, misli so nepovezane, ustvarja neologizme. Menim, da ima vaša hči shizofrenijo in mora čim prej v psihiatrično bolnišnico, kjer bo na opazovanju. Tam jo bodo začeli ustrezno zdraviti, poiskali bodo prava zdravila, da se bo spravila k sebi, kolikor bo mogoče.«

»Mislim, da je tako prav,« reče mama. »Kaj moramo naredit?«

»Napisal bom napotnico, in kakor hitro je mogoče, se zglasita na psihiatrični kliniki, kjer jo bodo zdravili.«

Ob slovesu psihiater še enkrat vidi Ano v čakalnici. Ta mu pokaže jezik in odide z mamo domov.





II.




Zunaj sije sonce. Ob sedmih začne mama zbujati Ano: »Pridi, ti bom pripravila zajtrk, da boš močna na psihiatriji.«

»Ne bom jedla zajtrka,« reče Ana in se našobi.

Shirana je, popolnoma uvela, kot bi bila anoreksična.

»Prav, ne bom te silila. Ko boš lačna, boš že sama poskrbela.«

Ob pol osmih se odpravita. Ana se brez ugovarjanja usede v avto. Mama med vožnjo občasno pogleda proti hčerki, vendar je ta mirna in ne kaže nobenih čustev.

Ko prispeta pred bolnišnico, mama pritisne na zvonec. Želi si, da bi ju sprejeli kar se da hitro. Odprejo se velika vrata in lahko vstopita. Za okencem sedi medicinska sestra.

Mama pokaže napotnico, na njej piše: Ana Kovač, podatki o bolezni: sum na shizofrenijo, bizarne blodnje, popolnoma disociiran duktus, evtimna, čustvena lega je neprimerna, mogoče so tudi vidne in slušne halucinacije.

Ana sedi na stolu in škrablja po listu papirja. Videti je, kot da bi risala svoje misli. Vse skupaj je ena velika zmeda, vse polno bizarnih čačk.

Medicinska sestra stopi do nje in jo prijazno povabi v ordinacijo, k dežurni psihiatrinji.

Ana začne peti in korakati: »Avanti popolo, bandiera rossa …«

Psihiatrinja jo pozdravi in ji zaželi lep dan.

»No, Ana, tvoja mama pravi, da se bova kar midve sami vse zmenili.«

Ana je nekaj časa tiho, potem vpraša: »Je že šla?«

Psihiatrinja prikima, potem pa vpraša: »No, kako smo kaj?«

»Veliko imam za povedat, se pravi konkvistador, beli možje pa črne grablje grabežljivo vrnete nazaj«.

Psihiatrinja jo z zanimanjem posluša.

»Ana, ali kdaj slišite kakšne glasove ali pa vidite kakšne posebne stvari? Takšne, ki jih mogoče ni?«

»Mah, nič ne bom odgovorila, saj vas pošiljajo vesoljci, da me likvidirate.«

Psihiatrinja kima in si vse piše v kartoteko. Sprevidi, da veliko ne bo spravila iz pacientke, zato ji pove: »Draga Ana, tukaj vas bomo zadržali nekaj časa, da najdemo ustrezna zdravila in da vas spravimo nazaj v normalno stanje. Napotila vas bom na začetni zaprti oddelek.«

Ana se začne na ves glas smejati.

Ob prihodu na oddelek jo pozdravita medicinska brata in ji prineseta novo obleko. Pižamo. Ana postaja notranje napeta in se začne prestopati na mestu, najprej počasi, potem čedalje hitreje. Ko to početje opazi oddelčni psihiater, ji pokaže ordinacijo, kjer se nahaja še en psihiater.

»Kaj slišite, Ana? Vas glasovi nagovarjajo, da poskakujete z nogami?«

»Ne, noge mi rastejo in bom kmalu imela prevelike glede na moje telo-telo-telo malo.« Psihiatra se spogledata in prvi reče: »Dajmo ji srednjo dozo zyprexe.«

Nekaj minut po tem, ko je vzela prva zdravila, Ana občuti veliko utrujenost, zato se zlekne na kavč v oddelčni dnevni sobi.

Zbudi jo medicinski brat, rekoč, da morajo nekam dati njene osebne stvari.

Ko to opravijo, se Ana opoteče in se ponovno zlekne na kavč.

Naslednje, kar sliši, je: »Kosilo!«

Opazuje, kam gredo ostali pacienti, in jim sledi. Zadiši po omaki za špagete, in ko pojé obed, nervoza in utrujenost malce popustita. Pri večerji je podobno, po njej pa je tako zelo utrujena, da pred sabo vidi le še posteljo. Uleže se in v trenutku zaspi. Sostanovalk ne opazi.

Zbudi jo glas medicinskega brata: »Dobro jutro, vstajanje!«

Ana je zelo utrujena, pravijo, da zaradi tablet. Kot zmahana cunja se odvleče v dnevno sobo, tam ji medicinski brat reče, naj se gre umit. Ko si umiva zobe, komaj drži ščetko v roki, tako slabotna je.

Pokličejo jih k zajtrku. Méd, maslo, kruh in bela kava. Trudi se, da bi vase spravila čim več.

Po zajtrku odtava nazaj v dnevno sobo, kjer se uleže na kavč. Čez približno dve uri jo pride poklicat medicinski brat in ji pove, da mora k psihiatru na vizito. Odvleče se k njegovim vratom. Potrka, izza vrat jo moški glas pokliče noter. Psihiatra sta dva. S pogledom jo premerita od nog do glave, eden ji veli, naj sede.

»Kako ste danes, gospodična Ana?« vpraša prvi psihiater.

»Komaj se premikam in z glasom imam zabavne štorije. Emancipacija, eeee … noben … neumen … katerokoli.«

»S kolegom sva se odločila, da rabiš večje in močnejše odmerke antipsihotikov,« reče drugi, »predpisala ti bova risperdal, visoko dozo, abilify, visoko dozo, in po potrebi lexaurin. Tablete boš zaužila takoj, ko prideš iz ordinacije. Potem bomo pa videli, kako naprej.«

Prvi psihiater doda: »Razumljivo je, da težko govorite, zato vas ne bova obremenjevala. Lahko greste.«

Ko se Ana vrne iz ordinacije, začne hoditi vzvratno. Vleče se kot megla.

»Zdravila, Ana,« jo opozori medicinski brat na hodniku.

Ana je poslušna, vzame tablete in jih popije z vodo.

Nekaj časa hodi vzvratno po hodniku, nato se vrne v dnevno sobo, se uleže in zaspi.

Zbudi jo šele klic: »Kosilo!«

Tudi po kosilu hodi vzvratno naokrog. Zaposleni na oddelku jo čudno gledajo in si zapisujejo opažanja o njenem vedenju.

Popoldan Ana sliši, da na hodniku zvoni telefon. Brez obotav­ljanja se oglasi.

Glas na drugi strani reče: »Prereži si žile, prasica!«

»Kdo ste vi in s katerega planeta?!« prestreljeno odvrne Ana.

»Jaz sem nebovredik in palindrom,« reče glas.

»Nehajte me nadlegovat, saj špuri so ziher notri in psihiatri doze zdravil,« reče Ana.

Mimo pride psihiater in nekaj trenutkov posluša Anin pogovor. V telefonu ni kartice, pa tudi zvoniti ni mogel.

Odloči se, da bo tem halucinacijam naredil konec. Iz rok ji vzame slušalko in jo odloži.

»Samo halucinirali ste, da vas nekdo kliče. Na drugi strani ni bilo nikogar. Prosim, pojdite nazaj v dnevno sobo ali pa se usedite sem na stol.«

Spalnice so čez dan zaprte in zaklenjene, da pacienti ne bi cele dneve preležali v posteljah. Ani za počitek ostane samo še dnevna soba z velikim kavčem.

Za popoldansko malico dobijo kos kruha in jabolko. Ani ni do hrane, zato se ne premakne iz dnevne sobe. Okrog pete ure jo neko dekle vpraša, ali bi šla z njo v kadilnico. Ana se odloči, da se ji bo pridružila. Še vedno hodi vzvratno in to se drugemu dekletu zdi zelo bizarno.

V kadilnici ji slednja ponudi cigareto. Ana jo vzame, si jo prižge in globoko vdihne. Izdihne. Počuti se bolje. Želi si verjeti, da bodo cigarete omilile tesnobo. Dekle ji pove, da kadi že kakih deset let, stara pa je trideset.



Za večerjo so špageti z zelenjavno omako. Ana pojé polovico, polovico pa pusti za vesoljce, če bodo lačni. Bežno opravi večerno toaleto, površno si umije zobe in obraz. Zaposleni kmalu odprejo spalnice. Mama ji je kupila tudi čepke za ušesa, če bi jo slučajno motil kak hrup, na primer glasno smrčanje. Na nočni polici čepkov ne najde, opazi jih šele na spalni polici cimre, starejše gospe.

»Kako si drznete krast moje stvari?!« kljubovalno reče.

»Bomboni so od vseh,« odvrne gospa.

Ana vzroji: »Ej, stara, vrni mi jih, ubila te bom, če jih ne daš nazaj, morgen šlim abrakadabra!«

Spravi se na gospo s klofutami, nakar pridejo medicinski bratje v družbi zdravnika. Ana vpije na ves glas in klofuta gospo, ta pa se nerodno brani z rokami. Medicinska brata Ano primeta vsak za eno roko in jo na silo peljeta v ordinacijo.

Ana globoko diha, ker se je zdrla na ves glas.

Psihiater jo na pol sleče in pripravi injekcijo: »Tako, Ana, to te bo pomirilo.«

Injekcijo ji da v zadnjo plat. Čez nekaj minut ji pove, da je dobila močno pomirjevalo in da bo verjetno dolgo spala. Ana je popolnoma mirna. Diha mirno. S pomočjo medicinskih bratov pride do sobe, pomagata ji zlesti na posteljo in tam v trenutku zaspi.

Naslednje jutro že navsezgodaj posije v sobo sonce. Ana odpre oči počasi, sprva se sploh ne zaveda, kje je. Potem se ji posveti – zdravi se na psihiatriji.

Medicinski brat pride budit bolnike in stvari potekajo enako kot vsak dan: zajtrk, jutranja toaleta, vizita. Ana je brez apetita. Zadeta je od večernih pomirjeval in od drugih zdravil, ki jih dobiva.

Sedi na stolu in čaka, da jo psihiater pokliče v ordinacijo. Vse kaže, da so vsi na vrsti pred njo. Naposled jo pokličejo. Ob psihiatrih tokrat sedi še mlajša ženska, specializantka psihiatrije. Glavni psihiater, tisti, ki jo je ves čas vikal, vpraša Ano, ali ima kaj proti, da pogovoru prisostvuje tudi ona. Ana odkima, ne moti je.

»Ana, ugotovili in videli smo, da včasih hodite vzvratno. Zakaj to počnete?«

»Bogsigavedi ali ona je rekla, da samo kolegi vzhajalna čokolada,« pove Ana.

»Ali še vedno slišite stvari in vidite prikazni?«

»Spoprijateljila sem se s klovneso Mirtin in z vesoljcem Flight3310.«

Trojica jo malo čudno gleda, kot da ne vejo, kaj sploh še vprašati.

»Danes popoldan vas bosta obiskala mama in oče, ki se vrača s službene poti,« ji reče glavni psihiater.

Ana ne pokaže nikakršnega čustva, strmi v prazno.

Na viziti ji psihiatri povečajo dozo antipsihotikov in ji dodajo še neke nove. Psihiater jo vpraša, zakaj je videti tako utrujena.

»Ker je emancipacija duhamorizacija lekcija pekcija.«

Vizita je zaključena.

Ana odtava proti dnevni sobi, kjer se znova uleže na kavč in zaspi.

Zbudi jo šele klic h kosilu. Danes imajo zelenjavno juho, čufte in krompirjev pire. Ana hrano na hitro stlači vase, bila je kar lačna. Misli, da je tako zaradi zdravil.

Končno napoči čas obiskov. Že na daleč vidi dve postavi, ki se približujeta, in takoj prepozna svoja starša. Mama plane proti njej, objame jo in jo poljubi na čelo.

»Kako si, hčerka moja ljuba?« reče.

»Dobro,« zdolgočaseno odgovori Ana.

Objame jo tudi oče in jo močno privije k sebi.

»Oh, mala moja, kaj se je vse dogajalo, ko me ni bilo v Sloveniji. Opravičujem se ti, ker me ni bilo zraven, da bi pomagal.«

Ana skomigne z rameni in reče: »Pač, tako to je.«

Starša sta prinesla dve čokoladici, bombone in čips.

Po petintridesetih minutah, v katerih so večinoma samo gledali obraze drug drugega, se starša poslovita in povesta, da jo bosta kmalu spet obiskala. Zasujeta jo s poljubi, potem pa odideta in Ana ostane sama.

Z nikomer se ne more družiti. Zdaj se je že navadila, da gre v kadilnico in tam pokadi nekaj cigaret. Kadilnica je umazana in smrdi. Ko vstopi, se ji prostor zazdi grozljiv.

Pozno popoldne, ko dobijo zdravila, vidi, kako močni medicinski bratje na silo odvedejo njeno cimro na injekcijo. Slednja je namreč zavračala zdravila.

Ženska vpije: »Pustite me, sama bom odločala, kaj bom dala v usta in česa ne. Pustite meeee!!!«

Začne jokati, psihiatri pa ji dajo dve injekciji v ritnico. Ko prime injekcija, je vpitja kmalu konec.

Ana je v dnevni sobi, kjer sliši moške glasove: »Prereži si žile, prasica. Nisi vredna, da živiš!«

Ano zmrazi, za trenutek jo obide slabost.

Glasovi nadaljujejo: »An ban pet podgan, žganjekuha in prašiči ob cesti, glodati makaronovo meso, ajda, ajde, bok s tabo.«

Ana ne razume, kaj ji hočejo povedati, zato se trudi, da bi do večera, ko bodo odklenili sobe za spanje, malo zadremala.

Po večerni toaleti pa vse do trenutka, ko gre spat, ima popolnoma hladno glavo. Njen obraz je brezizrazen. Občasno še hodi vzvratno, vendar čedalje manj.

To noč spi zelo dobro, zdravila so jo spet utrudila. Zunaj pih­lja vetrič, drugače pa je avgustovska noč tako topla, da imajo v sobah okna priprta, saj lahko samo tako dihajo malo bolj svež zrak.

Naslednji dan je spet sončen in vroč.

Ano zbudi glas medicinskega brata: »Dobro jutro!«

Skobaca se iz postelje, s težavo prime zobno ščetko, nanjo nanese zobno pasto in si začne drgniti zobe. Prav muči se. Ščetkanje zob gor in dol ni noben hec! Če ne želi imeti slabega zadaha, si pač mora umivati zobe. Če je le mogoče, si jih umije dvakrat na dan.

Ko pride iz kopalnice, vidi na hodniku fanta, ki drži levo roko visoko nad glavo. Čuden je. Roke nikakor ne spusti. Zasliši se tudi vpitje neke bolnice na koncu hodnika.

»Sraaanje! Pustite me, črni ljudje!« odmeva od zidov. Neki pacientki se je odpeljalo.

Po zajtrku se Ana odvleče do dnevne sobe in se namesti na kavču, kot bi hotela zaspati.

Dve uri zatem jo pokličejo v ordinacijo na vizito.

»Kako je z vašo utrujenostjo?« jo vpraša psihiater.

»Težko si umijem zobe,« mu ona potarna, »utrujena sem precej in Katjuša, Doplihar, naramnice.«

Psihiatra vesta, da težko spravi iz sebe karkoli razumljivega, zato je ne mučita z dodatnimi vprašanji.

»Danes te bomo poklicali na psihološko testiranje. Do takrat pa lahko ležiš na kavču v dnevni sobi.«

Ana razume in prikima, nato pa odide med ostale paciente v dnevno sobo.

Že čez slabe pol ure jo pokliče medicinski brat: »Ana, na testiranje moraš.«

Ana mu sledi skozi glavna vrata. Prvič v tem tednu zapusti oddelek. Povzpneta se v drugo nadstropje. Tam medicinski brat potrka na vrata, kjer piše dr. Medved, univ. dipl. psih.

»Naša Ana je z menoj, lahko pride naprej?«

»Seveda, kar naprej … Dober dan, gospodična!«

Ana zamomlja nekaj nerazločnega.

»No, Ana. Jaz ti bom zastavljal vprašanja, ti pa boš odgovorila nanja.«

Zanjo je to kar velik napor, zato deluje še bolj meglena, kot je v resnici.

Opraviti mora Rorschachov test in povedati, kaj vidi v packah na sliki. Niti sama ne razume, kaj odgovarja.

Ko zaključita, ji psiholog reče, da se lahko vrne na oddelek.

Zjutraj in zvečer dobi tri antipsihotike, dve pomirjevali in uspavalo po potrebi. Odmerki so zaradi hude oblike psihoze dokaj visoki, vendar se ji govor nenazadnje le izboljšuje, kar je dober znak in pomeni, da bo mogoče kmalu lahko odšla na polodprti oddelek.

Izmučena je.

Nov dan. Po jutranji toaleti, ki je zanjo zahtevna, spet vse poteka po starem: zajtrk, vizita in počivanje v dnevni sobi. Zadrogirana je, vendar se ji govor izboljšuje. Na viziti že lahko relativno razumljivo pove, kaj doživlja. Trije antipsihotiki učinkujejo.

»Danes sem si komaj umila zobe, zelo težko je to zame,« pove na viziti.

Psihiater jo vpraša: »Še vedno vidite vesoljce ali kaj drugega čudnega?«

»Ja, Alnes je vesoljka in mi je včipirala čip v glavo, da me sprem­ljajo, kje se gibljem. In potem še ta Sputnik 113, zaenkrat še podplutba na desni strani, zli duhovi in malomorgen rehabilitacije.«

»Kaj govorijo vesoljci?«

»Da naj si prerežem žile, da sem ničvredna in da me na vsakem koraku spremljajo.«

»Je to težko prenašati?«

»Hvalevredno, superca, Adidas cokle, prenašam že, prenašam, težko prenašam, težko je relativno težko definirati,« odvrne raztrgano.

»Ana, če se v naslednjih treh dneh vaše doživljanje ne bo izboljšalo, vam bomo zvišali dozo antipsihotikov ali pa predpisali še kakšne dodatne.«

Ana se začne na glas smejati.

Tudi psihiater se nasmehne: »Kaj je smešno?«

»Šelestenje listov na glavi!« mu pove.

Smejé odide iz ordinacije, zanjo je vizita zaključena. Zaspi na kavču v dnevni sobi.

Pri kosilu pojé vse, kar dobi. Moti jo, da jo na vsakem koraku opazujejo vesoljci.

Medicinskega brata in tehnika vpraša, ali ji lahko odpreta tuš kabino, da bi si umila lase. Medicinski brat to res naredi.

Ko ima Ana umito glavo, se medicinski brat vrne in pove, da jo pred vhodom v bolnišnico čaka rešilec, ki jo bo odpeljal na slikanje glave.

Ana se čudno počuti, ko zunaj, ob cesti, vidi ljudi. Kar nekaj časa je že na zaprtem oddelku, zato je to njen košček svobode. Dolgo je ni občutila.

V kliničnem centru jo takoj sprejmejo. V veliki sobi se mora uleči na nekakšno mizo in biti popolnoma mirna, ne sme se premikati.

Pregleda je hitro konec. Izvid bo nesla naravnost k psihiatru na kliniko. V roke dobi nekakšno sliko, na te stvari se ne spozna. Zvije jo v rolico in se z medicinskim bratom odpravi k rešilcu, ki ju čaka ob glavni cesti.

Na poti nazaj jo začne stiskati v duši. Postaja nervozna. Spet bo zaprta, nad njo bodo bogovi, kot pravi psihiatrom.

Oddelčnemu zdravniku izroči izvide. Ko si jih ta ogleduje, je zelo resen.

Potem se mu na obrazu zariše ciničen pogled: »No, Ana, vsaj ena dobra novica. Na možganih nimate nobenih posebnosti.«

Ana ne ve, ali naj bo vesela ali žalostna.

»Klicala vas je prijateljica Marjeta Podobnik. Pravi, da bi vas rada jutri obiskala, če je mogoče.«

Ana prikima. Malo že pogreša družbo, vendar na njenem obrazu ni posebnega izraza. Drži in vede se kot zombi.

»Dobili smo izvide psihološkega testiranja,« ji čez kakšno uro pove dežurni psihiater. »Izgleda, da imate psihotično mišljenje.«

Ana se glasno zasmeji in se ne neha smejati.

»To ni dobro, Ana,« reče psihiater. »Smo pa končno dobili vpogled v vaše doživljanje, ki se kaže tudi skozi vaše delovanje in obnašanje. Nekaj dni boste še pri nas na zaprtem, potem pa bomo videli.«

Ana zapleše na mestu in odide na večerjo, po zvočniku so ravno objavili, da je na vrsti.

Sirov burek ji ne tekne, zato poje samo polovico, pa saj zad­nje dni sploh ni lačna; verjetno zaradi zdravil, ki jih dobiva. Komaj čaka na naslednji dan, ko bo videla Marjeto, na oddelku se namreč ne druži z nikomer, popolnoma se je osamila. Ne pogovarja se z nikomer, nikogar ne gleda v oči, veliko časa ji vzamejo vesoljci, ki ji govorijo razne stvari. To noč zaspi s prisluhi.

Medicinski tehniki so paciente zbudili že ob sedmih, vendar jih je Ana preslišala. Ob osmih končno vstane, in namesto da bi si umila zobe in obraz, ne naredi ničesar. Enostavno nima moči za umivanje. Je pa napredovala glede hoje, ne hodi več vzvratno, kar si psihiatri razlagajo kot zmanjšanje psihotičnosti.

Viziti, na kateri ne zdrži prav dolgo, saj postane nervozna, kmalu sledi kosilo in potem še Marjetin obisk. Ana je vznemirjena, zato ne pojé veliko.

Medicinska sestra jo spodbuja: »Dajmo, Ana, še malo pojej, dobro je.«

Ne posluša je. Zapusti jedilnico in se usede na kavč v dnevni sobi. Sedi vzravnano, z nogami skupaj, popolnoma nepremično.

»Ti svinja, vedno vemo, kje si! Misliš, da si lepa, misliš si, da te gledajo, misliš si, misliš si, misliš si, misliš si, misliš.«

Ana na glasovne komentarje ne reagira. Še vedno stoično sedi na kavču in je videti prav čudno.

Točno ob treh ji javijo, da je prišla njena prijateljica Marjeta. Srečata se na hodniku. Marjeta je malce pretresena zaradi Aninega videza.

»Ojoj, draga Anči, spet se končno vidiva!«

Odideta v sobo, kjer se dobivajo obiskovalci in pacienti.

»Kako si, ljuba moja?« vpraša Marjeta.

»Dobro, ampak sem jezna na medicinske brate ...«

Marjeta je ne razume povsem, a vseeno prikima.

»Veš, Brigita ni zares tvoja dobra prijateljica. Vsem na faksu je raztrosila, da si na psihiatriji.«

Ana je brezizrazna, ne pokaže nobenih čustev.

Marjeta nadaljuje: »Tamle, na oddelku, sem vprašala, ali bi lahko šli ven do kavarnice, pa so rekli, da še nisi pripravljena.«

»Na živce mi gre, da o vsem odločajo,« pojasni Ana.

»Izvoli, prinesla sem ti čokoladice, ki jih imaš rada. Ne živciraj se preveč, to je samo začasno.«

»Hvala.«

Kakšne pol ure se pogovarjata, in ko Ana ne more več slediti pogovoru, saj ne ve, ali govorijo glasovi ali Marjeta, se počasi razideta. Marjeta ji obljubi, da jo bo še obiskala.

Pod vplivom glasov Ana odide v dnevno sobo, se uleže na kavč in zaspi.





III.




Ano so v psihiatrično kliniko hospitalizirali pred točno dvema tednoma. Dobivala je visoke odmerke treh različnih antipsihotikov in dvoje pomirjeval. Jemlje jih trikrat na dan, zjutraj, opoldan in zvečer. Omamljena je od njih in tudi od same bolezni.

Spet se je začela igrati z avtomobilčki. Na njeno željo ji jih je prinesla Marjeta. Pozitivno je, da se njen govor lepo popravlja in da to, kar govori, postopoma dobiva rep in glavo. Psihiatru lahko nazorno opiše, kaj se ji dogaja in kaj doživlja. Tudi vzvratno ne hodi več.

Po zajtrku se gre običajno igrat z avtomobilčki, in to kar v dnevni sobi. Ostalih pacientov ne opazi. Pogosto hodi kadit v kadilnico, da bi ji čas mineval hitreje. Včasih ves dan prespi na kavču v dnevni sobi. Njen obraz je uvel, lice brez izraza, ne kaže čustev, če pa jih, se neprimerno smeji ob kakšni opazki ali žalostni novici. Psihiatru da z nasmeškom vedeti, da se počuti slabo.

Ob koncu tretjega tedna na zaprtem oddelku si še vedno s težavo umiva zobe. Gor in dol in levo in desno, vsakič ista pesem, isti gibi. Mami ni všeč, da je začela kaditi, pa vendar ji kupuje cigarete, hoče ji pomagati. Tudi ona bi najbrž kadila, če bi bila zaprta in bi živela tako enolično življenje, kot ga živi Ana.

Nekega dne v poznem avgustu je na oddelku skupna vizita. Vsi pojasnjujejo, kako se počutijo: nekateri imajo govorne mot­nje, drugi živijo z občutkom, da jim ljudje hočejo slabo, in podobno. Ana potrpežljivo čaka, da pride na vrsto. Izkoristi trenutek in psihiatra vpraša, zakaj so ji predpisali toliko zdravil. Zdravnik ji odvrne, da ima resno bolezen in da krotitev njenih simptomov terja večje doze in tudi več različnih zdravil.

»Katero bolezen sploh imam?« jo zanima.

»Akutno psihozo v sklopu shizofrenije,« prikimajoče pojasni psihiater.

Ana se začne smejati in dela nepovezane grimase.

Popoldan živi v svojem svetu vesoljcev in vojakov, ki jo sprem­ljajo na vsakem koraku. Včasih se pogovarja z njimi, včasih vpije na njih, kar je navadnemu opazovalcu videti skrajno bizarno. V treh tednih je izgubila pet kilogramov, in njena mama, ki jo obiskuje vsak drugi ali tretji dan, je zaskrbljena. Že pred boleznijo je bila suha, zdaj pa je njena postava tako šibka, da bi jo lahko odpihnil piš vetra. Marjeta jo je obiskala vsega dvakrat, toda Ani je tudi za to precej vseeno, prijateljstvo ji ne pomeni praktično ničesar več. Najraje bi spala in se igrala z avtomobilčki.

Psihiatra vpraša, ali bi jo lahko občasno spustili na svež zrak, na primer v kavarnico, kjer se zbirajo obiskovalci in pacienti ali pa se pacienti družijo drug z drugim. Psihiater ji odvrne, da bodo to lahko naredili, in ji reče, da naj, kadar bi želela ven, samo pove medicinskemu tehniku, pa jo bo spustil ven. Ampak največ za pol ure, da si bo lahko na primer v kavarnici privoščila kavo ali kakšno drugo pijačo.

Ana začne peti in jokati.

Psihiatra se spogledata in si mislita: Ta bo pa še dolgo pri nas.

Nekega jutra na Anino posteljo navsezgodaj posije sonce. Ana počasi odpre oči, vendar jo zaslepi svetloba, nato pa zagleda obris dekleta srednje postave, starega okoli petindvajset let, s svetlimi lasmi. Sprva samo gledata druga drugo, potem pa Ana skoči iz postelje in se obuje. Dekle jo še vedno opazuje.

»Dobro jutro,« reče Ana.

Dekle se ji približa in se predstavi: »Jaz sem Barbara, me veseli.«

Nekaj na tej punci ji je všeč. Videti je razumevajoča in prijazna.

Radovednost ji ne da miru: »Kdaj si prišla na oddelek?«

»Ponoči. Zgleda, da bova cimri.«

Ani je to všeč, zasmeji se.

»Tukaj ne poznam nikogar,« reče Barbara, »upam, da bova prijateljici.«

Ani je ideja všeč, doslej namreč ni navezovala stikov z drugimi oskrbovanci.

»Moram se uredit, jutranja toaleta pa to, kmalu se vrnem,« reče Ana.

Vzame zobno pasto, ščetko in milo in se gre očedit. Petnajst minut kasneje se vrne v sobo, Barbara pa še vedno stoji na istem mestu kot prej.

»Se ti ne boš umila?« jo vpraša Ana.

»Ne, sem se že doma. Preden sem prišla na ta bedni kraj.«

»Si bila kdaj že hospitalizirana?«

»To je tretjič,« odvrne Barbara. »Že vem, kako grejo stvari tukaj.«

»Greva na zajtrk?« predlaga Ana.

»Lahko.«

Zajtrk z maslom, marmelado in belo kavo je Ani presenetljivo dober.

Po zajtrku sledi vizita, okrog pol enajste ure pa jo pokliče psihiater v ordinacijo.

»Dobro jutro, Ana, kako smo danes?«

Ani se je govor že precej izboljšal, zato povsem smiselno razloži, da je dobro spala in da se počuti v redu.

»Kaj pa vesoljci, vas še preganjajo?«

»V glavi imam čip in stalno me zasledujejo, vejo, kam grem.«

Sprva se obotavlja, potem pa mu pove tudi o jutranjem dogodku.

»Zjutraj sem dobila novo prijateljico. Barbara ji je ime, dali ste jo v mojo sobo, mislim, da se bova dobro razumeli.«

Psihiater jo pogleda izpod čela. »Upam, da se bosta dobro razumeli in da ne boš več cele dneve samo preležala na kavču. No, zdravil trenutno ne bi spreminjali, naj kar ostane, kot je,« reče in si nekaj zapiše v svoje dokumente.

Ana si želi na svež zrak, zato vpraša, ali bi jo lahko popoldan za pol ure ali pa eno uro spustili ven na kavo in mogoče na sprehod.

Psihiater se prime za brado: »Seveda, saj ste notri že slab mesec, kajne?«

Ana se glasno zasmeji in odide iz ordinacije.

V dnevni sobi najde Barbaro.

»Kako je bilo na viziti?« jo vpraša slednja.

»Odlično, popoldne me bojo za nekaj časa spustili ven.«

Ana tuhta, ali naj prijateljico povabi s sabo v kavarnico. V sebi je neodločna, vendar zbere pogum.

»Bi šla z mano na kavo?«

Barbara se predloga razveseli: »Seveda, rade volje!«

Po kosilu – zrezek s krompirjevim pirejem in omako – se mladi ženski odpravita ven. Psihiater pove medicinskemu tehniku, da je Ana lahko zunaj največ pol ure. Ko se odprejo vrata v prostost, jo zajame val navdušenja in ponovni občutek velike svobode.

»Zdaj pa naravnost v kavarnico, se strinjaš?« navdušeno reče Barbari. »Ful sem dobre volje!«

Barbara začne prepevati tako potihem, da jo sliši samo Ana.

Ana je vesela. Z novo prijateljico se bo lahko pogovarjala, hodila na cigarete in se igrala z avtomobilčki.

V kavarnici so ljudje, zato Ana naroči Barbari, naj se usede zunaj in jima prihrani prostor, medtem ko bo šla ona pogledat sladice in naročit pijačo.

»Jaz ne bi ničesar, zdajle mi ne paše,« se izjasni Barbara.

Ana si naroči kremšnito in kavo z mlekom.

Ko pride ven, sprva ne vidi Barbare, potem pa jo le opazi. Usedla se je na samo. Ko pogleda naokrog, se Ani zazdi, da se nekateri obiskovalci pogovarjajo sami s sabo in da se malce čud­no vedejo. Sklepa, da so bolniki z drugih oddelkov. Kremšnita ji paše, že dolgo ni jedla ničesar tako sladkega. Kava ji da nekaj moči in utrujenost se naglo zmanjša. Medtem ko jé, se ji Barbara prijazno nasmiha.

Ko pokonča kremšnito, vzame Barbara iz žepa cigarete in Ani eno ponudi. Ta jo zadovoljna vzame in si jo prižge. Enako naredi Barbara.

»Že dolgo kadiš?« jo vpraša.

»Kakšnih pet let,« odvrne Barbara.

»Jaz sem začela kaditi na oddelku, ker mi je bilo dolgčas. Vseeno mi je, kakšne so posledice, itak nimam posebne želje, da bi dolgo živela.«

Ano zanimajo tudi druge stvari o Barbari.

»Imaš kaj bratov in sester?«

»Ne, edinka sem, pa ti?«

»Jaz tudi,« reče Ana in se našobi. »Katera pa je tvoja diagnoza?«

»Shizofrenija,« odvrne Barbara.

»Si kaj študirala … oziroma še študiraš?«

»Gostinsko poklicno imam.«

Ana se ob tem spomni, kako je Brigita na faksu vsem razbobnala, da je Ana psihična bolnica, in da zdaj na angleškem oddelku vsi vedo, kje se nahaja, pa čeprav takrat, ko jim je Brigita to tvezila, sploh še ni bila tukaj. Počuti se osramočeno.

Barbara opazi, da je Ani neprijetno, zato spremeni temo pogovora: »Zakaj se igraš z avtomobilčki?«

Ana ne zna odgovoriti na vprašanje.

»Zato ker je ljubljanski župan zelo bogat. Kje pa živiš drugače?«

»V Novih Fužinah.«

»O, to je pa blizu. Jaz sem iz Jarš. Tudi ni daleč.«

Ana začne migati z nogami, čuti notranjo napetost. Pol ure prehitro mine.

»Vrniti bi se morali,« reče Barbara.

»Saj ne gledajo tako točno na uro. Časa imava dovolj še za en sprehod.«

Sprehodita se po območju psihiatrične klinike.

»Še vedno me nočejo dati na polodprti oddelek, ne vem, zakaj,« potarna Ana.

Barbara ji resno odvrne: »Ker si zelo bolna.«

Ano obide sram, vendar tega ne pokaže.

»Imaš kakšne prijatelje?« zanima Ano.

»Odkar sem bila hospitalizirana, so me vsi črtali iz svojih živ­ljenj,« pove Barbara.

»Jaz imam samo eno dobro prijateljico, Marjeto, vsi ostali pa … enako. Življenje je kruto. Tudi z mamo se ne razumeva najbolje, očeta pa itak vidim samo na vsake toliko časa.«

»Ej, pohiteti morava,« opozori Barbara.

Ana se prilagodi in pospeši korak.

Ko prideta na oddelek, jima medicinski tehnik z resnim glasom pove, da če bosta v prihodnje zamujali, ne bosta smeli več ven.

Ana postaja utrujena, zato reče Barbari: »Zdaj bi rada malo zaspala.«

Ta je razumevajoča: »Seveda, kasneje se bova spet družili …«

Ana jo hvaležno pogleda, se zlekne na kavč in zaspi.

Dve uri kasneje jo zbudi klic medicinskega tehnika: »Večerja!«

S težavo se skobaca s kavča in odide na hodnik iskat Barbaro, da bi šli skupaj na večerjo. Sprva je ne najde, zato je malo zmedena, na koncu pa pogleda še v kadilnico, kjer jo najde.

»Večerja je,« reče, »a greva skupaj?«

Barbara brez besed ugasne cigareto in gre z Ano.

Na meniju je mlečni gres, ki Ani še kar tekne, Barbara pa se krožnika komaj pritakne.

Po večerji bi šla slednja najraje spet kadit. Ana se strinja in gre z njo.

Barbara ji ponudi cigareto in Ana jo hlastno vzame.

»Kajenje me pomirja, nikoli ne bom nehala,« reče Barbara.

Podobno je z Ano. Tudi njo cigarete pomirjajo. Drugo cigareto sama ponudi Barbari.

Kadilnica je majhen prostor, po cigaretnem dimu smrdi tudi na hodniku. Vžigalnik visi na vrvici pred kadilnico, saj ga ne smejo imeti pri sebi, da ne bi česa zažgali.

V kadilnico pride močna ženska in se začne na glas pogovarjati sama s sabo.

Ano to moti. »Grem vem,« reče Barbari.

Barbara ji sledi iz kadilnice in na hodnik, kjer so trije stoli. Na enega se usede Ana, zraven nje pa Barbara.

»Kdaj, misliš, te bodo spustili na polodprti oddelek?« vpraša Ana.

Barbara se za nekaj trenutkov zamisli. »Glede na to, da sva obe precej bolni, mislim, da še vsaj par tednov ne,« odvrne.

»Ne vem, koliko časa bom še zdržala tukaj. Grozno utesnjeno se počutim. Jutri popoldan bom spet prosila za izhod. Aja, mogoče me obišče mama, že par dni se nisva videli …«

»Super,« reče Barbara in žalostno pogleda, »moja mami je že med angelci v nebesih.«

Ano stisne pri srcu, smili se ji to dekle manekenske postave. Ima zelo lepe, naravno svetle lase, visoka je približno 175 centimetrov in med hojo se prav lepo pozibava. Lahko bi hodila po modni pisti.

»Si kdaj dobila povabilo na kakšno manekensko avdicijo?« zanima Ano.

»Zakaj?«

»Ah, lepa si. V manekenstvu bi ti gotovo uspelo.«

Barbara jo hvaležno pogleda, kot bi ji kompliment dvignil samozavest.

»Mogoče bi morala res biti bolj vztrajna,« reče Barbara in pogleda v tla, »to ni lahek poklic.« »Saj pravim,« jo želi spodbuditi Ana, »naravno lepoto imaš.«

Po hodniku se zasliši glas: »Zdravila!«

Dekleti vstaneta in odideta proti ordinaciji, kjer jim dajejo zdravila. Ana zaužije tri antipsihotike in eno pomirjevalo, ne vidi pa, kaj je zaužila Barbara.

Ko so spet na hodniku, jo vpraša, katera zdravila jemlje.

»En antipsihotik in dva antidepresiva.«

Ani se zdi kombinacija malo čudna, saj Barbara niti malo ne deluje depresivna, ampak tega ne pove na glas.

»Jaz grem pod tuš in si umit zobe,« raje reče.

»Prav, se vidiva!«

Vrata od tuša ji odpre vesoljec Kravin in ob tem reče: »Ingver daj stari mami, cesta je pretočna.«

Pot tušem se prerivajo še drugi vesoljci, Ana pa kar stopi mednje in se začne tuširati, kot da jih ni. Ne pusti se motiti, čeprav sliši, kako se tudi na hodniku derejo za njo: »Ana je umazana in smrdi!«

Ko se obriše in obleče, gre mimo njih naravnost v dnevno sobo in jih povsem mirna pusti, naj vpijejo za njo. Na kavču sedi Barbara.

»Se ti ne boš umila?«

»Ne, včeraj sem se, ne ljubi se mi,« odvrne Barbara.

»Jaz sem pa tako zaspana, da bom šla takoj v posteljo, ko bodo odprli spalnice. Se bova jutri menili naprej,« pove Ana.

Zdravila so jo omamila. Sladko spi, sanja, da ima novo prijateljico. Ob njeni postelji je Barbarina postelja, kar ji zelo veliko pomeni.

Po zajtrku z Barbaro odideta po zdravila. Stalno spreminjajo odmerke, da bi ugotovili, katero zdravilo lahko Ani najbolj pomaga. Poplakne jih z vodo.

Na viziti psihiatroma pove brez zadržkov: »Imam premočna zdravila, počutim se zelo slabotno in mislim, da bi mi morali spremeniti doze.«

»Gospodična Ana torej misli, da ji to slabotnost povzročajo zdravila,« reče psihiater.

»Ja, nočem jih jemat.«

»V prvi vrsti se čudno počutite zaradi same bolezni,« ji pojasni psihiater.

»Ampak Barbara, ki je z mano v sobi, jemlje samo en antipsihotik, zato tudi ne izgleda kot kak zombi. Čisto v redu je.«

Psihiater ne ve natančno, o čem Ana govori. »Jemati morate zdravila, ki sva jih s kolegom predpisala, ne gre drugače, Ana. Poleg tega so vam zdravila že pomagala, zdaj vas vsaj razumemo, kaj govorite.«

Ana potrta odide iz ordinacije, za njo vstopi še Barbara.

Ana počaka prijateljico pred vrati. Deset minut kasneje pride Barbara ven.

»Greva kadit?« predlaga Ana.

»Mislim, da ima cigareta posebne sestavine, ki nam, shizofrenikom, pomagajo pri tesnobi in čudnem počutju,« reče Barbari, medtem ko vlečeta in puhata dim.

»Sigurno,« samozavestno odvrne Barbara.

V kadilnici je zakajeno, saj poleg njiju kadi še pet drugih pacientk, med njimi pa stopicajo tudi vesoljci. Ana se obnaša, kot da ne vidi nikogar, kot da je sama s prijateljico.

»Aja, danes pride na obisk moja mama, rada bi te predstavila,« reče.

»Neeeee … hm … jaz ne bi rada govorila z njo,« se zatakne Barbari.

Ano to preseneti: »Zakaj ne?«

Barbara odkimava, videti je odločena, da ne želi spoznati Anine mame.

»Prav, ne bom te silila. Kakor hočeš. Ampak ko bo mami šla, bi pa rada, da se igrava z avtomobilčki,« reče Ana.

»Okej, lahko,« privoli Barbara.

»Zmenjeno,« potrdi Ana in povleče dolg dim.

Med kosilom zasliši šelestenje listov, vendar si tega ne zna razložiti, saj na oddelku ni nobenih dreves, okna pa so zaprta. Zatem zasliši pritajeno hihitanje, ki iz minute v minuto postaja glasnejše. Ne razume, zakaj se ji ljudje posmehujejo.

»Nehajte,« jim reče, »nič smešnega ni na meni!«

»Pazi, pred tabo je prepad, spodrsnilo ti bo!« jo posvari glas.

Ana pogleda in res vidi prepad. Začne hoditi vzvratno, da ne bi padla vanj.

Ko prideta od kosila, Ana začne čakati mamo, Barbara pa nekam izgine.

Ko skozi vrata vstopi Anina mama, hči pohiti proti njej.

Mama jo sočutno objame: »Ljubica, kako si?«

»Oh, mami, dolgo te ni bilo. Vem, da imaš veliko dela, vseeno sem te pogrešala.«

Odideta v sobo za obiske. Mama se ji nasmiha, prinesla ji je njene najljubše čokoladne pralineje.

Ana ni videti dobro, ampak vseeno bolje kot zadnjič, ko ni mogla niti govoriti.

»Kaj počneš tukaj vse dneve?« zanima mamo.

»Utrujena sem zaradi zdravil. Veliko spim.«

»Rada bi govorila s psihiatrom, da mi malo povejo, kako je s tabo,« reče mama in pogleduje proti vratom ordinacije.

Ana nima nič proti.

»Notri je oddelčni, lahko vprašaš njega.«

»Ampak si pa dobre volje, je kaj novega? Ti mi povej …«

»Spoznala sem novo prijateljico, tega sem res vesela. Ime ji je Barbara. Pametna je in ful lepa. Skoraj vse stvari počneva skupaj. Tudi v kavarnico greva in na sprehod in podobno. Zdaj je lepše in lažje.«

»Ja, krasno, no!« je mama vesela zanjo. Potem se spomni: »Pa vesoljci?«

»Eh, nič, vedno nekaj vpijejo in me žalijo. Nadležni so. Zad­njič sem skoraj padla v prepad na hodniku.«

»Na hodniku … prepad?« vpraša mama nejeverno.

»Ja, skoraj sem padla vanj.«

Mamo to potre.

»Sem kaj takega rekla?«

»Ne, ljubica, nisi ti kriva, vse je v redu. Veseli me, da si dobila novo prijateljico, to je dobro. Prej nisi komunicirala z nikomer. Bomo videli, kaj bo rekel psihiater.«

Nekaj minut se še pogovarjata, potem mama stopi do pisarne in potrka.

Sliši se glas: »Naprej!«

Mama prikima Ani, vstopi in za sabo zapre vrata.

»Dober dan. Prišla sem se pozanimat o hčerki. Kako ji gre?«

»O, lepo, da ste prišli. Vas je že malo pogrešala, kaj?«

»Vidim, da zdaj spet govori logično, že nekaj časa ni bilo tako,« reče mama zadovoljno.

»Res je, ja, to drži. Stanje se je delno izboljšalo. Vseeno nas še vedno skrbijo nekateri vidiki njenega vedenja. Občasno hodi vzvratno, se na glas pogovarja z imaginarnimi osebami ali pa prepeva in se smeji brez posebnega razloga. Včasih tudi joka brez razloga.«

Mama posluša.

»Bizarne ideje, nenavadno vedenje, vidne in slušne halu­cinacije – vidi vesoljce in se z njimi pogovarja. Nekako predvidevamo, da bo na oddelku še nekaj tednov, potem pa bo šla verjetno na polodprti oddelek.«

»Ampak tukaj je skoraj kot zapor. Dolgo je že tukaj, ali ni res?« reče mama, hčerka se ji namreč smili.

»Naredili bomo vse, kar bo v naši moči.«

Na hodniku se mama poslovi od Ane, ki je spet nemirna in miga z nogami.

»Zdaj bom bolj redno prihajala,« ji mama zagotovi, ko jo objame. »Dijo, ljubica!« še reče in odide po hodniku.

»Adijo,« reče Ana, nato pa se ozre naokrog, saj pogreša Barbaro, ki je izginila neznano kam. Začne jo iskati po oddelku in jo najde na stolu na drugi strani hodnika.

»A je šla?« vpraša Barbara.

Ana prikima.

»Nisem se hotela vmešavat v vajine zadeve.«

»Komaj čakam, da …« Še preden Ana izreče stavek do konca, ji Barbara, kot da bi brala njene misli, pokaže avtomobilčke, ki jih je skrivala v svojem naročju. Ana je strašno vesela.

Odideta dnevno sobo, in ko se začneta igrati, ju ostale pacientke gledajo postrani.

Kar naj gledajo, si misli Ana, babe zmešane.

Igra je povsem otročja, Ana se obnaša, kot bi imela pet let.

V nekem trenutku pride mimo psihiater in počepne k igri: »Ali ni malo nenavadno, da se igraš z avtomobilčki?«

»Če je pa zanimivo,« odvrne Ana in ne pokaže nikakršnega sramu.

»Ampak običajni dvajsetletnik bi se sramoval, če bi se takole igral z avtomobilčki, ni res?«

Ana odkima. Njej se ne zdi; igranje je normalna in samoumevna stvar.

Po večerji pove Barbari, da bi rada zadremala na kavču, preden odprejo spalnice. Barbara je kot vedno razumevajoča in jo pusti na miru. Po večernem odmerku tablet Ana zaspi kot top. Zbudi se šele zjutraj.

Šit, si misli, spet kosmiči z mlekom. Stalno eno in isto.

Pozajtrkuje sama, Barbare ni na spregled. Po zajtrku jo gre iskat. Najde jo v kotu dnevne sobe, kjer si mrmra neko melodijo. Skupaj odideta po zdravila in na vizito. Tam ni nič novega. Ani so predpisali tri antipsihotike in pomirjevalo.

Dan vseeno ni navaden, saj imajo v dvorani na polodprtem oddelku dramsko predstavo študentov AGRFT-ja o družinskih odnosih. Na predstavo so vabljeni vsi, tudi tisti z zaprtega oddelka. Ana čuti neki zanos, saj bo končno lahko zapustila oddelek, pa čeprav samo za kakšno uro, kolikor traja predstava.

Toda eno uro po jutranjem zaužitju zdravil postane tesnobna. Ne zna si pojasniti, kaj se ji sploh dogaja. Čuti notranjo napetost, ki se širi od nog po trupu navzgor pa vse do glave. Sprva čisto počasi, potem vse hitreje in močneje.

Med sedenjem na kavču v dnevni sobi začne migati z nogami. Napetost se stopnjuje, nekakšna želja po stalnem premikanju in gibanju. Najprej premika noge, potem začne migati s celim telesom. Obrača glavo. V njej se širi hud nemir, ki ga ne razume. Tako intenziven je, da gre naravnost do psihiatra. Rada bi mu poskušala pojasniti, kaj občuti. Mogoče bo razumel on. Zdaj že skače, tako nemirna je. Ne zna se ustaviti in ne najde miru. Barbare ni nikjer. Zajame jo panika in miga že s celim telesom.

Močno potrka na psihiatrova vrata, a ji nihče ne odgovori. Verjetno ga ni na oddelku. Odide k medicinskim sestram. Povsem znervirana potrka na vrata. Končno se pojavi oddelčna sestra, ki takoj prepozna, da nekaj ni v redu.

»Kaj je, Ana?«

»Jaz, eeeeeee … ne morem … biti na … na … miru!«

»Kako to misliš?«

Ana je povsem pod vplivom tega zoprnega stanja.

»Počutim se, kot da bi me črvičilo po vsem telesu. Pomagajte, prosim!«

Sestra je podobne primere že videla: »Poklicala bom psihiatra ali pa specializantko, samo trenutek počakaj, ja?«

»Jaaa, pomagajte mi!«

Ana se vsa trese, nikakor ne more biti pri miru.

Kmalu prihiti na oddelek specializantka psihiatrije.

»Kaj se dogaja?«

»Jaz … znorela bom, vse bom razbila. Notranji nemir je prehud, ne zdržim več!« panično razloži Ana.

Specializantka predpiše tableto akinetona, ki jo Ana nemudoma zaužije.

»Brez skrbi, čez par minut bo bolje. Saj vam lahko povem, kaj se dogaja,« je prijazna specializantka. »To je akatizija. Potreba po nenehnem gibanju in stanje hude notranje napetosti. Zdravilo vam bo pomagalo, brez skrbi. Bilo bi tudi dobro, če bi šli na predstavo študentov, čeprav se začne že čez 15 minut. Videli boste, zdaj se boste počutili čedalje boljše …«

Ano še vedno trga napetost in notranji nemir, vendar čuti, da polagoma popuščata.

Nasproti ji prihiti Barbara in namigne, naj pohiti, saj se bo predstava kmalu začela.

Pred vhodom na oddelek se zbirajo pacienti in pacientke, Ana pa ima še vedno občutek, kot da se ji bo zmešalo; stalno miga – zdaj samo še z rokami –, a napetost se zares zmanjšuje.

Ko se z Barbaro končno usedeta, je že veliko bolje.

Predstava je ne zanima, saj se mora ukvarjati s počutjem. A glej ga, zlomka – pol ure kasneje je notranje žrtje, ki jo je tako kruto treslo, le še bled spomin! Ana se nenadoma zaloti, kako uživa v predstavi, toda zdaj je vsega skupaj hitro konec.

Ko se ozre nazaj proti vratom, je tam cirkuški klovn, ki obiskovalkam in obiskovalcem kaže izhod iz dvorane.

Z Barbaro sedita in čakata, da se ljudje premaknejo ven. Neizmerno je hvaležna oddelčni specializantki, da jo je odrešila muk.

»Hm, akatizija …« reče Barbara z začudenim pogledom, »prvič slišim za to sranje … pardon, stanje,« se zasmeji. »Je hudo, ne?«

»Zdelo se mi je, da bom začela kar razbijati vse, kar bom videla,« pojasni Ana.

»Še dobro, da je zdaj bolje. Vesela sem zate,« ji sočutno reče Barbara.

Ana ji je hvaležna za vsako spodbudno besedo. Res sta postali dobri prijateljici.

Gruča pacientov in pacientk se še vedno drenja proti izstop­nim vratom. Nekateri so v bolnišničnih uniformah oziroma spalnih srajcah, tisti z odprtih oddelkov pa imajo na sebi trenirke ali pa so oblečeni povsem običajno, v hlače in srajce.

Ko Ana vidi paciente z odprtega oddelka, ji postane težko pri srcu. Želi si biti na njihovem mestu, upa, da bo kmalu tam.

Pri kosilu ni o njeni tesnobi in nemiru ne duha ne sluha.

Popoldne ji specializantka pride povedat, da je akatizijo dobila zaradi antipsihotikov in da če se bo še kdaj tako počutila, mora čim prej povedati oddelčnemu psihiatru.

Ana to noč spi kot ubita. Kot bi ves dan fizično delala.

Medicinski brat že budi pacientke na oddelku. Približno petdeset je vseh skupaj, vendar se Ana druži samo z Barbaro. Po jutranji toaleti odide po zdravila, nakar sledi vizita.

Psihiater jo pokliče k sebi.

»Kako je, Ana?«

»V redu sem. Rada bi šla na polodprti oddelek – že en mesec sem zaprta tukaj.«

»Kaj pa vesoljci, kaj ti govorijo?« vpraša psihiater.

»Da sem neumna in da spadam v zavod Hrastovec,« odgovori.

»Še vedno nas skrbi, ker se igraš z avtomobilčki. To ni dober znak.«

Ana molči. Zdi se, da razmišlja o nečem popolnoma drugem. Videti je shujšana in odsotna.

Po viziti gre iskat Barbaro, saj ji je dolgčas. Ampak prijateljice ni nikjer. Pogleda na hodnik, v dnevno sobo, kopalnico, nikjer je ni. Čez približno pol ure pride Barbara v dnevno sobo in prisede k Ani. Oblečena je v alufolijo. Ano pogled na prijateljico pretrese.

»Kaj imaš na sebi, zakaj alufolija?«

»Vesoljcem preprečujem, da bi mi sledili in škodili. To je moj ščit.«

»Zelo bizarno je videti, ne pristaja ti.«

»Briga me, kako izgleda. To je edini način, da se ubranim vesoljcev.«

Ani se zdi zanimivo, da Barbarine alufolije ne komentira nihče drug na oddelku. Obnašajo se, kot da bi bila oblečena povsem normalno.

»Negativni signali ne pridejo skozi,« reče Barbara in pokaže na alufolijo.

»Ampak res izgleda čudno.«

»Vseeno mi je,« kljubuje Barbara.

Čez dan se družita, malo se igrata z avtomobilčki, malo hodita po hodniku gor in dol, pojesta zajtrk, kosilo in večerjo. Ana se medtem prijateljičine nove podobe že navadi. Alufolija se ji ne zdi več tako nenavadna.

Ta dan nima obiskov, ji pa medicinski tehnik pove, da je klicala Marjeta in spraševala, ali lahko pride naslednji dan na obisk in ali bi lahko šli z Ano za kakšne pol ure v kavarnico. Privolil je.

Ana je nad novico navdušena, spet se bo za nekaj časa rešila zapora.

Dan mine, kot bi mignil, Barbara pa je še vedno oblečena v alufolijo. Ana upa, da bo naslednji dan spet normalna. To je pa vseeno preveč …

Naslednje jutro poteka običajno. Ana se očedi, kmalu bo vizita. Ob zajtrku je sama, Barbare ni na spregled. Na viziti ji postavljajo enaka vprašanja kot vedno. Po mnenju psihiatrov je napredovala.

Odloči se, da bo poiskala Barbaro. V dnevni sobi je ne najde, potem temeljito prečeše hodnik, a je tudi tam ni. Postaja rahlo nervozna – kje je vendar?! Nekaj časa preživi sama v dnevni sobi, potem pa se odloči, da bo vprašala psihiatra, kaj se je zgodilo z njeno cimro.

Potrka in psihiater jo povabi naprej.

Ana je že očitno nemirna, prestopa se.

»Vprašala bi, kaj se je zgodilo z Barbaro. Je šla mogoče na drug oddelek?« vpraša zaskrbljeno.

Psihiater namršči čelo, rekoč: »Na oddelku nimamo in zadnje mesece tudi nismo imeli nobene Barbare.«

»Kaj?! Saj sem se vendar družila z njo vsak dan,« nervozno odgovori Ana.

»Draga Ana, skoraj se bojim povedati po resnici. Barbara, torej tvoja prijateljica, ne obstaja. To so bile tvoje vidne in slušne halucinacije. Videla si dekle, ki ne obstaja. Žal mi je,« s strahom odgovori psihiater.

Ana zavpije: »Kaaaaaj?! Lažete mi, lažete! Z njo sem se pogovarjala, se igrala in vse stvari sva počeli skupaj!« Postaja zelo nervozna.

Psihiater vse skupaj še enkrat ponovi.

Ana je na koncu z živci, zato z vso močjo udari po mizi in začne tolči in udrihati po njej.

»Prekleti lažnivec, lažeš mi, Barbara obstaja! Ubila te bom!«

Prime vazo z rožami, jo zaluča na tla in začne vpiti: »Barbara obstaja, kaj ste naredili z njo?! Kaj se dogaja?!«

Izgublja nadzor nad sabo. Stvari z mize in polic začne metati na tla, zraven pa vpije in kriči.

Psihiater gre na hodnik in pokliče medicinske tehnike.

Dva prideta in Ano med razgrajanjem primeta za roki in nogi in jo odneseta v posebno sobo. Ana na ves glas vpije: »Pustite me, hočem Barbaro! Pustite me!«

Psihiater ji takoj predpiše močna pomirjevala, ki jih vbrizgajo v eno od ritnic, nato pa jo zvežejo na posteljo.

Psihiater govori: »Ana, vedeti morate, da ste bolni in da ste imeli močne halucinacije, ki so se kazale v tem, da ste imeli imaginarno prijateljico. Žal mi je, ampak ta oseba ne obstaja. Ne obstaja, zapomnite si. Zdaj vsaj vemo, s kom ste se pogovarjali med igranjem z avtomobilčki.«

Pomirjevalo začne počasi delovati, Ana ne vpije več, postaja mirnejša. Počasi se začne zavedati, da Barbare ne bo več videla, in to jo navdaja s hudo žalostjo. Počuti se, kot bi izgubila dobro prijateljico.

Po štirih urah psihiater presodi, da je bila zvezana dovolj dolgo, in medicinski tehniki jo odvežejo. Ana se opoteče po hodniku do dnevne sobe. Začne jokati. Nikoli več ne bo videla Barbare. Ne more verjeti, da ji je psihiater rekel, da je bila le čudovit privid in da njuno prijateljstvo ni bilo resnično.

V naslednjih dneh se počuti obupno osamljeno in le še čaka, da jo bodo premestili na polodprti oddelek.

Zaradi blage depresije ji psihiater predpiše antidepresiv.

Ko jo sredi septembra obišče mama, ima Ana zaprtega oddelka že čez glavo. Mami plane v objem. Skupaj stopita do psihiatra.

Ko prideta v ordinacijo, psihiater prosi Ano, če se lahko z mamo glede nečesa osebnega pogovorita na štiri oči, in jo prosi, da ju pusti sama.

»Kako kaže s hčerko, je kaj novega?« vpraša mama, ko Ana odide.

»Bila je zelo bolna, saj veste … igrala se je z avtomobilčki in podobno. Govor je zdaj urejen, to je dober znak. Tisto, kar me še vedno skrbi … no … imela je imaginarno prijateljico. Skupaj sta počeli različne stvari – od pogovarjanja do izhodov v kavarnico in podobno.«

»Hm … O tem mi ni ničesar povedala,« je presenečena mama.

»Ampak glede na to, da Barbare v zadnjem času ni več v njeni glavi,« ostaja psihiater pozitiven, »je to potrditev, da lahko gre na polodprti oddelek. In to že ta teden! Pri nas je bila mesec in pol.«

Mama se razveseli: »Hvala vam, gospod psihiater. Hvaležna sem vam, ampak na prvi pogled se zdi, da je Ana še vedno zelo slabotna, mogoče zaradi zdravil?«

»Tudi to se bo sčasoma popravilo,« ji zagotovi psihiater. »V glavnem … jutri po viziti jo bomo premestili na polodprtega. Važno je, da nima več imaginarnih prijateljev.«

»Hvala vam za vse, kar ste naredili za Ano!«

Psihiater prikima.

Ko pride ven, mama ne more skriti navdušenja. Ani pove dobro novico, toda dekle je presenečeno. Za trenutek se na njenem obrazu izriše izraz sreče, takoj zatem pa je videti povsem hladna.

Nekaj časa se še družita, potem mama odide.

Jutri gre torej na drug oddelek …

Preostanek dneva preživi v kadilnici. Zadnje dneve kadi več kot prej.

Noč mine dobro.

Po zajtrku ima še zadnjič vizito pri psihiatru z zaprtega oddelka.

»No, Ana, pa je le prišel dan, ko greš na polodprti oddelek. Si vesela?« jo zdravnik vedro vpraša.

»Zelo sem vesela, hvala vam.«

»No, saj si sama zaslužna za to, da greš. Vidimo opazne pozitivne spremembe. Nimaš več tako močnih halucinacij, dobro govoriš in se dokaj spodobno obnašaš. Ampak nikakor ne pozabi jemati zdravil, drugače se bomo kmalu spet videli tukaj. Verjamem, da tega ne bi rada, kaj?«

Ana prikima.

»No, lepo se imej!«

»Hvala, tudi vi.«

Po viziti jo medicinski tehnik, skupaj z osebnimi stvarmi, odpelje na nov oddelek.

Preveva jo občutek svobode, zaveda se namreč, da bo šla lahko z oddelka na kavico ali sok večkrat na dan. Ko hodi po novem hodniku, jo nekateri pacienti lepo pozdravijo ali pa se celo rokujejo z njo.

Precej je lačna, zato z veseljem pride v prostor, kjer strežejo kosilo.

Po obedu pristopi k njej medicinski tehnik in ji pove, da bo imela prvo vizito šele v ponedeljek. Danes je petek in čez vikend tukaj ni vizit. Prav tako morajo pacienti prvi vikend ostati na oddelku, drugi vikend pa že lahko gredo tudi domov.

Ani se zdi zelo dobro, da je končno svobodna.

Čez vikend ostane na oddelku skoraj sama, saj so šli drugi večinoma domov. Vsak dan gre večkrat peš do kavarnice, kjer z užitkom sreba kavo in kadi.

V ponedeljek se zave, da vizite potekajo zelo drugače kot na zaprtem oddelku. V dnevni sobi se zberejo vsi z oddelka – pacienti, psihiater in medicinske sestre. Psihiater pokliče vsakega pacienta poimensko in ga vpraša, kako se počuti ta dan.

Ana ima še nekaj halucinacij v obliki glasov, prividov pa nima več nobenih. Še vedno jo boli, ko se spomni na prijateljico Barbaro, in še vedno ji ne gre v račun, da si je vse skupaj le domišljala.

Na zaprtem oddelku je bila mesec in pol, tukaj, na polodprtem oddelku, pa jo psihiater ves čas hvali, kako dobro napreduje in da bo šla za nagrado zelo kmalu domov. V psihiatrični bolniš­nici je vsega skupaj že dva meseca in pol.

Občasno sliši moške glasove, ki ji govorijo, naj si kupi ingver, ali pa ji šepetajo nerazumljive stvari, toda ti glasovi se vedno bolj izgubljajo v racionalnih mislih.

Na oddelku ne spozna pravih prijateljev, še vedno je zelo sramežljiva. Vseeno se kdaj pa kdaj pridruži skupini v kavarnici, če ravno naleti nanje. V družbi drugih pacientov je zelo redkobesedna. Odgovori kvečjemu s kakšno kratko besedo. »Ja.« »Res je.« »Se strinjam.« »Okej.«

Po mesecu dni ji psihiater pove radostno novico, da je dovolj napredovala in bo naslednji teden lahko odpuščena.

Že dolgo ni bila tako srečna in zadovoljna s sabo. Psihiatru mora obljubiti, da bo redno jemala zdravila, drugače se bo hitro vrnila, ker naj bi bila zdravila ključna za izboljšanje pri psihozah in drugih psihotičnih motnjah; polovica odpuščenih pacientov se v manj kot dveh letih vrne samo zato, ker niso redno jemali zdravil, so ji večkrat povedali.

Sama jemlje tri antipsihotike in antidepresiv, trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer. Zaradi zdravil ima zoprne prebavne težave, pomagajo ji s posebnim sirupom.

Na dan odpustitve je videti veliko bolje kot tedaj, ko je bila v psihotičnem stanju. Ne počuti se več kot zombi. Hodi vzravnano. Tudi glasov ni več, postopoma so izzveneli, izginili so. Niti živčna niti nemirna ni več.

Preden s starši odide domov, se poslovi od sopacientov, od osebja in seveda od psihiatra.





IV.




Po dolgem času Ana spi doma. Spi dobro, pogrešala je svojo udobno posteljo. Bolnišnične postelje so bile namreč trde, doma pa ima mehak jogi in to se na spanju pozna.

Naslednje jutro se zbudi ob pol osmih, podobno kot v bolnišnici. Preden je odšla od tam, ji je psihiater dal posebno škatlico za hranjenje zdravil – da jih slučajno ne bi pozabila vzeti ali da jih ne bi vzela preveč. Za to jutro ima že pripravljen odmerek. Tablete poplakne z vodo.

Še vedno ima težave z osebno higieno, zlasti z umivanjem zob.

V spodnjem nadstropju hiše najde v kuhinji mamo, ki priprav­lja zajtrk.

»Danes nisi šla v službo?« jo presenečeno vpraša Ana.

»Nisem, ker si doma in bom nekaj časa skrbela zate. S psihia­trom sva se tako dogovorila.«

Ana skomigne z rameni.

»Saj bi se čisto dobro znašla tudi sama,« je prepričana.

Mama ji poda skodelico z ovsenimi kosmiči in mlekom: »Na, to pojej, potem pa bom pripravila še jajca.«

»Ne vem, če bom toliko pojedla …«

»Boš, boš … Zajtrk je najpomembnejši obrok dneva.«

Po obilnem zajtrku se Ana usede na kavč v dnevni sobi in si grize ustnice. Sredina oktobra je, pred dvema tednoma se je začelo novo študijsko leto. Mama pride za njo v dnevno sobo.

»Ne sekiraj se zaradi študija,« reče, kot bi brala njene misli. »Eno leto lahko mirno pavziraš, da se spraviš k sebi. Zdaj še nisi čisto prava za predavanja, to je razumljivo.«

»Ampak tako lahko zamudim celo leto!«

Ani ni prav, toda globoko v sebi ve, da ni sposobna nadaljevati študija, saj ji kronično primanjkuje koncentracije.

V roke vzame časopis in ga poskuša brati. Bere in bere, toda na koncu se ne spomni, kaj je brala. Težko se skoncentrira in celo časopisni članki so zanjo prezahtevni. Sama pri sebi še ne ve, ali je to zaradi bolezni ali zaradi zdravil.

Prižge televizijo. Kmalu ugotovi, da je to lažje od branja. Vse do kosila gleda televizijske oddaje.

Mama ji svetuje, naj se uleže na kavč. »Ne zato, ker bi bila lena, ampak zato, ker mora biti vse čim bolj podobno bolnišnici. Vsaj prve dni. Kasneje se boš itak lahko dobila tudi s prijateljicami. Prijateljstva moraš negovati. Vem, da se je marsikaj spremenilo, ampak tiste, ki jih še lahko pokličeš, jih kar pokliči, ko boš želela. Marjeta te je večkrat obiskala v bolnišnici, pa ni te oprav­ljala naokoli. Lahko gresta v kino ali pa na plavanje …«

Ker je Brigita vsem na fakultetnem oddelku govorila, da je Ana znorela in da so jo zaprli na psihiatrijo, se boji vrniti v šolo. Tudi zaradi tega je srečna, da bo eno leto pavzirala in da je mama v njenem imenu uredila vse birokratske zadeve v zvezi s tem.

Ana z veseljem poje sojin zrezek s pečenim krompirjem. Res je lepo biti doma, pomisli. Očeta ni, v službi je. Ves čas. Dela in dela in dela. Poslovnež je, z goro obveznosti.

Po kosilu mama prinese zdravila. Zraven pristavi kozarec vode.

»Evo, zdravilčka …«

Ana se zaveda, da se je bolnišnice rešila samo zaradi zdravil. Odločena je, da jih bo redno jemala.

Popoldan preživi na kavču ob televiziji. Zaspi.

Zbudi jo mama, ko ji prinese večerne tabletke. Malo, čisto malo je še vedno zadeta od zdravil, ampak to je ne ovira več toliko kot na začetku. Mama ji svetuje, naj gre zgodaj spat, saj spanec pozitivno vpliva na psiho. Ana jo uboga in se odvleče do kopalnice, kjer si z veliko težavo umije zobe. Morala bi se oprhati, ampak to prestavi na naslednji dan.

Po zaužitju jutranje doze zdravil sklene, da bo poklicala Marjeto.

»Ja, srce moje, kako si? Si že prišla iz bolnice? Krasno. To je treba pa proslaviti!«

»Ampak ne smem piti niti malo alkohola … Niti kapljice.«

»Prav, seveda. Če ne drugega, vsaj vemo, da ne boš postala alkoholičarka, haha …«

»Kaj pa, če greva v kino? Mogoče je kaj dobrega?«

»Tudi prav. Gre lahko tudi Dominik?«

Ani to ni preveč všeč, ampak privoli.

»Kaj ko bi se dobili ob sedmih pred Kinom Center?«

»Zmenjeno. Prideva.«

Ni lahko trikrat dnevno jemati zdravila. Če je ne bi spomnila mama, bi jih po kosilu enostavno pozabila vzeti.

Mama je vesela, da bo Ana nadaljevala normalne aktivnosti in bo šla s prijateljico in njenim fantom v kino.

Ob šestih že čaka na avtobusni postaji, petnajst do sedmih pride do kina. Na panoju si ogleda razpored filmov.

Prime jo lakota. Notri je pult s kokicami in gaziranimi pijačami. Naroči si veliko porcijo in pepsi. Usede se in zamišljeno griz­lja kokice.

Ob dogovorjeni uri prideta skozi vrata Marjeta in Dominik. Marjeta ji steče nasproti in jo močno objame.

»Ob osmih je dobra kriminalka, lahko gremo gledat to.«

Dominik je za. Fant nima nobenih predsodkov do ljudi z duševnimi težavami, takoj jo sprejme kot sebi enako.

Ob pol osmih gredo v dvorano številka 2. Med čakanjem se pogovarjajo.

»Kako je bilo v bolnišnici?« zanima Dominika.

Ana je zadržana in občutljiva, na začetku se pretvarja, da ga ne sliši.

»Kaj se dogaja tam? Ne smeš povedat?«

»O svojih simptomih se nočem pogovarjati, ker je prehudo,« reče Ana.

Povrnejo se ji spomini na Barbaro in začne jokati.

»Oprosti, nisem hotel pritisnit na kak gumb …«

»Ma, daj no, ne sprašuj je, preveč čudnih spominov ima od tam,« ga Marjeta okrega.

»Oprosti. Res mi je žal …«

Ana se počuti kot nemočna žrtev.

Film je dolgočasen. Vsakih nekaj minut pogleda na uro, ker bi rada, da se čim prej konča. Šele ob zaključni špici se začne počutiti bolj sproščeno. Ker ni zmogla slediti logičnemu poteku filma, se počuti neumno in manjvredno. Ko odhajajo iz dvorane, sploh ne ve, kaj naj odgovori Marjeti, ki oba sprašuje, kakšen se jima je zdel film.

Na avtobusu razmišlja, ali bo lahko sploh še kdaj študirala. Skrbi jo za prihodnost. Marjeta je prvi letnik končala, zdaj je redno v drugem.

Naslednja dva tedna potekata dokaj enolično. Zjutraj, opoldne in zvečer mora Ana jemati zdravila, kar njena mama strogo nadzoruje. Popoldneve preleži na kavču pred televizijo ali pa surfa po internetu in posluša glasbo.

Prvega novembra dedek praznuje rojstni dan, zato Anino družino povabi na večerjo. Ana ga že dolgo ni videla in se veseli srečanja z njim. Starša sta kupila darilo, sama nima trenutno nobenih prihodkov.

Pri večerji se prijetno pogovarjajo. Ana spregovori le kakšno redko besedo, ampak se ima kljub temu lepo. Po večerji še malo posedijo, nakar postane nemirna. Ko to opazita oče in mama, je čas, da se poslovijo. Anina babica je pred leti umrla, zato je dedek ostal sam.

Med vožnjo domov se mama obrne proti Ani na zadnjem sedežu: »Jutri gremo prižgat svečke na grobove. Skušaj bit prisebna.«

Ana se razveseli predvsem zato, ker se rada vozi naokoli. Naj bo to vlak, avto ali avtobus, v vožnji vedno uživa.

Naslednji dan vse poteka po načrtih. Obiščejo pet grobov. Zapeljejo se celo do Savinjske doline.

Zvečer je Ana utrujena in kmalu zaspi.

Starša sta zelo zadovoljna, saj dobro funkcionira – kljub shizofreniji. Hvaležna sta zdravnikom, ker so zajezili bolezen.

V petek, slab teden kasneje, se oglasi Anin mobitel. Na zaslončku se izpiše Marjetino ime. Z Dominikom jo vzameta s sabo na zabavo v znan ljubljanski klub, če je za. Ana je neodločena, ampak že dolgo ni bila na zabavi.

»Ja, lahko. Rade volje.«

»Super, ob desetih te prideva iskat.«

»Prav, komaj čakam, se vidimo …«

Novica spravi v dobro voljo tudi Anina starša, saj je to znak, da njuna hči končno postaja normalna. Ob desetih sta še pokonci, in ko Marjeta pozvoni pri vratih, mama stisne Ano k sebi in ji zaželi, da se ima noro dobro. Ana obljubi, da bo pazila nase, si ogrne plašč in se s prijateljema napoti proti diskoteki.

Pri vhodu morajo plačati vstopnino. Iz notranjosti odzvanjajo zamolkli zvoki glasbe. Na plesišču jih hitro preplavi val navdušenja. Marjeta pleše tesno ob Dominiku, Ana pa miga na udarne ritme.

»Kaj boš pila?« vpraša Marjeta.

»Kokakolo,« zavpije Ana, da se jo sploh sliši.

Marjeta izgine s plesišča in se kmalu vrne nazaj s kokakolo in dvema vodkama. Ana se začne vse bolj ekstatično predajati ritmu, ki je kot droga. Kofein ji da dodatno moč, med plesom pa ne opazi fanta, ki jo radovedno opazuje.

Ob treh ponoči trojica še kar pleše in pleše. Tehno te spravi v trans, ne moreš se mu upreti. Fant, ki skrivoma opazuje Ano, se počasi približuje. Končno ga opazi tudi Ana in se začne počutiti neprijetno. Gleda jo. Nadvse počasi se ji plešoče približa in začne pred njo poplesavati.

Gledata drug drugega, nakar se fant nagne k njenemu ušesu in vpraša: »Kako ti je ime?«

Ana pomisli, da ga mogoče celo privlači, pa tudi on deluje nekako magnetno nanjo, zato odgovori: »Ana. Pa ti?«

Fant se nasmehne in pove: »David. Me veseli!«

Plešeta.

»Si prišla sama sem ali s kolegi?«

»Z dvema prijateljema,« odvrne in pokaže na Marjeto in Dominika.

»Pa ti, si sam?«

»Niti ne. Frend.«

David se Ani nasmiha, ona mu začne nasmehe vračati. Naenkrat jo prime za boke, zdaj se skupaj zibata v ritmu glasbe. Nima nobenih omembe vrednih izkušenj s fanti.

Ko Marjeta opazi, da se Ana objema z nekim tipom, se ji približa in jo vpraša, ali ji teži.

Ana ji z nasmehom na obrazu odkima. Počuti se odlično.

Marjeta je pomirjena, vrne se k Dominiku.

Ana in David sta že tako skupaj, da se njuni telesi skoraj v celoti dotikata drug drugega. Ana uživa kot že dolgo ne. Tipom po navadi ni bila posebno všeč.

Ura se približuje peti zjutraj in Marjeta ima plesa dovolj, zato sporoči Ani, da je čas, da gredo domov. Ana nad predlogom ni nič navdušena. Še bi plesala s tem Davidom. Marjeta je odločena, treba bo domov.

Ko David ugotovi, da bo Ana kmalu odšla, jo prime za nadlaket in se nagne k njej: »A bi se še kdaj videla? Mi daš številko?«

Ana je presenečena in vesela hkrati. Rade volje mu zdrdra svojo številko.

»Okej, te bom poklical, da si boš shranila mojo ...«

Res jo pokliče in Ana ima številko.

Nato se zgodi nekaj, česar si pred nekaj urami ne bi mogla predstavljati niti v sanjah. David jo strastno poljubi na usta.

»Glej, da se še vidiva! Drži se!«

Ani vzame sapo, zato samo zmedeno odgovori: »Ja, itak da se vidiva, čau!«

Na poti domov ji Marjeta navrže nekaj napotkov v zvezi s tipčki. Pojasni ji, da nikoli ne sme spati z njim že prvič ali drugič, ko se vidita, in da če tip punco sili v spolne odnose, se mu mora odločno upreti. Če je prehudo, naj ga brcne med noge. Marjeta upa, da je David pošten tip in da Ana ne bo prehitevala z zvezo.

Vse to Ana sicer že ve, a jo vseeno posluša. Neumna pa res ni. Pogruntala bi, če bi imel kaj za bregom, pa tudi ne misli preveč hitro spati z njim. Želi ga spoznati kot človeka.

Ko Ana pred hišo izstopi iz avtomobila, gre ven tudi Marjeta in jo nežno objame. Če bo ugotovila, da je tipček navadna zguba, ga mirno lahko zapusti, ji še položi na dušo.

Ko pride Ana v svojo sobo, bi se najraje zakopala v posteljo, a se mora prej stuširati. Po tuširanju in zagonetnem umivanju zob se pokrije z odejo in razmišlja o Davidu.

Kaj bo njegov naslednji korak? Kakšen je kot oseba? Jo bo imel rad ali si jo le želi v postelji za eno noč?

No, videla bo, ko bo za to čas. Zdaj bi rada samo spala, utrujena in izžeta je kot goba. Zaspi.

Ob devetih zjutraj mora vzeti zdravila, ki jih mama prinese v sobo.

»Ana, ljubica, zdravila moraš vzeti, jutranjo dozo. Saj boš lahko potem še spala.«

Ana komaj odpre oči. Zaspano pogoltne zdravila in v trenutku znova zaspi.

Mama jo nato zbudi za kosilo. Usede se na rob postelje.

»Kdaj ste pa prišli domov?«

»Okrog pol šestih zjutraj,« zaspano odgovori Ana.

»In kako je bilo?« vpraša mama.

Ana se spomni na Davida in ne ve, ali naj mami pove zanj. Obotavlja se. Odloči se, da bo podrobnosti zadržala zase.

»En … hm … dobro smo se imeli, plesali smo na tehno. Pila sem kokakolo, seveda nič alkohola.«

»Vesela sem, da se držiš dogovora. Za več let ti je alkohol prepovedan, saj veš.«

Po kosilu, ki je teknilo, jo mama spomni, da mora spet vzeti zdravila.

»Joj, pa te tablete. Saj bom čisto otopela zaradi njih,« potarna Ana.

»Brez njih so žal halucinacije, saj veš ...«

Ana se našobi, ampak hitro spet postane dobre volje, ko se spomni na Davida. Mogoče se bosta danes celo slišala. Srce ji igra.

Popoldne poležava na kavču pred televizijo in stalno preverja mobitel. Okrog petih se oglasi telefon in srce ji začne razbijati. Kliče jo Marjeta, ki se želi pogovarjati o prejšnjem večeru. Ana ji prizna, da pričakuje Davidov klic in želi, da jo on pokliče prvi. Marjeta ji še svetuje, naj bo pazljiva.

Po pogovoru Ano zmanjka za kakšno uro, nekaj čez sedmo pa jo res pokliče David.

»Halo?«

»Dober večer. David. Od včeraj, se spomniš?«

»Se, ja,« odvrne. »Kako si?«

»Skoraj ves dan sem prespal, zato kličem tako pozno.«

»Važno je samo, da si poklical,« mu reče in se sama pri sebi nasmehne.

»Lahko bi me tudi ti poklicala.«

»A imaš vedno takšne izkušnje, da dekleta kličejo prva tebe?« zanima Ano.

»Odvisno ...« je David v zadregi. »Bi šla v kino? Ali pa … samo na pijačo, če hočeš?«

»Lahko, ja,« je zadovoljna, »kino bo v redu. Sam izberi, kdaj in kaj bova gledala.«

»Prav. Potem predlagam, da greva pojutrišnjem gledat eno hit komedijo.«

»Dobro, se dobiva pred kinom ali …?«

»Nimam avta, ne morem te prit iskat, lahko pa se dobiva ob sedmih zvečer v Kinu Center. Ja?«

»Kul,« odvrne Ana.

»Torej pojutrišnjem. Uživaj, in se vidiva!« reče David.

»Ok, čau, čau,« odvrne Ana in pogovora je konec.

Naslednja dva dneva se odvijata v pričakovanju zmenka. Vesela je, popeva si melodije in se smehlja. Končno jo bo fant sprejel takšno, kot je v resnici.

Dva dneva kasneje se takoj po kosilu in opoldanski dozi zdravil začne pripravljati na zmenek. Stušira se, si umije lase in nanese maskaro. Na koncu se našminka. Pripravljena je.

Mamo prosi, če bi jo lahko peljala do Kina Center, in seveda ji mora ugoditi. Ko se z avtom približujeta kinu, Ana postaja nervozna. Mama to opazi, zato jo začne bodriti.

»Vse bo v redu, ne vznemirjaj se preveč.«

Ana ob dogovorjeni uri čaka v kavarni. On pride petnajst čez. Z nasmehom na obrazu stopi do Ane in jo stisne k sebi, kar jo malo zmede.

»Živjo, lepotička. Si v redu? Žal mi je, da sem zamudil, ampak busi so busi, saj veš …«

Usede se zraven nje.

K njima pristopi natakarica: »Kaj bosta?«

»Dvakrat veliko pivo,« izstreli David.

Ano stisne pri srcu.

»Jaz bi raje kokakolo.«

»Ne maraš piva?«

»Ne maram alkohola.«

»Ne veš, kaj zamujaš!« reče on samozavestno.

Razmišlja, ali bi mu povedala, da je duševna bolnica, vendar jo je tako sram, da to raje zadrži zase. Ne bi se dobro končalo.

»Kaj pa trava?« vpraša David.

»Ne, nisem je še poskusila,« mu odvrne.

»Ampak je dobro, ko si zadet, veš. Potem tudi eksov ne jemlješ?«

»Ne, tudi teh še nisem poskusila,« mu sramežljivo odgovori.

»No, potem imaš pa res srečo, da si spoznala mene.«

Naj mu vseeno pove, da je bila hospitalizirana na psihiatriji?

»S čim se pa kaj ukvarjaš, a že delaš?«

»Mah, pavziram na faksu, drugače študiram angleščino,« Ana zamišljeno pogleda v tla, »v prostem času pa … nič posebnega. Je pa to moj prvi zmenek …«

Na Davidovem obrazu se izriše nasmeh, ki deluje rahlo posmehovalno.

»Daj, daj. Tako lepa punca še ni imela fanta?«

»Ne vem, pač nisem taka, da bi hodila na zmenke. V glavnem sem se trudila za šolo in potem za študij, tako da niti ni bilo časa.«

»Potem sem tvoj prvi,« ponosno pove on. »Pridi, enega si grem zvit, mi boš družbo delala.«

David vstane, Ana pa okleva. Sprašuje se, kako bi marihuana vplivala na zdravila. Ampak ker jo je že povabil, povabilo sprejme in gre z njim.

Ko prideta ven, si Ana prižge cigareto, David pa džojnt.

»Na, poskusi ...« stegne zvitek proti njej, »dobro se boš počutila, boš videla.«

Ana neodločno vzame v roko džojnt in vdihne enkrat, dvakrat.

»No, kako je?« vpraša David nekaj trenutkov kasneje.

»V redu se počutim, malo zadeta, haha.«

»Na, še en dim ...«

Ana ponovno inhalira, nekoliko zadrži in nato izdihne. David se zraven smeji.

»Čez deset minut se začne film,« se ona spomni, »morava it.«

David se strinja. Na poti se ustavita pri kokicah in David kupi Ani veliko škatlo koruze in kokakolo, zase pa male kokice in kokakolo.

Film je zabavna komedija, dobro se nasmejeta. Zaradi marihuane Ana še posebej intenzivno dojema film.

Na sedežih jo David počasi prime za nogo, nežno, na lahko. Ani je všeč, da ga privlači, zato z roko seže proti njegovi. Primeta se in prepleteta prste.

»Kako ti je bil všeč film?« vpraša David, ko sta že zunaj.

»Super,« reče Ana, v mislih pa ima samo občutek, kako jo je David prijel za nogo in da sta se držala za roke, kar ji je bilo všeč. To mu tudi pove. David je ponosen, da je naredil dober vtis na svojo novo punco.

»Kdaj se bova spet dobila? In kje?« jo vpraša.

»Kaj pa jaz vem, ti povej, kje bi ti bilo najljubše,« reče Ana.

»V Murglah imajo starši hišo, v kateri nihče ne stanuje. Lahko se dobiva pri meni, kaj praviš?«

Ana je malo neodločna, vendar sprejme povabilo. »Prav, a rečeva pojutrišnjem?«

»Velja, pojutrišnjem. Daj, da ti na mobitel napišem naslov ...«

Ana mu izroči svoj telefon in on ji ob svojo številko vpiše še hišni naslov.

»Ob šestih popoldan? Bo to v redu?« jo vpraša.

»Prav, velja, pridem. Se že veselim …« mu odvrne.

Za konec David poskrbi za presenečenje – Ano poljubi na ustnice. Ona se obotavlja, ali bi mu poljub vrnila. Poljubi ga nazaj. Zdi se ji, da sta prav prisrčen par.

»No, ljubica, se vidiva čez dva dni, komaj čakam,« reče David. »Čau, lepo bodi, misli kaj name!«

Ana se nasmehne. »Dijo!«

Ko David odide, Ana pokliče mamo, naj jo pride iskat.

Ko se vozita domov, je dekle presenetljivo tiho, ničesar noče povedati o tem, s kom je bila na zmenku. Mama sklene, da ne bo silila vanjo. Važno, da se je imela lepo.

Ko prispeta domov, je doma oče.

»Oči, končno si tukaj!«

»Trenutno mi res ni treba biti v službi, zato sem si vzel malo časa za svojo hčerko edinko.«

Mama predlaga, da bi igrali tarok.

Preživijo lep preostanek večera.

»Joj, Ana, kako si lahko pozabila tablete?!« se mama spomni ob enajstih in kar stisne jo pri srcu.

»Če pa sem bila v kinu. Nisem mislila na to.«

Mama ji razočarano pripravi tablete.

Zaradi trave je Ana še vedno rahlo zadeta, ampak nič dramatičnega.

Umit se gre. Umivanje zob, ki je zanjo ena najtežjih stvari, tokrat opravi s popolno lahkoto, zaveda se namreč, da so fantom všeč lepi beli zobje. Na Davida želi narediti vtis, zato se stušira in si privošči nego telesa.

Utrujena je, verjetno jo je zdelala trema, ki jo je imela pred zmenkom. Zaspi isto minuto, ko leže v posteljo.

Sredi noči se zbudi, tišči jo na stranišče.

Glasov nima več. Zadovoljna nazaj zaspi.

Naslednji dan jo zbudi mama: »Dobro jutro, sončece. Zajtrk!«

»Mami, ne delaj si toliko dela zaradi mene, saj lahko sama poskrbim zase. Lahko greš nazaj v službo, ne rabiš več bolniške zaradi mene. To je razvajanje …«

Mama se zamisli. »Res misliš, da bi lahko sama pazila nase?«

»Seveda, saj imam zdravila in škatlico – vedela bom, ali sem jih vzela ali ne.«

Ani zajtrk tekne, popečena jajčka na oko, toast in bela kava.

»No, kaj je še treba narediti?« vpraša mama.

»Vzeti zdravila!« odvrne Ana evforično in pogoltne tablete s kozarcem vode.

Očeta spet ni doma, Ana se sprašuje, ali ima kakšno afero. Upa seveda, da ima res toliko dela. No, prejšnji večer je vendarle bil doma in so igrali tarok. V bolnišnici jo je obiskal samo nekajkrat, vseeno pa ona ve, da ga skrbi zanjo.

Po zajtrku se zlekne pred televizor.

V dnevno sobo pride mama: »Ana, nekaj se morava pogovoriti.«

»Ja?«

»To, da skoraj ves dan ležiš pred televizorjem, ti po mojem ne koristi najbolj. Dobro bi bilo, da bi šla vsaj za kakšne pol ure vsak dan na sprehod, kaj praviš? Ja, psa pač nimamo, da bi ga peljala na sprehod, ampak bi ti vseeno dobro delo. Svež zrak je pomemben, ležanje pred televizorjem pa poneumlja. Kaj praviš? In to ne glede na vreme …«

Ani predlog ni najbolj všeč, ampak ja, če dobro premisli, se bo pred televizorjem samo zredila, tega pa tudi ne bi želela. Davidu hoče biti všeč, on pa je gotovo že imel punce, ki so bile fit.

»Prav, bom šla vsak dan za najmanj pol ure na sprehod, to je v redu.«

Mama je vidno zadovoljna.

»Že danes, ne?«

»Veš kaj, grem kar zdaj, itak ni nič posebnega na televiziji,« odločno reče Ana, vstane s kavča in se gre obleč.

Mami se zdi dobro, hči je nemara res pripravljena, da poskrbi zase.

Zunaj je hladno, zato si Ana obleče podloženo jakno.

Ko pride ven, pogleda na uro, da bi merila, koliko časa bo hodila.

Petnajst minut kasneje zagleda Sanjo, še eno študentko angleščine, ki ji prihaja naproti. Na faksu sta se nekajkrat družili. Ana misli, da je zaradi njene hospitalizacije ne bo hotela prepoznati, ampak je pozitivno presenečena.

»Ooo, Anči, kje si ti? Kar naenkrat te ni bilo več na predavanja ... Saj vem, da si bila v bolnišnici, Brigita nam je vse to natrobezljala, ampak ... Si za sok?«

Sanja sije neko prijaznost, zato se Ana strinja. Zavijeta v najbližji lokal.

»Saj je tako, da psihični bolniki ne smete piti alkohola, ane?« zvedavo vpraša Sanja.

»Ja, zaradi zdravil …«

Obe naročita sok s smetano.

»Kaj je drugače novega pri tebi, dobro izgledaš …« zanima Sanjo.

»Nič posebnega. Veliko sem na kavču in gledam televizijo. Raje mi ti povej, kaj je novega na angleščini.«

»Joj, ogromno! Robert ima povprečno oceno deset – kdo bi si mislil, pa tak kreten!«

»Ti si že v drugem letniku?« vpraša Ana.

»Ja, moram se pohvaliti, normalno sem končala prvega,« je ponosna Sanja. »Drugače pa nič. Komaj čakamo, da prideš nazaj. Že veš, kdaj bo to?«

»Ne, trenutno imam še zelo slabo koncentracijo, tako da se ne morem učit. Bom videla, kaj bo prinesel čas. Sigurno pa nameravam nadaljevati prvi letnik, nimam še vseh izpitov. Ampak ja, na žalost ne bom več z vami ...«

Obe sta malo žalostni.

»Nič hudega, saj se bomo vseeno družili kdaj vmes, ko ne bo predavanj. Aja, pa tista stroga – Veličkova – je šla v pokoj, tega ti še nisem povedala ...« še doda Sanja.

Ani odleže, ta je bila res zahtevna.

Ko spijeta sok, mora Sanja v trgovino, Ana pa se vrne domov na kavč.

Popoldne jo večkrat zaščemi v trebuhu, ko se spomni, da bo naslednji dan obiskala Davida. Metuljčki letijo, kar je nadvse prijetno.

Z mamo gledata televizijo.

»Odločila sem se, da grem pojutrišnjem spet v službo. Prav si imela, moram te pustit, da se naučiš poskrbeti zase. Sem pa ved­no tukaj, če boš kaj rabila, to pa itak veš ...«

Ana je vesela, da se bo mama vrnila v službo in da bo spet bolj samostojna.

Zvečer gre spat zelo zgodaj, saj želi biti naslednji dan čim bolj čila in polna življenja. Ob Davidu ne sme biti v njej niti kančka zombija!

Prebudi jo jutranji hlad in urno se skobaca iz postelje. Popoldan se bo naličila in si uredila obrvi. Po zajtrku, ki ji ga je zadnjič pripravila mama, vzame tablete za svojo psihozo.

Mama čuti, da je Ana precej prešerno razpoložena.

»Nekam dobre volje si danes, kaj?«

Ana si ne upa povedati, da bo popoldan obiskala fanta.

»Ah, nič ni, tako jutro pač,« reče sramežljivo.

»Ali danes kam greš?«

»K Marjeti, ja. Hotela sem te vprašat, ali bi lahko en dan prespala pri njej.«

»Hm. Lahko prespiš pri njej, samo glej, da boš vzela s sabo dovolj zdravil iz škatlice.«

»Seveda bom. Saj jih jemljem redno. Jih bom pač več dala v škatlico.«

Znova kosita sami. Oče ima nujne opravke v službi, torej vse po starem. Jesta špinačo s pirejem in piščančje krokete. Ana sklene, da bo šla k Davidu s taksijem.

Okrog četrte ure se začne ličiti in oblikovati obrvi. Želi biti čim lepša.

Ko jo mama zagleda, presenečeno blekne: »Zakaj se pa tako močno ličiš, saj greš samo do Marjete?«

»Zase se rihtam, rada sem lepa in urejena.«

Mami se zdi sumljivo. Ničesar ne reče, sprašuje pa se, ali gre punca mogoče h kakšnemu fantu. Bi ji povedala ali ji ne bi, če bi šla na zmenek? Saj si vse povesta. Zdi se ji čudno. Naj jo vpraša, ko se bo vrnila domov? Počuti se izigrano. Kaj pa, če bi poklicala Marjeto in jo kar neposredno vprašala, ali je Ana namenjena k njej? Radovednost ji ne da miru.

Ko Ana odide, mama res pokliče Marjeto.

»Halo?«

»Dober dan, Anina mama tukaj, govorim z Marjeto?«

»O, dober dan, ja, Marjeta tukaj, kako ... a je vse v redu z Ano?«

»Kličem samo zato, ker je rekla, da bo danes prespala pri tebi. Pa se mi je vseeno malo zdelo čudno, sem hotela samo preveriti, ali je to res. Da ne bi bilo kaj narobe, saj veš ... da bi res vzela tablete, ki jih mora.«

»O, ja,« Marjeta takoj sprevidi, za kaj gre, saj ji je Ana povedala, da bo obiskala Davida, »pri meni bo spala danes, ja. Jo bom tudi jaz spomnila na tablete, ni problema.«

Mami odleže.

»No, me veseli, hvala, da si pozorna do nje. No, lepo se imejta in na svidenje.«

»Na svidenje.«

Ana se s taksijem približuje hiši, v kateri jo čaka David. Postaja nemirna. Ko avto ustavi pred veliko hišo, plača in se poslovi. Gre proti vhodnim vratom in pozvoni na zvonec. Odpre ji David, ki se ji zdi še lepši kot v klubu. Igra ji srce.

»Končno se spet vidiva. Si me kaj pogrešala?«

»Od jutra do večera sem mislila samo nate,« mu odvrne zaljubljeno.

Davidu je odgovor všeč.

»Pridi naprej.«

Ko prideta noter, je na mizi skuhana kava in dve skodelici.

»Piješ kavo?« jo vpraša.

»Ja.«

David nalije kavo tudi njej. Medtem ko srkata toplo pijačo, jo prime za roko in jo začne nežno božati. Ana vzdrhti. Želi si ga še bližje.

»Ti je mami dovolila, da prideš sem?« jo vpraša.

»Nisem ji povedala, da bom prespala pri tipu. Rekla sem, da grem k prijateljici, nisem si upala.«

»Pa saj si dovolj stara, da prespiš pri tipu.«

Ponudi ji princeskine krofe.

Ana enega vzame in ga poje s stilom.

David prižge televizijo. Usede se poleg Ane in se zastrmi vanjo.

»Kaj je? A je kaj posebnega na meni?«

»Ti si posebna,« ji odvrne. Nagne se proti njej in jo poljubi na ustnice. Ana sprva ne reagira, potem ponovi poljub. Začneta se poljubljati.

»Pridi, greva v spalnico,« predlaga David.

Ko hodita proti spalnici, se vedno bolj strastno poljubljata. V spalnici jo začne slačiti. Tudi sam odvrže oblačila na tla. Kmalu sta gola. Uležeta se v posteljo in David jo začne poljubljati po telesu. Ana skuša uživati. David vzame kondom. Ljubita se.

Po končanem ljubljenju obležita na postelji. Ona se počuti ponosno. Čeprav je bilo zanjo prvič, ni nič krvavela. Tudi David je ponosen, da je Ano pripeljal do orgazma.

Ana je še vedno gola, in ker se začne počutiti preveč pusto, se začne oblačiti. Na obrazu ima nasmeh. Presenetljivo všeč ji je. Seks.

»Raje si obleci pižamo. Saj boš prespala, kaj?«

Prikima: »Bom. No, daj mi pižamo.«

David vstane iz postelje in začne iskati primerno spalno srajco za Ano. Ko najde pravo, ji jo da in reče, da se lahko obleče.

»Sem bil res tvoj prvi?«

»Jap. Čudno, da nisem krvavela.«

»To je tudi meni čudno.«

Ana pomisli, da mora imeti veliko izkušenj s puncami.

»Koliko si jih v resnici imel?«

»Kaj jaz vem, osem, devet, je to preveč?«

»Vsekakor me prekašaš.«

Ana postaja utrujena, pove, da bi šla spat. Še prej mora opraviti večerno toaleto, kar pomeni, da bo zdravila skrivoma vzela v kopalnici.

David ji pokaže, kje je kopalnica, in Ana se zaklene vanjo. Odpre škatlo z zdravili in jih zaužije z nekaj požirki vode. Nato si odstrani maskaro in umije zobe. Stuširala se ne bo, ker želi čim dlje obdržati Davidov vonj na svojem telesu. Ko pride do spalnice, David že spi. Poljubi ga na lice in se zavije v posteljo. Sprašuje se, ali bosta seksala tudi zjutraj. Razmišlja tudi, ali bo to prava zveza ali samo seks za eno noč. Želela bi si, da bi postal njen fant. To bi bilo res lepo. Ampak ne sme preveč upati, saj lahko hitro postane razočarana. Bo, kar bo. Zatem tudi sama zaspi.

Zjutraj se zbudi navsezgodaj in takoj vzame tablete. Ko se vrne v spalnico, David še spi. Potiho si pripravi stvari in odide iz stanovanja.

Domov pride okoli devetih, pripelje jo taksi.

Mama jo že čaka, danes je zadnji dan bolniške odsotnosti.

»Kako je bilo?«

»Super, družabne igre sva se šli.«

Ko pride v svojo sobo, takoj pokliče Marjeto. Ta ji pove, da jo je mama klicala, vendar je ni izdala. Ana se ji iskreno zahvali. Marjeta reče, da je dovolj stara, da ima lahko fanta, s katerim spi, zato ne bi bilo nič narobe, če mami pove za to. Seveda, povedala bo, ko bo na to pripravljena.

Zmenita se, da bodo šli čez vikend spet žurat. Tokrat naj bi Ana prišla z Davidom.

Kasneje ji mama pove, da ima naslednji dan psihiatrični pregled pri znanem psihiatru. Ani je to odveč, saj se počuti zelo dobro in ne vidi razloga, da bi šla ponovno k zdravniku. Ampak dobro, kar je treba, je treba.

Dan preživi aktivno, popoldne se celo obleče v trenirko in gre teč za dobre pol ure.

Mami je všeč, da Ana postaja normalna in da skrbi zase.

Zvečer pride oče in spet igrajo tarok.

Nov dan, nove obveznosti. Ob enajstih ima Ana kontrolni pregled, vendar mora iti sama, mama je v službi.

Na avtobusu razmišlja, kaj naj psihiatru sploh pove.

V čakalnici je pet ljudi.

»No, Ana, kako je zunaj, na prostosti?« zanima strokovnjaka.

»Dobro. Odlično se počutim, nobenih težav,« mu pove.

Psihiater jo nejeverno pogleda: »Ja?«

»Ja,« je Ana suverena.

»Redno jemljete zdravila?«

»Redno, seveda. Imam škatlico in točno vem, kdaj jih moram vzeti.«

Pogovorita se tudi o tem, kaj dela čez dan in kako je kaj z njenim družabnim življenjem, nato pa jo psihiater preseneti z nasvetom: »Veš, mislim, da bi bilo koristno, če bi se vključila v kakšno podporno skupino za osebe s psihozo. Imamo zelo pozitivne izkušnje, ljudje se redko vrnejo nazaj v bolnišnico, ker se tam lahko normalno in iskreno pogovarjajo in družijo. Bi se pridružila?«

Ana malo razmišlja, nato sklene: »Prav, ja.«

Psihiater ji na listek napiše naslov, kjer se srečujejo, in urnik seans.

Ana se mu zahvali, vzame listič in se poslovi.

Vesela je, da ni bilo ne duha ne sluha o ponovni hospitalizaciji, je pa tudi res, da je z njo zdaj vse v redu.

Ko pride domov, olupi krompir, saj ji je mama naročila, naj počasi začne kuhati. Mama bo skuhala do konca.

Naslednji psihiatrični pregled ima čez tri tedne. Sprašuje se, kako se bo počutila takrat. Skeptična je do zdravil, globoko v sebi ne verjame, da so ji pomagala do remisije. Še sama ne ve, zakaj, a temu preprosto ne zna verjeti.

Mama se vrne okoli treh. Objameta se.

»Kako je bilo pri psihiatru?«

»Dobro, nič posebnega. Rekel je, da sem čisto v redu, ampak da moram nujno jemat zdravila, drugače bo šlo na slabše. In na podporno skupino bom začela hodit.«

»Pa boš res šla?« zanima mamo, ki se ji to zdi zelo v redu.

»Bom. Saj če mi ne bo všeč, pa ne bom hodila,« reče Ana.

Po kosilu gre na hitri sprehod, ven, na mraz. Poskuša se gibati ne glede na vreme. Na list je napisala, kdaj in kje bo podporna skupina. Na urniku je že naslednji dan ob šestih popoldan. Mama je izjemno ponosna nanjo.

Ko se vrne z rekreacije, si obleče nov pulover, ki ji ga je mama kupila za novo leto. Pogleda mobitel in vidi, da je ni nihče poklical. Tudi sporočila ni nobenega. Sumi, da jo je David izkoristil samo za seks in da mu zdaj ni več do nje. Vsaj sporočilo bi ji lahko poslal. Užalosti jo. Dovolj je inteligentna, da ve, kako potekajo stvari. Nekateri tipi samo izkoristijo punce. Upa, da David ni takšen. Če je do večera ne bo poklical, ga bo poklicala ona.

David je do večera še kar ne pokliče. Zdaj se mrzlično sprašuje, ali naj ga pusti na miru ali naj ga vseeno pokliče sama.

V telefonu poišče njegovo ime, vendar ne pritisne gumba. Razočarana vrže mobitel na posteljo in se uleže. Počuti se izdano. Pa saj jo bo poklical, brez dvoma.

Zunaj je že precej mrzlo, v mestu bodo kmalu prižgali novoletne lučke.

Po telefonu se dogovarja z Marjeto, kje bodo silvestrovali. Marjeta predlaga, da bi praznovali v središču Ljubljane, na prostem, potem bi šli žurat. Ana mora razmisliti, vse je namreč odvisno od tega, kaj bo hotel David. Prilagodila se mu bo.

Zvečer vzame tablete in se stušira.

Iz napol odprtega okna veje hlad, ki jo zbudi. Ura je devet zjutraj.

»Joj, zdravila!« je njena prva misel. Zdaj se je že navadila in natančno ve, katera zdravila, koliko in kdaj jih mora zaužiti. Po higienskem ritualu gre gledat televizijo, vendar ni zbrana, saj jo vznemirja skupina, ki se je bo udeležila.

Za kosilo si segreje pripravljeno konzervo, za zraven pa si odreže svež kruh, ki ga je kupila zjutraj.

Na postaji počaka avtobus do centra. Prižge si cigareto. Odkar je prišla iz bolnišnice, v resnici kadi zelo malo.

V mestu začne iskati pravi naslov. Ko najde pravo stavbo, je kar malo zmedena, ne predstavlja si namreč, kako bo vse skupaj videti. Pred vhodom na srečo vidi fanta, ki kadi. Opogumi se in stopi do njega.

»Živjo, a je tukaj mogoče podporna skupina?«

»Ja, je, ja.«

»A ti tudi hodiš?«

»Ja, že nekaj mesecev.« Bolje jo pogleda. »Nova si. Boš cigareto?«

Ana jo z veseljem vzame.

»Ja, prvič … Malo imam treme.«

»Eh, nič hudega ni, pač prideš zraven in kaj poveš, lahko pa si tudi tiho, če hočeš.«

Začne se zbirati manjša skupina. Ana se seznani z vsemi in se z njimi rokuje.

Skupaj pridejo v prostor, ki spominja na dnevno sobo, notri sta dva kavča in veliko stolov in še manjša mizica. Usedejo se vsak na svoj stol.

Prav prijetno, pomisli Ana in se usede na kavč, na stolu namreč ne bi bila tako sproščena. Na mizi so na voljo sok in slane palčke.

Skupino začnejo tako, da se vsak predstavi.

Ano je sram, ne ve, kaj naj pove. Posluša druge, ki govorijo o sebi, o svojih doživetjih, ampak nobena izkušnja se ne zdi tako bizarna kakor njena; nihče ni videl vesoljcev ali imel podobnih shizofrenih težav.

»Živjo, jaz sem Ana, iz Ljubljane, dva meseca in pol sem bila hospitalizirana na psihiatrični kliniki, imela sem hudo psihozo, moja diagnoza je shizofrenija. Prvič sem na takšni skupini, zato ne vem, kaj bi še rekla.«

»Kakšni pa so bili tvoji simptomi, če nam lahko zaupaš?« jo vpraša vodja skupine.

»Mmm … Igrala sem se z avtomobilčki, imela sem prijateljico, ki ni obstajala …«

Ko posluša ostale v skupini, ji postane malce nerodno, saj je edina imela tako hude simptome. Težko ji je zbrano poslušati ostale, misli ji nenehno tavajo drugam. Težave ima s koncentracijo. Sprašuje se, kako bo študirala in ali sploh bo. Na skupini so vsi videti dobro, Ana pa se počuti kot spaček, polna tablet. Kot da ne bi spadala mednje, čeprav so jo sprejeli lepo.

Odgovoriti mora še na nekaj vprašanj, na primer kaj dela čez dan, ali je že imela izkušnjo s podporno skupino, kako je bilo v bolnišnici in podobno. Skupine je počasi konec, ljudje se odprav­ljajo domov. Nekateri se objemajo, kar je Ani malo čudno, počuti se kot smet, ki je zašla med normalne ljudi. Ni povsem prepričana, ali bo še prišla. Bo videla sproti. Naslednjič se dobijo čez dva tedna.

Ko odide iz prostora, ji neko dekle ponudi cigareto. Skupaj kadita. Ime ji je Katarina, že kakšnih pet mesecev hodi na skupino. Stara mora biti okoli petindvajset let, si misli Ana.

In kot bi ji brala misli, jo Katarina vpraša točno to: »Koliko si stara?«

»Dvajset.«

»Jaz sem sedemindvajset.«

Zabrni ji telefon, nepričakovano kliče David. Ana menca, ne ve, ali naj se javi ali pa naj se dela nedostopno.

»Halo, David?« reče.

»Živjo, nič nisi poklicala.«

»Halo, saj tudi ti nisi mene,« mu ne ostane dolžna.

»Punce včasih prve pokličete.«

Ne more biti tako poln samega sebe, si misli.

»Ta vikend bi šla lahko ven, potem pa k meni – si za?« jo vpraša.

»Mm … Nisem še razmišljala o vikendu. Mislim, da Marjeta ne bo imela časa,« je previdno zadržana.

»Pa kaj se zanašaš na Marjeto? Saj sta prijateljici, ampak saj znaš sama prit na žur, tam bom itak jaz. Zadnjič sva se imela res dobro. Fenomenalna si bila.«

Ana zardi do ušes, ampak ve, da so to le besede tipa, ki bi rad punco spravil v posteljo. Še naprej se dela nedostopno, čeprav bi najrajši zavpila: »Ja, David, tudi ti si meni všeč!«

»Hm, OK, prepričal si me. Pridem ne glede na Marjeto. Kje se dobiva?« vpraša Ana.

»A res, o krasno! Ne morem ti povedat, kako sem srečen!«

»Samo nekaj pa je,« pristavi Ana, »mislim, da bi se moral srečat z mojo mamo, da te predstavim. Nočem več lagat, da spim pri prijateljici.«

»Hm … Zakaj bi pa morala mama vse vedet? Moja ni nikoli nič vedela – pojma nima, koliko punc sem imel in katere so bile. Pravi, da je to moja stvar,« reče David.

»Ja, pri meni je pa drugače. Z mamo sva zelo povezani, nočem ji lagat.«

»S tvojo mamo se bova že enkrat srečala, samo ne ta teden, ker je zame vseeno prehitro. Nisem navajen tako hitro spoznavat staršev.«

Na živce ji gre, da stalno omenja punce, s katerimi je bil. Počuti se kot številka v šopku tistih, ki jih je spravil v posteljo. A preveč rada ga ima, da bi mu zamerila. Zdaj sluti, da je zanj edina. David je visok, temen, z lepimi očmi in nasmehom, punco bi lahko našel kadarkoli in vsepovsod. Ponosna je, da je izbral ravno njo. Ko sta bila med plesom objeta, je bil občutek prelep.

»Prav, ampak čez dva tedna te bom predstavila staršem, če ti je prav ali ne. Tokrat se bom še izgovorila, da grem k Marjeti.«

»Velja, ljubi, naj bo ta teden še po starem.«

Ko se poslovita, se Ana znajde sama pred vhodom v prostor, kjer so imeli skupino. Kot kaže, so vsi že odšli. Namesto z avtobusom bo šla domov s taksijem.

Decembra je Ljubljana praznično razsvetljena in razpoložena, lučke in svetleči se napisi se ji zdijo čarobni.

Ko vstopi, zasliši mamo: »Ljubica, kje si pa bila?«

Ana se sezuje brez odgovora, vendar je dobre volje.

»No, kako je bilo? Si spoznala nove ljudi, kakšno novo prijateljico?«

Ana je še vedno pod vtisom Davidovega klica. »Ne, nikogar nisem spoznala,« ji odgovori. »Mislim ... sem, ampak ne tako osebno …«

»Kaj si pa potem tako dobre volje?« vpraša mama, ko pride na hodnik in vidi, da hčerka kar žari.

»Ah, vesela sem pač, da nisem v bolnici in da spet lahko delam normalne stvari.«

»Boš še šla na skupino?«

»Ja … hm … seveda bom šla. Saj ni bilo tako slabo, samo nikogar s podobnimi težavami nisem srečala.«

»A res? No, naj te ne skrbi preveč. Ljudje marsikaj prikrivajo. Lahko da imajo podobne simptome, pa nočejo povedat.«

Stopita v kuhinjo.

»Slišala sem se z Marjeto, čez vikend bi šli radi na zabavo in pri njej bi spet prespala. A smem?«

»Ja … seveda. Zadnje čase kar pogosto prespiš pri njej.« Pogleda jo z bolj resnim pogledom. »A imaš kakšnega fanta?«

Šit, uganila je. Uganila je oziroma začela je sumiti. Kaj naj odgovori? Naj ji laže v obraz?

»Ah, ne … Samo pri Marjeti bi prespala, to je vse. Namesto da bi prišla domov, grem k najboljši prijateljici. K edini prijateljici, v bistvu …«

Ana v svoji sobi pokliče Marjeto.

»Hoj, kako je?« jo pozdravi.

»Ej, te lahko prosim, da bi rekla moji mami, da bom čez vikend prespala pri tebi, čeprav bom v resnici pri Davidu?«

»Pa saj to, da imaš tipa pri dvajsetih, ni nič nenormalnega. Pač povej ji. Seveda se bom zlagala v tvojem imenu, ampak kaj boš zares imela od tega?«

»Nisem še prepričana, a je David resen glede zveze, in ji nočem dajat lažnega upanja.«

»Zakaj si potem z njim, če misliš, da ni resno? Zaradi seksa?!«

»Ne. Rada bi imela nekoga, ki bi … me pač imel rad.«

»Prav. Ni mi najbolj všeč, ampak bom rekla, seveda. Brez skrbi.«

Ana si oddahne.

»Veseli december se je začel. Bi šla z nama z Dominikom na kuhano vino? Zate seveda čaj,« jo vpraša Marjeta.

»Itak, z veseljem, o tem sem že razmišljala. Kdaj pa?«

»Lahko sredi tedna. V torek zvečer, na primer. Lučke pogledat.«

Ana je resnično vesela, vprašala bo tudi Davida.

»Oh, komaj čakam, da bom spet plesala. Komaj čakam soboto.«

»Saj vem, da ti je všeč, ampak vseeno pazi, saj veš …«

»Že kaj vesta, kje bosta za silvestrovo?« zanima Ano.

»Ne, nisva se še pogovarjala, bomo videli. Bi bila z nama?«

»Ja, z veseljem, nočem bit sama doma. Tudi starša gresta nekam s prijatelji, mislim, da bojo v mestu.«

»Pa David, si ga že vprašala?« zanima Marjeto.

»Ne še. Ne vem, kaj namerava. Ga bom vprašala.«

»Prav, se vidimo. Čao!«

Ana začuti utrujenost. Vzame zdravila in gre spat. Ko zapre oči, sklene, da bo naslednji dan tekla več časa. Biti mora fit.





V.




Naslednja dva dneva sta dokaj enolična, ampak ne dolgočasna. Pozno popoldan, ko pade noč, se sama sprehodi po okrašeni Ljubljani.

V soboto zjutraj si pripravi vročo čokolado in kosmiče z mlekom. Mama ji pove, da bodo kosili skupaj, torej z očetom. Tega se razveseli.

»Kdaj pa greš ven?« še zanima mamo.

»Ob desetih se dobimo z Marjeto in njenim tipom.«

Davida ne omenja.

Dan poteka v mirnem vzdušju, popoldne igrajo tarok.

Oče preseneti z vprašanjem: »Baje greš danes ven? Imaš kak­šnega prijatelja?«

»Ah, oči … Itak da me osvajajo, ampak jaz sem zelo izbirčna. Se ne dam pregovorit.«

»Kaj pa droge, te kaj mikajo?« je pronicljiv oče.

Ana ga grdo pogleda. »Ne, oči, ne zanimajo me. Niti trava niti ekstazi ali karkoli drugega. Ničesar ne konzumiram, toliko bi mi pa že lahko zaupal.«

»Oprosti, no, samo vprašam. Drog je na žurkah ogromno, vsi govorijo o tem.«

Popoldan Ana v sobi bere popularen ljubezenski roman z mehko sadomazohistično noto. Nekdo potrka. Mama je in nekaj drži v rokah. Izkaže se, da kondom.

»Ana, ljubica, glej, tole mi je včeraj dala prijateljica, ampak jaz ga ne rabim in ga dajem tebi, da boš zaščitena, če pride do česa takega ...«

Ano ponudba preseneti in ne ve, kako naj se sploh odzove.

»Saj če bi imela kakega fanta, bi ti povedala. Seksa za eno noč se pa jaz ne grem. Ampak vseeno hvala, shranila ga bom.«

Ko vzame kondom iz mamine roke, si misli, da ga je mama gotovo kupila kar sama – le zakaj bi ji ga dala katera od prijateljic? David v resnici sam poskrbi za zaščito, zato je ne skrbi niti to, da bi zanosila, niti morebitne bolezni.

Pozno popoldan gleda televizijo in ves čas pogleduje na počasno stensko uro. Še štiri ure in videla se bosta. Srce ji igra.

Ob sedmih se gre stuširat. Ne pozabi vzeti zdravil in še v škatlico si jih pripravi za zjutraj, ko se bo zbudila v Davidovem objemu.

Ob desetih zvečer jo z avtomobilom prideta iskat Marjeta in Dominik. Mami pove, da jo bo naslednji dan pred kosilom pripeljal Marjetin fant. Končno odidejo.

Parkirajo v bližini kluba.

Ana pokliče Davida, da bi izvedela, kje se nahaja, vendar se ne oglasi. Takoj zatem ji pošlje sms, da jo čaka ob plesišču.

Marjeta gre takoj do šanka in vpraša Ano, ali bi pila red bull, ona ji odvrne, da bo kokakola dovolj. Zase in za Dominika naroči red bull vodko.

Ana se razgleduje naokrog, da bi našla Davida. Končno ga zagleda in zdi se ji lepši kot kdajkoli prej. Ko jo zagleda, stopi do nje. Objameta se, poljubi jo na ustnice in takoj začneta plesati.

Marjeta vidi, da ima Ana oči le za Davida, zato ji prinese pijačo in se z Dominikom umakne na drugi del plesišča.

DJ predvaja hipnotičen tehno. Ani se zdi, da ju drugi tipi opazujejo in da si morda želijo biti na Davidovem mestu.

»Vzel sem ekstazi,« ji David pove na uho. »Bi ti tudi?«

Ana je rahlo pretresena. Torej se drogira.

»Jaz ne jemljem ničesar,« mu odločno reče.

Ne gre ji v račun, kako lahko golta te tablete. Mislila je, da mu ni do tega.

Čez nekaj časa naredita premor in gresta v ograjeno zunanjo kadilnico. Prižgeta cigareti.

»Saj ni nič takšnega,« začne on pojasnjevati, zaznava namreč njeno zaskrbljenost. »Občasno ga vzamem, ful dobro zadene. Dobim ga za dvajset evrov, zato pa vedno vem, da bo v redu. Nič takšnega ni, zlahka bi poskusila …«

Ana še ni pripravljena na droge, saj jemlje zdravila. Ampak del nje verjame Davidu in porodi se ji zamisel, da bi jih mogoče vseeno lahko prenehala jemati. Saj je že čisto zdrava, že kar lep čas ni nikakršnih simptomov bolezni. Dobro se počuti in to je dober znak. Mogoče je pripravljena za kakšno novo stvar. Mogoče pa bi naslednjič le poskusila ekstazi, ko ne bo več pod vplivom zdravil.

»Mogoče naslednjič …« mu reče, medtem ko izdahne dim.

»Naslednjič, danes … saj je vseeno,« je David neustavljiv.

Ni mu še povedala, da jemlje antipsihotike. »Naslednjič bo čisto v redu,« vztraja.

Večkrat se odpravita na plesišče in spet nazaj v kadilnico. David se na samem zaplete v kratek pogovor z mlajšim tipom, in ko se vrne, v rokah drži zvito cigareto. Prižge si jo in naredi tri ostre dime, hitro zadiši po marihuani. Medtem ko še vedno zadržuje dih, stegne džojnt proti Ani. Ta se ne more odločiti, kaj naj naredi. Najraje bi vzela.

»Daj, no …« reče David med izdihom in strese stegnjeno roko.

Popusti. Vzame džojnt in naredi dva dima. Hitro se začne počutiti pomirjeno in brezskrbno.

»No, vidiš, sem rekel, da ni nič takega. Trava je top!«

Ana si zaželi še enkrat potegniti, zato ji spet poda zvitek.

Vrneta se na plesišče in Ana na polno uživa. Zdi se ji, da je v pravljici. Premika se v ritmih glasbe, David enako. Ko jo Marjeta pogleda, se začudi, Ana ji namreč deluje drugačna, bolj sproščena. Stopi do nje in jo iztrga iz Davidovega objema.

»Kaj pa je?!« je presenečena Ana.

»Si slučajno kaj vzela? Zdiš se mi spremenjena.«

»A?«

»Si kaj vzela, te sprašujem?«

»Ja, pa sem res. Malo džojnta,« odgovori Ana in smeje pokaže na Davida, ki odhaja proti šanku.

Marjeta jo močno prime in potegne k sebi.

»Kako si lahko?! Če se on drogira, se ni treba še tebi! Halo! Razočarala si me.«

Ampak Marjeta, kot da govori zidu. Ana pleše na mestu in prijateljice ne posluša preveč zavzeto. Ta jo naposled izpusti in se vrne k Dominiku, se bosta že naslednji dan pogovorili, ko bo trezna …

David pride in ponudi Ani red bull vodko. Ona se ne zaveda, da bo spila alkohol. Vsebino kozarca spije na dušek. V transu pleše naprej, tehno in David, to je vse, kar potrebuje to noč.

Ob štirih zjutraj jo znova poišče Marjeta: »Z Dominikom greva domov, boš prespala pri Davidu?«

»Ja, midva bova še malo ostala, potem greva s taksijem k njemu. Vidva kar pojdita.«

Marjeta jo nejeverno pogleda. »Prav, velja, pazi nase!«

»Ajd, čao!«

Ob pol šestih se zabava zaključuje, zato David predlaga, da gresta k njemu domov. Ana je zadeta od alkohola in trave, več kot prikimati ne more.

Ko prispeta do stanovanja, jo začne David poljubljati in ji slačiti oblačila. Vse to ji je neznansko všeč. Ana mu poljube vrača. To bi lahko počela ure in ure.

Kmalu po ljubljenju zaspita.

Ko se zjutraj zbudita in Ana pogleda na uro, ugotovi, da ne more več dolgo ostati. »Joj, mami sem rekla, da bom prišla do kosila. Verjetno jo že skrbi.«

»Ah, ne sekiraj se. Rajši povej, ti je bila kul gandža?«

Med oblačenjem modrca pove: »Naredila sem napako. To ni v moji navadi, jaz tega ne počnem.«

»No, ampak ne moreš pa reč, da ni bilo fajn?« on vrta še naprej.

»Ne vem, David, imam mešane občutke.«

Oblači se naprej.

»Lahko, prosim, pokličeš taksi?«

David vstane in to res naredi.

Poslovita se s poljubom.

Doma jo pričaka mamino izpraševanje.

»Si se naspala?«

»Jah, no, pozno smo prišli domov, tako da nisem veliko spala. Bom skušala nadoknaditi danes.«

»Si spoznala kakšnega fanta?«

Kaj če sumi ali celo ve? Saj ji Marjeta tega ne bi naredila, torej povedala o Davidu?

»Ne, nisem spoznala nobenega. A bi ga morala?«

»Ne, ampak mislim, da si dovolj stara, da imaš lahko fanta. Jaz ne bi imela nič proti.«

Ana ne želi povedati za Davida, vse dokler ne bo prepričana, da je resen in da se z njo ne igra.

Ko mama vidi, da ne bo odgovora, sprašuje naprej: »V četrtek imate spet skupino. Boš šla?«

»Ne vem, mami, saj sem že rekla, tam ni imel nihče takih problemov, kot sem jih imela jaz, zato se počutim … drugačno, izobčeno.«

»Oh, vsak človek je malo drugačen, ampak sigurno je še kdo doživljal podobne simptome, ko je imel psihotično epizodo. Vprašaj koga s shizofrenijo, tako bo lažje.«

»V redu, bom šla, ja. Nekaj smo se menili, da bi šli potem še v mesto na vročo čokolado.«

V ponedeljek pokliče Marjeto in ta jo vpraša, ali bi šla z njo in z Dominikom v mesto na pijačo v mesto. Ana ima dovolj poležavanja, zato je predloga vesela. Ponjo bosta prišla ob petih popoldan.

Nekaj pa vseeno ni v redu. Po sobotni noči je David še vedno ni poklical, zato vsakih deset minut preverja telefon. Potem se odloči, da ga bo kar sama povabila v mesto. Pokliče ga.

»O, Anči!«

»Bi šel z mano, Marjeto in Dominikom na kuhano vino v mesto?«

Zdi se, da David malo okleva, a vseeno odgovori: »Prav. Ampak se dobimo kar v mestu, ne bi še prišel k tebi domov – velja?«

»Dobro, zmenjeno.«

Za Davida se prikupno uredi in naliči. Zadovoljna je, saj bo Marjeta lahko bolje spoznala Davida, predlagala pa ji bo tudi, da se kasneje slišita in da ji pove, kaj si misli o fantu.

Marjeta in Dominik pozvonita, nato pa se v mesto odpravijo z avtobusom.

Na točki snidenja Ana skoči Davidu v objem.

Tudi on jo objame: »Lepo si se mi zrihtala!«

Nekaj časa se sprehajajo med stojnicami, nato se ustavijo pri koči s pijačami. Preostali trije naročijo kuhano vino, Ana pa reče, da bo raje čaj.

»Pa ja ne boš pila tega, daj no, saj jaz častim,« je razposajen David. »Štiri kuhančke, prosim,« naroči strežnici.

Ana in Marjeta se spogledata, dobro vesta, kaj je na stvari. Ana mu ni povedala, da ne sme piti alkohola, vendar se odloči, da bo še naprej molčala.

Dobijo štiri kozarce kuhanega vina in se počasi grejejo z njegovim opojem.

V Davidovih očeh želi biti Ana povsem normalna, a ko pogleda Marjeto, vidi, da prijateljica tega ne odobrava. Davidu je popustila samo zato, da bi nanj naredila vtis.

»Ana težko prenaša alkohol,« reče Marjeta, ko pride čas za novo rundo. »Takoj postane pijana. Mislim, da je bolje, če zdaj nadaljuješ s čajem, draga moja ...« Slabemu kompromisu skuša narediti konec.

»Japajade, komot spije še enega. Ženske se morate znat bolj sprostit, alkohol je pri tem ful koristen,« odrezavo odvrne David.

Marjeta ostane brez besed, ko vidi, kako Ana z užitkom pije drugo kuhano vino.

David zase kmalu naroči tretjo rundo.

»Name alko nima kakšnega posebnega vpliva,« reče in strast­no golta sladko pijačo.

Okoli osmih se odpravijo domov.

»Kdaj se spet vidiva?« vpraša David Ano med poljubi slovesa.

»Za četrtek imam neke druge načrte, lahko pa čez vikend. Pri tebi, če ti je prav.«

»Valjda! Potem bom pa zrihtal nekaj, kar te bo res podžgalo. Boš videla …«

»No, ne pretiravaj …«

David se prijazno smeji, potem odide.

Ana je čisto malo opita.

Ko pride domov, si gre najprej temeljito umit zobe, da je mama ne bi zavohala.

»Je v mestu veliko ljudi?« zanima mamo.

»Vse polno. In ogromno turistov.«

»Jutri ob štirih bi šla rada s tabo,« reče mama.

»Kam pa?«

»Kako, kam? K psihiatru, ne …«

»Uf, saj res, na to sem pa čisto pozabila! Ja, prav, lahko greš z mano.«

Ani je vseeno, saj ve, da je z njo vse v redu in se nima česa bati.

Zjutraj se zbudi z rahlim glavobolom, zato poleg ostalih tab­let vzame še lekadol.

Čakalnica je polna, vendar se ljudje izmenjujejo neverjetno hitro, zato sta hitro na vrsti.

»No, kako gre, Ana?« vpraša psihiater.

»Mmm … vse je v redu, nimam več psihotičnih simptomov,« je suverena.

»Res je čisto spremenjena,« potrdi mama in toplo pogleda Ano, »zdaj hodi celo na zabave in z družbo v staro Ljubljano. Res sem ponosna nanjo.«

Zdravnik gleda v zapiske.

»Torej, nič novega od zadnjič … Zdravila jemljete redno, kajne?«

Ana prikima.

»Torej vam ne bomo zviševali doze. Kar naj ostane ista,« reče psihiater in nekaj naškrablja.

»Kaj pa če bi, se opravičujem … mogoče malo znižali dozo, saj sem že ozdravljena, ne?«

»Joj, ne, Ana, niste ozdravljeni, lahko rečemo, da ste zazdrav­ljeni. Se pravi, če bi nehali jemati zdravila, bi ponovno pristali na psihiatriji. Zato je nujno, da redno jeste zdravila. Zaenkrat ne bi zmanjševali doze, ker ste v remisiji komaj par tednov. Potem bomo pa videli. Velja?«

»Okej,« poklapano odvrne Ana.

»In naj še enkrat poudarim … Psihoza lahko izbruhne, tudi če boste pili alkohol ali uživali prepovedane substance. To vam mora biti popolnoma jasno. Smo zmenjeni?«

V avtu molčita.

Pogovor pri psihiatru ni bil ravno navdihujoč, zato se nasled­nji dan s težavo uredi za podporno skupino. Vendar ne preveč, saj tudi drugi niso posebej urejeni.

Ko se zberejo v krogu, je v skupini živahno.

Vodja skupine, starejši gospod, jo nagovori: »No, Ana, nam lahko tudi ti zaupaš svoje težave?«

Ana ima v grlu cmok, ampak ko začne pripovedovati svojo zgodbo o tem, da je študirala angleščino in ni mogla nadaljevati zaradi bolezni, se razgovori in skoraj do podrobnosti opiše vse simptome, ki jih je imela. Sprva je mislila, da vsega ne bo zmogla povedati, ampak med pripovedovanjem dobi občutek, da jo drugi razumejo, zato gre do konca. Nihče se ne posmehuje ali reče karkoli neprijetnega. Nekateri jo po koncu samogovora celo pohvalijo, češ da ji gre zelo dobro, glede na to, kaj vse je dala skozi. Ana je vesela. Kot kaže, res ni edina s takšnimi težavami.

Pritiska mraz, a snega je le za vzorec. Božič je minil v družbi sorodnikov, k njim na obisk sta prišla tudi Anina bratranca, s katerima se že kakšno leto ni videla; zdaj sta že v puberteti. Vendar Ani ni do velikega žuriranja, tudi zato, ker je David nič ne pokliče. Jezna je nanj. Ima drugo? Mogoče čaka, da ga bo poklicala ona?

Po božiču jo Marjeta povabi, da bi šli na silvestrovo skupaj žurat, ampak ji ni do tega. Ni več vesela, ves čas misli le na Davida in se sprašuje, zakaj je ne pokliče.

Tudi silvestrovo preživi doma.

Videla se nista že dva tedna. Na novega leta dan ga vendarle pokliče.

»O, Ana ... Sori, ker te nisem nič poklical, sem imel veliko dela v službi, stalno nas izkoriščajo, bedaki. Brez nas bi tenko piskali,« ji razloži.

»Kje si pa praznoval? Verjetno s kakšno drugo?«

»Anči, ljuba Anči, kje pa, s kakšno drugo neki! Okej, ti povem po pravici. Zadel sem se ga s kokainom in ekstazijem. Bilo je … uf! … noro dobro, moraš poskusit!«

Ani zastane dih.

»Torej se dejansko drogiraš … Jao, kaj takega, saj ne morem verjet!«

Zmedena je, nekaj trenutkov sta oba tiho.

»A se bova kaj videla?« ga vpraša z mirnim glasom.

»Lahko. Čez en teden.«

»Šele čez en teden? Kaj pa, če te ful pogrešam?«

»Ljubica, ogromno dela imam. Ne morem bit tako na izi, kot si ti, ko ti trenutno ni treba študirat.«

Glede tega ima kar prav. Ker ima preveč časa, Ano preganjajo obsesivne misli.

»Prav, potem pa čez en teden,« se strinja. »Rada te imam, srečno novo leto!«

»Seveda, srečno! Tudi jaz te imam rad.«

Zveza se prekine.

Naslednji dan jo Marjeta povabi, da bi šli sami na pijačo v center. Po telefonu ji ni želela pojasniti, zakaj naj bi se dobili brez fantov.

V mesto pride malo prej in se pred pošto, kjer sta dogovorjeni, prestopa v mrazu z ene noge na drugo.

Marjeta končno pride in zdi se resnejša kot sicer.

Ko se usedeta v kavarno, ne odlaša: »Nekaj ti moram povedat, nekaj bi morala vedet.«

»Ja?« se Ana pričakujoče zazre v prijateljičine oči.

»Za silvestrovo sva z Dominikom videla Davida z drugo.«

Ani v hipu postane slabo.

»Ampak, verjetno sta se zmotila, gotovo sta ga zamenjala s kom drugim. To ni … Če je pa z mano!«

»Saj to je … Ni s tabo, drugo ima. Rekla sem ti, da je ženskar.«

»Ne morem verjet!« Ana je na koncu z živci. Torej je zato ni poklical, ker je bil z drugo.

»Kakšna pa je, kako izgleda?« jo zanima.

»Mah, ne vem, nič posebnega se mi ni zdela. Pač povprečna bejba.«

Prasec, dobil bo svoje … Ana se počuti izdano. Zajoka.

Marjeti se zasmili, skuša jo potolažiti: »Ti si vredna boljšega fanta, ki te bo imel rad takšno, kakršna si, pred katerim ti ne bo treba skrivati, da si bila na psihiatriji. Boš videla …«

»Kaj pa sta počela? Takrat, ko si ju videla?« hlipajoče vpraša Ana.

»Hm, držala sta se za roke. Ampak jaz ti svetujem, da to barabo pozabiš. Bo že prišel pravi zate, boš videla, da bo, veliko poštenih fantov je še naokoli,« jo bodri Marjeta.

Doma Ana ne želi priti pred mamo, da ne bi videla, kako objokana je. Takoj gre v kopalnico, da se stušira in si temeljito umije obraz.

Ko v sobi, že oblečena v pižamo, pogleda mobitel, vidi, da ima tri neodgovorjene klice. On je bil. Ne ve, ali bi ga poklicala nazaj ali naj raje počaka. Strta je, ampak dovolj pametna, da ima pripravljen načrt. Ne bo mu povedala, da ga je Marjeta videla z drugo, temveč se bo delala, da je vse lepo in prav. Bomo videli, kako dolgo bo zdržal tako.

Sklene, da ga ne bo klicala. Kar naj on pokliče njo.

Mama potrka na Anina vrata in blago vstopi.

»Kako je bilo z Marjeto, ljubica?«

»V redu, pripovedovala mi je o novoletni zabavi. Pa voščili sva si,« reče Ana.

»Aha, dobro, jaz grem zdaj spat, ne bodi predolgo pokonci, lahko noč.«

Ko mama odide, se Ana zazre v škatlico s tabletami. Dovolj ima vsega. Dovolj ima tega, da se mora skrivati, dovolj ima porazov, predvsem pa ima dovolj tega, da se mora pretirano ličiti, da prekrije utrujen obraz, ki ga povzročajo zdravila. Vzame tablete in gre z njimi na stranišče. Strese jih v školjko in spusti vodo. Ob tem začuti olajšanje. Noče več biti kot zombi. Če se bo poslabšalo, jih bo spet začela jemati in spet bo vse v redu. To bo samo njena skrivnost! Marjeti ne bo povedala, še najmanj pa mami. Končno bo lahko pila alkohol brez strahu, da bi se na slab način zmešal z zdravilom. Sploh pa nima nobenih simptomov in ji gre čisto v redu, zakaj bi še naprej goltala tablete? Tako se odloči in gre spat.

Ob polnoči zabrni mobitel. Spala je šele dobro uro, zato povsem omotična pogleda, kdo kliče. Na zaslonu piše: David. Pokvarjenec!

»Halo?« se zaspano oglasi Ana.

»Živjo, ljubica, zanimalo me je, kaj delaš, jaz sem zadet od koke in od trave. To bi lahko tudi skupaj poskusila,« reče David.

»Velja, bova poskusila.«

»Kdaj pa bi lahko prišla?«

»Hm, ne vem … jutri zvečer?«

»Ne, jutri zvečer delam, lahko pa pojutrišnjem, takrat imam prosto.«

»Dobro, bom prišla kar s taksijem. Ampak ne bom veliko poskusila, malo, velja?«

»Ni problema, saj jaz častim. Drugače ni poceni, ampak če si z mano – jaz sem pa dobrega srca – te pa častim.«

Baraba si misli, da mi dela uslugo. Moral bi klečati pred mano in me prositi odpuščanja. Plačati kokain pa res ni taka reč.

Ko se poslovita, Ana zaradi vznemirjenja ne more zaspati. Še prosil me bo, naj ga ne zapustim. Mene že ne bo varal …

Je pa tudi radovedna, zares jo zanima, kakšen občutek je, ko si zadet. Baje fantastičen. Vsaj poskusila bo.

Tudi naslednje jutro vrže zdravila v straniščno školjko. Odločitev je dokončna. To je njeno življenje, polnoletna je in lahko počne, kar hoče.

Dopoldne gleda televizijo, potem pa začne pripravljati kosilo zase in za mamo, da bo slednja lahko jedla, ko pride iz službe. Glede na to, da že dolgo ni ničesar skuhala, ji gre presenetljivo dobro.

Mama se iskreno razveseli, pohvali jo za njen trud.

Po kosilu hčerki svetuje, naj gre za kakšno uro na svež zrak. Zadnje čase je Ana namreč ves čas doma, kar po maminem mnenju ni dobro. Človek rabi svež zrak, četudi je zima.

Ana jo uboga in gre res na sprehod. Sprehaja se ob reki, prečka park in travnike. Vdihuje svež zrak, počuti se dobro, čeprav že dvakrat ni vzela zdravil. Razmišlja o Davidu, Marjeti in o sebi. Saj po svoje je David priden, ker dela in dobiva svoj denar. Vseeno je malo ponosna, da ima samostojnega fanta, pa čeprav ni iskren. Zanima jo, kako bo pod vplivom kokaina, vznemirjena je, ko pomisli, da ga bo dejansko poskusila. Ne skrbi je za posledice. Marjeti ne more povedati, da bo poskusila, saj bi ta sigurno povedala mami. Prav tako ji ne more povedati, da ne jemlje več zdravil. Nahrulila bi jo, če bi izvedela. Veliko skrivnosti ima in to ji je všeč. Marjeta ne ve, da ne jemlje več zdravil, David ne ve, da ona ve, da jo vara, mama pa ne ve, da David sploh obstaja. In tudi tega ne, da Ana ne jemlje več zdravil.

Vse do noči je v rahli evforiji glede tega, kako bo naslednji dan pri Davidu. Ponovno ne vzame zdravil, zdaj je izpustila že četrto dozo in počuti se odlično. Očitno lahko shaja brez.

Naslednji dan se za Davida uredi naravnost izzivalno. Do šestih, ko pokliče taksi, mame še ni domov, saj njena sodelavka praznuje rojstni dan.

Ko pozvoni pri Davidovih vratih, jo prešine, da je mogoče ne vara samo z eno – kaj pa, če jih je več? No, tudi ena sama je preveč!

Ko jo David vidi tako izzivalno oblečeno, mu zasijejo oči.

»Končno se spet vidiva,« ji reče. »Pridi naprej …«

Objame jo, vendar Ana v sebi ničesar ne čuti. Ve, da je varal.

Ko prideta v dnevno sobo, je prizor strašljiv: povsod injekcije, ostanki hašiša, papirčki za džojnte, ekstaziji in podobno.

»Ti si se pa založil … Kot da koka ni dovolj?«

»To me sprosti bolj od napornih delavnikov,« hladno pojasni David. »Pripravil ti bom eno črtico, ampak moraš celo posnifat!«

David odide iz dnevne sobe.

Ana ne ve, kaj naj si misli. Tole je bizarno. Naj bo res še naprej z njim ali je vseeno bolje, da ga pusti? Tole ne pelje drugam kot v narkomanijo.

Usede se na kavč in prekriža noge. »No, kje imaš zdaj to?«

»Že gre, princesa.« Tip se vrne z vrečko v rokah, v njej beli prah.

»Kot rečeno, ker je zate prvič, jaz častim! Dobro bo, boš videla ...«

David pazljivo natrese prah po mizi. Potem zvije desetaka, da bo lahko snifala.

»Najprej ti, potem pa jaz,« reče Ana.

»Zakaj?«

»Bojim se, da me boš izkoristil,« je neposredna.

»Kaj, izkoristil, tebe? Kako to misliš? Saj si itak samo moja in to vem. Prav, ni problema, bom jaz prvi. Da ti pokažem, kako se to dela.«

V roke vzame zviti bankovec in skozi nos na hitro potegne črtico belega praška. Ana ga z zanimanjem opazuje.

Potem je na vrsti ona. Pomisli, da že dva dni ni vzela tablet za psihozo in da zdaj ne bi smelo biti problemov zaradi mešanja zdravil in kokaina. Mama bi jo za vedno zaklenila v sobo, če bi vedela, kaj namerava narediti. Ampak želja po tem, da bi se počutila ultimativno dobro, je prevelika.

Ko David konča, mu iz rok vzame desetaka in začne snifati. Obriše si nos, vendar sprva ne občuti nič posebnega. Kmalu zatem se ji že zazdi, kot da lebdi nad prostorom. Svoboda. Nadaljuje snifanje, in ko konča, lepo pogleda Davida, ta pa je tudi že omamljen.

Čez nekaj časa jo začne na kavču otipavati in poljubljati. Ona mu pusti, razvneta je od strasti. Pomisli, da je učinek res močan.

Prime jo za roko in jo pelje v spalnico. Začneta se slačiti. Ana sklene, da mu bo dala seks, kakršnega si bo zapomnil. Ima občutek, da zna, da ve, kako.

Po odnosu se počuti zelo dobro, spet ji je pasalo. Upa, da bo do naslednjega dne že v normalnem stanju in se kokain ne bo več poznal na njenem obnašanju.

Ko jo hoče David ponovno poljubiti, se odmakne.

»Kaj pa je? Nočeš …?« jo vpraša.

»Ni mi do poljubljanja,« odgovori zadržano. Sprašuje se, kak­šna je bila njegova punca, s katero ga je videla Marjeta.

Kmalu zaspita.

Zjutraj ima Ana težko glavo. Mogoče zaradi drog. Smukne v kopalnico in se umije. Zdaj se počuti bolje, osveženo. Kokain je popustil. Spet ne ve, kako naj se odloči. Morala bi vzeti jutranji odmerek zdravil, pa jih vrže v straniščno školjko in potegne vodo. Ne bo jih več jemala. Ko se vrne v spalnico, jo David že pričakuje.

»Kje pa si bila tako dolgo?«

»Malo sem se osvežila, preden stopim pred mamo. Zaradi kokaina, saj veš … Kdaj se bova spet videla?«

»Ta teden delam dopoldne. Lahko že kmalu, čez nekaj dni. Te bom poklical. Do takrat pa ostani lepa, kot si.«

»Dobro, zdaj moram iti. Mi pokličeš taksi?«

Ko se pelje domov, razmišlja, ali se bo kako poznalo, ali bo mama nemara posumila, da je snifala in da je spala s fantom?

Z nekaj bojazni porine ključ v ključavnico.

Kaže, da doma ni nikogar. V kuhinji najde listek: »Šla sva k babici, kjer bova tudi jedla. Pojdi pojest kaj hitrega. Poljub, mami.«

Ani pade kamen od srca. Ne bosta je videla, kako je še vedno rahlo zadeta.

Skoči pod tuš. Odkar je spoznala Davida, bolje skrbi zase, liči se, uporablja celo parfum.

Dejansko se odpravi do restavracije s hitro hrano in si naroči meni. Ko žveči pomfrit, se ji oglasi telefon.

Marjetin glas je strog in resen: »Ana, čisto zares mislim, da bi se morali dobit vsi skupaj z Davidom, da razčistimo določene stvari. To ne gre, smiliš se mi, ker te David vara. Ne moremo se kar tako pretvarjat vsi skupaj. To mi ni prav. In poleg tega mislim, da bi morala nujno povedat mami, da se dobivaš z nekom. Saj nisi v osnovni šoli, zaboga!«

Ana je v zadregi.

»Joj, ne vem, no, sram me je povedat mami, mislim pa tudi, da se David niti ne bo hotel dobit z nami.«

»Jaz ne bom več lagala tvoji mami, da spiš pri meni – tako preprosto je to. Vse je odvisno od tebe: ali hočeš razčistit to zmedo ali pa se še naprej pretvarjat,« je Marjeta nepopustljiva. »Razmisli in mi danes do osmih zvečer povej, kaj si se odločila. Ampak jaz ne bom več lagala tvoji mami. Tvoja stvar, odloči se in me pokliči. Velja? Adijo.«

Klic je zaključen.

Kaj naj zdaj naredi? Saj ne more kar soočiti Davida in mame. Kaj šele očeta. Poleg tega bi mama lahko izvedela, da ji je lagala, ko je šla k Davidu. Joj, kakšna godlja!

Naenkrat ji hrana ne tekne več, zato pusti polovico hamburgerja.

Sklene, da bo povedala mami. Ni druge. In tudi Davida bo povabila, da se z Marjeto in Dominikom dobijo in si pač vse povejo iz oči v oči.

Ko se vrača, skuša globoko dihati, da bi se naužila svežega zimskega zraka.

Doma se zlekne na kavč in začne gledati televizijo. Starša prideta kmalu za njo. Psihološko se je pripravila, da bo mami povedala resnico o Davidu. Vsaj del resnice.

»O, živjo, kako si se imela? Si kaj jedla?« zanima mamo.

»Šla sem ven jest, ja. Nič ni treba kuhat, nisem lačna,« odgovori ležerno. Potem se malce bolj vzravna.

»Mami, nekaj ti moram povedat.«

»Kaj, a jaz pa ne smem slišat?« se vmeša oče.

»Mmm … raje bi to samo mami povedala …«

»Kaj pa?« vpraša mama in prisede na rob kavča.

»Prav, prav,« reče oče, »jaz grem itak v kopalnico.«

»Saj ne vem, kje bi sploh začela. Okej, bom povedala. Pred par tedni sem na žuru spoznala enega fanta. Plesala sva in flirtala. Takoj mi je bil všeč. Zmenila sva se, da se še vidiva, in sva se res. Tisti dan, ko sem rekla, da grem prespat k Marjeti … no, v bistvu sem bila pri njem. Oprosti mi, oprosti mi, mami, da sem lagala. Nisem upala povedat, ker me mogoče ne bi pustila …«

Mama brezizrazno posluša in Ani se zdi, da lahko nadaljuje.

»Potem sva se še parkrat dobila pri njem, ko si ti mislila, da spim pri Marjeti. On – torej David mu je ime – ima hišo v Murglah in tam sva se dobivala.«

Mamin obraz se na Anino presenečenje razvedri: »Ja, ljubica, kako sem vesela, da si mi končno povedala. Že sama sem malo slutila, saj veš, kakšne smo mame, mame vedno vse vemo. In, verjamem da je prijazen?«

Ana se malce obotavlja. Ne gre ji iz glave, da ga je Marjeta videla z drugo.

»Ja, seveda, v redu fant je,« pravi. »In že dela, službo ima.«

»Saj sta bila zaščitena, ne?«

»Seveda, ja, nisva neumna …«

»Nisem prav nič jezna ali razočarana,« reče mama, »nasprot­no, vesela sem zate, upam, da se bosta imela dobro in da te ne bo izkoristil.«

Ana se po pogovoru počuti olajšano. Vesela je, da je mama tako lepo sprejela dejstvo, da ima fanta. Pa ga v resnici ima? Kaj pa, če se norčuje iz nje in jo čisto zares vara? Le kaj bo rekel na to, da ga je Marjeta videla z drugo?

Zvečer se gre stuširat in si umit zobe. Zanjo je to spet rahel napor. Zdravil ni vzela že ves teden, pa se nič drugače ne počuti. Misli si, da če je bilo do zdaj dobro, bo tudi v prihodnje.

Oče in mama v dnevni sobi gledata televizijo.

»Jaz grem kar spat, sem utrujena.«

»A že?« vpraša oče.

»Veš, Ana, tudi očetu sem povedala za tvojega fanta in tudi on je vesel, da ga imaš,« pove mama.

Pred očetom ji postane malce nerodno, vendar se on samo nasmehne in ji zaželi lahko noč.

Spet vrže zdravila v toaletno školjko, preden zaspi, pa pokliče še Davida.

»Halo?« se oglasi na drugi strani.

»Jaz sem, Ana. Nekaj ti moram povedat. Marjeta bi rada, da se dobimo vsi skupaj, pravi, da bi se nekaj rada pogovorila. Se lahko dobimo ob šestih v centru?«

»Za kaj pa gre? Slučajno kaj v zvezi z mano?« zanima Davida.

»V resnici ja. Marjeta nekaj ve, pa mi še ni povedala, kaj. Ona v bistvu želi tebe nekaj vprašat.«

»Aha, hm … mislim, da ne bo šlo. Mislim, glej, ne da se mi nekaj dobivat s tvojimi frendicami. Ti in jaz sva skupaj, to je to in to je vse. Ti in jaz, drugih ni med nama,« se brani David.

»Ampak resno, meni bi velik pomenilo. Pomembno je zato, ker je pomembno moji prijateljici.«

»Ljubči, nič ne bo, ne pridem!«

Ana je strašno jezna. »Prav, potem pa nič. Škoda, mogoče ti bo še žal!«

Prekine klic.

Torej je res bil z drugo. Sumi so zdaj potrjeni. Misli si, da je ta kreten ne bo več videl, naj bo z drugo, če je boljša zanj kot ona. Ne bo se sekirala.

Kljub utrujenosti rabi kar nekaj časa, da zaspi, toda sredi noči jo tlačijo nočne more, tako da se ob dveh ponoči zbudi iz sanj. Vsa prepotena je in spet se mora potruditi, da se vrne v spanec.

Jutranja zdravila spet romajo v školjko. Depresivna je zaradi Davida, v nekem trenutku si močno zaželi nekega stimulansa, pa četudi bi to bila trava ali pa kokain. Nekaj, kar bi ji pač popravilo razpoloženje.

»Imam dve novici, dobro in slabo, katero bi raje slišala najprej?« vpraša Marjeto, ko jo pokliče po telefonu.

»Pa naj bo najprej dobra,« izbere Marjeta.

»Okej, mami sem povedala za Davida in je čisto kul sprejela.«

»Uau, ful sem vesela zate, Anči! Kaj pa je slaba?«

»Hja, to je pa David. Noče se dobit s tabo, z nami …«

»Aja? Preklet voluhar!« zakolne Marjeta. »Izkorišča te, to je vse. Ima drugo, tebi pa laže.«

»Nekaj bi naredila, da bi ga prizadela. Če me res vara, si to zasluži,« prizna Ana.

»Kaj pa, če bi ti prevarala njega?« predlaga Marjeta.

»Uf, kaj?! Saj nisem kakšna prostitutka, no …«

»Nja, potem pa nimam več idej.«

»Trenutno ne bom naredila ničesar. Pretvarjala se bom, da ne vem, da me vara,« sklene Ana.

»Pa kako lahko sploh spiš z njim, če veš, kakšen je?! Jaz tega nikoli ne bi mogla,« je zgrožena Marjeta. »Poslušaj … bi se midve vseeno dobili jutri?«

»Okej, lahko,« se strinja Ana, »ampak sem popoldne zmenjena z Davidom, ker zjutraj dela.«

»Lahko se dobiva, preden greš k njemu,« predlaga Marjeta.

»Dobro, se dobiva torej ob štirih v centru? Potem pa grem k njemu,« reče Ana.

»Dobro, Anči, se vidiva na vroči čokoladi. Lepo se imej, čau!«

Tako se poslovita. Ana mrzlično razmišlja, kako bi se maščevala Davidu. Mogoče bi ga pa morala res zapustiti in mu tudi povedati, zakaj. Za to ima še nekaj časa.

Ta dan skuha kosilo za vso družino, ker pride oče domov. Naredi pečenega piščanca z mlinci in juho iz vrečke.

Med kosilom mama opazuje Ano, rada bi razumela, kako se počuti. Ne upa je vprašati, ali bo šla danes spet k fantu.

Šele zvečer, ko Ana leži na kavču pred televizijo in ni videti, da se bo kam premaknila, mamo premaga radovednost: »A greš tudi danes kam?«

»Ne, danes ne, jutri zvečer. Ob štirih se dobiva z Marjeto, potem grem k Davidu.«

Ani je nelagodno reči, da gre k fantu, sramežljiva je, vendar se trudi sramežljivost premagati.

»Lepo, da greš,« reče mama.

Metanje zdravil v straniščno školjko ji je zdaj prišlo v navado. Umije si zobe, z bombažnimi robčki, ki jih najprej spusti pod vodo, se umije tudi po telesu. Morala bi se stuširati, a bo počakala do jutri, da bo k Davidu prišla sveža.

»Ana, ne morem ti povedati, kako žalostna sem, da imaš tak­šno barabo od fanta. Jaz imam večjo srečo z Dominikom,« ji reče Marjeta, ko se dobita v enem od mestnih lokalov.

»Ne sekiraj se zame,« je Ana suverena. »Ko se bom Davida naveličala, ga bom pustila brez slabe vesti.«

Marjeti se niti sanja ne, da Ana ne jemlje zdravil. Ne ve niti tega, da je poskusila kokain in kadila marihuano.

Iz centra do Davidove hiše ni pretirano daleč, zato gre Ana kar peš. Godi ji. Ko pride do vhodnih vrat, pozvoni. Nariše se on.

»Sori, ljubica, nisem ravno za med ljudi te dni … Pridi naprej.«

»Živjo. Saj nisem jezna, ker se nočeš dobit z mojo mamo, sem pa vseeno razočarana, ker se nočeš dobit niti z Marjeto.«

»Joj, upam, da razumeš, ampak res nimam kaj govorit ne s tvojo mamo ne z Marjeto.«

»Hja, tvoja odločitev,« reče Ana.

Prižgana je televizija in usedeta se na kavč pred njo. Trenutke nelagodja prekine David, ko vstane in odide iz sobe. Kmalu se vrne z različno robo: ekstaziji, travo in kokainom.

»Moram se ga zadeti,« reče.

Ano prevevajo čudni občutki. Ne ve, ali bi sodelovala ali ne. Eh, bo pač vzela – če ne zaradi drugega, pa zaradi dobrega občutja. Očitno je, da droga na neki način tudi pozitivno vpliva na možgane.

Začneta snifati kokain in Ana se hitro počuti super. David nato prižge džojnt in ga ponudi še njej. Ana lebdi, zdi se ji, da bi lahko letela. Davida vidi megleno in neresnično.

»Ekstazi bom prihranil za na rejv. Plesala boš, da se bo kar kadilo! Kdaj bi šla – ta vikend?«

Ana je čisto zadeta. Reče nekaj nerazločnega.

David ponovi vprašanje. »No, kdaj bi šla plesat?«

»Jaaaa, bom šla na žur, haha,« reče Ana.

»Saj se bova slišala po telefonu, magari te jutri pokličem,« reče David.

Ana megleno prikima.

David jo začne poljubljati in med tem ugasne televizijo.

Odideta proti spalnici, vendar Ana zavije še v kopalnico. Toliko je še pri sebi, da iz torbice vzame tabletke in jih vrže v školjko. Potem gre v spalnico, kjer jo že čaka slečeni David.

Zbudi se šele ob devetih. Ne mudi se ji domov, mama itak dela.

Davida ni nikjer, išče ga v kuhinji, kleti, dnevnem prostoru – ni ga. Pokliče ga.

»Hoj, v službi sem. Lahko ostaneš, kolikor hočeš, samo ključe pusti pod predpražnikom, ko boš šla.«

Stušira se in se ogleduje v ogledalu. Upa, da ni več videti zadeta.

Zabrni telefon, Davidov sms: »Samo da veš … Dokaz moje ljubezni je tudi to, da lahko zastonj dobiš, kar je drugače treba plačati. <3«

Torej ni samo ženskar in lažnivec, je tudi skopuh! Začne se ji gabiti.

Okoli enajstih zapusti hišo in odide s taksijem domov. Do takrat, ko bo prišla mama, ne bo več pod vplivom drog.

Popoldne jo mama spet zasipava z vprašanji glede tega, kako se je imela in kdaj bo fanta predstavila. Ani je vse to skrivanje že preveč nelagodno.

Zvečer pokliče Marjeto.

»Hoj, kako je bilo, kako si se imela?« zanima prijateljico.

»Mah, kar v redu, ampak … sem se odločila, da ga bom pustila. Res ga bom,« je odločna Ana.

Marjeta je presenečena: »Ja?«

»Dovolj ga imam. Noče se srečat ne z mamo ne s tabo. Čista reva je.«

»Pa ti bo kaj žal? Mogoče ga boš pogrešala.«

»Ne bom, dobro sem premislila. Povedala mu bom, da vem, da me vara. Mogoče mi bo priznal tudi, da ima v resnici več žensk,« reče Ana.

»Okej, če si se tako odločila, saj veš, da te podpiram.«

Ko se z Marjeto poslovita, pokliče še Davida. Namerava mu povedati tudi to, da je v bistvu psihična bolnica, in tega je ne bo sram.

»Živjo, nekaj ti moram povedati, ampak ne po telefonu. Rada bi ti povedala v živo. Kdaj se lahko dobiva?«

»Hja, čez vikend imam opravke, lahko v ponedeljek, prav? Kaj pa je tako pomembnega, da ne moreš po telefonu?« vpraša David.

»Čez vikend imaš opravke? A nisva rekla, da greva na žur?«

»Ja, a bi šla?«

»Ne, niti ne. Ampak ja, v ponedeljek bo v redu, če se dobiva, se strinjam.«

»No, prav,« reče David. »Čau.«

»Čau.«

Prasec, čez vikend bo sigurno z drugo. Kakšne obveznosti pa naj bi imel? Ne bo je več izkoriščal! Dovolj se ima rada, da ve, da si zasluži pravega fanta, ki bo imel pogum, da se predstavi njenim staršem. In je ne bo varal.

Čez vikend je doma sama, ker sta šla starša smučat. Povabila sta jo zraven, pa ni hotela iti. Rekla je, da bo že sama poskrbela zase.

Čez dan leži na kavču in gleda televizijo. Že več kot dva tedna ne jemlje zdravil, počuti pa se enako, kot se je počutila, ko jih je jemala.

Sobota in nedelja mineta lepo, spokojno.

V nedeljo zvečer se z Davidom prek sms-jev dogovorita, da se bosta videla v ponedeljek ob šestih popoldan v mestu. Zaradi celotne situacije ne želi imeti Ana več niti spolnih odnosov z njim. To, kar bo naredila, ji je zato še lažje.

»Živjo, ljubica,« reče, ko se dobita. Poljubi jo na usta, Anin poljub pa je ledeno hladen.

»Natakar, dve red bull vodki tukaj!« zakliče David vehementno.

Ani je vseeno, če pije alkohol – saj ne jemlje več tablet.

»Ene par stvari ti moram povedat,« reče Ana, ko dobita pijačo.

»A je kaj narobe?« jo David pogleda nekoliko zaskrbljeno.

»Ja, je narobe. Ti si narobe! Žal mi je, da sem te sploh spoznala.« Čeprav jo prežemajo močna čustva, Ana govori mirno. »Vem, da me varaš z drugo ali z drugimi, ker so te videli. Marjeta te je videla.«

»Kaj?« se začudi David. »Pa ja ne verjameš eni zmešani punci?!«

»Zmešani punci? Marjeta je moja najboljša prijateljica, kaj si pa mislil – vse si poveva. Ne moreš zanikat, ker nima smisla. In me v resnici tudi ne zanima, ali je samo ena ali jih je več.«

»Pizda, gobec ji bom razbil!« se razburi David.

»Kaj boš?! Nič ne boš naredil nikomur! Še dobro, da te je videla ravno ona, ne predstavljam si, kako dolgo bi trajalo to med nama, če te ne bi videla. Ampak ja, bi pa izvedela kako drugače, saj se tega ne da kar v nedogled skrivat. In ja, če ne bi imel slabe vesti, ne bi imel nobenega problema srečati se z mojima staršema.«

David zavija z očmi. »Glej, ne vem, kaj ti je tista zmešana koza govorila, ampak jaz res nimam nobene, halo!«

»Ne verjamem. Jaz mislim, da se tudi z drugimi zadevaš tako kot z mano. Imel si me samo za seks.« Pogleda v tla. »Vedno sem te morala jaz klicat, še poklicat ti je bilo odveč, daj no …«

David jo nekaj trenutkov resno gleda.

»Dobro, potem pa takole …« reče on. »Prav, v redu, videla me je z drugo. Res je, nisi bila edina. Ko sva se midva sestajala, sem bil še z dvema, ki sem ju spoznal na žuru, podobno kot tebe. In ni mi žal, naj se sliši še tako kruto. Pač sem tak tip, da ne znam bit in pač nisem z eno samo.«

»In kako dolgo bi mi še lagal v obraz, če te Marjeta ne bi videla?«

»Tako dolgo, dokler ne bi sama pogruntala. Predvidevam, da je med nama konec?«

»Jah, kaj si pa mislil – da se tako malo spoštujem, da bi se obešala na tipa, ki me vara?!« skoraj zakriči Ana. »Zadovoljit znaš samo seksualno, drugače si pa popolnoma brez občutka. Navaden babjak – preziram to!«

»Ti si bila pa samo še ena punca za seks. Nič drugega.«

»Lepo, da priznaš, čeprav se na tvojem mestu ne bi hvalila s tem. Bedak!«

»Torej me zapuščaš. Se pravi, da se ne bova več dobila?«

»Ne morem verjet, da lahko sploh pomisliš na to! Ni šans, konec je, David, želim ti veliko ljubezni z drugimi naivkami, jaz se tega ne grem, to ni moj film!«

»Prav, tvoja odločitev ... Jaz bi še vedno bil s tabo.«

»Tsjoj, pa kako bi lahko prenašala, da imaš druge, niti mi ni všeč, da se nočeš srečat z mojo mamo ali z Marjeto.«

David strmi v Ano, brez besed. Ni se mu še zgodilo, da bi ga punca pustila takole direktno, na štiri oči.

»Pa še to … Nisem ti povedala tudi tega, da sem psihična bolnica. Ja, res je – bila sem hospitalizirana v psihiatrični kliniki Polje. No, pa sem le povedala …«

David je zmeden. »Kaj? Kaj zdaj to pomeni? Ha, ne morem verjeti. Še dobro potem, da me nisi ubila ali mi naredila kaj drugega!« se neumno zasmeje.

Ana noče preživeti niti trenutka več z njim.

»Ne kliči me!« mu zabrusi, ko vstane in se nameni iz lokala.

»Še pogrešala me boš,« jo prime za roko. »Žal ti bo!«

Ana ga pomilovalno pogleda: »Želim ti lepo, neumno življenje. ADIJO!«

Nato se otrese njegovega prijema in odide.

Ko pride domov, plane v jok. Zaklene se v kopalnico. Po eni strani je ponosna nase, po drugi strani se boji, da ga bo res pogrešala. A kar je, je. Naredila je edino pravilno stvar.





VI.




Ana ne joka dolgo za Davidom. Mami pove, da ga je pustila, ker je imel druge punce. Ne sramuje se, ker je izpadla tepka. Mama jo tolaži, češ da je v morju še veliko rib in da bo sigurno našla fanta, kot si ga zasluži, ne pa nekega ženskarja.

Že skoraj dva meseca ne jemlje zdravil. Se pa občasno spom­ni na prijetne trenutke pod kokainom. Ga pogreša?

Z Marjeto sta v še boljših odnosih kot prej. Ta je ponosna, ker je Ana zbrala pogum in prascu povedala, kar mu gre. Zadnji mesec Ani ni bilo do nočnega žuriranja, zato niso nikamor hodili.

Je pa aktivna v podporni skupini, kjer se vsakič znova potiho sprašuje, ali je prav, da zdravil ne jemlje več. O tem ne govori nikomur, skrivnost je samo njena.

Pri psihiatru ni nič novega. Tudi on še vedno misli, da Ana uživa zdravila.

Nekega večera se med potjo, ko je namenjena na podporno skupino, začne počutiti rahlo nervozno. Že dolgo se ni počutila tesnobno – vse odkar so jo spustili iz bolnišnice.

Na skupini vsak pove kak stavek ali doživljaj. Ana nima za povedati nič pametnega, tokrat ves čas molči.

Zunaj si prižge cigareto v družbi dveh drugih članic skupine.

»Koliko pokadiš na dan?« jo vpraša Darja.

»Mah, ful malo, največ pet čikov. Pa ti?«

»Škatlico.«

»Ali vesta, da so Damjano prejšnji teden odpeljali na psihiatrijo z rešilcem?« pove druga punca, Anita.

Odkimata, tega nista vedeli.

»Baje je nehala jemat zdravila.«

Ano kar zaboli. Toda zaenkrat se počuti solidno, pravzaprav ji gre odlično.

»Jah, to je pa to!« reče pomenljivo Darja, »obvezno jih moramo jemati, da nam ne bo treba na psihiatrijo.«

Ana pomiri svoje prvotno vznemirjenje ob novici. Preveč dobro ji gre, da bi se lahko zgodilo tudi njej.

Ponoči slabo spi, stalno se prebuja in zaspi nazaj. Vstane že ob sedmih in gre gledat televizijo.

»Bu bu bu!«

Od kod prihaja ta glas? Ana je zbegana. Kaj se dogaja?

»Bu bu, pejt stran!« sliši.

Kot da bi prihajalo z neba. Zazre se v strop, pogleda, ali res prihaja od zgoraj. Ničesar ne vidi. Samo sliši.

»Imaš čip. Imaš čip, lilipudrenik, cestarastaša.«

Popolnoma je zbegana. Nemočna zre predse.

»Hula hula hulala, hopcefizelj, dingidongi.«

Ne more verjeti, da se ji to dogaja. Nekaj ji hočejo sporočiti, pa ne ve, kaj.

Mama pripravi kosilo, vendar je Ana brez apetita. Zelo malo pojé. Ves čas posluša, ali se bodo pojavili glasovi in kaj ji imajo povedati.

»Natalno krucifiks lalalipifizi.«

Bo že ugotovila.

Popoldan preživi na kavču pred televizijo. Glasovi so končno potihnili, od srca se ji odvali kamen.

Mama je malo zaskrbljena, saj se je Ana komaj dotaknila hrane, poleg tega pa, namesto da bi šla na hitro hojo, kar sicer naredi vsak dan, samo poležava in se zdi brezvoljna in odsotna.

»Kaj se dogaja, Ana? Je kaj narobe?«

»Ne, ne, vse je v redu,« se izmika.

Zvečer v kopalnici znova zasliši: »Oplakadopra vintigin debrant ingas ulala lalalala.«

Nikakor ne izlušči, kaj ji želijo sporočiti. Kot zombi se odvleče v posteljo. Upa, da bo čim prej zaspala, da je glasovi ne bodo več ogovarjali. Vendar se zgodi nasprotno. Glasovi ji vso noč pripovedujejo nesmiselne stvari. Na jok ji gre. Ne more zaspati. Ko bi vsaj lahko spala.

Ob dveh ponoči ima vsega dovolj. Vstane, obleče se, obuje, se odtihotapi iz hiše in gre na nočni sprehod.

Med hojo po ulicah posluša glasove. Ko ji bodo kaj konkret­nega povedali, jih bo upoštevala. Verjame, da jo opozarjajo na določene stvari. Zaenkrat je še zmedena.

Približuje se ji skupina mladih najstnic in najstnikov. Pijani so, v rokah nosijo nekaj steklenic.

»Ej, a imate še kaj alkohola?« vpraša eno od deklet.

Mulci se režijo.

Punca dvigne steklenico in pogleda, koliko je v njej. »Pol litra vodke,« reče.

Eden od fantov vzklikne: »Ampak ne zastonj. Draga je bila. Dobiš za deset evrov.«

»Nimam nič s sabo,« reče Ana, ko pregleda svoje žepe, in se že odpravi naprej.

»Eh, na …« dekle stegne steklenico proti njej.

»Ne, no …« reče fant.

»Na …«

Ana se nasmehne in vzame. »Hvala!«

Za naslednjim ovinkom se ustavi v senci pod drevesom, vse ulice so drugače osvetljene. Na dušek spije deciliter žganja, nekaj minut kasneje pa vajo ponovi. Toda še vedno sliši glasove. Nadaljuje pitje. Vsa omotična se med hojo opoteka in se začne glasno meniti z glasovi. Od zadnjega psihotičnega pogovora je minilo več mesecev. Počuti se kot zombi.

Domov se vrne okoli petih ali šestih. Starša še spita, sobota je. Pijana se uleže v posteljo in končno zaspi.

Malo pred enajsto jo prebudi mamino trkanje.

»Dobro jutro! Dajmo, počasi bo treba vstat!«

Ana odpre oči, njeni možgani so zmačkani od nočnega pitja.

Čisto sesuta gre mimo mame v kopalnico in obrne ključ. Mama ne razume, zakaj je hči tako zdelana.

»Si bila ponoči zunaj? Ste žurirali?« vpraša z druge strani vrat.

»Kje pa, samo utrujena sem, ker sem slabo spala,« ji glasno odgovori.

Stušira se, da bi se osvežila. Mogoče pa le ne bosta opazila, da je nekaj zelo narobe. Bog ne daj, da ugotovita.

V dnevni sobi prižge televizijo in se usede na kavč.

»Kosilo bo ob enih!« zakliče mama iz kuhinje, od koder že diši.

»Pomsi dingi dongi,« doda neki drugi glas.

Rada bi razumela, kaj ji glasovi skušajo sporočiti, vendar zaman.

»Izgledaš povsem izmučena,« reče mama, ko se Ana usede k jedilni mizi. »Kaj se je zgodilo?«

Ana ne odgovarja. Prisili se, da poje čim več kosila.

Popoldan mine grozljivo. Ana ves čas posluša glasove. Včasih ji povejo kaj smiselnega, večinoma pa so le neologizmi – tako jim je v bolnišnici rekel psihiater.

Potem naenkrat sliši nekaj, na kar je morda čakala: »Odpotuj!«

Želi povedati še kaj?

»Odidi! Nekam daleč. Odpotuj.«

Zbegana je, sploh ne more razmišljati.

V glavi ji odzvanja: »Odpotuj, odpotuj, odpotuj.«

Mogoče pa bi res morala oditi nekam. Bi se rešila glasov, ki ji ne dajo spati? Čedalje bolj mrzlično razmišlja o tem.

Blazno jo boli glava in v kuhinjo gre že po četrti lekadol. Razmišlja, ali naj mami pove, da spet sliši glasove. Ali Marjeti. Ne, to ni pametna ideja, takoj bi jo spet poslali v Polje. Tja noče. Ne bi zdržala. Mogoče pa ji glasovi res želijo pomagati? Bi se jih rešila, če bi odpotovala? Ampak kam? Kako?

Na vrata potrka mama: »Ana, odpri, takoj.«

»Saj nisem zaklenjena ...«

Mama vstopi. »Kje si bila ponoči?«

»Kolikokrat moram še reči, da nikjer – samo spati nisem mogla. Bolela me je glava, zato sem vzela že štiri tablete.«

»Da nisi slučajno pila?!« jo mama pogleda nejeverno.

»Pa saj vem, da ne smem kombinirati zdravil z alkoholom. Lepo te prosim …« odvrne Ana ne povsem prepričljivo.

»No, če boš imela kakšne težave, mi vedno lahko zaupaš. Upam, da to veš. Ja?«

Ana prikima.

Mama jo poljubi na čelo. Gre iz sobe.

Ana sploh ne more razmišljati, glasovi so tako intenzivni, da lahko posluša samo njih.

»Odpotuj daleč, odpotuj, prasica!« se stalno ponavlja.

Ana sede za računalnik in odpre brskalnik. Kam bi lahko šla? Nekam daleč, kjer ne bo psihiatričnih bolnišnic in glasov. Kjer se bo počutila svobodno. Utrne se ji misel, da bi bil to lahko Pariz. V gimnaziji je imela drugi tuji jezik francoščino, še kar solidno jo obvlada. Poleg tega je Francija dovolj daleč, da je tam ne bi našli.

Vtipka »pariz« in si ogleduje fotografije. Razmišlja, kaj vse bi tam lahko počela, kam bi šla, kje bi živela. Za začetek bi se nastanila v kakšnem solidnem hotelu. Denar varčuje že vrsto let, nekaj pa bi ga mogoče vzela tudi očetu – številko njegovega sefa namreč pozna. Enkrat ji jo je v šali zdrdral, ampak ona si jo je takrat zapomnila in jo kasneje tudi preverila. Ni lagal.

»Odpotuj, odpotuj,« so glasovi vztrajni.

Če bo že šla v Pariz, hoče doživeti najboljše. Res, zakaj ne bi bila v najboljšem možnem hotelu in zakaj ne bi tam preživljala časa kar najbolj kakovostno? Ko si ogleduje ponudbo izletov v francosko prestolnico, jo opisi povsem očarajo. Eifflov stolp, otok na Seni, Louvre, Elizejske poljane … res bo šla! Šla bo v Pariz, daleč proč od tu! Zagleda oglasno sporočilo mednarodnega turističnega avtobusa, ki vozi iz Ljubljane v Pariz dvakrat na dan. To bi bilo v redu. Ampak preden se prijavi, mora dvigniti denar z varčevalnega računa. Vse bo plačevala z gotovino, če bi namreč plačala s kartico, bi jo hitro našli in jo pripeljali nazaj. V sivo Slovenijo.

Za nekaj tednov bo preskrbljena. Ta »nori svet« je v resnici Ljubljana.

Zvečer se stušira in uredi, zdravila pa spet vrže v straniščno školjko. Ko z mamo v dnevni sobi gleda televizijo, se za zaslonom nenadoma pojavi pajac, podoben cirkusantu. Ana ga vidi samo za trenutek, potem možic izgine. Nekaj minut kasneje se pojavi Bambi – mlada srnica, ki odstopica v vežo.

»Kaj počne Bambi v dnevni sobi?« vpraša mamo.

Mama se zdrzne: »Kakšen Bambi, ljuba duša?«

Ano postane sram. Ni znala držati prividov zase. Kako naj se zdaj reši iz tega?

»Ah nič, samo nekaj sem razmišljala. Brez zveze, pozabi, oslarija …« se skuša izmotati.

Ampak mama čuti, da Ana ni iskrena z njo, ne ve pa, kaj storiti. Naslednji teden jo bo spet spremljala na pregled, lahko bi povedala psihiatru, kaj je hči mimogrede bleknila. Naj on pove, ali je to resno ali ne.

Ana se pretvarja, da je mirna, obenem pa zaznava mamino vznemirjenost. Tudi slednja se navidez pomiri, toda skrb, da ima Ana spet privide, je noče zapustiti. Povedali so ji, da se psihoza lahko ponavlja. Naj gre vse k vragu, pa ravno njena hčerka! Zakaj jo bog tako kaznuje?!

Kmalu je konec televizijskega kviza in mama se odpravi spat.

»Lahko noč, ljubica,« zaželi Ani. »Jutri bova šli pa nekaj ven pojest, kaj praviš?«

»Ja, super, bova šli. Nočko,« reče Ana.

Ana ta večer zaspi kar pred televizijo.

Ob pol šestih zjutraj jo zbudijo glasovi, ki govorijo nepovezane stvari. Upa, da bodo, ko se bo stuširala, odšli. Ne odidejo, res pa je, da niso več tako glasni. Razmišlja o tem, kako bi očetu vzela nekaj denarja za svoj novi cilj – Pariz. Ne počuti se prav nič krivo.

Vrne se v sobo, se usede za računalnik in začne poslušati glasbo na internetu. Na glavi ima slušalke, zato jakost privija in s tem odganja glasove.

Okrog osmih pride v sobo mama, in ko vidi, da je hči v svojem svetu, glasno zakliče: »Zajtrk!«

Ana se obrne: »A?«

»Si že dolgo pokonci?«

»Eh, nisem mogla spat, ob pol šestih sem se zbudila,« prizna.

»Pridi, bova nekaj pojedli za zajtrk. Boš jajčka – umešana ali na oko?«

»Umešana. A imamo še kakšno kajzerico?«

»Jih bom pogrela, ja, pridi.«

Opoldan jo pokliče Marjeta z vprašanjem, ali je že prebolela tistega idiota.

Še nekaj ur po pogovoru Ana razmišlja o tem, kako dobro ji je odgovorila: »Ne vem, kaj mi je bilo. To sploh ni bila ljubezen.« Vseeno pa jo malo grize, ker sta ji bila kokain in trava všeč. Ne ve, ali ju bo sploh še kdaj dobila.

Popoldan gresta z mamo v majhno restavracijo. Kar slutila je, da bo mama skušala iz nje izbezati, kaj so bile tiste včerajšnje halucinacije.

»Bambija si videla … kako to?« zanima mamo, ko sedita druga nasproti druge in ne moreš umakniti niti pogleda.

»Pa ne, saj ga nisem videla, nekaj sem samo razmišljala, totalno utrujena sem bila. Deset minut zatem, ko si šla spat, sem tudi sama zaspala na kavču.«

Mama ne pogreva več te teme. Misli si, da bo že povedala psihiatru.

Ana ji pove, da bo šla v ponedeljek v mesto, ker sta zmenjeni z Marjeto.

»To se mi zdi super, Anči, le druži se, vzdržuj prijateljstvo ...«

Ana si je zamislila, da mora v enem tednu priti v Pariz.

Doma se mama zlekne na kavč in zadrema, Ana pa izkoristi trenutek in gre v očetovo sobo. Srce ji noro utripa, ko vtipka štirimestno številko sefa. Notri je denar in vrednostni papirji. Ne obotavlja se – snopič bankovcev pobaše za pas in ga pokrije z majico. Previdno zapre sef, v katerem je pustila čisto malo denarja, in se odkrade iz sobe.

Bankovce na hitro prešteje in jih skrije pod jogi svoje postelje. Sunila je dva tisoč evrov.

Ko stopa proti dnevni sobi, se izogiba prikaznim, ki ji prihajajo nasproti. Če se ne bi izmikala, bi z glavo trčila v njih. Loteva se je tesnoba. Tablet proti psihozi že lep čas ni vzela. Usede se poleg mame, ki se predrami. Skupaj gledata televizijo.

V nedeljo ves dan videva črne može, ki se sprehajajo po stanovanju. Zdi se ji, da se ji bo kar utrgalo. Močno se brzda, da pred mamo prikrije privide, vendar ji uspeva.

Popoldan pokliče Marjeto in jo vpraša, ali bi se naslednji dan dobili. Marjeta se strinja, dogovorjeni sta ob štirih. Še prej bo šla Ana dvignit ves privarčevani denar.

Zvečer se črnim možem v stanovanju pridružijo tropske živali. Hkrati pa ji glasovi nenehno govorijo, kaj mora početi: »Odidi, zbeži iz države, prasica!«

Ana jim pridušeno odgovarja: »Saj bom šla, se že pripravljam!«

Rezervirati mora avtobus, ki vozi na mednarodni liniji. Odšla bo v torek sredi dneva, ko bo mama v službi. Rezervacijo želi opraviti na internetu, vendar pomisli, da bi na podlagi njene spletne aktivnosti lahko ugotovili, kam se je namenila. Namesto tega raje pobriše zgodovino iskanja v googlu.

Čuti vznemirjenje. Kmalu gre spat, saj je glasovi ne pustijo pri miru. V ušesa si da čepke in upa, da jih ne bo slišala. Nekako ji res uspe in spi zelo dolgo.

Vstane ob devetih in takoj se ji povrne trema zaradi načrtovane poti. Danes se mora posloviti od Marjete. Seveda ji ne bo povedala, kam gre, saj bi s tem sprožila paniko. Poslovila se bo tako, da bo do nje posebej prijazna in razumevajoča. Dolgo, zelo dolgo se ne bosta videli. Če bo ostala v Parizu in odslej živela tam, se mogoče sploh ne bosta več.

V banki čaka v vrsti in se pritajeno pogovarja z glasovi. Ljudje jo čudno gledajo, ona se ne zmeni za njih, važno je samo to, da bo dobila denar in čim prej odšla iz države. Dvigne tri tisoč petsto evrov, vse, kar ima.

Potem gre na glavno avtobusno postajo, kjer pri okencu mednarodnega prevoznika plača enosmerno vozovnico do Pariza.

Tudi med pogovorom z Marjeto ji glasovi ne dajo miru. Ne ve, ali besede izreka prijateljica ali njeni glasovi. Pogovor je zato prava polomija in Marjeti je jasno, da se Ani spet nekaj dogaja. Užaljena je, ko ji ne prizna, da so se glasovi vrnili. Ana še vedno zanika, da kaj sliši, čeprav jo govor več kot očitno izdaja.

»Vem, da imaš glasove. Ana, tega ne moreš zanikat, a razumeš, da čisto čudno govoriš?«

»Ne pa ne,« vztraja ona.

»A jemlješ tablete? Upam, da jih nisi nehala.«

»Seveda jemljem tablete.«

Marjeta odkimava. Pogleda telefon, ki ga ima na mizi pred sabo, ima jo, da bi poklicala Anino mamo. Stežka zbere moč, da se ne bi vmešavala.

Nista dolgo skupaj. Spijeta sok in se poslovita.

Ana ta trenutek začuti kot dokončno slovo.

Tesnobna je.

Doma takoj skrije denar pod jogi, poleg očetovega. Ko se znoči, začne pakirati. Zaklene se v sobo, da ne bi nenapovedano vstopila mama. Pripravljena je, za naslednje dopoldne si je pustila samo še toaletne potrebščine. Avtobus odide ob enih.

Ko je vse nared, torbo porine v omaro in gre v dnevno sobo, kjer se zadržuje mama. Odloči se, da bo kar najbolj prijazna z njo, saj se dolgo ne bosta videli. Morda nikoli več. Usede se k mami, nasmehne se in se privije k njej.

Mama je kar malo presenečena, takšne topline ni vajena od hčerke, vendar ji tudi godi.

»Vse v redu? Ali pa je kaj narobe? Sumljivo prijazna si,« reče in se tudi ona nasmehne.

Ano stisne pri srcu. Bi lahko slutila, da odhaja? Ne, nemogoče, ničesar ne ve.

Kar dolgo gledata televizijo, zvečer pa, preden gre spat, ponovno objame mamo in ji gre ob tem kar na jok. Še zadnjič, si misli …

Misel na Pariz jo bolj pomirja, kot pa vznemirja, zato kmalu zaspi.

Zjutraj se zbudi, spakira še preostale stvari, nekaj malega poje in se začne pogovarjati z glasovi. Govorijo ji o gobah in o čebuli. Komaj čaka, da bo ura ena in bo vse to pustila za sabo. Izpod jogija vzame denar.

V zadnjem trenutku se spomni, da je pravzaprav pozabila rezervirati hotel. Šit! Gre na spletno stran in si ogleduje hotele v Parizu. Dragi so. Na koncu se ji vseeno zdi bolj pametno priti v naključni hotel in si na mestu samem najeti sobo, da ne bi pustila za sabo kakšnih sledi. Glasovi še vedno vztrajajo, da mora v hotel s petimi zvezdicami. Spet pobriše zgodovino brskanja.

Pokliče taksi.

Na postajo pride še prezgodaj. Živčno se prestopa, ko mora čakati. Rezerviran ima sedež številka 46. Upa, da ne bo gneče. Bus je velik, dvonadstropen, kričavo zelen. Sedež dobi bolj zadaj v spodnjem delu. Na njem je kmalu vse polno mladih. To ji ni najbolj všeč, ampak kaj more. Odpeljejo se natanko ob enih.

Razmišlja, ali bo skozi okno morda opazovala tudi kakšna mesta. Eh, verjetno ne, saj se bodo vozili po avtocesti … Trajalo bo skoraj en cel dan, dospeli bodo namreč šele v sredo okoli poldneva. Zvečer bo poskušala zaspati, če je le ne bodo preveč motili glasovi.

»Zbezljaj, kurba. Pizda gnila, sevijorka, anasinsta!« sliši, ko se peljejo skozi karavanški predor. Dovolj ima uvida v bolezen, da na glasove ne odgovarja, ljudje na avtobusu bi jo namreč čudno gledali.

Medtem ko se pelje v Pariz, se mama vrne iz službe domov.

»Ana?« zakliče, ko vstopi v stanovanje, »bova danes naročili pico?«

Brez odgovora.

Pogleda v kopalnico pa v Anino sobo, kjer na mizi leži hčerkin telefon, in v dnevni prostor, celo na verando. Bi lahko šla k Marjeti? Verjetno res. Odloči se, da jo bo poklicala.

»Ne, ni je pri meni, danes se nisva nič videli ali slišali,« pove Marjeta s presenečenim in zaskrbljenim glasom.

Nato Marjeta pokliče Davida. Mogoče je šla k njemu, čeprav je zagotavljala, da sta končala.

»Halo?« se oglasi on.

»Živjo, Marjeta tukaj, Anina prijateljica. Če je slučajno pri tebi, ji prosim povej, naj gre čim prej domov, ker mamo zelo skrbi.«

»Kaj? Ni pri meni, zakaj bi bila? Nehala sva.«

»Hm. Ne vem … Kakorkoli, če je vseeno pri tebi, naj gre takoj domov.«

»Pa saj ti pravim, da je ni pri meni,« se razburi David. »No, daj, narazen sva šla, zato me ne kliči več. Adijo!«

Marjeto popadeta jeza in skrb. Kaj pa, če je kam odtavala? Ko sta se dan poprej videli, se je obnašala zelo čudno. Kot da ne bi dobro vedela, kaj govori. Se ji je spet ponovila psihoza?

Marjeta s tresočo se roko pokliče Anino mamo.

»Gospa, poklicala sem tistega njenega … fanta, ampak ga na žalost ni pri njej. Rekel je, da sta se pred časom razšla in da se od takrat nista nič videla. Tudi ona mi je povedala isto.«

»Kako, da je ni? O bog, kje je moja Ančica?« se mami usujejo solze.

Marjeti je težko.

»Kaj, če se ji je kje kaj zgodilo?« sprašuje mama med hlipanjem.

Ko končata pogovor, gre mama v Anino sobo in se razgleda naokoli. Nič ni čudno, vse je na svojem mestu, ko pa odpre omaro, ugotovi, da v njej manjka velik del oblačil. Po telesu jo spreleti srh. Je hči res odpotovala kar tako – meni nič, tebi nič? Ampak kam? Saj ne bi bila sposobna česa takšnega ... Vse sta si zaupali.

Spomni se bežne hčerkine halucinacije o Bambiju pred nekaj dnevi. Je to morda povezano z izginotjem? In kje je dobila denar? No, nekaj ga ima na banki, in v tem trenutku ji postane žal, da ni česa ukrenila s hčerkinim bančnim računom, ko je bila prvič hospitalizirana. Pomisli tudi na možev sef. Gre v kabinet, odtipka kodo in prav zares – iz sefa je Ana odnesla večino družinskih prihrankov. Dvoma ni več, uresničila se je najhujša groza: njena hči je pobegnila, mogoče je tudi psihotična! Saj se ji bo še kaj zgodilo …

Nemudoma pokliče policijo in jih, živčna razvalina, obvesti o hčerkinem pobegu.

Dežurni policist na telefonski liniji ji pove, da lahko sprožijo resnejšo iskalno akcijo šele, ko pretečeta dva dneva od izginotja.

Do takrat lahko še umre, si misli mama.

Ana se vozi z avtobusom čez Avstrijo in Nemčijo. Vsaki dve uri avtobus naredi postanek. Takrat gre na kavo ali na cigareto. Gneča na avtobusu ji gre v nos. V Münchnu se avtobus ustavi in tam gredo nekateri potniki ven, drugi pa vstopijo. O Sloveniji noče niti razmišljati, najraje bi jo pozabila. Tudi na mamo in na Marjeto ne bo mislila.

Mama opazi, da Ana, kamorkoli je že šla, s seboj ni vzela tablet. To jo na smrt prestraši. V mislih se ji vrtijo najhujši možni scenariji. Kaj, če njena punčka tava po kakšnem tujem mestu in je vsa psihotična? Le kako je lahko naredila kaj takega? In kako dolgo ji že laže glede zdravil?

Domov pride zaskrbljeni oče. Žal mu je, da je takrat v navalu šaljivosti izblebetal šifro sefa, hkrati pa je presenečen, da si jo je hčerka dejansko zapomnila.

»Mogoče pa le ni šla v tujino in je pač nekje v Sloveniji,« razmišlja mama naglas. »Ker je doma pustila mobitel, je niti priklicati ne moremo niti ne morejo policisti izslediti njenega signala.«

Mama ponovno pokliče Marjeto in ji pove, da so o Aninem izginotju obvestili uradne organe, pa tudi, da Ana verjetno že nekaj časa ni jemala zdravil.

Marjeta je pretresena in tudi jezna na prijateljico, saj jo je tudi sama stokrat opozorila, da se mora držati predpisane terapije.

Mama se čudi, da je Ana tudi vrstnici ves čas lagala. Ali nista bili vendar najboljši prijateljici? No, očitno ne.

»Kaj lahko naredimo?« zanima Marjeto. »Jo gremo iskat na lastno pest?« Zbegana je in ne more verjeti, kako je Ana to lahko naredila staršem in tudi njej.

»Šele po dveh dneh jo bodo začeli iskati bolj intenzivno, upam, da se bo do takrat že vrnila,« reče mama. »Pa si res popolnoma prepričana, da nima tisti David prstov vmes?«

»Skoraj, ja. Varal jo je, zato nekako verjamem, da ga je res pustila, kot je rekla,« pojasni Marjeta.

Medtem Anin avtobus prečka nemško-francosko mejo pri Strasbourgu. Ana gleda skozi okno, čeprav se kaj dosti ne vidi, saj je zunaj tema. V temnem steklu vidi, kako se dva mlada fanta igrata z lego kockami. Spet ima privide. Glasovi ji govorijo, naj z nožem zabode sopotnico, ki sedi zraven nje na avtobusu. Ne posluša jih. Kmalu postane utrujena in zaspi. Pariz je vse bliže in bliže.

Zaradi nagrmadenih skrbi mama ponoči ne zatisne očesa. Tudi oče je na trnih. Kako je hčerka lahko naredila kaj takega, se sprašuje mama. Vedno sta se razumeli, vse sta si povedali. Tesnoba je neznosna. K zdravniku bo morala po pomirjevala, drugače jo bo ugonobilo. Saj ne more živeti tako, umrla bo od skrbi.

Tudi Marjeta ne more spati. Sprašuje se, zakaj je Ana sploh pobegnila, kaj jim želi vsem skupaj sporočiti. Verjetno jih ni želela kar tako prizadeti, to bi težko verjela. Gotovo za tem stoji psihoza, enostavno je nekam odtavala …

Nad veliko avtobusno postajo je razpet napis »Bienvenue à Paris!«. Še dobro, da Ana govori francosko in praktično vse razume.

Usede se v prvi taksi in vozniku naroči, naj jo odpelje v Saint Louis – hotel s petimi zvezdicami, ki si ga je zapomnila z interneta.

Med potjo si hlastno ogleduje pariške ulice, na njih pa povsem drugačna, predvsem pa veliko večja paleta različnih ljudi: temnopolti, belci, mulati, muslimani … Zdi se ji, da gleda svet v malem, kar je precej drugače kot v podalpski Ljubljani.

Ko pred hotelom izstopi iz taksija, globoko vdihne. Noč v takšnem hotelu stane dvesto petdeset evrov, zato gre vseeno raje pogledat naprej po ulici, kjer je tudi nekaj hotelov nižje kategorije, čeprav so glasovi vztrajni in zahtevajo pet zvezdic. Bori se z njimi, medtem ko vstopa v hotel s tremi zvezdicami. Imajo dovolj prostora, zato najame sobo v drugem nadstropju in z gotovino plača nočitev z zajtrkom za tri dni vnaprej. Večino denarja hrani v torbi, nekaj pa ga ima tudi v denarnici.

Z dvigalom se odpelje v drugo nadstropje. Postane rahlo zmedena. Glasovi ji govorijo, naj takoj, ko bo prišla v sobo, stopi do okna in se vrže na cesto.

S kartico odpre vrata in vidi, da je prostor dovolj udoben. Sveža posteljnina, vse je urejeno, brezhibna kopalnica. Na mizi jo pričakajo jabolka, ki se jih razveseli, saj je že pošteno lačna, glasovom pa odgovarja, da te tri zvezdice zanjo štejejo, kot bi jih bilo pet. Z užitkom zagrize v sočen sadež. Soba nima balkona, vendar se ji to ne zdi preveč pomembno. Skozi misli ji gresta kokain in marihuana. Mogoče bo šla naslednji dan, ko se malo spočije od dolge vožnje, poiskat drogo.

Mama ponovno obišče policijsko postajo. Ker je dežurni policist ne posluša, zahteva komandirja postaje. Njega potem prosi, če bi lahko iskalno akcijo lahko začeli malo prej. Toda mož je neomajen in pojasni, da pač ne smejo kršiti protokola.

»Če bo kakšno stvar plačala z bančno kartico, bomo takoj vedeli, kje je,« pove zaskrbljeni mami.

»Dvomim, da jo je sploh vzela s seboj, mogoče pa tudi sama razmišlja, da jo bomo našli, če jo bo uporabila.«

Potrpežljiva naj bo, ji še pove policist, ker veliko večino ljudi itak najdejo v nekaj dneh ali tednih in da obstaja velika verjetnost, da se Ani ni zgodilo nič hudega.

Mama še isti dan obišče osebnega zdravnika in ga prosi za tablete za spanje. Zdravnik ji sicer ustreže, vendar ji tudi pojasni, da se na uspavalo hitro navadiš, potem pa, ko ga nehaš jemati, nekaj dni ne moreš zaspati brez njega.

Doma mama plane v objem možu in začne neutolažljivo jokati.

»Kam je šla? Kaj se ji dogaja? Spet je psihotična! Samo zato, ker ni redno jemala zdravil. Morala bi bolj bdeti nad njo.«

Tudi očetu je težko, vendar vseeno skuša tolažiti ženo: »Vse bo še dobro. Mogoče bo sama od sebe prišla domov, čez kak dan ali dva.«

Ana mora čez dan jesti nekje zunaj. Ob treh popoldan je tako utrujena, da se uleže in zaspi. Postelja je neverjetno udobna.

Zbudi se šele, ko skozi okno zasliši: »Ana, tukaj policija! Prikaži se!«

Ana se prestraši, vstane in pogleda skozi okno. Nikjer nikogar. Koliko je ura? Pol polnoči. Zdi se ji, da povsod sliši glasove. Prihajajo z neba, iz postelje, iz kopalnice. Preverja po vseh kotičkih svojega apartmaja, vendar ne najde nikogar. Glasovi jo spominjajo na rjovenje kakšnega zmaja.

Ogrne si jakno, obuje se in zapusti hotel.

Ko hodi po pariških ulicah, se pogovarja sama s sabo oziroma z glasovi v glavi. Večinoma srečuje mlade, ki se zabavajo. Nekega fanta ustavi in ga vpraša, ali ima kaj robe. Ta ni prav nič presenečen, takoj ji pove ceno. Sto evrov za odmerek kokaina. Denarnico ima pri sebi, zato mu takoj plača, on pa ji izroči beli prašek.

Napoti se proti parku, kjer se usede v temo in začne snifati. Glasovi kmalu izginejo. Počuti se, kot bi se rodila na novo. Lahko bi poletela. Zdajle bi bilo idealno v mestu najti kakšen žur.

Zapusti klopco, odtava na pariške ulice in išče zabavo. Ker ne sreča nič privlačnega, potrka na vrata taksija in v francoščini vpraša taksista, kje je to noč kak dober rave party. Voznik se ponudi, da jo odpelje tja. Navdušena skoči na zadnji sedež in po petnajstih minutah vožnje sta pri veliki diskoteki, iz katere donijo basi.

Razposajeno prihopsa do vhoda, kjer plača vstopnino in varnostniki jo spustijo naprej. Vse se trese, ljudje se ekstatično potijo ob energičnih elektronskih ritmih, Ana se zlije z množico in začne tudi sama noreti.

Ne mine deset minut, ko do nje pristopi fant z vprašanjem: »Ekstazi?«

»Koliko je za plačati?«

»Dvajset evrov.«

»Ja, z veseljem ...«

Ana gre v toaletne prostore in ekstazi pogoltne z vodo. Po zaužitju pleše, dokler se zunaj ne začne daniti in ljudje počasi odhajajo. Ven gre med zadnjimi.

Ko se v hotelskem preddverju pogleda v ogledalo, vidi, da je izčrpana in bleda. Utrujena je in lačna, zato gre naravnost v jedilnico, kjer že strežejo zajtrk. Očitno gostje hotela še spijo, kot vse kaže, je prišla na zajtrk prva. Privošči si rogljiček, umešana jajčka in kruh. Ko se naje, vzame dva rogljička s seboj. Dan namerava prespati.

Ob sedmih je v sobi, stušira se in gre v posteljo. Na vratih pusti napis »ne moti«, da je čistilke ne bi zbujale.

Ko se znova zbudi, je ura skoraj pet popoldan. Kaj naj počne ta dan? Le kaj drugega, kot da gre spet na žur … Začuti lakoto in z užitkom zmaže rogljička, ki si ju je prinesla z zajtrka.

Potem nenadoma zasliši žensko vpitje. Prihaja iz kopalnice. Spreleti jo srh. Pogledat gre, vendar v kopalnici ni nikogar, ženski kriki pa prihajajo iz umivalnika. Vse se ji zdi zelo nenavadno – kako je sploh možno, da vpitje prihaja skozi pipo? Sklene, da bo glasove ignorirala.

Obleče se, še vedno je lačna in najbolj bi ji zdajle teknila hitra hrana.

Stopi na ulico in začne iskati kakšen preprost lokal s hrano. Nekaj časa išče in hodi in kmalu sprevidi, da ne zna več nazaj do hotela. Gre naprej, tava po ulicah in naposled le najde fast food, kjer si privošči veliki meni in dodatne sendviče. Denar gre hitro od nje, vendar ga ima še vedno dovolj. Skozi okno zagleda dvonadstropni turistični avtobus in sklene, da bo šla naslednji dan tudi sama z njim na krožni ogled mesta. Takšnih avtobusov v mestu mrgoli.

V hotel se vrne s taksijem, ker se na podzemni železnici ne znajde. Ko pride v svojo sobo, se stušira in naliči, pripravlja se na novo noč plesa. Toda ob devetih zvečer je še malo prezgodaj za akcijo, zato si prižge televizijo in brska po francoskih programih. Začne gledati sinhronizirani film, ki se konča okrog enajstih, kar je ravno pravi čas za odhod.

Pred hotelom ne manjka taksijev, taksistu pove, naj jo odpelje do ulice Faubourg St. Antoine.

Blizu diskoteke peterica fantov kadi marihuano. Ana se ne zadržuje, mirno pristopi k njim in vpraša, ali lahko malo odkupi od njih. Svetlolasi tip ji pove, da jo bo en džojnt stal dvajset evrov. Ana ve, da je to veliko, vendar je ne skrbi za denar, zato si naroči tri komade. Prvega pokadi takoj – pred vhodom v diskoteko, ostale pa v preostanku noči, ki jo ponovno prepleše, tokrat malo bolj zasanjano. Ob šestih se s taksijem odpravi nazaj v hotel. Totalno zadeta.

Spet gre na zajtrk in komaj čaka, da bo šla spat. Odgovarja ji, da ni v jedilnici nikogar, saj ima občutek, da jo ljudje, kadar ne plešejo, opazujejo in ji berejo misli. V postelji takoj zaspi.

Tokrat se zbudi ob dveh popoldan. Postelja je mehka, zato se še nekaj časa preteguje. Paše ji vse to udobje. Ta dan si namerava ogledati mesto s turističnim avtobusom, zato se potem, ko se uredi, odpravi na glavno avenijo. Med čakanjem si ogleduje turistične letake, in ko avtobus pripelje, se usede na vrh, na odprto nadstropje. Vreme je čudovito. Natakne si slušalke in za poslušanje turističnih komentarjev izbere francoski jezik. Neznansko uživa v ogledovanju stavb in ljudi, toda pod svojim dvojnim stolom kmalu najde ležati dve atomski bombi. Sprva se na smrt prestraši, potem se malo pomiri, si oddahne, ker ne eksplodirata. Skuša ju odmisliti.

Ljubljana. Mama trpi, saj ve, da je Ana brez zdravil. Razmišlja o najhujšem. Skrbi jo, da ima psihotične napade, misli si, da je nekam odtavala, morda kje leži mrtva. Vsak dan hodi na policijo in sprašuje, ali je kaj novega. Ne pusti se pregnati. Toda vsak dan dobi enake odgovore – o Ani ni ne duha ne sluha. Pregledali so njen računalnik in mobitel, na nič se ne morejo opreti. Prepričana je, da se policisti ne trudijo dovolj. Ko bi vsaj dobila kakšen namig. Vendar ne, popolnoma ničesar ne vedo. Komandir postaje pravi, da upa, da se bo vrnila domov, ko ji bo zmanjkalo denarja. Po nekaj dneh je to njihovo glavno upanje. Mama je na močnih pomirjevalih, brez katerih gotovo ne bi zdržala pritiska in negotovosti. Obiskuje jo Marjeta in potem skupaj jočeta.

Na Eifflov stolp ne bo šla, si je rekla, ker ne mara višine. Kokain in elektronska plesna glasba bosta pravšnja za naslednjo noč. Toda v njeni sobi je zmaj.

»Zgini, ne mislim te gledat tukaj. Kaj sploh hočeš. Spokaj se, alo!«

Zmaj se ne odziva nanjo, samo malo se premika na mestu. Odloči se, da ga bo ignorirala. V kopalnico se gre pripravit, čeprav je ura šele sedem zvečer.

Ko pride iz kopalnice, je zmaj še vedno tam.

»Itak grem ven,« mu pojasni, »tako se ga bom zadela, da me noben zmaj ne bo več mogel motiti.«

Zmaj nekaj pohlevno zagodrnja.

Ana si prižge televizijo, okoli osmih pa jo premaga spanec. Ob enih jo zbudijo glasovi. Prva misel je, da bo zamudila v klub, a se kmalu spomni, da žuri itak trajajo do šestih zjutraj.

Pred hotelom prestreže taksi.

Pred klubom je vse polno ljudi. Taksist ji zaračuna dvojno od tega, kar je plačevala doslej. Ne pritoži se mu, ne zdi se ji vredno. Plača vstopnino, z listkom v roki še malo postopa pred klubom in si ogleduje, ali je kdo mogoče tak, da bi ji bil pripravljen prodati drogo. Spogleda se s tipom, ki tudi sam opazuje njo.

Stopi do nje in jo v trdem pariškem slengu vpraša: »Kaj rabiš? Katera roba?«

»Kokain? Marihuana? Ekstazi?« mu ona odgovori z vprašanji.

Fant je začuden, veliko različnih stvari za bejbo, ki je, kot kaže, prišla sama.

»Vse to? Ne bo poceni.«

»Ni problema, dovolj imam.«

Denar ji dejansko kopni.

»Stopi za mano,« ji namigne in se napoti proti vecejem.

V mračnem predprostoru, osvetljenem s pritajenimi neonskimi napisi, si izmenjata dobrine. Ana vzame dva ekstazija, zavojček kokaina in pet cigaret marihuane in za vse to odšteje dvesto evrov.

Takoj se gre zadet v žensko stranišče. Pretirava. Pogoltne obe tabletki in posnifa koko. Potem gre ven, počuti se eksplozivno, in zunaj, malo stran od ljudi in od vhoda, medtem ko opazuje vrvež, pokadi še džojnt.

Divje pleše. Ekstaza. Pred očmi se ji rišejo podobe – ribe, drevje, gozd, morske zvezde, visoke trave – ona pa pleše in pleše. Brezskrbno.

Ko gre ven, da bi pokadila drugi džojnt, se zunaj dani in zave se, da je več ur nonstop plesala. Noter je ne spustijo več, klub namreč zapirajo. V vrsti čakajo taksiji. Ana se usede v prvega in pove naslov hotela.

Voznik sprevidi, da je mlada ženska pod vplivom substanc. »Glej, da ne boš pobruhala avta.«

Ani se ne ljubi niti odgovoriti.

Preden gre spat, si želi priti na jasno s tem, koliko denarja ji je še ostalo. Hladen tuš! Kako je mogoče, da je v nekaj dneh zapravila pol denarja?! Če bo šlo tako naprej, niti dva tedna ne bo tukaj. Ne pride v poštev! Pod vplivom drog gre spat in spi vse do pol dveh.

Zbudi jo razločen glas: »Anaaaaaaaaa, oblaki se ti ponujajo čezenj glave in denar!«





VII.




Spomni se na denar in ga še enkrat prešteje. Kaj naj naredi? Plačala je za tri dneve, zdaj je tu že četrti dan. Panika! Začnejo se ji tresti noge, počuti se, kot bi bila iz želeja, popolnoma izžeta. Kje naj dobi več denarja? Želi ostati!

Blodi po pariških ulicah in se pogovarja z glasovi, ki se drenjajo za njeno pozornost.

»Prodajaj se, kurba prekleta!« ji sporoča eden izmed njih.

Ideja. Umazana in gnusna. Nedojemljiva. Denar rabi tako za hotel kot tudi za drogo. Zdi se ji, da so pogledi mimoidočih uprti vanjo, da ji berejo misli, njo pa je sram, ker razmišlja o tem, da bi se prodajala. Ponoči. Zato jih raje ne gleda v oči, gleda nekam vstran. Ko pogleda proti nebu, se ji zdi, da še ptice letijo drugače, ko berejo njene možgane.

Mora se vrniti v hotel, ampak ne zna. Izgubila se je. Spet bo izgubila nekaj denarja s taksijem. Dvigne prst in nekdo ji ustavi in jo odpelje do hotela. Plača mu.

Misli ima povsem zbegane. Ničesar ne zmore več načrtovati. Dezorientirana in dezorganizirana je.

Ko vstopi v hotel, jo zagleda receptorka in jo pokliče k pultu.

»Madame, včeraj je bil zadnji dan, ko ste imeli plačan hotel. Zadnjič niste vedeli, mogoče veste zdaj, koliko časa boste še ostali?«

»Nisem še prepričana,« odvrne Ana.

»No, če je tako, bi vas prosila, da spet plačate za tri dni vnaprej. Ali pa nam zaupate kreditno kartico in vam bomo odtrgali kasneje.«

Ana je zmedena.

»Ne, s kartico ne morem plačati. Bom se oglasila zvečer, ko bom vedela več.«

Receptorka se namršči.

»Takrat se bom odločila.«

Prežema jo tesnoba. Gre v sobo in se zaklene. Seksala bo za denar. Ni druge. Nič drugega ji v tem trenutku ne pade na pamet. Seks sploh ni grozna stvar, v bistvu je ena boljših stvari, ki jih je v zadnjem času izkusila. Včasih se je samozadovoljevala, zdaj pa, ko je doživela, kako je, če te zadovolji nekdo drug, ji je še bolj všeč.

Prižge si televizijo in si v mislih skuša predstavljati naslednjo noč. Še prej bo morala plačati hotel. Toliko denarja še ima. Lahko bi šla v hostel, ampak tam ne bi bila sama v sobi, tukaj ima vsaj minimalen luksuz. V roke vzame hotelsko brošuro in ugotovi, da imajo na vrhu stavbe, na terasi pod milim nebom, postav­ljen manjši bazen in džakuzi.

Ves čas ji rojijo po glavi načrti, kje in kako naj se loti prodajanja svojega telesa. Naličila se bo in mogoče hodila po nočni ulici gor in dol. Jo bodo ogovarjale druge punce, lokalne prostitutke, ji bodo težile?

Ko pozno popoldne plača sobo, plača tudi najem kopalnega plašča. V bazenu se sprosti. Ljudi je le peščica. Čez nekaj ur se bo zadela z drogami. Potem bo šla v klub.

Ko pride nazaj v sobo, se počuti zelo čudno. Daje jo tesnoba. Prižgala bi si cigareto in jo potegnila vase z vsemi pljuči, vendar v hotelu ne smejo kaditi, zato gre ven, pred glavni vhod hotela. Gleda naokoli, opazuje ljudi, ki brzijo mimo, nekateri tihi in brezizrazni, drugi, ki so v družbi, se smejijo. Veliko je kitajskih in japonskih turistov, taksijev …

Tako izzivalno, kot se bo napravila nocoj, se ni še nikoli. Ob misli na to se ji povrne vznemirjenje, občutek živosti. Mogoče bo spoznala kakšno prostitutko, ki ji bo svetovala, kam naj gre, kje se kaj dogaja.

Iz hladilnika v sobi vzame stekleničko vodke in jo spije.

Malo pred enajsto se odpravi iz hotela, pomaha prvemu tak­siju in taksistu naroči, naj jo odpelje do kluba, v katerem je nazadnje plesala.

Ko je notri, se razgleduje naokrog, išče koga, ki bi ji bil pripravljen kaj prodati, vendar se zdi, da nima sreče. Skoraj obupa. Naposled le najde mlado žensko, ki ji proda trojček – kokain, ekstazi in travo – za preveč denarja. Hitro gre na stranišče in se zadane.

Ko pleše, pleše sama. Nikogar ne spozna, nihče je ne ogovori niti nima posebnih želja glede sklepanja novih znanstev.

Na verandi vsi kadijo. Iz žepa vzame zvitek marihuane in si ga prižge. Ljudje se družijo in se pogovarjajo dovolj glasno, da preglasijo elektronske basovske ritme. Ona stoji ob strani in opazuje druge punce njenih let, ki večinoma niso tako zelo naličene kot ona.

K njej nenadoma pristopi kodrasto dekle in jo ogovori v nepravilni francoščini. Ima močan vzhodnjaški naglas. Ana odkimava, češ, ne razumem, kaj pripoveduješ. Dekle se potrudi in jo v razumljivejši francoščini vpraša, ali je danes kaj akcije.

»Kakšne akcije?«

»Saj veš … stranke. Kaj strank?«

Ana se pretvarja, da je presenečena.

»Hehe, nisem takšne sorte, mogoče si me s kom zamenjala.«

»Ups, oprosti, mislila sem … zato, ker si pač tako izzivalno oblečena. Brez zamere.« Vzhodnjakinja pogleda proti vratom kluba. »Tukaj mrgoli spolnih iztirjencev.«

»Res? Ampak takih, ki ne plačujejo, kajne?«

Vzhodnjakinja se zasmeji. »Ja, takih, ja …«

»Kje pa so potem tisti, ki plačujejo?«

»Ma, skoraj povsod,« odvrne dekle, »najbolj živahno je okrog železniške postaje in Neptunovega vodometa. Če nimaš denarja, pač moraš, ne …«

»Ja …« zamišljeno odgovori Ana.

Nato se vrne na plesišče. Pleše in pleše. Ko gre vmes kadit na verando, je vsakokrat malo bolj utrujena, prostor pa dobijo tudi glasovi, ki ji govorijo, da je njeno telo ničvredno in naj se gre prodajat. Mrzlično razmišlja, ali naj se poda v to ali ne.

Ko se zdani, jo taksi odpelje do hotela, kjer gre spet najprej na zajtrk. Spije kavo, nato pade v posteljo in zaspi kot ubita.

Kljub temu, da jo zdaj intenzivno išče tako slovenska kot tudi mednarodna policija, je mama še vedno brez odgovorov. Vsak dan znova vsi ponavljajo, da se trudijo, ampak se jim zdi, kot bi iskali iglo v kopici sena. Slovenija je majhna, Evropa je velika, da o svetu ne govorimo. Mamo zvija anksioznost in zdravnik ji napiše napotnico za psihiatra. Tam dobi anksiolitike ter močnejše uspavalne tablete, kot so bile tiste, ki ji jih je predpisal osebni zdravnik. Na bolniškem dopustu je, za službo ni več zmožna. Mož dela, nekdo v družini mora, njo pa posedanje doma uničuje, niti za trenutek ne more pozabiti na izginulo hčerko. Ne razume, kako lahko mož ostaja vsaj približno veder in optimističen, ves čas ponavlja, da bo vse v redu in da bo Ana gotovo prišla nazaj domov. Mogoče je rabila samo čas zase, da pride k sebi. Seveda tudi njega grozovito skrbi, ampak tega pred ženo verjetno noče pokazati, da ne bi vsega še poslabšal. Scenariji, ki si jih mama dela v glavi, ji jemljejo zadnje trohice upanja.

Ana se zaradi drog popoldan zbudi popolnoma sesuta. Čeprav ji pomagajo, da se bolje počuti in da nima toliko glasov ali pa da ji jih ni treba poslušati, jo povsem izčrpajo. Vsakemu vzponu sledi globok padec. Če se danes ne bo prodajala, bo umrla, ji govorijo glasovi. Strah jo je, da bi se to lahko uresničilo, vidi, da drugega izhoda dejansko nima. Zvečer bo šlo zares.

Prižge televizijo in gleda novice. Nič posebnega. Teroristični napad, prepoved lova na lisice in podobne stvari, ki se ponavljajo in ponavljajo. Vse to spremlja z nekakšno otopelostjo. Ko spet pomisli na večer, kljub strahu občuti tudi nekaj vznemirjenja. Ali tudi, ko se prodajaš, doživiš orgazem?

Od nekaj tisočakov ji je ostalo borih dvesto evrov, kar je dovolj samo za dva odmerka kokaina. Koliko pa naj sploh zaračuna? Koliko je vredna? Dvesto evrov za eno noč? Mogoče, ni prepričana.

S tridesetimi evri se odpravi jest v restavracijo s hitro hrano. Tam opazi simpatičnega fanta in začne fantazirati. Želela bi si biti z nekom, ki bi jo vzel takšno, kakršna je. Tudi on opazuje njo. Seveda ne bo nobeden od njiju upal narediti koraka, to pač ni tak kraj. Nekoliko starejši je od nje, kakšnih petindvajset let ima, črne oči in lase ter bledo polt. Zamišlja si, kako bi bilo imeti resničnega fanta, in ne takšne zgube, kot je bil David. Ta da je kriv za vse, kar se ji dogaja. Za trenutek pomisli na mamo in na to, da jo verjetno iščejo. Mami se mora mešati od skrbi, ampak glasovi govorijo drugače. Veleli so ji, da mora stran, in resnici na ljubo si je tudi sama želela odpotovati, česar ji mama – zaradi njene diagnoze – nikoli ne bi pustila. Glasove je pač izkoristila za to, da je lahko odšla. Ne ve, kdaj se bo vrnila, če se sploh bo. Prostituiranje seveda ni rešitev na dolgi rok, morala bi si najti redno službo, kar pa bo, z njeno izobrazbo, zelo težko.

V hotel se vrne šele zvečer. Najprej bo naredila načrt. Lokacija? Neptunov vodnjak in nabrežje Sene, do tja bo prišla s taksijem. Prej se mora naličiti in kričeče obleči in obuti visoke petke.

V ogledalu vidi, kako jo taksist opazuje. Ne ve, ali naj to vzame kot kompliment ali kot grožnjo.

Nekaj ulic naprej jo, na njeno presenečenje, nagovori. »Bi se malo poigrala z menoj?«

Tudi on, tako kot dekle v klubu, govori polomljeno francoščino.

Ana otrpne, ostane brez besed.

»Nisi slaba …« jo še naprej nadleguje taksist.

»Ne delam tega.«

»Aja?« se začudi taksist. »Škoda, dobro bi plačal.«

»Koliko je to – 'dobro'?«

»Stotko,« reče taksist. »Danes je bil dober dan.«

»Pod dvesto ne pride v poštev.«

»No, potem pa sto štirideset,« reče taksist in čaka na odgovor. »Ja?«

»Nič pod dvesto.«

»Za danes končujem. Na Rue Montparnasse imam parkiran avto, z njim se lahko zapeljeva do mojega stanovanja. Sam sem.«

»Vse vnaprej, drugače se ne grem.«

»V redu, lady, razumem. Ni poceni, ampak … si bova vzela čas. Saj imaš dovolj časa?«

Ana ostane tiho.

»Lepo nama bo.«

Na pogled se ji sicer ne zdi privlačen, ampak to pač tako gre, misliti mora na denar.

Ko gresta v njegov avto, se presede spredaj in taksist jo začne otipavati po kolenih.

»Imaš kaj robe?« mu navrže.

Možakar jo pogleda z dvignjeno obrvjo.

»Pozabi …« se Ana popravi.

Žal ji je, da ga je sploh vprašala. Če bi ji dal kaj kokaina, ji na koncu mogoče ne bi hotel niti plačati, kdo ve. Če se bo prodajala, se bo pač prodajala pri polni zavesti.

»Kondome imaš?« ga vpraša.

»Ne skrbi, punčka, dovolj zaščite imam,« odvrne in se ji nasmehne.

Živi v drugem nadstropju napol razpadajoče stavbe. Ana si misli, kakšno srečo ima sama, ker trenutno živi v veliko boljših pogojih kakor on.

Moški zaklene vrata in ji ponudi kozarec vina. Sproščen je, doma je. Ana z užitkom spije vino.

Nato se ji približa in jo začne poljubljati po obrazu. Ana se težko skoncentrira, vrača mu poljube, sama pri sebi ve, da ji gre za profesionalko bolj slabo, za začetnico pa dokaj dobro. Spom­ni se, da ji ni plačal vnaprej, zato ga nežno prekine.

»Zmenjena sva bila, da prej plačaš.«

Taksist nekaj grdo zamrmra, poišče na pultu denarnico in iz nje izvleče štiri bankovce po petdeset evrov.

»Bo zdaj v redu?« jo vpraša, ko ji v roke porine denar.

»Kar poljubi me!« mu reče, in medtem ko se on začne plaziti po njej, spravi denar v torbico.

Po prvem seksu spijeta nov kozarec vina, pol ure gledata glasbene videospote na televiziji, nato pa je taksist pripravljen na drugi krog. Da ji vedeti, da je to tudi zadnji, da kaj dosti več ne pričakuje.

Ko končata, jo vpraša, ali bi prespala pri njem. Ana je dovolj utrujena, da se ji ne ljubi iti v hotel, odloči se, da bo ostala.

Ob devetih zjutraj se zbudi v tuji postelji in v sobi, ki deluje še bolj umazana kot ponoči, ko jo je osvetljevala rumena svetloba iz žarnic.

Ko odhaja, mu pove, da če jo bo hotel videti še kdaj, jo bo lahko našel pri glavni promenadi. Številke telefona mu noče dati, da je ne bi klical ob neobičajnih urah.

Premalo je spala, zato je še vedno utrujena. Nekaj časa hodi do glavne ceste, kjer končno ujame taksi do hotela.

V jedilnici je okoli dvajset ljudi, kar je zanjo nekaj novega, saj je do zdaj vedno jedla tako zgodaj, da je kvečjemu videla kakšen upokojenski par, ki ni mogel spati. Med zajtrkom sklene, da bo ta zaspani dan preživela v mestu, vozila se bo z metrojem in raziskovala Pariz.

Ko se vrne v sobo in se začne preoblačiti, skozi kopalnična vrata zagleda zmaja, ki bruha ogenj.

»Najsidos, imam bajklastem onili,« začne govoriti čudni rjavi stvor.

Ano grabi tesnoba. Ne ve, kaj naj govori, naj se pogovarja z njim?

Glavo zakoplje v blazino in začne klicati: »Pojdi stran, pojdi stran, zgini!«

Toda zmaj še vedno bruha ogenj in govori stvari, ki si jih Ana ne zna razložiti.

V nekem trenutku seže njegov ogenj povsem do postelje in zdi se ji, da se je opekla po levi roki. Meša se ji. Do konca se obleče in steče iz sobe in iz hotela kot zblaznela – na najbližjo postajo podzemne železnice. Toda zmaj gre za njo.

»Cipa, umazana si, da veš. Crkni, podgana!« se zdaj vrnejo tudi glasovi.

Ana ob vsem tem čuti fizično bolečino.

»Sram vas bodi, ker me ne pustite pri miru! Pustite me že enkraaaaaat!«

Mimoidoči čudno opazujejo mlado žensko, ki nori in vpije, kot da je konec sveta. Nekateri se histerično zahihitajo, drugi si nekaj na hitro povejo. Ana hodi do podzemne in se na glas pogovarja z glasovi. Njihov jezik je mešan, delno govorijo slovensko, delno pa francosko. Zmedena je in psihotična.

Ko vstopi v metro, začne delati grimase z obrazom in se pačiti. Nekateri potniki jo čudno gledajo.

»Padla boš v luknjo, svinja,« ji govorijo glasovi.

Ne zna si razložiti, kaj ji hočejo povedati.

Na naslednji postaji, še sama ne ve, kateri, izstopi in odide v najbližjo trgovino po vodko. Samo še alkohol jo lahko reši. Glasovi so že tako glasni, da si z rokami pokriva ušesa. Nabavi si pravo rusko vodko, z velikim odstotkom alkohola, potem pa steče do bližnjega parka, kjer začne žganje dobesedno goltati.

Hitro se je prime. Zdaj izmenoma posluša zmaja in glasove, vendar ji ni več toliko mar zanje. Popolnoma je pijana. Zateče se do bližnjega nasada cvetlic in se usede na klopco. Odločena je, da se bo držala svojega načrta, da bo torej potovala po mestu s podzemno železnico.

Kmalu zapusti klopco in gre do bližnjega postajališča. Hodi majavo. Usede se na prvi vlak in se pelje vse do končne postaje, do mestnega roba. Kako bo prišla v hotel, se ji niti sanja ne.

Med hojo si ogleduje okolico. Očitno je prišla do bogatega okrožja Pariza, saj je tu vse polno premožnih hiš. Vile in velike hiše pritegnejo njeno pozornost, vedno je sanjarila o tem, kako bi živela v razkošju, in zdajle, ko hodi tukaj, ji je resnično žal, da je v Parizu sklenila kompromis in se ni nastanila v hotelu s petimi zvezdicami.

Pred očmi se ji vse maje. K vragu – tudi denarja ji zmanjkuje! Zvečer se bo morala spet prodajati, kar ji ni niti malo všeč, ampak kar je treba, je treba. Ni v stanju, da bi razmišljala o kakšni drugi obliki služenja denarja za preživetje. Ampak nocoj se ne bo končalo pri seksu, nocoj bo šla tudi v klub, je odločena.

Ko se sprehaja med bogatimi hišami, začuti veliko lakoto. Kmalu odkrije fino restavracijo, toda takoj, ko natakar sprevidi, da je pijana, ji nesramno reče, da je to spodobna restavracija, v kateri pijanci niso zaželeni. Niti kave ji ne pusti spiti v miru.

Ne more verjeti, sram jo je.

»Bom pa šla v center kaj pojest, v kakšno navadno restavracijo, recimo kitajsko ali pa turško!« mu zabrusi.

Hodi nazaj proti postaji, na kateri je izstopila. Usede se na vlak in se nekaj časa vozi, dokler se ji ne zazdi, da je že zamudila pravo postajo. Postaje se hitro menjajo, ona pa je povsem gumijasta in ne ve, katera postaja je prava. Odloči se, da bo pač izstopila na naslednji postaji in nato poiskala taksi, ki jo bo odpeljal do hotela.

Lačna je, zato so njene oči osredotočene samo na napise, povezane z restavracijami in hrano. Znajde se na cesti z modnimi trgovinami in butiki. Naposled zagleda turško restavracijo, v kateri si naroči kebab. Z apetitom nima težav, ji pa zato glasovi govorijo, da se bo zadušila s hrano in umrla. Ne zmeni se zanje.

V restavraciji je zelo malo ljudi, sprašuje se, kje so, ampak kaj se bo ubadala še s tem, briga jo! Ko pojé, s težkim srcem plača petnajst evrov. Danes bo potrebovala dva moška, drugače se lahko poslovi od hotela in od Pariza. Če bi bilo tega tukaj konec, bi morala domov, v Slovenijo. Sram jo je razmišljati o tem, spreleti jo realnost tega, kar je naredila staršema in Marjeti. Gotovo so vsi strašno v skrbeh. Toda glasovi so močnejši od vsega in govorijo ji, da je doma vse v redu, da mora ostati v Parizu. Niso prijazni, a so vsaj njeni.

»Prekleta prasica, pojdi se prodajat že enkrat. Itak nisi sposobna opravljati nič drugega!«

Ko pojé kebab, začne na ulici iskati taksi. Ko pride v hotelsko sobo, je tako izmučena, da v hipu zaspi.

Z grozo se zbudi šele opolnoči. Šit! Vrže jo iz postelje in hitro se začne tuširati, oblačiti, ličiti. Za klub verjetno ne bo časa, bi ji pa prav prišel kakšen džojnt. Mogoče ga bo lahko delila s katero od prostitutk. Obleče si mini krilo in visoke pete ter zapusti sobo.

Krvavo potrebuje denar. Taksi jo pripelje do ključnega kroži­šča. Ni edina, nekaj žensk je že tam in videti je, da ima vsaka svoj mali teritorij. Izbere si prostor, kjer ni nobene, in razmišlja, ali bo to zdaj njeno novo delovno mesto. Postavi se ob cesto, prižge si cigareto in hodi tako, da močno ziba z boki. Kot plesalka se počuti.

V pol ure se ne zgodi nič posebnega. Ena od deklet, temnopolta punca, ki se komaj zdi polnoletna, pride k njej in jo vpraša, ali je imela ta večer že kakšno stranko.

»Ne, enega čakam,« ji odvrne. »Imaš kaj za kadit?« še doda.

»Saj kadiš …«

Ana ima res v roki cigareto.

»Ja, to že, ampak …«

Punca ji namigne na vogal, dvesto metrov naprej, tam bo dobila, kar išče.

Ana ne odlaša. Zapusti svoje mesto in gre do vogala, kjer se nekaj punc pogovarja z dvema tipoma. Seveda, zvodnika, tadva jih nadzorujeta. Ko to sprevidi, se obrne, ne želi si nakopati težav. Toda ko se napoti nazaj k cesti, ji nasproti pride moški, za katerega ne ve, ali je zvodnik ali potencialna stranka.

»Za koga delaš?« jo vpraša.

Zvodnik.

»Za nikogar. Zase,« mu samozavestno zasika Ana.

»Pa saj tukaj vsi delamo zase. In še za koga drugega.«

Ana ničesar ne reče.

»Si nova?«

»Hvala, ne rabim pomoči,« reče in gre mimo njega naprej.

»Še rabila jo boš!« zakolne za njo.

Ji je tip pravkar grozil?

Vrne se k cesti. Zdaj ima več sreče. Po desetih minutah ji ustavi moški pri petdesetih letih in ji odpre vrata. Ona prisede.

»Greš z mano v motel?«

Danes mora imeti dve stranki, in če bi šla v motel, bi verjetno želel, da tam tudi prespita, vendar njej ni do tega.

»Lahko, ampak ne bova prespala. Noč je še dolga.«

Ura na armaturi kaže 1:43. Moški je videti zadovoljen, pritisne na plin.

Vožnja traja dvajset minut, ponoči hitro prideta do predmest­ja, kjer so najemnine za nočno druženje cenejše.

Ko prideta na recepcijo, je Ano nekoliko sram, zdi se ji, da jo vsaka duša, ki jo naključno srečata, gleda in si misli svoje. Pocest­nica. Prostitutka. Kurba.

Gledati začne v tla.

»Navadna cipa si, da veš. In to vedo tudi vsi drugi. Vsi vejo, da si cipa,« ji govori glas, medtem ko daje receptorka moškemu ključ od njune sobe.

»Koliko si stara?« jo vpraša, ko prideta do sobe. »Nekaj čez dvajset, imam prav?«

»Ja,« reče ona sramežljivo.

»Kdo pa skrbi zate?«

»Nimam zvodnika. Sama delam.«

Šit, zdaj se bo hotel pa pogovarjati.

»Si lahko malo tiho?« mu reče in ga začne otipavati.

Tudi on otipava njo.

»Imaš kondom?«

»Seveda,« ji odgovori.

Ko končata, se ona želi vrniti v mesto in pričakuje, da jo bo odpeljal on, ampak ne. Pripeljal jo je dvajset kilometrov od centra mesta, zdaj pa naj se znajde sama. Pa tak dedec! Receptorko bo morala prositi, da ji pokliče taksi, in v tla se bo pogreznila pred njo od osramočenosti. Druge možnosti žal ni.

Tako osramočene se v življenju še ni počutila, čeprav se receptorka s tem srečuje iz dneva v dan, iz noči v noč. Se pa vsaj prodaja ne. Ana se zave, da nima trde kože, ki jo moraš imeti v takem poklicu, toda tolaži se s tem, da izbire itak nima in da se bo sčasoma pač privadila.

Ob pol štirih išče drugo stranko, vendar ji nihče ne ustavi, naj se še tako izzivalno pozibava in zapeljivo gleda v mimoidoče avtomobile. Obupano se odloči, da bo počakala še četrt ure, in če v tem času ne bo nikogar, bo šla pač nazaj v hotel.

Na cesti kmalu ni nobenega dekleta več, v daljavi se kaže prva svetloba, čas je, da si vzame taksi. Jutri zanesljivo ne bo zaspala in bo prišla bolj zgodaj. Današnji dan ni bil normalen. Z metrojem je šla do predmestja, spila preveč vodke, bila izgnana iz restavracije, zaspala je, in ko se je zbudila, je šla lahko trezna v akcijo. Zaslužila je novih sto dvajset evrov, jutri bo brez dvoma našla dva moška in zaslužila vsaj dvesto petdeset evrov. Druge možnosti ni.

»Drag, drag, drag, masti vami mesto čudne ure često,« ji pred spanjem govorijo glasovi.

Stušira se, obleče v pižamo in gre spat.

Naslednji dan zamudi zajtrk. Odloči se, da bo počivala, po nekaj dneh gre spet na turistični avtobus.

V pripoved turističnega vodiča, ki ga posluša v slušalkah, se vrine še drug glas: »Pribolava karasima si dupu se.«

Kmalu je glas premočan in preglasen, da bi še naprej poslušala razlago, zato si sname slušalke. Zdaj sliši že pogovarjanje dveh različnih glasov. Jezna je in obupana obenem. Do konca potovanja samo nemo gleda predse.

Dialog še vedno ne pojenja. Paralizirana je.

V sobi odvrže torbico in obraz zakoplje med dve blazini. Glasovi nočejo potihniti. Naj se še tako močno trudi, da jih ne bi slišala, vse je zaman. So antipsihotiki res edino, kar ji lahko pomaga? Naj se vrne domov? Kako bi ji starša sploh lahko odpustila, kar jima je naredila? Kaj jo čaka doma? Hospitalizacija? Zdravila?

Danes mora imeti vsaj dve stranki. Nujno potrebuje denar. Popoldne gleda televizijo, potem gre pod tuš in se začne ličiti. Glasovi so pojenjali. Ustnice si s šminko namaže na debelo, veke ima v globoki črni barvi. Kaj naj obleče? Izbere rdeče mini krilo in pomanjkljiv zgornji del.

Ko se stemni, zapusti sobo. Receptor z začudenjem gleda za njo. Izzivalno začne hoditi že takoj, ko pride iz hotela. Kar na sprehod bo šla. In dejansko ji nekaj minut kasneje, ko zavije na prečno ulico, že ustavi črn mercedes z zatemnjenimi stekli. Odpre se okno.

»Koliko?«

»Sto petdeset.«

Okno se začne dvigovati.

»Sto dvajset,« zniža ceno.

Okno se zapre.

»Sto!« zakliče obupano.

Okno se znova odpre.

Ana pogleda v avto in vidi moškega v obleki in s kravato, starega okrog štirideset let.

»Luštna si,« ji reče. »Pridi.«

Dve uri kasneje jo pripelje do krožišča, kjer je čakala že prejšnjo noč. Pripravljena je na drugo stranko. Ne mine dolgo, ko se ob njej ustavi land rover.

»Iščeš zabavo?«

»Recimo temu tako.«

»Kam bi šla rada?«

»Kamorkoli. Ti izbereš.«

V avtu je starejši, sivolas moški in v njegovem pogledu je neka čudna iskra.

»Bova kar v avtu opravila,« ji reče.

Ana odpre vrata in se usede poleg njega. Nekaj na njem jo moti, mogoče bi si morala izbirati samo mlajše moške, se pravi mlajše od šestdeset, kolikor jih ima očitno tale. Bog si ga vedi, kaj vse je že počel z dekleti in kakšna nagnjenja zna imeti.

Med vožnjo je ničesar ne sprašuje, samo pelje.

»Lahko prižgeva radio?«

»Ni potrebe. Tišina je pomirjujoča,« reče on počasi in se cinično nasmehne.

Ani ni prav, ne počuti se dobro.

Po petnajstih minutah vožnje se ustavita na zapuščenem parkirišču. Moški ugasne avto, se obrne proti njej in si jo začne ogledovati. Neprijetno je, počuti se kot kip na razstavi. Nato tip pritisne na enega od armaturnih gumbov in zaklenejo se vsa vrata naenkrat.

»Zakaj pa zdaj to? A lahko odklenete? Drugače bom jaz ...«

Ana gleda na gumb.

Moški odkima.

»S tabo imam drugačne načrte.«

Ana se začne tresti, tesnoba je obupna.

Moški se stegne proti predalu, ki je pred njo, in v predalu se nekaj zasvetlika. Ana ga ugrizne v roko, kot bi ugriznila trd kos mesa, in istočasno pritisne na gumb za odpiranje vrat.

»Auuuuu!« zakriči starec. »Ubil te bom, prasica, take, kot si ti, je treba iztrebiti, kot so iztrebili Žide med drugo svetovno vojno!«

Ana v šoku odpre vrata in steče na plano, po makadamu proti glavni cesti, kolikor jo nesejo noge in kolikor ji dopuščajo petke.

Moški izstopi iz avta in se drži za poškodovano roko, Ana pogleda nazaj in zdi se ji, da njegova roka krvavi, ovija si jo namreč z majico.

»Sramoto nam delate! To krasno mesto mažete s svojo pohoto!« kriči za njo.

Kaj je imel tam v predalu? Nož, pištolo? Se ji je samo bledlo?

»In ti bi želela od mene denar? Spizdi! Spizdi!!!«

Ana nima pojma, kje je, samo beži in beži. Stran od psihopata.

Ko pride do glavne ceste, začne jokati. Postavi se sredi ceste in ustavi prvo vozilo, ki ji pride nasproti. Pogleda nazaj proti parkirišču in vidi, da gre moški za njo. Zagrabi jo panika. Avto, ki je pripeljal nasproti, se ustavi, v njem sta mlajša moški in ženska. Vrata se odprejo in moški jo s pomirjujočim tonom vpraša, kaj se je zgodilo. Ana v joku pove, da jo hoče psihopat, ki se jim približuje, ubiti – čim prej naj jo odpeljeta do policijske postaje! V tem trenutku priteče nasilnež do avta, zato začne Ana histerično jokati.

»Ubiti me hoče, ubiti!«

Voznik urno stopi ven in se ga brez premisleka loti s pestmi. Moški dobi udarec v nos, iz katerega začne krvaveti.

Presenečeno vpije: »Nehaj, nehaj me tolči, punca si je samo domišljala, da jo hočem ubiti! Poklical sem rešilca, očitno je nekaj narobe z njo!«

Voznik pogleda Ano in potem svojo krvavo pest. Nič mu ni jasno.

Ana se vsa trese.

»Vsak čas bo prišel rešilec in poskrbeli bodo zanjo,« reče starejši moški.

Voznik še vedno ni povsem prepričan, kaj se dogaja. Iz avta pride tudi ženska, stopi do Ane, ki se trese kot šiba na vodi, in jo objame.

»Ne, ne, policijo pokličite, ne! Stran tega moškega!«

Voznik, ženska in moški se spogledujejo.

Rešilca ni treba dolgo čakati. Iz vozila stopita zdravstvena tehnika, nato še psihiater.

»Hvala, da ste prišli,« je hvaležna Ana. Grdo pogleda šestdesetletnika.

»Dekle, kako vam je ime?« jo vpraša psihiater.

»Ana. Stran od tega moškega! Vse vam bom povedala, hotel me je ubiti!«

Trojica prič mirno gleda, kaj se vrti pred njihovimi očmi.

»Kje pa je še en avto? Po njega še pridejo, ja?« je nemirna Ana.

»Vse bo v redu,« prikima zdravnik.

Takrat se v daljavi zasveti luč policijskega avtomobila.

»Evo jih!« Ana se ozre proti moškemu: »Prasec nemarni! Ubij samega sebe, če hočeš, ne ubijaj drugih! Ja, ne ubijaj!«

»Pridite z nami,« ji reče zdravstveni tehnik in Ana se naposled ukloni in gre proti reševalnemu vozilu. Preden vstopi, z rahlim začudenjem pogleda napise in znake na njem. Ne sprocesira. Nenavadno se ji zdi, da se zunaj psihiater tako mirno pogovarja s psihopatom in si dela zapiske, ko pa bi ga moral vkleniti in ga pripraviti na to, da ga na trd način strpajo v policijski avto. Psihiater se potem pogovarja še z žensko in moškim, ki sta ji ustavila.

Ob njih se ustavi policijsko vozilo in ven stopita policista.

Rešilec z vso posadko odpelje in Ana se ozira nazaj, dokler se lahko. Gleda, kako se policist tam zunaj mirno meni s trojico.

Barbara?





Žiga Valetič





Ana in Benjamin




Benjamin je psevdonim. Benjamin je eden in Benjamin smo trije. Prvi Benjamin, pravi avtor zgodbe, je mlad mož, ki se tudi sam spopada s psihiatrično diagnozo. Spoznal sem ga leta 2018 na delavnicah v okviru Javne agencije za knjigo RS, kjer sem bil enkrat tedensko mentor v Društvu Altra, odboru za novosti v duševnem zdravju. Bil je eden najbolj molčečih udeležencev, saj se je iz nekakšne počivalne zamaknjenosti prebudil le za nekaj trenutkov in takrat vedno pridal nekaj bistrih opazk, ki so vsebovale zdravo mero dvoma. Ni bil med najbolj aktivnimi, vsaj na videz ne, ampak jasno je bilo, da je v mislih pri stvari. Svojo čuječnost je naposled pokazal z naznanilom, da piše roman.

Nekega dne je prinesel in prebral odlomek iz nastajajoče zgodbe. V njem se je študentka angleščine Ana, mlada ženska na pragu odraslosti, znašla na zaprtem oddelku bolnišnice za duševne bolezni in se v skrajni psihotični fazi, ko so jo pretresale halucinacije – torej prividi in prisluhi –, družila ter pogovarjala s prijateljico, ki, no, khm … Odlomek je obetal veliko, začutiti je bilo, da Benjamin ne govori o sebi, temveč ustvarja avtonomni svet, skozi katerega opisuje stvari, ki se dogajajo v našem neposrednem okolju, takšne, kakršne so. Četudi skozi fikcijo. Prav izmišljija mu je, kot sem spoznal kasneje, omogočila, da je lahko suvereno pisal o doživljajih, o katerih, tako psihološko prepričljivih, že lep čas nismo brali.

Konec leta sem dobil v roke zaključeno besedilo knjige in bil soočen z nenavadno dilemo. Obrati in zapleti, občutja in čustva, dogodki in sosledja so bili prepleteni natančno in s presenetljivo lahkoto, kar pomeni bodisi to, da jih je Benjamin v sebi nosil dlje časa, ali pa da imamo opravka z nadarjenim snovalcem zgodb. Verjetno oboje. Takšne pripovedi kot urednik ne bi mogel oplemenititi z nobeno dopolnitvijo, saj je bila naracija na ravni zgodbe brezhibna. Šibkejši je bil tok jezika.

Benjamin je svoj roman zapisoval na papir – stara šola torej –, nato pa ga je narekoval prijatelju Rubnu Dvorniku. Ta ga je pretipkaval v prenosni računalnik. Praktično vsak teden sta se dobivala in delala nekaj ur. V mojem razumevanju je Ruben postal drugi Benjamin, v tretjega pa sem se naposled prelevil jaz, ko sem predlagal, da jima pomagam vse skupaj dokončati.

Name so padle manj kreativne faze pisanja – večkratno branje in revidiranje teksta, predelovanje stavkov, kreiranje smiselnih odstavkov in poglavij – faze torej, ki lahko k vsebini doprinesejo kvečjemu s slogom. Celotna zgodba je bila izpisana v sedanjiku, ki zna biti dokaj nehvaležen čas v romaneskni prozi, toda tu se je pokazal kot nosilni steber dramaturško sila spretne pripovedi. S slogom in intervencijami v zadnjem delu knjige, kjer sem vztrajal, da se moramo izogniti plakatni didaktičnosti zaključka, sem želel roman umakniti iz polja t. i. angažirane literature v polje literature, ki popolnoma stoji na svojih nogah.

Dejstvo je, da se ljudem s težavami v duševnem zdravju včasih zgodijo še veliko hujše stvari, kot jih zastavi Benjamin. Besedilo ni lahkotno, prav tako ni pretežko – in tak je bil tudi Benjaminov osnovni namen. V prvi vrsti pripoved sledi psihologiji majhnih korakov, in čeprav izpostavlja pojave in dogodke, s katerimi se večina od nas ne sooča vsak dan, je roman Ona je Ana eden najbolj dostopnih tekstov, ki nam bodo kadarkoli predstavili faze shizofrenije in njenega sprejemanja. To lahko naredi tudi zato, ker vsebuje tako redko literarno filmičnost.





Benjamin Okorn

Ona je Ana



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Izvirnik po nareku pretipkal: Ruben Dvornik

Uredil in napisal spremno besedo: Žiga Valetič

Tehično uredil: Primož Žerdin

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič

1. elektronska izdaja